LOVEC 3
Glasilo Lovske zveze Slovenije • Marec - Sušeč 1993
Hans Fanzoj
Borovi je-Ferlach Puškama in lovska oprema A 9170 Borovlje

y|

Telefon 9943-4227-2283 Telefax 9943-4227-2867
mm
mLJt m '

mm
\


SAFARI CLUB INTERNATIONAL
Najstarejši proizvajalec lovskega orožja ima stalno na zalogi:
*	ekspres dvocevke Falke (Avstrija) kal. 9,3x74 R (side by side) z ejektorji; neto cena je 45000 ATS;
*	španske bokarice 12/12 (special trap) ali 20/20; neto cena 7500 ATS-8000 ATS;
*	malokalibrske puške in karabinke kal. .222 in .223, 7x64, .30 -06, 8x68 idr.;
*	lovske dvoglede, strelne daljnoglede 6x40, 4x32, 4x12;
*	spektivi 20x60 45 COMBI TIP;
*	Lovske bock šibrenice Falke z ejektorji (en ali dva sprožilca); neto cena od 7500 - 8000 ATS;
*	vse vrste nabojev, šibrenih in krogelnih (Hirtemberger, RWS) - ter diabole za zračne puške (tekmovalni diaboli RWS in Haendler & Nattermann);
*	montažne dele za strelne daljnoglede.
*	Pri nas lahko kupite tudi vse vrste lovskih rogov.
/S.,;-,," "v--

...



mgm

- ™
,

mm
mm,
VSEM ČLANOM LZS PRIZNAMO 10% POPUST!


PO UGODNIH CENAH VAM OMOGOČAMO TUDI LOV V AFRIKI (TANZANIJA IN ZIMBABVE). SE PRIPOROČAMO!


LOVEC
glasilo
Lovske zveze Slovenije - revija za lovstvo -letnik LXXVI., št. 3 marec-sušeč 1993
Izdajatelj Lovska zveza Slovenije Tisk Tiskarna Ljudske pravice p.o. v Ljubljani
Poštnina je plačana pri pošti 61102 Ljubljana
UREDNIŠKI ODBOR:
Glavni urednik Borut Ingolič Odgovorni urednik
Boris Leskovic
Andrej Dvoršak, Branko Galjot, Konrad Sajdl, Jože Perko, Marjan Toš
Lektorica in korektorica
Jana Unuk
Tehnični urednik Milan Samar Tajnica uredništva Eva Strajnar
Lovec izhaja praviloma vsak mesec.
Ta številka je izšla v 24.100 izvodih.
Po mnenju Ministrstva za informiranje št. 23/247-92 sodi LOVEC med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3, za katere se plačuje 5% prometni davek.
Naročnino na glasilo je potrebno plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije.
Izvod revije stane 200 SIT.
Za druge naročnike je letna naročnina 2300 SIT, za tujino 63 DEM.
Gradivo (tipkopis!) za objavo Pošljite
Uredništvu glasila Lovec, Zupančičeva 9 - p.p. 505 61001 Ljubljana Telefon (061) 214-948.
Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo!
Cene malih oglasov:
do 15 besed 400 SIT, od 15 do 25 besed 520 SIT, od 25 do 30 besed 720 SIT.
Za vsako nadaljnjo besedo 24 SIT.
Za člane lovskih organizacij v R Sloveniji velja polovična cena.
Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun
Lovske zveze Slovenije, Zupančičeva 9,
Ljubljana 50101 -678-47158. Devizni račun
50100-620-010-25731 -3090/2 Telefax (061)217-994
IZ VSEBINE
J. Melonin:
Uničujoča otoplitev pod-
nebja	76
M. Rebec:
Lovec in njegovo orodje - orožje	78
Mnenja in kritike:	80
B. Krže:
Herod s Parmove	80
I. Veber:
Koliko časa še prisilno redčenje gamsov?	81
K. Seidl:
Petarde - hudo zlo, ki škoduje tudi lovstvu	82
I.	Karba:
Najprej teorije - nato praksa	83
J.	Kragelj:
Res je tako!	83
R. Žargi:
Tetanus	83
Iz dnevnega tiska 84
M. Adamič:
O slovenskem osred-
njem informacijskem registru »rjavi medved«	85
M. Vogrin:
Čuk, skrivnosten in ogrožen	87
B. Kryštufek:
Kako je z evropsko divjo mačko	88
P. Trontelj:
Jovsi	92
Z. Lešnik:
Na svizce	94
F. Šetinc:
Kako je Henrik V. na Čavnu lovil petelina? 96
Lovska organizacija 97
S. Cilenšek:
Otvoritev lovskega doma LD Kočevje	97
F. Šetinc:
Predstavitev Jelenjadi II 97 F. Pirečnik:
Ob 10-letnici	97
Jubilanti	98
Lovski oprtnik__________100
E. Rečnik:
Ignac in njegov zvesti pes Pubi	100
S. Gril:
Arko	100
M. Toš:
Na Orlici	100
V spomin	101
Lovska kinologija	102
Z. Erzetič:
Iz dejavnosti LKD Koper 102
B. Renčof:
Tekmovanje goničev v Zasavju	102
KZS:
Podrobnejši načrt lovskih kinoloških prireditev v letu 1993	102
KZS:
Predvidena legla lovskih psov	105
NA NASLOVNICI:
Divja mačka - Foto: KODIA -JACANA
V MARCU zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, piž-movka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno in prikazano divjad. Vendar le, če je odstrel planiran in lovska organizacija (LD, ZLD, LZS, LGO) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni prepovedala vse leto. Upoštevati moramo tudi sprotne odločbe, ki jih izda ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
m
medved
m
divji prašič do 15. II.
ozimci in lanščaki celo leto
MAREC	SV	SZ	LV	LZ	
1. Po	6.41	17.48	10.07	1.06	3
2. To	6.39	17.50	10.59	2.04	
3. Sr	6.37	17.51	12.01	2.58	
4. Če	6.36	17.53	13.11	3.45	
5. Pe	6.34	17.54	14.27	4.24	
6. So	6.32	17.55	15.48	4.59	
7. Ne	6.30	17.57	17.08	5.31	
8. Po	6.28	17.58	18.29	5.59	©
9. To	6.26	17.59	19.51	6.28	
10. Sr	6.24	18.01	21.11	6.58	
11. Če	6.22	18.02	22.28	7.31	
12. Pe	6.21	18.04	23.42	8.08	
13. So	6.19	18.05		8.51	
14. Ne	6.17	18.06	0.47	9.41	
15. Po	6.15	18.08	1.43	10.36	6
16. To	6.13	18.09	2.30	11.37	
17. Sr	6.11	18.10	3.09	12.38	
18. Če	6.09	18.12	3.41	13.41	
19. Pe	6.07	18.13	4.08	14.43	
20. So	6.05	18.15	4.32	15.45	
21. Ne	6.03	18.16	4.54	16.46	
22. Po	6.01	18.17	5.15	17.48	
23. To	5.59	18.18	5.37	18.49	
24. Sr	5.58	18.20	5.59	19.51	
25. Če	5.56	18.21	6.24	20.54	
26. Pe	5.54	18.22	6.52	21.57	
27. So	5.52	18.24	7.26	22.58	
28. Ne	6.50	19.25	9.06		
29. Po	6.48	19.26	9.54	0.57	
30. To	6.46	19.28	10.51	1.50	
31. Sr	6.44	19.29	11.56	2.38	D
Uničujoča
otoplitev
podnebja
»Napovedana splošna otoplitev podnebja bo gotovo tudi zadnji izziv za mnoge ogrožene živalske in rastlinske vrste,« je v ameriški časopis Natural History, 9/92, napisal prof. Andrevv Dobson z oddelka za ekologijo in evolucionarno biologijo princetonske univerze. Skopo povzemamo vsebino njegovega članka.
Čeprav je zelo težko dokazati, da se je že pričela nova otoplitev našega planeta, pa veliko svetovno znanih klimatologov trdi, da že poteka. To naj bi se videlo po količini ogljikovega dioksida (CO2), ki se tvori pri izgorevanju fosilnih goriv in gozdov. Ta plin zelo hitro ogreva spodnji sloj atmosfere. Pričakuje se celo, da se bo količina C02 še podvojila nekako do sredine naslednjega stoletja in da bo povprečna temperatura narasla za od 1 do 5°C. Najočitnejše spremembe se bodo dogodile na obeh zemeljskih polih in v ekvatorialnem delu.
Mnogo je ugibanj o najrazlič-
kakšno območje; kljub vsemu pa pokažejo, da bo otoplitev neenakomerna in da bo temperatura najbolj narasla na polarnih območjih. Tudi se že ve, da se bodo spremenili padavinski režimi, saj se bo ogreval cel planet.
Ko bo podnebje naposled očitno toplejše, bodo obstale pri življenju le tiste živalske in rastlinske vrste, ki bodo sposobne prenesti ekstremne temperature in sušo. Te bodo lahko celo razširile svoj življenjski areal. Toda otoplitev bo nujno hudo in usodno prizadela vse tiste vrste, ki so se trdno prilagodile na življenje v strogo omejenem podneb-
Pred letom dni so sredstva javnega obveščanja (tudi Lovec
-	op. ur.) poročala o okrog 5.000 let starem moškem človeškem truplu, ki so ga našli ob ledeniku blizu avstrijsko-ita-lijanske meje. Truplo, ki se je nenadoma pojavilo ob ledeniku, je bilo izsušeno od suhega ledenega zraka. Zaradi nepoznanih vzrokov je moški pred toliko leti umrl skrčen v majhni jami.
Prav to truplo Ledenega človeka, kot so ga poimenovali, je morda prvo od mnogih podobnih, ki se je pokazalo iz talečih se ledenikov. Koliko lovcev, alpinistov in živali iz ledene dobe bodo še odkrili ledeniki v prihodnje, je še vprašanje. Nesporno pa je dejstvo, da se topijo vsi ledeniki.
Takšna je tudi prva ugotovitev nadvse presenečenih arheologov, nam ostalim pa preostane le predvidevanje in ugotavljanje, da korakamo v čas še ene od mnogih otoplitev podnebja
-	vendar to pot na račun negativnih človeških posegov v naravno okolje. Zadnja otoplitev pred današnjo se je končala nekoliko prej, kot je umrl Ledeni človek, in je bila le del podnebnih sprememb med posameznimi poledenitvami.
V	100.000 letih najhladnejšega podnebja, ki je vladalo na našem planetu, je neskončen leden plašč pokrival velik del kontinentov severne poloble.
V	zadnjih 10.000 letih se je led obdržal samo še visoko v hribih. Vemo, da so se z umikom ledu spremenili (preoblikovali) mnogi prvotni ekosistemi, katerih ostanke najdemo le še ob ostankih ledenikov.
Z otoplitvami Severne Amerike so se npr. iglavci pomikali (selili) proti severu, na prvotnih mestih pa so jih nadomeščale druge rastline (goščavje), iz katerega so sčasoma zrasli listavci ali pa so marsikje nastali travniki. Veliko rastlinskih in živalskih vrst je izumrlo, ko se je
povprečna temperatura povišala samo za 5°C!
Veliko ledenodobnih sesalcev, kot so bili mamuti, tigri meče-zobi, lenivci, veliki konji ipd. (skoraj tri četrtine velikih sesal-cev), je izumrlo tedaj. Čeprav je znanost za izumrtje teh živali velikokrat krivila čezmeren lov ledenodobnega človeka, ki se je priselil iz Evrazije prek Beringovega zemeljskega mosta, ki je povezoval oba kontinenta, pa so bile po vsej verjetnosti pravi krivec za njihovo izumrtje hitre spremembe v njihovem habitatu, ki so bile podnebno pogojene.
nejših vplivih otoplitve podnebja na rastlinstvo, živalstvo, zaloge vode, nivo morja - vse to pa bi zelo vplivalo tudi na človeško skupnost. Veliko vprašanje je, kako zelo bo splošna otoplitev podnebja pospešila ogroženost rastlinskih in živalskih vrst v tropskih deževnih gozdovih.
Zelo težko je danes napovedati, kaj bo s posameznimi vrstami, kako hitro bo naraščala temperatura ipd. Računalniški modeli zemeljskega podnebja nam dajejo le grobo sliko ocene, kako bi temperaturne spremembe lahko prizadele
nem razponu. Deli njihovih današnjih habitatov oz. stanišč bodo postali preveč topli ali presuhi, kar bo te vrste vse bolj omejevalo in prisiljevalo na življenje na majhnih koščkih zemlje.
Na severni zemeljski polobli bo preživetje mnogih občutljivih rastlin in živali odvisno predvsem od njihove sposobnosti prilagajanja ali od tega, ali bodo sposobne razširiti svoj življenjski areal proti severu (kot nadomestek za otoplitev). Pomik npr. za 60-100 km proti severu nadomesti (nevtralizira) dvig srednje temperature
za 1,1 °C. Ker se pričakuje, da bo sedanja otoplitev potekala znatno hitreje kot vse prejšnje, bodo imeli zato vsi organizmi tudi manj časa za prilagajanje! Res je, da so se mnoge živali sposobne preseliti proti severu, ne pa tudi rastline, ki so jim hrana in na katere so nekatere izključno vezane! Gotovo so najbolj občutljivi na podnebne spremembe gozdovi. Ekologinja Margaret Davis z univerze v Minnesoti je ugotovila, da lahko rastline v enem stoletju premaknejo svojo ra-stiščno bariero le za 6 do 25km.
Rastline, ki se razmnožujejo s trosi (sporami), ali tiste, katerih semena prenašajo in razširjajo ptice, se na takšne spremembe prilagodijo s pomočjo ptic in se lahko premaknejo za 20 in več km v letu dni. Drevesa in druge rastline, ki imajo težka semena, ki jih veter lahko odnese le na kratko razdaljo, pa se na tako hitre spremembe ne morejo prilagoditi. Nagla otoplitev podnebja bo zahtevala prilagoditvene premike kar za nekaj sto km v manj kot stoletju! Preliminarna študija, ki jo je opravil Hank Shugart z Univerze v Virginiji, predpostavlja, da lahko podvojitev atmosferskega C02 spremeni rastlinstvo na Zemlji za 30%. Shu-gartov model prognozira, da se bo površina subtropskih in borealnih gozdov zmanjšala (tudi površina polarnih puščav in tunder se bo zmanjšala), povečal pa se bo obseg savan, tropskih deževnih gozdov in vročih, suhih puščav. Če bodo rastline počasi osvajale nova rastišča, bodo njihove izgube večje. Kako pa se bodo posamezne vrste razširjale, je v ve-liki meri odvisno še od mnogih drugih vzporednih vplivov, nedvomno pa bo nastala ve-iika gneča pri naravni reorganizaciji gozdnih združb oziroma ekosistemov.
Se najmanj so ogrožene rastline in živali, ki živijo v visokih Planinah in ki bodo, tako vsaj kaže, celo pridobile nekaj koristi. Prvič so planinska (visokogorska) stanišča izvzeta iz razvoja in fragmentacije (drobljena), ki (sta) bosta prizadela nižje lege in njihove ekosisteme. Drugič, relativen vzpon na kratko razdaljo, a strmo navzgor, lahko hitro privede organizme v znatno hladnejšo mikroklimo (pomik za 457,2 m strmo navzgor lahko nadoknadi porast srednje temperature za 2,7°C).
po drugi strani pa se razpolož-'Jivi prazni prostor zmanjšuje Proti planinskim vrhovom. Eko-lo9i napovedujejo, da bodo vi-
sokogorska stanišča organizmi zelo hitro zasedali od spodaj navzgor in da bo zato že pri porastu srednje temperature za 5°C izumrlo od 10 do 50% vrst sesalcev s takšnih pobočij.
Neizogibno bodo morale izumreti tudi vrste na posameznih izoliranih staniščih - »otokih«, npr. sredi puščav.
Zaradi individualnih genetskih prilagoditev posameznih osebkov znotraj vrste bo mnogo rastlin in živali moglo preživeti in zagotoviti nadaljevanje vrste. Podnebne spremembe so samo eden od mnogih pritiskov, ki favorizirajo ene osebke pred drugimi; to je tok evolucije, lahkotnega procesa,
ki je privedel do bogastva in raznolikosti živega sveta! Hitre spremembe so povsem nekaj drugega - znatno zahtevnejše in uničujoče za vse organizme. Zaradi nagle otoplitve podnebja bo zelo malo časa za nove pozitivne genetske spremembe, ki nastajajo z mutacijami in rekombinacijami. Prilagoditvena sposobnost populacij bo zato odvisna od obstoječe ravni genetske variabilnosti. Tudi danes lahko ugotavljamo, da so se vrste z največjo genetsko variabilnostjo zelo razširile in živijo v velikih populacijah, na zelo obširnih geografskih območjih, z velikim številom geografskih ras ali podvrst. Prav te vrste so
najbolj pripravljene, da se spoprimejo z zahtevami podnebnih sprememb. Le nekaj vrst takšnih živali je ogroženih. Živali in rastline iz fragmentiranih habitatov imajo najmanjšo genetsko variabilnost in s tem prilagoditveno sposobnost, zato so najbolj ogrožene.
Vrste, ki so že prilagojene na strese v svojem okolju, imajo, vsaj tako kaže, prednost pri hitrih podnebnih spremembah, vendar pa to ni obvezno. Puščavske živali so npr. prilagojene, da se lahko zadovoljijo z manj vode kot podobne velike vrste, ki sicer živijo v manj sušnih (aridnih) habitatih. V sušnih območjih pa lahko preživijo zaradi sposobnosti, da znajo prilagoditi (upočasniti) svoj metabolizem. Organizmi, ki imajo upočasnjen metabolizem, lahko za svoj obstoj izkoriščajo skromne zaloge hrane, tak način življenja pa jim obenem omogoči, da preživijo tudi v najbolj neugodnih razmerah in okoljih. Vendar morajo plačati tudi ceno za tako življenje - počasna rast in majhna plodnost!
Podnebne spremembe bodo prav tako vplivale na tekmovanje med vrstami (intraspeci-fično kompeticijo). Podnebje lahko zruši ravnovesje v korist ene vrste z ozirom na drugo; katera vrsta bo lahko povečala svojo številčnost in katera bo morala izumreti. Za koliko se bo dvignil nivo morja, ker se bo topil polarni led, lahko samo ugibamo. Dejstvo je, da bi že porast za okrog 1,5 m ponekod poplavil velike dele priobalnih površin, ki so pomembne za odlaganje jajc mnogih morskih živali.
Največje svetovno bogastvo živalskih in rastlinskih vrst je zbrano v tropskih območjih, kjer pa bo otoplitev podnebja še najmanj očitna.
Kljub vsemu pa požiganje in krčenje velikih tropskih deževnih gozdov še vedno ostajata poglavitni vzrok za izginjanje posameznih vrst. Če bi človeštvu uspelo upočasniti ali preprečiti uničevanje tropskih deževnih gozdov, ne bi le upočasnili naleta uničujoče otoplitve podnebja, ampak tudi bistveno zmanjšali izumiranje vrst; še posebej na območjih, ki so bogata z redkimi vrstami živali in rastlin.
Z grožnjo s splošno otoplitvijo podnebja, za katero se zdi, da se je že pričela, morajo biologi dodati na spisek vseh negativnih vplivov, ki povzročajo zmanjševanje biološke pestrosti življenja na Zemlji, še enega, morda odločujočega za mnoge vrste...
Pripravil: Janez Metonin
Decembrski sobotni večer je. Ravnokar smo povečerjali in družina se pripravlja na prijetno urico brezdelja pred televizorjem, kot vsako soboto pač, ko ti ni treba skrbeti, da boš moral drugi dan zjutraj zgodaj vstati, odpraviti otroka v šolo in potem v službo - iz dneva v dan. Ne, sobotni večer je res nekaj posebnega, to je zares družinski, brezskrbni večer, le eden v tednu.
Za nas lovce pa decembrski sobotni večeri le niso taki kot za običajne zemljane. Vsaj zame ne! Skupni lovi so pač na višku in že celo soboto se mi motajo po glavi misli, kam nas bo v nedeljo zjutraj popeljal vodja lova. Zadnje čase nam Diana resda ni bila naklonjena, pravzaprav lahko rečem, da je bila do nas skopuška kot že vrsto let ne! Letošnji izjemno velik pogin srnjadi - bojda zaradi črevesnih zajedalcev? - se v lovišču zelo pozna. Pri nas je srnjad namreč glavna divjad in celotni lovskogospo-darski načrti naše LD slonijo v glavnem le na srnjadi. Kot sem že rekel, doslej so bili naši skupni lovi - delno izvršimo plan odstrela srn in mladičev tudi na pritiskih - letos zelo klavrni. Ob nedeljah smo se v glavnem le sprehodili po lovišču, posebne škode pa nismo naredili. Ampak - to nedeljo bo pa drugače! Saj smo se že zadnjič zmenili, da bomo šli v revir, kjer se običajno zadržujejo damjaki, pa tudi kakšen jelen in prašič včasih zaideta tja. Tu se nam bo ta preklicana Diana le morala oddolžiti za naše dosedanje jalove napore, tu bo nekaj! S takimi mislimi sem vstal od mize in šel pripravljat nahrbtnik, puško in vso drugo kramo, ki jo lovci pač »nujno potrebujemo« na skupnih lovih. Pravzaprav je to najlepši del lova - jaz namreč k lovu prištevam že tudi vse priprave nanj - saj si že med pripravami v mislih slikaš jutrišnji lov, seveda tokrat za spremembo uspešen, saj bo ravno tebi Diana pripeljala pred cev plen, ki ti ga bodo vsi zavidali. Pa ne le običajni plen, ampak trofejo, trofejo, to je tisto! Samega sebe vidiš prav na tistem stojišču, prav na tistem mestu, kjer je ta in ta pred davnimi leti podrl »taa-akega« damjaka, za nameček pa še lisjaka s »taaakim« repom, kot ga še živ krst ni videl. In tako dalje in tako naprej. Nahrbtnik je že pripravljen, puška in ostalo tudi, zjutraj dam v nahrbtnik le še malico in hajd na lov.
In prav sredi teh blaženih trenutkov, polnih prividov in sanj, zazvoni telefon. Jaz ga zaradi slabega sluha ne slišim več in
Lovec in njegovo c r i — orožje
Čutim, kot bi mi pokojni prijatelj ukazoval iz groba: »Vzemi pero v roke, zapiši, povej in opozarjaj, da je orožje najza-hrbtnejše človekovo orodje, ki se rado obrne tudi proti lastnemu gospodarju!« Da, lovski tovariši, prav ste prebrali, orodje! To je tisto. Vse prevečkrat se dogajajo nesreče s tem orodjem! To pa je znak, da ga mnogi izmed nas ne obvladamo dobro oziroma da ga ne obvladamo tako, kot bi ga mo-
me ne vznemirja več, zato pa so moja ušesa moji domači. Sin me kliče: Tatek, tatek, hitro, hitro, nesreča se je zgodila, Miro je umrl!«
Kdo, kako, kateri Miro, za božjo voljo?! Kako je umrl, zakaj? Sploh nisem dojel strašne vesti, ki mi jo je povedala žena, vsa objokana in tresoča se. Na lovu se je zgodila nesreča, sprožila se je puška in smrtno ranila Mira! Svet se mi je podiral pred očmi. Sebe in njo sem prepričeval, da je vest verjetno neresnična in da mogoče le ni tako hudo, mogoče je le ranjen. Človeško jalovo upanje pač! Usoda se ne meni za našo ničevost!
Žal je bila vest resnična. Zažrla se mi je v glavo in srce, preganja me noč in dan. Včeraj smo našega čudovitega prijatelja pospremili k večnemu počitku. Rekel bi, da resnično drži pregovor, da se po pogrebu vidi, kakšen človek je bil pokojnik. Od našega Mira so se prišli poslovit ljudje od blizu in daleč,
nepregledna množica lovskih prijateljev in znancev, domala vsi njegovi bivši sodelavci, z godbo na pihala in lovskim pevskim zborom vred.
Kako kruto, človeku izkazujemo vse te časti šele, ko ga ni več. Za življenja pa ljudem dostikrat ne privoščimo niti lepe besede! Ko sem stal ob odprtem grobu in čakal, da pridem na vrsto z našim lovskim poslovilnim govorom, se mi je nenadoma tako jasno in močno porodila misel - kaj misel, zavest in obveza, da moram nekaj storiti. Nekaj, kar bi osmislilo prijateljevo tragično smrt, nekaj, kar bi pomagalo, da se v bodoče ne bi več dogajale take nesreče, nekaj, kar bi lovce in vse, ki imajo opravka s tem smrtonosnim orodjem, prebudilo iz zaverovanosti vase in v svoje precenjene sposobnosti, in nekaj, kar bi pomagalo spremeniti naš vse preveč lahkotni odnos do orožja - lovčevega orodja.
rali, da ne bi ogrožali sebe, predvsem pa drugih.
Žal so, posebno v letošnji jeseni, časopisi vse prevečkrat poročali o nesrečah na lovu
-	predvsem na skupnih in skupinskih lovih. Vzrok pa je bil vedno isti: malomarnost, neprevidnost, neodgovornost in prevelika sla po lovskem uspehu. Nad tem bi se moralo korenito zamisliti vseh 24.000 slovenskih lovcev, od prvega do zadnjega, od najmlajših pripravnikov pa do najstarejših članov LZS, ki svoje znanje
-	in tudi neznanje - prenašamo na mlajše rodove.
Vem, marsikdo mi bo zabrusil, kaj filozofiraš, nesreče se pač dogajajo! To je res, dogajajo se, ampak vsaj večji del tistih, ki jih povzročimo zaradi malomarnosti, neodgovornosti in predvsem zaradi tega, ker se ne prepričamo, na kaj stre-ljamo(!!!), vsaj te nesreče smo dolžni preprečevati in zmanjšati njihov obseg na najnižjo možno raven. Solovci, za-
upano nam je orožje in njegova uporaba, nikakor pa nam ni dana pravica, da z njim ogrožamo sebe, še manj pa druge! Le spomnite se, kako so nam predavatelji na pripravah na lovski izpit pa mentorji in vodje lova to vbijali v glavo! Žal pa se to prehitro pozabi, opozorila zbledijo, z njimi pa tudi naš odnos do orožja. In tako, bi lahko rekel, smo tam, kjer smo, in taki, kot smo. Vendar pa, po naravi sem optimist in verjamem v človekovo dobro, v njegov pozitivni naboj, v to, da se zavedaš, da na tem božjem svetu nisi sam, ampak so še drugi. Zato sem prepričan, da ni odveč nobeno opozorilo, noben opomin in v skrajni sili tudi kazen ne! Vendar le preventivna kazen, le ta bo vzgojna. Sam sem prepričan, da kazen po povzročeni nesreči nima nobenega vzgojnega pomena več. Če nekdo z orožjem povzroči nesrečo in če ima le malo srca in zavesti, potem je zanj najhujša kazen že lastna vest, ki ga bo tlačila do groba. Vse druge kazni so le zato, daje formalno zadovoljeno zakonu. Zatorej trdim, storiti moramo vse, kar je v naših močeh - in tega je neizmerno mnogo - da do nesreč ne bi več prihajalo.
Ko prebiram časopisna obvestila o nesrečah na lovu (in nesrečah z lovskim orožjem nasploh), ugotavljam zelo zanimivo stvar. Domala vsi povzročitelji nesreč doslej so bili starejši, izkušeni lovci, ne pa lovski pripravniki in novinci. Iz tega sklepam, da se mlajših lovskih tovarišev še držijo navodila, ki so jim jih vbijali v glavo pred izpitom in v pripravniškem stažu njihovi mentorji. Starejšim lovcem pa je zavest že popustila, zaverovanost v lastne psihofizične lastnosti je narastla in mogoče tudi že zameglila odnos do tega našega orodja - orožja in pogled nanj. Kaj naj si drugega mislim, če pa berem: Namesto zajca in fazana obstrelil so-l°vca, namesto divjega prašiča ustrelil človeka, namesto srnjaka zadel lovca itd. itd., brez konca in kraja, iz leta v leto, vedno več je tega!
Spominjam se, ko sva se s pokojnim prijateljem pred 20 leti z našo generacijo pripravljala na lovski izpit, so nas predavatelji opozorili, naj jeseni, septembra in oktobra, ko je v so-Sednji Italiji lov na višku, prebijmo časopise, pa bomo vi-deli, koliko nesreč povzročijo [jeprevidni italijanski lovci! Tudi v naših loviščih! Res, dosti in preveč. Vendar pa, če vzameš svinčnik v roke in se Poigraš z razmerjem števila nesreč na število aktivnih lov-
cev v Italiji in pri nas, kaj hitro ugotoviš, da smo dosti pred njimi! Rekel bi, da smo že v Evropi!? Žal je tako!
Zato želim položiti na srce vsem slovenskim lovcem, starim in mladim, posebno pa še vsem tistim, ki vzgajajo in pripravljajo naše mlajše tovariše, pa vsem gospodarjem LD in lovovodjem, ki so odgovorni za pravilno in varno izvajanje lova, da vedno in povsod izkoristijo vsako priložnost, da vse udeležence lova - tudi gonjače - opozorijo na preteče nevarnosti, predvsem pa na pravila igre. Previdnosti ni nikoli preveč! Posebno jesenski skupni lovi, ko listje še ni popolnoma odpadlo, so izredno nevarni. Nevarnejši so tam, kjer lovimo veliko divjad, kot v loviščih z malo divjadjo. Lovčeva strast se mora podrediti varnosti in razsodnosti, nobenega opravičila ni za strel v neznano. Človekovega življenja nihče več ne povrne!
Sam dostikrat razmišljam o tem, posebno še, ker sem »obdarjen« s slabim sluhom. Kolikokrat si na stojišču mislim, naj žival živi, z njo pa tudi gonjač, ki ga ne vidim in ne slišim! Bolje je tako, predvsem pa bolj pošteno do drugih in ne nazadnje tudi do sebe. Prav zato menim, da je še najvarnejši lov s čakanjem na preži. Pa verjetno tudi najpravičnejši! Divjad lahko v miru oceniš in se odločiš za strel ali pa tudi ne. Vsekakor bo strel zanesljivejši, predvsem pa lovsko pravičnejši, saj je več možnosti, da bo divjad obležala v ognju. Pa še drugih ne ogrožaš.
Pa se povrnimo zopet k orožju. Kakšen odnos ima kdo do orožja, se najlepše vidi ravno na skupnih lovih. Pravzaprav že na zbornem mestu. Pogosto me prav zmrazi, ko vidim, da ima kdo puško lagodno obešeno prek levega ramena, s cevjo naprej, z roko, ki počiva na cevi. Čeprav sem prepričan, da vsaj na zbornem mestu nihče še nima orožja napolnjenega, mi to zbuja zelo nelagoden občutek in odpor. Čeprav vem, da je puška prazna, se nagonsko raje umaknem izpred cevi. Sam sem pristaš vojaške nošnje puške - na desni rami zadaj, s cevjo navzgor. Tako imam mirno vest, da nikogar ne ogrožam.
Pot do stojišč na skupnih lovih, lov in povratek na zborno mesto (ponavadi v gosjem redu po stezi) so poglavje zase. Sam opažam, in če smo pošteni, bo to priznala večina izmed nas, da lovci največkrat že takoj, ko zapustijo zborno mesto, napolnijo puške in v vrsti odidejo na stojišče. Za vsak

S
&

1
Gamsje garje v Sloveniji
Od 1. oktobra do 31. decembra 1992 so ugotovili primere gamsje garjavosti v loviščih:
Zveza lovskih družin Gorenjske-Kranj:
LD Selca
1 koza iz razreda srednje starih
LD Dovje
1	kozel iz razreda mladih
LD Kranjska gora*
5 kozlov iz razreda mladih
2	kozla iz razreda srednje starih 2 kozla iz razreda starih
2 kozi iz razreda mladih
2	kozi iz razreda starih LD Stol
1 koza iz razreda srednje starih Triglavski narodni park, Bled Revir Dedno polje 1 kozel neugotovljene starosti 1 kozel iz razreda starih 1 koza iz razreda starih Revir Kriški podi
3	kozli iz razreda starih Revir Jalovec
1 kozel iz razreda srednje starih
Zveza lovskih družin Gorica Nova Gorica:
LD Soča
1	kozel iz razreda srednje starih LD Drežnica
2	kozi iz razreda mladih
LD Log pod Mangartom
1 kozel iz razreda mladih
Gojitveno lovišče Prodi-Razor, SGG, Tolmin 1 kozel iz razreda starih
*Za lovišče LD Kranjska gora so podatki o ugotovljenih primerih gamsje garjavosti združeni za dve poročevalski obdobji, t.j. za obdobje od 1. julija do 31. decembra 1992.
Podjetje za gojitev divjadi Kozorog - Kamnik:
Revir Greben
1 kozel iz razreda srednje starih
Revir Konc
1 kozel iz razreda starih
1	koza neugotovljene starosti
2	kozi iz razreda srednje starih
1	koza iz razreda starih Revir Mokrica
2	kozla iz razreda mladih
1 kozel iz razreda srednje starih 1 kozel iz razreda starih 1 koza iz razreda mladih 1 koza iz razreda starih Revir Storžič
1	kozel iz razreda mladih Revir Logarska dolina
5 kozlov iz razreda mladih
3	kozli iz razreda srednje starih
2	kozla iz razreda starih
1	koza iz razreda mladih
2	kozi iz razreda srednje starih 2 kozi iz razreda starih Savinjsko-Kozjanska ZLD - Celje LD Solčava
1	kozel iz razreda mladih
2	kozi iz razreda srednje starih
Na območju ZLD Idrija in ZLD Maribor v obdobju od 1. oktobra do 31. decembra 1992 niso ugotovili primerov gamsje garjavosti.
V obdobju od 1. oktobra do 31. decembra 1992 so na območju Slovenije našteli 59 poginulih ali uplenjenih garjavih gamsov.
Razen pri gamsih so v revirju Mokrica v Podjetju za gojitev divjadi Kozorog, Kamnik, ugotovili primere gamsje garjavosti tudi pri muflonih, in sicer pri:
2 jagnjetih moškega spola,
2 dveletnih ovnih,
1 triletni ovci,
1	šestletni ovci in
2	dvanajstletnih ovcah.
V. V.
slučaj pač. Prav tako se s stojišč na zborno mesto večinoma vračamo s polnimi puškami, celo z nabojem v cevi. Ali se sploh zavedamo, kako s tem izzivamo nesrečo? Ob tem pa si zamislimo še cev, uperjeno v svoj hrbet, saj je našemu lovskemu tovarišu udobneje tako nositi puško. Res prijeten občutek!
Te stvari in tako obnašanje je po mojem mnenju vsak vodja lova dolžan nemudoma preprečiti. Samo izvajanje lova pa je stvar, kjer pač nihče ne more vplivati na posameznega lovca, če ta nima zavesti, smisla za varnost, odgovornost, in predvsem, če ni zmožen brzdati svojih lovskih strasti! V takem slučaju ne pomaga nič. Solovci, predvsem pa gonjači so na milost in nemilost prepuščeni njegovi nerazsodnosti, predvsem pa sreči, da jih mogoče le ne bo zadel! Posebno poglavje pa je sploh prevažanje in prenašanje lovskega orožja ter njegovo hranjenje in vzdrževanje. Tudi pri tem se da z neprestanim opozarjanjem in svetovanjem marsikaj storiti, če te le kdo posluša. Žal z leti vsi otopimo, postajamo vse bolj zaverovani vase in v svoje sposobnosti (popolnoma neupravičeno) in vse nedovzetnejši za poduk in nasvet drugega. Skratka, ko človek zori in dozori, postane prepameten. Tak pa zlahka povzroči nesrečo. Najbolj tragično pa je to, da se tudi najresnejšemu in najodgovornejšemu ter najprevidnejšemu lovcu včasih zgodi, da v trenutku podzavestne raztresenosti stori napako, ki je sicer nikoli ne bi naredil, ki pa je žal dostikrat usodna.
Globoko v srcu čutim, da se je prav to zgodilo mojemu prijatelju in solovcu Miru.
Če mi je s tem, morda za koga dolgočasnim pisanjem le uspelo koga pripraviti k razmisleku, mogoče celo k temu, da bo poskušal svoje navade (razvade) popraviti ali celo varneje, resneje in odgovorneje ravnati z orožjem - našim orodjem, potem sem dosegel svoj namen in bo tudi prijateljeva mnogo prerana in tragična smrt vsaj malo osmišljena. Čutim in vem, da nam tudi on želi, da bi bili srečnejši od njega in da se nikomur izmed nas nikoli več ne bi pripetile in tako kruto maščevale vse poprej opisane nepravilnosti pri uporabi orožja.
Imejmo vedno pred očmi staro reklo: Vsako orožje je nevarno, ampak najnevarnejše je tisto, za katerega mislimo, da je prazno.
Le mislimo!!!
Mitja Rebec
Herod s Parmove
Na Lovsko zvezo Slovenije smo pričujočo odločbo prejeli
šele 7. januarja 1993, ne da bi se republiški lovski inšpektor pred izdajo posvetoval z njo, kot je nekdaj bil oziroma kot naj bi še bil normalen posto-
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KMETIJSTVO,
GOZDARSTVO IN PREHRANO Številka: 324-02-59/92 LJUBLJANA, Parmova 33	Datum: 29.12.1992
Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije v Ljubljani izdaja na vlogo Gozdnega gospodarstva Kočevje - Gojitvenega lovišča Medved za podaljšanje lovne dobe na jelenjad, št. 70/92 od 22. 12. 1991, na podlagi 2. odstavka 14. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/ 76 in 29/86) naslednjo
ODLOČBO
V	Gojitvenem lovišču »Medved« je na območju Šahna v gozdnogospodarski enoti Mozelj, ki zajema lovski revir Log v celoti, nižinski del lovskega revirja Fridrih-štajn in del lovskega revirja Medvedji gozd okrog Mačkovca in Oneka, dovoljeno loviti in odstreljevati košute, junice in jelenja teleta obeh spolov tudi v mesecu januarju in februarju 1993. leta. Številčno odstrel ni omejen, pač pa mora biti izvršen v točno določeni sestavi, tako da bo končno razmerje števila vseh uplenjenih košut in junic proti številu vseh uplenjenih telet obeh spolov najmanj 1:2, ali pa je delež telet lahko višji.
Obrazložitev:
V	območju Šahen, oziroma na površini gozdnogospodarske enote Mozelj, je okrog 6.000 ha mlajših smrekovih sestojev - monokultur, nastalih s sadnjo smreke na nekdanjih grmiščih in pašnikih. V teh smrekovih kulturah, ki so pretežno v razvojni fazi drogovnjakov, se je zaradi poslabšanja prehranskih razmer v zadnjih letih začelo pojavljati stopnjevano ogrizovanje in lupljenje lubja na smreki, a tudi na vseh drugih drevesnih vrstah in celo na leski. Ker je površina Šahna zimovališče, v katero se steka jelenjad z višjih leg širšega kočevskega območja, nastajajo tu tudi izredno visoke koncentracije jelenjadi, ki so v zimi 91/92 povzročile nevzdržno škodo z ogrizovanjem lubja. Zaradi izrednega obsega te škode, ki grozi docela uničiti sestoje, je bil 19. oktobra 1992 v Šahnu organiziran posvet gozdarskih in lovskih strokovnjakov. Na posvetu je bilo sklenjeno, da je številčnost jelenjadi na vsem Kočevskem lovskogoji-tvenem območju nujno občutno znižati in še posebej, da je potrebno razredčiti koncentracijo jelenjadi na površini Šahna, ne glede na to, kako visok odstrel na enoto površine bo za ta namen potreben. Kljub temu, da je bil v Šahnu dosežen izredno visok odstrel jelenjadi na 100 ha, je koncentracija te divjadi v ogroženih sestojih še vedno prevelika. Zato jo je nujno dodatno znižati še z nadaljevanjem odstrela v januarju in februarju.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba po redni upravni poti, možen pa je upravni spor. V ta namen bi bilo treba v roku 30 dni, računajoč od dneva prejema te odločbe, vložiti tožbo zoper to odločbo neposredno pri vrhovnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani ali pa na zapisnik pri tem ali kateremkoli temeljnem sodišču.
Postopek vodil:
Anton SIMONIČ, dipl. inž.
(republiški lovski in ribiški inšpektor)
mag. Jože Protner, l.r.
(minister)
* Op. Odločbo je uredništvo prejelo šele 7. januarja 1992, zato je ni bilo mogoče objaviti že v 2. letošnji številki - ur.
pek. S tem je še enkrat pokazal svoj podcenjujoč odnos do lovske organizacije.
Brez ozira na pravne vidike odločbe pa se ob spoznavanju njene vsebine človek naježi, saj vsebuje toliko strokovne in moralne oporečnosti, da to ne more miniti brez posledic in odločne obsodbe večinskega dela lovske organizacije.
Kot prvo naj velja, da ne sme biti nobenega dvoma o potrebi in odgovornosti za usklajevanje zmogljivosti okolja in jelenjadi. Pri tem morata tako gozdarstvo kot lovstvo prevzeti svoj del bremena. Vendar pa je to proces s postopnimi učinki, ki jih je treba spremljati in vrednotiti z merljivimi kazalci znanih kontrolnih metod. Ob tem pa ni in ne sme biti vseeno, katere načine pri tem uporablja lovstvo. Gre predvsem za lovne dobe, načine lova in sestavo odstrela.
T. Simonič je leta 1989 zapisal: »Odstrel zrelih samic, naj bo košut pri jelenjadi ali ovac pri muflonih, v januarju zaradi napredujoče brejosti ni umesten - čeprav je bil v nekaterih vlogah zaželen.
Ravno zato, da bi se, kolikor samo mogoče, izognili škodljivim posledicam vznemirjenja divjadi v poznozimskem času (ki ima za posledico izgubljanje jeseni nabrane podkožne tolšče in zato povečano izkoriščanje okolja s pašo in objedanjem), odločba o podaljšanju lovne dobe dovoljuje samo individualni lov na čakanje in z zalazom in izrecno prepoveduje skupinske love s pritiskanjem (kot se pogosto obzirno imenujejo pogoni). Iz istega razloga zahteva odločba tudi prenehanje vseh načinov lova, ko doseže snežna odeja 35 cm. Končno pa zmanjšuje vznemirjenje divjadi tudi to, da ni dovoljen odstrel trofejnih samcev, ki običajno spravi na noge večino lovcev, tudi tistih, ki lova niso posebno vešči in jih usklajevanje populacij z okoljem posebno ne zanima.«
To je bilo daljnega leta 1989, v letu 1993 pa to očitno ne velja več! Velja zakon neomejenega odstrela košut in telet do konca februarja. Ali se v ta odstrel štejejo tudi plodovi še nerojenih telet, ki so konec februarja že povsem razviti, saj prve košute polegajo že v začetku maja? Ljudski rek o dveh muhah na en mah bi lahko uporabili tudi tukaj. Sicer pa breja košuta potrebuje več
hrane, več objeda in lupi - začarani krog je sklenjen. Z narodnogospodarskega vidika tudi ni zanemarljiv strošek uvoženega naboja.
Navkljub nekaterim pomislekom pa je prevladala odločitev o utemeljenosti potrebe in učinkov predčasnega odstrela jelenjadi v poletnem času, to pa pomeni tudi restriktivnejši odnos do odstrela jelenjadi v zimskih razmerah, ko naj bi lovci jelenjad sonaravno krmili. Navedena odločba je prostorsko locirana na področju zimo-vališč, to je smrekovih drogov-njakov na področju nekdanjih grmišč in pašnikov. Že v tej ugotovitvi najdemo del odgovora na vprašanje o razlogih za koncentracije jelenjadi. Kdor vsaj malo pozna in spoštuje življenjske potrebe jelenjadi, bo lahko dojel, da vznemirjanje zaradi lova jelenjad neposredno sili v še večje poškodbe vegetacije kot sicer. Ponovno se je pokazalo, da le jelenjad plačuje račune tistih gozdarjev, ki so v ta okolja
vnesli, in še vnašajo, temu okolju tuje vrste iglavcev. Ne, gospodje, te vloge jelenjad in večina lovcev ne sprejema!
Blaž Krže
(Lovska zveza Slovenije)
Koliko časa še prisilno redčenje gamsov?
V letošnji 1. številki Lovca me je vzpodbudil k pisanju članek »O odstrelu in...« v poglavju IV. Gams na str. 6 (Strokovna služba LZS). Ker se z delom zapisanega ne strinjam, podajam svoje misli, ki pa se nanašajo le na gorenjska lovišča, saj stanja drugod ne poznam dovolj dobro.
Slovenski lovci so že pred sto leti vedeli, da je naš gams paradna divjad in zato ni čudno, da njegovo podobo nosimo v društvenem znaku. Ker poznam stanje na Gorenjskem, se
ne strinjam s pozitivistično podobo, ki jo ponuja članek o gamsu. Najmanj se strinjam s tem, da se številčnost povečuje in da je potrebno streljati več gamsovih koza. To se namreč lahko dela takrat, ko se številčnost približa cilju. Katastrofalno pa je to početi takrat, kadar se številčnost ne povečuje. Očitno je, da se lovstvo danes vede do gamsa roparsko, čeprav brez vzroka. Gams je naša avtohtona divjad, ki ne povzroča škode. V narodnem parku je celo izredno poudarjena naravna dediščina, le da ga povprečen obiskovalec ne more več videti. Dokaz za gornje trditve je v obravnavanem članku zapisan med vrsticami: »Gorenjska ZLD ima enega najslabših strukturnih odstrelov, negativni rekord pa ima Triglavski narodni park.« Zakaj? Ker je gamsov premalo, da bi prevelik odstrel dosegel v smernicah predpisano strukturo. Samomorilsko ali roparsko je streljati preveč srednjega starostnega
razreda. Tega z izrecno navedbo ne dopuščajo niti sveže republiške smernice.
Greh je spočet pri oceni številčnosti, ki je v naravi očitno manjša kot na papirju! Gams ima to nesrečo, da so njegovi habitati povečini deljeni z lovsko mejo po grebenih. Ta divjad pa se izrazito sezonsko seli. Poleti je na severnih legah, pozimi na južnih. Lovci populacijo običajno štejejo dvakrat in dvojno načrtujejo odstrel. O tem, da je to napravljeno zavestno, ni mogoče dvomiti. Sankcij za kršitelje smernic ni, gams pa prinaša preveč denarja, da ne bi tega storili na račun naše še vedno nizke kolektivne morale. Odstrele smo začeli povečevati pred več kot 20 leti, prvič ob pojavu kužne gamsje slepote, drugič zaradi garjavosti gamsov. Stotine gamsov so zastonj padle pod kroglo zaradi »hlevskega modela gojitve«, ki so ga nam, lovcem, vsilile veterinarske avtoritete. Prav pred kratkim je bila na
krani- ,.v.
DOBRODOŠLI NA
SEJEMSKIH PRIREDITVAH V KRANJU

-C*. or'eroo'
optiko, P*01' •••
$%
•V.
m
'M
-j---'"
1493-1993 500 LET
odkorje mesto Kranj dobilo pravico do orgoniziranjo dveh tedenskih sejmov v mesecu oprilu in ovgustu.
Listino je izdol in podpisol cesor Friderik III.
18.	MEDNARODNI SEJEM MALEGA GOSPODARSTVA
4.-7. 5. 1993
ZAŠČITA '93 - PROTECTION '93 (21. SEJEM)
1.-4. 6. 1993
43. MEDNARODNI GORENJSKI SEJEM
13.-22. 8. 1993
3. SLOVENSKI PROIZVOD - SLOVENSKA KAKOVOST 26. JESENSKI SEJEM
23.-28. 9. 1993
19.	KRANJSKI ZIMSKOŠPORTNI SEJEM
18.-21. 11. 1993
5. MIKLAVŽEVI NAKUPI
1.-5. 12. 1993
34. NOVOLETNI SEJEM
10.-19. 12. 1993
Poslovno prireditveni center
GORENJSKI SEJEM KRANJ
64000 Kranj, Storo cesto 25 tel.: 064/221-634. 221-08L f0X: 064/223-661, 222-696
Z IZKAZNICO LOVSKE DRUŽINE - 10% POPUST PRI VSTOPNINI!
Gorenjskem zopet napisana odločba veterinarske inšpekcije, ki zahteva redčenje na področju obolevnosti gamsov. Ali veterinarji še danes ne vedo, da gamsja garjavost po okužbi ostane v lovišču? To je vedela naša lovska revija pred 60 leti. Naslednja nesreča je v tem, da nekateri naši lovski teoretiki očitno ne poznajo pravega stanja v naravi. Mestni gospodje lovci hodijo na gamsa, ko se ta divjad skoncentrira v prezimovališčih. Tak način lova pa je danes zelo sporen, tako biološko kot etično. Spominjam se, da so v reviji Lovec objavljali neresnice o rodnosti koz. Da koza nima več mladičev, je dokumentirano v Zborniku za veterino (1974). Analiza 78 koz, uplenjenih med 1. novembrom in 1. aprilom, je ugotovila le po en plod. Iz lastnih izkušenj vem, da spomladi vidiš pri kozi enega mladiča, jeseni pa tudi več. Rešitev uganke je v od-streljevanju mlečnih koz! Zopet so preveliki odstreli tisti, ki dejansko silijo k nerazumnemu dejanju. Nekoč bi take lovce izločili po hitrem postopku, danes pa je vse dopuščeno. Pred kratkim je bil v bližini uplenjen 5-letni kozel s trofejo blizu 110 točk. Nihče se ni razburjal, ker je nemogoče tak izjemen osebek gojiti po smernicah, če brodi po lovišču množica lovcev. Današnja lovska organizacija za tako dobra lovišča gotovo ni primerna.
Se marsikaj imam v mislih. Pa še za te vrstice ne vem, ali bodo objavljene. Že pred vrsto let mi urednik ni hotel objaviti podobnega pisanja, pa sem odnehal. Mogoče se je pa kaj spremenilo?
Ivan Veber
(LD Bohinjska Bistrica)
Steklina na območju Slovenije
Od 1. do 31. januarja 1993 je bilo z območja 35 občin v naši državi laboratorijsko preiskanih na steklino 169 živali, in sicer: 133 lisic, 12 psov, 9 mačk, 7 kun, 2 govedi in 6 glav srnjadi.
Odsek za virologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 27 živalih (15,98% preiskanih) z območja 12 občin, in sicer:
Ilirska Bistrica (1), Kranj (5), Krško (1), Nova Gorica (1), Ravne na Koroškem (1), Sežana (2), Slovenske Konjice (1), Škofja Loka (8 in 1 glava srnjadi), Tolmin (2) in Vrhnika (1).
Ljubljana, 2. 2. 1993
dr. Armin Tomašič, dr. vet. med. (republiški veterinarski inšpektor)
Petarde - hudo zlo, ki škoduje tudi lovstvu
Slovenski lovci resno razmišljamo o tem, kaj nam je in bo povzročila sprostitev nabave in uporabe petard ob koncu lanskega leta. Že nekaj časa pred božičnimi in novoletnimi prazniki je pokalo vsepovsod, višek pa so ta brezobzirna dejanja dosegla med samimi prazniki. Tako otroci kot nekateri starejši občani so metali petarde vsevprek, včasih pa tudi na določene cilje. Pogosto so bili tarče teh objestnežev domači golobi, vrabci, mačke in psi. Ob tem divjanju so starejši ljudje prestali precej strahu, zgo-
dilo pa se je tudi nekaj nesreč z lažjimi in hujšimi posledicami. Vse to so občani veliko kritizirali. Kaj počno varnostni organi, vzgojno-varstvene ustanove in drugi, ki bi morali proti temu zlu kaj ukreniti, mi ni znano.
Žal so se tudi nekateri člani lovske organizacije navdušili za uporabo petard, ne le ob praznikih, ampak tudi drugače. Največkrat se na skupnih lovih - brakadah s petardami vseh vrst oborožijo lovci - gonjači. Ob določeni uri spustijo pse ter mečejo petarde in divja jaga se tako začne. Namesto da bi psi počasi in sistematično iskali divjad, tekajo sem in tja kot ponoreli, dokler se ne utrudijo.
Pes, ki mu slučajno pred nosom poči petarda, si bo to zapomnil in se bo v bodoče bal tudi strela iz lovske puške (ter tako postal za lov neuporaben). Divjad, kolikor je sploh je v lovišču, se poskuša previdno izmuzniti v težje prehodne goščave, ki se jim brakirji in tudi psi navadno izognejo. Lovci na stojiščih pa nejevoljni zaman čakajo. Takšen lov se navadno predčasno in neuspešno konča.
Petarde pa zelo koristijo divjim lovcem, saj z njimi lahko spretno prikrivajo svojo nezakonito dejavnost! Kadar pokajo petarde, je težko ugotoviti, kdo strelja, ker so eksplozije nekaterih petard popolnoma po-
dobne strelu iz lovske puške in drugega orožja.
Nekatere lovske družine pri nas imajo že več let uvedeno evidenco strelov, ki se slišijo v lovišču. Vsak član LD ima knjižico, v katero razen dela, ki ga opravlja v lovišču, vpisuje, kje, kdaj in na kaj je streljal. Ce drugo prebivalstvo uporablja petarde, pa je taka evidenca otežkočena in za potrebe LD nepomembna.
Bližata se pomlad in poletje, zato smo lovci zaskrbljeni, ali bodo petarde na svojih pohodih uporabljali tudi nabiralci gob in drugi obiskovalci gozdov ter s tem povzročali še dodaten nemir v loviščih. Vprašanje je tudi, kako bodo pe-
tarde uporabljali kmetovalci. Če se bodo odločili, da bodo z njimi odganjali divjad s svojih polj zaradi preprečevanja škode, bo to pomenilo nadaljnje zmanjševanje že itak skromnega življenjskega prostora divjadi. Kadar je govora o prazničnem streljanju, se ljudje pogosto sklicujejo na slovensko tradicijo takega praznovanja. Vendar so nekoč streljali s karbidom in možnarji le enkrat letno - ob velikonočnih praznikih, kasneje pa se je ta navada razširila tudi na prvomajske, božične in novoletne praznike in se uporablja še ob kaki drugi priložnosti. V preteklosti se je pri streljanju z možnarji zgodilo nekaj hudih,
celo smrtnih nesreč.
Divjad pokanje vseh vrst težko prenaša. To je znano že dolga desetletja. Moj pokojni oče je upošteval znani lovski izrek, ki pravi: »Ko v dolini cvete češnja, poje v gori divji petelin«, le da ga je spremenil takole: »Ko v dolini poka, v gori molči divji petelin.« Ob velikonočnih praznikih nikdar ni šel poslušat petelina, ker je vnaprej vedel, da ga zaradi pokanja gotovo ne bo čul.
Ker obstajajo dokazi, da je pokanje s petardami nepotrebno, vznemirljivo, škodljivo in celo nevarno, predlagam, naj:
1. lovske organizacije svojim članom takoj prepovejo uporabo petard kjerkoli v lovišču,
2.	pristojni oblastni in drugi organi močno omejijo nabavo in uporabo petard,
3.	če res moramo ohraniti tradicijo, potem naj bo pokanje dovoljeno le enkrat v letu, to je ob velikonočnih praznikih!
Konrad Seidl
(LD Boštanj)
Najprej teorija - nato praksa

Že dalj časa se sprašujem, zakaj moramo biti prav lovci nekaj posebnega po načinu svojega izobraževanja?
Teorija in praksa sta namreč tesno povezani med seboj in se dopolnjujeta, vendar le v pravilnem vrstnem redu. Najprej teorija - nato praksa. Prav lovci pa smo tisti, ki takšnega pravila izobraževanja ne upoštevamo.
Lovski pripravnik namreč opravlja praktični del izobraževanja, preden se je česa naučil. Verjamem, da lahko pod nadzorstvom opravlja nekatera fizična dela, za kar se pripravnika tudi največkrat uporablja, vendar sem prepričan, da je cilj lovstva kot dejavnosti vzgojiti mladega lovca, ki bo razlikoval med smislom lovstva v današnjem času in v času, ko je lovec lovil le za preživetje, ter mu vzbuditi čut do ohranitve tistega, kar nam je še ostalo. Za vse to pa je lovski pripravnik najbolj dovzeten prav v prvih dneh po vpisu v članstvo. Prepričal sem se, da pohodi po lovišču s puško, ki jo pripravnik po sedanjem zakonu lahko kupi, še preden se je o njej kaj naučil, čeprav v spremstvu mentorja, največkrat zasenčijo vse to, kar omenjam tukaj in o čemer sliši le ob koncu izobraževanja, ko to največkrat vzame le kot obvezo za pozitivno opravljanje izpita.
Dovolil bi si predlagati in približno časovno opredeliti potek izobraževanja lovskega pripravnika.
Lovski kandidat, včlanjen v začetku koledarskega leta, naj bi obiskoval predavanja lovskega seminarja nekje do polovice februarja, teoretični izpit pa naj bi opravljal v začetku aprila (prvi rok) oz. v drugem roku (ali morda popravni izpit) približno štirinajst dni kasneje.
Predavanja na začetku pripravniške dobe bi lovskemu Pripravniku prikazala bistvo in Pomembnost vsega, česar se mora naučiti. Tako usmerjen Pripravnik bi iz literature laže izluščil vsebino, ki jo mora za-
jemati njegovo znanje. Čas med seminarjem in prvim izpitnim rokom pa bi pripravnik lahko dobro izkoristil za učenje. Opravljen teoretični del izpita naj bi bil tudi pogoj za nabavo orožja, ki bi avtomatično odpravil vse sedanje nevšečnosti z odtujevanjem orožja tistih, ki teoretičnega izpita ne opravijo.
Prepričan sem, da bo lovski pripravnik s teoretičnim znanjem, ki si ga bo nabral, z drugačnimi očmi gledal na vse, kar se od aprila pa do konca leta dogaja v lovišču in marsikateri dnevnik praktičnega dela bo ob koncu leta videti drugačen. Mentorjeva dolžnost naj bo le preverjanje in dopolnjevanje znanja lovskega pripravnika v praksi.
Odločitev o tem, ali je o vsebini mojega pisanja vredno razmisliti, prepuščam vam, spoštovani lovci, in za to pristojnemu organu pri LZS.
Ignac Karba
(LD Bučkovci)
Res je tako!
(Odmev na članek A. Lavriča v Lovcu 1/93, str. 11)
Podpisani sem lovec z izpitom »le« 8 let in v LD Bojansko Štore skoraj ves čas opravljam
funkcijo kulturnega referenta. Sem »netrofejni« lovec (sam večkrat povem, da sem le pol-lovec), do zdaj namreč razen predatorjev še nisem uplenil niti ene živali, še zajčka ne. Nasploh menim, da bi izredno upadli populaciji zajcev, vsaj v našem, celjskem predelu, morali vsaj kakšno sezono prizanašati. Udeležujem se jesenskih brakad, obnavljam preže in predvsem skrbim, da so moja tri krmišča preko zime redno založena. Veselijo me strelska tekmovanja in lovska družabnost, za vse to pa naš predsednik in IO skrbita v obilju. Seveda poleg navedenega skrbim za okrasitev lovcev z odlikovanji, tu in tam koga pospremim z zadnjim govorom v večna lovišča in tudi napisati je treba kaj tu in tam za objavo, da okolje ve za naš obstoj.
Z vsem srcem podpiram mnenje, tako lepo izraženo v članku doktorja A. Lavriča z naslovom Med nami so takšni - in drugačni. Ta članek se posredno opira na že lani objavljeno pisanje Slavka Kovača (iz LD Kajuh-Šmartno), ki sem ga posebej razmnožil in dal na posvetu lovcev na mizo. Naša družina je razmeroma dobro organizirana in v njej se v svoji funkciji vseskozi zavzemam za čim bolj človeku prijazne in kulturne odnose. Imamo člane, ki so krasni lju-
dje, kot jih nisem dosti srečal v mojem 52 let trajajočem življenju, pa tudi drugačne. Če si kolegu - lovcu želel voščiti srečno novo leto, pa odtegne roko, je pač najmanj, kar lahko rečem, da ni krasen lovec. Izredno cenim lovce - plenite-Ije, ki kaj dajo tudi na gojitev in varstvo divjadi, in ne usmerjajo puške »na vse živo« na zemlji in v zraku, kar je tu in tam značilno za nekatere prepotentne (predvsem) mlade lovce. Danes je lov, na žalost, tudi ekonomsko nujen - kako bi sicer zmogli povrniti vso škodo, povzročeno od divjadi, in gospodariti v loviščih! Ko gre za stvari, o katerih tako realno govorita v svojih člankih pisca dr. Lavrič in Slavko Kovač, pa menim, da lovska zakonodaja daje družinam in njihovim vodstvenim strukturam v roke »škarje«, da same zarežejo v svoje »platno«.
Gre za etiko lovstva in za human ter kulturen odnos v lastnih lovskih vrstah. Odsev tega pa je mnenje okolja o dotični lovski družini!
P. S.: Tudi Andrej Dvoršak je prav zapisal v svojem članku o novomeških lovcih - razka-zovalcih in zagovor B. Finka v 1. št. Lovca vsaj zame figo velja!
Jože Kragelj-Jok
(LD Bojansko - Štore)
ZOONOZE:
Tetanus
Tetanus je zelo huda bolezen, ki pogosto pripelje do smrti. Še nedavno smo rekli, da za tetanusom umre skoraj polovica ali pa tudi več bolnikov, danes pa je smrtnih primerov pri nas (na Infekcijski kliniki) znatno manj zaradi sodobnega zdravljenja te bolezni. Zaradi preventivnega cepljenja za to boleznijo ne umirajo več novorojenčki, medtem ko so včasih umrli prav vsi (vzrok za tetanus pri novorojenčkih je bilo onesnaženo orodje pri prerezu popkovine, kar se je dogajalo predvsem pri porodih doma). Narkomani pa za tetanusom še danes umrejo prav vsi. Bolezen povzroča strup teta-nusovega bacila, ki deluje na živčevje.
Bacil tetanusa živi v zemlji, kamor pride iz črevesja različnih živali in človeka. Pogoj za izbruh bolezni je, da bacil tetanusa pride v glo-
boko rano, ki je zgoraj zaprta. Strup tetanusovega bacila se razvije samo v globoki rani, kjer ni kisika! Take rane so npr. vbodne rane ali rane, okužene z drugimi bakterijami, ki odvzemajo kisik, ali rane, prekrite z gnojem, pa tiste, v katerih so še tuji predmeti, npr. trske in drugo.
Brez poškodb (ran) se tetanus ne more pojaviti. Ker pa so poškodbe prav pri lovu, v gozdu, zelo pogoste, moramo dobro poznati nevarnost, ki nam preti v obliki bolezni - tetanusa.
Če je čas od poškodbe do prvih znakov bolezni kratek, je bolezen huda oziroma zelo huda. Tetanus je prav tako tem hujši, čim bliže je rana osrednjemu živčevju, npr. na glavi. Najbolj pogosta oblika tetanusa je tako imenovani generalizirani tetanus, to je bolezen, ki se je razvila po vsem telesu. Prvi znak tetanusa je krč žvekalnih mišic (trizem): bolnik ne more odpirati ust. Pri nadaljnjem razvoju bolezni opazimo pri bolniku razdražljivost, nemir, otrplost tilnika, togost mišic
na trebuhu in na prsnem košu. Bolnik dobi značilni izraz obraza, ki je podoben sarkastičnemu smehljaju. V hudih primerih se togosti priključijo še krči, ki trajajo nekaj sekund.
Če se ti krči pojavijo tudi na glasilkah in sapniku, lahko privedejo do zadušitve. Danes je tetanus bolezen srednje starosti oziroma starih ljudi, ne pa tudi otrok in mladine, ki so bili že obvezno cepljeni.
To bolezen zdravimo predvsem s protistrupom: tega dajemo čim prej. Rano očistimo in z različnimi sredstvi preprečujemo smrtonosne krče.
Bolezen preprečujemo s cepljenjem proti tetanusu. V Sloveniji proti tej bolezni obvezno cepimo predšolske in šoloobvezne otroke. Cepljenje proti tetanusu bi moralo biti obvezno prav za vse, ki so izpostavljeni poškodbam in okužbi z bacilom tetanusa: to pa so kmetje, živinorejci, gozdarji, lovci in drugi.
prof. dr. Rado Žargi
Barjanski lovci
Glasilo občine Vič-Rudnik Naša komuna posveča precejšnjo pozornost tudi lovcem in njihovim prizadevanjem za prijaznejše okolje. V decembrski številki objavlja prispevek Staneta Lenardiča o lanskem mokrem oktobru, kakršnega nismo imeli od Prešernovih časov, od leta 1850. Posledice poplav na Ljubljanskem barju so čutili tudi lovci. Voda je zalila dokajšen del travnikov, polj, gozdičkov. Divjad se je na srečo pravočasno umaknila.
Še enkrat: teritorialci napadli lovca
V decembrski številki naše revije smo povzeli poročilo Delavske enotnosti s 30. 10. 1992 o tem, da so slovenski teritorialci na Gorjancih napadli dva lovca in da je eden od njiju dobil lažjo telesno poškodbo. Republiški štab za TO je to vest zanikal. Teritorialci so res zaustavili lovca, ki sta streljala v neposredni bližini pripadnikov TO, niso pa ju napadli ali celo ranili. V Dolenjskem listu se je javil tudi eden izmed lovcev in zanikal kakršnokoli nasilje pripadnikov TO nad njim in njegovim lovskim tovarišem. Nasprotno, po njegovi izjavi so bili teritorialci do njiju korektni in ju niso legitimirali.
Kočevsko Kočevarjem!
Slovenske brazde s 7. 1. 1993 pišejo o izkrivljanju sonaravnega gospodarjenja v kočevskih gozdovih. Anton Starc meni, da je tudi park lahko »neki izhod za kočevsko gozdarstvo, toda le pod pogojem, da je naš, da nam pomeni ne le ohranitev, pač pa tudi vrnitev kulture naše dežele, način življenja Kočevarjev kot avtohtonih prebivalcev, ne pa konzerviranje dosedanjega razvoja krajine brez človeka.« Pisec je jasen in tehten, le tega ne pove, ali z avtohtonim prebivalstvom misli tudi na vrnitev kočevskih Nemcev.
Za medvede bo, kaj pa za nas?
Pod tem malce tendencioznim naslovom je Dnevnik 11. 1. 1993 objavil izjavo prometnega ministra Marjana
Krajnca o tem, da bo za ceste v letošnjem proračunu še malo manj denarja kot v lanskem. Potem se je vprašal, kaj bo imelo prednost: ali dograditev začetih avtocest ali nujne prenove? Po njegovem se je zapletlo pri odseku Razdrto-Če-bulovica zaradi demonstracij zelenih. »Naravovarstvenike bo najbrž razveselilo, da bodo graditelji pod nasipom izdolbli velik podhod za medvede, celo večji, kot jih imajo v Kanadi,« je v pogovoru z ministrom malce ironično zapisal Dnevnik.
Delo poroča o sumu, da izvajalci na trasi bodoče avtoceste ne opravljajo dela povsem po načrtih.	Podpredsednik
Obalno-kraške lovske zveze inž. Marino Kontelj je izjavil, da so domnevne spremembe pri uresničevanju projekta pravzaprav priprava na gradnjo nasipov namesto viaduktov, ki jo skuša izsiliti investitor zaradi, kot sam pravi, »pocenitve in pospešitve del«.
Ptiči ali ljudje...
Dnevnik s 13. 1. 1993 v rubriki N. N. piše, daje povsem nepomembno, ali gre pri obmejnih incidentih za lovce, ribiče, letala ali topnjače, kajti vsi so posledica tega, da nimamo dogovorov o pravilih igre in režimu prestopanja dokončnih meja.
To velja tudi za članek v zagrebškem Večernjem listu z dne 15. 1. 1993, ki piše o smoli hrvaških lovcev iz Bed-nje in Trakoščanov. Lovci so se v pogonu na divje svinje razporedili tako, da so gnali divjad proti slovenski meji, tam pa so čakali slovenski lovci in prašiče po kratkem postopku - reci in piši - postrelili.
Je umor psa kaznivo dejanje?
Pisali smo že o tem, da je oktobra v protokolarnem objektu Brdo lovski čuvaj pred očmi nemočnih deklic umoril njihovega psa. Uvedli so disciplinski postopek, vendar jo je lovski čuvaj odnesel le z javnim opominom. Ro pisanju Mladine z dne 12.1.1993 se je zganila tudi policija in podala poročilo javnemu tožilcu. Ta je, če naj verjamemo istemu novinarskemu zapisu, omenjeno dejanje okvalificiral kot kaznivo dejanje.
Neomejen odstrel jelenjadi?
Po pisanju Mladine z 18. 1. 1993 je minister Jože Protner podpisal odločbo o neomejenem odstrelu jelenjadi na območju Šahna med Livoldom in Mozljem. Na tem območju je menda okrog 6.000 hektarjev mlajših smrekovih sestojev, kjer jelenjad dela veliko škodo. Tej odločbi odločno nasprotujejo tako strokovnjaki kot tudi Lovska zveza Slovenije.
Zatok večnega miru
»Letošnjo zimo je v Škocjanskem zatoku .prezimoval' labod pevec, tretjič v .novejši zgodovini' slovenske ornitolo-gije,« piše v. I. v reviji Mladina. »Izgledalo je, kot da se je redki gost prišel poklonit spominu na Škocjanski zatok, pribežališče ptic, ki so ga v zadnjih nekaj letih že štiri petine zasuli, da bi tu zgradili industrijsko cono. Koprski ornitologi so lahko le nemočni opazovali zasutje ene od najpomembnejših lokacij za ptice v Sloveniji, tragični konec snežno bele ptice pa je tudi v njih zbudil val ogorčenja in sedaj v en glas zatrjujejo, da bodo storili vse, da se Škocjanski zatok ne uniči.«
Mila zima prebuja medvede
Dnevnik z 19. 1.1993 navaja izjavo inž. Cirila Štrumblja, po kateri so zadnje dni v kočevskih gozdovih opazili sledi medvedov, kar pomeni, da jih
mila zima počasi prebuja. To je povsem naraven pojav, vendar to počno le samci, medtem ko medvedke zaradi mladičev ostajajo v brlogih. Po besedah inž. Štrumblja ni nevarnosti, da bi medvedi začeli iskati hrano v naseljih, čeprav pozimi mr-hovišč praviloma ne oskrbujejo. To se je namreč zgodilo na Finskem, kjer so medvedi zapustili zavetje gozdov in se podali po hrano v naselja, ker je v naravi niso našli dovolj.
»Ubijaj z ljubeznijo!«
»Lovci so institucionalizirani ostanek prastarih človekovih nagonov,« je zapisala Danica Petrovič v Slovenskih novicah. Lov je po njenem sla po smrtni igri lovca s plenom, podobna tisti, ki obseda domačo mačko, ko ujame miš. Potem ko lovce označi kot relikviarij ideoloških zmot socializma, jo, razumljivo, skrbi strašljiva moč lovske organizacije, to je 24.000 oboroženih ljudi, ki imajo doma več kot po eno puško.
Povsem drugače pa je lovce obravnavala televizijska otroška oddaja Klub klobuk.
Miša Grčar je v ugodni oceni oddaje v Nedeljskem dnevniku (24. 1. 1993) med drugim zapisala: »Prav je, da je že enkrat ali pa ponovno pojasnjeno, pa čeprav v otroški oddaji, da lovci niso packi, ki za zabavo ubijajo živali; predvsem so to ljudje, ki skrbijo za divjad in vse, kar sodi zraven. Kajpak tudi streljajo, a ne tako kot tisti ob nedeljah v lovu za trofejami...« Tudi ne tako, kakor sodi o njih Danica Petrovič.
OBVESTILO
Na zalogi imamo še naslednje knjige Zlatorogove in Strokovne knjižnice LZS:
Zveri 1	600 SIT
Zveri II	600 SIT
Jelenjad 1	600 SIT
Jelenjad II	600 SIT
Ocenjevanje muflonov in divjih	
prašičev v naravi	400 SIT
Lovčevo orožje	600 SIT
Lovčev priročnik	1000 SIT
Ocenjevanje lovskih trofej	300 SIT
Divjačina v kuhinji	1400 SIT
Knjige lahko prevzamete in plačate osebno vsak delavnik od 7. do 14. ure v prostorih Lovske zveze Slovenije, Ljubljana, Župančičeva 9, ali pa naročite s pismom. V tem primeru vam jih pošljemo po povzetju in zaračunamo tudi poštne stroške.
Sekretariat LZS
O slovenskem osrednjem informacijskem
registru »rjavi medved«
Slovenija sodi med tistih nekaj evropskih držav, v katerih je rjavi medved zaradi ugodnih naravnih razmer ter prizadevanj za varstvo vrste (tako v preteklosti kot v okviru veljavne lovske zakonodaje) še prisoten. Uspešno varstvo in ohranitev te »problematične« živalske vrste v hitro spreminjajočem se okolju slovenske kulturne krajine, obremenjene z nezdružljivimi interesi, pa sta in bosta mogoča le, če bomo natančno poznali in upoštevali njene potrebe in značilnosti. Zato smo se v sodelovanju s Komisijo za parkljasto divjad in zveri pri LZS odločili za oblikovanje informacijskega sistema o rjavem medvedu, s katerim naj bi v prihodnje laže uveljavljali naloge varstva in gojitve te in postopno tudi drugih problematičnih živalskih vrst v Sloveniji. Za akcijo smo se odločili še pravočasno, saj je populacija rjavega medveda v Sloveniji (še) vitalna in samo-obnovljiva. Pomenske razsežnosti informacijskega sistema sovpadajo z akcijo slovenske lovske organizacije, leto medveda 1992/93, in imajo torej nacionalni pomen in okvire. Informacijski sistem ima še eno pomensko razsežnost. Današnje težnje po ponovni naselitvi rjavega medveda v Alpah, o katerih je bilo veliko povedano tudi na mednarodnem posvetovanju Rjavi medved v Alpah junija 1992 v Ljubljani, seveda sprožajo številna vprašanja, na katera vnaprej ni mogoče točno odgovoriti. Mogoče pa je nekatere verjetne situacije napovedati in tudi pravočasno oblikovati paket rešitev zanje. Pri tem pa je zelo dragoceno znanje, pridobljeno v območjih z rjavim medvedom. To znanje v Sloveniji (že) imamo, treba pa ga je stalno kakovostno in količinsko dopolnjevati. Osrednji register podatkov o rjavem medvedu v Sloveniji naj bi obsegal podatke o:
~ izločenih (odstreljenih, povoženih) živalih,
~ realnih kazalcih številčnosti
v osrednjem varovalnem območju,
-	pojavljanju medvedov izven osrednjega območja,
-	obsegu in obliki škode, povzročene od medveda,
-	konfliktnih situacijah med človekom in medvedom (oblike agresivnega vedenja, poškodbe) ter odnosu prebivalcev v osrednjem varovalnem območju do medveda. Podatke v okviru centralnega informacijskega sistema zbiramo na več ravneh. Sistem je sicer oblikovan za trajen in sistematičen zajem podatkov,
vendar so zbrane informacije zaenkrat še nepopolne, v nekaterih segmentih celo naključne. Sedanji vir informacij so člani lovskih družin, delavci gojitvenih lovišč, preparatorji, delavci AC baze v Postojni ter naključni sodelavci. V sistem bo treba v prihodnje vključiti tudi policijo, teritorialno obrambo, gozdarsko službo, kmetijske pospeševalce, vzpodbuditi pa bomo poskušali tudi širše sodelovanje prebivalcev v osrednjem varovalnem območju.
Podatki o izločenih medvedih
V letih 1991 in 1992 je bilo po (verjetno ne povsem popolnih) podatkih centralnega registra v Sloveniji izločenih skupaj 72 živali obeh spolov. Od teh je bila ena samica 29. 6. 1992 na Kočevskem živa odlovljena in v okviru projekta WWF Austria izpuščena v Oetschergebier-geju, 71 pa jih je bilo odstreljenih, povoženih ali izločenih na drug način (glej preglednico).
VZROKI SMRTNOSTI MEDVEDOV V LETU 1991 in 1992		
vrsta		
izločitve	n	%
ODSTREL SKUPAJ	62	87,3
redni (trofejni) odstrel	56	
v silobranu	3	
»problematični« medvedi	2	
sanitarni odstrel	1	
ŽRTVE PROMETA SKUPAJ	6	8,5
avtocesta	3	
lokalne ceste	2	
železnica	1	
OSTALO	3	4,2
nezgoda pri odlovu	1	
najden zastreljen	1	
ubit od medveda	1	
SKUPAJ	71	100,0
odstrel nedvomno najpomembnejši, vendar kontrolirani (načrtovani!) vzrok smrtnosti medvedov. Treba pa je opozoriti na razsežnosti, ki jih pri izločitvah medvedov že predstavljata motorni in železniški promet. Leta 1991 in 1992 je bilo v prometu ubitih 6 medvedov, od tega leta 1992 kar 5 živali. Upoštevani so le registrirani primeri, h katerim pa lahko prištejemo tudi oba medveda, ki sta »pobegnila z mesta nesreče« na avtocesti. Medved je občutljiv in težko preživi resnejše telesne poškodbe, kakršne nastanejo pri naletu z avtom (prof. A. Bidovec, ustno sporočilo). Iz teh podatkov lahko izluščimo še eno pomensko razsežnost. Leta 1992 so se vsi primeri izgub zaradi
tako visoko doneči mednarodni interesi slovenske države ne smejo spregledati.
V	državah Evropske gospodarske skupnosti veljajo strogi predpisi, ki investitorjem nalagajo, da morajo z učinkovitimi prilagoditvami preprečiti ali vsaj ublažiti nezaželene učinke fragmentacije enovitih habitatov, ki praviloma nastajajo z gradnjo avtocest, hitrih železnic, plovnih kanalov itd.
V	okviru centralnega registra smo pričeli leta 1991 zbirati vzorce zob uplenjenih, povoženih ali na kak drug način izločenih medvedov. V sodelovanju s prof. dr. A. Bidovcem z Inštituta za patologijo divjih živali Veterinarske fakultete v Ljubljani bomo skušali redno ugotavljati starost izločenih ži-
Spolno razmerje izločenih živali je izrazito »moško« poudarjeno. Od skupaj 71 jih je kar 55 oziroma dobrih 77% moškega spola. To pravzaprav ni nič nenavadnega. Zaradi razlik v življenjski strategiji obeh spolov ter letnem biološkem ritmu so samci lovu pa tudi drugim nevarnostim izpostavljeni bolj kot samice. Večja izpostavljenost samcev lovu je povezana tudi z veljavno lovno zakonodajo ter predpisi gojitvenih smernic, ki prepovedujejo odstrel vodečih samic.
V	naslednjem so opisani nekateri pogostejši in neobičajni vzroki izločitve oziroma smrtnosti rjavih medvedov:
-	prevladujoči vzrok izločitve oziroma smrtnosti je športni (trofejni) odstrel. 78,9% izločenih živali je bilo odstreljenih v redni lovni dobi in v skladu z veljavno lovsko zakonodajo;
-	vsi trije primeri odstrela v silobranu so se zgodili v zahodnem delu varovalnega območja, odstreljene pa so bile 3 samice z mladiči;
-	oba »problematična« medveda sta bila moškega spola.
V	obeh primerih je dovoljenje za odstrel zaradi netipičnega obnašanja živali izdalo Ministrstvo R Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Medveda sta prihajala v neposredno bližino naselij oziroma nista kazala nikakršnega strahu pred človekom. Čeprav nista neposredno ogrožala ljudi, sta bili odločbi v obeh primerih izdani preventivno;
-	mlajšega, okrog 60 kg težkega samca je po vseh znakih na mestu najdbe ubil močnejši medved. Ubitega medveda so našli 3. 6. 1992 na Kamenjaku v Kočevskem Rogu (inž. C. Štrumbelj, pisno sporočilo, januar 1993). Medved je bil ubit v obdobju paritve, torej lahko kot verjetni vzrok smrti izpostavimo znotrajvrstno agresivnost
(konkurenco!);
-	leta 1992 se je na avtocesti Ljubljana-Razdrto oziroma na odseku Vrhnika-Postojna pripetilo 5 (pet!) trčenj vozil z medvedi. V treh primerih so bili »udeleženi« medvedi na mestu mrtvi, dva pa sta bila poškodovana (?) in ju niso našli. Vse tri ubite živali so bile moškega spola;
-	en medved (46 kg težak samec) je bil ubit konec aprila 1992 na cesti Idrija-Tolmin pri Stopniku (LD Planota), manjši mladič (samica <10kg) pa je bila povožena in najdena na cesti Podgora-Babno polje (LD Babno polje);
-	medvedjega mladiča, 30 kg težkega samca, je konec maja 1992 v bližini železniške postaje Gornje Ležeče (LD Ti-mav) povozil vlak.
Iz opisanega je razvidno, da je
prometa pripetili na skrajnem robu osrednjega varovalnega območja oziroma izven njega. To pa pomeni, da postaja promet danes glavna ovira pri spontanem širjenju medvedov iz osrednjega območja v smeri Alp. To ni več odstrel, kot so nam še lansko leto očitali naravovarstveniki iz sosednje Italije, saj sta bila izven osrednjega območja v letu 1992 odstreljena le 2 medveda, 5 pa jih je bilo ubitih v prometnih nesrečah. Na vse evropske in seveda najprej na domače institucije, ki se ukvarjajo z razvojem prometnih povezav, moramo nasloviti jasno in dokumentirano zahtevo, da so današnja razširjenost, izbor habitatov ter populacijsko-ge-netske značilnosti rjavega medveda in drugih divjih živali ekološki imperativ, ki ga še
vali. Starost medvedov je mogoče ugotavljati na prerezu prvega predmeljaka (P1) v zgornji ali spodnji čeljusti. To metodo, ki jo danes v svetu veliko uporabljajo, so razvili v ZDA. Postopek pa je bolj zapleten kot npr. pri ugotavljanju starosti jelenjadi na prerezu prvega meljaka. Medvedov zob je treba namreč najprej zmehčati oziroma dekalcificirati, nato pa na posebnem aparatu (mikro-tomu) z njega pravokotno na njegovo os odrezati tanke režnje. Pod mikroskopom se na obarvanih režnjih na prerezu zoba vidijo cementni obroči, po katerih je mogoče, podobno kot po drevesnih letnicah, ugotoviti starost živali. Iz urejenih podatkov o starosti izločenih živali je razvidna tudi starostno specifična smrtnost iz »nelov-nih« vzrokov, starostni razred
Čuk,
skrivnosten in ogrožen
»problematičnih« medvedov itd. Vzorce zob za starostno analizo so zbrali preparatorji ter nekateri strokovnjaki v gojitvenih loviščih Slovenije.
Centralni informacijski sistem ima nedvomno številne pomenske razsežnosti. Njegova dokumentacijska vrednost pa je seveda odvisna od podatkovne baze oziroma števila in točnosti sprotno dopolnjevanih podatkov, ki ga sestavljajo. Teh podatkov pa brez široke mreže terenskih sodejavcev ni mogoče dograjevati. Čeprav je v Sloveniji nedvomno zbranega veliko znanja in podatkov o rjavem medvedu, so ti razpršeni in jih v konkretnem trenutku ni mogoče koristno uporabiti. Čeprav so medvede že v preteklih letih pogosto opazili v bližini odseka avtoceste Vrh-nika-Postojna, je šele lanska serija naletov vozil na medvede na tem odseku dejansko prebudila vprašanje kaj storiti za zagotovitev večje varnosti udeležencev prometa (ne medvedov). Tudi zaščitna ograja vzdolž odseka avtoceste Razdrto-Čebulovica (trenutno v gradnji), ki seka pomemben emigracijski koridor medvedov, je načrtovana, kot da medvedov v območju nikoli ni bilo in jih ne bo!
Pospeševanje razvoja ovčereje v osrednjem varovalnem območju velikih zveri (Kočevska!) brez učinkovitih zaščitnih ukrepov proti medvedu (volku in risu) je čista nevednost, ki se praviloma konča s povzročenim konfliktom.
Rjavi medved je živalska vrsta, ki je zaradi velikosti ter načina življenja človeku (v določenih situacijah) lahko nevarna. Nekaj dokazov za to imamo tudi v Sloveniji. Kljub temu pa lahko prvinski strah pred medvedom, ki naj bi ljudi odvračal od gobarjenja in izletov v gozdove (o čemer občasno beremo v časopisih), označimo kot posledico nevednosti. Žal le nevednost sproža odpor, ki v demokraciji lahko odmeva tudi v parlamentu.
Torej, za ohranitev rjavega medveda ter drugih problematičnih vrst divjadi v Sloveniji se bo treba v prihodnje nedvomno drugače in močneje boriti kot doslej. Znanje in vztrajnost bosta pri tem najmočnejši orožji. Centralni podatkovni register pa bo lahko služil kot beležnica za osvežitev spomina, seveda če ga bomo skupaj zgradili in znali uporabljati.
dr. Miha Adamič
(Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana)
Sove, ptice, ki človeku verjetno najbolj burijo domišljijo. Zaradi nepoznavanja jim je naprtil najrazličnejše vraže, da so znanilke smrti in podobno. Zato niti ni čudno, da jih je povsod preganjal, uničeval in ubijal. Posledice so vidne danes. Brez pretiravanja lahko rečemo, da so sove poleg ujed pri nas ena izmed najbolj ogroženih ptičjih družin. Od sov velja to še posebej za čuka, ki živi še nekako najbližje človeku.
Čuk {Athene noctua) spada med najmanjše evropske sove, saj je velik kot kos, le da je veliko bolj čokat. Težak je okrog 170 g. Na splošno je sivo rjavo obarvan, zgoraj temnejši kot spodaj. Po celem telesu je posut z umazano belimi lisami in pikami. Glava je velika, obrazni del (pajčolan) nerazločen in sivo bel. Noge ima porasle vse do krempljev. Kljun je siv in »skrit« v perju. Oči so živo rumene.
Oglaša se v glavnem v mraku, ko je tudi najbolj aktiven: kviu, kif, kif, kif, keyoo.
Kot že rečeno, se zadržuje v človekovi bližini, rad ima stare sadovnjake, drevorede, stare parke in podobna mesta, kjer si lahko poišče ustrezno duplo oziroma luknjo za gnezdenje. Tako lahko zasede duplo v drevesu, luknjo v zidu, v skali pa tudi umetno valilnico. Biti mora narejena posebej zanj, cevaste oblike, dolga en
Čuk, skrit za vejo, radovedno opazuje.
meter, z vhodno odprtino premera 8 cm. Načrt zanjo je prikazan v knjigi I. Geistra: Ptice okoli našega doma (Kmečki glas), lahko pa se obrnete tudi na Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Langusova 10, Ljubljana, kjer vam bomo rade volje svetovali, če bi hoteli čuka privabiti v svojo bližino.
Hrani se z mišmi, rovkami, vo-luharicami, majhnimi ptiči in tudi z žuželkami. Poleti so na njegovem jedilniku tudi deževniki.
Gnezda ne gradi, jajca znese, od aprila dalje, na gola tla ali pa kar na izbljuvke. Običajno znese 3-5 belih, skoraj okroglih jajc z enodnevnim razmikom. Jajca so povprečno velika 35,6 x 29,6 mm, valjenje traja od 28 do 30 dni. Vali le samica, in sicer prične valiti že po prvem znesenem jajcu. Tako se tudi kasneje mladiči izvalijo postopoma. To je pri ujedah in sovah povsem običajen pojav.
Na ta način, če ni dovolj hrane, preživi samo najmočnejši, običajno tudi najstarejši mladič, ki si je bil med brati in sestrami sposoben izboriti hrano. Za mladiče pa skrbita oba partnerja, ki se na pogled med seboj ne razlikujeta. Mladiči duplo zapustijo po kakšnih 30 dneh, od staršev pa so tudi potem odvisni še kakšne štiri tedne.
Čuk je v Evropi splošno razširjen, razen v severnem delu (Skandinavija). Splošno razširjen je tudi v Sloveniji (razen v Alpah), vendar je močno ogrožen in jih je iz leta v leto manj. V veliki meri ga ogroža nenadzorovana in pretirana uporaba pesticidov, ki preko glodavcev preidejo tudi vanj. Nič manj ga ne ogroža uničevanje njegovega življenjskega prostora, predvsem starih, visokodebelnih sadovnjakov, ki jih zamenjuje mlado drevje, kjer čuk ne najde več dupel za gnezdenje. Prav tako je v takšnih enoličnih nasadih tudi občutno manj hrane. Žal čuk ni edina vrsta, ki jo ogroža pomlajevanje sadnega drevja. Ena od značilnosti sov so tudi izbljuvki. In kaj so sploh izbljuvki? Sove se v pretežni meri hranijo z malimi sesalci, ki jih večinoma tudi cele pogoltnejo, in to s kostmi in dlako. Ker v prebavilu nimajo dovolj močne solne kisline (HCI), neprebavljive dele (kosti, kremplje, dlako, hitinjačo) izbljuvajo v obliki svaljkov. Na dan izloči sova običajno dva izbljuvka. Velikost in oblika teh izbljuvkov sta običajno značilni^ za posamezno vrsto sov. Čukovi izbljuvki so veliki 15-40 mm in široki 10-15 mm. So podolgovati in koničasti oziroma topi na drugi strani.
Milan Vogrin
Kako je z evropsko divjo mačko
Konec leta 1991 je Svet Evrope v Strasbourgu pripravil strokovne osnove o stanju divje mačke in potrebah po varovanju te vrste v Evropi in v sredozemskem prostoru. Avtorja sta bila Philippe Stahl (državni urad za lovstvo v Auffargisu) in Marc Artois, podatke pa so prispevali strokovnjaki iz številnih držav. V Evropi namreč ogroženost te vrste in potreba po njenem učinkovitejšem varovanju vse bolj stopata v ospredje. Poleg tega so tej vrsti zoologi in biologi, ki se ukvarjajo z lovno divjadjo, celo v Evropi posvetili neverjetno malo pozornosti. Njeno življenje je tako še zelo slabo poznano. Tudi v Sloveniji vemo o divji mački razmeroma malo.
Danes je splošno sprejeto mnenje, da sta evropska divja mačka (Felis silvestris silve-stris) in nubijska mačka (Felis silvestris lybica) le dve obsežni geografski rasi (podvrsti) ene same biološke vrste (Felis silvestris). Genetske razlike med obema skupinama so razmeroma majhne, morfološki znaki (zlasti znaki na lobanji) pa nakazujejo postopen pre-
hod ene podvrste v drugo. Evropska divja mačka je razen v Evropi doma še na Kavkazu m v Mali Aziji (sl. 1).
Življenjski prostor divje mačke je nadvse raznolik. Najdemo jo tako v polpuščavi in stepi kot v gostih gozdovih ob velikih nižinskih rekah. Na Škotskem seže visoko proti severu in preživi tudi na šotnih barjih. Samec in samica sta, razen
v času parjenja, samotarska. Območje aktivnosti meri na severnem Škotskem v povprečju 175 ha, na njegov obseg pa močno vpliva razpoložljiva hrana. Meje območja mačke označijo z brizganjem seča po drevju, grmičevju, štorih in šopih trave ter z odlaganjem iztrebkov na opazna mesta. Večji del prehrane sestoji iz glodalcev, manjših zajcev (na severnem Škotskem so to divji kunci) in ptic. Mrhovino uživa le poredko. V Evropi je populacijska gostota 1 osebek na 0,7 do 10km2. Divjo mačko je v naravi težko proučevati. Najbolje se je obneslo spremljanje z radijskimi oddajniki.
Slika 1 nam daje vtis, kot da je divja mačka v Evropi splošno razširjena. V preteklosti je verjetno res bolj ali manj sklenjeno poseljevala označeno ozemlje, danes pa je območje njene razširjenosti razdrobljeno na posamezne izolirane populacije (slika 2). Najpo-
membnejši populaciji sta verjetno na Pirenejskem polotoku in v jugovzhodni Evropi. Oglejmo si podrobneje, kako je z evropsko divjo mačko. Pirenejski polotok. Na Portugalskem, kjer živi na severu, vzhodu in jugu dežele, je divja mačka vključena v Rdečo knjigo, kar pomeni, da velja za ogroženo vrsto. V Španiji je verjetno splošno razširjena, vendar je ponekod redka. Zahodna Evropa. V Franciji je najpogostejša v Loreni, v Ar-denih in Burgundiji, kjer sklenjeno poseljuje obsežno območje. Raztresena nahajališča so poznana še naprej proti jugu, vse do Pirenejev. Divje mačke s Korzike sodijo k nubijski podvrsti, na otok pa jih je morda tako ali drugače zanesel človek. Populacija na sklenjenem območju severovzhodne Francije je verjetno stabilna in ni neposredno ogrožena. Ogrožena pa je otočna populacija na Korziki. V Belgiji
živi danes divja mačka le v Ar-denih in v Loreni, torej na skrajnem jugu države. Zanimivo je, da je bila vrsta v belgijskih Ardenih na začetku tega stoletja iztrebljena. To območje je potem ponovno poselila po naravni poti. Rekoloni-zacija je potekala po gozdnih koridorjih iz Francije, ovire na poti pa so bile nepogozdena območja, kmetijske površine in naseljeni kraji. Luksemburg so divje mačke poselile v letih od 1940 do 1950 iz Francije, Belgije in Nemčije. Na Nizozemskem ta vrsta verjetno sploh nikoli ni živela. Pri podatkih o divjih mačkah iz petdesetih in z začetka šestdesetih let - bile naj bi zadnje svoje vrste na Nizozemskem - je šlo verjetno za podivjane domače mačke. V Veliki Britaniji živi divja mačka edinole na severnem Škotskem, severno od industrijskih območij. V drugih, južneje ležečih delih otoka je bila divja mačka že zdavnaj iztrebljena. Za to sta krivi izsekavanje gozdov in pa neposredno uničevanje, torej lov. Tako je v južni Angliji izginila že v 16. stoletju. Do leta 1880 je izumrla drugod po Angliji, v VValesu in na južnem Škotskem.
Italija. V Italiji živita obe podvrsti divjih mačk: evropska v celinski Italiji in na Siciliji, nubijska mačka pa na Šardiniji. Evropska divja mačka živi na tržaškem Krasu in v Ligurijskih Alpah, potem pa spet v Apeninih južno od Perugie. Populacija na Krasu je pod vplivom klatežev iz Slovenije.
Osrednja Evropa. V Švici je divja mačka poznana edinole iz Jure. V drugih območjih dežele sploh ni nikoli živela. Vendar se je njen že sicer majhen areal v tem stoletju drastično skrčil na ozek pas tik ob meji s Francijo. Razširjenost divje mačke ni nikjer tako dobro raziskana kot v Nemčiji, kjer je vrsta zelo ogrožena. V večjem delu države je bila iztrebljena že v drugi polovici 19. stoletja. Danes živi še na treh večjih območjih: (1) na zahodu ob meji z Belgijo, Luksemburgom in Francijo; (2) v južnem delu Hessna; (3) v osrednji Nemčiji, na meji med nekdanjima Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Na Bavarskem je vrsta morda iztrebljena, čeprav obstajata dve opažanji iz šestdesetih in sedemdesetih let. Na celotnem območju nekdanje Zahodne Nemčije je populacija ocenjena na 1200 do 1500 živali. v Avstriji je divja mačka iztrebljena. Zadnji primerki so z območja Celovca (v letih 1945-1952) in iz Avstrijske Štajerske (zadnji iz leta 1982), verjetno pa so tja prišli iz Slo-
Slika 1: Razširjenost divje mačke. Meja med evropsko divjo mačko in libijsko mačko je označena s črtkano črto (po: Heptner in Naumov; VEB Gustav Fischer Verlag, Jena, 1980).
Slika 2: Območje razširjenosti divje mačke je v Evropi razdrobljeno na majhne izolirane populacije (po: Corbet in Harris; Blackvvell Scientific Publications, London, 1991).
MIE
16IE
46
N
Slika 3: Razširjenost divje mačke v Sloveniji, a - območje gostejše poseljenosti in rednega pojavljanja; b - konkretna nahajališča (po: Kryštufek; Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 1991).
venije. K zahodni Evropi moramo od 1. januarja letos prišteti tudi Češko, kjer pa je divja mačka prav tako iztrebljena. Iz večjega dela Češke je izginila že v 18. stoletju, do druge polovice tega stoletja pa se je obdržala v gorah na jugu in severu dežele. V petdesetih letih sta na Češko zašli dve mački (iz Turingije in s Saksonskega).
Vzhodna Evropa. Na Slovaškem živi divja mačka v Karpatih ter v osrednjem Jn vzhodnem delu dežele. Številčnost je upadla z 2500-3000 živali leta 1963 na današnjih 1000. Na Poljskem je divja mačka omejena le na skrajni jugovzhodni del, tj. na Karpate ob slovaški meji. V tridesetih letih je bila populacija ocenjena na 90-180 živali. Na Madžarskem jih je največ na severu dežele (ob slovaški meji) in vzhodno od Tise. Najdbe pa so iz vseh delov Madžarske. Po vsej državi so našli tudi križance z domačo mačko. Iz Romunije je o divji mački malo zanesljivih podatkov, bila pa naj bi dokaj razširjena in pogosta. Jugovzhodna Evropa. Nekdanja Jugoslavija je zajeta v poročilu še kot enotna država. O divji mački ni bilo s tega ozemlja znano skoraj nič. Nekaj raziskav so opravili v Vojvodini. Ocenili so, da živijo tam od 567 do 603 divje mačke. Največja populacijska gostota je vzdolž Tise, najmanjša pa v Deliblatski peš-čari. Nobenih podatkov ni iz Albanije, komaj kaj boljše pa je v Bolgariji. V Grčiji naj bi bila prvotno bolj ali manj splošno razširjena, do danes pa naj bi se njen areal skrčil. Tako naj bi npr. izginila s Peloponeza. Divje mačke z otoka Kreta morda sodijo k nubijski podvrsti. Evropska divja mačka živi tudi v evropskem delu Turčije. Mala Azija. Divje mačke živijo v gorskih območjih na severu Anatolije in v osrednjem delu Taurusa na jugu. Po nekaterih virih naj bi bila vrsta celo širše razprostranjena.
Nekdanja Sovjetska zveza. Divja mačka živi na dveh območjih: evropski del nekdanje SZ in Kavkaz. V evropskem delu živi do 500 divjih mačk v Moldaviji vdolž reke Prut in v Karpatih na slovaški meji. Več divjih mačk je na Kavkazu, kjer živijo do ustij Tereka in Kubana na severu. V Azerbajdžanu, Armeniji in na severnem Kavkazu je vrsta verjetno pogosta.
Bralec je gotovo opazil, da v različnih deželah različno veliko vedo o divji mački. V jugovzhodni Evropi je očitno težko priti do verodostojnih podatkov. V teh deželah, zlasti
v Albaniji, Bolgariji in nekdanji Jugoslaviji, vedo o divji mački malo ali celo nič. Povsem drugače je v razvitih evropskih državah, predvsem v Veliki Britaniji in Nemčiji. Tovrstno znanje torej ni naključno razporejeno po zemljevidu Evrope. Kje pa smo v tem pogledu Slovenci? V razviti Evropi gotovo ne, k sreči pa le stran od popolnega neznanja. Na razpolago imamo statistiko LZS, tako da lahko za daljše ča-
sovno obdobje spremljamo letni odstrel in grobo ocenitev spomladanske številčnosti (ki sicer ni najbolj verodostojen podatek). Razširjenost divje mačke v Sloveniji je še vedno slabo poznana, vendar to velja tudi za mnoge druge živalske vrste. Pred leti sem se odločil izdelati vsaj približne zemljevide razširjenosti za vse vrste sesalcev, ki živijo v Sloveniji. Razširjenost divje mačke sem ocenil takole: »Pogostna je
v submediteranskem in dinarskem krasu do Ljubljane na severu... Severno od črte Nova Gorica - Ljubljana - in Ljubljana (po Savi) - Brežice je divja mačka redka. Bolj ko gremo proti Alpam in subpanonski Sloveniji, redkejša postaja. Čeprav je ponekod izjemno redka, pa jo lahko pričakujemo kjer koli v Sloveniji.« (Glej sliko 3.) Ta ocena je gotovo vse prej kot popolna, vendar do danes ni imel nanjo še
Jovsi
NARAVA OB SPODNJI SOTLI
V začetku leta 1992 smo se odločili (Lovska zveza Slovenije in Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije) za sodelovanje pri raziskavi in prizadevanjih za ohranitev Jov-sov. Zamisel in pobudo za zavarovanje je dal Hrvoje Oršanič, skoraj domačin in dober poznavalec Jovsov. Da pa bi področje lahko pravilno ovrednotili, so bile potrebne dodatne raziskave živalstva in rastlinstva. Te smo, predvsem njihov ornitološko-ekološki del, spomladi I. 1992 opravili člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Večji del stroškov je krila Lovska zveza Slovenije.
polno sliko o preletu, gnezditvi in prezimovanju ter o statusu vseh tamkajšnjih ptic. Naravovarstvena služba pa je podatke potrebovala čim prej, zato smo sklenili, da bomo toliko bolj podrobno raziskali gnezdilce, predvsem številčno stanje gnezdečih vrst ptic. Jovse smo prehodili podolgem in počez, tudi ponoči.
Med gnezdilkami smo odkrili tipične ptice vlažnih, eksten-
Gnezdišča kozice v Sloveniji lahko preštejemo na prste ene roke.
Kaj sploh so Jovsi in kje leži ta kraj z nenavadno zvenečim imenom? Od nekdaj obsežnih poplavnih logov in močvirnih površin na obeh straneh reke Sotle ni do danes ostalo skoraj nič. Preureditev rečne struge v globok raven kanal in melioracije sveta ob njej so naredili svoje. Ob desnem bregu, kakih šest kilometrov pred izlivom v Savo, leži z goricami obdana uravnava, nekoliko nižja celo od Sotlinega obrežja. Pred regulacijo jo je Sotla pogosto zalila z vodo, nastalo je jezero - Jauchsee, kar pomeni toliko kot gnojnično jezero. O vzroku za tako nesimpatično poimenovanje lahko le ugibamo, saj takrat gotovo niso poznali prašičjih farm in podobnih velikih onesnaževalcev. Iz tistih časov so se ohranili skrajšano ime Jovsi ter močvirni travniki, ki so zamenjali prvotno loko. 4,6km2 veliko področje prekrivajo danes predvsem travniki, le na najviše ležečem delu tik ob Sotli je nekaj njiv. Zamočvirjenost proti zahodu narašča' s padajočo nadmorsko višino. Na najnižjem, najbolj zahodnem delu se za ped globoka voda ob večjih deževjih zadržuje tudi po več tednov. Travnike tu preraščajo šaši, ločje, rogoz, očarljiva vodna perunika in celo nekaj trsti-čevja. Številna osamela drevesa, skupine dreves in gr-
movja spominjajo na čas, ko je tu še rasel gozd. Značilne so stare glavate vrbe, votle in polne dupel. Nekaj je še mogočnih hrastov dobov, ki so nekoč tudi v slovenskem delu Panonske nižine tvorili obsežne gozdove.
O Jovsih so lahko bralci Lovca že brali v Lovcu 1991, št. 12, str. 358 (avtor Franc Šetinc). Štirje meseci, kolikor so trajale raziskave, so prekratko obdobje, da bi lahko dobili po-
zivno obdelanih travnikov, ptice odprte pokrajine z gr-mišči in s posameznimi starimi drevesi. Skupaj 55 vrst, ki tu gnezdijo oziroma verjetno gnezdijo. Med njimi je nekaj takih, ki jih tod nismo pričakovali, in nas je zato njihovo odkritje toliko bolj razveselilo. Tako me je proti koncu mrzle zgodnje aprilske noči, temperatura je bila okoli zmrzišča, zbudilo oglašanje, ki sem ga poznal z Ljubljanskega barja:
nihče pripomb. Naše poznavanje razširjenosti divje mačke v Sloveniji bomo lahko izpopolnili samo, če boste pri tem pomagali tudi lovci. Zato Vas vabim, da na uredništvo Lovca sporočite, kaj veste o tej živalski vrsti. Iz Vaših pisem bomo potem sestavili skupno poročilo in ga objavili v Lovcu. Že vnaprej se vam zahvaljujemo za sodelovanje.
dr. Boris Kryštufek
mehansko zveneče, dvo-zložno tike-tike-tike.., ki mu je sledilo meketanje, podobno kozjemu. Bila je kozica, dobra znanka s preleta in prezimovanja ob naših potokih, mlakah in na poplavnem svetu, kjer jo zagledamo šele, ko nam spla-šena v cik-cakastem letu sfrči izpred nog. Njena gnezdišča v Sloveniji lahko preštejemo na prste ene roke. Kasneje sem še cel dopoldan opazoval samce pri akrobatskem svatovskem letu, vsega skupaj jih je bilo šest. Hkrati s kozicami so se začeli oglašati fazani, ki jih je tukaj res veliko. Maja je potem sledilo še petpedikanje prepelic, celo bolj pogosto od fazanovih klicev. Našteli smo kar 50 kličočih prepeličjih samcev. Bolj redek je bil kosec, čigar neutrudno brušenje je bilo slišati celo noč, vendar le na najbolj vlažnih predelih. Njegova prisotnost je še posebej dragocena, saj gre za vrsto, ki ji v svetovnem merilu preti izumrtje. Razveselili smo se tudi mnogih (60 parov) bič-jih trstnic, ki so si maja spletale svoja gnezda v visokem rastlinju zamočvirjenih travnikov. Z osamljenih grmov so nas ves dan in noč spremljali kobiličarji s svojim monotonim brnenjem. Pester koncert živalskih glasov je še polepšalo slavčevo petje. Eden od slavcev je pel kar z drevesa, pod katerim smo imeli spalne vreče. Pravo uganko so nam postavile re-paljščice s svojim skrivnostnim izginotjem v juniju, medtem ko so bile še maja prav pogoste. Mnogi samci so takrat že imeli svoje teritorije in so jih označevali s petjem. Repaljščica tudi pri nas postaja vse bolj ogrožena, zato bi bilo prav, da še enkrat preverimo njen status v Jovsih. Poplavljene površine privabljajo tudi mnoge preletne goste. Marca smo opazovali veliko jato prib, aprila pa nam
je največje presenečenje pripravil svatovsko razpoložen par žerjavov, ki je na zahodnem delu Jovsov iskal hrano. Samica je bila zaznamovana z barvnimi obročki. Kombinacijo sem sporočil Prirodoslovnemu muzeju Slovenije, ki bo skušal ugotoviti, katera severnoevropska ornitološka postaja je žerjava obročkala, in ji sporočil našo najdbo.
Številne so ptice, ki so vezane na drevesa ali grmovje kot gnezdišče in zavetje, a potrebujejo z žuželkami in malimi vretenčarji bogate travnike za prehrano. Par kanj gnezdi na mogočnem dobu prav sredi Jovsov. Eden od staršev je na človeka, ki se je približal gnezdu z mladiči, reagiral zelo napadalno. Ob glasnem kričanju je strmoglavil na vsiljivca in se le slaba dva metra nad njim zopet obrnil. Tako vedenje je sicer za kanje precej nenavadno. Od drugih ujed v samih Jovsih gnezdi samo še en par navadne postovke. Tako nizko število ujed ob tako bogati ponudbi hrane preseneča. Ali ga gre pripisati prevelikemu lovskemu pritisku?
Pogostejše od dnevnih ujed so sove: veliki skovik, čuk, mala uharica in lesna sova. Prve tri gnezdijo v glavatih vrbah, ve-liki skovik in čuk v duplih, mala uharica pa kar na »ploščadi« yrh debla, če ne najde primernega starega sračjega gnezda. Lesne sove smo poslušali v gozdu na obrobju. Nekaj čukov (od skupno 8 parov) je klicalo tudi iz okoliških vasi. v bližini gnezd male uharice srno našli njene izbljuvke - neprebavljene ostanke plena s kostmi in kožo. Z analizo le-teh smo ugotovili prisotnost nekaterih vrst malih sesalcev, nd katerih velja omeniti ilirsko ^oluharico.
Med večjimi vrstami ptic sta uobro zastopani še siva žolna
(8 parov) in golob g h var (25 parov). V bližnji okolici smo opazovali še dve redki in ogroženi vrsti, ki jim, po moji presoji, Jovsi nudijo primeren habitat. Zlatovranko, ki je v središču naravovarstvenih prizadevanj štajerskih ornitologov, smo opazovali 7 km severneje ob Sotli. Jovsi z bogastvom dupel in velikih žuželk so zanjo potencialni življenjski prostor. Tudi bele štorklje prihajajo v Jovse po hrano zase in za mladiče, ki jih vzrejajo v gnezdu nedaleč od tod. Prav nenavadno je, da jih mi nismo nikoli opazili v Jovsih, saj so nam domačini in drugi poznavalci področja zatrdili, da se štorklje tu redno zadržujejo,
kar je pri tako bogatih travnikih tudi pričakovati.
Glavni namen naših ekskurzij je sicer bil raziskati favno ptic in ugotoviti ogroženost njihovega življenjskega prostora, a smo našo pozornost posve-
čali tudi drugim živalim. Največja med njimi, srna, je bila navzoča v zelo velikem številu zlasti marca in aprila, ko se je v Jovsih paslo okrog 40 srn. V maju in juniju je njihovo število upadlo na okoli 15 živali. Tudi poljskega zajca smo srečevali ob vsakem obisku, vendar nikoli več kot dva ali tri primerke. Lisico pa smo opazovali le enkrat v juniju. Poplavljeni travniki v zahodnem delu Jovsov skupaj z nekaj manjšimi mlakami so ugodno okolje za mnoge dvoživke. To potrjujejo velike količine mresta in številni nočni klici gorskih urhov in zelenih regic. Voda, bujno rastlinstvo in predvsem veliko žab pa so
razmere, kakršne ustrezajo belouški. In res smo jih kar nekaj presenetili, da so se preplašene brž odplazile izpred naših nog.
Še manjša zanimivost iz sveta žuželk: metulj petelinček, ki je
letal naokoli junija, na poti rašcu pa smo našli tudi njegove gosenice.
Jovsi so tipičen primer kulturne krajine. Krajine torej, ki je nastajala v stoletjih človekovega delovanja, tako da je narava vzpostavila novo ravnovesje. Nastali so ekosistemi, povsem drugačni od prvotnih, ki so v naših klimatih navadno razni gozdovi. Z opuščanjem tradicionalnega načina izkoriščanja, z modernizacijo in intenzifika-cijo kmetijstva, z melioracijami in regulacijami izgubljamo sto-in tisočletne kulturne krajine, z njimi pa rastline in živali, ki so tu živele. Za njihovo preživetje ne zadoščajo zgolj zakonsko varstvo in vsakovrstne prepovedi, potrebno je ohraniti tradicionalno ekstenzivno skrbništvo.
Kosec in kozica, repaljščica in bičja trstnica bi izginili, če bi zaradi prenehanja košnje travnike preraslo gosto grmovje. Ravno tako bi jih pregnala prezgodnja in prepogosta strojna košnja ali pa osušitev travnika. Stare, velike glavate vrbe so polne dupel, v katerih gnezdijo čuki in druge ptice, razpadajoči les je hrana in zavetišče številnim členonož-cem. S prenehanjem obrezovanja in skrbi za prirastek bodo te živali ob domovanje, mi pa bomo ob doživetje pokrajine, ki ji ravno glavate vrbe dajejo tako značilen pečat.
V devastirani ravnici ob Savi in spodnji Sotli so Jovsi kot nekakšno zatočišče za rastline in živali, privlačijo pa tudi mnoge lovce in ljubitelje narave. Lovske preže se skoraj drenjajo ena ob drugi, toliko jih je. Morda je v tem vzrok za presenetljivo majhno število gnezdečih ujed, za odsotnost nekaterih posebno opaznih in pisanih ptic in za pretirano plašnost sivih čapelj.
Prihodnost Jovsov prav gotovo ni v umetni vzreji rac mlakaric, za katero so lovci LD Kapele uredili poseben bajer. Najprimernejši korak k izboljšanju razmer za vodne ptice je naredila narava sama, z zaraščanjem regulirane Šice in osuševalnih jarkov. Ob določeni ek-stenzifikaciji kmetijstva, ohranjanju redne pozne košnje in poostrenem nadzoru nad lovom ima področje lepe možnosti za ohranitev svojega naravnega bogastva in razvoj sonaravnega turizma. Pokrajina je slikovita, vino z okoliških goric okusno, lovske preže pa lahko postanejo opazovalnice, ki bodo pomagale približati naravo obiskovalcem.
Peter Trontelj
Na svizce
Pred leti je v naše lovišče prvič prišel lovski gost iz sosednje Avstrije - Josef Kochan. Z loviščem in lovom je bil zadovoljen. Tudi mi smo bili zadovoljni z njim. »Je pošten in pravičen lovec,« so govorili tisti, ki so ga vodili po revirju in se skupaj z njim veselili uspešnega lova na srnjaka. Od takrat je Josef naš gost vsako leto. Diana pa je bila naklonjena že tudi njegovi soprogi Rezi. Ker družina lovnemu turizmu nameni do 20 odstotkov letnega odstrela srnjakov, je Josef že pred leti pripeljal v naše lovišče tudi svoje lovske prijatelje s Tirolskega. Tudi ti so bili zadovoljni in kmalu smo se dogovorili za izmenjavo: trofeja povprečnega srnjaka za dva svizca. Po naši oceni ugodna zamenjava. V družini smo jo na zboru lovcev soglasno sprejeli in kaj kmalu so bili štirje naši lovci deležni lovskega blagra. S Tirolskega so se vrnili s štirimi svizci. In takšna izmenjava poteka že nekaj let.
O tem, kdo bo deležen lovskega užitka, ki vsaj zame ni
samo ob uplenitvi, ampak v vsem tistem, kar v Tirolah doživiš, se odločamo vsako leto posebej na zboru lovcev. Letos smo bili darila deležni: Dolfa iz pobratene družine Podgorje, Marjan, Andrej in jaz.
V drugi polovici maja smo gostili lovske prijatelje s Tirolskega: Štefi, Haini Klotz in inž. Hansa. Z njimi je bil tudi Josef. Diana jim je bila naklonjena, bili so zadovoljni. Dogovorili smo se, da bomo prve dni septembra njihovi gosti mi. »Dogovorjeno - storjeno,« bi lahko rekli.
Zavedal sem se, da moram za vsak primer obnoviti znanje o svizcu. V roke sem vzel Lovski priročnik, v katerem o svizcu piše prav toliko, kolikor je za lovskega gosta potrebno. In tako »oborožen« z obnovljenim znanjem sem se odpravil na pot v 550 kilometrov oddaljene tirolske gore. Bilo je prijetno sončno septembrsko jutro. Zbrali smo se na dogovorjenem mestu in krenili na pot. Državno mejo smo pre-
stopili na novem mednarodnem mejnem prehodu Šentilj. Vsaj zame prvo doživetje. Prvič sem namreč prestopil slo-vensko-avstrijsko mejo na novem, resnično lepem mejnem prehodu. Za nami je ostala metropola dežele Štajerske, Gradec. Predori so nam kar za nekaj deset kilometrov skrajšali pot. Vrstili so se zmeraj lepši kraji in po zeleni dolini, ki ni občutila suše, kakršna je bila pri nas, smo se dvigali v gorati svet, z lepo urejenimi vasmi in mesti. Ko je za nami ostal Innsbruck, smo bili samo še dober streljaj oddaljeni od svojega cilja - vasi Tumpen. Mala vas v dolini Otz je dobesedno obdana s hribi, ki se strmo dvigajo v nebo. Vrhovi so goli in segajo 2.500 do 3.000 in več metrov v višino. Na dogovorjenem kraju nas je sprejela lastnica restavracije, prijazna in prijetna gospa Štefi Klotz - naša lovska prijateljica. Vedeli smo, da smo od prihoda dalje njeni gostje!
Kmalu prvo lovsko veselje. Lovski prijatelj Štefan, ki se je
na pot odpravil že dan pred nami, se je z vodičem inž. Hansom Speklejem in gospodarjem naše lovske družine Poldetom vrnil iz lovišča z gamsom in svizcem. Vsi smo bili veseli njegovega lovskega uspeha.
Po večerji sem spoznal vodiča Kurta VVolfa. Mlad, močan mladenič tridesetih let. Dogovorila sva se, da se ob šesti uri zjutraj odpeljeva v revir, v katerem naj bi videl svizca in ga, če mi bo seveda Diana naklonjena, tudi uplenil.
Noč je minila v pričakovanju prihodnjega dne. Skorajda nisem zatisnil očesa. Po zajtrku, ki ga je pripravila naša gostiteljica Štefi, se je pripeljal Kurt z lovskim prijateljem. Samo prijazen jutranji pozdrav in že nas je pot vodila proti revirju. Po nekaj deset kilometrih vožnje po dolini ob reki Otz smo se po lepo speljani in z asfaltom prevlečeni cesti začeli vzpenjati v hrib VVinterstall-berg. Bila je megla in hladno. Voznik je poskrbel za ogrevanje. Kmalu je bil pred nami le-
denik. Končala se je tudi lepa cesta. Še nekaj sto metrov po kamenju in vožnje je bilo konec. Izstopili smo. Kazalca sta kazala 7.05. Jutro ni bilo nič kaj prijazno. Iz goste megle je pršilo. Oprtali smo si nahrbtnike in Kurt mi je ponudil dolgo in močno leskovo palico. Hodili smo po grebenu 3.000 in nekaj metrov visokega »očaka«. Po kakšnih 20 minutah hoda sva se s Kurtom poslovila od »šoferja« - lovskega prijatelja Georga, ki je hodil po svoje. Midva pa sva nadaljevala pot strmo navzdol, po kamenju in melišču. Ker nisem vešč takšne hoje, me je kar malce stiskalo pri srcu. Toda Kurt me je spodbujal in prijateljsko upošteval, da sem domala enkrat starejši in da moje noge nosijo težko breme lastne teže (100 kg).
Hodil sem za Kurtom in razmišljal. Spomnil sem se tistega znanega reka »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor«. Vendar sem stisnil zobe, si pomagal s palico, ki sem jo najprej napačno uporabljal, ter z rokami in pazil, da mi ne bi zdrsnilo, saj je bilo kamenje mokro. Ob 8.30 sva prišla do točke, ki jo je Kurt izbral kot možni kraj »srečanja« s svizcem.
Koža, majica, srajca in še kaj - vse je bilo mokro od znoja. Odložila sva nahrbtnika in si ogledala okolico. Vidljivost je bila zaradi goste megle slaba. Nisem pričakoval, da bova sploh kaj videla, čeprav mi je vodič nakazal neke luknje v smeri zahoda. In glej ga šmenta! Po osmih, največ desetih minutah zaslišim neznan glas, nekakšno žvižganje. Pogledam Kurta. Vidim, da mu žari obraz. Z dvogledom išče in se ustavi na mestu, kjer ga je pričakoval.
»Tam je,« tiho spregovori in z roko pokaže proti skali, ki je bila podobna s travo obrašče-nemu bunkerju. Potegne me v kritje in s prstom nakaže, da je odslej potrebna tišina, iz kritja ga skušam ujeti v dvo-9led tudi sam. Zaradi megle, ki ie vedno bolj gosta, vidim le silhueto, ki naj bi bila podobna svizcu, ki sem ga do takrat videl le na fotografiji in nagačenega v našem lovskem domu. Kurt, ki je seveda »specialist«, Je ocenil, da je primeren za odstrel. Primeren že, sem soglašal z njim, toda kaj pomaga, k° pa je megla tako »gosta«, da bi jo lahko mazal na kruh. Svizec pa je kar žvižgal, kot da d' naju hotel pregnati. To sva s Kurtom izkoristila za kratko ‘‘Vajo« z njegovo puško ter za Phmeren strelski položaj. Ves Cas pa tudi poduk: »Bodi mi-ren, ne prenagli se s pritiskom
na sprožilec, kam moram naravnati križ strelnega daljnogleda...« Zagotavljal mi je, da je puška zelo natančna, in če bom le dobro pomeril, krogla ne bo zgrešila.
In glej srečo: po nekaj, zame sicer dolgih minutah se je megla dvignila. Skozi daljnogled sem ga razločno videl. Kurt me je spodbujal, naj izkoristim odsotnost megle. Ubogal sem. Se umiril. Križ daljnogleda sem ustavil na »plečki«, ki mi jo je svizec kazal, in narahlo pritisnil na sprožilec. Pok, in v tistem trenutku se je svizec, kot bi naredil salto, skotalil s skale. Sem ga zadel, ali morda samo ranil? Da nisem morda zgrešil? To mi je rojilo po glavi. Iz trenutne negotovosti me je rešil Kurt, ki je vse skrbno spremljal z dvogledom. Prepričan je bil, da sem zadel, da je zadetek 100-odstoten. Po lov-
skem običaju mi je že kar čestital.
V grlu me je stiskalo, solze so mi zalile oči. Bile so to solze sreče, ki mi jo je naklonila Diana pa mati narava in ne nazadnje Kurt, ki me je pripeljal na pravi kraj, me spodbujal in miril.
Ko je videl solze, me je Kurt začudeno gledal. Kot mi je pozneje povedal, ni pričakoval, da bom tako vesel, da bom vse to tako čustveno doživel. Pospravila sva nahrbtnika in se odpravila na nastrel. Razdalja je bila od 70 do 80 metrov. Pod skalo je ležal svizec. Kurt mi je še enkrat izrekel lovski blagor. Na klobuku mi je izročil majhna šopka belih cvetov za zadnji grižljaj svizcu in za na desno stran klobuka. Zakaj cvetje, se boste vprašali. Preprosto zato, ker se je vse to zgodilo na nadmorski višini
2.780 metrov, kjer razen trave in teh drobnih cvetlic ni drugega rastlinja. Z ruševjem sva se srečala šele na poti v dolino, precej nižje.
Ker nama je megla še zmeraj prizanašala, sva na nastrelu naredila nekaj posnetkov, v pogovoru pa obnovila doživetje, zaužila slovenskogoriški domači višnjevec in se počasi odpravila v dolino, h Kurtovi lovski koči.
Pot je bila strma. Hodila sva sem ter tja. V nožnih mišicah sem zmeraj bolj občutil hojo, ki je, vsaj zame, navzdol bolj naporna kot navkreber. Kurt je že zjutraj napovedal, da so možne padavine (dež pa tudi sneg). In res, bilo je zmeraj bolj temačno. Na višini kakšnih 2.300 metrov sva srečala velik trop ovac. Ene so bile zaznamovane z rdečo, druge z modro barvo, spet naslednje
z obema. Le tako lastniki vedo, čigave so katere.
Bolj ko sva se bližala koči, bolj temno je postajalo. Tudi v mojih mišicah je bilo zmeraj več mlečne kisline. Lovska koča je bila zame pravo olajšanje!
Kurt je zakuril v štedilniku, na plinskem pa skuhal kavo. Oboje - toplota in kava - mi je prijalo. Ko sva se okrepčala, mi je pripovedoval o lovcih, ki prihajajo v revir. Že kakšnih sto jih je vodil na svizce. »Oh, kako so različni! Eni skromni, drugi oholi. Eni prihajajo na lov zaradi užitka, drugi samo zato, da ubijajo. Ti so brez srčne kulture, takšnih resnično nimam rad v revirju!«
Bilo mi je prijetno, ker me je nenehno uvrščal med poštene lovce in tudi dobre strelce. »Žalosten sem, če lovski gost svizca le rani. Ranjen se zavleče v rov. Če je rana takšna, da bo moral poginiti, zamaši rov in živali (svizci živijo družinsko življenje), ki so v njem, baje poginejo. Najbolj srečen sem, če žival obleži v ognju, kot je danes,« je pripovedoval Kurt. Medtem ko sem sušil srajco, pulover in bundo, sva poskušala zaspati na pogradih. Kurt je zaspal v trenutku, meni pa ni in ni uspelo zatisniti oči. Misli so se mi vračžle v planino, k jutranjim in dopoldanskim dogodkom. Prepričan sem, da ne bom tega lova nikoli pozabil.
V koči je bilo prijetno toplo, zunaj pa povsem drugače
Vodič Kurt Wolf s svizcem, ki sem ga uplenil.
- dež, sneg, veter. Vmes je občasno le posijalo sonce. Proti večeru sva pospravila kočo in se napotila v dolino, kjer naju je že čakal lovski prijatelj z avtomobilom.
Hodila sva počasi. Seveda samo zaradi mene, ki sem, nevajen takih pohodov, občutil sleherni korak posebej. Za pot, ki bi jo Kurt prehodil v 25 minutah, sva potrebovala debelo uro.
Srečanje z lovskim prijateljem Georgom Jeitmerjem je bilo veselo. Že s precejšnje razdalje sva opazila vejico na desni strani njegovega klobuka. Tudi njemu je bila Diana naklonjena. Uplenil je kapitalnega svizca. Po lepi, skrbno obdelani dolini, po kateri vijuga reka Otz, nas je pot peljala proti izhodiščni točki. V restavraciji so nas že čakali lovski prijatelji. Tudi Marjan in Dolfa sta imela vejici ruševja za klobukom. Uspešen dan! Kaj pa Andrej? Njemu je bila Diana naklonjena šele naslednji dan v kraju Vent, blizu najdišča pračloveka, kjer smo ga družno pričakali v restavraciji (hotelu), lastnik katere je bil njegov vodič.
Bili smo veseli in srečni. Takšni smo se naslednjega nedeljskega sončnega jutra naposled poslovili od svojih gostiteljev z željo, da se še srečamo v njijiovih in naših loviščih.
Zoran Lešnik
Kako je Henrik V. na Čavnu lovil petelina?
Znano je, da je grof Cham-borg, burbonski kralj Henrik V., po izgonu živel tudi na Primorskem. Manj pa je znan njegov lov na divjega petelina, ki so ga v Lovcu pred več kot osemdesetimi leti znali tako lepo opisati Plesničarji, ki so iz roda v rod živeli v Trnovskem gozdu. Če zgodbo malo skrajšamo in priredimo, bi se glasila nekako takole:
Ko je kralj sporočil, da pride, je spraševal: »Kje poje petelin? Na bukvi ali jelki, ali v skalovju ali v strmadi, v snegu ali na kopnem?«
Grof se je naposled pojavil na Primorskem. Vstal je ob enih zjutraj, ob pol dveh je bil že na poti proti Čavnu. Spremljala
sta ga dva gozdarja in cestar, ki je nosil stolico.
Ko se je trojica vzpenjala navkreber, je debeli grof večkrat sedel na stolico in cestar ga je ogrnil s kožuhom, da se njihova gnada ne bi prehladila. Končno so po več postankih pristopicali pod drevo. Ni bilo treba dolgo čakati, ko je petelin zapel:
»Klek, klek, pok, žegn, žegn...«
Gost je še kako sekundo počival, odet z volčjim kožuhom. Potem je dvignil puško. Ko je počilo, je petelin takoj padel na tla. Grof je zasopihal:
»Težko, težko je šlo!«
Mislil je kajpak na težavno hojo navkreber, ne na strel! Ogledal
si je petelina, sedel na stolico in cestar je zopet priskočil s kožuhom.
Potlej je grof še večkrat prišel. Seveda je kdaj tudi zgrešil in napako vsakič skromno priznal. Enkrat je streljal proti vejam, ki so bile tako navzkriž, da so bile podobne petelinu.
»Ich Esel! - Jaz osel! Kam sem pa streljal?« se je razjezil sam nase.
Če pa mu je uspelo, je ves omamljen vzkliknil:
»Kdo je srečnejši kakor jaz danes!«
Nekoč je zadel petelina, a mu ga je pes močno oskubil, preden mu ga je prinesel. Grof je naročil nekaj žensk, da mu po-
berejo vsa peresa, začudenim spremljevalcem pa je rekel:
»Petelina pošljemo v Pariz, tam mi ga napažijo, da bo vsako pero na svojem mestu...«
Po njegovi smrti je prihajal na lov v Trnovski gozd njegov sin, ki pa, kadar ga je kaj polomil, ni rekel »Ich Esel!«, ampak »Sie Esel!«, ker so bili vedno krivi vsi drugi, samo on ne. Nekoč si je vtepel v glavo, da je petelina zgrešil, čeprav mu je gozdar zatrdil, da je ta zadet. V resnici je ptič zajadral in plaval po goljavi v dolino, kjer je z razpetimi perutnicami mrtev obležal v snegu.
Franc Šetinc
Otvoritev lovskega doma LD Kočevje
Lovci LD Kočevje smo v soboto 3. 10. 1992 slovesno predali namenu svoj lovski dom. Slovesnosti so se poleg članov družine udeležili tudi številni vabljeni gostje.
Starešina Lovske družine Kočevje,
Stojan Cilenšek ml., je v obširnem govoru ob otvoritvi prisotne seznanil s potekom gradnje doma in načrti, ki jih ima družina v bodoče. Predsednik skupščine ZLD Kočevje, Maks Šteblaj, je v svojem govoru poudaril pomen pridobitve doma tako za Lovsko družino Kočevje ter ZLD Kočevje kakor tudi za širšo skupnost.
Čestitke so izrazili tudi številni predstavniki lovskih družin v okviru ZLD Kočevje ter predstavniki raznih podjetij (Mercator-Ljubljana in M-KG Kočevje).
Slovesnost so popestrili Zasavski rogisti pod vodstvom Daneta Namestnika in člani pevskega zbora Svoboda iz Kočevja pod vodstvom Bože Kastelic.
Ob tej priložnosti so bila zaslužnim članom naše družine in raznim donatorjem podeljena republiška lovska odlikovanja, družinske diplome in knjižna darila.
Sledila je slavnostna otvoritev doma, ki so jo opravili Slavko Troha in dva najstarejša prisotna člana Franc Čebin in Stojan Cilenšek. Prisotne je nato pogostil M-KG PE Mesarija z degustacijo svojih izdelkov ob lepo okrašenih mizah v dvorani doma.
Gostje so si ogledali tudi priložnostno razstavo likovnih del očeta 'n sina Levstek, izdelke Opreme-Kočevje in predstavitev lovskih nožev izdelovalca mojstra Janeša. Na koncu smo se poveselili ob zvokih domačega ansambla, okusnem lovskem golažu, dobri kapljici in ob prijetnem klepetu obujali spomine na delo v družini, na lovih in Ph gradnji doma.
2a gradnjo lovskega doma smo se Lovec, LXXVI. letnik, št. 3/1993
odločili z anketo med člani že leta 1985, z gradnjo pa smo pričeli leta 1988 pod vodstvom gradbenega odbora. Sredstva za gradnjo smo pridobili iz več virov, mnogo pa smo h gradnji prispevali s prostovoljnim delom članov in prijateljev, saj je bilo opravljenih 15.700 ur prostovoljnega fizičnega dela. Tlorisna površina zgradbe znaša okrog 170m2, celotna uporabna
površina pa več kot 380 m2. V pritličju doma so prostori ZLD Kočevje, prostor za bodočo hladilnico, kurilnica in shramba, v prvem nadstropju družabni prostori (dvorana, bife, sejna soba in sanitarije), na podstrešju pa bo potrebno opremiti še sobe za lovske goste. Lovski dom nameravamo uporabiti tudi kot gostinski objekt odprtega tipa. S tem si lovci skušamo zagotoviti trajno pravico do lastništva in nemotenega upravljanja doma, zaščititi vloženo delo in sredstva, vse v korist lovske družine, članov in drugih uporabnikov storitev doma.
Stojan Cilenšek
Predstavitev Jelenjadi II
V prostorih Lovske zveze Slovenije so v četrtek, 21. januarja, predstavili drugi del kakovostne knjige Jelenjad. Avtorja knjige sta Ferdinand Raesfeld in Kurt Re-ulecke, iz nemščine pa jo je prevedel lovski strokovnjak inž. Blaž Krže.
Ko so na tiskovni konferenci govorili o tem. da je prevod takšne knjige zahtevno delo, ker ob tem sproti izpopolnjujemo slovensko lovsko terminologijo, je inž. Blaž Krže menil, da bi bilo treba tudi »lovce prirediti na to knjigo«. Pri tem je mislil na obsežne naloge, ki jih pred lovce postavlja sodobni način gospodarjenja z jelenjadjo, kakršnega predstavljata avtorja knjige.
Pogovor pa se ni dotikal samo knjige, ampak je zajel široko paleto
vprašanj, od nove lovske zakonodaje do škode od divjadi. Med drugim so opozorili tudi na nujnost večje selekcije pri lovskih izpitih, saj pri nas v Sloveniji večina lovskih pripravnikov uspešno opravi izpit, medtem ko so drugod po svetu merila pri širjenju lovskih vrst mnogo strožja.
Uredništvo Zlatorogove knjižnice je pogovor z novinarji izkoristilo tudi za informacijo o tem, da je Jelenjad že dvajseta knjiga te knjižnice, ki je dosegla skupno naklado rekordnih 360.000 izvodov. Res smo to knjižnico nekako zaokrožili, vendar to ne pomeni, da smo izčrpali vso strokovno problematiko. Nekatere knjige, ki smo jih tiskali pred več leti, bi morali dopolniti z novimi spoznanji iz lovske stroke, ekologije in z drugih področij. Potrebovali bi tudi literaturo za nelovce, torej poljudnejše knjige, ki ne bi izhajale zgolj iz lovskega, strogo strokovnega interesa, temveč v večji meri s stališča ljubitelja narave, ki pa ima posluh tudi za varstvo narave in s tem tudi divjadi. Lovci povprašujejo tudi po lovskem leposlovju, ki je bilo doslej odločno zanemarjeno. Še letos bo izšla zbirka leposlovnih črtic Franceta Cvenkla, nato pa bo sledila še kakšna. V uredništvu pripravljajo tudi zahtevno delo - Slovar lovskega jezika (izrazoslovja), ki naj bi izšel v naslednjih dveh letih.
F. Š.
Ob 10-letnici
Lovci Lovske družine Zeleni Vrh - Vuzenica smo se konec lanskega avgusta zbrali, da bi dostojno proslavili 10-letnico svojega doma.
Slavnostna otvoritev lovskega doma je bila 29. 8. 1982 in od tega dne dalje služi svojemu namenu. V teh letih so nastale v družini glede članstva precejšne spremembe. Sedem lovcev (bivših graditeljev) je umrlo in se jih danes s hvaležnostjo spominjamo. V družino pa je v tem času vstopila kar
polovica novih članov, zato smo osvežili spomin na težavno gradnjo, ki je trajala polnih šest let. Dom smo začeli graditi leta 1976, ko je LD od posestva Hartman odkupila gradbeno parcelo, ki leži na najlepši lokaciji, kar jih premore krajevna skupnost Vuzenica. Istega leta je zbor lovcev sprejel sklep, da celotni izvršilni odbor postane tudi gradbeni odbor in da mora na teh funkcijah ostati vse do končne dograditve doma. Kaj je pomenila takšna obveza, se tedaj ni nihče zavedal, saj so vsi računali, da bo dom zgrajen v krajšem času.
Gradnja je potekala v celoti s prostovoljnim delom; od pomladi do jeseni so člani delali vse sobote in nedelje polnih 6 let! V tem času so lovci opravili 12.500, njihovi prijatelji pa 2.500 ur prostovoljnega dela.
Ko je dom začel kazati zunanji videz, so priskočili na pomoč še številni obrtniki in nekatera podjetja s svojimi prispevki. Gradbeni odbor, zaslug katerega se ne da preprosto opisati, so sestavljali: starešina inž. Anton Jeznik, tajnik Alojz Karničnik. blapajnik Marjan Žvirc in gospodar inž. Anton Pridigar. Veliko zaslug za dom ima tudi tedaj še prijatelj, sedaj pa tudi član naše družine Franc Hajdinjak, ki je kot gradbenik naredil idejni načrt za dom in pozneje vodil in nadziral celotno gradnjo. Pripomniti je treba, da so tudi vsi drugi odborniki in člani pridno delali in poleg dela tudi darovali večjo količino lesa in opravili številne prevoze gradbenega materiala do doma.
Ker ima družina v svojih vrstah pripadnike različnih poklicev, ji je uspelo skoraj vsa potrebna dela opraviti z lastnim članstvom. Danes, ko dom stoji že 10 let, so lovci in krajani zelo ponosni nanj. V tem času so se v njem vrstile razne prireditve in strokovna srečanja, še posebej v času zelenega programa.
Lovci naše LD v domu enkrat letno priredijo družabni večer, ki naj bi zaključil enoletno delo in ob tej priliki se z nami poveselijo tudi žene lovcev.
Devet let je bil dom zaprtega značaja in je služil le za določene prireditve. Sedaj pa je eno leto odprt vse sobote in nedelje od pomladi do jeseni ter ga lahko obiščejo tudi drugi krajani in se v njem razvedrijo in poveselijo.
Vsem drugim lovcem in prijateljem sporočamo, naj se, če jih bo pot zanesla tod mimo v soboto ali nedeljo, le oglasijo v našem domu. Iz njega bodo odšli z najlepšimi vtisi in se bodo gotovo še radi vračali k nam.
Franc Pirečnik
KOLEDAR LOVSKIH STRELSKIH TEKMOVANJ v letu 1993
februar		
13.-14.	I. POZIVNI TURNIR	IL. BISTRICA
27.-28.	II. POZIVNI TURNIR	SEŽANA
marec		
13.-14.	III. POZIVNI TURNIR	ORMOŽ
27.	I. KOLO LIGE	IL. BISTRICA (DOLOMITI)
april		
10.-11.	DVOBOJ SLOVENIJA : HRVAŠKA	ORMOŽ
maj		
1.-2.	DVOBOJ HRVAŠKA : SLOVENIJA	TUROPOLJE
DO 10.	PRISTRELITEV PISANIC IN DRUŽINSKA PRV. LZS	
15.	II. KOLO LIGE	ORMOŽ
22.	III. KOLO LIGE	SEŽANA
junij		
12.	IV. KOLO LIGE	?
DO 13.	PRVENSTVA ZLD - LZS	?
16.-27.	SREDOZEMSKE IGRE	ROUSSILLON
26.	V. KOLO LIGE	?
27.	DRŽAVNO PRVENSTVO LZS (MK + GLINASTI GOLOBI)	
29.-4. 7.	GRAND PRIX EVROPE	NIKOZIJA
julij		
3.	FINALE LIGE	?
10.-11.	DRŽAVNO PRVENSTVO SZS	?
avgust		
1.-12.	EVROPSKO PRVENSTVO	BRNO
25.	DRŽ. PRVEN. VETERANOV SZS	?
29.	DRŽ. PRVENSTVO LZS (LOVSKA PISANICA, PREMIČNA TARČA)	
Komisija za lovsko strelstvo LZS
Dne 12.12.1992 sta se slavnostne proslave ob 100-letnici izhajanja hrvaškega Lovačkega v/esn/ka v Zagrebu udeležila predsednik LZS Bruno Skumavc in odgovorni urednik Lovca Boris Leskovic. Ob tej priložnosti je predsednik LZS v. d. glavnega in odgovornega urednika Ediju Marinoviču izročil slovensko lovsko odlikovanje - red za lovske zasluge I. stopnje. V daljšem pozdravnem nagovoru je predsednik LZS predstavnikom hrvaške lovske zveze čestital v imenu vseh slovenskih lovcev in izrazil željo po nadaljnjem prijateljskem sodelovanju. Foto: B. Debogovič
23. februarja letos je praznoval 80-letnico Ljuban Zadnik, gotovo najvidnejša osebnost v slovenski lovski organizaciji. Več kot tri desetletja je kot starešina LD Pšata pravzaprav poosebljal našo LD, vse od njene ustanovitve leta 1946 do leta 1981.
Že leta 1948 so njegovi lovski tovariši pod njegovim mentorstvom pričeli s prvo voljersko vzrejo fazanov na Slovenskem, po letu 1950 pa jim je uspelo tudi naseliti vojvodinskega poljskega zajca, ki so ga izpustili v zaradi vojne opustošeno lovišče. Že po nekaj letih smo se lahko pohvalili z odstrelom skoraj 1000 fazanov pa tudi veliko zajcev,
ki smo jih zaradi visoke številčnosti lahko tudi uspešno odlavljali žive za izpustitev v lovišča drugih LD v Sloveniji, kjer je bil stalež nizek. Predan lovstvu, lovski kinologiji pa tudi ribištvu, je Ljuban opravljal tudi najodgovornejše dolžnosti in funkcije tako na Okrajni lovski zvezi oziroma ZLD Ljubljana kakor tudi v okviru LZS, v Društvu ljubiteljev ptičarjev (in španjelov) in v Kinološki zvezi Slovenije. Podrobneje je bilo njegovo delo predstavljeno v Lovcu aprila 1973. Je priznan mednarodni sodnik za delo in zunanjost psov ptičarjev in šariv-cev. Poznamo ga tudi po vrsti strokovnih lovskih ali kinoloških pri-
spevkov v Lovcu in kot cenjenega strokovnega sodelavca našega glasila.
Za svoje delo je bil Zadnik odlikovan z vsemi najvišjimi odlikovanji LZS, KZS in RZS. Člani LD Pšata, LZS in uredništvo Lovca se danes s hvaležnostjo spominjamo naporov in požrtvovalnega dela našega slavljenca v preteklem obdobju, zato mu ob visokem življenjskem jubileju iskreno čestitamo in mu želimo še veliko let zdravja, osebnega zadovoljstva ter dobrega počutja med nami.
LD Pšata, LZS, ZLD Ljubljana in Uredništvo glasila Lovec
Ivan Škrbec je 19. 9. 1992 praznoval 70. rojstni dan.
Rodil se je v Danah v Loški dolini. Že kot otrok je začel občudovati lepote gozdov in doline pod Snežnikom, kateri je ostal zvest do danes. Tu si je ustvaril dom in družino.
V LD Lož - Stari trg se je vključil leta 1953, dve leti pozneje je opravil lovski izpit pred komisijo ZLD Ljubljana. Vseskozi je aktiven, predvsem pa tovariški član naše družine. Opravljal je pomembne funkcije. Od leta 1964 do 1967 je bil blagajnik, od leta 1973 do 1975 tajnik, predsednik disciplinske komisije pa od 1975 do 1979.
Za svoje delo je prejel znak za lovske zasluge in red za lovske zasluge III. stopnje.
Ob jubileju mu čestitamo in se mu zahvaljujemo za marljivo in zgledno delo ter mu želimo še veliko lovskih užitkov.
Lovci LD Lož - Stari trg - S. R.
5. 9.1992 je v krogu svojih lovskih tovarišev praznoval svojo 70-let-nico dolgoletni član naše lovske družine Mirko Zalokar.
Rojen je bil v Rovišču, vasici pri Studencu, kjer je živel na kmetiji svojih staršev. Tam je dočakal tudi drugo svetovno vojno; vso družino so izgnali v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino si je ustvaril lastno družino in se takoj aktivno vključil v obnovo domovine. Bil je odbornik v KS Studenec, član kmetijske skupnosti, načelnik narodne zaščite ipd.
Hkrati pa je bil že leta 1947 med ustanovitelji in tudi eden izmed prvih članov naše Lovske družine Studenec. Tudi v lovskih vrstah je takoj poprijel za delo in opravljal
različne funkcije. Leta 1948 je prevzel blagajniške posle, leta 1953 pa je postal starešina LD Studenec in to funkcijo z dveletno prekinitvijo opravljal vse do leta 1980. Kasneje je bil še član nadzornega odbora in disciplinskega razsodišča.
Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da se je v vsem tem času izkazal kot zelo dober lovski tovariš. Svoje bogate lovske izkušnje uspešno prenaša na mlajši lovski rod, njegovim besedam vsak zelo rad prisluhne. Tudi zaradi svoje vesele narave je vedno dobrodošel v vsaki družbi.
Veselje do petja in lepih slovenskih pesmi je izrazil tudi kot aktivni član okteta LD Studenec, katerega soustanovitelj je bil.
Za svojo požrtvovalno dejavnost je dobil več priznanj, tako občinskih kot lovskih: znak za lovske zasluge in red za lovske zasluge III. stopnje.
Lovci LD Studenec mu čestitamo ob njegovem jubileju in se mu zahvaljujemo za dolgoletno vodenje naše lovske družine. Upamo pa, da bo kot naš član še dolgo delil z nami svojo lovsko srečo in bogatil znanje mlajšim lovskim rodovom.
Lovci LD Studenec
27. 9. 1992 je Anton Bavec-Cene praznoval 80. rojstni dan. Že v zgodnji mladosti so ga očarali snežniški in javorniški gozdovi, po katerih sta z očetom, gozdnim delavcem, v jesenskih dneh praznila polšine, daje bilo pri hiši vsaj nekaj mesa.
S 16 leti je odšel v podčastniško šolo, nato pa je služil kot podoficir v Makedoniji do svojega 21. leta, ko so ga zaradi njegovega naprednega mišljenja in delovanja odpustili. Leta 1932 se je zato vrnil na rodno Notranjsko in se zaposlil v lesnem podjetju na Rakeku. Tu je predstavljal notranjske delavce v Zvezi lesnih delavcev Slovenije. Tudi tu so ga kmalu odpustili.
Ko so fašisti okupirali našo domovino, je takoj vedel, kje mu je mesto, že novembra 1941 je odšel v gozdove s partizanskim imenom Cene. Postal je komandir čete na Kožljeku, marca 1942 pa komisar Rakovške čete. Jeseni tega leta je z Loškim odredom odšel na Primorsko. Zaradi svojih vojaških sposobnosti, iznajdljivosti in junaštva je napredoval od poveljnika bataljona preko komandanta odre-
dov in brigad do komandanta slavne XXX. divizije.
Po vojni je opravljal odgovorne dolžnosti. Postal je prvi komandant Ljudske milice (LM) Slovenije. Organiziral je lovstvo na Notranjskem in Tolminskem. Leta 1946 je bil izvoljen za tajnika iniciativnega odbora za organizacijo lovstva v Sloveniji. Na zboru starešin LD in predsednikov okrajnih lovskih svetov leta 1947 v Ljubljani je bil izvoljen v Lovski svet LR Slovenije kot namestnik tajnika sveta.
Po letu 1948 je kot višji oficir služboval na Hrvaškem in v BiH. Tudi tu je aktivno deloval na lovskem področju. Bil je član UO Lovske zveze Hrvaške v letih od 1948 do 1951, predsednik lovskega društva Sarajevo v letih od 1952 do 1954 in član UO Lovske zveze BiH od leta 1953 do 1954. V Sarajevu je bil hkrati tudi predsednik Kinološke zveze BiH.
Leta 1955, ko se je zopet vrnil v Slovenijo, se je vključil v LD Rakek in LD Gornje Jezero. Bil je starešina v obeh LD. Leta 1960 je postal predsednik Notranjskega lovskega bazena. Ko smo leta 1967 ustanovili Lovsko zvezo Notranjske, je postal njen prvi predsednik in v tej funkciji je deloval 3 leta (do leta 1970). Od leta 1975 do 1983 je bil predsednik skupščine ZLD Notranjske. Nekaj mandatnih obdobij je bil tudi član UO in sveta za odlikovanja pri LZ Slovenije.
Cene je nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih visokih državnih odlikovanj. LZS ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom II. in I. stopnje, LD Rakek in Gornje Jezero pa sta ga imenovali za svojega častnega člana. Naša zveza mu je podelila znak »zaslužnemu članu ZLD Notranjske«.
Dragi Cene, iskreno ti čestitamo ob tvojem visokem jubileju in ti želimo, da bi še večkrat lovil z nami po prelepih notranjskih gozdovih.
LD Gornje Jezero, LD Rakek, ZLD Notranjske in LZS - S. J.
Ferdo Kolenc, najstarejši član Lovske družine Strojna, je 14. oktobra 1992 praznoval svoj 90. rojstni dan, še vedno nasmejan, čvrst in živahen, zato se njegovega visokega jubileja veselimo vsi - njegovi bližnji in tudi člani naše lovske družine Strojna.
Rodil seje 14. oktobra 1902 v Lokvah na Primorskem. Kot zaved-
nega Slovenca ga je preganjala fašistična oblast, zato - je moral, star 25 let, zbežati čez mejo v Slovenijo. Zatočišče je našel na Koroškem, na Prevaljah.
Do 2. svetovne vojne je opravljal gozdarsko-čuvajsko službo v Dravogradu, kjer se je tudi vključil v lovske vrste. Med vojno je sodeloval v NOB, po osvoboditvi pa je nekaj let živel v Šentjanžu pri Dravogradu. Leta 1950 se je z družino preselil na Ravne na Koroškem in se zaposlil v Železarni Ravne. Postal je član Lovske družine Prežihovo in leta 1952 opravil lovski izpit. Leta 1954 je sodeloval pri ustanovitvi LD Strojna. Tu je prevzel nalogo lovskega čuvaja in jo vestno izpolnjeval 16 let. V lovski družini je opravljal številne funkcije, med drugim je bil štiri leta gospodar, osem let član disciplinske komisije in dolga leta praporščak: od leta 1982 je častni član Lovske družine Strojna.
Ferdo ni le pravičen in zgleden lovec, temveč je bil tudi nadvse delaven član lovske družine. Veliko je pomagal pri gradnji koče in nato doma na Kupljenovem. Pomagal ni le z delom, ampak tudi z vedrino in dobro voljo, zato ga imamo v naši družbi tako radi.
LZS gaje leta 1971 za dolgoletno lovsko dejavnost odlikovala z znakom za lovske zasluge in leta 1977 z znakom za lovske zasluge III. stopnje, Lovska družina Strojna pa mu je podelila več priznanj za aktivno delo.
Ob 90-letnici mu lovski kolegi iskreno čestitamo in mu želimo dober pogled in mirno roko ter da bi še dolgo zdrav in veder prihajal med nas in nam bil še naprej zgled pravega lovskega tovarištva.
LD Strojna - F. A.
Slavko Šulgaj je letos 5. 10. 1992 praznoval svoj 70. rojstni dan in 27-letnico aktivnega sodelovanja v LD Krekovše.
Slavko se je v vrste zelene bratovščine vključil leta 1965 in se že na začetku pokazal kot zelo delaven in pošten lovec. Lovski izpit je opravil leta 1966 pri takratni ZLD Nova Gorica. Lovci so mu v družini zaupali več odgovornih funkcij, prav posebno pa je z veliko mero odgovornosti opravljal delo blagajnika (1979-88). V istem času je bil tudi član 10 lovske družine in s svojo aktivnostjo vplival na življenje in usmeritve LD v času sprejemanja novih spoznanj in smernic pri gojitvi divjadi.
Aktivno je sodeloval pri adaptaciji lovske koče na Krekovšu in ni mu bilo žal, če je bilo potrebno žrtvovati malo več časa.
Za nesebično delo in aktivno sodelovanje je bil Slavko večkrat pohvaljen. Od ZLD Idrija je prejel priznanje, od LZS pa znak za lovske zasluge.
Ob visokem jubileju mu člani LD Krekovše iskreno čestitamo, želimo obilo zdravja in da bi še dolgo sodeloval z nami pri gojitvi divjadi in varovanju narave.
LD Krekovše - B. K.
Ignac in njegov zvesti pes Pubi
Moj pokojni lovski prijatelj Ignac je imel lovskega psa, brak-jazbe-čarja, po imenu Pubi. Že ime nam pove, da pes ni imel pravega »rojstnega lista«, se pravi rodovnika, vendar je bil lovsko izredno uporaben pa še odličen čuvaj je bil.
Tista prva povojna leta je bilo težko priti do rodovniškega psa, lovskega ali športnega, ker jih enostavno ni bilo. No, Pubi nam je kljub pomanjkanju papirjev pripravil mnogo lovskih užitkov. Bil je dober gonič z brezhibnim nosom ter krvoslednik, ki je našel marsikatero obstreljeno divjad, mojster mojstrov pa je bil v jamarjenju. Pubijevo srčnost in bojevitost so izpričevali njegovi uhlji in smrček, na katerih je bilo nič koliko obrun-kov, ki jih je skupil v srditih podzemeljskih spopadih z lisicami in jazbeci. V svoji neustrašenosti in preveliki lovski vnemi je Pubi nekoč zašel pregloboko v rov, tako da ni več prišel na svetlo. Ker je bilo to proti večeru, je moral prenočiti v rovu, drugi dan pa ga je Ignac z lovskim prijateljem po trdem poldnevnem delu rešil gotove smrti.
Posebnost našega pasjega junaka je bila tudi v tem, da se je sila rad »ženil«. Ignac nam je ob hudomušnem smehu pripovedoval, da Pubi menda pozna pasje neveste iz vseh okoliških far. Do svojih nevest se je seveda moral dokopati s pretepi, ker je na vsako željno čakala lepa vrsta pasjih ženinov. Pubiju ni bilo nič važno, ali je imel opravka z od sebe večjimi ali manjšimi, šibkejšimi ali močnejšimi psi. Zmagovalec v teh neizprosnih bojih je bil največkrat naš junak, in ker živalski svet ne pozna nobene sentimentalnosti, temveč le pravilo močnejšega, so bile neveste Pubi-jeve.
Po teh »ohcetih« je prihajal domov ves sestradan, shujšan, pretegnjen in poln ran, ki jih je skupil v borbah in pretepih. Ignac si gaje po takih pohodih temeljito privoščil, seveda ne s šibo, temveč s karajočimi besedami: »Ja Pubi, kak pa si, ti potepuh, ti baraba, ti bab-jek, ti k..., kje si hodil, kaj bo s teboj?!« Pubi je ob teh pridigah kar
počepnil, ponižno zaobrnil glavo, kot spokorjen grešnik mežikaje gledal svojega gospodarja in delal vtis, kot da se prav zares kesa, saj se menda res je - do prve nove priložnosti.
Kljub vsem tem »ženitnim« podvigom pa je bil Pubi res dober pes, ki je imel svojega gospodarja Ignaca izredno rad.
Ko je Ignac po težki neozdravljivi bolezni (silikozi), ki jo je izkupil v globokih belgijskih rudnikih, umrl, je začel hirati tudi Pubi, kljub temu da je bil star šele deset let. Ves žalosten je polegal pred hišo, kjer sta se tolikokrat »pogovarjala« z gospodarjem, odklanjal hrano,
tudi najboljšo, ter po dobrih 14 dneh izdihnil svojo, le Ignacu vdano pasjo dušo.
Ernest Rečnik
Arko
Teh nekaj vrstic sem zapisal v spomin svojemu zvestemu štirinožnemu pomočniku Arku. Zdaj se nič več ne sliši njegov zamolkli hov, hov, a zdi se mi, da je še vedno tu v meni. Ukradel mi je del srca, to vem zdaj, ko mirno lovi v večnih loviščih, kjer je njegova bolečina za vedno izginila. Lovci pišemo o marsičem, zdi pa se, da vse premalo o svojih zvestih pomočnikih, ki le s svojimi repki skromno in potrpežljivo govore na svoj način. Upal bi si trditi, da je ta govorica repkov še mnogo lovcem neznana ali vsaj ne popolnoma znana. Imeti srčno rad žival ni slabost, posebno če gre za žival, kot je bil moj Arko. Z mano je trpel v mrazu in vročini, a včasih tudi lakoto in žejo, skupaj sva prehodila nešteto grap, jarkov, kultur in mlak. Nič koliko ostrog in trnja sva morala prebiti, zaradi česar nama je bilo včasih pranje in ležanje še dolgo muka. Ni me sram povedati, da sva včasih po napornem iskanju obstreljene divjadi kar tekmovala, komu bo jezik dlje molel iz gobčka (ust). Na člo-
veka, na prijatelja se lahko razjeziš ali se z njim sporečeš. Arko pa mi ni niti enkrat dal povoda, da bi se nanj jezil ali da bi ga moral kaznovati. Vsako mojo željo ali kretnjo je razumel, kot jo lahko razume le pes. Kako se je znal veseliti z mano, kadar sva po vseh težavah našla obstreljeno divjad. Nič koliko lepih trenutkov sva doživela skupaj, ko sva se kot otroka valjala po gosti postelji resja ali suhega listja. Včasih je po celo uro vlačil kos lesa ali vejo ter renčal in lajal nanj, kot da je živo bitje. Arko je vedel, kdaj je čas za igro in kdaj gre zares. Bil je čisto resen, kadar je na sebi čutil sledno ovratnico in jermen, na tleh pa dah krvi. Zdaj počiva tam, kjer sva bila največkrat in najraje. Med gamsi, borovci, med mogočnimi bukvami, ki mu bodo grob leto za letom krasile s svojimi barvami in delale senco njegovi gomili. Morda se boste spraševali, kako je Arko končal. To naj ostane, razen nekaj lovcem, ki to vedo, skrivnost. Povem lahko le, da sva skupaj začela, skupaj se je moralo tudi končati. Mislim, da si je Arko to od mene zaslužil. Vem pa zagotovo, da je njegova bolečina za vedno odšla, moja pa bo žal še dolgo živa. Zdaj bi rade volje zamenjal vse uspehe, ki sem jih sam ali z njim dosegel v teh letih mojega lova, za še en sam dan z njim. V zahvalo za njegovo potrpežljivost se mu bom nemo in hvaležno
odkrival, kadar me bo pot zanesla mimo njegovega groba. Čutim pa se bogato poplačanega, ker sem z njegovo pomočjo lahko rešil muk prenekatero obstreljeno divjad. Naj mirno počiva v večnih lovščih. Vem, da ga bom tam našel in da me čaka.
Stanko Grl
Na Orlici
Prijetno je kramljati z našimi dolgoletnimi člani, ki preživljajo jesen življenja in obujajo spomine na delo in prizadevanja v vrstah zelene bratovščine. Med lovci so poznani kot skromni in tihi ljudje, ki niso silili v ospredje, vendar so bili predani delu in naporom za ohranitev naravnega okolja in divjadi. Tudi na širšem območju mariborske ZLD imamo veliko takšnih članov, o katerih bi lahko napisali bogato in privlačno knjigo zgodovine lova, predvsem pa dogodivščin zelene bratovščine, ki žal marsikje tonejo v pozabo.
Srečko Mravljak, najstarejši član LD Orlica na Pohorju, je lovec od pet do glave, predvsem pa varuh narave in odličen strokovnjak. Kljub letom, dopolnil jih je že krepko čez 90, še zaide med lovske tovariše na Orlici, ki jim je tudi spesnil pesmico o tem, kako so lovili divje prašiče. Zanimiva je njegova pripoved o tem, da je bilo v njegovih rosnih letih na Pohorju toliko divjih petelinov, da so jih morali streljati za nedeljska kosila gospodov in veljakov. Prav tako se Srečko rad razgovori o srnjadi, ki jo odlično pozna. In ne nazadnje, Srečko je v svoji bogati življenjski in lovski karieri veliko storil za razvoj lovske stroke in širjenje lovske kulture. Na ZLD Maribor je med drugim vzorno urejal našo strokovno knjižnico.
Marjan Toš
Vročega 27. avgusta 1992 smo se člani LD Medvode in člani sosednjih družin ob zvoku lovskega roga in strelov pušk na Preškem pokopališču poslovili od najstarejšega ustanovnega in častnega člana Petra Šuštaršiča (Očka).
Peter se je rodil 21. 2. 1906 v Šmartnem pod Šmarno Goro. Leta 1935 sta z ženo po sorodnikih prevzela znano gostilno in kmetijo pri Tometu na Seničici. Prišla je druga svetovna vojna in po svoji najboljši moči je Peter prispeval h gibanju NOB. Pri Tometu so dobili zatočišče in pomoč znani borci medvoškega in škofjeloškega območja.
Že pred drugo svetovno vojno so se pri Tometu zbirali zakupniki in lovci medvoških revirjev. Bližnji gozdovi, bogati za lov in gojitev divjadi, so Petra leta 1946 pripeljali med ustanovne člane LD Medvode. Ob ustanovitvi lovske družine je bilo razen dela v lovišču potrebno tudi delo v 10. Od leta 1946 do 1951 je bil tajnik LD, pozneje pa od 1951-1965 član I0. Članom zelene bratovščine je bil njegov dom vedno odprt in je rad pomagal z nasveti pri gospodarjenju v lovišču. Kljub bolezni in visoki starosti je redno prihajal na zbore in posvete.
Lovci ga bomo ohranili v častnem in trajnem spominu.
LD Medvode - R. B.
Na prvi jesenski dan, 22. septembra 1992, je prenehalo biti lovsko srce članu LD Krško Francu Pre-
skarju. Rodil se je v kmečko-obrt-niški družini v Dolenji vasi pri Krškem. Kot otrok je živel doma in obiskoval osnovno šolo v Artičah. Leta 1941 je bil s starši izgnan v Nemčijo; zadela ga je enaka usoda kot mnoge druge Slovence iz Spodnjega Posavja. Ko se je leta 1945 vrnil iz taborišča, se je zaposlil pri tedanji Kmetijski zadrugi Brežice. Vzljubil je naravo in divjad v njej. Leta 1952 se je včlanil v LD Cerklje ob Krki, leta 1955 pa je prestopil v LD Krško. Preskar je kmalu postal funkcionar v LD Krško; že leta 1959 je bil izvoljen v upravni odbor in bil dva mandata gospodar lovske družine; od leta 1965 do leta 1985 pa kinolog v I0. Od leta 1964, ko je LD Krško razvila lovski prapor, je bil imenovan za praporščaka, kar je bil vse do leta 1984, ko je zbolel in si je sam izbral novega praporščaka. Preskar je bil dober kinolog, vodnik in rejec epagneu bretoncev. Izkazal se je tudi kot dober spremljevalec tujih gostov. Imel je veliko praktičnega in teoretičnega znanja, saj je uspešno opravil lovsko čuvajski izpit. Bil je uspešen mentor mladim lovcem. Za vsakega lovca je imel pošteno besedo in ob koncu lova kot lovovodja povedal, kaj je pravilno in kaj ni.
Za delo v lovstvu ga je LZS odlikovala z znakom in redom III. stopnje za lovske zasluge. Prejel je tudi kinološka odličja: srebrni in zlati znak KZS in red II. stopnje.
Od pokojnika smo se poslovili 24. septembra 1992 z vsemi lovskimi častmi na pokopališču na Raki pri Krškem. Spremljali so ga lovci, člani lovske družine, mejnih lovskih družin in pobratene LD Trebnje s številnimi lovskimi prapori.
LD Krško - A. A.
Težko je bilo dojeti novico, da je 17. 10. 1992 iz naših vrst tako iznenada, tiho in nepričakovano odšel Jože Prušnik, še poln življenjske moči in zagnanosti, star 75 let.
Rodil se je 12. 1. 1917 v Solčavi, obdani z vencem Savinjskih planin, zato ni čudno, da je že v rani mladosti z vsem srcem vzljubil naravo in divjad in jima ostal zvest do konca svojega plodnega in ustvarjalnega življenja.
V	lovske vrste se je vključil že kmalu po vojni, leta 1949, ko je slekel aktivno vojaško suknjo. Z zglednim odnosom do narave in divjadi si je med lovci pridobil ugled in spoštovanje, kar dokazuje že dejstvo, da je več kot dvajset let deloval med vodilnimi lovci LD Solčava.
V	letih od 1971 do 1973 je bil gospodar LD, od 1973 do 1979 je vodil družino kot starešina. Dobro je znal ločevati med dobrim in slabim, med krivico in resnico ter lovsko pravičnostjo, zato so ga lovci že leta 1979 izvolili za predsednika
Iz lovskih vrst so za vedno odšli tudi:
Alojz Grandljič, LD Mirna Peč,
*	25. 7. 1930, t 31. 10. 1992. Anton Ludvik, LD Senožeče,
*	6. 11. 1946, t 26. 10. 1992. Jože Tržan, LD Loka pri Žu-smu, * 10. 4. 1913, t 11. 12. 1992.
Franček Napotnik, LD
Šmartno/Paki, * 15. 9. 1910, t 31. 10. 1992.
Anton Lenič, LD Mokre, * 24. 12. 1929, t 11. 12. 1992.
Tone Mlakar, LD Nova vas,
*	1. 6. 1907, t 16. 12. 1992. Jože Prah, LD Čatež, * 15. 5. 1909, t 31. 10. 1992.
Emil Černe, LD Čepovan,
*	13. 5. 1942, t 30. 10. 1991. Jože Krek, LD Križna gora,
*	30. 3. 1943, t 11. 1. 1993.
Ivan Frank, LD Bukovje, * 17.
5.	1924, t 3. 11. 1992.
Jože Kostanjšek, LD Artiče,
*	13. 4. 1930, t 18. 10. 1992.
Alojz Čotar, LD Komen, * 19.
6.	1919, t 26. 12. 1992.
Štefan Martinec, LD Krog,
*	19. 12. 1909, t 30. 7. 1992.
Viktor Rojko, LD Desternik,
*	24. 2. 1913, t 11. 7. 1992.
Franc Rešek, LD Kropa,
*	25. 8. 1933, t 6. 12. 1992.
Alojz Lapoša, LD Krog, * 29.
7.	1932, t 20. 11. 1992.
Franc Retko, LD Strojna, * 9. 9. 1913, t 9. 8. 1992.
Mihael Mauri, LD Vrhnika.
*	30. 9. 1907, t 3. 10. 1992.
Umrlim časten spomin!
disciplinskega	razsodišča. To
častno, a nehvaležno delo je z vso odgovornostjo	in zavzetostjo
opravljal vse do 1991. leta.
Bil je tudi eden glavnih organizatorjev pri izgradnji našega lovskega doma, na katerega smo vsi ponosni.
Tudi svojima sinovoma je zapustil prelepo zapuščino - ljubezen do divjadi in narave.
Dragi Jože, hvala za vse, kar si prispeval k naši LD. Pogrešali te bomo, tvoje nasvete in nauke, tvojo pesem. Ostal nam boš v spominu za vedno.
Solčavski lovci se poslavljamo od tebe z žalostjo, a hkrati ponosni, da si bil naš član. Imeli te bomo za vzor dobrega lovca in prijatelja.
Solčavski lovci - P. F.
Lanskega 15. septembra smo se člani LD Cerklje ob Krki in sosednjih družin zbrali, da se dostojno poslovimo od našega Staneta Gašperina, ki je umrl 10. 9. 1992. Ob mnogo preranem grobu smo se nemi in z bolečino v srcih, vsak po svoje, poslavljali od njega in se spominjali trenutkov, ki smo jih prebili v njegovi družbi. Bil je to res lovski pogreb, z mnogimi lovskimi prapori.
Stane je bil rojen pred 52 leti in se je v lovsko druščino vključil takoj po osnovni šoli. Prej je bil namreč dolgoletni gonjač, in ko se je vrnil s služenja vojaškega roka, je postal redni član LD (1963). Leta 1968 smo ga izvolili za tajnika LD. To funkcijo je zelo uspešno opravljal do 1974. leta, ko so ga znova izvolili za starešino družine. Starešina je bil vse do leta 1980. Med letoma 1973 in 1988 je bil tudi član disciplinskega razsodišča pri ZLD Posavje-Krško. Pod njegovim vodstvom je naša družina navezala tesne stike z LD Jastrebarsko (Rep. Hrvaška). LD Zg. Jezersko in LD Padež.
Med njegovim delom v IO LD smo do konca zgradili lovsko kočo in Stane je bil eden tistih, ki so imeli za to največ zaslug. Ves čas članstva je vzorno skrbel za lovsko kinologijo, saj je bil tudi sam velik ljubitelj lovskih psov, ki jih je tudi sam šolal. Veliko časa je preživel v lovišču, še posebej je rad zahajal v revir Vrbine. Da je vse to zmogel, mu je ob strani stala in ga bodrila njegova soproga.
Dan, ko mu je lovski rog zapel v slovo in se je lovski pevski zbor poslovil od njega s pesmijo Polje, kdo bo tebe ljubil, nam bo dolgo ostal v spominu.
Stane, človek živi tako dolgo, dokler se ga živi spominjajo, zato boš še dolgo živel med nami in boš v naših mislih na mnogo lovih, saj si veliko naredil za našo LD. Za vse tvoje zasluge te je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom III. stopnje, od KZS pa si prejel srebrni znak za kinološke zasluge.
Naj ti bo lahka slovenska zemlja!
LD Cerklje ob Krki - F. B.
Iz dejavnosti LKD Koper
Letošnja jesen je tudi na področju kinološke dejavnosti prinesla bogate sadove koprskim lovcem-vodnikom istrskih kratkodlakih goničev. Ekipno so se udeležili že dveh vidnejših uporabnostnih tekmovanj na državni in mednarodni ravni za CACT. Prvo je bilo v Vipavi 31. 10. 1992, drugo pa v Puli 14. 11. 1992.
Uspešni istrski goniči v Vipavi
V	soboto, 31.10.1992, je bila v Vipavi uporabnostna tekma posebej za pse goniče. Na njej je sodelovala tudi ekipa LKD Koper v sestavi: Jože Erzetič, Milan Burič, Dragan Obradovič in Anton Bubnič.
Tekmovanje je potekalo na sicer lepem in z zajci bogatem terenu, vendar pa je prireditev motilo izredno slabo vreme, ki je mnogim psom preprečilo, da bi izpeljali zastavljeno nalogo, njihove vodnike pa prisililo, da so se morali sprijazniti s skromnejšimi rezultati svojih varovancev, kot so jih sicer vajeni. Kljub temu pa so se kot ekipa in tudi posamezno dobro izkazali, saj so postali ekipno državni prvaki. Kot posamezniki pa so dosegli: tretje mesto - Anton Bubnič s svojo psičko Diano, peto mesto
-	Dragan Obradovič s svojim psom Borijem, šesto mesto pa Milan Burič s psom Borom Tinjan-skim.
Uporabnostna tekma lovskih psov v Puli za Istrski pokal
V	soboto, 14. novembra 1992, je bila v Puli uporabnostna tekma lovskih psov-goničev in ptičarjev. Tekmovanju bi lahko rekli tradicionalno, ker ga istrski lovci iz republike Hrvaške (Istre) prirejajo vsako leto v enem izmed lovišč v lovskih družinah oziroma območnih lovsko-kinoloških društvih. Redno se jih udeležujejo tudi lovci
-	vodniki psov iz slovenske Istre in sosednje Italije. Za prireditev je vsakokrat precej zanimanja, saj se je vedno udeležuje približno 70 lovcev-vodnikov psov goničev in ptičarjev. Prireditev se imenuje Kup Istre (Istrski pokal). Letošnjo prireditev je organiziralo LKD Pulj, potekala pa je na zelo težavnem terenu v Premanturi. Prav zaradi težavnega terena mnogo izmed udeleženih tekmovalcev - psov ni izpolnilo zahtevanih pogojev. Za naše slovenske vodnike psov je bila posebno zanimiva tekma kratkodlakih istrskih goničev, čeprav so sodelovali tudi z ekipo ptičarjev. Naši istrski goniči so tudi v hrvaški Istri zelo znani, priljubljeni in uveljavljeni, pa tudi priznani, saj so med nekajletnim sodelovanjem na podobnih tekmovanjih v različnih krajih pobirali najvišja priznanja. Tako so tudi letos s štirimi od skupno enaindvajsetih istrskih goničev dosegli 1. mesto posamezno in 1. mesto ekipno in s tem osvojili
rehodni pokal tega tekmovanja.
al pa se ni uvrstil nobeden od štirih udeleženih ptičarjev. Vodniki
ptičarjev so bili: Remigij Olivo, ki je bil vodnik dveh psov, Boris Koda-rin in Gino Prodan. O tem, da je bil tekmovalni teren izredno težaven, priča tudi dejstvo, da nobeden izmed 28 udeleženih ptičarjev - vsi angleški setri in poentri - ni izpeljal naloge.
Prvo nagrado in pokal za posameznike je svojemu vodniku Jožetu Erzetiču priborila kratkodlaka istrska gonička Bistra. Za ekipo LKD Koper pa so prehodni pokal tega tekmovanja za letos odnesli v Koper vodniki: Jože Erzetič, Anton Bubnič, Josip Grdina in Marcel Lovrečič. Razveseljivo je, da so vsi udeleženi psi iz območnih legel in razmeroma mlajši, zato je pričakovati, da se bodo kratkodlaki istrski goniči kot avtohtona pasma lovskih psov na območju obeh Ister in tudi širše, v Sloveniji, v prihodnje še bolj uveljavili. To je posebnega pomena predvsem za z grmičevjem porasle terene, kjer se zajci, lisice ali divji prašiči kaj radi zadržujejo in propadejo, veliko pa jih propade, če jih psi ne znajo poiskati. Koprski vodniki istrskih goničev so zato zlasti na skupnih pogonih oziroma lovih na te vrste divjadi prisrčno vabljeni in dobrodošli gostje v hrvaški Istri in Brkinih. Tako sodelovanje in prijateljevanje je seveda tudi trdna podlaga za dobre sosedske odnose z Republiko Hrvaško. Žal moramo ugotoviti, da je do sodelovanja prišlo domala po naključju, na zasebno pobudo, na osnovi poznanstva med hrvaškimi in slovenskimi lovci v Istri. Pri teh stikih pa premalo uradno sodeluje naša slovenska kinološka organizacija, saj bi lahko preko nje dosegli še veliko bolj obširno in koristno sodelovanje. Krivda je v pomanjkanju finančnih sredstev za organizacijo podobnih prireditev in sodelovanje na njih.
Zvonka Erzetič
Tekmovanje goničev v Zasavju
V hladnem in vetrovnem jutru smo se 28. novembra zbrali v gostilni pri Metodi v Gabrovki ljubitelji lovskih psov. Zasavsko LKD je pod vodstvom Ernesta Potrate organiziralo regionalno tekmovanje lovskih psov goničev.
Sodnika na prireditvi sta bila Mirko Leiler in Darko Grošelj. Tekmovali so štirje vodniki s psi. Preizkusili so jih v iskanju, gonji, nosu, poslušnosti, strelomernosti in v delu po krvnem sledu. Jutro je bilo vetrovno, suho, izza oblakov se je že plaho kazalo sonce in zaradi takšnih vremenskih razmer je bil sled malce slabši. Po pozdravnem govoru smo se odpravili v gozd. Spremljalo nas je vreščanje šoj v grmičevju, pod nogami je šumelo listje in veter se je zaganjal v golo vejevje. Trave so že porumenele in v zraku je bilo čutiti, da v deželo prihaja zima.
Posamično so spuščali pse. Največ intenzivnosti sta pri iskanju po-
kazala kratkodlaki istrijanec Brin in posavski gonič Argo. Manj pa sta se izkazala pri gonji. Drugima dvema psoma pa kljub večkratnemu ponavljanju žal ni uspelo poiskati zajca. Brin in Argo sta dobro opravila tudi strelomernost in iskanje po krvnem sledu.
Važno je sodelovati, ne pa zmagati, pravi stari grški rek, in prav zagotovo je to veljalo tudi za to prireditev. Bolj kot tekmovanje je pomembna vez med lovcem vodičem in psom. Pomembno je, da sta lovec in njegov pes v gozdu povezan par, ki deluje harmonično. Sodelovanje lovca s psom prav gotovo napravi vsak lov lepši in etičnejši, to pa prinaša zadovoljstvo tako lovcu kot psu.
Vojko Roglič, predsednik LKD Zasavje, je dejal, da članstvo v LKD narašča in se razvija. Število vodnikov in psov vsako leto narašča. LKD Zasavje vsako leto priredi tečaj za mlade vodnike lovskih psov, kar dviga strokovno raven kinologije v Zasavju.
»Na prireditvah, kot je ta, lahko lovci ugotovijo, koliko so njihovi psi usposobljeni za delo v lovišču. Upam, da bo udeležba na teh tek-
movanjih v prihodnje večja,« je še dejal Vojko Roglič.
Regionalno tekmovanje lovskih psov goničev v Zasavju naj bi bilo v prihodnje tradicionalno, vsakič v lovišču druge lovske družine. Tokrat ga je organizirala LD Gabrovka.
Zmagal je pes Brin in njegov lastnik Zdravko Molka iz LD Senožeti. Prejel je pokal, za nagrado pa dovoljenje za uplenitev srnjaka v LD Gabrovka. Drugi je bil pes Argo, last Jožeta Ovna iz LD Gabrovka. Poleg pokala je dobil dovoljenje za uplenitev muflona v LD Hrastnik. Ostala dva, ki nista imela sreče, sta prejela tolažilni nagradi.
Namen prireditve, pokazati sposobnosti psov goničev v zasavski regiji, je bil dosežen, čeprav je bilo število tekmujočih psov skromno. Organizatorji pričakujejo, da bo udeležba na podobnih prireditvah v prihodnje večja in da bodo lastniki psov odhajali s prireditev z zadoščenjem in ponosni na sposobnosti svojih psov.
Sicer pa se je lepo udeležiti takšne prireditve, četudi se pes ne odreže ravno najbolje.
Barbara Renčof
Udeleženci lokalne tekme goničev v Zasavju. Zmagovalca držita v rokah pokal.
PODROBNEJŠI NAČRT LOVSKIH KINOLOŠKIH PRIREDITEV V LETU 1993
Ocenjevanja zunanjosti
27. 3. III., IV., Vil. skupina PCI (ob 8. uri pri lovskem domu LD Radenci, prijave 10 dni pred prireditvijo), LKD za Pomurje.
17. 4. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri pred lovskim domom LD Spodnje Ptujsko polje-Sobetinci, v Sobetincih), pisne prijave na LKD Ptuj 10 dni pred prireditvijo, LKD Ptuj.
24.	4. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri za domom krajevne skupnosti mesta Nova Gorica), prijave 7 dni pred prireditvijo, LKD Gorica.
25.	4. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri pri lovskem domu v Malečniku), prijave 10 dni pred prireditvijo, LKD Maribor.
8. 5. Goniči in brak-jazbečarji (ob 8. uri na trap strelišču v Ilirski Bistrici), LKD II. Bistrica.
8. 5. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri pred Halo Tivoli v Ljubljani), LKD Ljubljana.
8. 5. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri pri lovskem domu LD Hreno-vice, Hruševje), LKD Postojna.
8. 5. VI. grupa PCI (ob 7. uri pred gostiščem v Idrijski Beli), LKD Idrija.
8. 5. Lovski psi vseh pasem razen VIL, V11/2 grupe PCI (ob 8. uri pri gostilni Grmada v Trebnjem), LKD Novo mesto.
15. 5. Lovski psi vseh pasem razen Vil. grupe PCI (pred lovskim domom LD Kočevje), prijave tajniku LKD mesec dni pred prireditvijo (LKD Kočevje).
15. 5. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri na parkirišču tovarne Tomos Koper), prijave na Lovsko zvezo
Koper 10 dni pred prireditvijo (OK LKD Koper).
15.	5. Lovski psi vseh pasem razen VII. grupe FCI ob 8. uri pred gostilno Rogina v Podgorju (prijave 10 dni pred prireditvijo), LKD Maribor.
16.	5. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri pri lovskem domu Jožeta Jurečiča na Trški gori pri Krškem), pisne prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Krško).
22. 5. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri pred veterinarsko postajo Cerknica), LKD Cerknica.
22. 5. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri na prostoru RFC Gorenjski
sejem v Kranju), LKD Gorenjske. 22. 5. Lovski psi vseh pasem razen VII. grupe FCI (ob 8. uri pri lovski koči LD Škocjan na Vrhu pri Škocjanu), LKD Novo mesto.
22. 5. Lovski psi vseh pasem (kraj in čas bosta objavljena naknadno), LKD Zasavje.
29. 5. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri pri lovskem domu Rinka-Go-tovlje pri Žalcu), prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12, Celje (LKD Celje).
19. 6. Lovski psi vseh pasem (ob 8. uri pred gasilskim domom v Črnomlju), LKD Bela Krajina.
Vzrejni pregledi__________________
VI.	grupa FCI
27. 11. LKD Ljubljana
VII.	grupa FCI
26. 6. LKD Ptuj, na predlog VK za VII. grupo FCI.
Retrieverji
22. 5. Ob 8. uri na prostoru PPC Gorenjski sejem v Kranju (sekcija za retrieverje LKD Gorenjske).
11. 9. Ob 8. uri pred lovsko kočo LD Sorško polje (sekcija za retrieverje LKD Gorenjske).
PNZ goničev
4. 9. in brak-jazbečarjev (ob 8. uri pred lovskim domom LD Bled in pred lovskim domom LD Škofja Loka), LKD Gorenjske.
11. 9. V Mali Slivnici v lovišču LD Velike Lašče (ob 8. uri pred gostilno v Mali Slivnici), prijave mesec dni pred prireditvijo tajniku LKD Kočevje (LKD Kočevje).
18. 9. in brak-jazbečarjev (ob 8. uri
pred lovsko kočo v Adlešičih), LKD Bela Krajina.
25. 9. in brak-jazbečarjev (ob 8. uri na trap strelišču v Ilirski Bistrici (LKD Ilirska Bistrica).
25. 9. in brak-jazbečarjev (kraj in datum bosta objavljena naknadno), LKD Idrija.
2. 10. ob 8. uri pri lovskem domu LD Taborska jama (LKD Ljubljana).
9.10.	in brak-jazbečarjev (ob 8. uri pred lovskim domom v Novi vasi), LKD Cerknica.
9.10.	in brak-jazbečarjev (ob 8. uri pri g. Čuješ v Rečici ob Savinji), prijave pisno ali telefonsko 7 dni
pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12, Celje. Lovske družine, ki imajo za preizkušnjo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške; rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
9. 10. ob 8. uri pred lovskim domom LD Vrhnika (LKD Ljubljana). 9. 10. ob 8. uri pri gostilni Črni kal (prijave 10 dni pred prireditvijo na LZ Koper), OK LKD Koper.
16. 10. in brak-jazbečarjev (ob 8. uri v Klavžah pred gostilno), prijave 7 dni pred prireditvijo (LKD Gorica).
16. 10. in brak-jazbečarjev v Trebnjem (ob 8. uri pred gostilno Grmada v Trebnjem (LKD Novo mesto).
16. 10. in brak-jazbečarjev (ob 8. uri na Zemonu pri Vipavi), prijave 7 dni pred prireditvijo (LKD Gorica).
23.10.	kraj in čas bosta objavljena naknadno (LKD Zasavje).
30. 10. in brak-jazbečarjev v LD Podgorje (ob 8. uri pred gostilno Rogina v Podgorju), prijave 10 dni pred prireditvijo, (LKD Maribor).
30.10.	in brak-jazbečarjev v Škocjanu (ob 8. uri pred gostilno Bobič Dragice v Škocjanu), LKD Novo mesto.
30. 10. v LD Flrenovice, Hruševje (ob 8. uri pred lovskim domom LD Flrenovice), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Postojna).
6.11. in brak-jazbečarjev (ob 8. uri pri gostilni Kopinč v Pišecah), pisne prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Krško).
6. 11. in brak-jazbečarjev v LD Oplotnica (ob 8. uri pred lovskim
domom LD v Oplotnici), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor). 13. 11. in uporabnostna preizkušnja za brak-jazbečarje ob 8. uri v gostilni Pri treh ribnikih v Rogaški Slatini (pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12); lovske družine, ki imajo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške. Rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
20. 11. ob 8. uri pri veterinarski postaji v Šmarju pri Jelšah (pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomši-
čev trg 12); lovske družine, ki imajo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo; v tem primeru nosi LD vse stroške. Rok prijave 1. 8. (LKD Celje).
PNZ barvarjev
22. 5. in lokalna tekma po KS za vse pasme lovskih psov (ob 8. uri pri lovskem domu LD Mengeš/ LKD Ljubljana).
29. 5. in lokalna tekma po KS (ob 8. uri pri LD Brezovci), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD za Pomurje).
5. 6. ob 8. uri pred lovskim domom v Gorenji vasi (LKD Gorenjske). 12. 6. in tekma po KS v LD Javornik, Postojna (ob 8. uri pred gostilno Brne v Postojni), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Postojna).
26. 6. in tekma po KS (ob 8. uri pred gostilno Mlakar v Ložu), LKD Cerknica.
26. 6. in lokalna tekma za vse pasme lovskih psov po KS v LD Šmartno (ob 8. uri pred lovskim domom v Šmartnem na Pohorju), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor).
25. 9. in lokalna tekma po KS (zbor pri lovski koči Divača), prijave 10 dni pred prireditvijo na LZ Koper (OK LKD Koper).
25. 9. in lokalna tekma po KS za vse lovske pasme (ob 8. uri pri lovskem domu v Lačji vasi pri Na-zarju), pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12. Lovske družine, ki imajo najmanj tri pse iste
pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške. Rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
2. 10. in lokalna tekma po KS za vse lovske pasme (ob 8. uri pred lovskim domom Rinka, Gotovlje pri Žalcu (pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12). Lovske družine, ki imajo najmanj tri pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške. Rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
2. 10. in lokalna tekma po KS (ob 8. uri pred gostilno Pri Bajti v Rožni dolini pri Novi Gorici), prijave 7 dni pred prireditvijo ( LKD Gorica).
16. 10. in lokalna tekma po KS v lovišču Predgrad (ob 8. uri pred gostilno Plače v Predgradu), prijave mesec dni pred prireditvijo tajniku LKD Kočevje).
23.10. kraj in čas bosta objavljena naknadno ( LKD Zasavje).
PNZ jamarjev
4. 9. ob 8. uri pred lovskim domom LD Poljane v Poljanah (LKD Gorenjske).
11. 9. ob 8. uri pred hotelom Planika v Ajdovščini (prijave 7 dni pred prireditvijo), LKD Gorica.
11. 9. ob 8. uri pred lovskim domom LD Brezovica (LKD Ljubljana).
18. 9. v Sodražici (ob 8. uri pred gostilno Majolka v Sodražici), prijave mesec dni pred prireditvijo tajniku LKD Kočevje (LKD Kočevje). 18. 9. v LD Starše (ob 8. uri pred lovskim domom v Staršah). Uradni trening 15. 9. ob 15. uri (prijave 10 dni pred prireditvijo), LKD Maribor. 25. 9. v umetnem rovu (ob 8. uri pred lovskim domom Rinka-Gotov-Ije pri Žalcu (pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12). Lovske družine, ki imajo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške. Rok prijave je 1.8. (LKD Celje).
2. 10. na planem_ (ob 8. uri pred motelom Merx v Šentjurju pri Celju), pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12. Lovske družine, ki imajo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške. Rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
9. 10. v LD Črna Jama, Postojna (ob 8. uri pred Gozdarskim šolskim centrom v Postojni), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Postojna). 16.10. ob 8. uri pri gostilni Dragice Bobič v Škocjanu (LKD Novo mesto).
16.10.	ob 8. uri pred gostilno Vahčič v Cerkljah ob Krki (pisne prijave 10 dni pred prireditvijo), LKD Krško.
23. 10. v LD Radlje (ob 8. uri pred lovskim domom v Radljah ob Dravi), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor).
23. 10. ob 8. uri pred lovskim domom LD Boris Kidrič v Zg. Flajdini (pisne prijave 10 dni pred prireditvijo na LKD Ptuj), LKD Ptuj.
23.10.	kraj in čas bosta objavljena naknadno (LKD Zasavje).
30. 10. kraj in čas bosta objavljena naknadno (LKD za Pomurje).
PNZ šarivcev
11.	9. ob 8. uri pred lovsko kočo LD Sorško polje (LKD Gorenjske). 18. 9. ob 8. uri pred gostilno Strunjan (prijave 10 dni pred prireditvijo na LZ Koper), OK LKD Koper. 2. 10. ob 8. uri pri LD Rakovnik, Škofljica (LKD Ljubljana).
9. 10. v LD Radlje (ob 8. uri pred bencinsko črpalko v Radljah ob Dravi), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor).
9. 10. ob 8. uri pred lovskim domom LD Cirkovce v Starošincih (pisne prijave 10 dni pred prireditvijo na LKD Ptuj), LKD Ptuj.
16. 10. in JZP prepeličarjev (vodniki prepeličarjev prinesejo s seboj 1 zajca in 1 pernato divjad, ob 8. uri_ pred gostilno Dragice Bobič v Škocjanu (LKD Novo mesto).
23, 10. v LD Malečnik (ob 8. uri pred lovskim domom v Malečniku), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor).
23.10. v LD Planina (ob 8. uri pred gostilno Demar v Planini), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Postojna).
23. 10. in JZP prepeličarjev (ob 8. uri pred gostilno Štrukelj v Selu (prijave 7 dni pred prireditvijo), LKD Gorica.
23.10. kraj in čas bosta objavljena naknadno (LKD Zasavje).
30. 10. ob 8. uri na železniški postaji Libna (pisne prijave 10 dni pred prireditvijo), LKD Krško.
6. 11. in mladinska vzrejna preizkušnja ter JZP za prepeličarje (ob 8. uri pri kmetiji Ulčnik v Golobi-njeku pri Podčetrtku). Pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg
12.	Celje. Lovske družine, ki imajo za preizkušnjo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške: rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
13.	11. in mladinska vzrejna preizkušnja ter JZP za prepeličarje (ob 8. uri pred gostilno Pošta v Braslovčah), pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12, Celje. Lovske družine, ki imajo za preizkušnjo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške; rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
PNZ retrieverjev
15. 5. ob 8. uri pred lovsko kočo LD Sorško Polje (sekcija retrieverjev LKD Gorenjske).
4. 9. ob 8. uri pri Beli grivi v Grosupljem (LKD Ljubljana).
11. 9. ob 8. uri pred lovsko kočo LD Sorško polje (LKD Gorenjske).
PZP, JZP, PP, ŠPP ptičarjev
17. 4. PZP (ob 8. uri pred zadružnim domom v Bertokih-Koper) kontinentalnih ptičarjev. Ne smejo biti starejši od 18 mesecev (prijave 10 dni pred prireditvijo na LZ Koper), OK LKD Koper.
17. 4. PZP (ob 8. uri pred lovskim domom LD Boris Kidrič v Zg. Hajdini). Pisne prijave 10 dni pred prireditvijo na LKD Ptuj (LKD Ptuj).
17.	4. PZP (ob 8. uri pri Tavčarjevem dvoru na Ježici), (LKD Ljubljana).
25. 4. PZP (ob 8. uri pred gostiščem Zorko v Križevcih-Ljutomer), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD za Pomurje).
25. 4. PZP (ob 8. uri pred hotelom Planika v Ajdovščini). Prijave 7 dni pred prireditvijo (LKD Gorica).
1.	5. PZP (v LD Rače, ob 8. uri pred lovskim domom v Račah), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor).
8. 5. PZP (ob 8. uri na Stadionu M. Gubca v Krškem), pisne prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Krško).
2.	10. JZP (ob 8. uri pred lovskim domom LD Boris Kidrič v Zg. Hajdini). Pisne prijave 10 dni pred prireditvijo na LKD Ptuj (LKD Ptuj).
9. 10. JZP, PP, ŠPP (ob 8. uri pri gostišču Zorko v Križevcih-Ljutomer), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD za Pomurje).
9. 10. JZP ob 8. uri na Stadionu M. Gubca v Krškem (pisne prijave 10 dni pred prireditvijo), LKD Krško.
9. 10. JZP, PP, SPP (ob 8. uri pri gostilni Pečnikar v Šentjakobu), LKD Ljubljana.
16. 10. JZP, v LD Starše (ob 8. uri pred lovskim domom v Štaršah), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor).
30. 10. JZP, PP, ŠPP, ob 8. uri pred Zadružnim domom v Šempasu (prijave 7 dni pred prireditvijo), LKD Gorica.
Lokalne tekme goničev
2. 10. (brak-jazbečarjev) za memorial T. Hafnerja (ob 8. uri pred lovskim domom v Ribnem pri Bledu), LKD Gorenjske.
9.10.	v lovišču GL Medved. Kraj in čas bosta objavljena naknadno, prijave mesec dni pred prireditvijo tajniku LKD (LKD Kočevje).
16. 10. predvidoma, vendar obvezno pred državnim prvenstvom za sestavo reprezentance LKD (LD Grosuplje, pri gostilni Bela Griva), LKD Ljubljana.
23. 10. ob 8. uri pri Motelu Kozina (prijave 10 dni pred prireditvijo na LZ Koper), OK LKD Koper.
30. 10. ob 8. uri pred lovskim domom LD Poljane (LKD Gorenjske).
Lokalne tekme barvarjev
29. 5. ob 8. uri v lovišču LD Brezovica (LKD Murska Sobota).
12. 6. v LD Javornik, Postojna, ob 8. uri pred gostilno Brne v Postojni. Prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Postojna).
19. 6. v lovišču LD Novo mesto (ob 8. uri pri gostišču letališča v Prečni), prijave do 12. 6. na LKD Novo mesto, c. Herojev 8, Novo mesto (LKD Novo mesto).
26. 6. ob 8. uri pred gostilno Mlakar v Ložu (LKD Cerknica).
zb. 9. zbor pri lovski koči Divača (prijave 10 dni pred prireditvijo na LZ Koper), OK LKD Koper.
2. 10. in lokalna tekma po KS (ob 8. uri pred gostilno Pri Bajti v Rožni dolini pri Novi Gorici), prijave 7 dni pred prireditvijo ( LKD Gorica).
16. 10. in lokalna tekma po KS v lovišču Predgrad (ob 8. uri pred gostilno Hace v Predgradu), prijave mesec dni pred prireditvijo tajniku LKD Kočevje).
23.10.	kraj in čas bosta objavljena naknadno (LKD Zasavje).
PNZ jamarjev
4. 9. ob 8. uri pred lovskim domom LD Poljane v Poljanah (LKD Gorenjske).
11. 9. ob 8. uri pred hotelom Planika v Ajdovščini (prijave 7 dni pred prireditvijo), LKD Gorica.
11. 9. ob 8. uri pred lovskim domom LD Brezovica (LKD Ljubljana).
18.	9. v Sodražici (ob 8. uri pred gostilno Majolka v Sodražici), prijave mesec dni pred prireditvijo tajniku LKD Kočevje (LKD Kočevje). 18. 9. v LD Starše (ob 8. uri pred lovskim domom v Staršah). Uradni trening 15. 9. ob 15. uri (prijave 10 dni pred prireditvijo), LKD Maribor.
25. 9. v umetnem rovu (ob 8. uri pred lovskim domom Rinka-Gotov-Ije pri Žalcu (pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12). Lovske družine, ki imajo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške. Rok prijave je 1.8. (LKD Celje).
2. 10. na planem-(ob 8. uri pred motelom Merx v Šentjurju pri Celju), pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12. Lovske družine, ki imajo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške. Rok prijave je 1.8. (LKD Celje).
9. 10. v LD Črna Jama, Postojna (ob 8. uri pred Gozdarskim šolskim centrom v Postojni), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Postojna). 16.10. ob 8. uri pri gostilni Dragice Bobič v Škocjanu (LKD Novo mesto).
16.10.	ob 8. uri pred gostilno Vahčič v Cerkljah ob Krki (pisne prijave 10 dni pred prireditvijo), LKD Krško.
23. 10. v LD Radlje (ob 8. uri pred lovskim domom v Radljah ob Dravi), prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor).
23. 10. ob 8. uri pred lovskim domom LD Boris Kidrič v Zg. Hajdini (pisne prijave 10 dni pred prireditvijo na LKD Ptuj), LKD Ptuj.
23.10.	kraj in čas bosta objavljena naknadno (LKD Zasavje).
23. 10. kraj in čas bosta objavljena naknadno (LKD za Pomurje).
PNZ šarivcev
11. 9. ob 8. uri pred lovsko kočo LD Sorško polje (LKD Gorenjske). 18. 9. ob 8. uri pred gostilno Strunjan (prijave 10 dni pred prireditvijo na LZ Koper), OK LKD Koper. 2. 10. ob 8. uri pri LD Rakovnik, Škofljica (LKD Ljubljana).
Lokalne tekme po KS za vse lovske pasme
22. 5. ob 8. uri pri lovskem domu LD Mengeš (LKD Ljubljana).
22. 5. v GL Medved. Kraj in čas bosta določena naknadno (prijave mesec dni pred prireditvijo tajniku LKD), LKD Kočevje.
5. 6. zborno mesto bo določeno naknadno (pisne prijave 10 pred prireditvijo), LKD Krško.
25. 9. za nagrado M. Keliha (ob 8. uri pred penzionom Rožič v Ribče-vem lazu v Bohinju (LKD Gorenjske).
25. 9. po KS (ob 8. uri pred Lovskim domom v Lačji vasi pri Na-zarju (pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12, Celje). Lovske družine, ki imajo za preizkušnjo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške; rok prijave je
1.	8. (LKD Celje).
2.	10. ob 8. uri pri lovskem domu Rinka, Gotovlje pri Žalcu (pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12, Celje). Lovske družine, ki imajo za preizkušnjo najmanj 3 pse iste
pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške; rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
16. 10. v lovišču Predgrad, ob 8. uri pred gostilno Hace v Predgradu (prijave mesec dni pred prireditvijo tajniku LKD), LKD Kočevje.
26. 6. v LD Šmartno (ob 8. uri pred lovskim domom LD v Šmartnem). Prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor).
Lokalne tekme jamarjev
19. 6. rov in KS (v LD Radlje) ob 8. uri pred lovskim domom v Radljah. Prijave 10 dni pred prireditvijo (LKD Maribor).
9. 10. v rovu z izvlačenjem in v vodnem delu (ob 8. uri pred lovsko kočo LD Sorško polje), LKD Gorenjske.
Lokalne tekme šarivcev
6. 11. ob 8. uri pri kmetiji Ulčnik v Golobinjeku pri Podčetrtku. Pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12. Lovske družine, ki imajo za preizkušnjo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške; rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
13. 11. ob 8. uri pri gostilni Pošta v Braslovčah (pisne ali telefonske prijave 7 dni pred prireditvijo na LKD Celje, Tomšičev trg 12). Lovske družine, ki imajo za preizkušnjo najmanj 3 pse iste pasemske skupine, lahko prijavijo LKD interno preizkušnjo. V tem primeru nosi LD vse stroške; rok prijave je 1. 8. (LKD Celje).
Državne tekme
18. 9. šampiona! barvarjev CACT-SLO; z dodatno udeležbo ostalih lovskih psov (kraj bo naknadno določen) VK za VI. grupo.
16. 10. šampionat goničev CACT-SLO (kraj bo naknadno določen), VK za VI. grupo.
23. 10. šampionat brak-jazbečar-jev CACT-SLO (kraj bo naknadno določen), VK za VI. grupo.
23. 10. ŠPP (SEŽUNOV MEMORIAL) CACT, Lenart v Slovenskih goricah (čas bo določen naknadno), VK za VII. grupo v sodelovanju z LKD Maribor.
6. 11. CACT-UT prepeljčarjev in španjelov v loviščih LD Šentjernej in LD Škocjan (ob 8. uri pri gostišču Žabkar v Dol. Vrhpolju pri Šentjerneju). Vsak udeleženec tekmovanja prinese s seboj 1 kom Pernate divjadi in zajca. Prijave za prepeličarje do 25. 10. na naslov: Slavko Kovač, Valjavčeva 3, Celje; za španjele pa na naslov: Zvonimir Rožnik, Hudovernikova 11, Ljubljana (LKD Novo mesto).
11. tekma brak-jazbečarjev (LKD Novo mesto, na predlog VK za VI. grupo).
28. 8. tekma v vodnem delu za vse Pasme lovskih psov (ob 7.30 pri lovskem domu LD Ig v Dragi (LKD Ljubljana).
19- 6. CAC-SPECIALNA RAZSTAVA (ob 8. uri na prostoru PPC Gorenjski sejem v Kranju (sekcija retrieverjev LKD Gorenjske).
Mednarodne tekme
14.-16. 10. CACT-VUP ptičarjev (Panonski lovski pokal-93). Ždravilišče Banovci pri Ljutomeru; čas bo določen naknadno. Društvo ljubiteljev ptičarjev in španjelov, v soorganizaciji LKD za Pomurje, na predlog VK za VII. grupo.
Troboj treh dežel
26. 6. troboj po KS (kraj in čas bosta določena naknadno). DO Kozorog in LKD Gorenjske.
Tečaji
9. 2. Za vodnike lovskih psov (ob 17. uri v prostorih ZLD Notranjske - Cerknica (LKD Cerknica).
3. 4. Za vodnike lovskih psov (ob 16. uri v LD Radenci), prijave 10 dni pred pričetkom (LKD za Pomurje).
Praktični tečaj za šolanje lovskih psov (vsak četrtek v marcu in aprilu), informacije na sedežu LKD Ljubljana, Zupančičeva 9, Ljubljana. Število tečajnikov je omejeno na 30 (LKD Ljubljana).
Kinološka zveza Slovenije
PREDVIDENA LEGLA LOVSKIH PSOV
Lovski terierji (SR Lt):
o: 4/I, m: 5/II, leglo 19. 2. 93. Rejec Jože Gutman, Stara cesta 27, 69240 Ljutomer.
Kratkodlaki jazbečarji (SR JKI):
o: 5/1, m: 4 /II, leglo 9. 3. 93. Rejec Vladimir Podgoršek, Krakovska lOb, 61230 Domžale.
Resasti jazbečarji (SR Jri):
o: 5/li, m: 4/II, leglo 18. 10. 92. Rejec Jože Drgan, VDV brig. 6, 61431 Dol pri Hrastniku.
Istrski kratkodlaki goniči (SR Gki):
o: 5/1, m: 5/1, leglo 30. 1. 93. Rejec Ivan Korun, Trnava 22, 63303 Go-milsko.
OBVESTILO
Lovsko kinološko društvo Ljubljana
prireja
TEČAJ ZA ŠOLANJE LOVSKIH PSOV VSEH PASEM
Tečaj se prične 11.3.1993, ob 16. uri.
Natančnejše informacije o kraju tečaja dobite ob prijavi na LKD Ljubljana ali po telefonu (061) 371-850 Mile Budič, popoldne.
o: 5/1, m: 5/1, leglo 6. 12. 92. Rejec Bruno Rojac, Gažon 63A, 66000 Koper.
o: 4/II, m: 4/I, leglo 20. 12. 92. Rejec Franc Ravnjak, Šober 26, 62201 Zg. Kungota.
Posavski goniči (SR GP):
o: ll/l, m: l/ll, leglo 4. 1. 93. Rejec Franc Hojnik, Trnovlje 76A, 63000 Celje.
Brak-jazbečarji (SR Bj):
o: 5/^ m: 5/I, leglo 9. 2. 93. Rejec Tine Žužek, Jakičevo 1,61315 Velike Lašče.
o: 5/I, m: 5/I, leglo 18. 2. 93. Rejec Anton Žužek, Jakičevo 1, 61315 Velike Lašče.
o: 5/11, m: 5/11, leglo 4. 3. 93. Rejec Ivan Žurga, Martinjak 32A, 61380 Cerknica.
o: 5/1, m: 5/1, leglo 10. 3. 93. Rejec Jože Drgan, VDV brig. 6, 61431 Dol pri Hrastniku.
o: 5/I, m: 4/I, leglo 10. 3. 93. Rejec Ivan Klavs, Mali Osolnik 6, 61311 Turjak.
o: 5/1, m: 4/1, leglo 5. 2. 93. Rejec Dušan Belingar, Ravnica 44, 65251 Grgar.
Bavarski barvarji (SR BB):
o: 5/N, m: 5/I, leglo 12. 2. 93. Rejec Bogomil Boškin, Žigoni 41, 65292 Renče.
o: 5/1, m: 4/11, leglo 21.2. 93. Rejec Janko Ferjan, Triglavska 7, Ribno, 64260 Bled.
o: 4/PZP, JZP, m: 4/I, PZP, JZP, leglo 2. 2. 93. Rejec Miroslav
Hlebš, Sneberska c. 146, 61260 Ljubljana-Polje.
Nemški ostrodlaki ptičarji (SR Pos):
o: 5/PZP-77, JZP-182, VUP-2X I, m: 5/JZP-185, leglo 10. 3. 93. Rejec Slavko Žnidarič, Rački vrh 9b, 69252 Radenci.
Golden retrieverji (SR GR):
o: 5/III, m: 4/A, leglo 11.3. 93. Rejec Niko Kutin, Trg 1. maja št. 2, 65220 Tolmin.
o: 5/111, m: 5/ISP-A, R3, leglo 22. 2. 93. Rejec Majda Majnik, Trubarjeva 12, 61230 Domžale, o: 5/111, m: 5/11, leglo 10. 2. 93. Rejec Andreja Praprotnik, Brezovica, Cesta na postajo 65, 61351 Brezovica.
Labrador retriever (SR LR):
o: 5/1, m: 5/111, leglo 12. 2. 93. Rejec Drago Šeško, Partizanska 53, 63000 Celje.
o: 5/I, m: 5/I, leglo 3. 3. 93. Rejec Jože Vester, Kovorska 23, 64290 Tržič.
o: 5/I, m: 5/III, ISP ruš., lav., leglo 3. 3. 93. Rejec Bojan Rožac, Pilonova 35, 61117 Ljubljana o: 5/II, m: 4/III. leglo: 28. 2. 93. Rejec Meta Budnar, Ob gozdu 15, 61351 Brezovica.
Nemški prepeličarji (SR Pr):
o: 5/I, m: 5/lj, leglo 19. 3. 93. Rejec Radovan Žigon, Škofije 70-C, 66281 Škofije.
o: 4/1, m: 5/11, leglo 12. 3. 93. Rejec Stane Sanabor, Ozeljan 75, 65261 Šempas.
o: 5/1, m: 4/1, leglo 8. 3. 93. Rejec Bruno Rojac, Gažon 63/a, 66274 Šmarje pri Kopru, o: 5/1, m: 4/11, leglo 5. 3. 93. Rejec Aleš Vrečko, Hmelina 4, 62360 Radlje ob Dravi.
Kinološka zveza Slovenije
MALI OGLASI
Kupim mannlicher schdna-uer, druge starejše puške, orožne kataloge in lovske revije dg leta 1945. J. Hartman, T. Čečeve 7, 63000 Celje; tel.: (063) 29-706.
Izdelam vam lovske gumbe
iz jelenjega rogovja (po vaših željah) in vam jih pošljem po povzetju. Informacije po telefonu (061) 631-293, zvečer - Intihar.
Prodam eksotične ptice, nestrupene kače in ribe. Tel.: (061) 106-577; vsak delavnik od 9.-12. ure in od 15.-19. ure.
Kupim šolane goniče za lov na divje prašiče. Obvezen preizkus v Istri. Iščem tudi lovca, ki ima dobra poznanstva na Češkem in Madžarskem za nabavo takšnih psov. Pisne ponudbe z vašo tel. številko pošljite na naslov: Franco Moralo, Seča 52, 66320 Portorož.
Prodam karabinko kal. .22-250, s strelnim daljnogledom 6x42 (zasučna montaža) in 110 nabojev zanjo. Puška je razantna, lahka, primerna za lov v visokogorju. Puška je nova. Cena 1.700 DEM oz. tolarske protivrednosti. Ivan Štucin, Hudajužna 4, 65242 Grahovo ob Bači.
OPOZORILO
LASTNIKOM GONIČEV, BRAK-JAZBEČARJEV IN BARVARJEV
Lastniki psov zgoraj naštetih pasem, ki se 12. 12. 1992 zaradi prepozne obveščenosti niso mogli udeležiti vzrejnega pregleda v Celju, se glede vzrejnih dovoljenj za svoje pse in psice lahko obračajo na predsednike podkomisij VI. grupe. Ti so:
-	za goniče: Stane Hribernik, Puštal 82, 64220 Škofja Loka,
tel: (064) 622-583,
-	za brak-jazbečarje: Lojze Mlakar, Suška 49, 64220 Škofja
Loka,
tel: (064) 631-156,
-	za barvarje: Peter Dimic, S. Severja 2/a, 61000 Ljubljana,
tel: (061) 345-058.
Pse in psice, ki izpolnjujejo pogoje za vzrejo, bodo v letu 1993 predsedniki podkomisij izjemoma posamično pregledali in jim izdali vzrejna dovoljenja.
Vzrejna komisija za VI. grupo
PUŠKARSTVO
Milan Tomažinčič Pijava Gorica 207 tel.: (061) 667-447
Nudim vam:
-	Vložne cevi za šibre-nice
-	Naprožila za CZ M-85, kal. .223 rem.
-	Strelne daljnoglede in montažne dele
Se priporočam!
Prodam odlično ohranjeno suhlovo tri cevko kal. 16-16/ 7x65 R z montiranim strelnim daljnogledom Hubertus-super 4x38. Informacije po telefonu (061) 558-435.
Prodam leglo kratkodlakih istrskih goničev (leglo 3. 12. 1992) odličnih staršev (5/I, 5/I). Bruno Rojac, Gažon 63/a, Šmarje; tel.: (066) 56-230.
Prodam češko bokarico super Brno z ekspres cevmi
(7x65R/7x65R), ejektorji in menjalnimi cevmi kal. 12/12. Montiran je strelni daljnogled Zeiss-Jena (4x32) - potisna montaža. Oba sprožilca imata naprožilo. Cena 3.500 DEM (možnost plačila na tri obroke; v račun vzamem bock ši-brenico kal. 12/12 z enim sprožilcem ali osebni avto fiat 126 p (do 3.500 DEM). Informacije po telefonu (066) 24-645 - Tonkli.
Prodam karabinko kal. .223 s strelnim daljnogledom (suhlska montaža) za 1.100 DEM. Informacije po telefonu (066) 31-043.
Prodam kratko karabinko CZ
kal. .30-06 (»štuc«), s strelnim daljnogledom Svvarovski 6x42 (za-sučna montaža). Podrobnejše informacije dobite po telefonu (061) 863-393, Branko Pogačnik.
Prodam bock šibrenico kal. 16/16 znamke Bock IJ. Je zelo dobro ohranjena. Informacije po telefonu (061) 752-410, Čelešnik.
Poceni prodam 100 krogelnih nabojev RWS, kal. 7x57 ke-gelspitz, 7,5 gramov. Grbec, tel.: (065) 22-739.
Prodam malo uporabljano rusko bokarico kal. 12/12. Informacije po telefonu (064) 871-226, od 14. ure dalje.
Prodam malo uporabljano rusko bokarico kal. 12/12 in karabinko CZ, kal. 8x57 JS. Cena po dogovoru. Informacije po tel.: (062) 34-872, zvečer, Stanko.
Prodam karabinko kal. .30-06, s strelnim daljnogledom, novo vojaško puško M-98 in MK (magnum) puško, s strelnim daljnogledom (4x32). Zadnji dve puški menjam tudi za karabinko kal. .223 remington. Informacije po telefonu (061) 722-052, popoldne.
Prodam karabinko kal. .223 remington, s strelnim daljnogledom Nikko Stirling 6 x 40, in psičko vestfalsko brak-jazbečarko.
Tel.: (064) 691-417 Erznožnik.
Prodam leglo posavskih goničev (leglo 4. 1. 1993) in karabinko kal. .223 s strelnim daljnogledom. Tel.: (063) 31-387, Hojnik.
Ugodno prodam boroveljsko bokarico, kal. 12/7x65 R z menjalnimi cevmi 12/12 in z montiranim strelnim daljnogledom Kahles 6x42 (suhlska montaža). Informacije po telefonu (061) 723-052.
Prodam boroveljsko tri-cevko kal. 16-16/7x57 R s strelnim daljnogledom (suhlska montaža). Informacije po telefonu (0601) 23-535, Škofca.
Prodam nemško lovsko terierko, staro 6 mesecev. Informacije po telefonu (065) 69-146, Žvanut.
Ugodno prodam odlično ohranjeno rusko bokarico kal. 12/ 12. Informacije po tel.: (063) 783-125.
Prodam uokvirjen gobelin (jelenjad), 92x64cm, zimsko lovsko obleko in plašč ter omarico za knjige (na šipah lovski prizori, zgoraj pa kroparsko okovje),velikosti 90x40x32.Spiler, Gradnikova 9, 64240 Radovljica. Tel.: (064) 712-019.
Prodam češko bokarico kal. 12/7 x 57R in rusko šibrenico 12-12. Tel.: (067) 42-098, Hrvatin.
Kupim kombinirano puško
kal. 20/76-5,6x57 ali 20/76 - .243 ali 20/76-6,5x57 (boroveljsko, suhlovo ali zollijevo). Ponudbe sporočite po telefonu (0602) 60-024.
Prodam volkov kožuh, pripravljen za prepariranje. Je v zamrznjenem stanju. Ignac Hozjan, Semič 48/a, 68333 Semič.
Prodam karabinko CZ kal. .30-06, z optično merilno napravo Aimpoint electronic Mark lll-X3. Cena 2.400 DEM; tel.: (061) 772-860 - Blaževič.
Prodam novo češko karabinko kal. 7x64, tel.: (061) 860-314, Pintar.
Ugodno prodam rusko MK puško, s strelnim daljnogledom, ter belgijsko brovving polavtomatsko MK puško
s shrambo za 10 nabojev. Puški sta solidno ohranjeni. Informacije po telefonu (065) 75-474 - Seljak.
Prodam mlade koker špa-njele (leglo 18. 2.1993). Aleksander Žižek, Gunduličeva 16, 62000 Maribor. Tel.: (062) 510-386 popoldne ali (062) 26-365 dopoldne.
Prodam karabinko kal. .223 rem. magnum s strelnim daljnogledom 6x40. Cena 1000 DEM. Prodam tudi 100 nabojev zanjo. Informacije po telefonu (062) 753-063 - popoldne.
Ugodno prodam hubertus plašča št. 48 in 56 in hubertus
jopiče št. 48, 54, 58 ter lovske hlače št. 58 in 60. Vse je popolnoma novo. Tel.: (061) 221-811.
Prodam karabinko kal. 7x64, znamke Krico; informacije po telefonu (061) 268-963, int. 48, dopoldne - Lojze.
Prodam boroveljsko bock tricevko kal. 7x65R/ .222 rem./ 12-70, s strelnim daljnogledom Ze-iss 8x56 Diatal/Z. Cevi so iz antinit jekla. Prodam tudi češko MK puško mod. Brno 2-E s strelnim daljnogledom ali brez. Telefon: (064) 621-386 Dušan Šmid, Škofja Loka, Novi svet 12.
Prodam karabinko kal. .30-06 s strelnim daljnogledom, bokarico kal. 12/12 in MK karabinko. Informacije po telefonu (061) 662-740, Jeršin.
Prodam naslednje lovske puške: boroveljsko bokarico
(petelinko), kal. 16/8x57R-360, s strelnim daljnogledom Svvarovski 4x32 (cena 2.500 DEM); bokarico Zolli, kal. 16/7x65 R, z menjalnimi cevmi 16/16 in strelnim daljnogledom Zeiss 6x42 (puška je nova), (cena 5.000 DEM); karabinko Brno kal. .270 vvinch. s strelnim daljnogledom Svvarovski 6x42 (zasučna montaža), (cena
2.500 DEM). Informacije po telefonu (063) 841-054, Kralj, popoldne.
Sprejemam naročila za mladiče nemške prepeličarje.
Predvideno leglo okrog 30. 3. 1993. Starši so odlično ocenjeni. Radovan Žigon, Škofije 70, 66281 Škofije. Tel.: (066) 54-825.
Nujno oddam psičko, istrski gonič, staro 20 mesecev. Tel.: (063) 851-645.
Prodam kožuh kanadskega grizlija in različne druge kože divjadi ter nagačene živali (severnoameriška divjad). Informacije po tel.: (063) 858-289.
V vrhunskem leglu nemških žimavcev je na voljo še nekaj mladičev (tudi črnih sercev). Mati: Flora v.DornBrau 4/3, PZP 77 L, JZP 192 L, PZPI opravila. Oče: Iras v.Rodlberg 4/4, PZP 77 L, JZP - Hegevvald - 92 227 L,
VUP 3321. (l/a). Inž. Miran Šumak, Grosmanova 8, 69240 Ljutomer; tel.: (069) 81-038 ali (069) 81-039 - služba.
Kupim nem. lovskega terierja dobrih delovnih staršev. Zdravko Jernejšek, Volkmerjeva 22, 62250 Ptuj.
Prodam prepariranega divjega petelina. Informacije po telefonu (061) 445-263.
Prodam nemške ostrodlake ptičarje — žimavce (leglo 19. 12. 1992). Lado Špiler, Žg. Obrež 2/a, 68253 Artiče. Tel.: (0608) 64-452.
Kupim samo šibrene cevi za
UHARSKI BROD. Tel.: (062) 772-289 - Cafuta.
Prodam skoraj nova strelna daljnogleda: Svvarovski 6 x 42-4a in Kahles 10x42, mod. ZF 84 (primeren za tekmovalne puške). Informacije po telefonu (061) 814-814, Vrankar.
Prodam strelni daljnogled
Zeiss-Jena 4 x 32 s potisno montažo. Informacije po telefonu (061) 711-700.
Popravim vam in servisiram TV, HI-FI, avdio prenosne telefone, CB ali postavim ustrezne antenske sisteme.
Rafko Gregorka, tel.: (061) 651-278.
Popravim vam športno, zračno orožje. Jože Zadnikar, Črna vas 205, Ljubljana, tel.: (061) 172-166.
Prodam karabinki kal. .223 remington in CZ kal. 7x64 ter češko bokarico. Vse puške so opremljene s strelnimi daljnogledi. Informacije po telefonu: (063) 760-622, zvečer - Klajne.
Kupim lovsko šibrenico kal. 20/20. Ponudbe sporočite na telefon: (061) 211-909.
Ugodno prodam karabinko
CZ 8x57 JS s strelnim daljnogledom Zeiss Jena 4x32 (suhlska montaža). Informacije po telefonu (063) 746-259 - Lavbič.
LOVCI, RIBICI in PRIJATELJI NARAVE!
Mar Toars
Vabimo vas, da z nami obiščete mednarodno razstavo lova, ribolova in varstva narave FAUNA 93 v BUDIMPEŠTI.
Časa bo dovolj tudi za oglede in nakupe.
ODHOD: 30. 4. 1993 CENA: DEM 135 iz Ljubljane DEM 130 iz Maribora PRIJA VE IN INFORMACIJE:
LJUBLJANA - MAR TOURS, Dunajska 7, tel.: (061) 313-765 ali 121-121, int. 330, od 8. do 14. ure
(061) 631-261 ali 264-538
MARIBOR - KOVČEK, Partizanska 3-5/IV, tel.: (062) 29-061, int. 40, fax: 062/27-684
o
<op LeX
>y |	d o o.
Trgovina Lovec
Prešernova 17 Nova Gorica tel.: (065) 21-915
JOŽE ŠINIGOJ	Bilje 135/a. Renče 65292
tel./fax. (065) 53-284
Nudimo vam vse za lov, ribolov in lokostrelstvo
*	Lovsko orožje in loke vseh vrst
*	Lovsko strelivo, krogelno in šibreno vseh kalibrov
*	Na zalogi imamo lovske kombinirke, šibrenice in ekspres bokarice (krogla/krogla)
*	Lovska oblačila: obleke, hlače, pumparice, srajce, kravate, nogavice, klobuke, jopiče, telovnike, pelerine, puloverje, lovske rokavice itd.
*	Lovsko obutev
*	Glinaste golobe, trap naboje, pokale, medalje in plakete
*	Vse optične pripomočke in montažne dele
Cene so ugodne!
Delovni čas: vsak dan od 8.-18. ure sobota od 8.-12. ure.
BAVARIA WOLLTEX
COMPANV d. O. O., KOROŠKA 52, 62000 MARIBOR
V prostorih uredništva glasila Lovec smo 27. 1. 1993 opravili 2. žrebanje lovskih srečelovov BWC, ki smo jih ob predstavitvah naših volnenih izdelkov organizirali po lovskih družinah v času od 22. 12. 1992 do 22. 1. 1993. Komisija, ki je izžrebala nagrajence, je bila v sestavi: Eva Strajnar, Boris Leskovic, Bojan Himelreich in Igor Žunkovič. Izmed vseh, ki ste se v tem času udeležili naše predstavitve in lovskih srečelovov, smo izžrebali 10 nagrajencev:
1.	nagrada - lovska puška: št.: 12317 - Franc Vilfan, LD Sorško polje
2.	nagrada - strelni daljnogled: št.: 10628 - Ivan Marguč, LD Loče
3.	nagrada - lovski dvogled Tasco: št.: 11699 - Rudolf Peric, LD Udenboršt
4.	nagrada - lovski dvogled Tasco: št.: 12226 - Stanko Ferlič, LD Pobrežje
5.	nagrada - volneni lovski telovnik BWC: št.: 11670 - Branko Galjot. LD Jošt
6.	nagrada - volneni lovski telovnik BWC: št.: 11696 - Janko Damjanovič, LD Šenčur
7.	nagrada - volneni lovski telovnik BWC: št. 11654- Peter Zupančič, LD Laze
8.	nagrada - pas za šibrene naboje: št.: 10812 - Borut Bitenc, LD Škofljica
9.	nagrada - lovska kravata: št.: 12235 - Maks Robin, LD Šentilj
10.	nagrada - žepna lovska steklenička: št.: 12339 - Anton Gorenc, LD Hrastnik
Vsem nagrajencem čestitamo v imenu BWC in uredništva Lovca. Nagrade lahko nagrajenci prevzamejo osebno na naslovu: Koroška 52, 62000 Maribor ali se predhodno domenijo po telefonu: (062) 27-445. Za dvig potrebujete osebno izkaznico in odrezek z lovskega srečelova.
Vse lovce obveščamo, da bomo s predstavitvami naših izdelkov po lovskih družinah še nadaljevali. Naslednje žrebanje bo 22. 2. 1993 v uredništvu Lovca, rezultati pa bodo objavljeni v Lovcu 4/93.
Vabljeni na naša srečanja!
NOVO!
PRIBO* ZA ČIŠČENJE IN ZAŠČITO OROŽJA
PASTA ZA ČRNO BRINIRANJE
Za vas smo pripravili postopek in izdelali pasto (oz. raztopino) za črno briniranje posameznih jeklenih delov in izdelkov, kot so:
lovsko, vojaško in športno orožje, posamezna orodja, deli strojev, imizejski in umetniški izdelki, veliki kosi, ki jih ni mogoče obdelovati v kadeh itd.
Briniranje izdelkov je bilo do sedaj možno le v raztopinah, pri čemer so morali biti vsi izdelki razstavljeni. Prav tako ni bilo mogoče brinirati samo dela orožja (na primer dela z odrgnjeno briniro).
Z našimi postopki, ki so novi tudi v evropskem merilu, smo te tehnične probleme odstranili.
IZDELUJEMO TUDI POSEBNE VRVICE Z ZANKO IN UNIVERZALNE PAUCE ZA ČIŠČENJE OROŽJA, KI NE POŠKODUJEJO USTJA CEVI.
NARAVNO NESTRUPENO POLIRNO SREDSTVO ZA KOVINE
POSEBNO OLJE IN ZAŠČITNI LAK ZA NEGO, ZJVŠČITO IN SKLADIŠČENJE OROŽJA
POKUČITtNASlNn^,
TMim d.O.O. Partizanska cesta 32 64000 KRANJ tel.: 064/49097 ali (064)212-203
PODJETJE ZA IZDELAVO IN PRODAJO LOVSKEGA OROŽJA d.o.o. KRANJ Dražgoška 2, 64000 KRANJ Tel.: (064) 216-681
Valentin Jenko Gregorčičeva 27 64000 Kranj Tel.: (064) 328-166
Nudimo vam vse za lov in ribolov - po konkurenčnih cenah:
•	lovsko strelivo
•	lovska oblačila
•	optične pripomočke
•	vgrajujemo hitromenjalni nabojnik v karabinke CZ in M 98
•	montiramo strelne daljnoglede na vse vrste pušk (različne montaže)
•	montiramo nove cevi
•	izdelamo puškina kopita po vaših željah in merah
•	opravljamo vse vrste popravil in obnavljamo orožje
•	graviramo, rezbarimo v kopita
•	pristrelimo vam puške
Cenjenim kupcem in naročnikom se priporočamo!
Delovni čas: vsak dan od 8.30 do 19. ure sobota od 8.30 do 13. ure
M tsVTDTECN
PRODAJA VOZIL
61291 ŠKOFLJICA, Ahlinova 1
Pooblaščen servis SUZUKI, kleparska in mehanična dela
AVTOSERVIS
cD®(ši(MK)
TEL.: 061/666-348, 666-359 FAK: 061/666-348
d.o.o.
SUZUKI SAMURAI (mehka streha)	19.800 DEM
SUZUKI SAMURAI (trda streha)	23.968 DEM
SUZUKI VITARA (klima naprava)	31.261 DEM
SUZUKI VITARA (s petimi vrati)	37.006 DEM
Prodaja na leasing
Za člane Lovske zveze Slovenije priznavamo 10% popust pri servisnih storitvah (mehaničnih in kleparskih) na delo. Izkaz: potrjena lovska članska izkaznica!
Vsem lovcem želimo srečno vožnjo!
DELOVNI ČAS: od 8.-12. IN OD 13.-16.30 V SOBOTO: od 8.-12.