NIKA VIDIC-LEBEN
APNARSTVO NA PRAPROTNEM V SELŠKI DOLINI
Uvod
Apnarstvo je stara obrt, znana po vsej Sloveniji že od prihoda Francozov
za Napoleona. Menda so nekateri poskušali žgati apno tudi že prej, vendar
niso poznali celotnega postopka.
V Selški dolini naj bi po ljudskem izročilu uporabnost apna odkrili pastirji,
ki so na paši kurili in svoja ognjišča oblagali z apnenčastim kamenjem, ki se
je sčasoma spremenilo v žgano apno. Ko je padel dež, je nastalo iz njega gašeno
apno, ki je skupaj s peskom, raztresenim naokoli, tvorilo malto — važen
gradbeni material. Seveda so apno uporabljali še marsikje drugače, npr. za
beljenje in razkuževanje stanovanj in gospodarskih poslopij, za neke vrste
gnojilo, kot čistilno sredstvo, sredstvo za konzerviranje jajc itd. Danes ga
večinoma pridobivajo v tako imenovanih poljskih, apne7iicah. Teh je vedno
manj. Vzrokov za izumiranje te obrti je seveda več, zlasti pomanjkanje delovne
sile, pomanjkanje in visoka cena lesa, ki se v poljskih apnenicah uporablja
za kurjavo, in izredno naporno delo. Apnarji pravijo, da jih ne utrudi toliko
priprava kamenja v kamnolomu kot nočno bedenje, kadar apno kuhajo.
Na Praprotnem v Selški dolini sta zato le še dve apnenici, v katerih
žgejo apno. Nekdaj pa so se vrstile po vsej dolini, ki je bogata z apnencem in
lesom. V Dolenji vasi je kuhal še v prejšnjem stoletju Luznar, po domače
Šoštar, apno iz apnenčevih prodnikov, ki jih je nabiral v strugi Sore. Seveda
z okroglimi kamni ni mogel napraviti oboka, zato je hodil po kamenje na
Praprotno. Tudi v Veštru blizu Stare Loke so stale apnenice, ki so jih imenovali
kar po lastnikih: Bregarjeva, Gosarjeva, Balantova, Krevsova in pri Pankelnu,
ki ni imela stalnega lastnika, pač pa so jo dajali v najem.
Praprotno je prva vas v Selški dolini. Dostop do nje po ravnem je iz
Škofje Loke skozi Staro Loko in vasi Binkelj, Trnje in Vešter. Za njimi se
začenja Soteska. To je tesni del doline, v katerem je prostora le za reko Soro
in cesto. Ko se ti dve izvijeta izpod Lubnika in podnožja Križne gore, se
dolina razširi v Praproško polje. Tu sta v bregu nad cesto drug ob drugem
dva kamnoloma, v katerih lomijo dolomit za apnenici, ki stojita tik ob cesti
na spodnji strani. Prva je Jelenčeva, nekaj deset metrov dalje pa Jernejevčeva
apnenica. Vas leži približno 10 minut hoda ali 800 m dalje na terasi, umaknjena
od ceste, ki pelje naprej proti Selcam.
Prebivalci se vozijo na delo v industrijske obrate v Škofjo Loko ali Železnike,
deloma pa se ukvarjajo s kmetijstvom. Pred drugo svetovno vojno
so bili v vasi trije apneničarji: Jožef Dolenc (Jelene), Peter Pintar (Jernejevc)
in Jakob Sifrar (Tajne). Tajnetova apnenica je stala na zgornji strani ceste
nekoliko pod vrhom klanca, s katerega se spusti ta proti sedanjima apneni-
79
cama. Pozidali so jo že leta 1867 in je bila prva zidana apnenica na Praprotnem.
Tačas so poznali tudi pletene apnenice, ki so bile znotraj ometane z
ilovico in so kmalu razpadle, npr. Mikelnova ali Blažeškovčeva, ki sta obe
stali nedaleč od Tajnetove, vendar danes o njiju ni več sledu, saj so Blažeškovčevi
zakurili zadnjikrat že pred začetkom sedanjega stoletja. Tudi o Tajnetovi
ni več sledu; kje je stala lahko ugotovimo le po kamnolomu, ki se še ni
zarasel. V njej je prvi skuhal apno leta 1859 Jakob Šifrar. Apnarji so bili tudi
njegovi bratje. Do prve svetovne vojne je kuril letno približno 5—6 apnenic,
po njej pa so žgali apno le še trikrat. Leta 1919 so jo dokončno opustili.
Jelenčevo apnenico so postavili v letih 1905 ali 1906. Apno pa se je na
tem mestu žgalo že več kot sto let. Pred 13 leti, ko jo je prevzel od brata
sedanji lastnik Oton Dolenc, po domače Jelene, jo je adaptiral, tako da je bila
njena zmogljivost povečana od 19 na 27 ton apna pri enkratnem žganju. Pred
vojno so letno žgali približno 20 do 30 apnenic. Zaposlenih so imeli tudi do 6
stalnih delavcev, ki so bili v glavnem domačini, bajtarji brez lastne zemlje.
Ker je to izrazito sezonsko delo, od marca do srede novembra, so ti delavci
pozimi drvarili ali »furali«. Njihov delavnik je trajal od 6'"' do 19.30*^; opoldne
so imeli poldrugo uro prosto za malico. Nekateri so hodili na kosilo domov,
drugim pa so jedačo prinesli kar k apnenici. Navadno so jedli prežgano juho,
kruh, slanino in zaseko, pili pa so kuhano suho sadje, žganje ali črno kavo,
zalito z vodo. Na delo so prihajali peš ali s kolesi. Zaslužek je bil pičel, da
so se le skromno preživljali. Plačo so dobivali vsak teden sproti, vedno v denarju.
Vsak je imel delavsko knjižico, davek zanje je plačeval gospodar oz.
lastnik apnenice. Edini še živeči delavec apnar je Jakob Mušič. Zdaj že 80-
letni možak je bil sprva mlinar na Praprotnem, nato pa več let v službi pri
Jelencu. Kadar so apnenico podirali, so poklicali na pomoč tudi ženske, navadno
dninarice brez zemlje, ki so rade prišle pomagat. Kose apna so nabirale v
lesene posode, imenovane trušce. Danes pri Jelencu skuhajo največ 6 apnenic
letno. V primerjavi s predvojnim časom je to število majhno, toda upoštevati
je treba, da delajo danes samo lastnik, žena in otroci, ki delajo poleg apnenice
še na kmetiji. Delovna sila je draga in težko jo je dobiti, zato samo včasih naprosijo
kakšnega upokojenega soseda za enodnevno pomoč.
Jernejevčeva apnenica stoji prav tako pod cesto, malo naprej proti vasi.
Nekaj mlajša in manjša je od Jelenčeve. Postavili so jo v letih 1924 ali 1925.
Prvotno je bila pletena, čez nekaj let pa so jo pozidali. Leta 1954 jo je sedanji
lastnik Peter Pintar (Jernejevc) obnovil, tako da pri enkratnem žganju dobi
okoli 22 ton apna. Med obema vojnama so skuhali letno nad 30 apnenic, po
vojni največ 29, zdaj pa le 4 do 5. Tudi tu pri delu pomagajo samo žena in
otroci, pred vojno pa so imeli zaposlenih po 10 do 15 ljudi. Apnarji so bili
doma z Dolenjskega, pa tudi od drugod so prihajali, ko se je delo na apnenici
začelo. Ker je bilo tedaj težko dobiti delo, so se ponujali kar sami. Stanovanje
in hrano so imeli vsi pri Jernejevcu doma; seveda so jim to oskrbo pri vsakotedenskem
zaslužku obračunali. Delovni dan je trajal od 6. do 19.—20. ure.
Pozimi so se vračali na svoje domove, nekateri pa so drvarili ali vozarili.
Opis apnenice
Glavni del vsake apnenice je notranji obod ali lonec. Sezidan je v obliki
valja iz močno žgane opeke, kakršna se uporablja za dimnike. Nekdaj je bil
ta obod narejen iz protja in obmetan z ilovico, zato se je kmalu podrl. Premer
80
lonca znaša pri Jelenčevi apnenici 3 do 3,3 m, višina pa okoli 3,5 m. Jernejčeva
je nekoliko nižja in širša in ima v prerezu rahlo jajčasto obliko. Zunaj je
apnenica približno kvadratne oblike. Njen zunanji obod je zidan iz kamenja
in zvezan z jeklenimi obroči, ki so nadomestili lesen oplet. Vmesni prostor je
napolnjen z žgano ilovico. Da se ta ilovica ne posipa, so za železen obroč zataknjeni
drug ob drugem pribl. 3/4 m dolgi kostanjevi koli. Apnenica je zgoraj
vedno pokrita s premično streho iz desk, ki jih odstranijo samo, kadar se
apno kuha. Deske so položene prek dveh nosilcev, sestavljenih iz treh drogov
v obliki mostu. S streho je pokrit tudi prostor ob kurišču, ki je približno 2 m
pod cesto in se do njega spustimo pri Jelenčevi apnenici po lesenih stopnicah.
Tu je v steni oboda 130 X 180 cm velika pravokotna luknja, nekoliko nad
tlemi, ki jo ob vsakokratnem žganju apna zazidajo. Pustijo le manjšo odprtino
z ovalnim ali šilastim zaključkom za dostop do ognjišča. Ves ta del s kuriščem
vred imenujejo mosteje. Pod železno rešetko, na kateri kurijo, se nabira pepel,
za zračenje pa je manjša odprtina pod kuriščno odprtino, imenovana ros.
Prostor ob kurišču pri Jelenčevi apnenici obdaja zgornje in spodnje nakladišče
(rampa). Zgornji del je v višini ceste in služi za stresanje drv pred
ognjišče, spodnji na levi pa za odlaganje odvečnega apna pri tehtanju.
Orodje shranjujejo v leseni baraki ob spodnji rampi. V njej je tudi miza
in nekaj klopi za počitek in malico. Tudi pri Jernejevcu imajo tako shrambo
za orodje, le da je zidana in obdana s skladovnicami drv. Leži ob poti, ki vodi
s ceste mimo apnenice in po kateri je zložen dostop do kurišča. Prostor pred
kuriščem je ob kurjenju ves napolnjen z drvmi; ko pa je apno kuhano, odstranijo
vso šaro in pometejo, tako da je do apnenice dostop mogoč tudi s
tovornjakom. Drva, ki jim ostanejo, in tista, ki se še suše, imajo zložena v
skladovnicah onstran ceste v kamnolomu.
Pokrita kopa v Jemsjevčevi apnenici na Praprotnem, maja 1975
6 Loški razgledi 81
Kuhanje apna
a) Priprava
Postavitev apnenice s pripravo kamenja traja sedaj približno 14 dni, saj
za enkratno žganje potrebujejo kar okoli 50 ton apnenca, ki ga pripravljajo
sproti. Pred vojno so kamenje imeli na zalogi za eno žganje naprej, zato je bii
čas postavljanja precej krajši, samo 3 do 4 dni.
Kamenje lomijo v dveh precej velikih kamnolomih prek ceste, ki se zajedata
v Križno goro. Imenujejo ju pruh. Kamnina je kakovosten dolomit, tem
boljši, čim globlje se zaje v goro. Kamnoloma sta v posesti lastnikov apnenic.
Jelenčev je malo večji od Jernejevčevega in meri z obrobjem 8 ha. Pred
vojno so se s pripravo kamenja ukvarjali trije stalni delavci z več izkušnjami.
Luknje za razstrelivo, ki so ga kupovali na kilogram v mestu, so vrtali ročno
s svedri in z leseno macolo (veliko kladivo). Svedre jim je naredil kar iz železne
palice vaški kovač. Delo je bilo izredno naporno, saj so ob vsakem udarcu
morali sveder zasukati za nekaj stopinj, z globino pa se je večala tudi njegova
dolžina. Najkrajši je meril 0,5 m, najdaljši pa celo 2,5 m. Te svedre imajo
spravljene še danes, čeprav ne vrtajo več z njimi. Pri podjetjih Tehnik ali
Marmor iz Škofje Loke si sposodijo kompresor za vrtanje, razstreli pa jim
kamenje poklicni miner. Kose, ki se še držijo stene, odlomijo s posebno železno
palico, ki jo imenujejo štanga. Približno 1,5 m dolga palica s štirioglatim držajem
ima zaključek v obliki rahlo zakrivljenega klina.
Postavljanje apnenice terja precej spretnosti in truda. Nad kuriščem napravijo
obok (velb), za katerega uporabljajo obdelano kamenje vrstndke. Ti so
podolgovate oblike, na eni strani poševno prirezani, tako da pravilno zloženi
tvorijo krivino oboka (velha). Dolgi so od 10 cm do 1,5 m, njihova teža pa se
povzpne tudi na 150 kg. Manjše vrstnake poberejo kar neobdelane, večje pa
popravijo z obdelovalnim kladivom, s konico na enem koncu. Vrstnake, ki jih
obdelajo v kamnolomu, zvozijo do apnenice z železno samokolnico (karjolo) z
gumijastimi kolesi, ostalo kamenje pa s traktorjem ali z vozom. Vse kamenje,
razen najmanjšega, naložijo z rokami, ki jih zaščitijo z rokavicami; najmanjše
kamenje pa poberejo kar z železnimi vilami.
Posebna spretnost je postavljanje oboka, ki mora nositi kar 50 ton teže.
Navadno oboka lastnik, ki se je te spretnosti naučil že v mladih letih. Obokati
začne na dnu apnenice oziroma ob robu lonca. Sprva uporablja manjše vrstnake,
nato pa vedno večje, ki jih polaga drugega na drugega tako, da je vsaka
naslednja vrsta bliže sredini, poševno prirezani konci vrstnakov pa tvorijo lok
oboka. Pri tem delu stoji na lesenem odru (ruštane). Obenem s postavljanjem
oboka sproti zasipa prostor med obokom in loncem, tako da lahko stopi že na
obok in naloži največje vrstnake od zgoraj, ko luknja postane premajhna, da
bi v njej stal. Pri delu uporablja samo kladivo, s katerim popravi kakšen vrstnak,
ki ni dobro postavljen. Ko dela obok, sproti z deskami zaklada večjo
odprtino v obodu apnenice, ki jo kasneje zazidajo z opeko in malto iz apnenega
pepela. Pustijo samo manjšo odprtino za dostop do kurišča. Nekdaj so
namesto malte uporabljali svežo ilovico, ki pa je rada zašla med apno, ko so
apnenico predrli.
Ko je obok narejen, apnenico do vrha napolnijo s kamenjem, ki ga nalagajo
z rokami, manjšega pa z lesenimi ali železnimi koriti (trušce). Na vrhu
zložijo kamenje v kopo, ki mora biti pravilno postavljena, da se ne posipa. Kot
pri oboku začnejo tudi tu z manjšimi, končajo pa z večjimi kamni. Preden pod
obokom zakurijo, zamažejo prvo polovico kope z malto imenovano plajš. Malto
82
napravijo iz 2/3 starejšega plajša in 1/3 sveže ilovice, ki jo pripeljejo od doma.
Sežgano in svežo ilovico zmešajo z vodo, premečejo z lopato in dobro poteptajo.
Vodo imajo kakih sto metrov pod apnenico v koritu ali pa jo pripeljejo v železnih
sodih z doma. Zgornjo polovico kopp zamažejo šele po 24 urah. Plajš
nalagajo s truscami, poravnajo pa ga z zidarsko lopatico (kelo). V 12—15 cm
debel še mehak plajš naredijo 11 velikih in 40 malih lukenj za zračenje, ki jih
imenujejo dušniki. Manjše naredijo z lesenim kolom, večje ob robu kepe pa z
zidarsko lopatico (kelo).
b) Žganje kamenja in preskrba z drvmi
Ko je apnenica postavljena, odstranijo streho nad njo in na kurišču zakurijo
z butaro in papirjem. Ce je zrak »dober«, ogenj hitro vzplamti, sicer pa se
tudi po dve uri trudijo, da se butara vžge.
Kurijo pet dni in noči in porabijo okoli 100 m^ lesa. Najboljši je mehak
smrekov ali jelov les, ki da veliko plamena in malo žerjavice. Drva morajo
biti suha, ker se drugače kuhanje zavleče tudi za en dan. Tedaj je ob apnenici
potreben samo en človek, ki dovaža drva in nalaga na ogenj. Pred vojno so se
delavci menjavali na 24 ur, danes pa se zamenjujejo le po potrebi. Največ
pokurijo starih ostrešij (gruštov), ki jih kupijo ali zamenjajo za apno. Les
Apnenica v Veštru: odprtina v obodu apnenice,
spodaj roš (maj 1975)
Nalaganje na ogenj v Jelenčevi apnenici na
Praprotnem, maj 1975
8* 83
plačajo ob prevzemu ali naprej. Zvozijo ga do apnenice sami z najetim tovornjakom,
včasih pa jim ga pripelje kar prejšnji lastnik. Normalna mera za
drva je en meter, kurijo pa lahko tudi z daljšimi poleni. Polena pripeljejo že
razžagana, ob apnenici z motorno žago razžagajo samo večje kose starih ostrešij.
Les mora biti pripravljen, ko začnejo apnenico postavljati. Ce ga dobijo že
prej, ga zložijo v skladovnice v kamnolomu in pokrijejo z deskami. Tudi pred
vojno so drva kupovali. Pravijo, da niso nikoli sekali v lastnem gozdu, ker je
bil les poceni. Drva vozijo do kurišča sproti, z železno samokolnico, ki je za to
delo prirejena.
Kuhanje apnenice se približuje koncu, ko je vse kamenje žareče in švigajo
iz dušnikov plameni. Temperatura je takrat najvišja, okoli 1200 "C. Takrat
prenehajo nalagati na ogenj. Dušnike za nekaj ur zaprejo, nato jih za 12 ur
odprejo, po približno 24 urah pa apnenico začno odkrivati. Praviloma se hladi
dva dni, seveda poleti dalj kot jeseni ali spomladi. Preden kopo odkrijejo,
vzamejo iz nje skozi dušnik kos apna, in če se v vodi stopi, je apno skuhano.
Bolj vešči apnarji pa to ugotovijo že kar na pogled.
c) Podiranje plajša, izpraznenje apnenice in prodaja apna
Plajš na kopi podrejo z motiko in železnimi grabljami ter ga v kosih hranijo
do prihodnjega kuhanja na kupu ob apnenici. Včasih pa se plajš podre
kar sam, ker se žgano apno posede.
Naslednje opravilo je ponovno pokrivanje s streho, ki jo med kuhanjem
apna odstranijo, da se ne bi vžgala. Nato pa podrejo steno, ki so jo pozidali
pred kuriščem, ko so apnenico postavljali. To delo opravi gospodar, ki sproti,
ko odstranjuje opeko, zalaga odprtino z deskami, da se apno ne bi posulo.
Prostor pred kuriščem pospravijo in pometejo. Tla pokrijejo z deskami, ob še
zaslonjeno odprtino pa pristavijo leseno korito, pod katero namestijo lesen
zaboj, imenovan truga. Ker je ta namenjen za prenašanje in tehtanje apna, je
zbit iz lahkega smrekovega lesa z okovanimi robovi in štirimi roči.
Tako pripravljena apnenica počaka na prve kupce, ki pridejo po apno s
tovornjakom ali vozom. Pred vojno so prodajo apna oznanjali po cerkvah ali
pa so ga ponujali po hišah. Jelenčevi so imeli celo svojega prodajnega zastopnika
v Podnartu in Gornji Radgoni. Apno so razvažali z vozmi, v oddaljene kraje
pa so ga vozili z vlakom. Danes apno pokupijo večinoma privatniki iz okoliških
krajev.
Apnenico podrejo z vilami ali s čim drugim. Ko odstranijo zaslonjene deske,
se apno v večjih in manjših kosih kar samo posuje po koritu v trugo. Ko
je ta polna, jo postavijo na tehtnico za manjše tovore. Jelenčeva tehtnica je
stara že dobrih 120 let — vsake dve leti jo strokovnjak na novo umeri. Za
tehtanje uporabljajo kovinske uteži. Tehtajo po sto kilogramov apna hkrati.
Pri nakladanju sodelujejo najmanj trije ljudje. Gospodar polni trugo,
druga dva pa tehtata in nakladata. Število naloženih trug označuje na navpično
zasajeni deski ob tehtnici z vodoravnimi črtami, ki jih delajo kar s kosom
apna. Pri vsaki deseti napravijo križ. Za tehtanje uporabljajo dve trugi, označeni
s število 1 in 2. Medtem ko je ena na tehtnici, drugo polnijo. Začnejo
vedno s prvo in pri vsakem parnem številu črt na deski mora biti pripravljena
za nalaganje truga s številko 2. Tako lahko na preprost način nadzirajo štetje.
Ce se apno ne posipa samo, ga odkopljejo na vrhu apnenice z rovnico,
spodaj pa ga porivajo po koritu z grebljico ali železnimi grabljami. Sproti g^'.
84
tudi prebirajo. V enem ali dveh dneh apno prodajo. Kar ga ostane na dnu
apnenice, ga presejejo skozi žično mrežo in shranijo na suhem pod kozolcem.
Ta ostanek imenujejo apneni pepel. Porabijo ga za gnojenje njiv ali doma za
manjša zidarska dela.
Zaključek
Oba lastnika apnenic zagotavljata, da bosta z žganjem apna nadaljevala,
dokler bosta pri moči. Kako pa bo potem, ve povedati le Jernejevc, ki mu hčeri
že obljubljata, da po njegovi smrti ne bosta naredili nobene apnenice več.
Danes pa Jelencu in Jernejevcu pomeni to delo lep dodaten zaslužek, čeprav
imata velike kmetije. Pri Jelencu imajo doma 14 glav živine in 28 ha zemlje z
gozdom, pri Jernejevcu pa 21 glav živine, 7,5 ha njiv in pašnikov ter 16 ha
gozda. Nekoliko pa vztrajata zaradi tradicije in medsebojnega tekmovanja. Ce
bi eden izmed njiju nehal kuhati, bi verjetno opustil to obrt tudi drugi. Oba
apno vedno z lahkoto prodata in to po enaki ceni (v maju 1975 je znašala
85 par za kilogram).
L i t e r a t u r a in v i ri
L i t e r a t u r a : F. Planina, Pokrajina in kraji Selške doline, Selška dolina v
preteklosti in sedanjosti, Železniki 1973, str. 9—48. — N. Zumer, Obrt in obrtna
podjetja po prenehanju železarstva, Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Železniki
1973, str. 1680187. — A. Ramovš, Apnenice na Praprotnem v Selški dolini, Loški
razgledi 1960, str. 75—79. — A. Ramovš, Apnenice v Veštru pri Stari Loki, Loški
razgledi; 1961, str. 172—173.
V i r i : Oton Dolenc (Jelene), roj. 1923, Praprotno 10, Peter Pintar (Jernejevc),
roj. 1925, Praprotno 12.
R e s u m e
LA CHAUFOURNERIE A PRAPROTNO DANS LA V A L L E E DE SELCA
La chaufornerie est un vieux metier connu en Slovenie depuis Tarrivee des
Frangais, a repoque de Napoleon. Dans les temps passes, dans la vallee de Selca,
"iche en bois et en pierre calcaire, les chaufours de campagne se suivaient a travers
toute la vallee tandis qu'aujourd'hui, ce metier est en train de disparaitre par
manque de bois et a eause des prix trop hauts de bois et de la main d'oeuvre.
A Praprotno, il n"y a que deux chaufours restes, ceux de Jelene et de Jernejevc
qui sont situes au bord de la route a l'entree du village. Dans le premier, on produit
en une seule cuisson 27 tonnes de chaux et dans le deuxieme, on ne produit que
22 tonnes de chaux. Depuis le mois de marš jusqu'a la moitie de septembre, on ne
fait que 4 ou 5 cuissons tandis qu'avant la deuxieme guerre mondiale, on en faisait
iusqu"a trente. Dans cet article, on deerit en detail la structure d'un ehaufour, les
outils et les moyens d'action dont on s'y sert ainsi que les proeedes de cuisson de la
chaux.
85