298 Književna poročila. dolenji, ker morajo »na znak« naglo teči. Gorenji deklici se pa drže za same roke, zato ker se samo obračajo in jim ni treba dirjati navzdol. Potem ko se primejo tako za roke in za robce (med rokami), začno se, popevajoč naslednjo pesem, pomikati najprej v ravni vrsti za vojarinko, ki jo vodi, iz doline ali z ravnice na majhen hribec, stoječ na koncu te ravnice: a čim pridejo na vrhunec, zasuče se vo-jarinka, a za njo in okoli nje vsa vrsta ter se vrti, in spušča nepre-nehama popevajoč, rekel bi »povitično« (spiralformig) navzdol. Ko se »kolo« razvije na ravnici, počno zopet kakor prvič v ravni vrsti pomikati se navzgor, z vrhunca pa na zopet poprejšnji način sukati in spuščati se navzdol itd. itd., dokler ne ,izpopevajo' vse naslednje pesmi ali »popevke«, ki se popeva po stari navadi v »kolu«. Uprav so to štiri pesmi (a najbrže jih je bilo iz prvine pet), ki jih pa po-pevajo neprenehoma — brez kakega presledka, — kot da je to ena (»ana«) sama pesem. (Dalje prihodnjič) Književna poročila. VI. Ilcropia .JHTepaiTphi pfckoh, nanncam> 0\icjihhi> OroHOBCKiii. 4acTb L JIbbobt, 1887. (E. Ogonovski, Zgodovina maloruske književnosti), tnal. 8\, XVI. + 426. Ne sam6 nam manjka prave književne zgodovine, iz katere bi se nekoliko več jDozvedeti dalo negoli, kje in kdaj je pisatelj rojen, kedaj je umrl, koliko let je kapelanoval, koliko župnikoval, tedaj knjige, v kateri bi bilo ocenjeno pri vsakem pisatelji delovanje in vpliv in odvisnost od časovnega duha — nego ravno tako se je godilo tudi Malorusom. Šele pretečeno leto dobili so zgoraj omenjeno lepo delo, kot ponatisek iz zadnjega letnika leposlovnega lista „Zarja", in sicer prvi del, obsezajoč književnost od najstarejše dobe do Kotljarevskega. Da je ta književna zgodovina izvrstna in vestno sestavljena, da so vse dosedanje razprave in monografije točno porabljene in da pisatelj tukaj čitate-ljem ne pripoveduje samo starega, nego da je samostojno študiral vsestransko gradivo, to je pri prof. Ogonovskem, jednem najboljših poznavateljev malo-ruskega jezika in življenja, samo po sebi razumevno. Ta knjiga se sme ime- Književna poročila. 299 novati prva prava občna književna zgodovina maloruska, kajti, če je tudi do-zdaj bilo nekaj monografij o tem predmetu in če so tudi Malorusi imeli celo književno zgodovino, vendar se je navadno prav malo ali nič oziralo na gališke Maloruse, govorilo in razpravljalo se je večinoma o tako imenovanih „Ukraincih" in njih književnosti. — Ce je tudi Ogonovskega knjiga namenjena širšim krogom, vendar je bode vesel tudi vsak strokovnjak, toliko gradiva in podatkov je v nji nakopičenega. Opozarjam n. pr. samo na to, kako lepo in natančno opisuje pisatelj delavnost O. Mogile, njen vpliv na daljši razvoj vse maloruske in po nekoliko tudi velikoruske književnosti (267 — 282) in kako nam riše dobro značaj vse četrte perijode (str. 235—265). Vendar se mi dozdeva, da tudi ta književna zgodovina ni popolnoma jednotna, da se ni povsod dovolj poudarjala odvisnost pisateljev in po nekoliko vse dobe od duha, kateri je vel v istem času v drugih literaturah, da se niso razni umotvori dovolj preiskavah in ocenili po idejah in umetnih idejalih, katere je najti v njih. Da je pisatelj književno zgodovino v zvezo spravil s povestnico, to se mora le odobravati in to je ravno pri maloruski književnosti važno, in brez poznanja maloruske zgodovine tudi ni lahko razumeti mnogo pojavov njene književnosti, posebno pa ne njenega odnošaja nasproti včlikoruski. Zanimiv je precej obširen uvod, katerega bi v tej obliki morda ne pričakovali; ta uvod je popolnoma političen in hudo polemičen in naperjen proti oni pošasti, katera se navadno imenuje „moskovski panslavizem". Nazori pisateljevi o tej stvari so nam znani že iz uvoda njegovih „Studien auf d. Geb. d. kleinr. Spr.", iz njegove maloruske krestomatije. Pisatelj se upira nazoru, da bi bilo razmerje med velikoruskim in maloruskim jezikom isto, kakor ono med nemškim književnim jezikom in nemškimi narečji. Na str. VIII. čitamo pravi vzrok, zakaj se sme maloruska književnost samostalno obravnavati: „Literaturu malorusku abo rusko-ukrainbsku uvažaemo o k r e-moju 6di) literaturv rossijskoj, tomu -ščo narodnostb rusko-ukrainbska estb okremoju 6d'b narodnosti velikoruskoj." Starejše dobe malor. književnosti — in to je nam podal v prvi knjigi — ni pisatelj tako obširno in podrobno opisal, kakor hoče to storiti pri novejši dč>bi; vzrok nam pripoveduje na str. 4. : „Ažb nova doba našogo žitja literaturnogo vvznačue sja takimi prikmetami, jaki vvskazujutb javno samostojnosti literatury (malo) ruskoj suprotivb slovesnosti velikoruskoj (rossij skoj)" in na str. 1.: „Ruska že literatura pisbmenna javlja sja dušeju na-rodnoj žizni tolbko vb periode novejšonrb, koli pisatele ruski stali dejstno hosnvvatisb movoju i svetogljadom ljudi." E. Ogonovski je razdelil malorusko književnost v pet d6b: Prva doba od početka ruske pismenosti, t. j. od XI. stol. do napada Tatarskega (1. 1240.) j 3oo Književna poročila. druga d6ba do zjedinenja severozapadne Maloruske z litavsko-poljsko državo (1. 1386.); tretja d6ba do osnovanja Mogilovega kolegija (1632); četrta doba do Ivana Kotljarevskega; peta doba do našega časa. S to razdelitvijo moremo se lahko strinjati, kajti nobeden ne dvoji, da je ravno tatarska invazija glavni vzrok različnega razvijanja velikoruske in maloruske književnosti in vsega socijalnega življenja, da je tukaj početek samostalnega razvitka, kolikor se o tem v 6ni dobi sploh govoriti da. Isto tako je tudi združenje z litavsko-poljsko državo vplivalo silno na socijalno življenje ne samo v XV. stol., nego še bolj v XVI. stol., in ta vpliv je bil mogočen, četudi ne prijeten in koristen, v XVII. stol. v Ce se tedaj tudi s to razdelitvijo strinjamo, odobravati ne moremo, da je pisatelj ločil v najstarejši dobi malorusko književnost od velikoruske in tako imputiral XI. in XII. stol. tendence naše sedanje dobe. Rad bi včdel, kaka razlika je med tako imenovanimi novgorodskimi spomeniki in južnimi v literarnem oziru; je li ta razlika tolika, da se res mora književnost že v tej stari dobi deliti ? Mislim, da ne. Razlike so samo jezikovne in to še jako minimalne; jezik teh spomenikov ni bil niti včlikoruski niti maloruski, bil je cerkven, v katerem je najti samč nekaj vpliva nacijonalnega jezika, zdaj .menj zdaj več, kakor je ravno dotični spomenik pisan z večjo ali manjšo pazljivostjo. Res se da po kritični jezikovni analizi določiti o nekaterih spomenikih, kateremu ruskemu narečju prispadajo, t. j. katero narečje je na njen cerkvenoslovanski jezik nekoliko vplivalo, v ostalem pa dotični najstarejši spomeniki še niso koct' LCoy/iv produkti ruske književnosti, nego splošno slovanske cerkvene književnosti. Tako malenkostne jezikovne razlike gotovo ne opravičujejo, da se že najstarejša doba književnosti deli po istih principih, kakor sedanja. Zato mislim, da ne bode krivo n. pr. znano Ostromirovo evangelije prištevati ravno toliko včlikoruski kakor maloruski književnosti, ravno tako prispada tako imenovani Nestorjev letopis ne sam6 maloruski, nego jednako tudi ve-likoruski književnosti, in če bi hoteli že biti jako natančni, tedaj bi morda rekli, da se prištevaj lavrentinski rokopis tega zbornika velikoruski, a ipatiui kodeks te kronike maloruski literaturi. Pisatelj tudi ni naštel vseh zbornikov, v katerih je najti vpliv južnega ruskega narečja; tako je pozabil omeniti Dobri!ovo evang. iz 1. 1164., Tipografsko evang. Nr. 7 iz XII. stol., Tipograf. evang. Nr. 6 iz XII.—XIII. stl., Irmoloj Grigoroviča iz XII.—XIII. stol, kodeks Hankenstein., Ephrema Syr. iz 1. 1288., Holmsko evang. iz XIII.—XIV. stl. etc. in tudi evang. Mstislavovo, evang. Jurjevskega samostana in evang. iz 1. 1092. so spomeniki z maloruskim vplivom. Pisatelj se je popolnoma izognil vprašanju, je li staro kijevsko narečje res malorusko narečje, ali pa prispada velikoruskemu, kakor to trdi A. So- Prilogi k Prešimovemu životopisu. 301 bolevskij (Očerki izi. istorij russ. jazyka str. 68, 116 in ŽMNPr. 1885., fevr. str. 349—356), s katerim se pa ne strinja Jagič (Cetvre kritiko-pa-leograf. staty str. 98—102). Književnost je v tej knjigi tako obravnavana, da pisatelj pri vsaki dobi poda najpoprej splošen zgodovinski pregled, kateremu nasleduje literarni pregled, kjer se označuje kratko in jedrnato značaj vse dobe, za tem nam opisuju cerkveno literaturo in sicer najpoprej zivotopise in potem šele spomenike in na konci vsake dobe riše nam svetsko književnost v istem redu. Na ta način je gotovo jako ustregel prof. Ogonovski svojim rojakom in jim podaril izborno književno zgodovino, za katero moramo zavidati Malorusom. Zeljno pričakujejo oni, kakor mi nadaljevanje tega lepega dela, katerega važnejšo in gotovo še obširnejšo polovico naj bi pisatelj skoraj dogotovil in skupno objavil. V. Oblak. Popravki: 24315 zbom, m zboru. — 24339 sledečm m. sledeč««. — 245= če pomislimo m. ce si p. Prilogi k Prešimovemu životopisu. Priobčuje Fr. Leveč. II.*) Preširnova doktorska diploma. Našla se je dragocena narodna svetinja — doktorska diploma našega Preširna. To doktorsko diplomo je hranil umrli radovljiški c. kr. notar Janez Prešern, sorodnik našemu pesniku. Ko je leta 1886. umrl, rekla je njegova vdova g. Schorlu, upokojenemu c. kr. okrajnemu tajniku, naj si kaj iz njegove zapuščine vzame za spomin. G. Schorl si je izbral Preširnovo doktorsko diplomo, katere pristen prepis tu podajemo čestitim bralcem. Iz te diplome je razvidno, da je bil » ornatissimus doctissimusque vir Franciscus Prefhčrn, Illvrus Rodainensis* na dunajskem vseučilišči promoviran dne" 27. marcija 1828. leta doktorjem prava. To diplomo hrani sedaj še g. Schorl v Radovljici, po svoji smrti pa jo hoče voliti deželnemu muzeju Rudolfinu v Ljubljani in tako smemo upati, da se ta dragoceni spomin na našega pesnika-velikana ohrani za vse poznejše čase. Aleksander Hudovernik. *) Prvi kos tega članka, obsezajoč dva lista, katera je Preširen 1. 1833. in 1. 1836. pisal Celakovskemu, natisnen je v »ljubljanskem Zvonu« 1. 1881. na 49. in na 110. strani. Ured.