' —   328   —
O dobitkovini pri obrtih v zakupu.
z naredbo z dne 24. julija 1871, št. 4658 izreklo je c. kr. fin. ministerstvo kot splošno veljavno pravilo, da pri obrtih v zakupu je dolžan plačevati dobitkovino (in dohodarino od čistega dohodka) vedno le zakupnik, zakupodavec pa da plačuje le dohodarino od zakupščine.
Proti tej določbi, katera se dejansko zvršuje, vložili so prizadeti zakupniki uže mnogo pritožeb, v katerih jej očitajo, da je nezakonita. Sklicujejo se radi na § 12. patenta, s katerim se je ustanovila dobitkovina na obrte, in na § 17. okrožnice o zvršitvi tega patenta: ker todi ni govora o osobinskih obrtih, izvajajo pritožniki, da torej tudi ni zakonito, če se zakupnikom takih obrtov naklada dobitkovina. Zlasti pa se gled6 onih obrtov,
—   329   —
za katere zakon zahteva dopustilo obrtnega oblastva, ugovarja, da se predpis dobitkovine pač za zakupodavca opira na dopustilo, da je pa torej ni smeti nakladati zakupniku kot takemu in ne kot dopustniku (koncesijonarju), oziroma imovniku obrta, — sicer bi se pobiral isti davek dvakrat za isti obrt.
A to, da se oddajajo v zakup le realni obrti po navjdenih dveh paragrafih, je ponehalo, odkar je po § 58. obrtnega reda iz leta 1859. in njemu sUčnem § 55. novega obrtnega reda iz leta 1883. (drž. zak. št. 227 ex 1851) in št. 39 ex 1883) sploh dopuščeno, vse obrte dajati v zakup ali pa zvrševati jih po namestniku; zahteva se le, da zakupnik ali namestnik bodi kakor imovnik obrtov sam v to sposoben po določbah tega zakona. To velja zlasti za obrte, naštete v § 15,, katerih zakup je sosebno treba naznaniti političnemu kot obrtnemu oblastvu, ki potem ali da privolitev, da se obrt tako opravlja, ali pa jo odreče iz javno-pravnih razlogov.
Sicer pa se po veljavnih davčnih zakonih ne plačuje dobitkovina za obrtno pravico, nego — kakor ime kaže — naklada se obrtniku razmerno z dobitkom iz obrta, ne glede na td, je li izpolnil dolžnosti, katere mu veleva obrtni red. Iz patenta o dobitkovini na obrte povsem in po navodnih določbah o njegovi zvršitvi je nadalje razvidno, da je podmet (subjekt) tega davka vedno le osoba — naravna ali pravna, ki se bavi z obdačnim obrtom ali koristonosnim podjetjem. Sosebno §§ 9. in 12. tega patenta in §§ 8., 15. in 17. omenjene okrožnice določujejo, da nikomur ni dopuščeno, pričeti kakega obrta ali nastopiti kake pravice ali pečati se sploh s katerim da-si prostim podjetjem koli, ako se ni oglasil za obrtni list, in tudi je prepovedano tako početje na koga drugega list. Ako davčno oblastvo zasači obrtnika, ki brez dovolitve in brez obrtnega lista opravlja obrt, naj ga primera, da se zanj oglasi, in na to se mu potem predpiše dobitkovina.
Res ni redkokedaj, da se ta davek dvojno pobira za isti obrt. Finančno vodstvo v Ljubljani je sicer nižjim davčnim obla-stvom po smislu navedenih zakonov in začetkom omenjene mi-nisterske naredbe velelo, da je dobitkovina zakupodavcu obrta uradnim potem izbrisati ter jedino le zakupniku predpisati z ozirom na obseg podjetja. C, kr. finančno ministerstvo pa je z
—   330   —
naredbo z dne 20. junija 1884, št. 16328 ta ukaz spoznalo zakonu protivnim, češ, da po § 21. patenta o dohodarini in po uže večkrat omenjeni okrožnici k patentu o dobitkovini tega davka nikdar — razen če imovnik obrtov umrje — ni smeti uradnim potem, ampak vedno le tedaj odpisati ali izbrisati, če davkoplačevalec sam vrne obrtni list, — to pa sme, če je svoj obrt dal v zakup in ga torej več sam ne zvršuje. Samo po sebi pa je umevno, da, če slučajno kedo svoj obrt da v zakup, a ne vrne svojega obrtnega lista, to opuščenje le njemu dela kvaro, nikakor pa ne utegne ovirati, da se odmeri dobitkovina tudi zakupniku dotičnega obrta.
Začetkom navedena ministerska naredba, ki je nje zakonitost dokazana, važna je zaradi posledic glede dohodarine. Zakupnik kot obrtnik z obrtnim listom mora plačevati tudi dohodarino po določbah za prvi razred. Po S 20. patenta, s katerim se je uvel ta davek, pa dohodarine ni smeti nikedar v nižjem znesku predpisati, nego li znaša tretjina dotične letne dobitkovine. S tem določena je najmanjša mera, kateri se pa praksa vedno, če le moči, izogne.
Fr. G.