356 2015ocene in poročila, 353–358 na to, da je grajsko poslopje najverjetneje nekoč za- jel požar. Največje odkritje pa je arheologe čakalo ob zunanjem zidu kleti, med prvo in drugo strelno lino, tik pod debelo laporno ploščo. Sprva običajna arheo- loška najdba je s previdnim čiščenjem predmetov za- čela razkrivati zlati lesk in okras predmetov. Tako se je najdba razodela kot pravi zaklad Predjamskega gradu. Zgodba o zakladu se je že ob njegovi najdbi leta 1991 močno razširila v javnosti. Temeljito strokovno ob- delavo zaklada je med letoma 2009 in 2011 opravila umetnostna zgodovinarka Marjetica Simoniti, pred upokojitvijo muzejska svetovalka ter strokovnjakinja za srebrno in zlato posodje. Najdeni predmeti Predjamskega gradu so iz sre- bra in prevlečeni z zlatom, bogato okrašeni z vgravi- ranimi rastlinskimi motivi in drugo figuraliko. Čaše so predstavnice renesančnega pivskega posodja, iz- delanega večinoma v nemških zlatarskih delavnicah. Takšni predmeti so večinoma spadali v domove ari- stokracije, včasih pa tudi na mize bogatega meščan- stva tistega časa. Čas izdelave predmetov se ujema s časom, ko je grad v posest dobila koroška plemiška družina Kobenzl. Postavlja se seveda tudi zanimivo vprašanje, kdo je zaklad sploh zakopal v gradu. Mor- da tat, ki se mu ni uspelo vrniti ponj? Morda le graj- sko osebje v nevarnosti pred nepridipravi? Dejstvo je, da so posodje, ki ga sestavlja sedem različnih pivskih posod, solnica in dva svečnika, kupili ali kako druga- če pridobili prav v rodbini Kobenzl. Najbolj nenavaden predmet v zakladni najdbi je zagotovo kovinsko držalo v obliki mlina na veter. Ta poseben primer evropskih pivskih posod in pivskih običajev s konca 16. in iz prve polovice 17. stoletja izvira iz Nizozemske, kjer so mlini na veter nepo- grešljiv del pokrajine. Pivsko posodo v obliki mlina na veter so prevzeli tudi v drugih evropskih deželah, na primer v Nemčiji, kamor uvrščajo tudi predjamski primerek. Omenjena pivska posoda spada med tako imenovana trapila ali šaljive posode. Pivska posoda namreč od pivca zahteva veliko spretnosti in iznajd- ljivosti. Omenjene čaše nimajo podstavka oziroma stala in jih je treba ves čas držati v roki, dokler v celo- ti ne izpijemo njihove vsebine. V zabavo navzočih je pri mlinih na veter zaradi nenavadne zgradbe dodan še neobičajen način uporabe, zato so blizu tudi tako imenovanim posodam z nagajivimi posebnostmi. Prekucnjena čaša v obliki mlina na veter pivca in nje- govo pivsko vzdržljivost preizkuša na številne načine. Eden izmed njih je, da mora pivec izprazniti čašo v času, ki mu jo narekujejo premikajoče se lopute mlina na veter in kovinski kazalci ure. Te je mogoče spra- viti v pogon s pihanjem v kovinsko cevko na posodi. Navodil oziroma pravil, kako opraviti pivski obred v večje veselje sodelujočih za omizjem, je bilo več in so v knjigi zelo podrobno opisana. Seveda ne smemo mimo drugih pomembnih najdenih predmetov iz Predjamskega gradu tistega časa. Pozlačena kupica se je ohranila brez podstavka, tri kupe na nizki nogi, ki jih je mogoče zložiti drugo v drugo, pa so predhodni- ce setov enakih kosov oziroma servisov, ki se pojavijo šele proti koncu 17. stoletja. Tudi pozlačen pokal in pokal s pokrovom sta nemškega izvora, po hišnem znaku na pokalu s pokrovom pa je razkrit tudi njegov izdelovalec, augsburški zlatar Daniel Müller. Kljub signaturi s hišnim znakom na pokalu brez pokro- va avtor izdelka, strasbourški zlatar, ostaja do danes neznan. Približno v istem času je neznani zlatar z monogramom ZP izdelal bogato reliefno ornamen- tirano solnico. Tudi te so bile v pisnih virih kranjskih plemičev in meščanov pogosto omenjane kot del vsa- kodnevne opreme jedilne mize tistega časa. Za monografijo so značilne izredno zanimive, na- tančne in bogate fotografske upodobitve zakladnih najdb. Pri prebiranju knjižnega dela me je zmotila predrobna pisava, še posebej v opombah pod besedi- lom, v katerih se povprečen bralec, ki je željan dodat- nih informacij, preprosto izgubi oziroma skoraj po- trebuje očala. Besedilo v slovenskem jeziku na vsaki strani monografije spremlja angleški prevod, kar je zelo pohvalno. Večina omenjenega dela je v prvi vrsti namenjena arheologom, konservatorjem in restavra- torjem, saj vsebuje obilo njim namenjenih strokov- nih faktografskih podatkov. Po drugi strani pa tudi povprečnemu bralcu ponuja zanimiv prispevek k razumevanju izvora in vrednosti edinstvenega Pred- jamskega zaklada v slovenskem prostoru in tudi širše. Dejvid Tratnik Zsigmond Jankó: Hrepenenje iz strelskih jarkov: Pisma zakoncev Zsigmonda Janka in Matild Kovács (ur. Jutka M. Király in Gordana Šövegeš Lipovšek). Lendava: Zavod za informativno dejavnost madžarske narodnosti; Maribor: Pokrajinski arhiv, 2014, 387 strani. V letu 2014, ko je minilo natanko 100 let od pri- četka prve svetovne vojne, znane tudi kot velike voj- ne, je arhivistka Gordana Šövegeš Lipovšek izjemno zbirko pisem iz časa velikih junaštev in hkratnega hudega trpljenja strokovno obdelala in povezala v nadvse zanimivo zgodbo. Govora je o več kot 400 pismih, ki sta si jih med prvo svetovno vojno izme- njevala vojak Zsigmond Jankó in Matild Kovacs iz vasi Szécsiszentlászlo v Zalski županiji (današnji Motvarjevci). Pisma, ki so bila naključno odkrita na mednarodnem slovensko-madžarskem arhivskem taboru v Motvarjevcih leta 1999, so danes shranjena v Pokrajinskem arhivu Maribor, razkrivajo pa življe- nje za časa prve svetovne vojne tako v vojni kot doma praktično iz prve roke in so zato nedvomno dragocen 357 2015 avtor: naslov, 353–358 vir za preučevanje obdobja, ki je za vedno spremenilo svet. Knjiga pisem, posvečena vsem prekmurskim voja- kom, ki so se borili na frontah prve svetovne vojne, se pričenja s spremno besedo sourednice knjige in od- govorne urednice Népújsága Jutke Meszelics Király. Nato na devetih straneh sledi komentar k pismom Tamása Pintéra, predsednika Sklada za raziskovanje velike vojne in urednika Bloga velika vojna, zatem pa še spremna beseda Gordane Šövegeš Lipovšek, ki predstavi glavnega junaka, njegov odhod v vojsko, vojna leta, ki so mladi par ločila za dolga štiri leta, Zsigmondov prihod domov in njuno nadaljnje življe- nje. Spremni besedili in komentar so dvojezični, za- pisani najprej v madžarskem in nato še v slovenskem jeziku. Le v madžarskem jeziku sta nato podana še kratka zgodovina pisem in njihov izvor. Sledi zapis pisem prav tako v madžarskem jeziku, ki sta si jih izmenjala zakonca Zsigmond in Matild. Zadnji del knjige je opremljen najprej z navedbo Zsigmondovih postaj po frontah, temu pa sledijo besedna razlaga, fotografsko gradivo ter imensko in krajevno kazalo. Najobsežnejši je osrednji del knjige, v katerem je zbranih 288 pisem, napisanih med 19. aprilom 1914 in 15. julijem 1918. Razdelimo jih lahko na štiri po- glavja: 1. na fronti v Galiciji; 2. na fronti prav tako v Galiciji; 3. na fronti v Romuniji; 4. na fronti v Ode- si. Prvo zajema čas od 19. aprila 1914, torej dobra dva meseca pred pričetkom prve svetovne vojne, ko je Zsigmond Matild poslal pismo iz Velike Kaniže, kjer je takrat služil obvezno vojaščino, pa do 4. junija 1915, ko ji je pisal prav tako iz Velike Kaniže. Vendar pa ves ta čas ni ostal v tem kraju, saj je bil ob izbruhu vojne kot vojak cesarsko-kraljevega polka poslan na fronto v Galicijo. Pisal ji je tudi od tam, nakar je 17. novembra 1914 prejela pismo, da je zaradi ozeblin pristal v bolnišnici v Opavi na Češkem. V bolnišnici – po Opavi je okreval še v Mostu in Pragi – je ostal do začetka aprila 1915. Po odpustu je odšel na kratek dopust v Veliko Kanižo, kjer ga je med drugim obi- skala tudi žena Matild. Junija 1915, ko se začenja drugo poglavje knjige pisem, je bil zopet poslan v Galicijo. 5. junija je ženi tako recimo pisal iz kraja Somogyszob in iz Bonyhá- da, 11. junija pa že iz Karpatov. Od 17. junija 1915 do 22. februarja 1916 ji je redno pisal iz bojišča v Ga- liciji, kot je lokacijo sam zapisoval na začetku pisma, nakar je bil ranjen od ruske krogle in zato premeščen v bolnišnico. Naslednjih osem mesecev je Zsigmond tako ženi ponovno pisal iz bolnišnic, iz Zborova na Slovaškem, Miskolca in Szegeda na Madžarskem, Plzňa na Češkem in Piešt’anov na Slovaškem. Tretje poglavje zajema čas od junija 1916 do 8. februarja 1918. Po kratkem dopustu v Veliki Kaniži junija 1916 se je vrnil v bolnišnico v Plzeň, oktobra istega leta pa je bil s svojo četo poslan na romunsko fronto. Tam je ostal do aprila 1918, kar je bilo tudi najdaljše obdobje, ki ga je preživel na fronti. V naslednje, četrto poglavje pa so uvrščena pisma od 17. maja 1918 do 15. julija 1918. Ta čas je Zsig- mond, po predhodnem kratkem dopustu, preživel v Odesi, kjer je s svojo četo skrbel za red in mir v me- stu. Po besedah Gordane Šövegeš Lipovšek je tam ostal do oktobra 1918, ko je ponovno prišel na do- pust, tokrat domov v Motvarjevce, kjer je najverjet- neje tudi ostal. Ob Zsigmondovem odhodu na služenje vojaške- ga roka si gotovo nobeden od zakoncev ni predsta- vljal, da bodo minila štiri dolga leta, preden bosta lahko zopet zaživela skupaj. Kot beremo v spremni besedi, sta se poročila 18. maja 1913, kar pomeni, da sta pred njegovim odhodom komajda začela skupno življenje. Ves ta čas, ko sta bila ločena, pa ju je ven- darle nekaj družilo. To so bila pisma, ki sta si jih re- dno pošiljala, včasih tudi dnevno. V knjigi so zbrana tako Zsigmondova kot Matildina pisma, in sicer je njegovih 208, njenih pa 80. On se ji je oglašal prak- tično iz vseh krajev, v katerih je bil, ona pa iz doma- čih Motvarjevcev, kjer sta se po poroki ustalila. Kar zadeva vsebinski vidik pisem, je že sam pogled nanje precej zgovoren, predvsem na Zsigmondova pisma. Z bojišč je namreč pisal krajša pisma, včasih le ne- kaj stavkov, s čimer je verjetno želel sporočiti, da je z njim vse v redu, nasprotno pa so pisma iz bolnišnice 358 2015ocene in poročila, 353–358 občutno daljša, v njih pa je čustveni naboj navadno dosegel vrhunec. Cenzura pri pismih iz bolnišnic naj ne bi bila tako stroga kot na bojiščih oziroma na fronti. Navsezadnje je imel v bolnišnici veliko časa in v tistih trenutkih je ženo zagotovo najbolj pogrešal. Pisma, zbrana v knjigi, so nadvse dragocen vir, saj bralec dobiva hkratno informacijo o dogajanju na bojiščih v prvi svetovni vojni ter o razmerah v zaled- ju. Zaradi osebnih čustev, s katerimi so »začinjena« pisma zakoncev, pa je zgodba povsem nekaj novega in svežega. Vsekakor izstopata močno hrepenenje in globoka ljubezen, ki sta jo čutila drug do drugega, ter vera v Boga. Vse to in le to ju je namreč bodrilo, da nista klonila v najtežjih trenutkih, ter jima dajalo upanje na srečen konec in ponovno združitev. Ali je bilo res tako, razkriva knjiga pisem, sama pisma, v katerih poleg zgodovinske perspektive izstopa moč- na ljubezenska zgodba, pa nas popeljejo 100 let nazaj tako v kruto realnost kot v nežno hrepenenje po lju- bljeni osebi, le madžarskega jezika moramo biti vešči. Klaudija Sedar