Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevnikn Josip Levičnik, ljudski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapiei I — Po tej poti otmeš marsikaj pozabljivosti, in postavljaš Hkrati sam sebi stalni spominek po prislovici latineki: nLitera scripta manetu, ali po našem: nZapisana čerka ostane". Zdaj naj povem še kaj malega o dunajskih voznikih. Ne bom govoril o krasnih cesarsko-dvornih ^ekvipažah", tudi ne o onih dragocenih vozeh, ki prepeljavajo dunajske milijonarje in višjo gospodo setn ter tje, ampak o tako zvanih ,,fiakarjihu in nOmnibusih" naj o kratkem nekoliko omenim. rFiakarjev", ki so nastavljeni na raznih krajih za prepeljavanje posamesnih ljudi, je od sile veliko. Oni imajo strogo odmerjene takse, koliko smejo zabtevati za določeni čas ali za določeno daljavo; toda ptujcem pogosto to ni dovolj natančno znano, in če prideš kakemu zvitemu tičku v roke, te dobro osmuče. Sploh inostrancem ni varno, voziti se z fiakerji, t. j. takim ne, ki si niso nz financministrom dobril" Nasprotno pa so za Dunaj posebno velika dobrota brezštevilni omnibusi in tudi železnice, po katerih vozijo s konji. Za 10 do 15, k večjem za 20 soldov se more človek peljati tako daljo, da bi potreboval peš liro hoda in še več, ter si bi kmalo pri obuvalu v,eč škodoval, kakor se vozniku plača. Konjske železnice imajo natančno določene postaje, kjer se ustavljajo, in kjer morejo ljudje vun ali noter. V velikanski vagon (par konj vleče le po 1 vagon) se vtepe včasih ljudi malo manj, kot zelja v kad. Nekoliko jih more sedeti, večina pa mora stati. 0 velikih gnječah je zlasti treba v teh vozovih paziti dobro na denarno listnico, žepno uro in sploh na reči, ki so takim všeč, ki ne umejo dobro ločiti nmoje in tvoje". Dunaj ima namreč mnogo tacih Ijudi obojega spola, in včasih še, ako bi se sodilo po obleki, celo oseb odličnih stanov, kateri pa 4. prošnjo nOče naša" (daj nam danes vsakdanji kruh!) prav čudno tolmačijo. Bolje mimo konjskih železnic se je skoraj voziti v nomnibusiha, v katerih se vsaj lahko prijetno sedi, insetudina vsakem povoljnem kraji lahko izstopi. Napravljenje namreč v vsakem teh vozov zvonček, s katerim se da vozniku znamnje, da konje ustavi in se more iz voza. Tako so na železničnih vagonih, kakor tudi na omnibusih od zunaj napisani kraji, kam se z njim more peljati. Napisi so tako razločno napravljeni, da se to iz zmerne daljave lahko bere. Ta čast se po eni strani vsem dunajskim voznikom more dati, da jako urno voziti znajo; — zato pa tudi nasprotno ni dobro — njihovim konjem. MTeci! ali pa pogini!" to je menda osoda fiakarskih živinčet. Po drugi strani pa je za občinstvo, ki peš hodi po svojih opravilih, treba posebno paziti, da po prehitri vožnji ne pride kdo v kako nesrečo, kar se le prepogosto pripeti. 0 tej zadevi bi bilo človeku na Dunaji skoraj oči treba spredaj in zadej. —- Za prepeljevanje teže imajo po mestu in v okolici tako velike, močne in posebno dobro rejene konje, kakoršni se redko kje vidijo; nasprot pa je voz z vpreženimi voli celo s kravami malo drugač, kot bela vrana. Ne vem, ali te živali preveč varujejo, ali pa se zramujejo z njimi vozariti. Poslednje se vendar komaj more misliti, sicer bi ne vpregali pogostno celo — psov. sKaj psov?!" in na Dunaji s psi nfurajo?" bi vtegnil kdo začudjeno zaklicati. Da, dragi moji! prav nič nenavadnega ni videti ondi vpreženega kužeja, in marskateri vleče tako težo, da se je prav čuditi. Ptujcem zlasti iz našib krajev se to spričetka čudno vidi, pa, kaj se hoče? Tudi v tem se toraj vresničuje pregovor: ^Vsaki kraj ima svoje navade!" 24. dan septembra. (Sklep ukov v politehniki. Poslovilo g. g. profesorjev. Zadnje poslovilo s součenci. Popoldan zadnjega dneva. Odhod iz Dunaja.) Današnji dopoldan skončali smo sedem-tedenski gospodarski kurz, in o sklepu prejeli ministerialna spričala. Za lepe denarje bi ne dal ukov, katere sem skoz ta čas slušal in po njih napotjen bil na marsikako vednost, katera bi mi bila brez tega šolanja, berž ko ne, za vselej prikrita ostala. (Naj bo zatoraj tu javna hvala izrečena vsero, ki so mi k sprejetju v kurz pripomogli, osobito pa blagorodnemu gosp. dr. Jan. Bleiweis-u, ker brez njega bi bil javoljne kdaj videl znotranjo stran Dunajske politehnike.) Gospodje profesorji so se ob skončanju svojih predmetov tako gitljivo od nas poslovljali, kakor da bi bili Bog zna koliko let z nami skupaj v lepi zlogi in edinosti živeli. Lastni očetje bi se mende ne bili lepšej mogli od nas ločiti. Videlo se je, da gredo blagim verlitn gospodom besede resnično od serca; poznati pa je bilo do malega na obličji vsih učiteljev, da tudi njim so segale mile besede globoko do serc; celo skrivni svitli solzni biseri zapaziti so bili v inarsikakem očesu. Nič raanj ginljivo je bilo poslovilo pred politehniko, ko smo si zvesti prijatli podajali desnice, ter si zadnjikrat gledali iz obličja v obličje. Le preglasno nam je namreč govoril serčni čut, da z večino vidimo se zadnjikrat v življenji. Ko bi avstrijski narodi hotli posnemati lepo slogo, ki je objemala nas 1.1869 na Dunaji zbrane učitelje, kako prijetno in srečno bi bilo pač živeti v naši lepi carevini. Došli od severja, juga in zapada zastopali smo razun Madjarov (ki so imeli nekje na Ogerskem lastni gospodarstveni kurz) vse avstrijske narode, pa ni je bilo nikdar disharmonije med nanai, razun tiste, katere sta vzrokovala dva ohola mladiča iz med Slovencev ... (toda, čemu vleči stare reči na dan, za katere se sedaj nihče ne briga! Zanimivo je to samo v psihologičnem oziru: odpadnik dela povsod zbrige in si ostane šmironi in povsodi enak. Vred.)