Za poduk in kratek čas. Smrtua nra. I/. poljščine za Slov?neo priredil J. Sattler. (Daljp.) Brzo so tekle ure. Vladialav je mislil na dom. Pozdravili sta ga najprvo dve dragi obličji očeta in matere; ali hitro ata ae umaknili devici angeljake nedolžnosti, očcsa modrega, kakor potočnica, čela jasnega, katero so obsen- čevali kodri zlati; bil je to obraz Heleake, tovaršice n.jega otročjih let, sedaj pa neyeate, s katero bi su združil po končanih bojih za dom in vero. Vladislav ui mogel zaspati; v njega glavi ptjdila se je misel za mislijo. Videl je nearečno svojo doinovino, razcepljeno in teptauo od tujcev; ko je pa uzil krutega zmaja — domačo neslogo, porosilo se mu je oko ailne žalosti. Duh njegov je letel k onim uesrečoim rojakom, ki v slepi svoji straati aikajo atrup na najboljše rodne brate. Videl je, kako ti zaslepljenci delajo rakev mili domovini, ki že itak bolestao stoka pod težko tujčovo peto. Vundar proč z obupom! Lotiti se je >treba moškega dela in domovina bode očišČena nemčuvskpga kokolja iri gadnih zlobnikov domačih. Sanjajoč tako o usodi rojatvene zemlje,začel je polagoma spati. Med tem je silen vuter pripodil oblake dež.-ie iu nevihto na to speče taborišee. Vladislava vzbudil je dež. Prenesel je torej posteljo svojo v ceikev, kjer se inu je zdelo varnejše. Notrina cerkev bila je otožna in vlažna. Blisk je vsak hip osvetljeval OHkrunjeni Kristov altar. Da-si je bil srčen mladi vojak,« vender ss ga je polastil nek nenavaden atrah, katerega ni mogel udušiti. Dogaja se to pogostem najpoguninejšemu človeku, kadar je sam ua takem inestu. Vender jo srrno šel k nagrobnemu *kamenu, na katerega je hotel svojo glavo položiti za ostalo uou. Svod cerkveni je odmeval od njegovih korakov iu žvenketa ostrog. Dozdevalo se mu je, da sliši razločno uro biti. Obstal je in naštel dvanajnt. . . Objela ga jo' sturtna groza, ker se je spomuil, da je videl po dnevi stolpno uro brez kazalcev in popolnoma razdejano. Ko je še preudarjal, odkod da utegnejo priliajati taki zvoki, odpro se naglo in akripajoč vrata od zakristije; bila so jedina, katerih sovražnik ni sežgal. Izmed vrat pa pride duhovaik, siv kakor golob, v plašcu žalnem, atopi počaai ia na lahko k velikeinu altarju. Postavivši kelih pred podobo Kriatovo, obrne se v to stran. kjer je stal čaatoik. Zdelo se jp, da ga s pogicdoin prosečim in •krotkim vabi, naj pristopi bližje. Vladislav je šel, porinjen od skrivnoatae sile, držee z roko za sabljo, in pokleknil na atopnicah altarskih. Med tem je razloono slišal duhovnika mašujočega z važnini glaaom za pokojniko. Tu se je spomnil časov dijaških, ko je mnogokrat stregel pri maši; vzbudila ae je pobožaost mladoatna in začel je odgovarjati, kakor ae je naueil za otroi-jih svojih let Po konclani maši se je obrnil duhovnlk k častniku in tako izpregovoril: ,,Hvala ti, mladenič blagi! Pobožna usluga, katero si mi storil pri tem altarju, otela me je Jaudih muk eistilnih. Sto let je že minolo, odkar se slednjo noč pokorim, ker aem greail zoper pravila našega reda; sto let sem čakal, da bi mi stregel pri maši živ človek; dvanajsta ura bila je alednjo noč skozi ato let, ali nibče izmed živih se ni našel ; tebe mi je poslalo nebo. Moleč z menoj pri altarju milosrčnega Boga pomogel si, da je moj angelj varub razaekal vezi, katere niso dopuščale trpeči duši vznesti se do prebivališča večne svetlosti. Pobožno dejanje tvoje ne ostane brez plaeila. Vprašaj me, ali samo jedno reč; na več odgovoriti ne morem; vprašaj me in razodeni katerokoli željo". Vladialav je bil v zadregi; ni vedel, kaj bi vprašal, da bi pravo pogodil; toliko vprašanj se mu je vrivalo v dušo. Naposled pa ai vendar izmisli, toda nekaj sila neprikladnega. Ulovek si vedno želi kaj izvedeti o bodočnosti, a vendar bi bil stokrat srečuejši, ko bi tega nikdar ne vedel; ravno tako tudi Vladislav. Ne vedoč, kaj bi ai izbral, — koliko je pač imel vzviaenejšib ugank ! — vprašal je: ,,čaatiti oče, povedite mi, kedaj boua umrl ?" ,,Dragi sin!" odvrnil je dubovnik z glasoin mebkim in žalostnim; nče_u me to vprašaš? A»i nič ne pomaga; izpolniti morasn tvojo željo ; poslušaj torej. _anes čez tri leta o prvib žarkih vzbajajočega aolnca boš umrl". Vo teb besedab ae je starec raztopil, kakor megla ne pustivši za seboj niti s-ledu. Vladislav je pobegnil iz cerkve a arcem' poluim britke otožnoati iu temnega obupa; kajti od sedaj bi se končale vae zlate nadeje in domišljave mladoatne; odslej bode najslajše veselje otrovala misel na bližnji konec. Kaj more človek v tako kratki dobi koristiti domovini? S tovariši svojimi je odrinil na polje vojno. V gostih in krvavih bitkab je kazal slep pogum; povsod je prodiral prvi; po cele vrste ao padale od atrelov kartečinib; le njega nobena krogla niti opraanila ni. Duša mladeničeva je zaničevala življenje, čegar mejo je videl pred seboj, kateri pa ae ni mogel niti približati, niti se oddaljiti od nje. Nesrečni konec narodnega boja privel je mir in red v domovino; mir, ker je peščica junakov zd-robila meče in šla svojo atvar branit pred prestol Božji; red, ker ao le izpod gomil in s pogorišč odmevali vzdihi mrličev. . . . (Dalje prib ) Smešnica 51. Rejčev Janez je brcnil aosedovo dekle v blato; v tem bipu pa zasliši že tudi soseda: ,,No, čakaj me, čakaj!" — nNisem, Č&kaj jaz nisem", odi;eže se mu Janez naglo, pa jo ukrene doli po klanci, kar so mu nogč dale.