uprava ■H _J$MM »Time is Money« Londonsko sodišče je obsodilo na 17 funtov šterlingov nekega moža, ki ni hotel povedati razjarjeni ženi, 'kako je zapravil čas, ko je bil zdoma. Ta salomonska razsodba pa lahko postane za marsikoga dvorezen meč In se je Angleži zelo bojijo. V razsodbi je rečeno dobesedno: »Vsaka ura, ki jo mož ali Stana prebijeta izven zakonskega krova, stane d»nar. Družinske izdatke pa morata mož in *ena sporazumno .določati. Iz tega sledi, da imata mož ali žena pravico vedeti, kako uporablja čas druga zakonska polovica.« Pismo s 1625 znamkami Na veliki javni razprodaji v Hamburgu bo **a prodaj tudi neko pismo, za katerega so ^^Pošiljatelji porabili največ znamk. Pismo io bilo oddano na pošti v Aleksandrovskem v Ukrajini ^ času velike inflacije po prvi svetovni vojni. Najdražje znamke so tedaj bile po 200 rubljev in na pismo je bilo treba "alepiti za 406.250 rubljev znamk. Zaradi tega J® Pismu priloženih 1625 znamk, na katerih je žigov. Po cenitvah strokovnjakov Je to Pismo danes vredno okoli pol milijona frankov. EDINSTVEN STADION ZA SLEPCE Na pobudo nekdanjega boksarja Johna so v Arizoni (ZDA) v tamkajšnjem zavodu za slepce zgradili edinstven stadion. Zunanja in notranja stran krogoteka sta ograjena z brezkončno ograjo iz votlih železnih cevi. Tekač-slepec se pri teku rahlo dotika ograje in teče sprva sicer malo boječe, ko pa spozna rundo in se prepriča, da mu ne preti nobena nevarnost, se sprosti in teče z veliko hitrostjo. Kroge štetejo tekači tako, da morajo ob koncu runde preteči vrata, čez katera vise papirnati trakovi, ko jih slepec oplazi z glavo, ve da je pretekel eno rundo. Boksar John pravi: »Mladinci slepci in gluhonemi Imajo prav toliko energije kot njihovi zdravi tovariši. Doslej so jo porabljali le za učenje pisave ali pa za glasbo. Šport je tej ntladini ostal neznan .. .* Na njegovo pobudo so se naučili slepi in gluhonemi tudi voziti kolo. John je posadil na prvo dvokolo-tandem spredaj gluhonemega, zadaj pa slepega. Tako je zdaj stopila tudi slepa in gluhonema mladina v športne arene. V Arizoni je vozarjenje čudnih vozačev že kar vsakdanje. Prve dni tega meseca je arheološka ekipa Narodnega muzeja v Ljubljani končala sondiranja na področju Pokljuke. Na Lipanici, 1636 metrov, so našli sledove sezonske naseljenosti v vsem obdobju poznega srednjega veka, to je od 12. do 15. stoletja. 20 minut dalje od Lipance v smeri Velikega vrha oziroma Krme, na višini okoli 1700 metrov, so našli predzgodovinsko postojanko. Vsekakor jo je treba pripisati kakšni skupini Ilirov VI. st. pr. n. št., ki so tod iskali železno rudo. Ta trditev ima svoje opravičilo v stratigrafiji in dokazih arheološkega značaja. Za to govorijo tudi druge okoliščine. Iliri bohinjske doline so si po vsej verjetnosti za potrebe svojega železarstva, dobivali surovine, t. j. železno rudo z nabiranjem bobrovcev, ki jih je dovolj ob morenah. Zato so mogli iskati vedno više. In nič čudnega ni, da so se z Rudnega polja ozirali proti Iipanskemu vrhu. cele sezone govori, da to ni bilo brezuspešno. Njihova navzočnost v višini Lipanjske planine, v toku cnfl Obiščite I. veliko kulinarično (kuharsko) razstavo v Mariboru 4. in 5. decembra 1954 ŠT. 48 Ljubljana, 2. decembra 1954 - 20 ditl 12 STRANI ČLANKOV IN SLIK Z VSEH PODROČIJ POLITIKE, ZNANOSTI, UMETNOSTI IN RAZVEDRILA TEDNIK »SLOVENSKEGA POROČEVALCA« Jelica Radonjič Po zaključku naše ankete OBISK PRI NAGRAJENCIH 25.000dinar jev Sre€«i se fe s»£9smsseSiEBil«H psmsvesnia! »Prosimo vas za nujno Uslugo. Obiščite tov. Ano Kokal, gospodinjo, v Kneza Koclja ulici 7 in se z njo pogovorite, kako Je sprejela vest, da ji je pri naši nagradni anketi žreb določil prvo nagrado. Opišite jo, kakšna je, kako živi itd.« Tako so mi pisali iz uredništva TT. Torej bom doživela enkrat tudi intervju s srečnim dobitnikom, sem si dejala! Na poti do tov. Ko-kalove sem ugibala, kakšna je srečna gospodinja, ki je nepričakovano »obogatela« za 50.000 din. »Je mamica doma?« sem vprašala dekletce, ki mi je odprlo vrata. »Mamice ni doma ...« »Pa nisi kar sama?« »O ne,« je odgovorila, motreč me z otroško radovednostjo, »saj je stara niama doma!« »Ah, tako,« sem nehote zavzdihnila. Torej prva zapreka. Srečne dobitnice ni doma. Vtem je stara mama že prišla. Drobna, dobrodušna ženica, kot večina naših starih mamic. »S tovarišico Ano Kokal bi rada govorila,« sem ji pojasnila. »Ce bi radi govorili z Ano Kokal, pa kar vstopite,« mi je prijazno odgovorila stara mama. Nisem mogla skriti presenečenja, zato je takoj dodala: »Ana Kokal sem namreč jaz!« * Moja jasnovidnost ni vredna piškavega oreha — sem si priznala, ko sem šla za babico in vnukinjo do njune sobe. Tam sem našla še deda, ki je nekaj šival. »Veste, za vnuka mora sešiti srajčko,« je babica začela razgovor, »da bo lahko nastopil na prireditvi za prazoik republike.« »Torej vi ste srečna dobitnica ankete TT,« sem še enkrat vprašala. »Pravijo. Saj ne morem verjeti. Enkrat v življenju se mi je nasmehnila sreča, najbrž tudi zadnjič!« Ni mogla prikriti razburjenja. Droben obraz, v katerega Je življenje zarezalo številne gube, roke, ki jim je delo pustilo sledove, in plemenite stare oči. ki so zasijale v sreči in solzah — kako naj človek to opiše s pustimi besedami! Njena pristna sreča me je navdala z veseljem. Totem mi je pripovedovala, da živita z možem s pokojnino 7.300 din. »Ali radi berete TT?« »O, seveda, Moji vnučki In TT — to mi je najljubše »azvedrilo. Vsi ga radi beremo.« In nazadnje sem ji zastavila še najbolj kočljivo vprašanje — kaj namerava s tem denarjem? »Oh, zelo koristno ga bom porabila. Dolgo si že želim toplih, s kožuhovino podloženih čevljev, ker me tako rado zebe; pa toplega perila in obleke sva potrebna. Ce bo kaj ostalo, bova dala v banko.' Stara sva že, jaz Imam 67 let in ni verjetno, da bi še kdaj doživela tako veselo presenečenje, kot mi ga je pripravil TT! In naročnino za TT bom plačala za leto dni naprej.« je še pristavila. Razgovor s prijetno staro mamo Ano Kokalovo me je spravil v dobro razpoloženje. Ne morem sicer napisati velikih zanimivosti iz njenega življenja, lahko pa brez pridržka ifcčem bralcem TT, da je tokrat žreb dobro izbral! Jelka PeštaJ Zakonca Kokalova z vnučko Brž ko je žrebanje končano, smo glavnim nagrajencem čestitali z brzojavko. Brzojavni sel je brzojavko prinesel v Šiško popoldne. Pri Jelici Radonjič ni bilo nikogar doma. Ko se je družina vrnila z nedeljskega sprehoda, jo je na vratih čakal poziv, naj na pošti dvignejo brzo-jav. Brzojavka vselej povzroči vznemirjenje Prva misel Jelice Radonjič je veljala babici, ki živi v Somboru in je že dolgo bolna: smrt v družini ... Solze! Mož je odhitel na pošto, žena je v naglici zbrala nekaj oblefce, pripravila kovček: vlak odpelje zvečer... Lahko si predstavljate presenečenje, ko se je mož — mlad oficir JLA — vrnil s sporočilom, da je žena dobila 25.000 dinarjev, zato ker je — ne da bi komu črhnila — poslala odgovor na anketo. Ni si težko zamisliti vprašanj in odgovorov, načrtov in zadovoljstva, do katerih je prišlo v skromnem podstrešnem stanovanju v Janševi 8: vesela je bila mlada žena, zadovoljen je bil mož, razpoložena sta bila otroka in o sreči je modroval brat, ki živi pri sestri... Naslednjega dne je tov. Jelica Radonjič prišla v naše uredništvo — na pomenek, kakor je rekla; da se prepriča, ali je res — si je najbrž mislila. Pomenili smo se ... Doma je iz Sombora. Z možem, s katerim se je omožila pred petimi leti, sta si želela v Ljubljano. Mlada žena, ki je bila prej uradnica na sodišču, se je kmalu privadila slovenščini in odkar je nekoč dobila v roke »TT«, ga redno kupuje in rada bere ... Mladi gospodinji je v našem listu še najbolj všeč »ženska stran«; hotela pa bi več praktičnih nasvetov in morda še kaj o negi dojenčkov: eden od otrok je namreč še dojenček in mladi gospodinji pride vsak dober nasvet prav. Kaj namerava z denarjem? Otrokoma bo kupila nekaj obleke, pa sebi tudi kakšno malenkost... Več o srečni dobitnici vam ne moremo povedati: oglejte si njeno prikupno sliko in presodite sami, ali je žreb prav odločil. Mi menimo, da je... Učitelj Brenk je dobil 10.000 dinarjev V četrtem razredu, na koncu hodnika, je bilo vse živo. Potrkam. Nasproti mi pride človek vedrega obraza, raz-in zadovoljen. V desnici je držal zmečkan papir. Sc-preden sva se pozdravila in predstavila, je že vedel, zakaj prihajam. >Aha, vi gotovo prihajate od TT. Pravkar sem prejel veselo brzojavno sporočilo, da sem izžreban.« Pokazal mi H že zmečkano brzojavko ... Potožil in pritožil ■sem se mu, 'kako težko sem ga dobil. *Na Koroški Beli,* je pripovedoval Jože Brenk, rpouču-Hm šele tri mesece. Prišel sem iz Primorske, iz vasi Deskle pri Apihovem, kjer sem poučeval pet let. Bivanje na Javorniku med železarji mi je prijetno, v kratkem sem dobil mnogo požrtvovalnih sodelavcev pri prosvetnem delu. S šolsko mladino sem zadovoljen, otroci so marljivi in precej znajo. Med kolegi na osnovni šoli in na nižji gimnaziji se Počutim nadvse dobro, prizadevamo si skupaj, da šohki mladini posredujemo čim več znanja, poleg tega pa se skoraj vsi^ udejstvujemo tudi v množičnih organizacijah, nekateri v športu, drugi telesni vzgoji, jaz sam pa pri DPD Svoboda kot gledališki delavec, režiser in drugi baritonist pri pevskem zboru. Dela je na pretek... Vsak četrtek komaij čakam na TT. T e neučakanosti sem se nalezel pri železar-jih, ki se na Javorniku in tudi na Jesenicah dobesedno trgajo za Tedensko tribuno. Vsi jo zelo natančno prebero od prve do zadnje strani. Ankete sem se udeležil samo za zabavo, ker na srečo ne računam. Nikoli je še nisem bil deležen na tak način. Na skrivaj pa sem si le želel nagrade in denarja, ker ga zelo potrebujem, saj tega v današnjih dneh vsakomur primanjkuje, ne samo meni... Kaj bom počel z desetimi tisočaki, me vprašujete. Kaj nekii Poravnal bom neke račune ... TT name blagodejno vpliva in me čestokrat prijetno zaiposli in razvedri, rad preberem vse, posebno še športne in planinske reportaže ter mednarodni obzornik.* NAŠIM BRALCEM! Ta številka je Izšla z dvodnevno zamudo In v zmanjšani nakladi. Kot smo naše bralce že obvestili po radiu In dnevnem časopisju, je vzrok tega zastoja v nenadnem pomanjkanju roto-papirja. Uredništvo in uprava sta storila vse, kar je bilo v njuni moči, da bi do te neprijetne zamude ne prišlo, vendar sta pri tem uspela le delno: to številko smo prisiljeni tiskati dva dni prepozno, in to samo v polovični nakladi. Bralce prosimo za razumevanje naših izrednih težav. Vemo, da bo te številke našega tednika zmanjkalo, zato bi bilo prav, če bi si bralci med seboj sposojali list in vsaj s tem omilili povpraševanje po njem. Upamo in si prizadevamo urediti vse tako, da se kaj podobanega ne bo več pripetilo. Pogled na objavljeno sliko pove pravzaprav veliko: v Tai Ninhu, ki leži 20 kilometrov severozahodno od Saigona v Južnem Vietnamu, so zgradili razkošen tempelj z oltarjem in stebri, vlitimi »z zmaji« za vernike novega verstva, imenovanega »Kao-dai«. Ta nova verska sekta je miniaturni odraz sedanje zmede v Južnem Vietnamu: »nova vera« ima svojega »papeža«, svoj »Vatikan« in svoje »svetnike«, med katere so svojevoljno uvrstili starega kitajskega filozofa Konfucija, francoskega pisatelja iz 19. stoletja Victorja Hugoja, pokojnega predsednika Združenih držav Amerike Franklina D. Roosevelta in baje tudi še živečega voditelja britanskih konservativcev sira IVinstona Churchilla. Ta nenavadna zbirka »svetnikov« že sama po sebi govori o čudni zmešnjavi, ki jo razglaša »kaodi-zem«. Toda ta sekta, ki ima baje že nad milijon vernikov, se ne ukvarja samo z versko propagando, pač pa tudi z vojaškimi akcija-mi, kajti »kaodisti« razpolagajo s Precejšnjimi vsotami denarja, da lahko vzdržujejo celo svojo armado. KA0DISTIČNI »VATIKAN« NAJ BI S SVOJIM TEMPLJEM IN ZMAJI REŠIL JUŽNI VIETNAM PRED NARAŠČAJOČO ANARHIJO ki je moderno opremljena In dobro oborožena. Ta »privatna vojska« »kaodističnega« Vatikana, naj bi pomagala bodisi Francozom bodisi komu drugemu v »boju proti napredovanju komunizma« iz Severnega v Južni Vietnam. Toda motil bi se tisti, ki bi mislil, da je «Kao-dajeva« vojska edina privatna oborožena sila v Južnem Vietnamu. Poleg nje je še nova sekta Hoa-hao, ki ima pod orožjem baje 15.000 svojih pripadnikov, kar je za nekaj tisoč manj, kot jih ima »Kao-dai«. Poleg verskih sekt pa se z vzdrževanjem »privatnih« oboroženih sil ukvarjajo še drugi, ki izkoriščajo sedanjo anarhijo v Južnem Vietnamu za svoje dobičkanosne namene. V Južnem Vietnamu vlada tak nered, da se v njem nihče več ne znajde. Cesar Bao Daj se za nobeno ceno noče iz letovišča Cannes v Franciji vrniti v »domovino«. Francoske kolonialne čete se držijo nekako ob strani in prepuščajo Američanom, da napolnijo »praznino«, ki je nastala po razdelitvi Vietnama na dve polovici: v sever« nem delu je prevzel oblast Viet« minh in njegovega voditelja Ho Sl Minha so navdušeno sprejeli v noju; v Saigonu pa predseduje vla« di Ngo Dinh Diem, ki je indokitaj« ska kopija južnokorejskega Sing Kan Rija. Značilno je, da sta oba — katolika in zastopata težnje iz« redno skromne manjšine, ki je iti od nekdaj sodelovala s Francozi in ki hoče sedaj priti pod pokrovitelj« stvo Američanov, pri katerih se« daj prosi za »nujno pomoč«. Tod4 Ngo Dinh Diem je tako rekoS osamljen, kajti tujci ga vzdržujejo na oblasti, medtem ko je »generalni štab« južno vietnamske vojske proti njemu. Zaradi »nepokorščine oficir-' jev« je prišlo do izredne napetosti med šefom generalnega štaba, ki poziva na pomoč cesarja Bao Daja, in med predsednikom vlade, ki imS še mogočnejše zaščitnike. Te razmere imajo za posledlcd popolno zmedo, kjer ne velja nobe« na oblast, kjer dela vsaka oborože« na skupina po svoji volji in kje< je večina prebivalstva indiferentna« Zato si ni težko predstavljati, kaka bi izpadle za 1. 1956 napovedane vo-< litve v vsem Vietnamu, če bo do njil^ res prišlo: tedaj bi namreč vietnamsko ljudstvo moralo izbrati enotno vlado za ves Vietnam.^« DVE NOVI ARHEOLOŠKI NAJDIŠČI NA VIŠINI 1700 M še ena o novi nemški armadi Azija v ospredju 1 Prav v zadnjem času se jugoslovanska Javnost morda bolj kat kdaj koli poprej zelo zanima za azijske probleme. Povod za to zanimanje je vsekakor pravkar začeto potovanje predsednika republike Josipa Broza-Tita v dve vazni drzann azijskega jugovzhoda — v Indijo m Burmo. Čeprav se to potovanje jugoslovanske delegacije zdi na prvi pogled bolj ali manj vljudnostnega značaja, vendar ni mogoče mimo dejstva, da pripisujejo v Indiji in Burmi temu obisku velik pomen in mu tamošnje časopisje dzqe izreden poudarek. Vse področje azijskega jugovzhoda — kamor spadata tudi Indija in Burma — šteje 6C0 milijonov ljudi, ki so v glavnem zbrani v državah, ki so se šele pred nekaj leti otresle kolonialnega jarma in postale neodvisne republike. Med temi državami imata prav Burma m Indija posebno stališče. Predaleč bi šli, ce bi hoteli podati zgodovinski razvoj povojne dobe, analizirali dediščino, ki so jo te države prevzele za odhajajočimi kolonialnimi gospodarji, njihove težave pri obnovi, težave z neštetimi perečimi problemi — političnimi in gospodarskimi —, ki jih je moralo reševati večinoma^ ne preveč izkušeno vodstvo, nepri-hke s težnjami bivših kolonialnih velesil in še bolj z nasledniki bivšega zahodnega imperializma v Aziji, v čigar vlogi so se v bolj ali mani očitni obliki pojavili Američani. Dejstvo )e< da sta glede tega doslej imela največ težav Indija in Burma. Na Nehruja, ki velja za ne-odvisnega m prosvetljenega voditelja precejšnjega dela azijskih narodov, gledajo v Washing-tonu s precejšnjim nezaupanjem, čeprav je njegovo delo v korist miru in pomirjenja v Aziji že večkrat pokazalo očitne uspehe. Burmanski voditelji, glavni predstavniki azijskega socializma, so imeli nešteto težav, ko so se morali boriti tako rekoč na dveh frontah proti upornikom, od katerih so eni dobivali pobudo v Moskvi, drugi pa na Zahodu. Toda ko je burmanski vladi uspelo pomiriti državo, se je Burma znašla pred novim zapletom: na njenem ozemlju so se usidrale tolpe razbite kuommtanske armade, ki javno dobivajo podporo s Formoze in ki uživajo neprikrito potuho pri Združenih državah Amerike. Vse to pa je le delček težav in problemov, s katerimi se morata ukvarjati Indija in Burma. Obe državi, zlasti pa Burma, si prizadevata, da bi našli takšno družbeno obliko, ki bi bila v skladu i s tradicijami i z današnjimi potrebami njenih prebivalcev. V tem iskanju novih poti pa tako v Indiji kot v Burmi z velikim zaupanjem spremljajo pot Jugoslavije, ki je znala obdržati svojo politično in gospo- 'j darsko neodvisnost ne glede na hud pritisk, ki -je prihajal tako z Vzhoda kot tudi z Za- i hoda. Narodnoosvobodilna borba, obnova, 3 zlasti pa jugoslovanska politika po l. 1948 zbujajo veliko pozornost pri Indijcih in Burman-cih, ki vidijo tudi v notranjih oblikah Jugoslavije pot, ki bi lahko služila za vodilo tudi pri njihovem iskanju novih in neodvisnih poti pri izvajanju drufbene preobrazbe, ki jih tamošnje razmere nujno zahtevajo. Indija in Burma imata dolgo zgodovino, za njimi so stoletja kolonialnega izkoriščanja in pred njimi je težka pot urejevanja razmer, dviganja svojih držav iz gospodarske zaostalosti v sodobno razvite skupnosti. Toda Indijci kot Burmanci so ponosni ljudje: zanje so jugoslovanski narodi posnemanja vreden vzor, kako je treba varovati neodvisnost in politično samostojnost, pa čeprav za ceno hudih žrtev. Nekateri problemi, ki jih je znala rešiti Jugoslavija, močno zanimajo voditelje držav jugovzhodne Azije, zlasti sedaj, ko čedalje bolj čutijo pritisk, ki prihaja z dveh strani. Ne bo odveč, če ob tej priložnosti, ko že govorimo o Aziji, opozorimo na dogodek, ki se je pripetil pred nekaj dnevi in ki je našel svoj odmev po vsem svetu. Gre namreč za obsodbo trinajstih ameriških letalcev, ki so jih našli v letalu, sestreljenem nad kitajskim ozemljem. Pekinško sodišče je te ameriške letalce obsodilo kot vohune, češ da so nad kitajskim ozemljem s padali spuščali diverzante. Sam dogodek ne bi bil vreden posebne omembe, če bi ne spadal v okvir ameriških odnosov do Kitajske. V Washingtonu je nastalo veliko raz-’ kurjenje, vlada v Pekingu pa ni hotela sprejeti protestne note in zahteve po izpustitvi ameriških letalcev, ki so jo iz Wdshingtona od,poslali s posredovanjem britanske diplomatske misije v Pekingu. Ta dogodek je še podžgal ekstremistične sile v Washingtonu, ki so izrabile ta dogodek in zahtevajo represalije v obliki blokade kitajske celine. Ta najnovejša napetost med ZDA in Kitajsko je toliko bolj občutna, ker se je že govorilo, da bo sprememba v odnosu sil v ameriškem Kongresu nujno vplivala tudi na ameriško vlado, ki bi morala resneje proučiti svoje odnose do azijskih problemov in še posebej do pekinške Kitajske. Ta napetost pa je tudi sestavni del celotne situacije v Aziji, ki ima trenutno svoje težišče na eni strani v politično-strateških koncepcijah Washingtona, na drugi strani pa v tovjetsko-kitajski akciji na azijski celini. Sredi teh nastrrotij pa so se znašle tudi države azjakega jugovzhoda — zlasti Indija in Burma, ki morajo posredno čutiti posledice sedanjih razmer in se hrabro boriti proti pritisku, ki prihaja zdaj s te, zdaj z druge strani, če hočejo zavarovati svojo težko priborjeno neodvisnost. Hitlerjevi generali Med bivšimi Hitlerjevimi generali, ki so 1. 1953 dobtli znatno pokojnino, so Kumnetz, ki Je bil najprej vrtnar, nato pa uslužbenec v neki Igralnici; Frlestner, ki se Se vedno sklanja nad generalStabniml zemljevidi, da bi dognal vzroke nemSkega poraza; List, ki noče nič sliSatl ne o vojakih ne o vojski, ln Keschler, ki Je bil aretiran 1. 1945 ln ki 1. 1953 ni hotel Iz zapora, češ da noče biti »hvaležen Angležem«, ln ga Je šele žena spravila domov. • Izdala easopisno satotnitko pod)et)e SZDL »NAS IISK. » Ljubljani, direktni Rudi Janhuba. Urejuje uredniški odbor Olavnl urednik Hranko Rabie »ogovor ni urednik dr Dušan Savnik Tiska tl •karna »Slovenskega poročevalca« « Ljubljani, predstavnik prane Plevel s Urednlšlvot Ljubljana, rointlčeva ul. i (pritličje), poštni predal 150 Telefon) 13 523 do 23-52« (Interna številka 13). o Naročniški oddelek! Ljubljana. Kar deljeva ni L telefon II S32. Naročntna> celoletna »so din polletna «00 din, četrtletna Z4o din, mesečna M din Poeamee na Številka 20 din. a Oglasni oddeleki Ljubljana. Kardelje va ul š, telefon 21 896. s Številka tekočega račnna prt Narodn banki! sol T m • Rnkntvisov ne vračamol O STRAN JJ * 2. XII. 1954 1 1 1 yu u u u u u J v 'J u J u L' L' •No, fantje! Prosim! No... Saj niste več civilisti!« V ZSSR se otepajo birokracije Radio Moskva je sporočil, da so v Sovjetski zvezi začeli z veliko kampanjo, ki naj bi pomagali odpraviti administrativno togost in birokracijo v strahotno okorni državni administraciji. Da bi to dosegli, bodo odpustili mnogo državnih uslužbencev, druge pa bodo premestili v proizvodna podjetja. Sovjetski radio in časopisi ugotavljajo, da se je v vseh ministrstvih in uradih razvila silno škodljiva birokratska praksa in da je njihovo delovanje bilo v glavnem omejeno na »izdajanje direktiv, referatov, predpisov in resolucij«. »To pa ni bilo omejeno samo na administrativni aparat, marveč se enaki pojavi kažejo tudi v manjših ustanovah ln podjetjih, ki morajo imeti tolikšno birokracijo, kakršna bi zadoščala za veliko tovarno,« pišejo sovjetski časopisi. Pri premeščanju državnih uslužbencev bodo le-tem izplačali posebne podpore; tistim, ki jih bodo premestili v Kazakstan ali v Sibirijo, ter na Daljni Vzhod, bodo dali posebno trimesečno podporo. Vsekakor bo to zelo učinkovit način odpravljanja birokracije v sovjetskih osrednjih administrativnih ustanovah in organizacijah... K«iwattsSfi krez Problem, kako pametno potrošiti 160 milijonov dolarjev letno 2ivi v preprosti ln skromni hiši v majhnem mestu na obali Perzijskega zaliva. Njegove dohodke so pred dvema letoma ocenili na okoli 160 milijonov dolarjev na leto. Davka na dohodek ne plača. Njegovo bogastvo Je tolikšno, da se Rockefeller, Morgan in indijski princi tudi v najbolj cvetočih časih ne bi mogli z njim primerjati. Abdulah es Selim es Saba nosi dolgo obleko lz tkane velblodje dlake ip naglavno ruto, ki je povezana z vrvjo. Je visok, močan mož, približno 60 let ln z neko svojevrstno naravno dostojanstveno držo. Njegov pogled je prijazen — pa ne vedno. Njegov glas je tih, toda zadržano avtoritativen. Je vladar Kuwaita, dežele, ki Ima le nekaj nad 12.000 kvadratnih metrov površine. Edino mesto te dežele obkroža morski zaliv ln puščavski pesek. Pod peščenimi valovi so nagrmadeni največji zakladi sveta. Burgansko polje, približno 40 km Južno od mesta Kmvait vsebuje 12—15 milijard sodov nafte. V tem ovalnem področju, ki Je dolgo 12—16 km, leži torej približno šesti del vse zaloge nafte na svetu. Po sedaj veljavnih cenah je nafta ob Burganskem polju vredna 25—30 milijard dolarjev in vsak sod te nafte je osebna lastnina vladajočega šejka. Pred petimi leti Je bil Kuwait — nespremenjen od Mohamedovih časov sem — na pogled najbolj zakoten in pozabljen konec sveta. To je bilo mesto s 100.009 prebivalci, stlačeno med obzidje iz blata, z nizkimi hišicami, z ozkimi vijugastimi ulicami, ki so bile pokrite z 20 cm debelo plastjo prahu, in vsak mimoidoči velblod ali osel ga Je dvignil v pravcato umetno meglo. 55—36 stopinj Celzija v senci ni nič nenavadnega. Bilo je le malo vodnjakov in svežo vodo so dovažali z ladjo 160 km daleč. Nekaj trgovcev in pridelovalcev biserov Je bilo še kar zmerno bogatih, toda ogromna večina prebivalstva Je živela v obupnih podrtijah, v morju nesnage in bolezni. Potem je prišla nafta ... Koncesijo za kuwaitsko nafto Je dobila leta 1934 Kutvalt OH Company, pri kateri je bila s polovico kapitala udeležena Gulf Oil Corporation iz Pittsburga (ZDA), z drugo polovico pa Anglo-iranska petrolejska družba. Nafto so našli čez štiri leta, toda vojna je ustavila proizvodnjo. Zato je bila velika poplava nafte, ki je bruhnila lz Kuwaita okoli 1947, pravo presenečenje — celo za Industrijske kroge. v ZDA daje povprečno naftino vrtalno mesto 16 sodov nafte dnevno. Na Srednjem vzhodu je povprečje blizu 4000; nekatera vrtalna mesta pa dosežejo celo 16.000 sodov. Vrtalno mesto, ki siane 250.000 dolarjev, lahko povrne vse stroške v enem samem tednu. Iz njega pa priteče letno deset milijonov dolarjev — in to leto za letom. Burgansko polje je leta 1949 dajalo 240.000 sodov nafte dnevno. Cez dve leti pa je doseglo že 650.000 sodov ln proizvodnja se še vedno dviga. Sunek, ki ga je dala nafta Kuwaitu, Je bil vsekakor precej močan. Puščava je dihnila v mrzlično, divjo, vpijočo aktivnost. Ponoči Je bila milje naokrog razsvetljena od plinskih luči, ki so osvetljevale vrtalne stolpe In velikanske tanke za vskladiščenje nafte. Na obali Je zrastel iz vode največjt nakladalni dok na svetu, dolg okoli 1600 m. Prihajali so tankerji — po osem hkrati — napolnili svoje tanke, odpluli in napravili prostor drugim ... Iz puščave so zrastla mesta: dolge ulice pritličnih in enonadstropnih hiš, pisarn, gostišč ln bolnišnic — kot kakšno ameriško predmestje. Od teh ameriških in britanskih naselij so se širila naselja kvvaltskih domačinov — šotori in začasne barake. Dela Je bilo dosti — za tisoče. Prvotno so domačine uporabljali le za nekvalificirana dela, vendar je 2 dolarja zanje — ki so prej v mestnih podrtijah životarili z desetimi centi na dan — pomenilo že pravo premoženje. Toda po prizadevnem učenju so lahko kmalu postali mehaniki, pomožni vrtalci, varilci, cevovodni delavci, tesarji in šoferji. Drugi so začeli sprejemati gradbena naročila in odpirati svoje bančne račune v Londonu in New Vorku. Inozemsko blago Je začelo prihajati v Kit-wa!t: konservc hrane, moderno pohištvo, pralni stroji, hladilniki, radijski aparati ln množica tujih prodajalcev in zastopnikov je preplavita novo tržišče. Sredi tega vstajanja in vrvenja Je leta 191» umrl stari vladar Ahmed el Džebir. Sledil mu je njegov bratranec, sedanji vladar Abdulah es Selim es Saba. Ko Je postal vladar, so vsi pričakovali, da bo živel po zgledu razsipnih orientalskih mogočnikov. Toda ostal je v isti skromni hiši z istim načinom življenja — znanstvenik, človek velike vzdržnosti in močne volje. Pred tremi leti so Abdulahov! dohodki znašali 30 milijonov dolarjev na leto. Ko Je začel misliti, kako naj ta znesek poLroši, je njegova prva uradna Izjava Jasno očrtala njegove namene in težnje: »To bogastvo pripada ljudstvu, jaz sem le njegov varuh. Nafta bo nekega dne izčrpana. Toda, če bomo ta denar investirali v ljudstvo, v njegov duševni in fizični dvig, potem bo ohranil trajno vrednost.« Snaga je btla prej v Kuwaitu neznan pojem — sveže vode Je bilo komaj dovolj za pijačo. Družba za eksploatacijo nafte pa je zgradila TfcsisrF _ a. ’ ‘M d, v r-’> ■ ' * Vladar Kuivaita, njegovi svetovalci in »naftarji« so krenili na ogled velikega tankerja, ki je pristal v pristanišču. To pristanišče je tolikšno, da lahko hkrati natovarjajo v njem 8 velikih tankerjev — okrog 100.000 ton nafte v 24 urah. »Vladarji« nafte so napravili iz šejka Abdulaha Saiima (na sliki v belem ogrinjalu) bajeslovno bogatega človeka velikanske destilacijske naprave za svoja naselja, ki so destilirale okoli dva ln pol milijona litrov morske vode na dan. Abdulah Je zdaj tudi sam zgradil podobne naprave za mesto Kuwait z zmogljivostjo 4.8 milijonov litrov vode na dan. Zgradil je tudi veliko moderno bolnišnico ter sanatorij za tuberkulozne. Potem je zgradil dvajset novih šol in planiral srednjo šolo z modernimi predavalnicami, laboratoriji, knjižnico, telovadnico in spalnicami za dijake. Mesto samo se širi in tam, kjer so bile prej stare podrtije, se danes že dvigujejo prostorne državne zgradbe, stanovanjski bloki in široki bulvarji. Vse to je bilo zelo lepo — toda, ko so začeli prihajati veliki ladijski tovori, so morali rušiti hiše, da bi pridobili prostor za nove ulice. Ker ni nihče strokovno nadzoroval proračuna in projekta, je vse kazalo, da se bo stvar končala v neredu ln nesmotrnosti. Zato se je Abdulah obrnil k Britancem na pomoč. Kljub vsesplošni antipatiji, ki jo Britanci uživajo na Srednjem vzhodu, jih Abdulah ceni ln meni, da so tam še vedno potrebni. Angažiral Je skupino okoli sto britanskih strokovnjakov in tudi Američane je naprosil za pomoč. Toda stoletij v nekaj letih ne moreš presko. čiti. V kuvcaitskth ulicah se še vedno meša staro z novim. Star Beduin preklinja, ko se s svojim velblodom umika novemu Cadillacu. Minarete neke mošeje so ozvočili in mujezinov glas Je sedaj mogoče slišati po zvočnikih. V moderni garaži se nato izvleče mehanik z velikim turbanom na glavi izpod avta in poklekne na tla z obrazom proti Meki. Družba mladih šejkov v zahodnih oblekah vstopa v letalo — gredo v Betrut na »ogled nočnih lokalov«. Nemslfii »čudež «6 Pred nekaj meseci so se ljudje spraševali, kakšna bo prihodnost nemškega »čudeža«: industrijska proizvodnja je izgubila sapo, trgovina je preživljala težke ure in brezposelnost je že stegovala svoje roke; že so se širile govorice o polomu konjunkture. Dejstva kažejo, da so bile vse te napovedi brez prave osnove, kajti nemško gospodarstvo kaže, da se kljub vsemu vztrajno razvija. Danes se je indeks industrijske proizvodnje povzpel na 177 (pri bazi 100 za 1. 1936), proizvodnja pa je že za 12%> presegla lanskoletno. Najbolj značilen pokazatelj tega stanja so povečane investicije. Meseca maja je proizvodnja investicijskih dobrin dosegla rekordno število 110°/o več kot 1. 1936 in za 18Vo več kot leta 1953. Na področju potrošnih dobrin je proizvodnja za 9<>/» presegla lanskoletno. Tudi v gradbeništvu so Nemci letos presegli lanskoletno dejavnost. Nekateri podrobnejši podatki še bolj osvetljujejo to stanje. Pri avtomobilih je tovarna »Opel« sporočila, da je v prvih letošnjih osmih mesecih proizvedla 100.000 vozil, od katerih je polovica odšla v eksport. Tovarna »Opel« namerava prihodnje leto izdelati po 600 vozil dnevno. Tovarna »Volks-wagen« pa namerava letos izdelati 235.000 avtomobilov, prihodnje leto pa 300.000. V gradbeništvu je bilo tudi občutiti ta razmah gospodarske dejavnosti. V prvih šestih mesecih so v Zahodni Nemčiji zgradili 275.000 novih lokalov, kar je za 11% več kot lani. Gradnja stanovanj je bila za 18°/o večja kot lani ob istem času, gradnja industrijskih objektov pa za 13%>. Bazična industrija je imela nekaj časa precejšnje težave, toda v letošnjih prvih šestih mesecih so v premogovnikih pridobili 63 milijonov ton premoga, kar je za 1,1 milijon več kot lani. Ta gospodarski »boom« v sami Zahodni Nemčiji je občutiti tudi na zunanjem trgu, kjer se izvoz blaga in kapitala vedno veča. Zanimivo je pogledati nemške investicije v tujini. V prvem polletju 1952; 700.000 dolarjev, v drugem polletju: 5,800.000 dolarjev; v prvem polletju 1953: 6.600.000 dolarjev, v drugem polletju: 16,500.000 dolarjev. V enem samem letu so se nemške investicije v tujini povečale za 250°/o. Nemci pošiljajo svoj kapital predvsem v Južno Ameriko, deloma pa dobi nekaj tudi Evropa. Konservativci in televizija Angleška konservativna stranka je sklenila začeti veliko propagandno akcijo, pri kateri bo v prvi vrniti uporabila televizija Najbolj poznane angleške ženske — lady Bemett, ELisabeth Allan, Barbary Cartland so debile povabilo, naj izkoristijo televizijo za politično propagando. Vzroki za to akcijo so precej preprosti. Galuppov zavod za ugotavljanje javnega mnenja je v svojih zadnjih podatkih javil, da bi v sedanjih razmerah volivci oddali 47 odstotkov glasov za laburiste in 42 odstotkov glasov za Churchillovo stranko konservativcev. V tej zvezi navajajo, da bodo prihodnje parlamentarne volitve 1. 1955. Ce bi pa ministrski predsednik Churchill zaradi starosti že prej demisioniral. potem bi bile volitve že prej. Za konservativce Da ne kaže preveč dobro. Mendes-France do zaCetka 1955 Kakor poročajo francoski listi Je sedanji predsednik francoske vlade Mendčs-France Izjavil: »Quai d’Orsava (sedež vlade) ne bom zapustil, dokler ne bo ratificiran pariški sporazum in dokler ne bo prišlo do konference o ureditvi zahodne oborožitve ... V začetku leta 1955 bo moje mesto prevzel Edgar Faurc, ki bo uporabil diplomacijo za ureditev gospo-darskih vprašanj, predvsem pa načrta, ki ga že dolgo zagovarja: razvoj gospodarskih odnosov med Zahodom in Vzhodom.« V kvaliteti vedno prvit zato pa najbolj zahtevani SEGESTICA SISAK PAZITE NA * ZAŠČITNI ZNAK! LIKERJI, ŽGANJA, RUM! ln vsi naši odlični • a d n 1 sokovi Vladar, ki se drži predpisov korana, ne odobrava uživanja alkohola in se drži doma. Svoj prosti čas posveča »svojemu planu« in konferlra s svojimi svetovalci ali ogleduje napredek gradbenih del. Njegove nenadne odločitve povzročajo dosti glavobola sodelavcem, zakaj mož se vsakokrat domisli kakšnih »potrebnih in dobrih Izboljšav«. Kljub vsemu pa Abdulah 160 milijonov dolarjev letno ne bo mogel potrošiti. Bilo je že predlagano, naj vladar Kuvvaita naloži večji del svojih velikanskih dohodkov v fond, ki bi finansiral enotni plan za razvoj arabskih držav Srednjega vzhoda. K temu fondu bi lahko prispevala še Saudova Arabija in Irak — pa tudi tuje družbe kot Investicijo za stabilnost Srednjega vzhoda. Pravi razlog za nestabilnost Srednjega vzhoda namreč ni dviganje nacionalizma in sovraštva proti Zahodu, temveč skrajna revščina ln beda njihovih ljudstev. Nafta je na žalost v državah z najmanjšim številom prebivalcev — v Kmvattu, Saudovi Arabiji, Iraku in Iranu. Le malo ali nič je ni v gosteje naseljenih državah, kot so Egipt, Sirija, Libanon, Jordan, Izrael in Turčija. Rezultat tega je, da mora Srednji vzhod — sredi Izobilja— gledati, kako bo dobil pomoč z Zahoda. Toda, ali je to res potrebno? Težave pri upravljanju takega fonda za stabilnost Srednjega vzhoda bi bile kajpak zelo velike, zlasti zaradi medsebojne nesoglasnosti in neenotnosti arabskih držav. Star arabski pregovor pravi: »Mi Arabci smo soglasni le v enem — v nesoglasju.« In vendar Imajo skupni Jezik ln skupno vero. Morda bi jih skupni ekonomski plan kako zbližal. Toda pri tem bi bilo potrebno veliko modrosti in morda jo bo Abdulah pokazal... Sir John Kotelawola Sir John Kotela-viala je ministrski predsednik cejlonske vlade komaj dobro leto. Vendar velja za izkušenega politika, ker je bil že od leta 1921 član posvetovalnega sveta, ki je bil nekak zarodek sedanjega parlamenta. Kotelasvala je po l. 1936 imel že več ministrskih položajev. Generalni guverner Cejlona lord Soulbury je zato izbral Koletasvalo za mandatorja, ki je pozneje sestavil vlado. T o je bilo l. 1933, ko je bilo mesto ministrskega predsednika izpraznjeno, ker je umrl prvi ministrski predsednik, odkar je Cejlon postal britanski dominion, Du-dley Senanayake. Za njim je sicer prevzel predsedstvo vlade njegov sin Dudley Sinanaya-ke, vendar je moral odstopiti, ker so meseca avgusta 1933 proti njemu izbruhnile velike demonstracije. Sir John Kotelasvala je sedaj star triinpetdeset let. študiral je v Cambridgeu in je eden ustanoviteljev Združene nacionalne stranke, ki je najmočnejša v cejlonskem parlamentu. Svetovna javnost je postala pozorna na Ko-telasvalo, ko je preteklega aprila in maja kot cejlonski ministrski predsednik predsedoval konferenci, ki se je sestala v mestu Colombo. Na tej konferenci so sodelovali ministrski predsedniki Indije, Pakistana, Burme in Indonezije. Uspeh le konference se je v znatni meri pokazal tudi na ženevski konferenci, ki je morala glede indokitajskega vprašanja upoštevati mnenje držav azijskega jugovzhoda. Sir John Kotelasvala velja sicer za prijatelja Angležev, vendar je prepovedal izobesiti britansko zastavo nad svojo rezidenco, ko je nastopil svojo novo službeno mesto. Njegova zasluga je tudi v tem, da je prejšnjega lorda Soulburyja zamenjal generalni guverner, ki je domačin — sir Oliver Goonetilleke. Ameriško-nemška družba Prvič po vojni so ustanovili ameriško-nemško industrijsko družbo. Družbi Monsanto (ZDA) in Bayer (Zahodna Nemčija) sta s skupnimi sredstvi začeli v Virginiji v ZDA graditi tovarno plastičnih mas. Kaže, da nemška industrija plastičnih mas spet zavzema najvidnejše mesto v svetovni proizvodnji. Ali »Anschluss« velja? Med Dunajem in Bonnom je prišlo do spora glede 50.000 Avstrijcev, ki živijo v Zahodni Nemčiji. Bonnska vlada trdi, da so z »An-schlussom« z 1. 1938 ti Avstrijci postali nemški državljani. Na Dunaju pa menijo, da sklepi »Anschlussa« ne veljajo in da so zato ti Avstrijci kljub vsemu še vedno Avstrijci in to ne glede, kje sedaj prebivajo. Tudi ta spor bodo morali rešiti na konferenci štirih velesil, o kateri pravijo, da bo spomladi prihodnjega leta. To je namreč predlagal Mendčs-France prezidentu Eisenhovverju, kar je le-ta tudi privolil. Kancler je ulrujen Ljudje, ki prihajajo v bližino zahodno-nemškega kanclerja dr. Adenauerja, pravijo, da »ni več prejšnji«. S svojega potovanja v ZDA se je vrnil utrujen in živčen; Adenauer jemlje uspavalna sredstva, čeprav so mu zdravniki te droge strogo prepovedali. V Bonnu tudi pravijo, da so morali njegov zadnji radijski govor posneti na magnetofonski trak: v začetku govora je jecljal, neštetokrat je ponavljal iste besede in celo stavke, baje pa je navede' vrsto nejasnih misli. J ii!U 'UD iilDTIE KiHl N lil! LJUBLJANA JUGOTEHNIKA f-^ . ■M^&0t&Š0k ^y?‘jj^^‘-■'• ^ • • •"•.• v:.':■♦>•; UŠ "' <"" ■*» ' .1*: ^■Magp.oai^i«* a T-iOjlM'«^ , WWMMrw7< *? #« *® .?■ M»yi« :. . ... v t'«Hipr '»"wyw r “i OB ODHODU PREDSEDNIKA REPUBLIKE JOSIPA BROZA-TITA NA PRIJATELJSKI OBISK V NEW DELHI if- 1,11 —"JI Slavni Taj Mahal ▼ Agri, 800 lat »tara umetnina, spomenik nesmrtne ljubem! Jtaa ismed Karlinih hldroalektriSnlh »—t»J. ki oikrbujejo Bombaj ■ elektrtta« Indijski kmet orj« Indija Je ena redkih dežel na svetu, katerim so Se dandanašnji razkošne parad* in ceremoniali življenjska potreba. Princi Se vedno prirejajo velika prir«dltv«, ki dvigajo v nižjih slojih njihov ugled. V Jeseni se v Mysore raz-koino praznuje »Dusserah«, ki traja okoli 10 dni. V palačo maharadže hiti i rseh strani države plemenitaši, noseS v dar vsak vrečo zlatih kovancev. Nekoč Je ta dar predstavljal letni tribut plemstva svojemu vladarju. Dane* pa, ko plemenitaši plačujejo redne davk* od dohodkov in zemljišč, se Jim ta denar vrne po simbolični izročitvi. Delhi in Benares Odkar se je država industrializirala, so mesta precej izgubila n* svojih značilnostih, vendar pa dobi tujec povsod ogleda vredna nadomestila. Delhi, ki ima krasne bazarje, skriva v obzidju starega mesta še dane* ulične prodajalce sadja, cvetja in eteričnih olj. V Madrasu kupiš v tesnih uličicah krasno svilo ali izgotovljene svilene »šari«, ki se odlikujejo po razkošju barv. Hajderabad je znan po težkem svilenem brokatu, ki ga izdelujejo domačini v starih vzorcih, med katerimi najdeš prave umetnine. Največ značilnosti ima pa brez dvoma indijsko sveto mesto, Benares. Hindujcu pomeni kopanje v Gangesu to, kar muslimanu potovanje v Meko. Ker j* Ganges znan tudi po svojih terapevtičnih lastnostih, procesije pohabljenih, gobavih in drugače bolnih revežev niso redkost. Namakanje njihovih revnih teles v vodo je za_ tujca brez dvoma odbijajoč In zaprn pogled. Med njimi pa najdeš fakirje in plesalke na vrvi, ki zabavajo množico s svojimi nastopi. Fakirja na ležišču iz žebljev sicer nisem nikdar videla, mnogokrat pa druge, ki so na razne načine mučili svoja telesa, da bi tako pokazali duhovno premoč. Za turista Je podeželska Indija skoro nedosegljiva in tamkajšnji kmetje nedostopni. Zato spoznava tujec to deželo največkrat le po svojih znancih, ki prebivajo tam, ki pa so vsi običajno vse preveč »zahodnjaško« vzgojeni, da bi mogli Indijo svojim prijateljem pokazati v pravi luči. Tudi žive ti zahodnjaki običajno v večjih mestih kakor Benares, Bombay, Kalkuta in se tudi sami niso mogli približati podeželju. Prirojen ponos Indijca se pogosto napačno razume in tujci imajo domačine za negostoljubne ljudi. Tudi Indijci, ki so prepotovali svet in govore tuje jezike, le redko vabijo tujce v svojo domačo hišo, ker s temi vabili nočejo prizadeti rahločutnosti svojih žena in družinskih članov, ki ne razumejo tujega jezika in ki se novim navadam tako imenovanih »civiliziranih« narodov ne morejo privaditi. S tem pa ne smemo reči, da bi imeli domačini ali njihove žene zaostale nazore. Posebno žene so v zadnjih letih v svojih željah po napredku žele zavidljive uspehe. Imajo volilno pravico, ki so si jo priborile z večjo lahkoto kot njihove zahodne tovarišice, in mnoge druge pravice emancipiranih žena. Obiskujejo šole in univerze ter se udejstvujejo v raznih poklicih. Imajo tudi svoje političn* voditeljice in zastopnice v parlamentu, na kater* so zelo ponosne. Indijska domača hi$a Med vzroki, ki pojasnjujejo rezerviranost Indijca, J* posebno važna skrajna skromnost njegovega življenja in prepričanje, da so indijske navad* tujcu neudobne. Indijska hiša je v svoji skromnosti prazna. Ce ima posteljo, je to 1* leseno ležišče, pokrito s preprogami. Obleka in perilo sta v sobi spravljena v kovčku ali zaboju. Vsa oprema družinske sobe je običajno široka dvignjena ploščad, pokrita s preprogami in blazinami. Ponekod pa Indijci prežive večjidel svojega družinskega življenja in opravljajo svoja običajna opravila v sobi na golih tleh, kjer sede, spe in jedo. Tla pokrivajo včasih s preprogami iz trsja. Indijec namreč nima smisla za lepšanje stanovanja, večjo nego pa posveča svojemu telesu in oblačilu. Zene imajo posebno razvit čut za dragulje. Med njimi razlikujejo okraske za čelo, nos itd. Neredko vidiš žene, ki imajo ušesa pokrita z zlatimi umetnimi ušesi, v katerih *o vdelani dragulji. Za vsak prst imajo posebne prstane in roke si včasih od zapestja do ramena pokrijejo z zapestnicami. Ta posebna strast za dragulje indijskih žena izhaja nekoliko tudi iz ekonomske potrebe. Po hindujski postavi sme namreč žena nositi le svoje dragulje, obleke, srebrnino in poročne darove. Mož si teh predmetov ne sme lastiti, ne jih prodajati ali uporabljati. Po njeni smrti jih podedujejo hčere. Za indijsko ženo je to njeno •dino ekonomsko jamstvo. • • • Obisk Indijske hiše nudi tujcu najlepšo priložnost, da spozna intimne življenje naroda. Ker pa tujec do take priložnosti le težko pride, ali pa so taki obiski le površni in čim krajši, je za večino tujcev Orient ostal skrivnosten ln ravno zato tembolj mikaven. Za zdaj je edino dostopen način spoznavanja njihovega življenja v tem, da tujec opazuje in sledi dogajanju njihove države. Obupno uboštvo vasi in nekaterih predmestnih delov je v kričečem nasprotju z lepotami In razkošnim bogastvom njihovih templjev ln spomenikov, ki predstavljajo Indijsko kulturno premoženje. Nagnjenje do obredov, velike slavnosti ob raznih praznovanjih, živahnost pisanih sejmov so i* vedno značilnosti širokih mas raznih slojev. Indija nudi na prvi pogled svojemu ljudstvu le boren obstoj, ki pa je v svoji nesltočni raznolikosti poln bogatih doživetij... SANTHA RAMA RAD Trt)* ■MdrUanl la Betutm* Tudi mlade Indijke so le odpravile v tovarn* Mnenje Zahoda o Orientu je večinoma zgrešeno. Indijec se Sele fob rasnih vprašanjih tujca iz zahodnih dežel, ki ga radoveden vprašuje po ppsieljah z žeblji, svetih kravah, čudežih z vrvjo in podobnem, zave, kakšno Brnenj* si je Zahod ustvaril o njegovi domovini. Največ tujcev misli, da je, Indija vroča dežela. Na robu puščave Rajasthan kaže termometer v resnici že v mesecu juniju okrog 46 stopinj; vendar ima pa Indija tudi pokrajine na severu z ostrimi zimami in v Kašmiru se celo smučajo. Indijo imajo na splošno za umazano deželo. Ce v naglici preletiš mestne ulice, se ti morda to mnenje niti ne zdi pretirano; moraš ga pa spremeniti, brž ko se ti nsudi priložnost ogledati si indijske hiše v notranjosti. In ko boš njihove družinske običaje točneje spoznal, se ti ne bo zdelo čudno, da smatrajo Indijci ^prebivalce zahodnih dežel za umazane ljudi, ker vstopajo v hiše s čevlji, ki? jih rabijo na ulici in ker si podajajo roke. Tudi mnenje, da je naše ljudstvo neizobraženo ln primitivr.to, Je kljub temu, da je med 360 milijoni prebivalci le 15% pismenih, popoliaoma - zgroženo. Ustno zročilo je namreč pri nas kot prenašalec kulture živo ohremjeno in le redko boste v zadnji zapuščeni gorski vasici naleteli na ljudi, ki niso poučeni o državnih problemih, o naših voditeljih in njihovih težr/jah. Za tujce je Indija dežela čudnih nasprotij. Celo Indijec iz Puajabauv taverni Indiji bo v Madrasu, na južni obali osupel nad različnimi običaji in jezikom in nad tem, da ga bodo ondotni prebivalci imeli za popolnega tujca. Matriarhat v pokrajini Maiabar V Jugozahodni pokrajini Maiabar, se je do danes ohranil redek primer matriarhata, ki pa polagoma izumira, ker je ženi prepovedano, da bi; imela več mož. V starejših hišah pa lahko še danes vidiš tako imenovane »klopi zakonskih mož«, postavljene pred hišne vhode. Po ustnem izročilu je na tej klopi ob svojem povratku domov čakal mož, da mu je žena dovolila vstop v stanovanje. Mož je moral svoj prihod javiti z ropotom, da žene ni presenetil v družbi z drugim možem ali ljubimcem. Pameten mož) je ob svojem prihodu domov pogledal najprej na verando. Malabarske žerf.e so imel* namreč možnost hitrega načina ločitve zakona: postavile so moževe sandal« pred vrata, kar je pomenilo, da je mož tu za vselej opravil. Od teh starih običajev so si današnje malabarske žene ohranile še nekatere privilegije, ki so z ozirom na ostale njihove sestre širom Indije, zavidanja vrttdni. Po zakonu so namreč tam še vedno žene glava družine in dedni zakoni jim zagotavljajo večji del premoženja in družinskih dragocenosti, medtum ko se ▼ drugih indijskih pokrajinah žene še vedno bore za dedno pravico in pravico razveze zakona. Tujec se pogosto zgraža nad neredom in ropotom v templjih, kjer med smehom, krikom in šumom trgujejo ter nad trumami bolnih, pohabljenih in beračev, ki prosijo miloščino. Vera in življenje v templju sta tako tesno povezana s privatnim življenjem Indijca, da so to zanj običajni pojavi. Naj- . deš pa tam tudi ljudi, ki so prišli v tempelj zaradi molitve; teh pa ves ta pisani vrvež prav nič ne moti. Indijec v svojem življenju tesno povezuje ln goji poseben kult za tri stvari: umetnost, versko izobrazbo in naravne nagibe in se zato ne moremo čuditi, da se to posebno izrazito opazi v indijskih kiparskih delih, ki so po večini erotične vsebine. Tujec z Zahoda bo morda na prvi pogled menil, da so dela te vrste umetnosti posledica mistike, ki naj bi se tu posebno gojila. Pogled na vernike, ki prižigajo darove pred bogovi, kot plačilo za neko uslugo, in na prekupčevalce po bazarjih pa vas bo prepričal, da je to mnenje povsem zmotno. Prav ti ljudje pa, ki na eni strani tako zelo cenijo denar in druge gmotne dobrine, so največjemu modernemu Indijcu podelili najvišji tamkajšnji naslov: Mahatma, Veliki duh. Zmes realizma in poduhovljenosti, ki so jo prebivalci Zahoda našli v Gandhiju, J* danes razširjena po vsej državi. Kaste in maharadže Tujci so ▼ sistemu kast videli krivico^ ki so Jo nižji sloji trpeli, ker s« niso mogli povzpeti više. Indijci so pa ravno v tem videli pameten razlog, ki Je vsakomur preprečeval nezadovoljstvo s svojo usodo in so zato Imeli Prebivalca Zahoda, ki se neprestano žene za dosego višjega cilja in novih zmag v življenju, za veliko bolj nespamenega od sebe. Hindujec Je namreč videl dosego najvišjega cilja v življenju v tem, da se mu je posrečilo odpovedati se vsem svojim željam. Severna Indija, ki še nosi posledice muslimanskih vpadov, *• zelo rms-likuje od bujnega prelepega juga. Oko tujca se v mestih, trdnjavah ln mo-Sejah na jugu naslaja nad znaki islamskega vpliva v arhitekturi, ki s* ka-posebno po Izredni čistosti -linije in krhki nežnosti drobnih okraskov, v harmoniji s predpisi vere, ki obsoja upodabljanje človeka. Izredno lepi Primeri te umetnosti se najdejo med mozaiki in intarzijami stare palač* v Delhiju in v zgradbi Taj Mahal, kjer tujci posebno občudujejo marmorn* flpke pregraje. V severnih pokrajinah Indije pa obstaja Se danes tradicija oblasti prt- cipatov. Res, da vladajo ti radže, maharadže in princi, ki Jih je okoli 800, Po novi ustavi le na papirju, vendar pa so v celoti ohranili »vojo privatno lastnino in prejemajo letno apanažo, katere višina Ja odvisna od državnih dohodkov pokrajin. Nizam Hajderabada prejema apanažo, ki bi v sedanji valuti odgovarjala približno 300 milijonov dinarjev letno ln ki Je davka prosta, medtem ko prejemajo radž« in maharadže manjših državic okoli tri četrtin* milijona letno. Napori Indije, da bi se rešila revščine in zaostalosti Dv* tretjini Evrope (hren Rusijo) to je velikost indijske držav*, ki Stej* sedmino vsega prebivalstva na svetu (362 milijonov). Indija Je bogata država, vendar gospodarsko zaostala ln tehnično nerazvita. Zato se njeno vodstvo trudi, da bi Indijsko ljudstvo moglo Izkoriščati vse svoje gospodarske vir* čimbolj učinkovito ln enakomerno. V ta namen J* vlada Izdelala poseben petletni načrt gospodarskega razvoja, in sicer *a dobo 1951—1956, v katerem bo za gospodarski napredek Investirala približno 1.300 milijard dinarjev. Ta vsota je predvsem namenjena za pospeševanj« kmetijstva (namakanje) to pa za pridobitev novih virov •nergije. V Indiji namakajo 1* petino obdelovaln* zemlje. Namakanju pa posvečajo največjo pozornost, ker je od tega močno odvisen pridelek. Zato zaje-zujejo vode, jezovi pa postajajo hkrati vir električne energije, ki je Indijskemu gospodarstvu zelo potrebna. Tako so zgradili veliko število pregrad v raznih področjih države. V letih 1951—1953 je bila površina obdelovalne zemlje povečana za 600.000 ha. V istem času se Je proizvodnja električne energije dvignila za 425.000 kW. V industriji sl Je država pridržala nekatere prednostne pravice. Industrija, ki je povezana z državno obrambo, z atomsko energijo, z gradnjo hidrocentral in namakanjem ter z železnicami, je njen monopol. Država je prevzela odgovornost tudi za razvoj premogovnikov, za železarstvo in jeklarsko industrijo, za letalsko industrijo, za razvoj telefonije, telegrafije, radiodifuzije, ladjedelnic in petrolejske industrije. Zasebna podjetja teh strok, ki že obratujejo, smejo ostati v rokah njihovih lastnikov največ 10 let. Nova podjetja sme ustanavljati le država. Privatni iniciativi pa so prapuščene tekstilna, jutna, usnjarska industrija, cementarne, sladkorna industrija in proizvodnja čaja. Med naj večjimi državnimi podjetji je tovarna umetnih gnojil v Sindriju, najpomembnejša svoje vrste v Aziji, ki izdela vsak dan po 1000 ton sulfatov. Indijska telekomunikacijska industrija izdela že 25.000 telefonov na leto. Naj opozorimo š* na tovarno penicilina v Pintriju, letalsko tovarno v Bengalore ter železarno, ki Jo gradijo v državi Orisa. Ladjedelnice v Visha-kapatnamu bodo zgradile v petletki 18 do 20 velikih tovornih ladij. Predilnice ln tkalnic« bombaža so najvažnejša Industrija Indije. V njih je zaposlenih več kakor pol milijona delavcev in je njihova letna proizvodnja v našem denarju vredna nad 250 milijard dinarjev. V Indiji je kakšnih 100 premogovnikov, njih letna proizvodnja zna^a približno 36 milijonov ton. Cementarne, ki jih je 24, izdelajo približno 4 milijone ton cementa na leto. Indijska kemična industrija je še mlada, izdeluje pa že vrsto kemikalij ln zlravil. Razne panoge železarske industrije izdelujejo kolesa, akumulatorje, električne motorje, kable, žice itd. Pomembna je tudi industrijska obrt, zlasti domača. Tl BOR MENDE f J V prvo skupino spada približno petina vseh prebivalcev na ■veta. Ta skupina je v glavnem osredotočena okrog obal Severnega Atlantika. Druga skupina, kamor spada Japonska, države, ki jih danes i&jema sovjetski blok, ln še dve ali tri države Latinske Amerike, predstavlja drugo petino. Vse ostalo — se pravi skoraj tri petine ali več kot polovica vsega Človeštva — pa je »nerazvito« področje, kjer prebivajo slabo hranjene in ie stabie oblečene množice. Raznmijivo je, da je temelj te razdelitve v številu in kakovosti proizvajalnih sredstev, s katerimi razpolaga neka določena družba. Kajti le od teh sredstev j« odvisno, koliko lahko ljudje pridobijo iz zemlje in koliko lahko proizvedejo dobrin, ki jih nujno potrebujejo pri vsakdanjem življenju. Se važnejše pa je, koliko lahko izdelajo še drugega orodja in strojev. Ce se hočemo pri tem Izraziti v mednarodnih enotah, dobimo naslednjo sliko: povprečni Američan ima na razpolago za 25-krat več orodja in strojev kot povprečni Kitajec, medtem ko ima povprečni Japonee ta 7-krmt več oprem* kot njegov najbližji sosed na celini V času Renesanse ni bilo niti sledu o takšni ali podobni razdelitvi sveta. Ta razdelitev se je začela Sele po Industrijskem prevratu, ko je prišlo na Irskem do prav takšne lakote, kot jo poznajo danes v Indiji. Toda sredi XX. stoletja Je ta razdelitev postala najvažnejši činitelj, ki močno vpliva na razmere na ■veto. Dandanes hočejo vse »nerazvite« države Izboljšati tvojo Hvljenjsko raven, pri čemer imajo dve možnosti: ali si pre-tkrbljo industrijsko opremo iz neke »razvite« države, vendar morajo pri tem privoliti v pogoje, ki jih le-ta postavlja; ali pa le bolj znižajo svojo življenjsko raven, da bi tako privarčevale toliko dobrin, da bodo v zameno lahko kupile sodobna proizvajalna sredstva. Tiste države, ki so se odločile za ta drugi način, rt slej ko prej pod vplivom izkušenj »polrazvitlh« držav, ki so to žo prej napravile. V teh razmerah pa nastopi nov činitelj, ki ga predstavljajo surovine, ležeče znotraj njihovih državnih meja. Zaradi svojega bohotnega razvoja industrije so »razvite« države namreč izkoriščale tvoje surovine veliko hitreje kot bi dejansko smele. V takšnih razmerah Je pravzaprav nekakšna protiutež, kajt! v rokah »nerazvitih« so precejšnje možnosti za trgovanje. Toda ta odvisnost v kateri so industrijske države v odnosu do »nerazvitih«, prinaša novo nevarnost. Današnji svet se Je namreč prav zaradi tega moral seznaniti i novimi strateškimi osnutki. Prost dostop k velikim zalogam surovin in nadzorstvo nad njimi je nenadoma postal pogoj, od katerega zavisi nadaljnji gospodarski napredek »razvitih« držav in najbrž ni vei daleč dan, ko bo že samo vzdrževanje sedanje stopnje njihovega življenjskega standarda povsem odvisno od surovin. V XIX. stoletju Je samo zahodna Evropa razpolagala t potrebnimi stroji za predelavo nekaterih surovin: preskrbo vanje t surovinami je bilo zanje tedaj zgolj trgovski posel. Danes, ko to nastopili konkurenti, pa je pri možnosti, da bi neki konkurent lahko preprečil drugemu dostop k nekaterim surovinam, potrebno govoriti že o vojaški strategiji. Države so ti prizadevale nadzorovati vojaške poti, ki vodijo k surovinam. In brž ko se je ponudila priložnost, so se polastile pokrajin, kjer to bile turovine. Tudi to je pomagalo pri razbijanju podobe sveta, podedovane od prejšnjega stoletja. Glavne velesile to ti prizadevale zgraditi večje enote, ki naj bi bile pod enim samim vodstvom, da bi na ta način združile večino (4* ie ne vse) turovin, ki so bile potrebne njihovemu razvoju. Pri tem pa pride do težnje, ki je tplolna Ib katere cilj M kaže v prekoračenja državnih meja. Ta težnja, ki Je bila že tama po sebi močna zaradi zahtev, ki jih ima množična proizvodnja, pa je dobila še močnejšo pobudo, ko se je spremenila vojaška tehnika. Winston Churchill je Imel komaj trideset let, ko je kot vojni dopisnik opisal bitko, v kateri spioh niso vedeli za avtomobil In Je bila torpedovka, mina in strojnica najnovejše orožje. Ko je bilo Churchillu sedemdeset let, pa je privolil v uporabo prve atomske bombe! Medtem ko je v burski vojni sodelovalo le nekaj divizij, pa danes vsaka velesila celo v mirne« razdobju vtdrfuje pod orožjem na milijone ljudi. En tam težki bombnik, ki je danes že skoraj zastarelo orožje, Je L 1952 ital prav toliko, kolikor Švedska, ki Je izredno razvita letela, potroši v enem letu za zaščito matere ln otroka. (Osmega oktobra 1951, je sekretar za letalstvo ZDA Thomas K. Flntletter omenil, da stan* novi bombnik B-36 B (Convair), ki tehta 179 ton in ima štiri reakcijske turbine in šest običajnih motorjev, 8,500.000 dolarjev, k čemur j* treba vsako leto prišteti še 2,000.000 dolarjev za nadomestna dele. Samo novi avtomatični vizir pri takšnem bombniku stan* 250.000 dolarjev. — L. 1949 Je Švedska za zaščito matere In otroka potrošila 31,582.000 kron). Tega modernega orožja pa ni mogoče proizvajati v državah, ki nimajo dovolj razvite ln sodobno opremljene industrije. Industrijske države, ki bi v neki manj važni vojni lahko premagale pretežno kmetijske države, pa bi bile skoraj brez moči v vojni B državami, ki razpolagajo z bolj razvito industrijsko opremo. Moderna vojna, se pravi vojna, v kateri vojskujoče te sile uporabljajo mogočna rušilna sredstva, je za slehernega pre-tkušnja, katera od vojskujočih se držav lahko Izgubi večje Itevllo proizvedenih dobrin. Zato se ne čudimo, če so države, ki bi kaj takega preživele, prisiljene združevati tvojo lndu-ttrljsko moč, kakor je tudi docela naravno, da se nekaj podobnega — in to na telo energičen način — razvija tudi v »pol-nvvitlh« državah. Ce hočejo povečati svojo moč, morajo »polrazvlte« države ■dražiti svoje skromne razpoložljive vire, kajti zanje Je to neogibna nujnost. To združevanje je manj opazno pri »razvitih« državah, kajti vsaka med njimi se tolaži z utvaro o svoji sedanji moči; ie manj pa naletimo na nekaj podobnega pri državah »nerasvltega« področja. Dve ali tri kmetijske države Industrijskemu velikana ne mor«J* »oditi veliko večjega odpora, kakor S* bi nastopale posamli. Kot posledica vsega tega te nam kaže težnja po ustanavljanja nadnacionalnih enot, kar je nekakšna značilnost naše dobe. Množična proizvodnja, potreba po čim širšem tržišču in napetost, ki Je posledica sodobnih vojaških naporov, so botrovale pri rojstvu takšnega prizadevanja. Znotraj teh organizmov pa prevladujejo ukrepi, ki hočejo v tej ali drugačni obliki povečati avtarkijo, hkrati t tem pa zmanjšati medsebojno odvisnost. Te težnje so odpravile sistem trgovanja Iz XIX. stoletja ln razrušile tradicionalni nttroj mednarodne izmenjave blaga. »Razvite« države, ki so vedno bolj in bolj navezane na ZDA, kažejo čedalje manj navdušenja, da bi pomagale »polrazvltlm« državam, pa čeprav na račun Izmenjave blaga, kajti takšna pomoč bi tamo povečala vojaško moč teh držav. »Nerazvite« države, ki Jih sicer privlačujejo metode, t katerimi to tl »pol-razvite« države znale postaviti na noge, pa skoraj ne morejo opati, da bi od njih dobile potrebno opremo, s katero bi lahko modernizirale svoje gospodarstvo. Te dobrine lahko dobijo tamo pri »razvitih« državah — se pravi prav pri tistih, ki s* jih zaradi njihove gospodarske premoči najbolj bojijo. V tem je v glavnih obrisih dilema sveta, ki postaja venomer manjši, tveta, ki je nesorazmerno razvit ln kjer množice, ki Itevllčno venomer naraščajo ln te bolj ln bolj zavedajo tvoje bede, vedno nestrpneje in čedalje bolj hrupno razglašajo tvoje pritožbe, ker to zapostavljene. 4 STKAN TT L XIL 1954 1 1 Uporabi/a/ To se pripeti samo ...V LOS ANGELESU: Na razstavi modnih novosti je zbudil največje zanimanje pas z vdelano majhno budilko, ki pa jo je mogoče predelati tudi v alarmno napravo. ... V ITALIJI: Kmet Filippo )• ves dan iskal pobeglo kravo. Ko se je končno obupan in izčrpan zaradi brezuspešnega iskanja vrnil domov, je našel žival v tvoji postelji. ...V ANGLIJI: AngleSki naborni urad je pred zamotanim problemom. Da bi pridobili čim več žena za službo v vojski, so zanje uvedli zelo okusne uniforme. Toda rezultat tega ukrepa je bil le ta, da so postale žene v uniformah tako čedne, da se kmalu vi* omoit. ŠTEVILO PREBIVALSTVA IN ZVEZE Vsaj v nečem so ljudje manj bistri kot črvi: če denemo črv* v posodo, kjer je količina hrane omejena, bomo opazili, kako omejujejo svojo ploditev ln znajo uravnovesiti svoje itevilo i razpoložljivo količino razpoložljive hrane. Ljudje pa kažejo neozdravljivo težnjo, da pri razmnoževanju nikoli ne pazijo na količino hrane, t katero razpolagajo. Prav to se je v preteklem stoletju zgodilo z Evropejci. Rešile so jih samo žitnice v čezmorskih deželah. Ko pa jim J* ta rešilni pas začel polzeti navzdol, kajti tudi prebivalci z žitom bogatih pokrajin so sami potrebovali hrano, te je nad prenaseljeno Evropo spet pojavilo staro Malthusovo strašilo. Se danes srečamo to strašilo, kako obiskuje azijski kontinent: tedaj Je to ttrašilo bolj pošastno kot kdajkoli prej. Okrog 1. 1900 je v Evropi nenadoma padel odstotek prirastka prebivalstva. Danes (t. J. okrog 1. 1950) so pokrajine na močno Industrializiranem evropskem severozahodu nekoliko manj naseljene, kot so bile ob koncu zmagoslavnega XIX. itoletja; v nasprotja s tem, pa se Je gostota prebivalstva znatno povečala vzdolž tredozemskega obrežja ln nekoliko manj v državah vzhodne Evrope. (Od 1. 1900 do 1. 1950 se je prebivalstvo najhitreje povečalo v Italiji in sicer od 33,4 na 46 milijonov.) Medtem ko se je število prebivalcev Evrope v zadnji polovici prejšnjega stoletja potrojilo, pa v zadnjih petdesetih letih število evropskega prebivalstva ni naraslo za več kot 10°/». Toda na drugih celinah je potekalo vse to drugače. Okrog leta 1900 je štel ves svet nekaj nad 1,3 milijarde ljudi. Med trinajstimi prebivalci Zemlje so bili 4 Evropejci, oziroma 8 Azijcev. Vsa ostala področja naše oble pa niso štela več prebivalcev kot polovica Evrope. Petdeset let pozneje se je število prebivalcev na svetu skoraj podvojilo. če si hočemo predstavljati vse človeštvo kot petnajst možicljev, od katerih naj vsak velja sto milijonov oseb, bi jih Evropa imela še vedno samo 4, se pravi prav toliko kot 1. 1900. Toda tedaj je bilo razmerje 4 proti 13, danes pa je 4 proti 25. Poleg teh 4 Evropejcev bi stalo 12 In pol Azijcev in I Afričana; poleg teh pa še dva prebivalca Sovjetske zveze, poldrugi prebivalec ZDA in še polovica, ki bi predstavljala prebivalce Latinske Amerike; naposled bi Imeli še poldrugega možiclja, ki bi predstavljal Avstralijo, Kanado, Novo Zelandijo ln vsa ostala področja Zemje. Od teh 25 možicljev bi jih bilo najmanj 15, ki bi pripadali tistim prebivalcem, ki jih označujem* ca pripadnike barvastih ras. Kot rečeno, se naš svet precej jasno deli na tri različna področja, ki jih označuje stopnja tehničnega razvoja. »Razvita« področja bi med našimi 25 možicljl zastopali 4 brezhibno oblečeni in z dragulji posuti moški ln ženske. »Nerazvite« držav* bi Imele 16 okostnjakom podobnih bednežev, oblečenih v cunje; med tema dvema skupinama pa bi bilo 5 oseb, ki bi bile sicer dostojno oblečene, toda ne razkošno, in bi predstavljale narode, ki to ti ie nekoliko opomogli in t* oblačijo ▼ konfekcijske obleke. Je pa še nekaj. Leta 190« to vte te osebe Imele prav malo upanja, da bi se znašle druga nasproti drugi ln pri tem primerjale tvojo opremo. Sele v zadnjih petdesetih letih so se prometne in občevalne zveze tako razvile, da so takšna srečanja zelo pogosta. Vsako novo vozilo, vsak radijski sprejemnik ali film, ki je na prodaj, povečuje tleherni od teh treh skupin možnost, da druga drugo ogleda pobili* ln te pri tem tudi vpraša • vzrokih za takšne razlike. Dejansko ni nobena stvar tako močne vplivala, da je svet spremenil svoje obličje, kot prav prevrat, do katerega Je v zadnjih petdesetih letih prišlo ▼ prometlh ln občevalnih zvezah. Manj kot pred poldrugim stoletjem sl Je nekdo napravil izredno bogastvo samo s tem, ker se je spomnil uporabljati poštne golobe, da bi z njimi v London \ pošiljal novice s bojišč, kjer t* je vojskovala Napoleonova armada. Preteklo je komaj stoletje, odkar so Evropejci potrebovali -f celih dvanajst dni preden so zvedeli, da je bil ubit ameriški predsednik Lincoln. Se ni preteklo pol stoletja, odkar je bila vsa Velika Britanija hudo vznemirjena, ker se je pretrgala brzojavna zveza z bojiščem v Jnžnl Afriki. Krištof Kolumb je potreboval devetlnšestdeset dni, da se je s svojimi jadrnicami pripeljal lz Španije na tako imenovane zahodnoindijske otoke. Sto osemnajst let pozneje je ladja MAYFLOWER potrebovala najmanj šest dni, da je priplula od Southamptona do severnoameriške obale. Toda 1. 1927 je Lindbergh na enokrilnem letalu zmanjšal trajanje potovanja čez Atlantski ocean na 33 ur ln 32 minut; četrt stoletja pozneje pa prevozijo z bari opremljena potniška letala to razdaljo v manj kot dvanajstih urah ln to po določenem voznem redu. Ce pa upoštevamo, da kažejo ure v New Torku čas, ki je za šest ur za časom, ki velja v Parizu, potem je z reakcijskim letalom mogoče prileteti v Ameriko prej, kakor kaže ura ob odhodu s starega kontinenta. Dandanes, ko smo sredi XX. stoletja, porabimo manj časa za potovanje čez Atlantik, kakor so ga naši dedje potrebovali, ko so potovali od Calaisa do Dovra. Za našega iivljenja to m razdalj* ret itrahotno skrčile... Kranjski , Clochemerle* Pridem v Kranj in ker te mi m mudilo, tem počasi pohajkoval po glavni ulici. 2e na začetku glavne ulice me je zbodli v oli izložba Jugoslovanske loterije (mislim, da je bilo dan ali dva pred žrebanjem). »Duhoviti• zastopnik ]L je natresel vanjo nič koliko pravih pravcatih tisočakov. »Sreča vas čaka*, je pisalo na veliko vsepočei. — Srečat Včasih tem mislil, da je sreča, če imaš delo in kruh; če imaš streho nad glavo; če imaš družino, ki te ima rada; če si zadovoljen sam s seboj in s svojim delom. Sreča je denar!, mi je vpila neokusna reklama, ki bi te ji dalo očitati s* kaj drugega. Nadaljujem pot in pridem mimo glavne cerkve, posvečene svetnikom Bonifaciju, Pankraciju in Servaciju, ves željan, da po dolgem času pozdravim Prešerna pred obnovljenim gledališčem. Bridka prevara! Tako »lepo* so posadili drevesa na trgu pred spomenikom in tako zelo so se že razkošatile njihove krone, da spomenika zlepa ne odkriješ. Postati moraš prav tredi med vrstama debel, ki peljejo k vznožju spomenika. Dobro se še spominjam: Ko so izbirali prostor za spomenik, so splošno menili, da ta, kjer danes stoji, ni srečno izbran; ko to spomenik postavili, so spoznali, da deluje Prešeren s svojo nadnaravno velikostjo premogočno. Da bi to popravili, so ga zakrili z gozdičem, ki bo čez kakšna desetletja dal nekaj kubičnih metrov drv ali tehničnega lesa, spomenik pa dotlej domačini in tujci lahko iščejo; da ne govorim o prenovljeni fasadi gledališča, ki je tudi stala nekaj denarja in je sedaj prav tako ni videti. Da, tako je, če popravljajo napake isti ljudje! Kakor v pravljici: zlo rodi zlo, pa ga obrni tako ali drugače. Res veliko presenečenje pa me je šele čakalo in to na koncu ulice, kjer zavije nekoliko na levo na Pungrat, desno pa po Savskem bregu do mostu čez Savo. Že od daleč so me po-zdravile mogočne nove arkade (po načrtih nekega Plečnikovega učenca) pred Roženven-sko cerkvijo. Res veličastne so in vredne svojega denarja! V njihovi senci bo užitek, opravljati potrebo v javnem stranišču, ki ga zidajo v pritličju čez cesto stoječe hiše. Da bi bilo vse okolje kar se da primemo, je v sredini nekaj arhitektonsko kar lepih kamnitih korit, čez katera se z vrha pretaka voda. S svojim »milim* žuborenjem bo že na zunaj, kolikor je v njenih skromnih močeh, ponazarjala, kar se bo dogajalo nekaj korakov stran (v tedaj še nedograjenem javnem stranišču). Kri mi je zaplala po žilah, nagnala k znancem in zvedel tem »historiat*, ki je vreden, da se ohrani zanamcem. Zamisel niti ni bila slaba! Vsaj logično utemeljena je bila. Občinski svet je sklenil, da se na Trubarjevem trgu ob že dolgo opuščeni cerkvi na Pungratu — kaže, da imajo Kranjčani cerkve zelo v čislih: ob njej je Prešeren, v njeni senci javno stranišče — obnovi sejmišče. Ulica do tja je ozka in promet z voziU prepovedan. Pa so si rekli takole: Ob Roien-venski cerkvi naredimo prostor za kolesa, na vrhu Savskega brega stranišče, kjer se človek, ki pride po opravkih v mesto, olajša in tako jo lahko od tod »sproščen* mahne na sejmišče. Kakor vidite, pravzaprav ni, da bi človek ugovarjal. Samo ... da, samo en velik »samo* je vmes. Prvi denar — bilo je nekaj milijončkov, s katerim naj bi se- zgradilo to stranišče, je šel za arkade — kranjske Hradčane, kakor jim pravijo »zli* jeziki. Sredi dela pa ni mogoče ostati. Zato to letos datirali nadaljnja sredstva, da se stranišče le dogradi. Kaj za to, če so medtem spoznali, da Trttbarjev trg za sejmišče ni primeren, pač pa Podrtina ob Evropi, oziroma prostor na farovških štolah (za Prešernovim gledališčem) oziroma na 2tt* loriji v novem delu mesta. Ob teh treh v*“ riantab so si danes nekako edini. T oda, kaj za to! Industrijski Kranj bo dobil svoje javno stranišče, ki mu ga bo lahko zavidala vsa /v# f'^ w , Slovenija, služil pa bo le peščici purgerjev « starega mesta. Tistih nekaj delavcev, ki hiti po delu iz tovarn po Savskem bregu domov, se že ne bo ustavljalo tukaj, ko pa bodo l^bko isto opravili doma; če niso tega opravili z« pred odhodom iz tovarne. In turisti pa tujci splohf Ne verjamem, da bi hodili po Savskem bregu samo zato, ker jih je »prijelo*. Seveda imajo kranjski zviteži že sedaj I straniščem veliko veselja. Kaj mislite, da Prff“ vij o za že omenjena korita; čemu da so jih naredilii — Zato, pravijo, da bodo lahko vsi pri koritih in ne samo eni! T o je malomeščansko besedičenje, drži! Toda kdo, vas vprašam, jim je omogočil »iznajdbo* in širjenje te »cvetke*f Stranišče bodo v Kranju dogradili. O tem mi dvoma. Tudi arkade bodo ostale, samo sejmišča na Pungratu (ob cerkvi) ne bo! Vzroki in posledice; teza, antiteza, sinteza; daj — dam; mrtvorojeno dete in še kaj mi roji po glavi. O, soneta simpUcitas! Kakor i* res nimamo drttgih resnejših potreb! Kakor da javnega stranišča, ki je sicer tudi potrebno, ni mogoče zgraditi poceni, pa vendarle — kulturno! Frenkov Totu uporaD//a/ veam> /e našemi/o -prc/zvetf. TOVARNE MILA-KRANJ STAL Okrog 6. zjutraj pa je prišlo do spremembe. Promet, ki je bil prej slab, mogoče celo slabši kot druge dni ob tej uri, je nenadoma začel oživljati. Tihi konvoji kamionov so prihajali v središče mesta. Spuščali so se z vzpetine LubJanke, tiho drseli po ulici Gorkega, prihajali so z druge strani reke Moskve in se usmerjali k Rdečemu trgu. V vsakem teh kamionov pa je na lesenih klopeh sedel oborožen ln pripravljen oddelek 22 mož posebnih bataljonov MVD. Spočetka ni bilo mogoče ugotoviti razporeditve teh čet. Konvoji kamionov so prihajali, vo-' zlil so skozi središč* mesta ln spet odhajali brez kakega vidnega načrta. Postopoma pa se je manjše število teh vozil začelo zbirati na raznih križiščih, še bolj pa na velikih trgih, ki jih Je toliko v središču Moskv*. 8aHsbury pravi, da so cenzuro vesti o Stalinovi smrti ukinili ob 7.30 ln da je okoli devetih opravil tvoj posel ter zapustil poslopje pošt*. Med tem časom pa se je v središču mesta zbralo na tisoče vojakov, poleg njih dolge vrst* kamionov ln tudi kolon* tankov, K« VMh EamUmlh. M vseh tankih tn na uniformah vseh vojakov je bil znani znak rdeče ln modre barve, ki označuje ministrstvo za notranje zadeve. To so bile Berijine sil*. BERIJA SI JE PODREDIL MOSKVO Takrat je bilo še mogoče priti na Rdeči trg, kjer se je med tem časom zbrala precejšnja gomila ljudi, kar je bilo dokaj nenavadno, saj Je bilo dotlej zbiranje na tem trgu prepovedano. Toda tudi sedaj to ni dolgo trajalo in Je bilo kmalu konec tako svobodnega gibanja na Rdečem trgu kakor tudi dostopa na sam trg. Oddelki MVD so najprej postavili kordone na ulicah, ki vodijo k Rdečem trgu. Ljudje so lahko odhajali, niso pa mogli več prihajati na trg. Potem pa so manjše skupine vojakov začele potiskati množico in prazniti ne samo Rdeči trg, temveč tudi sosedne ploščadi. Cez dobro uro je bil promet pešcev in vozil v tredlšču mesta skoraj docela ustavljen. Kakor pravi Salisbury, J* Moskva grajena kot vrsta prstanov, ki se širijo drug za drugim. J£r*u*ij J« prataa. Mi- ljo od njega je drugi, potem tretji, ki ga označuje bulevar, grajen ob starem mestnem zidu, pol milje od tod Je naslednji bulevar, krožni bulevar Sadovaja. S pomočjo obsežne vojaške operacije, trdi ameriški novinar, to okrog vseh teh »prstanov« in znotraj njih postavili pravcate »železne obroče«. Ne samo, da je bilo na tisoče vojakov razporejenih povsod in na vseh dohodih ulic, tudi deset in deset tisoč kamionov je bilo zbranih v Moskvi. Stisnjeni drug ob drugem so bili spremenjeni v neprehodne ln nezavzetne barikade. Na vseh ključnih položajih pa je barikade vojakov ln kamionov okrepila še kolona treh tankov. Okrog središča Moskve je bil postavljen železni obroč, ki &e ni premaknil od 6. marca 1953 ob 10. do 9. marca ob 16. V tem času ni mogla priti v center Moskve ali pa oditi lz njega nobena oseba, ki ni Imela dovolilnice MVD. Glede na vesti, da na tisoče ljudi Iz vseh krajev Sovjetske zveze prihaja v Moskvo, da bi videlo Stalinovo truplo, se Je Sa-llsbury, kakor pravi, hotel prepričati, C« )* ru, da *o prihaja- joči vlaki tako natrpani, da Je celo na strehah — pa čeprav Je bila temperatura pod ničlo — velika gneča. Uspelo mu Je preriti se mimo številnih ttraž do Kurske železniške postaje. Tu pa Je videl, da se resnični položaj precej razlikuje od govoric, ki so krožile po Moskvi. Na blagajnah so visela obvestila, da vlaki iz Moskve vozijo redno, da pa prav noben vlak ne prihaja v mesto. In tako je Sallsbury prišel tudi do prčpričanja, da je bila Moskva takrat v resnici popolnoma odrezano mesto, ne samo znotraj, ampak tudi navzven. Sile, ki so držale Moskvo v tvojih rokah, pa so bile Berijln* čete, oddelki MVD. Nihče, niti vojaki niso mogli priti v Moskvo brez dovolilnice MVD, razen seveda, če si ne bi t silo poskušali prebiti dostopa. Tudi če bi letalstvo bombardiralo Moskvo in mesto spremenilo v ruševine — pravi pisec — ne b! moglo razbiti obroča, ki ga je okrog vsake strateške pozicije postavila MVD. In tudi ljudje, ki so bili v Kremlju, meni ameriški novinar, so bili tamkaj 1* zato, ker jim j* MVD dovolila prehod akozl kor* AMERIŠKI NOVINAR 0 SPREMEMBAH V ZSSR done. Ce pa bi hoteli oditi, p* H to mogli spet samo s privolitvijo MVD, torej s privolitvijo BeriJ*- Zategadelj Salisbury domneva, da so ljudje v Kremlju verjetno spoznali, da so ujetniki MVD, ker so Berijine čete, njegovi tanki in njegovi kamioni uspsll Izvesti to malo čudo in prevzeti oblast v Moskvi v trenutku, ko so radijske postaje še vedno sporočale vest o Stalinovi smrti. I*-koriščajoč načrt, ki so ga že leta uporabljali ob prvem maju in sedmem novembru za nadzorstvo nad prometom v mestu in razširjajoč ta načrt tako, da j* zajel vse mesto in celotno okolico, ti Je Berija, točno kot ura, podredil Moskvo... . Vendar pa Je vse to Izpeljal veliko pregladko, preveč popolno ln preveč dobro. To ga J* tudi pokopalo! PREMOČAN IN TRENEVA®** ZA DRUGE Več kot očitno in Jasno j* da ima Berija aparat, • kateri* V." * ' šg§!i t! ■mmmm p <:l>; RESNIČNA ZGODBA IZ JU2NB AMERIKE na življenja la smrt. Toda pretresu j o« kriki »o bili tudi prelzkuženlma lovcema neznani. Sedaj sa je pričelo znova. Pljuskalo je, ika-kalo v plitvino jezera, nekoliko topih udarcev in potem grgrajoča rjovenje. »Puma,« Je šepetal Pedro. Al je prikimal, kajti glas pu- nogaml bobnal proti napadajočemu »ovratniku. Vendar pa ja pumov« Uroka šapa za-dela prednjo nogo pod kolenom. Strgala Je ko* mesa i kosti, 1« rane pa *e Je ulila kri. Tapir je iimo trenutek okleval, poten pa POSKUSITE SVOJO 8EEC0 Hi TOMBOLI ZVEZE GLUHIH JTJGOSLAVUEI i« ja puhajoč od beaa in želje sa maičev«-njem vrgel na mačko. Ta je ledaj doumela, da «e mora boriti. Beenečl tapir ji Je vsilil boj. Ne da bt raamtšljal, n Je punta odgnal kakor puAčioa < loka ln zopet akočil tapirju za vrat. Vsako drugo žival bi naskok težke roparice zlomil, tapir p* se Je samo sesedel ln valjajoč se po strani brcal osovraženo mačko. Eden udarcev je moral zadeti, kajti _ >»♦♦»»♦»»«»♦♦»♦»♦♦»»♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦« mačka Je omahnila ln bruhnila kri Preplašena Je potlej obkroževala bojevit« nasprotnico. »Streljaj vendar te,« Je topoli PedMk AA, ki je čepel za ak«lo> Je dvignil pufico k llou ln čakal, da ie jaguar obrne. Potem Je pritisnil na petelina. Krogla Je zadela pumovo glavo. Bre* glasu se Je srebrni lev zvalil tapirju pred noge. Čeprav se Je odmev poka stokrat odbijal od skalovja, ga tapir verjetno ni TEBUCfl ZVEZE GLUHIH JUGOSLAVIJE STANE SAMO 50 DIN — PRODAJAJO JIH VSI PRODAJALCI SREČK JUGOSLOVANSKE LOTERIJE sliSal. Kakor furfla se Je vrgel na sovražnika In ga obdeloval s parklji ln zobmi Gotovo Je bil prepričan, da ga Je on premagal. Ko se J« roparica ndnJlS rtegnfla. Je tapirjev« samic« počasi stopila k svojemu mladiču, ki J« nam ah postal živahen In JI šel naproti. Mati ln otrok sta se netno ovohavala. Mladič se Je temo pritisnil k hrabri materi ta JI lizal krvaveče rane, PoteiB sU mati ln mladič Izginila v džungli. Nad krajem džunglske tragedije se kro*Ul beloglavi jastrebi. Do mraka o pumi ne bo mnogo več ostalo kot obrana kosti. a. ■. r. , fBEBINJE TOMBOLE ZVEZE GLUHIH JUGOSLAVIJE BO 15. DECEMBRI V NOVEM SADU Puritanci še niso izumrli NUDIMO VAM PRVOVRSTNO POHIŠTVO ROČNE IZDELAVE PO NAJNIŽJIH CENAH KAKOR TUDI VSE TAPETNIŠKE IZDELKE * z velikimi sestavljenimi zanimivega in dovršenega, kot mt’ na straneh in z nekakšnih* so njena krila. Kačji pastir nosi nevidnimi očmi, — to so oči, » svoje dolgo telo na krilih, ki so sprejemajo samo svetlobne uči*' ta/hjša kot najfinejši papir in ke. Četudi jim popolnoma zak“j s katerimi leti skozi zrak s 65 *----------»* — «-—»- *..*»ike. 10 kilometrov na uro. Ce se komar napije krvi, napravi neverjeten aerodinamičen podvig, saj vzleti skrčijo, iztisnejo skoraj ves zrak iz ocevja v telo, ko se razširijo, pa priteče skozi kanale v cevi nov zrak. Ta proces j e tako iz-popolnjen, da se zgodi pri vsakem zamahu krila popolna zamenjava zraka oziroma kisika. NEKAJ ZA KONSTRUKTORJE LETAL Jemo oči, se bodo žuželke, ljubijo svetlobo, takoj P°®n proti svetlemu objektu in P:' _ ----------------r —. -------------- tako bodo žuželke navajene t*>v s tovorom, ki je dvakrat večji ka, iskale, ne da bi »videle« t«n*j od njegov* prazne teže. Da pa to doseže, mora zamahniti s krili nič manj kot 80-krat v se-kundi. Toda ta številka i* nikakor ne predstavlja rekorda. Ce za- ______________ ___________ slišimo prodoren šum mušice, ki uh telesa" metulji na primer n* Je tako majhna, da Jo komaj svojih nogah. To čutilo j0 vidimo, udarjajo njena krila z ko razvito, da lahko z njim nič manj kot tisoč udarci na se- sledijo celo mikroskopske s‘e1 se maščevala nad svojim možem, ki jo je Prevaral, pobila svoje lastne otroke. Sliko so •dkrili v mestu Herkulanej, kt ga je 24. avg. keta 79 popolnoma zasul pepel iz žrela ognje-Rika Vezuva. Mesto odkopavajo šele v zad-WUi desetletjih ln pod pepelom odkrivajo kellko znamenitosti. Zlasti Je važno odkritje Entlčnega slikarstva. Vemo namreč, da je bilo hntično slikarstvo zelo bogato, ker pa takrat le niso poznali barv, ki bi zmagovale čas, je Vse propadlo. Edino v mestih pod Vezuvom, •lasti v Pompejih in Herkulaneju, so »e pod pepelom kakor ▼ konservl ohranile mnoge •namenite freske. Med njimi tudi slika Medeje. »Klasje« nam pravzaprav ni šlo v — klasje. Ta široko in skrbno zastavljena knjižna zbirka, nameujena v prvi vrsti učeči se mladini, potem pa vsem, ki jim je pri srcu domača beseda, bi lahko v desetletju ali še prej posredovala vsaj vsa poglavitna slovenska leposlovna dela, če bi... Ta »če bi...« — pa naj se stavek nadaljuje tako ali drngače, naj se začne s preobremenjenostjo posameznih urednikov ali s splošno stisko knjižnega trga, Je vnesel v naše knjižnice že marsikatero praznino: ljudje z dobrim spominom se morda še spominjajo, da so nekoč pričela izhajati na pr. Shakespearova izbrana dela, da sta izšli dve obetajoči knjigi, da pa o tretji ni bilo več sledu. Tudi Puškin, ta skoraj že tako slovenski kot ruski klasik, bi naj bil počaščen z zbirko šestih zvezkov; v prvem so bili celo nekakšni kuponi, s katerimi si je lastnik priboril pravico do celotne kolekcije, kajti bili so še časi, ko Je sleherna dobra knjiga izginila lz knjigam, še preden Je pravzaprav prišla natisnjena iz tiskarne (o, tempi passatll). Štirje zvezki Puškinovih del so res izšli, lepe knjige so to bile, toda od četrtega je minil tudi že lep čas, ne da bi zagledala dan še peti in šesti. In tako dalje in — tako Je tudi s Klasjem. Kadar človek zagleda nov zvezek, postane hkrati vesel in otožen; približno tako, ko da bi srečal dobrega, starega znanca, ki pa mu je čas sila skopo odmerjen in te lahko obišče lo vsake kvatre enkrat. Skoda! Kajti tisti, ki imajo opraviti s slovensko literaturo v srednji šoli, tožijo, da dijaki sila težko pridejo do knjig, zlasti še do takih, ki bi o?-: i■><-. >- Novoletna pravljica »Čebelice« s 4 večbarvnimi podobami in številnimi risbami — Mar« Kraljeve aa SO dinarjev. * Naročajte pri Mladinski knjigi, Ljubljana, p. p. 38 * * • V knjižnici »Sinjega galeba« Izidejo znamenite C a p k o v e pravljica. • Devet povesti ln ena z risbami po oroglnalu. Vrano« Koblar dela tudi primemo komentirala ln približala. Slavisti pravijo, da je sedem suhih let zdaj za Klasje mimo, naj bo torej novi, dvojni zvezek, novo dobro znamenje na poti do uresničitve edinstvene zamisli, ki se ji pravi »zbirka Klasje«. Toliko je bilo najbrž treba povedati o Klasju že zaradi same osvežitve spomina. V novem zvezku Klasja nadaljuje dr. France Koblar svoj pregled slovenske dramatike. V prvi knjigi Je že obdelal starej.o slovensko dramo, tokrat pa se ukvarja z novejšo — z dramo v razdobju naturalizma in simbolizma. Skromno povedano: delo dr. Franceta Koblarja, dolgoletnega in zanesljivega gledališkega kritika ter enega najboljših poznavalcev gledališke literature, teorije In prakse, je prvi poskus, sistematično, razvojno opredeliti pota slovenske dramatike ln nakazati njene značilne postaje ln poteze. Ta študija pa bo najbrž še za dolgo časa tudi edini vodič po slovenski gledališki literaturi, ki še zdaleč ne bo zadovoljil samo pedagoga ln dijaka, ampak tudi slavista ln gledališčnika. 8e ena odlika študije: Izredno pregledna je, nazorna, razumljivo pisana, a hkrati temeljita ln poglobljena. Klasje — upajmo, da gre tokrat v resnlel za novo rojstvo — Je s pregledom novejše slovenske drame dr. Franceta Koblarja krepko zadihalo! Mitja Mejak ROMAN 0 MADŽARSKEM LEGENDARNEM JUNAKU Velike spremembe v političnem ln družabnem življenju na prehodu od 19. na 20. stoletje bo rodil« tudi v madžarski literaturi dve novi Imeni, dva reformatorja — v liriki Endreja Adyja, v epiki Zlgmonda Morizua, avtorja romana »Sandor roža«. Pisatelj je doma na bregovih gornjega toka Tise. Po šolanju v Debrecinn in po dolgem napornem delu v redakciji peštansklh časnikov postane priznan madžarski pisatelj šele po letu 1908, ko objavi novelo »Sedem novčičev« v časopisu »Nyugat«. Vsa madžarska kritika ga je priznala za velikega umetnika in njegov sodobnik veliki pesnik Endre Ady Je napisal o njem: »Ce bi mi bili angleška kolonija, bi napisal to, kar so iz Indije pisali v Oxford o Kiplingu: v primeri z Londonom s« dviga nova zvezda na vzhodu.« Delo tega pisatelja J« zelo mnogovrstno. Od romana in drame vse do feljtona; zajema snov iz vaškega življenja, iz malomeščanske družbe v trgu in iz življenja tedanje vladajoče kaste. Najbolj znana njegova dela so: »Bodi dober vse do smrti« — Izšlo v hrvatskem prevodu 1950 — »Bogu za hrbtom« — Izdala Zabavna biblioteka v Zagrebu 1931 — »Zlato v blatu«, »Rosna roža«, »Rodbina« i dr. »Sandor roža« je zadnje njegovo delo, ki pa ni končano. Napisani sta samo dve knjigi, nato je avtorju smrt pretrgala življenje ln s tem niz del, ki jih je dal madžarski literaturi. »Rota Sandor« — strah in trepet persekutor- Jev in ljubljenec ljudstva, zgodovinska oseba, znani bečarski vodja, ki je umrl 1878 v szamo-suyvšrskem zaporu ln je kasneje postal madžarski legendarni Junak — je osrednja oseba tega dela. Vendar Je celotno delo zasnovano dosti širše, kot bi po naslovu pričakovali. To ni zgodba enega junaka, temveč Je pripoved madžarske puste, ki poje in vriska, toži ln Joče s svojimi bečarji (bečarji so Junaki, sprti z oblastjo, ki pomagajo ljudstvu proti tiranstvu vlade), nemešl, persekutorjl in tlačani. Krivice, ki se gode siromaku, neusmiljenost perseku-torjev, večno preganjanje bečarjev in boj teh proti oblasti, vse to je našlo odmev v srcu Morizca Zslgmonda ln ustvaril Je verno podobo romantične madžarske puste. V delu nas posebno pritegne cela vrsta krepko očrtanih oseb, vseh stanov in najrazličnejših karakterjev. Seveda nam Je od vsega začetka najbolj simpatičen junak Sandor v svoji borbi proti krivicam oblasti, v lepi bratovski ljubezni in seveda nič manj v ljubezni do sicer ne preveč lepe Jullške. Vendar Je ta tema hajdukov in njim podobnih že precej znana in nas zato pritegne samo še narodni kolorit, ki Je važen atribut skozi vso zgodbo. Roman Je napisan tu in tam precej napeto, v celoti pa se pripoved večkrat zatakne, ker gre avtor v nadrobno opisovanje tedanjih političnih In družbenih razmer. Torej — alfdldska pusta, peaprostl ln včasih grobi njeni prebivalci, boj bočarjev s perseku-torji, poveličevanje Junaka Sandorja ter tu in tam malo ljubezni, čiste, naravne, nagonsko močne, vmes pa prikaz hinavske vladajoče kaste, ki skuša celo bečarje pridobiti v svoj umazanj posel — izžemanje siromaka v lastno ; korist. To Je vsebina romana. Mislim pa, da je za bralca najbolj vabljiva madžarska svoje-vrstnost, način življenja naroda, ki nam Je geografsko precej blizu, a ga vendar tako malo poznamo. Knjigo Je Izdal Slovenski knjižni zavod, prevedel pa Stefan Berberič. France Jamnik Domače anekdote TRI ANDRICEVE Eden največjih sodobnih Jugoslovan škili jzr-povedniikov, srbski pisatelj dr. Ivo Andrici, je po poklicu diplomat in po rodu Bosanec. Združuje v sebi bosanski humor z bosansko in diplomatsko modrostjo. »FRANCUZI I PEJZANI« V Beogradu se je v zadnjih letih zaostrila umetnostnoideološka borba med modernisti — svetovljani in med tradicionalisti — domačim. Slednji so dali prvim, ki se oslanjajo predvsem na francoske avtorje, vzdevek »Fran-cuzi<, ti pa tradicionalistom vzdevek »pejzani* (paysans — kmetje). Ta spon je prišel do najbolj vidnega izraza ob dveh odrskih uprizoritvah. Beograjsko »Narodno pozorište* je uprizorilo Njegošev »Gorski vijenac* v Placvicevi dramski predela/vi, »Beogradsko savremeno pozorište* pa Anouil-hovega »Popotnika brez prtljage«. »Francuzi* So napadali »pejzane* kot starokopitneže in »pejzani* niso ostali »Francuzom« dolžni odgovora. Skupina mladih književnikov, ki se v tem gporu ni spoznala, je obiskala Iva Andrica in ga vprašala, kako on sodi v tej stvari. •Bilo bi dobro, da ki pejzani naužili francuski, a Francuzi — srpski«. ANDRIČEVA SALOMONSKA RAZSODBA V prvih letih po osvoboditvi je skupina mladih srbskih književnikov in slovstvenih zgodovinarjev zaprosila Iva Andrica, da bi jim predaval in prikazal nekaj svojih misli o književnosti. Andrič se je povabilu ljubeznivo odzval, povedal veliko zanimivega in poučnega, a na vprašanje, ki je takrat jugoslovanske, zlasti mlade književnike najbolj vznemirjalo, namreč, ali je socialistični realizem zares edino zveličavna formula za pisatelja, ni odgovoril. Po predavanju mu je eden izmed mladih postavil konkretno vprašanje: kaj sodi on, Ivo Andric, največji živeči srbski pisatelj, o socialističnem realizmu in njegovi edinozveličav-nosti. Andrič, ki je gledal na podobna vprašanja s širokih perspektiv konkretne izkušnje, se je sprva izmikal direktnemu odgovoru. Ko pa so le pritiskali nanj in hoteli izvedeti od njega, kakšen naj bi bil ta socialistični realizem, jim je odvrnil kratko in jasno: »Kakav socializam — takav realizam!« SLOVENSKA GOREČNOST IN BOSANSKA MODROST Med danes že historično zanimivimi 'trt psihološko poučnimi poizkusi neposredno po osvoboditvi je bil tudi ta, da se pišoča mladina tudi v poeziji usmeri v kalup neposredne socialistične izgradnje. Beseda ljubezen je bila toliko kot črtana iz poezije, njeno mesto naj bi bila zavzela kramp in lopata. Nihče ne bo oporekal dobronamernosti take preusmeritve, saj se je z njo hotel doseči čim hitrejši razvoj socialistične izgradnje. Toda poezija ima svoje notranje zakone in srce mladega človeka, zlasti če je poet, tudi. Tako so mladi slovenski pesniki, čeprav so se s prepričanjem in tudi srcem udeležili graditve vseh mladinskih prog, še vedno sestajali z dekleti in z njimi zahajali v svoj tivolski paradiž. Pisatelju Mišku Kranjcu, ki je bil posebno goreč pobomik tako nove preusmeritve poezije, ni šlo v račun, da zahajajo mladi pisatelji in poetje po opravljenem delu vsak večer s svojimi dekleti v tivolski park. V družbi književnikov, kjer je bi! tudi Ivo Adrič, se je nekoč ognjevito razvnel in dejal: »Da zahajajo enkrat na teden v Tivoli, naj jim bo, sami smo bili tudi mi nekoč mladi. Toda tile fantje zahajajo tja vsak večeri To je pa vendarle prehudo!* Ivo Andrič: »Kako ko može, druže M iško N Vladimir Bartol REŽISER DEBEVEC IN VRTOGLAVICA Režiserju Cirilu Debevcu so nekoč prijatelji zamerili', češ da bi lahko več delal kot sicer dela. Malo za šalo, malo za res, Eden izmed njih mu je svetoval: »Poglej malo sam vaseU Vselej prisebni režiser se brž odražat »Ali ne veš, da človek, ki ima vrtoglavico, ne sme gledati v prepadla m Nastop mladega violinista V četrtek 2. decembra bo poleg mlade umetnice, pianistke ZDENKE-LUKEC-CARJEVE nastopil na izrednem koncertu Slovenske filharmonije v Ljubljani tudi mladi violinist DEJAN BRAVNIČAR. Mlad! Dejan, ki Je sin znanega slovenskega skladatelja Matije Bravničarja, Je začel violinski študij že s svojim sedmim letom pri zaslužnem vzgojitelju našega mladega violini-stičnega rodu prof. Franu Staniču, po treh letih je kot devetleten deček z odliko absolvl-ral Srednjo glasbeno šolo pri Akademiji za glasbo (odnesel že med študijem dve nagradi) in se leta 1950 vpisal na visoko šolo Akademije v razred prof. Karla Rupla. Leta 194* Je uspešno nastopil v Beogradu s težavnim Bruckovlm koncertom za violino ln orkester, dve leti pozneje samostojno koncertiral v Kopru in Piranu, letos spomladi j« nastopil na H. študentskem glasbenem festivalu v Zagrebu ln v Ankari, pred kratkim pa je kot najmlajšl udeleženec ln edini violinist dobil nagrado na tekmovanju glasbenih umetnikov v Skoplju. V četrtek bo Dejan Bravničar Igral celoten koncert v D-duru za violino ln orkester Čajkovskega, enega najlepših in tehnično najzahtevnejših violinskih koncertov. Mladi, mnogo obetajoči violinist se bo nedvomno tudi tokrat odrezal, čeprav mn Je vred dobrim mesecem bilo komaj sedemnajst let... »TT« STRAN 2. XII. 1934 l Zdaj tM več m ■ litim orglic pod (vodim oknom. Saj J« tako vseeno, Jutri odpotujem. Ko p« tem prišel v to zanikrno meetece, ki s« ml Je takoj zamerilo i rvojo pu-ščobnostjo, tedaj semn Jih slišal že prvi večer. Ne bom zvedel, kakšna zgodba »e »kriva za vsem tem, niti ne, kako M Je končala, vendar me vznemirja kakor knjiga, ki J« človek prebere ln mu zapusti občutek, da glavno ni povedano ln da mora to odkriti sapi. V glasu orglic Je bilo nekaj, kar me Je hipoma zdramilo Iz enoličnosti ln vzbudilo v meni občutek neke praznin«, ki Je hotela biti Izpolnjena s tem zvokom, in ob&la me Je Želja stopiti k oknu, stopiti Se naprej, doli na ulico ln vse dalje za zvokom orglic. Ta želja se je porodila neodvisno od treznega hotenja, saj sem vedel, da klic orglic ne velja meni in da nima z menoj nobene zveze. Ne vem, če Je bil to napev kakšne pesmi. Vem samo to, da me Je želja, slediti temu klicu, minila šele tedaj, ko so orglice utihnile. Spomnil sem se, da v Indiji tako vabijo in omamijo kače in dolgo v noč nisem zaspal. Drugi večer ob istem času sem zaprl knjigo in se nasmehnil. Ujel sem odtenek svojih misli, ki so se ukvarjale t željo, da bi s« orglice spet oglasile. Čudno, trenutek za tem sem jih res zaslišal ln planil k oknu. Bilo je deževno ln vetrovno vreme. Na koncu ulice je nihala samo ena cestna svetilka in komaj sem s pogledom ujel postavo neznanca, ki je pravkar smuknil v stransko uličico. Tedaj so orglice utihnile. Vedel sem, da j* zaigral on, saj ni bilo žive duše zunaj. Pozneje je prihajal vsak večer ob istem času. Večkrat •em ugasnil luč in ga pričakoval pri oknu. Prihajal je naglo, se ustavil pred sosedno hišo, zaigral na orglice in Izginil v stransko ulico. Nisem uganil smisla njegovih prihodov, končno me tudi zanimalo ni. Le klic orglic me Je venomer zvabil k oknu. Kmalu pa sem opazil, da r gornjem nadstropju sosedne hlie gori luč in da vsakokrat, kadar se oglasijo orglice, pride k oknu vitka ženska postava. Nikoli ni pomahala z roko, nikoli ni dala kakšnega drugega znaka. LOJZE KOVAClC samo pilila Je la obetate u hip kakor ktp pat stot*. Maj J« neznani orglar savil v stransko ulico. Moja teta Je bila starokopitna ženica, ki )• v—ko Jutro hodila k zgodnji maši ln pred vsakim obedom glasno molila. Ko sem jo vprašal, čigavo je tretje okno v gornjem nadstropju sosedne hiše je osupnila: »Križ božji, Jošt! Saj so vendar druga dekleta... Pošten si in imai svojo i a ročen ko... Ce bd to (vedela tvoja mati!« Ujezilo me je njeno obotavljanje in odločno sem aa- hteval pojasnila. Z užaljenim glasom ml je povedala, da tam stanuje neka Majda lz muzejske knjižnice, ki pa ni nič kaj prida dekle ln da rajši ne govori o njej. Pred vsakim muzejem imam nagonski odpor, ker mi vzbuja neprijeten vtis grobnice predmetov. Tl mrtvi predmeti govorijo o mrtvih ljudeh ln ta govorica Je zelo turobna, če jo skušaš razumeti, zato nikoli nisem hodil rad v muzej. Toda tokrat sem šel... Ko sem jo ugledal pred zaprašenimi policami starih knjig, ki so širile po prostoru zatohel vonj po prhlem papirju, mi je bilo takoj razumljivo, da je to ona. Bila je vpijoče nasprotje vsega v tej »tari zgradbi, nekaj, kar sploh ni spadalo sem notri, kjer go bili mumificirani možgani stoletij. Oblečena je bila, kakor da je pravkar stopila iz zadnjega pariškega modnega zvezka, nosila Je zapestnico lz zlate pene, uhane lz prav take blesteče se snovi, snovi, ki Je zadnje leto preplavila svet — ln tl uhani so imeli obliko dveh diskov, dveh letečih krožnikov — Ironija zadnje ženske mode in okus atomske dob« ... Vprašal sem Jo za neko knjigo in tedaj me Je pogledala ter začela iskati. Njena zapestnica Je žvenkljala, ko Je pregibala rok«, ln ko J« našla knjigo se J« spet zazrla vame. Mnogo je govorila, same vljudnostne puhlice, men« pa Je tedaj spreletelo, da Ima na sebi nekaj kačjega. Nikoli ne bom pozabil tistih zelenkastih oči pod ostrim lokom obrvi, ki so s« upiral« vame kakor dve fosforni točki. Moral sem jih gledati nepremično in če bi tedaj prišla bliž«, bi »tal ln gledal kar naprej, tudi &a bi vi nož na vrat M m M ganM — Imata }• W)t o«, ki omrtvičijo trUv. 8« dan«« na rasa, aalraj sam >a UM tMaH IN kakšna sila m« j« pripeljala k nj«j. HMastr atoaoa sreda!, nlfiasar dognal tat nikoli reč nlaaoi stopil V muzaj«ko knjižnico. Doumel sera samo to, da J« kile argH« valjal nedvomno n J «J. Kadar »em ga odslaj slišal, »a mi J« zdelo, da Jo vidim, kako skrčeno leti na divanu tn s« nenadoma trema ter gre k oknu, kjer umaknjeno obstoji, nakar odpre vrata in gre orglarju nasproti — in njene oči nlaa nič več ostre, zameglijo se ob zvoku skrivnostnih pitčali. Včasih sem »e smejal samemu sebi: čemu me v«« to vanemirjaT C« »em trezno premislil, me ni ničaaar sadri oralo v tem pustem kraju, lahko bi preživel ostanek dopusta kj« drugje. Zakaj potemtakem nisem tel? Spoznal sem, da nekaj pričakujem. Kaj, tega sam nisem vedel. Zdelo M ml je, da te mora nekaj zgoditi, da n« bo fio več naprej to skrivnostno orglanje. Smešno, kako določano »em to čutil v notranjosti ln — čakal. Nekega večera j« Igral da)) kot po navadi. »Zdaj )e prišlo tisto,« m« J« spreletelo, ko sem stopil k oknu. Mestece Je ležalo v objemu čuidovite noči. Sosedna hiša je bila vsa temna, samo njeno okno J« žarelo. Prav nad hišo s« J« razpenjala Rimska ccsta z milijardami svezd, nebo Je bilo posuto s »rebrnim zvezdnim prahom ln razsvetljeno okno je bilo videti kakor del vesoljstva. Spodaj j« stal on, osvetljen s slabotno cestno lučjo ln Igral, Igral zmeraj više, zmeraj bolj presunljivo, kakor da klič« zvezde k plesu. In kolikor j« neumno slišati, res j« bilo videti, da Rimska cesta drsi k njemu ln da ostal« raztresene zvezdic« drsijo prav tako, da vse vesoljstvo drsi v okvir razsvetljenega okna in bo zdaj zdaj zaplesalo ob najvišjih zvokih majhnih, nebogljenih piščali. Kakor odmev sem zaslišal š« «n prelet č«s orglic«, potem J« vse utihnilo. Neznanec J« zavil v stransko ulico, mene pa Je spreletel nagonski trepet: zdaj s« bo nekaj zgodilo, nekaj strašnega, nemara s« bodo zvezd«, nakopičene v ozkem okenskem okviru, razpočila; preveč Jih J« in nimajo več prostora... Z žvenketom so se usul« tip« ■ njenega okna na ulico. Zagledal sem črn« postave v »obl, zdelo s« ml J«, da plešejo vragi svoj divji ples, zaslišal sem nerazumljive krike ln tope udarce ter planil lz svoj« sobe po stopnicah na ulico. Vedel sem, da moram takoj nekaj storiti, da moram pomagati, drugače bo prepozno. Toda kako? Ko sem pritekel lz hiše, s« J« ravnokar zaslišal nj«n krik, blazno vreščeč krik, kot lahko zakriči samo ženska v smrtnem strahu. Potem Ja zavpila: »Stran nož!« in takrat sem zakričal tudi jaz: »Halo! Kaj t« dogaja tam zgoraj k i !■ IvJ« Je povsod. Ivje Je na drevju, ivj« J« na oknih in strehah hiš, ivje Je na železnih ograjah, trave ob reki so bele od ivja, most je bel od ivja, klopi so bele od ivja. Sedim na klopi ob reki, bre2 šala, z glavo med ovratnikom svoje bedaste suknje, ki ima barvo prazne pivske steklenic« in po hrbtu me stresa mraz. Jaz sem mlad človek lz epoha televizije ln raziskovalcev vsemirja, sedim na klopi ob dolgi, dolgi ulici in po hrbtu me stresa mraz. Onstran reke poslušam železnico, kako momlja in mrmra v rumeni november. Sem nekoliko nebogljen ln divje otožen mladenič lz generacij«, ki ne pozna globine. Vse kar Imam, Je črno srebrni vžigalnik in zavojček Drave. V žepu Imam še petdinarski kovanec. Ce bi imel stanovanje, bi ta denar vsak večer lepo odrgnil t krpo, da bi s« svetil, kakor samo sonc«. Toda jaz nimam stanovanja: enkrat spim pri Ciletu, potem spim pri Vulstu, včasih spim pri kakšnem dekletu in včasih na kakšnem seniku. Znam odlično kleti in prebiram športne strani naših časopisov, hodim v kino ln imam rad kovbojske film« in po šest mesecev žvižgam en šlager, ker ne smem govoriti. Podoben »em pohabljencu: govoriti ne znam, toda žvižgati znam. Zdaj žvižgam OJ pet zamorčkov šlo je na ta Ljubljanski »rad in sapa pušča sled Ir. ta sapa Je kakor življenje, ki odhaja iz mene in se spet vrača. Ko življenj« odhaja, odhaja z njim tudi vsa druga navlaka in postajam sama čista popolnost ln ko spet vdihnem zrak, sem to spet Jaz, drzni fant na starem dirkalnem kolesu, ki se prebija skozi oblake na nebu s petdlnarskim kovancem, z zavojčkom Drave in z vžigalnikom, ki ml rožlja v žepu. Da, tudi kolo imam, saj sem doma v mestu koles. Toda nimam stanovanja: včasih spim pri Vuletu, včasih pri Ciletu, včasih pri kakšnem dekletu. Dekleta so revna, enkrat na dan Jedo, da si lahko privoščijo Jopico s holandskim ovratnikom ali ameriško trajno, prvega v mesecu gredo na torte v slaščičarno — oj slaščičarne spomladi in dekleta ob mizicah, ki se bašejo s tortami in Indijančki z mrzlo kremo — in potlej devetindvajset dni v mesecu stradajo, da sl lahko kupijo ceneno obleko ali opanke, ki jih nosijo njihov« prijateljice. Elegantna in čudovita »o dekleta v našem mestu. In vse imajo iste snažne ln nezakurjene sobice in različne postelje — ene so majhne otroške, drug« so velike in težke kot sarkofagi, tretje »o črne vojašk« ali bel«, bolniške, četrt« so nežne in rumene kot trobentica lz medi in z obročki ln kadar ljubiš dekle na njej se sliši zvončkljanje obročkov do parka in težka gospodinja se v svoji »obl obrne na svoji težki postelji in potem momlja za steno, tiho, kakor telefon. Krasno Je ljubiti dekle do Jutra, do štirih v njeni temni sobici, zunaj pa je mraz, hiše stoje »podaj na pločniku, kakor ladje v pristanu in ti brezdomec, sl ponavljaš: Raj, raj, raj. Bila so različna dekleta, ki sem Jih ljubil. Prvi Je bilo ime Beba in bila Je podobna ciganki s svojimi rranječrnlmi lasmi ln hripavim glasom cipice. Potem Je bila druga, plavolasa ln dolgonoga Ceta, ki me je grizla, In mala živčna Veri z nogami, ki so plesale, kakor bobnarske palice in s čisto redkimi prednjimi zobmi. Razšla sva se, ko je nekoč iznenada prišel njen mož. In potem Je bil* Sonja t obilnimi boki in divjimi lasmi, ki je dišala po mleku in ki je v Beogradu kot brigadirka na tramvaju na glas prepevala herojsko pesem s osem »to verzi. Zjutraj sva leža'a v njeni veliki snežnobeli postelji, kakor v bolnišnici ln poalušala Ičebet vrabcev na okenski polici. Bila So različna dekleta, toda rešitv« ni bilo nikjer, bila je le •na izje«.1*. Ne rešitev, le Izjema, moj dragi Velo. Vse dekleta »o bila revna, lepa ln neumna, toda Majdo sem Imel naJraJJL Zvečer se )« stisnila k meni vsa treaota M od mrrea v svoji rožnati prasketajoči komblnežl, ker tri nikoli zakurila. Bilo ja mraz ln dobro Ja bilo, da J« Imela košček ruža, a katerim »1 j« namazala ustnic« ln v mesečini je bil to majhen rdeč ogenj, majhna peč, ki naju J« grela. Grela sva s« ob njem do svita, včasih do večera in potem sva šla ven in od strašne lakot« sva zajedla ves denar, ki sva gs polovila po žepih, v kotu kak« zadimljen« gostilne. Ce sva potlej še občutila strast — in občutila sva Jo zmeraj, ker j« bila bela zimska noč, ali ker Ja bila rjava poletna noč ln noč J« samo za ljubezen, popivanj« ali spanje, občutila sva strast, ker so bili pločniki samotni, ker sva slišala ns vogalih, kako ss dekleta režijo ln fantje žvižgajo, ker je mačka zbežala čez ulico, ker so bila hišna okna zastrta, ali pa, ker »e Je z nama enostavno zgodilo isto kot z vsemi drugimi: hotela sva živeti. Tukaj, na tam mestu. Torej; nisva želela mnogo. V tistem, kar sva objemala z rokami, Je ležal vsa rret tn zjutraj naju Je spet prebudilo »to in sto glaeov dneva: dekle, ki Je spodaj snažllo okna ln si zraven prepevalo, kanarček v gospodinjini kuhinji, ki Je prepeval -d -1 -Ju -Ju, zvonenje kolesarjev ln hrup ročnih vozičkov, avtomobili, ki so brenčali, zavirali in poskakovali, nekdo, ki je sekal Chopina na klavirju ln stara gospa nasproti, ki Je na glas štela ln udarjala takt z nekim trdim predmetom. — Tvoji lepi lasje — sem rekel Majdi. Ležala je zraven men« gola, rjava ln gladka ho* kip, mala trde prsi so sa Ji sunkovito dvigale ln padala, črna, poievna oči so JI žarele od mačje moči in sdranrja. — Ali boš vedno ostal? Je rekla. — Tvoji lasje dišijo, kot mokr« v«j« — H> — Vedno? — Je rekla. — Vedno? — »em ponovil sa a}«. — Da, vedno? — J« vprašala. — Zmeraj! — sem rekeL Ivja Ja vsapovsod. Most j« bel od Ivja, trave so bela od ivja, ln vendar v Somraku vidim velik rdeč papir na reki, ki je na sivih valovih priplaval mimo. Prižgem Dravo, po hrbtu me stresa mraz ln noge imam ledene kot kamen. Na Jesen ml Je Majda dala svoj rdeči šal, ker me je bolelo grlo, in tako sem hodil z njim okrog, toda danes zjutraj sem ga pozabil. V dvignjen ovratnik stiskam svojo ozko glavo, zadaj postriženo, da sem videti kot konj t svojim ozkim tilnikom, kadar nimam pokrivala ln tiho žvižgam predse: Oj pet samorikov šlo Je... Nekdo gre mimo. Vem, da Je Pavle. Z njim m bo Mtjda spomladi poročila, ker ima Pavl« denar, ker hočejo njeni starši tako in ker ga ne ljubi. Ves »vet J« bel od ivja in v hišah Iz kock se prižigajo luči — okna »o kakor oči v mraku. Danes Je sobota in Pavle se je pripeljal k Majdi. Pavle J« visok in »uh, kakor pajek, in dolgih nog, na rokah Ima grozansko velik« volnen« rokavice — palčnike ln z njimi maha sem in tja, kakor z loparji za tenis. Včasih sl seže nazaj k uhljem, da sl/jih ogreje in potlej spet maha s rokami, ko gre vzdolž reks ln mu rdeč Majdin šal vihra okoli tenkega vratu. Kadim cigareto in gledam Pavla ln velik rdeč papir, ki plava vštric njega spodaj na rekL Potem se zasmejem li vsega srca: Jaz sem nekoliko nebogljen in divje otožen mladenič iz epohe Jazza ln vsemtrsklh raziskovalcev ln navkljub vsemu verjamem v bodočnost, čeprav M tu pa tam zasmejem s pločevinastim smehom, kakor Igralci v radiu. Verjamem ta hip, ko se vozim na svojem starem kolesu po dolgi ulici ln pazim, da m« n« zaloti plavi fant, ker nimam luči na kolesu, niti ognja v duši ln n« denarja v žepu, ta trenutek verjamem v bratstvo ljudi, čtprav danaa n« bom spal v topli sobi, čeprav danes n« bom »pal niti pri Ciletu niti pati Vuletu niti pri kakšnem dekletu. Toda kljub vsemu temu Idealistični mladenič š« vedno sanja, kako bodo ljudj« nekoč sarvrtell kazale« na aali uri sa selo stoletje naprej. STRAN t. XII. UM ►TT« PfSfJ InJTfS OS2S m m&m mm Kuri bejsvo srca Js hotelo »tori ti nocoj za svojega grškega pobratima nekaj velikega, nekaj nezaslišanega, kar naj bi presegalo prijateljstvo ln ljubezen, ter nekoliko ukrotilo, nekoliko razveselilo mračnega, neusmiljenega človeka. Napenjal J« možgane ln v mislih preiskal vso hišo od vrha do tal, kj« bi mog«l najti stvar, ki M )• podaril pobratimu. Stare zlatnik« iz skrinj«, s srebrom okovano orožj« s stene, lahko volneno ln svllsno tkanino, sods iz kleti — kaj naj bi mu dal? Nenadoma sc mu splaval« misli proti leseni mreži zgoraj — natal J« svoj najdragocenejši zaklad ln ss nasmehnil. »Nocoj storim nekaj, da ts razveselim,« Js dejal N url, »nekaj, česar še nikoli ni storil Turek sa drugega, rasen sa svojega brata.« Kepten Mihael ga J« pogledal, vendar »1 rekel Znova si Ja nalil sllvovics. Nurl J« vstal ln stopil proti nizkim vratom, ki se vodila v žensko sobo. »Marija!« J« saklicaL Po stopnicah j« prihitela star« Mavrlnja. Bila Je !»-Srpana in brezzoba ter suha kot bobovka; okoli vratu Je nosila majhen zlat kril »Povej svoji gospodarici, naj »utrne mandoMne ta ss potrudi sem!« Presenečena Mavrlnja J« prestrašeno dvignila svojs mežikajoče oči ln ga pogledala. »Pojdi!« Je savpil ln Jo nagnal li sobe. Kepten Mihael Je odstavil kozarec, ki ga j« bil že skoro pritisnil k ustnicam, in se obrnil k Nurl Ju. »Kaj naj to pomeni?« Je vprašal jezno. »Da se razveseliš, pobratim. Zaupam ti.« »To ni razveseljevanje. Sramota zate kot moža, sramota tudi za tvojo ženo, ki se bo pokazala tujemu moškemu, in sramota zame, če bi dvignil oči k njej.« »Zaupam tl,« je jecljal Nuri. Bilo mu J« ž« žal, pa s« Je sramoval, da bi umaknil svoj načrt. Vstal je tn položil s puhom napolnjen« blazin« na malo zofo v kotu ln še eno k steni, da bi se mogla ha-numa mehko nasloniti. Tudi Kepten Mihael Je vstal in privil svetilko, da se Je razlil po sobi rahel somrak Izza pasa je potegnil majhen molek lz črn« ebenovln«, se začel z njim nervozno Igrati ln strmeti v tla. Zgoraj v sobi so se zaslišali ženski glasovi ln nagli koraki, vrata so se zapirala in odpirala. Slišati je bilo, kako teče voda iz pipe. Nato J« nekdo razlil vodo. Potem J« bila nekaj časa tišina. Kepten Mihael Je dvignil o«. »N« bo psice,« Je po-mlslll. »Cerkezlnja je divja, gotovo se brani. Tem bolje. Tisočkrat bolje. Kateri zli duh me zadržuje tu? Greml« Tisti trenutek, ko Je hotel vstati, so zaškripale stopnice. Stopnica za stopnico Je dala svoj glas. Slišati Je bilo veselo žvenketanj« verlžla ln kamenčkov. Nuri bej J« pohitel k nizkim vratom ln Jih odprl ter položil v pozdrav roko na prsi, os ustnic« in na č«la» Nike Kaaantsakls Ja eden največjlk pisateljev današnje Ordlja. Njegovi romani, posebne »Ortkl pasijon«, »Alekals Zorbas« ln »Svoboda ali smrt« so prevedeni ie v mnoga svetovna Jetike. »Dobrodošla, Emini,« Je rekel nežno, »dobrodošla!« Med vrati se Je v poltemi prikazala mlada žena, katere obraz Je bil tako mesečevo okrogel kot Nurljev. Vzbujal Je slutnjo po masti ln beli koži telesa. Velike poševne oči, pobarvana lica, ustnice, obrvi tn trapalnlce. Nohti ln roke so bile rdeče nsmazane ■ cimetom. V rokah Je kot otroka držala majhno, lesketajočo te mandolino. Postavila Je elegantne nožlco v rdečem copatku naprej, stegnila vrat in zagledala senco moža, ki Je padala proti vratom. Naredila s« J« kot da s« J« prestrašila, ln glasno vzkriknila. »Nič se n« sramuj, gospodarica,« Je rekel Nuri tn Jo prijel pod pazduho. »Moj pobratim J«. Kolikokrat »em tl dobro govoril o njem. Kepten Mihael. Najina srca »o nocoj težka. Pridi, naredi nama veselje, da zaigraš na mandolino ln zapoješ pesem 1* tvoje domovine, da se razveseliva. Zato sva te prosila, gospodarica, da stopiš po stopnicah k nama.« Kepten Mihael je poslušal in gledal v tla. V pesti Je stiskal molek, kot da ga hoče streti. Mnogo Ja bil že slišal o lepoti Cerkezlnj«, o njeni divjosti ln njenem petju, ki Je včasih opolnoči prodiralo o bajramu skozi gosto leseno mrežo ln pretresalo četrt. Tedaj so se v temi zbirali na vogalih ulice turški in krščanski ljubitelji petja, da bi jo poslušali. Vsi so zdihovali kot telički, toda Nuri Je pazil, da »o bili daleč od lesene mreže. Z rokami J« objemal Eminlne prsi ln bil ponosen, kot da objema ves svet. Kepten Mihael Je čutil po težkem moškatnem vonju, ki se je Širil, da stopa hanuma naprej in da Je prišla do kota, kjer JI je pripravil bej ležišče. Sla je mimo njega. Njene oči so se zasvetile In ga pogledale. To sekundo je tudi Kepten Mihael dvignil oči. Njuna pogleda sta se srečala. Nato sta se takoj divje ločila. Hanuma je sedla na blazine ln prekrižala noge. »Kakšna tema!« se Je zahihitala. Hotela J«, da bi Jo videla. Nurl bej J« zopet vstal ln odvil svetilko. Po sobi se je razlila luč, da so zažarela lica, roke In lahno zakrivljeni, rdeče pobarvani podplati Cerkezlnje. Kepten Mihael Jo J« skrivaj gledal. Pa Je takoj zopet povesil pogled ln zdrobil v pesti dvoje Jagod na svoJ«ra molku. »Dober večer, Kepten Mihael,« J e rekla Turkinja ln nosnice so ji zadrhtele. »Dober večer, Emini hanum, oprosti.« Olaa, ki J« prišel možu iz grla, Je bil hripav. Hanuma se J« zasmejala. Daleč v njeni domovini »o delal« žauske s n«zagrnjenim obrazom poleg moških ln Mahoma Je vse potihnilo ln jaz »em stekel v straask* ulico ln z razbijajočim srcem obstal pred vežnimi vrati. »Kaj me navsezadnje to briga? Zakaj s« sploh vmešavam?« sem pomislil. Tisti hip je nekdo zacepetal po stopnicah in odprl vežna vrata. Umaknil sem se, zato ms ni takoj videl. Bil Je orglar. Držal je eno roko če* oči in z drugo hlastno segel v žep... »Moram ga zadržati,« me Je prešinilo, a le je nekaj izvlekel iz žepa, treščil na tla In poteptal. Zahrestljalo J« — tedaj sem vedel: pohodil J« orglice. Nato me J« opasti. Videl sem njegov suhljati ob ras la pošastne oči, oči fantasta, fakirske oči... Iz ustnic mu ja curljala kri, vendar se ml je na vsa usta zarežal. »Kaj pa bolščite vame? Vam ni kaj prav?« »Ah nič, samo mimo grem,« sem kolikor mogoče mlitM odvrnil. Odšel Je, skoraj zbežal Je. »Ubil Jo Je,« sem zaključil, »brez dvoma Jo je ubil... Tudi fakirji ubijejo kačo, k« noče več ubogati.« Počasi sem stopil nazaj na glavno ulico. »Zdaj moram na milico, prijaviti umor...« Tisti hip sem razločno, kakor da govori v neki velikanski dvorani, slišal na ulico njen razburjen, a vendat odločen glas: »Veni Nikogar nočem vač videti, nikogar! Živali stel Tudi tebs nočem več videti, nikogar, nikogarl Poj dl I Vea Is moje »ob«, sem rekla!« Vrata so s« zaloputnila. Na cesto je stopil tretji človek ter Jo mahnil v drugo smer. Tretji človek — tega nisem nikoli videl. Kaj ji je bil, kdo je bil? Čudno: tretji človek... Se v »obl sem nekaj časa premišljeval o tem, potem me Je minilo. V življenju Je nešteto važnejših stvari, ki jim človek ne pride do dna, zakaj bi sl trapil možgana t tako malenkostjo? Teta mi je drugo Jutro rekla: »Si alllal pomoči, kaj so počeli? Vidiš, takšna J« ta ženska ...« Jaz pa nič ne vem, kakšna je bila ta ženska. Tudi zvedel n« bom, ker nočem zvedeti. Saj sem bil popolnoma neprizadet tujec pri vsem tem, le orglic mi Je žal. Zdaj Jih nič več ne slišim pod svojim oknom. Saj je tako vseeno, Jutri odpotujem iz tega zanikrnega mesteca in ne vem, če se š« kdaj vrnem. ===. Šale ■ BLED »Videti rte, kot bi bili zaljubljeni!* Nagovorjeni naglo potegne robec m n obriše usta, nato pa šepne: »Jt ie prot?* * PRI ZDRAVNIKU »Vnemite zdravila in si pri tem mislite, da pijete pivo.* •Ali ne bi rajii vzel pivo m bi si mislil, da je zdravilo?* PRVA POMO0 Dva prijatelja te sreloita. »Kjt ti J>a bil tako dolgo?- »V tečaju za prvo pomol.* »Sijajno/ Daj mi za prvo pomol J00 dinarjev.* kot oni okobal sedel« na konju. Tam Je užival moški žensko in ženska moškega do sita. Toda že kot otrok« so jo odpeljali. Oče jo je bil prodal staremu paši v Carigradu, pozneje pa je prišel ln jo ukradel ta kretski bej in Emini ni nikoli živela z moškimi, se nikoli ni nasitila moškega diha. Zato so Ji vsakokrat, kadar j« srečala moža, drhtele nosnice kot lačni živali. Dnev« ln dneve Je čepela za leseno mrežo ter gledala fante, Turke ln kristjane, ki so hodili mimo, in v prsih Jo je bolelo. Kadar Je, tesno zavita v svoja svilena oblačila, šla na sprehod, ln se je plazila za njo njena dojilja, stara Mavrlnja, Je rada hodila mimo kavarn, polnih mož, ali stopila v pristanišče, kjer so bili predrzni nosači ln mornarji, pa še skozi trdnjavska vrata, skozi katera »o prihajali ščetlnasti, neumiti in prepoteni kmetje. Tedaj Je vlekla Cerkezlnja zrak vase ln s« ni mogla nasititi moškega smradu. »Pri Bogu,« se Je okrenlla nekega dne k stari dojilji« »pri Bogu, Marija, č« ne bi smrdeli, se ne bi ozrla, da Jih polladam.« »Koga, otrok?« — »Može. Kako st zmogla, ko sl bil* mlada?« — »Verovala sem v Kristusa, otrok,« j« reki* stara Mavrlnja ln vzdihnila. Molče Je opazovala Kepten« Mihaela. Kolikokrat ln t kakšnim ponosom Je govoril bej o možu, ki sedi zdaj pred njo! Cesa še ni slišala o njegovih junaštvih, o nje* govem pijanstvu ln o njegovi divjosti! Tudi to, da ni hotel n« govoriti ne slišati o ženskah! Zdaj je bil pred njo. Njen mož ga Ji Je bil pripeljal. Nosnice so se Ji poželjiv® tresi« ln strastno vdihavale vase zrak. »Emini, gospodarica moja,« Je rekel Nurl bej, »zapoj nama v veselje čerkeško pesem, da pozabiva žalost sveta. Dva moža sva tu, usmili se naju.« Hanuma se Je zahihitala. Položila ji Je mandolino * naročje, Jo nekajkrat krepko prijela in vrgla glavo nazaj. »Kaj nama boš zapela, gospa?« Je vprašal srečni bej* — »Kar hočem,« Je odgovorila. Igranje J« postalo živahnejše, ons ps se Je kot pozibavala v polmraku ln vlekla vase zrak. Nenadoma J zažuborel lz njenega naprej stegnjenega grla vodomet osrčja zemlje — glas žene. Hiša se je stresla, v Keptena Mihaela Je trznilo. Kak nemir je nastal v nje™« kako Js zaneslo njegove pesti, njegov vrat, njetfov Scmeresi Mnogftarm fj Wik I l d I DOSEDANJA VSEBINA Zrfaj Ovita Kitty in njen mož, baJeteriolog Walt er Fone v Hrng Kongu. Njun zakon, zgrajen na Kittyni preračunljivosti se je začel krhati po usodni večerji, na katero ju je povabila Dorothy Townsend, žena kolonialnega svetnika. Kitty se je poslej začela sestajati s Charliejem Tovmsendom v Ku-Choujevi starinarnici v kitajskem delu Hong Konga. Prav danes sta se spet sestala, ker je Kilty zaslutila, da moi ve za njene nove ljubezenske odnose.' šele Charliejeva bližina jo je spet pomirila. VPaker je vedel za njeno početje. Kilty je dal ultimat: ali odide z njim na novo službeno mesto — v področje kolere — ali pa bo vložil tožbo za ločitev. Prvo je odbila in celo zahtevala, da sama sproži postopek za ločitev zakona. [!l N: Oledal Jo Je negibno in brez Izraza v obrazu. Toda posluša! Jo Je pazljivo; z ničimer ni pokazal, da so ga fcjene besede kakor koli ganile. »Att veš, zakaj sem te poročila s toboJT« »Zato, ker si se hotela poročiti pred nrojo sestro Boris.« To Je bilo res; toda Kitty se je zazdelo nekoliko Sme in. o, da on to ve. Se bolj čudno pa je bilo, da je v tem trenutku zaradi strahu in jeze začutil* sočutje do Wal-terja. Walter se je rahlo nasmehnil. »Prav nobenih utvar glede tebe si nisem delal,« Je dejal Walter. »Vedel sem, da si površna, lahkomiselna in (»razne glave. Toda ljubil sem te. Vedel sem, da so tvoji Smotri in ideali prostaški in čisto navadni. Toda ljubil sem te. Vedel sem, da si ženska druge vrste. Toda ljubil sem te. Smešno je, če pomislim, kako sem si prizadeval, da bi *e tudi sam veselil stvari, ki so ugajale tebi, in kako sem •a s strahom trudil, kako bi ti prikril, da nisem niti ne-Vednež, niti prostaški čvekač, niti bedak. Vedel sem, kako se bojiš inteligence, in storil sem vse, kar sem mogel, da bi tudi v meni gledala bedačka, kakršni so te obkrožali. Vedel sem, da si se poročila z menoj samo zaradi računice. Voda jaz sem te silno ljubil in mi vse to ni bilo mar. Ljudje, ki ljubijo, vsaj po večini, kolikor sem opazil, gledajo v tem, če jim nekdo ljubezen vrača, žalitev. Postane 'im nevšečno in jezč se zaradi tega. Jaz nisem bil takšen. lkdar nisem pričakoval od tebe ljubezni. Nisem .vedel, lakaj naj bi me ljubila. Nikoli se nisem imel za človeka, ki bi ga bilo mogoče ljubiti. Bil sem hvaležen, ker sem ta lahko ljubil, in bil sem ves srečen, če si bila kdaj tailovoljna z mano in če sem v tvojih očeh uzrl sled blage naklonjenosti. Prizadeval sem si, da ti ne bi bil s Svojo ljubeznijo nadležen; vedel sem, da sl tega ne smem dovoliti, ter sem pazil na vsak znak, ki bi mi razkril, da tl Je moja ljubezen nadležna. Tisto, v čemer večina zakonikih mož gleda svojo pravico, sem bil pripravljen sprejemati kot posebno milost.« Kitty, ki je bila vse svoje življenje navajena samb M laskanje, ni bil še nikoli poprej nihče rekel kaj takega. Srca Ji je zgrabila slepa jeza in ji pregnala strah: imela Js občutek, da jo bo zadušilo; žile v sencih so ji nabreknile in čutila je v njih silen utrip krvi. Ranjena domišljavost lahko napravi žensko bolj željno maščevanja, kakor če levinji odvzamejo mladiča. Kitty, ki ji je brada štrlela nekoliko naprej, se je ta še bolj podaljšala; znenada je postala naravnost grda in oči »o Ji kar potemnele od zlobe. Vendar se je obvladala. »Ca mož nima tega, kar ja potrebno, da bi ga žena Uh ko valjubila, tedaj ul ona kriva, pač pa on,« je dejala fctty. »Soveda.« Njegov posmehljivi ton Jo je ša bolj razkačil. Toda čutila J«, da ga bo £e bolj užalila, če ostane vsaj na videa Kilta*. »Nisem kdo ve kako izobražena, pa tudi na bogve kako pametna. Sem čisto običajna mlada žena. Rada imam Vse tisto, kar imajo radi ljudje, med katerimi sem odrasla. Rada plešem, rada igram tenis in zahajam v gledališče ter imam rada ljudi, ki se ukvarjajo s športom. Popolnoma res je, da sl bil zame vselej dolgočasen in da jne dolgočasijo tudi reči, ki jih imaš ti rad. V Benetkah si me nenehno vlačil po neštevilnih galerijah, čeprav bi bila jaz dosti rajši igrala golf na Sandwichu.« »To vem.« »žal ml je, če sl se v svojih pričakovanjih glede mene ►»»očaral. Na nesračo si ml bil tudi v fizičnem pogledu ledvicaI Gora so se zasmejale. Ravnina je bila vsa rdeča vojakov, preko katerih je divjal Kepten Mihael Nurijevem vrancu, za njim pa tisoči Krečanov s črnimi rutami na glavah, in pred njim nihče. Vasi sp vpile, minareti so se rušili kot posekane ciprese, njegov konj je fio trebuha gazil v krvi... Kepten Mihael ae Ja zgrabil za sence. Nenadoma je bil »vet zopet trden. Zopet je bila tu Kreta, Megalokastro la bajav konak. Tudi bej, ki Je gledal Emino, zdihoval In pil... Duh j« igubll >voj a krila la aa vrnil nazaj v Ječo. Ccrk«iiao grlo ja utihnilo. Nekaj časa ni nihče govoril. Končno se je zganila EminS la pobožala mandolino na kolenih. »Bila ja atara čerkeška pesem,« Je rekla. »Pojo jo 1, Id gredo na vojno.« Muri Ja vstal. Njegova kolena ao ae lahno upogibala. Pristopu Je k ženi ln dvignil čašo. »Na tvoje zdravje, Emlnč,« je rekel. »Tri stvari sem •Ifial od našega muazina, tri stvari je ljubil Mohamed — mu bodi milostljivi — dišave, ženske in pesem. Ti, R»oja Emln6, nama prinašaš vse troje. Da bi živela še Usoč, ša tisoč in dva tisoč Leti« Na dušek ja izpll kozarac, tlesknil z Jezikom in »e •btnil h Keptenu Mihaelu. »PIJ, moj pobratim! Pij tudi tl na njeno zdravje!« Je *<1 ln mu napolnil kozarec. Toda Kepten Mihael Je vtaknil dva prsta v prenapolnjeni kozarec ln Ju z vso silo razprl. Kozarec se je zdrobil dvoja ln »livovka se je razlila po mizi. »Dovolj,« Ja votlo zagodel ln oči to se mu skalila. Srnin« ja vakriknlla. Planila Ja kvišku In z izbuljenimi *&nl gledala Keptena Mihaela. Se nikoli ni videla tolikšne *Ue v rokah moža. Izzivajoče se je obrnila k možu. »AH moreš tudi ti tako, Nurl bej?« je vprašala brez diha. »Ali moreš7 Moreš?« Nurl je prebledel. Zbral Je vso svojo moč v desnici, £> stegnil predse in hotel tudi sam vtakniti dva prsta v kozarec, da bi ga razprl. Toda mrzel znoj ga je oblil — •bupal Ja. Sram ga je bilo pred ženo in mračno je podelal Keptena Mihaela. »Zopet me je osramotil,« je Pomislil. »Na vzdržim več.« Zgrabil Je Emini za roko ln jo stresel kot blazen. ***°Jdi ▼ svojo sobo!« Ja zavpil. »Ali moreš tudi tl?« Je ponovila ln lica so JI gorela, moreš tudi ti? Ali moreš?« »Pojdi v »vojo sobo!« Je drugič ukazal bej, zgrabil •“•ndolino In jo na tisoč koscev razbil ob steni. Corkezlnja se Ja polna prezira suho zasmejala: »Da, mandolino znaš razbiti. Da, Nuri, to znaš!« Zdrsnila Je z zofe ln odšla tesno mimo Keptena Ml-“a*la. Njena obleka se je dotaknila njegove roke. Zopet J* bil zrak poln moškata. Kepten Mihael Je čutil, kako Blu tori roka. 8 prezirljivim smehljajem Je enkrat, dvakrat obkrožila "Urlja, ga šaljlro dregnila ln sa zasmejala. In nenadoma (dirjala proti stopnicam in izginila. ®®*«aek ta rmuu »Svoboda alt smrt«, poslovenil H. B. vselej zoprn. Zaradi tega mi pač lahko očitaš, kolikor hočeš.« »Ne bom ti očital.« KItty bi bila dosti laže opravila z njim, če bi bil besnel in rohnel. Na surovost bi pač lahko tudi ona odgovorila s surovostjo. Toda njegova hladnokrvnost se ji Je zdela nečloveška, zato ga je zdaj sovražila bolj ko kdaj koli. »Menim, da ti sploh nisi moški. Zakaj pa nisi vdrl v mojo sobo, ko si vendar vedel, da sem v njej s Charliejem? Poskušal bi ga bil vsaj premlatiti. Se menda nisi bal?« Toda že v trenutku, ko je izrekla te besede, jo je postalo sram. Walter ni odgovoril ničesar; a v njegovih očeh je videla leden prezir. Na ustnicah se mu je prikazala senca smehljaja. »Morda imam v svojem značaju preveč ponosa, da bi se z ljudmi pretepal.« Kitty, ki ji ni prišlo na misel prav nič, kar bi lahko odgovorila, je skomignila z rameni. Walter je uprl vanjo »voj nepremični pogled. »Mislim, da sem ti povedal vse, kar sem tl hotel reči: če nočeš oditi z mano v Mei-tan-fu, bom vložil tožbo za ločitev zakona.« »Zakaj pa ne pristaneš na to, da bi postopek za ločitev sprožila jaz?« Naposled je Walter umaknil z nje svoj pogled. Sedel je spet v naslonjač in si prižgal cigareto. Pokadil je vso, ne da bi bil spregovoril besedico. Naposled je odvrgel čik in se rahlo nasmehnil. Potem je še enkrat pogledal Kitty. »Če mi gospa Townsendova zagotovi, da pristane na ločitev od svojega moža in če mi on da pismeno izjavo, da se bo najkasneje v enem tednu po pravomočnosti obeh ločitev poročil s tabo, tedaj pristanem, da postopek za ločitev sprgžiš ti.« Nekaj,' kar je bilo v Walterjevem tonu, Je Kitty vznemirilo. Toda samoljubje jo je prisililo, da je njegovo ponudbo sprejela z vzvišeno pozo. »To je zelo velikodušno od tebe, Walter.« V njeno silno presenečenje pa ja Walter nenadoma ,* ► planil v bučen smeh. Kltty Je užaljena zardela. »Zakaj pa se smeješ? Ne vem, kaj bi bilo v tem smešnega.« »Prosim te, da ml oprostiš. Jaz imam pač čisto svoja pojme o humorju.« Nagubančlla je čelo In ga mrko pogledala. Rada bi mu bila zabrusila v obraz nekaj bridkega im strupenega toda nič kaj takega ji ni prišlo na misel. Walter je pogledal na uro. »Ce hočeš še dobiti Townsenda v njegovi pisarni, moraš pohiteti. Ce pa se odločiš, da pojdeš z mano v Mei-tan-fu, tedaj moraš biti pripravljena, da pojutrišnjem odpotujeva.« »Ali želiš, da še danes govorim z njim?« »Pravijo: kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri.« Srce ji je začelo biti hitreje. Ni se počutila slabo, vendar je čutila nekaj, česar si ni znala pojasniti. Rada bi bila pridobila na času; rada bi bila pripravila Charlieja. Vanj ima pač popolno zaupanje; on Jo ljubi prav tako silno, kakor ona njega ... Izdala bi svojo ljubezen, če bi sam6 za trenutek pomislila, da on komaj ne čaka na nujnost, ki ju bo prisilila, da storita odločilni korak... Kitty se je z resnim obrazom obrnila k Walterju. »Jaz mislim, da ti sploh ne veš, kaj je ljubezen. Tl nimaš niti pojma o tem, kako blazno se ljubiva s Charliejem. To je za naju edina reč na tem suetu in pripravljena sva na sleherno žrtev, ki bi jo zahfi&ala najina ljubezen.« Walter s« je samo lahno priklonil in ni rekel ničesar. Ko je z umerjenimi koraki odhajala iz sobe, Jo ja spremljal s svojim pogledom. • • • Poslala Je Charlieju listek, na katerega je bila napisala: »Prosim te, rada bi govorila s teboj. Nujno je.« Kitajski sluga jo je prosil, naj nekoliko počaka; potem Ji je sporočil odgovor, da Jo bo gospod Townsend sprejel čez pet minut. Bila je nenavadno vznemirjena. Ko Jo je sluga naposled popeljal v Townsendovo delovno sobo, ji Je Townsend prišel naproti in ji ponudil roko; šele ko Je sluga zaprl vrata za seboj, je opustil ljubeznive formalnosti, ki so mu bile v navadi. »Poslušaj, draga moja, vsekakor bi bilo bolje, da med uradnimi urami ne prihajaš semkaj. Strašno dosti dela Imam, pa tudi ni potrebno, da bi se dajala ljudem v zobe.« Oplazila ga je z dolgim pogledom iz svojih lepih oči in se mu poskušala nasmehniti; toda ustnice so JI otrpnile, da ni mogla spraviti nasmeha z njih. »Ne bi bila prišla, če ne bi bilo nujno potrebno.« Townsend se ji je nasmehnil in jo prijel za roko. Bila je dolga, ozka in skoraj prazna soba z visokim stropom; stene so bile poslikane v dveh rjavih tonih. Vse pohištvo je obstajalo iz velike pisalne mize, gibljive stolice, na kateri Je sedel Townsend, in iz usnjenega naslonjača za obiskovalce. Kitty se je sramežljivo usedla v naslonjač. Townsend je sčdel za svojo pisalno mizo. Nikoli poprej ga ni videla, da bi bil nosil očala; sploh ni vedela, da jih nosi. Ko je opazil, da se je njen pogled ustavil na njih, si jih je snel. »Uporabljam jih samo za čltanje,« Je dejal. Kltty je šlo na jok; nenadoma, da sama ni vedela, zakaj, so se ji po obrazu udrle solze. Nobenega namena ni imela, da bi ga prevarila, marveč sl Ja nekako nagonsko želela pridobiti njegovo naklonjenost. Pogledal jo je začudeno. »Kaj pa ti Je? Draga moja, nikar ne joči!« Kitty je potegnila iz torbice žepni robec ln poskušala zadržati svoje ihtenje. Townsend je pozvonil; ko je prišel sluga, ga je pričakal pri vratih. »Ce bi kdo povprašal po meni, reci, da sem šel ven.« »V redu, gospod.« Sluga Je zaprl vrata. Charlie se Je usedel na naslon naslonjača in položil Kitty roko na rame. »No, moja draga Kitty, povej mi, kaj s« Je zgodilo.« »Walter zahteva ločitev zakona,« Je odgovorila. Nenadoma ja začutila, kako jn pritisk njegove roke na njenem ramenu popustil. Telo se mu je vzravnalo. Trenutek Je bila tišina; potem se je Townsend dvignil in se usedel spet na stolico za svojo pisalno mizo. »Kaj ml hočeš pravzaprav povedati?« Ošinila ga je z resnim pogledom, kajti Towtuendov glas je bil hripav; videla je, kako mu je v obraz udarila kri. »Imela sem z njim razgovor. Pravkar prihajam z doma. Pravi, da ima v rokah vse dokaze.« »Pa se menda nisi izdala? Nisi nemara kaj priznala?« Stisnilo jo je za srce. »Nisem,« je odgovorila. »Ali si si tega popolnoma za trdno v svesti?« je vprašal Townsend in jo ostro pogledal. »Za trdno,« se je spet zlagala. Townsend se je udobno naslonil na svoji stolici ln odsotno uprl pogled v zemljevid Kitajske, ki Je visel na steni nasproti njemu. Kitty ga je gledala z zaskrbljenostjo. Način, s kakršnim je sprejel novico, jo je nekoliko zmedel. Pričakovala je namreč, da jo bo Charlie vzel v naročje in da ji bo rekel, kako je srečen, ker bosta odslej lahko vselej skupaj. Moški so zares čudni... Spet je potlhem zajokala: tokrat ne zato, da bi gl pridobila njegovo naklonjenost, marveč zategadelj, ker se ji je to »delo najnaravneje, kar lahko stori. »Čudovito sva se zapletla,« je naposled dejal Town-send. »Vendar ni potrebno, da bi izgubila glavo. Veš, Jok nama ne bo prav nič pomagal.« Zaznala je razdraženost v njegovem glasu. Otrla sl Je oči. »Jaz nisem kriva, Charlie. Jaz ne morem prav nič za to.« »Seveda ne moreš tl nič za to. Prekleto slabo srečo imava. Mene bi bilo treba ošteti prav tako kot tebe. Toda zdaj gre za to, da ugotoviva, kako se bova iz tega Izkopala. Mislim, da se ti prav tako ne želiš ločiti, kakor tudi jaz ne želim ločitve.« Kitty je zastal dih v grlu. Ošinila Je Townsenda s predirljivim pogledom. Toda on sploh ni mislil nanjo. »Rad bi vedel, kakšne dokaze ima on pravzaprav v rokah. Ne morem si predstavljati, kako bi on mogel na primer dokazati, da sva bila skupaj v tej sobi. Sicer pa sva bila previdna, kolikor je sploh bilo mogoče. Prepričan sem tudi, da nas tisti starec v trgovini s starinami ni izdal. Pa tudi ko bi bil naju Walter videl stopiti v tisto trgovino* ne bi bilo nič hudega. Prav nobenega razloga ni, zakaj ne bi smela skupaj stopiti vanjo, da si ogledava starine v njej.« Townsend je govoril bolj sebi kot pa Kitty. »Prav lahko je vložiti tožbo za ločitev zakona, toda zelo težko je kar koli dokazati; to ti bo povedal vsak odvetnik. Midva morava pač vse zanikati; če pa nama bo zagrozil s sodno razpravo, ga bova poslala k vragu in se bova odločno branila.« »Meni ni, da bi se pojavila pred sodiščem, Charlie.« »Zakaj pa ne? Bojim se, da boš morala stopiti pred sodišče. Bog mi je priča, da ne želim povzročati hrupa; toda nikakor ne moreva stati prekrižanih rok.« »čemu pa naj bi se branila?« »Kakšno vprašanje! Predvsem ae ta zadeva ne tiče samo tebe, marveč tudi mene. Sicer pa mislim, da ee tl ni ničesar bati. Bova že kako opravila s tvojim možem. Edino, kar me pri tem zanima, je, kako bova stvar najbolje izpeljala.« Kazalo je, kakor da mu je nenadoma prišlo nekaj na misel; obrnil se je s svojim očarujočim smehljajem h Kitrty. Njegov glas, ki je bil še malo poprej oster in nekako uraden, je postal spet nekoliko bolj ljubezniv. »Bojim se, da si se prec&j razburila, moja draga mala. To je res hudo.« Prijel jo je za roko. »Prišla sva pač v zagato; a se bova že Izmotala iz nje. Saj ni to...« Obmolknil je; Kitty je prišlo na misel, da je morda hotel reči, da to ni prvi primer, iz katerega se je izkopal. »Poglavitno je, da drživa glavo pokonci. Dobro veš, da te nikoli ne bom zapustil.« »Ne bojim se. Prav vseeno mi je, kaj bo storil Walter.« Townsend se je nasmehnil; toda tokrat je bil njegov nasmeh nekoliko prisiljen. »V najslabšem primeru bom šel h guvernerju in mu vse povedal. Nemara bi me vsega preklel; vendar je dober človek In svetovnjak. On bi naju že nekako izvlekel iz zagate. Prav gotovo mu ne bi bil škandal prav nič povšeči.« »Kaj pa lahko on stori?« Je vprašala Kitty. »Lahko pritisne na Walterja. Ce ne bi mogel vplivati na njegovo ambicioznost, bo lahko vplival aa njegov čut dolžnosti.« Kitty je nekoliko vzelo pogum. M bila zmožna prepričati Charlieja, v kako obupnem položaju se nahaja. Zaradi njegove brezbrižnosti je postala nepotrpežljiva. Obžalovala je, da je prišla na pogovor k njemu v njegovo pisarno. Okolje, v katerem se je nahajala, ji je Jemalo pogum. Mnogo laže bi ji bilo povedati, kar misli, če bi bila v njegovem naročju in bi jo on pritiskal k sebi. »Ti ne poznaš Walterja,« je dejala. »Toda vem, da ima vsak moški svojo ceno.« Kitty je ljubila Charlieja z vsem srcem. Vendar Jo Je njegov odgovor razočaral; kako more tako pameten človek izustiti takšno neumnost? »Zdi se mi, da si sploh ne moreš predstavljati, kako se je Walter razjezil. Tl nisi videl njegovega obraza ln izraza njegovih oči.« Towns«nd ni odgovoril, marveč Jo Je samo pogledal la se Ji nasmehnil. Uganila je njegove misli. Walter je pač bakteriolog ln zavzema podrejen položaj; vsekakor ne bo tako nespameten, da bi sl nakopal na glavo višje kolonialne funkcionarje ... »Prav nič tl ni treba varati samega sebe, Charlie,« Je rekla Kitty zelo resno. »Ce se ja Walter odločil, da vloži tožbo za ločitev zakona, ga nič na tem cvetu ne more pripraviti do tega, da bi odnehal od svoje namere.« Townsendov obraz je spet postal mrk ln nejevoljen. »Pa menda ne namerava obtožiti pred sodiščem kot sokrivca tudi mene?« »Sprva je imel tak namen. Toda potem sem ga pripravila do tega, da je privolil, da smem jaz uvesti postopek za ločitev zakona.« »No, tedaj pa vsa zadeva ni tako strašna.« Obraz ae mu je spet razvedril ln v njegovih očeh Je opazila nekakšno olajšanje. »To se mi zdi kar dober izhod. To Je pač najmanj, kar lahko mož stori v takem primeru. To je tudi edino dostojno.« »Toda Walter postavlja pogoj.« Pogledal jo je vprašujoče; zdelo ae 1«. kakor da razmišlja. »Vsekakor nisem bogat človek. Toda storil bom vse kar je v moji moči.« Kltty je obmolknila. Charlie je izustil nekaj takega, česar nikoli ne bi bila pričakovala od njega. Zaradi tega tudi ni mogla govoriti. Upala je, da mu bo v njegovem naročju lahko vse povedala na en mah in da bo pri tem skrivala svoj žareči obraz na njegovih prsih. flSVcf* hotecinat zahtevajte v lekarnah le »Wa?ta» Je pripravljen prtstall na te, da Jen zahteva« ločitev sakona, če mu tudi tvoja tena zajamči, da se bo ločila od tebe.« »Se kaj drugega?« Kltty ae je komaj prisilila, da je nadaljevala. »In — težko ml je to reči, Charlie, res ml je grozna — če tl daš izjavo, da se boš poročil z mano v roku enega tedna po pravomočnosti ločitve najinih zakonov.« • * * Za trenutek Je Townsend molčal. Potem je »pet vzel njeno roko v svojo in jo nežno stisnil. »Saj veš, moja draga,« je rekel, »da ne smeva vlačiti Dorothy v to zadevo, pa naj se zgodi kar koli.« Pogledala ga je vsa zmedena. »Tega pa sploh ne razumem. Kaj pa naj tedaj storiva?« »Ne moreva pač misliti samo na naju dva. Saj veš, da sl ničesar na tem svetu ne bi želel bolj, kakor to, da bi se lahko poročil s teboj, če bi seveda okoliščine to dopuščale. Toda to je popolnoma nemogoče. Dobro poznam Dorothy: za nič na svetu ne bi pristala na to, da se loči od mene.« Kitty je začel popadati grozen strah. Spet je planila v jok. Townsend je vstal, se usedel zraven nje ln jo objel. »Poskušaj se pomiriti, draga moja. Morava držati glavo pokonci.« »Mislila sem, da me ljubiš...« »Seveda te ljubim,« Je rekel Townsend nežno. »O tem tl prav gotovo ni treba dvomiti.« »če se Dorothy ne bo hotela ločiti,'bo Walter obtožil tebe kot sokrivca.« Minilo je precžj časa, preden Je Townsend odgovoril. Njegov glas je bil suh. »To bi mi seveda uničilo kariero. Toda tudi tebi prav gotovo ne bi koristilo. V najslabšem primeru bi moral vse priznati Dorothy; njo bi sicer to zelo užalostilo ln užalilo, toda naposled bi mi odpustila.« Spreletela ga Ja nova misel. »Morda bi bilo res najbolje, da bi ji vse odkritosrčno povedal? če bi Dorothy stopila k tvojemu možu, bi ga gotovo prepričala, naj o vsem molči.« »To pomeni torej, da se nočeš ločiti od nje?« »Menda moram misliti tudi na svoja otroka, ali nat Pa tudi svoje žene nočem onesrečiti. Vselej sva se dobro razumela. Veš, vselej je bila zame zelo dobra žena.« ............................................. ŠALE GOLJUFIJA Izpit je precej buren in profesor vpraša kandidata! »Kaj je goljufija.* »Goljufija — hm — goljufija bi bila, če bi me vrgli!« Profesor: »Vi ste pa nesramni! Če boste padli, tedaj samo zaraicH vaše velike neumnosti!* Študent: »Saj za/to; kajti goljufija je izrabljanje nevednosti — nekoga v drugega škodo, gospod profesor!* SLAB IZGOVOR »Predstavljaj si, kakšno smolo imam: ko je moja iona odpotovala, sem ji napisal, da delam vse noči...« »No in .. .it »Zd*f pa pride račun ta elektriko: 60 dinarjev!* Začetnik ODGOVOR »Kako to, gospod profesor, da ima moi sin v latinščini nezadostno »Zato, draga gospa, ker na žalost nimamo slabših ocen.« VLJUDNO VPRAŠANJE Po večerji sta obsedela brez besed. On je vael časopis *** ,orta ftfodala v strop. Končno se je on pozanimal: »Kaj boi delala noc&jt* »Nič posebnega,• je rekla, »najbrž bom napisala pismo, brala, poslušala radio in tako dalje.* »Ah*,* je bil zadovoljen, »in ko boš prišla do in tako dalje, ne pozabi prišiti na mojo srajco tistih nekaj gumbov.« TOLAŽBA Pesnik: »Tri let* imate it moje pesmi in miti ene it niste objavili.* Urednik: »Kaj te hofetet Homer je lokal dva tisoč let, preden so natisnili njegovo Iliado.« MAJHNA POMOTA •foglet, foglei, kako lepo d rejeml* »Ja, to je pa od jajc.« »Kaj jih toliko pojelt* »Kje le, prodajam jih.* mmš L PROT! GLAVOBOLU ZOBOBOLU ZEvmatičnim obolenjem itd -mz- IJVVUA^A UPORABLJAJTE TUDI VI ODLIČNO IN PREIZKUŠENO SREDSTVO *MASAŽ0 mm z a a REB1 DOBITE GA V VSEH DROGERIJAH IN TRGOVINAH NA VELIKO »TT« t STRAN g :. XTT 1054 « r Tudi počivati je treba znati Dandanes je postalo dokaj važno vprašanje, kako prebiješ prosu čas. Moderne delovne metode zahtevajo od človeka vedno večjo storilnost, zato je tudi pravilen počitek vedno po- trebnejši. Današnji človek res dela manj kot njegov prednik pred desetletji, je pa vendar bolj izčrpan in torej bolj potreben zdravega odmora. Nekateri se pa odmora celo boje, bolje rečeno: boje se dolgočasja, ki se jih pogosto polasti med urami izven dela in si zato le izmišljajo načine kako bi rubili čas«. Vsako razvedrilo začne počasi utrujati, če ne prinese J seboj občutka, da smo neka) dosegli, premagali neke ovire. Nekateri porabijo svoj prosti čas z delom na vrtu, kjer opravijo prav isto delo kot bi ga pokazal poklicni vrtnar, toda napolnjuje jih ponos izvršenega dela, zadovoljni so z uspehom lastnega dela. Sicer pa niti ni nujno, da bi imelo razvedrilo tudi praktičen pomen. Nekateri zbirajo znamke, školjke, redke orhideje ipd. Kogar te stvari zares zanimajo, bo našel v njih zadovoljstvo. Mendel je v prostem času zbiral ter opazoval grah in tako mimogrede odkril »Mende-lov* zakon, ki je revolucioniral moderno genetiko. Seveda se kaj takega ne bo vsakomur izmed nas posrečilo. Življenje terja od človeka, da ima svojo poklicno, praktično dejavnost ozko omejeno, kanalizirano. Zaradi tega pa je še vseeno lahko obzorje njegovih interesov mnogo širše, zanimajo ga lahko najrazličnejše stvari. Včasih se mi je n. pr. zdelo čisto prazno dolgovezno kavarniško razpravljanje o zunanji politiki, reševanje »velikih• problemov, kot so trajen mir, odprava revščine na evetm itd. Dane* um pa prepričan, da mora veak državljan demokratične države pokazati meko zammanjt za politična vprašanja, če hoče biti polnovreden član skupnosti, v kateri živi in če hoče pametno voliti. DoslejI pa Je nisem spregovoril o tem, kar je za večino najvažnejše v prostem času. Mislim na gojenje in bogatenje rodbinskih odnosov in prijateljstva. V življenju so namreč za človeka pogosto ljubezni in prijateljstva mnogo bolj važna kot delo samo. Obžalovanja je vredno, da mnogi možje in očetje ne najdejo časa, da bi se pozanimali, kako tečejo dnevi njihovim ženam, ne dobijo urice, da bi se poigrali s svojimi otroki. Žalosten sem, da poznam tako veliko število mož iz »najboljših• zakonov, ki ostajajo čisto tuji notranjemu življenju družine: med tednom so preveč utrujeni, da bi se posvetili družini, v nedeljo pa odidejo na izlet. V tem oziru so obrtniki prav gotovo še na slabšem kot uslužbenci. Konverzacija spada tudi k pomembnim oblikam razvedrila. Obnese pa se lahko le med osebami, ki si niso preveč oddaljene po svetovnem nazoru in ki so dovolj strpne. Za to morajo biti seveda tudi primerni časi. Med francosko revolucijo je veljalo načelo: »Boi ti mene ob glavo, ali jaz tebe?* Razgovor se lahko sporsti in vzcvete v vzdušju sproščenosti in kjer ni skrbi. Današnji ljudje bi lahko imeli več prilike in časa za prijeten razgovor, toda ne znamo še dovolj izrabiti te prednosti. Upam, da bodo naši potomci v tem oziru bolj pametni. B. RUSSELL 30 Pred večerno zabavo minuf nege Kozlar to odpravljate na kako večerno prireditev, na ples, v gledališče, ali »a koncert, bi bili vsekakor radi čim lepši. Ce pa ste ves dan pridno delali, se vam kaj lahko zgodi, da je vaš obraz utrujen in se bojite, da ne bo v svitu električnih žarnic ravno preveč privlačen. Kaj lahko napravimo brez kozmetičnega salona, s skromnimi sredstvi in v najkrajšem času, da ga polepšamo? Potrebujemo nekoliko kreme (Cold cream), nekoliko res Ce imate pri roki slučajno nekaj koščkov ledu, jih dajte v majhno vrečico in jih položite prav za kratek čas na obraz. Ce ledu nimate, tedaj bo prav tako uspešen tudi mrzel obkladek z mokro rokavico za umivanje. S tem dosežemo, da izffinejo na polti grobe pore. Namočite dva koščka vate v olje in ju pustite 20 minut na očeh. Med to proceduro morate seveda ležati, zato pa lahko istočasno dodobra spočijete svoje noge, najbolje ta- Male spremembe — ZALE in MODERNE Vsak modni preobrat povzroča ženam velikokrat hude skrbi, saj v kratkem času zastari vsa njihova garderoba. Kam s to itevilno šaro nemodernih oblek? Nam pa, ki nimamo tako obil- ravno hočemo. Zakaj letos so tudi večerne obleke krajše. Tako preureditev nam kaše skioa D. K temu krilu bomo seveda nosile tudi predelano bluzo po načinu skice E. Taka bluza je res za elitne prilike, saj nam to kažeta že lep vratni izrei in apartno blago. Da skici F vidimo aparten ovratnik, ki ga na preprost način okrasimo s krznenim ali žametnim pasom. Naša staromodna jopica kostuma dobi s tem nov izraz. D. R. © m dobrega olja, kamilični čaj, jajčni beljak in nekaj kapljic limoninega soka. To je vse, kar udm bo pomagalo do le-pegd obraza v teh zadnjih trenutkih pred odhodom na ples. Najpreje temeljito očistimo obraz z dobro kremo. S kremo na majhnih koščkih vate moramo masirati kožo tako dolgo, da ostane vata popolnoma čista. Sledi kratka kopel oči v kamiličnem čaju, približno štiri minute za vsako oko, nato pa nadaljujemo z masažo obraza. Na obraz nanesemo kremo in jo s konicami prstov rahlo vtolčemo v kožo. To povzroči boljšo cirkulacijo ferri in ob ra* postane lepo rožnat. od ko, da leže nekoliko višje vzglavja. Za konec vse procedure sledi še enostavna obrazna maska z jajčnim beljakom, pri kateri namažete beljak na obraz, ga pustite, da se posuši in ga nato ismijete z mlačno vodo. Druga bolj kompliclrama maska je za normalno in mastno kožo, nikakor pa ne za suh teint. Jajčni beljak stepemo v sneg, ga zmešamo s sokom ene polovice limone in ga nanesemo na obraz. Ko je vse dodobra posušeno, prav tako umijemo kožo z mlačno vodo. Zdaj pa se lahko pogledate v ogledalo! Ce poudarite svoj tn mladostni obraz še s tem, da uporabite svoj običajni rmaJce-ttp«, bost« sami « seboj prav zadovoljni in zagotovljen vam je lep večer. _ EVA DVE, TRI ZA VASO OSEBNO NEGO »Glej no, glej, saj se nisi prav nič spremenila!« vam pravijo ljutol stari znanci, potem ko se dolgo niste z njlmd srečali. S smehljajem sprejmete ta poklon. Toda, ali je res poklon? Ali ni dolgočasno, če se res niste prav nič spremenili? Ali ne bi bilo prijetneje slišati na primer take besede: »Ne, kaj takega! Nikoli te ne bi spoznal, tvoja zunanjost je tako čudovita!« Vzemite zato svoj obraz in vso svojo zunanjost pod povečevalno steklo ter premislite, kaj vse hi lahko napravili v korist svoje zunanjosti, da bi bila še bolj negovana. Dovolite, da vam danes še ml damo dva, tri nasvete. Kakšni so vaši lasje? Kako dolgo je že, kar ste spremenili prečo? Ali lasje ne učinkujejo topo in brezbarvno? Kako dolgo je že tega, da ste jim posvetili specialno nego? V kakšnem stanju so vaše ščetke? So čiste, imajo dobre ščetine, ki dajo vašim lasem nov blesk? In vaš glavnik? Upajmo, da nima »zobnih lukenj« 1 Danes vam predlagamo naslednje: Preden si lase operete, temeljito negujte kožo na glavi. Potegnite skrbno prečo za prečo, dokler niste vso kožo na glavi temeljito nadrgnili. Nato si lase krepko ©ščetkajte. Sele sedaj sme priti nanje sham-pon. Ta negovalni ukrep pred pranjem glave bo vašim lasem zelo prijal, poznal se bo pri njihovem zdravju, kakor barvi in blesku. In kako je * vašo pričesko? Vsaka ženska bi morala poznati dve pričeski, ki ji pristojata. Pogosto bo zadostovalo že, če preložite prečo na drugo stran. Preča po sredini in kodri na čelu so zopet moderni. Ce pa imate lepe oči In jasno čelo, si počesajte lase nazaj brez preče. Sedaj pa še nekaj »zlatih« pravil, ki jih n« smet« nikoli pozabiti: Do ramen viseči lasje pristajajo samo zelo mladim. Ce je nos prevelik, preveč špičast ati preveč zakrivljen, si nikoli n« omislite preče v sredini. Zenske, ki so te preko tridesetega leta, naj si nikoli ne omislijo preveč krepko oblikovanih valov in kodrov; pravijo namreč, da eo vsem moškim bolj všeč zračni, sproščeni lasje. 9DERI SKRBMO PRAŠ/ČA&* PR.ODAU J^pŽO Mmbšm 99 ic Prima slovenska sviniska koža 20® din za Beg ■ih zalog oblek, nem taki modni preobrati ne bodo delali posebnih težav. Z majhno in skromno preureditvijo naših že zastarelih modnih krojev nam bo uspelo, da bodo naše obleke sa mal denar zopet moderne. Pri pregledu svoje omare si io morda opazile, da je naš zimski plašč že precej oguljen, posebno na rokavih in pri vratu. Ker si letos ne moremo kupiti novega, si bomo starega preuredile. Oguljene dele ovratnika In rokavov bomo zakrile s krznom. Taka preureditev je letos zelo moderna. Vidimo jo na skici A. Značilnost tega popravka je v tem, da spodnji del rokava zakrijemo z obšitkom krzna, na katerega prišijemo zopet zaključek rokava iz blaga. To blago bomo dobile iz spodnjega dela rokavca, če nimamo kakih krp. Tako bom tudi brez novega plašča modema. Skica B nam kaže, kako si bomo preuredile svoj lansko dvodelno obleko. Ce Imamo nekaj starih krp istega blaga, sl bomo popravile izrez alt ovratnik z zatilkom ter razširile hrbet. Saj so letos široki in nabrani hrbti, ki padajo v mehke gube na boke, zelo moderni Tako preoblikujemo lahko obleko, če Imamo še kako krpo enakega blaga, da ga vstavimo v šlvo zadaj. Včasih pa Je taka šiva na hrbtu precej globoka, tedaj Jo spustimo in že tako dobimo zaleteno širino. Ce smo se naveličale svoje popoldanske obleke, morda nam |e le-ta postala enolična, Jo bomo pomladile z nabrano pentljo preko bokov. Tn lahko storimo Iz Istega blaga ali jo zaradi kombinacije okrasimo z drugo vrsto tkanine.‘Glej skico C Dolgo večerno obleko, ki nam Je preozka, preuredimo tako, da Jo bomo ob bokih nabrale. Tako ze nam krilo samo po sebi »krajša. In to je ravno prav, to UGANKARSKI KOTIČEK 1 3 5 6 7 u 9 11 12 13 - - I1? 1 m <5 16 ! 1 ..... t_ .. Ul..: 17 n 18 19 i i i i u i 20 j i . I U 21 22 t L i i m i ro 1 ** 1. 24 I 1 [! 25 26 "7 . i i 9 m 28 1 ... i 29 30 m 31 E3 3» | ■ 1 . .* 1 1 f m 33 34 m 35 36 1 1 1 » m 37 38 39 40 j J m ia* W\ i42! t 43 1 ! J i n UL, ! i i I i i t l Besede pomenijo: Vodoravno: 1. ugodnost, ko- rist, 8. staroslovanski bog, 14. tvorijo v starih hišah strop, 15. prepričevanja, pridobivanja, 17. industrijska rastlina, 18. zapisi v testamentu, 20. tuje žensko ime, 21. soglasen, složen, iz ene tvarl, 23. ime za črko, 25. kazalni zaimek, 26. krojaška potrebščina, 28. naskakujem, s silo hočem uveljaviti svojo voljo, 30. znak za iridij, 31. izvor, 32. Junak povesti Karla Mayn (fon.), 33 ljubkovalna oblika moškega imena, 35. lastnina, 37. varuh domačega ognjišča starim Rimljanom, 39. izžarevanja, iztekanja, 41. Igrišča, bortlnice, 43. kontinent, 44. spojina ogljika in vodika. Navpično: 1. prebivalec Južnoameriške države, 2. dva skupaj, 3. manjša pevska ali instrumentalna skupina, 4. pritok Kame, 5. ljubljanski park, 6. drugo ime za mesto Reval (fon.), 7. okrajšava za agitacijski, 8. staljene, stopljene, 9. znak za vanadij in argon, 10. ocetnokisla sol, 11. kos debla, hlod, 12. ulovljena, 13. snažen, čist, 16. italijanski 5polnlk, 19. majhna zapreka, 22. nedolžni (srbohrv.), 24. delavec v industriji gradbenega mate-rila, 27. prijetne dišave, 28. su-kančast, tenek in dolg, 29. nastavek pri klarinetu, v katerega i piha, 32. del drevesa, 34. izraz obžalovanja, 36. osebni zaimek, 38. žensko ime (množ.), 40. nemški predlog, 42. znak za kemično prvino. REŠITEV UGANK V 43. ŠTEVILKI Križanka. Vodoravno: 1. solo, 5. Kola, 9. strahovlada, 12. trohej, 13. trup, 14. Ru, 15. ej, 16. da 17. ar, 18. Onek, 20. sura, -i, 22. Pad, 23. dom, 24. Lel, 25. izobara, 28. Oka, 29. oseba, 31. Ist, 32. vt, 33. čari, 35. de, 36. prav, 38. mak, 39. Enare, 41. slabo, 43. Jim, 44. skat, 46. in, 47. Atal, 49. RK, 50. oje, 51. 51. Iliča, 53. oba, 54. tmovina, 56. bej, 57. Pan, 58. dur, -a, 61. atej, 63. dira, 64. ro, 66. or, 67. je, 68. Ed, 69. oboi, 71. naveza, 73. kožuhovinar, 75. Ra-ša, 76. Knin. Rebus: para »G« ral — paragraf. PREIZKUSI SVOJE ZNANJE Odgovori na spodnja vprašanja, na da bi si pomagal s knjigami: 381. Kaj Ja prvotno označevala beseda kanape? 382. Kaj pomeni beseda »mumija«? 383. Kje nosijo ortodoksne Judinje poročni prstan? 384. Kdaj se je »bilo« krompirjeva vojna? 385. Kje ima svoj sedež OZN? ■ CDICDEOECDiCDECDBC ODGOVORI NA VPRAŠANJA v prejšnji Številki 371. Najbolj dragoceno krzno daje modra lisica. 372. Grške boginje usode so se imenovale Lahesis, Atropos in Kloto. 272. Španski narodni Junak ima vzdevek »campeador« (bojevnik). 374. Rdeči lasje so posebno priljubljeni v Orientu. 375. Da je barva nasičena, trdimo takrat, kadar je enaka spektralni barv L 376. Koprive uporabljajo v časih pomanjkanja za tkanje tkanin in za kuhanje špinače. 377. Največji iz antike ohranjeni mozaik je tisti, ki predstavlja neko bitko Alexandra Velikega in so ga našli leta 1831 v Pompejih, sedaj ga pa hranijo v Neaplju. Pravijo, da Je sestavljen iz 1.5 milijona kamenčkov. 378. Namesto šip so nekoč uporabljali za okna naoljeni papir. 379. Homer imenuje Grk« s skupnim imenom AhajcL 380. 2elezna gardina je železna mreža na oknih zaporov. REŠITEV UGANK V 44. ŠTEVILKI Križanka: Vodoravno: 1. medicinec, 9. veselica, 16. nakupujem, 25. podedovan, -n, 27. rimana, -m, 29. luteranec, 31. zatiralec, 32. mel, 34. ring, 35. mir, 37. patiniran, 39. OPO, 40. ebonlt, 43. le, 44. poreži, 46. Ira, 47. Bar, 48. Italec, 50. cvetača 52. tip, 53. agre, 54. golitev, 56. Arabec, 57. eno, 58. ton, 59. arija, 60. rp, 62. Alene, 63. vit, 64. es, 65. Mota, 66. karp, 68. olih, 69. ki, -c, -k, 71. Igo, 72. kačiti, 74. Aca, -k, -m, 76. na 77. je, 78. kamarlla, 80. at, 81. rž, -m, 03. parabola, 90. kolotečina, 92. izgovori, -i, 100. as, 102. sofita, 103. favorizirana, 105. nosači, 106. dok, 115. ejej, 117. ro, 118. gol, 119. eto, 121. ki, 122. Mijo, 123. dekada, 125. vadi, 126. Mitja, 128. ponev, 129. onako, 130. Filip, 131. ilov, 132. Dinara, 133. Nina, 134. le, 135. ali, 136. čim, 137. re, 138. Arad, 139. Aca, 140. rute, 142. oni, 144. dno, 145. Baku, 147. ata,-a, 163. zabušant, 165. nezalivanl, 166. Paganlni, -a, 168. po, 169. oh, 171. radirani, 172. ko, 173. tl, -g, -b, 175. Mal, 177. vezana, 178. zal, -d, -t, 180. op, 182. Aral, 184. vira, 185. mami, 186. so, 187. Rpb, 189. Čatež, 191. jn, 192. paket, 193. mož, 194. llo, 195. ekipen, 197. Apenini, 199. ali, 200. čir, 201. vinotok, 203. kritik, 204. gol, 205. ako, 206. zoriti, 207. ro, 209. mlatič, 211. ave, 212. naveličan, 218. ica, 219. beba, 221. Ate, 222. lesorezec, 228. nenasukan, -a, 230. Modena, -i, 232. perihelij, 233. cttatoman, 234. Himalaja, 235. nenavaden. (V križanko sta se ukradli dve manjši napaki. Namesto 15. vodoravno, bi se moralo glasiti 25. ved. Opredelitev pod 169. vod. pa bi se morala pravilno glasiti: medmet.) Praktični Improvizirana košara z» drva. Če se obotavljate kupiti posodo, v kateri bi prenašali drva (polena) in če imate pručioo s štirimi nogami. jo lahko uporabljate za pr«* našanje drv. Zadostuje, da jo obrnete, kakor vam kaže slika. Izbira nogavic iz n vlona. Morda ne poznate točno pomena dveh številk, ki jih najdete zapisane na ovitku, r katerem kupite te vrste nogavice. Prva označuje število vpletenih pentelj. Cim višjo je to število, tem bolj gosto so pentlje, tem manjše in potem takem bolj sposobno so prenesti večji napor. Drugo število označuje debelost nitk Čim nižje je to število, tem bolj tanka je nit. Nogavice, kjer najdete v tem drugem primeru zapisano število 15, so precej manj trpežne kakor nogavice, kjer najdete zapb sano število 30. Praktični doljnogledni naočniki. Ta elegantni izdelek moderne optike postaja na športnih igriščih, dirkališčih in pri raznih drugih priložnostih, ko opazujemo množična nastope in zelo razgibana, ter bolj ali manj oddaljena doga* jan j a, čedalje bolj priljubljen. Ima vse prednosti kukala, hkrati pa predstavlja napredek v razvoju naočnikov, ker ga je mogoč« nositi na nosu. Navijalke za lase v obliki gumba. Izdelane so iz plastične materije in omogočajo novo metodo navijanja las. Šop las navijemo na rahlo na vmesno palčico. Nato stisnemo obe krili naizaj, da dobimo predmet, ki je močno podoben gumbu. Tako speta navijalka sigurno drži koderček in mu da zaželeno oblika Velika prednost teh navijalk je, da so izredno lahke. Tehtajo 1® približno dva grama. Tako jih zene, dekleta, pa tudi otroci lahko uporabljajo in v njih spijo, ne da bi jih bolelo ali ovirala Slezova voda za umivanje* Ob mrzlem vremenu nekatere kože ne prenesejo umivanja z vodo. Uporabljajte tedaj za umivanje obraza, vratu in rok zjutraj in zvečer mlačno slezovo vodo (20 gramov slez* na liter vode, prekuhati). Ko kupujete svetilko... Ko kupujete veliko stoječo luč, pisarniško luč ali luč za nočno omarico, prepričajte s® kako visoka je. Višina je važna, da vam bo luč dejansko nudila zaželeno razsvetljava Za nosilca luči računamo, da mora biti visok — merjeno od tal do senčnika 1.35 m. Ti**1” niška namizna luč pa mor* biti visoka — merjeno od njenega temelja do senčnik* — 0.5 metra, benčniki naj »® širijo od zgoraj navzdol. N* splošno se računa, da n*jr? biti premer senčnika spodaj dvakrat večji kakor zgoraj. *♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ •FLEK« SiE H VET DOBI V V®®* dhooehijah: .Fleks* Idealno Cisti vso maaM VOD/ VALITETi PK0I2V()D s »****: Pred drsalno sezono PUCK bo imel besedo 000 Glej ga šmenta, povsem nepričakovano! ”ivo srebro je nenadoma zdrknilo pod ničlo in nenadoma smo se znašli v hladnem objemu torzle zime. Kakšno veselje za naše najmlaj-še, ko se bodo spet v prostem času pogumno in vztrajno poganjali po gladki ledeni ploskvi. Ljubljana je bogata na športnih prireditvah, drsanje pa je pravzaprav zimski šport št. 1 slovenske prestolnice. Ne bomo se danes Ustavljali ob posameznih disciplinah na ledeni ploskvi, ostanimo kar pri hokeju, ki ima Pri nas kar lepo tradicijo. Hokej je prava moška igra, ki zahteva od vsakega posameznika drznost, spretnost, borbenost, skratka vse tiste vrline, ki morajo odlikovati športnika v pravem pomenu besede. V Sloveniji imamo zdaj 8 klubov, ki tekmujejo v republiškem in državnem merilu. Seveda, če govorimo o kvaliteti posameznih moštev, moramo pač vsaj zaenkrat ugotoviti, da ni dosegla tiste razvojne stopnje, kot si vsi to želimo! Poglejmo si, kje so pravzaprav glavna središča te lepe in borbene športne igre. Najlepšo tradicijo ima moštvo Ljubljane, ki je nekakšen potomec predvojne Ilirije. Seveda ne smemo pozabiti tudi drugih krajev, kjer so že pred vojno vihro poznali hokejsko igro. v mislih imamo predvsem Kamnik, Tržič in Maribor. V spominu nam je tekma, ko je bivša Ili-rija igrala s Kamnikom in zmagala s 15:1. Edini gol, ki so ga dosegli Kamničani, je padel — po požrtvovalnem padcu enega izmed kamniških napadalcev — z glavo. Kajne, kakšna požrtvovalnost? Toda kljub vsemu so ‘srečnega« strelca odnesli z igrišča z razbito glavo. Sprašujemo se, kako to, da tudi danes Kamničani ne pljunejo v roke, zlasti ko ve-•no, da imajo spet v svojih rokah lepo urejeno drsališče. Isto velja tudi za Kočevje in Tržič. Vprašali boste, kje so vzroki, da si nekje lahko pravilno vzgajajo naraščaj, drugod Pa ne gre in ne gre. Odgovor je samo eden: Prava organizacijska sposobnost vedno pripelje k zaželenemu cilju! Prav gotovo pa zaslužijo vso našo pohvalo in pozornost jeseniški hokejisti, ki ’ so se po vojni razvili v neverjetno kvalitetni in homo-Beni kolektiv. Jeseničani so vidno napredovali vsa leta nazaj, v pretekli sezoni pa so na državnem prvenstvu dosegli častno drugo mesto. Danes so skupno z moštvom »Ljublja- ne« najresnejši tekmeci za osvojitev republiških in državnih lovorik. Jeseničanom bo letos nekoliko trda predla. Na odslužitev vojaškega roka je odšlo kar 7 igralcev prvega O športni sreči v nesreči nam pripoveduje tale zgodbica. Ernest Netuka je bil pred nekaj leti mnogo obetajoči napadalec dveh dunajskih klubov. Pri neki prvenstveni tekmi pa mu je počila golenica. Nakar je Netuka izginil, recimo, z nogometnega površja ... Nedavno pa ga je angleški športni tisk omenil kot vodilnega napadalca pri klubu Enderby Town. Baje je zaradi svoje dunajske igre najbolj priljubljen med občinstvom. Po poklicu pa je maser v bolnišnici Chanton Hayes in upa kmalu postati trener kakšnega »boljšega« angleškega kluba. Še nekaj o novi poti na Triglav K Članku o novi poti na Triglav, ki ga Je za 45. številko našega lista napisal Anton Blažej, nam je po-slal tov. Franc Urevc Iz Št. Vida nad Ljubljano še tale pojasnila: To, kar je Anton Blažej napisal o novi poti, zelo malo in tUdi ne povsem točno. Zato bi rad pojasnil nekaj stvari, predvsem tele vrstice: »Neugnani gospodar Planike Markelj, stari niarkacist Stanko Dežman in Trentarji so ne-Kaj tednov kopali steno in klesali stope za Pot Kako pa je bilo v resnici? Pot s Planike na triglavsko strmino so načeli že pred desetletji in je še danes precej c.obro ohranjena. Slaba stran te poti pa je, da zavije s triglavskih prodov preveč na desno Pod triglavsko steno, kjer je zelo izpostavljena Padajočemu kamenju, spomladi pa dolgo pobrita s strmim snežiščem. Zato te poti ni nihče uporabljal. Kdo je dal pobudo za graditev Neki možak iz Posarja, ki je bil v mlajših etih izvrsten nogometaš, je ob svetovnem nogometnem prvenstvu v Švici prisegel, da se letos ne bo več obril, če bodo zmagali Nemoi. V upanju, da bo 48-letni Weber — tako se namreč piše odločni možak — kmalu požrl besedo, je krčmar v St. Anualu obljubil 100 litrov piva in 10.000 frankov (okoli <000 din). Ko je naposled le zmagala Nemčija, je rekel Weber, naj birt kar plača, in po petem juliju ne brije več. Brada mu že mogočno narasla in ženske pravijo, da Sim je tak še bolj všeč kakor prej. Takšna Pohvala pa bo Webra najbrž, še bolj kakor Etava z birtom, pripravila do tega, da se tudi Po letošnjem Silvestru še ne bo obril. 1- PLES SMUČARSKIH UČITELJEV ko v soboto, 4. decembra ob 8.30 zvečer v Osrednji študentski menzi na Miklošičevi ce-sti. — Šaljiv program in srečolov! — Igra Veliki akademski plesni orkester. — Četvorko vodi plesni mojster Jenko. nove, ne vem. Predsednik PD Gorje Matija Klinar pa mi je pravil, da sl Je novo pot želel Že sam predsednik PZS Fedor Košir, ko se je nekoč mudil na Planiki. 2e takrat sta gledala, kje naj bi tekla pot, toda iz daljave je bilo težko najta pravo smer. Letos proti koncu avgusta pa je PD Gorje poslalo »starega markacista« Dežmana in še dva delavca, da bi naredili pot. Smer naj bi določil Uroš Zupančič, pa mu je Dežman izjavil, da teren dobro pozna in da bo že sam opravil. Začeli so iskati smer — kakih 150 metrov levo od sedanje poti — in ugotovili, da se pot ne da izpeljati. Vrnili so se v dolino. Predsedniku PD Gorje sem že prej predlagal sedanjo smer. Zato smo krenili na Triglav: Uroš Zupančič, Jože Markelj in poleg mene še nekaj delavcev. Hitro smo se zedinili. Razen gospodarja društva Marklja je začelo delati še pet delavcev iz Gorij, toda stena je postajala vedno bolj strma^ vreme vedno slabše in po štirih dneh so se vsi poslovili in ostal sem sam. Potem mi je priskočil na pomoč Jože Komac iz Trente in tako sva z dvema delavcema po dobrih 14 dneh nadelala pot. Vreme je bilo zelo slabo, skala krušljiva, tako da smo morali včasih iztolčl na kubike trhlega apnenca, preden smo prišli do kompaktne skale, kamor smo lahko izvrtali luknje za kline. Tudi izpostavljenost, ki bi bila sicer dobrim planincem in alpinistom užitek, ni za človeka, ki mora v njej ves dan vihteti težko kladivo, nič kaj zabavna stvar. No, k sreči se je Jože Komac na tej poti res izkazal in pokazal vse tiste plemenite lastnosti Trentarjev, ki jih je opisal ■— tudi pri njegovem starem očetu Komacu — dr. Julius Kugy. Brez poguma, potrpežljivosti, vztrajnosti in dobre volje pa ne bi napravili ničesar. Mogoče bodo planinska društva našla v Jožetu drugega Kopiščarja. Cez dan je le delal in ni spregovoril niti besedice, zvečer pa se Je razgovoril o svojih skromnih željah, ki jih razen njega gojijo vsi Trentarji. 2ele sl predvsem celoletne zaposlitve in možnosti dostojnega Življenja, toda vse kaže, da bodo za nekaj časa to le sanje. Res bi to zaslužili! Spoznal sem jih že, ko smo gradili kočo na Doliču, in sploh povsod, kjer sem prišel z njimi v-stik, so se mi pokazali v najboljši luči. Iz vsega tega, kar sem napisal, naj se vidi, da »so nekaj tednov kopali stezo in klesali stope za pot« povsem drugi, kot piše Blažej. Cudi me, ker poznam Blažej a kot dobrega planinca ln resnega pisca. Svetoval pa bi mu, naj se nekoliko bolj potrudi pri zbiranju podatkov, ali pa naj vsaj ohrani čut za resnico. mmm moštva, vendar so prepričani, da bodo kljub težavam le pokazali »zobe«. Pa si oglejmo še, kakšna sezona se nam letos obeta. Na programu imamo toliko mednarodnih, kvalitetnih tekmovanj kakor doslej še morda nikoli. Začnimo kar pri državnem prvenstvu, ki bo v Ljubljani od 2. do 7. februarja 1955. Nastopila bodo najboljša jugoslovanska moštva, ki že danes obljubljajo drugo drugemu poravnavo vseh neporavnanih računov. V Ljubljani bo tudi 16. januarja meddržavni dvoboj Jugoslavija : Avstrija, ne smemo pa prezreti mednarodnega turnirja, ki bo 29. in 30. januarja, prav tako v slovenski prestolnici. Na tem turnirju bodo sodelovali: Ljubljana, Zagreb in Beograd ter reprezentanca nekega švicarskega mesta. Ta prireditev bo v okviru proslav 10. obletnice osvoboditve. Pa vendar ni to še vse, kar pripravljajo hokejisti ljubljanskemu občinstvu. Moštvo Ljubljane se hoče oddolžiti svojim vnetim in zvestim pristašem še z različnimi mednarodnimi srečanji, predvsem z avstrijskimi in še morda z nekaterimi švicarskimi moštvi. Za vsa slovenska moštva pa bo nedvomno najzanimivejše tekmovanje za republiško prvenstvo. Sklenjeno je bilo, da bodo moštva sodelovala v dveh skupinah: Ljubljana, Pa-plrničar in Celje bodo sestavljali eno, Jesenice, Partizan iz Brežic in mariborski Železničar pa drugo skupino. Prvaka obeh skupin bosta sodelovala na državnem prvenstvu v Ljubljani, med seboj pa se bosta spoprijela še za naslov republiškega prvaka. Kakor vidimo, se nam obeta pestra hokejska sezona in prav gotovo bo gumijasta ploščica — puck — kot po navadi marsikomu zmešala račune. In za zaključek še besedo o umetnem drsališču. Za vse naše hokejiste in drsalce sploh je umetno drsališče še vedno rakava rana in problem štev. 1. Kolikokrat smo o tem problemu polnili stolpce v našem časopisju, tako da po pravici lahko rečemo, da se nam to vprašanje zajeda v kosti. Naj bo kakorkoli že, naši drsalci ne bodo dosegli lepšega in 1 Obiščite naše prodajalne in oglejte ;; J si v njih bogato zalogo in izb1!«) ;; t naših prvovrstnih čevljev ;; ♦ v LJUBLJANI, Kardeljeva 3, ;; ♦ v LJUBLJANI, Stritarjeva 6, : ; ♦ v CELJU, Prešernova 12 ;; ♦ ter prodajalne na Jesenicah, v Škofji ! I | Loki, Žireh, Idriji, Ajdovščini in ! I j Solkanu !I J < * večjega razvoja, če so še tako marljivi, disciplinirani in vztrajni, če ne bomo tudi to vprašanje končno že enkrat spravili z dnevnega reda. Menda smo si vsi enotni v tem, da moramo zimskim športom, saj tako poudarjajo vsepovsod v naši državi prav v naši republiki posvetiti največjo pozornost, torej tudi drsanju, kjer imamo za kvaliteten razvoj vse pogoje in kar največ velja — lepo tradicijo. L. M. Pokrita arena za 18.080 ljudi v Kew Yorku Velemesto, kakršno Je New York, skriva v svojem osrčju mnogo čudes. Mednje bi lahko prišteli tudi eno največjili pokritih aren, kar jih je na svetu, tako imenovani Madison Square Garden, ki leži skopaj sredi mesta in je postal v zadnjih 30 letih vsakodnevno zbirališče tiso-čev in tisočev radovednežev in prizorišče dogodkov, ki odmevajo ne samo daleč po ameriških državah, temveč malone po vsem svetu. V tem mogočnem avditoriju, ki lahko sprejme 18.000 oseb, so nekoč že volili kandidate za predsedniške volitve v ZDA ali pa so na javnih zborovanjih razpravljali o pomembnih mednarodnih vprašanjih, znotraj njegovih zidov je igral pokojni Ignacij Paderewski, sloviti pianist in poljski državnik in ob tej priložnosti so morali strop obložiti s posebno sintetično maso, da je bil bolj akustičen. V tej areni pod streho, ki je bila zgrajena prav nalašč za raznovrstne javne nastope, so nekoč bivši bojevniki preje- polovico toliko, vrste sedežev v njej segajo prav pod strop. Gledalci enako dobro vidijo z vsakega prostora te gradnje, ker je streha zgrajena na posebnih oporah, tako da niso bila potrebna nobena stebrišča. Razumljivo potrebuje taka hiša tudi svojo stalno posadko, ki jo oskrbuje. Zato je njena uprava angažirala cel štab nameščencev, ki morajo skrbeti za naglo spreminjanje prizorišča, saj se sporedi na njem bistveno spreminjajo skoraj iz dneva v dan. Ni redek primer, da daje ta arena v enem tednu streho za sedem popolnoma različnih nastopov, zdaj na snegu, zdaj za razstavo psov, zdaj za rokoborske nastope, zdaj z^ atletske točke ali pa za najprivlačnejše dvoboje v boksu ali za tekme v hokeju. Za vsako izmed teh prireditev je treba drugače pripraviti tla, drugače razvrstiti mesta, luči in dekoracije; pogostoma je treba to opraviti po tako kratkoročnih naročilih, da mora biti delo 19 km dolgih ceveh mrzlo vodo na ploskev arene. Ko je okrog celotne ploskve napravljena nizka ledena ograja, začnejo Štirje ljudje »delati led« s tem, da obrizgavajo drugo vodo na tera-cirana tla. Obenem to zmrzlino obarvujejo i belo barvo, če gre za nastope drsalcev samih, sicer pa zarišejo v prvi fazi rdeče in modre črte, da z njimi zaznamujejo razne prostore in točke po pravilih igre, nato pa še za dober centimeter debelo vse skupaj polijejo z vodo* ki zmrzne pozneje, tako da je slika igrišča zarisana v rdeči in modri barvi pod prozorno ledeno ploskvijo. Brž ko je prireditve konec, poženejo po podzemeljskih ceveh potrebne količine tople vode in posebni plugi »pet očistijo led s prostora. Uprava kritega stadiona v New Yorku ima stalno zaposlenih okrog 20 tesarjev, katerih naloga je, pripravljati ograje, napajališča in jasli za živali, ki jih pripeljejo s seboj cowboyi, mali odlikovanja, tam so se najdrznejši cow- boyi predstavljali radovednežem v raznih akrobacijah, poleg njih pa so šli čez ta oder tudi slavni smučarji, drsalci, maratonski tekači, kolesarji, teniški mojstri, mnogokrat pa tudi najlepši konji in najbolj dresirani psi sveta, ki so razveseljevali množice. Dvorana Madison Square Gardena Je dolga nekaj čez 112 metrov in široka malo več kakor ŠPORT V V New Yorku so imeli nedavno veliko prireditev v prid Olimpijskemu skladu ameriškega športa. Med najbolj uglednimi gosti so bile tri seniorke, katerih slava tudi po — razmeroma — dolgih letih ni zatemnela. Prva je Gertrud Ederle, danes stara 47 let, ki je leta 1926 preplavala Rokavski preliv. Tudi druga je bila odlična prvakinja v plavanju: Helen Wainwright. Tretja je 40-letna Eleonor Holm, olimpijska zmagovalka 1932 v hrbtnem plavanju na 100 m. Ko pa se je peljala na olimpiado 1936 v Berlin, je tako vneto obiskovala bar na ladji, da jo je vodja ameriškega moštva diskvalificiral. No, to so samo še spomini... * Prvič v življenju se je uvrstil v zeleno bratovščino predsednik francoske republike Ren6 Coty. Star je 72 let in ko ne bi bilo treba reprlzentiratl, najbrž svoj živi dan ne bi sprožil petelina. Tako pa... Prišla je jesen, veseli lovski čas, in monsieur le prč-sident je moral prirediti vsakoletni državni lov, ki se ga udeleže člani vlade, diplomatskega zbora in magnatske družbe. V kratkem tečaju se je prezident naučil za silo streljati, potem je podrl menda dva fazana, pri poslednjem strelu pa si je poškodoval desni kazalec, ki mu ga je telesni zdravnik Girard takoj obvezal, nakar je bil ves*li halali pri kraju. * * • TJwe Secler je velika nada vedno bolj obupanega nemškega nogometa. Prvič se je Izkazal pri tekmi s Francijo, kjer je bila Nemčija tepena 1:3, ampak listi so ugotovili, da je bil vsaj Uwe dober strelec. Nogometni talent Je očlvldno podedoval po očetu, ki je zaslovel pred 22 leti, prav tako sedemnajst- Vstopnice, vabila ln rezervacijo miz za 1. PLES SMUČARSKIH UČITELJEV sl preskrbite pravočasno dne 3. in 4. t. m. v upravi »Poleta« (pasaža Nebotičnika) — Število obiskovalcev je omejeno! Prireditveni odbor opravljeno v nekaj urah. Ekipa, ki Je zaposlena s temi deli, pozna vsak jeklen ali lesen košček konstrukcije, ima v mezincu vso svetlobno napeljavo in samo zato ni zanjo problem, če mora v dobrih nekaj urah spremeniti areno iz dirkališča za konje v drsališče ali snežno poljano. Najzanimivejša J e vsekakor mutacija, ko »delajo« v njej led za igranje hokeja. Pet ur poprej začnejo posebne črpalke dovajati po KRATKEM letnik, kakor zdaj njegov sin. Tudi Uvvejev starejši brat Dieter je dober strelec In tako upajo Nemci, da bosta brala Seelerja v kratkem nadomestila brata VValterja. Dvoboji naših šahovskih reprezentanc na štirih deskah v okviru olimpiad so nam znani, vendar pa ne veljajo kot popolnoma zanesljivo merilo šahovske moči posameznih narodov. Mnogo bolj zanesljivi so dvokrožni dvoboji na desetih deskah. Takih dvobojev je Jugoslavija odigrala v povojnih letih več kot katerakoli druga država, rezultati, ki jih je dosegla, pa kažejo, da je naša država za Sovjetsko zvezo največja šahovska sila v Evropi. 2e pred vojno leta 1936 je Jugoslavija na turnirju narodov v Munchenu, kjer je vsako izmed 21 sodelujočih držav zastopalo osem tekmovalcev, zavzela četrto mesto. Izgubila je proti Madžarski, Poljski in Češkoslovaški, neodločeno pa je igrala proti Nemčiji, Estonski in Norveški. Po vojni je bil prvi dvoboj leta 1947 s Češkoslovaško in je ostal z 10:10 neodločen. Naslednje leto je naša šahovska reprezentanca z zmago nad Madžarsko v razmerju 10^:9K začela vrsto šestnajstih zaporednih zmag. Povratni dvoboj s Češkoslovaško je že dobila s 15:5. Leta 1949 je igrala z Avstrijo 16^:3>/j, Švico n'A:2y,, Holandijo pa 105-6:914. Leto 1950 je prineslo naši reprezentanci najprej zmago v radijskem dvoboju z Združenimi državami z ll!/s:8<4, nato pa s Švico U%:5'A, Avstrijo 12'A:V/s, Švedsko 13'A:6'/i, Finsko 16:4 in Holandijo 14%: 5Vi. Naslednje leto je Jugoslavija zmagala v dvobojih z Italijo s 15^: 4>/t, Zah. Nemčijo 11:9 Belgijo 17^:2^ in Anglijo 12*4:7'/«. Leta 1982 je dosegla najprej zmago nad Belgijo 16)4:3Vs, nato pa je doživela prvi poraz v povratnem dvoboju z Zah. Nemčijo v razmerju 8:12. Ze prejšnje leto je prvo srečanje v Krefeldu pokazalo, da je Nemčija naš naj- hkratl pa vsakokrat pripeljejo v areno tudi neka! ton vrtne zemlje, iz katere pripravijo čim prikladnejši »teren« za konjske dirke, skoke ln druge atrakcije. Ker je vse tako skrbno pripravljeno, nobena prireditev v Gardenu ni brez uspeha, predvsem po zaslugi teh pravih umetnikov za spreminjanje prizorišča. Voditelji podjetja se ponašajo danes že z davno tradicijo, saj se že nekaj let ponavlja Ista pesem, da je namreč ta arena sredi New Yorka zasedena in razprodana (da no štejemo še mnogo takih dni, ko ne morejo vsi vanjo, ki bi želeli) prav vse dni v letu, zaprta pa — po starem običaju — en sam dan, ln sicer dno 24. decembra zvečer. Bes je, da to ni edina velika športna naprava te vrste v ZDA, sodi pa prav gotovo med največje, mimo njo pa je še cela vrsta manjših, kjer prav tako bohotno uspevajo športne manifestacije. Toda nikjer na svetu ni tako znane in tako odlično opremljene, najmanj pa združene s tolikimi spomini na največje Športne dogodke, kakor Ja Madison Square Garden v New Torku. nevarnejši nasprotnik, zato je bilo že vnaprej gotovo, da ji naša oslabljena reprezentanca ne bo kos. Gligorič, dr. Trifunovič in Rabar so se namreč takrat mudili na turneji po Ameriki. Kljub temu smo tvegali dvoboj in po nepotrebnem doživeli poraz. Naši tekmovalci so od 20 partij samo dve odločili v svojo korist. Na povratni dvoboj smo dolgo čakali. Najprej je bil dogovorjen termin na lanski junij, potem pa preložen na november, vendar je šele letos v- novembru prišlo do težko pričakovanega srečanja. Naša reprezentanca je odpotovala na turnejo v Zahodno Evropo v najmočnejši postavi in se je vrnila domov s tremi zmagami. Z Zah. Nemčijo je dobila dvoboj z Zmago si je priborila že v prvem kolu s 7^:2>/2, medtem ko je drugo kolo ostalo s 5:5 neodločeno. Na tej turneji so jugoslovansk šahisti dosegli tudi gvojo do sedaj največjo zmago v dvokrožnih dvobojih na desetih deskah. Premagali so namreč ekipo Luksemburga z 19 'A-JA- Vsi ti uspehi zagotavljajo naši državi sigurno drugo mesto v Evropi, pa tudi brez dvoma na svetu. Res je sicer, da smo na zadnjih dveh olimpiadah dosegli tretje mesto, obakrat samo pol točke za Argentinijo, vendar pa bi samo dvokrožni dvoboj obeh reprezentanc na desetih deskah lahko pokazal, kdo je močnejši. Doseženi uspehi pa nas ne smejo uspavati, ker se za drugo mesto na svetovni šahovski lestvici potegujejo- še Združene države in Madžarska. mTTic STRAN 1fl) 1 1 2. XII, 1954 1 ■> Dvoboji naše šahovske reprezentance V bližini tega novega mostu je športna palača — Madison Sauare Garden Tisoč poti vodi v Rim to prav toliko k tttmu... Toda samo tisti, ki ima srečo, mnogo •reže, poleg dostojne mere talenta, si zna poiskati svoj prostor pred kamero. Robert Waaasr, simpatičen fant štiriindvajsetih let, J« srečaj to srečo v restavraciji na Beverly ! Hillsn, čarobnem domovanju filmskih delav- f cev v Kaliforniji. Ta sreča je imela poteze j lilmakega agenta Harryja Wilsona. Stari lis- » *Bk z nepogrešljivim radarskim smislom za iC talentirani naraščaj mu je ukazal, naj prav Z lepo zapoje katerokoli prijetno in nepo- | membno pesmico. Ogied;lt si ga je, poslušal | in ga spremil v ateljeje 20th Century Fox, S kjer so ga fotografirali. Tam so bili navdu- | feni nad svežim, naravnim ohrazom in za | iuda veliko izrazno zmožnostjo tega mlade- S niča, ki je pri priči podpisal dolgoletno po- | godbo, ne da bi mu bilo treba odslužiti 90 g dni poskusnega časa. Robert je komaj vedel, | kako se mu je to posrečilo. Doslej o filmski | karieri ni sanjal, nasprotno, njegov oče ga $ je čisto prozaično določil za trgovca. V indu- 9 »triji jekla naj bi si skoval svojo srečo m i be le mogoče — na kupe dolarjev. Njegov | edini odnos do filma datira iz zgodnje mla- § dosti: takrat je smel v slavnem Bel Air Co- S untry — Clubu v Los Angelesu nositi tolkače || za golf slavnim igralcem kot sta bila n. pr. £ Fred Astaire ali Al la n Ladd. Toda kdo bi S v tem videl prst usode? Roljsrt je upodobljena mladost. Vesel in Š neprisiljen, vedno dobre volje, vedno na ? poti nečesa novega, toda zmeraj resen in § delaven. Ima redko lastnost, da zna poslu- | Sati. £ UGRABITELJA — angleški film Scenarij: Neil Peterson Režija: Philip Leackok Produkcija: J. A. Kank — 1953 Distribucija: Klnema Sarajevo V glavnih vlogah: Vincent Winter, John Whiteley Po dolgem času Je to spet eden boljših an* gleSkih filmov, saj so ga predvajali lansko leto na festivalu v Cannesu, liljub temu, da * ni odnesel nobene nagrade, pa so o njem veliko pisali in to zelo pohvalno. Mlademu 7-let.nemu Harryju ln njegovemu 4-letnemu bratcu Davyju so umrli starši U» zato sta šla na Škotsko k dedu Mackienziju, pri katerem bosta odslej živela. Stari ded J« človek strogih nazorov, ki misli, da se mor* svet na vsak način ravnati po predpisih sv. pisma. Zaradi tega je ded, ki Je drugače po duši zelo dober človek, s svojima vnukoma zelo strog ln krut. Dečka se ne smeta niti po mili volji igrati, vsak dan pa morata moliti ter opravljati razna dela. Cas mineva, otroka odraščata, željna očetovske ljubezni in nege, željna vsega, kar zahtevajo njuna leta. Nekega dne sta slučajno našla v gozdu majhno živo punčko — hčer precej oddaljenega Svet govori o naraščaju, o novih zvezdah in o novih Oscarjih. Toda dovolite, da se danes spomnimo onih, ki očarujejo namesto omamljajo, ki se smehljaje odpovedujejo, namesto da bi se jokale, ki so hrbtenica »sanjsko tovarne«: o velikih damah filma GLORIA SWAN-SON, 56-letna, je bila petkrat poročena. Po dvajsetih letih privatiziranja je bil »Sunset Bo-ulcvard« njen največji uspeh. Njene najnovejše pin-up fotografije so izzvale v Ameriki silno pohujšanje r POLA NEGRI, Poljakinja, se piše pravzaprav £ Apolonija Chalupek in šteje danes 56 let. x Leta 1923 je bila zaročena z Rodolfom Valen-£ ti nora. V ZDA velja za kraljico mešetarjev z zemljišči. Pri filmu je od leta 1918 in je f dosegla svoj višek z »Mazurko«. Slišimo, da se po dolgih letih spet pripravlja na novo vlogo ________ Vincent Winter in John Whiteley — zvezdici angleškega filma soseda. Ne da bi se zavedela, kaj sta s tem storila, sta Jo skrila, zato aa se bosta imela odslej s kom igrati. Ponoči sta na skrivaj vstajala in ji nosila hrano. Toda punčko so domači pogrešili in jo po nekajdnevnem iskanju našli v gozdu. Dečka so obtožili kot ugrabitelja ln sta zato prišla pred sodišče. Tu pa se je vsa zadeva pokazala v pravi luči in Harryja in Davyja so oprostili. Ded pa je zdaj končno le uvidel, da je v življenju važno tudi kaj drugega, razen strogih svetopisemskih predpisov. Dečkoma Je zdaj le kupil psa, ki sta si ga že ves čas tako vroče želela, hčerki pa je dovolil, da se poroči in tako se vse lepo in srečno l*onča. Največjo pohvalo v tem filmu zasluži igra obeh najmlajših igralcev Jana Whiteleya, ki smo ga pred kratkim videli v filmu »Ugrabljen«, ln 4-letnega Vincenta Winterja. Oba sta silno neposredna in iskrena in gledalec takoj začuti, da ima pred seboj film brez lažnega patosa. Zlasti moramo še posebej pohvaliti 4-letnega tvinterja, ki je že po naravi tak tlp> da se bo najbrž vsakemu gledalcu prikupil takoj, ko se bo pojavil na platnu, še preden bo sploh spregovoril. Gregory Pečk bo snemal v Zagrebu LIL DAGOVER, rojena na Javi, ima danes že 57 let. Doslej je igrala v 56 filmih. »Velika dama« nemškega filma je poročena s producentom Georgom Wittom g To Je še stroga tajnost, pa Jo bomo vseeno S odkrili! V Zagrebu končujejo scenarij za ciklus filmov o Jugoslaviji. Pišeta ga Stevo % Ostojič, filmski publicist, in Miloš Mimica, S urednik »Politike«. Po njuni zamisli naj M S glavni junak filma, ameriški novinar, obiskal J Jugoslavijo in tn med našimi ljudmi spoznal vso resnico o Jugoslaviji, ki je bila zanj do-5 tlej precej zameglena, saj je o nas vse moji goče slišal in bral... Zgodba je neobičajna, 3 začenja se v New Vorku v uredništvu nekeg* ± velikega dnevnika, ki pošlje svojega repor-\ terja z letalom v Zagreb. S hotelskega okna j zagleda novinar (Gregory Pečk) najprej knji tedralo, sliši njene zvonove, vidi na trgu f nune in duhovnike... in tako se zgodba od-ij vija dalje po ulicah Zagreba, po naših vlakih, ~ ladjah, motornih čolnih, avtomobilih in letajo lih. Predvsem bo ta film namenjen turistični Z reklami ln prikazovMlia resnice o naši državi, a Posnet bo v bervah, kdo ga bo režiral i» .? snemal, pa ie ne vemo. (MB.) Njegov prvi film je bil »Halls of Monte-luma«. Potem je priložnostno nastopil v »Okinawi« in »Možeh — žabah.«, filmu o ameriških podvodnih bojevnikih. Pri nas smo ga videli v razgibani biografiji ameriškega kralja maršev Souse »Bobni in trobente«, toda njegova največja vloga je bila brez dvoma v »Potopu Titanica«. Nedavno je sodeloval v cinemascope filmih »Koralne lagune« in »Princ 2elezno srce«. BETTE DAVIS, rojena leta 1908, je v četrtem zakonu poročena z igralcem Garryjem Merri-lom. »Vse o Evi« je bil njen zadnji veliki uspeh. Ali bo še kdaj filmala? Operacija čeljusti ji je vzela govor »Pri tebi je bilo vedno tako lepot je najnovejsi film mladega Heinza Dracheja, ki je prvič nastopil v »Dalmatinski svatbi« kot partner Selme Karlovac. >,000.000 SKODELIC KAVE DNEVNO E. G. ROBINSON V POKOJU JOAN CRAWFORD, 46-letna. Bila Je po ročena z Douglasom Fairbainksom in Francotom Toneom Njena velika filma sta »Ljudje v hotelu« in »Mildred Pirce«. Danes je svetovalka neke tovarne perila, včasih pa tudi še filma »^ J Zanimanje za nekoč tako priljubljenega ffViSfiSlniil „. JLViaiSto. v J — karakternega igralca se je zlasti v Evropi VIVIANE ROMANCE, Francozinja, se Je 'i silno zmanjšalo. Evropejci mu nikakor ne rodila 1912. leta in je že babica. Njen mož J morejo/oprostiti njegovega izpada na lansko-Clement Duhour je najpopularnejši atlet v * letnem festivalu v Cannesu, kjer so »U Franclji in družabnik njene producentske .1 vzdeli priimek »McCarthyjev poslaneo«. Zato družbe. Najprej je bila plesalka, znana pa ^ se je Robinson zdaj odločil, da ne bo ve* je predvsem po filmih »Panika«, »Gibraltar« t snemal, zlasti še, ker njegova zadnja fil«”® ln »Sedem grehov«. Ponudbe iz Argentine je .? »Dekle v sobi 17« in »Steklena mreža« nista odbila, ker hoče ostati pri svojem možu. J dosegla zadovoljivega odziva pri publiki-Nedavno je plačala 4 milijone frankov globe, x Robinson namerava zdaj ustanoviti lastno ker ni dovolila, da bi jo filmski partner 2 televizijsko družbo, ki bo snemala kratk* opljuval $ filme. iHiiiHiunuiHiitiu^miiiniiiimiiini itiiiiinimiiniiiiniimiiimiimniiiiiiiiiiiniiiiMiiiniiimiiiiiiiniiiiiiniiiiuHiniiimimiiiiiiiiuniiinui mmnmuiiiiiiiiiniinnnninmniiminMinnuinunmmnmummiiniiinmiinnnmnniinmnniiimmnmiiini ZA BELO KAVO TEDAJ 3£ ZASLIŠAL ZA HRBTOM BOBNENJE.. C-C C-C-TJ-PCMRl c,v; i ZVITOREPEC, BEill! TftDONiA s£ it OBRNIL IN KOT VIHAR ODDIRJAL V PUŠČAVO.. (bežjTzvvtore^cT) 'Cii BEŽI.'!J-—'—S NA BOLEČINE pwHo 3E ZATR" 3 OH o, KOLIKOR “=° GA *,r'OF. NE^LE- j^PCirPO|L£MOČ I.,. 'ME MOR£?TdaL3E^ ^NEBODI TU OSTANEM IN r^SMESENI M OBE N A SILA J (ZARADI NE-;ME NE OPRAVI J > KA3 PR A SR v OD TOD / VENDAR NE 7AMA1 NA3 BI V BEiAL.SAS SE HODITI NE MO-^v« REM KAS Tl JETR*^ DON JA l ME NAMERA*\ VAi PUSTITI TU SAMEGA* POMAGM Ml! ME3 ££ sfe Premakne,r.u po&l jek ?>E ENO U.ROGLO? t ^ • V GLAVO J f ^ NOSOROG 1E LE1AL TIK ZA N3IM S PRE^rex^EN O GLAVO. GLE3, GLE1, MENDA SEm) -i GA U&TREUL... |UlE PA HOW^,t>RI3ATELl^ U.Al Sl SE TEGALE TARO USTRAŠIL? ZAMUDIL Sl LEPO PRILOŽNOST,DA BI USTRELIL TA ŽIVI TANR.PV bEM GA^jrl» MORAkL KAR SAM. gjrl SILA Sl. '—------—Nr——^ \Yt\YD Sl LE \ (TO NAPPAVIl' I2VIT0REPEC Se y>0' TAKNIL IN PADEL, PU5>' KA SE 3E SPROŽILA.. ...NEKAJ C ASA Sl NI URAL DVIGNITI GLAVE.. j S ! r------------- IZ DALJAVE STA LA HRUP IN KMAL^ G LE1>>L A j Al, PRAHL^, TODA NOSOROG SE NI ZGANIL KMALU SETE 12 GOSTEGA GR* fiaMOVJA PRIKAZAL TRDOtMJA.