Druga stanovanjska reforma - stanovanjska podjetja
Obdobje od leta 1965 do 1972
Občlnske skupščine so vpllvale na delo stanovanj-aklh podjetlj tako, da so usmerjale stanovanfsko poli-tlko s sprejemanfem In izvajanjem odlokov In posebej ob obravnavanju letnlh poslovnih poročll stanovanj-skih podjetij.
Poleg že naštetih samou-pravnih organov stanovanj-skega podjetja so v posamez-nih hišah delovali še zbori sta-novalcev, ki so iz svoje sredi-ne izvolili hišne svete. Ti so skrbeli za red v hišah in za izpolnjevanje programov te-kočega vzdrževanja stano-vanjskih hiš.
V stanovanjskih podjetjih je bil torej dokaj razgiban sa-moupravni mehanizem in po-sebno, če računamo, da je de-lovala še vrsta komisij delav-skega sveta v širšem in ožjem sestavu, posebno pa še sode-lovanje s krajevnimi skup-nostmi in bišnimi sveti.
Izhodišče temeljnega zako-na o gospodarjenju s stano-vanjsklmi hišami v družbeni lastnini je bilo, da je skrb za tekoče vzdrževanje prepušče-na stanovanjski hiši, to je hiš-nemu svetu, investicijsko vzdrževanje, amortizacije in del stanarine za razširjeno re-
produkcijo pa je bila naloga stanovanjskega podjetja z od-ločanjem v razširjenem DS •
Prav zaradi te delitve sred-stev stanovanjsko podjetje ni moglo smotrno vzdrževati in obnavljati celotnega stano-vanjskega sklada v družbeni lastnini, pri novejšem skladu pa sredstev tekočega vzdrže-vanja večkrat niso izkoristili, Najpomembnejše pri tej loči-tvi sredstev je bilo dejstvo, da sta bila zmanjšana pristojnost in pobuda hišnih svetov. Hiš-ni sveti so se čutili zapostav-ljene. To dejstvo osvetljuje anketa, ki je bila opravljena na pobudo sekcije za samou-pravljanje na področju stano-vanjskega gospodarstva pri RK SZDL Slovenije. Anketo je izpolnilo 335 hišnih svetov in 24 stanovanjskih podjetij pri 18 občinah Slovenije in si-cer: od 11.422 hiš so bili hišni sveti le v 8427 hišah ali v 74% vseh hiš, od teh 8427 hišnih
svetov je kolikor toliko dela-lo, le 29%. Od skupno 11.422 stanovanjskih zgradb so ak-tivno delali hišni sveti le v 21,5% stanovanjskih zgrad-bah.
Vzrokov za takšno stanje je bilo več npr.: nekatera stano-vanjska podjetja so menila, da so hišni sveti prenehali delati, ker jih stanovalci sploh niso izvolili, zaradi slabih medse-bojnih odnosov, zaradi pre-malo intenzivnega (neplača-nega) dela članov hišnih sve-tov, predvsem pa zaradi ne-pravilne razdelitve sredstev med hišnimi. sveti in stano-vanjskimi podjetji.
Za nadaljnji razvoj stano-vanjskega gospodarstva je bi-la nujna enotnost poslovanja in potreba, da se morajo vse bolj vključevati v upravljanje stanovanjskih hiš vsi stano-valci.
Kljub relativno obsežni gra-ditvi stanovanj ni bilo mogo-če ustvariti povsem enako-pravnih pogojev za pridobitev stanovanj, zato je dolgo pre-vladovalo vprašanje, kako razdeljevati stanovanja, ne pa kako omogočiti, da bo zgraje-nih kar največ stanovanj.
Povprečni standard stano-vanj se je dvignil, povečala se je tudi stanovanjska površina na prebivalca, ni pa se zmanj-šalo število manjkajočih sta-novanj. Še več, ko je prebival-stvo Slovenije naraščalo pri-bližno po stopnji 1% in gospo-dinjstva po stopnji 2%, je bila letna stopnja povečanja števi-la stanovanj pod'2%. V SR Sloveniji je leta 1968 bilo 57.000 gospodinjstev brez sta-novanj in približno 56.000 sta-novanj je bilo takih, ki bi jih bilo treba po minimalnih nor-mativih že nadomestiti.
Ob vsesplošnem pomanjka-nju stanovanj je bilo skoraj nesmiselno vprašanje, kakšna naj bi bila njihova notranja opremljenost. Tudi stanova-nje je bilo treba obravnavati dolgoročno, kajti zelo cenena stanovanjska graditev utegne po preteku določenega ob-dobja postati najdražja, če bi . sploh še ustrezala ob večji ekonomski sposobnosti ljudi njihovim potrebam in veljav-nim standardom.
Pri reševanju socialnih vprašanj ni bil tedaj v ospre-dju samo socialni položaj člo-veka in njegov konkretni sta-
novanjski problem. Mnogo-krat je pravladovalo merilo potreb po strokovnih kadrih. V družbenem skladu stano-vanj so stanovali občani s povprečnimi in nižjimi oseb-nimi dohodki, kakor tudi ob-čani z visokiini osebnimi do-hodki, ki bi sicer lahko tudi sami gradili oz. kupili stano-vanje. S tem pa rd rečeno, da
bi morali ljudje z visokimi OD že nujno imeti zasebno stano-vanje. Na eni strani bi morala politika stanarin zagotoviti določeno pomoč ljudem.z niž-jimi dohodki, na drugi strani bi bilo treba sprostiti družbe-no urejanje stanarin, če imajo stanovalci višje dohodke, ker bi zmogli stanarino za stano-vanje višjega standarda.
Možnosti za nakup zasebnega stanovanja v SB Sloveniji:
Leto
1966 1967 1968 1969 1970 1971
%lotniOD
na zapdsl. v
din
9.888 10.920 11.964 13.776 16.512 19.716
0 cena 2. sob. stan. 60 m2 dln
87.120
90.420
96.660
110.160
141.360
180.840
Šl. 0 letnih OD
w
8,3 8,1 8,0 8,6 9,2
0 cenam2 vdin
1.452 1.507 1.611 1.836 2.356 3.014
Ti podatki kažejo#da porast dohodkov ni zagotovil bistve-no ugodnejših možnosti na-kupu stanovanj glede na cene v stanovanjski graditvi. Ta razkorak se je pri delavcih z nižjimi dohodki še povečal, čeprav je bila prav za nje inve-sticijska vloga družbenega stanovanjskega sklada nujna.
Urejanje stanovanjskega vprašanja za delavce in obča-ne s poprečnimi dohodki je bilo mogoče zadovoljivo reše-vati edinole z ustrezno gradi-tvijo najemniškega stanovanj-skega sklada. Predvsem prek
družbenega stanovanjskega sklada je bilo mogoče uveljav-ljati določeno družbeno po-sredovanje v taki stanovanj-ski politiki, ki je zagotavljala temeljne življenjske pogoje ti-stim delavcem in ob^anom, ki jim njihov dohodek ni omo-gočal nakup ustreznega last-niškega stanovanja.
Uveljavljanje stanarine kot ekonomske sestavine potrošnje
Stanarina je po omenjenem bila dohodek stanovanjskega
gospodarstva. S temi sredstvi bi morali zagotoviti reproduk-cijo sklada stanovanjskih hiš, omogočiti tekoče in investi-cijsko vzdrževanje, pokriti stroške upravljanja in režijo stanovanjskega podjetja ter zagotoviti delež za obnovo do-trajanih stanovanj in stano-vanjskih hiš.
Podatki za obdobje od 1966-1973 kažejo na to, da je imela stanarina kljub velike-mu prizadevanju družbe vse manjši pomen v stanovanj-skem gospodarstvu.
V skladu s prevrednoteno vrednostjo, ki je temeljila na gradbeni ceni iz decembra 1964, je znašala stanarina za stanovanje z velikostjo 55 m2 in uporabno vrednostjo 136 točk 229 din mesečno. Od te-ga je stanovalec v letu 1966 plačeval 115 din mesečno, ra-zlika do 229 din je bila sub-vencionirana. Glede na po-prečno gradbeno ceno v Ljub-ljani leta 1966 in na sprejeta izhodišča za oblikovanje sta-narine bi morala biti polna stanarina 243 din. Razlika med prevrednoteno stanarino in stanarino na poprečno gradbeno ceno je znašala 14 din. Stanarina je ostala ne-spremenjena do konca leta 1973, in tako se tudi dohodek stanovanjskega podjetja ni povečal. Spreminjala se je le
udeležba stanovalcev v stana-rini. Do leta 1969 se je delež plačila v stanarini večal, zmanjševala pa se je subven-cija.
Od leta 1969 dalje so stano-valci plačevali po 200 din me-sečno. Razlika 29 din meseč-no je bila subvencionirana. V času od leta 1966-1973 so se izredno povečale cene grad-nje stanovanj. Medtem, ko je bila poprečna cena za m2 sta-novanja v letu 1966 le 1520 din, je bila leta 1973 že 4365 din. Ce bi naraščala stanarina s stroški gradnje, bi morala leta 1973 znašati za omenjeno stanovanje 700 din mesečno, prevrednotena stanarina pa je bila le 229 din. Razlika med prevrednoteno stanarino in stanarino izračunano po stro-ških gradnje, se je torej pove-čala in je znašala že 471 din.
Tudi predpisana stopnja amortizacije v višini 1% od nabavne vrednosti stanovanja je bila ravno tako simbolična kot stanarina in s tem tudi re-produkcija stanovanjskega sklada.
Takšno stanje je nujno na-rekovalo solidarno prelivanje stanarin iz novih na stare ob-jekte, tako da je bilo omogo-čeno vzdrževanje celotnega sklada stanovanjskih hjš.
Berta Malovrh Olup