572
uden je svet, v katerem ive ti mogoni sveto-ruski junaki". Zunanjost pravoslavnih obredov je tesno spojena z najnaivnejim materializmom, kultura loveka do malega e iz kamnene dobe se drui z odbleski bizantinizma.
Ali se bodo te divje, neugnane sile, te nepri-stopne prikazni v loveki obliki, kdaj pribliale nai zemlji, navzele naega kulturnega ivljenja in
ivele ivljenje naih ljudi, ali pa jo bodo morali potegniti e dalje na vzhod in na sever, v nepri-stopne stepe, tesnobe in ledove, a razdolje isto polje," kjer poljakujejo" in so nekdaj poljakovali" mogoni svetoruski junaki in drzne poljanice", bodo orali drugi ljudje ?
To je veliko vpraanje zgodovine in vsega slo-vanstva!
HK
Knjievnost.
Ilgog Uovriov. 'Qi6rj 2lfA,covog Po, ^eroo) vq> 'Al-%a'iK(D [Aevacpgaofieloa vrt dvovvfiov. Goritiae 1909. V tevilki z dne 22. januarja leta 1907. Gorice" in po njej v 2. tevilki Ljub. Zvona" je bil objavljen latinski prevod Gregorieve pesmi Soi", zloen od neimenovanega klasinega filologa. Ta je zdaj isto pesem tudi v grino preloil in oba prevoda izdal v knjiici, ki ima naslov: IIP02 20NTI0N. . . Ad Sontium. Carmen Simonis Gregori, metro Alcaico conversum ab anonumo". Prodaja jo po 60 vin. knjigovez in knjigotrec I. Logar v Gorici. Bodi priporoena vsem, ki umejo klasina jezika; z velikim uitkom bodo itali krasne Gregorieve misli v mojstrsko zloenih latinskih in grkih alkajskih kiticah. P.
Vida Jerajeva, Pesmi. Zaloil L. Schwentner v Ljubljani 1908. Str. 84. Umetna, merjena je njena pesem. Ne more se ji odrekati gotove pesnike nadarjenosti, obutljivosti due, sile, uvstva in hrepenenja po harmonini lepoti, priznati se ji tudi mora, da ni prizanaala truda in ni tedila pile; iz njenih poezij, kjer tolikokrat zazveni po Gregoriu, Jenkotu, po slovenski narodni pesmi, Heineju, celo ruski zvoki nas presenetijo vasih, ne vem e posredno ali neposredno, moramo sklepati, da je dobro prebirala svoje vzore.
Vendar ne naredi na nas celotnega harmoninega vtiska. Semtertje, zlasti, kadar opisuje prirodo in to je njen priljubljeni predmet ali kadar izraa svoja erotina uvstva, zazveni njena struna toplo, naravno, silno. Brez dvoma bodo nekatere njenih pesmic prele e v olske itanke in v poljudne pesmarice, n. pr.: Poletna no", Kaj mi krajalo je ase?" (str. 9); Ko v mraku uhajam izmed ljudi" (str. 40); Oj breze, kraljiine bele" (41); V beg podijo se oblaki" (43); Ponoi alost gre z menoj" (44); Navzgor se iri romarin" (46); Duica, devojka" (49); Jaz pa vem, ena duica" (59). Med erotinimi bi omenjal zlasti: Kje so, kje svetijo take oi?" (str. 7); Tam med brezami, med belimi" (13); Poje pesem si Ta-mara" (18); Jaz nimam dijamantov" (18); Zunaj narahlo sapica piha", dalje na straneh 24, 25, 26, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 49.
Veinoma nam pa zazveni v zaetku toplo in krepko, potem se pa razblini, kar raztaja. Naredi se nastroj na duo, ki se potem ne izrabi, preludira se, a se ne pride do pesmi.
Kakor mnogim drugim modernim, manjka tudi pesnici Jerajevi Vidi sinteze in vsled tega manjka
vsebine. S samo analizo ne pridemo naprej. Ko smo takoreko razkrojili srce in analizirali vse njegove pojave, nagibe in uvstva, moramo prieti s pozitivnim delom. Tu je pa potreba dvojnega: Imeti moramo neko doloeno svetovno naziranje. Brez njega pridemo na brezpotja, z materijalizmom ali panteizmom pridemo pa v zagato. Dalje moramo biti prepriani o resnobi ivljenja in s tem preprianjem iti na delo.
Kaj je, bi rekel, glavna struna nae pesnice? Hrepenenje po svobodi in po krasoti. Kje pa upa to dosei? V prirodi in v spolni ljubezni. Hrepenenje po svobodi bi bil gotovo globok in obseen predmet poezije saj smo vsi sunji in hrepenimo vede ali nevede po resnici, ki bi nas osvobodila, toda svobodo bi morali vzeti bolj iroko in bolj globoko, kot to jemlje pesnica. Hrepenenje po krasoti je pa nekaj tako nedoloenega, da ne more biti posebnim predmetom poezije.
Gotovo bi bila gospa pesnica sposobna ustvariti nam v resnici vsestransko lepo delo, ako bi se odloila enkrat sei bolj globoko doli v polno loveko ivljenje" in bi ne skakljala le po povrju in ne vrtala vedno v eno gubo. Dr. L. L.
Oton Zupani: Samogovori. Zaloila Klein-maur & Bamberg. Ljubljana 1908. Naslov spominja na sv. Avgutina, moto na Weberjev Dreizehnlinden, poglavje Hildegardens Trauer", v nekaterih sonetih, kot: Pogled na Montmartre", Moj Bog", se nam zdi, kot bi itali Ketteja, prva pesem te zbirke: Mo na hribu" zveni kot parafraza Preernove: Ko brez miru okrog divjam", zadnja pa Preernove: Vendar peti pev'c ne jenja". Seveda ne maram trditi, da je posnemanje.
Iemo Zupania, ki je v svojih mladostnih verzih toliko obetal, ki je e v svojem zadnjem delu: ez plan", kljub mnogim disharmonijam podal toliko bi-serjev ali vsaj prijetnih preludijev a tu ga nam je teko najti.
Postal je dolg, teak in temen.
Pa tudi banalen je postal vasih. Oglejmo si na primer vsebino pesmi, e jo smemo tako imenovati: Solnce-roa".
Ko je zaprl oi, je videl v sanjah solnno glorijo in to solnce je bilo kot roa in ta roa si bila ti. In njegove elje so sfrale nad tebe, kot roj srebrnih metuljkov in se solnile o tvoji lepoti. Ti si bila taka, kot brezmadena Marija, kateri venec iz samih zvezd ovija sveto glavo. In tvoj jasni ar je
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si