ZGODOVINA ZA VSE, leto XVI, {t. 2, 2009 VSE ZA ZGODOVINO {t. 2 leto XVI, 2009 ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XVI, 2009, št. 2 ISSN 1318-2498 VSEBINA Zgodbe, ki jih piše življenje Dušan Kos Problem Hermanovega sodišca 5 FRAGEN ZUM GERICHT VON HERMANN Damir Globocnik »Z zlatimi crkami bode vpisan današnji dan v zgodovino naše citavnice.« 15 Prvo desetletje citalnice v Kranju »MIT GOldENEN BUCHsTABEN wIRd dER HEUTIGE TAG IN dIE GEsCHICHTE UNsEREs lEsEVEREINs EINGEsCHRIEBEN sEIN.« Das erste Jahrzehnt des Lesevereins in Kranj Dunja Dobaja Pregled razvoja socialne zakonodaje v Avstro-Ogrski monarhiji v letih 1867-1918 49 EIN ÜBERBlICK ÜBER dIE ENTwICKlUNG dER sOZIAlGEsETZGEBUNG IN dER ÖsTERREICHIsCH-UNGARIsCHEN MONARCHIE IN dEN JAHREN 1867-1918 Eva Mally »Judovski klavci umorili kršcansko deklo Estero Sollymossy« 66 Židovski ritualni umor »JÜdIsCHE sCHlÄCHTER ERMORdETEN dIE CHRIsTlICHE MAGd EsTER sOllYMOssY« Jüdischer Ritualmord Žiga Koncilija »Prezrti heroji velike vojne« 79 Konji, psi, golobi in ostale živali na frontah prve svetovne vojne »dIE NICHT BEACHTETEN HEldEN dEs GROssEN KRIEGEs« Pferde, Hunde, Tauben und andere Tiere an den Fronten des Ersten Weltkriegs Meta Cernigoj »Kupida je spoznala, preden je srecala maticarja.« 96 Slovenski in italijanski avtorji o problemih spolnosti v dobi mešcanstva »sIE lERNTE CUPIdO KENNEN, BEVOR sIE dEN sTANdEsBEAMTEN TRAF.« Slowenische und italienische Autoren über die Probleme der Sexualität in der Epoche des Bürgertums Katja Mihurko Poniž »Odkar dobivam Ženski svet ne poznam vec malodušnosti« 118 »sEITdEM ICH dIE ZEITsCHRIFT ŽENsKI sVET BEKOMME, KENNE ICH KEINE MUTlOsIGKEIT MEHR« Aleksander Lorencic Strukturni premiki na podrocju slovenskega podjetništva v obdobju »prve recesije« sTRUKTUREllE VERsCHIEBUNGEN IM slOwENIsCHEN UNTERNEHMERTUM IN dER ZEIT dER »ERsTEN REZEssION« s knjižne police Marija Pocivavšek Tuberkli, tuberani, … tuberkuloza! 144 Borut Batagelj Zgodovini.ce, sedmic 147 Aleksander Žižek Bog oce slovenske umetnije 149 Dušan Kos Problem Hermanovega sodišca KOS, Dušan, dr., znanstveni svetnik, ZRC sAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, sI–1000 ljubljana 929.52Celjski:340.15"1425" PROBLEM HERMANOVEGA SODIŠCA V clanku avtor predlaga novo rešitev problema znacaja sodišca, ki je leta 1425 procesiralo in oprostilo Veroniko deseniško, drugo ženo grofa Friderika II. Celjskega obtožb o caranju in zastrupljevanju. Friderikov oce grof Herman se je zato znesel nad mlado snaho, najprej s postavitvijo pred sodišce, nato pa z njeno zunajsodno usmrtititvijo. doslej so raziskovalci menili, da je proces potekal na posvetnem sodišcu. Na podlagi vsebine obtožbe, kot jo predstavlja edini vir »Kronika grofov Celjskih« iz srede 15. stoletja, pa kaže, da ta primer najbrž ni šel v kontekst posvetnega, temvec cerkvenega sodstva. Kljucne besede: Veronika Deseniška, Friderik Celjski, zakonska zveza, carovništvo, sodni proces 1425 Kos Dušan, Phd, scientific Councillor, ZRC sAZU (scientific Research Centre, slovenian Academy of sciences and Arts), Milko Kos Historical Institute, Novi trg 2, sI-1000 ljubljana 929.52Celjski:340.15"1425" THE PROBLEM OF HERMAN’S COURT In his article, the author offers a new solution to the problem of the character of the court that processed and acquitted Veronika desenice, the second wife of Count Friderik II of Celje, on account of witchcraft and poisoning in 1425. Friderik’s father, Count Herman, subsequently vented his rage on the young daughter-in-law, first by bringing her to trial and later by executing her extrajudicially. Up to now researchers have believed that the process took place in a secular court. However, the content of the charge, as presented in the only source, the Chronicles of the Counts of Celje from the mid15th century, shows that the case probably did not fit in the context of secular but rather church judicature. Key words: Veronika Deseniška, Friderik of Celje, marriage, witchcraft, 1425 judicial process VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Po skoraj šestih stoletjih je zgodba še vedno intrigantna: potem ko je po sedemnajstih letih zakona leta 1422 ali 1423 Elizabeta Krško-Modruška, žena grofa Friderika II. Celjskega (ok. 1379–1454), ki je že od leta 1415 živela loceno od moža, umrla v precej cudnih okolišcinah, se je po besedah avtorja »Kronike grofov Celjskih« v javnosti umora osumljeni vdovec Friderik leta 1425 mimo volje oceta grofa Hermana II. in nasvetov svaka kralja sigmunda legalno (tj. z duhovnikovim blagoslovom), a na skrivaj porocil s statusno nižjo plemkinjo Veroniko, s katero je imel baje razmerje že v casu življenja prve žene. Ocetovo jezo nad novo snaho je podžigalo zavedanje, da je sinov libido ogrozil desetletna prizadevanja Celjskih, da se s pomocjo Krških knezov utrdijo na Ogrskem. Oce je v zadregi pred razburjenim hrvaškim svaštvom sina po njegovem neuspelem poskusu bega na Beneško še istega leta interniral na celjskem Zgornjem gradu, Veroniko pa ujel in jo postavil pred sodni tribunal, ceš da je poroko dosegla s carovnijo nad Friderikom ter ga nato celo poskušala umoriti s strupom in carovnijami. Še isti dan pa je ženska odkorakala s sodišca oprošcena vseh obtožb.1 s sodišca mogocnega grofa Hermana? Kako je bilo to mogoce?! V slovenskem (pa tudi tujem) zgodovinopisju se dolgo krešejo mnenja o resnicnosti tega sodnega procesa in znacaju Hermanovega sodišca. Najprej o prvem: kljub pomislekom nekaterih zgodovinarjev, ki so obupali nad rezultati analize procesa, in na koncu zaradi kontradiktornosti skromnih porocil celo domnevali, da procesa ni bilo,2 ravno sugestiven opis in poudarjanje Hermanovega procesnega poraza izpod peresa Celjskim grofom naklonjenega avtorja kronike kažeta, da se je proces res zgodil, saj bi drugace kronistu in bralcu za oris nenavadnosti zgodbe zadošcala že zgolj omemba Veronikine nasilne smrti. Pri življenju seveda še vedno ostaja tudi domneva, da je želel kronist s kazalko na (izmišljeni) proces zmanjšati Hermanov, za sodobnike že prevec izstopajoc zlocin nad nedolžno žensko. 1 Natancneje o dogajanju: Grafenauer, 1982, 412. Nazadnje je celjsko-deseniško afero skupaj s stanjem raziskav, a brez novih ugotovitev predstavila Mojca Kovacic (Kovacic, 2008, 23–34). 2 Dolenc, 1930. Prizor iz predstave Veronika Deseniška SLG Celje 1970-1971 (Zgodovinski arhiv Celje) dosedanje raziskave statusa Hermanovega sodišca so sledile metodi izlocanja potencialno pristojnih sodišc glede na vsebino obtožbe in omembe v kroniki. Analiticno sicer ustrezno opravilo, ki ga je že leta 1930 utemeljil Metod dolenc, je izhajalo iz povezave statusa sodišca in Hermanovega statusa, njegovih deželnoknežjih (tj. sodnih) pravic, ustavnopravnega položaja njegovih dežel in vpletenih oseb ter srednjeveškega procesnega prava. Ker je bil dolenc že spocetka trdno preprican, da je lahko šlo le za posvetno sodišce in sum carovništva, so tudi mlajši pisci razmišljali nekako takole: grof Herman je kot lastnik sodnih pravic v Celju tam kar sam postavil sodišce, toda proces se ni mogel odviti na celjskem Ograjnem sodišcu (to je bilo edino legitimno za sojenje plemiškim ljudem), ker Herman v Celju tedaj ni imel deželnoknežje oblasti. V poštev tudi nista mogla priti trško ali deželsko celjsko sodišce, pa ceprav je od leta 1415 grof Herman imel pravico krvnega sodstva v svoji grofiji, ker sta oba sodila le neplemenitim ljudem, Veronika pa je bila plemkinja. Zato bi lahko šlo le za Hermanovo samovoljno izrabo svojega visokega politicnega ugleda, kjer bi VSE ZA ZGODOVINO Dušan Kos, PrObLEm HErmANOVEGA SODIšcA ZGODOVINA ZA VSE Herman II. na portretu iz samostana v Lepoglavi (Nada Klaic, Zadnji knezi Celjski, 1982) lahko pred celjskim trškim sodnikom obtožil plemkinjo. 3 V takšnem dojemanju je Veronikin proces služil kot rdeca nit za dolocitev ustavnopravnega znacaja celjske grofije, ceprav ravno ta primer ni mogel govoriti o tem. Kot bom poskušal dokazati v nadaljevanju, primer namrec morda sploh ni šel v kontekst posvetnega sodstva. Kaj je kronist o sodišcu in procesu sploh zapisal? Poglejmo zadevni odlomek: »Herman liess ein recht besetzen und sy (tj. Veroniko, op. d. K.) fur recht fuhren und wolt sy mit recht umbracht O zgodovini teh analiz: Štih, 1996, 228–229. Prvotno misel, da naj bi šlo za trško sodišce, je zavrnil že Metod Dolenc (1930, 6 sl.). V tem mu je pritrdil Sergij Vilfan, ki je celo dvomil, da bi sploh šlo za pravi sodni proces na uradnem sodišcu (Vilfan, 1984, 18). Podobno je menil Peter Štih, ceš da bi bila Veronika kot plemkinja uradno lahko obtožena le na deželnem ograjnem sodišcu, ki pa ga leta 1425 Celjski grofje niso imeli, saj so bili podsodni štajerskemu ograjnemu sodišcu; neformalno pa jo bi Herman po njegovem lahko obtožil kar na celjskem trškem sodišcu (Štih, 1996, 228–229 in 254). und überwunden haben. Und die ursach, die er zu ihr vor dem rechten sprechen und suchen lies, die was also: sy het mit zauberlisten seinen sohn graff Friederich überkommen, das er sy gemechelt und genomen hatt. sy het auch ihm selbst mit gifft und in ander weis nachgestellet und auff sein leben gangen. Und solch ursach hat graff Hermann zu ihr suchen und klagen lassen, darumb das er sy mit recht überwunden und von leben zum todt bracht hett. Es wardt auch der Veronica ein vorsprech geben, und desselben tags emprach sy mit rechten durch hülff ihres vorsprechen.«4 Iz kratkega zapisa se da izlušciti naslednje: 1. Herman je »sklical sodišce, ki naj bi o njej razpravljalo« in jo dalo usmrtiti, ni pa podatka – kje. 2. Razloga: sina je s caranjem zapeljala, da jo je porocil; hotela pa je zastrupiti tudi samega Hermana (ali Friderika?). 3. Na procesu je Herman Veroniko z omenjenima obtožbama sam obtožil, da bi le bila obsojena. 4. Veronika je na procesu dobila zagovornika in bila z njegovo pomocjo še isti dan oprošcena vseh obtožb. Zgolj po besedah iz prve tocke sodišce sploh ni bilo nujno del Hermanovega sodnoupravnega sistema, saj je bil edini grofov stik z njim ocitno le vložitev obtožnice proti Veroniki. Po dolencu pa niti tega sam ne bi mogel storiti, pac pa bi formalno to lahko storil le njegov zastopnik ali sam sodnik.5 Zanimivo je, da so raziskovalci ob tem nekako prezrli vsebino obtožnice. Ta ni bila uperjena le v ugotavljanje caranja in zastrupljevanja, marvec predvsem v nelegalnost in posledicno razveljavitev sinove zakonske zveze. To izpricuje zaporedje v formulaciji, ceš da je Veronika zapeljala Friderika v poroko (kar je po mojem bistvo obtožbe) s caranjem, kar pa je bilo le sredstvo za dosego prvega. Veljavnost poroke so od zgodnjega srednjega veka obravnavala izkljucno cerkvena sodišca, ne glede na vzrok sporne poroke (tudi zaradi caranja). Tudi Celjskim grofom v drugih okolišcinah (npr. prošnjah za porocne dispenze) nikoli ni bilo prihranjeno dolocilo, ki je sicer zadevalo locevanje zakonske zveze: mož ne more odsloviti žene brez razsodbe cerkvenega sodišca oz. škofa (X 4.19.3.). Tako se v ospredje prebija domneva, da se je Veronikin proces, ce je seveda sploh bil, lahko odvil le na rednem cerkvenem sodišcu. Na to namigujejo: 1. Oblika 4 Krones, 1883, c. XII (str. 79–80). Gl. tudi Goliev prevod kronike (Golia, 1972, 19–20). 5 Dolenc, 1930, 19. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 obtožbe per accusationem (proces, ki se je zacel šele na tožnikovo zahtevo, ki je tudi moral dokazati ocitke);6 2. Ocitno sodelovanje Veronikinega branilca (vorsprech), ki je odgovarjal liku kanonskega advokata oz. prokuratorja (kronist je kanonskemu terminu dodelil vsebinsko najbolj smiseln nemški prevod, pa tudi F. Krones je v opombi v ediciji pojasnil, da gre za Vertheidiger7); na posvetnem sodišcu prokurator niti ne bi bil potreben, saj bi se Veronika lahko otresla obtožb s pricami, ki bi potrdile njeno verodostojnost (ne pa dokazov!);8 3. Hitra oprostilna razsodba, ki je posvetno sodišce brez daljšega procesa ne bi tako zlahka izreklo, še manj pa na pol privatno sodišce, ki bi ga Herman sklical sam in bi mu bilo gotovo poslušno. Za cigavo sodišce bi lahko šlo? Formalno in dejansko v tistem casu ne vec sodišce savinjskega arhidiakona, marvec le škofovsko sodišce, skoraj gotovo pa ne inkvizicijsko sodišce, ki se je ukvarjalo le s carovništvom in herezijami. »srecno nakljucje« je bilo, da je na Hermanovem dvoru v Celju od leta 1420 užival azil pred Benecani ubegli oglejski patriarh ludvik II. Teck, cerkveni ordinarij nad vsemi Hermanovimi spodnještajerskimi, spodnjekoroškimi in kranjskimi posestvi. Patriarh je v celjskem eksilu gotovo organiziral svojo pisarno in redno cerkveno sodišce za ozemlje patriarhata vzhodno od beneške Furlanije, ki ga je vodil njegov generalni vikar (še okoli leta 1423 je sodišce kot vikar za spiritualije, ki je razsojal tudi v zadevah zakonske zveze, vodil kranjski župnik Koloman de Manswerde, vendar kar v domacem Kranju9), vendar zapisov o njegovem splošnem delovanju iz tistih let skoraj ni.10 Za cerkveni proces govori tudi struktura Hermanove obtožnice, saj se oce sploh ni skliceval na domnevne statusne nepravilnosti in star 6 Bayer, 1982, 103. 7 Krones, 1883, op. 10 na str. 80. Tako besedo razlaga tudi Matthias Lexer v »Mittelhochdeutsches Taschewörterbuch«, 37. Aufl. (Stuttgart 1883), 303. Pac pa je Dolenc menil, da termin pomeni »besednika«, tj. pravno izurjenega pomocnika obtožencu in tožniku za formalno pravilno procesiranje (Dolenc, 1930, 18). 8 Bayer, 1982, 70–71. 9 Tedaj je poklical pred svoj »tribunal« konjiškega duhovnika (AS ZL, 1423 XII 7, Kranj). 10 Gruden, 1992, 458. Protokoli patriarhove pisarne in sodišca so ohranjeni šele od leta 1472 naprej. Prizor iz predstave Veronika Deseniška SLG Celje 1970-1971 (Zgodovinski arhiv Celje) ševske pravice ter konsenz za sinovo poroko, kar bi z upanjem na uspeh lahko storil na posvetnem sodišcu. Tam bi lahko obtožbo celo reduciral le na caranje in zastrupljevanje kot zlocina »per se«, kar so posvetna sodišca sama procesirala od zgodnjega srednjega veka do 18. stoletja.11 dejansko je bil grof Herman osebnostno res precej preprican o obstoju carovnic v svojih deželah, saj je npr. leta 1432 kot slavonski ban narocil županu in plemiškim sodnikom zagrebške županije (torej posvetnim organom!) strog pregon carovnic in zastrupljevalk, kar je tedaj pomenilo tudi kaznovanje s smrtjo.12 Umanjek vsega drugega v obtožnici pa je bil kanonsko logicen vsaj iz treh razlogov: 1. sin je bil leta 1425 star že ok. 46 let in zato dalec od nedoletnosti za samostojno življenje in poroko, kot je dolocal dekretal X 4.2.1. 2. starševski konsenz za poroko v kanonskem smislu sploh ni bil potreben. Vmešavanje tretje osebe v poroko sicer ni bilo v nasprotju s 11 Bayer, 1982, 67 sl. 12 Cf. po: Bayer, 1982, 526. VSE ZA ZGODOVINO Dušan Kos, PrObLEm HErmANOVEGA SODIšcA ZGODOVINA ZA VSE Prizor iz predstave Veronika Deseniška SLG Celje 1970-1971 (Zgodovinski arhiv Celje) clovekovo svobodno voljo, ce se je želelo zarocenca npr. obvarovati pred zmoto, trpljenjem in prenagljenostjo. V 9. stoletju je Cerkev uspela omiliti patriarhalno oblast in starševski konsenz je v kanonskem pravu vedno bolj zamenjeval konsenz para, psevdoizidorski dekretali pa sploh niso vec poznali starševskih porocnih ovir.13 legitimnost svobodno sklenjene poroke je sicer ostala vprašljiva v posvetnem pravu. Tam so nadzor porok otrok staršem formalno zagotavljali stanovski privilegiji. Ti pa so bili napisani predvsem v smislu zagotavljanja pravic ministerialov proti samovolji deželnega kneza in svobodnih gospodov.14 V 14. stoletju pa stanovski privilegiji niso vec zadovoljivo šcitili zapušcine po starših v primerih, ko so se otroci porocili mimo volje staršev. Teologi so zato staršem morali neko 13 Cf. po Gratianu: C. 30 q. 5 c. 1 in 3. Prim. Freisen, 1893, 314–315. 14 Za kranjsko plemstvo velja omeniti porocne omejitve oz. starševske kompetence pri porokah otrok v privilegijih iz leta 1186 in 1237 za štajersko plemstvo iz leta 1186 in 1237 (Spreitzhofer, 1986), 1237 za Lož, leta 1246 za Krško ter za Kranjsko iz let 1338 in 1365 (za goriški deželi Slovensko marko in Metliko ter Istro) s kasnejšimi ponovitvami in dopolnitvami, iz leta 1460 (»Zlata bula Kranjcev«). Dolocila so bila sorodna ali enaka tistim v privilegijih za koroško in štajersko plemstvo (Levec, 1898, 53–58 in Vilfan, 1993, 223–226). Gl. tudi Vilfan, 1996, 442 sl. liko popustiti, ceprav je kanonsko pravo od konca 12. stoletja brez popušcanja uveljavljalo ženinov in nevestin konsenz kot bistveni element poroke in zakonske zveze. Ocetovo privoljenje se je skrcilo na cas še nekonzumirane zaroke ali ob ugrabitvi hcerke.15 Kanonisti in sholastiki, na celu s Tomažem Akvinskim so med poudarjanjem zakramentalnosti zakonske zveze oblikovali kompromisno mnenje, da je starševski konsenz pri polnoletnih otrokih le še zaželen (predvsem pri zarokah, ki so materialni pól zakonske zveze), njegova odsotnost pa ne iznicuje veljavnosti zakonske zveze.16 Zato je bila kronistova obrazložitev, da je kralj sigmund še pred procesom s pretvezo ujel Friderika in ga izrocil ocetu, ker da je Friderik Veroniko »ahn willen seines vatters graff Hermanns, auch ahn rath könig sigmund seines schwagers genommen hett«, kanonsko brezpredmetna.17 Ne pa v resnicnem življenju. 3. statusno razlicne zveze ali morganat (mesaliance, missheirat, matrimonium morganaticum, »poroka z levo roko«18) v casu Friderika in Veronike niso bile nic posebnega, niti ne prepovedanega ter niso ogrožale zapušcinskih poti. Morganat je bil v obliki zveze med svobodnjakom in nesvobodno žensko pogost že v zgodnjem srednjem veku, ko so si ga privošcili celo knezi brez nevarnosti za legitimnost svojih potomcev. do visokega srednjega veka pa je statusna neenakost (ne-svoboda) z dovoljenjem Cerkve pogojno vendarle lahko razdrla zakonsko zvezo. Že leta 757 je cerkvena sinoda v frankovskem Compičgneju dopustila, da se zakonska zveza med svobodnikom in nesvobodnico (ali nasprotno) lahko razveže, mož pa poroci z drugo, ce svobodnik pred poroko ni nic vedel o partnerjevem nižjem statusu ali pa ce je tak postal po poroki; ce pa je vedel, naj zveza obstane.19 Otroci iz mešanih zvez nesvobodnika (-ce) in svobodnika (-ce) so avtomaticno ostali nesvobodni in dodeljeni skrbi matere in njenega sorodstva. Morganat je spet bolj prišel do veljave od 13. stoletja, ko je zelo poraslo število porocnih zvez med ministeriali in 15 C. 32 q. 2 c. 12. X 4.5.5 (dekretal papeža Urbana III. iz leta 1186). Prim. Freisen, 1893, 234–242 in 316–317. 16 X 4.2.1 in 4.5.6. Prim. Freisen, 1893, 317–323. 17 Krones, 1883, c. XI (str. 78–79). 18 Ta izraz izhaja iz razlike v porocnem obredu – pri obicajni poroki sta si ženin in nevesta izmenjala roke, pri poroki z levo roko pa je ženin z levico prijel nevestino desnico (Zedler, 1739, 2088). 19 MGH Capit. I, št. 16 c. 6, 13. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 svobodnimi gospodi, obenem pa se je vzpostavila zahteva po enakorodnosti plemiških partnerjev – predvsem zaradi materialnih oz. dedovanjskih potreb. V srednjeveških pravih je veljala prevlada moževega oz. ocetovega statusa: žena je s poroko zapustila ocetovo in vstopila v moževo družino, in dobila status in ime moža. Prevzem statusa po moževi oz. ocetovi strani je veljal le znotraj istega stanu: ce se je neplemkinja porocila s plemicem, je sicer dobila njegov status, ne pa vseh premoženjskih pravic; ce pa se je plemkinja porocila z neplemicem, je izgubila plemenitost. Toda te nevarnosti ni bilo v celjskem primeru, saj je bila Veronika plemkinja, resda opazno nižjega ranga.20 Med zakoncema se po poroki najveckrat ni vzpostavila popolna pravna skupnost, saj je žena obdržala svoj vzdevek/priimek in namesto obicajnih porocnih prejemkov dobila le jutrno (Morgen-gabe); iz tega je tudi izšel termin za takšno poroko. do oceta in njegovih sorodnikov je imel otrok iz takšnega zakona le subsidiarno dedovanjsko pravico do alodov, ne pa do fevdov21 in šele od 16. stoletja mu je bil s precejšnjo težavo in v omejenih primerih (npr. ob grozecem izumrtju družine) lahko priznan vstop v dedni red plemenitega oceta.22 Tudi v tem primeru se Herman ni imel cesa bati, saj je imel leta 1425 še živega sina Hermana III., Friderik pa je imel iz prvega zakona že skoraj odraslega sina Ulrika II. (roj. ok. 1406). Razumljivo je do neenakih porok najprej in v najvecji meri prišlo v socialno propulzivnih sredinah (tj. v mestih). Tudi v vecjih mestih na slovenskem, npr. v ljubljani, sta se od konca 13. stoletja spajala vrhnji sloj bogatega mešcanstva kvazipatriciatskega tipa in nižje plemstvo z dežele, ki se je za stalno ali zacasno naseljevalo v mestih. Takšna praksa se je obdržala še naprej, zlasti od 15. stoletja, ko so se bogati mešcani tudi brez poroke poplemenitili s pomocjo velikega premoženja, deželnih funkcij in selitve na kupljene gradove.23 20 Po besedah celjskega kronista: »… wiewohl sy ihm nicht eben gleich was an dem adel, denn sy was geschlechter rittermessiger leut.« (Krones, 1883, c. 11, str. 78–79). Razumljivo pa je celjskim grofom nenaklonjeni Enej Silvij Piccolomini v Historia Australis iz ok. leta 1453 zapisal, da je bila Veronika le ena od mnogih Friderikovih konkubin (cf. po: Mlinar, 2005, 220). 21 Npr. pri Izidorju Sevilskem (Isidorus Hispalensis, Etymologiae, 1911, lib. IX c. 5 § 18, 24, 25). 22 Elverfeldt–Ulm, 2001, 22–24; Cornaro, 63–64; Willoweit, 2004, 56 sl. (s primeri) in 104 sl. (za pravo). 23 Kos, 2005, 96–104, 174–179, Prizor iz predstave Veronika Deseniška SLG Celje 1970-1971 (Zgodovinski arhiv Celje) A tudi Hermanov glavni adut, da s crno magijo kriminalizira sinov zakon, na rednem cerkvenem sodišcu ni mogel naleteti na veliko razumevanje. Kanonisti namrec niso oblikovali enotnega sistema sankcioniranja carovniških deliktov kot sredstva za dosego posvetnih koristi (maleficium), kaj šele v smislu novoveškega sabatizma,24 ceprav so bili po drugi strani tako na posvetnih sodišcih kot papeškem tribunalu od 14. stoletja naprej znani (sicer zelo redki) procesi zaradi škodovanja s caranjem, predvsem visokim plemicem (jasno, s povsem cloveškimi ozadji).25 sploh pa je bil nevzdržen ocitek o Veronikinem ogrožanju ljubljenega Friderika (ali tasta?), ceprav je kanonsko pravo sankcioniralo tudi takšne primere: dekretal X 4.19.1. je možu omogocal locitev od žene, ki ga je s spletko želela spraviti s sveta, vendar se je z drugo lahko 24 To navsezadnje dokazujejo zelo skromne omembe carov ništva in njegovih posledic v vseh redakcijah in knjigah Corpus iuris canonici: Liber quintus ima sicer posebno poglavje, a zelo kratko (le s tremi kanoni) o caranju (Tit. 21: De sortilegiis), ki pa zadevajo predvsem klerike in divinacijo (prim. tudi Brundage, 1986 in Bayer, 1982). 25 Bayer, 1982, 121 sl.; geslo »Hexenglaube und Zauberei« C. Daxelmüllerja v LexM 4, 2203–2204, in Košir, 1997, 124). VSE ZA ZGODOVINO Dušan Kos, PrObLEm HErmANOVEGA SODIšcA ZGODOVINA ZA VSE porocil šele po smrti prve. dekretala X 4.7.1. in 4.7.3. pa nista dopušcala poroke z drugo ženo, ce je bila ta vpletena v smrt prve žene. Toda cerkveni sodniki so že na zacetku morali priznati oprostilno sodbo kraljevega razsodišca o smrti Friderikove prve žene, saj zadeve mimo posvetnega sodišca še enkrat niso mogli obravnavati. Z ugotavljanjem obtožbe o domnevnem Friderikovem umoru grofice Elizabete se je na pobudo Elizabetinih sorodnikov namrec že leta 1424 ukvarjal tribunal kralja sigmunda in njegovega takratnega gosta na dvoru v ogrski Peci, unionskega skandinavskega kralja Erika VII., ki je Friderika (s tem pa posredno tudi Veroniko) formalno opral krivde.26 Herman zato ni mogel v tem oziru pognati novega posvetnega tribunala, saj ni želel in ni mogel še enkrat procesirati smrti sinove prve žene, takšno sodišce pa bi bilo nelegitimno. le cesar je imel v rokah zadnjo apelacijsko inštanco, kar pa je sigmund postal šele leta 1433, Herman pa, kot vemo, nikoli. Morda bi imel Herman vec srece, ce bi sinu in snahi ocital in dokazal prešuštvo v casu Elizabetinega življenja, saj v takem primeru kanonsko pravo ni bilo naklonjeno prešuštnikovi drugi poroki niti po smrti prve žene: dekretal X 4.7.5. je celo zahteval, da se vdovec, ki se je porocil z ljubico, vsekakor loci, ceprav sta bila porocena vec let in imela otroke. Toda dekretal X 4.7.6. za Hermana ni bil vec tako ugoden: ce se nekdo po smrti prve žene poroci z drugo, s katero je imel spolne odnose (torej je tudi prešuštvoval!), a ji ni obljubljal poroke, se drugi zakon obdrži, ce le ni bil nobeden od njiju vmešan v smrt prve žene. Tocno to pa je uspel že leta 1424 Friderik dokazati na razsodišcu v Peci! Za namecek je Hermana oviralo še dvoje: 1. 26 Dogajanje na tem razsodišcu je omenil zaupnik kralja Sigmunda Eberhard Windeck v memoarih »Denkwürdi gkeiten« (cf. po: Mlinar, 2005, 211–213). V literaturi je kot kraj sojenja vcasih naveden ogrski Budim (Mlinar, 2005, 65, Kovacic, 2008, 26), kralj Erik pa se napacno oštevilcuje kot VIII. (Kovacic, 2008, 26). Šlo je za sina pomorjanske ga vojvode Vratislava VII. in Marije Meklenburške, ki je bil v letih 1397–1439 tudi kralj dansko-švedske-norveške »kalmarske« unije, sorodnik in politicni zaveznik cesarja Sigmunda. Umrl je leta 1459. (geslo »Erich VII.« Th. Jexleva v: LexM 3, 2141–2142). Ob robu tega procesa velja omeniti zanimivost, da je bil Erikov tesen prijatelj že tedaj (ali pa šele od procesa naprej?) Elizabetin necak in Friderikov tožilec Ivan VI., ki je bil nato vec let Erikov namestnik na Švedskem (gl. http://hr.wikipedia.org/wiki/Frankapani). Ocitno pa mu prijateljstvo na procesu ni posebej koristilo! Najprej splošni »fenimimni princip« v kanonskem pravu, ki je sankcioniral predvsem žensko prešuštvovanje. 27 2. Konkretno pa še dekretal X 5.16.1., ki je pravil: ce nekdo zapelje nezaroceno devico, jo z izplacilom porocnega darila lahko tudi poroci. In ker sta bila sin in snaha v letih 1422/1423–1425 formalno samska, je bilo cerkvene sodnike nemogoce prepricati, da je njun zakon neveljaven, saj je bil kanonsko ocitno ustrezno sklenjen, tudi z obojestranskim konsenzom, in bil zanesljivo tudi že neštetokrat konzumiran. Hujših cerkvenih zadržkov za veljavnost Friderikovega in Veronikinega zakona torej ni moglo biti, razen moralnih, ker je par do poroke živel v pravno precej nedolžnem konkubinatu.28 Tako so se lahko le cerkveni sodniki, ki so bili za pritiske posvetnih sponzorjev manj obcutljivi od posvetnih sodnikov in bili zavezani razmeroma milemu matrimonialnemu pravu, mimo Hermanove volje tako hitro odlocili v Veronikino korist. Njena sodna zmaga pa je imela sistemsko težavo: cerkvena sodišca niso imela na voljo dovolj ucinkovitih izvršilnih sredstev, ki bi nezadovoljne stranke prisilila v izpolnitev razsodb in Veroniki pred Hermanovim neformalnim mašcevanjem formalna oprostitev še ni dajala dejanske zašcite. Herman je dal nesrecno snaho brez strahu pred posledicami spet zapreti in koncno utopiti na gradu Ojstrica pri Vranskem, s sinom pa je za dolgo prekinil stike.29 In prav oprostitev in nato utopitev je pravnega formalista dolenca najbrž tako zmedla, da je procesu na koncu odvzel resnicnost, je pa Veronikino usmrtitev pravilno pripisal Hermanovi oblastniški samovolji. Ker se je oce Herman za tisti cas že preostro znesel nad snaho, je kasneje nastal mit o ljubezni, ki izpolnjenost najde v zakonski zvezi, a je nato kruto prekinjena.30 Takšna zgodba pa ni 27 Tako govori celotno poglavje »De adulteriis et stupro« v CIC X 5.16. 28 Kronist Eberhard Windeck je Veronikin status v tistih letih oznacil za »skrivno ženo« (slofwib) (cf. po: Mlinar, 2005, 212). 29 Krones, 1883, c. XIII (str. 80–81). 30 Dolenc, 1930, 22. Navsezadnje je skoraj do pike enako (z obdolžitvijo caranja in utopitvijo) je leta 1435 samovoljno koncal neželeni, a legalen morganatski zakon sina Albrehta III. z mešcanko Agnes Bernauer tudi bavarski vojvoda Ernest! (Kovacic, 2008, 29). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 vec ustrezala srednjeveškemu dvorskemu mitu o neizpolnjenosti zaljubljenega viteza in (z drugim) porocene dame, marvec je ustrezal paradigmam ljubezni, ki se izpolnjuje v zakonski zvezi, posledicno pa je celo ustrezal pred- in potridentinskim cerkvenim reformistom, ki so poudarjali bistvenost zakonske zveze v odnosu med moškim in žensko. Celjski mit je v sozvocju z Rougemontovo tezo o nelocljivi zvezi ljubezni in tragicnosti zato postal razvpit v romanticnem mešcanskem 19. stoletju, ker je izhajal iz poroke iz ljubezni oz. po Orožnovi (1854) in Kronesovi (1883) objavi »Celjske kronike «. Veronikina in Friderikova tragedija je zato še vedno imperativ celi plejadi medievistov – da o mislecih raznih »zgodovin žensk« ne govorimo – ki se jim kaj zapiše o Celjskih grofih ali celo o pome- nu ljubezni v preteklosti. Pa ceprav se pogosto ne sprašujejo po ozadjih mita, še manj pa o takšnih podrobnostih, kot je problem statusa sodišca, ki je sodilo nesrecni Veroniki. Viri in literatura: As Zl: Arhiv Republike slovenije, Zbirka listin (As 1063). Bayer, Vladimir: Ugovor s davlom. Procesi protiv carobnjaka u Evropi a napose u Hrvatskoj. Zagreb, 1982. Brundage, James A.: law, sex, and Christian society in Medieval Europe. Chicago, 1987 Cornaro, A. Freiherr von: die Ursprünge des Adels im deutschsprachigen Raum. V: s. Freiherr v. Elverfeldt– Ulm (izd.), Adelsrecht. Entstehung – struktur – Bedeutung in der Moderne des historischen Adels und seiner Nachkommen. limburg an der lahn, 2001, 46–66 dolenc, Metod: Kazenska pravda zoper Veroniko deseniško. Založba rektorata univerze kralja Aleksandra I. v ljubljani. ljubljana, 1930-1931 Elverfeldt–Ulm, s. Freiherr von: Adelsrecht im deutschsprachigen Raum. V: s. Freiherr v. Elverfeldt–Ulm (izd.), Adelsrect. Entstehung – struktur – Bedeutung in der Moderne des historischen Adels und seiner Nachkommen. limburg an der lahn, 2001, 11–45. Freisen, Joseph: Geschichte des Canonischen Eherechts bis zum Verfall der Glossenliteratur, 2. izd. Paderborn, 1893. Krones, Franz; Golia, l. M., prev.: Kronika grofov Celjskih. ljubljana, 1972 Grafenauer, Bogo: Veronika deseniška. V: slovenski biografski leksikon, 13 zv. ljubljana, 1982, 412–413. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda (reprint šestih zvezkov, ki so izšli v letih 1910–1916). Celje, 1992. Isidorus Hispalensis, Etymologiae (1911): libri etymologiarum (sive originum) libri XX (et se summo boni libri tres). Izd. M. w. lindsay v: scriptorum classicorum bibliotheca Oxoniensis, 1911). Oxonii. Kos, dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do zacetka 15. stoletja. ljubljana, 2005. Košir, Matevž: sabat v carovniških procesih – evropski fenomen na slovenskem od 16. do 18. stoletja. V: O. luthar in V. likar (ur.), Historicni seminar II. ljubljana, 1997, 123–142. Kovacic, Mojca: Veronika deseniška – nesrecne ljubezni in prepovedane poroke v srednjem veku. V: K. Keber, K. Šter (ur.), Historicni seminar 6. ljubljana, 2008, 9–39. Krones, Franz, izd.: die Freien von saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, 2. Teil: die Cillier Chronik. Graz, 1883. lexM 3, 4: lexikon des Mittelalters 3, 4. Zürich (1986, 1989). MGH Capit. I: Monumenta Germaniae Historica, Capitularia: legum sectio II: I, A. Boretius (izd.), Capitularia regum Francorum I (1883, ponatis 1984). Mlinar, Janez: Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. V: Historia 11. ljubljana, 2005. Štih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske. V: V. Rajšp (ur.), Grafenauerjev zbornik. ljubljana, 1996, 227–254 Štuhec, Marko: Materialna kultura plemstva na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja. disertacija na Filozofski fakulteti. ljubljana, 2000 VSE ZA ZGODOVINO Dušan Kos, PrObLEm HErmANOVEGA SODIšcA ZGODOVINA ZA VSE Vilfan, sergij: Glose k zgodovini srednjeveškega Celja. V: Kronika 32, št. 1. ljubljana, 1984, 15–19. willoweit, dietmar: standesungleiche Ehen des regierenden hohen Adels in der neuzeitlichen deutschen Rechtsgeschichte. Rechtstatsachen und ihre rechtliche Beurteilung unter besonderer Berücksichtigung der Häuser Bayern und Pfalz. V: Bayerische Akademie der wissenschaften, phil.-hist. Klasse, sitzungsberichte, 2004, Heft. 5. München. Zedler, J. H.: Grosses vollstćndiges Universal lexicon, Bd. 19. Halle und leipzig, 1739. Zusammenfassung FRAGEN ZUM GERICHT VON HERMANN schon lange prallen in der Historiographie die Meinungen aufeinander bezüglich der wahrheit über den Prozess und den Charakter des Gerichtes, das im Jahr 1425 gegen Veronika von desenice, zweite Ehefrau des Grafen Friederich II. von Cilli, nach einer Anklage wegen Hexerei und Vergiften einen Prozess durchführte, der mit einem Freispruch endete. Friedrichs Vater Hermann kühlte sein Mütchen an seiner jungen schwiegertochter ab und ließ sie zunächst vor Gericht stellen und schließlich außergerichtlich hinrichten. die bisherigen Untersuchungen über den Charakter des Gerichtes von Hermann folgten der Methode des Ausschlusses potenziell zuständiger Gerichte im Hinblick auf den Inhalt der Anklage und die Erwähnungen in der „Chronik der Grafen von Cilli“. die Methode beruhte darauf, dass man den status des Gerichtes und der landesfürstlichen (d.h. gerichtlichen) Rechte, den verfassungsrechtlichen status der länder der Cillier Grafen und die involvierten Personen zueinander in Verbindung setzte. die Forscher waren nämlich überzeugt, dass der Prozess vor einem weltlichen Gericht stattgefunden hat. Nach durchführung ihrer Analysen kamen sie mehrheitlich zur Ansicht, dass es sich um eine Gerichtsfarce und einen außergerichtlichen Mord gehandelt hat, beides nur möglich aufgrund von Hermanns großer politischer Macht. doch ein anderes Nachdenken über die Inhalte der Anklage, wie sie in der einzigen Quelle – der „Chronik der Cillier Grafen“ aus der Mitte des 15. Jahrhunderts – vorgestellt wird, zeigt, dass der Fall wahrscheinlich nicht im Kontext einer weltlichen, sondern einer geistlichen Gerichtsbarkeit stand. die Anklage gegen Veronika war nämlich nicht auf die schuldfeststellung bezüglich des Todes der ersten Ehefrau gerichtet, sondern auf Zauberei zur Erlangung der Ehe, und zielte somit in Richtung Annullierung der Ehe des sohnes. Beim Chronisten war keine Rede von einem Gerichtsprozess wegen Ermordung der Gräfin Elisabeth, was tatsächlich vor einem weltlichen Gericht verhandelt worden wäre. Mit der Feststellung der schuld an Elisabeths Tod hatte sich jedoch auf Anklage von Elisabeths Verwandtschaft schon im Jahr 1424 ein Tribunal König sigismunds im ungarischen Pécs beschäftigt. Es hatte das Paar formell von der schuld an Elisabeths Tod reingewaschen. Graf Hermann konnte deshalb 1425 nicht erneut ein weltliches Tribunal einsetzen, denn er konnte nicht noch einmal wegen des Todes der ersten Ehefrau des sohnes prozessieren. Zauberei und ein geistliches Gericht waren daher der rettende strohalm, um den ungehorsamen sohn gerichtlich zur Vernunft zu bringen und die unliebsame schwiegertochter loszuwerden. Hermann und Veronikas Richtern blieb also nur die Befassung mit der Gültigkeit der Ehe, was aber bis zum 18. Jahrhundert ausschließlich vor geistlichen Gerichten verhandelt wurde. seit dem Jahr 1420 genoss der vor den Venezianern geflohene Patriarch von Aquileia ludwig II. Teck, kirchlicher Ordinarius über alle untersteirischen und Krainer Besitzungen, Asyl auf Hermanns Hof in Celje. der Patriarch hatte im Cillier Exil sicher eine Kanzlei und ein ordentliches Gericht für das gesamte Gebiet des Patriarchates östlich des venezianischen Friaul organisiert, unter leitung seines Generalvikars. Es gibt jedoch keine Niederschriften über seine allgemeine Tätigkeit in jenen Jahren. dass es sich um einen geistlichen Prozess handelte – wobei unwesentlich ist, ob darin Patriarch ludwig selbst oder nur Konsistoriumsräte aktiv waren – bezeugt auch die Mitwirkung von Veronikas Verteidiger, der einem kanonischen Advokaten bzw. Prokurator entsprach, noch mehr aber der rasche Freispruch, den ein weltliches Gericht nicht so leicht ohne einen längeren Prozess hätte fällen können. somit wird auch verständlich, dass sich Hermann in der Anklageschrift nicht auf vermeintliche VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 statusmäßige Missstände und Elternrechte oder den Konsens zur Heirat des sohnes berief, was er vor einem weltlichen Gericht hätte tun können. Für diese Einschränkung gab es zumindest drei Gründe: 1. der sohn war volljährig. 2. der elterliche Konsens war für eine Ehe im kanonischen sinn nicht notwendig. 3. statusmäßig unterschiedliche Verbindungen bzw. Morganate waren zur Zeit von Friedrich und Veronika weder etwas Besonderes noch etwas Verbotenes und bedrohten auch nicht die Erbfolge. Auch Hermanns einziger Trumpf, nämlich mit schwarzer Magie die Ehe des sohnes zu kriminalisieren, konnte nicht auf Verständnis eines geistlichen Gerichts hoffen. In der war nämlich Hexerei damals noch kein triftiges Argument, um irgendein Verbrechen zu beweisen. Überhaupt war der Vorwurf, Veronika bedrohe den geliebten Friederich, lächerlich – obwohl das kanonische Recht solche Beispiele sanktionierte: die dekretale X 4.19.1. ermöglichte dem Ehemann die scheidung von der Ehefrau, wenn diese ihn durch eine Intrige aus der welt schaffen wollte. die dekretale X 4.7.3. erlaubte keine Heirat mit der zweiten Ehefrau, wenn diese in den Tod der ersten verstrickt gewesen war. da aber Friederich und Veronika in den Jahren 1422/1423–1425 formell ledig waren, war es unmöglich, die Richter zu überzeugen, dass ihre Ehe ungültig sei, war sie doch gemäß dem Kanon in beiderseitigem Konsens geschlossen und auch bereits konsumiert worden. so mussten die geistlichen Richter, die für den druck weltlicher „sponsoren“ weniger empfänglich waren als weltliche Richter, an Hermanns wünschen vorbei zugunsten von Veronika entscheiden. Ihr sieg vor Gericht hatte jedoch ein großes Problem: Geistliche Gerichte hatten in matrimonialen Angelegenheiten nicht genügend wirksame Exekutionsmittel, um die unzufriedenen Parteien zur Erfüllung des Urteils zu zwingen und die formale Freisprechung Veronikas bedeutete noch nicht tatsächlichen schutz vor Hermanns informeller Rache. die Öffentlichkeit war sich allerdings bewusst, dass Friederich – unabhängig von seiner Rolle beim Tod seiner ersten Ehefrau – Veronika aufrichtig geliebt hatte und verurteilte daher ihre Verbindung wohl nicht. Und weil sich der Vater Hermann auch im Hinblick auf die damalige Zeit schon zu brutal gegenüber seiner schwiegertochter verhalten hatte, konnte später der komplexe Mythos von Friedrichs und Veronikas liebe entstehen, der bis heute in der Publizistik weiterlebt. Schlagwörter: Veronika von Desenice, Fried- rich von Cilli, Ehe, Hexerei, Gerichtsprozess 1425 VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik »Z zlatimi crkami bode vpisan današnji dan v zgodovino naše citavnice.«1 Prvo desetletje citalnice v Kranju GLOBOCNIK Damir, dr., muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino, Gorenjski muzej v Kranju, Tomšiceva 44, sI-4000 Kranj 027.9(497.4Kranj) "1863" 930.85(497.4Kranj) "1863" »Z ZLATIMI CRKAMI BODE VPISAN DANAŠNJI DAN V ZGODOVINO NAŠE CITAVNICE.« Prvo desetletje citalnice v Kranju Citalnica v Kranju je bila ustanovljena 29. januarja 1863 kot osma narodna citalnica po vrsti po vzoru Narodne citalnice v ljubljani. deželna vlada je pravila citalnice potrdila 16. decembra 1862 (dopolnjena so bila konec leta 1866). Citalnica je zacela s prirejanjem »bésed«. Konec leta 1863 je imela 113 clanov. Preselitev iz zacasnih prostorov v Mayrjevo hišo, v kateri je bilo od 1846 kazinsko društvo, je citalnica slovesno praznovala 16. avgusta 1863 (mdr. slovesnost na grobu pesnika Franceta Prešerna). 13. septembra je citalnica napravila prvi izlet, 29. junija 1864 je citalnica sprejela clane Južnega sokola iz ljubljane. Na slovesnosti v citalnicni dvorani so tedaj prvic igrali. 20. avgusta 1864 je bila ustanovljena podružnica Južnega sokola. Citalnica je od ljubljanske vzornice prevzela tudi dobrodelno dejavnost (za siromake iz Notranjske, pogorelce v stražišcu, revno šolsko mladino). Citalnica je oktobra 1869 poskrbela za slovesen pogreb simona Jenka in dala pobudo za pesnikov nagrobni spomenik (odkritje septembra 1873). V sedemdesetih letih je vnema za citalniško delo upadla. Po nekaj letih je število clanov znova zacelo narašcati. Kljucne besede: Kranj, narodna citalnica, narodno gibanje GLOBOCNIK Damir, Phd, Museum Councillor for Art History, Museum of Gorenjska in Kranj, Tomšiceva 44, sI-4000 Kranj 027.9(497.4Kranj) "1863" 930.85(497.4Kranj) "1863" “THIS wILL BE A RED-LETTER DAy IN THE HISTORy OF OUR READING SOCIETy.” The First Decade of the Reading Society in Kranj The reading society in Kranj was established on the 29th January 1863 as the eighth in a series of national societies that followed the model of the National Reading society in ljubljana. Regional government verified the reading society’s regulations on the 16th december 1862 (these were amended at the end of 1866). The society started organizing cultural events called “bésede”. By the end of 1863 it had 113 members. The society moved from the original temporary location into Mayr’s house, in which the Kazina society had been located since 1846, and marked this occasion with a celebration on the 16th August 1863 (one of the celebrations took place at the grave of the poet France Prešeren). On the 13th september the society organized the first outing and organized a reception for members of the Južni sokol (southern Falcon) society from ljubljana on the 29th of June 1864. On this occasion, a musical performance took place in the society’s reading room. On the 20th August 1864 a branch of Južni sokol was founded. Following the example of the society in ljubljana, it engaged in charitable activities (for the poor from Notranjska, victims of fire in stražišce and poor school children). The society organized a solemn burial of simon Jenko in 1869 and initiated raising a tombstone in his memory (it was uveiled in september 1873). In the 1870s enthusiasm for participation in the society waned. After a few years, however, the number of members began to rise again. Key words: Kranj, national reading society, national movement Iz govora Mateja Pirca 16. avgusta 1863, po: »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 slovenska društva, ki so nastala pred pomladjo narodov in med njo, je zatrl absolutizem. Narodnoprebudno društveno delovanje je lahko znova zaživelo po obnovitvi ustavnega in parlamentarnega življenja leta 1860. slovenci so zaceli ustanavljati citalnice, ki so postale središca kulturnih, narodnih in politicnih prizadevanj. Prvi so uspeli uresniciti zamisel o slovenski citalnici v Trstu januarja 1861, istega leta so sledile citalnice v Mariboru, ljubljani in Celju. Konec leta 1869 jih je bilo 58, predvsem v mestih, trgih in vecjih krajih, povezovale pa so okrog 4.000 clanov.2 Vzor za citalnice so bila nemška in italijanska (kazine) ter ceška in hrvaška društva. Citalnice naj bi spodbujale bralno kulturo in javno rabo slovenšcine, zato so bile narocene na domace in tuje casopise, ponekod so bile celo prave knjižnice. Casopisi in knjige za poduk in prosti cas so bili na voljo citalnicarjem in njihovim gostom. Mnoge citalnice so imele pevske zbore, pevske šole in godbo.3 Citalniške prireditve so bile poleg negovanja družabnosti namenjene krepitvi zavesti o narodni in kulturni pripadnosti ter utrjevanju rabe slovenšcine v javnem prostoru. »Kaj je citavnica? Citavnica je narodna naprava, ktere namen je duha buditi in bistriti s poducivnim citanjem (branjem) casnikov in knjig slovenskih pa tudi druzih narodov, duha razveseljevati z ubranim petjem in s poštenimi igrami kakor v gledišcu. Razlocek med to in tako imenovano 'kazino' je ta, da citavnica izobražuje ves narod tistega kraja, kjer je ustanovljena, kazina pa je le v prid samim udom, zato ker je dozdaj vravnana v ptujem jeziku, kteri je pa vecini prostega ljudstva neznan. V kazinah kraljuje ptuja beseda; citavnica nasproti daje prvo mesto domaci besedi, ne zanicuje pa nobenega druzega jezika, zakaj modra je in dobro vé, da toliko móž clovek veljá, kolikor jezikov zná. V citavnici so od casa do casa poštene veselice; v nji se slišijo govori, kteri ucijo ude svoje pravilno in cisto in gladko svojo besedo rabiti; tudi petje se ne zabi, zato ker je duša vesele družbe. Najveci, najimenitneši namen citavnice pa je: izobraževati prosto 2 Po: Etbin Henrik Costa, »Statisticni pregled vseh slovenskih citalnic«, Letopis Matice Slovenske za leto 1869, Ljubljana 1869, str. 286. 3 Po: Ferdo Gestrin & Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966, str. 141. ljudstvo.«4 Zakljucno misel dekana Antona Grašica, predsednika po vrsti dvanajste slovenske citalnice, ustanovljene avgusta 1864 v Ilirski Bistrici, ne velja razumeti dobesedno. »Naša citavnica ima postavno podlago; nji se lahko pridruži brez pomislika vsaki duhovnik, urednik, obrtnik, rokodelnik in kmet,« je sicer ob odprtju celjske citalnice poudaril Štefan Hocevar.5 Toda vrata citalnic so ostala zaprta za rodoljube, ki niso zasedali dovolj uglednega mesta na družbeni in socialni lestvici. »Prosto ljudstvo« se je citalnicnih prireditev morda lahko udeležilo, v citalnice pa se praviloma ni moglo vpisati. V njih se je zbirala predvsem izbrana salonska družba, elitna manjšina, slovenski višji sloji, narodno zavedna inteligenca, mestna in tržna gospoda, obrtniki ter podeželski veljaki, premožnejši kmetje in duhovniki. Izjema so bile nekatere citalnice na Primorskem. dr. Janez Bleiweis (1807–1881) je na citalniški prireditvi v Ilirski Bistrici poudaril, da nekateri sicer mislijo, da so citalnice podobno kot po laškem vzoru nastale kazine povezane samo z gospodo v mestih in trgih, ne pa s podeželjem, kjer biva sloven- ski narod, kajti kmecki clovek potrebuje štiri stvari: »Prva je cerkev, kjer clovek dobiva, kar mu je treba za blagor duše njegove, – drugo je šola, kjer mladina dobiva poducenje, da se clovek loci od neumnega voleka, – tretje gosposkina kancelija, kjer dobiva clovek pravico, kadar je išce, – cetrto pa je citavnica, ktera, ako je oskrbljena s knjigami in casniki, je od ene strani ucilnica odrašcenim ljudém, od druge pa dom poštenega veselja, kjer se pojó cedne domace pesmi, deklamujejo koristne ali zabavne stvari, igrajo male gledišcne igre itd. – po vsem tem pa se širi omika národna po poti národni.«6 Narodno zavest, izobrazbo ter družabno in kulturno življenje so citalnice krepile z bésedami (izraz za prireditve z igrami, recitacijami, petjem, koncertnimi tockami, govori in predavanji izvira iz cešcine) in drugimi narodno-kulturnimi prireditvami za clane in vabljene goste. »Govorili so navdušeno, pelo se je krasno in vso dvorano je stresal nepopisljiv, viharen ter navdušen odmev,« se je ljudske veselice, ki jo je leta 1862 priredila mariborska citalnica, spominjal pravnik dr. Josip 4 »Iz Bistrice na Notranjskem« (iz govora predsednika cital nice dekana Antona Grašica), Novice, 1864/33. 5 »Iz Celja 18. svec.«, Novice, 1862/9. 6 Po: »Iz Bistrice na Notranjskem«, Novice, 1864/33. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE sernec (1844–1925). »Bilo je, kakor da bi se ljudje vzdramili iz globokega spanja; prevzela je ljudstvo narodna zavest, ki je že bila, rekel bi, okamenela, z elementarno mocjo. Oduševljenost in radost sta rastli od stopnje do stopnje. ljudstvo je našlo svoje narodno srce – med njimi tudi jaz.«7 Publika je navdušeno sprejemala, slovenski casniki so nekriticno hvalili citalniške bésede, na katerih so prevladovali amaterski nastopi. »In ce tudi v gledišcnih igrah ne more biti vselej vse izvrstno, vendar sega v srce, kar iz srca pride; kdor se vadi, se navadi; hudobne kritikarje pa tiramo – na Grintovec.«8 V resnici je vecina tock imela diletantski oziroma amaterski znacaj. Volja do nastopanja in domoljubni zanos sta bila zadosten dokaz odlicnosti. Nastopajoci so poželi živahno odobravanje in ploskanje. Najbolj pomemben je bil narodnoprebudni ucinek bésed; donela je rodoljubna patetika, ki je grela narodna srca. Prevladovale so pevske tocke z domoljubno vsebino, med igrami pa komedije, burke, enodejanke, zahtevnejših iger ni bilo na programu. Na citalniških prireditvah so se prvic preizkusili tudi bodoci profesionalni igralci in glasbeniki. Bésede so se ponavadi zakljucile s plesom, tombolo in veselicami. Ustanovitev citalnice 29. januarja 1863 V letu 1862 so se tudi mešcani Kranja, Radovljice in Škofje loke pripravljali na ustanovitev narodnih citalnic. Maja 1862 so poskušali ustanoviti citalnico v Radovljici.9 Bolj uspešni so bili v Škofji loki, kjer je bila konec novembra 1862 ustanovljena sedma slovenska citalnica.10 K slovesni bésedi, s katero je 23. novembra zacela z delovanjem loška citalnica, je »privrel« tudi »ves slovenski Kranj«. dva dni kasneje je po Kranju krožila okrožnica (»Povabilo vsem domoljubnim mestjanom«), ki je mešcane »v ognjevitih 7 Josip Sernec, »Moja mladost in študijska doba«, Spomini, Celje 2003 (prvotno izšlo 1929), str. 8. 8 »Iz Kranja 18. sept.«, Novice, 1865/38. 9 Po: »**«, »Iz Gorenskega 24. maja«, Novice, 1862/22. 10 Po: Ivan Prijatelj, »Slovensko društveno življenje v šest desetih letih«, Slovenska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina, II. del, Ljubljana 1956, str. 164. besedah«11 pozivala, naj ustanovijo svojo citalnico. »Ker imajo v ljubljani in po drugih slovenskih mestih že vec casa citavnice in so te dni tudi v loki to društvo ustanovili, pa jo bodo tudi v Novem mestu, je ne smemo mi Kranjci odlašati. Namen citavnic je, da se domaci po domace vedemo, to je, da beremo domace, pa tudi druge slovanske casnike, se pojejo domace pesmi, se v domaci besedi govori kaj poducnega in kratkocasnega, pa se tudi kaka druga veselica obhaja, kakor letni cas nanese. s tem pa, da za omiko in veljavo domacega jezika skrbimo, ne sovražimo nobenega druzega, zato imajo citavnice tudi kak pošten nemšk, lašk ali še drug casnik. Preden pa položimo prošnjo za dovoljenje citavnic naši sl. c. kr. vladi, moramo vedeti, koliko jih pristopi temu domacemu društvu. letno placilo ne bo veliko. Zato podpišite se vsi castiti mestjani in mestjanke! Gotovo bodo se nam pridružili tudi domoljubi iz okolice naše. Marsikatera vesela ura nas caka! V Kranji na sv. Katarine dan 1862« Pod okrožnico so bili podpisani: trgovec Konrad Pleiweis (1816–1865), trgovec, tovarnar sit in kranjski župan Konrad lokar (loker, locker), lekarnar, mag. pharm. Karel (dragomir) Šavnik (1840–1922), trgovec Matej Pirc (1824–1891) in gospa Katarina Florian, posestnica v Kranju.12 Na okrožnico se je odzvalo 71 rodoljubov iz Kranja in okolice ter ljubljane.13 11 Po: Božidar Vodušek, Tridesetletnica »Narodne citalnice« v Kranji 1863–1893, Ljubljana 1893, str. 4. 12 Po: Makso Pirnat, Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Spominska knjižnica, posvecena ob petdesetletnici vsem dosedanjim clanom in sodelavcem, dobrotnikom in prijateljem, Kranj 1913, str. 7–8. 13 Konrad Pleiweis, Konrad Lokar, Karel Šavnik, Matej Pirc, Katarina Florian, Franc Mayr, Lambert Mayr, Janez Holzer, Tone Pecnik, Jan. Šlibar, Janez Mandelc, Peter Mayr, Janez Marencic, Andrej Trebar, Franc Krisper, Juri Zavrl, Oton Detela, Karel Pec, Bogdan Lappain, France Blažir, Mat. Potocnik, Kr. Gasperini, Jan. N. Gonce, Tone Ješe, France Dolenc, Ferdinand Riedl vitez pl. Reitenfels, To- maž Gregorac, Jožef Pollak, Janez Schiffrer, Andrej Vavken, cerkljanski župnik Andrej Bohinc, šencurski kaplan Janez VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Odziv na okrožnico je bil pricakovan. V Kranju so vecinoma živeli narodno zavedni mešcani, tudi posvetno in duhovno vodstvo mesta je bilo slovensko opredeljeno. »Na celu duhovšcine stojí tehant, kterega blago srce bije za svoj narod, na celu mestjanov pa župan, kteri vé, da Kranj nima zastonj svojega slovenskega imena; tudi v ces. uradnii imamo vrla možaka, ktera, spoznavata, kaj ustavni cas terja od vradnikov. Tudi med mestjani in mestjankami našimi nahajamo domoljubne srca, ktere navdaja duh Prešernov, ki cuje nad Kranjem, da se ne bo vlegla na-nj slana tiste 'kulture', ktera zamorjuje domaco omiko na domaci poti.«14 Kranjska citalnica je bila ustanovljena 29. januarja 1863 kot osma narodna citalnica po vrsti.15 Ustanovnega obcnega zbora v zgornjih prostorih gostilne stara pošta16 se je udeležilo 24 clanov, ki so za predsednika izbrali »iskrenega domoljuba in posestnika« Mateja Pirca (predsednik od 1863 do 1869), za tajnika Karla Šavnika, za »dnarnicarja« (blagajnika) Konrada Pleiweisa, med odborniki sta bila kranjski župan Konrad lokar in gimnazijski katehet Janez (Ivan) Globocnik (1824–1877). »Nadjamo se prav veselega napredka; že štejemo Koprivnikar, knjigovodja v Ljubljani Jožef Pirc, kupec v Ljubljani Vaso Petricic, duh. pomocnik Anton Mežnarc, duhovni pomocnik Matej Smolej, Franjo Jalen, kolarski mojster v Tržicu Fortunat Kurnik, I. Urbancic, Miha Pucnik, trgovec v Ljubljani Franjo Souvan ml., trgovec v Ljubljani J. Kušar, dekan Janez Reš, vodja normalke Miha Lazar, Lovro Krob, Ant. Skubic, Franjo Sav. Petric, gimnazijski profesor Vekoslav Kanc, trgovec v Aleksandriji Leopold Jugovic, poštni odpravnik z Otoka Peter Avsenek, ucitelj verouka Ivan Globocnik, M. Rooss, Ferd. Schrott, župnik v Kovorju Franc Vohinc, Oroslav Dolenc, kaplan Jaka Razpotnik, župnik Matevž Ravnikar, šolski vodja v Škofji Loki Ig. Eržen, Ferdo Urbancic, Janez Kunstel, R. Naglic, Jan. Guzelj, L. Cvek, J. Fabiani, France Prevc, baron Anton Zois, Ant. Kummer, dr. Janez Bleiweis, dr. Lovro Toman, Valentin Prešeren, župnik v Škofji Loki Prim. Remic in trgovec v Ljubljani Ferd. Souvan (po: Makso Pirnat, Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Kranj 1913, str. 8–9). 14 »#«, »Iz Kranja 26. aprila«, Novice, 1862/18. 15 Po mnenju Ivana Prijatelja naj bi bila kranjska citalnica deveta slovenska citalnica. Namesto obcnega zbora je namrec upošteval datum preselitve citalnice v lastne prostore (16. avgust), 23. julija pa je bila ustanovljena citalnica na Ptuju (po: Ivan Prijatelj, »Slovensko društveno življenje v šestdesetih letih«, Slovenska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina, II. del, Ljubljana 1956, str. 178). 16 Stavba je bila tako imenovana, ker je bila zgrajena po letu 1770 kot poštna postaja. Fotografija mestnega trga z vodnjakom, pred 1883 (Gorenjski muzej v Kranju) dokaj društvenikov, imamo mnogo casnikov itd.«17 Citalnica se je narocila na 14 listov, med katerimi je bilo 6 slovenskih.18 Vzor za kranjsko in loško citalnico je bila »matera slovenskih citalnic«19 Narodna citalnica v ljubljani. Po njenih pravilih so se zgledovala pravila kranjske citalnice. Pisana so bila v nemšcini (»statuten der narodna citavnica in Krainburg«).20 30. novembra 1862 so jih lokar, Šavnik, Pleiweis in Franc dolenc (+1901) poslali deželni vladi v ljubljano,21 ki jih je potrdila 16. decembra 1862.22 »slavna c. kr. deželna vlada nam je že dovolila napravo citavnice. Kdaj se bo odprla, bomo povedali ob svojem casu, kadar bomo s stanovališcem go17 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1863/5. 18 Po: Božidar Vodušek, Tridesetletnica »Narodne citalnice« v Kranji 1863–1893, Ljubljana 1893, str. 5. 19 Po: Božidar Vodušek, prav tam, str. 6. 20 Arhiv Republike Slovenije, Deželna vlada v Ljubljani (pra vila društev), AS 68, arhivska enota 4851. 21 Po: Božidar Vodušek, Tridesetletnica »Narodne citalnice« v Kranji 1863–1893, Ljubljana 1893, str. 4. 22 Po: Makso Pirnat, Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Kranj 1913, str. 26. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE tovi,« je bralcem Novic sporocil dopisnik iz Kranja konec leta 1862.23 ljubljanska citalnica je 2. februarja 1863 pripravila »Vodnikovo bésedo«, kranjska in škofjeloška citalnica pa sta se v februarju odlocili pocastiti »našega najvecjega, edinega pravega pesnika«24 dr. Franceta Prešerna (1800–1849), ki je zadnja leta življenja bival v Kranju. sveta maša v Prešernov spomin (zadušnica) v Kranju je bila 11. februarja 1863 ob 10. uri dopoldne, istega dne zvecer pa je škofjeloška citalnica svojo tretjo bésedo posvetila Prešernu. »Prihodnje leto se misli v Kranji tudi praznovati Preširnov rojstni dan; gotovo bi naš najvecji pesnik zaslužil, da ga tudi ljubljana praznuje,« je poudaril Fran levstik (1831–1887),25 ki je za »bésedo« v loški citalnici napisal pesem »Na Prešernove smrti dan«. Tudi kranjska citalnica je zacela s prirejanjem bésed. Na bésedi po veliki noci 1863 je bila citalnicina dvorana nabito polna, med vso domoljubno množico pa je kraljevala »židana volja«. domaci pevci so zapeli pet pesmi, s štirimi »krasnimi« pesmimi so sledili ljubljanski pevci, »domorodkinji « (rodoljubni Kranjcanki) pa sta nastopili z deklamacijami.26 Ne glede na to, da je bila posestnica Katarina Florianova med ustanovitelji kranjske citalnice, so bili clani kranjske in nasploh vseh citalnic praviloma samo gospodje. Narodne dame in gospodicne (žene in hcere clanov citalnice) so lahko sodelovale na citalnicnih prireditvah, v pevskih zborih, gledaliških skupinah. Nepogrešljive so bile tudi pri plesih, postrežbi in krasitvi citalniških prostorov ob slavnostnih prireditvah. Tudi na bésedi oziroma veselici kranjske citalnice maja 1863 se je zbralo veliko clanov in njihovih gostov. »Vsa castitljiva družba mestjanov in gostov, gospá in gospodicin je bila kot ena blaga družina. Prijazno pomenkovanje v mili domaci besedi, lepo petje naših že dobro izurjenih pevcov, 23 Po: »Iz Kranja 20. dec.«, Novice, 1862/52. 24 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1863/5. 25 Fran Levstik, »Beseda Ljubljanske citalnice. Vodniku na spomin«, Naprej, 1863/10. 26 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1863/15. micna deklamacija neke gospodicne, tombola itd., vse se je v tako lepem redu vrstilo in družino kratkocasilo, da se je gotovo vsak zadovoljen povrnil na dom.« Prisotne je razveselilo naznanilo, da je »slavnoznani podpornik slovanov«, utemeljitelj jugoslovanske akademije, džakovski škof Josip Juraj strossmayer (1815–1905), uslišal prošnjo kranjske citalnice in postal njen prvi »castni ud« (castni clan). strossmajerjevemu lastnorocnemu dopisu je bilo v podporo citalnici priloženo darilo 50 goldinarjev. »Navdušeni slava- in živioklici so doneli preblagem, toliko rodoljubnemu gospodu, ki naj ga Bog ohrani in blagoslovi še mnogo mnogo let!«27 Mlada kranjska citalnica je lepo zaživela. Okrog velike noci 1863 je imela že 85 »udov« (clanov), do konca leta pa je število naraslo na 113.28 Bésede so lepo uspele, domoljubni gospodicni sta prisotne razveselili z lepimi deklamacijami, prav tako pevci s petjem. »… ker je pesem jedro, okoli ktere se sucejo vse druge veselice citavnicine, je pac želeti, da bi dobili kakega ucenika, ki je z dušo in telesom vodja pevcov!«29 Citalnica se je narocila na naslednje casopise: Novice, Naprej, Slovenski glasnik, Slovenski prijatelj, Uciteljski tovariš, Zgodnja Danica, hrvaški Glasonoša, nemški Illustriertes Familienbuch, Pagne's Panorama, Reform, Stimmen aus Innenösterreich, Über Land und Meer in Volksfreund.30 Na obcnem zboru maja 1863 so (po zgledu ljubljanske citalnice) sklenili izdati 100 brezobrestnih delnic v višini 5 goldinarjev. Z njihovo pomocjo so želeli pridobiti sredstva za opremo citalnicnih prostorov z mizami in stoli, klavirjem in mizo za biljard. Vsak mesec so nameravali »izsreckati« (izžrebati) po 4 do 8 delnic.31 Praznovanje pridobitve citalniških prostorov 16. avgusta 1863 sprva je citalnica delovala v zacasnih prostorih v prvem nadstropju stare pošte, nato v Ge 27 Po: »X«, »Iz Kranja 20. maja«, Novice, 1863/21. 28 Po: Makso Pirnat, Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Kranj 1913, str. 29. 29 Po: »Iz Kranja 5. april«, Novice, 1863/14. 30 Po: Makso Pirnat, Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Kranj 1913, str. 50–51. 31 Po: »L.«, »Iz Kranja 14. maja«, Novice, 1863/20. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 igerjevi hiši (rotovžu, Mesto št. 2, spodnji trg 167, lastnik hiše je bil trgovec in kavarnar Kristijan Geiger).32 Ceprav naj bi v rotovžu »nekdaj kranjski vojvodi prebivali«,33 se je 16. avgusta 1863 citalnica preselila v nove prostore v sosednji Mayrjevi hiši (hiša v lasti Petra Mayrja st.,34 Mesto št. 3, spodnji trg 166), v kateri je bilo od 1846 kazinsko bralno in zabavno društvo.35 V kazinsko društvo oziroma kazino so zahajali predvsem uradniki. Obcevalni jezik v kazini je bila nemšcina. Tudi mnogi kranjski mešcani so za pogovorni jezik uporabljali nemšcino. Kot se je spominjal rodoljubni zdravnik dr. Josip Vošnjak (1834–1911), ki je med bivanjem v Kranju (1858 do 1861) postal celo predsednik kazine in je zato lahko poskrbel, da je bil v njej na voljo slovenski casnik Novice, se je leta 1860 »zacela zmerom bolj vzbujati narodna zavest in že smo se zaceli o narodnih vprašanjih pogovarjati in prepirati«.36 Kazina je v tem casu zacela životariti. Zaradi pomanjkanja clanov so jo leta 1866 opustili, prodali pohištvo in najeli majhno sobico za nemško »bralno društvo« (nem. Leseverein).37 32 Po: Ivan Fugina, Narodna citalnica v Kranju 1863–1933, Kranj 1933, str. 22. 33 Po: »X«, »Iz Kranja 20. maja«, Novice, 1863/21. 34 Peter Mayer je bil poleg dr. Karola Bleiweisa konec leta 1864 izvoljen za odbornika kranjske citalnice (po: »Iz Kranja 25. dec.*«, Novice, 1864/52). 35 Po: Josip Žontar, »Mešcanske hiše«, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 408. 36 Po: Josip Vošnjak, »V Kranju 1858–1861«, Spomini, Ljubljana 1982, str. 60–61. 37 Po: Josip Žontar, »V obmocju mešcanskega liberalizma«, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 321. Citalnice so deloma nastale po zgledu kazinskih društev, ki so se v slovenskih mestih pojavila predvsem v prvi polovici 19. stoletja. Imela so nemški znacaj, vendar so se v njih zbirali Nemci in Slovenci, kasneje pa so vanje zahajali samo Nemci in nemškutarji. Ustanovitelja kazinskega društva v Kranju sta bila Konrad Lokar in Fran Potocnik. V razmerju med citalnico in kazino v Kranju so se odsevale politicne spremembe v habsburški monarhiji. Citalnica je v prvem razmahu na zacetku ustavne dobe prehitela kazino in simbolno prevzela njene (najbrž najete) prostore. Na zacetku sedemdesetih let je citalnica zacela hirati. Iz Mayrjeve hiše se je preselila v Prevcevo hišo v Kokrskem predmestju (po domace: »pri Jahacu«). Zaradi pretesnih prostorov ni bilo mogoce prirejati gledaliških iger. Leta 1874 je oživelo kazinsko društvo. Kazini je dal na razpolago prostore trgovec Franc Dolenc (+1901), ki je bil v šestdesetih letih odbornik citalnice (blagajnik od 1865). H kazinskemu društvu je pristopilo vec clanov citalnice. Konec sedemKranjcani so preselitev citalnice v Mayrjevo hišo praznovali z vsem blišcem in sijajem. Priprave na praznovanje, ki je 16. avgusta trajalo od 8. ure zjutraj do pozne noci, so vodili kranjski župan, predsednik citalnice in njen odbor.38 Odbor citalnice je v Novicah objavil oznanilo: »Pol leta bo kmali preteklo, kar se je ustanovila v Kranji citavnica. s slovesno besedo pa obhajati njeni rojstveni dan ni bilo pred mogoce, dokler nismo imeli dostojnega stanovanja. Vsem castitim družnikom kranjske citavnice, vsem prijatlom naroda našega v Kranji in po deželi razglašujemo danes, da se bo citavnica konec tega meseca preselila v bolj prostorno stanovanje, in sicer tjč, kjer je dozdaj 'kazina' bila. /…/ Prijazno toraj vabimo danes vse domoljubne kranjske mestjane, domoljube in prijatle poštenega národnega napredka v okolici naši, da se obilno vpišejo v to domace društvo, in podpirajo blagi namen njeni, kakor nam je potrjen po pravilih sl. deželne vlade. Vabimo pa k slovestnosti naši tudi vse rodoljube slavenske: namestnik Bleda [op. na veliki šmaren 1861 in 1862 sta bili na Bledu narodni srecanji] nam je letos Kranj!«39 Novice in Naprej sta se na široko razpisala o slovesnem dogodku. Podrobno porocilo pod naslovom »Iz Kranja 17. avg.« je v Novicah objavil dopisnik »G.«,40 v Napreju (list je izhajal od januarja do septembra 1863) pa je o »jako velicastni in prijetni« slovesnosti (»Iz ljubljane«) porocal porocevalec »-l-« (najbrž urednik Fran levstik).41 Kot je zapisal desetih let se je okrepilo delovanje citalnice, ki se je 1877 vrnila v Mayrjevo hišo. V osemdesetih letih je kazinsko društvo zacelo nazadovati. Zaradi prezidave Dolenceve hiše se je preselilo k »pušcavniku« in se 1887 razšlo (po: Božidar Vodušek, Tridesetletnica »Narodne citalnice« v Kranji 1863–1893, Ljubljana 1893, str. 9–10, in Josip Žontar, prav tam, str. 328 in 335). Število clanov kranjske citalnice se v šestdesetih letih ni spreminjalo. Konec leta 1869 imela 112 (80 domacih in 32 zunanjih) clanov (po: Etbin Henrik Costa, »Statisticni pregled vseh slovenskih citalnic«, Letopis Matice Slovenske za leto 1869, Ljubljana 1869, str. 286). Leta 1872 je bilo clanov citalnice 82, leta 1873 pa 86. Na zacetku leta 1876 je bilo clanov samo še 41. Konec leta 1877 je število naraslo na 72 (po: Božidar Vodušek, prav tam, Ljubljana 1893, str. 9–10). 38 »Iz Kranja«, Novice, 1863/33. 39 »Iz Kranja, 25. julija / Národne citalnice oznanilo«, Novice, 1863/30. 40 »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. 41 »-l-«, »Iz Ljubljane. 17. avgusta«, Naprej, 1863/66. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE kranjski dopisnik Novic, je bilo »vse od konca do kraja velicastno in pomenljivo«. slovesnosti se je udeležil skoraj ves Kranj »ter pokazal, da je vreden zgodovinske imenitnosti in da je res drugo središce v kranjski sloveniji«.42 Prišlo je tudi veliko ljudi iz bližnje in daljne okolice, iz ljubljane, Radovljice, Škofje loke, Kamnika, Železnikov, Tržica, Novega mesta, pa tudi Štajerske, Koroške, Istre, Hrvaške in Moravske. Kranj je bil praznicno okrašen. Na stari pošti so bile razobešene narodne belo-modro-rdece zastave (tribarvnica, nastala je 1848 iz barv kranjskega deželnega grba oziroma zastave Kranjske). Na Mayrjevi hiši sta viseli narodna in cesarska zastava. slovesnost se je zacela ob 8. uri v »lepo okincani« dvorani. Tajnik citalnice, mladi Karel Šavnik, »domoljub z dušo in telesom in izurjen govornik«, je izrocil pevskemu zboru kranjske citalnice, ki je štel 14 clanov,43 pevsko zastavo v narodnih barvah.44 Šavnik je poudaril: »slavno društvo! Z veseljem lehko zapazi vsak rodoljub, da se cedalje bolj širi narodno petje po domovini naše slovenske zemlje, kar nam veselo prica, da se cedalje bolj zbuja narodna zavest. Ni dolgo, kar se je ustanovilo tudi pri nas v Kranji društvo, ki se je namenilo posebno gojiti milo narodno petje. Vam cestiti gospodje, ki ste se udali temu namenu, izrocam denes v imeni našega društva, kranjske citalnice, to zastavo, ktero boste nosili ob svojih izgredih. Nikdar je ne zapustite, ampak svétu kažite, da ste sinovi matere slave. Prejmite zastavo v znamenje prisrcne zahvale, ker ste uže tolikrat naše društvo razveselili z milimi pesmami. Zagotavljam vas, da vam bode naša citalnica vedno zvesta podpornica, da pridete do svojega prelepega namena in izpolnite svojo castno nalogo. Zmirom torej prepevajte mile narodne pesmi, da v vsacem srcu obudite ljubezen do naroda. samo to vam priporocam, naj bode vedno zloga med vami, ki imate isto pošteno misel, isto srce. Ogibljite se razprtije zarad malih reci, da iz iskrice ne bode plamena, ki razdene vso hišo.«45 Zastava, ki so jo 42 »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. 43 Mdr. Peter Cebin, Franc Dolenc, Rajko Krisper, Ivan Lebar, Franc Lokar, Janez Mandelc, Simon Paternoster, Anton Pecnik, Andrej Petel(i)n, Matej Roos in Ferdinand Sajovic (po: Makso Pirnat, Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Kranj 1913, str. 32). 44 Po: »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. 45 »-l-«, »Iz Ljubljane. 17. avgusta«, Naprej, 1863/66. izdelale in poklonile kranjske narodne gospe in gospodicne, je služila tudi za društveni prapor.46 Trgovec Rajko Krisper je sprejel zastavo in jo izrocil praporšcaku (zastavonoši) Janezu Mandelcu, stolarju in posestniku v Kranju. Ta je nemudoma izpolnil obljubo, da bo zastavo »v krepki roci pred zborom nosil«. Na celu velike množice se je podal na labore, da bo z zastavo pozdravil pevski zbor ljubljanske citalnice. Kranjski pevci so skupaj z županom lokarjem in odborniki Janezom Holcerjem, Rajkom Krisperjem in dr. Edvardom Šavnikom ter podpredsednikom citalnice Karlom Bleiweisom in njenim predsednikom, trgovcem Matejem Pircem odšli ljubljanskemu pevskemu zboru naproti. Žu- pan lokar je pevce pozdravil v imenu kranjskega mesta, Matej Pirc pa v imenu citalnice. Praporšcak France Vidic se je v imenu ljubljanskega pevskega zbora zahvalil za prijazen sprejem. ljubljanski zbor je zapel Naprej, zastava Slave (avtorja simon Jenko in davorin Jenko,47 leta 1860 je bila prvic objavljena v Slovenskem glasniku, veljala je za slovensko himno in stalno tocko »bésed«48), »zastavi pa ste se déle navskriž«. Kranjski zbor je zapel pesem Hej rojaki (Hej, rojaki ali Rojakom iz 1860, avtorja Fran Cegnar in davorin Jenko), ljubljanski pa slovansko himno Hej Slovani (napev je po neki poljski mazurki 1797 priredil Poljak Mihael Kleofas Ogrinski, besedilo je 1834 napisal slovak samuel Tomášik, avtor slovenskega prevoda ni znan) »in pobratita se zbora med navdušenim klicanjem zbranega naroda 'živili' in 'slava'.«49 46 Po: Makso Pirnat, Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Kranj 1913, str. 26. 47 Kapelnik in skladatelj Davorin Jenko (1835–1914) in notarski kandidat ter pesnik Simon Jenko sta bila leta 1863 vpisana v knjigo odlicnih gostov kranjske citalnice, poštni uradnik in pesnik Fran Cegnar (1826–1892) je vpisan leta 1864 (po: Makso Pirnat, Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Kranj 1913, str. 52–53). Davorin Jenko, ki je bil rojen v Dvorjah pri Cerkljah, in Simon Jenko iz Podrece na Sorškem polju sta bila sošolca v prvem razredu ljudske šole v Kranju. Družila sta se tudi na Dunaju, kjer je nastala koracnica Naprej, zastava Slave. Na Dunaju sta tedaj študirala tudi Karel Šavnik in Janez Mencinger, ki je bil v sedemdesetih letih eden najbolj aktivnih clanov citalnice (njen predsednik 1872–1875 in 1877–1882). Simon Jenko je bil 1868 soustanovitelj in prvi tajnik citalnice v Kamniku. 48 Po: Ivan Prijatelj, »Slovensko društveno življenje v šestdesetih letih«, Slovenska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina, II. del, Ljubljana 1956, str. 145. 49 »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Na hujanski gmajni so zaceli pokati možnarji, ki so se oglašali pozno v noc. družba se je napotila proti Kranju, pevci so med potjo prepevali. Ob prihodu v mesto so zastavi shranili v županovi hiši. Ob 11. uri je bila v farni cerkvi sveta maša, ki so se je udeležili vsi gosti. Pri maši so pevci iz Novega mesta peli slovenske pesmi. Opoldne so zastavi odnesli v citalnico, kjer je na pevce cakala številna družba. ljubljanski pevci so prejeli trak iz dragocenega moareja z izvezenima napisoma: »Naprej zastave slave!« in »domorodkinje kranjske národnim pevcem ljubljanskim«. »To je delo kranjskih domorodkinj pod vodstvom vrle umetnice gospé Ivane Škarjeve; reci moremo, da 'delo mojstrovino hvali'.« Županova hcerka, »ljubezniva« gospodicna Marija lokar, je trak pripela na ljubljansko zastavo: »Prosim vas, da sprejmite mali ta darek v spomin gorece zahvale, da ste prišli danes pozdravljat starodavno slovensko mesto kranjsko in malo citavnico našo, kjer bodemo slišali marsiktero naše srce ogrevajoco pesem. Ohranite nas v spominu in kodar koli hodite s svojo prelepo, s tem trakom ozaljšano zastavo, pomnite, da ste sinovi velicastne matere slave, in da vaše geslo je 'Naprej zastave slave!'« »Blagim domorodkam« se je v imenu ljubljanskih pevcev zahvalil gospod »R-r.«: »Ko bode s podnebja naše domovine svitlo solnce razlivalo blagodejne žarke na to zastavo, bode nam znamenje, da takisto mili so tudi vaši obcutki, da nam bode takisto svetila tudi vaša krasota v lepo bodocnost matere slave; kadar pa bosta proti crnim oblakom vihrala zastava in trak, podarjen iz vaših nježnih rok, bosta nam oznanovala, da so nemirne tudi vaše srca, ki cutijo z nami vred nemilo nevihto. Razodeti moram še eno misel, ki nas danes posebno vse navdaja, to je, da bode ta trak trdna vez med starim Kranjem in belo ljubljano; da naši in vaši pevci – zakaj bi ne rekel tudi – pevke? stopijo združeni v kolo domacega petja, ki bode zložno donelo po vsi predragi domovini in klicalo in budilo slovenske hcere in sinove.« Pevci so zapeli udarno narodno budnico Naprej, zastava Slave. sledili sta Pobratimija (simon in davorin Jenko, prvic izvajana 1860 na slovenski »bésedi« na dunaju) in himna Hej slovani.50 Po koncani slovesnosti so zastavi odnesli v staro pošto, kjer je 142 oseb kosilo pri šestih dolgih mizah. Pevci so se razdelili tako, da se je ta ali ona 50 Prav tam. pesem pri prvi mizi zapela in potem pri vseh mizah ponavljala. Nad veselim društvom sta vihrali zastavi. Med obedom je predsednik Matej Pirc z navdušenimi besedami nazdravil cesarju Francu Jožefu I. Napitnici vladarju so sledile nove napitnice, »gotovo ni bil pozabljen nihce, kdor se trudi za blagost in omiko slovenskega naroda«. Po obedu je nad 60 zbranih pevcev zapelo Hej Slovani. društvena zabava je bila za nekaj casa koncana. ljudje so se razkropili, nekateri so odšli k sorodnikom ali prijateljem, drugi so si ogledali mesto in okolico. Ob 5. uri popoldne so se citalnicarji in gostje z zastavami podali na Prešernov grob, ki je bil okrašen z lipovimi venci, smrekami in praporji narodnih barv. »Kako so morali narodnega moža, pesnika ljudjé jako cislati, vidimo iz tega, ker je bilo o tej priliki na njegovem grobu sto in sto zbranih, med kterimi jako mnogo kmetov.«51 Citalnicarjem so se pridružili prebivalci Kranja in okolice. Številna množica je na pokopališcu cakala na zacetek slovesnosti. Pevci so obstopili spodobno okrašen spomenik, zastavi so prekrižali pred grobom. Kranjski pevci so najprej zapeli pesem Frana levstika Na grobu dr. Preširna (Na dr. Preširnovem grobu).52 Posebej za to priložnost nanovo uglasbeno pesem je v imenu celjske citalnice poslal njen podpredsednik, narodno zavedni duhovnik davorin Trstenjak (1817–1890) s pismenimi pozdravi: »srcno me veseli, da se je tudi v starem castivrednem Kranji – nekdanjem slavnem sedežu kranjskih vojvod ustanovila citavnica – ta lepa šola narodne omike. Kranj ni samo po svojih historicnih uspomenah slavno mesto, temoc tudi je veljavno in ugledno zavoljo izobraženosti svojih prebivalcev. Gotovo bode Kranj središce društvenega življenja krepkim Gorencem, in njihova narodna moc bode cvrsto delovala ne samo po romanticnem Gorenskem, temuc svitli žari domoljubja njihovega bodo se razširjali cez visoki Grintovec v rodovitne ravnine zeleno-svitle savine in derece drave. Želim Vam toraj: sreco dobro! /…/ da pa za to odlicno slovesnost vaše citavnice tudi od slovencev iz Štajarskega dobite cvetlice v sjajne vence, ktere so sple 51 »-l-«, »Iz Ljubljane. 17. avgusta«, Naprej, 1863/66. 52 Prvic je bila prvic objavljena v Novicah, 1852, št. 54, prvic izvajana 3. julija 1852 ob slovesnem odkritju Prešernovega nagrobnega spomenika v Kranju, tedaj jo je uglasbil Gregor Rihar (1796–1863). VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE Kranj, razglednica z okrog leta 1900. Desno stoji stavba, v kateri je delovala Narodna citalnica (Gorenjski muzej v Kranju) tale nježne roke domoljubnih Kranjic, Vam pošljem dve pesmici. Ena pod naslovom 'Zagorska' naj Vam bode živa prica, kako narodno pesništvo še v tako zelenih naših hribih in žitapolnih dolinah lepo cveté; – lep napev ji je zložil castitljivi prijatel moj dr. Gustav Ipavic, slavnoznani kompoziter slovenski. – druga lepa cvetlica je sicer izrastla na polji cudapolne kranjske dežele, in dasiravno ji je že slavni pesnik dal žlahtnega duha dovolj, vendar pesem z napevom dobiva vece življenje.53 Moj ravno imenovani prijatel je tudi to pesem oblekel sicer žalobnim glasom, kakor ga išce zapopadek pesme same, vendar sem preprican, da 16. velikega srpana v Kranji ne bodo obhajali narodnega praznika brez spomina na najvecjega pesnika slovenskega, kterega truplo pociva na mirnem pokopališcu kranjskega mesta.« 53 Porocevalec Novic omenja kot avtorja B. Ipavca (t. j. dr. Benjamina Ipavca, 1829–1908) in v nadaljevanju porocila citira dopis Davorina Trstenjaka, v katerem je naveden verjetnejši avtor napeva, dr. Gustav Ipavec (1831–1908). Benjamin Ipavec je tedaj kot zdravnik deloval v Gradcu, Gustav Ipavec pa v rodnem Šentjurju pri Celju, kjer je bil Davorin Trstenjak župnik od 1861 do 1868. Davorin Trstenjak in Gustav Ipavec sta bila prijatelja in sodelavca pri narodnem delovanju. sledil je govor predsednika kranjske citalnice Mateja Pirca: »Tu na spominku beremo napis: 'Ena se želja je tebi spolnila, v zemlji domaci da truplo leži'. Pac bridka beseda, da le 'ena' želja se je spolnila neumrlemu pesniku! Al ko bi zdaj vidil nas tů zbrane, gotovo bi rajsko vesel zaklical: 'spolnila se mi je še druga srcna želja, da narod slovenski zaveda se, da živi!' Klicemo tedaj: slava spominu Preširnovemu! – in 'slava – slava' se je razlegalo po Božji njivi.«54 Po odpetih Sveti noci, ki so jo ljubljanski pevci morali ponoviti, saj se je glasila »tako milo, tako otožno, da so si ljudjé oci brisali«,55 in luni naducitelja v Cerkljah na Gorenjskem in clana kranjske citalnice Andreja Vavkna (1838–1898) je množica s solznimi ocmi zapustila pokopališce. »Ni mi moc z besedo povedati, kako velicastna, kako ginljiva je bila slovesnost na grobu Preširnovem; dasiravno je bilo nad tisoc ljudi tů zbranih, je kraljevala vendar grobna tihota; vsa množica je bila za cas odmaknjena zemeljskim obcutkom.«56 54 Po: »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. 55 Po: »-l-«, »Iz Ljubljane. 17. avgusta«, Naprej, 1863/66. 56 »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 ljudje so se napotili proti nekdanji nemški kazini oziroma novi citalnici, kjer je bil zbran skoraj ves Kranj. Nad vhodom jih je pozdravljal transparent v domacih barvah z verzi Jovana Vesela Koseskega: »Pokažite svetu lik domace navade in misli / Biti slovenske krví, naj bňde slovencu ponos.« Na stopnicah je bil transparent »dobrodošli!« Vhod so krasile lipove veje in banderca. Tudi dvorana je bila okusno okrašena z domacimi, cesarskimi, avstrijskimi in bavarskimi banderi ter s cesarjevo, cesaricino, Vodnikovo in Prešernovo sliko (avtor slednje je bil slikar Ivan Frankč). dvorano je »malal « domaci, »svetu premalo znani malar« Bizjak.57 Ob 8. uri so zaceli zopet grmeti možnarji. V dvorani se je zbrala množica ljudi (okrog 300), prisotnih je bilo mnogo veljakov duhovnega in deželnega stanu, posebej številne so bile gospe in gospodicne iz bližnjih in daljnih krajev. Mnogi so bésedi prisluhnili na mestnem trgu. Predsednik Pirc je zacel z govorom, ki sta ga dopisnika Novic in Napreja v približnem povzetku vkljucila v svoje porocilo: »slavno društvo! Tudi staro slovensko mesto Kranj, kjer je stala zibel marsikterega naših narodnih voditeljev, culo je glas slovenskega zvona, ki se razlega po slovenski zemlji, ki nam doní iz slovenskega središca – iz ljubljane; tudi naši rojaci se zavedajo, da se pretaka slovanska krí v njihovih žilah; tudi mi smo osnovali poddružnico ljubljanskega središca; tudi mi imamo citavnico! /…/ Vsak kraj, vsako mesto, vsaka dežela omaguje brez društvenega življenja; saj 'sloga jaci, nesloga tlaci'; države, dežele pešajo, ako sloge ni; celó posamezne družine propadajo, kadar manjka edinosti. Pac imamo društvenemu življenju ukrotiti še mnogo zaprek; posebno slovanska društva imajo težko nalogo. le složnost spravi nas na trdnejše noge; gojimo, krepcajmo sedaj naše mlado dete, strezimo mu, da ne oslabí, temuc da bode dostojna sestra druzim sestram po lepi slovenski zemlji, in dostojna hci stare velicastne matere slave. /…/ Z zlatimi crkami bode vpisan današnji dan v zgodovino naše citavnice. Ne sežem predelec, ako prerokujem našemu pocetju krepek napredek, ce se ozrem v slavno društvo, ki se je danes tukaj zbralo. /…/ da se pa tů smemo 57 Eden clanov družine sobnih slikarjev Bizjak oziroma Wis siak: oce Franc Bizjak (1810–1880) ter sinova Edvard Bizjak (1841–1874) in Anzelm Bizjak (1837–1876), ki je bil tudi »umetni slikar« (po: Anton Koblar, »Slikarji v Kranju«, Gorenjec, 1913/52). zbirati, ne utrpim, da ne bi se zahvalil mogocnemu gospodarju, ki nam je poklonil ravnopravnost, in ki nam jo gotovo tudi ohrani; ne utrpim, da ne bi zaklical našemu pravicnemu, junaškemu vladarju, cesarju in vojvodu Francu Jožefu: slava! slava! slava! držimo se svojega gesla: 'vse za vero, domovino in vladarja!' Ostanimo slovani! slovan je steber mogocne Avstrije. Ne zabimo svojih slovanskih bratov; delajmo složno; stojimo na pravicnem potu kakor sinja skala, in še pozni potomci bodo nam hvaležni!« Med govorom so veckrat zadoneli klici »Živio!« in »slava!«. Po predsednikovem »slava cesarju« je po dvorani zagrmelo »slava!«, na pomolih (altani) pa se je zasvetil bengalicni ogenj, ki je razsvetlil mesto; možnarji so zaceli hitreje pokati, ljudje so vzklikali »slava, živio!«58 Urednik Novic, zdravnik in poslanec v kranjskem deželnem zboru, »vodnik in ucitelj slovenskega naroda«, »narodni oce«59 in kranjski rojak dr. Janez Bleiweis, je prisotne nagovoril v imenu ljubljanske citalnice:60 »Pripoveduje se od mene, in pisalo se je že tudi, da hodim po slovenskem citavnice 'instalirat'. Pa kaj se je že vse pisalo! saj je prav zdaj cas za take pravlice in 'fabule'. Vzrok mojega prihoda danes v Kranj, premili mi rojaci, ni tedaj instalacija; prišel sem, ker ste me tako prijazno klicali, v drušini citavnice ljubljanske, ktero radostna dolžnost veže, da pozdravlja drago sestrico svojo kranjsko, in da ravno jez, kot zvest sin vašega mesta, presrcni Vaš pozdrav odzdravljam v imenu njenem. Oj! kako meni, kako vsem, ki smo prišli od blizo in delec, srce veselja igra, ako se ozremo okoli in vidimo tako castitljivo družbo mešcanov in mešcank tukaj zbrano, – ako vidimo, da je citavnica vaša v posest vzela najlepše stanovališce! Al ne temu se ni cuditi ne unemu; cisto naravno je oboje. Ako bi Kranjec in Kranjica bila zoper slovenšcino, tedaj bi tudi moral biti sin zoper oceta, hci zoper mater; to pa bi bilo zoper cetrto zapoved Božjo, zoper ktero se noben pošten Kranjec ne pregreša. Ker tedaj iskreno ljubite svojo mater in jo spoštujete visoko, je tedaj tudi naravno, da ste jo posadili v najlepši dom. Res je, da ste nekoliko pozneje kot druge mesta slo 58 »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. 59 Po: »Beseda na cast dvajsetletnega truda g. dr. Janeza Ble iweisa, vrednika 'Novicam'«, Naprej, 1863/54. 60 Njen prvi predsednik ljubljanski župan Mihael Ambrož je predsedstvo odložil zaradi kritik Novic in Napreja. Za njim je citalnico od 1863 do 1881 vodil Bleiweis. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE venske odprli citavnico svojo; al tega vam nihce ocitati ne more, kdor pozná razmere vaše. Pokazali ste z zmernim postopanjem svojim le, da niste silni, ampak miroljubni, da niste strastni, ampak prijazni. Verjemite mi, da to bode spoznala, prej ali pozneje, tudi kazinica kranjska in se pridružila vam, ki ne bote skrbeli samo za igro in ples, za tombolo in berilo, temuc bote skrbeli za dušno povzdigo v 'besedah' s sladkimi pesmami in micnimi govori. Casi se spreminjajo pa s kolesom tem premogocnim se vrti tudi clovek in narod, dokler ne pride na pravo mesto svoje. saj krí ni voda. Ako se ozremo v zgodovino kranjskega mesta nazaj, koliko se je že premenilo tukaj! Kaj bi se tudi kazina ne? /…/ Ni tedaj cuda, da nekdanje prvo mesto zemlje slovenske ima zdaj citavnico kakor druge mesta slovenske; cudno bi marvec bilo, da bi je ne imelo. Avstrija naša podobna se mi zdí velikemu ulnjaku (bcelnjaku), kteri šteje mnogo panjóv; panjovi so narodi razlicni, pa vsi so pod eno streho enega gospodarja. Kakor veliki polk bcelic istega ulnjaka mirno živi med sabo in ni treba, da bi klal drug druzega, tako tudi narod ne naroda, pa ne brani naj se nebenemu, da slobodno kakor bcelica leta v svoj panj k matici svoji. Taki panjovi so nam citavnice naše. Imate zdaj tudi vi citavnico pod vodstvom veljavnih mož, kterim morete popolnoma zaupati. Gojite jo kot domace ognjišce, da se pri njem ogreva cedalje vec domoljubnih src, pa taja tudi tacih, ktere obdaja še led nemarnosti; ohranite jo kot središce, okoli kterega se zbere vse, kar si je na svoje tribarveno zastavo napisalo svete tri besede: vero, cesarja, domovino.« Bleiweisovemu govoru, pri katerem se je po mnenju dopisnika Novic resna beseda združila s kratkocasno, so sledili gromoviti vzkliki »slava! in »Živio!«. Za besedo je poprijel deželno- in državnozborski poslanec dr. lovro Toman (1827–1870), ki se je kot dr. Bleiweis vpisal med clane kranjske citalnice. Tudi Tomanove, »v navadni svoji carobni govorici« izrecene domoljubne misli so bile sprejete z navdušenjem, kar ni bilo presenetljivo, saj je Toman slovel kot izvrsten in odlocen narodni govornik. »Ko se danes oziram po slavnem kranjskem mestu, na ktero gledajo snežni velikani z ocetom Triglavom, ktero opira sivobistra sava; ktero trdno stojí na mogocni skali; ko se oziram in vidim, kako sijajno slovesnost danes obhaja; kako krasno poslopje odpira narodnemu društvu; kako marljivi so mešcanje: v duhu vidim mogocno ženo – našo mater slovenijo, ki se vraca v srce svoje zemlje. Ce je ljubljana glava, Kranj je srce. Kaka radost mora nas navdajati, ko zvemo, da se giblje vse slovensko teló. Nje udje so že oživljeni v Mariboru, v Celji, v Tolminu, v Gorici in Trstu in ce je kaka žilica že mrtva, tudi v nji se gotovo ogreje krv. da se pa to zgodi, moramo delati, obujati in ustanavljati citavnice, knjižnice, ucilnice narodu na korist in druge plodonosne društva. V rabo jemat in brez strahú braniti moramo navzgor in navzdol vse pravice, ki so nam po naravi in po državnem zakonu. Treba je, da prava narodna omika pride v nas, ker brez nje popolnoma opeša naše, nekdaj dobro materialno stanje, kakor vidimo, žalibog! pri naši obrtnosti. Bodimo marljivi vsak na svojem mestu, po svoji okolici. Zato vas prosim, vrle matere slovenke! redite pošteno svoje otroke po obicaji in v jeziku naših ocetov in dedov; ve mile in ljube slovenke! posnemajte Rozmanovo lencico [op. morda zarocenka in nevesta kralja Matjaža], ki je šla za starega oceta v boj nad Turka. Bojujte se z nasprotniki z vso milino in nježnostjo, ker vaša moc je nezmagljiva. dragi mladenici! delajte pridno, vedite se povsod na cast in slavo svoje matere. Vsi delajmo za dom! Ker smo danes prico tako slavnega djanja, trdne ustanovitve tukajšnje citavnice, moramo zahvaliti njene pocetnike, posebno gosp. prvosednika in odbornike! slava, slava jim in hvala, da se moremo tukaj tako slavno zbirati in navduševati! slava jim!«61 sledil je »Pozdrav«, ki ga je posebej za ta vecer sestavil »iskreni domoljub kranjski« gospod J. in »v prijetni besedi« predstavila gospodicna Malica Gregoraceva (Malci Gregoriceva). Govornici so prisotni odzdravljali s »slavaklici«. Kranjski zbor je izvrstno zapel God enakopravnosti (besedilo Matevž Ravnikar Požencan,62 napev Andrej Vavken). Domovino (besedilo Andrej Praprotnik,63 Anton Nedved glasba) so morali ljubljanski pevci zapeti dvakrat. Crnogorsko mater je »deklamovala z navdušeno besedo« gospodicna Pecova (najbrž sorodnica zemljiškoknjižnega uradnika dragotina/ 61 Po: »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. Novice in Naprej sta objavila Tomanov govor v celoti. V Napreju je bil objavljen povzetek Bleiweisovega govora. 62 Župnik v Predosljah, pesnik in nabiralec narodnega bla ga Matevž Ravnikar - Požencan (1802–1864) je bil clan kranjske citalnice (po: Makso Pirnat, Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Kranj 1913, str. 70). 63 Andrej Praprotnik (1827–1895) je bil leta 1863 vpisan v knjigo odlicnih gostov kranjske citalnice (po: Makso Pirnat, prav tam, str. 54). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Kranj, razglednica z zacetka 20. stoletja. Desno je stavba, v kateri je delovala Narodna citalnica (Gorenjski muzej v Kranju) Karla Peca, dolgo casa edinega uradnika med clani citalnice).64 Tudi pesem Triglav po napevu Jurija Flajšmana/Fleišmana (1818–1874) so kranjski pevci zapeli tako lepo, da so jo morali ponoviti. s pesmijo Kje dom je moj? J. skraupa je nastopil izurjeni pevec in skladatelj Andrej Vavken. Na oder je stopil citalnicni tajnik Karel Šavnik. Predstavil je »dve po slovenskih napevih zloženi kadrilji«,65 ki ju je kranjska citalnica pripravila v cast »preslavnima rojakoma kranjskega mesta«, dr. Bleiweisu in predsedniku kranjske kmetijske družbe, slovenskemu industrialcu in podporniku kulturnega življenja Fidelisu Terpincu (1799– 1875).66 »Prejmite vi g. dr. Bleiweis ta posveceni dar za znamenje iskrene zahvale zarad neprecenljivih zaslug za slovenski narod, cegar pravice tako krepko zagovarjate uže skoraj cetrt stoletja; prejmite, ker je vaše vodilo v boji za narodne pravice zmirom le ljubezen do domovine, Avstrije in cesarja, 64 Po: Josip Žontar, »V obmocju mešcanskega liberalizma«, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 321. 65 Kadrilja (fr. quadrille): cetvorka, iz Francije izvirajoc družabni ples s štirimi pari v plesni skupini; tudi glasba za ta ples. 66 Fidelis Terpinc je bil svak Jožefa Skarje, poštarja v Kranju. ta posveceni dar za znamenje trdnega zaupa in globocega spoštovanja; prejmite dar, vi preslavni gosp. prvosednik kmetijske družbe, ki ste umeten povzdigovalec domacega gospodarstva in obrtnosti, domoljub podpornik vsake domace naprave; ki ste tudi našo mlado citalnico tako krepko podpirali, in pripomogli jej, da krepkejše napreduje, za znamenje srcne zahvale zarad prevelikih podpor, ki nam so došle iz vaših premilih rok. Bog vaji ohrani in blagoslovi še mnogo let v blagost naše domovine, v blagost slovenskega naroda. Prosim vaju, kjer koli bosta cula mile glasove narodnih pesem, ki so v teh cetverkah, da se blagovoljno spomnita kraja, kjer vama je nekdaj tekla zibelka, in kamor vaji vežejo najslaji spomini zlate mladosti; spomnita se svojih vrlih rojakov, kranjskih mešcanov, kterim je ponos, da vaji, preslavna gospoda! kterih imena slové dalec po svetu, imenujejo svoja rojaka.«67 dr. Bleiweis se je »ocitno ginjen« tudi v imenu Fidelisa Terpinca, ki se »bésede« ni mogel udeležiti,68 67 Po: »-l-«, »Iz Ljubljane. 17. avgusta«, Naprej, 1863/66. 68 Leta 1863 je Fidelis Terpinc poklonil »društvu za pirhe« državno obligacijo v višini 200 K (po: Makso Pirnat, Na rodna citalnica v Kranju 1863–1913, Kranj 1913, str. 25). VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE zahvalil za dragoceno darilo in predrag spomin na ljubljene rojake. Koncal je z besedami: »Nikoli še nisem plesal, pa mi tudi nikoli še ni žal bilo, da nisem plesal; al danes pa mi je, da ne morem prvi plesati svoje kadrilje!« Bleiweisovim besedam je sledil vesel hrup, glasbeniki so zaceli igrati kadrilji. Izkupicek od prodaje »narodnih« kadrilj je bil namenjen »uže zdavnaj zaželenej, našemu slovstvu tako zeló potrebnej 'slovenskej matici'» (t. j. slovenski matici).69 Kadrilji sta bili v 300 izvodih natisnjeni v »kamnotiskarnici« ljubljanskega tiskarja Jožefa Blaznika, ljubljanski »bukvovez« in kranjski rojak Ignacij (Nace) Klemens pa je izdelal »okusne zavoje« iz svilenega žameta, z vezmi v slovenskih barvah in zlatim napisom: »Citalnica kranjska g. dr. Bleiweisu – Fideliju Trpincu«. »Zavoj kadrilje 'spominke', gosp. dr. Bleiweisu posvecene, nosi zvun lepega napisa v domacih barvah, sliko kranjskega mesta; one 'pomnice' gospodu Terpincu podarjene pa sliko fužinskega gradu.« ljubljanski zbor je zapel Milenko, Hej Slovani pa pevci obeh zborov, katerim so pritegnili vsi prisotni. Porocevalec Novic omenja, da so se ljubljanski pevci izvrstno izkazali, a tudi kranjski zbor se je »vrlo obnašal, dasiravno je še na mladih nogah«. ljubljanski zbor je vodil leopold Bélar, kranjskega pa Andrej Petelin. Po uradnem delu »bésede« se je zacel ples, ki je trajal do petih zjutraj. Nekdanji castnik, poštar v Kranju Jožef skarja je citalnici prijazno odstopil eno svojih sob. Med plesom v dvorani se je v drugih sobah zacela nova béseda za gospode, ki niso plesa li. Vrstili so se zanimivi govori in razne napitnice. Posebno velikokrat je napil »dobro skušeni govornik «, kanonik dragotin simandl (1828–1864), »naš koroški sosed, mnogocenjeni pisatelj slovenski«. »Tu je kraljevalo nedolžno veselje blizo do polnoci. Tovarš je tovarša objemal, ki ga že dolgo vidil ni; spominjalo se je vrednih sinov domovine, ki jih že krije crna zemlja; spominjalo se je bratov, ki v krvavi razprtii na severu živé in žele se jima je blagi mir; spominjalo se je sploh slovanov.« 69 Slovenska matica: vseslovensko založniško, znanstveno in kulturno društvo. V tem casu so potekala intenzivna prizadevanja za njeno ustanovitev, zasnovana je bila 1863, njena pravila so bila potrjena 1864, obcni zbor pa je bil 1865. Bésedo so s prisotnostjo pocastili kranjski dekan Janez Reš (+1874), namestnik kranjskega okrajnega glavarja, komitatni predstojnik logar in mnogo drugih uradnikov, duhovnih in posvetnih gospodov in veljakov. Pismeni pozdravi so prispeli iz Celja, Ribnice, Vipave in drugod, ljubljanska in škofjeloška citalnica sta poslali svoje odbornike. »Kranjci! lepo ste pokazali, kaj zmore domoljubje in bratovska ljubezen! Na trdni sinji skali stojiš, Kranj! na trdni sinji skali pa stojí tudi tvoja zvestoba do vere, vladarja in domovine! stari Kranj! pomni vcerajšne veselice, pomni vcerajšnih obljub, pomni vcerajšnih govorov: in zvesti smo si, da pozni unuki ponosno pomnili bodo tudi tebe in tvoje zdaj še mlade, pa na trdnih nogah stojece citavnice. Še enkrat tedaj: presrcna hvala in slava vam!«70 »Zlet« 13. septembra 1863 13. septembra 1863 je kranjska citalnica napravila »zlet« (izlet) z glasbo in petjem v Velesovo, ki se je spremenil v »pravi ljudski shod«.71 Citalnicarje so med potjo pozdravljali okolišnji prebivalci. Med mašo v Velesovem naj bi citalnicni pevci prisotne ganili s prelepim petjem. Za kosilo na vrtu Godelmanove gostilne je bil postavljen šotor iz lipovih vej. Za sprejem citalnicarjev je bil zlasti zaslužen domacin Mat. danic (najbrž trgovski potnik Matevž danic). Napitnica je sledila napitnici. družbi okrog 60 mož, gospa in gospodicen sta se pridružila župnik Rant in kaplan Franc Pustavrh (1827–1871)72 ter 8 kmeckih gospodarjev iz stiške vasi. »Nepopisljivo je unelo srce vsacega nas, ko je slišal iz ust prostega kmeta, da se lepo zaveda svoje národnosti. da je vrle domacine naše društvo radostno sprejelo, mi ni treba dostavljati. Tako veseli združeni smo bili včs cas, dokler se je solnce skrilo za gore.«73 Prešernova béseda 13. decembra 1863 Z bésedo »na spomin godu nepozabljivega prvaka slovenskih pesnikov« dr. Franceta Prešerna 70 »G.«, »Iz Kranja 17. avg.«, Novice, 1863/34. 71 Po: Božidar Vodušek, Tridesetletnica »Narodne citalnice« v Kranji 1863–1893, Ljubljana 1893, str. 7. 72 Franc Pustavrh je bil kaplan v Velesovem od 1859 do 1867, ukvarjal se je tudi s slikarstvom (po: Janko Polec, »Pisma Franca Pustavrha in Ivana Franketa Edvardu Strahlu«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1931, str. 51). 73 Po: »X«, »Iz Kranja, 14. sept.«, Novice, 1863/38. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 v nedeljo 13. decembra 1863 je kranjska citalnica prehitela naznanilo Frana levstika, da bo béseda v Kranju februarja naslednje leto. Odbor citalnice je na bésedo povabil vse clane kranjske in drugih citalnic.74 Bésedo je zacel predsednik citalnice Matej Pirc, ki je naznanil pozdrave Južnega sokola. »Godovni govor neumrlemu Prešernu na spomin« (predavanje) je pripravil tajnik citalnice Karel Šavnik. »Zbor je radostno slušal tehtne besede, ki so navdušenemu govorniku kaj gladko tekle; vidilo se je, kaj zmore lepa domaca beseda, in kako povzdiga srca za domace svetinje unete.« Pevski zbor pod vodstvom ucitelja Petra Cebina je zapel Prešernovo Strunam, Požencanovega Starega Kranjca pa gospod Mandelc in si prislužil vsesplošno pohvalo. Prešernovo balado Lenora je recitirala gospodicna A. G. »Znalo se je govornici, da ima slovensko besedo popolnoma v oblasti, in dala je lep izgled, naj se slovenske gospodicne ne sramujejo maternega jezika, ki se posebno v vezani besedi tako milo glasí!« domovino je izvedel zbor. Prešernovo Novo pisarijo sta predstavila gospoda d. Š. in d. P. »ter obudila nam željo, da se tudi pri nas vpeljejo gledišne igre v domaci besedi,« kot jih je prirejala ljubljanska citalnica. Po bésedi je sledila tombola. »Tombola nikakor sicer ne budi duha; al naše veselice dozdaj še niso tako razvite, da bi ji mogli slovó dati. In tako to veselico vpišemo v zlato knjigo citavnice naše!«75 Citalnica je v letu 1863 priredila osem bésed, dve med njimi sta bili dve slovesni. Narocena je bila na 22 listov. Na obcnem zboru 27. decembra 1863 so izvolili odbor za naslednje leto, »dnarnicar« pa je predložil racune. Premoženje citalnice je znašalo 384 goldinarjev in 84 krajcarjev. Po obcnem zboru je bila »mala béseda«. Na obcni zbor in »malo bésedo« so bili vabljeni vsi domaci in zunanji udje citalnice.76 Vodnikova béseda 31. januarja 1864 Januarja 1864 je citalnica priredila tri bésede s plesom (10., 17. in 31. januarja). slednja je bila posvecena 106. obletnici rojstva Valentina Vodnika in prvi obletnici citalnice. Med gosti od blizu in dalec je bil tudi dr. lovro Toman s soprogo in bratom Iva 74 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1863/48. 75 Po: »V Kranji, 16. dec. +«, Novice, 1863/52. 76 Prav tam. nom Tomanom. dvorana je bila okrašena s slikami slovanskih veljakov in »doprsnico Vodnikovo«, t. j. z Vodnikovim doprsnim kipom, obdanim s slovenskima zastavama in bršljanom. Nad okni in vrati so bili napisi z verzi (izreki) slovenskih pesnikov »v domacih barvah«: »Ne sina ne hcere po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojó! Vodnik. [op. iz pesmi Moj spominik] Budite s petjem svoj sorod! Naj se v omiko ženo Obhajaje veseli god slovenije oživljene! Slomšek. Ce nam je omika mati, in sloga nas pobrati, Vecna bo slovencev cast. Virk. [op. Jožef Virk, slava slovencem] Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim mil'še zvezde kakor zdaj sijale. Prešeren. [op. sonetni venec] Narod smo cvrst, in cutimo V žilah zmagvavno krepoto; svete so naše reci, Prava podpora je Bog! Podgorski. [op. najbrž luka svetec] Cenite vrednosti scer roda sedanjega tud'; Kdor zanicuje se sam, podlaga je tujcevi peti. Koseski. [op. Jovan Vesel Koseski, iz pesmi Bravcem Novic h koncu leta 1847] svobodnega duha, edin'ga srca, da narodnost naša, Beseda da naša V deželi domaci za trdno veljá! Dr. Toman.« Bésedo je v predsednikovem imenu zacel tajnik Šavnik »z izvrstnim govorom o pomenu tega dné; omenivši zaslug Vodnikovih in druzih po Vodniku izbujenih možakov je sklenil ginljivi govor svoj s 'slava' našemu cesarju! in 'slava, slava' je odmevalo po dvorani«. Bésedo je zakljucil dramaticni prizor Janeza (Ivana) Bilca (1839–1906) Vodnik, linhart in Zois ali slovenija oživljena (op. leto poprej je bil Bilcev dramaticni prizor izveden na »Vodnikovi VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE bésedi« v ljubljanski citalnici), »ker je loški orhester bil zadržan se udeležiti besede«. »V micni tej igrici se je posebno odlikoval gosp. d. P., predstavljaje Zoisa; pokazal je lepo, da ima v oblasti slovensko besedo in da živo cuti, kar govori.« sledil je ples, ljudje so se po sobah zbirali v skupine, prepevali pesmi in nazdravljali. »Petje radoljških pevcev je bilo posebno lepo; le škoda, da izvrsni pevci tudi pri besedi niso pomagali.« Vrstile so se zdravice. dr. Toman je v zdravici okrajnemu predstojniku logarju poudaril, »kako uradnik lahko na prid naroda uraduje pa tudi dolžnosti do svojega cesarja izpolnjuje itd.«. logar je ganjen odzdravil na napitnico. »Ko je zarja jutranja objemala snežnike, smo zapustili veselí kraj, želé, da citavnica krepko napreduje, ter nam cez leto in dan o drugi obletnici podari še vece število cvetlic odgojenih na domacem vrtu!«77 7. februarja je bil v citalnici ples, 28. februarja in 13. marca béseda ter 17. aprila béseda s plesom. Vsaka »veselica« se je zacela ob sedmi uri zvecer, posebnih vabil ni bilo, v primeru sprememb pa bi bili citalnicarji obvešceni v Novicah, je poudaril odbor citalnice, ki je prijazno opomnil zunanje clane, naj poravnajo clanarino za preteklo leto pri blagajniku Konradu Pleiweisu – »prosimo tudi vse gosp. družnike, kteri imajo knige iz citavnice za domace branje izposojene, naj jih kmali nazaj pošljejo.«78 Béseda s plesom 17. aprila 1864 je bila odpovedana, saj je citalnica želela maja pripraviti slovesno bésedo z gledališko igro.79 Sprejem Južnega Sokola 29. junija 1864 29. junija 1864 je citalnica v Kranju gostila clane Južnega sokola, ki je bil ustanovljen po ceškem zgledu 1. oktobra 1863 v ljubljani. Program obiska »prvega narodnega gimnasticnega društva« je bil objavljen v Novicah: ob 9. uri dopoldne sprejem Južnega sokola na laborah, ob 11. uri maša v župnijski cerkvi, ob 13. uri kosilo na stari pošti, ob 17. uri telovadba in ob 20. uri slovesna béseda z gledališko igro Pravda.80 77 Po: »G«, »V Kranji 1. svec.«, Novice, 1864/6. 78 Po: »Iz Kranja. Oklic«, Novice, 1864/1. 79 Po: »Iz Kranja 9. aprila (Iz citalnice)«, Novice. 1864/15. 80 Po: »Iz Kranja 19. junija. (Poziv iz citalnice)«, Novice, 1864/25. Ob 9. uri zjutraj so se odborniki citalnice s pevsko zastavo podali na labore Južnemu sokolu naproti. Po prisrcnem pozdravu so se odborniki, starosta narodno-telovadnega društva Južni sokol dr. Etbin Henrik Costa (1832–1875) in druga ljubljanska gospoda odpeljali v mesto. sokoli so se napotili peš. »Bilo je veselje gledati lepo ceto. Najpopred zraven kranjske zastave prelepa zastava sokolcev s trakom, ki na dalec kaže pomenljive besede: 'ljubljanske slovenke Južnemu sokolu.' In zatem okoli 80 sokolovcev v micni in kaj pripravni obleki. Hlace in jopic iz ruskega platna, rdece srajce, okrogli sivi klobuki s sokolovimi peresi in v tej obleki zale podobe, – to mora biti prijetno ocesu. Rdece srajce pa so bile prav posebno vidne zavoljo tega, ker so jopice nosili obešene cez levo ramo. Tako so šli najpopred do stare pošte; njihovi godci pa so jim godli prijetni sokolski marš.« Ob 11. uri je bila v farni cerkvi maša, na kateri so peli sokoli. Cerkev, »ki jo sicer tudi 'gospôsko' imenujejo«, že dolgo ni bila tako polna. Po maši so zastavi spravili v citalnico ter se razšli po mestu. Ponovno so se zbrali na kosilu v stari pošti. sokoli in kranjski mešcani so bili prav dobre volje, zdravica je sledila zdravici, igrali so kranjski godci. dopisnik Novic na kratko omenja govornike. dr. Etbin Henrik Costa je napil kranjskemu mestu in predsedniku citalnice Pircu. Ta je pozdravil Južne sokole in se jim zahvalil za prijaznost, ki so jo s prihodom izkazali kranjski citalnici. Šavnik je nazdravil »vrlemu sinu kranjskega mesta« dr. Janezu Bleiweisu, ki se je zahvalil z daljšim govorom. Bleiweis je pri omembi Južnega sokola in ljubljanske citalnice poudaril: »Zdi se mi sokol ljubljanski kakor mož, in citavnica kakor žena njegova. Krepák mož in brihtna žena, to je srecna poroka; zato je želeti, da se kmalu sklene vec takih možitev, da tudi slavna citavnica kranjska in vsaka citavnica slovenska dobi krepkega moža sokola.« Ob koncu govora je Bleiweis napil v cast slogi in v dokaz njene potrebe povedal »micno priliko«: »Hudo je udarjal v starodavnih casih sovražnik na neko okolico, pa krepko so se mu ustavljali prebivavci njeni in malo je mogel opraviti. Pade pa seme razprtije med vojskovodje braniteljev in požene žalosten kal. Razdelí se vojskovodstvo in pravega poglavarja ni bilo vec. Pa še to ni bilo najhuje. Mesto da stopi tabor s taborom v prijatelsko zvezo, pocne en tabor braniteljev crniti drugi tabor, podtikati mu neciste namene in podkopavati njegov upljiv. Iz tovarša mu postane sovražnik. Pravi so- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 vražnik pa med tem ni rok križem držal, ponovil je svoje napade, in to z veco silo ko popred. Junaško sta se sicer branila oba tabora vsak na svojem mestu; ali razdeljena drug od druzega, brez prijatelskega dogovora, brez edinosti v vodstvu sta bila pobita oba. Nesloga jim je skopala grob!«81 Prisotnih so se živo dotaknile Bleiweisove besede, ki so letele na razkol v slovenskem taboru (med prvaki in skupino okrog levstika).82 Kot je poudaril porocevalec Novic, bi si jih moral zapomniti vsakdo, ki se podaja na spolzko in pogubno pot nesloge. Zdravici nacelniku Južnega sokola dr. Costi je sledil govor o oblacilih Južnega sokola. Ker govornik ni vsega prav zadel, ga je nacelnik Južnega sokola nekoliko poducil. Z navdušenjem je bila sprejeta zdravica škofu Josipu Juraju strossmajerju. Zdravica je bila namenjena tudi zagrebškemu pevskemu društvu Kolo, ki je na slavnost poslalo svojega predstavnika. Zastopana je bila tudi loška citalnica. Kosilo je bilo koncano ob 15. uri. Uro pozneje se je vsa družba podala na pokopališce, h grobu pesnika dr. Franceta Prešerna. Zbrala se je velika množica ljudi. Nagrobni spomenik je krasil venec. »Nekakošen svet obcutek se je polastil src vseh pricujocih na tem kraji, ki je odlocen miru rajnkih in solzam živecih.« Zastavnika z zastavama sta stopila vsak na eno stran nagrobnega spomenika, sokoli so se postavili »v red« in pozdravili grob. dr. Costa je »z ginljivo besedo« govoril o pesnikovih zaslugah. »Ko izgovori, stopita k grobu dva sokolovca: eden mu vtakne šopek cvetic v grob, eden pa položi tjč lipov venec.« Gospod Pouk (morda obcinski odbornik prof. Janko Pajk, 1837–1899, ki je od 1864 do 1866 pouceval na gimnaziji v Kranju) je nastopil s spomenico (Prigodnico) pesnika Janeza Bilca. Zbor je zapel Molitev (avtorja simon in davorin Jenko, znana je tudi kot Slovanska, Slovenska, Slavenska himna). sokoli so znova pozdravili grob, množica je ganjena zapustila pokopališce. sokoli so se z godbo podali skozi mesto na vojaško telovadnico pod Gaštej (na t. i. Gaštejski gmajni na desnem 81 Po: »+« (Globocnik Anton), »Iz Kranja, 30. jun.«, Novice, 1864/27. 82 Po: Ivan Prijatelj, »Slovensko društveno življenje v šest desetih letih«, Slovenska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina, II. del, Ljubljana 1956, str. 191. bregu save, med mostom, savo in železnico). »Tů so pokazali resnicno veliko izurjenost v najtežjih delih telovadstva; pricujoci so z obcno in glasno pohvalo sprejeli te vaje. Tu je bilo ljudstva vseh stanov, da je bilo vse crno, ki je od blizu in dalec in celó gori z roba šmartinškega gledalo gimnasticno umetnost predragih gostov naših ljubljanskih.« sokoli so po prvi javni telovadbi v Kranju odšli pred citalnico, kjer so shranili zastavi, zapeli Naprej, zastava slave in se razšli.83 Telovadnega nastopa Južnega sokola se državni in deželni uradniki niso smeli udeležiti.84 Citalniški oder Ob osmih zvecer so se ljudje zaceli ponovno zbirati v lepo okrašeni citalnicni dvorani. slovesna béseda se je zacela ob pol devetih. V programu sta nastopila ljubljanski citalnicni zbor pod vodstvom ceškega glasbenika Josefa Fabianija (Slavska domovina in Na ples) in kranjski citalnicni zbor pod vodstvom Petra Cebina (Mornarjevo zaupanje, Puško na klin in Vecerni zbor – iz opere Konradina Kreutzerja in Friedricha Kindsa Das Nachtlager von Granada). Peli sta tudi gospodicni Konceva in Pecova (dvospev Brodar), z lastno skladbo Ljubav do doma se je predstavil Vojteh Valenta (1842–1891), pevec in dirigent zbora ljubljanske citalnice. »Komicna godba sokolovcev je radovala društvo nad vse, ker vpletala je med miloresno petje venec prijetne šale. Pa ne samo godba bila je komicna, komicna bila je tudi obleka, fizionomija in vedenje godcev, ki tudi najbolj cmernega mizantropa morajo prisiliti v smeh.« Ta vecer se je v kranjski citalnici prvic igralo. »Namen vsake citavnice je napredek vsakoršnji; posebno pa ta namen vé izpolnovati kranjska citavnica. Preprical se je namrec nevtrudljivi njeni odbor, da treba citavnici ne le petja, deklamacij, plesa itd., ampak da je tudi gledišce živa potreba društvom, ki imajo namen narodne omike. Napravila si je za to kranjska citavnica prav licen oder za gledišcne igre, ki se imajo pa zdaj vrstiti z druzimi veselicami. Kaj pripravno je narejen z lahko pre 83 Po: »+« (Globocnik Anton), »Iz Kranja, 30. jun.«, Novice, 1864/27. 84 Po: Majda Žontar, »Razvoj kulturnih društev na Gorenj skem 1860 do 1914«, Kulturna društva na Gorenjskem v letih 1860 do 1914, katalog razstave, Gorenjski muzej v Kranju, 1980, str. 52. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE makljivimi prepahami (kolisami), ki izbo, ko bi trenil spremené itd. Malarija je okusna in ne krha nikakor enolicnosti z prelepo dvoranino malarijo; zato gré tu ocitna hvala malarju gosp. Egartnar-ju, ki res zasluži podpore v svoji umetnosti, kajti mož je, ki res ume svoje delo.« Premicne gledališke kulise je poslikal domaci slikar in clan citalnice Jožef Egartner ml. (1833–1905).85 Kranjska citalnica si je oder dala zgraditi med prvimi citalnicami na slovenskem.86 Uprizorili so igro Rodericha Benedixa Pravda, ki jo je poslovenil gimnazijski katehet Janez Globocnik. V njej je nastopilo šest clanov kranjske citalnice. »Igravci igrali so v obcno pohvalo. 'Matic' in 'Vrbovec' sta izvrstno zadéla znacaje svojeglavih, trmastih sosedov; doktor 'Zavijac' pa je bil v resnici zvijac od nog do glave; tudi jetnicar 'strah' je vrlo vršil svojo nalogo. Ostale role so manjše pomembe. Gledišcne igre so tedaj pricete; zimski cas bode gotovo prinesel vec tacih veselic kranjski citavnici.« Po bésedi je bil ples, ki se je zavlekel pozno v noc. sokoli so se ob 2. uri zjutraj vrnili v ljubljano, »nam je pa ostal na-nje prevesel spomin in zato jim še enkrat s presrcnim pozdravljanjem klicemo: Na zdravje!«87 Ustanovitev podružnice Južnega Sokola 20. avgusta 1864 Mlajšo citalniško generacijo pod vodstvom trgovca leopolda Jugovica (+1877) je navdušil obisk Južnega sokola v Kranju.88 Zato je bila – tudi v skladu z željo, ki jo je konec junija izrekel dr. Bleiweis – 20. avgusta 1864 ustanovljena kranjska podružnica Južnega sokola. Štela je 19 clanov. ljubljanski sokoli so se odzvali na povabilo k bésedi, ki jo je kranjska citalnica priredila 28. septembra 1864 (zaradi požara 26. septembra je bila prestavljena za dva dni).89 Program je bil naslednji: Škraupova Staroceška, samospev Miroslava 85 Po: »+« (Globocnik Anton), »Iz Kranja, 30. jun.«, Novice, 1864/27. 86 Po: Ivan Prijatelj, »Slovensko društveno življenje v šest desetih letih«, Slovenska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina, II. del, Ljubljana 1956, str. 191. 87 Po: »+« (Globocnik Anton), »Iz Kranja, 30. jun.«, Novice, 1864/27. 88 Po: Josip Žontar, »V obmocju mešcanskega liberalizma«, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 321. 89 Po: »Š.«, »Iz Kranja 26. sept.«, Novice, 1864/39. Vilharja Srcu, samospev Gregorja Riharja Pericnik, samospev in zbor Benjamina Ipavca Napitnica ter veseloigra s petjem v enem dejanju Starost in slabost (op. nemška veseloigra, poslovenil J. drobnic). Pesem Pericnik je gospodicna Marija Konc zapela tako »micno«, da jo je morala ponoviti. Igra Starost in slabost naj bi se »dovršila tako izvrstno, da od diletantov kaj vec gotovo nihce zahteval ne bo«. »Prvak bil je gosp. M. [glede pripis s svincnikom v izvodu Novic v Študijski knjižnici v Kranju naj bi bil to tisk. poslovodja leopold Mikuš], igravec majorja, komicen v vsaki stopnji. Vpletal je v igro tudi neko pesem, ktera je pravo zrkalo sedanjosti. Vsaki stavek bil je z gromovitim ploskanjem in pravoklici sprejet. Pa tudi gosp. P. [morda dragotin Pec, prav tam], igravec stotnika, se je tako vedel, da ga ne bo kmali kdo prekosil. Z eno besedo: igravci kakor tudi pevci, ki so med igro peli, so vsi prav dobro rešili svojo nalogo. Vidivši pa danes pri M. G. [morda posestnica Marija Götzl], da imamo tudi v gospodicnah zdatnih mocí za gledišce, nas je ta igra še tem bolj razveselila. Obljubile so nam tudi druge gospodicne, da bodo prihodnjic stopile na gledišcni oder. Prav tako, drage domorodkinje, da se vdeležujete národnih veselic, kajti še le potem bo popolnoma národno kolo, ko boste tudi ve vanj stopile.« Bésedi je sledil ples, ki se je zavlekel do dveh ponoci. Med drugim so plesali kolo.90 Praznovanja prve obletnice ustanovitve Južnega sokola v ljubljani 2. oktobra 1864 so se »v licni sokolovski obleki« (rdece srajce, sivi jopici, surke) udeležili tudi kranjski sokoli. ljubljanski sokoli so jih ob 10. uri dopoldne sprejeli v Šiški in pospremili v mesto. Ob 3. uri popoldne se je na (po)letnem telovadišcu zacela javna telovadba, sodelovali so tudi telovadci iz Kranja. Zvecer je Južni sokol v citalnicni dvorani pripravil ples, na katerega je prispel tudi pozdrav kranjske citalnice.91 Citalnica posreduje pri nameravani prodaji Mestne hiše Velikopotezno gospodarjenje je kranjski mestni obcini nakopalo dolg v višini 1194 goldinarjev92 (2288 goldinarjev). Primanjkljaj v mestni 90 Po: »X«, »Iz Kranja 29. sept.«, Novice, 1864/40. 91 Po: »2. dne t. m. je bilo vse živahno v sokolovem društvu …«, Novice, 1864/40. 92 Po: »-*-«, »Iz Kranja 15. nov.«, Novice, 1864/47. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 blagajni so zakrivili izdatki za vodovodni stroj, ki ga je župan Konrad lokar narocil v livarni grofa Christalnigga pri sv. Janezu na Koroškem, in druge neplacane obveznosti. Kranjski mestni hiši je »žugal boben«.93 Grozilo je, da bo 10. decembra 1864 prišla na dražbo. Novice so pozvale mestni odbor, naj se zdrami in reši mestno hišo. »saj ima mesto še kako drugo, ne tako neobhodno potrebno lastnino; to naj prodá; ali pa naj naprosi mestjanov, da so upniku porok, da bode kmali placan. saj je menda še kaj mož v našem mestu, da odvrnejo sramoto in škodo lastnemu domovju. Pravljica starodavna o Kranji pripoveduje, da so nekdanji 'ratsherri' [op. mestni svetniki] za južino prodali šmaretno goro, – ne dajmo, da bi se od nas zdaj reklo, da smo necimerni poslušali, ko je boben pel mestno našo hišo! stari Paulini, Jozeki, Šporarji in še drugi bi se v grobu nevoljni zasukali, ako bi culi takega bobna glas.«94 Mestno hišo so pred prodajo rešili citalnicarji. 3. decembra 1864 se je na podlagi dovoljenja c. kr. okrajne gosposke in na povabilo Mateja Pirca, Konrada Pleiweisa, Tomaž Pavšlerja in Janeza Šifrerja (schiffrerja) v citalnici zbralo mnogo kranjskih mešcanov. »Namen tega zbora je bil, odvrniti mestu veliko škodo, ktero bi trpelo, ako se prodá mestna hiša. In kar se je zahtevalo, se je tudi popolnoma doseglo. Veljavni mestjani so se zavezali placati upniku dolg, da ustavi prodajo. Ali je pa naše sl. mestno županstvo zarad tega tudi kaj storilo, ni nam znano.«95 letni obcni zbor citalnice je bil 19. decembra 1864 ob pol osmi uri zvecer. »Tajnik bode priobcil kratek pregled vseh društvenih opravil v preteklem letu, denarnicar predloži racune in se volijo trije društveniki, ki niso bili odborniki, da pregledajo racune; potem sledi volitev odbornikov za 1865 in nasveti gosp. družnikov.«96 Predsednik Pirc in tajnik Šavnik, ki sta predstavila napredovanje citalnice, sta obdržala dotedanji funkciji, Konrad Pleiweis je ostal »denarnicar«, nova odbornika pa sta postala prakticni zdravnik 93 Po: »Iz Kranja 2. jun.«, Novice, 1865/23. 94 Po: »-*-«, »Iz Kranja 15. nov.«, Novice, 1864/47. 95 Po: »Iz Kranja, 3. dec.«, Novice, 1864/49. 96 Po: »Iz Kranja. 11. dec. (Povabilo iz citavnice)«, Novice, 1864/50. v Kranju, dr. Karel (dragotin) Bleiweis (ta je že na zacetku leta 1865 odšel za okrajnega zdravnika v Tolmin)97 in Peter Majer. Po obcnem zboru je bila béseda, ki se je zakljucila z gledališko igro v enem dejanju Popotnik in tombola.98 Kranjski sokoli so 22. januarja 1865 v citalnicni dvorani priredili veliki ples s srecelovom.99 Poleg citalnicarjev so povabili tudi clane kazine in druge Kranjcane, »in res se jih je sešlo, kar je koli v Kranji sposobnih za salon«. »Celó topnicarski casniki so se v sredi sokolskega krdela prav veselo gibali in znabiti se bolj domaci cutili kot drugod. /…/ Mislite si še možato obnašanje naših 'sokolovcev', kterim so se poslanci ljubljanskega sokola pridružili, – mislite si vrle gorenske krasotice, med njimi marsiktero iskreno domoljubkinjo, –- poleg tega še razveseljevanje pri plesu, sreckanji lepih dobitkov (tudi mlad živ 'sokol' je bil izigran) itd. in priznali bote lahko, da tako veselega in obenem sjajnega narodnega 'plesa' v Kranji še nismo imeli.«100 Letno telovadišce Kranjski sokoli so si uredili letno telovadišce na grajskem, »Kalkarcinem« (Kalkerjevem) vrtu na robu mesta (današnji slovenski trg). Neki gorenjski grašcak jim je podaril les za sodobno telovadno orodje.101 »Plezávico (Kletterstange), ki ima podobo mája« (plezalnega droga), so odkupili od c. kr. topnicarjev z Gašteja in jo postavili na svoje telovadišce. Na c. kr. okrajno gosposko je prispela prijava, da je plezalni drog na sokolskem telovadišcu nevaren za življenje. deželni glavar je ukazal, naj ga sokoli odstranijo ali opremijo s strelovodom. Isti plezalni drog so doslej »na gmajni« uporabljali topnicarji in se ni zdel nikomur nevaren, zato so se sokolski telovadci pritožili. »Ker bi bilo to zoper vsa zdrava pravila fizike, – ker je ista plezavica stala poprej blizo topov in smodnika, – ker povsod imajo telovadnice take maje za plezati ali za zastave, – ker v ljubljani celó med hišami imajo za zastave svoje sokoli ali turnerji enake maje, in ker bi po vsem 97 Po: »Iz Kranja 15. jan.«, Novice, 1865/3. 98 Po: »Iz Kranja. 25. dec.*«, Novice, 1864/52. 99 Po: »Iz Kranja 15. jan.«, Novice, 1865/3. 100 Po: »Iz Kranja, 23. jan.«, Novice, 1865/4. 101 Prav tam. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE Kranj, fotografija z zacetka 20. stoletja (Gorenjski muzej v Kranju) Kranjskem in po vsi Avstrii morali prepovedati maje o sv. Rešnjem telesu ali pa ukazati, da jih povsod oskrbijo s strelovodi, so se telovadci obrnili o tej zadevi do c. kr. deželne vlade, od ktere trdno pricakujejo, da bode rešila to stvar tako, da se ne bo treba vsej kranjski deželi bati prepovedi svojih nedolžnih majev.«102 deželna vlada je po rekurzu (ugovor, priziv, pritožba na višjo stopnjo) dovolila uporabo plezalnega droga, na katerem je vcasih zavihrala tudi slovenska trobojnica.103 sokoli so pripravljali tudi izlete v okolico mesta. 7. maja se je 12 kranjskih sokolov pridružilo ljubljanskemu Južnemu sokolu na izletu do Fužin in Bizovika.104 Avgusta 1867 je bil Južni sokol zaradi spopada s turnarji razpušcen. Nekaj mesecev pozneje je prenehalo delovanje njegove kranjske podružnice. 102 Po: »Iz Kranja 2. jun.«, Novice, 1865/23. 103 Po: »Iz Kranja 6. jan.«, Novice, 1866/2. 104 Po: »Iz Ljubljane«, Novice, 1865/19. leta 1868 je bilo v ljubljani ustanovljeno telovadno društvo sokol. V letu 1865 je citalnica priredila osem društvenih veselic, na njih se je igralo šest gledaliških iger. V citalnici je bilo poleg slovenskih knjig na voljo 19 domacih in tujih listov. Konec leta 1865 je imela 112 clanov (66 domacih in 46 zunanjih clanov), dobila je tudi novega odbornika Janka Pajka, profesorja v Kranju.105 Knjige so si citalnicarji lahko izposojali tudi »za domace branje«.106 5. februarja 1865 je bila »slovesna beseda Vodniku na spomin«. Pred bésedo je bil v skladu s §. 18 društvenih pravil izredni obcni zbor, na katerem so izvolili novega blagajnika trgovca Franceta dolenca namesto Konrada Pleiweisa, ki je na zacetku leta 1865 nenadoma umrl (citalniški pevci so na pogrebu zapeli žalostinke).107 Na bésedi so igrali veseloigro v enem dejanju Domaci prepir (avtor August Kotzebue, naslov izvirnika Der häusliche Zwist, 105 Po: »Iz Kranja 6. jan.«, Novice, 1866/2 106 Po: »Iz Kranja. Oklic«, Novice, 1864/1. 107 Po: »Iz Kranja 15. jan.«, Novice, 1865/3. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 poslovenil jo je Jakob Zabukovec). To je bila prva dramska predstava, ki jo je januarja 1863 pripravila ljubljanska citalnica. dvorana kranjske citalnice je bila »prav polna, 'beseda' castitljiva in da tudi gosp. castniki tukajšnje c. k. baterije, slovani po rodu, so s svojo navzocnostjo slavili 'oceta slovenskega pesništva'«. Po bésedi je bil ples.108 sledile so veselice oziroma bésede 19. februarja ter 5. marca in 2. aprila.109 Na programu bésede 5. marca je bila »šaloigra v dveh delih« Župan.110 Dobrodelna béseda 2. aprila 1865 Bésedo, ki je bila predvidena za 26. marec, so prestavili na nedeljo, 2. aprila. Odbor je sklenil, da bo izkupicek tombole namenjen siromakom na Notranjskem.111 dobrodelno dejavnost je kranjska citalnica prevzela od ljubljanske vzornice. Béseda 2. aprila je bila »ena najmikavniših, zavoljo preblazega namena ena najbolj vabljivih letošnjih veselic«. Udeležili so se je samo clani citalnice. Na sporedu sta bili veseloigra v enem dejanju Svitoslav Zajcek, ki jo je poslovenila luiza Pesjakova (naslov izvirnika v nemšcini Rothe Haare), in schubertova spevoigra Advokata. Med igrama je prvic nastopila »izurjena pevkinja« gospodicna Murgel. Gospodicni Pec in M. sta »prav prijetno igrale na glasoviru iz opere 'Rigoletto'«. »dasiravno sta nalogi 'Zajcka' in 'stankovica' že bolj težki, so se vendar vsi igravci tako mojstersko vędli, da jim je donéla obcna in živa hvala, ko je padlo zagrinjalo. /…/ spevoigro 'Advokata' bi pa clovek res veckrat gledal zaporedoma. dopadla pa je tudi tako, da ni bilo poprej mirú, dokler se ni ponovila. Petje, igranje, spremljevanje na glasoviru: vse se je v tej igri tako dobro vršilo, da ne moremo si kaj, da ne bi izrekli tukaj v imenu vsega društva vrlim gospodom C. s. P. in d. prisrcno hvalo za njih trud. Tudi citavnica naša nam djansko dokazuje, kaj skupnost premore. Nikjer ni bilo v našem sicer imenitnem, pa o terjatvah sedanjosti zeló zaostalem mestu po 108 Po: »Iz Kranja 29. jan. Iz odbora narodne citavnice kranj ske«, Novice, 1865/5. 109 Po: Iz Kranja 15. jan.«, Novice, 1865/3. 110 Po: »Iz Kranja 26. febr. (Iz citavnice)«, Novice, 1865/9. Avtor šaloigre Župan je Miroslav Vilhar, objavljena je bila 1865. 111 Po: »Iz Kranja 19. marca. (Iz odbora citavnice)«, Novice, 1865/12. prej najti enacih zabav in veselic, ki olikujejo duha, razveseljujejo srce brez vsega pohujšanja in ne prizadevajo onim, kteri se jih udeležujejo, nobenih posebnih stroškov. Ni tedaj cuda, da se citavnici vedno vec prijatlov pridružuje, in da tudi taki, ki se ji še vedno odtegujejo, lepo prizadevanje citavnicino priznavajo.« Vabila na bésedo je ljubljanski tiskar Jožef Blaznik natisnil zastonj. Citalnica je prejela »tudi od druge domoljubne strani došlo velikodušno darilo«, zato je lahko odbor citalnice izrocil 85 goldinarjev za podporo siromakom na Notranjskem.112 Kranjski trgovec in posestnik umetnega mlina leopold Jugovic (Jugovec), ki se je gospodarsko uveljavil v Aleksandriji v Egiptu, je aprila 1865 citalnici daroval 30 goldinarjev.113 Na bésedi v nedeljo 18. septembra 1865 so Županovo Miciko (kratkocasno igro s petjem v dveh aktih je po A. T. linhartu priredil dr. Janez Bleiweis) uprizorili »tako dobro, da od konca do kraja ni prenehal smeh«. »Vodó bi nosili v savo, ako bi gosp. G., ki vam je že v citavnici ljubljanski igral 'župana', na dolgo in široko hvalili; znano vam je dosti, da v tacih rolah ga nima mojstra nad seboj, in ce je on imponiral z mirnostjo svojo, je gospod M. kot 'Glažek' se sukal kot živo srebro in silil poslušavce v neprenehani smeh, ki je celó takrat vrh vrha dosegel, ko je s šaljivimi kupleti, ktere si je sam zložil, pikal na mnoge straní in v dobrovoljni šali povedal vsakemu svoje. Po tudi gospodicna M. G., ki je predstavljala 'vdovo', in gospodicna K., ki je igrala 'Miciko' – obé ljubeznjive slovenki – kakor tudi gosp. s., ki je bil 'Anže' in je z lepim svojim glasom pel Fleišmanovo 'Kranjski fantje', in pa gospoda M. in R., ki sta predstavljala mestjana, ktera nista 'naše gore lista', so marljivo pripomogli k dobremu vspehu, tako, da se je igra dovršila v obcno zadovoljnost brez vse spodtike – razun tiste, ki jo je delalo vcasih nevbogljivo zagrinjalo. Tudi cveterospev pod oknom Mickinim je storil svojo dolžnost.« Prisoten je bil tudi pevovodja ljubljanske citalnice Fabjan, ki je pevce spremljal na glasovirju. Igri je sledila veselica.114 112 Po: »Iz Kranja 7. aprila«, Novice, 1865/15. 113 Prav tam. 114 »Iz Kranja 18. sept.«, Novice, 1865/38. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE Na bésedi decembra 1865 so odigrali veseloigro Dobro jutro (avtor Vác. K. Klicpera). 31. decembra je bil obcni zbor.115 Predpustni program citalniških veselic v letu 1866 je obetal »marsikatero pošteno veselo uro«. 14. januar: velik ples clanov Južnega sokola, 28. januar: obletnica citalnice in béseda v Vodnikov spomin, 7. februar: béseda in ples, 4. marec: béseda. »Vidite tedaj iz vsega, da ne bodo se izpolnile želje onih, kteri so citavnici obetali le kratko življenje, da jim tedaj lahko zaklicemo z našim Prešernom: 'Pojte rakom žvižgat lažnjivi vi preroki!'« (op. iz France Prešeren, Zvezdogledom)116 Na programu bésede 4. marca je bila igra Vdova in vdovec ali Zvesta do smrti (veseloigro v enem dejanju je poslovenil dr. J. Bleiweis).117 »Številen in izurjen« pevski zbor je zapel »velicastno« pesem Kdo je mar?118 (besedilo Jovan Vesel Koseski, napev Benjamin Ipavec). Za 18. marec predvideno bésedo so prestavili na 9. april in njen izkupicek namenili ubožnim na dolenjskem.119 Po prologu, »ki je živo opisal blagi poklic cloveka, ki je angelj milosti svojemu bližnjemu v potrebi«, je pevski zbor zapel Kdo je mar?. Navdušenje je požela Slovenija pred prestolom avstrijskim Jovana Vesela Koseskega, »kteri 1. del je deklamoval rodoljuben gospod s tolikom custvom, da je segel v srca vsem poslušalcem«. sledila je schubertova spevoigra Advokata in za zakljucek tombola, njen izkupicek je bil namenjen dolenjcem, »po tomboli pa se je mladi svet zasukal vesel, da je tudi kranjska citalnica pomocnica revnim svojim bratom. Prav tako! Po dobrem delu pošteno veselje ni na napacnem mestu.«120 Junija 1866 so kranjski sokoli izvedli svoj prvi izlet. Podali so se do cerkve na svetem Joštu nad Kranjem. Pri šesti maši so sokoli ob pomoci drugih gospodov zapeli in si prislužili pohvalo, »da tako lepega petja še ni bilo na tej romarski gori«. Po zajtrku pri mežnarju in nekaj odpetih narodnih 115 Po: »Iz Kranja 6. jan.«, Novice, 1866/2. 116 Prav tam. 117 Po: »Iz Kranja 25. svec. (Iz citalnice)«, Novice, 1866/9. 118 Po: »Iz Kranja 11. sušca«, Novice, 1866/11. 119 Po: »Iz Kranja. (Iz citavnice)«, Novice, 1866/11. 120 Po: »Iz Kranja 9. aprila«, Novice, 1866/15. pesmih so se napotili proti domu. »Ni sicer velika množica 'sokola' v staroslavnem našem mestu: al kar ga je, cvrsto stojí na vero, cesarja in dom!«121 septembra so v citalniških prostorih ples pripravili castniki slovaškega polka barona Nagyja, ki je bil v Kranju najbrž dokaj priljubljen. Muzicna kapela slovaškega polka (manjši orkester, godba) je Kranjcanom namrec veckrat zaigrala Naprej, zastava Slave. Citalnica je castnikom odstopila dvorano, ti pa so povabili clane citalnice in drugo gospodo, »ktere sicer ne vidimo v narodnem domu«.122 Na sporedu bésede 24. septembra 1866 sta bili »kakor nalašc za naše mesto narejena gledišca igra« Bob iz Kranja123 (veseloigra ceškega avtorja Jana Nepomuka Štepáneka s petjem v enem dejanju; naslov izvirnika Berounski koláce, poslovenil jo je Klicper), in »burka vseh burk« Kljukec je od smrti vstal (burka v enem dejanju, po A. Kotzebueju predelal J. Navratila). Med igrama so pevci zapeli »cveterospeva« Predica (tudi Predivo je prela) Vatroslava lisinskega in Macek Vojteha Valente. Po mnenju dopisnika Novic iz Kranja so gospodicni in gospodje uspešno opravili svoje naloge, ki so »vsaki igri bolj ali manj 'hvaležne', in tako ena vec, ena manj unanjega efekta dela«. »Gospodicna R. nam je že odpred priljubljena igravka in prikupila se je tudi danes kot 'Polonica'; prvikrat pa je danes stopila na oder gospodicna P. in sicer kot 'potinja.' Cudili smo se njenemu krasnemu petju, s kterim je brž o prvem nastopu si srca vseh pridobila, pa tudi igrala je tako izurjeno, kakor da bi bila že veckrat se gibala na gledišcnem odru. Ž njo si je citalnica naša pridobila izvrstno moc. 'Godrnjaca' in 'Kljukca' je igral gosp. M., ki nas vsako leto saj enkrat iz dalnjega kraja pride razveseljevat z izvrstnim svojim dramaticnim talentom; on, ki je 'per eminentiam' skladatelj šaljivih kupletov nam je tudi za vecer o 'dobrem in piškavem bobu', ki ga pekó po svetu, kuplet pel, ki je izbudil viharno ploskanje.«124 25. novembra 1866 je citalnica pripravila veselico s tombolo. Izkupicek je bil namenjen pogo121 Po: »K.-«, »Iz Kranja 19. jun.«, Novice, 1866/25. 122 Po: »Iz Kranja 16. sept. Vesele mestne zadeve. Žalostni stan ravnopravnosti. Ples c. kr. castnikov. Beseda citalnicina. Vesela novica«, Novice, 1866/38. 123 Prav tam. 124 Po: »Iz Kranja 24. sept.«, Novice, 1866/39. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 relcem v stražišcu (požar je unicil vec kot 100 hiš in drugih poslopij). »Vhod bo vsacemu prost, kdor placa 20 krajc., tombola pa, upamo, da bode tudi precej donesla.«125 Izkupicek veselice (144 goldinarjev) so poslali župniku v Šmartin, da ga skupaj z županom in odborom razdeli siromakom.126 Pravila citalnice Na bésedi 16. decembra 1866 so igrali »veselo igro« v enem dejanju Kteri bo? (avtor Bogoslav Rogacki, 1866). »Gospodicne, kakor gospodje, med kterimi so eni stopili prvikrat na javni oder, so hvalevredno izvršili svoje naloge.« sledil je obcni zbor citalnice. Po predsednikovem govoru je tajnik podal letno porocilo o delovanju citalnice, ki je imela 101 clanov (50 domacih in 51 zunanjih). Pripravila je devet veselic s šestimi igrami, na dveh veselicah je bilo za ubožne zbranih 194 goldinarjev; v citalnici je bilo za branje pripravljenih 19 casopisov v slovenskem, hrvaškem in nemškem jeziku, knjižnico s 70 knjigami in brošurami je uredil prof. Janko Pajk. dr. Juri strbenc (strebenc) je predlagal, naj se citalnica vpiše kot dosmrtni clan v družbo sv. Mohorja, dr. Karel Bleiweis pa veliko bésedo v prid jugoslovanskemu vseucilišcu. Predloga sta bila enoglasno sprejeta. Na bésedi je bil navzoc tudi davorin Trstenjak, ki se je odlocil »za zdravja voljo« preživeti zimo v Kranju. Zahvalil se je za prijazen sprejem v Kranju. Odbor je predstavil citalnicarjem predlog za spremembo pravil, ki zadevajo namen citalnice, volitve in število odbornikov (§ 1., § 11. in § 17). § 1 je bilo potrebno spremeniti, ker je deželni glavar opomnil odbor, da citalnica glede na svoja pravila z dne 12. decembra 1862 nima pravice na bésedah predstavljati gledaliških iger. Število odbornikov se je s 5 povecalo na 9.127 Nova pravila je odbor citalnice pripravil do 16. decembra 1866 (pod pravili sta podpisana predsednik Pirc in tajnik Šavnik). C. kr. deželna vlada jih je potrdila 12. februarja 1867.128 125 »Iz Kranja«, Novice, 1866/47. 126 Po: »Kranj 10. dec. (Iz citalnice)«, Novice, 1866/50. 127 Po: »Iz Kranja 18. dec.«, Novice, 1866/52. 128 Po: »Iz Kranja«, 1867/13, in Božidar Vodušek, Tridesetle tnica »Narodne citalnice« v Kranji 1863–1893, Ljubljana 1893, str. 9. Prvi clen pravil je poudaril, da je namen citalnice »izobrazovanje in razveseljevanje svojih družtvenikov« (clanov) s citanjem knjig in casopisov, napisanih v slovanskih in drugih jezikih, s poucevanjem v razlicnih znanostih in umetnostih, »z napravljanjem poštenih veselic, kakor na primer: iger, dramaticnih predstavljanj, koncertov, sploh razveselicnih besed in zabav«. Citalnica nima politicnega znacaja. – »s politiko se pecati naj namen temu družtvu.« V citalnico se lahko vpišejo samo polnoletne ali pa »vsaj samovlastne« osebe, ki se morajo pismeno obrniti na odbor. Odbor glasuje o sprejemu novih clanov, za svoj sklep ne odgovarja nikomur (2. clen). »družtveniki« lahko postanejo prebivalci Kranja in okolice, kot zunanji clani se lahko v citalnico vpišejo tudi tisti, ki prebivajo izven Kranja (3. clen). letna clanarina je 8 goldinarjev (za zunanje clane 4 goldinarje) »Placevati se ima vselej naprej in k manjšemu po eden mesec naprej.« Vpisnina za nove clane je 1 goldinar (4. clen). Vsak clan prejme pismeno potrdilo (sprejemnico) o sprejetju v citalnico (5. clen). Pravice clanov so naslednje: prebirajo lahko knjige in casopise, lahko se udeležujejo citalnicnih veselic, »po ustanovljeni versti« prejemajo casopise na dom, želje, pritožbe in predloge lahko zapišejo v posebno knjigo, v citalnico pripeljejo tudi »sposobne nedružtvenike« (6. clen). »Vpeljani gost« se mora predstaviti odborniku citalnice in vpisati svoje ime v posebno knjigo, nato lahko 14 dni brez placila prebira knjige in casopise v citalnici ter se udeležuje citalnicnih veselic (7. clen). Vsak clan se mora držati pravil in vseh drugih naredb, ki jih razglasi odbor (8. clen). Izstop iz društva je potrebno odboru citalnice naznaniti tri mesece vnaprej. »Kdor po prijaznem pismenem opominjanju ne placa, izbriše se izmed družtvenikov, in je dolžen, ne samo svoj dolg, ampak tudi placo za tri mesece naprej od tistega VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE Pravila narodne citalnice iz 1866 (Arhiv republike Slovenije) VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 meseca zacenši doplacati, v kterem je bil izbrisan« (9. clen). Ob smrti ali spremembi bivališca posameznega clana prenehajo vse njegove pravice in dolžnosti (10. clen). »Za oskerbljevanje družtvenih pravil in družtvenega premoženja« izvolijo clani citalnice predsednika, blagajnika in sedem odbornikov. Izvoljeni odbor izmed svojih clanov izvoli podpredsednika, tajnika in knjižnicarja (11. clen). Predsednik (ali v primeru njegove zadržanosti podpredsednik) vodi društvo v skladu s pravili, sklicuje odbor in obcne zbore, nadzira glasovanje, podpisuje vse spise in zapisnike ter zastopa društvo v javnosti (12. clen). Tajnik pri vseh opravilih podpira predsednika, pripravlja zapisnik in skupaj s predsednikom podpisuje društvene spise (13. clen). »denarnicar« (blagajnik) po naredbah predsednika in tajnika sprejema in placuje vsakovrstna placila, odgovarja za društveno premoženje, vsake tri mesece odboru predloži racune z vsemi dokladami, ki jih odbor pregleda, potrdi ali ovrže, na obcnem zboru predstavi letno porocilo (14. clen). Vsa druga dela opravlja odbor »po svojem medsebnem sporazumljenju« (15. clen). Odborniki za delo ne prejemajo placila (16. clen). Odborniki se srecujejo enkrat mesecno, po potrebi tudi veckrat. sklepajo o vseh važnejših zadevah. Navzocih mora biti najmanj pet odbornikov. O manj važnih stvareh odloca predsednik skupaj s tajnikom. Predsednik mora svoje odlocitve pojasniti na prvi seji (17. clen). Vsako leto decembra je obcni zbor. Ce trije odborniki ali deset clanov pismeno izrazi željo po obcnem zboru, mora biti sklican najkasneje v 14 dneh (18. clen). Obenem z naznanilom obcnega zbora je potrebno razglasiti tudi dnevni red. Obcni zbor sestoji iz predsednikovega nagovora, tajnikovega porocila o važnejših zadevah in blagajnikovega letnega porocila. Za pregled, potrditev ali popravljanje predloženih racunov na obcnem zboru izvolijo tri clane, ki niso odborniki. Vsak clan lahko predlaga spremembo društvenih pravil. Clani na obcni zbor ne smejo pošiljati namestnikov. Zapisnik obcnega zbora podpišejo predsednik, tajnik in dva clana, ki nista v odboru (19. clen). Pravila se lahko spremenijo na obcnem zboru, ce za to glasuje najmanj dve tretjini navzocih clanov (20. clen). »Navadno se glasuje vstajaje in posedaje.« Na željo treh clanov je glasovanje pismeno (21. clen). Pri vseh zborih in sejah odloca vecina glasov, izjema sta samo primera, navedena pod clenoma 20. in 23. V primeru enakega števila glasov odloca predsednikov glas. Nenavzoci clani se morajo ravnati po sklepih vecine (22. clen). »Ako se družtvo razloci, razsodi o porabi družtvenega premoženja obcni zbor z dvema tretjinama glasov« (23. clen).129 Na izrednem obcnem zboru 31. marca 1867 so po novih pravilih izbrali nove odbornike. Predsednik je ostal kranjski župan Matej Pirc (župan od 1866 do 1869), podpredsednik je bil trgovec in deželni poslanec leopold Jugovic, blagajnik Franc dolenc, tajnik Karel Šavnik in knjižnicar gimnazijski profesor Janko Pajk, odborniki pa doktor prava Jurij strbenec in trgovci France Krisper, Ferdinand sajovic in Fr. Kadilnik.130 leta 1867 so zaceli v citalnico zahajati zemljemerci ceškega in poljskega rodu, ki jih je gradnja železnice junija istega leta pripeljala v Kranj.131 Njihov nacelnik, katastralni inšpektor oziroma nadzornik Viljem Kraus (Kravs) je bil januarja 1868 poleg adj. J. Kršica izvoljen v odbor citalnice name 129 Po: Pravila narodne citalnice v Kranju, 16. december 1866, Arhiv Republike Slovenije, Deželna vlada v Ljubljani (pra vila društev), AS 68, arhivska enota 4851. 130 Po: »Iz Kranja 12. apr.«, Novice, 1867/12. 131 Božidar Vodušek, Tridesetletnica »Narodne citalnice« v Kranji 1863-1893, Ljubljana 1893, str. 9. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE Pravila narodne citalnice iz 1862 (Arhiv republike Slovenije) VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 sto dr. strbenca in prof. Pajka, ki sta se odselila.132 Katastralni (zemljiško-knjižni) uradniki so bivali v Kranju do leta 1870. »Med njimi je bilo mnogo slovanov poštenih narodnjakov, ki so podpirali našo stvar v vsakem oziru; bili so udje citalnice in se pri besedah tudi aktivno udeleževali, peli, muzicirali so z nami, pa tudi glasovali pri volitvah. Težko smo se locili od teh naših bratov, bog jih obvari.«133 10. februarja 1867 je citalnica slavila Vodnikov rojstni dan z bésedo in plesom.134 Na bésedi 1. aprila 1867 ob 8. uri zvecer je bila na programu »kratkocasna igra« v enem dejanju Zakonska sol135 (op. 1867 jo je prevedel in priredil Matija Prelog). Obdarovanje šolarjev Izkupicek bésede na sv. Štefana dan (22. december 1867) je bil namenjen nakupu blaga, iz katerega so »milosrcne gospé in gospodicne« sešile zimske obleke za 24 revnih šolarjev in 19 šolark. »Ubogo šolsko mladino« so z obleko in obutvijo slovesno obdarovali ob 11. uri v citalnicni dvorani. Program »prav lepe besede v ta blagi namen« je bil naslednji: 1. prolog, 2. Na horáh, 3. Caprice sur des Airs Bohémiens pour Piano Julesa schulhoffa, 4. cetverospev Vecerna Gregorja Riharja, 5. samospev za glasovir Strunam davorina Jenka, 6. cetverospev Ženici Alojza Jelena, 7. Kdo je mar? Benjamina Ipavca za veliki zbor in naposled, 8. šaloigra v enem dejanju Vdova in vdovec. Vstopnina na bésedo je bila 30 soldov, »pa hvaležno se sprejme vsak veci dar«.136 sredstva je daroval tudi Valentin Pleiweis, »ki se je spominjal, dasi v daljnem dunaji bivajoc, tudi pozneje vsako leto na tako blag nacin svojih revnih rojakov«.137 Izkazali so se tudi drugi dobrotniki: baron Anton Zois, Fidelis Terpinc, okrajni predstojnik J. derbic, dekan Janez Reš, katastralni nadzornik V. Kraus, župan Pirc in Valentin Krisper iz Gradca. »Precastiti gosp. dekan, ki so svecanost priceli s prelepim govorom, so delili ubožcekom obleko, gospá Krišperjeva pa potíce; ginljivo je bilo 132 Po: »Iz Kranja, 5. januarja«, Novice, 1868/2. 133 »Iz Kranja«, Slovenski narod, 1870/79. 134 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1867/6. 135 Po: »Iz Kranja 1. apr.«, Novice, 1867/14. 136 Po: »Iz Kranja. Vabilo k dobrodélni besedi v citalnici kranj ski v nedeljo 22. dne decembra t. l.«, Novice, 1867/51. 137 Po: Božidar Vodušek, Tridesetletnica »Narodne citalnice« v Kranji 1863–1893, Ljubljana 1893, str. 9. videti, s kako radostjo so otroci klicali dvorano zapustivši 'Bog lonaj.' Iz citalnice pa je potem obdarovane otrocice peljal castiti gosp. šolski vodja M. lazar v farno cerkev, da so se Bogu zahvalili za prejeto darilo. Mi pa izrekujemo živo željo, naj bi se za naprej ta svecanost vsako leto ponavljala ter sklenemo te vrstice s besedami precastitega gospoda dekana: 'Mili Bog stoterno povrni vsem dobro« 138 tnikom in dobrotnicam, kar so dali ubogim!' 2. februarja 1868 je bila béseda v spomin Valentina Vodnika. Prisotnih je bilo mnogo gostov iz mesta in okolice. Béseda se je zacela z govorom o Vodnikovem pomenu. Izstopale so naslednje tocke: dvospev Spomin Vodniku, Touha (ceški zbor), arija iz Don Juana za glasovir in gosli, ženski samospev gospodicne J. Pec (morda Ivana Pec) in Sablja (oziroma Markova sablja, srbski zbor, napev davorin Jenko). Ples po bésedi je bil »tako sijajen, da ga po vsej pravici najlepšim našim plesom prištevati smemo «. Igrala je vojaška godba c. kr. Huynovega polka. »Vodnik sam bi se moral radovati v nebeških višavah, ako bi videl in cul, kako hvaležen se mu skazuje narod slovenski po vseh okrajnah!«139 Na pustno nedeljo ob osmih zvecer je bil v citalnici ples v maskah. Odbor citalnice je v Novicah objavil vabilo: »Vsaka oseba mora imeti vstopnico, placa 50 kr. vstopnine, in dobí na kasi loz, s kterim igra na dobitke, ki se bodo po polnoci sreckali. Prva številka dobí cesarsk cekin. Plesalci in plesalke pridejo v maškari, vsi dugi saj s kakim znamenjem, ce ne, placajo 50 kr. kazni.«140 Program bésede 29. marca 1868 je bil naslednji: Ascherjev valcek Entrainante, Na gorah (Tovacovski, zbor), overtura k operi Lucia di Lammermor za glasovir in gosli (opera iz 1835, skladatelj Gaetano donizetti), cetverospev Svoji svojim, moški samospev, Pobidnuti k tanci Hyneka Reháka, humoristicen govor in šaloigra v enem dejanju Igra pike, za konec pa tombola.141 Z izkupickom dobrodelne bésede oziroma veselice 3. januarja 1869 (200 goldinarjev) so kupili blago, iz katerega so »milosrcne gospé in gospodi 138 »Iz Kranja 29. dec.«, Novice, 1868/1. 139 Po: »Iz Kranja 5. svec.«, Novice, 1868/7. 140 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1868/8. 141 Po: »Iz Kranja 23. marca«, Novice, 1868/13. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE cine« sešile zimsko obleko za revno šolsko mladino. Vstopnina na dobrodelno prireditev je bila 30 krajcarjev, »pa hvaležno se sprejme tudi vsak veci dar«.142 V prvem delu bésede je pevski zbor pod vodstvom gospoda Preissa (morda zemljemerec Ignacij Preiss) predstavil dve »prav dobro vajeni pesmi« Na razhodu Gregorja Riharja in Domovina Antona Nedveda. Preiss je nastopil s samospevom Tuga Vatroslava lisinskega, na glasovirju ga je spremljala Viljelmina Bossée. »Kako izvrstna umetnica na glasoviru je ta gospodicna, pokazala nam je posebno v 3. fantaziji lemoch-ovi« (J. N. lemoch, Troisičme fantasie). »Zbrano obcinstvo pa je tudi s pohvalo živahno cenilo umetnost mlade umetnice.« drugi del bésede se je zacel s šaloigro v enem dejanju Servus Petelincek (iz nemšcine poslovenil Miroslav Vilhar), ki je bila odigrana tako odlicno, »da je bilo živo zadovoljstvo res enoglasno«. »Posebno naj tukaj le omenim gospodicni Albino Pleiweisovo in Pavlino Ulrihovo, kteri sta prvikrat stopilí na ocitni oder, a se tako izurjeno vędli na deskah, ktere 'svet pomenijo', da smo se vsi cudili, pa tudi gospodicno M. Pucnikovo, kteri smo (ker se tudi naše gospodicne neizrekljivo branijo 'sivih las') še posebno hvalo dolžni, da je prevzela nalogo stareje 'Barbare', ktero je izvrstno izvršila.« Po tomboli je ostala vesela družba »prepevaje národne pesmi prav židane volje do pozne noci skupaj, in domú gredocim smehljale so se svitle zvezdice z jasnega neba obetaje jim božjega blagoslova za storjeno dobro delo«. Revni šolarji in šolarke so oblacila prejeli na sv. Treh kraljev dan v citalnicni dvorani »v prico mnogo zbrane gospôde«. dekan Janez Reš se je ob zakljucku govora zahvalil vsem dobrotnikom in dobrotnicam. Najbolje se je odrezal Valentin Pleiweiss, ki je poslal obleko za 20 šolarjev. Po govoru sta dekan in gospa Kravs razdelila 10 šolarkam in 30 šolarjem obleko, cevlje in potice. »Po koncani delitvi šli so obdarovani otroci v cerkev zahvalit se Onemu, od kterega pridejo vse dobrote.« Podpora »znanih naših veljakov, ki podpirajo vsako koristno napravo v deželi«, je bila tako obilna, da je nekaj denarja še ostalo, zato naj bi obdarovani fantici prejeli tudi klobuke. Preostanek denarja so izrocili 142 Po: »Iz Kranja. (Vabilo k dobrodelni 'besedi' v citalnici v nedeljo 3. januarja 1869)«, Novice, 1868/52. šolskemu ravnatelju, da ga porabi za druge šolske potrebe revnih otrok.143 3. januarja 1869 je bil v citalnici obcni zbor. dnevni red: tajnikovo in blagajnikovo porocilo, volitev pregledovalcev racunov, predlogi posameznih clanov, volitev predsednika, blagajnika in odbornikov. Ponovno je bil izvoljen dotedanji odbor; Kadivnika, ki se je odselil, je nadomestil davcni nadzornik luka Robic.144 27. januarja 1869 je citalnica pocastila Vodnikov rojstni dan s »slovesno bésedo«, »dvorana polna castivcev Vodnikovih, med kterim prelepo število naših gospá in gospodicin, ki so tudi v znamenje spoštovanja ovijale zahvale venec okrog glave prvega buditelja slovenskega naroda«.145 Na bésedi 14. marca 1869 so igrali šaloigri Ultra (prevod nemške igre) in Ravni pot najboljši pot. sledila je tombola.146 Na zacetku leta 1869 se je v citalnico vpisalo 20 uradnikov in »in stavbenih voditeljev« Rudolfove železnice. Odbor citalnice jim je 6. februarja prepustil dvorano za ples. Katastralni inšpektor V. Kraus je organiziral orkester. Zacelo je delovati pevsko društvo pod vodstvom gimnazijskega profesorja Mateja Voduška. V pripravi je bila ustanovitev telovadnega društva Gorenjski sokol. Nacrtovana so bila predavanja za citalnicarje o naravoslovju, zgodovini, kemiji itd., »vidite tedaj, da citalnica naša ni samo igrališce in plesišce, temuc tudi lepa šola omike«.147 Béseda 19. marca 1869 se je zacela z overturo Verdijeve opere »Johanne d'Arc« (Ivana Orleanska), »izpeljali so jo naši diletanti z dobrim vspehom«. Prof. Ivan Krašan je predaval o ledeni dobi, »temeljito in izvrstno; odlikoval se je ta govor z lepo, gladko slovenšcino«. sledile so pevske tocke: dva 143 Po: »Iz Kranja 8. jan. (Vesele dogodbe v citalnici)«, Novice, 1869/2. 144 Po: »Iz Kranja. Vabilo k dobrodelni 'besedi' v citalnici v nedeljo 3. januarja 1869.«, Novice, 1868/52, in »Iz Kranja 8. jan. (Vesele dogodbe v citalnici)«, Novice, 1869/2. 145 Po: »Iz Kranja 13. febr.«, Novice, 1869/7. 146 Po: »Iz Kranja. (Citalnica)«, Novice, 1869/10. 147 Po: »Iz Kranja 12. marca. (Narodne razmere)«, Novice, 1870/11. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 moška zbora in samospev iz opere Bianka v izvedbi gospe Marije Reyer. »Ta samospev se je tako dopadel, da se je moral ponavljati.« Pevske tocke je na glasoviru spremljala gospodicna Podrekar. Prvi del »veselice« se je koncal z muzikalicnim kvartetom. drugi del je bil namenjen igri Županova Micika. »Igralo se je kaj dobro, vse se je smijalo Glažeku in njegovim burkam; župan je bil kaj 'fleten' in tudi Anže se je dobro obnesel. Micika je že od popreje iz ravno te igre znana kot izvrstna igralka. Vse je bilo dobro, vse veselo. sploh smo, kar se veselic tice, za igre najbolj oskrbljeni, narodnih gospodicin tukaj ne manjka; malo mest je žalibog na slovenskem, o kterih se more kaj tacega reci.« Po igri je bila tombola. Na bésedi 4. aprila je prof. Krašan zakljucil predavanje o ledeni dobi. Na sporedu je bila igra Crni Peter (iz nemšcine prevedel Matija Prelog).148 Nemški ples v citalnici dr. Bleiweis je na ob odprtju celjske citalnice poudaril: »Obdržite si citavnico zmiraj cisto po naslovu njenem, to je, besede in vse druge veselice naj v narodni citavnici ostanejo vedno narodne. Na steblo domace nikakor ni cepiti mladik ptujih. To bi bilo nevarno: iz malega prida vece, iz vecega veliko.«149 Vendar je odbor kranjske citalnice odstopil dvorano za ples inženirjev in uradnikov trbiškoljubljanske železnice ter trgovcev. Odlocitev je bila po mnenju dopisnika Slovenskega naroda prenagljena, kajti takšen ples bi bil lahko tudi na savskem brodu. »Mar ne veste gospodje, kaj so citalnice? One niso samo igrališca in zabavišca, one so menda tudi hrami slovenstva, one so zavetišca narodnosti naše. Želeti bi bilo, ka bi drugo pot odbor citalnicin prepustil dvorano le takim ljudem, kteri delajo slovenstvu in citalnici cast.« Vendar je ples imel nemški znacaj. Po Kranju sta ga oznanjala dva »vabilca«: eden je bil v fraku in cilindru, drugi pa je imel »säbel und sturmhut«. dopisnik Slovenskega naroda si je ples ogledal. »Ko stopim ta vecer v dvorano, zablišci se mi nasproti znamenje kapitala 148 Po: »Iz Kranja 27. sušca. (Izv. dop.) (Postne veselice v cital nici, dopis iz Kranja v Novice')«, Slovenski narod, 1869/38. 149 »Iz Celja 18. svec.«, Novice, 1862/9. in inteligencije,150 namrec: 'frak in cilinder', surke bile so bele vrane. sobana bila je okincana – nenarodno; ob stenah namrec so viseli venci in zraven vihrale zastavice, cujte – belo-zelene, rudeco-zelene, rumene, rudece s crno-rumeno povitim držalom in še zastavice druzih barv, za ktere še izraza nimam, le zastava slovenska ni dobila prostora v slovenski citalnici. Pri plesu bile so mi vecidel nemške besede na uho, slovenske govorice ni bilo cuti; pripeljal je celo nekdo iz ljubljane dvoje lepih nemškutarskih krasotic, da bi s tem osramotil slovenke iz Kranja.«151 Na dobrodelni bésedi 20. novembra 1869 je godba c. kr. Huynovega polka za uvod zaigrala Naprej, zastava Slave in potpuri slovanskih napevov. Eden izmed gimnazijskih profesorjev je razložil pomen besede potpuri (vencek, iz raznih melodij sestavljena skladba). dvema moškima cetverospevoma je sledila osrednja tocka, igra Filozof (igralci Fani in Kati Jugovic, trgovski pomocnik Ferko Centrih in dragotin Pec). »Ta cetvorica je mojstersko igrala in zaslužila hvalo, ki se ji od vseh strani deli.« Po igri je bila tombola. Vecer se je zakljucil s plesom, na katerem je igrala godba Huynovega polka. Obisk je bil dober, ceprav ni bilo nemškutarjev, ki so se dotlej udeleževali dobrodelnih bésed v citalnici. svoj shod so ob isti uri pripravili v dolencevi kazini. Izkupicek je bil okrog 240 goldinarjev (baron Anton Zois je prispeval 40 goldinarjev, Fidelis Terpinc 10 goldinarjev).152 Na zacetku decembra 1869 je bil izvoljen nov odbor citalnice. Predsednik je postal dr. Valentin Prevc, ki se je julija 1869 iz Kamnika preselil v Kranj, blagajnik pa trgovec Ferdinand sajovic. Izvolili so 15 odbornikov, ki so med seboj volili tajnika in knjižnicarja. dotedanji predsednik Pirc je pred volitvami odlocno poudaril, da ne sprejme predsedništva, »in je s tem pametno ravnal, ker bati se je res bilo, da bi nekteri mestjani zavolj sovraštva do njega citalnico sovražili.«153 150 »kapital in inteligencija«: prevod nemškoliberalnega gesla »Besitz und Bildung«. Glavna opora nemške stranke so bili ljudje s premoženjem in izobrazbo. 151 Po: »Iz Kranja (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1869/100. 152 Po: »Iz Kranja, 24. nov. (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1869/139. 153 Po: »Iz Kranja, 13. dec. (Izv. dop.) / Volitve v citalnici«, Slovenski narod, 1869/147. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE V nedeljo 13. decembra 1869 je citalnica s slovesno bésedo pocastila Prešernov rojstni dan. Odbor citalnice je nanjo povabil clane kranjske in drugih citalnic.154 Program dobrodelne bésede 6. januarja 1870 je bil naslednji: prolog Karla Šavnika, Slovan (moški zbor A. Försterja), Jenkov cetverospev Strunam, Jenkov moški samospev Pobratimija, glasba na glasovirju, veseloigra Gospod Capek (ali Kaj me nihce ne pozna?), tombola. Izkupicek (270 f. 20 kr.) je bil namenjen kranjski šolski mladini. »V ta namen je vstopnina stavljena za osebo na 50 soldov, za rodovino na 1 goldinar; hvaležno se tudi sprejme vsak vecji dar.«155 »Govor (prolog) g. Šavnika je genol vse poslušavce, ki jih je bila dvorana natlacena: cestitali so mu vsi prijatelji k temu govoru. Igra 'Gospod Capek' je bila izvrstno izpeljana predstava: ne vem, koga bi omenil k prvemu, koga k zadnjemu; ali bi hvalil bolj 'Capka' ali 'Gašperja' njegovega sluga; slovenskega žida gotovo še ni nikdo bolje igral kot g. Pec. Z ravno enakim vspehom sta igrali gospodicni Pleiweiss in Pucnik. Tudi pevci so hvalovredno podpirali besedo.« 9. januarja so v citalnicni dvorani kranjskim šolarjem razdelili obleko. »Okoli božicnega drevesca, ki je bilo lepo razsvetljeno okincano in s sladkarijami obloženo, se je zbralo 52 šolarskih otrok; 30 fantov in 22 deklet. V dolgem okrogu so je obdajali gospodje in gospe v mnogem številu. Gospod dekan so nagovorili majhne reveže in revice in na srce položili pomen tega trenutka. Pevci so potem zapeli 'Molitev' in gospa vdova Pleiweissova se vsede med mladino: iz njenih rok so dobivali darila, vskateri teh 52 otrok je dobil popolnoma obleko z obuvalom vred in še navrh pogacino. Rad sem gledal vesela lica šolske mladine, vsak je z radostjo prijemal darove, pa najbolj se mu je razsvetlilo lice, ko je prišla navrh tudi pogaca.« Valentin Pleiweis je z dunaja poslal obleko za 20 fantov in 12 deklet. druge obleke so v kratkem casu sešile rodoljubne gospe in gospodicne.156 154 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1869/48. 155 Po: »Citalnica v Kranji«, Slovenski narod, 1870/2. 156 Po: »Iz Kranja 11. jan. (Dobrodelna beseda. – Citalnica)«, Slovenski narod, 1870/5. Od oktobra 1869 do zacetka leta 1870 se je v citalnico vpisalo 32 novih clanov.157 30. januarja 1870 je citalnica s slovesno bésedo, z govorom, petjem in plesom pocastila Vodnikov rojstni dan. Igral je diletantski orkester. Na pustni ponedeljek je bila v citalnici velika maškarada z vojaško godbo, prisotnih je bilo okrog 40 mask. »Res je, da ples ni poglavitni namen citalnic, pa v pustu moramo lahkoživeci mladini, ki ne mara za puste govore, že to veselje pustiti; in kranjska mladina je vse hvale vredna; izvzemši dva ali tri nemškutarcke je vsa narodna in pri citalnici udeležena, ona bi rekel, drži citalnico na svojih ramah.«158 Na zacetku leta 1870 je bilo ustanovljeno društvo Gorenjski sokol, ki je imelo okrog 40 clanov. 159 Gorenjski sokol je zaradi nemškega politicnega pritiska že kmalu prenehal z delovanjem. Na bésedi z govorom, petjem, igro, tombolo in plesom 20. novembra 1870 je igrala godba c. kr. Huynovega polka. »dohodki te veselice imajo dobrodelni namen, pridne pa revne šolarje tukajšnje glavne šole z zimsko obleko preskrbeti.« Vstopnina je bila 50 krajcarjev za posameznike in 1 goldinar za družine, »prejme se pa zraven tudi hvaležno vsak viši znesek ali kakošen drug dar, oziroma blagó za otroško obleko«.160 V zimski sezoni leta 1870 so na treh bésedah predstavili tri nove igre. Veseloigra Jožefa Ogrinca V Ljubljano jo dajmo (veseloigra v treh dejanjih, izšla je v 8. zvezku slovenske Talije 1869, prvic jo je uprizorilo dramaticno društvo marca 1870), Filozof (angleška »šaloigra«, poslovenil jo je Miroslav Vilhar) in Strup (veseloigra v enem dejanju, prevedla jo je luiza Pesjak) »so se vršile tak dobro, kakor se le od diletantov zahtevati more«. Tudi debitantki gospodicni Fani in Kati Jugovic (tudi Franja in Katinka, hcerki deželnega poslanca leopolda Jugovica), gospodicna M. Ulrih in gospod Ferko Centrih so delovali kot izurjeni igralci.161 157 Prav tam. 158 Po: »Iz Kranja. 6. marca. (Izv. dop.) / Pustne veselice, go renjski Sokol, Davorin Jenko, postna smešnica«, Slovenski narod, 1870/28. 159 Prav tam. 160 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1870/46. 161 Po: »Iz Kranja 1. jan.«, Novice, 1871/2. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Na obcnem zboru so izvolili predsednika leopolda Jugovica (predsednik do 1873) in blagajnika Ferdinanda sajovica. dotedanjim odbornikom sta se pridružila dekan Janez Reš in dragotin Pec.162 Citalnica je 1. januarja 1871 priredila dobrodelno bésedo za revno šolsko mladino, ki jo je »zavoljo pomanjkanja zimske obleke trpincil hud mraz ter rušil njeno zdravje«. Poleg petja in deklamacij so odigrali igro Ženin od glada. »Naj bi blagi namen podpiralo prav obilo dobrotnikov!«163 Trideset šolarjev in šolark glavne šole je prejelo popolno zimsko obleko in obutev, delno pa tudi petnajst gimnazijcev. Z izdatno podporo sta se ponovno izkazala »dva prijatelja šolske mladeži «, baron Anton Zois in Fidelis Terpinc. Valentin Pleiweis je z dunaja poslal oblacila za 18 ucencev, 18 ucenk in 6 revnih mešcanov. »Na sv. vecer se je potem revnim šolarjem in šolaricam glavne šole v citalnicini dvorani vprico gosp. dekana, gosp. šolskega ravnatelja, gg. uciteljev in druzih prijateljev šolske mladine po primernem govoru precastitega gosp. dekana Reša delila obleka. solzice hvaležnosti, ki smo jih pri tej priliki videli igrati v océh obdarovanih, bile so nam v dokaz, da smo storili res dobro delo.«164 Na Vodnikovo bésedo 5. februarja 1871 so citalnicarji lahko s seboj pripeljali goste.165 Prisotnih je bilo tudi nekaj okolišnjih narodnih županov in duhovnikov ter c. kr. okrajni glavar. Nastopil je muzikalni kvintet (dragotin Pec, slavoljub Praprotnik, Peter Cebin, Alojz Racic in Adolf Hubeny). dkd. Belan Poznik je predaval o Vodniku. »Prvi del govora o pesmotvorih sploh in posebno Vodnika, opiral se je na klasike razlicnih narodov, v drugem delu je govornik navduševal poslušalce za idejo zedinjenja, mimogrede obracal pozor na žalostno osodo francoskega naroda, ki je djansko pokazal, da se ideja zedinjenja slovencev da izvršiti. « Kot tretja tocka je bila na sporedu alegorija davorina Trstenjaka Vodnik v Olimpu. Vodnika je predstavljal dragotin Pec, simona Jenka Karel Šavnik, Franja Jugovic pa Josipino Urbancic-Turno 162 Prav tam. 163 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1871/52. 164 Po: »Iz Kranja 1. jan.«, Novice, 1871/2. 165 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1871/5. grajsko. »Po krasnem razsvitu se je pesniška grupa k koncu igre pokazala …«166 19. marca 1871 je bila na sporedu šaloigra v enem dejanju Eno uro doktor. 15. avgusta 1871 se je Gorenjski sokol podal na izlet na Bled. »Udeležilo se je tega izleta mnogo 'sokolcev', kakor tudi druzih citalnicarjev in so se tako skupno radovali, pevaje národne pesmi. Proti peti uri na vecer je zapustil 'sokol' krasno blejsko jezero in šel proti lescem, kjer se je na novo pelo in napijalo. Gosp. Prosenec ucitelj telovadstva je poudarjal v svojem govoru nesrecne case naših pradedov in tolažil nas je z lepšo prihodnostjo, ako se zdramimo in hitimo vsak na delo.« Prosenc je govor koncal z napitnico starosti Gorenjskega sokola leopoldu Jugovicu in njegovemu namestniku Pircu.167 4. februarja 1872 je bila slovesna béseda s plesom v Vodnikov spomin. Clani citalnice so lahko pripeljali s seboj tudi goste.168 5. maja 1872 sta citalnica in Gorenjski sokol pripravila izlet na sv. Jošt.169 Citalnica je s pomocjo ljubljanskih uciteljskih pripravnikov (Ivan Medic, Anton Razinger in Janko Žiravnik/Žirovnik/Žerovnik) na binkoštno nedeljo 1872 pripravila bésedo v korist stradajocim Notranjcem in dolenjcem. Na sporedu je bilo deset tock: zbor s samospevom Zvezda, govor A. Perca, cetverospev Moja rožica, samospev za bariton Želje – pel je Janko Žerovnik, zbor s samospevom za bariton Zvezda – pel je I. Medic, deklamacija B. Hocevarja, komicni tercet, samospeva za tenor Pred durmi in Darilo – pel je A. Razinger, zbor Slovo, veseloigra v enem dejanju Pravda (ponovitev prve igre, odigrane v kranjski citalnici). Napeve je zložil Anton Nedved. samospeve je na glasovirju spremljala gospodicna Kati Jugovic. Vstopnina je bila 40 soldov, »veci doneski se hvaležno sprejemajo«. »Nadjati se je, da Gorenci, kterih lanska slaba letina ni tako hudo zadela kakor dolence in Notranjce, bodo iz vseh krajev privreli k tej milodarni besedi 166 Po: »Iz Kranja, 10. febr. (Izv. dop.) / Politicno društvo. Vo dnikova beseda«, Slovenski narod, 1871/20. 167 Po: »Gorenjski Sokol«, Slovenski narod, 1871/97. 168 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1872/5. 169 Po: »Iz Kranja 29. aprila«, Novice, 1872/18. VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE svojim bratom na pomoc.«170 Zaradi binkoštnih praznikov je bil obisk nekoliko manjši od pricakovanega. 171 leta 1872 sta pevski zbor vodila gimnazijski profesor Matej Vodušek in ucitelj v Šmartnem Alojz Racic.172 Matej Vodušek je bil tajnik citalnice. 29. junija je Gorenjski sokol pripravil drugi izlet v letu 1872, tokrat v Šencur in Cerklje. V Šencurju so sokoli peli pri maši, v Cerkljah pa je bila na prostem izvedena igra Slep in lep.173 V nedeljo 22. decembra 1872 je bil letni zbor citalnice, na katerem so izvolili odbornike. Zvecer je bila béseda. Osrednja tocka je bila veseloigra Telegram. 174 Izkupicek je šel v prid revne šolske mladine iz Kranja. Vstopnina je bila 50 krajcarjev, »hvaležno se pa, gledé na blagi namen, sprejme vsaka obilneja vstopnina«.175 Na Vodnikovi bésedi 9. februarja 1873 so poleg prologa, cetverospevov Vecerna in Rožica, slavnostnega govora, deklamacije in samospeva Planinski lovec znova uprizorili Trstenjakovo alegorijo oziroma prizor Vodnik v Olimpu. »Gospodicna Franja Jugoviceva je Turnogradsko dobro predstavljala. Nic manj hvalevredno je tudi gospodicna Rudolfova deklamovala Tomanovo 'slava slovencem'. « Za konec je bil ples. »V veselji in navdušenosti se je mladina pa krasno okincani dvorani pri sviranji vojaške godbe vrtila blizu do belega dne in v velikem številu zapustila citalnico.« Vstopnina za posameznike je bila 50 krajcarjev, za rodbine 1 goldinar.176 7. in 8. septembra 1873 je pevski zbor ljubljanske citalnice obiskal Kranj. Prvi dan so pevci ljubljanske citalnice (mdr. Ivan Meden, Jožef Nolli in August Pucihar) želeli v gostilni pri Jelenu pripraviti bésedo. Njen izkupicek bi bil namenjen nagrobnemu spomeniku kranjskega rojaka, pripovednika in 170 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1872/20. 171 Po: »Iz Kranja 1. maja«, Novice, 1872/19. 172 Prav tam. 173 Po: »Iz Kranja«, Novice, 1872/26. 174 Telegrafsko postajo je Kranj dobil 1876. 175 Po: »Iz Kranja. Iz citalnice«, Novice, 1872/51. 176 Po: »Citalnica v Kranji«, Slovenski narod, 1873/31, in »Iz Kranja 12. feb. (Izv. dop.) Citalnica«, Slovenski narod, 1873/37. prevajalca Valentina Mandelca (1837–1872).177 Na izlet so bila vabljena narodna društva in prijatelji petja. Okrajni inženir je ob sprejemu ljubljanskih pevcev prepovedal okrasiti most s smrecicami. Na bésedi je Jožef Nolli predaval o Janu Husu. »Obcna pohvala Nollijevega govora je pac znamenje, da nijsmo sploh v Kranji taki mracnjaki, kakor bi neki radi videli.«178 Ker je dež pokvaril bésedo na vrtu gostilne Jelen, so 8. septembra v citalnicnih prostorih pripravili veselico.179 18. oktobra 1869 je v Kranju umrl simon Jenko. Kranjska citalnica, v kateri je delovala vrsta Jenkovih prijateljev in sošolcev, je poskrbela za slovesen pogreb. Clani citalnice so placali stroške, duhovšcina je cerkvene obrede opravila brezplacno. Pregledali so Jenkovo literarno zapušcino in jo poslali slovenski matici v ljubljano. Kot se je spodobilo ob smrti zaslužnih mož, je citalnica dala tudi pobudo za Jenkov nagrobni spomenik, ki so ga postavili na mestnem pokopališcu. Osnovan je bil sedemclanski pripravljalni odbor (predsednik je bil dr. Valentin Prevec, tajnik Karel Šavnik in blagajnik Ferdinand sajovic, tudi blagajnik citalnice), ki je v casnikih objavil vabilo za zbiranje prispevkov.180 Izdelavo spomenika so zaupali podobarju in kamnoseku Janezu Vurniku st. (1819–1889) iz Radovljice, ki je bil velik narodnjak in rodoljub. Novice so poudarile, da je Vurnik prevzel delo »brez vsega dobicka iz domoljubja«. Prispevke je zbiral Ferdinand sajovic.181 spomenik iz nabrežinskega marmorja je zasnovan v obliki znamenja in se zgleduje po Prešernovem nagrobnem spomeniku iz leta 1852. Krasi 177 Po: »Besedo na korist fonda za Mandelcev spominek …«, Slovenski narod, 1873/202. Nagrobnik Valentina Mandelca je bil odkrit 1881 na dubovškem pokopališcu v Karlovcu (po: »Iz Karlovca se nam piše«, Ljubljanski zvon, 1881, str. 710), kjer je Mandelc pouceval od leta 1864. Prispevke za nagrobnik je zbralo Dramaticno društvo v Ljubljani. 178 Po: »Iz Kranja 12. sept. (Izv. dopis)«, Slovenski narod, 1873/211. 179 Po: »Iz Kranja 8. sept. Izlet ljubljanskih pevcev v Kranj«, Slovenski narod, 1873/207. 180 Za nagrobni spomenik Simonu Jenku glej tudi: D. Globocnik, »Spominska obeležja Simona Jenka«, Kronika / Casopis za slovensko krajevno zgodovino 53, 2005/2. str. 185–196. 181 Po: »Iz Kranja 1. maja«, Novice, 1872/19. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 ga lira, ki simbolizira pesniški in glasbeni navdih. Na sprednji strani spomenika je napis s podatki o pesnikovem rojstvu in smrti ter kitica iz Jenkove pesmi Gori, ki jo je izbral odbor citalnice. Marmorni portretni medaljon pesnika v tricetrtinskem profilu (prva javna pesnikova upodobitev) je delo Janeza Vurnika ml. (1849–1911). Pesnika je upodobil po fotografiji iz casa njegovega bivanja na dunaju. Fotografijo je Vurniku posodil Jenkov sošolec Karel Šavnik. slavnostni govornik na odkritju spomenika 28. septembra 1873, novi predsednik kranjske citalnice, pisatelj in odvetnik dr. Janez Mencinger (1838–1912), je poudaril, da je Prešeren prvi, simon Jenko pa drugi slovenski pesnik. Mencinger je izrazil željo, naj spomenik »stoji krepko in smelo prihodnje stoletje in naj bode tudi našim vnukom spomin bridke izgube prerano umrlega pevca in buditelja«, postane naj znamenje narodne casti.182 V imenu slovenskega pisateljskega društva (ustanovljeno je bilo 1872) je po odkritju spregovoril pravnik in mladoslovenski politik dr. Valentin Zarnik (1837–1888), ki je z Jenkom sodeloval pri Vajah in se z njim družil na dunaju.183 21. decembra 1873 je bila dobrodelna béseda. Z izkupickom so sešili obleke za uboge ucence in ucenke. Program: igra na glasovirju za gospodicni Rijenci (Rihard wagner), deklamacija Roža jerihonska (napisala luiza Pesjakova), samospev za sopran z glasovirjem Tvoje ime (Franc Abt.), veseloigra Dobro jutro, tombola. Vstopnina je bila 50 krajcarjev, »vecji darovi se bodo hvaležno sprejemali«.184 V sedemdesetih letih je tudi v Kranju vnema za citalniško delo upadla. Zaradi pritiska nemškoliberalne vlade so iz citalnice izstopali uradniki in narodni mlacneži, ki so menili, da bi jim clanstvo utegnilo škodovati. Vplivalo je tudi nasprotovanje med mlado- in staroslovenci. Nekateri nekdanji citalnicarji so zaceli obiskovati kazino. Po nekaj letih je število clanov znova zacelo narašcati. 182 Po: Janez Mencinger, »Govor na Jenkovi slavnosti«, Zbrano delo, Cetrta knjiga, Ljubljana 1966, str. 14-17. 183 Po: Janez Mencinger, Moja hoja na Triglav, Zbrano delo, Tretja knjiga, Ljubljana 1963, str. 123. 184 Po: Slovenski narod, 1873/291. jenkov nagrobni spomenik (Gorenjski muzej v Kranju) Arhivski viri: Arhiv Republike slovenije, As 68, deželna vlada v ljubljani (pravila društev), arhivska enota 4851, Pravila narodne citalnice v Kranju (november 1862 in 16. december 1866). Casopisni viri: Novice, 1862–1872 Naprej, 1863 Slovenski narod, 1870, 1871 in 1873 Ljubljanski zvon, 1881 Literatura: Costa, Etbin Henrik: »statisticni pregled vseh slovenskih citalnic«, v: Letopis Matice Slovenske za leto 1869. ljubljana, 1869 Fugina, Ivan: Narodna citalnica v Kranju 1863– 1933. Kranj, 1933 VSE ZA ZGODOVINO Damir Globocnik, »Z ZLAtImI crKAmI bODE VPISAN DANAšNjI DAN …« ZGODOVINA ZA VSE Gestrin, Ferdo & Melik, Vasilij: Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918. ljubljana, 1966 Mencinger, Janez: Moja hoja na Triglav, Zbrano delo, Tretja knjiga. ljubljana, 1963 Mencinger, Janez: Zbrano delo, Cetrta knjiga. ljubljana, 1966 Pirnat, Makso: Narodna citalnica v Kranju 1863–1913, Spominska knjižnica, posvecena ob petdesetletnici vsem dosedanjim clanom in sodelavcem, dobrotnikom in prijateljem. Kranj, 1913 Polec, Janko: »Pisma Franca Pustavrha in Ivana Franketa Edvardu strahlu«, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1931 Prijatelj, Ivan: Slovenska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina, II. del. ljubljana, 1956. sernec, Josip: Spomini. Celje, 2003 (prvotno izšlo 1929) Vodušek, Božidar: Tridesetletnica »Narodne citalnice« v Kranji 1863–1893, ljubljana 1893. Vošnjak, Josip: Spomini. ljubljana, 1982 Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. ljubljana, 1939 Kulturna društva na Gorenjskem v letih 1860 do 1914 (katalog razstave), Gorenjski muzej v Kranju, 1980 Zusammenfassung »MIT GOLDENEN BUCHSTABEN wIRD DER HEUTIGE TAG IN DIE GESCHICHTE UNSERES LESEVEREINS EINGESCHRIEBEN SEIN.« Das erste Jahrzehnt des Lesevereins in Kranj der leseverein in Kranj wurde am 29. Januar 1863 als achter nationaler leseverein in Folge gegründet. Am 25. November 1862 (zwei Tage nach der ersten »béseda« [gesellige Veranstaltung] des lesevereins in Škofja loka) bereiteten der Händler Konrad Pleiweis, der Händler, siebfabrikant und Bürgermeister von Kranj Konrad lokar, der Apotheker Karel Šavnik, der Händler Matej Pirc und die Besitzerin Katarina Florian ein Rundschreiben vor, das zur Gründung eines eigenen lesevereins aufrief. 71 Patrioten aus Kranj und Umgebung sowie ljubljana reagierten auf das Rundschreiben. dieses Echo war zu erwarten gewesen, denn in Kranj lebten größtenteils nationalbewusste Bürger und auch die weltliche und geistige Führung der stadt war slowenisch orientiert. An der Gründungshauptversammlung im Gasthaus stara pošta nahmen 24 Mitglieder teil. sie wählten den Vorsitzenden Matej Pirc (1863 bis 1869), den schriftführer Karel Šavnik, den Kassier Konrad Pleiweis sowie die Ausschussmitglieder Janez Globocnik, Katechet am Gymnasium, und Konrad lokar. der leseverein abbonierte 14 Blätter, davon sechs slowenische. Vorbild für die lesevereine in Kranj und Škofja loka war der Nationale leseverein in ljubljana. An seinen statuten orientierten sich jene des lesevereins in Kranj. sie waren in deutscher sprache verfasst und wurden am 16. dezember 1862 von der landesregierung in ljubljana bestätigt. der leseverein begann »bésede« mit Reden, deklamationen, Gesang und Musik zu veranstalten. Ende des Jahres 1863 hatte er 113 Mitglieder. das erste Ehrenmitglied wurde der Bischof von džakovo Josip Juraj strossmayer. Am 16. August 1863 gab es eine große Feier anlässlich der Übersiedlung aus den provisorischen Räumlichkeiten in das Haus Mayr, in dem sich seit 1846 der Casinoverein befand (Reden von dem Vorsitzenden Pirc, dr. Janez Bleiweis, dr. lovro Toman, dem Kassier Šavnik; Feierlichkeit am Grab des dichters France Prešeren). Am 13. september veranstaltete der leseverein den ersten Ausflug, am 13. dezember 1863 eine »béseda« zu Ehren Prešerens und am 31. Januar 1864 zu Ehren Vodniks. Am 29. Juni 1864 empfing der leseverein die Mitglieder des Turnvereins Južni sokol [südlicher Falke] aus ljubljana (erster öffentlicher Turnauftritt in Kranj). Bei der Feier im saal des lesevereins wurde damals auch erstmals Theater gespielt (die beweglichen Theaterkulissen bemalte Jožef Egartner d. J.). Am 20. August 1864 wurde eine Ortsgruppe des Južni sokol mit 19 Mitgliedern gegründet, die bis zum Ende des Jahres 1867 aktiv war. die Turner richteten sich einen sommerturnplatz am stadtrand ein. Am 3. dezember 1864 vermittelten Mitglieder des lesevereins beim beabsichtigen Verkauf des Rathauses. der leseverein in Kranj übernahm von seinem Vorbild aus ljubljana auch die karitative Tätigkeit. der Erlös der Tombola bei der »béseda« am VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 3. April 1865 ging an Notleidende in Innerkrain; der Erlös des Volksfestes mit Tombola am 25. November 1866 an Abbrändler in stražišce bei Kranj. Bei der »béseda« am 16. dezember 1866 stellte der Ausschuss seinen Vorschlag zur statutenänderung vor, betreffend den Vereinszweck sowie die wahl und Zahl der Ausschussmitglieder. der erste Paragraph musste geändert werden, weil der landeshauptmann den Verein ermahnt hatte, dass er kein Recht zu Theateraufführungen im Rahmen einer »béseda« hatte. die Zahl der Ausschussmitglieder wurde von fünf auf neun erhöht. Von 1867 bis 1870 verkehrten im leseverein landvermesser tschechischer und polnischer Herkunft, die der Bau der Eisenbahn nach Kranj verschlagen hatte. Ihr Vorsteher, der Katastralaufseher wilhelm Kraus wurde im Januar 1868 in den Ausschuss des lesevereins gewählt. Im Jahr 1867 begann der leseverein bedürftige schüler mit Kleidung zu beschenken. Zu Beginn des Jahres 1870 wurde der Verein Južni sokol mit rund 40 Mitgliedern gegründet, er beendete jedoch seine Tätigkeit bald. Im Oktober 1869 sorgte der Verein für das feierliche Begräbnis von simon Jenko und regte die Errichtung eines denkmales am Grab des dichter an (siebenköpfiger Vorbereitungsausschuss; die Beiträge wurden vom Kassier des Vereins Ferdinand sajovic gesammelt). der Festredner bei der Eröffnung des denkmals im september 1873 war der neue Vorsitzende des lesevereins, der schriftsteller und Anwalt dr. Janez Mencinger. In den siebziger Jahren nahm auch in Kranj der Eifer für die lesevereinstätigkeit ab. Aufgrund des drucks der deutsch-liberalen Regierung traten Beamte und national laue aus dem leseverein aus, die meinten, eine Mitgliedschaft könnte ihnen schaden. Einige ehemalige Mitglieder begannen den Casinoverein zu frequentieren. Nach einigen Jahren begann die Zahl der Mitglieder aber wieder anzuwachsen. Schlagwörter: Kranj, nationaler Leseverein, Nationalbewegung VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja Pregled razvoja socialne zakonodaje v Avstro-Ogrski monarhiji v letih 1867–1918 DOBAJA Dunja, univ. dipl. zgodovinarka, asistentka, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, sI-1000 ljubljana 349.3(436-89) "1867/1718" PREGLED RAZVOJA SOCIALNE ZAKONODAJE V AVSTRO-OGRSKI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 Avtorica predvsem s pomocjo uradnih listov iz obravnavanega obdobja in tudi sodobne literature prikaže glavne faze v razvoju zakonodaje glede oskrbe revežev in glede zašcite delavcev. Predstavi dolocbe domovinskega zakona glede ubožne oskrbe in dolžnosti oskrbovanja, ki so bile naložene v izvedbo obcinam. spregovori o Postavi z dne 25. marca 1883, s katero so bile odobrene podpore iz državnih sredstev za pomoc ljudem v stiski. Postavo primerja z Zakonom z dne 27. decembra 1902 o dodelitvi podpor iz državnih sredstev za omilitev bede. Nadaljuje s pregledom delavske zašcitne zakonodaje v monarhiji, ko so se z razvojem industrije in zaposlovanjem velikega števila delavcev razvili povsem novi odnosi med delodajalci in delojemalci. Razvoj omenjenih odnosov nam osvetlijo dolocbe Obrtnega reda in njegove novele. Prispevek podrobno predstavi tudi zakonodajo s podrocja zavarovanja delavcev. Nezgodno zavarovanje za tovarniške delavce v avstrijski polovici monarhije je vpeljal zakon z dne 28. decembra 1887, ki je bil prvi socialnozavarovalni zakon v Avstriji. Naslednje leto je bil sprejet še zakon za bolniško zavarovanje. V Prekmurju, ki je sodilo v ogrski del monarhije, je ogrska zakonodaja enake predpise uvedla leta 1891 (obvezno bolniško zavarovanje je Ogrska reformirala leta 1907). Kljucne besede: socialna zakonodaja, domovinski zakon, Obrtni red, nezgodno zavarovanje, bolniško zavarovanje DOBAJA Dunja, BA History, Assistant, Institute of Contemporary History ljubljana, Kongresni trg 1, sI 1000 ljubljana 349.3(436-89) "1867/1718" OVERVIEw OF THE DEVELOPMENT OF SOCIAL LEGISLATION UNDER THE AUSTRO HUNGARIAN MONARCHy IN THE yEARS 1867-1918 The author uses Official Journals from the years 1867-1918 and contemporary literature to show the main stages in the development of legislation concerning the care for the poor and the protection of workers. she presents the provisions of the homeland law with respect to care for the poor and the care duties whose implementation was imposed on the municipalities. The article features the statute from the 25th March 1883 that endorsed state financial support for people in need. The statute is compared to the law from the 27th december 1902 that granted state aid for the mitigation of poverty. The article continues with an overview of labour protection legislation under the monarchy, after the development of industry and employment of a large number of new workers resulted in a completely new relationship between employers and workers. The development of this relationship is reflected in the provisions of the Craft Order and its amendment to the act. The article also presents in detail legislation from the field of worker protection. Accident insurance for industrial workers in the Austrian half of the monarchy was introduced with the law from the 28th december 1887, the first social- protection law in Austria. A health insurance law followed one year later. In Prekmurje, which was in the Hungarian part of the monarchy, Hungarian legislation introduced the same regulations in 1891 (Hungary reformed compulsory health insurance in 1907). Key words: social legislation, homeland law, Craft Order, accident insurance, health insurance VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Skrb za uboge Zacnimo prispevek s pritožbami revnega vinogradnika, doma iz sv. Barbare v Halozah. Piše se leto 1876: »Za davke me terjajo, rubljujejo mi živino; otrocici moji nemajo obuvala, ne obleke in morajo mesto v šolo pohajati, doma na peci ležati. Pa kje bom tudi kruha vzel, da jim ga soboj dam, ker nemam zakaj žita kupiti«.1 Revšcina, kot zvesta spremljevalka vsakega casa, je bila torej prisotna tudi v obravnavanem obdobju. Obcine so bile tiste, ki so bile dolžne v prvi vrsti skrbeti za uboge. domovinski zakon z dne 3. decembra 1863, ki je izšel v zvezi z urejanjem domovinskih razmerij in je veljal za vse dežele monarhije, je vseboval osnovne dolocbe glede ubožne oskrbe in dolžnosti oskrbovanja, ki so bile naložene v izvedbo obcinam. skupaj z razglašenimi obcinskimi redi je razlagal skrb za uboge kot zadevo politicnih obcin, in sicer ne samo kot do tedaj v primeru stroškov, temvec v polnem pomenu uprave, saj je obcina postala sestavni del javne uprave.2 Že 1. clen prvega dela domovinskega zakona je dolocal, da domovinska pravica, ki si jo je posameznik pridobil v doloceni obcini, daje letemu tudi pravico do nemotenega bivanja in pravico do ubožne oskrbe v tisti obcini. Cetrti del je predpisoval dolžnosti obcin glede ubožne oskrbe. Ni sicer spreminjal uravnavanja in dolžnosti obstojecih ubožnih in dobrodelnih ustanov in podpor, a ce je ubožna oskrba v obcini presegala dolžnosti in sredstva teh ustanov in podpor, je nalagal obcini, da je tiste, ki so imeli domovinsko pravico, v primeru obubožanja podprla. deželni zakonodaji je bilo prepušceno, da je dolocila, kako bi bilo obcinam lažje izpolnjevati dolžnosti oskrbe ubogih. dolžnost obcine do ubogih je obstajala v primeru, ce tretja oseba po civilnem pravu ali kakšnem drugem zakonu ni bila dolžna skrbeti za ubogega. Ce so bile te osebe premožne in tako sposobne izpolnjevati svoje dolžnosti, pa cetudi so obcine medtem že prevzele oskrbo, so lahko zahtevale nadomestilo za porabljene stroške. Ubožna oskrba obcine se je omejevala na nudenje nujne pomoci in oskrbe v primeru bolezni. Pod ubožno oskrbo otrok je bila mišljena tudi skrb za njihovo vzgojo. Vrsto in nacine ubožne oskrbe je znotraj obstojecih zakonov dolocala obcina in 1 Slovenski narod, 25. 6. 1876, št. 19. 2 Sonja Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski: socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do leta 1918, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana, 2002, str. 34. ubogi ni mogel zahtevati dolocene vrste podpore. Ubožna oskrba obcine je nastopila v primeru nezmožnosti ubogega, da bi si s svojimi mocmi ustvaril potrebna sredstva za preživetje. Prosilci za ubožno oskrbo, ki so bili sposobni za delo, so bili dolžni opravljati primerno delo, po potrebi tudi prisilno. Obcina sicer tudi tujim revežem v primerih trenutne potrebe ni smela odkloniti potrebne pomoci, a je bila upravicena do povracila stroškov od domovinske obcine ubogega ali pa od tistega, ki je bil po civilnem pravu ali drugih zakonih pristojen za njegovo oskrbo. Enaki pogoji so veljali pri oskrbi tujih, bolnih ubogih. Oskrbovati jih je morala toliko casa, da so bili lahko brez nevarnosti zanje ali za druge odpušceni iz nege. Obcina, v kateri se je nahajal bolni revež, je morala nemudoma obvestiti njegovo domovinsko obcino, ce pa ta ni bila znana, je morala takoj sprožiti poizvedovanja o reveževi pristojnosti. Zahteve za oskrbo ubogih bolni revež od obcine ni mogel uveljaviti po sodni poti. dolocila domovinskega zakona glede pridobitve domovinske pravice so bila nekoliko spremenjena leta 1896. doloceno je bilo, da se domovinska pravica pridobi s sprejemom v domovinsko zvezo in da lahko vsak avstrijski državljan zaprosi za domovinsko pravico v obcini, v kateri je prostovoljno in nepretrgoma bival vsaj deset let in v tem casu ni užival ubožne podpore. desetletni rok so zaceli šteti s 1. januarjem 1891. To pomeni, da so prvi reveži lahko zaprosili za domovinsko pravico s 1. januarjem 1901. Po pridobitvi domovinske pravice je lahko vsak zaprosil za dodelitev ubožne podpore.3 Na podlagi domovinskega zakona in obcinskih redov je bila v posameznih deželah monarhije (tudi na Kranjskem) preko deželnih zborov vzpostavljena ubožna zakonodaja (na Kranjskem leta 1883), medtem ko se je drugje izvajala na podlagi splošnih znacilnosti domovinskega in obcinskega prava. Kot že receno, je bila obcina dolžna skrbeti za primerno vzgojo revnih otrok; zlasti, da redno obiskujejo šolo. Tako je zakon za Kranjsko glede skrbi za uboge otroke dolocal, da mora za otroke, ki nimajo oceta, da bi zanje skrbel, obcina posredovati, da jim sodišce priskrbi varuha in hkrati nadzoruje, kako se porabljajo za njih namenjena financna sredstva. Zakon je nadalje dolocal, da morajo biti rejniki, ki imajo otroka v privatni oskrbi, pošteni in omikani ljudje.4 3 Prav tam, str. 34, 36. 4 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), Zakon dne 28. avgusta 1883, veljaven za vojvodino Kranjsko, kako VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, PrEGLED rAZVOjA SOCIALNE ZAKONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE rudarja iz zacetka 20. stoletja pri delu. (Proletariat: Kultur und Lebensweise im 19. Jahrhundert. Wien, 1986) Tretji del zakona je vseboval dolocila glede financiranja ubožne oskrbe. Obcinske stroške javnega oskrbovanja ubogih so krili s premoženjem, ki je bilo doloceno za oskrbovanje ubogih in s katerim je gospodarila obcina, dalje z zakonitimi dohodki, s prostovoljnimi darovi, s prikladami in drugimi obcinskimi dohodki. Premoženje, s katerim je gospodarila obcina za oskrbo ubogih, so imenovali tudi ubožni zaklad (sklad). Upravljati ga je bilo potrebno po predpisih obcinskega reda. To premoženje se je lahko rabilo le za javno ubožno oskrbo. Na obcinski ubožni zaklad je morala biti vknjižena lastninska pravica pri posestvih in hipotekarnih terjatvah ubožnega premoženja. Zakonite dohodke so sestavljale globe, naložene od same obcine, od cesarsko-kraljeve oblasti in drugih javnih organov, tretji del zapušcine brez oporoke umrlih duhovnikov ali razmenišenih redovnikov ter en odstotek izkupicka vseh prostovoljnih prodaj. Obcina je lahko za svoje reveže v svoji obcini pobirala po hišah prostovoljne darove. Za pobiranje darov izven obcinskega okoliša je bilo potrebno dovoljenje politicne oblasti. Tiste prostovoljne darove je obcinam javno oskrbovati uboge. V: Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1883, št. 17. in volila, ki so bili izrecno namenjeni za takojšnjo razdelitev med reveže, ter globe do 20 goldinarjev, so lahko razdelili. Vsi ostali dohodki ubožnega zaklada so se morali združiti z glavnim premoženjem in naložiti za obresti.5 V cetrtem delu zakona so dolocila glede obcinskih organov, ki so izvajali ubožno oskrbo. Tako je obcinski odbor sklepal in nadzoroval ubožno oskrbo, županstvo pa je upravljalo in izvrševalo sklepe obcinskega odbora. Obcinski zastop je bil dolžan ljudi, za katere je obstajala nevarnost obubožanja zaradi njihove zapravljivosti in slabega gospodarjenja, naznaniti sodišcu, da jim je postavilo skrbnika. skrbeti je moral tudi zato, da se je oskrba revežev izvajala v skladu z zakoni in po njegovih sklepih. Obcinskemu odboru je bila dana možnost, da je po svoji presoji izvolil enega ali vec ubožnih ocetov ali ustanovil ubožni svet ali posebne organe za oskrbovanje revežev. Ubožni ocetje in ubožni svet so bili poklicani podpirati županstvo v zadevah, ki so zadevale uboge, ter se ravnati po njegovih ukazih. Imeli so nalogo neposredno in osebno skrbeti za uboge, poizvedovati o njihovih razmerah in potrebah tako, da so jih obiskovali v njihovih stanovanjih in se o njih posvetovali z duhovšcino in zdravniki. Nadzorovali so tudi, kako se je ravnalo z ubogimi v ubožnicah, kako s tistimi reveži, ki so se oskrbovali od hiše do hiše, in kako s tistimi, ki so bili v privatni oskrbi. O svojih opažanjih so porocali županstvu in postavili predloge. Obcinski odbor je lahko ubožne ocete in clane ubožnega sveta, ce niso bili clani obcinskega odbora, povabil na seje in so imeli posvetovalni glas.6 Glede drugih ustanov, ki so skrbele za uboge, je zakon dolocal, da je v cerkvi nabrana milošcina prepušcena njej, vendar so morala na prošnjo obcine cerkvena predstojništva zaradi enakomerne obdaritve ubogih povedati, koliko milošcine se je nabralo in kako so jo porabili. Tiste darove, ki so jih cerkveni organi nabrali za reveže zunaj cerkve, so morali oddati v obcinski ubožni sklad ali pa jih porabiti za namen, o katerem so se poprej posvetovali z županstvom. Vsa druga, poleg obcinskega ubožnega sklada, obstojeca upravništva ubožnih ustanov in javnih dobrodelnih institucij so bila dolžna županstvu posredovati seznam svojih obdarovancev. Županstvo je lahko stopilo v stik tudi 5 Prav tam. 6 Prav tam in tudi Sonja Anžic, str. 42. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 z zasebnimi dobrodelnimi društvi in zavodi, ki so mu bili dolžni porocati o uspehih svoje karitativne dejavnosti. Naloga obcinskega zastopa je bil tudi nadzor nad tovarnami, vecjimi obrtniškimi in rudarskimi podjetji glede izpolnjevanja zakonskih predpisov o podpornih blagajnah in bratovskih skladnicah za pomoci potrebnim delavcem. deželni sklad je obcinam povrnil stroške za oskrbovanje tistih ubogih oseb, ki so bile kaki kranjski obcini dodeljene zato, ker so se rodile v javni porodnišnici v obcinskem okolišu, ali pa zato, ker so bivale v tej obcini v casu, ko je nastalo vprašanje glede njihove domovinske pravice. deželni sklad je povrnil tudi neizterljive stroške, ki jih je imela katera kranjska obcina glede oskrbovanja tujih ubogih. Obcine so bile glede javnega oskrbovanja ubogih podrejene deželnemu odboru in zavezane izpolnjevati njegove ukaze. deželni odbor je nadzoroval obcinsko oskrbovanje ubogih po dolocilih obcinskega reda in zakona z dne 23. avgusta 1876. Ce je katera izmed obcin zanemarjala po zakonu ji dolocene obveznosti pri preskrbi kakšnega reveža, je lahko deželni odbor odredil, da se doticna oseba oskrbuje drugje, a na stroške obcine, ki te svoje obveznosti ni želela izpolniti. Revež ni mogel po pravni poti doseci, da bi ga oskrbovala obcina. Ce je menil, da se mu godi krivica, ker se je obcina branila skrbeti zanj oziroma je svojo dolžnost nepopolno izpolnjevala, se je moral pritožiti pri deželnem odboru. Ce so obcine zahtevale za oskrbo ubogih povracilo stroškov od oseb, ki niso bile po državljanskem pravu, pac pa po drugih zakonih dolžne stroške povrniti, ali so zahtevale povracilo stroškov od drugih obcin, so o tem razsojale politicne oblasti. Ce je obcina po pravni poti zahtevala povracilo stroškov od takih oseb, ki so bile po državljanskem pravu dolžne preskrbovati ubogega, je morala politicna oblast najprej dolociti, koliko znašajo konkretni oskrbovalni stroški.7 Zakon z dne 28. avgusta 1883 je predpisoval tudi ukinitev župnijskih ubožnih inštitutov in predajo njihovega premoženja politicnim obcinam. Iz predaje premoženja so bile izvzete samo tiste ustanove, katerih izrocitev bi nasprotovala izrecno navedeni volji ustanovitelja ustanove ali bistvu ustanove. Premoženje naj bi praviloma prevzela tista obcina, na teritoriju katere je deloval župnijski ubožni inšti- ZAL, Zakon dne 28. avgusta 1883, veljaven za vojvodino Kranjsko, kako je obcinam javno oskrbovati uboge. V: Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1883, št. 17. tut. Ce je okoliš župnijskega ubožnega inštituta obsegal vec obcin, je bilo doloceno, da se premoženje razdeli med te obcine glede na število prebivalcev. Predaja premoženja župnijskih ubožnih inštitutov obcinskim upravam kljub podrobnemu izvršitvenemu predpisu o predaji, ki je bil razglašen 31. julija 1884, ni potekala hitro in brez zapletov.8 V glavnem mestu Kranjske, v ljubljani, je od leta 1856 pa vse do leta 1945 delovalo dobrodelno Evangeljsko žensko društvo.9 Zanimivo je sprico svoje »miselne širine« in dolgotrajnega obdobja delovanja. To sicer ni bilo slovensko društvo, a tudi izrazito nemško vsaj na zacetku ni bilo, saj so bili med ljubljanskimi evangelicani Nemci, Švicarji, Cehi, Angleži in morda še kak predstavnik druge narodnosti. Osnove za delovanje društva so bile dane šele po letu 1848, ko so ljubljanski evangelicani, tako kot tudi pripadniki nekaterih drugih veroizpovedi, dobili možnost javnega bogoslužja in so leta 1850 ustanovili evangelicansko cerkveno obcino. Neposredno pobudo za njeno ustanovitev je dal pastor Theodor Elze že leta 1852, vendar so se žene pod njegovim vodstvom zbrale šele 23. junija 1856. Evangelicanke so se združile v društvo predvsem z namenom, da v skladu s prirojeno žensko lastnostjo pomagajo socloveku v stiski. Clanice so bile zasebnice, soproge tovarnarjev, trgovcev, državnih in zasebnih uradnikov. Težišce delovanja društva je bilo humanitarno delo, v prvi vrsti pomagati revnim, bolnim, starim in vsem tistim clanom ljubljanske evangelicanske obcine, ki so bili potrebni pomoci, želelo pa je tudi pospeševati blagostanje evangelicanske obcine v ljubljani. Naloga clanic je bilo tudi izvajanje dobrodelnosti zunaj lastne obcine, to je pomagati tudi pripadnikom drugih veroizpovedi, ki so se znašli v stiski. Clanice društva so vabile v svoje društvo tudi predstavnice drugih veroizpovedi.10 Za omilitev stiske pomoci potrebnega prebivalstva monarhije je bila npr. z dne 25. marca 1883 izdana Postava, s katero so bile odobrene podpore iz državnih sredstev v omilitev stiske.11 Za kraje 8 Sonja Anžic, str. 36. 9 Aleksandra Serše, Evangeljsko žensko društvo v Ljubljani 1856–1945, Etnolog. (Nova vrsta): glasnik Slovenskega etno grafskega muzeja, letnik 11, Ljubljana, 2001, str. 57–65. 10 Prav tam. 11 ZAL, Postava od 25. marca 1883, s katero se dovoljujejo podporšcine iz državnih sredstev v polajšanje stiske. V: VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, PrEGLED rAZVOjA SOCIALNE ZAKONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE tistih dežel, ki so jih prizadele poplave, je postava odrejala brezobrestna posojila v vrednosti do 500.000 goldinarjev. Ta vsota naj bi bila namenjena za nabavo semen in popravilo objektov in naprav, ki so bili poškodovani v poplavah. Obcine in okraji doticnih dežel naj bi vrnili to vrednost v petih letih, zacenši s 1. januarjem 1884. V podporo pomoci potrebnega prebivalstva je bila vlada pripravljena odobriti prizadetim obcinam in okrajem posameznih dežel kredit v vrednosti 100.000 goldinarjev. Ta vsoto naj bi porabili za izgradnjo javnih stavb in pa za »nepovratne podporšcine«, posebej za nabavo živil. Omenjene podpore naj bi razdeljevale državne oblasti v sporazumu z deželnimi odbori. dolocila te postave niso veljala za ozemlje tistih dežel, katerim so bile, sprico poplav v letu 1882, odobrene iz državnih sredstev podpore na podlagi postav z dne 13. januarja 1883 (državni zakonik št. 30 in 31). Naloga izvrševanja dolocil postave iz 31. marca 1883 je bila dana ministrom za notranje zadeve, kmetijstvo in finance.12 Za primerjavo poglejmo zakon z dne 27. decembra 1902 o dodelitvi podpor iz državnih sredstev za omilitev bede.13 Z njim je bila za podporo pomoci potrebnega prebivalstva v krajih, ki jih je prizadela ali jim je pretila beda, iz državnih sredstev odobrena vsota do 3.900.000 kron. Ta kredit je bil namenjen zlasti za podelitev podpor, »ki jih ni vrniti« in naj bi se porabile za nabavo živil, semen, krme za živino, za obnovo poškodovanih poslopij in za izvedbo obce koristnih javnih del »v sili pomoci potrebnim« osebam, obcinam, okrajem, zadrugam in skladom. V izjemnih primerih so smeli iz tega kredita dovoliti tudi brezobrestna posojila, ki naj bi se najvec v dvajsetih letih vrnila v obrokih, zacenši s 1. januarjem 1908. Podpore in posojila naj bi razdeljevala državna oblastva.14 Zanimiva je tudi meddržavna pogodba med Avstro-Ogrsko in Italijo glede pravic ubogih do sodne pomoci.15 Priznavala je pravico avstrijskim in ogrskim državljanom do sodne pomoci v Italiji in Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, izdan 31. marca 1883, št. 42. 12 Prav tam. 13 ZAL, Zakon z dne 27. decembra 1902. l. o dodelitvi podpor iz državnih sredstev v polajšavo oziroma odvrnitev bede. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1902, št. 249. 14 Prav tam. 15 ZAL, Pogodba od 9. februarja 1883 o vzajemnem dovoljevanji pravice ubožnih do sodne pripomoci med Avstro-Ogrsko italijanskim državljanom v Avstriji in na Ogrskem v isti meri, kot so jo imeli lastni državljani, upoštevajoc pri tem zakone tiste dežele, v kateri so zahtevali pravno pomoc. Tujec, ki je zahteval pravno pomoc, naj bi svoje uboštvo izkazal z ubožnim listom, ki bi ga izdale oblasti »njegovega navadnega stanovališca «. Pogodba je bila sklenjena za dobo pet let.16 Zašcita delavcev Pregled razvoja delavskozašcitne zakonodaje v Avstriji do prve svetovne vojne kaže, da do leta 1883 zakonodaja, ki je urejala delavsko vprašanje, delavstva v glavnem ni šcitila. Tako je splošni kazenski zakonik iz leta 1803 prepovedoval vsako združevanje delavstva. splošni državljanski zakonik iz leta 1811 je dajal osnovo za sklepanje delovnih pogodb na individualni ravni. dekret pravnega ministrstva z dne 18. aprila 1828 je urejal spore med delodajalci in delojemalci. Ta uredba je bila že rezultat širjenja socialnih sporov in ni bila v korist delavstva. Ce je med delodajalcem in delojemalcem izbruhnil spor v casu delovnega razmerja, je sodil v pristojnost politicnih oblasti, ce pa je spor izbruhnil pozneje, je bilo pristojno sodišce. Ponovno je urejal mezdne spore dvorni dekret z dne 21. novembra 1846. dejstvo je, da se je odnos države in družbe do socialne politike spreminjal. V obdobju liberalnega kapitalizma, ki je trajalo do 80. let 19. stoletja, je država poskušala vzdrževati t. i. socialni mir zgolj z represivnimi ukrepi in s posebno zakonodajo ni posegala v urejanje socialnih problemov, posledice prevelikega izkorišcanja pa je poskušala omiliti z dobrodelnostjo in kolektivno samopomocjo, ustanavljali so delavska bolniška in podporna društva.17 V razmerah liberalnega kapitalizma se je in Italijo. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1883, št. 113. 16 Prav tam. 17 Gospodarska kriza iz leta 1873 je omajala zaupanje v liberalne gospodarske nazore. Nasprotno pa so postali mocnejši konservativni nazori. V: Andrej Pancur, Socialna misel v drugi polovici 19. stoletja, Preteklost sodobnosti (izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine), Ljubljana, 1999, str. 22. Eden najboljših poznavalcev avstrijskega 19. stoletja Helmut Rumpler opozarja, da je velika gospodarska kriza leta 1873 v habsburški monarhiji sicer prekinila predhodno konjunkturno rast in za vec kot dve desetletji upocasnila gospodarski razvoj, vendar pri tem ni globlje in radikalneje posegla v gospodarskorazvojne težnje, saj ni vodila v gospodarski zlom, temvec h »koncentraciji in utrditvi novega industrijskega sistema«. Obseg krize naj bi precenjevali že VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 po tovarniških obratih, v rudnikih, na gradbišcih in drugih delovišcih mocno razširilo otroško delo. Otroško delo je prvic urejal dvorni dekret z dne 11. junija 1842, ki je pomenil prvo delavsko zašcitno dolocbo v Avstriji. Gledano z današnjimi ocmi, je bil omenjeni dekret za zašcito otrok, ki so bili zaposleni v tovarnah, »srhljiv«, a ce ga primerjamo s stvarnostjo, se zdi »kar human«.18 V prvi polovici 19. stoletja so otroci zaceli delati pri sedmih ali osmih letih. Ta starostna meja se je zvišala šele konec 19. stoletja, ko so v Avstriji zaceli resneje izvajati dolocila o obveznem šolanju. Otroci so delali v rudnikih, v železarskih in podobnih obratih, ki bi jih lahko uvrstili v težko industrijo, dalje v tekstilni in tobacni industriji. Npr. v rudnikih so sprva delali v dnevnih kopih, se pravi nad zemljo, kjer so prebirali, sortirali, cistili in prali rudo, natovarjali in raztovarjali rudo, potiskali prazne vozicke itd. Ko so bili stari 12, 13 ali 14 let, so veljali za dovolj stare za delo pod zemljo, kjer so jih sprva porabili za prenašanje rude in jalovine v koših, za prevažanje praznih ali polnih vozickov, scasoma pa so postali kopaci.19 Nekdanji zakoni so urejali delovne pogoje posameznih gospodarskih vej. splošni Obrtni red, ki je bil izdan z razglasnim patentom 20. decembra 1859, je vpeljal skoraj popolno obrtno svobodo. V šestem poglavju je obravnaval obrtno pomožno osebje in tovarniške delavce. delovne pogoje je urejeval na individualni pravni osnovi. dolocbe o delavski zašciti, o vajencih in pomocnikih je urejal na podlagi obrtne svobode.20 Zakon z dne 15. marca 1883, ki je spreminjal in dopolnjeval liberalni Obrtni red iz leta 1859, še ni obravnaval delavske zašcite. Poglavje, ki je obravnavalo pomožno osebje, je ostalo še nespremenjeno. Šesto poglavje Obrtnega reda je noveliral šele zakon z dne 8. marca 1885, ki govori o pomožnem osebju in predstavlja prvo kodifikacijo delavske zašcite. Uzakonil je 11-urni delavnik za tovarniške delavce, sodobniki. V: Peter Vodopivec, Velika gospodarska kriza 1873 in Slovenci, Prispevki za novejšo zgodovino, XXXIX/2, Ljubljana, 1999, str. 26. 18 Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja, oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Studia humanitatis, Ljubljana, 2004, str. 291. 19 Prav tam, str. 294–295. 20 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 21, 22. prepovedal »truck sistem«21 in zahteval placevanje mezd v gotovini, dalje je prepovedal zaposlovanje otrok pod 14 leti in zaposlovanje mladoletnih delavcev od 14. do 16. leta starosti ter delavk na težkih, zdravju škodljivih delovnih mestih in pri nocnem delu. seveda pa je predvideval tudi izjeme, ki so veljale tako za podaljšanje delovnega casa kot za zaposlovanje mladoletnih delavcev in žensk na težkih in zdravju škodljivih mestih, pa tudi za nocno delo. Te izjeme je dovoljevala ministrska naredba z dne 27. maja 1885. delovni cas je urejalo še vec zakonov. Tako je zakon s spremembo clena 75 Obrtnega reda z dne 16. januarja 1895 urejal pocitek ob nedeljah in praznikih.22 Upoštevajoc vse novele avstrijskega obrtnega reda je bil položaj delavstva sledec.23 Obrt se je delila na svobodno, rokodelsko in koncesionirano. V šestem poglavju je Obrtni red obravnaval obrtno pomožno osebje. Po dolocbah Obrtnega reda so bili to pomocniki (trgovski pomocniki, natakarji, kocijaži), tovarniški delavci, vajenci in pomožni nižji uslužbenci. Za te delavce so veljale zašcitne dolocbe zakona o Obrtnem redu z vsemi novelami, ki so bile sprejete od leta 1883 dalje. Osebe v delovnem razmerju, ki so bile namešcene za opravljanje strokovnejših služb (delovodje, mehaniki, inženirji, kemiki, blagajniki, poslovodje, risarji, knjigovodje), ki so praviloma dobivali letno ali mesecno placo, niso sodile med pomožne delavce, ampak so bili namešcenci in zanje niso veljale dolocbe delavske zašcite iz Obrtnega reda. Po zakonu o Obrtnem redu so imeli pomožni delavci vsaj osnovno zašcito in varstvo na delovnem mestu ter dolocene pravice. delodajalci so imeli do svojih delavcev dolocene obveznosti, ki so jih morali izvajati. Tako je moral vsak lastnik obrata na svoje stroške poskrbeti za primerne delovne prostore, vzdrževati stroje, orodja. delovni stroji 21 Sistem, po katerem so delavci namesto denarja dobivali posebne bone, ki so jih lahko unovcili samo v delodajalcevih prodajalnah. 22 France Kresal, str. 23. 23 Novele obrtnega reda: Zakon z dne 15. marca 1883, Dr žavni zakonik št. 39, s katerim se spreminja in dopolnjuje obrtni red, Zakon z dne 8. marca 1885, Državni zakonik št. 22, s katerim se spreminja in dopolnjuje obrtni red, Zakon z dne 16. januarja 1895, Državni zakonik št. 21, s katerim se urejuje pocitek ob nedeljah in praznikih v obrteh, Zakon z dne 23. februarja 1897, Državni zakonik št. 63, s katerim se spreminja in dopolnjuje obrtni red, Zakon z dne 25. febru arja 1902, Državni zakonik št. 49, s katerim se spreminja in dopolnjuje obrtni red ter Zakon o noveli obrtnega reda z dne 5. februarja 1907. VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, PrEGLED rAZVOjA SOCIALNE ZAKONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE in njihovi deli so morali biti opremljeni s takimi varnostnimi napravami, da niso predstavljali nevarnosti za delavce. dolžnost delodajalcev je bila nadalje, da so poskrbeli za ciste, svetle, zracne in dovolj velike delovne prostore. lastniki obratov tudi niso smeli dajati delavcem za bivanje prostorov, ki bi bili zdravju škodljivi. V primerih, v katerih so zaposlovali pomožne delavce do 18 let in ženske, so bili dolžni pri dodeljevanju dela upoštevati njihova leta in spol.24 Otroci pred dopolnjenim 14. letom starosti v tovarniških podjetjih niso smeli delati, mladoletni pomožni delavci med 14. in 16. letom starosti pa so smeli v tovarnah opravljati lažja dela, ki ne bi škodovala njihovemu zdravju in ovirala njihov telesni razvoj. Otrok pred dopolnjenim 12. letom starosti niso smeli jemati za redno obrtno ali tovarniško delo. Zaposlovanje otrok med dopolnjenim 12. in 14. letom starosti je bilo v tovarnah na splošno prepovedano, dovoljeno pa je bilo v obrti, a le, ce ni škodovalo njihovemu zdravju in telesnemu razvoju in jih ni oviralo pri izpolnjevanju njihovih šolskih obveznosti. delovni cas je smel trajati najvec 8 ur dnevno. dolžnost obiskovati šolo je trajala do dokoncanega 14. leta starosti. Otrokom na podeželju in otrokom revnih slojev v mestih se je ta obveznost lahko skrajšala, vendar so morali najmanj šest let obiskovati šolo. Za redno obiskovanje šole so bili odgovorni starši, njihovi namestniki pa tudi lastniki tovarn in obrtnih podjetij. V tovarnah je bilo na splošno prepovedano nocno delo za »mladostne pomožne delavce« in ženske. Izjeme je lahko dolocil minister za trgovino na predlog obrtnih in trgovinskih zbornic in v soglasju z notranjim ministrom, a le za tiste mlade delavce, ki so že dopolnili 14 let, in za ženske, in sicer v tistih obratih, pri katerih je bilo to nujno potrebno. Ministrska uredba z dne 27. maja 1885 je dolocala, da lahko imenovane osebe delajo tudi ponoci zlasti v sledecih podjetjih: v plavžih, steklarnah, v obratih za cišcenje perja za postelje, v obratih za izdelovanje cipk s pomocjo 24 Zakon z dne 8. marca 1885 je uvedel za obrtne pomožne delavce do takrat neznano starostno mejo 16 let. Obrtne delavce pred dopolnjenim 16. letom imenuje »mladostne pomožne delavce«. Za te je predvideval, da se jim delavska knjižica ni smela izrociti brez privolitve oceta ali varuha oziroma domace obcine. Nadalje je predvideval, da brez privolitve zakonitega zastopnika »mladostni pomožni de lavci« ne morejo skleniti delovnega ali ucnega razmerja. Glede obrtnih pomožnih delavcev, starih nad 16 let, ome njeni zakon ni predvideval nobene dolocbe glede pravne zmožnosti sklepati pogodbe o delu. strojev, papirja, sladkorja ali konzerv itd.25 seveda so se v praksi pojavljale kršitve dolocb tega zakona glede otroškega dela v tovarnah in drugih obratih. Oblasti so nadzirale zaposlovanje mladoletnih delavcev in preganjale prekomerno izkorišcanje, ki bi bilo škodljivo zdravemu razvoju otrok. Po potrebi so podjetnike tudi kaznovale. skratka, delodajalci so bili dolžni poskrbeti za varnost svojih pomožnih delavcev. V primerih, ko teh nevarnosti ni bilo moc popolnoma odpraviti, je bila dolžnost delodajalcev, da jih je poskušala zmanjšati s primernimi napravami. lastnike obratov, ki teh dolocil obrtnega reda o varnosti svojih pomožnih delavcev niso upoštevali, je lahko kaznovalo »obrtno oblastvo«. seveda pa se je tudi od delavcev pricakovala dolocena stopnja previdnosti pri delu. V primerih poškodbe delavca (ali celo smrti) kljub njegovi pazljivosti, je bila predvidena kazen po kazenskem zakoniku zaradi »prestopka proti varnosti življenja«. Poškodovani delavec je imel tudi pravico zahtevati odškodnino, za kar je bilo pristojno civilno sodišce. Obrtni nadzorniki so izvajali nadzor obrtnih delavnic in stanovanj, ki so jih delavci dobili od delodajalcev.26 Obrtni red je predvideval tudi odmore med delom. Ti naj bi skupaj znašali ne manj kot poldrugo uro. Od tega je morala biti ena ura pocitka opoldne, druge pol ure pa se je lahko porazdelilo na odmor dopoldne in popoldne, a samo v primeru, ce je trajal strnjeni delovni cas vec kot pet ur, sicer odmor ni bil obvezen. Namrec, ce je trajalo delo dopoldne oziroma popoldne manj kot pet ur, je lahko pocitek odpadel. Podobno pravilo je bilo predvideno za nocno delo, le da je bila polnoc tista meja, od katere nazaj oziroma naprej se je meril delovni cas. Ker je bila za nekatere obrate prekinitev dela oziroma predolga ustavitev negativna, je lahko minister za trgovino sporazumno z ministrom za notranje zadeve po zaslišanju trgovskih in obrtnih zbornic imenoval tiste obrate, v katerih so se lahko odmori preložili na drug cas med delom. Ministrska uredba z dne 27. maja 1885 je za nekatere obrti in tovarne dopušcala izjeme glede casa odmora. To se je nanašalo predvsem na velike obrate in tovarne. Izmed malih 25 Anton Kralj, Obrtni red. Zbirka in razlaga najvažnejših obrtnih zakonov, ukazov in razsodb upravnega sodišca. V: Knjižica slovenske kršcansko-socialne zveze, 8. zvezek, I. leto. Ljubljana, 1902, str. 156. 26 Prav tam, str. 107–114. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 trd boj za obstanek ni prizanesel nikomur, tudi ženam ne. (Proletariat: Kultur und Lebensweise im 19. Jahrhundert. Wien, 1986) obratov pa so imeli to pravico preložitve odmora na drug cas peki, slašcicarji, trgovci, prevozniki, gostilnicarji in brivci. Za nespoštovanje dolocb glede pravice pomožnih delavcev do odmora med delom je bila za delodajalce predvidena denarna kazen v vrednosti 20–800 kron.27 Zakon z dne 16. januarja 1895 je dolocal, da mora ob nedeljah in praznikih vse delo pocivati najmanj 24 ur. Zakon o nedeljskem pocitku je veljal le za »obrtno delo«. Od tega pravila so bila izvzeta »osebna dela obrtnikova«, ki jih je lahko delal sam brez pomožnih delavcev tudi ob nedeljah, ce se delo ni izvajalo javno. skratka, nedeljski pocitek se je moral zaceti najkasneje ob 6. uri in hkrati za vse delavce. Trajati je moral najmanj 24 ur. Izjeme so veljale le za nujna vzdrževalna dela in za take vrste obratov, kjer je proizvodni proces zahteval neprekinjeno delo (npr. cementarne, opekarne, usnjarne, plavže, industrijo loncarskega blaga, belilnice, barvarne, tiskarne tkanin, papirnice, mline, elektrarne, javno razsvetljavo, plinarne itd.). de 27 Prav tam, str. 114–115. lavci, ki so delali tudi ob nedeljah, so imeli pravico do nadomestnega pocitka.28 lastniki obratov so bili dolžni premožnim delavcem in vajencem do 18. leta omogociti obiskovanje obrtnih vecernih in nedeljskih šol. Vsi pomožni delavci so morali imeti delavske knjižice, trgovski uslužbenci pa uradno potrjena spricevala prejšnjih delodajalcev. Brez njih jih delodajalci niso smeli sprejeti na delo. Vanje so vpisovali delovna in ucna razmerja ter spricevala o sposobnostih in vedenju. Prepovedano je bilo vpisovati opombe, ki bi škodovale delavcu. V casu delovnega ali ucnega razmerja je delavsko knjižico hranil delodajalec. delavske knjižice so veljale tudi kot legitimacija in potni list za potovanje v okviru države za dobo enega leta. delavec je imel pravico do izplacila tedenske mezde, in sicer v gotovini. V mezdo je bilo dopustno vracunati stanovanje, hrano, kurjavo, uporabo vrta, zdravila, zdravniško pomoc, ce sta se delodajalec in delavec že prej tako dogovorila in ce cena teh dobrin ni presegala nabavnih stroškov. Prepovedano je bilo namesto gotovine izdajati posebne konzumne znamke. delavec 28 Prav tam, str. 115–121. VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, PrEGLED rAZVOjA SOCIALNE ZAKONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE je imel pravico do štirinajstdnevnega odpovednega roka. delodajalec je lahko v dolocenih primerih odpustil delavca tudi brez odpovednega roka, in sicer, ce delavec ni ustrezno opravljal svojega dela, ce je delodajalcu posredoval ponarejeno delavsko knjižico, ce je zakrivil tatvino, ce je izdal poslovno tajnost, ce je žalil ali grozil delodajalcu, ce je po svoji krivdi postal nesposoben za delo, ce je nesposobnost za delo trajala vec kot štiri tedne, ce je bil vec kot štirinajst dni zaprt in ce je imel kakšno nalezljivo bolezen. Ce je delavec predcasno zapustil svoje delovno mesto, se je to štelo kot prekršek. delodajalec je imel pravico pomožnega delavca s pomocjo oblasti prisiliti, da se je vrnil na delo za še preostali cas ter zahtevati povracilo škode, ki jo je delavec s tem svojim dejanjem povzrocil. Takšnega delavca tudi ni smel zaposliti noben drug delodajalec, saj je s tem kršil dolocbe Obrtnega reda, poleg tega pa je moral skupaj z delavcem odgovarjati za nastalo škodo. spore med delavci in delodajalci so reševala posebna sodišca, ki so jih sestavljali pred stavniki obeh strank. Zakon z dne 27. novembra 1896 je dolocbe tega zakona razveljavil in vpeljal obrtna sodišca, ce pa obrtnih sodišc ni bilo, so spore reševala okrajna sodišca. Vsako podjetje je moralo voditi vpisno knjigo o svojih delavcih, v kateri so bili navedeni osebni podatki delavca, domovinska obcina, datum vstopa v podjetje, vrsta dela, ki ga je opravljal, podatki o bolniški blagajni, ki ji je delavec pripadal, in datum izstopa iz podjetja. Ta vpisna knjiga je morala biti dostopna organom oblasti. Vsaka tovarna in obrat, v katerem je bilo zaposlenih vec kot 20 delavcev, je moral imeti delovni red. Ta je moral biti vedno javno izobešen in vsakomur dostopen.29 Z zakonom z dne 17. junija 1883 so bili oblikovani obrtni inšpektorati, ki so skrbeli za osnovno delavsko zašcito v socialnozdravstvenem oziru.30 Zakon je dolocal, da je v pristojnosti ministra za trgovino v dogovoru z notranjim ministrom imenovanje dolocenega števila obrtnih nadzornikov (kolikor zahtevajo potrebe) in imenovanje enega osrednjega obrtnega nadzornika. Njegov delokrog je obsegal vsa »obrtna podjetja« enega ali vec okrajev ene dežele. Minister za trgovino je lahko izje 29 France Kresal, str. 26–27. 30 ZAL, Postava od 17. junija 1883 o postavitvi obrtnih nad zornikov. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele, za stopane v državnem zboru, leto 1883, št. 117. moma znotraj deželnih meja ta delokrog razširil ali skrcil. Obrtni nadzorniki so bili podrejeni politicni oblasti dežele in so imeli nalogo, da pazijo na izvajanje predpisov, povezanih z varstvom delavcev in njihovim zdravjem tako na delovnem mestu kot tudi tam, kjer so delavci prebivali. Njihova naloga je bil tudi nadzor nad izvajanjem predpisov o delovnem casu, odmorih med delom, delavskih mezdah in o izucitvi mladih pomožnih delavcev. skratka, obrtni nadzorniki naj bi pomagali »obrtovnim oblastvom«, skrbecim za izvajanje dolocil Obrtnega reda, kot nadzorovalni, porocevalni in svetovalni strokovni organ. lastniki obratov ali njihovi namestniki so bili po zakonu dolžni kadarkoli (ponoci le takrat, ko se je delalo) omogociti obrtnemu nadzorniku, potem ko se je ta legitimiral z izkaznico, ki jo je izdal deželni glavar in jo je bilo potrebno vsako leto obnoviti, dostop v vse delovne prostore in tudi sanitarije. lastnik obrata ali njegov namestnik je imel pravico spremljati obrtnega nadzornika. Obrtni nadzornik je imel pravico tudi izprašati lastnika obrata ali njegovega namestnika in seveda tudi zaposlene delavce, a le tako, da s tem ni oviral delovnega procesa. Obrtni nadzornik je imel pravico tudi do vpogleda v dokumentacijo podjetja. Ce je bilo delo obrtnega nadzornika ovirano s strani dolocene osebe v obratu, je bila ta oseba kaznovana na podlagi dolocb Obrtnega reda. seveda, ce je obrtni nadzornik pri pregledu dolocenega podjetja opazil nepravilnosti, je od lastnika podjetja zahteval odstranitev nepravilnosti. V primeru odpora lastnika podjetja, je bil le-ta naznanjen pristojnemu »obrtnemu oblastvu«. Zanimiva je dolocba zakona, ki apelira na obrtne nadzornike, naj svoje delo v posameznih podjetjih izvajajo korektno v smislu taktnega spodbujanja obrtnikov k spoštovanju dolocb zakona, ustvarjanja ravnotežja med interesi obrtnikov in pomožnih delavcev, pridobivanja zaupanja tako delodajalcev kot delavcev in ustvarjanja dobrih odnosov med obojimi. Obrtni nadzorniki so bili dolžni podati ministru za trgovino natancna letna porocila o delu, v katerih so lahko navedli tudi svoje predloge. Ta porocila je bilo potrebno tudi vsako leto predložiti državnemu zboru. Obrtni nadzorniki so imeli znacaj državnih uradnikov ter so bili podvrženi službenim predpisom, ki so veljali za državne uradnike. Za obrtne nadzornike je bil lahko imenovan tisti, ki je imel potrebno strokovno VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 izobrazbo in je govoril jezike, ki so se govorili v dolocenem »nadzornem okolišu«.31 Za vse delavstvo je bil pomemben zakon o noveli Obrtnega reda z dne 5. februarja 1907, ki je dajal pravno osnovo za sklepanje kolektivnih pogodb. To pomeni, da so odslej pravice in ugodnosti, ki jih je v kolektivni pogodbi priznal podjetnik, avtomaticno veljale za vse delavce dolocenega obrata, za katerega je bila le-ta sklenjena. delodajalec ni vec sklepal pogodb o delu z vsakim delavcem posebej, niti posamezen delavec s podjetnikom, pac pa vsi delavci kolektivno. delavce so predstavljali izvoljeni delavski predstavniki ali pa delavske strokovne organizacije. do leta 1906 je bilo v Avstriji sklenjenih samo 20 kolektivnih delovnih in mezdnih pogodb, v letu 1906 pa že 448. Najvec kolektivnih pogodb so sklenili kovinarji in strojni delavci, sledili so živilski, tekstilni, gradbeni, lesni in usnjarski delavci. Kolektivne pogodbe so dolocale dolžino delovnega casa. Vecinoma so ga skrajšale na 9 do 10 ur dnevno. s kolektivnimi pogodbami so bile dolocene višje mezde. Mnoge kolektivne pogodbe so priznale delavske in obratne zaupnike ter strokovne organizacije kot zastopnice delavskih interesov.32 seveda pa sklepanje kolektivnih pogodb ni bilo vedno lahko. Vecina jih je bila sklenjenih šele po veckratnih stavkah. Najvec kolektivnih pogodb je bilo sklenjenih tam, kjer so bile mocne strokovne organizacije. V Avstriji je bilo to okoli dunaja in na Ceškem. dne 7. februarja 1907 so bili izdani predpisi za preprecitev nezgod in za varovanje zdravja delavcev, zaposlenih pri »izvrševanju nadtalnih stavb in drugih stavbnih del«.33 Glede, recimo, strešnih in podobnih nevarnih del (spravljanje snega s strehe, instalacija strelovodov, nevarna kleparska dela, steklarska dela) je bilo predpisano, da morajo imeti delavci varnostni pas z vrvjo. Kadar so se na novo pokrivale steklene strehe, je bilo potrebno pod njimi postaviti z deskami trdno pokrit oder. Odpadki stekla so se morali takoj odstraniti. V primeru nocnega dela je bila predpisana zadostna razsvetljava 31 Prav tam. 32 France Kresal, str. 24. 33 ZAL, Ukaz trgovinskega ministra v sporazumu z mini strom za notranje zadeve z dne 7. februarja 1907, s katerim se izdajajo predpisi za preprecitev nezgod in za varstvo zdravja delavcev v obrtnem izvrševanju nadtalnih stavb. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, 12. februar 1907, št. 24. delovnih mest ter dohodov do njih. Vodilne žice elektricne razsvetljave je bilo potrebno zavarovati in osamiti, tako da se jih ni mogel nihce dotakniti. Pri delih, ki so bila nevarna za oci, so morali biti delavci zavarovani z zašcitnimi ocali. Za zavarovanje ostalih delavcev, ki so delali v bližini, je bilo priporocljivo napraviti zašcitne stene ali mreže. Glede dela žensk je zakon dolocal, da lahko nosece žene opravljajo le lažja dela. Zakon je vseboval tudi predpise glede varstva zdravja. Na gradbišcu, kjer je delalo vec kot deset delavcev, je bilo potrebno narediti številu delavcev primerno velik prostor, kjer se je po potrebi kurilo in se je izvajala prva pomoc. Takšen prostor je moral biti opremljen s pripomocki za ustavljanje krvi, obvezami, antisepticnimi pripomocki. Na vsakem gradbišcu je bilo potrebno preskrbeti zadostne kolicine sveže pitne vode, urediti v skladu z zdravstvenimi predpisi sanitarije, upoštevajoc pri tem število delavcev. Ce je na gradbišcu delalo vec kot deset oseb, je bilo potrebno sanitarije lociti po spolu delavcev in jih oznaciti z napisi. delavci so morali biti seznanjeni s predpisi o varstvu pri delu, ti pa so morali biti javno izobešeni.34 Z razvojem industrije je narašcalo tudi število delavstva, ki se je koncentriralo okrog industrijskih središc in vecjih tovarn. Vedno bolj perece je postajalo stanovanjsko vprašanje, ki ga je poskušal rešiti stanovanjskoskrbstveni zakon z dne 22. decembra 1910, na podlagi katerega je bil ustanovljen stanovanjskoskrbstveni fond za gradnjo delavskih stanovanj.35 Fond (»zaklad«) naj bi upravljalo ministrstvo za javna dela v sporazumu s financnim ministrstvom. Zakon je nadalje dolocal zneske, ki bi jih prispevali v ta fond. Tako je bilo npr. v letih 1911 in 1912 predvidenih skupaj 1,500.000 kron. Ta vsota naj bi se postopoma povecevala in v letu 1921 dosegla 4,000.000 kron. Ti zneski bi bili vkljuceni v posamezne državne proracune in bi se fondu izplacevali v enakih mesecnih obrokih. Glavna naloga fonda je bila dajati kreditno pomoc samoupravnim korporacijam (okraji, obcine), javnim korporacijam, zavodom ter »obcekoristnim združbam« (stavbne zadruge, stavbna društva) za gradnjo majhnih sta 34 Prav tam. 35 ZAL, Zakon z dne 22. decembra 1910 o ustanovitvi zaklada, s katerim se skrbi za zgradbo stanovanj. V: Državni zako nik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, 30. december 1910, št. 242. VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, PrEGLED rAZVOjA SOCIALNE ZAKONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE novanj in pridobitev za to dolocenih zemljišc, dalje za pridobitev hiš z majhnimi stanovanji oziroma pridobitev hiš, ki bi se preuredile v vec majhnih stanovanj in koncno odkup hipotek nad hišami, ki so jih zgradile zgoraj omenjene združbe že pred veljavnostjo tega zakona.36 Delavsko zavarovanje Zacetki delavskega zavarovanja segajo v konec 18. stoletja, ko so zacela nastajati društva za medsebojno pomoc, t. i. podporna društva in bratovske skladnice, kamor so clani mesecno placevali enotne zneske ter z zdravniki sklepali pogodbe. Bratovske skladnice kot socialnozavarovalne ustanove je uzakonil že rudarski zakon z dne 23. maja 1854. Od takrat dalje je bilo v Avstriji socialno zavarovanje rudarjev in topilniških delavcev obvezno. Vsi drugi delavci, predvsem tisti v industriji, ki jih je bilo vedno vec, še nekaj casa niso dosegli socialnega zavarovanja. V primeru bolezni, starosti in smrti so bili tovarniški delavci in njihovi svojci navezani le nase in na javno dobrodelnost. delodajalci niso bili dolžni nicesar prispevati za delavce. dvorni dekret z dne 18. februarja 1837 je sicer do- local, da so bili tovarnarji, obrtniki in trgovci dolžni placevati za svoje delavce oskrbo v javnih bolnicah, a najvec štiri tedne. Tudi Obrtni red z dne 20. decembra 1859 še ni reševal vprašanja pomoci za bolne tovarniške delavce. 85. clen Obrtnega reda je nejasno dolocal, da je podjetje dolžno ustanoviti samostojno podporno blagajno ali pa pristopiti k že obstojeci, ce bi se glede na veliko število delavstva zdela potrebna skrb za pomoc delavcem v primeru nezgod ali bolezni. sprico takšnega stanja so si morali delavci pomagati s samopomocjo. Ustanavljali so svoja bolniška in podporna društva. Pri tem so sodelovali tudi podjetniki. To so bili prvi zacetki delavskega zavarovanja.37 Nezgodno zavarovanje za tovarniške delavce v avstrijski polovici habsburške monarhije je vpeljal zakon z dne 28. decembra 1887. To je bil prvi socialnozavarovalni zakon v Avstriji.38 Naslednje leto je bil sprejet še zakon za bolniško zavarovanje. V Prekmurju je ogrska zakonodaja 36 Prav tam. 37 France Kresal, str. 157. 38 ZAL, Zakon z dne 28. decembra 1887 o zavarovanju delav cev v primeru nezgode. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, dne 1. januarja 1888, št. 1. enake predpise uvedla leta 1891 (obvezno bolniško zavarovanje je Ogrska reformirala leta 1907). Rudarji so bili obvezno zavarovani pri bratovskih skladnicah že od leta 1854, državni uslužbenci že prej, prav tako železnicarji že od leta 1844. Nezgodno zavarovanje, ki je bilo loceno od bolniškega, je bilo urejeno po panogah. Tovarniški delavci so bili zavarovani proti nezgodam pri delavskih nezgodnih zavarovalnicah. Za Kranjsko in Primorsko je bil sedež zavarovalnice v Trstu, za Koroško in Štajersko v Gradcu. Železnicarji so bili nezgodno zavarovani pri Železnicarski nezgodni zavarovalnici na dunaju od leta 1869. Rudarji so bili do leta 1914 nezgodno zavarovani pri svojih bratovskih skladnicah, potem pa do leta 1918 pri posebni nezgodni zavarovalnici za rudarje na dunaju. Vse stroške nezgodnega zavarovanja so placevali delodajalci.39 dolocbe omenjenega zakona so veljale za vse delavce in obrtne uradnike v tovarnah in »plavilnicah«, v rudnikih na »nepridržane rudnine«,40 v ladjedelnicah, v kamnolomih, v gradbeništvu. Pod pojmom delavci so bile mišljene tudi tiste osebe, ki se še niso izucile za svoj poklic in sprico tega niso prejemale zaslužka oziroma so ga prejemale manj. Niso pa bili zajeti delavci, ki so izvajali samo kakšna »popravna dela« na zgradbah. Pri gradnji pritlicnih bivalnih in gospodarskih poslopij na podeželju kot tudi pri drugih gradnjah, povezanih s poljedelstvom, dolocila tega zakona niso veljala, ce je bil pri teh delih vkljucen le gospodar, njegovi domaci ali pa kakšni drugi prebivalci tistega kraja, ki se sicer niso ukvarjali z gradbenimi deli in so samo pomagali gospodarju in njegovim domacim. sicer pa je bil, po dolocilih tega zakona, minister za notranje zadeve tisti, ki je lahko delavcem dolocenih podjetij, katerih dejavnost ni bila »nevarna«, odvzel pravico zavarovanja. Enako je imel pravico »podvreci dolžnosti zavarovanja « podjetja, katerih dejavnost je bila »nevarna« (npr. požarna nevarnost). Ta zakon pa ni bil namenjen tistim javnim uslužbencem, ki jim je (in tudi njihovim svojcem) v primeru kakšne nezgode pripadala pravica do pokojnine, ki je presegala s tem zakonom doloceno rento. Nadalje je zakon dolocal, kaj je predmet zavarovanja in nacin izplacevanja 39 France Kresal, str. 159. 40 V 1. clenu Zakona z dne 28. decembra 1887 je istocasno navedeno sledece: »Za zavarovanje delavcev in vršbenih uradnikov v rudnikih na pridržane rudnine in v napravah k njim spadajocih proti posledicam nezgod, ki se utegnejo pripetiti pri delovršbi, poskrbi poseben zakon.« VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 povracila škode v primeru nezgode. Predmet zavarovanja je bilo s tem zakonom doloceno povracilo škode, ki je nastala zaradi telesne poškodbe zavarovanca ali zaradi njegove smrti. V primeru telesne poškodbe je bila predvidena renta, ki naj bi se poškodovancu zacela izplacevati pet tednov po nastanku poškodbe. Izplacevala naj bi se toliko casa, dokler je poškodovanec nesposoben za delo. Višina rente se je izracunala na podlagi celoletnega zaslužka poškodovanca na delovnem mestu, na katerem se je pripetila nesreca. V primeru, da poškodovanec ni bil celo leto zaposlen na tem delovnem mestu, se je renta izracunala na podlagi zaslužka, ki so ga prejemali ostali delavci na podobnem delovnem mestu. dolocena dela so se opravljala le krajši cas, ne cez celo leto. V tem primeru je zakon dolocal, da se renta doloci na podlagi povprecnega dnevnega zaslužka. Upoštevalo pa se je le število delovnih dni. Ce so se pri delu poškodovali vajenci, prostovoljci, praktikantje, torej osebe, ki niso prejemale placila oziroma minimalni zaslužek, so višino odškodnine za nezgodo izracunali na podlagi najnižjega zaslužka polno placanih delavcev za delo, za katerega so se zgoraj omenjeni ucili. Toda višina odškodnine ni presegala 300 goldinarjev. sicer pa je zakon do- local, da v primeru popolne nesposobnosti za delo znaša renta 60 % letnega zaslužka. V primeru, da je poškodovanec sam, namenoma povzrocil nezgodo, ni bil upravicen do odškodnine. V primeru smrti ponesrecenca, je bil le-ta upravicen do pogrebnih stroškov (najvec 25 goldinarjev), njegovi domaci pa do rente, ki se jo dolocili po že navedenih kriterijih. Tako je bila vdova upravicena do ponovne poroke ali pa do svoje smrti prejemati 20 % letnega zaslužka umrlega, vsak zapušcen zakonski otrok do dopolnjenega 15. leta starosti pa 15 % letnega zaslužka umrlega. V primeru, da je otrok izgubil še drugega starša, je bil upravicen do prejemanja 20 % letnega zaslužka. Nadalje je zakon do- local, da pripada vsakemu zapušcenemu nezakonskemu otroku do dopolnjenega 15. leta starosti 10 % letnega zaslužka. Rente vdovi oziroma vdovcu in otrokom niso smele skupaj presegati 50 % letnega zaslužka. V primeru, da se je poškodovanec porocil po nezgodi, po njegovi smrti njegovi vdovi oziroma vdovcu in otrokom ni pripadalo nic. Ta dolocba je veljala tudi za nezakonske otroke (poškodovanec jih je imel po poškodbi) in za izvenzakonskega partnerja (vdova oziroma vdovec).41 Po zakonu je ime 41 Prav tam. la zavarovalnica pravico zadolžiti pristojnega obrtnega nadzornika, da si je ogledal »dolžnosti zavarovanja podvrženo vršbo«. Pri takšnem ogledu so uporabljali dolocila zakona z dne 17. junija 1883. lastnik obrata, kjer naj bi nadzornik izvajal ogled, je bil dolžan le-temu predložiti vsa pojasnila, zlasti o tistih napravah v obratu, ki so predstavljale potencialno nevarnost za nezgode pri delu. dolžnost obrtnega nadzornika je bila, da je po ogledu dolocenega obrata, porocal zavarovalnici o svojih opažanjih. Zavarovalnica je nadalje ukrepala v skladu s tem porocilom. Pri »politicnem oblastvu prve stopnje «, pod oblast katerega je sodil dolocen obrat, je dosegla izdajo naredb, ki jih je bil lastnik dolocenega obrata dolžan upoštevati. Namrec, v skladu s temi naredbami je moral izboljšati delovne pogoje in prepreciti nesrece pri delu. Glede »dolžnosti naznanjati nezgode« je zakon dolocal, da mora lastnik obrata oziroma oseba, ki je bila prisotna v casu, ko se je zgodila nesreca pri delu, pisno obvestiti »politicno oblastvo prve stopnje«, in sicer v roku petih dni. Prav tako je bilo potrebno v istem casu obvestiti zavarovalnico. V primeru težje nesrece pri delu (nesposobnost za delo vec kot štiri tedne ali pa celo smrt) je bila dolžnost »politicnega oblastva«, da je raziskalo okolišcine nesrece, se pravi, kaj je bil vzrok za nesreco in kakšne vrste je bila nesreca, kdo je bila poškodovana oseba in kakšen je bil njen zaslužek, bivališce poškodovanca in v primeru smrti, ce je poškodovana oseba zapustila družinske clane, kdo so upravicenci do odškodnine. Zavarovalnica je seveda tudi imela pravico sodelovati pri preiskavi nesrece. O pritožbah oškodovancev zoper zavarovalnico (v primeru, da ni priznavala njihovih zahtev) je odlocalo »razsodišce«, ki se je nahajalo v mestu, kjer je zavarovalnica imela svoj sedež.42 Bolniško zavarovanje je urejal zakon z dne 30. marca 1888.43 Veljal je za vse delavce in obrtne uradnike, ki so bili zavarovani v primeru nesrece pri delu na podlagi že omenjenega zakona. Za delavce oziroma obrtne uradnike so v smislu zakona o bolniškem zavarovanju šteli tudi vajence, prostovoljce, praktikante in druge osebe, ki zaradi nedokoncane izobrazbe niso imeli nobene ali pa le nizko placo. dolocbe zakona so veljale tudi za vse 42 Prav tam. 43 ZAL, Zakon z dne 30. marca 1888 o zavarovanju delavcev glede bolezni. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1888, št. 33. VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, PrEGLED rAZVOjA SOCIALNE ZAKONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE Delavci, med njimi mladoletni, pri zasluženem kratkotrajnem odmoru. (Proletariat: Kultur und Lebensweise im 19. Jahrhundert. Wien, 1986) delavce in obrtne uradnike, ki so delali v rudnikih na »pridržane rudnine« in k njim spadajocim napravam, ali pa v podjetjih, za katera so veljale do- locbe obrtnega reda, dalje pri delih na železnici in v notranjem pomorskem prometu. Ni pa ta zakon veljal za osebe, ki so bile zaposlene v pomorstvu, kjer so veljali pomorski zakoni. dolžnost biti zavarovan ni veljala za »služnike«, ki so bili s »trdno placo« zaposleni v državni službi, deželni službi, v službi okraja, obcine ali kakšnega »javnega fonda«. Bolniško zavarovanje se je v okviru tega zakona kazalo v dodeljevanju podpor bolnikom in kritju pogrebnih stroškov. Podpora bolniku je pomenila, da je oseba dobivala od zacetka bolezni brezplacno zdravniško zdravljenje in potrebna zdravila. V primeru, da je bolezen trajala vec kot tri tedne in je bil bolnik nesposoben prislužiti denar, je bil od zacetka bolezni in ves cas trajanja bolezni upravicen do t. i. bolnišnine (»bolnišcine«, »obolevšcine«). To je bila denarna podpora v vrednosti 60 % obicajne mezde, vendar najdlje 20 tednov. Ob tem so imeli zavarovanci, kot receno, pravico do zdravniške pomoci, zdravil, porodniške pomoci, pa tudi zdravljenja v bolnišnici, ce to ni trajalo dlje kot štiri tedne. Porodnice so prav tako štiri tedne po porodu dobivale hranarino, ki je bila enaka 60-odstotni povprecni mezdi. Bolniška blagajna (prva bolniška blagajna pri nas je bila ustanovljena 1. avgusta 1889) je izplacevala tudi pogrebnino, ki je znašala toliko, kot je bila 20-dnevna povprecna mezda. Osnova za izracunavanje boleznin je bila obicajna mezda. Ta ni bila odvisna od delavcevega dejanskega zaslužka, pac pa od njegove uvrstitve v mezdni razred oziroma od njegove strokovne kvalifikacije.44 Zakon je razloceval naslednje bolniške blagajne: okrajne, obratne, stavbinske, zadružne, društvene in bratovske skladnice za rudarje in topilnicarje; oblikovane so bile že na podlagi rudarskega zakona z dne 23. maja 1854, zakon z dne 28. julija 1889 pa jih je reformiral. Okrajne bolniške blagajne so temeljile na nacelu vzajemnosti. Praviloma naj bi za vsak sodni okraj ustanovili eno takšno bolniško blagajno, in sicer v kraju, kjer je imelo okrajno sodišce svoj sedež. Je pa imela deželna politicna oblast 44 Prav tam. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 pravico do drugacne odlocitve, upoštevajoc pri tem posebnosti posameznih okrajev. Tako je lahko npr. odlocila, da so za vec sodnih okrajev ene in iste dežele ustanovili samo eno bolniško blagajno ali pa za en sodni okraj vec bolniških blagajn. Clani okrajne bolniške blagajne so bili v prvi vrsti v njenem okolišu delujoce osebe, ki so se morale zavarovati na podlagi dolocil tega zakona. Clani so postali takoj z nastopom dolocenega dela. Izstopili pa so lahko le tedaj, ko so dokazali, da so zavarovani pri kateri od drugih, prej navedenih bolniških blagajn. Osebe, ki so zapustile delo, zaradi katerega so bile clani dolocene okrajne bolniške blagajne ter niso pristopili k takemu delu, na podlagi katerega bi postali clani kakšne druge okrajne bolniške blagajne ali katere izmed prej omenjenih bolniških blagajn, so ostajali clani vse dotlej, dokler so prebivali v državnem zboru zastopanih kraljevinah in deželah ter so placevali prispevke. Ce pa katera od teh oseb štiri tedne zaporedoma ni placevala prispevkov, je prenehala biti clan bolniške blagajne in je s tem izgubila ugodnosti, ki ji jih je bila dolžna nuditi bolniška blagajna. Podjetnik, ki je zaposloval vec kot 100 delavcev, je lahko ustanovil obratno bolniško blagajno, ce s tem ni oviral delovanja okrajne bolniške blagajne. Ustanovitev je dovoljevala deželna politicna oblast. Podjetniku, v cigar obratu so bili delavci izpostavljeni nevarnostim pri delu, je deželna politicna oblast naložila dolžnost ustanovitve bolniške blagajne ne glede na število delavcev. Omenjena dolocila pa niso veljala za podjetnike, ki so na podlagi sedmega poglavja obrtnega reda pripadali obrtni zadrugi. Obrtne zadruge so bile dolžne ustanoviti in vzdrževati zadružne bolniške blagajne za podporo pomocnikom v primeru bolezni. Obrtni lastniki niso imeli pravice biti clani zadružne bolniške blagajne, ki je bila namenjena pomocnikom. Zadružne bolniške blagajne so bile torej po dolocilih tega zakona ustanovljene na podlagi sedmega poglavja obrtnega reda (»Zadruge«). »stavbinski gospodarji« so bili dolžni po ukazu deželne politicne oblasti ustanoviti stavbinske bolniške blagajne za delavce, ki so bili za daljši cas zaposleni pri gradnji dolocene poti, železnice, prekopa, nasipa kot tudi pri kaki drugi gradnji. Bratovske skladnice so bile ustanovljene na podlagi rudarskih predpisov. Njihovi clani niso smeli pripadati kateri od, na podlagi tega zakona, ustanovljenih bolniških blagajn. društvene bolniške blagajne so bile ustanovljene po takrat veljavni zakonodaji o društvih. sredstva, s katerimi so bolniške blagajne pokrivale svoje stroške, so morali preskrbeti skupno delavci in delodajalci. dve tretjini zneskov so morali prispevati delavci, eno tretjino pa delodajal ci. Velikost zneska se je dolocala v odstotkih glede na delavcevo placo, vendar ni smela presegati 3 % place. Obratni uradniki z vec kot 2400 kron letne place so morali placevati celotne prispevke sami. Ce delavci place niso dobivali v denarju, je moral njihove prispevke poravnati delodajalec. Prispevke za bolniško blagajno so blagajnam v celoti nakazovali podjetniki, delavceve prispevke pa nato ob izplacilu mezde delavcem odtegnili.45 do konca leta 1889 je bilo na Kranjskem in spodnjem Štajerskem ustanovljenih 65 okrajnih bolniških blagajn z okoli 15.000 zavarovanci, 23 obratnih bolniških blagajn s 5400 zavarovanci, 11 zadružnih bolniških blagajn s 1290 zavarovanci in 1 društvena blagajna z 282 zavarovanci. Število zavarovancev je stalno narašcalo. Zanimivi so tudi podatki o dohodkih in izdatkih bolniških blagajn na Kranjskem. Prvo leto poslovanja so imele vse 22.876 goldinarjev dohodkov in 16.950 goldinarjev izdatkov in tako zakljucile poslovno leto s 5926 goldinarji presežka. Najvec sredstev je bilo namenjenih za izplacilo boleznin in porodnin, nato za upravne stroške, za zdravnike, kontrolorje in za zdravila. dohodke blagajn so predstavljali obvezni prispevki (22.025 goldinarjev), globe in razno (640 goldinarjev) ter obresti (221 goldinarjev). leta 1913 so imele bolniške blagajne na Kranjskem že 771.737 kron dohodkov in 731.080 kron izdatkov. spremenila se je tudi poraba izdatkov. Povecali so se izdatki za boleznine in porodnine, tako da so dosegli skoraj polovico vseh izdatkov (49,56 %). Povecali so se tudi izdatki za zdravnike, zdravila in zdravljenje v bolnicah (od 1,25 % na 10,69 %). dohodki so prihajali predvsem od obveznih prispevkov, povecali pa so se tudi zaradi raznih glob in manj od obresti.46 Zavarovanje delavcev za onemoglost, starost in smrt ni bilo splošno uvedeno ne v Avstriji ne na Ogrskem. Pokojninsko zavarovanje so imeli le rudarji v okviru bratovskih skladnic od leta 1854, državni železnicarji od leta 1844 in železnicarji Južnih železnic od leta 1876 pri železnicarskem 45 Prav tam. 46 France Kresal, str. 161. VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, PrEGLED rAZVOjA SOCIALNE ZAKONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE pokojninskem zavodu na dunaju ter namešcenci od leta 1906. Namešcenci so bili zavarovani pri Pokojninskem zavodu za namešcence na dunaju.47 Pokojninsko zavarovanje namešcencev je urejal zakon z dne 16. decembra 1906.48 Po dolocilih tega zakona so bili zavarovani vsi namešcenci v zasebnih službah od 18. leta starosti dalje, ki so prejemali mesecno ali letno placo in katerih prejemki so pri istem delodajalcu znašali vsaj 600 kron na leto. Zavarovani v smislu tega zakona so bili tudi name- šcenci v javnih službah, »ako nimajo po pravilih pravic do pokojnine za onemoglost in starost ter do pokojnin v prid njihovih ostalih, toda izvzemši namešcence v dvorni službi, v službi države ali kakega državnega zavoda«. Po tem zakonu niso bile zavezane dolžnosti zavarovanja naslednje osebe: osebe, ki so šele po 55. letu starosti dosegle namestitev, ki je prinesla tudi dolžnost zavarovanja, dalje osebe, ki so na podlagi prejšnjega službovanja uživale kakšno rento za onemoglost ali starost (pokojnino, preskrbnino itd.), ce so ti prejemki dosegali ali presegali v tem zakonu dolocene najnižje rente za onemoglost in starost, osebe, ki so bile zaposlene izven ozemlja, na katerem je veljal ta zakon, nato namešcenci podjetij železnic, ki so služili javnemu prometu, ter osebe, ki so ob zacetku veljavnosti tega zakona prekoracile v 1. clenu zakona doloceno starostno mejo. Vse osebe, ki so bile zavezane temu zavarovanju, so se po svojih letnih prejemkih uvršcale v šest placilnih razredov, in sicer: I. placilni razred z letnimi prejemki 600–900 kron, II. placilni razred z letnimi prejemki 900–1200 kron, III. placilni razred z letnimi prejemki 1200–1800 kron, IV. placilni razred z letnimi prejemki 1800–2400 kron, V. placilni razred z letnimi prejemki 2400–3000 kron, VI. placilni razred z letnimi prejemki 3000 kron. 47 Prav tam, str. 160. 48 ZAL, Zakon z dne 16. decembra 1906 o pokojninskem za varovanju namešcencev v zasebnih službah in nekaterih namešcencev v javnih službah. V: Državni zakonik za kra ljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, 1. januar 1907, št. 1. Predmet zavarovanja za zavarovance so bile rente za primer nesposobnosti prislužiti si rento za onemoglost oziroma starostno rento (po preteku »prispevnih« mesecev je šla renta za onemoglost kot pokojninski užitek tudi brez dokaza nastale »pridobitne nesposobnosti«; pri tem ni bilo razlike, ali je ostal upraviceni prejemnik še nadalje v kaki službi ali ne). Predmet zavarovanja za ostale so bile rente za vdove (vdovska renta), »vzgojevalni prispevki za otroke« ter enkratne odpravnine za vdove in otroke. Renta za onemoglost je bila sestavljena iz osnovnega zneska in iz stopnjevalnega zneska. Osnovni znesek se je dolocil po placilnem razredu, v katerem je bila zavarovana oseba v casu, ko je potekel cas cakanja49 oziroma ko se je zgodila nezgoda. Tako je znašal osnovni znesek za prvi placilni razred 180 kron na leto, za drugi 270 kron na leto, za tretji 360 kron na leto, za cetrti 540 kron na leto, za peti 720 kron na leto in za šesti placilni razred 900 kron na leto. stopnjevanje se je zacelo, ko je pretekel cas cakanja. Znesek se je ravnal po tistem placilnem razredu, v katerem je bila zavarovana oseba po preteku casa cakanja do izgube pridobitne sposobnosti. Tako je znašalo stopnjevanje za vsakih 12 prispevnih mesecev npr. v prvem placilnem razredu 9,00 kron, v šestem pa 45,00 kron. Za prispevne case, ki so bili krajši od enega leta, se je odmerilo stopnjevanje po številu minulih mesecev leta. Pravico do rente za onemoglost je imel ne glede na starost zavarovanec v primeru »pridobitne nesposobnosti« (onemoglost). Za onemoglega se je štel tisti, ki zaradi telesne ali duševne hibe ni bil sposoben opravljati svojega dotedanjega poklica. do rente za onemoglost pa ni bil upravicen tisti, ki je zaslužil znesek, ki je presegal rento za onemoglost, najmanj pa 600 kron. do te rente ni bil upravicen tudi tisti, ki si je »pridobitno nesposobnost« povzrocil namenoma ali je storil kakšno kaznivo dejanje. V tem primeru se je renta za onemoglost lahko v celoti ali pa deloma priznala clanom njegove družine, ce so živeli na podrocju, za katerega je veljal ta zakon in so imeli alimentacijske terjatve nasproti zavarovancu. Prejemanje rente za onemoglost se je zacela s prvim dnem koledarskega meseca, ki je sledilo izgubi »pridobitne sposobno 49 Cas cakanja: Za dosego pravice do dajatev (renta za one moglost, vdovska renta, »vzgojevalni« prispevki) je bilo potrebno, razen dokaza za novo nastale razmere, da je »dovršen cas cakanja 120 prispevnih mescev«. Ta zahteva pa je odpadla, ce je nastala pridobitna nesposobnost ali smrt zavarovanca zaradi nezgode, ki se je pripetila pri izvrševanju službe oziroma je bila v zvezi s službo. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 sti«. Prejemanje rente za onemoglost je prenehalo s ponovno dosego »pridobitne sposobnosti« ali pa s smrtjo upravicenega prejemnika. Vdovska renta je znašala polovico rente, ki jo je dobival pokojni mož oziroma polovico rente, do katere si je pridobil pravico do casa svoje smrti. Prejemanje vdovske rente se je zacelo s prvim dnem koledarskega meseca, ki je sledilo dnevu moževe smrti, in prenehalo, ko se je vdova ponovno porocila oziroma ko je umrla. Pravico do vdovske rente je imela vdova po zavarovancu, zavarovanem po tem zakonu, ce je preteklo vsaj leto dni od dneva poroke, ce je zavarovanec sklenil zakon pred dopolnjenim 50-im letom, ce pokojnik v casu, ko je sklenil zakon, ni že prejemal rente za onemoglost, ki jo je dolocal ta zakon, dalje, ce vdova v casu moževe smrti ni bila po svoji krivdi sodno locena od njega in ce ni bil zakon sodno razveljavljen, in koncno, ce proti vdovi ni bilo s sodno sodbo dokazano, da je namenoma zakrivila moževo smrt ali je sokriva zanjo. »Vzgojevalni prispevek« je znašal za vsakega enojno osirotelega otroka eno tretjino, za vsakega dvojno osirotelega otroka pa dve tretjini pripadajocega osnovnega zneska pokojninske pravice umrlega dela staršev. Prejemanje »vzgojevalnega prispevka« se je zacelo s prvim dnem koledarskega meseca, ki je sledil dnevu smrti zavarovanega dela staršev, in prenehalo, ko je otrok dopolnil 18 let ali pa ce je umrl. Pravico do enkratne odpravnine so imeli vdova oziroma zapušceni otroci zavarovane osebe, ce je ta oseba umrla, preden je potekel cas cakanja, ce so bili izpolnjeni pogoji za prejemanje vdovske rente oziroma »vzgojevalnih prispevkov« in jim ni pripadala pravica do rente po drugem odstavku 5. clena (»ta zahteva odpade, ako nastane pridobitna nesposobnost ali smrt zavarovanca vsled nezgode, ki se je pripetila v izvrševanju službe in je v zvezi s službo«).50 Viri: (Vsi dosegljivi v Zgodovinskem arhivu Ljubljana) Zakon dne 28. agusta 1883, veljaven za vojvodino Kranjsko, kako je obcinam javno oskrbovati uboge. V: deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1883, št. 17. 50 ZAL, Zakon z dne 16. decembra 1906 o pokojninskem zava rovanju namešcencev v zasebnih službah in nekaterih name- šcencev v javnih službah. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, 1. januar 1907, št. 1. Postava od 25. marca 1883, s katero se dovoljujejo podporšcine iz državnih sredstev v polajšanje stiske. V: državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, izdan 31. marca 1883, št. 42. Zakon z dne 27. decembra 1902. l. o dodelitvi podpor iz državnih sredstev v polajšavo, oziroma odvrnitev bede. V: državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1902, št. 249. Pogodba od 9. februarja 1883, o vzajemnem dovoljevanji pravice ubožnih do sodne pripomoci med Avstro-Ogrsko in Italijo. V: državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1883, št. 113. Postava od 17. junija 1883 o postavitvi obrtnih nadzornikov. V: državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, leto 1883, št. 117. Ukaz trgovinskega ministra v sporazumu z ministrom za notranje zadeve z dne 7. februarja 1907, s katerim se izdajajo predpisi za preprecitev nezgod in za varstvo zdravja delavcev v obrtnem izvrševanju nadtalnih stavb. V: državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, izdan 12. 2. 1907, št. 24. Zakon z dne 22. decembra 1910 o ustanovitvi zaklada, s katerim se skrbi za zgradbo stanovanj. V: državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, 30. december 1910, št. 242. Zakon z dne 28. decembra 1887 o zavarovanju delavcev v primeru nezgode. V: državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, dne 1. januarja 1888, št. 1. Zakon z dne 30. marca 1888 o zavarovanju delavcev glede bolezni. V: državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1888, št. 33. Zakon z dne 16. decembra 1906 o pokojninskem zavarovanju namešcencev v zasebnih službah in nekaterih namešcencev v javnih službah. V: državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, 1. januar 1907, št. 1. VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, PrEGLED rAZVOjA SOCIALNE ZAKONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE Literatura: Kralj, Anton: Obrtni red. Zbirka in razlaga najvažnejših obrtnih zakonov, ukazov in razsodb upravnega sodišca. ljubljana: Knjižica slovenske kršcansko-socialne zveze, 1902. Kresal, France: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. ljubljana: Cankarjeva založba, 1998. Puhar, Alenka: Prvotno besedilo življenja, oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. Stoletju. ljubljana: studia Humanitatis, 2004. serše, Aleksandra: Evangeljsko žensko društvo v ljubljani 1856–1945, v: Etnolog. (Nova vrsta): glasnik Slovenskega etnografskega muzeja, let. 11 (2001), ljubljana. Zusammenfassung EIN ÜBERBLICK ÜBER DIE ENTwICKLUNG DER SOZIALGESETZGEBUNG IN DER ÖSTERREICHISCH- UNGARISCHEN MONARCHIE IN DEN JAHREN 1867-1918 das Heimatgesetz vom 3. dezember 1863, das die Heimatverhältnisse regelte und für alle länder der Monarchie galt, beinhaltete grundlegende Bestimmungen über die Armenfürsorge und die den Gemeinden auferlegten Fürsorgeverpflichtungen. Zusammen mit den kundgemachten Gemeindeordnungen übertrug es die sorge für die Armen in die Kompetenz der politischen Gemeinden, und zwar nicht nur wie bisher hinsichtlich der Kosten, sondern auch in der vollen Verwaltungsbedeutung, da dies Bestandteil der öffentlichen Verwaltung wurde. die Einstellung des staates und der Gesellschaft zur sozialpolitik war im wandel begriffen. In der Periode des liberalen Kapitalismus, die bis in die achtziger Jahre des 19. Jahrhunderts dauerte, versuchte der staat den sozialen Frieden lediglich mit repressiven Maßnahmen aufrechtzuerhalten und griff nicht mit eigenen Gesetzen in die Regelung sozialer Probleme ein. die Folgen einer allzu großen Ausbeutung versuchte er durch wohltätigkeit und kollektive selbsthilfe zu mildern; es wurden Arbeiterkranken- und Unterstützungsvereine gegründet. Mit dem Anwachsen der Industrie und der Zahl der Arbeiter entwickelten sich neue Beziehungen zwischen Arbeitnehmern und Arbeitgebern. die Gewerbeordnung aus dem Jahr 1859 beinhaltete keine Bestimmungen über den schutz von Hilfsarbeitern. Erst die Novellen der Jahre 1883, 1885, 1895 und 1902 beinhalteten Bestimmungen zum schutz der Arbeiter und Handwerker. Mit der Entwicklung der Industrie wuchs die Zahl der Arbeiter in den Fabriken und Bergwerken, wo sie – auch Kinder und Frauen – unter unmöglichen Arbeitsbedingungen arbeiten mussten. Angesichts dessen kam es zum ersten Eingriff des staates in lohnverhältnisse. Mit Gesetz vom 17. Juni 1883 wurden Handwerksinspektorate geschaffen, die für den grundlegenden schutz in sozialgesundheitlicher Hinsicht sorgten. die Novelle der Gewerbeordnung vom 8. März 1885 beinhaltete Bestimmungen über Hilfsarbeiter (Fabrikarbeiter, Hilfskräfte, lehrlinge und andere Arbeiter sowie niedere Angestellte, die Hilfsarbeit verrichteten) und deren schutz. Alle, die eine Anstellung mit einem Monats-oder Jahresgehalt hatten, waren Angestellte und gehörten nicht zu den Hilfsarbeitern. das erwähnte Gesetz führte für gewerbliche Hilfsarbeiter die bis dahin unbekannte Altersgrenze von 16 Jahren ein, bestimmte einen elfstündigen Arbeitstag für Fabrikarbeiter, verbot das »Trucksystem« und legte die Auszahlung der Gehälter in Bargeld fest. die Novelle zur Gewerbeordnung vom 5. Februar 1907 legte die rechtliche Basis für den Abschluss von Kollektivverträgen. die mit dem Anwachsen der Arbeiterschaft verbundene immer akutere wohnungsfrage versuchte das wohnungsfürsorgegesetz vom 22. dezember 1910 zu lösen, auf dessen Grundlage ein wohnungsfürsorgefonds zum Bau neuer Arbeiterwohnungen gegründet wurde. Eine Unfallversicherung für Fabrikarbeiter im österreichischen Teil der Monarchie wurde mit Gesetz vom 28. dezember 1887 eingeführt. Es war dies das erste sozialversicherungsge setz Österreichs. Im Jahr darauf wurde auch noch ein Krankenversicherungsgesetz angenommen. Schlagwörter: Sozialgesetzgebung, Heimatgesetz, Gewerbeordnung, Unfallversicherung, Krankenversicherung VSE ZA ZGODOVINO Eva Mally »Judovski klavci umorili kršcansko deklo Estero Sollymossy« Židovski ritualni umor MALLy Eva, univ. dipl. zgodovinarka in sinologinja, mlada raziskovalka, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, sI-1000 ljubljana, »JUDOVSKI KLAVCI UMORILI KRŠCANSKO DEKLO ESTERO SOLLyMOSSy« Židovski ritualni umor 323.12(=411.16)(497.4) "18" Razprava obravnava umor štirinajstletne dekle Ester sollymossy, ki naj bi ga leta 1882 zagrešili Judje z rabinom na celu v Tisza-Eszlaru na Ogrskem. Omenjeni umor je pomagal utrditi že tako razširjeni antisemitizem med ljudstvom, avtorica pa na podlagi porocanja petih vecjih tedanjih slovenskih casnikov o dogodku ugotavlja, v kakšnem obsegu je bil prisoten antisemitizem na slovenskem. Od prvih novick, ki so se pojavile junija 1882, pa do konca sodnega procesa leta 1883, ki je bil eden najodmevnejših v 80. letih 19. stoletja, so bili casopisi namrec polni krajših ali daljših clankov o aferi, pri tem pa slovensko casopisje, predvsem casnik slovenec, osrednji politicni casnik katolicanov, ni skrivalo svoje protižidovske naravnanosti. Kljucne besede: antisemitizem, židovski ritualni umor, 19. stoletje, afera Tisza-Eszlar MALLy Eva, BA History and Chinese, Young Researcher, Institute of Contemporary History, Kongresni trg 1, sI-1000 ljubljana “JEwISH SLAUGHTERERS MURDER CHRISTIAN MAIDSERVANT ESTERA SOLLyMOSSy” Jewish ritual murde 323.12(=411.16)(497.4) "18" The article deals with the murder of the 14-year-old maidservant Ester sollymossy, which was allegedly perpetrated by Jews, including their rabbi, in Tisza-Eszlar in Hungary. This murder further strengthened the already wide-spread antisemitism among the people; the author analysed reports on the incident in the five major slovene newspapers of the time in order to determine the level of anti-semitism in slovenia at the time. From the first short news items that appeared in June 1882, to the end of one of the most resonant trials of the decade in 1883, newspapers featured many short and long articles about the affair; slovene newspapers, in particular the central Catholic daily Slovenec, did not hide their anti- Jewish orientation. Key words: anti-Semitism, Jewish ritual murder, 19th century, Tisza-Eszlar affair VSE ZA ZGODOVINO Eva mally, »juDOVSKI KLAVCI umOrILI KršcANSKO DEKLO …« ZGODOVINA ZA VSE Podoba Juda v slovenskem javnem mnenju Židov je bilo v naših krajih vedno zelo malo, zato vse do zacetka 19. stoletja med slovenskim prebivalstvom še ni bilo mocnega protijudovskega razpoloženja. Antisemitizem je v 19. stoletju prišel med slovence predvsem iz tujih dežel. slovenski izobraženci so se srecevali z židovskim vprašanjem zlasti med svojim šolanjem ali potovanjem po Avstro-Ogrski, kjer je bilo Judov dosti vec. Tam sprejeta prepricanja so nato širili tudi med naše ljudstvo, ki je hitro sprejelo njihove nazore zaradi gospodarskih in verskih razlogov. Žid je veljal za zvitega trgovca, ki je s prodajo slabe robe namerno goljufal ljudi in tako prišel do bogastva. V nevarnosti naj bi bili še posebej obrtniki, mešcani in kmetje, ki bi zaradi njegovega barantanja in oderuštva lahko obubožali, kršcansko ljudstvo pa trpelo, saj bi scasoma celotne vasi in mesta prišla v njegove roke. Protižidovskega razpoloženja ni skrivalo niti slovensko casopisje. Na to temo je objavljenih kar nekaj clankov in v Slovenskem gospodarju kmet s Pohorja izrazi svojo zaskrbljenost: »splošna žalibog je resnica, da naše kmetsko ljudstvo zadnja desetletja cedalje bolj ubožava in hira. Vzrokov za to je vec … Znano je menda že po celem svetu, da kjer se žid naseli, molze in izsesava ljudstvo. Marsikdo, ki ne pogleda dalec od rojstnega praga, bode morebiti vzdihnil: hvala Bogu, pri nas pa še ni veliko teh pijavk! Toda kako se motimo, dokažem v kratkih besedah. Žalibog je še tudi pri nas resnica, da je skoro vsa vecja trgovina od židov odvisna! […] Kdor je toliko drzen, da se jim skuša ustaviti s konkurenco, je navadno izgubljen, ker židovska brezobzirnost v tem ne pozna nobene meje.«1 Glavne lastnosti, ki so jih pripisovali Židom, so namrec bile oderuštvo, goljufivost, sleparstvo in lažnivost, medtem ko so jim najpogosteje ocitali brezobzirno bogatenje, brezverstvo, brezdomovinstvo, izredno sposobnost, da se povsod udomacijo, in pa nesposobnost za fizicno delo. Tako casnik Edinost leta 1883 zapiše, da je bil Žid že od nekdaj le »trgovec, barantac, za poljedelstvo in pozitivno Citirano po: Boris Krabonja: Kdo je Jud?. V: Borec, št. 542543, (1995), str. 791. josip Vošnjak (sl.wikipedia.org) delo se ni nikoli brigal«. Židu ocita, da je vedno »le posnemal trota, dobro opazoval in izkoristil položaj cloveškega društva in tako nahajamo žida, ortodoksnega in brezvernega vedno le na tistej strani, kder se nahaja moc«.2 Podobno tudi tedanji ugleden slovenski politik in literat, Josip Vošnjak, v svoji razpravi Socijalni problem in kmetski stan zapiše: »Židovski rod, ki je že po starem zakonu rajši plesal okoli zlatega teleta, kakor molil pravega Boga in kateremu je prirojena lastnost barantanja in strast lakomnosti, našel je zlasti v Avstriji pripravna tla za naglo bogatenje brez dela in nevarnosti.«3 Josip Vošnjak je, tako kot vecina slovenskih izobražencev, prišel prvic v stik z Judi šele v casu šolanja na dunaju. O Židih si je takrat ustvaril mnenje in jim v svojih Spominih namenil posebno poglavje z naslovom Židovstvo, ki ga je napisal v izrazito antisemitskem duhu: »dokler nisem prišel na dunaj, so mi židi bili neznani. Tam pa sem že na gimnaziji imel par židovskih sošolcev, toda nisem ž njimi prišel v nobeno dotiko. Huje pa je bilo potem v medicini, kjer je že precejšnji del dijakov bil židovske rase. In tu so mi kmalu zaceli presedati po svojih zoprnih telesnih in duševnih lastnostih.«4 Kot dokaz njihove pokvarjenosti pove še zgodbo, ko so pri študiju anatomije barantali celo s cloveškimi kostmi: »Anatomijski sluga je prepariral kosti raztelešenih mrlicev in jih potem nam dijakom prodaval. Nekoc, ko sem bil nekaj glavnih kosti jaz kupil, barantal je tudi židovski dijak s slugo in hotel po vsej sili 2 Edinost, 25. 7. 1883. 3 Josip Vošnjak: Socijalni problem in kmetski stan. V: Letopis Matice Slovenske za leto 1885, Ljubljana 1885, str. 7. 4 Josip Vošnjak: Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1982, str. 47–48. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 odbiti par krajcarjev. Ko sluga ni odjenjal, bleknil je židov: ‘Gut ich zol, aber eine Rippen geben sie mir drauf.’ (Prav, pa placam, ampak eno rebro mi pa dajte povrh.) sluga se je z nami vred smejal in židovu dal povrh kos rebra.«5 Za mnoge slovence je bila zunanjost Židov moteca in kot taka samo odraz judovskih neprijetnih karakternih lastnosti. V opisih je Žid velikokrat umazan, umazanija pa se razume v prenesenem pomenu za njegovo brezvestno dušo in vse ostale negativne lastnosti. Josipu Vošnjaku in ostalim »kršcanskim dijakom arijskega plemena« so bili »tisti židovski obrazi z nizkim celom, zakrivljenim nosom in pohotno napetimi ustnicmi, s krivim hrbtom in, kakor pri madžarskih huzarjih, zakrivljenimi nogami s plošcatimi stopali, z nekako posebno neprijetno vonjavo svojega izhlapevanja« izredno zoprni. Pravzaprav zapiše, da so jim »bili tako zoprni, da še obcevati ž njimi nismo hoteli«. Njihova govorica je bila popacena židovska nemšcina, znacaj pa vsiljiv in predrzen, »brez vsakega cuta za cast«.6 Tako kot Vošnjak je tudi zgodovinar Josip Apih spoznal Žide na dunaju. V razpravi o židovstvu je zapisal, da se od drugega prebivalstva locijo po zunanjosti, noši, obnašanju in nacinu govorjenja. Obute imajo visoke škornje, njihove dolge, crne, talarju podobne suknje pa so tako umazane, da se svetijo. Na glavi imajo precej visoke klobuke, ob sencah pa jim visijo svedrasto zaviti kodri las. Crnikast obraz jim obdaja crna brada, v kateri je pogosto veliko umazanije. Od drugih narodov so telesno šibkejši in zato manj sposobni za vojaško službo in fizicno delo, kar se pozna pri izbiri poklicev: »Gotov in lahek zaslužek, a malo truda, to so pogoji, katere stavi Žid, ako se loti katerega posla.«7 Apih navede še nekaj statisticnih podatkov, v katerih je jasno prikazano, da je med Židi vec oseb s telesnimi napakami. To se je pripisovalo sklepanju zakonov v ožjem krogu, kar naj bi bilo pri Židih bolj pogosto kot pri drugih narodih. Zaradi svoje telesne šibkosti naj bi bili Židi tudi veckrat obsojeni prestopka, kjer se je zahtevala spretnost poneverbe, goljufije itd., 5 Prav tam. 6 Prav tam. 7 Josip Apih: Židovstvo. V: Letopis Matice Slovenske za leto 1886, Ljubljana 1886, str. 25. Židovska svetovna zarota (Illustrierte Geschichte des judentums, 2000) manjkrat pa so bili udeleženi v kaznivem dejanju, ki je zahtevalo vecjo telesno moc.8 slovenskega politika Henrika Tumo je življenje Židov celo zanimalo, zato se je na vlaku veckrat peljal v cetrtem razredu, ker je bil preprican, da bo tam srecal Žide. V svojih spominih opisuje, da »cetrti razred ni imel sedežev; židje so sedeli vsak na svojem svežnju. Vožnja z njimi sicer ni bila prijetna zaradi neprijetnega daha po cesnu in cebuli. Navadno so bili zamazani tako, da so se kaftani kar svetili. Prestajal sem vse to, ker sem hotel poslušati njihove razgovore o prekupcevanju. spoznal sem takrat, kako nacrtno, premeteno in brezobzirno zlorabi žid trgovsko nebogljenost pridnega in poštenega madžarskega in slovaškega kmeta.«9 8 Prav tam, str. 17–61. 9 Henrik Tuma: Iz mojega življenja. Ljubljana: Naša založba, 1937, str. 129–130. VSE ZA ZGODOVINO Eva mally, »juDOVSKI KLAVCI umOrILI KršcANSKO DEKLO …« ZGODOVINA ZA VSE O antisemitizmu se je govorilo povsem odkrito in redko kdo je poskušal olepšati svoje besede ali prikriti svoje protijudovsko nagnjenje. Josip stritar je v Popotnih pismih na primer zapisal, da Judov živih ne more videti, kar sicer ve, da ni lepo, da je neizobraženo in diši po srednjem veku, ampak si ne more pomagati, saj tudi cesna ne mara, ceprav mu ni nic hudega naredil. Potem pa sam sebe popravi in ugotovi, da je to vseeno drugace: »Ne, to je vendar malo drugace: zdi se mi namrec, da, celo preprican sem, da je vse judovsko pleme, kakoršno je, najvecja nevarnost, ki preti nam in omiki, kakoršno si mi mislimo. Kdor pozna to pleme, kakor menim, da ga jaz poznam, on me bode razumel, ne pritikal mi podlih nagibov. Prej se je dejalo: Osamosvoja Judov, sedaj nam bodi geslo: Osamosvoja od Judov.«10 To je samo nekaj primerov, kjer se je anti semitizem usidral v mišljenje izobražencev. svoje predsodke o Židih pa velikokrat širijo med ljudstvo tudi casopisi. Ravno tako kot pri literatih, tudi v clankih naletimo na konkreten opis tipicne židove zunanjosti: »…Njegova tenka, udrta ustna so se raztegovla venomer v senci nosu, zakrivljenega kakor jastrebov kljun in dasi je švigala iz njegovih majhnih, zelenih, odprtih in v gostem obmocju skoro skritih ocij neprestno iskra tajnega gnjeva …«11 V clankih tudi veckrat naletimo na žaljive izraze, s katerimi imenujejo Žide »krivonosi zarod obrezancev« ali »pijavke« in jim pritikajo razne pridevke, kot so neplemeniti, barantaški ter sleparski. leta 1883 v slovencu poimenujejo Žida »Vampir«, ki da je za »zlato tele« pripravljen prodati poštenje, dobro ime, in kot piše v Slovencu, »neverjetno ali vendar le skozi in skozi resnicno – lastnega oceta!«12 Kot že receno, so bili Židje veckrat oznaceni kot bogataši, ki so obogateli z nepošteno pridobljenim denarjem, v casopisih pa so bile veckrat objavljene zgodbe, ki so podkrepile takšno prepricanje. leta 1882 se je tako Slovenec razpisal o sodnem procesu, na katerem se je gnetlo ljudi »nekaj zavoljo velike goljufije, nekaj pa zavoljo zatoženca, bogatega juda; ki si je prigoljufal skoro milijon«. Slovenec po 10 Josip Stritar: Zbrano delo. V: Zbirka dela slovenskih pesni kov in pisateljev, šesta knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1955, str. 406. 11 Citirano po: Krabonja: Kdo je Jud?, str. 801. 12 Slovenec, 11. 8. 1883. jasni, da si je pred leti tedaj reven Žid Enster vzel v najem posestvo pri bogatem grašcaku, a nato je šlo grašcakovo premoženje zmeraj bolj »rakavo pot«, najemnikova mošnja pa se je vse bolj debelila: »Na zadnje je prišlo tako dalec, da je prvi obožal, zadnji pa postal bogatin.« To se je vsem zazdelo zelo cudno, zato so zaceli raziskovati in na koncu so ugotovili, da je grašcaka ogoljufal za najmanj 300.000 goldinarjev. Na sodnem procesu naj bi se Jud »silno surovo obnašal« in celo podkupoval porotnike, a so ga vseeno spoznali za krivega. slovenec na koncu zapiše, da se je iz obravnave zopet videlo, kaj je Jud in zakaj se ga ljudje tako boje. »Koliko judov pa je – vzlasti v Galiciji in na Ogrskem – ki so na enak nacin obogateli in druge na beraško palico spravili, pa niso prišli še pravici v roke!«13 Po drugi strani pa zgodbe posredno opisujejo tudi revšcino, v kateri so živeli židovski prebivalci, le da je v ospredje postavljena umazanost kot prirojena judovska lastnost: »Židinja silberman je imela v svojem, komaj štirim osebam zadostujocem stanovanju enajst oseb. Nekaj jih je spalo v nesnažih posteljah, nekaj pa po tleh. stari žaklji in druge umazane cunje so služile za odeje. Pod neko posteljo sta spali dve 12 letni deklici, ki sta krošnjarili po dnevu s trakovi za cevlje. Žena, otroci in moški spe vse navskiž v tej umazani, ozki luknji. stara umazana ženska srajca je služila za brisaco za vse stanovalce. – Neka druga židinja sviel, ki je bila radi prenapolnjenja stanovanja že veckrat policijsko kaznovana, je imela sobo, v kateri je spalo skup stlaceno 25 oseb. Zrak v tej sobi je bil neznosen. Polovica petrolejskega soda v kotu je bila napolnjena z grdo vodo. V tej vodi so si umivali stanovalci noge in obraze. Umazana stara rjuha je služila vsem za vsakovrstno brisaco. Zraven drugega mrcesa so stanovale v istem prostoru tudi podgane in miši.«14 Odnos do Židov Eden izmed vzrokov, zakaj je med slovenci vladal negativen odnos do Židov, je bil zagotovo tudi ta, da so jih veckrat povezovali z Nemci in ostalimi vladajocimi narodi – Madžari, Italijani in Turki. Še posebej Turki so bili nasprotniki slovanstva in kršcanstva, zato naj bi bili Židi njiho 13 Slovenec, 5. 9. 1882. 14 Citirano po: Krabonja: Kdo je Jud?, str. 800–801. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 vi veliki zavezniki in prijatelji.15 Še vec, v sketovi Miklovi Zali so Židi celo vecji sovražniki kot Turki, saj je krivoverski Turek predstavljal zunanjega sovražnika, medtem ko je bila med nami samimi vecja nevarnost.16 Žid je bil namrec v predstavah slovencev izdajalec, ki je pribil Kristusa na križ in s tem postal sovražnik vsega kršcanskega, saj so ga enacili z izdajalskim Judom Iškarijatom, ki je »Kristusa za 30 srebrnikov prodal«.17 Žid je bil sinonim za ponemcevanje, zato so se ne samo slovenci, temvec vsi slovani pocutili ogrožene zlasti na podrocju jezika in šolstva: »Žid je nemcur in bode zahteval, da bi se otroci v šoli nemški ucili.«18 Bil pa je tudi brezdomovinec, ki se vsiljuje med razlicne narode, ceprav je bil zaradi svojih negativnih lastnosti in vplivov narodu škodljiv in zato nezaželen, zato jih Josip Vošnjak neusmiljeno pošilja nazaj v Palestino: »Tisti rod, ki je Kristusa pribil na križ, bil je potem razpršen po vsem svetu in se je povsod vrival med druge narode, ki so ga sicer zanicevali, crtili in preganjali, izkorišcati in izsesavati pa so se dajali od njega in se še dajo do današnjega dne. […] Tacas sem postal antisemit in ostal dosihmal, preprican, da so semitje prava pokora za vse narode in vredni, da bi se vsi poslali nazaj v Palestino.«19 slovenski casopisi so le redko pisali o nasilju nad Židi, pa še takrat se nam zaradi nacina porocanja zazdi, da je bilo dejanje popolnoma opraviceno: »V vasi lenine na Ogrskem je živel oderuh Žid Jožef stolz, ki je že mnogo ljudi spravil na beraško palico. stolz je dal pred kratkim prodati hišo vdove lorino, katero je z njenimi šestimi otroci iz hiše izgnal. Jokaje je pribežala vdova v bližnjo gostilno, kjer je bilo mnogo ljudi zbrano. Njeno pripovedovanje o postopanju oderuha je ljudi tako razkacilo, da so pridrli v hišo nad stolza in ga ubili. Vest o tej ljudski sodbi se je na dalec okoli razširila. Kmetje od blizu 15 Marko Štepec: O slovenskem odnosu do Židov v drugi polovici 19. Stoletja. V: Bilten strokovnih tekstov in me todoloških napotkov za zgodovinsko raziskovalno nalogo “Priseljenci med nami” za šolsko leto 1995/1996. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1995, str. 8. 16 Igor Grdina: Podoba Žida v slovenski literaturi. V: Kronika 37, 1989, str. 269. 17 Citirano po: Krabonja: Kdo je Jud?, str. 791. 18 Citirano po: Krabonja: Kdo je Jud?, str. 799. 19 Vošnjak: Spomini, str. 46–48. in dalec so prihiteli se na lastne oci prepricat, ce je njihov oderuh res mrtev.«20 Kar nekaj pristašev antisemitizma je bilo tudi v državnem zboru. Eden glavnih nasprotnikov Židov je bil gotovo George von schönerer, ki je po letu 1885 antisemitizem razglašal za odlocilni znak nemškega nacionalnega mišljenja.21 schönerer, ki ga Slovenec oznacuje kot »najhujšega preganjalca judov«22, Fürnkranz in schöffel so ustanovili »pravo pravcato protisemitsko zvezo, katere družabniki se spoznajo na tem, da nosi vsak pri verižici žepne ure žida na vrvici obešenega …«23 schönerer se je boril proti naseljevanju Židov v Avstrijo in Slovenski narod zapiše, da je bilo 25. maja 1882 v državnem zboru zborovanje, ki se ni moglo koncati brez malega škandala, ki ga je povzrocil schönerer: »Mož ima sicer v marsicem prav, a strast in togota smešita ga celo pred levicarji. Prijavil je zopet peticijo mesta stockerau proti naseljevanju ruskih židov v Avstriji.«24 Ravno takrat se je namrec po slovenskih casopisih veliko pisalo tudi o ruskem preganjanju Židov. Za to naj bi se Judje mašcevali, na njihovo krutost pa Slovenec opozori z dogodkom, ki se je zgodil 6. maja 1882: »Iz Berna se piše, da sta se 2 Juda, prvi mlinarjev sin, a drugi nek osemnajstletni mladenic prav po stari judovski šegi znosila nad tremi kršcanskimi otroci. Te otroke sta zvabila na vrt, potem zaprla v klet, cez nekaj casa jih zlekla na vrt, zvezala, nad 3 ure pretepala, psovala in se ž njimi norcevala. Ako so otroci bolecine upili, žu- gala sta jih ustreliti in sta psa v nje šcuvala. Juda sta se med tem smejala, rekoc: ‘Kar vi delate Judom na Ruskem, to delava midva vam.’ Konecno sta jih na klop položila in vsakemu odštela po 25 s palico. To je komaj verjetno, a policija sama je to objavila ter rekla med drugim: decki so strašno zdelani in silovitosti se nad njimi vidi, ker bili so v pravem pomenu te besede – muceni. Ko je oce hudodelcev o tem zvedel, ponujal je staršem denarja, da bi molcali, a sodnija je stvar v roke vzela.«25 25. maja isti casopis objavi novicko, da sta bila Juda Brück in 20 Citirano po: Krabonja: Kdo je Jud?, str. 798–799. 21 Janez Cvirn: Trdnjavski trikotnik – Politicna orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Maribor: Založba Obzorja, 1997, str. 133. 22 Slovenec, 23. 5. 1882. 23 Slovenski narod, 19. 4. 1882. 24 Slovenski narod, 27. 5. 1882. 25 Slovenec, 6. 5. 1882. VSE ZA ZGODOVINO Eva mally, »juDOVSKI KLAVCI umOrILI KršcANSKO DEKLO …« ZGODOVINA ZA VSE Bagelos obsojena – prvi na 8, drugi pa na 3 mesece zapora.26 Istega leta je zborovalo protižidovsko društvo Reformverein. društvo se je zelo hitro razvilo in na zborovanju je bilo prisotnih kar 960 ljudi: »Židovstvu naklada se vse zlo, kar ga je v državi. Korumpirano casopisje, politicni boji med dvema velikima strankama, cela kopa slabih zakonov iz prejšnje dobe, velikanski državni dolgovi, popacenost velicih podjetnikov, ki se bogate ob žuljih ubozih delavcev, propad kmetijstva, obrtnije, trgovine, kratko in malo vsega je krivo židovstvo. In ce si poslušal temeljite dokaze v govorih brez slepecih fraz in to od izkušenih nemških mož, moral si nazorom pritrjevati. Ko je schönerer rekel: zavedajmo se, da smo kristijani, da je kristijanska malomarnost kriva, da cvete židovska žurnalistika, kristijanska pa hira, da se bogate židovski fabrikantje in trgovci, kristijanski pa tarnajo, da so naša društva postala celo židovska- to vse zakrivljuje malomarnost kristijanska! Te besede govoril je schönerer, ki je na glasu zbog svoje velike, da brezozirne odkritosrcnosti!«27 Casopisu Slovenec se tudi ne zdi prav, da so Židi dobili enake pravice kot kristjani in zapiše, da je oblast »do podložnih judov« že od nekdaj ravnala zelo razlicno: »… po nekodi so jih zatirali, drugod negovali in pestovali, ker so mislili, da je to prikladno državni koristi. Ne prvo, ne drugo ni pravo. Kjer so mislili to vprašanje rešiti tako, da so judom dali kristijanom enake pravice in zakonostavstvo ni delalo razlike med kristijani in judi, pokazalo se je, da jud ostane jud; on ume v vsakem položaju vodo obracati na svoj mlin. Ko so postali jednakopravni, zaceli so spodrivati kristijane, ako je njihovi osebi koristilo, spodjedali so državo in izdajali kraj, kjer so najdli varno zavetje.«28 Afera Tisza-Eszlar Še vecji odpor je pri ljudstvu izzvalo prepricanje, ki so ga veckrat podpihovale tudi konkretne zgodbice, da so Židi vpleteni v umore. Njihova »verska blaznost« naj bi bila vzrok za izvajanje obrednih umorov že od srednjega veka naprej. V nekaterih 26 Slovenec, 25. 5. 1882. 27 Slovenski narod, 19. 6. 1882. 28 Slovenec, 6. 5. 1882. Podoba Ester Solymossy (www.newworldencyclopedia. org/entry/blood_libel) sodnih procesih so bili Judje obtoženi, v drugih oprošceni, a v predstavah ljudi so bili vedno krivi. Podobno je bilo tudi v primeru umora Estere solymossy v Tisza-Eszlaru na Ogrskem. sodna obravnava je potekala leta 1883 in je bila ena najbolj odmevnih v 80. letih 19. stoletja. Umora je bila osumljena skupina Židov z rabinom na celu in po mnenju mnogih so bili gotovo krivi. da so bili oprošceni, seveda ni bil dokaz za njihovo nedolžnost, ampak je bil takšen rezultat samo posledica vpliva njihove moci in denarja. deklica Estera solymossy je izginila v casu judovskih velikonocnih praznikov 1. aprila 1882. Prve novicke se zacnejo pojavljati v slovenskih casopisih šele sredi junija, in sicer prvi poroca o umoru Slovenec, ko 17. junija zapiše: »Predstojnik iz lupkov je naznanil, da je Ester solymossy tam v službi. To je tista deklica iz Tisza-Eszlar, o kateri so govorili, da so jo judje k sebi zvabili, potem ji pa vrat prerezali, da so kri vlovili, katero baje potrebujejo pri svojem velikonocnem jagnjetu.«29 20. junija pa isti casopis objavi, da je Ester solymossi »zginila, je ni, pa je le ni; tista deklica (Marija Zamb), od ktere se je govorilo, da je prava solymossi, je bila podtaknjena«.30 Vse slovenske casopise so tako do konca avgusta polnile krajše ali daljše novicke o izginotju 14-letne kršcanske deklice. Po že koncani obravnavi naslednje leto pa pisci po casnikih objavljajo celo 29 Slovenec, 17. 6. 1882. 30 Slovenec, 20. 6. 1882. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 tno zgodbo – od dneva izginotja do konca obravnave – in nam tako nudijo popoln pregled dogodkov: »Estera, hci uboge vdove, morala je služiti uže od prve mladosti in je zadnjic v službo vstopila dne 1. marca lanskega leta pri svoji sorodnici gospej Andrea Huri v Tisza Eszlaru. Tam delale so se priprave za velikonocne praznike. Gospodinja Huri poslala je dne 1. aprila deklo Estero z namenom, si zmalati hišo, barve kupit v drugi konec sela, in šla je tja med 10. in 11. uro dopoludne, in dokazano, je da je krog opoludne res kupila barve pri trgovcu Kohlmayer-ju, grede tja in nazaj govorila je s svojo sestro sofijo, pa so jo videle tudi druge osebe, izrekoma sestra videla jo je hoditi do malna v selu, tam pa se je zgubil njen sled. Še popoludne omenjenega dne iskala jo je gospodinja Huri, ostrašena mati in pa vdova Gabrijela sollimossy-a; mati prejokala je vse ulice in judovski cerkvenik Jožef scharf jo je tolažil, da se bode uže še našlo …«31 Casnik Edinost na tem mestu še doda, da jo je mati sama iskala po vasi in ko je šla mimo sinagoge, jo je »sluga sinagoge « vprašal, kaj išce. Ko mu je mati odgovorila, da išce svojo hcerko, pa je pristavil: »… da se je tudi v nekem drugem ogerskem kraju pred nekaterimi leti prav pred judovskimi prazniki zgubila neka deklica, ljudje da so jo judom ocitali, da so jo oni ubili, a da so to deklico kesneje mrtvo dobili na polju«.32 Mati solymossy sprva besedam ni dala posebnega pomena, ko pa je bilo vse iskanje zaman, se je spomnila teh besed. »strašna sumnja se obudi v njenem srcu; ona to sumnjo razodeva drugim, a noben je ne posluša. A nic ni tako skrito, da ne bi prišlo na dan. Komaj petletni fanticek Jožefa scharf-a pravil je mej igranjem drugim otrokom, da je njegov oce vlovil kristijansko deklico, katerej je židovski mesar vrat odrezal.«33 19. maja je prišel preiskovalni sodnik in »vsled tega pricelo se je živahno gibanje v sicer mirni vasi. Preiskovalni sodnik dejal je pred vsem sumljive jude pod policijsko nadzorstvo in potem zaslišal je malega samuela scharfa, in ta je tudi njemu povedal, da je Estera prišla v stanovanje njegovih starišev, in ko ji je eden v prico veliko ljudi vrat prerezal, lovili so njeno kri v krožnik. Oce 14letnega Morica scharfa in drugi sumljivi tajili so odlocno kaj vedeti o pogrešani Esteri. Preiskovalni 31 Novice, 27. 6. 1883. 32 Edinost, 11. 8. 1883. 33 Prav tam. sodnik pa jim ni verjel, in Moric scharf, ki je še dne 20. maja trdil, da o Esteri ni nikdar cul in da nic ne ve, obstal je drugi dan pred varnostnim komisarjem Rusky-em in sodnijskim pisarjem, da je njegov oce Estero s pretvezo, da naj bi mu pomagala predevati svetilnike, s ceste notri poklical, potem jo je skupno z beracem, pri njem stanujocim, peljal pred tempelj, tam jo je položil na tla in jo slekel do srajce, dva cerkovnika sta jo držala, tretji pa ji je vrat prerezal in na krožnik vjeto kri zlil v pisker. – Moric scharf videl je vse to, kakor je obstal, skoz kljucavnico vrat v tempelj, šel pa je gledat zato, ker je cul jok Estere. – Ko je bilo to koncano, videl je še Moric, da so ji krog vrata zavili cunjo in jo zopet oblekli v njeno obleko, imenuje tudi osebe, ki so bile tedaj zraven.«34 Nato je Moric povedal še, da so mu po umoru ukazali, naj zapre sinagogo. Takrat je šel noter, vendar o umoru ni našel nobenega sledu vec, niti kapljice krvi, ker je bilo vse pocišceno. Ko se je sodna obravnava že zacela, je komisija pregledala sinagogo in se prepricala, da je res mogoce skozi kljucavnico videti v notranjost sinagoge. Glavna ovira pri preiskovanju umora je bila, da je truplo izginilo, zato je hotel preiskovalni sodnik na vsak nacin najti Estero živo ali mrtvo, a našel je le 57 centimetrov široko in 51 centimetrov globoko jamo na vrtu pri sinagogi, ki je bila prekrita z ilovico in za katero ni bilo pojasnila, cemu naj bi služila. Preiskava ni napredovala vse do 18. junija: »Ta dan namrec izvlece poljski cuvaj Olah s pomocjo dveh brodnikov iz reke Tisze mrlica blizo 140 centimetrov dolge, srednje rejene, okoli 14 let stare deklice, kakor je trdil okrajni sodnik, in na njeni levi strani našla se je v papir zavita plavkasta barva.«35 Židje naj bi mater nesrecne deklice celo poskušali podkupiti z denarjem, da bi pritrdila, da je v Tisi najdeno dekle resnicno njena hcerka, vendar je mati ponudbo srdito zavrnila in dogodek sporocila sodniji. Šest oseb je na sodišcu sicer trdilo, da je truplo, ki so ga našli v Tisi blizu dade, res Ester solymossy, vendar so njene sošolke, prijateljice, mati, katoliški duhovnik in ucitelj iz Tisza-Eszlarja to zanikali. Tudi zdravniki so po pregledu trupla ugotovili, da je dekle, ki so jo našli v reki, umrlo za jetiko in ne more biti Ester: »Po raztelesenji izrekli so tamošnji zdravniki, da je mrlic truplo dekleta najmanj 18 let starega, katero je, po nohteh soditi, 34 Novice, 27. 6. 1883. 35 Prav tam. VSE ZA ZGODOVINO Eva mally, »juDOVSKI KLAVCI umOrILI KršcANSKO DEKLO …« ZGODOVINA ZA VSE živelo brez težkega dela, ki je umrlo k vecemu 10 dni poprej za oslabljenjem krvi in ki je bilo kot mrlic v vodo vrženo komaj tri do štiri dni poprej.«36 Preiskovalni sodnik je nadaljeval z raziskavo, zato je zaslišal brodarje, ki so našli truplo: »Eden teh izrece, da je to truplo prišlo iz zgornjih krajev, da ga je pripeljal nek žid pod svojo plavico, pa da so to truplo blizo dade preoblekli v drugo obleko. On da je vse to pomagal in da je dobil za to placilo od nekega žida. Potem da je truplo privezal pod svojo plavico in ga po Tisi še dalje peljal, onkraj dade pa na suho del, in od tam, da so potem truplo dalje prenesli.« Novice pri tem dodajo, da so zaprli tudi brodarje in da je preiskava pokazala, da je Moric scharf govoril resnico; da so Židje umorili Ester in podtaknili drugo truplo, ki so ga oblekli v njeno obleko, brodarje pa so podkupili.37 »stvar je stala jako slabo za žide, posebno pa za to, ker je bilo vse kršcansko ljudstvo razburjeno, ceš, da življenje kristijanov ni vec varno pred židi, ker rabijo kršcansko kri pri verskih obredih, kar je bilo uže od poprej nekoliko znano, a bi bilo s to dogodbo, ce je resnicna, še bolj potrjeno.«38 19. junija 1883 se je v Nyirengyhazi zacela sodna obravnava umora, ki je po celem svetu dvignil veliko prahu. Umora je bilo obtoženih 15 oseb. salomon schwarz, leopold Braun, Abraham Buksbaum in Herman wollner naj bi »dne 1. aprila na dvorišci sinagoge tja privabljeno solymosy zaklali s tem, da so jej vrat prerezali. To je vec pric potrdilo. Zatoženih je tudi vec druzih osob, da so pri tej moritvi pomagale.«39 Pri umoru naj bi sodelovali še Josef scharf, Adolf Junger, Abraham Braun, samuel lustig, samuel weisenstein in Emanuel Taub. Po porocanju Slovenskega naroda naj bi predsednik sodišca obravnaval obe obtožbi loceno – najprej umor Estere solymossy in nato še tihotapljenje trupla, katerega so bili obtoženi Amsel Vogel, Janko smilovic, david Hersko, Martin Gross in Ignac Klein. »Predsednik Kornis je baje dejal, da je preprican, da so židje umor zvršili v tem redu, kakor to opisuje prica mladi scharf; kot sodec pa da hoce razsojevati po zakonih, ne po osobnih cutih.«40 36 Prav tam. 37 Edinost, 11. 8. 1883. 38 Prav tam. 39 Edinost, 8. 7. 1882. 40 Slovenski narod, 19. 6. 1883. O zacetku obravnave so pisali vsi slovenski casopisi in Novice ugotavljajo, da »zanimiva je ta obravnava ne le sama na sebi, ampak posebej še zato, ker rešitev te dogodbe živo sega v vprašanje protijudovskega gibanja, in pa zato, ker je glavna prica umora lastni mladoletni sin zatoženega juda scharfa«.41 »sodnijska soba je bila še pred obravnavo natlacena do dobrega. Pripeljani so bili zatoženi in ob pol desetih se je pricela sodnijska obravnava.«42 Med 115 zaslišanimi pricami je prva nastopila mati umorjene deklice in rekla: »srce mi pove, da so mi judje otroka umorili.«43 Prica je povedala tudi, da so jo hoteli Judje podkupiti in ji ponujali 1000 gld, da bi molcala, ko bi se Estera vrnila. Mati pa ni vedela, ali so ji Židi morda hoteli »kako ptujo deklico poslati v hišo, da bi jo bila za svojo sprejela«.44 drugi dan je bil zaslišan Jožef scharf, oce štirinajstletnega Morica scharfa, edine price, ki je dejanje videla. »Oce pravi, da se je decek zmirom lepo vedel, zatožbo pa imenuje izmišljeno. On pove, da je o priliki ko je izginila Ester pripovedoval nekaj enakega, kar se je zgodilo njega dni, ko je bil on še mlad, pokazalo se je, da so bili judje nedolžni. državni pravnik je na to opomnil, ter rekel: mogoce, da scharfovi otroci od tod vedo basen, da se kršcanska kri potrebuje o velikonoci pri judih. Ko si scharf in vdova solymossy stojita drug proti drugemu, pravi solymossy, da jo je scharf na cesti srecal ter jo tolažil. Zatoženi pravi, da je to storil, ker so jude veckrat dolžili, da so umorili kršcanske deklice, katere so zginile. Ko se proti stavita scharf oce in sin, vstane poslednji pri tem, kar je rekel, in imenuje svojega oceta lažnjivca.«45 Med pricami je bilo tudi vec žensk, ki so tisto soboto opoldne slišale klice na pomoc. Najbolj zanimivo pa je bilo pricanje sodnijskega pisarja Peczelyja, ki je v Nyiregyhazo spremljal Morica scharfa in je na sodišcu obnovil pogovor, ki sta ga imela na poti. Peczely naj bi Morica vprašal, zakaj noce povedati, kar je videl, nakar je decek odgovoril, da si ne upa, ker bi ga Judje ubili ali pa bi ga njegov oce obesil. Ko pa mu je zagotovil, da ga bo sodnija 41 Novice, 27. 6. 1883. 42 Slovenec, 23. 6. 1883. 43 Prav tam. 44 Slovenec, 28. 6. 1883. 45 Slovenec, 26. 6. 1883. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 varovala, je popustil in povedal, da »je njegov oce Estero poklical v sobo, da je luc z mize prenesla na omaro. Na to je prišel velik, rujavkast berac, in je Estero peljal seboj v judovski tempel. Tam jo je zgrabil, vrgel na tla, mesarja iz Teglasa in Tarezala sta jo držala za nogi in prsa, oce njegov pa ji je prerezal vrat.«46 Ce so na zacetku obravnave vsi casopisi še pisali, da vse kaže zelo slabo za Jude, pa se je po šestih dneh obravnave stvar že nekoliko preobrnila njim v prid: »Šest dni je že trpela preiskava, ko to pišemo, in veliko pric je bilo že zaslišanih, pa iz njih izjav je dozdaj le toliko razvidno, da judovske price skoraj vse zdaj drugace govore kakor takrat, ko so bile prvic izprašane. Na vprašanje sodnijskega predsednika, od kod to prihaja, so se vecidel izgovarjale, da jih je preiskovalni sodnik Bary strahoval in da so od strahu morda drugace pricale kakor sedaj.«47 da bi prišli do bolj temeljitih dokazov, je komisija celo še enkrat odkopala truplo ženske, ki so jo našli v Tisi: »… zopet so izrekle mnoge price in mati rajnke, da je sicer teško poznati, ker truplo je uže mocno gnilo, a da to truplo je truplo vse druge ženske, ki je morala za vec let starša biti od Estere.«48 Navzoci so bili tudi trije profesorji medicinske visoke šole v Budimpešti: »sodnija odbila je predlog izvedencev, da bi se jim naznanil izrek zdravnikov in je odrekla tudi poslati v Budapešt vse dele mrlica. Potem so izrekli profesorji, da se ne morejo pridružiti sklepom prvih zdravnikov ne glede starosti in ne glede vzroka smrti; po njihovi misli bilo je ono truplo od 14 do 17 letnega dekleta.«49 Zaslišanih je bilo tudi vec zdravnikov, ki so bili prisotni pri raztelesovanju mrlica. Tudi njihove izjave se niso ujemale: »Vec zdravnikov je trdilo, da izpoved Morica scharf-a, ki je vse to drobno pripovedoval, kako so deklici vrat prerezali in kri vlovili, ne more biti resnicna, ako se namrec prereže žila, kri buhne iz telesa, in vse dalec oškropi, a drugi zdravnik je zopet trdil, da to ni tako, ako se prereže le ena žila, tacas kri odteka bolj pocasi. Poglavitno vprašanje se je pa sukalo o tem, ali je iz vode potegnjena oseba bila Ester solymossi, ali bil je to kak drug mrlic. – Ako je najden mrlic Ester, 46 Slovenec, 28. 6. 1883. 47 Prav tam. 48 Edinost, 11. 8. 1883. 49 Novice, 27. 6. 1883. Nagrobnik Ester Solymossy (kuruc.info/r/9/38401/) tako je niso Judje umorili, marvec deklica je v vodo skocila, ali jo je kdo pahnil. Ako pa ni, tako so Judje mrlica Estri podobnega kje izkopali, v Esterno obleko utaknili in v vodo vrgli, da bi sled zmešali. Tudi o tem so ocividci, zdravniki navskriž mislili, osebe, ki so Ester dobro poznale, namrec nje mati in teta, pravijo, ta mrlic ni bila Ester, zagovorniki in drugi pa le silijo, da to je bila Ester. Zdravnikov nekdo je vec ko desetkrat pregledal mrlica, ni našel na vratu nikjer nic sledu kake prereze, Ester je imela na nogi sled, ko ji je krava na nogo stopila, ta sled so eni videli, drugi zopet ne.« Slovenec vse skupaj komentira, da je stvar »grozno žalostna in nam kaže globok nravni prepad«,50 11. julija pa celo zapiše, da je obravnava nepravicna: »Zaslišani so bili brodniki, ki so obdolženi tihotapstva z mrlicem. Po vecem so preklicali vse, kar so prvikrat obstali pri preiskavi, rekoc, da niso smeli svobodno govoriti, da so jih na razne nacine silili drugace govoriti, kakor je bilo res, da so jih tako ali tako mucili in prisilili, da so obstali kar so sodniki hoteli izvedeti. Nekdo, ki je štirikrat bil zaslišan je vselej drugace izpovedal. Price, katere kaj izpovedo za Jude obteživnega, zagovorniki, katerih je menda toliko kolikor obdolženih, tako križem izprašujejo, da se nazadnje zagovore in v nasprotje zapleto, potem pa kažejo, ceš, toliko veljavo imajo price. Posebno hudo se pa godi ženskam, katere pridejo v tak ogenj, revce postanejo vse zbegane, in vse križem govore, mater umorjene solymossi tako sem in tja izprašujejo, da na zadnje reva ne bode vedela, kakšna je bila njena hci. Tako se zarad te judovske pravde širi moralno spridenje med ljudstvom, ljudje zgube ves strah Božji, s prisegami se igrajo, kakor otroci z lešniki …«51 Pojavile so se tudi price, ki so trdile, da so bili obtoženi tisto noc, ko naj bi se umor zgodil, nekje drugje. drugi so spet dokazovali, da so Ester, ki 50 Slovenec, 19. 7. 1883. 51 Slovenec, 11. 7. 1883. VSE ZA ZGODOVINO Eva mally, »juDOVSKI KLAVCI umOrILI KršcANSKO DEKLO …« ZGODOVINA ZA VSE naj bi zginila v soboto med 11. in 12. uro, videli še kasneje tistega popoldneva. Še pred razglasom pa so nekateri casniki že uganjevali rezultat razsodbe: »sodnijska obravnava zarad Tisza - Eszlarskega umora, za ktero se je zanimal celi svet, bila je vceraj (31.7.1883) dovršena in v petek bodo razglasili razsodbo. Ni dvoma, da bodo zatoženci oprošceni, ker smo že med obravnavo videli silno cudno prikazen, da je državni pravdnik iz tožnika postal najgorecnejši zagovornik zatoženih judov in je po dovršeni obravnavi sodnikom priporocal, naj zatožence oproste.«52 3. avgusta je bila objavljena razsodba in štiri dni kasneje Slovenec poroca o zakljucku obravnave: »Pravda o Tisza -Eslarski zadevi je sedaj dovršena. Esther solymossy- jeve ni, pa je le ni, a moritve obdolženi so nekrivi spoznani; gosta tema zopet zakriva tajnost, kam je Esther izginila; kajti sodnija je izrekla, da se ne more za gotovo vedeti, je bil li mrlic iz dadae res tisto nesrecno dekle, kratko malo, rekla je sodnija, ne more se vedeti, od kod je prišel ta mrlic. Oglejmo si nekoliko okolišcine, ko se je razsodba zacula. Vže dolgo pred 11. uro je bilo vse polno ljudstva v sodni hiši. Tudi mati solymossy je prišla v crno oblecena prej, kakor navadno na prostor za price. ljudi so morali se silo odvracevati iz sodne hiše; sicer je bilo po mestu kakor po navadi. Zatožene so pripeljali ob 11. uri v dvorano; niso bili videti posebno razdraženi. sodišce pride 5 minut cez 11. uro v dvorano. Vse posluša, nastane tišina in predsednik prebere sodbo: V imenu Njih Velicanstva presvitlega kralja! Kraljevo sodišce v Nyiregyhaza izreka na podlagi tožbe v javni konecni obravnavi od dne 19. junija do 31. julija po zaslišanji državnega pravnika, privatnega tožnika in zastopništva naslednjo sodbo: salomon schwarz in drugovi se tožbe odvežejo in se imajo takoj oprostiti; troške prevzame država. Predsednik podpira razsodbo z razlogi, bistveno je bilo to, da se ne more dokazati, ali so bili res krivi, cesar jih dolže.«53 Slovenec zakljucek obravnave komentira, da so bili Judje sicer oprošceni, ker ni bilo dokazov za obsodbo, vendar pa 52 Slovenec, 1. 8. 1883. 53 Slovenec, 7. 8. 1883. si je iz celotnega dogodka vredno zapomniti dve stvari: »t.j. solidarnost judov po vsem svetu in da tisti ne dobi denarja na posodo, kdor se judom zameri. ‘denar, vladar’.«54 Tudi Edinost zapiše svoja opažanja, da so se pri obravnavi price tako razlicno izrekale, »da se je skoraj videlo, da je na enej strani razkacenost, na drugej pa spridenost govorila«.55 Na koncu obravnave se je pojavilo tudi vprašanje, kaj narediti z Moricom scharfom: »stanoval je do sedaj v komitatnej hiši, a zdaj se mu ponujajo razni ljudje, mej njimi tudi baron Hirsch, bogat žid v Parizu, da ga vzamejo k sebi, a Moric je odbil vsem in pojde, kakor se sliši, zopet k svojim starišem. Ti zadnji in vsi drugi zatoženi židje pa se preselijo iz Tisza Eszlar v druge kraje in je scharfova družina uže došla v Pešto; a tam se je baš te dni vzdignilo ljudstvo proti židom in terja, da scharfova družina ne sme ostati v Peštu, vsled cesar je stari scharf zdaj pod varstvom policije in bo moral skoraj gotovo iz Ogrske.«56 Afera je še dolgo odzvanjala v casopisih. Mnogi so uganjevali, kaj se je zgodilo in kje je truplo Estere solymossy, medtem ko Slovenec poroca, da so židovski casniki celo objavili svojo teorijo, da se je dal mladi Moric scharf, glavna prica obravnave, podkupiti za 2000 goldinarjev. seveda se Slovencu to ne zdi nic cudnega, teorijo pa sprejme z utemeljitvijo, da »židov tudi srcnega cuta, one mocne in sladke vezi ne pozna, ki veže dece na stariše. Novega bi sicer to od tega naroda nic ne bilo, kajti pred skoraj 19. stoletji križal je zavoljo denarja vecno Resnico - Jezusa Kristusa, zakaj bi še danes navaden žid za - 2000 gold. place ne izdal. Oce sem, oce tje, denar - zlato tele, to je prva in edina moc, prva edina vrednost, vse drugo je nic. Resnicno!«57 Neizpodbitna krivda in posledice afere Ves cas so casopisi vzporedno z novicami iz sodne obravnave objavljali tudi zgodbe preteklih podobnih dogodkov, ki so potrjevale resnicnost židovskih obrednih umorov in prinašale nove dokaze za njihovo krivdo. 54 Prav tam. 55 Edinost, 11. 8. 1883. 56 Prav tam. 57 Slovenec, 11. 8. 1883. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Jožef Czafik, uradnik pri ogrski državni železnici, je povedal dogodek iz svoje mladosti. leta 1843 je obiskoval gimnazijo v Požunu (Bratislavi), kjer je prijateljeval z nekim židovskim deckom lichtenthalom. Veckrat je prišel tudi k njemu na dom, ki je bil nasproti dvorišca stare sinagoge: »Bil je velikonocni cas, sabotni dan. Ko sem omenjeni dan svojega tovariša obiskal ter ga proti mraku zapustil, videl sem odhajajoc vrata stare sinagoge odprta. Radoveden stopim vanjo, da bi videl, kako judje opravljajo službo božjo. V sinagogi sem videl stati šest do sedem mož. Nisem se nadjal prav nic hudega. Zapazil sem pa kmalo, da so zaceli o meni govoriti, in eden teh možakov se je hitro spravil k vratam ter jih od znotraj zaprl. To se mi je zacelo cudno zdeti; bal sem se, da me bodo venkaj zapodili. Naenkrat pa zagledam v tej družbi tudi oceta svojega šolskega tovariša lichtenthala. Ta me urno poprime za roko ter popelje, ocitno zoper voljo druzih, v svoje stanovanje. Tu je zacel v nerazumljivem mi jeziku pripovedovati nekaj svoji ženi in otrokom, tudi svojemu sinu, mojemu tovarišu. dobro se spominjam, kako me je strah sprehajal, videti, da so vsi z velikim strmenjem ga poslušali. – drugi dan mi je zacel moj tovariš lichtenthal, s katerim sva bila prav prisrcna, tako-le pripovedovati: ‘Ti, Jožef, velika sreca je bila za-te, da so bili vceraj tudi moj oce v tempeljnu, sicer bi ti bil klavec vrat prerezal.’ dasiravno nisem o teh in enacih judovskih stvareh nicesa vedel in sem bil s to judovsko družino prav znan, vendar je to napravilo na me velikanski vtis. – Jaz te dogodbe svoje mladosti nisem nikdar pozabil ter sem jo mnogim pripovedoval. da se je pri sedanjem Tisza - Eszlarskem dogodku spomin na moj lastni pripetlej zopet mocno oživel, se lahko razumi. – Ako bi ne bilo starega lichtenthala takrat pri meni, gotovo bi bil jaz žrtva strašnih judovskih vraž. Ester solymosy je mrtva in ne more pricati vec. Jaz pa še živim in zdi se mi, da sem dolžan to tudi sodržavljanom naznaniti.«58 Resnicnost ritualnih umorov je potrdil tudi moldavski rabin, ki se je leta 1803 spreobrnil in objavil delo z naslovom Pobijanje judovske vere in njihovih obredov iz sv. pisma stare in nove zaveze. V spisu je pisec povedal, da so mu skrivnosti judovskih obredov, pri katerih rabijo tudi kršcansko kri, popolnoma znane, vendar to ni nobena pisna zapoved, ampak ustno izrocilo. »Te skrivnosti pa 58 Slovenec, 24. 7. 1883. Židovski ritualni umor (http://engforum.pravda.ru) ne ve vsak jud, ampak le tisti, ki se kažejo najbolj zanesljive. Tistemu, kteremu hoce rabin ali družinski oce to skrivnost razodeti, zatrjuje s strašnimi zarotbami, da bi se ja ne predrznil tega nobenemu kristjanu, pa tudi nobeni judinji izdati; scasoma utegne to odkriti enemu svojih sinov, kteri se mu zdi najbolj moder in molcec. Neofit pripoveduje, kako je on zvedel od svojega oceta to skrivnost v 13.letu svoje starosti, takrat, ko ravno judje vencajo svoje otroke z ‘vencem moci.’ Ko mu je oce položil venec na glavo, mu je izrocil tudi to skrivnost, ktero je judom sam Bog razodel in zatrdil; pristavil pa je sinu: ‘Moj sin, rotim te pri silah nebes in zemlje, da to skrivnost v svojem srcu obdržiš. Ne povej je ne svojim bratom, ne svojim sestram, ne svoji materi, ne svoji soprogi, ali kterikoli živi osebi, ampak samo enemu, kteri je tega najbolj vreden zarad svoje modrosti in molcecnosti in ravno s tem narocilom, kakor jaz. Moj sin, zemlja naj ti odpove svoj pocitek in naj ne sprejme v svoje osrcje tvojega trupla po smrti, ce bi se predrznil kedarkoli in kakorkoli, naj ti bodo razmere še tako strašne, to skrivnost razodeti; v tem slucaji naj pride moje prekletstvo cez te, naj te spremlja noter do smrti in celo v vecnost.’ Neofit pripisuje strahu pred temi zarotbami in prekletstvom, da mnogo judov, ki se pokristjanijo, tega niso razglasili, ali pa še celo tega vedeli niso. Prej navedena knjiga obsega razun prestave Neofitovega spisa še obširen dodatek, kjer pripoveduje zgodovino samo javno znanih obrednih umorov cloveških ter jih našteje od l. 1071 prav po imenu 75. Zadnji je bil v Tisza - Eslarji, o kterem se sodba ravno zdaj vrši.«59 59 Slovenec, 24. 7. 1883. VSE ZA ZGODOVINO Eva mally, »juDOVSKI KLAVCI umOrILI KršcANSKO DEKLO …« ZGODOVINA ZA VSE Najbolj pa naj bi se po besedah Slovenca Židje bali dr. Avgusta Rohlinga, ker je svetu dokazoval in pojasnjeval njihove zlocine in grozovite obredne umore prav iz korenine, iz njihovih lastnih knjig. dr. Rohling, profesor v Pragi, ki je bil tudi izvrsten poznavalec hebrejskega jezika, je »pregledal in pretuhtal mnogo judovskih obrednih knjig in njih satansko-hudobnega ustnega izrocila ter razkriva svetu njih zlobne in pogubljive nauke in nacela«. Rohling se sklicuje na Sohar, knjigo, ki je Judom še svetejša od Talmuda, in je trdil, da je v njej zapisano: »… da so vsi, ki niso judje, brezbožneži in da naj koljejo judje njih deklice na sledeci nacin: 1. Klanje naj se vrši v navzocnosti prav zanesljivih judov, ker sveta daritev se ne sme opravljati na skrivnem, ampak z azistenco, t.j. da še drugi pomagajo. 2. Pricujoci judje naj molijo še pred klanjem kesanje da postanejo grehov cisti in se ocišceni vdeleže najsvetejše daritve. 3. Predno žrtev zakolje, izgovarja klavec neko molitev, v kteri on obljubi, (in ž njim vsi drugi), da ne bo pred posvetnimi ljudmi in sploh pred nobenim, kteremu je ta sveta rec neznana, nikdar o tem govoril, ne vprašan odgovarjal ter se tudi ne pred nikomur hvalil tega v resnici svetega dela, ki ga hoce zdaj izvršiti. 4. daritveni nož je klavni nož, kterega morajo 12krat poskusiti, ce bi imel morda še kje kako škrbino. 5. deklici, predno zakoljejo, zamaše usta popolnoma, da ne krici, ampak umrje kakor žival, ki ne da glasu od sebe. 6. deklico morajo klati tako, da ji odtece vsa kri in da njeno truplo obledi, kakor mrlic. 7. Ko je deklica zaklana, govori klavec še sklepno molitev ter stori Bogu obljubo, vsak dan, ako bo le mogel, tak dar mu preskrbeti.«60 da je afera Tisza-Eszlar mocno vplivala na ljudstvo tudi še kasneje, kažejo volitve na Ogrskem leta 1884. Slovenski narod zapiše, da so antisemiti na volitvah dosegli takšen uspeh, kakršnega ni nihce pricakoval in je antisemitizem, kot kaže volilni izid, v zadnjih letih na Ogrskem zelo napredoval. Pri volitvah se je pokazalo, da imajo antisemiti veliko »simpatij in pristašev« tudi med prebivalstvom: »Ta položaj ima svoj izvor v pevelikej popustljivo 60 Slovenec, 1. 8. 1883. sti proti židom in v obžalovanja vrednih ogerskih odnašajih, ki so se v vsej svojej nagoti pokazali povodom Tisza-Eszlarske pravde. Narod spoznal je, da ne vlada pravica, temvec židovski denar, da je mnogo tacih v višjih krogih, ki nemajo cistih rok in ‘Tisza-Eszlar’ postal je tako rekoc bojni klic mej volitvami in Eotvos, zagovornik židov v tej pravdi propal je v vseh volilnih okrajih sramotno, szalay, zastopnik matere umorjene Ester solimossy pa je bil sijajno izvoljen.«61 Viri: Slovenec Edinost Novice Slovenski narod Slovenski gospodarApih, Josip: Židovstvo. Letopis Matice Slovenske za leto 1886. ljubljana, 1886 stritar, Josip: Zbrano delo. ljubljana: državna založba slovenije, 1955 Tuma, Henrik: Iz mojega življenja. ljubljana: Naša založba, 1937 Vošnjak, Josip: socijalni problem in kmetski stan. Letopis Matice Slovenske za leto 1885. ljubljana, 1885 Vošnjak, Josip: Spomini. ljubljana: slovenska matica, 1982 Literatura: Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik – Politicna orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Maribor: Založba Obzorja. 1997 Grdina, Igor: Podoba Žida v slovenski literaturi, Kronika 37, ljubljana, 1989 Krabonja, Boris: Kdo je Jud? Borec, št. 542-543. ljubljana, 1995 Štepec, Marko: O slovenskem odnosu do Židov v drugi polovici 19. stoletja. Bilten strokovnih tekstov in metodoloških napotkov za zgodovinsko raziskovalno nalogo »Priseljenci med nami« za šolsko leto 1995/1996. ljubljana: Zveza prijateljev mladine slovenije, 1995 61 Slovenski narod, 24. 6. 1884. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Zusammenfassung »JÜDISCHE SCHLÄCHTER ERMORDETEN DIE CHRISTLICHE MAGD ESTER SOLLyMOSSy« Obwohl es seit dem Ende des Mittelalters infolge der Vertreibungen nur wenige Juden im slowenischen Gebiet gab, war die Haltung ihnen gegenüber im 19. Jahrhundert äußerst negativ. Es gab mehrere Gründe für solche Einstellungen: der Jude als Händler vernichte durch seine Konkurrenz die Gewerbetreibenden und Bauern, beherrsche mit Hilfe des Bankwesens und der Presse das Kapital und manipuliere die öffentliche Meinung, damit beherrsche er auch alle bedeutenderen Bereiche des wirtschaftlichen und politischen lebens. Außerdem galten die Juden, zusammen mit den Türken, als größte Feinde des Christentums. schon seit jeher wurde ihnen die schuld am Tod von Jesus Christus gegeben und in Verbindung damit tauchten auch seit dem Mittelalter Vorurteile über scheußliche Ritualmorde auf, die die Juden durchführen würden, da sie angeblich christliches Blut bei ihren religiösen Riten verwendeten. die Ermordung der vierzehnjährigen christlichen Magd Ester sollymossy, die im Jahr 1882 angeblich von Juden und ihrem Rabbiner in Tisza- Eszlar in Ungarn verübt wurde, war nur eine unter vielen ähnlichen Geschichten, die den Antisemitismus verfestigen halfen. Obwohl die Juden am Ende der Gerichtsverhandlung freigesprochen wurden, waren sie in den Augen der Bevölkerung nicht von ihrer schuld »reingewaschen«. der Freispruch galt nämlich nicht als Zeichen der Unschuld, sonder der Macht und des Einflusses von jüdischem Geld. der gesamte Ablauf der Ereignisse wurde vom Juni 1882 bis zum Ende der Verhandlung im August 1883 auch in allen damaligen größeren slowenischen Zeitungen publiziert, so in slovenec, slovenski narod, Edinost, Novice und slovenski gospodar. Obwohl sie meistens die gleichen Nachrichten brachten, verliehen einige dem Geschehen besonderen Nachdruck. während slovenski narod, das politische Blatt der liberalen, verhältnismäßig neutral berichtete, konnte sich die Zeitung slovenec, das zentrale slowenische Blatt des politischen Katholizismus, eher selten verschiedene Kommentare verkneifen. In den Zeitungen war nämlich des Öf teren eine persönliche Note spürbar. die Berichterstatter waren schon zu Beginn der Verhandlung überzeugt, dass die Angeklagten schuldig sind und nützten während des Prozesses die Gelegenheit, auch andere Geschehnisse zu beleuchten, die die »unbestreitbare« schuld der Juden bewiesen – ungeachtet des Urteils des Gerichtes. der Vorfall hinterließ einen starken Eindruck in der Bevölkerung, was auch die wahlen in Ungarn 1884 zeigten, als die Antisemiten überraschend große Erfolge feierten. der Antisemitismus war im Vormarsch und sollte dann im Holocaust seine verhängnisvollste Ausprägung erreichen. Schlagwörter: Antisemitismus, jüdischer Ritualmord, 19. Jahrhundert, Affäre Tisza-Eszlar VSE ZA ZGODOVINO Žiga Koncilija »Prezrti heroji velike vojne« Konji, psi, golobi in ostale živali na frontah prve svetovne vojne KONCILIJA Žiga, univ. dipl. zgodovinar, mladi raziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, sI-1000 ljubljana, e-mail: ziga.koncilija@inz.si 94(100) "1914/1918" »PREZRTI HEROJI VELIKE VOJNE« Konji, psi, golobi in ostale živali na frontah prve svetovne vojne Prva svetovna vojna je po svoji množicnosti in raznovrstnosti uporabe živali v vojne namene prekosila vse dotedanje oborožene spopade. Konjenica je v tem casu doživljala svoj zaton, vojaški rod z blešceco preteklostjo, a negotovo prihodnostjo, je bil odrinjen na rob bojnega polja. Zato pa se je konje v veliko vecji meri vpregalo v vojaški logisticni aparat. V prvi svetovni vojni je elegantni konj, navkljub motorni konkurenci, vlekel ali tovoril na tisoce ton vojaškega materiala in ljudi. Transportne oddelke so dopolnjevali še mirnejše a trmaste, prvovrstne tovorne živali mule, prikupni in trpežni oslici, mocni voli in druge transportne živali. Ce so bili konji najštevilcnejši, so bili psi uporabljeni najbolj raznovrstno. Tako so reševali ranjene vojake, prenašali sporocila, patruljirali, varovali objekte in vojake v jarkih. Golobi so prekašali pse pri prenašanju sporocil, vse dokler nista na bojišce sedla mrak ali megla. Nekatere živali so vojakom zgolj grenile življenja. Uš in podgana sta sopomenki za jarkovno bojevanje. spet druge so v vojakih budile veckrat pozabljeno ljubezen, toplino in socutje. Kljucne besede: prva svetovna vojna, vojna žival, konj, vojni pes, golob KONCILIJA Žiga, BA History, Young researcher, institute of Contemporary History, Kongresni trg 1, sI-1000 ljubljana, e-mail: ziga.koncilija@inz.si 94(100) "1914/1918" “SILENT HEROES OF THE GREAT wAR” Horses, Dogs, Pigeons and Other Animals on the First World War Front The First world war, with its multitudinous and diverse employment of animals for the purposes of war, surpassed all armed engagements to that time. The cavalry in that era was experiencing a decline. despite being a military branch with a dazzling past, it had an uncertain future and was relegated to the edge of the battlefield. The horses, on the other hand, were harnessed into the military logistic apparatus to a much greater degree. during the First world war, the elegant horse, despite its motorized competition, pulled or packed thousands of tons of war material and personnel. The transport departments were additionally complemented with less high-strung, but more stubborn first-class pack animals: the mules, the adorable and sturdy donkeys, the strong oxen and other animals. If horses were the most numerous, dogs were employed most diversely. Thus they would save wounded soldiers, carry messages, go on patrol, and protect objects and soldiers in trenches. Pigeons surpassed dogs when it came to carrying messages, until darkness or fog descended upon the battlefield. some animals only made the lives of the soldiers more miserable. The louse and the rat are synonyms for trench combat. Others again reawakened often forgotten love, warmth and compassion in the soldiers. Keywords: First World War, war animals, horse, war dog, carrier pigeon VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Živali so bile zveste spremljevalke vojnih aktivnosti od trenutka, ko smo ljudje spoznali, da jih lahko uporabljamo koristneje kot pa samo za prehrano in obleko. Vse od takrat se je clovek, željan vecne slave, trudil njihovo moc, vzdržljivost, hitrost, vid, vonj, sluh in inteligenco vpreci v svoj vojaški aparat. Uporabo živali v vojne namene najdemo v domala vseh casovnih obdobjih in vseh družbah sveta. Prva svetovna vojna, poleg druge svetovne vojne seveda, predstavlja vrhunec v množicnosti in raznovrstnosti uporabe živali v peklih bojišc. Prisotne so bile v vseh armadah in na vseh bojišcih, njihove naloge pa so bile odvisne od obmocja spopadov in razmer. Kljub manjši vlogi konjenice se je v njenih vrstah v prvi svetovni vojni še vedno znašlo vec kot milijon konj. Konji in druge živali so bili pogosto hrbtenica transportnih enot. V težkih razmerah pozicijskega, gorskega ali pušcavskega bojevanja so lahko šla kopita tja, kamor ni mogla nobena takratna mehanizacija. sklonjenih glav so transportne živali vlekle topove in najrazlicnejše vozove. Na svojih hrbtih so prenašale na milijone ton vojaškega materiala. Ce so konje v prvi svetovni vojni uporabljali najbolj množicno, pa so pse uporabljali najbolj vsestransko. Kadar je odpovedala tehnika ali kurirji, so psi in golobi pismonoše predstavljali edino možnost komunikacije. Psi so lahko poleg tega reševali ranjene vojake, patruljirali in kot cuvaji opozarjali na nepricakovane napade. lahko recemo, da verjetno ni bilo vojaka prve svetovne vojne, ki ne bi imel opravka z vsaj eno izmed v nadaljevanju omenjenih vrst živali. Tudi ce ni bil konjenik, topnicar, voznik konjske vprege ali vodnik psa, ampak samo navaden vojak, ki je vecino casa preživel v jarkih, je imel ob sebi vsaj kakšnega ljubljencka. Ce že ni bil ljubitelj živali, mu je menažo prinašal osel, mimo je švignil kakšen pes, macka ali golob in ce ni bilo niti teh, so mu življenje nedvomno grenile podgane in uši. Živali so skupaj z vojaki prenašale pomladansko blato, zimski mraz in glad. skupaj so preživljali zmage in poraze, radosti in bridkosti vojne. Bile so svojevrsten fenomen prve svetovne vojne. Ker pa jim zgodovinopisje posveca izjemno malo pozornosti, naj bo pricujoc sestavek prispevek k zgodovini (zlo) rabe živali v vojne namene. Konj v konjenici »stotisoci konj se mucijo v tej vojni, se borijo, trpe in izpolnjujejo svojo dolžnost, da pomaga h koncni zmagi. Kako bi bila rešila konjenica tako sijajno svojo nalogo, ce ne bi bilo konj. Kako naj bi bilo sledilo topništvo svoji zadaci, ako ne bi imelo izvrstne konjske vprege. In trenu bi ne bilo mogoce vršiti svoje naloge, ce ne bi bilo vztrajnih in potrpežljivih konj.«1 Konj je bil najbolj množicno uporabljena žival prve svetovne vojne. Prisoten je bil na vseh bojišcih, tako neposredno na fronti v bojni vlogi, kakor tudi v njenem zaledju. Ugotavljanje natancnega števila uporabljenih konj je težka naloga. Eugenio Bucciol navaja podatek, da je bilo samo v enotah Rusije, Francije, Velike Britanije in Nemcije mobiliziranih blizu 12 milijonov konj, kar pomeni, da je bila koncna številka še precej višja.2 samo v Avstro-Ogrski se je namrec na predvecer vojne nahajalo še dodatnih štiri milijone konj, od katerih jih je bilo takoj »vpoklicanih« 600.000.3 Juliet Gardiner ocenjuje število uporabljenih konj na skromnih 11,6 milijona in dodaja, da jih je od teh blizu milijona služilo v konjenici, ostali pa v izvidniških, transportnih, topniških in drugih enotah.4 Na vprašanje, zakaj tolikšno število konj, deloma odgovarja podatek, da je bilo v prvi svetovni vojni v povprecju za nemoteno oskrbo in delovanje vojaške formacije z milijon vojakov potrebnih okoli 400.000 konj. Od teh se jih je okoli 90.000 nahajalo v konjenici, 50.000 jih je bilo namenjenih za izvidniške in kurirske naloge ter 260.000 za topništvo in oskrbo.5 Mnogi izmed njih, zaradi slabe oskrbe ali neposrednih bojnih poškodb, prve svetovne vojne niso preživeli.6 Ocene poginulih konj se gi1 More motor nadomestiti konja. V: Ilustrirani glasnik, 14. 9. 1916, str. 17–18. 2 Od tega naj bi Rusija mobilizirala 6 mil., Francija 1,9 mil., Velika Britanija 1,2 mil. in Nemcija 2,5 mil. konj. Po: Eu genio Bucciol: Animali al fronte - Protagonisti oscuri della grande Guerra, Venezia 2003, str. 61. 3 Alexander Honel in Katrin Tschachler: Das Österreichische Militärveterinärwesen 1850-1918, Graz 2006, str. 24. 4 Juliet Gardiner: The animal' s war, London 2006, str. 15. 5 Bucciol, n. d., str. 60. 6 Vec o avstroogrski veterinarski službi glej v: Alexander Honel in Katrin Tschachler, n. d.. VSE ZA ZGODOVINO Žiga Koncilija, »PrEZrtI HErOjI VELIKE VOjNE« ZGODOVINA ZA VSE mobilizacija avstroogrskih konj v Ennsu, julija/avgusta 1914 (zasebna zbirka Walterja Lukana). bljejo med 5,6 milijona7 pa vse tja do 8 milijonov.8 Aleksander lavrencic je z upoštevanjem slednje številke napravil zanimiv izracun, ko pravi, da je: »... zemlja na vseh bojišcih nosila okoli 5,6 milijona ton teže v vojaških škornjih in okoli 4,8 milijona ton teže na kopitih, pokopala pa je približno 800 tisoc ton cloveškega mesa in kosti ter približno 3.360.000 ton konj, ki so tiho stopali v najvecjo klavnico, kar jih je svet doslej videl.«9 delež konj v konjenici se je ves cas vojne postopoma zmanjševal, saj velja prva svetovna vojna za obdobje zatona njene strateške vrednosti. To je moc zaznati med drugim v nacinu uprizarjanja in porocanja casnika Tedenskih slik, ko se zgodi precej ociten prehod iz upodabljanja konjeniških naskokov k prikazu konj, ki niso vec neposredno vpleteni v boje. Neka ilustracija iz leta 1914 tako še prikazuje avstroogrsko prodirajoco konjenico s 7 Vojna enciklopedija, geslo: Konj, 4. zvezek, Beograd 1972, str. 546–550. 8 Gardiner, n. d., str. 7. 9 Aleksander Lavrencic: Ko žival postane cloveška se ne zme ni za korenine lastnega debla – Basni iz obdobja 1914–1918/ usode zamolcanih vojakov vseh vojn. V: Zgodovina za vse 1998, V, št. 1, str. 30–36. pripisom: »Iz bojev na Ruskem Poljskem: Kavalerija zasleduje bežeco rusko topnicarstvo in zajame 160 topov.«10 V drugi številki casopisa iz istega leta naletimo na prizor konjeniškega naskoka: »Naši dragonci so v bitki pri Grodeku presenetili rusko baterijo, posekali topništvo in zaplenili topove.«11 scasoma pa se tovrstna porocila in upodobitve umikajo podobam transportnih konj, pogostejše postajajo slike shiranih in poginulih konj. skrbno urejene in postrojene konjeniške regimente zamenjajo utrujeni in navelicani konjeniki v novih, nic vec tako blešcecih uniformah, brez tradicionalnih sabelj in sulic. Zmanjševanje strateške vrednosti konjenice je bil pocasen in postopen proces, ki je na bojišcih prve svetovne vojne potekal neusklajeno. Enega pomembnejših vzrokov zatona lahko najdemo v, novim razmeram bojevanja in tehnološkemu napredku, neprilagojeni konjeniški taktiki. Ta je bila posledica dejstva, da so bili tedanji konjeniški generali »stare šole« ali »hardlinerji« v vecini in je tako prevladalo pricakovanje, da bodo konjeniški rodovi 10 Tedenske slike, 9. 9. 1914, str. 5. 11 Tedenske slike, 30. 9. 1914, str. 17. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Postrojena enota avstroogrskih dragoncev. Verjetno gre za dragonce 5. polka ali »finfarje«, ki so se bojevali na vzhodni fronti. Kasneje se reformira v pehotni eskadron, konje pa se pošlje v zaledne transportne enote. (muzej novejše zgodovine v Ljubljani). v prvi svetovni vojni odigrali tradicionalno taktiko galopa »koleno ob kolenu« z dvignjenimi sabljami ali sulicami, se pravi na konju. Manj je bilo poudarka na primernejši taktiki s puškami oboroženih dragoncev, kjer je konj služil zgolj kot transportno sredstvo in se je konjenik bojeval na tleh.12 Brez resnih razmišljanj o možnostih pozicijskega bojevanja so obravnavali konjeniške regimente huzarjev, ulancev in kirasirjev, kot kljucne za dosego premoci na bojišcu.13 Tako je na primer nemški general Paul von Kleist menil, da bodo v prvi svetovni vojni: »… priložnosti za razjahanje konjeniške divizije redke. Konjeniška divizija je dragocen instrument vsake vojske. Kako si lahko predstavljamo situacijo v kateri je upanje uspeha na nogah vredna tveganja izgube konjeniške enote. Konjeniška divizija lahko ob razjahanju ponudi le 1000 strelcev, kar 12 Alfred Satter: Die deutsche Kavallerie im Ersten Weltkrieg, Nordestedt 1994/2004, str. 21. 13 Podrobneje o konjeniških rodovih glej v: Janez Švajncer: Vojna zgodovina, Ljubljana 1998, str. 289. pomeni en slab pehotni bataljon.«14 Glasovi tistih, ki so opozarjali na neustreznost takšne taktike in poudarjali nujnost implementacije dragonske taktike ter mocnejše oborožitve konjenikov, so bili preslišani. Erskin Childers na primer leta 1911 v svoji študiji preseneceno ugotavlja, da kljub opozorilom primanjkuje strokovnih del in razmislekov o prilagoditvi konjeniške taktike, kaj šele njihova prakticna izvedba na bojišcu.15 Generali, rojeni v casu najvecjih konjeniških zmag, niso uvideli, ali pa niso hoteli uvideti, pasti in priložnosti prve svetovne vojne. sama realnost novega nacina bojevanja je bila tako tista, ki je najbolj jasno razkrila omejitve uporabe konjenice na bojišcih prve svetovne vojne, ko si je nasproti stalo 10 francoskih, 11 nemških, 14 Major De Pardieu: A critical study of German tactics and of the new German regulations, United states cavalry as sociation, 1912, str. 59. 15 Erskin Childers: German influence on british cavalry, Lon don 1911, str. 1–6. VSE ZA ZGODOVINO Žiga Koncilija, »PrEZrtI HErOjI VELIKE VOjNE« ZGODOVINA ZA VSE 11 avstroogrskih, 36 ruskih, dve turški in po ena britanska, belgijska ter srbska konjeniška divizija.16 In ta realnost je bila kombinacija novih in mocnejših orožij, fenomena pozicijskega bojevanja ter prihoda motornih vozil, tankov in letal. Bolj ko so bili ti dejavniki prisotni na bojišcu, bolj so potiskali konjenico v zaledje in cakanje na trenutek »ultimativnega preboja«. Njena strateška vrednost je s tem mocno upadla, le obcasno so lahko konjenico še uporabljali za podporne naloge, kot so izvidovanje, napadi proti sovražnikovim patruljam, izvidniškim enotam, transportnim linijam in topniškim baterijam, zašcita koncentracije enot, zašcita bokov in zaledja ter zakrivanje fronte. Število bitk, v katerih je konjenica odlocilneje posegala, se je zmanjšalo, njena uporabnost in ucinkovitost pa je bila odvisna od obmocja spopadov in razmer. Veljalo je pravilo, da postane bojišce za konjenico smrtonosno in neprehodno, brž ko se fronta ustali, brž ko se vojaki vkopljejo in se obdajo z bodeco žico, topništvom, strojnicami in avtomatskimi puškami. Ali kakor pravi Gardiner o najpomembnejšem bojišcu: “Zahodna fronta prve svetovne vojne ni bila fronta gibanja, velikih konjeniških naskokov, bobnecih kopit v hitrih napadih in protinapadih s pobliskavajocimi se rezili nad bojišci Francije in Flandrije. Na tem terenu je šlo za staticno vojno, vojno mrtvila in izcrpavanja za ped zemlje.”17 Konjenica se je na zahodni fronti ves cas vojne, kadar je naletela na mocan organiziran ogenj, umikala. le redko je izvajala naskoke na vkopane enote, vecinoma je razjahala in se bojevala na tleh. Neposrednih spopadov med konjenicami tu ni bilo, so pa konjeniške enote z omejenim uspehom opravljale podporne naloge. V vmesnem obdobju 1915–1917 se je konjenica na zahodu nahajala v strateški rezervi, ali pa so jo kot pehoto uporabljali na manj ogroženih odsekih fronte. Aktivnejša je bila ob koncu vojne, ko je edina držala stik z umikajocimi se nemškimi enotami. sodelovanje konjenice s tanki ni bilo nikjer zabeleženo.18 Vec prostora za uporabo konjenice je bilo na obmocjih gibljivejših front. Tako je bilo na širokih 16 Vojna enciklopedija, geslo: Konjica, 4. zvezek, Beograd 1972, str. 565–567. 17 Gardiner, n. d., str. 16. 18 Podrobneje v: Vojna enciklopedija, geslo: Konjica, 4. zvezek, str. 565–567. planotah vzhodne Prusije in Galicije, kjer so se nemške in avstroogrske konjeniške enote spopadale s kozaki ter drugimi ruskimi konjeniškimi enotami. V casopisju iz leta 1914 lahko zasledimo clanek z naslednjo vsebino: »O kozakih, naših ulancih, huzarjih in dragoncih ter o nemških konjeniških polkih, kakor tudi o ruskih kirasirjih in o brigadi Afriških Zuavov slišimo vedno in vedno. Konjeniki niso le ordonance, sli in predcete, nego posegajo tudi v pravi boj z vso važnostjo. slikovite atake konjeniških cet so seveda dandanes skoraj nemožne, zato le izjemne. Vendar je imela naša konjenica takoj spocetka nove ofenzive v Galiciji prav resno ulogo in jo je izvršila povsod sijajno.«19 Tudi tu se je konjenica soocala z mnogimi omejitvami. Težko je prebijala fronto, ob mocnejšem ognju se je morala umikati in bojevati na tleh. Naskoki na vkopano pehoto so bili tudi tu redki, neposrednih spopadov konjeniških enot je bilo malo, z izjemo najvecje konjeniške bitke v prvi svetovni vojni pri Jaroslawicah 21. avgusta 1915. Je pa res, da je konjenica lahko uspešneje opravljala posamezne podporne naloge in je bila med leti 1915 in 1917 veliko aktivnejša, kakor tista na zahodni fronti.20 Najpomembnejšo vlogo je konjenica odigrala na strateško ne tako pomembnem Bližnjem vzhodu. Ko je bil junija 1917 na mesto poveljnika britanskih ekspedicijskih sil imenovan general Edmund Allenby je ta s 76.000 možmi, od tega je bilo 20.000 konjenikov, z uspešnim klasicnim naskokom na vkopane turške enote sprva osvojil Bersheebo, nato 11. decembra še Jeruzalem, kasneje pa je preganjal Turke vse do damaska.21 Z balkanskega bojišca je znano delovanje srbske konjeniške divizije, medtem ko je bila konjenica na italijanski fronti v razmerah gorskega bojevanja povsem neuporabna. V vecji meri je bila uporabljena le v bitki pri Vittoriu Venetu septembra 1918, ko je italijanski konjeniški korpus preganjal avstroogrske enote, vendar ta ni zmogla preko reke Piave.22 Vojske so se na novonastale razmere prilagajale s krcenjem konjeniških regimentov, njihovim razpušcanjem ali preoblikovanjem. samo v britan 19 Konji v bitki, V: Tedenske slike, 11. 11. 1914, str. 4–5. 20 Podrobneje v: Vojna enciklopedija, geslo: Konjica, 4. zvezek, str. 565–567. 21 Gardiner, n. d., str. 23–25. 22 Vojna enciklopedija, geslo: Konjica, 4. zvezek, str. 565–567. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 ski vojski je na primer delež vojakov v konjeniških regimentih padel z devet leta 1914, na samo en odstotek leta 1918.23 Popoln zaton pa je ta vojaški rod doživel v tretjem desetletju 20. stoletja, ko je že postalo povsem jasno, da je pojav vozil z efektivno mobilnostjo in oklepom pri preboju frontne linije uspešno zamenjal konjeniški naskok in tako izlocil konjeniške udarne enote kot kljucne elemente mobilnega bojevanja. Vojaška letala, oklepni avtomobili in druge enote so konjenici prevzele naloge izvidovanja, opazovanja in motenja komunikacij. Na mesto konjeniških kurirjev so vstopale telegrafske, telefonske in radiotehnicne rešitve. Konji so bili postopoma potisnjeni iz bojnih vrst v transportne oddelke, tradicije in oznake pa so bile prenesene na oklepne, letalske in druge enote. Transportne živali »Mocno se upro konji, vsaka žila je napeta, kite se nategujejo. Preko polja, v breg, preko reke in mocvirja izvlecejo vozove in so ob pravem casu tam, kjer je treba streliva in drugega. »24 Ce se je bojna vloga konja v prvi svetovni vojni zmanjševala, pa je vecji del 12-milijonske konjske »armade« toliko pomembnejšo vlogo odigral v transportnih sistemih vojska. s sedaj milijonskimi vojskami se je izjemno povecala potrošnja vojaškega materiala, s tem pa tudi velikost logisticnih aparatov. Glede na pomembnost transportnih živali v tem sistemu je to posledicno pomenilo povecano potrebo po konjih in drugih transportnih živalih.25 In kako uporaben je bil konj, zgovorno prica naslednji navedek: »Poraben je konj za vprego topnicarskih vozov in za prevažanje strojnih pušk. Tudi za prevoz težkega strelnega orožja, ki se rabi za razstreljevanje utrdb in gradov, se uporabljajo konji. Konj vlece armadne potrebšcine, mostovni, telegrafski, železniški in zrakoplovni material. da razbremeni pešce na dolgih marših, vozi cestokrat tudi prtljago vojakov. V kolikor je možno, uvajajo dandanes motorno silo avtomobilov in strojev, 23 John Singleton: Britain’ s military use of horses 1914–1918. http://findarticles.com/p/articles/mi_m2279/is_n139/ ai_13951131/ (5. 3. 2009) 24 More motor nadomestiti konja. V: Ilustrirani glasnik, 14. 9. 916, str. 17–18. 25 Martin Van Creveld: Supplying war – Logistics from Wallenstein to Patton, Cambridge (1977/2004), str. 109–110. ki vrše službo gotovo hitreje in z vecjo silo kakor voli.«26 Z motorjem na notranje izgorevanje se je sicer že kazala predaja nalog, ki so jih opravljali konji in druge transportne živali, motoriziranim rodovom vojske. Vendar pa kljub temu, da je mehanizacija v prvi svetovni vojni skokovito narašcala tako kvalitativno kot kvantitativno, še ne moremo trditi, da je prevladovala. delež motoriziranih enot je bil premajhen in glede na potrebe nezadosten, prepogosto nezanesljiv in na dolocenih terenih neuporaben. lahko recemo, da sta se obe obliki transporta dopolnjevali, vendar pa je bila živalska moc še vedno nepogrešljiva za ucinkovite oskrbovalne sisteme vojsk prve svetovne vojne. dlje ko se odmikamo od tehnološko najnaprednejše zahodne fronte in od utrjenih lahko prevoznih poti v blatna brezpotja ali gorske poti, vecje je število transportnih živali. Mobilnost enot prve svetovne vojne je še vedno ostala: »… odvisna od klasicnih transportnih oblik, ki so jo še vedno omogocali vozovi in vprežna živina,« kljub temu, da je bil hkrati to tudi dejavnik, ki je omejeval njihovo takticno gibljivost.27 Ob preletu fotografij in ilustracij najdemo konja, kot najpogostejšo transportno žival, vpreženega v razlicne vozove. V vpregah po dva, štiri, šest ali osem vlecejo strelivo, topove, strojnice, poljske kuhinje, tovorne vozove, reflektorje, bolnišnicne vozove, telegrafske vozove itn. Jan Triska navaja primer transporta topa: »V borbeni postavitvi je top tehtal 620 kg, njegova cev je merila 1155 mm in njegov najvecji domet je bil sedem tisoc metrov. Prevažali so ga na dvokolesni cizi, ki jo je vlekel konj. V gorah so ga razstavili ter ga naložili v osem posebnih usnjenih sedelnih torb, ki so jih sneli in potem spet naložili na osem tovornih konj ali mul. dva dodatna konja sta nosila strelivo za vsak top: dvanajst granat, katerih vsaka je tehtala 6,5 kilograma. V štiri zaboje, katerih vsak je tehtal skoraj dvajset kilogramov, so bile naložene po tri granate.«28 26 Živali na vojni. V: Tedenske slike, 21. 11. 1914, str. 3. 27 Vladimir Prebilic: Vojaška logistika – Teorija in zgodovina, Ljubljana 2006, str. 142. 28 Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne – Iz vojakovega dnevnika s fronte ob Soci in Piavi 1916–1918, Ljubljana 2004, str. 37. VSE ZA ZGODOVINO Žiga Koncilija, »PrEZrtI HErOjI VELIKE VOjNE« ZGODOVINA ZA VSE Avstroogrski sanitetni voz rdecega križa v zaledju soške fronte (muzej novejše zgodovine v Ljubljani). V transportne namene so uporabljali od majhnih bosanskih brdskih konj do najtežjih belgijskih, renskih in angleških ras ter poskocnih arabskih mešancev. Tovorili in prenašali so na vseh bojišcih prve svetovne vojne, od zahodne do vzhodne fronte, v Italiji, Afriki in na Bližnjem vzhodu, predvsem pa tam, kjer je bil motorni transport neuporaben ali pa ga sploh ni bilo. Na naših tleh si na primer brez transportnih konj ni bilo moc zamisliti ucinkovitega oskrbovalnega sistema bohinjskega zaledja, ki je oskrboval fronto v zgornjem Posocju, predvsem odsek od Bohinjske Bistrice do Ukanca in Zlatoroga in naprej. sprva so se tu valile kolone tranportnih voz, kasneje pa je bila zgrajena ozkotirna konjska železnica.29 Poleg konj so vojske uporabljale še vrsto drugih transportnih živali. V razlicnih okoljih bi bila, brez njihove pomoci, izvedba vojaških operacij mocno otežena, ce ne celo onemogocena. Tako so: »… V balkanskih vojnah vlekli vecinoma ves tren mocni voli, ki so uporabni na vsakršni poti, celo na mocvirnih tleh, kjer avtomobili radi odpove 29 Podrobneje glej v: Tomaž Budkovic: Bohinj 1914–1918, Ljubljana 1999, str. 29–31. dujejo. Konj pa je ostal neobhodno potreben, kajti njegova veljava zavzema vedno vecji krog. Tekmec mu je le mezeg, ki ga more nadomešcati kot nosilec cevi, vozov in municije po gorovju. Naše južne cete uporabljajo mezge in osle z najboljšim uspehom na bojišcih po srbiji in Bosni.«30 Predvsem mula se je odlicno izkazala na težkih, blatnih in gorskih brezpotjih. Triska se spominja, kako so: »… svoje topove in strelivo pretovorili z vlaka na mule, za katere so v nasprotju s konji pravili, da lahko nosijo težke tovore – celo topovsko cev, težko 120 kg – po najbolj strmih in ozkih gorskih prehodih«.31 Mula je s svojim specificnim karakterjem in lastnostmi odlicna tovorna in vlecna žival. Kombinacija osla in konja je tista, ki jo je obdarila z žilavostjo, vzdržljivostjo, inteligenco in odpornostjo. Mule so stoicno prenašale vrocino pri Galipoliju in hud mraz na Balkanu ter v Alpah. V primerjavi s konji so obolevale za garjami v razmerju ena proti štiri. samo ena proti štirim in pol konja je podlegla izcrpanosti. Mula, ki je pojedla vse, kar je našla, ne glede na užitnost, 30 Živali na vojni. V: Tedenske slike, 21. 11. 1914, str. 3. 31 Triska, n. d., str. 54. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Natovarjanje oslica s sodi z vodo (muzej novejše zgodovine v Ljubljani). je imela težave s prebavo le ena v razmerju proti osmim konjem. Na bojišcih se je njena mirnost in ravnodušnost izkazala za zelo pomembno vrlino. Medtem ko se je lahko splašen konj na bojišcu huje poškodoval, je mula obicajno le obstala, pristrigla z ušesi in opazovala dogajanje okoli sebe. Njen korak je bil varen, na zavitih mulatjerah ji je le redko spodrsnilo. Pri padcih se je znašla veliko bolje in jo je pogosto odnesla le s praskami, medtem ko so si konji v paniki lomili kosti.32 Kako vzdržljiva žival je bila, pove tale navedek: »Potem ko se je spustila noc in sta porabili vse strelivo, sta posadki topov razstavili oba topova ter ju hitro premaknili na položaj za baterije, medtem ko jih je nasprotnik ves cas obstreljeval s strojnicami in puškami. Na tej poti je Janova mula, ki je nosila 120 kilogramov težko topovsko cev, nenadoma padla, zadeta v kopito svoje sprednje desne noge. s pomocjo posadke je Jan dvignil žival s težkim tovorom nazaj na noge. Na vso sreco je mula nekako nadaljevala pot in nosila topovsko cev vso pot do položaja.«33 32 Jilly Cooper: Animals in war. Berkshire 1983/2000, str. 127–134. 33 Triska, n. d., str. 81. V gorskih in drugih zahtevnih predelih, poleg mul in psov, srecamo še majhne in trdožive osle. samo italijanska vojska jih je na gorskih terenih uporabila okoli 100.000. Mnogo jih je služilo na zahodni fronti, kjer so v košarah na najtežjih terenih prenašali vojaški material, težak do 90 kilogramov, najpogosteje pa jih najdemo v vlogi prenašalcev vode in menaže. Osli in nihovi oskrbniki, možje, prestari za obicajno služenje, so vozili menažo vzdolž jarkov, kjer so jih cakali lacni in žejni vojaki. Na Galipoliju so prenašali vodo in ranjence, v Palestini pa so osli iz Egipta zamenjevali kamele, ko je teh proti koncu leta 1917 zacelo primanjkovati. Odlicno so se izkazali v judejskih hribih, pomagali so graditi cesto od Jaffe do Jeruzalema. 3. maja 1918 je bila njihova pomoc odlocilna pri obrambi Es salta v dolini Jordana. Britanska vzhodnoafriška kampanja (1916–1917) pa bo ostala v spominu kot množicno grobišce tisocih, zaradi cc-muhe poginulih oslov.34 Voli so bili edino upanje, kadar so odpovedale šibkejše živali ali motorni transport. Z njihovim mocnim in enakomernim potegom so jih upora 34 Cooper, n. d., str. 199–203. VSE ZA ZGODOVINO Žiga Koncilija, »PrEZrtI HErOjI VELIKE VOjNE« ZGODOVINA ZA VSE bljali za vleko najtežjih tovorov streliva in orožja. Najdemo jih na Bližnjem vzhodu, kjer so bili kos izjemnim vrocinam, v vzhodnoafriški kampanji so lahko šli cez najtežji teren, soparne džungle, navkljub nevarnim boleznim in insektom. Najdemo jih v visokogorjih Alp, v blatu zahodne in vzhodne fronte ter na Balkanu.35 seznam transportnih živali pa ne bi bil popoln brez omembe enogrbih arabskih kamel, ki so prevladovale na Bližnjem vzhodu ter dvogrbih kamel hladnejšega vzhoda.36 Konjski in nasploh živalski transport je v prvi svetovni vojni odigral pomembno vlogo v ohranjanju oskrbovalnih poti in v topništvu. V logisticni aparat so jih vgrajevali tam, kjer je bil prevoz s tehnicnimi sredstvi neizvedljiv in kjer je bilo tehnicnih rešitev premalo. Ne pretiravamo, ce recemo, da bi bili mnogi topovi brez streliva, pehota brez hrane, distribucija pošte bi zastala in veliko ranjencev bi ne bilo evakuiranih z bojišc, ce ne bi bilo živalskega transporta. Konji in druge transportne živali so dokazale, da je bila v prvi svetovni vojni »kopitna tehnologija« pogosto najboljša rešitev. Vojni psi »Pes se odlikuje s svojo nadarjenostjo, cujecnostjo, zvestobo do cloveka in ostrostjo gotovih cutov. Vsled teh lastnosti ga danes uporabljajo skoro vse evropske države za razlicne vojaške namene.«37 Redki in nezanesljivi podatki pravijo, da naj bi Nemcija v prvi svetovni vojni uporabila okoli 30.000 psov, 20.000 naj bi jih uporabljali Francozi in Britanci, Italijani pa od 3.000 do 3.500.38 Po vojni enciklopediji je Nemcija ob koncu vojne razpolagala z okoli 40.000 psi, Francozi pa naj bi uporabili okoli 13.000 sanitetnih psov, od katerih jih je bilo 3.000 ubitih na bojišcu.39 druge številke o pogi35 Prav tam, str. 205–206. 36 Najbolj znano je delovanje britanskih kameljih korpusov (transportnih, predvsem pa pehotnih enot, ki so uporabljale kamele za premike, gre za t. i. Imperialni kamelji korpus) na Bližnjem vzhodu pod poveljstvom generala Edmunda Allenbyja. Vec glej v: Gardiner, n. d., str. 54. 37 Zgodovina psa v vojni. V: Tedenske slike, 29. 3. 1916, str. 195. 38 Blyte Hamer: Dogs at war - True stories of canine courage under fire, Liverpool 2001/2006, str. 24. 39 Vojna enciklopedija, geslo: Pas, 6. zvezek, Beograd 1973, str. 592–594. nulih psih pravijo, da naj bi Nemci izgubili okrog 20.000 vojnih psov, Francozi pa od svojih 15.000 nekaj vec kot 5.300.40 Po številcnosti psi sicer ne prekašajo ostalih uporabljenih živali, jih pa zagotovo po raznovrstnosti uporabe. V nobenih prejšnjih vojnah clovek še ni prepoznal tako velikega in raznovrstnega potenciala, ki so ga ta bitja sposobna. O rabi avstroogrskih vojnih psov poddesetnik Kovac poroca: »Vojaška uprava je v sedanji vojni vporabila tudi pse. V prvi vrsti rabi pse za vprego. V tej službi je že par tisoc psov. Psi navadno vozijo tren: v zadnjem casu so jih pa priceli vporabljati za vprego pri strojnih puškah in revolverskih kanonih. V drugi vrsti opravljajo psi sanitejsko službo. Te zveste živali so se prav dobro obnesle; v naši armadi jih je že nekaj sto. Tretja vrsta vojnih psov opravlja službo v strelnem jarku. Vsak pes ima dva vodnika. K temu oddelku nas je bilo dodeljenih kot vodniki tudi 13 kranjskih janezov. Trinajst, pravijo je nesrecna številka; to se je uresnicilo tudi tukaj: trinajsti – neki cetovodja iz Kocevja – je padel takoj prve dni, ko smo prišli na fronto.«41 Vojaki so preživljali veliko casa v jarkih na staticni frontni crti. Med nasprotniki je bilo obmocje nikogaršnje zemlje, izpostavljeno nenehnemu obstreljevanju. Psi so lahko na tem obmocju, s svojo hitrostjo in dobrim vohom ter sluhom, izvajali naloge iskanja ranjencev veliko lažje in ucinkoviteje kakor ljudje. Med prvo svetovno vojno je imela tako vsaka vecja država svojo institucijo Rdecega križa in je, z izjemo ZdA, uspešno uporabljala sanitetne pse pri nudenju nege in iskanju ranjencev. sanitetni psi so bili nauceni, da pod okriljem noci poišcejo ranjene vojake in do njih pripeljejo medicinsko osebje. Okrog vratu ali v torbah, položenih preko hrbta, so nosili zdravila, vodo in majhno kantico žganja. Ranjen vojak si je lahko s temi sredstvi zacasno pomagal, seveda ce je bil pri zavesti, pes pa se je vrnil po pomoc. Ce je bil ranjenec nezavesten, se je pes enostavno vrnil nazaj in opozoril svojega gospodarja. Na najdbo ranjenca so opozarjali sprva z lajanjem, kasneje pa so uporabljali druge metode, saj je njihov lajež privabljal strele. Tako je pes prinesel kakšen predmet, kapo ali celado, ce pa tega ni našel, je s telesa ponesrecenega vojaka odtrgal kos uniforme. Število rešenih vojakov s pomocjo sani 40 Enzyklopädie Erster Weltkrieg, München 2003, str. 922. 41 Psi v vojni službi. V: Tedenske slike, 16. 8. 1916, str. 482. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Avstroogrski vlecni psi na tirolski fronti (zasebna zbirka Walterja Lukana). tetnih psov je težko oceniti.42 Po podatkih vojaške enciklopedije so nemški sanitetni psi rešili okoli 20.000, francoski pa 8.000 ranjencev.43 Kako je akcija reševanja potekala v praksi, lahko vidimo na primeru psa sterna: »Bilo je ponoci pri Rz...44 na Ruskem Poljskem. V /.../ lovskem bataljonu so že 24 ur pogrešali tri može. dobil sem povelje, da jih grem s svojim psom iskat. Treba je bilo preiskati bojno polje prejšnjega dne, ki je ležalo pred ruskimi strelskimi jarki. Zato je bilo moci iti na delo le ponoci. Ob pol 7. zvecer sem odrinil z narednikom, 12 možmi, s tremi nosilci in s psom sternom. Vse tri pogrešane smo po zaslugi našega psa našli. Vrhu tega je pa stern imel to noc še drug prav poseben uspeh. Našli smo še tri druge vojake od /…/ polka, ki so ležali tu brez pomoci že 36 ur. Ko smo se s svojimi nosili že drugic vracali, je pes nekod dolgo casa izostal. Vedel sem da divjacine ne zasleduje vec in si radi tega nisem delal skrbi. Nenadoma zaslišim v daljavi ostro lajanje. Z narednikom 42 Michael Lemish, War dogs – A history of loyalty and heroism. Virginia 1996/1999, str. 11–14. 43 Vojna enciklopedija, geslo: Pas, 6. zvezek, str. 592–594. 44 Porocilo je cenzurirano (Op. a.). hitiva v ono smer in najdeva psa ob nekem ranjencu. Bil je podcastnik F.T. od /…/ pešpolka. dobil je strel v obe stegni ter je že tri dni ležal brez pomoci. Mož je bil rešitve tako vesel, da je psa objel.«45 dober pasji vid, sluh in vonj je prišel prav tudi v namene varovanja vojakov, objektov in ujetnikov ter patruljiranja. Cuvaji so bili »... tisti, ki so bolj slabe glave, da bi se naucili kaj posebnega, so ponoci pri vojaku, ki stoji na straži …«46 Tam je cuvaj pripet na povodec cakal in opozarjal na prisotnost sovražnika. Znake je dajal z rencanjem, s tem da je otrpnil ali kakšnim drugim znakom, ne pa tudi z lajanjem. slednje je predstavljalo pri ucenju najvecjo težavo, vendar se je dalo tudi to z veliko potrpežljivostjo odpraviti. Pse s podobnimi znacilnostmi, vendar bolj inteligentne, so uporabljali v patruljne namene. Patruljni pes je spremljal vodnika pri izvajanju izvidniških nalog in mu pomagal iskati sovražnikove položaje.47 45 Vojni psi. V: Tedenske slike, 5. 4. 1916, str. 213. 46 Prav tam. 47 Cooper, n. d., str. 200. VSE ZA ZGODOVINO Žiga Koncilija, »PrEZrtI HErOjI VELIKE VOjNE« ZGODOVINA ZA VSE Sanitetni pes z laježem opozarja na najdbo ranjenega vojaka (zasebna zbirka Walterja Lukana). Vodnik in rejec psov Jožef wagner o Flocku in Falku poroca: »O priliki nocnega patruljiranja v gozdu pri M... sta psa nenadoma dvignila nosova, potem pa odhitela v gošcavo. Šli smo za njima in našli skrit ruski castniški plašc, sabljo in dva revolverja: to so bile prve naše trofeje. dne 22. septembra so me pridelili 56 mož mocnemu orožniškemu oddelku. dne 2. oktobra smo bili na patrulji, jaz s psoma spredaj. Nenadoma nekdo šestkrat ustreli proti meni, ne da bi bil mogel dognati, kje sovražnik stoji. Tedaj sem spustil svoja psa, ki sta v hipu zdirjala in se vrgla na ruskega infanterista, ki je bil oddal strele. spravila sta ga na tla, tako da smo ga lahko ujeli. drugic smo dobili povelje opazovati neko sovražnikovo kritje in dognati sovražnikovo moc. Ko smo se približali na kakih 1000 korakov, smo poslali pred sabo psa, ki sta pred kritjem popolnoma mirno obstala – dokaz, da je bil jarek prazen, da si je bila neka patrulja še pred dvema urama javila, da je v jarku mocan sovražnik. V razdalji kakih 1500 korakov smo pa zasledili bežeco sovražnikovo patruljo treh mož. spustil sem Flocka in v par minutah je spravil enega bežecih rusov na tla ter smo ga ujeli.«48 48 Vojni psi. V: Tedenske slike, 5. 4. 1916, str. 213. Komunikacija, telefonska, telegrafska, s tekaci ali golobi je bila vitalnega pomena. Ko so omenjene linije odpovedale, je lahko nastalo zagato rešil le še pes. Kurirski pes je lahko s svojo hitrostjo in manjšim profilom, v posebnem kovinskem tulcu namešcenem na ovratnici, prenašal sporocila hitreje in uspešneje. Obicajno enosmerno, tisti bolj inteligentni tudi dvosmerno, najbolj sposobni pa so lahko prenašali sporocila med enotami, ki so spreminjale položaje.49 Poddesetnik Kovac o Tigru: »Jaz sem bil s svojim psom pozimi na straži, ki se je nahajala 2800 metrov visoko. Bila je skoraj tri ure oddaljena od glavne pozicije. Z vsem potrebnim smo bili založeni za zimo. Ako bi ne imeli psa, bi bili cisto odrezani od sveta. Telefon je bil vsled plazov in snega pokvarjen; po vec dni ni nihce prišel do nas. Toda naš Tiger je šel vsak dan s porocilom do glavne pozicije; nazaj pa nam je prinesel pošto.«50 49 Gardiner, n. d., str. 92–94. 50 Psi v vojni službi. V: Tedenske slike, 16. 8. 1916, str. 482. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Golobja pošta in kanarcki »Tudi v sedanji vojni opravljajo golobi vojno pošto. Zlasti prenašajo vesti iz oblegovanih mest, obkoljenih krajev sploh, a tudi iz postojank na frontah. Glavna poveljništva imajo cele golobnjake, kamor se vracajo izpušceni golobje z vestmi. seveda so vesti pisane v tajni pisavi, s kljuci in raznimi znaki, ki jih sovražnik ne more razumeti. Kjer so porušene brzojavne zveze, morejo poveljniki obcevati le potom golobov.«51 Golobe pismonoše so v prvi svetovni vojni uspešno uporabljali iz vec razlogov. Komunikacije so bile pogosto prekinjene zaradi topniškega obstreljevanja, sabotaž, ali pa so bile v tej zacetni fazi razvoja še nezanesljive in pocasne. V takšnih primerih, ko ni bilo na voljo niti tekaca, psa kurirja, ali ko razmere niso dopušcale njihove uporabe, so bili golobi skorajda edina možnost za oddajo sporocil. Prednost pred psi in tekaci ima golob v tem, da leti »… hitro in vztrajno na daljavo do 1000 km. Ker se hitro orientira in dobro vidi, najde vedno naglo svoj domaci kraj …«52 Goloba razrit teren ni oviral, hkrati pa je predstavljal veliko manjšo tarco. Žal pa so bili golobi uporabni samo enosmerno, ne pa tudi v temi, megli ali slabem vremenu. Ob izbruhu vojne, ko je tehnicni razvoj že obljubljal revolucijo v komunikaciji, so bile evropske vojske do golobje pošte opredeljene razlicno. Medtem ko so imeli dobro organizirane sisteme golobje pošte v Belgiji, Franciji, Rusiji in Nemciji, pa so golobjo pošto v Veliki Britaniji zaceli zanemarjati in jo leta 1908 celo razpustili, a so jo marca 1916 ponovno vzpostavili.53 In tako je samo v britanski Military Pigeon Service v vsej vojni služilo vec kot 100.000 golobov in kar 95 odstotkov naj bi se jih redno vracalo s svojimi sporocili. V britanskih letalskih silah so prenesli 717 klicev v stiski ponesrecenih letalcev in pri tem skupno preleteli nekaj cez 32.000 kilometrov.54 Ob koncu vojne je bilo v uporabi 22.000 britanskih golobov in 400 izurjenih oskrbnikov, ki so izvajali pomembno komunikacijo na vseh prizorišcih sveta: na solunski fronti, v Egip51 Živali na vojni. V: Tedenske slike, 21. 11. 1914, str. 3. 52 Golobi pismonoše. V: Tedenske slike, 21. 11. 1917, str. 554. 53 Hughes Gladstone, Birds and the war, London 1919, str. 5. 54 Prav tam, str. 16. tu, Evropi in Mezopotamiji.55 V francoski vojski so jih samo v bitki na sommi uporabili 4.000, od teh se dva odstotka nista vrnila. Nemci so jih na zahodni fronti skupaj uporabili okoli 120.000, ob okupaciji Belgije pa so po nekaterih ocenah zajeli in unicili milijon golobov.56 Golobi pismonoše so delovali bodisi iz stalnih bodisi iz premicnih golobnjakov. slednji so bili predelani avtobusi, ki so jih vlekli konji, kasneje pa so bili v uporabi tudi že motorizirani golobnjaki. Od tam so jih na fronto v posebnih zabojih prenašali vojaki na ramenih, kolesarji, motoristi in celo psi v posebnih hrbtnih torbah. Brž ko je bilo potrebno sporociti kakšno novico, je poveljujoci napisal sporocilo, katerega »… pisava na listu je mikroskopicna ter se mora veckrat povecati, da se more brati. liste devajo vcasih tudi v sila majhne cevke, ki se prilepijo z nitkami na rep ali pod krilo. Golob nosi pisma do 10 gramov teže.«57 Golobi so bili oznaceni z rdecim znakom, golobice z modrim. Izpušcali so jih obicajno v parih, vendar samo po dva samcka ali po dve samicki, nikoli skupaj. Ti so se vrnili v svoje golobnjake skozi majhne lopute, ki so se odpirale navznoter in sprožale zvocni signal. Takoj, ko je oskrbnik slišal glas, je odstranil sporocilo in obvestil štab ali poveljujocega oficirja.58 Postopek urjenja je opisan v casopisju takole: »Ko je golob 3 do 4 dni star, mu nataknejo preko prstov obrocek na nogo. s tem (navadno aluminijevim) obrockom je oznacen kot poštni golob … Vzgajajo te golobe v starosti 4 do 5 mesecev, spocetka na daljavo 9 km, polagoma na 50 in koncno na 150–300 km. Enoletniki ne lete preko 150, dveletniki ne preko 300 km.«59 Golobi pismonoše so bili uporabni za celo vrsto bojnih situacij. Uporabljali so jih lahko za porocanje štabu o razmerah na prvih bojnih linijah o napredovanju enot, pomanjkanju streliva, sovražnikovih položajih itn. spomladi 1915 so golobi sodelovali v drugi bitki pri Ypresu. sporocila iz jarkov so prispela v generalštab v 10 do 20 minutah, odvisno od razdalje, vremena in intenzivnosti ob55 Gardiner, n. d., str. 98–102. 56 Cooper, n. d., str. 97–104. 57 Golobi pismonoše. V: Tedenske slike, 21. 11. 1917, str. 554. 58 Gardiner, n. d., str. 100. 59 Golobi pismonoše. V: Tedenske slike, 21. 11. 1917, str. 554. VSE ZA ZGODOVINO Žiga Koncilija, »PrEZrtI HErOjI VELIKE VOjNE« ZGODOVINA ZA VSE transport francoskih golobov s kolesom, zahodna fronta 1918 (bucciol, Animali al fronte, str. 72). streljevanja.60 Zelo uporabni so bili pri topniškem izvidovanju, ko so lahko izvidniki hitreje porocali topništvu o položaju sovražnikovih enot. Bili so redni sopotniki tankovskih in letalskih posadk. Tankovske posadke so z njimi sporocale svoje položaje, piloti pa so jih uporabljali za klice v sili. Neki britanski oficir, ki je poveljeval prvemu bataljonu tankovskega korpusa, je trdil, da so golobi pogosto reševali bojne situacije in jih niso zmotili niti plin ali topništvo. Bitka pri Monchy le Preuxu, v okviru bitke za Arras pomladi leta 1917, naj bi bila rešena zaradi golobjega sporocila enotam za napredujocimi tanki.61 Neko angleško letalo je med patruljiranjem nad severnim morjem zasilno pristalo v morju. Posadki je uspelo odposlati goloba kot klic v sili, ki je v 22 minutah preletel 35 kilometrov in jih s tem rešil gotove smrti.62 Golobe so uporabili v obvešcevalne, a tudi v protiobvešcevalne namene. 60 Gardiner, n. d., str. 98. 61 Gladstone, n. d., str. 13. 62 Cooper, n. d., str. 102. Britanski piloti so jih pripete na padala odmetavali za nemškimi frontnimi crtami na vecja mesta ali gosto naseljena obmocja. Mnogi od njih so pristali v prijateljskih rokah, ti pa so jih nato s pomembnimi informacijami izpušcali nazaj v svoje golobnjake. V protiobvešcevalne namene pa so jih uporabljali tako, da so ujeli sovražnikove golobe in jih izpušcali nazaj z napacnimi informacijami.63 Poleg golobov so na frontah v drugacne namene uporabljali kanarcke. splošno znano je, da so kanarcki približno 15-krat bolj obcutljivi na plin kakor clovek. sprva so jih uporabljali v rudnikih, kjer so s svojim poginom opozarjali rudarje ali raziskovalce na prisotnost podzemeljskih plinov. Vojaki na zahodni fronti so sicer že prej porocali, da so jih na plinske napade pogosto opozarjale divje ptice. Kmalu so kanarcke za odkrivanje prisotnosti strupenih plinov uporabljale vojske v jarkih, lazaretih, ob kopanju podzemeljskih tunelov itn. Ker pa 63 Gladstone, n. d., str. 11–12. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Nemška pilota s svojima ljubljenckoma (muzej novejše zgodovine v Ljubljani). se je mnogim vojakom njihova usoda zdela kruta, so jih spremenili v svoje ljubljencke in jih shranili na najbolj varnih mestih. Mali kanarcki so tako, poleg prvotne naloge odkrivanja prisotnosti strupenih plinov opravljali še drugo, veliko lepšo vlogo. Njihovo petje je razveselilo mnoga srca vojakov.64 Nadloge in ljubljencki Malo manj opazno, vsekakor pa dobrodejno, vlogo so odigrale številne živali, ki so v tej vojni služile kot maskote ali ljubljencki. Prvotno naj bi maskote prinašale sreco, v vojnih razmerah pa so prevzele še poseben pomen in v marsicem postale nujnost. Vidik prinašanja srece se v vojni namrec tesno poveže z nujnostjo krepitve morale in tolažbe; predstavlja ventil za custvovanje, kot vzporednica nevarnosti. Izbira maskote vojaških enot je bila odvisna od vec dejavnikov, najpogosteje pa so izbrali pse, macke, koze, konje, mule, osle, bike in prašice. Glede divjih živalih domišljija res ni imela meja, saj med njimi najdemo vse mogoce; od miši do med 64 Prav tam, str. 24–25. vedov, lisic, opic, ptic, divjadi, antilop itn.65 Poleg maskot so pomembno vlogo odigrale mnoge domace ali divje živali, ki so jih vojaki vzeli za svoje sopotnike, kakor je to storil na primer neki komandir prve cete, porocnik Josegg: »… ucitelj iz Gradca, majhen tridesetletnik, ki je posebno cenil mucke vseh vrst in barv. Ce je le mogel, je nosil katero s seboj, celo v narocju«.66 Vojakom so ljubljencki prinašali veselje in krajšali mnoga mucna obdobja, predstavljali so vir upanja, srece, navdiha in sredstvo za koncentracijo v najtežjih trenutkih. Za posameznika dalec od doma, prestrašenega, osamljenega, soocenega s stalnim smrtnim strahom je vsak tak zvest ljubljencek pomenil nenadomestljivo tolažbo in upanje. Poleg sovojakov so jim verjetno predstavljale edino možnost izražanja njihove toplejše, nežnejše in ljubece cloveške plati. Živali so brezpogojno sprejemale ljubezen in zaupanje ter jo še v vecji meri vracale. Vojak je lahko ob dotiku in »komunikaciji« s konji, psi, mackami in drugimi živalmi pobegnil v svoj svet brez vojn in ubijanja, užil trenutek miru, brezskrbnosti in ciste ljubezni. 65 Gardiner, n. d., str. 141. 66 Franjo Lubej, Za sokolskim praporom, Ljubljana 1985, str. 13. VSE ZA ZGODOVINO Žiga Koncilija, »PrEZrtI HErOjI VELIKE VOjNE« ZGODOVINA ZA VSE Med zamolcanimi živalskimi heroji je tako veliko takih, ki so krepili vojaškega duha in v grenkobo in mrak vojne prinesli vsaj kancek svetlobe. spet druge živali so vojakovo moralo zniževale. sem brez pomisleka sodijo podgane, ki so v milijonih okužile jarke prve svetovne vojne. Najdemo jih na vseh bojišcih, najbolj »živahne« pa so bile tiste na zahodni fronti: »Kar te uganjajo v francoskih zakopih, presega vso domišljijo, kakor pripoveduje dopisnik štokholmskega dnevnika 'swenska dagblade'. Priklatile so se podgane od vseh krajev in koncev in so dobesedno preplavile zakope in kritja. Vkljub vsem pomanjkanju nocne udobnosti bi mnogi vojak zunaj pod milim nebom vendarle užil zaslužen pokoj, ko bi mu nadloga še po dnevu ne glodala shranjene žimnice in bi vso noc ne tekale po njegovi odeji, da, celo po njegovi glavi in obrazu. Edina pomoc zoper gnusno nadlogo bi bile mrežice iz drobne žice, kakršne se rabijo zoper moskite. Ali to je drag predmet. Nadloga se cisto nic ne boji cloveka in je skrajno predrzna. In sicer ne samo o polnoci, temuc tudi o belem jasnem dnevu. Gorje tistemu, ki pusti menažo le za trenutek nenadzorovano. Toliko da se drugam ozre, pa ni menaže nikjer vec. Od breguš (spodnjih hlac), ki jih je vojak pozabil spraviti v torbo, najde lastnik le še nekaj niti, ko se vrne po kratkem presledku na svoje mesto nazaj. Neki vojak je pisal v svojem kritju pismo, ko je bil iz jarka poklican. Papir, pero in peresnik je pustil na mestu, pa je hitel navzgor. Ko se je bil cez pol picle ur povrnil, ni bilo nikjer papirja, od peresnika pa samo še lesene trohice. Najhuje je pa še, da se spak tako preklicano naglo množi. Par podgan se pomnoži v petih tednih za 12 repov. Živež, obleka, perilo, papir, usnje, smodke, vse kar se da zgristi, zgloje in ogrize zloglasna nadlega. A podganska preglavica se ne potika samo po zakopih, temvec klati se tudi krog baterij, v lazaretih, skladišcih, po pekarijah in veckrat je bilo opazovati, da so bili privezani baloni in zrakoplovi od podgan tako poškodovani, da so bili nerabni. Škodo, ki jo naredi ena podgana se ceni na 3 vin. Milijon podgan napravi na dan približno 30.000 kron, na mesec 450.000 kron, na leto pa do 5 milijonov kron škode.«67 Vojaki so se skušali nadloge znebiti na razlicne nacine: » Udriha se po njih s puškinimi kopiti, 67 Podgane v zakopih. V: Tedenske slike, 2. 8. 1916, str. 458. love jih v pasti, zažigajo in zastrupljajo jih, kjer in kakor kdo more. Ali vse dosedanje pokoncavanje ni imelo povoljnega uspeha. Namesto ene, ki je poginila, je deset, dvajset drugih, ki so ušle smrti. Njih najvecji sovražnik so doslej še psi. Francoska vojna uprava je narocila 1200 psov - podganarjev, ki jih odpošljejo kar najhitreje na fronto. Izborno so se proti podganji preglavici obnesle sovražne bombe z otrovnim plinom. Francoski castnik pripoveduje, kako je moral zacasno zapustiti strelski jarek s svojim moštvom, a ko se je vrnil nazaj, je našel sto in sto mrtvih podgan. Poslednji cas pa je posegel v to vojsko dobro poznani Pasteurjev zavod. Iznašel je posebni serum, ki se je neki izborno obnesel. 1200 litrov se ga odpošlje na fronto vsak dan.«68 Eno zanimivejših rešitev najdemo v svetu mode, saj je francoski list Gaulois Parižankam predlagal, »… naj v znak patriotizma uvedejo podganjo kožuhovino v modi; na ta nacin se bo prihranilo dokaj narodnega premoženja, ki bo šlo drugace za drago kožuhovino, na drugi strani pa bodo imeli francoski vojaki postranski dohodek iz lova na podgane. Bomo videli, kaj bo.«69 Vojaki postavijo na ogled svoj »ulov« (bucciol, Animali al fronte, str. 50). druga, nic manjša nadloga je bila uš: „Nevzdržne muke so vojakom povzrocale uši, ki so se zaradi nesnage zelo razmnožile. Najhuje je bilo, ker na smrt utrujenim niso pustile zaspati. Tako se je nek Janko Torkar, ki je bil kadet pri 9. kompaniji na lemežu, obranil tako, da se je napil ruma: Urbanicevemu Miklavžu z Broda so se zaradi neprestanega praskanja odprle rane. Zato so ga morali odnesti 68 Prav tam. 69 Podganji kožuhi najnovejša pariška moda. V: Tedenske slike, 19. 4. 1916, str. 249. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 na previjališce. Vojaki so ugotovili, da gredo uši najraje na oprano perilo, na umazano pa dosti manj. Ko je prišla vojaška enota v zaledje na pocitek, so morali najprej na kopanje, obleka in perilo pa v naprave za razsuševanje..70 Uši so bile pravi fenomen jarkov saj ocenjujejo, da je bilo ves cas vojne z njimi okuženih do 97 odstotkov vojakov. Ce so bili pogoji v jarkih težavni za vojake, pa so bili odlicni za množenje trdovratnih uši. Predstavljale so nenehen in nerešljiv problem, saj so se dobro pocutile ob toplini cloveškega telesa. Prenašale so se z neposrednimi stiki med ljudmi, kar v razmerah prve svetovne vojne ni bil problem, glede na to, da so se vojaki ponoci zaradi mraza pogosto stiskali skupaj. Redile so se v šivih oblacil in povzrocale stalno srbenje ter prenašale razlicne infekcije. Ceprav so bila oblacila oprana so v šivih ostajala jajceca in ta so se izlegla, brž ko se je obleka na vojakovem telesu ponovno ogrela. Najvecjo težavo so povzrocale okužene uši, ki so prenašale jarkovno mrzlico (Grabenfieber). sicer ni bila smrtno nevarna, je pa lahko povzrocala tudi do 15-odstotne zacasne izgube moštva in je prizadela vse vojske. Glavni simptomi bolezni so bili glavobol, boleci udi in vnete oci, podobno kakor pri tifusu ali gripi. Okrevanje je trajalo pet do šest dni, pogosto pa tudi vec tednov. V vojaških terminih je bil to eden glavnih vzrokov bolezni v jarkih, zato je mrzlica zaposlovala mnogo medicinskega osebja in raziskovalcev.71 Viri in literatura: Casopisni viri: Tedenske slike, 1914–1917 Ilustrirani glasnik, 1916 Literatura: Bucciol, Eugenio: Animali al fronte – Protagonisti oscuri della grande Guerra. Venezia: Ediciclo editore, 2003 Budkovic, Tomaž: Bohinj 1914–1918. ljubljana: Mohorjeva družba, 1999 70 Budkovic, n. d., str. 203. 71 Michael Duffy, Trench rats, body lice and trench fever. http://www.firstworldwar.com/features/trenchlife.htm Childers, Erskin: German influence on british cavalry. london: Arnold, 1911 Cooper, Jilly: Animals in war. Berkshire: Cox & wyman, [1983] 2000 Creveld, Martin van: Supplying war – Logistics from Wallenstein to Patton. Cambridge: University Press. Martin, [1977] 2004 Enzyklopädie Erster Weltkrieg. Paderborn, München, wien, Zürich: Ferdinand schöningh, 2003 Gardiner, Juliet: The animal' s war. london: Piatkus Books, 2006 Gladstone, Hughes: Birds and the war. london: skeffington & son, 1919 Hamer, Blyte: Dogs at war. True stories of canine courage under fire. liverpool: Carlton, [2001] 2006 Honel, Alexander in Tschachler, Katrin: Das Österreichische Militärveterinärwesen 1850–1918. Graz: AREs, 2006 lavrencic, Aleksander: Ko žival postane cloveška, se ne zmeni za korenine lastnega debla. Basni iz obdobja 1914–1918, usode zamolcanih vojakov vseh vojn. V: Zgodovina za vse 1998, V, št.1, str. 30–36. lemish, Michael: War dogs. A history of loyalty and heroism. Virginia: Brassey's, [1996] 1999 lubej, Franjo: Za sokolskim praporom. ljubljana: Borec, 1985 Pardieu, Major de: A critical study of German tactics and of the new German regulations. United states cavalry association, 1912 Prebilic, Vladimir: Vojaška logistika. Teorija in zgodovina. ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2006 satter, Alfred: Die deutsche Kavallerie im Ersten Weltkrieg. Nordestedt: Books on demand, [1994] 2004 Švajncer, Janez: Vojna zgodovina. ljubljana: dZs, 1998 Triska, Jan F.: Pozabljena fronta prve svetovne vojne: iz vojakovega dnevnika s fronte ob Soci in Piavi 1916–1918. ljubljana: Mohorjeva, 2004 Gaževic, Nikola (ur.): Vojna enciklopedija. Beograd: Redakcija vojne enciklopedije, 1970–1973 VSE ZA ZGODOVINO Žiga Koncilija, »PrEZrtI HErOjI VELIKE VOjNE« ZGODOVINA ZA VSE Internetni viri: duffy, Michael: Trench rats, body lice and trench fever. http://www.firstworldwar.com/ features/trenchlife.htm (dostopno, 5. 3. 2009) singleton, John: Britain’s military use of horses 1914-1918. http://findarticles.com/p/ articles/mi_m2279/is_n139/ai_13951131/ (dostopno: 5. 3. 2009) Zusammenfassung »DIE NICHT BEACHTETEN HEL DEN DES GROßEN KRIEGES« Pferde, Hunde, Tauben und andere Tiere an den Fronten des Ersten Weltkriegs Tiere waren treue Begleiter kriegerischer Aktivitäten seit dem Augenblick, in dem die Menschen erkannten, dass sie nützlicher zu verwenden sind als nur für Nahrung und Kleidung. seitdem bemühte sich der nach ewigem Ruhm süchtige Mensch, die stärke, Ausdauer und schnelligkeit, das seh- und Riechvermögen, das Gehör und die Intelligenz von Tieren für seinen militärischen Apparat einzuspannen. die Verwendung von Tieren zu Kriegszwecken findet man beinahe zu allen Zeiten und in allen Gesellschaften der welt. der Erste weltkrieg stellt, neben dem Zweiten weltkrieg, den Höhepunkt der massenhaften und vielfältigen Verwendung von Tieren in der Hölle der schlachtfelder dar. sie wurden von allen Armeen und in allen Gefechtszonen verwendet, wobei ihre Aufgaben vom Kampfgebiet und den dortigen Verhältnissen abhingen. Trotz der verringerten Rolle der Kavallerie befand sich im Ersten weltkrieg immer noch mehr als eine Million Pferde in deren Reihen. Pferde und andere Tiere waren häufig das Rückgrat der Transporteinheiten. Unter den schwierigen Verhältnissen des stellungs-, Berg- oder wüstenkampfes konnten Hufe dorthin gelangen, wohin kein damaliges mechanisches Transportmittel gelangen konnte. Mit gesenkten Köpfen zogen die Transporttiere Geschütze und unterschiedlichste wägen. Auf ihren Rücken transportierten sie Millionen von Tonnen an Heeresgut. wenn Pferde im Ersten weltkrieg die am massenhaftesten verwendete Tierart waren, waren Hunde die am vielseitigsten eingesetzte. sie konnten verwundete soldaten bergen, patrouillieren und als wachhunde vor unerwarteten Angriffen warnen. wenn die Technik oder die Kuriere ausfielen, waren Hunde und Tauben die einzige Möglichkeit zur Kommunikation. Einige Tiere vergällten den soldaten das leben. laus und Ratte sind synonyme für den Kampf in den schützengräben. Andere Tiere wiederum weckten in den soldaten oft vergessene Gefühle wie liebe, wärme und Mitgefühl. Man kann sagen, dass es wohl keinen soldaten des Ersten weltkrieges gab, der nicht zumindest mit einer der nachgenannten Tierarten in Kontakt kam. wenn er nicht Kavallerist, Artillerist, Fahrer eines Pferdefuhrwerks oder Hundeführer war, sondern nur ein gewöhnlicher soldat, der die meiste Zeit in den schützengräben verbrachte, hatte er zumindest einen vierbeinigen liebling bei sich. wenn er kein Tierliebhaber war, brachte ein Esel ihm die Menage, irgendein Hund, eine Katze oder Taube sausten vorüber und wenn es nicht einmal die gab, haben ihm sicher Ratten und läuse das leben schwer gemacht. die Tiere erduldeten zusammen mit den soldaten den Frühlingsmorast, die winterkälte und den Hunger. Gemeinsam erlebten sie siege und Niederlagen, Freud und leid des Krieges. der Beitrag der Tiere zu den Kriegsanstrengungen der Armeen ist nicht messbar. sie waren ein eigenes Phänomen des Ersten weltkrieges, dem jedoch die Geschichtsschreibung äußerst geringe Aufmerksamkeit widmet. der vorliegende Aufsatz soll daher ein Beitrag zur Geschichte des Missbrauchs von Tieren zu Kriegszwecken sein. Schlagwörter: Erster Weltkrieg, Kriegstiere, Pferd, Kriegshund, Brieftaube VSE ZA ZGODOVINO Meta Cernigoj »Kupida je spoznala, preden je srecala maticarja.« Slovenski in italijanski avtorji o problemih spolnosti v dobi mešcanstva CERNIGOJ Meta, prof. zgodovine in italijanšcine, mlada raziskovalka, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, sI–1000 ljubljana, meta.cernigoj@inz.si 176(450-89) »KUPIDA JE SPOZNALA, PREDEN JE SRECALA MATICARJA.« Slovenski in italijanski avtorji o problemih spolnosti v dobi mešcanstva Prispevek obravnava razlike v obravnavi spolnih problematik, ki jih je mogoce opaziti med deli, ki so izhajala v osrednjeslovenskih pokrajinah in deli, ki so izhajala v Trstu, Kopru, Gorici in na Reki v dobi mešcanstva. Ta so nastajala vecinoma izpod peresa italijansko govorecih avtorjev, ki so se tematik, kot so ženska seksualnost, masturbacija, spolna vzgoja in spolne bolezni, lotevali brez vecjih zadržkov. Med njimi je namrec že zgodaj prevladalo prepricanje, da nevednost ni obramba kreposti in da ob alarmantni razširjenosti spolnih bolezni ni vec mogoce molcati. Medtem ko so se italijanski pisci odkrito zavzemali za nadzor rojstev, uporabo kondomov, osvešcanje mladih in strogo higieno ob obiskih javnih hiš, so ostajali slovenski avtorji pri moralnih naukih in zapleteni terminologiji, ki daje bralcu zgolj slutiti, o cem je govor. slovenske in italijanske pisce je združeval le podobno nepopustljiv odnos do masturbacije, tudi v tem primeru pa je bila ocitna razlika v pristopu: italijanski avtorji so o pojavu govorili odkrito, pri cemer so najraje grozili z vsemi mogocimi in nemogocimi posledicami, ki naj bi cloveka odvrnile od tega pocetja, slovenski pa so se problemu najraje preprosto izognili. Kljucne besede: Italija, Trst, Istra, morala, ženske, masturbacija, spolna vzgoja, spolne bolezni CERNIGOJ Meta, BA History and Italian, Young Researcher, Institute of Contemporary History, Kongresni trg 1, sI-1000 ljubljana, meta.cernigoj@inz.si 176(450-89) «SHE HAD COME TO KNOw CUPID BEFORE SHE MET THE REGISTRAR.” Slovene and Italian Authors Dealing with Problems of Sexuality in the Bourgeois Era The article deals with the differences in the treatment of sexual practices that existed between works that were published in central slovenian regions and works that were published in Trieste, Koper, Gorizia and Reka during the bourgeois era. These were mostly written by Italian-speaking authors, who wrote about topics such as women sexuality, masturbation, sex education and sexual diseases with no major constraint. They were able to do so because they had come to realize that ignorance did not help protect morality and that it was no longer possible to keep quiet, given the alarming rate with which sexual diseases spread. while Italian writers openly supported birth control, the use of condoms, education of the young and strict hygiene in brothels, their slovene counterparts adhered to moral teachings and complicated terminology that referred to the subject matter only indirectly. slovene and Italian writers shared only the similarly uncompromising attitude towards masturbation; however, even here the two sides differed in their approach: Italian authors talked openly about the phenomenon and threatened every possible and impossible consequence that might deter individuals from performing it, while slovene authors preferred simply to avoid this problem. Key words: Italy, Trieste, Istria, morality, women, masturbation, sex education, sexual diseases VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE Zgodovinski razvoj sodobnega cloveka ni šel, tako kot si pogosto predstavljamo, v smeri osvobajanja, od represije k svobodi, ampak v smeri vedno vecjega nadzora.1 Prav medicina je, skupaj z antropologijo in forenzicno medicino, v tem obdobju imela moc, da je locevala naravne od nenaravnih praks, zdravo od patološkega, normalno spolno obnašanje od abnormalnega.2 Zdravniki in moralisti so izumili problem masturbacije in lik masturbirajocega mladenica, da so lahko okrepili svoj nadzor nad družbo,3 na novo pa so definirali tudi problem ženske spolnosti in homoseksualnosti.4 Nov koncept seksualnosti pa je bil le odsev družbene realnosti, ki se v veliki meri ni vec ujemala z navodili in priporocili duhovnikov, pedagogov, zdravnikov in uciteljev in je prinašala tolikšne izzive v obliki spolnih bolezni, masturbacije, homoseksualnosti in drugih nepriznanih spolnih praks, da je terjala takojšnjo reakcijo. strokovna javnost se je znašla pred hudo dilemo, ki je pripeljala do njenega razbitja na vec frakcij – obravnavati tematike o spolnosti ali pa, v strahu pred pohujšanjem, še naprej molcati. V tem obdobju so se, kot odgovor na stanje v družbi in v povezavi z razvojem medicine in zavedanja o higieni, pojavili tudi prispevki, ki se ukvarjajo s cloveškim telesom in njegovimi funkcijami, vendar – kot ugotavlja Paolo sorcinelli – najveckrat ni šlo za obravnavo celotnega telesa, ampak le nekaterih njegovih delov. O »sramotnih delih telesa« se je razpravljalo redko in še to z uporabo zapletene in v tancico zavite terminologije.5 Odnos do seksualnosti na Slovenskem in v Italiji Janez Polajnar,6 avtor prvega bolj celovitega pregleda nravstvene zgodovine na slovenskem, 1 Laquer, Thomas W.: Sesso solitario: storia culturale della masturbazione, Milano, Il saggiatore, 2007, str. 228. 2 Eder, X. Franz: Sexualized Subjects: Medical Discourses on Sexuality in German-Speaking Countries in the Late Eighteenth and the Nineteenth Centuries, str. 1. Vir: http:// www.cas.umn.edu/wp952.htm, 9. 2. 2006. 3 Laquer, Sesso solitario, str. 228. 4 Eder, X. Franz: Sexualized Subjects: Medical Discourses on Sexuality in German-Speaking Countries in the Late Eighteenth and the Nineteenth Centuries, str. 1. 5 Sorcinelli, Paolo: Avventure del corpo: culture e pratiche dell'intimitŕ quotidiana, Milano, Bruno Mondadori, 2006, str. VIII. 6 Polajnar, Janez: »Pfuj! To je gerdo!«: k zgodovini morale na Slovenskem v dobi mešcanstva, Celje, Zgodovinsko društvo, pripisuje slovenskemu prostoru dolocene specificne lastnosti glede na razvoj, ki je istocasno potekal v nemških, vecinoma protestantskih deželah. Za slovenski prostor naj bi bil tako znacilen tipicno katoliški pogled na obravnavo tem, kot so ženska in njeno telo, spolnost, zakonska zveza, ter masturbacija in spolne bolezni. Vse sile so bile v tem obdobju namrec usmerjene v poudarjanje vrednosti deviškosti, kreposti in vzdržnosti v nasprotju s posledicami, ki jih prinaša greh necistovanja. Za slovenski prostor je bilo znacilno tudi to, da je moralni nauk ostal v obravnavi duhovnikov in pedagogov, medtem ko so se zdravniki redkeje vkljucevali v to razpravo. V strahu pred pohujšanjem so se izogibali poimenovanju dolocenih delov telesa7 in so ostajali vecinoma le pri namigih na, po njihovem mnenju, moralne odklone, od katerih po obravnavi prednjaci predvsem vprašanje masturbacije. Veliko bolj eksplicitni so bili pri naštevanju nesrec in bolezni, ki lahko grešnika doletijo že na zemlji, predvsem pa pri poudarjanju peklenskih muk, ki ga cakajo v onostranstvu. Grožnje so tako postale obvezen del moralno-vzgojnih razprav, prirocnikov in molitvenikov.8 Otroke in odrašcajoce mladostnike so poskušali cim dlje ohraniti v popolni nevednosti, ki naj bi bila edino zagotovilo za ohranitev nedolžnosti. Kršcanska moralistika je zavracala vsako razpravljanje o spolnosti, uporabljala pa je zapleteno besedišce, kjer se omenja necistost, greh mesa, Onanov greh, in blato umazanije, s katerim so hkrati izrazili vse in nic.9 Med najbolj plodne pisce vzgojnih knjižic sodi Anton Martin slomšek,10 na zacetku 20. stoletja pa mu je sledil predvsem Anton Bonaventura Jeglic.11 2008, str. 5. 7 Vec o tej problematiki v: Studen, Andrej: Za zdravje je potrebna snažnost: razpravljanje o nasvetih za telesno higieno v 19. stoletju na Slovenskem. V: Prispevki za novejšo zgodovino, l. 2005, št. 2, str. 19–29. 8 Polajnar, Janez: »Pfuj! To je gerdo!« , str. 11. 9 Prav tam,, str. 14. 10 Anton Martin Slomšek je bil med drugim avtor dela Kršcansko devištvo, Nauki, vzgledi in molitve za dekleta, ki je prvic izšlo že leta 1834 ter bilo nato vec kot desetkrat ponatisnjeno, zadnjic leta 1923. (Polajnar, 12) 11 Anton Bonaventura Jeglic je avtor številnih vzgojnih prirocnikov, namenjenih vsem starostim: V boj za srecno in veselo kršcansko življenje (1921), Staršem (1910), O vzgoji otroka: navodilo duhovnikom in staršem (1914), Pouk deckov ob casu dozorelosti (1915), Pouk deklic ob casu dozorelosti (1915), Važen pouk materam (1915), Ženinom in nevestam: pouk za srecen zakon (1910) ter drugih. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Kljub vsem primerom, ki dokazujejo odklonilen odnos strokovne javnosti na slovenskem do obravnave teh tematik, pa ne moremo trditi, da je bilo tako na celotnem slovenskem ozemlju. Pomemben vir, ki do sedaj še ni bil upoštevan in ki ga je potrebno vzeti v razmislek, so dela, ki so izšla na ozemlju današnje slovenije ali v njeni neposredni bližini v italijanskem jeziku. Ta dela so vecinoma nastajala pod vplivom, ki je prihajal iz italijanskega in francoskega kulturnega prostora, kjer so se pomembni centri razvoja misli o higieni razvili zlasti v okviru univerz. Prav specificnost italijanskega in francoskega šolstva, ki je bilo že od leta 1870 laicno, je omogocala vstop spolne vzgoje v ucilnice.12 Prvi predlog zakona o uvedbi spolne vzgoje v šole je italijanski parlament obravnaval že leta 1910,13 predmet z imenom Igiene sessuale (spolna higiena) pa je bil nato v šolah uveden leta 1912.14 Javnost je bila tudi v Italiji sicer neenotna glede pristopa do te problematike;15 nekateri so bili za molcecnost, drugi za odprt pristop, tretji za strašenje pred posledicami. Zgolj delitev na katoliški in nekatoliški tabor pa za italijanske razmere ni ustrezna. Pravilneje je govoriti o katoliškem taboru, cigar glavna predstavnika sta bila Rodolfo Bettazzi in Giacomo Vianti,16 ter o protiklerikalnem taboru, kamor lahko prištevamo tudi vecino piscev, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju.17 Katoliški tabor, ki v Italiji že sredi 19. stoletja ni imel tako dominantne prevlade, kot je bila znacilna za slovenski prostor, pa se je nato še razdelil na dva dela in tako še dodatno izgubil svoj vpliv na javno mnenje. Celo med katoliškimi pisci, 12 Ziglio, Corrado: Tracce per una storia dell'educazione sessuale in Italia e in Europa tra la seconda metŕ dell'Ottocento e il primo Novecento: il dibattito e il clima. V: Rifelli, Giorgio, Ziglio, Corrado: Per una storia dell'educazione sessuale, 1870-1920; documentazione a cura di Patrizia Moro, Scandicci (Firenze), La nuova Italia, 1991, str. 190. 13 Rifelli, Giorgio, Ziglio, Corrado: Premessa. V: Rifelli, Giorgio, Ziglio, Corrado: Per una storia dell'educazione sessuale, 1870-1920; documentazione a cura di Patrizia Moro, Scandicci (Firenze), La nuova Italia, 1991, str. 1. 14 Rifelli, Giorgio: Sessualitŕ: Nascita di un conceto e di una disciplina. V: Rifelli, Giorgio, Ziglio, Corrado: Per una storia dell'educazione sessuale, 1870-1920; documentazione a cura di Patrizia Moro, Scandicci (Firenze), La nuova Italia, 1991, str. 35. 15 Ziglio, Corrado: Tracce per una storia dell'educazione sessuale in Italia e in Europa tra la seconda metŕ dell'Ottocento e il primo Novecento: il dibattito e il clima, str. 194. 16 Rifelli, Giorgio: Sessualitŕ: Nascita di un conceto e di una disciplina, str. 21. 17 Ziglio, Corrado: n. d., str. 111. predvsem iz srednjega sloja, je namrec prevladalo prepricanje, da je o spolnosti potrebno govoriti, pri cemer pa so se zavzemali predvsem za naštevanje posledic bolezni in za odkrite grožnje.18 Niti katoliško usmerjeni pisci se tako niso izogibali temam, kot so splav, prostitucija in spolne bolezni, le da so za razliko od laicnih piscev mlade predvsem svarili pred gnusnimi dejanji z bolecimi posledicami, ki se jim je najbolje izogniti.19 Kljub razlikam v pristopu (laicni pisci si želijo reforme šolstva in uvedbe spolne vzgoje v šolah, konzervativni pisci pa se zavzemajo za individualen pouk), da razmere v družbi preprosto niso vec dovoljevale tišine in dogmatskih zapovedi. skrbela jih je predvsem alarmantna razširjenost sifilisa, saj naj bi bila okužena kar šestina celotnega prebivalstva, pa tudi neurejeno vprašanje prostitucije.20 Obstajala je cela vrsta higienikov, ki se je ukvarjala z raznovrstnimi temami, od kanalizacije in odplak, embalaže živil in problemov pri preseljevanju prebivalstva, do umivanja, pravilnega žvecenja in oblacenja. Zelo pogosto so se ukvarjali tudi s spolnostjo,21 pri cemer pa se je na zacetku tridesetih let pozornost s spolnih bolezni preusmerila na padanje rodnosti.22 dela, ki so izhajala v Istri in v Trstu,23 izkazujejo precejšnjo specificnost glede na stanje na podrocju današnje osrednje slovenije. Ženska seksualnost, masturbacija, spolna vzgoja in spolne bolezni, so tematike, ki so jih slovenski pisci vecinoma nacrtno izpušcali, medtem ko so jih istrski 18 Ziglio, Corrado: n. d., str. 118–119. 19 Ziglio, Corrado: n. d., str. 122. 20 Ziglio, Corrado: n. d., str. 115–116. 21 Rifelli, Giorgio: Sessualitŕ: Nascita di un conceto e di una disciplina, str. 32. 22 Rifelli, Giorgio, Ziglio, Corrado: Premessa, str. 2. 23 Obravnavana bodo naslednja dela: Giovanni Battista Jasbitz: La felicitŕ, ossia il tesoro della sapienza, Trieste, Tip. Weis, 1856, Antonio Grossich: Trattatello di igiene, Fiume, E. Mohovich, 1882, Carlo Apollonio: L'igiene ossia la vera medicina popolare, Capodistria, Tip. Cobol - Priora, 1891, Michele Depangher: Manuale pratico di medicina popolare modernissima in versi, Capodistria, Tip. Cobol – Priora, 1905, Alfonso De Nicola: Matrimonio e malattie sessuali, Trieste, Licinio Cappelli 1926, Antonio Iellersitz: La puericultura - l'igiene dell'infanzia e dell'adolescenza nelle scuole di Trieste: storia dell'istitu zione fino dal 1895:funzionamento pratico dal 1911 al 1921, Trieste, Tip. Moderna M. Susmel, 1927. VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE in tržaški pisci, pod vplivom italijanske literature, obravnavali brez vecjih zadržkov. Žensko telo in masturbacija Ena izmed najbolj tabuiziranih tematik, je zagotovo vprašanje ženskega telesa ter vsega, kar je s tem povezano. Obravnavanje ženske spolnosti je bilo potisnjeno povsem v ozadje. Ce je v srednjem veku še veljalo, da je za oploditev potreben tudi ženski orgazem, ker da tako moški kot ženska izlocita svoje spolne celice ob orgazmu, pa je v kasnejših obdobjih ženski orgazem postal nepotreben, škodljiv in grešen.24 V 19. stoletju se je dojemanje ženske seksualnosti tako povsem spremenilo – najboljše žene, matere in gospodinje naj sploh ne bi cutile spolnega nagona. 25 Edini namen ženskega telesa je postala reprodukcija, vsaka spolna sla je bila oznacena za patološko in nevarno,26 zato so se ženske naucile zavracati svoje telesne obcutke, o menstruaciji pa se ni razpravljalo, saj ženska kot samostojno spolno bitje sploh ni smela obstajati.27 Edini, ki je poleg Štefana Kocevarja pri obravnavi poroda in higiene po njem sploh govoril o umivanju spolovil, je bil Alojzij Valenta.28 Ostali prirocniki, predvsem bontoni, ki so tudi vsebovali nasvete za telesno higieno, so ostajali zgolj na splošnih priporocilih o umivanju zgolj vidnih delov telesa, kot so lasje, zobje, roke in obraz, poudarjali pa so tudi pomen cistoce obleke. Še na zacetku 20. stoletja le redko naletimo na omembe drugih delov telesa, o predelu genitalij pa vlada celo popoln molk. Vse, kar je bilo v povezavi s spolnostjo, je veljajo za povsem neizrekljivo.29 slovenski avtorji so se kocljivim temam ocitno najraje preprosto izognili, saj litera24 Hawkes Gail: Sex and Pleasure in western culture, Cam bridge, Malden: Polity, 2004, str. 83. 25 Hawkes, n. d., str. 121. 26 Hawkes, n. d., str. 122. 27 Destovnik, Irena: Moc šibkih: ženske v casu kmeckega go spodarjenja, Celovec, Drava, 2002, str. 185–186. 28 Studen, Za zdravje je potrebna snažnost, str. 21. 29 Vec o tem v: Döcker, Ulrike: Die Ordnung der bürgerlichen Welt: Verhaltensideale un soziale Praktiken im 19. Jahrhundert, Frankfurt / New York, Campus Verlag, 1994, str. 103–119, str. 105. Shema menstruacijskega cikla brez in z oploditvijo jajceca. (brecelj, Anton: Ob viru življenja: spolne zadeva v preglednih obrisih, Celje, Družba sv. mohorja, 1938) ture iz obravnavanega obdobja, ki bi bila dostopna v slovenšcini in bi obravnavala tematiko ženskega telesa, higiene, ženskih bolezni in poroda, skorajda ni. Šele v dvajsetih letih 20. stoletja se je pojavila serija prirocnikov, ki se je ukvarjala s problematiko higiene ženskega telesa na bolj odkrit nacin, vendar pa gre v veliki vecini primerov za prevode iz nemšcine v slovenšcino, ki so izhajali v okviru Nakladnega zavoda »Neva« v Zagrebu,30 medtem ko je monopol nad prepovedanimi temami ostal trdno v rokah Antona Bonaventure Jeglica ter avtorjev, kot je Justin Matej, ki so povsem sledili njegovim tezam, ženskam pa, razen vzdržnosti pred poroko ter materinstva po njej, niso veliko ponujali. Bolj odprt odnos do ženske spolnosti je pokazal šele Marjan Bohoric v svojem delu Spolno življenje, ki je izšlo leta 1940. Ženske so po njegovem mnenju zaradi vzgoje mnogokrat povsem spolno 30 Pod okriljem založbe Neva v Zagrebu so izšli naslednji prirocniki: Reinhold Gerling: Dekleta, ki niso za zakon: opomini in nasveti (1929), Anton Müller: Higijena prve porocne noci: potokaz za zarocene mlade pare (1929), Paul Adam: Zablode ljubavnega življenja (1929), Eugen Zugen: Vecni greh ljubezni med moškim in žensko (1929) ter Camilo Mauclair: Žena i prostitucije (1929). Pri tej založbi je izšlo tudi delo Dr. Holländerja Kako ce se žena ocuvati do zaceca i trudnoce, ki pa ni bila prevedena v slovenšcino. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 zavrte, kar onemogoca »idealno spolno združitev«, ki je mogoca le ob »istocasni spolni zadovoljitvi z možem«.31 Možem svetuje, naj bodo s svojimi ženami nežni in naj gojijo cim daljšo »ljubavno igro«, ter pravi: »V primeru, da žena vzlic ljubavni igri ne pride do orgazma, toda cuti, da bi prišla, ce bi se dražljaji vsaj še malo casa ponavljali, tedaj je treba z draženjem nadaljevati. Ce to ni mogoce s spolnim udom (ki je radi ejakulacije splahnel in je nesposoben za takojšnjo ponovno vnikanje v nožnico), moramo pac kako drugace.«32 da pa je bil tako liberalen odnos do ženske spolnosti še celo na sredini 20. stoletja prej kot ne izjema, prica delo Antona Breclja Ob viru življenja iz leta 1938, za katerega je ženska frigidnost nekaj naravnega, saj po njegovem mnenju ne predstavlja vecje ovire za žensko. Prava zakonska žena in vzorna mati naj v vecini primerov sploh ne bi poznala »spolne naslade«, telesna združitev z možem naj bi ji bila celo »prej zoprna ko všecna«.33 Brecelj pa v svojih trditvah vsekakor ni bil izjema, saj je le nadaljeval dolgo tradicijo prirocnikov, ki so temeljili na podobnih tezah. Odklon od te linije predstavlja delo Josipa Potrate Higiena matere iz leta 1936, ki je izšlo pri Goriški matici (Unione editoriale goriziana) v Gorici in je napisano v povsem drugacnem duhu kot dela, ki so izhajala v notranjosti slovenije. Avtor obravnava vprašanja glede oploditve in nosecnosti, poroda, posveca se negi nosecnice ter nato novopecene matere, negi novorojencka ter vprašanju splava.34 Prav tako v Gorici, pri Narodni knjigarni, pa je izšlo delo Materinstvo (avtor ni naveden), ki se podrobno ukvarja s problematiko ženskega telesa, menstruacije, nosecnosti in poroda. delo je zanimivo zlasti zaradi podrobne cenzure, ki ji je bilo podvrženo. Prvi primer cenzure lahko srecamo pri opisu razvoja deklet, kjer prvotno besedilo »deklč raste, se razvija, dehti, lepa je v svoji nedolžnosti, ko stopi z izvoljenim pred oltar, a lepota vseh njenih let je najizrazitejše izražena, ko povije novorojeno dete 31 Bohoric, Marjan: Spolno življenje, Ljubljana, Deziderij, Mizerit, 1940, str. 55. 32 Bohoric, n. d., str. 57. 33 Brecelj, Anton: Ob viru življenja: spolne zadeve v pregle dnih obrisih, Celje, Družba sv. Mohorja, 1938, str. 103. 34 Potrata, Josip: Higiena matere, Gorizia, Unione editoriale goriziana, 1936. Ženska med porodom(Fischer-Dückelmann, Anna: Die Frau als Hausärztin, Stuttgart, Süddeutsches Verlag-Institut, 1911) in je položi ljubljenemu možu v narocje« ocitno ni dovolj jasno izražalo pomena zakonske zveze ter je bilo zato prelepljeno in popravljeno v »Njena najvecja sreca v zakonu je, ko povije novorojeno dete in je položi ljubljenemu možu v narocje«.35 Še zanimivejši je primer cenzuriranja nasvetov glede preprecevanja nosecnosti. Z nekoliko truda je mogoce razbrati prvoten tekst, ki je bil prelepljen in ki pravi: »Žena, ki se hoce ubraniti oploditve radi prevelike šibkosti, srcne bolezni ali jetike, njene ali moževe, prav ravna, a pripomocek ubranitve naj bo le izpiranje z irigatorjem po obcevanju – tozadevno navodilo za uporabo daje babica – ali pa vzdržnost obcevanja štirinajst dni po mesecnem perilu«. Nov tekst se glasi: »Žena, ki se hoce ubraniti oploditve radi prevelike šibkosti, srcne bolezni ali jetike, njene ali moževe, naj se poslužuje moralnih pripomockov npr. vzdržnosti in naj se posvetuje v tem oziru z vestnimi osebami.«36 Povsem prelepljen in brez nadomestnega teksta pa je odlomek, ki obravnava vprašanje splava in ki pravi: »splav je dovoljen in ne obtežuje vesti, ne pušca neprijetnih obcutkov, v slucaju, da zmore povzrociti nosecnost materino ali otrokovo smrt. Odlocuje naj tedaj le vesten, izurjen zdravnik, ki rabi zato primerna sredstva.«37 slovenski bralki torej še v letu 1926 ni bilo dovoljeno brati niti o najosnovnejših kontracepcijskih meto 35 Materinstvo, Gorica, Narodna knjigarna, 1926, str. 13. 36 Materinstvo, str. 38–39. 37 Materinstvo, str. 47. 100 VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE dah, kaj šele o splavu. Cenzura dela Materinstvo je tako svojevrsten pokazatelj družbene klime na slovenskem. literatura, ki je v istem obdobju izhajala v italijanskem jeziku, tudi v Trstu in Kopru, je bila glede omenjenih tematik precej bolj natancna. Poleg prevodov del angleških in zlasti francoskih zdravnikov in higienikov, so v italijanskem jeziku nastali številni prirocniki, ki obravnavajo žensko telo, porod in ženske bolezni. dela, ki so izhajala v Trstu, Kopru ter drugod v Istri, izkazujejo pripadnost tistemu delu italijanskega kulturnega prostora, ki je zagovarjal odprto obravnavo tem in osvešcanje bralk. Tako se npr. Antonio Grossich v delu Trattatello di igene posveca higieni po porodu in je zelo natancen pri opisovanju cišcenja prsnih bradavic, ki naj bi jih z mlacno vodo ocistili po vsakem dojenju in se tako izognili mašenju mlecnih kanalov.38 Paolo Mantegazza natancno opisuje potek poroda in ženski svetuje, da si takoj na zacetku izprazni mehur in crevo ter se popolnoma slece, že dva meseca pred porodom pa naj bi ženska zacela negovati svoje prsne bradavice, da bi bile te cim bolj utrjene.39 Vincenzo de Castro že leta 1869 svetuje materam, naj otroka dojijo že s prvim mlekom po porodu,40 svetuje pa jim tudi, kako naj si pomagajo proti razpokanim bradavicam.41 Edoardo ligorio svetuje skrbno higieno že med nosecnostjo, še bolj pa po porodu, še posebej skrbno naj bi se ženske posvecale cistoci genitalij.42 ligorio daje tudi zelo natancna navodila o poteku poroda: takoj na zacetku naj pomocnica zavre vecjo kolicino vode ter naredi porodnici klistir. Ko ženska izloci, jo je po njegovih besedah treba skrbno umiti, ji zamenjati perilo in prekriti genitalije z vlažno krpo. ligorio strogo prepoveduje poseganje z rokami v notranjost ženskih genitalij, saj se zaveda, da je le redkokatera babica tako osvešcena, da bi si pred tem zares skrbno razkužila roke.43 skrbno cišcenje genitalij naj 38 Grossich, Antonio: Trattatello di igiene, Fiume, E. Mohovich, 1882, str. 105. 39 Mantegazza, Paolo: Elementi d'igiene, Sesto san Giovanni, Casa Editrice Madella, 1912, str. 222. 40 De Castro, Vincenzo: Igiene del corpo umano, o la casa di mia dimora, Milano, Nuova societŕ editrice A. Maglia & C., 1869, str. 112. 41 De Castro, n. d., str. 115. 42 Ligorio, Edoardo: Il medico di se stesso, Firenze, A. Salani, 1901, str. 191. 43 Ligorio, n. d., str. 199. bi bilo nujno tudi po porodu.44 Podrobna navodila o poteku poroda podaja tudi Carlo Apollonio, ki daje navodila za klistiranje, svetuje, kako premagovati bolecino, obravnava pa tudi problematiko dojenja.45 Italijanski avtorji precej natancno obravnavajo tudi problematiko preprecevanja zanositev. Pio Foŕ trdi, da ni moralno pridigati ljudem, naj se razmnožujejo, ne glede na gmotne razmere.46 Z uravnavanjem rojstev bi bilo življenje ženske po njegovem mnenju bolj humano, ženska bi lahko sodelovala pri delu, otroci bi bili bolje prehranjeni in bolj zdravi, oce pa bi lažje skrbel za njihov intelektualni in duševni razvoj.47 Piccoli natancno našteva možnosti preprecevanja zanositve: prekinitev spolnega odnosa, zapiranje ustja vagine ali prekrivanje moškega spolnega uda s kondomom,48 najbolj nedolžen nacin preprecevanja zanositve pa naj bi bilo takojšnje izpiranje nožnice z mlacno vodo. 49 Mantegazza je še bolj direkten in ljudem klice: »ljubite se, vendar ne plodite se!«50 To je vsekakor v popolnem nasprotju s tezo Antona Breclja, ki je še leta 1938 poudarjal, da »spolno izživljanje naj ne bo v nasprotju s spolnim smotrom. spolno dejstvovanje, ki mu je namen zarajanje potomstva, ne sme tega naravnega in nravnega bistvenega namena izkljucevati ali onemogociti, sicer se spaci v protinaravno ravnanje, ki ga življenje samo iztreblja po nespremenljivi postavi.«51 Brecelj nastopi ostro proti vsakemu preprecevanju zanositve ter predvsem proti splavu,52 zato pa podrobno predstavi Knausov nacin dolocanja plodnih in neplodnih dni. Vzdržnost v plodnih dneh se mu zdi edini sprejemljiv nacin uravnavanja rojstev.53 drugi kocljiv problem, s katerim pa so se vsi veliko ukvarjali, je bil problem masturbacije.54 44 Ligorio, n. d., str. 200. 45 Apollonio, Carlo: L'igiene ossia la vera medicina popolare, Capodistria, Tipografia Cobol – Priora, 1891. 46 Foŕ, Pio: Igiene sessuale, Milano, Federazione italiana delle biblioteche popolari, 191?, str. 98. 47 Foŕ, n. d., str. 103. 48 Piccoli, Ettore: Morale fisica, Torino, Unione tipogr. Editr., 1913, str. 120. 49 Piccoli, n. d., str. 141. 50 Mantegazza, Elementi d'igiene, str. 228. 51 Brecelj, Ob viru življenja: spolne zadeve v preglednih obrisih, str. 62. 52 Brecelj, n. d., str. 95–96. 53 Brecelj, n. d., str. 107–113. 54 Preobrat na tem podrocju naj bi prinesel Tissot, ki se je boril proti masturbaciji iz zdravstvenih in ne vec le iz moralnih VSE ZA ZGODOVINO 101 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Na slovenskem so ga sicer nakazovali, vendar z izrazi, ki dajejo zgolj slutiti, o cem je govor. Matija Prelog pa je pri prevodu Hufelandove Makrobiotike celo povsem izpustil poglavje o masturbaciji in ga nadomestil le s krajšim odstavkom, ki vsebuje zgolj splošna opozorila mladim, naj se izogibajo razuzdanostim.55 Pred koncem 19. stoletja se na slovenskem niso lotevali neposredne obravnave masturbacije, navodila in nauke pa so podajali v zapleteni terminologiji, ki je problem nakazovala le posredno.56 V nasprotju s tem se v italijanski literaturi veliko piše o tem pojavu, ceprav ga tudi v tem primeru ne poimenujejo dobesedno, ampak z izrazi, kot so Venere solitaria itd. Odnos do masturbacije, ki ga zasledimo v italijanski literaturi, je seveda povsem enak slovenskemu: gre za ostro obsodbo pojava, ki naj bi v družbo prinašal samo gorje in nesreco. Prirocniki vecinoma niso bili namenjeni »bolnikom«, ampak njihovim staršem, nasveti, ki jih lahko preberemo, pa so si podobni tako v slovenskih kot italijanskih prirocnikih – vsi so poudarjali predvsem pomen vzgoje v sramežljivosti in ohranjanje cistosti.57 Anton Martin slomšek tako svetuje: »Mati zakrici, kadar vgledaš kaj nespodobnega; pa tudi za njimi skerbno pošpegaj, kaj v samoti pocnejo. Pazi tudi na perilo odrašenih, saj veš zakaj!«58 Italijanski prirocniki pa svetujejo, naj starši nenapovedano vstopajo v sobe svojih otrok, naj natancno pregledujejo njihovo spodnje perilo, kopalnico in stranišce, naj skrbijo za ustrezno prehrano, trdo ležišce in posebna oblacila, nikoli pa naj ne zaidejo v skrajnosti, kot jih je priporocal francoski opat J. Fonssagrives, ki je pri deklicah predlagal celo amputacijo klitorisa.59 Kljub posamicnim ekstremnim mnenjem pa se zdi, da je v razlogov. V: Ussel, Jos van: La repressione sessuale, Milano, Bompiani, 1971, str. 172–173. V: Ziglio, Corrado: Tracce per una storia dell'educazione sessuale in Italia e in Europa tra la seconda metŕ, dell'Ottocento e il primo Novecento: il dibattito e il clima, str. 132. 55 Hufeland, Christoph Wilhelm: Makrobiotika ali nauki, po kterih se more cloveško življenje zdravo ohraniti in podolgšati, prevod Matija Prelog, Maribor, samozaložba, 1864. 56 Polajnar, »Pfuj! To je gerdo!«, str. 84. 57 Laquer, Sesso solitario, str. 195–197. 58 Drobtinice za leto 1859 in 1860, str. 37. V: Polajnar, »Pfuj! To je gerdo!«, str. 85. 59 Fonssagrives, Jean Baptiste: L'educazione della purezza, Roma, Desclee e C., 1910, str. 61. V: Ziglio, Corrado: Tracce per una storia dell'educazione sessuale in Italia e in Europa Italiji prevladala smer, ki je, bolj kot v zdravljenje, verjela v preventivo in ki jo je poosebljal Paolo Mantegazza. 60 Zdi se, da se italijanski avtorji temi ne izogibajo, ampak da poskušajo predvsem groziti grešnikom z naštevanjem vseh mogocih bolezni in nesrec, ki naj bi jih masturbacija povzrocala. simptomi, ki jih naštevajo, so najveckrat povsem izmišljeni, velikokrat pa grozijo s pojavom cisto realnih bolezni, kot so epilepsija, tuberkuloza in neplodnost, ki pa z masturbacijo nimajo nobene povezave. Znacilno je tudi, da ob obravnavi masturbacije in naštevanju njenih posledic, med slednje velikokrat mešajo simptome sifilisa ter s tem ustvarjajo navidezno povezavo med masturbacijo in to boleznijo.61 Italijanska strokovna javnost ob vprašanju masturbacije ni bila razdeljena, saj je o njej pisala veliko in ji posvecala veliko pozornosti, vendar predvsem v funkciji zastraševanja. Vincenzo de Castro z masturbacijo povezuje okvare sluha in vida, nenormalen razvoj prsnega koša, težave s prebavo, tuberkulozo, paralizo, epilepsijo, težave pri uriniranju in še kaj.62 Pio Foŕ sicer pravilno ugotavlja, da je strašenje pred zgolj obcasno masturbacijo odvec, saj naj bi clovek pri tem ne porabil prav nic vec energije kot med spolnim odnosom, skrbi pa ga pretirano izcrpavanje organizma, ki naj bi vodilo do okvar vida, razširitve srca, povecanja prostate, pretirana masturbacija pa naj bi vodila tudi do razvoja perverzij, nespecnosti, živcnih bolezni in malodušja.63 Mnogo zdravnikov, med njimi celo Tissot, je bilo prepricanih, da je masturbacija veliko nevarnejša od spolnega odnosa z žensko,64 zato so predpisovali celo obiske pri prostitutkah, ki naj bi nadomestili samotne užitke.65 Med njimi je bil ocitno tudi Pio Foŕ, ki pravi, da je sam v preteklosti v takih primerih priporocal obisk javne hiše, da pa tega ne pocne vec, ker noce svojih bolnikov izpostavljati dodatnim nevarnostim, povsem sprejemljivi pa so se mu zdeli spolni odnosi s stalno partnerko pred poroko.66 Prav vsiljevanje predzakonske vzdržnosti naj bi namrec povzrocilo porast tra la seconda metŕ, dell'Ottocento e il primo Novecento: il dibattito e il clima, str. 128. 60 Ziglio, Corrado: n. d., str. 129. 61 Ziglio, Corrado: n. d., str. 125. 62 De Castro, Igiene del corpo umano, o la casa di mia dimora, str. 163. 63 Foŕ, Igiene sessuale, str. 46. 64 Laquer, Sesso solitario, str. 168. 65 Laquer, n. d., str. 161. 66 Foŕ, n. d., str. 47. 102 VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE masturbacije, h kateri so se ljudje zatekali, ker pac niso imeli cesa boljšega na razpolago.67 Realno sliko o vplivih masturbacije zasledimo v italijanski literaturi šele v dvajsetih letih 20. stoletja, ko Giulio Casalini prvi zapiše, da masturbacija z zdravstvenega vidika ni škodljiva, v doloceni meri pa celo zaželena.68 Vse pogostejša so tudi opozorila, da ljudje, ki so zboleli npr. za skorbutom, niso pravocasno obiskali zdravnika, saj so bolezenske simptome preprosto pripisovali masturbaciji,69 predvsem pa, da je prejšnja vzgoja pri ljudeh povzrocala prave travme, saj so ljudje živeli v stanju konstantne tesnobe in strahu pred kaznijo, ki jih bo doletela na tem ali na onem svetu. 70 da masturbacija nima posledic za zdravje, je na slovenskem jasno zapisal šele Marjan Bohoric leta 1940.71 Spolna vzgoja Glede na ocitno razširjenost problematike spolnih bolezni ne preseneca dejstvo, da se je veliko avtorjev zacelo ukvarjati tudi s problematiko spolne vzgoje, ki naj bi preprecila širjenje epidemije spolnih bolezni, saj – kot trdi luigi Chierici že leta 1869 v delu Bacco, tabacco e venere – so najboljša obramba prava poucenost, zdrava vzgoja srca, vse skupaj pa povezano z dobrim zgledom.72 Nekoliko vec lahko o tej tematiki razberemo iz besed Gregoria Ottonija, ki svari pred nepoucenostjo, saj ima vstop v zakon, ne da bi poznali njegove najbolj osnovne zakonitosti, številne posledice. Nobenega dvoma ni bilo, da je mladino treba pouciti, postavljalo se je le vprašanje, kdo naj to stori. Ottoni se namrec ni strinjal s prakso, ki je vladala v nemških deželah, kjer so to vlogo prevzeli duhovniki. Ti naj bi se naslanjali predvsem na knjižice, ki so jih posebej zanje v latinšcini – iz ocitnih razlogov – napisali zdravniki in naj bi mladim podajali bolj nauk iz morale kot navodila za spolno življenje. Preprican je bil tudi, da zaradi ustroja družbe še 67 Laquer, Sesso solitario, str. 158. 68 Casalini, Giulio: Igiene dell'amore sessuale, Casanova e C., Torino – Genova, 1929, str. 118 – 126. V: Sorcinelli, str. 114. 69 Laquer, n. d., str. 198. 70 Tesnoba in obcutki krivde naj bi bili zlasti znacilni za pro testantske družbe. V: Laquer, str. 213. 71 Bohoric, Spolno življenje, str. 37–41. 72 Chierici, Luigi: Bacco, tabacco e venere, Bologna, Chierici, 1869, str. 212. ni pricakovati, da bi država sistemsko uredila to podrocje, zato bi morali to nalogo prevzeti starši. spraševal se je, zakaj bi mladini sploh prikrivali realnost zakonskega življenja; življenjska dejstva in konkretne nasvete, naj bi mladi dobili iz ocetovih in materinih ust, brez nepotrebnega zardevanja.73 s spolno vzgojo in razvojem mladostnika se je ukvarjal tudi Carlo Apollonio v delu L'igiene ossia la vera medicina popolare, ki je leta 1891 izšlo v Kopru. Po njegovem mnenju, nevednost, v kateri se je želelo obdržati mladostnika v trenutku, ko telesni razvoj prehiti duševnega, ni bil prava rešitev, niti ni bil garancija za nedolžnost. Mlad clovek se bo namrec ne glede na našo voljo kmalu srecal s slabimi zgledi, ki jim bo tudi podlegel, ce ga ne bomo pred tem pravilno poducili. Takrat ne bodo pomagali ne kafra, ne mrzle kopeli, ne telovadba, ne obrezovanje in ne grožnje z vecno pogubo. Vse, kar bomo dosegli, je le, da bomo zaradi »samotnih užitkov« vse njegove spomine na mladost obtežili z obcutkom krivde. domišljije in radovednosti pac ni mogoce zatreti, saj nas »dišece vrtnice in melanholicni soncni zahodi prej ali slej privedejo do sicer gnusnega dejanja, ki pa je potrebno za ohranitev vrste«.74 Prav na podrocju spolne vzgoje pa je bil v pol stoletja ocitno storjen ogromen korak naprej, saj lahko v delu Ettoreja Piccolija Morale fisica zasledimo nasvete, ki so bili še pred kratkim nepojmljivi, v slovenskem prostoru pa povsem nemogoci. Piccoli se je s spolno vzgojo zacel ukvarjati predvsem zato, ker je bil preprican, da je to edino pravo orožje proti širjenju spolnih bolezni. spolne bolezni naj bi bilo mogoce prepreciti s poznavanjem nacinov in vzrokov okužbe ter s poznavanjem nacinov samoobrambe, ki naj bi jih posameznik izvedel pred, med in po »parjenju«. Posebno pozornost namenja pomenu osvešcanja prostitutk, ki naj bi se najbolj ucinkovito ubranile prav s preventivo. svetuje jim, da si pred koitusom podrobno ogledajo klientov penis ter med božanjem in zapeljevanjem pregledajo stanje njegovih bezgavk na podpazduhah, dimljah in na vratu ter se prepricajo, da niso otecene in povecane, svetuje pa jim tudi, naj se izogibajo vsem nepotrebnim stikom, tudi poljubom. Moškim 73 Ottoni, Gregorio: L'igiene del matrimonio, Padova, Tip. alla Minerva dei Fratelli Salmin, 1871, str. 6. 74 Apollonio, L'igiene ossia la vera medicina popolare, str. 141. VSE ZA ZGODOVINO 103 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 svetuje, da h kupovanju ljubezni pristopijo z vso previdnostjo in pocasi. Izbirajo naj si raje suhe kot debele ženske, ki naj bi bile bolj podvržene nalezljivim boleznim, ker da je njihovo telo polno kotanjic, kamor se lahko skrijejo kužne snovi. Moški naj se tudi raje izogibajo svetlolasim osebkom z nežnimi lasmi in svetlimi ocmi ter si raje izbirajo rjavolaske, ki naj bodo zagorele in zdrave polti, z gostimi lasmi, veselega in živahnega znacaja, hitre in gibcne. svetuje jim, naj izvedejo tudi hiter pregled kože, kar ne bi smelo biti prevec težavno, glede na to, da se nahaja v kraljestvu »golote«. Ce na koži opazijo madeže, izpušcaje ali kraste, jim svetuje, da izkoristijo možnost vracila denarja. Prav tako so znak za nevarnost brazgotine vseh vrst, sploh ce se nahajajo na vratu ali dimljah. Moškim svetuje, naj bodo pozorni tudi na ureditev sobe, cistoco, pogledajo naj, ali ima ženska umivalnik ter ali se v sobi nahaja kakršnokoli dezinfekcijsko sredstvo.75 Preprican je tudi, da je potrebno s spolno vzgojo zaceti še pred adolescenco, zato da ne bi vec prihajalo do situacij, ko mladi, zaradi obcutka sramu, skrivajo obolenje, ki bi ga bilo na zacetku še mogoce pozdraviti, potem pa ne vec. Piccoli predlaga, da se dokoncno znebijo vsem poznane zeljnate glave, pod katero naj bi starši našli lepe in popolne otroke, pozabiti bi morali na trgovca iz Pariza, kjer je otroke mogoce kupiti ter na še vse ostale neumnosti, ki le zavajajo mlade. starše spodbuja, da ne dovolijo, da bi njihovi otroci spoznali skrivnosti ljubezni s pomocjo pokvarjenega prijatelja ali zanikrne služabnice, ki na tak nacin naredita to, kar bi morali brez lažne sramežljivosti storiti starši. Po Piccolijevem mnenju je tudi že skrajni cas, da se v družbi spremeni pogled na spolnost in na pomen zakonske zveze, saj da je spolnost izven zakonske zveze še vedno tabu. Želi si, da bi se bolj približali Ameriki in Avstraliji, ki sta družbena pravila postavili na nove temelje.76 devištvo tam ni vec vrednota vseh vrednot, spolnost je le še biološka funkcija in spolne bolezni tako ne nosijo vec nobenega družbenega pecata. O spolnosti se pogovarjajo bolj odprto in odkrito in brez lažne sramežljivosti, zato lahko tudi spolne bolezni lažje zatirajo. Podpira predzakonske zveze, znotraj katerih lahko moški »pokušajo himen«, ne da bi bili prisiljeni kupovati ljubezen pri prostitutkah, ženska 75 Piccoli, Morale fisica, str. 139. 76 Piccoli, n. d., str. 142. pa tudi ne bi smela biti ožigosana za »lahkoživko« zgolj zato, ker je »Kupida spoznala prej, kot je srecala maticarja«.77 Z ustaljeno prakso v družbi, ko so starši otrokom glede spolnosti prenesli le sram in krivdo, se ni strinjal niti verjetno najbolj poznan italijanski higienik Paolo Mantegazza. Ostro je nasprotoval »jezuitski vzgoji«, ki je enacila nedolžnost z nevednostjo in ki je trdila, da lahko resnica unici sramežljivost in poštenje.78 V svojem delu Elementi d'igiene, ki je prvic izšlo že po letu 1878 ter bilo nato veckrat ponatisnjeno, svetuje staršem, naj bodo odkriti, spolnost naj predstavijo kot nekaj lepega in naravnega, naj ne zardevajo, ne obtožujejo, še manj pa grozijo. Rešitev vidi le v zgodnejšem porocanju, saj se mu zdi naravnost nevzdržno, da bi moškim med 20 in 30 letom, ko so na višku svojih moci, prepovedali vsako spolno aktivnost, saj bi jim tako ostala le masturbacija in prostitutke. Mantegazza o tem pravi: «Narava krici: ljubite!, družba pa odgovarja: Masturbiraj ali prostituiraj se! Že res, da je od dalec slišati tudi angelski zbor in glasove moralistov, ki propagirajo vzdržnost in samozatajevanje in to v življenju, ki je že sicer polno trpljenja!«79 Pri italijanskih piscih tudi ni opaziti posebnega moraliziranja glede posameznih pojavov med adolescenco. Tako npr. Foŕ ob spontanih izlivih pri mladenicu ne predlaga nic drugega, kot da mu starši podajo osnovna navodila glede cistoce,80 kasneje pa naj bi se mladenica poucilo tudi o spolnih boleznih. Preprican je, da glede na ocitno prisotnost otroške seksualnosti, s spolno vzgojo nikoli ne moremo zaceti dovolj zgodaj.81 Življenje je po njegovem mnenju kot morje, polno ceri in dober mornar jih mora poznati, ce se jim želi izogniti, zato je tudi preprican, da nevednost ni najboljša obramba za krepost. Mladim naj bi že od malih nog privzgojili tudi osnovna nacela higiene, ob zacetku spolne aktivnosti pa je temu treba posvetiti še vec pozornosti. Nabiranje mastnih izlockov neprijetnega vonja med kožico na spolovilu in želodom (glavico penisa) je lahko namrec nevaren proces in lahko vodi v vnetje. Poleg smrdljivosti in neestetskosti se prav zaradi 77 Piccoli, Morale fisica, str. 143. 78 Mantegazza, Elementi d'igiene, str. 209. 79 Mantegazza, n. d., str. 210. 80 Foŕ, Igiene sessuale, str. 85. 81 Foŕ, n. d., str. 82. 104 VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE necistoce pojavlja srbec obcutek, ki pa lahko mlade pripelje tudi do masturbiranja. V svoji praksi naj bi zdravniki neprestano srecevali sicer kulturne in ugledne može, ki pa povsem zanemarjajo higieno genitalij, saj jim ta pac ni bila privzgojena.82 Foŕ sicer priporoca vzdržnost do poroke in svari pred prezgodnjimi spolnimi odnosi,83 istocasno pa se izkaže tudi za povsem tolerantnega do svobodnih, izvenzakonskih skupnosti, ki po njegovem mnenju celo manj škodijo javni morali kot nesrecni in nasilni zakoni. Prav tako se mu locitev zdi veliko bolj sprejemljiva kot pa zveze, ki temeljijo na lažeh.84 Odlicna preventiva se mu zdi skupno izobraževanje deklet in fantov, saj je preprican, da se lahko na tak nacin razkrijejo mnoge skrivnosti, ki lahko sicer po nepotrebnem podžigajo domišljijo. Prikrivanje resnice o spolnosti in pretirano licemerstvo, ki se kaže celo v cenzuriranju nekaterih odlomkov iz del, ki spadajo med književne klasike, se mu ne zdi upraviceno. Zaveda se, da se bodo mladi do resnice vseeno prikopali na tak ali drugacen nacin, zato se mu zdi bolje, da mladim življenjska dejstva razkrije odgovorna odrasla oseba, ki jih bo znala opozoriti tudi na nevarnosti ter jih spodbujala, da v spolnosti ne išcejo le lastnega užitka.85 O neustreznosti spolne vzgoje piše tudi Alfonso de Nicola, ki ugotavlja, da so mladi, zaradi dvolicnosti staršev in sploh celotne družbe, prisiljeni informacije iskati pri lahkoživkah iz družbenega dna. spolna vzgoja naj bi po njegovem mnenju poskrbela, da bi mladi dobili ustrezno poznavanje procesa oploditve, skrbno pa naj bi jih poucili tudi o nevarnostih bolezni,86 saj naj bi bilo širjenje spolnih bolezni povezano predvsem z nepoucenostjo in pomanjkljivo spolno vzgojo mladih, ki so se na zacetku okužbe raje obracali na farmacevta kot na zdravnika, zelo škodljivo pa se mu zdi tudi reklamiranje povsem neucinkovitih pripravkov v casopisju. 87 Tudi de Nicola meni, da je vzdržnost najbolj zanesljiva pot obrambe proti spolnim boleznim, ne verjame pa v njeno izvedljivost.88 Preprican je, da je nepravicno pricakovati od žensk nedolžnost pri 82 Foŕ, n. d., str. 84. 83 Foŕ, n. d., str. 87. 84 Foŕ, n. d., str. 88. 85 Foŕ, n. d., str. 90. 86 De Nicola, Alfonso: Matrimonio e malattie sessuali, Trieste, Licinio Cappelli, 1926, str. 3. 87 De Nicola, n. d., str. 118. 88 De Nicola, n. d., str. 134. poroki, saj lahko zatajevanje spolnega nagona še okrepi prirojeno nevroticnost pri ženski,89 medtem ko se od moškega naravnost pricakuje, da bo v zakon vstopil z dolocenimi izkušnjami in je brez njih celo tarca posmeha.90 Apollonio meni celo, da je neodgovorno peljati žensko pred oltar, ne da bi se prej prepricali o lastni moškosti, ter moške celo spodbuja, da preizkusijo »najbolj karakteristicno orodje vsakega moškega«, preden sprejmejo odgovorno vlogo moža in oceta.91 Vzdržnost je po de Nicoli neizvedljiv ideal tudi zaradi izjemno visoke starosti mladoporocencev na Tržaškem, kjer so se ženske porocale med 24. in 30. letom, moški pa med 30. in 35. letom starosti. Edina ucinka preganjanja spolnih odnosov pred poroko pa sta po njegovem mnenju razcvet prostitucije ter masturbacija. V velemestu so bili ljudje dejansko bombardirani s spolnimi impulzi iz kinodvoran in varietejev, ki uprizarjajo pohotne zgodbe. Ce temu dodamo vonjave, priceske, obleke, orkestre, ki igrajo »shimmy« in »fox-trott« ter nepogrešljive »jazz-bande«, dobimo okolje, ki naravnost spodbuja mladostnike k masturbaciji in spolnim odnosom.92 de Nicola tudi v nadaljevanju povsem zavrne vzdržnost kot nacin predzakonske preventive in namesto tega predlaga uvedbo predporocnega zdravniškega spricevala. Podpira tudi delovanje evgenikov in zdravnikov, ki so že izvajali dolocene ukrepe v delavskih središcih, vojašnicah, in ljudskih univerzah, kjer so delili propagandne letake z nasveti in nauki o tem, kako se izogniti spolnim boleznim. Poleg tega poroca tudi, da je vlada zacela izvajati sistem preventivnih ukrepov v javnih hišah, kar je skupaj z brezplacnimi ambulantami že dalo prve rezultate v boju proti spolnim boleznim.93 V svoji ordinaciji je pacientom tako delil letak, ki jim je pojasnjeval potek zdravljenja gonoreje: Gonoreja se redko ozdravi sama po sebi. Potrebno je zdravljenje, ki je prilagojeno mestu obolenja. Okužba z gonorejo se lahko omeji na sprednji del secne cevi ali pa se razširi v notranjost, posledicno tudi na prostato. 89 De Nicola, n. d., str. 133. 90 De Nicola, n. d., str. 135. 91 Apollonio, L'igiene ossia la vera medicina popolare, str. 145. 92 De Nicola, n. d., str. 136. 93 De Nicola, n. d., str. 137. VSE ZA ZGODOVINO 105 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Ce je bolezen še na zacetku razvoja, je priporocljiva izplakovalna tehnika, ki jo lahko izvaja le zdravnik. Ce po dveh tednih ne nastopi izboljšanje, je potrebno zdraviti tudi notranjost. Zdravila, ki se jih jemlje v obliki kapsul in tablet, nimajo vpliva na gonokok, ampak zgolj olajšajo simptome, ki jih povzroca urin s tem, ko prehaja cez obolelo mesto, kar lahko povzroci hudo skelenje. Ko mine najbolj akuten del okužbe, je torej tako zdravljenje povsem odvec, prav tako, ce odvajanje ni bolece. Zdravljenje z brizgalko za izpiranje je priporocljivo le v omejenih primerih; ce gre za okužbo zadnjega dela secil, je potrebno uporabiti tako brizgalko, ki ponese zdravilo do okuženega mesta. Zdravljenje lahko izvaja le zdravnik. Ozdravitev je tem lažja, cim prej odkrijemo okužbo. Ce obolenje zanemarimo, lahko postane kronicno, s ponavljajocimi se latentnimi obdobji, za katere je znacilen jutranji izcedek, ki je kužen. Ce ni izcedkov, še ne pomeni, da je ozdravitev popolna. latentna faza lahko traja vec let ter se nato brez ocitnega vzroka spremeni v kronicno.94 Kako je spolna vzgoja potekala v praksi, pa lahko natancneje preberemo v delu La puericultura – L'igiene dell'infanzia e dell'adolescenza nelle scuole di Trieste: storia dell'istituzione fino dal 1895: funzionamento pratico dal 1911 dal 1921, v kateri Antonio Iellersitz popisuje svoje izvajanje spolne vzgoje na tržaških srednjih šolah med leti 1911 in 1921. spolna vzgoja je potekala v okviru pouka, ki je mlade osvešcal glede tuberkuloze, alkoholizma ter o spolnih boleznih, potekal pa je tako v srednjih šolah za dekleta, kot za fante. Iellersitz pripoveduje, da je o omenjenih tematikah predaval v zato posebej namenjenih urah ali med popoldnevi, v šolskih telovadnicah in vedno v prisotnosti ravnatelja posamezne šole. Na ta predavanja je bil dovoljen vstop izkljucno dijakom šol. dekletom je poleg tega predaval tudi o njihovi vlogi matere, žene in vzgojiteljice, ki ima nalogo vzgojiti nov mocan rod. Tako je vsako leto šestkrat predaval tudi na privatni 94 De Nicola, Matrimonio e malattie sessuali, str. 138–139. Onemogoceno uriniranje – najpogostejši simptom gonoreje (Fontana, Arturo: Diagnosi e terapia della sifilide e delle malattie veneree, torino, unione tipografico – editrice torinese, 1933) Znaki okužbe z gonorejo(Fontana, Arturo: Diagnosi e terapia della sifilide e delle malattie veneree, torino, unione tipografico – editrice torinese, 1933) 106 VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE gospodinjski šoli, ki jo je ustanovila Nella Cossuta, medtem ko so predavanja na gimnazijah potekala tedensko.95 spolno vzgojo so izvajali za dijake, starejše od 16 let, izvajali pa so jo povsem drugace, kot je bilo sicer v navadi, ko so šolski zdravniki, zaradi predsodkov in lažne sramežljivosti, cloveško razmnoževanje zavijali v tancico skrivnosti. Prav v zadnjih letih pa naj bi se med vzgojitelji in zdravniki razširilo prepricanje, da je mlade bolje poduciti na pravilen nacin, kot dopustiti, da odkrijejo dejstva življenja na ulici. Posebno pozornost je namenjal spocetju, o katerem naj bi imeli mladi jasne predstave. Menil je, da se je le tako mogoce izogniti fantaziranju.96 Iellersitz poroca, da je mlade poucil o spremembah, ki jih cloveško delo doživlja v casu pubertete ter da jih je spodbujal, da naj bodo vsaj v prvih letih vzdržni, pri cemer si lahko pomagajo s telesno aktivnostjo in športom. Ker pa se je zavedal, da to ne bo mogoce za vse, je mlade natancno poducil o treh najbolj razširjenih spolnih boleznih: gonoreji, mehkem ulkusu in sifilisu.97 Mlade je vzpodbujal, da se omejijo na spolne odnose z eno osebo, zelo previdni pa naj bodo, ce se spustijo v odnose s prostitutkami, ki so vse bile že kdaj okužene s kakšno boleznijo. Priporoca jim, da si v teh primerih izbirajo vsaj tiste starejše, ki so verjetno že odporne na bolezni in da naj strogo uporabljajo kondom. Ce pa resnicno ne želijo uporabljati »tega izjemno tankega ovitka iz gume«, potem jim svetuje, da se takoj po spolnem odnosu natancno umijejo z milom, ki bo razmastil kožo in z dezinfekcijskim sredstvom (najbolje s hipermanganom). Najodlocneje pa jim odsvetuje obisk prostitutk v stanju vinjenosti, ko lahko clovek zanemari tudi najbolj osnovna preventivna navodila in ko je zato najvecja verjetnost, da se okužimo z boleznijo, ki nas bo zaznamovala za celo življenje.98 Kako drugace so stvari potekale na slovenskem, postane jasno, ce primerjamo pravkar zapisano s predlogi Antona Breclja, ki v delu Ob viru življenja sicer ne nasprotuje spolni vzgoji, vendar 95 Iellersitz, Antonio: La puericultura – l'igiene dell'infanzia e dell'adolescenza delle scuole di Trieste: Storia dell'isti tuzione fino dal 1895: Funzionamento pratico dal 1911 al 1921, Trieste, Tipografia moderna M. Susmel, 1927, str. 18. 96 Iellersitz, n. d., str. 19. 97 Iellersitz, n. d., str. 20. 98 Iellersitz, n. d., str. 22. postavlja za zgled tiste mlade, »ki jim spolnost ne kali duševnega obzorja in jih presenetijo pojavi na lastnem telesu, dekleta cišca, decake nocni izlivi«. Še potem pa priporoca zgolj to, da se mladim pojasni te telesne pojave ter pravi: »Mladostnik ali mladostnica naj izvesta, od kod ta naravni pojav, kako je urejeno spolno drobje, ki se je obudilo in mu je treba še dolgo vrsto let, da dozori za naravne in pravšnje namene, da je treba to drobje skrbno varovati onesnaženja, poškodovanja in vsakršnega zlorabljanja, tudi razkazovanja.«99 Bolj kot osvešcanje mladih, Breclja torej skrbi moralni vidik vzgoje, zato njegova stališca, kljub temu da je bil zdravnik, niso bila nic drugacna od stališc drugih teologov in pedagogov. Brecelj trdi celo, da »neposredna spolna vzgoja ne spada v javne zavode, šole in cerkev, pac pa posredna«,100 staršem pa svetuje, naj se pri teh pogovorih poslužujejo svetopisemskih zgodb, kot so Oznanjenje Mariji, Marijin obisk pri teti Elizabeti, rojstvo Janeza in Jezusa, ter razlage molitvic, »kot so sad tvojega telesa« in »ki si ga spocela, nosila, rodila«.101 Mladim naj bi privzgojili zavedanje, da je »spolnost sama po sebi dobra, zlo je v zlorabljanju spolnosti«, ter da je »igrackanje s spolnostjo ali prezgodnje izživljanje kvarno v vsakem, tudi zdravstvenem pogledu«.102 Tako dekletom kot fan- tom svetuje vzdržnost do poroke, dekletom naj bi celo zabicali, »da ne zaupajo svoje neoskrunjenosti nikomur in prav nikomur, tudi ce bi nosil angelska krila, razen svojemu porocenemu soprogu!«103 drugacen pogled na spolno vzgojo prinesejo Franjo Žgec,104 Angela Vode105 in Marjan Bohoric, ki nastopijo proti trditvam, da je vse, kar je v povezavi s spolnostjo grdo in grešno. Takšno mnenje naj bi se, po Bohoricevem mnenju, širilo predvsem po zaslugi knjižice Ženinom in nevestam Antona Bonaventure Jeglica, kjer je med drugim mogoce prebrati tudi, da je spolnost »smrdeci ogenj mesene poželjivosti«106 slovenci naj bi bili v tem pogledu zelo »krepostni«, zato so se še v casu, »ko so imeli 99 Brecelj, Ob viru življenja: spolne zadeve v preglednih obri sih, str. 214. 100 Brecelj, n. d., str. 215. 101 Brecelj, n. d., str. 213. 102 Brecelj, n. d., str. 218. 103 Brecelj, n. d., str. 219–220. 104 Žgec, Franjo: Ali spolna vzgoja res ni potrebna?, Maribor : Ljudska tiskarna, [s.a.] 105 Vode, Angela: Spol in usoda I-II, Ljubljana, »Žena in dom«, 1938–1939. 106 Bohoric, Spolno življenje, str. 29. VSE ZA ZGODOVINO 107 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 drugi narodi že lepo razvito književnost o spolnem vprašanju, dogajale pri nas naravnost nezaslišane stvari«.107 Zdi pa se mu tudi povsem nesprejemljivo, da se s spolno vzgojo caka do menstruacije in do prvih spontanih izlivov, saj naj bi ti pojavi tako povsem brez potrebe pretresli mlade ljudi, ki si te pojave najveckrat razlagajo kot božjo kazen.108 Kljub vsem prizadevanjem pa spolna vzgoja ni našla svojega mesta v slovenskih šolah vse do druge svetovne vojne.109 Spolnost in spolne bolezni Ce je mogoce trditi, da je literatura na slovenskem, ki bi obravnavala vprašanje ženskih bolezni redka, da so se razpravljanju o masturbaciji vecinoma vsi pisci izognili ter se omejili na nekaj splošnih izrazov, potem je mogoce trditi, da obravnavanja spolnih bolezni prakticno ni. Še v 30. letih 20. stoletja Josip Ticar110 pri obravnavi nalezljivih bolezni niti z besedico ne omenja sicer alarmantno razširjenega sifilisa, niti ostalih spolno prenosljivih bolezni. s spolnimi boleznimi se je ukvarjal Jernej demšar, ki je v boju proti spolnim boleznim predlagal zgodnejše poroke, s katerimi bi se izognili infekcijam pri moških, ki si potešitev išcejo pri okuženih ženskah,111 pri zunajzakonskih spolnih odnosih pa je že priporocal tudi uporabo kondoma in strogo higieno.112 s problematiko spolnih bolezni se na slovenskem zacnejo resnicno ukvarjati šele po izbruhu I. svetovne vojne, ko je ta problem postal ocitno že tako perec, da se mu niso mogli vec izogibati.113 Ocitno je, da je bila prav izredna raz107 Bohoric, n. d., str. 30. 108 Bohoric, n. d., str. 42. 109 Erman, Petra: Spolna vzgoja na Slovenskem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja : diplomsko delo, Ljubljana : [P. Erman], 2006, str. 23–25. 110 Ticar, Josip: Boj nalezljivim boleznim!: poljudnoznanstveni sestavki za spoznavanje in moderno obrambo važnih kužnih bolezni z navodili za nego bolnikov, Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1922. 111 Demšar, Jernej: Spolne bolezni : ljudstvu v pouk in svarilo, Ljubljana, L. Schwentner, 1907, str. 5. 112 Demšar, Jernej: Spolne bolezni : z ilustracijami, Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1919, str. 37. 113 Posebna knjižica z naslovom Kako se obvarujete sifiliticne kuge? Opomin vojakom in mladim možem, ki jo je napisal Emanuel Freund, je izšla leta 1917 v Trstu pri založbi Edinost. Po Jerneju Demšarju pa se na Slovenskem s spolnimi boleznimi, poleg prirocnikov, ki jih je objavljala založba Neva v Zagrebu ob koncu 20. let, resnicno ukvarja šele dr. širjenost teh okužb tista, ki je v Kraljevini Italiji, za razliko od slovenskega prostora, tehtnico prevesila na stran tistih, ki so zagovarjali pomen preventive in osvešcanja, kar se je v koncni fazi odrazilo tudi pri uvedbi spolne vzgoje v šole, predvsem zato, ker so jo znali spretno zamaskirati znotraj pouka o higieni, ki mu niso nasprotovali niti najbolj katoliško usmerjeni misleci.114 Najstarejša izdaja med izbranim gradivom, ki se ukvarja s spolnimi boleznimi, je delo Andree Vacce Berlinghierija Trattato dei mali venerei iz leta 1802, ki pa kljub svoji starosti izkazuje izredno odprtost in svežino pri obravnavi te tematike, saj se ukvarja tudi s predsodki, ki so bili takrat prisotni na podrocju medicinskega zdravljenja spolnih bolezni in razkriva boleco neucinkovitost vecine takrat uporabljanih postopkov zdravljenja.115 Vacca Berlinghieri piše, da se vecina spolnih bolezni najprej pokaže na genitalijah in se prenaša s koitusom, v nekaterih primerih pa lahko tudi drugace, sploh ce je prisotna ranica ali poškodba.116 Že v uvodu torej zapiše stavek, ki ga moramo v slovenskem jeziku zaman cakati še vec kot stoletje. V nadaljevanju pa ponudi tudi natancen opis gonoreje in sifilisa ter vseh simptomov, ki ju spremljajo. Gonoreja se, ce sledimo Vacca Berlinghieriju, pokaže dva ali tri dni po okužbi. Najveckrat se širi s spolnim odnosom, mogoc pa naj bi bil tudi prenos s povsem vsakdanjimi stiki.117 Najpogostejši simptomi, ki jih navaja Vacca Belinghieri, so težak obcutek v penisu, srbec obcutek na koncu secevoda, pekoc obcutek pri uriniranju ter rdecica.118 diagnozo naj bi olajšalo predvsem dejstvo, da je središce gonoreje vedno secna cev.119 Penis lahko tudi otece, erekcije so bodisi pogoste in bolece bodisi zelo motene, sploh v ležecem položaju.120 Gonorejo naj bi zelo Joža Jakša v delu Kako spoznamo spolne bolezni, Žena in dom, Ljubljana, 1937. 114 Ziglio, Corrado: Tracce per una storia dell'educazione sessuale in Italia e in Europa tra la seconda metŕ, dell'Ottocento e il primo Novecento: il dibattito e il clima, str. 196. 115 Vacca Berlinghieri, Andrea: Trattato dei mali venerei, Ve nezia, 1802, str. 5. 116 VaccaBerlinghieri, n. d., str. 7. 117 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 17. 118 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 8. 119 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 11. 120 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 9. 108 VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE Sifiliticen otrok s starikavim obrazom(Foŕ, Pio: Igiene sessuale, milano, Federazione italiana delle biblioteche popolari) pogosto spremljala tudi bolecina v modih. Vacca je poleg tega ves cas poudarjal, da nimajo vsi oboleli enakih simptomov, da imajo nekateri lažje, nekateri pa težje, pri cemer je med težje prišteval popolno zaustavitev uriniranja ali uriniranje po kapljicah ter bolece erekcije.121 Redek zaplet pri gonoreji naj bi bilo tudi otekanje mod, ki pa naj bi se pojavilo le, ce se bolnik veliko giblje ali namenoma draži obolele dele telesa.122 Vacca opozarja tudi na dejstvo, da lahko simptomi po dolocenem casu povsem izzvenijo tudi sami po sebi, brez zdravljenja, kar pa ne pomeni, da je bolnik tudi ozdravljen.123 Nekateri simptomi gonoreje naj bi se namrec ciklicno ponavljali. Bolece uriniranje, bolecine pri izlivu sperme ter pogosta potreba po uriniranju naj bi tako v mnogih primerih postali vseživljenjski spremljevalci nesrecnega bolnika, v najhujših primerih pa naj bi se razvil celo sifilis.124 duh casa je pri Vacci Berlinghieriju viden zlasti v nekaterih napacnih sklepanjih ter v velikem pretiravanju pri naštevanju posledic bolezni. 121 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 10. 122 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 33. 123 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 10. 124 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 58. Tako opozarja, da se lahko iz nezdravljene gonoreje razvije tudi sifilis, druga možnost pa je, da pride do tako mocnega vnetja ali gangrene ter da lahko genitalije preprosto odpadejo, v zelo redkih primerih naj bi nastopila celo smrt.125 Iz njegove razprave lahko izvemo veliko tudi o nacinih zdravljenja gonoreje na zacetku 19. stoletja, saj omenja predpisovanje razlicnih ucinkovin, vcasih tudi takih, ki imajo povsem nasproten ucinek. Nekateri naj bi tako predpisovali diuretike, drugi živosrebrove tablete, omenja pa tudi obstoj še številnih drugih pripravkov raznih zdravilcev in mazacev,126 ki pa jim po njegovem mnenju sploh ne bi smeli zaupati;127 prav tako dvomi v uspešnost zdravljenja z živim srebrom.128 Tako kot pri gonoreji je Vacca Berlinghieri zelo natancen tudi pri opisovanju simptomov sifilisa. Okužba s sifilisom naj bi se na zunaj kazala z boleco vidno razjedo, ki se najveckrat pojavi na kožici moškega spolnega uda, na želodu, na podjezicni kožici, na penisu, ostalih genitalijah, pogosto pa tudi na ustnicah ter ustni sluznici.129 Na mestu bodoce razjede je najprej mogoce opaziti srbecico in rdecico,130 pravi sifilis pa naj bi se razvil šele, ko pride okužba v krvni obtok.131 Takrat se pojavijo znaki okužbe tudi na jeziku, grlu, nosu, pojavijo se izpušcaji ali rane na koži, bolecine v kosteh, ote 125 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 11. 126 Primer naravnega zdravljenja gonoreje, o katerem je Vacca Belinghieri tako zelo dvomil, lahko najdemo v publikaciji La felicitŕ ossia il tesoro della sapienza Giovannija Battiste Jasbitza, ki je leta 1856 izšlo v Trstu in ki za zdravljenje gonoreje priporoca naslednji recept: »Vzemi bucno seme in ga stri v kamnitem možnarju, dodaj proporcionalno kolicino vode, zmes za nato precedi. Dobil boš tekocino podobno mleku, od katere si vzemi približno pol kozarca, dodaj nekaj sladkorja in pogrej, da bo mlacno. Zdravilo jemlji 3 do 4 dni zjutraj v postelji tako, da si z njim mociš ledja in v kratkem bo sledila ozdravitev.« (Jasbitz, str. 137–138). Drugi recept, ki ga ponuja proti gonoreji, je: »Vzemi lesno lubje, stri ga, zmešaj z rogovilckom ter vse skupaj cez noc namoci v 9 liber belega vina. Zjutraj vse skupaj postavi na ogenj, zmes pa naj vre tako dolgo, da ena tretjina izhlapi. Nato dodaj 4 unce gorcice in prav toliko janeža ter pusti vse skupaj v osti posodi. Vsako jutro spij pol libre na tešce, nato pa še 4 ure po kosilu. Zdravilo uživaj 10 do 12 dni, ne da bi zaradi tega kakorkoli spreminjal svoje prehranjevalne navade.« (Jasbitz, str. 147). 127 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 27. 128 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 44. 129 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 59. 130 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 60. 131 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 112. VSE ZA ZGODOVINO 109 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 kanje limfnih žlez, razjede okoli anusa ter okvara pljuc.132 Posebej se posveca tudi razvoju spolnih bolezni pri ženskah, pri cemer pa zatrjuje, da se te skoraj ne razlikujejo od moških. Gonoreja naj bi se pri ženskah najprej pojavila v vagini in se šele nato razširila na secevod.133 Potek bolezni naj bi bil prav zato pri ženskah nekoliko lažji, saj jih ne prizadenejo bolece erekcije, uriniranje pogosto sploh ni bolece, ženska pa tudi nima mod, ki bi jih bolezen lahko prizadela. Ker center bolezni pri ženskah ponavadi ni secevod, ženskam ni potrebno piti toliko tekocine, bolj se jim priporoca pogosta kopanja in sedece kopeli, saj lahko tako neposredno dosežejo mesto okužbe.134 Pri ženskah naj bi se velikokrat pokazale razjede na velikih in malih sramnih ustnicah, klitorisu, presredku, redkeje pa na vagini. Podobno opisuje tudi simptome sifilisa pri ženskah, ženski priznava le pravico do nekoliko bolj skrbne nege zaradi njenega obcutljivejšega temperamenta, zdravljenje z živim srebrom pa priporoca tudi v nosecnosti.135 s spolnimi boleznimi, predvsem s sifilisom, se v prirocniku z naslovom L'igiene del matrimonio iz leta 1871 ukvarja tudi Gregorio Ottoni, ki poskuša širiti ozavešcenost ljudi o pomenu preprecevanja spolnih bolezni in osvešcanju ljudi. ljudi, ki iz nevednosti ali pa namenoma širijo obolenje, primerja s kriminalci in obžaluje, da jih ni mogoce preganjati po kazenskem zakoniku.136 Podobno obsodbo ljudi, ki širijo bolezen na mlada in zaupljiva dekleta, pa lahko zasledimo tudi v delu Pia Foŕ Igiene sessuale.137 Ottoni izraža predvsem skrb o prenašanju bolezni med družinskimi clani, saj poudarja, da lahko oce zaplodi sifiliticnega otroka, ne da bi pri tem okužil tudi mater, verjetnost okužbe pri otroku pa naj bi bila toliko vecja, ce sta oba starša okužena. Opozarja tudi na dejstvo, da lahko mati okuži otroka tudi, ce je sifilis dobila po spocetju, ter da tak zarodek vecinoma umre ali pa se rodi s hudimi telesnimi posledicami.138 132 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 120. 133 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 165. 134 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 166. 135 Vacca Berlinghieri, n. d., str. 167. 136 Ottoni, L'igiene del matrimonio, str. 67. 137 Foŕ, Igiene sessuale, str. 73. 138 Ottoni, n. d., str. 67. Z bojem proti nalezljivim boleznim se je ukvarjal tudi domenico Barduzzi v delu Sulla profilassi delle malattie veneree e sifilitiche in Italia, ki je izšlo leta 1909. Barduzzi enaci boj proti spolnim boleznim z bojem proti prostituciji oz. z bojem za njeno regulacijo. Zavzema se za ustanovitev skupine zdravnikov specialistov, ki naj bi dobila nalogo prepreciti širjenje teh bolezni zaradi prostitucije.139 Barduzzi je preprican, da prostitucije preprosto ni mogoce izkoreniniti, saj gre za fenomen, ki je star toliko kot cloveštvo, zaveda pa se tudi, da je od prostitutk iluzorno pricakovati, da se bodo vzdržale spolnih stikov potem, ko se ugotovi, da so okužene, saj to delajo iz lastne želje ali pa za preživetje. Nekatere prostitutke, sploh tiste, ki so v svoje pocetje prisiljene, naj bi svoje stranke doživljale kot sovražnike in jih zato celo namenoma okužijo, velika vecina pa v zacetnem obdobju niti ne ve, da so okužene, saj je to vcasih še zdravnikom težko ugotoviti. Barduzzi se torej zavzema za ureditev podrocja prostitucije,140 za redne preglede prostitutk in za preventivo. staviti zgolj na dvig moralne vzgoje pa naj bi bilo po njegovem mnenju napacno, saj jih je pravzaprav tako pocetje pripeljalo do tocke, ko so le še korak stran od vsesplošne epidemije.141 Ettore Piccoli, ki se je s problematiko spolnih bolezni ukvarjal v delu Morale fisica ni bil tako crnogled. Po njegovem mnenju naj bi bilo mogoce nekatere lažje oblike bolezni prepreciti že z osnovno higieno, saj se po uvedbi minimalnega »sanitetnega 139 Barduzzi, Domenico: Sulla profilassi pubblica delle malattie veneree e sifilitiche in Italia, Milano, Tipografia degli operai 1909, str. 3. 140 Konec 19. stoletja so bile prostitutke povsod po Evropi, razen v Angliji, uradno registrirane in zdravniško nadzorovane, obrt pa so lahko popolnoma legalno opravljale v javnih hišah ali zasebno. V Avstriji je po kazenskem zakoniku iz leta 1852 prostitucija sicer veljala za kaznivo dejanje, vendar so jo lokalna oblastva lahko dovolila pod posebnimi pogoji. Ob koncu 19. stoletja so se ponovno odprle številne javne hiše, kjer so bile prostitutke podvržene nravstvenopolicijskemu nadzoru, vec težav pa je povzrocala tajna in nenadzorovana prostitucija. V: Studen, Andrej: Prostitutke postavijo pod nravstveno-policijski nadzor. V: Kronika XIX. Stoletja: 1884–1899, str. 41–42. Vec o prostituciji v 19. stoletju tudi v : Becker, Peter: Verderbnis und Entartung: Eine Geschichte der Kriminologie des 19. Jahrhunderts als Diskurs und Praxis, Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht, 2002, str. 117–175. 141 Barduzzi, n. d., str. 4. 110 VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE Znak podedovane okužbe s sifilisom pri novorojencku. (Fontana, Arturo: Diagnosi e terapia della sifilide e delle malattie veneree, torino, unione tipografico – editrice torinese, 1933) komforta« v javnih hišah npr. mehki ulkus širi le še po nesreci.142 Po Piccolijevem mnenju je najpomembnejše odstraniti ves material, za katerega se je dokazalo, da lahko prenaša okužbo, garancija za preprecitev okužbe pa naj bi bila ob tem skoraj popolna. Glavno orožje v boju proti spolnim boleznim je tako po njegovem mnenju stroga higiena, zato priporoca sistematicno umivanje po opravljenem koitusu pri prostitutkah, predlaga pa tudi uporabo razlicnih raztopin za moške in ženske.143 Ne trdi pa, da je umivanje dovolj, predvsem ga skrbi, da ljudje pri umivanju niso dovolj natancni in da ne umijejo natancno vseh kotickov, kjer bi se lahko skrivale kužne snovi. Priporocal je tudi dezinfekcijo notranjosti secevoda z uriniranjem takoj po spolnem odnosu.144 Po njegovem mnenju bi bilo najbolje, ce bi tkiva zavarovali že pred spolnim odnosom, vendar pa ne vidi rešitve v uporabi kondoma. Užitek pri spolnem odnosu naj bi se zaradi kondoma tako zmanjšal, da se njegovo trajanje precej podaljša, potrebnega je vec truda, zaradi cesar se lahko kondom strga, kar lahko spet pripelje do okužbe. Predvsem se mu zdi pomembno, da se poskušamo izogniti veckratnemu ponavljanju spolnega odnosa, sploh v stanju alkoholiziranosti – daljši namrec kot je odnos in vec truda, kot zahteva, vecja je možnost okužbe.145 Uporaba kondoma pa naj bi imela tudi druge negativne posledice, saj naj bi ustvarjala pre- pad med moškim in žensko, moški pa naj bi zaradi 142 Piccoli, Morale fisica, str. 131. 143 Piccoli, n. d., str. 135. 144 Piccoli, n. d., str. 136. 145 Piccoli, n. d., str. 137. tega vse pogosteje zapušcali zakonsko posteljo ali ljubezensko gnezdo nezadovoljni in polni gnusa.146 V nasprotju z mnenjem Andree Vacce Berlinghierija, ki ni verjel v zdravljenje z živim srebrom, pa je to v svojem delu Igiene sessuale, ki je izšlo po letu 1910, propagiral Pio Foŕ, ki je predvsem obžaloval, da se veliko ljudi obraca na mazace, ki obljubljajo hitro ozdravitev, ne opozorijo pa na nevarnost prenosa bolezni na družinske clane.147 Foŕ tako popolnoma verjame v zdravljenje z živim srebrom, ki pa ga lahko izvaja le zdravnik, ki je edini, ki lahko spremlja stranske ucinke tega zdravljenja na ledvicah in crevesju. Najbolj ucinkovito sredstvo proti sifilisu naj bi bilo po njegovem mnenju salvarsan na bazi arzenika, ki pa da ga zaradi njegove strupenosti ne predpisujejo pogosto.148 Foŕ, ki se ukvarja predvsem s posledicami sifilisa, je preprican, da je sifilis huda grožnja za družbo, saj povzroca propad družine kot njene najbolj osnovne celice.149 Otroci, ki so predstavljeni kot glavne žrtve grehov svojih staršev, podedujejo hujše oblike sifilisa, ce sta okužena oba starša ali pa ce je okužena mati, okuženost s sifilisom ob rojstvu pa naj bi bila zaskrbljujoca zlasti v nižjih plasteh družbe.150 V njegovem delu je zelo prisoten strašilni element, saj obolele otroke opisuje kot male pošasti upadlega in ostarelega videza, ki na lastno sreco in sreco okolice 146 Piccoli, n. d., str. 120. 147 Foŕ, Igiene sessuale, str. 58. 148 Foŕ, n. d., str. 62. 149 Foŕ, n. d., str. 63. 150 Foŕ, n. d., str. 70. VSE ZA ZGODOVINO 111 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Znaki okužbe s sifilisom na penisu od zacetne do akutne faze bolezni. (Fontana, Arturo: Diagnosi e terapia della sifilide e delle malattie veneree, torino, unione tipografico – editrice torinese, 1933) 112 VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE kmalu umrejo. Ce pa preživijo prve mesece, odrastejo v bolehne, nerazvite, modrikaste otroke, ki so podvrženi razlicnim okužbam, še posebej tuberkulozi. Mnoge bolezni, ki za zdravega cloveka niso nevarne, so zanje smrtne. Taki otroci ne rastejo, se ne razvijajo, so rahiticni, najveckrat pride pa tudi do pošastnih posledic v mentalnem razvoju, zato naj bi se okuženim s sifilisom pogosto rojevali imbecili, idioti, neuravnovešenci, histeriki, živcni in duševni bolniki in epileptiki.151 Žalostno se mu zdi dejstvo, da se najvec ljudi okuži prav med 23. in 25. letom starosti, ko naj bi bili najbolj ustvarjalni in da pride do okužb iz gole nevednosti. Najbolj ucinkovito sredstvo preventive, ki bi ga po njegovem mnenju morali vsi uporabljati, je kondom, pri cemer pa opozarja, da ga je treba takoj po spolnem odnosu sneti in si dobro umiti spolni ud z vodo in milom.152 Kondom lahko torej ljudi zašciti pred okužbo med spolnim odnosom, ne more pa prepreciti drugih nacinov okužbe: najveckrat s poljubljanjem in z uporabo osebnih predmetov bolnika (britvica, pihala in trobila – sploh, ce imamo kakšno ranico v ustih). Zelo pogosti so tudi primeri, ko pride do prenosa bolezni med dojenjem, bodisi z dojilje na otroka ali obratno, prav tako nevarno pa je pitje iz istega kozarca. Mnogokrat naj bi bili za okužbo krivi tudi nevestni in površni zdravniki.153 Kriticen do neosvešcenosti ljudi je v delu Matrimonio e Malattie sessuali, ki je izšlo v Trstu leta 1926 tudi Alfonso de Nicola, ki vidi razlog za hitro širjenje spolnih bolezni predvsem v živahnem spolnem življenju moških pred poroko.154 le-to je po njegovem mnenju bilo zagotovo povezano z vse višjo starostjo mladoporocencev, kar je mnoge mlade može vodilo v kremplje prostitucije, za pravi izbruh spolnih bolezni pa naj bi bila kriva tudi prva svetovna vojna.155 de Nicola trdi, da so okužbam veliko bolj podvržene ženske kot moški – pri moških naj bi do okužbe prišlo le, ce ima ta ranico, prasko ali kakšno drugacno poškodbo, ženske pa se okužijo tudi brez tega, saj ji moški pošlje okuženo spermo naravnost v notranje organe.156 151 Foŕ, n. d., str. 70–71. 152 Foŕ, n. d., str. 72. 153 Foŕ, n. d., str. 73. 154 De Nicola, Matrimonio e malattie sessuali, str. 3. 155 De Nicola, n. d., str. 10. 156 De Nicola, n. d., str. 15–16. Po mnenju de Nicole naj bi tudi neupraviceno posvecali vec pozornosti sifilisu kot gonoreji, ki ima za družbo prav tako hude posledice, je bolj razširjena in velikokrat nezdravljena. Avtor postavi celo retoricno vprašanje: »Ma chi da giovane no si č contagiato almeno una volta di blenoraggia?«157 Pred gonorejo svari tudi Iellersitz, ki med drugim opozarja na neplodnost, pa tudi na okvare srca in drugih notranjih organov, do cesar lahko pride, ce bolezen ni takoj in ustrezno zdravljena. Mlade opozarja, da se je v casu okuženosti potrebno povsem odpovedati vsakim spolnim stikom.158 Zelo natancen je tudi pri opisovanju sifilisa in vseh njegovih simptomov in posledic, predvsem progresivne paralize, usihanja hrbtnega mozga, ter zlasti nevarnosti prenosa bolezni na družinske clane. Oboleli naj ne bi vsaj tri ali štiri leta imel spolnih odnosov. 159 Povsem svojstveno delo pa je zagotovo delo Micheleja depangherja Manuale pratico di medicina popolare modernissima in versi, ki je v Kopru izšlo leta 1905. Avtor v tem prirocniku na nenavaden nacin, poleg ostalih tem s podrocja zdravja in higiene, obravnava tudi spolne bolezni. depangher namrec vse piše v obliki verzov, vcasih celo v obliki pravilnih sonetov, ki jih posveca sifilisu, gonoreji, mehkim in trdim razjedam, cistam, impotenci, pa tudi preventivi. Proti gonoreji svetuje: »PROFIlAssI 160 da parte dotta accertasi e assicura 157 »Kdo se v mladosti ni vsaj enkrat okužil z gonorejo?« V: De Nicola, Matrimonio e malattie sessuali, str. 110. 158 Iellersitz, La puericultura, str. 20. 159 Iellersitz, n. d., str. 21. 160 V pesmi sporoca naslednje: moške pomirja in jim zagotavlja, da bodo ob pravilni uporabi »Protargola« (v opombi navede, da gre za raztopino, ki si jo je potrebno vbrizgati v secevod, v sestavi Protargolo 2·00, Glicerin 2·00, destilirana voda 6·00, recept je povzel po clanku dr. Franka v Allgem. medic. Centralzeitung Berlin, št. 5, 1899) obiskovali celo sumljive ženske mirno, brez strahu in zaskrbljenosti. Avtor pa kljub temu opozarja, da sam ne bi hotel tvegati, zato raje vidi, da so ostali pogumni. V vsakem primeru pa opozarja, da si je po vsakem spolnem odnosu potrebno izprazniti mehur. Medtem pa jim svetuje, naj bodo modri in naj uporabljajo kondom. V: Depangher, Michele: Manuale pratico di medicina popolare modernissima in versi, Capodistria, Tipografia Cobol – Priora, 1905, str. 123. VSE ZA ZGODOVINO 113 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Che usando il Protargolo, come sotto*161 Perfin puoi praticar con donna impura, Calmo, senza pensier, senza paura...! Io non vorrei perň pagar lo scotto... Ad altri lascerei la gran bravura. Č bene in ogni modo che ti dica: di votar dopo il coito la vescica. Intanto tu preservativi adotta, E lasca dir la parte saggia e dotta.« spet drugje proti razjedam priporoca: 162 »Preservativi, somma precauzione, buon naso e radical disinfezione!!« Proti sifilisu pa priporoca:163 »Preservativi, in ordine t'inguanta, Con baci non scherzar…a quel molino, disinfezion sapiente, grande e tanta, Prudenza e naso...sopratutto … fino.« delo se torej povsem razlikuje od takratnih del v slovenskem jeziku že zaradi svoje sprošcenosti in neposrednosti. Avtor ne moralizira; deli le nasvete, kako se izogniti spolnim boleznim, brez vecjega odrekanja. Bralcem ne prepoveduje niti obiskov pri prostitutkah, svetuje pa jim dober nos, previdnost, razkuževanje po spolnem odnosu in uporabo kondoma. • dela s podrocja higiene in spolnih bolezni, ki so izhajala v Trstu in v Istri, so se po svoji vsebini precej razlikovala od podobnih del, ki so izhajala na 161 »Coll'istillare nell'orificium urethrae alcune gocce della seguente soluzione: Protargolo 2·00, Glicerina 2·00, Aq. dest. 6·00. Vedi: Allgem. medic. Centralzeitung Berlin, N. 5, 1899, dr. Frank. 162 V verzih sporoca, da so kondomi vrhunska preventiva, da pa je potrebno imeti tudi dober nos in izvajati korenito dezinfekcijo. V: Depangher, Manuale pratico di medicina popolare modernissima in versi, str. 121. 163 V verzih svetuje moškim, naj si nataknejo kondom, naj se ne igrajo z ognjem in naj se zato ne poljubljajo s komerkoli, naj bodo modri in naj se redno in skrbno razkužijo, naj bodo previdni in naj imajo dober nos. V: Depangher, n. d., str. 120. Kranjskem in Štajerskem. Razlike ne opazimo zgolj pri delih v italijanskem jeziku, katerih avtorji so ocitno spadali v italijanski kulturni prostor, ampak tudi pri delih, ki so izhajala v slovenskem jeziku. O razlogih za vecjo odprtost do problematik, kot so žensko telo, spolnost, kontracepcija, spolna vzgoja in preventiva na podrocju spolnih bolezni, lahko zgolj špekuliramo. Še najbolj podoben je odnos slovenske ter istrske in tržaške literature do masturbacije, saj je v obeh primerih opaziti izrazito odklonilen odnos do tega pojava, le da so se slovenski avtorji vprašanju najraje izognili ter se posluževali zelo zapletene terminologije, ki daje zgolj slutiti, o cem je govor, medtem ko so se italijanski avtorji vprašanja lotevali odkrito ter ob tem tudi povsem odkrito grozili z vsemi mogocimi in nemogocimi posledicami samotnih užitkov. Ocitno je torej, da vpliv katoliške cerkve na zahodnem delu slovenskega ozemlja ni prevladoval v tolikšni meri, kot je bilo to znacilno za osrednjeslovenski prostor, kjer so se s spolnim vprašanjem ukvarjali predvsem teologi in kršcansko usmerjeni pedagogi. Zdravniki, ki so bili najpogostejši avtorji del v italijanskem jeziku, so se pojavljali redkeje, še takrat pa so, kot kaže primer Antona Breclja, povsem sledili usmeritvam katoliške cerkve. Izobraženci iz Istre, Trsta in Gorice so, kljub svoji pripadnosti katoliški veri, vendarle zmogli bolj odkrito spregovoriti o takrat perecih družbenih problematikah. Prava razlika se je torej verjetno skrivala v glavah ljudi, ki so se na Kranjskem ukvarjali s to problematiko in so ocitno poskušali biti bolj papeški od papeža, z nekoliko vec samokriticnosti pa lahko takratne razmere verjetno pripišemo tudi dobri stari slovenski zaplankanosti. Viri in literatura: Adam, Paul: Zablode ljubavnega življenja, Zagreb, Neva, 1929. Apollonio, Carlo: L'igiene ossia la vera medicina popolare, Capodistria, Tipografia Cobol – Priora, 1891. Barduzzi, domenico: Sulla profilassi pubblica delle malattie veneree e sifilitiche in Italia, Milano,Tipografia degli operai, 1909. Becker, Peter, Verderbnis und Entartung: Eine Geschichte der Kriminologie des 19. Jahrhunderts als Diskurs und Praxis, Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht, 2002. 114 VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE Bohoric, Marjan: Spolno življenje, ljubljana, deziderij, Mizerit, 1940. Brecelj, Anton: Ob viru življenja: spolne zadeve v preglednih obrisih, Celje, družba sv. Mohorja, 1938. Chierici, luigi: Bacco, tabacco e venere, Bologna, Chierici, 1869. de Castro, Vincenzo: Igiene del corpo umano, o la casa di mia dimora, Milano, Nuova societŕ editrice A. Maglia & C., 1869. de Nicola, Alfonso: Matrimonio e malattie sessuali, Trieste, licinio Cappelli, 1926. demšar, Jernej: Spolne bolezni : ljudstvu v pouk in svarilo, ljubljana, l. schwentner, 1907. demšar, Jernej: Spolne bolezni : z ilustracijami, ljubljana, Tiskovna zadruga, 1919. depangher, Michele: Manuale pratico di medicina popolare modernissima in versi, Capodistria, Tipografia Cobol – Priora, 1905. destovnik, Irena: Moc šibkih: ženske v casu kmeckega gospodarjenja, Celovec, drava, 2002. döcker, Ulrike: Die Ordnung der bürgerlichen Welt: Verhaltensideale un soziale Praktiken im 19. Jahrhundert, Frankfurt / New York, Campus Verlag, 1994. Eder, X. Franz: Sexualized Subjects: Medical Discourses on Sexuality in German- Speaking Countries in the Late Eighteenth and the Nineteenth Centuries, str. 1. Vir: http://www.cas.umn.edu/wp952.htm, 9. 2. 2006. Erman, Petra: Spolna vzgoja na Slovenskem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja : diplomsko delo, ljubljana : [P. Erman], 2006. Fischer-dückelmann, Anna: Die Frau als Hausärztin, stuttgart, süddeutsches Verlag-Institut, 1911. Foŕ, Pio: Igiene sessuale, Milano, Federazione italiana delle biblioteche popolari, 191?. Fontana, Arturo: Diagnosi e terapia della sifilide e delle malattie veneree, Torino, Unione Tipografico – editrice torinese, 1933. Freund, Emanuel: Kako se obvarujete sifilisticne kuge? : opomin vojakom in mladim možem, Trst, Edinost, 1917. Gerling, Reinhold: Dekleta, ki niso za zakon: opomini in nasveti, Zagreb, Neva, 1929. Grossich, Antonio: Trattatello di igiene, Fiume, E. Mohovich, 1882. Hawkes, Gail: Sex and Pleasure in western culture, Cambridge, Malden: Polity, 2004. Holländer: Kako ce se žena ocuvati do zaceca i trudnoce, Zagreb, Neva, 192?. Hufeland, Christoph wilhelm: Makrobiotika ali nauki, po kterih se more cloveško življenje zdravo ohraniti in podolgšati, [prevod Matija Prelog], Maribor, samozaložba, 1864. Iellersitz, Antonio: La puericultura – l'igiene dell'infanzia e dell'adolescenza delle scuole di Trieste: Storia dell'istituzione fino dal 1895: Funzionamento pratico dal 1911 al 1921, Trieste, Tipografia moderna M. susmel, 1927. Jakša, Jože: Kako spoznamo spolne bolezni, ljubljana, Žena in dom, 1937. Jasbitz, Giovanni Battista: La felicitŕ, ossia il tesoro della sapienza, Trieste, Tipografia weis, 1856. Jeglic, Anton Bonaventura: O vzgoji otroka: navodilo duhovnikom in staršem, ljubljana, samozaložba, 1914. Jeglic, Anton Bonaventura: Pouk deckov ob casu dozorelosti, ljubljana, samozaložba, 1915. Jeglic, Anton Bonaventura: Pouk deklic ob casu dozorelosti, ljubljana, samozaložba, 1915. Jeglic, Anton Bonaventura: Staršem, ljubljana, Katoliška tiskarna, 1910. Jeglic, Anton Bonaventura: V boj za srecno in veselo kršcansko življenje, Prevalje, družba sv. Mohorja, 1921. Jeglic, Anton Bonaventura: Ženinom in nevestam: pouk za srecen zakon, ljubljana, Katoliška tiskarna, 1910. Jeglic, Anton Bonaventura: Važen pouk materam, ljubljana, samozaložba,1915. Kos, dušan: ljubezen in zakonska zveza v ognju grešnosti: prispevek k zgodovini morale na slovenskem med 16. in 18. stoletjem. V: Zgodovina za vse, l.2008, št. 1, str. 5–36. laquer, Thomas w.: Sesso solitario: storia culturale della masturbazione, Milano, Il saggiatore, 2007. ligorio, Edoardo: Il medico di se stesso, Firenze, A. salani, 1901. Mantegazza, Paolo: Elementi d'igiene, sesto san Giovanni, Casa editrice Madella,1912. Materinstvo, Gorica, Narodna knjigarna, 1926. VSE ZA ZGODOVINO 115 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Mauclair, Camilo: Žena i prostitucija, Zagreb, Neva, 1929. Müller, Anton: Higijena prve porocne noci: potokaz za zarocene mlade pare, Zagreb, Neva, 1929. Ottoni, Gregorio: L'igiene del matrimonio, Padova, Tip. alla Minerva dei Fratelli salmin, 1871. Piccoli, Ettore: Morale fisica, Torino, Unione tipogr. Editr., 1913. Polajnar, Janez: »Pfuj! To je gerdo!« : k zgodovini morale na Slovenskem v dobi mešcanstva, Celje, Zgodovinsko društvo, 2008. Potrata, Josip: Higiena matere, Gorizia, Unione editoriale goriziana, 1936. Rifelli, Giorgio, Ziglio Corrado: Per una storia dell'educazione sessuale, 1870-1920; documentazione a cura di Patrizia Moro. - scandicci : la nuova Italia, 1991. sorcinelli, Paolo: Avventure del corpo: culture e pratiche dell'intimitŕ quotidiana, Milano, Bruno Mondadori, 2006. studen, Andrej: Prostitutke postavijo pod nravstveno-policijski nadzor, Kronika XIX. stoletja: 1884–1899, str. 41–42. studen, Andrej: Za zdravje je potrebna snažnost: razpravljanje o nasvetih za telesno higieno v 19. stoletju na slovenskem. V: Prispevki za novejšo zgodovino, l. 2005, št. 2, str. 19–29. Ticar, Josip: Boj nalezljivim boleznim!: poljudnoznanstveni sestavki za spoznavanje in moderno obrambo važnih kužnih bolezni z navodili za nego bolnikov, ljubljana, Tiskovna zadruga, 1922. Vacca, Berlinghieri, Andrea: Trattato dei mali venerei, Venezia, 1802. Vode, Angela: Spol in usoda I-II, ljubljana, »Žena in dom«, 1938–1939. Zugen, Eugen: Vecni greh ljubezni med moškim in žensko, Zagreb, Neva, 1929. Žgec, Franjo: Ali spolna vzgoja res ni potrebna?, Maribor : ljudska tiskarna, [s.a.] Zusammenfassung »SIE LERNTE CUPIDO KENNEN, BEVOR SIE DEN STANDESBEAMTEN TRAF.« Slowenische und italienische Autoren über die Probleme der Sexualität in der Epoche des Bürgertums In der bürgerlichen Epoche gab es im slowenischen Gebiet eine besondere Einstellung gegenüber allem, was mit sexualität verbunden war. The- men wie die Frau und ihr Körper, sexualität, Ehe, Verhütung, Masturbation und Geschlechtskrankheiten wurden von einem typisch katholischen standpunkt aus behandelt, der sich meist auf die Betonung der Bedeutung der Jungfräulichkeit, der Tugend und der Enthaltsamkeit beschränkte. die Morallehre blieb die ganze Zeit eine domäne der Priester, Theologen und Pädagogen, während sich Ärzte nur selten an diesen debatten beteiligten. die slowenische Fachöffentlichkeit hatte eine ablehnende Haltung zu dieser Problematik, was allerdings nicht für das Gebiet von Triest, Istrien und Görz galt. dort erschienen nämlich Publikationen, meist in italienischer sprache, die eine doch deutlich größere Offenheit gegenüber diesen Themen zeigten. diese werke entstanden unter dem Einfluss des italienischen und französischen Kulturraumes. Meist wurden sie von Ärzten geschrieben, die ihre medizinischen Kenntnisse in Bologna und andernorts in Italien gesammelt hatten, daher unterschieden sie sich im Grunde nicht von der zeitgleich im Königreich Italien erscheinenden literatur. die konservative katholische Ausrichtung, die es zwar auch in Italien gab, hatte bereits im 19. Jahrhundert nicht mehr jene dominante Vormachtstellung, wie sie für den slowenischen Raum charakteristisch war. Außerdem spaltete sich das italienische katholische lager noch zusätzlich auf und verlor in weiterer Folge einen beachtlichen Teil seines Einflusses auf die öffentliche Meinung. sogar unter katholischen Autoren überwog nämlich die Überzeugung, dass es aufgrund der gesellschaftlichen Verhältnisse nötig ist, öffentlich über sexualität und Prävention zu sprechen und auch die Jugend darüber zu belehren. der Einfluss der von italienischen Universitäten kommenden liberalen Positionen war in mehreren Bereichen sichtbar. so haben die Autoren zum Beispiel vorehelichen Geschlechtsverkehr und das Aufsuchen von Prostituierten nicht verurteilt; statt 116 VSE ZA ZGODOVINO meta cernigoj, »KuPIDA jE SPOZNALA, PrEDEN jE SrEcALA mAtIcArjA.« ZGODOVINA ZA VSE Enthaltsamkeit, die nach Meinung der Mehrheit undurchführbar war, empfahlen sie strenge Hygiene und die Verwendung von Kondomen. Eine ebenso offene Haltung zeigten sie auch gegenüber Geburtenkontrolle und Empfängnisverhütung, während vergleichbar tolerante Inhalte in slowenischer sprache erst Ende der zwanziger Jahre des 20. Jahrhunderts erschienen. die slowenischen und italienischen Autoren verband nur eine ähnlich unnachgiebige Haltung gegenüber der Masturbation, aber auch hier war der unterschiedliche Zugang offensichtlich: die italienischen Autoren sprachen offen über das Phänomen, wobei sie am liebsten mit allen möglichen und unmöglichen Folgen drohten, um die Menschen davor abzuschrecken. die slowenischen Autoren ignorierten das Problem am liebsten. die italienischen Autoren traten für frühere Eheschließungen ein und waren nicht gegen Geschlechtsverkehr mit einer festen Partnerin vor der Ehe. Über den Besuch von Prostituierten als »Heilmittel« gegen die Masturbation waren sie nicht begeistert, da die Gefahr von Ansteckungen als zu groß galt. Beide seiten hatten also eine ablehnende Haltung zum Thema Masturbation, wobei die slowenischen Autoren das Phänomen vom moralischen standpunkt betrachteten, seine sündhaftigkeit betonten und schamhaftigkeit und Beichte empfahlen. die italienischen Autoren betrachteten Masturbation als medizinisches Phänomen und drohten vor allem mit den angeblichen schädlichen Folgen für die Gesundheit. Über die Gründe für diese unterschiedlichen Betrachtungsweisen kann nur spekuliert werden – die gesellschaftliche Atmosphäre war im kosmopolitischen Triest sicher ganz anders als im damals völlig provinziellen ljubljana; außerdem war aufgrund des Hafens und der stärkeren Fluktuation der Bevölkerung das Problem von Geschlechtskrankheiten wohl viel größer und verlangte ein entschlosseneres Vorgehen. Schlagwörter: Italien, Triest, Istrien, Moral, Frauen, Masturbation, Sexualerziehung, Geschlechtskrankheiten VSE ZA ZGODOVINO 117 Aleksander Lorencic Strukturni premiki na podrocju slovenskega podjetništva v obdobju »prve recesije« LORENCIC Aleksander, univ. dipl. zgodovinar, mladi raziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, sI-1000 ljubljana, aleksander.lorencic@inz.si 338.124.2 STRUKTURNI PREMIKI NA PODROCJU SLOVENSKEGA PODJETNIŠTVA V OBDOBJU »PRVE RECESIJE« Po prvem cetrtletju leta 2009 je slovenija uradno zapadla v recesijo, ki je posledica globalne financne in gospodarske krize. Recesija je nastopila prvic, odkar je naša država leta 1993 prešla v transformacijsko okrevanje in tako smo znova prica padcu gospodarske aktivnosti, propadanju podjetij in visoki brezposelnosti. V razpravi avtor osvetli dogajanje v slovenskem podjetništvu v casu »prve« recesije, ki pa ni bila posledica istega vzroka kot današnja, temvec je bila posledica prehoda iz socialisticnega v tržno ter iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo. Kljucne besede: tranzicija, podjetništvo, strukturne spremembe, recesija, kriza LORENCIC Aleksander, BA History, Young Researcher, Institute of Contemporary History, Kongresni trg 1, sI-1000 ljubljana 338.124.2 STRUCTURAL CHANGES IN SLOVENE ENTREPRENEURSHIP DURING THE “FIRST” RECESSION After the first quarter of 2009 slovenia officially entered the recession that was the result of the global financial and economic crisis. This was the first recession since our country started transformation recovery in 1993. It resulted in lower levels of economic activity, collapse of companies and a high unemployment rate. In his article, the author sheds light on developments in slovene entrepreneurship during the “first” recession, which, however, did not have the same causes as today’s but was the result of the change from a socialist to a market economy and from a regional to a national economy. Key words: transition, entrepreneurship, structural changes, recession, crisis VSE ZA ZGODOVINO 133 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 Odlocitev za samostojno Slovenijo – prevzem odgovornosti za lastni gospodarski razvoj Odlocitev za samostojno in neodvisno državo je na ekonomskem podrocju omogocila, da je slovenija prevzela v svoje roke ekonomsko politiko in s tem odgovornost za lastni gospodarski razvoj. Ekonomska dogajanja so tekla po znacilnem transformacijskem vzorcu – najprej prevladujoce negativne posledice uvajanja tržnih reform, kasneje pozitivni ucinki makroekonomske stabilizacije, prestrukturiranja in reform na mikroekonomski ravni.1 Za »dvojno« tranzicijo oziroma prehod iz socialisticnega v tržno ter iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo so bili znacilni prehod iz industrijskega v storitveno gospodarstvo, propadanje velikih in nastajanje manjših podjetij ter recesija. Recesija je pojem, ki oznacuje nazadovanje oziroma upadanje gospodarske aktivnosti. Gospodarstvo je uradno v recesiji, ko pride do znižanja bruto domacega proizvoda (BdP-ja) ali negativne gospodarske rasti v dveh zaporednih cetrtletjih leta. Realna letna stopnja BdP-ja je bila v slovenija negativna vse do leta 1993, ko je bila prvic zabeležena pozitivna rast v višini 2,8 odstotka. Najhuje je bilo leta 1991, ko je realna letna stopnja BdP-ja padla kar za 8,9 odstotka.2 slovenijo je izguba trgov zelo prizadela. Zadnji in najmocnejši udarec je slovenskemu gospodarstvu zadalo oženje nekdanjega jugoslovanskega notranjega trga. Ta udarec je bil tretji v vrsti izgub – prva dva sta bila povezana z razpadom sEV (svet za evropsko vzajemnost) in zalivsko vojno.3 Zacetek vkljucevanja privatnega kapitala v podjetniški sektor s sprejetjem Zakona o podjetjih leta 1988 Podjetništvo je igralo izjemno pomembno vlogo v casu prehoda v tržno gospodarstvo in je 1 Aleksander Lorencic: Prva leta gospodarske tranzicije v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XLVIII, št. 2, str. 153. 2 Urad za makroekonomske analize in razvoj (dalje: UMAR), Delovni zvezek, letnik VIII, št. 3, Ljubljana 1999, str. 5; Statisticni urad Republike Slovenije. 3 Neven Borak: Spocetje ekonomske samostojnosti, Znanstveno in publicisticno središce, 1. natis, Zbirka Forum, Ljubljana 1992, str. 203. Dalje: Borak: Spocetje ekonomske samostojnosti. »eno najvecjih in najpomembnejših družbeno-razvojnih ekonomskih faktorjev sodobnega casa«.4 Podjetja so v casu Jugoslavije bila v tako imenovani »družbeni lasti« in so pripadala celotni družbi. delavski sveti so igrali vlogo lastnika in skupaj z vodstvom podjetja predstavljali glavne upravljavce podjetij v družbeni lasti. slovenska podjetja so torej delovala v nekakšnem tržnem sistemu, ki se je zelo razlikoval od centralnega planiranja v drugih komunisticnih državah. Prav ti pogoji pa so spodbujali razvoj menedžerskih sposobnosti.5 Veliko vecino sprememb v gospodarskem sistemu slovenije lahko povežemo z odpravo družbene lastnine gospodarskih podjetij. Nacin oblikovanja družbene lastnine in njene izpeljave ni toliko vplival na oblikovanje gospodarskih podjetij, temvec je odlocilno vplival na razvoj bank, drugih financnih ustanov in trgov kapitala. Preko vpliva na inštitucije in trge pa je vplival tudi na varcevanje in oblikovanje kapitala.6 slovensko gospodarstvo je imelo drugacno izhodišce kot gospodarstva drugih držav. Razlike so bile predvsem v vecjem deležu podjetij, ustanovljenih pred letom 1990, vecjem deležu malih podjetij, mocnem zasebnem sektorju, ki je obstajal že pred privatizacijo, in v manj pomembni vlogi velikih podjetij z vec kot 5000 zaposlenimi in z vecjimi problemi pri prestrukturiranju.7 Gospodarska kriza in uvajanje elementov tržnega gospodarstva sta najbolj prizadela velika podjetja, ki so mocno zmanjšala število zaposlenih, zmanjšal se je tudi delež njihovega prihodka in izvoza, ustvarila pa so skupaj manj akumulacije kot majhna podjetja. Iz pregleda po dejavnostih je razvidno, da je bila polovica velikih podjetij v zacetku devetdesetih v industriji, petina pa v trgovini. Med njimi so bila podjetja z visokimi izgubami, predvsem v elektrogospodarstvu, premogovništvu, crni metalurgiji, pa tudi v izvozno usmerjenih panogah – v elektroindustriji, strojni, papirni, kovinskopredelovalni, lesni, tekstilni in proizvodnji prometnih sredstev, 4 Bogomir Kovac: Uvod v podjetništvo: analiza poslovnega nacrta, Univerza, Ljubljana 1990, str. 1–7. 5 Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. Porocilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, Ljubljana 1997, str. 3. Dalje: Agencija. 6 Ribnikar, Ivan: Pot od družbene lastnine k lastnini gospo darskih podjetij. V: Journal for Institutional Innovation Development and Transition, Urad za makroekonomske analize in razvoj, št. 1, 1997. 7 Agencija, str. 7. 134 VSE ZA ZGODOVINO Aleksander Lorencic, StruKturNI PrEmIKI NA PODrOcju SLOVENSKEGA … ZGODOVINA ZA VSE ki so ugotovile skupno polovico celotne izgube.8 Tam, kjer je gospodarstvo slonelo na velikih industrijskih gigantih, so imeli velike težave. Temu smo bili prica v Mariboru. Mariborska industrija je slonela na gigantskih podjetjih, ki so pa v casu tranzicije v vecji meri propadla, kar je sprožilo plaz negativnih ucinkov – padec proizvodnje, veliko brezposelnost in s tem seveda veliko socialno ogroženost. 9 V sloveniji so se vrata podjetništvu odprla leta 1988, ko je bilo zakonsko omogoceno ustanavljanje zasebnih podjetij in ko se je zacela privatizacija obstojecih podjetij.10 leta 1988 sprejeti Zakon o podjetjih11 je med drugim omogocil zacetek vkljucevanja privatnega kapitala v podjetniški sektor. Zakon je dovoljeval tudi udeležbo tujega kapitala v družbenih podjetjih ter odpravil družbeno lastnino kot edino obliko lastnine. Poleg družbenih je predvidel tudi zasebna, pogodbena in mešana podjetja v obliki delniških družb, družb z omejeno odgovornostjo, komanditnih družb in družb z neomejeno solidarno odgovornostjo clanov. Zakon o podjetjih je povzrocil razlicno sestavo podjetij. Najštevilcnejša so bila podjetja, katerih lastnik je bila še vedno »družba«, glavni organ pa je ostal delavski svet. drugo obliko podjetja so predstavljala podjetja z znacilnostmi plansko-tržnega sistema z napako. To so bila podjetja, v katerih so odpravili prepoved, da bi nekdo imel trajno udeležbo v premoženju. Tretja oblika pa so bila novoustanovljena podjetja, ki so imela znacilnosti kapitalisticnega podjetja. Uprave posameznih podjetij so si prizadevale prilagoditi se novim razmeram. V Iskri, najvecjem slovenskem sOZd-u, so konec leta 1989 ugotovili, da bo treba za izboljšanje razmer in preživetje izpeljati decentralizacijo ter potegniti crto med korporacijsko in podjetniško strategijo. V podjetjih so se zaceli zavedati, da je potrebno zaceti gospodariti in misliti 8 UMAR, Delovni zvezek, letnik 1, št. 2, Ljubljana 1992, str. 26. 9 Lucka Lorber: Strukturne spremembe mariborskega go spodarstva po letu 1991. V: Revija za geografijo, let. 1, št. 1, 2006, str. 63–78. 10 Aleš Vahcic: Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Neven Borak (ur.): Slovensko podjetje v devetdesetih, Zveza ekonomistov Slovenije, Ljubljana 2000, str. 49–59. Dalje: Vahcic: Stanje podjetništva. 11 Uradni list SFRJ, št. 77, 31. 12. 1988. podjetniško in tržno.12 spremembe je prinesel tudi avgusta 1990 sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih. Ta je med drugim dolocal tudi ukinitev delavskih svetov. Pristojnosti, ki jih je imel delavski svet, so se tako prenesle na skupšcino podjetja, upravni odbor in na direktorja. spremenjeni zakon iz leta 1990 je odpravil tudi locitev med pravico do lastnine in pravico do upravljanja lastnine. Po novem je pravica do upravljanja izvirala zgolj iz lastninske pravice.13 leta 1988 je bil sprejet tudi Obrtni zakon,14 ki je odpravil omejitve zaposlovanja v obrtniškem sektorju. s kasnejšo liberalizacijo mednarodne trgovine in ureditvijo deviznega trga je bila omogocena hitra rast privatnega sektorja, predvsem v trgovini.15 Pomembno je na razvoj in dogajanje vplival še Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom16 oziroma tako imenovani Markovicev zakon. s to zakonodajo sta bila sprožena dva procesa, ki sta zacela spreminjati strukturo gospodarstva iz tipicne socialisticne strukture v strukturo, znacilno za tržna gospodarstva. Šlo je za polnjenje vrzeli v tistem delu strukture gospodarstva, ki jo v tržnih gospodarstvih zavzemajo majhna in srednja podjetja. Prvi proces je bil množicno nastajanje majhnih podjetij, drugi proces pa drobljenje velikih podjetij; ogromno velikih državnih podjetij je namrec po letu 1990 razpadlo. Oba ta procesa sta v naslednjih desetih letih povzrocila obsežen premik zaposlenih iz velikih podjetij v mikro in majhna podjetja. To pomeni, da je veliko število ljudi našlo poslovne priložnosti izven obstojecih podjetij, kjer so bili zaposleni. Nastalo je veliko število novih podjetnikov, kar je povzrocilo veliko spremembo v pogledu ljudi na možne poti njihove delovne kariere. Psihološko je postalo povsem sprejemljivo kroženje ljudi iz ene organizacije v drugo in iz ene ekonomske aktivnosti v drugo. Nekdo, ki je zacel kot direktor v starem podjetju, je ustanovil svoje podjetje, nato je šel v državno službo, se nato pridružil mednarodni svetovalni skupini, nato spet ustanovil podjetje in 12 Jurij Fikfak, Jože Princic, Jeffrey David Turk: Biti direktor v casu socializma: med idejami in praksami, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2008, str. 43–44. 13 Uradni list SFRJ, št. 46, 10. 8. 1990. 14 Uradni list SRS, št. 35, 14. 10. 1988. 15 Luka Žakelj: Razvoj malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji in Evropski uniji. V: UMAR, Delovni zvezek, št. 6, 2004, str. 7–12. Dalje: Žakelj: Razvoj malih in srednje velikih podjetij. 16 Uradni list SFRJ, št. 84, 22. 12. 1989. VSE ZA ZGODOVINO 135 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 podobno. Postalo je tudi povsem sprejemljivo biti zacasno nezaposlen. Fleksibilnost zaposlovanja se je mocno povecala in ce je šlo za dobre poslovne priložnosti, so bili ljudje pripravljeni delati tudi na drugem koncu slovenije, pa tudi drugod po svetu. Vse vec ljudi je bilo zaposlenih v majhnih in srednjih podjetjih, vse vec je bilo samostojnih podjetnikov. Rast dodane vrednosti je izvirala skoraj izkljucno iz sektorja majhnih in srednjih podjetij, ki so iz majhnih prerašcala v srednja in velika.17 Kot zanimivost naj navedemo podatek, da je v letu 1990 bila zabeležena zelo visoka stopnja rasti števila podjetij, in sicer kar 1048-odstotna.18 Število gospodarskih subjektov v obdobju 1990–1994 pa se je povecalo za dobrih 64 odstotkov, in sicer od 67.598 v letu 1990 na kar 111.167 v letu 1994.19 Na razvoj malega podjetništva pa je vplival tudi Zakon o razvoju malega gospodarstva,20 ki je bil sprejet leta 1991. Ta je zagotavljal pomoc pri ustanavljanju podjetij, poenostavljene upravne postopke in dolocena sredstva financiranja ter dal podlago za nastanek sklada za razvoj malega gospodarstva in pospeševalnega centra za malo gospodarstvo.21 Vsi ti zakoni so vplivali in bili podlaga za dejanski razvoj podjetništva. Povprecna letna stopnja rasti števila podjetij v obdobju 1991–1993 je bila kar 47 odstotna.22 slovenska vlada je že na zacetku devetdesetih let ocenila, da bo potrebno za pospešitve razvoja malega in srednje velikega podjetništva uvesti posebne oblike financne podpore in je z Zakonom o razvoju malega gospodarstva omogocila ustanovitev Javnega sklada za razvoj malega gospodarstva, ki je malemu in srednje velikemu podjetništvu ponudil spodbude v obliki posojil, neposrednih investicij v podjetniško infrastrukturo, subvencije obrestnih mer za bancna posojila in garancije. Na lokalni ravni so bili oblikovani številni skladi in oblike financiranja iz obcinskih proracunov, vendar so 17 Vahcic: Stanje podjetništva v Sloveniji, str. 49–59. 18 The European Observatory for SMEs. First Annual Report. European Network for SME Research, Zoetermeer: EIM Small Business Research and Consultancy, 1993, str.15. 19 Žakelj: Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31–33. 20 Uradni list RS, št. 18, 11. 10. 1991. 21 Viljem Pšenicny, Marina Letonja, Jordan Berginc, Igor Pavlin, Jaka Vadnjak, Jan Žižek: Podjetništvo: Podjetnik, podjetniška priložnost, podjetniški proces, podjem. Visoka strokovna šola za podjetništvo, Gea College, Portorož 2000, str. 40. Dalje: Pšenicny et al. 22 The European Observatory for SMEs. First Annual Report. European Network for SME Research, Zoetermeer: EIM Small Business Research and Consultancy, 1993, str. 15. razmerje v drobno-prodajnih cenah v ljubljanskih družbenih in zasebnih trgovinah jeseni 1991 (Delo, 18. 10. 1991) bila sredstva za mikrokredite in subvencioniranje obrestnih mer iz tega naslova skromna. leta 1992 je bil ustanovljen tudi Pospeševalni center za malo gospodarstvo.23 Zakonodaja ob koncu osemdesetih in v zacetku devetdesetih je omogocala hitro rast števila novih podjetij, saj od ustanoviteljev ni zahtevala vecjega ustanovnega kapitala. To je imelo slabe posledice za ekonomsko varnost investitorjev in poslovnih partnerjev. Kasneje sta odlocilno na potek oziroma razvoj podjetništva vplivala še Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij24 ter Zakon o gospodarskih družbah.25 Zakon o gospodarskih družbah je bil sprejet leta 1993 in je bil kasneje še veckrat noveliran v obliki sprememb in dopolnitev. Pomembno je omeniti še nov Obrtni zakon26 iz leta 1994. s tema zakonoma se je spremenilo vedenje podjetnikov pri izbiri pravne oblike njihovega po23 Žakelj: Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31–32. 24 Uradni list RS, št. 55, 12. 11. 1992. 25 Uradni list RS, št. 30, 10. 6. 1993. 26 Uradni list RS, št. 50, 12. 9. 1994. 136 VSE ZA ZGODOVINO Aleksander Lorencic, StruKturNI PrEmIKI NA PODrOcju SLOVENSKEGA … ZGODOVINA ZA VSE slovanja. Zakon o gospodarskih družbah je vpeljal enotno zakonsko ureditev za vse gospodarske subjekte in s tem odpravil locevanje na podjetniški in obrtniški sektor ter med drugim predpisoval tudi višji ustanovni kapital za ustanovitev družbe z odgovornostjo. drugi predpisi pa so poleg tega postavili zelo visoke knjigovodske in racunovodske zahteve. dinamika ustanavljanja podjetij se je sicer po letu 1993 upocasnila, kar je bila posledica izcrpanega dela podjetniškega potenciala in vecje konkurence na omejenem trgu, kjer je bilo vse težje najti prave poslovne priložnosti in posledica zahtev države po vecjem ustanovnem kapitalu za ustanavljanje kapitalskih družb.27 Velike izgube podjetij in možnost »divje privatizacije« kot posledica dolgotrajnega sprejemanja ustrezne zakonodaje Zaradi pocasnosti pri sprejemanju ustreznega zakona na podrocju lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je bil sprejet šele konec leta 1992, je bila velika možnost zlorab. spomnimo, da je v takratni koaliciji demos prišlo do spopada dveh razlicnih gospodarsko-politicnih konceptov, ki sta jih na zunaj poosebljala dr. Jože Mencinger ter ameriški ekonomist dr. Jeffry sachs. V sporu teh dveh razlicnih konceptov je prva stran dajala prednost postopnemu preoblikovanju gospodarske ureditve, druga stran pa je predlagala hiter skok v kapitalizem. Na koncu je pri privatizaciji po številnih kompromisih in dopolnilih zakona prevladal neke vrste vmesni model med Mencingerjevim in sachsovim.28 Zaradi zapletov in dolgotrajnega sprejemanja privatizacijske zakonodaje sta bili decembra 1990 ustanovljeni dve državni ustanovi, da bi nadzorovali in urejali izvajanje privatizacije in prestrukturiranja v sloveniji in pomagali pri njej. Agencija Republike slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripravljala navodila in potrjevala privatizacijske programe. sklad Republike slovenije za razvoj je prestrukturiral podjetja. Postal je tudi lastnik podjetij, lahko se je pogajal in podpisoval prodajne pogodbe. Preden je bila sprejeta privatizacijska zakonodaja, je sklad 27 Pšenicny et al.: Podjetništvo, str. 40–43. 28 Aleksander Lorencic: Prva leta gospodarske tranzicije v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XLVIII, št. 2, str. 159. za razvoj tudi prejemal izkupicek od prodaj in ga vlagal naprej. Privatizacije, ki so bile izvedene pred sprejemom ZlPP, so se izvajale po jugoslovanskih zakonih. Ti zakoni so dajali delavskim svetom in upravi podjetij možnost, da se privatizirajo ali pa ne. V tem okviru aktiven pristop k privatizaciji ni bil mogoc in nobena državna ustanova ni mogla zahtevati, da se doloceno podjetje privatizira.29 V letu 1991 so izgube podjetij znašale 31 milijard tolarjev oziroma skoraj 9 odstotkov bruto domacega proizvoda. Od tega je kar 24 milijard odpadlo na prvih sto podjetij.30 Odgovor na aktualne probleme je bil zasnovan sredi leta 1992, ko je prva vlada dr. Janeza drnovška sprejela dokument »Zasnova ekonomske politike«, v katerem je napovedala aktivnejši odnos do nastalih razmer. dokument je predvidel tudi pripravo nacrta posegov v podjetja, ki so iz razlicnih naslovov prejemala proracunski denar, pripravo nacrta reprogramiranja in zmanjševanja dolgov podjetij (tudi tistih, nastalih v letih 1990–1991 z neplacevanjem prispevkov in davkov) in nacrta prenašanja dolocenih obveznosti na državo oziroma državni dolg. Glede na državne ustanove, ki so bile vkljucene v preoblikovanje, lahko dejansko razlikujemo med štirimi skupinami podjetij. V prvi skupini so bila podjetja, ki postala državna last in jih je država preko ministrstev neposredno prestrukturirala. To so bila podjetja gospodarske infrastrukture, železarne in del naftnega gospodarstva. V drugi skupini so bila podjetja, najvec jih je bilo iz industrije, ki so postala last sklada Republike slovenije za razvoj. V tretji skupini so bila podjetja, katerih dolgove bankam je prevzela Agencija Republike slovenije za sanacijo bank in hranilnic. Cetrto skupino pa so sestavljala podjetja, ki so preoblikovanje praviloma izvajala samostojno, vendar ob državni podpori in ponekod tudi ob aktivni vlogi bank upnic.31 Kot že omenjeno, je ZllP bil sprejet šele novembra 1992 in o njegovi ustreznosti je bilo veliko govora še tudi po njegovem sprejetju. direktorica Agencije Republike slovenije za privatizacijo in prestrukturiranje Mira Puc je v intervjuju 29 Rado Bohinc: Ureditev privatizacije po veljavni slovenski zakonodaji. V: Privatizacija na Slovenskem, Zbornik, Slo venski inštitut za management Ljubljana d.d., DZS, d.d., Ljubljana 1993, str. 7. 30 Borak: Spocetje ekonomske samostojnosti, str. 207. 31 Jože Princic in Neven Borak: Iz reforme v reformo. Slo vensko gospodarstvo 1970–1991, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006, str. 618–619. Dalje: Princic, Borak: Iz reforme v reformo. VSE ZA ZGODOVINO 137 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 septembra 1993 najvecji problem, ki je zaviral potek privatizacije videla v tem, da so se stalno pojavljaje želje, »da bi zakon spet popravljali, kar pa je zaviralno vplivalo na izvajanje privatizacije«.32 V casu od leta 1990 do sprejema ZlPP konec leta 1992 so se torej mnoga podjetja statusno preoblikovala, dokapitalizirala ali reorganizirala na podlagi takratne jugoslovanske zakonodaje. Ker v tem casu država še ni imela docela vzpostavljenega instituta nadzora nad statusnimi in premoženjskokapitalskimi spremembami podjetij, ki so imela družbeni kapital, je seveda bila velika možnost zlorab. V tem obdobju je tako lahko prihajalo do tako imenovane »divje privatizacije«.33 V obdobju od 1. 1. 1990 do 31. 12. 1992 je prišlo po podatkih Agencije za revidiranje do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 86.174 milijonov slovenskih tolarjev. sama številka nam seveda pove izredno malo. s pomocjo izracuna oziroma revalorizacije denarnega zneska pa pridemo do izredno zanimive vsote. Vrednost zgoraj omenjenega revaloriziranega zneska na dan 2. 10. 2008 je znašala 1.238.454.581,87 EUR. Pri izracunu se upošteva gibanje indeksov cen v obravnavanem obdobju, ki so bili merilo inflacije. Znesek je visok, posebej ce predpostavimo, da vsa oškodovanja in kazniva dejanja niso bila odkrita. Naj samo informativno dodamo, da je proracun Republike slovenije za leto 1992 znašal dobrih 174 milijard slovenskih tolarjev oziroma dobri 2,5 milijarde evrov (revaloriziran znesek).34 Zmanjševanje deleža industrije in povecanje storitvenega sektorja Kot omenjeno, je bilo v slovenskem gospodarstvu konec osemdesetih, predvsem pa v zacetku devetdesetih let, opaziti pomembne strukturne premike, ki so kazali na to, da se je gospodarstvo postopno prilagajalo novim tržnim in sistemskim 32 Agens: casopis za privatizacijo, prestrukturiranje in razvoj, Agencija Republike Slovenije za privatizacijo in prestruktu riranje, Sklad Republike Slovenije za razvoj, št. 1, september 1993, str. 2. 33 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Porocilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ljubljana 1999, str. 100. 34 Aleksander Lorencic: Gospodarska kriminaliteta: »Temna stran kulturnega in tehnološkega razvoja cloveštva«. V: Zgodovina za vse, leto XVI, št. 1, 2009, str. 135. spremembam. strukturno se je približevalo razvitim gospodarstvom, za katere je bila znacilna gospodarska struktura z visokimi deleži storitvenih dejavnosti, enakomernejša razporeditev podjetij po velikosti in velika dinamika nastajanja in odmiranja podjetij. Iz strukture dodane vrednosti po dejavnostih je bilo razvidno zmanjševanje deleža industrije in povecevanje pomena storitvenega sektorja. V okviru industrijskega sektorja (rudarstvo, predelovalna industrija, oskrba z elektricno energijo, plinom in vodo ter gradbeništvo), ki je v dodani vrednosti leta 1990 bil udeležen z 41 odstotki (leta 1987 še 50 odstotkov), so bili v najizrazitejšem upadanju gradbeništvo in predelovalna industrija ter rudarstvo. storitveni sektor, ki je vkljuceval trgovino, turizem in gostinstvo, financne in poslovne ter državne storitve, pa je imel že 54-odstotni delež (leta 1987 še 45 odstotkov).35 Ob koncu 20. stoletja so storitvene dejavnosti nase vezale že polovico aktivnega prebivalstva in prispevale enak delež v bruto domacem proizvodu kot industrijske dejavnosti. Industrija je krenila po poti kmetijstva. Na to so vplivali predvsem trije dejavniki: povecevanje storitvenih dejavnosti, vedno bolj ucinkovita proizvodnja in napredujoca tehnologija. To dogajanje v devetdesetih lahko oznacimo kot deindustrializacijo. 36 Proces deindustrializacije je pomenil prehod zaposlenih iz sekundarnih v terciarne in kvartarne dejavnosti in je bil osnovna znacilnost postindustrijskega obdobja. Njen potek je bil odvisen predvsem od stopnje družbenoekonomskega razvoja posamezne družbe, ni pa deindustrializacija pomenila samo propadanja industrijskega sektorja ali gospodarstva nasploh, kot se pogosto oznacuje. Nasprotno, deindustrializacija je naravna posledica gospodarskega razvoja v naprednih ekonomijah in je povezana z dvigom življenjskega standarda. Je pa res, da je prinesla tudi nekaj težav. Težave so bile povezane predvsem z zaposlovanjem. storitveni sektor ni zmogel v tako kratkem casu zaposliti viška delavcev, ker splošna gospodarska rast ni bila dovolj visoka, pa tudi zaradi institucionalne okorelosti trga delovne sile, zakonodajnih ovir ali nizkih vlaganj v storitvene dejavnosti.37 35 UMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik 1, Ljubljana 1992, str. 26–29. 36 Žarko Lazarevic: Socasnosti slovenskega gospodarskega razvoja. V: Zgodovinski casopis, letnik 61, št. 3-4, 2007, str. 393–410. 37 Lucka Lorber: Gospodarska tranzicija Slovenije v procesu globalizacije. V: Geografski zbornik, letnik 39, 1999, str. 138 VSE ZA ZGODOVINO Aleksander Lorencic, StruKturNI PrEmIKI NA PODrOcju SLOVENSKEGA … ZGODOVINA ZA VSE Spremembe v lastniški strukturi Opazna je bila tudi sprememba v lastninski strukturi slovenskega gospodarstva, in to skoraj izkljucno na racun novonastalih podjetij, saj zakon o lastninjenju obstojecih družbenih podjetij še ni bil sprejet. Od aktivnih 13.309 podjetij konec leta 1991 je bilo 75 odstotkov zasebnih, 19 odstotkov družbenih ter 5,6 odstotka mešanih. Število zasebnih podjetij se je v enem letu povecalo za 90 odstotkov, vendar pa je bila njihova teža v poslovnih rezultatih celotnega gospodarstva še relativno majhna. Ta podjetja so zaposlovala 2,7 odstotka celotnega števila delavcev, ustvarjala 7,3 odstotka celotnih prihodkov, njihova poslovna sredstva pa so pomenila 2,8 odstotka celotnih poslovnih sredstev slovenskega gospodarstva. Veliko bolj so na pomenu pridobila mešana podjetja, ki so v letu 1991 povecala število zaposlenih v strukturi od 8,2 na 9,4 odstotka, delež prihodkov od 12,4 na 14,3 odstotka, delež poslovnih sredstev pa od 8,6 na 9,8 odstotka. V celotni izgubi gospodarstva so udeležena družbena podjetja z 90 odstotki, mešana s 7 odstotki in zasebna s 3 odstotnim deležem. Kljub tem premikom pa so bili skupni poslovni rezultati še vedno pretežno odvisni od družbenih podjetij, ki so ustvarjala 78 odstotkov celotnega prihodka v gospodarstvu in so zaposlovala 88 odstotkov delavcev.38 s privatizacijo so se v sloveniji izoblikovale tri tipicne skupine podjetij. Javna, notranja in zunanja podjetja. Javna so kotirala na borzi, notranja in zunanja podjetja pa ne. Razlika med notranjimi in zunanjimi podjetji je bila ta, da so za razliko od zunanjih podjetij pri notranjih notranji lastniki pridobili vecinski delež.39 Privatizacijska metoda je imela dober namen, omogocala je visoko vkljucenost delavcev in zaposlenih v lastniško spreminjanje, a žal ni dosegla svojega namena. danes vemo, da je v procesu lastninjenja in privatizacije prihajalo do velike koncentracije lastništva, ampak to je že tema za kakšno drugo razpravo. 133–166. 38 UMAR, Delovni zvezek, letnik 1, št. 2, Ljubljana 1992, str. 26. 39 Marko Simoneti, Matija Rojec, Marko Rems: Lastniška struktura podjetij ob privatizaciji. V: Ekonomsko ogledalo, let. 7, št. 5, UMAR, 2001, str. 11. Spremembe v velikostni strukturi Z lastninskimi spremembami je bilo tesno povezano spreminjanje velikosti strukture podjetij. Vrzel malega gospodarstva, ki je bilo na nekaterih podrocjih konkurencno, na drugih pa dopolnjujoce velikim podjetjem, se je v našem gospodarstvu v zacetku devetdesetih postopoma izpolnjeval. V letu 1991 se je podvojilo število aktivnih malih podjetij (ki so zaposlovala do 50 delavcev), tako da jih je bilo že 11.582 in so zaposlovala 36.569 delavcev ali 6,1 odstotka vseh zaposlenih. Mala podjetja so ustvarila 13,3 odstotka prihodka, 6,1 odstotka izgub ter kar 38 odstotkov akumulacije vsega gospodarstva. doloceni pozitivni premiki so se kazali tudi v sektorju srednjih podjetij, predvsem v povecanju deleža zaposlenih ter izvoznih prihodkov.40 Vloga in pomen malih in srednje velikih podjetij sta se v naslednjih letih povecevala.41 Iz podatkov sledi, da so nanovo nastala mala podjetja, ki so vkljucevala podjetja z do 50 zaposlenimi, bila najpomembnejši vir ustvarjanja neto delovnih mest in da bi brez nastanka tega sektorja ob odprtem gospodarstvu, imela slovenija ogromno nezaposlenost. Podatki kažejo, da je od leta 1990 aktivno prebivalstvo padlo od 944.932 na 866.721. Ta upad je bil posledica hitrejšega upokojevanja, emigracije, prostovoljnega odhoda iz aktivnega prebivalstva in povecanega števila dijakov in študentov. Obenem pa je število brezposelnih naraslo od 55.441 na 119.799.42 dobršen del malega gospodarstva je predstavljala obrt, ki so jo opravljali obrtniki kot fizicne osebe. V obrti je bilo preko 35.000 gospodarskih enot, od katerih je bilo najvec obrti v klasicnem pomenu besede (61,9 odstotka), sledil je promet z 19,3 odstotka, gostinstvo z 9,3 odstotka, trgovina s 6,7 odstotka in poslovno tehnicne storitve z 2,8 odstotka. Na tem podrocju je še delovalo okrog 13.000 »popoldanskih obrtnikov«. skupaj z zaposlenimi je predstavljala obrt okoli 70.000 delovnih mest oziroma okoli 10 odstotkov celotnega števila vseh zaposlenih v sloveniji. Baza slovenskega malega podjetništva je bila predvsem proizvodna obrtna dejavnost. Veliko je bilo »zasebnikov«, ki so zaradi nekaterih ugodnosti poslovali na oba nacina: kot fizicne in hkrati kot pravne osebe. Ti obrtniki so predstavljali najvecji 40 UMAR, Delovni zvezek, letnik 1, št. 2, Ljubljana 1992, str. 27. 41 Pšenicny et al.: Podjetništvo, str. 44. 42 Vahcic: Stanje podjetništva v Sloveniji, str. 49–59. VSE ZA ZGODOVINO 139 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 del proizvodnih malih podjetij, ki so bila med zasebnimi podjetji sicer v manjšini. strukturni premiki v obrtništvu so se kazali v prehajanju zasebne obrti v podjetništvo in »popoldanskih obrtnikov« v redno obrt in podjetništvo. Tretjina obratov je imela v povprecju enega ali dva zaposlena delavca, 7,5 % obratov proizvodne obrti pa je zaposlovalo pet ali vec delavcev, niso pa bile tudi redke male tovarne s 50 ali celo 100 zaposlenimi. Ti obrati so sodili v vrh slovenskega obrtništva in so bili praviloma izvozno usmerjeni, zato je bilo med njimi najbolj izrazito prestrukturiranje v malo podjetništvo.43 Številni stecaji in visoka brezposelnost Privatizacija je imela številne negativne posledice. Prva, od zunaj najbolj nazorna in vidna posledica premikov v družbenoekonomskem sistemu so bili prav gotovo stecaji podjetij. Potem ko jih do leta 1989 prakticno ni bilo, je število uvedenih stecajev v tem, predvsem pa v letu 1990 in 1991, naraslo prek meja, ki jih v casu najvecjih gospodarskih kriz pozna svet.44 Od julija 1991 do marca 1993 je 1522 podjetij, v katerih je bilo zaposlenih 125.698 delavcev, izpolnilo pogoje za uvedbo stecajnega postopka. Med njimi je bilo 1002 zasebnih podjetij z 2306 delavci.45 Zanimiv je podatek, ki kaže na ustanovitve in prenehanje delovanja poslovnih subjektov – medtem ko je leta 1991 najvec poslovnih subjektov prenehalo poslovati (10.532), jih je bilo leta 1992 najvec ustanovljenih (23.630). Ti podatki kažejo na veliko povezanost prenehanja in ustanavljanja poslovnih subjektov s sprejemanjem Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je bil objavljen 11. novembra 1992, in Zakonom o gospodarskih družbah, ki je bil objavljen 10. junija 1993.46 Ena od posledic krize in stecajev je bila tudi visoka brezposelnost. Zaposlenost v družbenem sektorju se je namrec od decembra 1990 do decembra 1991 zmanjšala za 10 odstotkov oziroma 75.000 delavcev, od oktobra 1987, ko je bila najvišja, pa za 19,6 odstotka oziroma za 165.000 delavcev. Od 43 UMAR, Delovni zvezek, letnik 1, št. 2, Ljubljana 1992, str. 27–28. 44 Jože Boncelj: Bankrotirana družba, Izmišljeni lastniki, SAN-PRO, Ljubljana 1999, str. 149. Dalje: Boncelj: Ban krotirana družba. 45 Neven Borak: Iskanje Guliverja ali kako preživeti?, Znan stveno in publicisticno središce, Ljubljana 1994. 46 Boncelj: Bankrotirana družba, str. 85. Karikatura, ki je opozarjala na problematiko stecajev v slovenskem gospodarstvu (Delo, 16. 3.1991) avgusta 1991 se je dinamika odpušcanja delavcev, predvsem v gospodarstvu, nekoliko zmanjšala, v zadnjih 2–3 mesecih leta pa spet porasla. Tako je bilo trendno zmanjševanje zaposlenosti decembra že spet 12-odstotno, v gospodarstvu 14,5-odstotno, v negospodarstvu pa 2,2-odstotno letno. Število prijavljenih brezposelnih delavcev je v enem letu do novembra 1991 poraslo za 67,3 odstotka oziroma 36.000.47 Nezadovoljni direktorji Od konca osemdesetih in v zacetku devetdesetih let tudi slovenski direktorji niso bili optimisticni, kar zadeva razvoj slovenskega gospodarstva. Prej nasprotno. Podjetja so se spopadala s številnimi težavami, ki so bile posledica prestrukturiranja in prehoda v tržno gospodarstvo. V obdobju po 47 Banka Slovenije, Letno porocilo za leto 1991, str. 4–5. 140 VSE ZA ZGODOVINO Aleksander Lorencic, StruKturNI PrEmIKI NA PODrOcju SLOVENSKEGA … ZGODOVINA ZA VSE osamosvojitvi so podjetniki pogrešali predvsem stimulativno podporno okolje za ustanavljanje podjetij, z zmanjševanjem davcnih spodbud za registracijo novih podjetij in z neurejenostjo zakonodaje na podrocju financnega poslovanja. Ekonomska politika ni sledila potrebam razvoja malega gospodarstva. slovenija je strategijo razvoja malega gospodarstva dobila šele leta 1996.48 Še decembra leta 1991, ko so se že odpirala vrata mednarodnemu priznanju slovenije, so bila pricakovanja slovenskih direktorjev majhna, strah pa velik. Še posebej pri tistih, ki jih je prizadel zakon o denacionalizaciji. direktorji uspešnih slovenskih podjetjih niso bili zadovoljni z odnosom, ki ga je imela do njih oblast. V anketi, izvedeni sredi decembra 1991, so izpostavili, da jim je vlada dala le »iskrico upanja in nic vec«. Z izjemo tistih, ki so dolga leta gradili izvozno strategijo, so se cutili nemocne, nebogljene, nekateri celo kot »goli ficfirici«. To pa zato, ker niso poznali pogojev gospodarjenja v bodoce in ker niso vedeli, kako bo teklo lastninsko preoblikovanje njihovih podjetij. Vladi so svetovali, naj se ne izcrpava v politicnih razpravah, temvec se rajši loti »prakticnega dela«. Tudi najuspešnejši direktorji, kot je bil direktor Krke Miloš Kovacic, so se cutili prevec odmaknjeni od politicnih odlocitev, politika jih ni »kaj prida upoštevala« in je niso zanimale njihove izkušnje, kako »zastaviti uspešno gospodarsko strategijo«.49 Prvi mož podjetja TGA Kidricevo (od leta 1992 Talum Kidricevo) danilo Toplek je nekaj casa po nastopu mandata nove slovenske vlade 1990 o odnosu države in podjetja dejal: »direktnih odnosov še nismo imeli, saj se naša vlada prakticno šele seznanja s situacijo in z vodilnimi v posameznih podjetjih. Zagotovo pa bo vpliv glede na takšne vrste industrije, kot je v Kidricevem in podobnih infrastrukturnih objektih, zelo pomemben in prisoten. Ceprav slovenska vlada zatrjuje, da ne bo posegala direktno v gospodarstvo, sem preprican, da bo slej ko prej spoznala, da bo na nekaterih podrocjih to vendarle potrebno«.50 Podjetje je imelo tudi blokiran žiro racun, in to ne enkrat. Prvo blokado so uspeli premostiti komaj po devetinpetdesetih dneh. Vzroki za resne težave in nezmožnost placevanja so bili predvsem precenjena vrednost dinarja, težave zaradi odplacila domacih 48 Porocevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 34, 20. 9. 1996, str. 133. 49 Princic, Borak: Iz reforme v reformo, str. 618–619. 50 Tednik, 14. junij 1990, leto XLIII, št. 23, str. 2. kreditov (vzrok so bile nemoralne obresti, ki so bile od 35- do 45-odstotne) ter cena elektricne energije, ki je bila pri nas mocno pretirana. Za primerjavo; v Nemciji je znašala cena elektricne energije na tono aluminija 460 dolarjev, v podjetju iz Kidricevega pa kar 960 dolarjev!51 direktor podjetja danilo Toplek je o krizi, v kateri se je znašlo podjetje v casu tranzicije, dejal še: »Aluminijska industrija v sloveniji je v krizi, ki je posledica izredno poslabšanih domacih gospodarskih razmer in že dalj casa trajajoce nizke cene na svetovnem tržišcu!«52 Podjetje so redno obiskovali državni funkcionarji in politiki in vse vec je bilo resnih politikov, ki so kljub razlicni strankarski pripadnosti razmišljali v prid temu okoli 2000-clanskemu delavskemu kolektivu.53 Prav tako je v veliko krizo v casu tranzicije zašlo eno najpomembnejših slovenskih podjetij v živilski industriji Perutnina Ptuj. Tako je Alojz Gojcic, nekdanji predsednik poslovodnega odbora Perutnine, v kriznem prehodnem obdobju dejal: »Ce se ekonomski odnosi v Jugoslaviji prekinejo, pomeni to za Perutnino izredno težek položaj. Jugoslovanski trg nam je potreben, brez njega ne preživimo. Perutnina je bila v osnovi vselej slovenska, jugoslovanska in svetovna firma. V Jugoslavijo izvozimo 20–30 odstotkov proizvodnje«.54 Prav tako je to krizno obdobje komentiral prvi mož Perutnine dr. Roman Glaser, ki je dejal: »Tako kot za vse slovensko gospodarstvo, je bilo leto 1991 težko tudi za Perutnino Ptuj. Na naš položaj so vplivali problemi z likvidnostjo, izguba jugoslovanskega trga, padec standarda naših kupcev, pa še nekaj vzrokov je. Je pa kljub temu leto 1991 Perutnina prebrodila dokaj normalno tako v proizvodnem kot financnem poslovanju. Niti enkrat nismo imeli blokiranega racuna«.55 Viri: . delo . Tednik . Agens: casopis za privatizacijo, prestrukturiranje in razvoj. ljubljana: Agencija Republike slovenije za privatizacijo in prestrukturiranje, sklad Re publike slovenije za razvoj 51 Tednik, 2. november 1990, leto XLIII, št. 43, str. 3 52 Tednik, 23. maj 1991, leto XLIV, št. 20, str. 2. 53 Tednik, 5. december 1991, leto XLIV, št. 48, str.1. 54 Tednik, 13. november 1990, leto XLII, št. 48, str.3. 55 Tednik, 16. januar 1992, leto XLV, št. 2, str. 2. VSE ZA ZGODOVINO 141 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 . Porocevalec državnega zbora Republike slovenije, št. 34, 20. 9. 1996 . Uradni list Republike slovenije, št. 30, 10. 6. 1993 . Uradni list Republike slovenije, št. 50, 12. 8. 1994 . Uradni list Republike slovenije, št. 55, 12. 11. 1992 . Uradni list socialisticne federativne republike Jugoslavije, št. 46, 10. 8. 1990 . Uradni list socialisticne federativne republike Jugoslavije, št. 77, 31. 12. 1988 . Uradni list socialisticne republike slovenije, št. 35, 14. 10. 1988 . Uradni list, socialisticne federativne republike Jugoslavije, št. 84, 22. 12. 1989 . letno porocilo Banke slovenije. ljubljana: Banka slovenije, 1991 . letno porocilo Banke slovenije. ljubljana: Banka slovenije, 1992 . delovni zvezek, letnik I, št. 2, ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj, 1992 . delovni zvezek, letnik VIII, št. 3, ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj, 1999 . Ekonomsko ogledalo, let. 7, št. 5. ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj, 2001 . spletna stran statisticnega urada slovenije, http:// www.stat.si/ Literatura: Bohinc, Rado: Ureditev privatizacije po veljavni slovenski zakonodaji. Privatizacija na Slovenskem. ljubljana: slovenski inštitut za management, dZs, 1993 Boncelj, Jože: Bankrotirana družba, Izmišljeni lastniki. ljubljana: sAN-PRO, 1999 Borak, Neven: Iskanje Guliverja ali kako preživeti? ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1994 Borak, Neven: Spocetje ekonomske samostojnosti. ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1992 Fikfak, Juri; Princic, Jože; Turk, Jeffrey david: Biti direktor v casu socializma: med idejami in praksami. ljubljana: Založba ZRC, ZRC sAZU, 2008 Kovac, Bogomir: Uvod v podjetništvo: analiza poslovnega nacrta. ljubljana: Univerza v ljubljani, 1990 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Porocilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. ljubljana: Agencija Rs za prestrukturiranje in privatizacijo 1999 lazarevic, Žarko: socasnosti slovenskega gospodarskega razvoja. Zgodovinski casopis, letnik 61, št. 3–4, 2007, str. 393–410 lorber, lucka: Gospodarska tranzicija slovenije v procesu globalizacije. Geografski zbornik, letnik 39, 1999, str. 133–166. lorber, lucka: strukturne spremembe mariborskega gospodarstva po letu 1991. Revija za geografijo, let. 1, št. 1, 2006, str. 63–78. lorencic, Aleksander: Gospodarska kriminaliteta: »Temna stran kulturnega in tehnološkega razvoja cloveštva«. Zgodovina za vse, leto XVI, št. 1, 2009, str. 130–141. lorencic, Aleksander: Prva leta gospodarske tranzicije v sloveniji. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XlVIII, št. 2, str. 149–164. Porocilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, ljubljana: Agencija Republike slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, 1997 Princic, Jože; Borak, Neven: Iz reform v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970–1991. ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2006 Pšenicny, Viljem; letonja, Marina; Berginc, Jordan; Pavlin, Igor; Vadnjak, Jaka; Žižek, Jan: Podjetništvo: Podjetnik, podjetniška priložnost, podjetniški proces, podjem. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo, Gea College, 2000 Ribnikar, Ivan: Pot od družbene lastnine k lastnini gospodarskih podjetij. Journal for Institutional Innovation Development and Transition. ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj, št. 1, 1997. The European Observatory for sMEs. First Annual Report. European Network for sME Research, Zoetermeer: EIM small Business Research and Consultancy, 1993, str. 15. Vahcic, Aleš: stanje podjetništva v sloveniji. Slovensko podjetje v devetdesetih, Neven Borak (ur.). ljubljana: Zveza ekonomistov slovenije, 2000, str. 49–59. Žakelj, luka: Razvoj malih in srednje velikih podjetij v sloveniji in Evropski uniji. UMAR, Delovni zvezek, št. 6, 2004, str. 7–12. 142 VSE ZA ZGODOVINO Aleksander Lorencic, StruKturNI PrEmIKI NA PODrOcju SLOVENSKEGA … ZGODOVINA ZA VSE Zusammenfassung STRUKTURELLE VERSCHIEBUNGEN IM SLOwENISCHEN UNTERNEHMERTUM IN DER ZEIT DER »ERSTEN REZESSION« die Transition bedeutete eine große Bewährungsprobe für das slowenische Unternehmertum. dieses war auf jeden Fall ein schlüsselelement für das Funktionieren der Marktwirtschaft. Im Besonderen galt dies für die Zeit des Übergangs von einem gesellschaftspolitischen system zum anderen. die slowenischen Unternehmen befanden sich im früheren [jugoslawischen] system in sogenanntem gesellschaftlichen Eigentum. Zu diesbezüglichen Veränderungen kam es in slowenien bereits im Jahr 1988. Eine neue Gesetzgebung ermöglichte die Gründung von Privatunternehmen und den Beginn der Privatisierung bestehender Unternehmen. die neuen Gesetze setzten zwei Prozesse in Gang, nämlich die massenhafte Entstehung neuer Kleinunternehmen und die Zersplitterung großer Unternehmen. Im Jahr 1990 wurde sogar ein 1048-prozentiges wachstum der Zahl der Unternehmen registriert. die Entwicklung des Kleinunternehmertums wurde auch durch das im Jahr 1991 beschlossene Gesetz über die Entwicklung des Kleinunternehmertums sowie das 1994 beschlossene Gewerbegesetz beeinflusst. die zwei wesentlichen Prozesse innerhalb des Unternehmertums in der Zeit der Transition waren die Privatisierung und die Restrukturierung. das Gesetz über die Eigentumsrestrukturierung von Unternehmen wurde nach größeren schwierigkeiten erst im November 1992 beschlossen. Im dezember 1990 wurden zwei staatliche Institutionen geschaffen, um die durchführung der Privatisierung und der Restrukturierung in slowenien zu beaufsichtigen und abzuwickeln. die Agentur der Republik slowenien für die Neustrukturierung und Privatisierung begleitete und kontrollierte den Prozess, arbeitete Anleitungen aus und bestätigte Privatisierungsprogramme. der Fonds der Republik slowenien für Entwicklung führte die Umstrukturierung von Unternehmen durch. Jene Privatisierungen, die vor Erlass des erwähnten Gesetzes über die Eigentumsrestrukturierung von Unternehmen durchgeführt wurden, erfolgten nach jugoslawischen Gesetzen. die Unternehmen mussten sich, sofern sie weiterhin erfolg reich sein wollten, umstrukturieren, und zwar im Hinblick auf Eigentümerschaft, Größe, Finanzen, Organisation, Technologie, Personal und anderes mehr. die lage der Unternehmen zu Beginn der neunziger Jahre war nämlich sehr schlecht und ein großer Teil wirtschaftete mit Verlust. Zahlreiche Unternehmen erfüllten die Bedingungen für die durchführung eines Konkursverfahrens oder einer liquidation. Gerade den strukturveränderungen und vor allem den neu entstandenen Kleinunternehmen mit bis zu 50 Beschäftigten, die die Hauptquelle zur schaffung neuer Arbeitsplätze waren, hat es slowenien zu verdanken, dass es keine noch größere Arbeitslosigkeit gab. In der Periode der Transition blickten auch die direktoren der slowenischen Unternehmen sehr pessimistisch auf die Zukunft des slowenischen Unternehmertums. Vor allem waren sie mit der Haltung des staates ihnen gegenüber unzufrieden. der Erfolg der Transition war mehr oder weniger vom staat abhängig, da dieser in einer entwickelten Marktwirtschaft in jene Unternehmen eingreifen konnte, die sich in seinem Eigentum befanden, sowie in Unternehmen des sogenannten öffentlichen sektors, die unter direkter oder indirekter staatlicher Aufsicht standen. Außerdem war der staat auch in Unternehmen präsent, die zwar im Grunde nach allein marktwirtschaftlichen Prinzipien hätten tätig sein können, aber nicht imstande waren, sich ohne staatliche Hilfe zu restrukturieren. durch seine aktive Politik begünstigte der staat mittelbar auch die Entstehung neuer privater, rasch wachsender Unternehmen. der Übergang von der sozialistischen zur Marktwirtschaft, von der regionalen zur nationalen wirtschaft und der Übergang zu großen strukturveränderungen, die vor allem durch die Anpassungen an neue Märkte bedingt waren, bedeuteten eine große Herausforderung und Bewährungsprobe für den slowenischen staat bzw. sein Unternehmertum. Trotz aller schwierigkeiten der Transition bleibt festzuhalten, dass das slowenische Unternehmer tum dank der Transition in neuer Form aufleben konnte und offener, konkurrenzfähiger und mit westlichen staaten vergleichbar wurde. Schlagwörter: Transition, Unternehmertum, Strukturveränderungen, Rezession, Krise VSE ZA ZGODOVINO 143 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 616.24-002.5(497.4)(049.3) Tuberkli, tuberani, … tuberkuloza! Zvonka Zupanic slavec, Tuberkuloza – kuga 19. in 20. stoletja na Slovenskem na primeru sanatorija Golnik (1921–1998). ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v ljubljani, Bolnišnica Golnik, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture slovenije, 2009. 344 strani. Kaj imajo skupnega Goethe, Kafka, Poe, Andersen, Rousseau, Cehov, Petöfi, Andric, pa Josip Jurcic, Janko Kersnik, dragotin Kette, Ivan Grohar in Alma Karlin? Razen tega, da so (svetovno) znani umetniki tudi – vecini manj znano – dejstvo, da so bolehali, nekateri pa tudi umrli za 'kugo sodobnega casa', za tuberkulozo. Bela kuga, sušica, jetika, tuberkuloza – vse to so razlicna imena za bolezen, ki je desetletja in celo stoletja dolgo zaznamovala ne samo številne posameznike, ampak celotno družbo. Ker je šlo za kronicno, nalezljivo, pa tudi socialno bolezen, je bolnike stigmatizirala, podobno kot jih danes aids. Te še ne tako dolgo nazaj ene najpogostejših in najnevarnejših bolezni se v razvitih državah, tudi v sloveniji – razen redkih izjem – spominjajo le še starejše generacije. Nekdaj tako rekoc po vsem svetu mocno razširjena tuberkuloza je z razvojem antibiotikov postala dokaj redka; danes je še prisotna predvsem v revnejših državah, še vedno pa je med najbolj razširjenimi smrtnimi boleznimi. Tuberkuloza je bakteriološka bolezen, ki najpogosteje prizadene pljuca, vcasih tudi druge organe, v koncni fazi pa lahko povzroci tudi smrt okuženega cloveka. Tuberkuloza je tudi del slovenske (kulturne) zgodovine, saj je sestavni del biografij prenekaterih slovenskih pesnikov in pisateljev, slikarjev in glasbenikov, ki jih je ta bolezen zaznamovala in vplivala na njihovo življenje in ustvarjanje. Tudi zaradi bolezni je iz njihovih del lahko véla melanholija, celo vdanost v usodo, lahko pa tudi cisto nasprotje, mrzlicna aktivnost in uživanje življenja. Še posebej se je tuberkuloza razmahnila s procesom industrializacije; težke življenjske razmere, prostorska utesnjenost, podhranjenost, neustrezni higienski in delovni pogoji in velike fizicne obremenitve so povzrocali izcrpanost in telesno neodpornost, vse to pa je nudilo idealne pogoje za razvoj in širjenje bolezni, ki je kmalu zavzela neslutene razsežnosti. Jetika sicer takrat ni bila nova bolezen, nasprotno, sodi med najstarejše znane bolezni. Na slovenskih tleh se je prvic množicno pojavila v 16. stoletju, iz zgoraj naštetih razlogov v fužinarskih naseljih na Gorenjskem. drugi mocnejši izbruh je sledil v drugi polovici 19. stoletja in kulminiral na prehodu v 20. stoletje – takrat je bolezen zaznamovala podrocje od Gorenjske pa vse do Prekmurja. Bolezen, ki je posegala na vsa podrocja življenja in dela, najbolj pa je seveda zaznamovala družine obolelih, še do danes ni povsem premagana. 144 VSE ZA ZGODOVINO S KNjIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE skozi zgodovino sta tuberkulozo vedno spremljali izjemno visoka obolevnost in smrtnost. dolga stoletja je bila neobvladljiva; prvi vecji korak pri zdravljenju te bolezni je pomenilo odkritje Roberta Kocha 1882. leta: odkril je bakterije – povzrocitelje tuberkuloze, ni pa še uspelo niti njemu niti ostalim, ki so si za to prizadevali, iznajti cepiva zanjo. Pravo revolucijo je (sredi vojne vihre, 1943. leta) pomenilo odkritje antibioticnega zdravila – streptomicina, ki je oznanil zacetek zmage nad to do tedaj neobvladljivo boleznijo. Že v casih pred odkritjem omenjenega antibiotika so vedeli, da lahko pocutje bolnikov obcutno izboljšajo s krepitvijo telesne odpornosti in z ugodno klimo, zato so v procesu zdravljenja uporabljali zlasti klimatsko zdravljenje (klimatoterapijo in helioterapijo), povezano s kvalitetno prehrano. Tako so v podnebno ugodnih legah gradili sanatorije, v mestih pa so za preventivo ustanavljali protituberkulozne dispanzerje. Tudi na slovenskih tleh ni bilo nic drugace. Klimatska zdravilišca (sanatoriji), namenjena zdravljenju jetike, so se na slovenskih tleh razvila po prvi svetovni vojni, saj so bila sprva namenjena zdravljenju za jetiko obolelih vojnih invalidov. Kot prvo so takó ustanovili zdravilišce v Topolšici (1919), malo kasneje na Golniku (1921) in Vurbergu pri Ptuju (1923), medtem ko so Valdoltro namenili za zdravljenje tuberkuloze šele po koncu druge svetovne vojne (1946). Zdravljenje v klimatskih zdravilišcih je temeljilo zlasti na pocivanju in nenehnem vdihavanje svežega zraka v t.i. ležalnicah. Poglejmo, kako je izgledal predpisan 'delovni' dan v takšnem zdravilišcu: »Vstajali so ob 6. uri, prvi zajtrk je bil ob 7. uri, nato je sledila ura in pol razlicnih terapij po zdravniški odredbi ali sprehodi in ležanje. Ob 9. uri je bil drugi zajtrk, med 9.30 in 11.30 je bil cas za ležanje v ležalnicah. Ob 12. uri je bilo na vrsti kosilo, po njem so bolniki med 12.30 in 15.30 pocivali v ležalnicah, kjer je bil predpisan popoln mir. Ob 16. uri so dobili popoldansko malico, nato je sledilo od 16.30 do 17.30 ponovno ležanje v ležalnicah. V casu med 17.30 in 19. uro so se bolniki sprehajali, oz. so bili prosti, temu pa je sledila vecerja. Med 20. in 21. uro so bili ponovno v ležalnicah, ob 21. uri pa so šli na pocitek v spalnice.« Na videz ležerno, nenaporno, skoraj kot na pocitnicah. A ne pozabimo: to so bili težki bolniki – med vsemi takratnimi boleznimi je tuberkuloza imela najvišjo obolevnost, bolniško odsotnost in tudi smrtnost – in s podpornim zdravljenjem so v sanatorijih poskušali bolezen omiliti in jo nadzorovati. Resnici na ljubo pa je treba tudi povedati, da si tovrstnega zdravljenja ni moglo privošciti veliko obolelih; glede na dolgotrajnost je bilo zdravljenje v sanatorijih privilegij premožnejših (za razliko od Topolšice so si na Golniku zdravljenje placevali praviloma bolniki sami). Povprecna ležalna doba je bila obicajno nekaj mesecev, zdravljenje pa je lahko trajalo tudi nekaj let. dolge ležalne dobe so med pacienti in osebjem (ki je živelo na Golniku) stkale globlje medcloveške odnose. Tudi do kakšne poroke je prišlo na osnovi tega poznanstva. V monografiji je izjemno sistematicno in natancno podan pregled razvoja protituberkuloznega sanatorija na Golniku, ki je reprezentativen za obravnavo tuberkuloze v 20. stoletju, prav tako njegove metode dela in rezultati zdravljenja. Golniški sanatorij se je lahko enakovredno kosal s katerimkoli podobnim v razvitem svetu. Z maksimalnim prizadevanjem in predanostjo zdravniškega osebja (oskrbo bolnikov so opravljale šolske sestre sv. Petra iz Maribora), katerega je odlikovala izjemna predanost poklicu in njegovemu poslanstvu, so dosegli, da se je umrljivost za tuberkulozo med letoma 1890–2007 zmanjšala od 500 (na Kranjskem) na 2 bolnika (v Republiki sloveniji) na 100.000 prebivalcev. Golniški sanatorij je pridobival na ugledu in tako ni presenecenje, da so ga poleg uglednih domacih in tujih strokovnjakov obiskale tudi nekatere znane osebnosti, med njimi kraljica Marija Karadordevic, škof Gregorij Rožman ter bana dravske banovine drago Marušic in Marko Natlacen. Med drugo svetovno vojno so protituberkulozno zdravilišce Golnik spremenili v regionalno splošno bolnišnico z internim in kirurškim oddelkom. Nemci so med drugo vojno dokoncali železniško stavbo in jo namenili kirurškemu zdravljenju, ter zgradili infekcijsko stavbo (tam so se zdravili oboleli za tifusom, pegavico ipd.). Jetike takrat niso zdravili. Revolucionarne spremembe v zdravljenje tuberkuloze je prinesla uporaba novega zdravila streptomicin (od leta 1947). Po drugi svetovni vojni je golniška bolnišnica dobila status zveznega inštituta za tuberkulozo, kar je tja pripeljalo tudi precej znanih bolnikov, VSE ZA ZGODOVINO 145 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 med njimi Jovanko Budisavljevic, Vladimirja Bakarica, staneta Kavcica in druge. ležalna doba se je krajšala – 1956. leta je trajala približno 137 dni, leta 1998 pa 'le' še 12 dni – zato so scasoma v bolnišnici omogocali zaposlitveno (predavanja ljudske univerze, predvajanje zabavnih filmov, glasbene in športne prireditve, skupinsko telovadbo, uporabo knjižnice) in delovno (knjigoveznica, kartonažna delavnica, tecaj fotografiranja, tecaj tiskanja, strojepisni tecaj, tecaj anglešcine) terapijo. Zaposleni pacienti so za svoje delo dobivali placilo, dobicek pa je imela tudi bolnišnica: scasoma so tako razvili lastno tiskarno, v kateri so tiskali formularje za zdravstvene zavode. Uspešnost zdravljenja tuberkuloze z antibiotiki je posledicno privedla do uvajanja preventivnega pristopa k zdravljenju, ki je nadomestil dotedanji kurativni pristop. Že pred drugo svetovno vojno je bila na tem podrocju zelo aktivna Protituberkulozna liga, ki je organizirala ustanavljanje protituberkuloznih dispanzerjev – do druge svetovne vojne jih je bilo že 21 (v Celju npr., kjer je ledino na podrocju odkrivanja tuberkuloze oral dr. Ivo Rajšp, so ga ustanovili leta 1924) –, s pomocjo katerih so odkrivali in spremljali tuberkulozo, rentgensko slikali pljuca, predvsem pa opravljali izobraževalno delo med prebivalstvom; v petdesetih letih je bilo tovrstnih dispanzerjev že okrog petdeset. Po vojni so na Golniku vzpostavili slovenski register za tuberkulozo, ki je koordiniral epidemiološke ukrepe proti tuberkulozi, vkljucno s fluorografiranjem in t.i. besežiranjem, zašcitnim cepljenjem otrok in mladine z vakcino BsG. V zadnjem delu knjige je, zlasti z medicinskega vidika, predstavljena zmaga nad tuberkulozo: diagnostika, nacini zdravljenja, pedagoško in raziskovalno delo ter vodenje protituberkulozne bolnišnice Golnik, ki se je preobrazila v vodilno bolnišnico za celostno zdravljenje pljucnih bolezni, vkljucno pljucnega raka in alergijske astme. lahko recemo, da se v zgodovini protituberkuloznega sanatorija (kasneje bolnišnice in klinike za pljucne bolezni in alergijo), odraža družbena zgodovina 20. stoletja, gledana skozi prizmo premagovanja kronicnih pljucnih bolezni in njihovih posledic. V tem kontekstu slovenski prostor ni bil oaza; naši pljucni bolniki so bili deležni podobnega zdravljenja kot v tujini. Znanstvena monografija Tuberkuloza – kuga 19. in 20. stoletja na Slovenskem na primeru sanatorija Golnik je zadnja v vrsti monografij izjemno aktivne in ustvarjalne Zvonke Zupanic slavec (predstojnice Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v ljubljani), ki celostno obravnavajo posamezne medicinsko-zgodovinske téme; naj jih omenim le nekaj: Endemski sifilis – škrljevska bolezen na Slovenskem, Družinska povezanost grofov Celjskih – Identifikacijska in epigenetska raziskava njihovih lobanj, Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem v casu med prvo in drugo svetovno vojno, Razvoj slovenske kirurgije srca. Nedvomno je monografija Tuberkuloza, ki jo poleg avtorice uvedeta zgodovinar stane Granda in mikrobiolog Vladimir Kotnik, briljantno delo, ki je zasnovano kot celostna in problemska predstavitev tuberkulozne bolezni in njenega zdravljenja v slovenskem prostoru, kar avtorica izjemno spretno prepleta z zgodovino (ne samo medicinsko, tudi socialno, prostorsko in arhitekturno) sanatorija Golnik. Res je v ospredju knjige medicinski aspekt, a ne samo ta; avtorica pred nami razgrne številne vidike: ekonomske, socialne, psihološke, sociološke in druge, ki so kot posledica tuberkulozne bolezni zaznamovali družbo 20. stoletja. Monografijo bogati obsežno in skrbno izbrano fotografsko gradivo, ki je že samo po sebi neprecenljiv vir informacij: na približno 700 fotografijah so zabeležene razvojne spremembe golniškega sanatorija, pred nami zaživijo obrazi zdravnikov in ostalega medicinskega osebja ter številnih pacientov, iz njih pa lahko razberemo tudi vsakdanji utrip golniškega sanatorija/bolnišnice skozi cas. Monografijo, ki ima obsežen znanstveno-kriticen aparat, bogatijo tudi zgodbe 'iz prve roke', ki dopolnjujejo in zaokrožajo z besedo in s sliko orisano golniško medicinsko preteklost. Obsežno delo, strukturno sistematicno zasnovano in razclenjeno v številna poglavja in podpoglavja, je skrbno uredila Ksenija slavec. Cisto na koncu pa še pojasnilo k naslovu: tuberkli (lat. tuberculum) so tuberkulozni vozlici; ce se zmehcajo in zagnojijo, nastanejo kaverne oz. votline, najveckrat v pljucih. Po njih je tuberkuloza dobila tudi ime, njene bolnike pa so v žargonu imenovali tuberani. Marija Pocivavšek 146 VSE ZA ZGODOVINO S KNjIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE 94(497.4-18) "1879/1893"(049.3) Zgodovini.ce, sedmic Filip Cucek, Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi: gospodarske, socialne, kulturne in politicne razmere na Spodnjem Štajerskem v casu Taaffejeve vlade (1879-1893). Celje : Zgodovinsko društvo, 2008. 340 strani. (Zgodovini.ce ; 7) Z vladami pri nas nismo nikoli zadovoljni. Povsem razumljivo in prav. V prizadevanjih, da izpolnijo svoj program, prej ali slej pridejo na spolzek teren, jim spodrsne in – ene prej, druge kasneje – padejo. druga vlada Edvarda Taaffeja (1879-1893) je spolzek teren nacionalno in politicno neverjetno pisane monarhije ocitno zelo dobro obvladovala, saj se je obdržala dalec najdlje v zgodovini ustavne stare avstrijske politicne monarhije. Ko je padla, slovenci z njenim izkupickom niso bili najbolj zadovoljni, a vseeno, dr. Filip Cucek v prvem stavku zapiše, da je Taaffejeva vlada slovencem prinesla najvecji napredek v Avstro-Ogrski monarhiji. Kako od nezadovoljstva pridemo k uspehom, nam mladi avtor razlaga z vec primeri v njegovem znanstvenomonografskem prvencu. V oceni vseh teh primerov ne bom našteval, raje se na kratko posvetim nekaterim splošnejšim mislim o obravnavani dobi, ki so se mi ob branju sprožile. Pretehtan in premerjen pogled z zgodovinsko distanco je torej pogosto povsem nasproten obcutkom, ki prevevajo sodobnike obravnavanega obdobja. Zgodovinopisje ocitno lahko izmeri zadovoljstvo in uspehe povsem drugace. spodnještajerski slovenci so namrec prav v casu Taaffejeve vlade dosegli številne pomembne uspehe. Z vstopom v koalicijo so se postopoma pricele spreminjati razmere, ki v casu prejšnjih liberalno-nemško obarvanih vlad niso dopušcale slovenske nacionalne emancipacije. Vedno bolj agresivno nastopanje slovenske politike je z zbližanjem z oblastjo prineslo številne koncesije. Za to »paktiranje« z oblastjo se je v našem polpreteklem zgodovinopisju uveljavil termin »drobtinicarska politika«, ki je v pogledih na preteklost pogosto deloval zasramovalno. Ob prebiranju Cuckovega dela pa na te drobtinice pricnemo gledati drugace. drobtinice so nam prej namrec pogosto – v nasprotju denimo s slavljenim narodnim testamentom, programom Zedinjena slovenija, ki v slovenski narodni zgodovini zagotovo dosega mitološke razsežnosti – zvenele povsem drugace. Prav zanimivo je torej, da so slovenci – na spodnjem Štajerskem in v drugih deželah – dosegali pomembne uspehe ravno v casu, ko so program Zedinjene slovenije postavili v drugi plan. Politika malih korakov se je izkazala kot izredno pomembna etapa razvoja, cetudi jo dosedanji pogosto prevec selektivni pogled na slovensko zgodovino in njeno obravnavanje zgolj skozi izpostavljene mejnike nikoli ni izpostavljal. slednja ugotovitev seveda ne velja zgolj za obdobje stare Avstrije, ampak bi jo zlahka prezrcalili tudi na nekatera kasnejša obdobja v slovenski zgodovini. Ko govorimo o 19. stoletju sta tako v nasprotju s Taaffejevo dobo denimo mejnika kot sta leto 1848 ali pa taborsko gibanje že dolgo priljubljena in pogosto obdelovana tema. Ce pustimo ob strani danes sproti porajajoce aktualno- politicne, narodotvorne, domoljubne ali druge lokalne interese, je resno vprašanje za slovensko VSE ZA ZGODOVINO 147 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 zgodovinopisje, zakaj o dolgi Taaffejevi dobi vedo kaj vec povedati zgolj specialisti za 19. stoletje. Z druge strani pa pogled na »neatraktivno« Taaffejevo dobo, kot zgolj na narodno emancipacijsko etapo uspehov, premalo popoln. Kot se lahko zacuti razpoloženje te dobe, ki ga Cucek skozi številne citate in upoštevanje relevantne literature precej natancno podaja, so uspehi (spodnještajerskih) slovencev tedaj temeljili predvsem na strahu. Ce z ene (slovenske) strani lahko na dobo gledamo kot na narodne (predvsem jezikovne) uspehe, slednje lahko z druge strani zlahka ocenimo tudi kot rezultat dunajske politicne trgovine. Pogled s Taaffejeve strani nakazuje, da je prav strah pred ponovnim prevzemom oblasti nemških liberalcev bil njegov najmocnejši adut pri kovanju nove koalicije. slovenci so se v pomemben konzervativno-slovanski del vladne koalicije - t.i. Hohenwartov »železni obroc« - vkljucili predvsem zaradi slabih izkušenj predhodnih vlad nemških liberalcev. Pozicija spodnještajerskih slovenskih politikov je bila tu le še bolj posebna, saj so bili na nivoju štajerske dežele vedno v bistveno slabši poziciji kot denimo njihovi kranjski kolegi. Prav zato so si štajerski narodnjaki še toliko bolj obetali koncesij od vladajoce koalicije v državnem zboru. Toda vsaj navzven enotna štajerska narodna »stranka«, od leta 1882 organizirana v slovenskem politicnem društvu, z vladnimi drobtinicami ni smela biti zadovoljna. Gotovo so pricakovali vec, a so v obrocu vseeno vztrajali. Zakaj? Po mojem mnenju zato, da so si kupovali cas. Tako vsaj sam ocenjujem to dobo in morda bi se avtor strinjal z menoj. svojo narodno (obrambno in napadalno) politiko so namrec štajerski politiki zacenjali intenzivno graditi na edini uspeha obetajoc možni nacin – od spodaj. Za ta nacrten projekt pa so potrebovali cas. V razmeroma stabilnem obdobju avstrijske ustavne monarhije so se tako ustvarile razmere, da so »ocetje naroda« priceli z (kot bi se izrazil G. l. Mosse) »nacionaliziranjem množic«, prebivalstvo v južnem delu štajerske dežele so morali zainteresirati za »narodno stvar«. Prav tu vidim najvecjo kvaliteto Cuckovega dela - v natancnih in zelo povednih primerih teh narodnih prizadevanj. Avtor je v obravnavano obdobje opravil kvaliteten potop in v zgodovinski interpretaciji dobro umestil in ovrednotil gospodarske, socialne, kulturne in predvsem politicne razmere na spodnjem Štajerskem. Po uvodnih po glavjih, ki dobro podajajo politicne razmere na nivoju avstrijske polovice monarhije, sledimo lahko skozi poglavja uspehom, ki so jih slovenci dosegli pri uveljavljanju slovenskega jezika v šolah in uradih, pri gospodarski emancipaciji (posebej razvoju hranilništva in posojilništva), zelo natancno in municiozno Cucek predstavlja volitve v obcinske in okrajne zastope ter v deželni in državni zbor. Številna poglavja, kot npr. tisto v zvezi s prestižnim bojem za osvojitev spodnještajerskih okrajnih zastopov, so sploh prvic tako natancno obdelana v slovenskem zgodovinopisju. Razlika med položajem spodnještajerskih slovencev pred in po obdobju Taaffejevega drugega mandata je, kot so ugotovili tudi že drugi zgodovinarji, velika. Po Cuckovi monografiji in podajanju številnih argumentiranih trditev smo lahko v to samo še bolj prepricani. Nemci so bili na podrocju južne Štajerske v casu po Taaffejevem zatonu dokoncno potisnjeni v svoje mestne »trdnjave«, slovenci pa so s svojo zaostreno nacionalno politiko zaceli odlocno prodirati v nemške jezikovne otoke. Glavni spopad med slovenci in Nemci se je vedno bolj koncertiral na Celje, kar nakazuje že opisana epizoda v letu 1890 z ustanovitvijo in proslavami celjskega sokola in nemške südmarke. Nacionalisticni izpadi so se po padcu Taaffejeve vlade naslednje leto na obeh straneh le še bolj spustili s povodca. Toda to je že obdobje, ki casovno presega okvir obravnavanega dela. Verjamem pa, da se bo avtor tudi tem problemom v prihodnosti še posvetil in nam jih na podoben nacin tudi natancno osvetlil. Cuckovo delo je predelana doktorska disertacija, ki jo je v program svoje znanstvene knjižne zbirke zgodovini.ce že kot sedmo edicijo sprejelo Zgodovinsko društvo Celje. s to knjižno izdajo se je zbirka zagotovo še trdneje zasidrala kot ena izmed temeljnih produkcij modernega slovenskega zgodovinopisja. Medtem je v isti zbirki izšlo tudi že osmo delo, zelo kmalu za Cuckovim. Toda tej novosti se bomo raje bolj posvetili v naslednji številki Zgodovine za vse. Borut Batagelj 148 VSE ZA ZGODOVINO S KNjIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE 930.85(497.4)(049.3) Bog oce slovenske umetnije damir Globocnik, Kulturnozgodovinske študije. ljubljana : slovensko društvo likovnih kritikov, 2009. 227 strani. (Zbirka Eseji) delo damirja Globocnika, umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika ter muzejskega svetovalca v Gorenjskem muzeju, bralcem naše revije ni neznano. Na straneh Zgodovine za vse je objavil vec razprav s podrocja, ki se mu predano posveca – zanimata ga predvsem karikatura in satiricna ilustracija kot dokument casa in svojevrsten zgodovinski vir. Njegov opus je obsežen: 12 jeznih mož - 12 zgodb o slovenski karikaturi (1997), Vodiški cudeži - zgodba o Vodiški Johanci (1999), Pesnikova podoba - o portretih in karikaturah dr. Franceta Prešerna 1850-1952 (2000), Afera Theimer (2001) ter Prešeren in likovna umetnost (2005) je izbor monografij, ki jih je v dobrem desetletju napisal na to temo. Napisal in (z izjemo zadnje knjige) v samozaložbi tudi izdal. To pot nam ponuja v branje 16 razprav oziroma interpretacij razlicnih likovnih podob. Pri tem avtorja te podobe ne zanimajo s strogo likovnega, temvec za nas precej zanimivejšega sporocilnega vidika. Risbe, slike, karikature in panjske koncnice v tem kontekstu postanejo bogat in zanimiv dopolnilni zgodovinski vir, ki pricajo o narocniku, slikarju in predvsem o predstavnem svetu tedanjosti. svoje popotovanje v preteklost s pomocjo likovnih del zacnemo v dandanes modnih Ilirskih provincah. Od vznesenih prizorov Ilirije, ki jo oživlja Napoleonova roka in obeliska hvaležnosti francoskim »okupatorjem« pa do prozaicnega »zibanja« Francozov na plecih (ne)zadovoljnih Kranjcev. sledi zapis o Jakobu Alešovcu in njegovem Brenclju, ki je z besedo in sliko »pikal« slovenske veljake in njihove zdrahe ter se boril zoper nemškutarje. Kljub tej hvalevredni orientaciji (ali prav zaradi nje) pa Brencelj svojemu stvarniku Alešovcu ni prinesel srece – ko je odslužil, so ga odrinili v pozabo in revšcino. dragotin dežman (Karl deschmann), kontroverzna politicna osebnost, o kateri se še dandanes krešejo mnenja zgodovinarjev, je bil svojcas zaradi viharja, ki ga je povzrocil s svojim revidiranjem stališc – slovenstvo je pac zamenjal za nemštvo, hvaležna tarca pamfletistov in karikaturistov, ki so željno obcinstvo zalagali z vedno novimi domislicami o »vitezu srebernih grabelj«. Konec 19. stoletja so se risarji ubadali tudi z revolucionarnim odkritjem evolucijske teorije, s katero nam je darwin predstavil zamolcano sorodstvo – preskok od stvarjenja cloveka po božji podobi k razmišljajocemu dvonožcu s sorodniki v drevesnih krošnjah, so karikaturisti dodobra obdelali v razlicnih preobrazbah ali metamorfozah. VSE ZA ZGODOVINO 149 ZGODOVINA ZA VSE leto XVI, 2009, št. 2 V isto obdobje sodi tudi panevropska obsedenost z železnim kanclerjem Bismarckom, ki se je v predstavni svet sodobnikov vtisnil tako mocno, da se slikarjem karikatur niti ni bilo treba vec ubadati s celotno figuro ali celo samim obrazom, temvec je zadošcalo vrh krogle, ki je simbolizirala kanclerjevo ogolelo lobanjo, posaditi tri laske, crtice ali celo bajonetke pa so vsi med Parizom in sankt Petersburgom pri prici vedeli, za koga gre. Humoristicni listic Brivec, ki je v Trstu izhajal v dveh periodah – leta 1891 ter med letoma 1896 in 1902, služi avtorju kot primer kulturne izmenjave z brati Cehi. Njihovi karikaturisti so (ob pomanjkanju domacega tovrstnega blaga) skrbeli za ažurnost in kakovost Brivcevih satiricnih osti, pri cemer jim je šla na roko podobna politicna klima in skupna sovražnika – maceha Avstrija in njen ljubljencek »Nemški Mihel«. Ivana Vavpotica kot izjemnega, a nerazumljenega ilustratorja Prešernovih pesmi najdemo v naslednji razpravi, ki se ubada s kranjsko zaplankanostjo in tradicionalno zelotsko vnemo »tamošnjih«, a tudi obceslovenskih varuhov morale. Ti so presunljivo vrešcali ob vsaki še tako nedolžni mesenosti v likovni in besedni (Cankar!) umetnosti in v svoji »nadpapeški« vnemi v boju zoper peklenšcka necistosti uprizarjali silovite pogrome, ki so spremljali celo postavljanje »neprimernih« ilustracij v knjigarske izložbe, da o viharju z razgaljeno Pesnikovo muzo niti ne govorimo. V ta sklop sodi tudi zgodba o užaljenem »portretirancu« dr. Evgenu lampetu, enemu izmed znamenitejših klerikalnih voditeljev, ki so si ga vcasih bolj vecinoma pa manj taktno privošcili njegovi umetniško navdahnjeni zoprniki. Zgodbo o liberalnem listu Osa, ki so ga likovno plemenitili Birola, Gaspari in smrekar, zacini Globocnik z zapisom o namišljenem srecanju dveh pesnikov – Prešerna in Grüna, ki so ju obudili zato, da so bralstvu prikazali silovit napredek slovencev na kulturnem in literarnem podrocju in na ta nacin osmešili Grünove (in nemške nasploh) opazke o »kmetskosti« slovenšcine. V zborniku študij je kar dve poglavji dobil Hinko smrekar – v prvem (Smrekarjeve ilustracije za Humoristicni leksikon) je pisanje o njegovem delu, kot se zdi, le primerna »pretveza« za (zelo simpaticen) portret smrekarja samega kot umetnika, a tudi borca za svoj prostor pod soncem in simpaticnega žicarja mecenov in dobrotnikov vseh vrst. Ob branju nekaterih njegovih dopisov in prošenj se ne moremo ubraniti smeha, tako zelo namrec spominjajo na basen o mravlji in murnu, le da tu slišimo zgodbo iz murnovih ust. drugo poglavje je posveceno crnovojniku smrekarju in njegovim mukam, da se reši pred klicem dolžnosti in junaško smrtjo na bojnem polju. Tudi v tem primeru mu je uspelo, ceprav preko mucnih ovinkov skozi norišnico in garnizonski arest. Naslednji Globocnikov portretiranec ne bi mogel biti bolj razlicen od švejkastega smrekarja – Rudolf Maister je našel svojo življenjsko vlogo v prelomnih mesecih ob koncu prve svetovne vojne, zablestel kakor komet, a prav tako hitro tudi ugasnil, vseeno pa je svetil dovolj casa, da je tudi za svoje umetniške sodobnike postal pravcata pop ikona, ki so jo »mobilizirali« tudi v plebiscitne namene. Rihardu Jakopicu je posvecena zgodba z naslovom Bog oce slovenske umetnije. Titanskemu projektu, da svoj narodic navduši za dobro in moderno (impresionizem) je posvetil vse svoje napore (in ženin denar), a mnogokrat žel nehvaležnost, podtikanja in posmeh. Že zaživa je postal spomenik in prerok copicarskega ljudstva, zato ga upodobitev v Mojzesovi maniri še najlepše definira. Kot primer družbeno angažirane, skorajda revolucionarne umetnosti je opisana graficna mapa z naslovom Ogledalo, delo ljuba Ravnikarja. Ta je vanjo vpraskal ves srd, brezup in ponižanje ranljivega posameznika, vrženega v žrelo kapitalisticnega Mamona. Kot protiutež temu malce mracnemu prispevku služi razprava Nekaj primerov humorja in satire v likovni umetnosti, kjer se avtor s pomocjo literarnih in likovnih teoretikov ter drugih razumnikov poda na raziskovalno popotovanje po smešnem v likovni umetnosti, spotoma pa skuša rešiti še uganko o tem, ali slovenci sploh premoremo smisel za humor. No, odgovor je pritrdilen, ceprav se v likovni (in besedni) umetnosti precej tega humorja skriva tudi na manj pricakovanih mestih (v likovni opremi prvih slovenskih tiskov, mrtvaškem plesu in nekaterih drugih freskah), nekateri umetniki 150 VSE ZA ZGODOVINO S KNjIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE (Jožef Tominc) pa so za tarco posmeha izbrali kar samega sebe. Še vec humorja je premogla umetnost za vsakogar – razlicni (tudi pridigarski in strašilni) tiski za odvracanje od greha in skušnjav. Pogosteje kot sebe in svoje šibkosti pa so slikarji (in narocniki) smešili svoje nasprotnike, sovražnike ali kar »splošno sprejete« objekte zasmehovanja (Jude, ljudi z razlicnimi pomanjkljivostmi…). Na koncu se Globocnik obrne k panjskim koncnicam – najdemokraticnejšemu mediju z najvecjim dosegom. Prizori, naslikani na panje v slovenskih cebelnjakih, so dosegli precej vec ljudi kakor tiskane karikature ali originalna umetniška dela, skrita v cerkvah, bogataških domovih ali galerijah. Prav zaradi svoje dostopnosti so panjske koncnice še kako odmevne in pomembne kot dokument casa, v katerem so nastajale. Od sredine 18. stoletja, ko se pojavijo, spoznavamo na njih predstavni svet tedanjosti, stiske, radosti in upe tistih, ki so jih poslikovali, pa tudi tistih, ki so taka dela narocali. Šegavi motivi (hudicevo brušenje babjih jezikov, mlin za pomlajevanje) se izmenjujejo z resnejšimi (boji s Francozi), posamezni zimzeleni motivi pa se selijo na koncnice tudi iz »resne« umetnosti. Predstavljene študije, ki jih je avtor tokrat zbral na enem mestu in ponudil bralstvu, so dobrodošlo in osvežujoce branje tako za poznavalce (umetnostne zgodovinarje in likovne kritike), kakor tudi za vse tiste, ki si žele vpogleda v ta segment slovenske likovne umetnosti na poljudnejši in prijaznejši nacin. Pri obravnavanem delu je hvalevredno to, da Globocnik na sicer precej racionalno odmerjenem prostoru vsak obravnavan problem osvetli z vecih vidikov, ponudi nekaj osnovnih informacij in (svojo) razlago. Z dodanim kriticnim aparatom in literaturo pa bralca oboroži za morebitno nadaljnje raziskovanje. Aleksander Žižek VSE ZA ZGODOVINO 151 ZGODOVINA ZA VSE Izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo Celje© Prešernova ulica 17, sI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si Uredniški odbor: Janez Cvirn, Bojan Cvelfar, Branko Goropevšek, Tone Kregar, dragan Matic, Andrej Pancur, Marija Pocivavšek, ludwig steindorff, Mario strecha, Andrej studen, Aleksander Žižek Glavni in odgovorni urednik: Janez Cvirn Tehnicni urednik: Borut Batagelj Racunalniška priprava stavka: Andrej Mohoric Prevod v anglešcino: simon Zupan Prevod v nemšcino: Tina Bahovec lektor: Anton Šepetavc Bibliografska obdelava: srecko Macek Tisk: Grafika Gracer Za znanstveno vsebino clankov odgovarjajo avtorji. slika na naslovnici: Molitev Veronike deseniške. Prizor s predstave slG Celje, 1970-1971 (Zgodovinski arhiv Celje) Revija izhaja dvakrat letno Naklada: 400 izvodov Financna podpora za natis revije: Javna agencija za knjigo Republike slovenije Mestna obcina Celje IssN 1318-2498 Revija je uvršcena v podatkovno bazo EBsCOhost. The journal is listed in the database EBsCOhost. Povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. letna narocnina: za posameznike in ustanove 15,00 €, za študente 10,00 €. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 8,00 €. Narocniška služba: Marija Pocivavšek; 041 727289; marija.pocivavsek@guest.arnes.si Dušan Kos Damir Globocnik Dunja Dobaja Eva Mally Žiga Koncilija Meta Ce rnigoj Katja Mihurko Poniž Aleksander Lorencic CENA: 8,00 € ZGODOVINA ZA VSE, leto XVI, {t. 2, 2009