J. MACAROL: Več srca! »Vzemite paiico in pojdite \z okiraia!« tako ie dejal neki nadučitdj svojemu podrejenemu učitelju. ki irna stirinajst službenih let za seboi kot vesten in marliiv učitelj. Vrhtega ie slednji občutil fizično in materiielno vse vojskino in begunsko gorje. »Učiteljski Tovariš« je svoječasno omenil v članku tov. A. M.. da se smatra nas »begiunce* za nekai nižjega in manj vrednega. Mi občutimo to sami. izvzete so seveda častne izjerne, ki znajo uvaževati na.še sedanje razmere, ki so nas dovedle v stran od naše ožje domovine. Nikak pohleo po boljših službah, — dokaz temu. da se je večina primorskega učitd-stva udeležila boja za slovenski Korotan — še nianje pa dobičkaželjnost, teniveč le najron po svobodi. za katero s-rao se borili že pod bivšo Avstrijo. Večina primorskih tovarišev. ki se nahaiamo vJSloveniji, stno bili kompromitirani radi našega odločnega iujroslovanskcga mišljenja že ood bivšo Avstrijo in nič manje. temveč še bolj bi bili sedaj Uačeni nod fašistovsko Italijo, ki bi nam vedno girozila s svojimi ječami. Tnpeti bi morali mi in naše družine naivečia pre^nanstva in nasilstva. Kdor se količkaj vpoglobi v naše stonie, ta nam mora odkrito priznati. da je tako in nič drugače. Prepričan sem tudi, da 100% primorskega učiteljstva — in tndi dlrugega uradništva — si želi nazaj. Pripravljeni smo se vrniti toda z garanciiami. da se bodemo lahko svobodno gibaili. seveda v okvirju italiianskih zakonov kakor državljani italijanske narodnosti. Vprašanje pa ie, kdo nam to zamore jamčiti. Dvomirn. če bi to v splošnem koristilo. ka.iti v Sloveniji ni še tako kakor bi tnoralo biti. čistifi bi se moralo zače.i kie drugje in ne pri nas. ki smo tvegali zdravje in izgubili vse za domovino. Ali smo rni begunci, nahajajoči se v državni službi. kaki nevairnj in prevralni elementi države in ujedinjenja? Ali ne nosvečamo svojih skromnih moči odkrito v dobrobit države in naroda bolje. da niti ne primeriam z ljudmi. ki so se rekrutir.ili pod šusteršič-Lampetovirn sistemom? Uvorjeni smo. da narn to pripoznavajo merodajni faktorji. toda veliko število inteligence, da ne oirien.iam priproste.fifa ljudstva. vidi v n_s »tujce Primorce«. kakor da bi se priklatili iz črnih gozdov Azije. Avstrijski provincijalizem obvladuje še danes.. po t<reh letih obstoia naše države. veilki del inteligence. dočim smo si ga mi otresli že pod Avs_.rijo, ki ga je uvaiala in protežirala z namenorfi. da nas razdvaia. In dobi se še človek, ki zabrusi take besede svojemu stanovskemu tovairišu. ki se je slučajno rodil tam ob Soči blizn S. Gregorčičevega doma. za kar se moramo čutiti vsi nrizadeti. Požrli smo mars_katero psovko. toda kaj takega še ne. kar ie izustil »tovariš«. ki va. navajam brez imena v začetku tega sestavka. Za"1 časa preganjanja napredriega kranjskega učiteljstva v bivši Avstriji, smo mnos.im odprli vrata na stežai na Primorskem. iposebno pa v Trstu; in če bi bili brezsrčni egoisti, bi sami zasegli cna dokai udobnejša mgsta. S tem smo ookazali, da smo znali ceniti kolegijalnc*st in revsčino ter razmere. v katerih je živelo takrat kranjsko učitelistvo. Sicer ni moi namen dotičnim tovarišem kaj predbaeivati. pokazati hočem le. da smo mi že v čas_u najhuiše reakciie in preganjanja naprednega učiteljstva znali ceniti kolegiialnost, dočim nas danes nekateri preztnljivo eledajo in podijo čeiz mejo. Mi smo bili vajeni voditi vedno odkrit boi, zahrbtnost in hinavščino smo pa vedno pobijali. Dočim se ie del kranjskes:a učitelistva po^apljal v rimskem klerikalizmu in Lzdajal svoje poštene in značaine tovariše klerikalnim despotom, smo nii stali enotno oboroženi in se z vsemi dovoljujočimi in nedovoljujočimi sredstvi borili orofi navalom Šusteršičevih vairuoiriev. Naše vrste so ostale čiste, viadala je železna disciplina. solidarnost in kdegijalnost. Poznali nismo nikakega štreberstva in zahrbtnosti. Kar ,je mislilo srce. to so govorila usta. Kot taki hočemo ostati' tudi izven naše ožie domovine in posvetiti svoie sknomne moči novi domovini v dobrobit države in narpda preko vseh obrekovan.i gotovih liudi. ki so prespali dobo evolucije v po litičnem in socijalnem ozir.u. Priieli pa bodemo za palico in udarili po tistih, ki nas bodo ovirali v poštenem delu. Te vrstice sem napisal a conto onib, da enkrai nehajo s sv.ojim nesmiselnim rovaren.iea. proti nam, bivšim Primorcem. in da si enkrat za vselei vcepijo v svoio *.avo. da nismo tujci. temveč sinovi matere Jugoslovanke, In če nas ie italijanski pohlepni imperiializem irazdvoiil. s tem ni še reeeno. da .smo i po ieziku JDostali Italijani in da ne smemo vz_jwbiti nove domovine kralievine Sr-bov. Hrvatov in Slovencev. Pravice pa si ne puSiimo kratiti od nikogar. ako hočemo ostati zvesti svojim narodnim tradiciiam in to gotovo v večji meri kakar oni, ki z butaniem z rokami po prsih. kaže.io .svoje onhlo iugoslovanstvo.