C. K. pošti! itedostavljene številke je poslati administraciji ,,Eisenbahner“ Dunaj V. Braiihausgasse 84. ?R0XTA VODI POTK SVOBODI ? GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVL3EMCEV muiiiiiiiiiiiimniiiiimiiiiiriinMiiiniimiiiuiiiiniTTii; DREDNIŠTVO se nahaja v Trstu ulica Madonnina 15 Telefon 1670 UPRAVNIŠTVO Dunnj V. — Braiihausgasse 84. Izhaja 1. in 15. vsakega meseca Nefrankirana pisma se no sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. N ar očni na: za celo leto . . . . 4 40 K za pol leta .... 2-20 K za četrt leta. . . . 1-10 K Posamezna Številka 18 vin. Št. 20. V Trstu, 15. oktobra 1913. Leto VI. Prejeli smo sledeči spis, ki ga dobesedno objavljamo. Vsem sodrugom, zlasli pristašem \. I). O., Z. J. Z. in liideferentoiu južne žclcznice na /.nanje ! Utrinki. iz protestnega slioda slovensl ''i narodnjakov v dvorani Iiotela <> boritelji za <> centralnega odbora za splošne personalne zadeve uslužbencev avstrijskih državnih železnic. (Dalje.) Clan M e r t Ii je tudi mnenja, da naj se z ozirom na veliko število predlogov odloži predloge, ki se tičejo materialnega zboljšanja, na eno prihodnjih sej in da naj se razpravlja le o onih predlogih, ki so lahko izvedljivi in ki ne zahtevajo velikih finančnih izdatkov. Člana H a 11 i n g e r in Neumann predlagala, da naj sc sejo začasno prekine, da bo‘de medtem članom omogočeno na podlagi vpoglede v izvirni zapisnik prejšnjih sej redigirati predloge in izraziti posebno nujne želje. Predsednik je nato predložil razne predloge glede nadaljnega posvetovanja. Člani so glasovali za posredni predlog, da naj se namreč v svrho vpogleda v zapisnik začasno prekine sejo. Nato je bila seja prekinjena in članom izročen izvirni zapisnik prejšnjih sej. Po pregledu zapisnika so imeli člani med seboj daljšo posvetovalno sejo. Seja sekcije se je nadaljevala drugi dan ob 9. uri zjutraj. Član Z o h 1 e r sporoča nato predsedniku, da je centralni odbor sklenil staviti na dnevni red seje devet iniciativnih predlogov, katerih izvedba je zlasti nujna in neodložljiva. Želi, da naj se s teli predlogih otvori debata. Predsednik vzame to izjavo na znanje in poda besedo članu Hottingerju, ki ima utemeljevati predlog glede zenačenja ostrin. Predlog I. — /enačenje ostrin. Pri izvedbi splošnega zenačenja ostrin za uslužbence državnih železnic so bili zlasti pod-uradniki izločeni zenačenju, četudi je veliko šte-i vilo poduradnikov. ki ne morejo vkljub dveletnemu napredovanju doseči končno plačo. Član P o 1 k želi, da naj se izvede zenačenje ostrin za sluge in poduradnike v smislu sklepa i državne zbornice z dne 16. decembra 1911 in sicer z ozirom na provizorične, oziroma v dnini dovršena službena leta. Da se zabrani prehitevanje naj se. podeli uslužbencu s 4% letno razliko polletno krajšanje in uslužbencu z 9%’ letno razliko poldrugo letno krajšanje. Onim starejšim poduradnikom, ki ne morejo na podlagi dveletnega napredovanja do preteka vračunanega potrebnega službenega časa do vpo-kojenja s popolno višjo mezdo, doseči najvišjo plačo, naj se napredovalne roke do posameznih plačilmih stopinj tako skrajša, da bode vsakemu [ od omenjenih uslužbencev omogočeno doseči najvišjo plačo na podlagi vpokojenja po dokončanem službenem času. To načelo naj smislu primerno velja tudi za uslužbence onih kategorij, ki vživajo poldrugokratno vračunanje službenega časa, tako da jim bode omogočeno v teku 24 let doseči normalno najvišjo mezdo. Onim poduradnikom, ki so brez lastne krivde vjklub daljšemu službovanju postavljeni v enako plačilno stopnjo kot službeno mlajši tovariši, ali pa ki se nahajajo razmeroma s temi v še nižji plačilni stopnji, naj se napredovalne roke v posamezne mezdne stopnje pogostoma in vsako leto skrajša v primeri z nad službenimi leti podeljenim mlajšim uslužbencem in sicer naj se za vsaka dva nadslužbena leta skrajša za eno leto normalne napredovalne roke. (Dalje prihodnjič.) Strokovni kongres avstrijskih delavskih organizacij. Letošnji kongres strokovnih organizacij, ki se vrši te dni na Dunaju, je za razredno organiziranega delavstva posebnega zgodovinskega pomena. Strokovna komisija je* podala delegatom zbranim na tem kongresu poročilo, ki je samo na sebi najzgovornejše znamenje neprestanega razvoja bojne organizacije mednarodno združenega proletariata. To poročilo je zgodovinski dokument največje važnosti. 24. decembra t. 1. bode preteklo ravno dvajset let odkar se je vršil na Dunaju prvi strokovni kongres avstrijskih delavskih organizacij. Pičlo število delegatov je bilo na tem kongresu navzočih. Zborovali so pod nadzorstvom policije. Po dvajsetih letih dela in boja imamo zbranih na kongresu 430 delegatov, ki zastopajo nad pol mi-ljona organiziranih delavcev. Dvajsctletje ni gotovo dolga doba zlasti v razvoju socialnih razredov in če poleg vsega uvažujemo tudi razmere v katerih se je naše delo razvijalo, se moramo čuditi da se je v tako kratki dobi in v tako neugodnih razmerah vstvarilo organizacijo, ki predstavlja nepremagljivo moč vstvar-jajočega razreda. Opravičeno smemo biti ponosni na uspehe našega boja. Ne preganjanje oblasti in ne razsajanje nasprotniških strank ni moglo ovirati naš razvoj. Poročilo komisije nas seznanja z vsemi dogodki organizacije v zadnjih dvajsetih letih in z vsemi sklepi rednih in izvanrednih kongresov, ki so bili leta 1893, 1896, junija 1900 in 1903, decembra 1905 in oktobra 1907 in 1910. Vse panoge programa organizacije so tu častno zastopane Delavska gibanja, delavske pogodbe, stavke ta-rilnc skupine, bojkoti, delavsko posredovanje, skrajšanje delovnega časa, delo na dom, delavske knjižnice, karteli, stanovanjska vprašanja, proti alkolistično gibanje in konsumna društva. Iz tega poročila izvemo tudi zgodovino glasila strokovne komisije «Gewerkschaft». Prva številka je izšla pred dvajsetimi leti v jako neugodnih razmerah, /a izdajanje tega glasila se je nabiralo celih devel mesecev. Po devetih mesecih je znašal sklad za izdajanje strokovnega glasila celih 53 goldinarjev in 50 krajcarjev ! Posebno interesantno poglavje tvori poročilo o socialno politični zakonodaji. To poglavje je najzgovornejši protest proti avstrijski zakonodaji, ki ovira vsako vspešno delo v prid delavskega zavarovanja in delavske oskrbe. Iz vsake strani jedrnatega poročila komisije vaje zavest moči in dela. Vtisk imamo, da temelji zgradba stranke in organizacije na mogočni, gotovi, nerazdružljivi podlagi. To poročilo bi moralo priti v roke vsakega zavednega delavca, da iz tega razvidi moč, pomen in koristno delovanje bojne proletarske razredne organizacije. Dne 6. oktobra t. 1. je pričel na Dunaju VII-kongres avstrijskih strokovnih organizacij. Nav. zočih je bilo 430 delegatov in veliko število gostov Splošno komisijo nemških strokovnih organizacij zastopata sodr. Karl T, e g r en in sodmžlčn' f»čr-trud Manna, bolgarske strokovne organizacije sodruga Georg Dimi t r o v in Ivan G a n č e v, ogrske deželne organizacije Moric 11 o I h e n-s l e i n, 1 Irvaško strokovno tajništvo W. H u k sc g, centralno zvezo strokovnih organizacij v Bosni in Hercegovini F. 11 a u s c h e r. Strokovno vodstvo nemške socialne demokracije v Avstriji zastopata poslanec sodrug Viktor A d 1 e r in Jakop R e u-m a n n, klub nemških socialnih demokratičnih poslancev v državnem zboru pa sodr. L. 1 I e n h o g e n in S e i L z, državni odbor ženske socialno demokratične organizacije zastopa sodružiea Gabriela Proft, eksekutivo češkega soc. demokratičnega vodstva sodr. Rudolf M e v k a, deželno strankino zastopstvo na nišje avstrijskem poslanec Ludvig, Bretschncider in sodr. C h a 1 o u p k aj deželno strankino zastopstvo češke socialno demokracije na nižjem avstrijskem Viktor S l e i n, eksekutivo poljske soc. demokratične stranke poslanec K 1 e m e n s i e w i c z. klub poljskih poslancev dr. D i a m and in R e g e r, italijansko socialno demokratično stranko poslanec sodr. Ivan Oliva. No dnevnem redu kongresa so sledeče točke : Rešitev poslovnih zadev ; pozdravi ; situacijsko in računsko poročilo strokovne komisije in poročilo kontrole, (poročevalec H u e b e r) ; mladeniška organizacija (poroča G r ii n w a 1 d) ; delovanje statističnega urada (poroča M ii I e r) ; zakonita uredba dela na domu (poroča S m i tk a) ) parlament in delavsko varstvo (poroča H anus e h; colninske in trgovinske pogodbe (poroča R e n n e r; izvolitev strokovne komisije ; predlogi in vprašanja. Kdo smo in kaj hočemo. Kdo smo ? Stranka razredno zavednih delavcev celega sveta, združeno bojujoči se proti privilegijem in krivicam kapitalističnega sistema- — Odstraniti hočemo današnji, na podlagi izkoriščanja, tlačanstva in supremačije človeka nad človekom — postavljeni družabni red in na mesto tega ustvariti novo človeško družbo, urejeno v smislu novih socialistični h načel. Vsa temeljna razlika med našim programom in ciljem ler delovanjem meščansko-narodnjaških strank izvira iz tega, da med tem ko sc naše organizacije in naša stranka bojuje za delavske pravice in jili hoče ludi dejansko uresničiti, kakor zahteva evolucija časov, razvoj človeške družbe in napredek industrije, in smo zato aveni-ristična stranka — so pa nasprotno vse ostale meščanske in narodnjaške stranke le konservativnega značaja, ker so vse te stranke v prvi vrsti ustanovljene le zato, da branijo sedanji kapitalistični red. Katerim potom bo mogoče priti do uresničenja delavskih zahtev ? Pravice delavskih slojev se realizirajo dan za dnem pod pritiskom delavskih razrednih organizacij. Le polom teh bo mogoče priti do boljše in lepše bodočnosti. Vsaka zmaga organiziranega delavstva je koristna in važba ne-le zato ker si produktivni razred takoj poboljša svoje mezdne ali delovne razmere, ampak tudi zalo, ker je vsaka taka zmaga afirmacija končnih ciljev socializma in ker znači, da se pro-letarijat vedno več in bolj približuje svoji popolni osvoboditvi. Naše delo je posvečeno ljudski emancipaciji. Dan za dnem — z neuslrašljivim napornim bojem proti ignoranci ljudskih mas in proti vsem kapitalističnim institucijam in sistemom — zidamo novo, svet osvajajočo si stranko. Nov svet, novo življenje pripravlja naša stranka. Sedanjost in bodočnost. Socialna demokracija se v marsičem razlikuje od meščanskih in kapilalisričnih strank, najbolj pa v tem, da ji je sedanje delo predvsem priprava za bodočnost, in sicer za bodočnost, ki sloji jasno pred njenimi očmi. Cilj socialne demokracije ni samovoljna slika, kakšne trme, ne «idila», ki izhaja iz same domišljije, temveč plod resnega poznanja. Fantazija bi lahko naslikala svet še mnogo lepši od tistega, ki stremi po njem socialna demokracija : ali vsa tista lepota bi ostala le v fantaziji in se ne bi nikoli uresničila. Ker pa politika ni pozlija, se ne sme bnviti z utopijami, temveč mora iskati resnico in postavljati svoje delo na nje podlago. Ali kakor ne snie resna stranka zapeljevali ljudstva z bobnečimi besedami o bodočih krasotah, ki sc ne morejo izpolniti, tako je tudi napačno zabavali množice s samo sedanjostjo in jim jemati pogled za prihodnjost. Življenje človeštva sc ne zaključuje z riocojčnjim večerom ; kdor skrbi samo za današnji dan, ostane vedno na enem mestu. Vsaka nova ura ga najde enako nepripravljenega kakor vsaka dosedanja. Vedno bo presenečen in vedno bo zaostajal. Vsaka resna politika mora bili delo za bodočnost; zlasti pa velja to za delavsko politiko. Zdaj delavstvo mora doseči svojo rešitev šele v bodočnosti ; zaradi tega mora poznati svoj cilj in pri vsakem koraku mora vanj upirati svoj pogled. Vsakovrstni «delavski prijatelji«, ki se množe kakor gobe izza dežja, odkar ima delavstvo nekaj veljave v javnem življenju, pozabljajo hote ali nehote, da proletariatu ne zadostuje takozvano izboljšanje položaja«, temveč gre za nekaj drugega, za nekaj mnogo večjega. Vprašanje ni, če naj doseže delavec malo boljši košček kruha : to je nekaj ; ali ne vse. Na vsezadnje je tudi za delavca kruh le sredstvo, ne pa cilj. Vprašanje pa se glasi tako : ali ima delavec enake pravice do življenja kakor drugi ljudje, ali jih nima. To je tista točka okoli katere se suče vse. Današnji delavec ima večinoma premalo kruha; ali vsega druzega ima premalo — razum bede! Te ima več kakor preveč. Na svetu pa je razun kruha še mnogo mnogo dobrih in koristnih, lepih in prijetnih reči. Je-li pravično, da je vse to, kar drugi ljudje lahko uživajo, delavstvu nedostopno, prepovedano, nedosegljivo ? Na sveta so n. pr. različna sLanovanja. Po predrneslih najde človek luknje, v katere ne bi zaprl psa,' pa stanujejo v njih ljudje. Nizke, so, tesne, brez zraka in svetlobe, zatohle, smradne, legla vsakovrstnih bolezni. V enem prostoru prebivajo moški, žene in otroci. V sredini mest pa stoje palače s svetlimi saloni, s prostranimi dvoranami, z razkošnimi kopališči — po dvoje, troje nadstropij za eno samo družino.,Razcapani, bosi tekajo otroci proletarcev po zimi okrog : kožuh, ki ga obleče lina dama, velja več nego za služi marsikateri delavec v potu svojega obraza od novega leta do Silvestra. Po dve tri ure hodijo nešteti tovarniški sužnji zjutraj na delo in zvečer domov ; v vlakih za luksus in v avtomobilih se vozijo drugi ljudje na zabave po vseh deželah. «Prijatelji» privoščijo delavcem tudi «boljše» stanovanje, celo obleko in tramvaj. Tudi društva snujejo, ki darujejo o božiču šolarčkom nogavice in morda celo čevlje ; v predpuslu plešejo za reveže in ludi za njih duše se brigajo. Ali delavci so drugih misli. Ker delajo zahtevajo od življenja enak delež, kakor ga imajo neštcvilni postopači ; in zahtevajo ga kot svojo pravico, ne pa kot miloščino. Toda razlike morajo biti, pravijo «prijatelji«. Človek, ki se je učil vsakovrstnih težkih znanosti, ali pa pomočnik, ki se je vadil čevljarstva — to vendar ni vseeno. Res— to ni vseeno. Ali čevljarje. In potem — zakaj sc pomočnik ni toliko učil kakor doktor ? Poglavito zaradi tega ne, ker ni mogel, zakaj nauk je drag, in kdor mora s štirinajstimi leti skrbeti sam zase, ne more hoditi na gimnazijo in na vseučilišče. Delavstvo pa zahteva tudi tukaj svoj delež. Tudi proletarec se ne vda nevednosti; meni, da mu je družba dolžna povrniti žrtve z vsem, kar si je pridobila — ludi na duševnem polju — in česar ne bi bila pridobila, ako ne bi delavstvo skrbelo za takozvane nizke potrebe. Pomanjkanje delavske izobrazbe ni greh delavstva, temveč je greh družbe. In tudi delež duševne hrane je pravica, ne pa miloščina. Vse to so vprašanja, ki se ne dajo rešiti v sedanji družbi. Zakaj ona je osnovana na razredni razliki. Košček boljšega kruha, nekoliko toplejša obleka, to vse ni enaka pravica. Sužnost tudi tedaj ne postane svoboda, če je vrv, na kateri je suženj privezan, nekoliko podaljšana. Seveda se bojuje delavstvo dan danes, ko je kapitalistična družba še živa, za olajšanje svoje usode. Ali njegov cilj je popolna rešitev iz kapitalističnega tlačanstva. Od «zboljšanja» do tega cilja je pa dolga pot, in nobena dnevna pridobitev ne sme delavstva ustavili na tej poti. V sedanjosti si kuje proletariat orožje. Njegov smoter je v bodočnosti. .Ime je temu smotru popolna enakopravnost. In do njega ne vodi nihče drugi kakor socialna demokracija. Ne more ga vodili nihče drugi. Zakaj edina socialna demokracija združuje delavce. Združitev je moč, brez katere se delavstvo ne more bojevati. Tem večja je moč, čim obširnejša in čim tesnejša združitev.. Sedanjost ki uklepa delavce v verige, brani vsa kapitalistična družba brez razlike narodnosti in vere. Za bodočnost, ki ima osvoboditi delavca, se morejo združiti vsi delavci brez razlike narodnosti ne vere. To je tako jasno, kakor beli dan ; zalo je tudi jasno, da je socialna demokracija, ki je mednarodna in medverska, edina stranka, ki more delavstvo povesti v svobodno bodočnost. Delavsko življenje. Kaj je delavčeva vsakdanja skrb I Pri rojstvu so mu dali s seboj želodec, ne da bi ga bili kaj vprašali, če si ga želi ali ne. Ima ga, in če hoče živeti, se ga ne more iznebiti. Nositi ga mora s seboj do smrti, neizogibno. Ali če bi bila to nadloga, bi človek še lahko prepeval. Toda želodec ina navade, ki jih izvršuje tiransko. Neizogibno zahteva reden davek od svojega lastnika, vsak dan, brez ugovora ; in vsako insubordina-cijo kaznuje z oslabelostjo, z boleznijo, trajno neposlušnost pa s smrtjo. Življenje je zelo pisano in ustvarja jako raznovrstne potrebe. Toda brez salona, brez lakastih čevljev, brez oljnatih slik, brez parka, brez pridige ni treba umreti. Človek težko pogreša copate, če jih je vajen, ali zaradi njih ne dobiva grobar dela. Uro je prijetno in koristno imeti v žepu ; ali če je ni, se še. živi. Razum si da marsikaj dopovedovali želodec ničesar ne. Človek potrebuje zdravnika in zdravil, če je bolan. Ali bolezen je izjema ; doktorja in medicine je treba izjemoma. Hrane je treba praviloma. Nič na svetu ni tako nujno, tako neizogibno kakor hrana. Ona je prvi in najsilnejši pogoj življenja. Vse zaman ! Če ni zadoščeno temu pogoju, je vse drugo iluzija. Kdor ne verjame, naj poizkusi. Izkušnja je najboljša šola in njeni dokazi so i najbolj zanesljivi. Junak naj ostane osem dni brez hrane, pa ( bomo videli, koliko bo vredna njegova hrabrost. 1 Če Želod ec ne bo dobival svojega tributa, ne bo roka sukala meča, ščit ji bo pretežek in oko ne bo spravilo cilja in muhe na puški v eno črto. Idealist naj hodi od nedelje do nedelje s svojimi ideali po svetu ler naj izraža želodcu svoj prezir s tem, da mu ne da zahtevane materije. Njegovi ideali se bodo razblinili kakor smodkin dim, zakaj tudi možgani dobivajo svojo moč od želodca. V družbi angleške dame je -prepovedano izreči besedo želodec. Angleška lady lahko stopnju je svoje priderijo do le višine, kajti če je prava lady ima papa lord že toliko, da ji zahteve želodca ne delajo skrbi. Med lordi in delavci pa je na tem svetu še precej razlike in največja je la, da povzroča proletarcu vsak dan največ brige to, kar se zdi gospodu prenizko preprosto, presurovo. Če milostiva gospa ali gospodična ni prisiljena, da bi si belila glavo, odkod bi nabavila potrebne dače svojemu želodcu, vendar ni res, da ne misli na kurjavo svojega umrjočega telesa. Morda ji je fazan ljubši od purana, morski raki ji ne mara, bolj taknejo od morskih pajkov in šampanjske «marke« mora dolgo pokušati, da se prepriča, katera najbolje ugaja njenemu nježnemu grlu. Pravi gurman je v <> lučmi bordelov. Otroci revežev so hrana za bedo in zločine. Fantje padajo kol žrtve najbolj uma-> zaniti beznic in pijančevanja, dekleta pa požirajo hiše groze. Tako hodijo milioni revnih otrok «tr-njevo pot življenja». Teh razmer ne bo nihče spremenil dokler bo kapitalizem imel pravico izkoriščati otroke revežev na vse mogoče načine. Obžalujte te razmere, kakor jih hočete, zgražajte se nad njimi, kakor se hočete ; resničnost teh razmer ne more nihče utajiti ; odpraviti jih pa mora edino popolnoma nov družabni red. Otroški delavski sistem, zakoni o nadziranju tovarn in drugi postavodajni pripomočki v korist otrok so v stanu le v gotovih ozirih izboljšati grozno gorje, ki ga trpijo otroci revežev ; a odpraviti ga ne morejo. Dokler bo delavna moč samo kupno blago in dokler se bodo za življenje potrebni predmeti izdelovali za profit, bo imelo otročje delo prednost, ker je cenjeje, in iz otrok revežev bo rastla razkošnost otrok bogatinov. Edino socializem nudi popolno sredstvo za rešitev revnih olrok. Gotove sile pritiskajo nadružbo počasi sicer,a zato tem gotovejše, da sprejemajo socialistično filosofijo. Glavna zahteva socializma je odstranitev revščine in z uresničenjem te zahteve l)o konec privatni lastnini živllenskih potrebščin Svet se razprostira pred nami, bogat v svojih navadnih zakladih, bogatejši kot si ga sploh misliti moremo. Iznajdljiv človeški talent je ujel blisk in razvozlal skrivnosti groma, osvojil si je naravne sile in jih upregel v gigantsko delo, katero vodijo otroci in odrasli. Zemlja s svojim revolucionarnim bogastvom in človek s svojo čudovito produkcijo močjo zavračata in brezpogojno odklanjata misel, da Iti revščina večno bičala človeški rod. Preteklost lahko opravičeno zaradi njene mračne nevednosti in teme vraže verstva. A živeča sedanjost z raznovrstnimi koristnimi iznajdbami v produoiranju hrane, obleke in družili za življenje potrebnih stvarij, z vsakovrstnimi izobraževalnimi sredstvi za otročjo vzgojo sejanje kulture med šire delavske mase, ne more dopuščati nikakih izgovorov. Za splošno revščino, ki sedaj tepe človeštvo, ni prav nobene opravičbe. Ta beda je huda žalilev človeške razumnosti in najtežja obtožba naše ei-vilazacije. Otročje delo v nežni mladosti ni samo docela nepotrebno, ampak je tudi pravi zločin, storjen na otrocih in človeško družbo. Vsak otrok bi moral imeti, in kadar socializem zmaga, bo tudi imel, dovolj časa za telesni razvoj, za veselje v zdravi otročji dobi, za izobrazbo in za vse, potrebno za pravo vzgojo otrok kot naslednikov v človeški družbi. In ravno to je tisti vzrok, iz katerega se reveži in njih otroci obračajo k socializmu v vedno večjem številu po vsem svetu. To gibanje je njih gibanje, ki je bilo rojeno pod njihovim pritiskom in je posvečeno njihovemu vstajenju. Milioni njih že danes korakajo pod mednarodno zastavo ; navdajajo jih veseli glasovi mogočne himne o prihajajoči svobodi. Zanje je socializem luč baklje, ki pokaže mornarju pravo pot, katero je zgrešil v viharju. Zanje je socializem solnčni žarek in hladilna rosa, jed in pijača, življenje in up. Socializem pošilja svoje žarke v njihova zavržena stanovanja in jim olajšuje veliko bol njegovega otrplega in izdelanega telesa. Tu je dom vseh brezimovincev vseh narodov. To so pravi resnični ljudje in njim pripada pravica do sveta. Socializem je njih evangelij gospodarske svobode in socialnega odrešenja. V imenu njegovega zapovedovalnega genija se združujejo v vedno večjem številu, lisočev, deset tisočev, milionov in korakajo vsi po utriplejih istega proletarskega srca, srčnih utriplejih mednarodne revolucije, prepojene z enim in istim socialnim duhom, vzdržane v enotno socialno zavestjo. Njih jasni obrazi so vsi obrnjeni za vedno proti vzhodu mogočnega solnca. V njih srcih gori ljubezen do sodrugov, njihove duše žele svobode in iz njihovih očij sije luč zmage, Težke izkušnje, katere jim donaša življen- ski boj jili dela sposobne za bodočo svobodo in končno popolnejše življenje, ki jih živo vabi iz daljave in čaka nanje z odprtimi rokami. Oni gredo neprestano naprej v isti smeri — proti luči, proti uresničenju ciljev, katere jih je določila zgodovina. Mogoče je, da jih bodo viharji porazili, da jih bodo strele uklonile k tlom, a oni bodo zopet vstali brez strahu ter zastavili svoje sile v napredek na novo s potrpežljivostjo usode in z vso ustraj-nostjo resnice in pravice. Nobeno razočaranje, četudi briLko, noben poraz, četudi občuten, ne more ugasniti plamena njihovega duha, ne more omejiti njihovega navdušenja ! Vse zlobne sovražne sile bodo morale od-jenjati in se udati njihovi nepremagljivi volji. Vse vlade in vsa oborožena sila celega sveta se bo umikala in končno razkropila pred pohodom molčečih bataljonov pred nezmagljivimi vojaki svetovnega miru, ki ne nosijo orožje za krvave boje, ampak so oboroženi z orožjem svojega pravičnega prepričanja. Oni razglašajo vsem otrokom revežev veselo vest o hitro sc bližajočem kraljestvu Miru in obilnosti po vsej zemlji. I > opiisi. Gorica. (Južni kolodvor.) — Po zakotju go-riškega južnega kolodvora brije nekaj časa sem kranjska sapica, ki bi sc kaj rada napihnila do orkanske moči in brez usmiljena pomedla vse socialiste v prazni rezervoar «Z. J. Ž.». Sapico go-riške psevdonevihte povzročata z neumornim nategovanjem mehov neki mužik iz Rovt in nek narodnjaški gentleman ,,sta z visokim kro-gleom“ tam nekje iz Martinoivh vrhov doma. Iz mehu prvega ne prihajajo posebno prijetni glasovi, ako ravno so prepleteni z izredno milimi melodijami iz «Jamincrpotpourrija>>. Drugi natezovalec narodnjaškega mehu se od prvega razlikuje v tem, da ni le godbenik, ampak da hoče s svojim posili elegantnim nastopom učinkovati. Čujemo, da imata že nekaj kalinov v mreži, toda na njihovo nevoljo premalo. Dognali smo tudi, da je pred kratkim garda «petih brihtnih) pri Jelenu v Gorici zborovala in pričakovala še 31. odsotnih, katerih pa od nikjer ni hotelo biti. Podrobnosti sklepov lega zborovanja nam še niso popolnoma znane. Pač pa se je nekdo že pohvalil, da so sklenili za nas socialiste neko strašno resolucijo, in sicer: 1. Vse socialiste goriške južne železnic je treba pomesli v koš, zaplapolali pa mora pri nas lepa modra zastava. 2. Vodstvo strokovne in politične organizacije nad ubogo železničarsko paro morajo pi-evzcti «Naši iz Trsta>>. 3. Določili so tudi, da se skliče prej ko mogoče shod po § 2, h kateremu ne bo nobenemu socialistu dovoljen vstop. 4. Po shodu maša. — Lep program in vreden truda najboljših mož «Z. J. Ž.». Goriške reorgani-zatorične kapacitete pa obveščamo, da bomo njihove narodnjaške manevre na enak način prekrižali, kakor pred dobrim letom uprizorjeni vpad in poizkus tržaških glumačev. Južni železničarji bomo pa tako kakor doslej tudi v prihodnje stali na straži in odbili vsak napad krumirske klike. Če 1)0 potreba, se povrnemo še k stvari in opisalo bomo utkajšnjc tresoglavc na način, da ne bodo nikakor tržaški brigadirji nanje ponosni. — Straža. Sv. Lucija. — V soboto dne 4. oktobra se je vršil tukaj povoljno obiskani shod železničarjev na katerem je poročal o namenu in pomenu razredne organizacije sodr. G o 1 o u h iz Trsta. Koristni shod je bil dokaj zanimiv in živahen. Po tukajšnji progi rogovilijo nekaj časa sem razni sumnjivi elementi, katerim sekundirajo nespodobni brezznačajneži, ki so se, dokler jim je to bilo komod no, izdajali celo za socialne demokrate. Judežev ne manjka niti med delavci. Gonja ju-goslovanov za pridobiti «socialno demokratično trdnjavo* je nam le koristila. Ta nam je dala priliko, da spoznamo resnično prepričane socialne demokrate. Zavedni socialistični pristaši so se le smejali poskusom narodnjakov za zatreti socialistično organizacijo na tukajšnji postaji. Posledice narodnjaške agitacije so za nas vse drugo nego neugodne. Utrdili smo si med zavednimi železničarji našo razredno organizacijo in iznebili omahljivcev in brezznačajnežev. Vrste narodnjaških ovčic so sc pomnožile le za kakega pomilovanja vrednega častihlepneža, ki bo ludi pri njih vedno pripravljen prodatifsvoje trenolno prepričanje. Take elemente prepuščamo rade volje narodnjakom. Njih vrste sc itak sestavljajo le iz duševnih revežev in častihlepnih izdajalcev. Mi bodemo nadaljevali pričeto delo v prid osobja v zavesti, da nas delavstvo razume in podpira. Vrste zavednih železničarjev se množe boljinbolj. Smotreno in nepretrgano se razvijamo. Naš boj ni brez uspeha. Delo za gospodarske in moralne koristi delavstva ne more ovirati ali onemogočili, kdor izrablja bedo in izkoriščanje železničarjev v svoje nespodobne strankarske namene. Poskusi narodnjakov za zatreti železničarsko solidarnost se bodo tudi v Sv. Luciji temeljito izjalovili. Nabrcžiuu. V jeseni lanskega lela je izdalo ravnateljstvo južne železnice odlok, da uslužbenci J. ž. pri naročilu premoga, lahko izplačajo znsek za naročeni premog, po več mesečnih obrokih. Razume se, da smo uslužbenci J. ž. z veseljem pozdravili to naredbo, ker je pri današnji draginji pač lažje prenesti manjše odtegljaje na plači nego večjo svoto na enkrat. Ampak pri nas sc od strani gosp. postajenačelnika le noče upoštevati to za uslužbence ugodno naredbo. Četudi uslužbenci pri naročilu premoga, izrecno povedo v kolikih obrokih se ilaj jim svoLo za premog odtrga, jim postajenčelnik Dougan svojevoljno vso svoto naenkrat vračuna sicer kar po 16 in celo 24 kron skupaj. Vprašamo gosp. Dougana, če mu je določba za večkratno izplačevanje premoga znana in zakaj da je niti na željo uslužbencev ne uvažuje ? Ker smo pripravljeni sc priložili tudi na višjem mestu za lako sistematično neuvaževanje službenih odlokov, upamo da bode ta opomin na gosp. postajenačelnika rtiorda zaenkrat zadostoval. Prizadeti. Domače vp«ti Velika nski finsko «Zveze juj|os lovanskili železni earjev». Znano je, s kakšnim krikom in vikom se je pred štirimi leli ustanovila žolta organizacija, ki si je nadela pompozno ime «Zveza jugoslovanskih železničarjevo. Po svojem programu bi naj bila to organizacija v varstvo interesov žel. uslužbencev in jim nadomeščala v vsakem oziru pravo in resnično strokovno organizacijo, zgrajeno na mednarodnosti. Razlika naj bi bila le v tem, da je «Zveza» na podlagi-nacionalizma. Torej narodna. Seveda je bila narodnost le vaba za kaline, katerih žal ravno ni manjkalo na železnici : ulovili so jih tem lažje, ker so ustanovili «Zvezo» prav v času velike nezadovoljnosti med železničarji Kljub precejšnjim poboljškom niso bili železničarji z uspehi naše organizacije zadovoljni in najbolj tisti, ki so le malo ali celo nič sodelovali pri izboljšanju razmer. Ti so bili prvi pri «Zvezi» in so kričali kakor zbesneli, češ, zdaj bomo dobili vse. Kaj Kopač, kaj Tomšik : ti so nas prodali. Vsak slovenski železničar mora pristopiti k «Zvezi». In voditeljev ni manjkalo, ki se prej niso hoteli odzvati, ko smo jih vabili k delovanju v naši organizaciji, ker so se bali zamere na zgoraj, medtem ko ima človek pri «Zvezi» lahko dva obraza Najgorečnejši agitator za «Zvezo» je bil izprva neki Hochmiiller (najbrž Slovenec ! ?) in za njim famozni Johann Škerjanc, ki se je le tako dolgo ponašal s socialno demokratičnim prepričanjem, dokler si ni izboljšal gmotni položaj s pomočjo naše organiazcije. Kakor znano, so prožni mojstri ne relativno, ampak absolutno najboljše odrezali pri železničarskih bojih lela 1905 in 1907. Vsled tega je bil tudi Johann na dobrem in čemu bi se tedaj ukvarjal še dalje z dolgočasnim socializmom. Kadar je človek enkrat sit, tedaj pridejo druge potrebe. In tako si je gospod Johann zbral najlepši šport, pomagati kapitalizmu na noge ter organizirati krumirstvo in denuncianstvo. Ampak za medenimi ledni «Zveze» je prihajal polagoma maček. In zadnja parlamentarna akcija je spravila «Zvezo» na rob propada in Johann lahko zakliče : Še' ena taka zmaga, pa bo po nas. Ampak naš Johann je vztrajen. Ne obupa. Ako slvar ne gre vprvič ali drugič, potem mora Mti vpetič : Nič ga ne ženira, če skliče z velikim tamtamom. javen železničarski shod, pa pride 15 do 20 oseb. Skliče pa drugega, tretjega itd. Samo to čudno navado ima, da pride vedno pozneje z vsako rečjo, ko je že drugi rešijo in tako je tudi sedaj nanesel slučaj, da so delavci na južni železnici že rešUi neka vprašanja v prvi vrsli regulacije plače in zvišanje minimalne plače. Naši zastopniki I so se s tem pečali že kaki dve leti in sedaj, ko je stvar končana, začenja sestavljati «Zveza>> spomenico. V petek, 3. oktobra, je sklicala «Zveza» javen železničarski shod v svoje prostore z dnevnim redom: 1. Zvišanje plač in zvišanje minimalne plače na južni žekeznici. 2. Volitev delegatov na koalicijsko konferenco na Dunaj. 3. Naši nasprotniki. Železnica je bila vsa preplavljena z rumenimi letaki (lastna barva) že tri dni prej in tudi «Edinost>> je storila svojo dolžnost. Agitacija je bila torej popolna in je človek pričakoval na shodu vsaj nekaj sto ljudi. Ali dnevni red z ozirom na prvo točko je spravil naše sodruge iz ravnotežja, da so kljub sklepu, da se principielno ne udeležujemo zvezarskih shodov, kjer se namesto argumentov rabijo noži in «pajserji>>. Ali topot so napravili južni železničarji izjemo, razen enega dela, ki sc ni hotel udeležiti, in hoteli so enkrat na lastne oči videti listo sršenovo gnezdo v ulici San Francesco. Ali, o joj ! Ob osmih zvečer je bil shod napovedan in naši so prišli četrt ure pozneje in našli so na 20 stolih 20 ljudi, med katerimi so konštatirali tudi neželezničarje. Ob pol devetih je prišel «štab>> z gospodom Johannom in strokovnima (?) tajnikoma Mrakom in Brandnerjem in s približno 10 «Jugoslovani». Gospod Johann je takoj otvoril shod, navzoče celo dvakrat pozdravil in brez volilve predsedstva podal takoj besedo tajniku Mraku, ki pa na veliko začudenje sodrugov ni niti besedice črhnil o prvi točki, pač pa je pripovedoval, da gre železničarjem slabo, da jim noče vlada nič dati in zahteva vedno le nove davke za militarizem, da se bo treba železničarjem združiti v «Zvezo» (medklici pri sodrugih). Ko je zaslišal Mrak medklice, pravi, tla so tudi «gospodje» socialisti tu, a da to nič ne de. Potem je privlekel na dan popolnoma nove razodetje : Vsak naj se torganizira ali pri «Zvezi» ali pri socialistih in povedal že miljonkrat obrabljeno frazo : «Getrennl marschieren, vereint schlagen>>. Nato je hotel poročati g. Johann sam, ne da bi dal predsedstva komu drugemu. Ali takoj se oglasi gospod Jaklič k besedi k izvajanjem gosp. predgovornika. Škerjanc se nekaj muza, ali komisar mu ukaže, da mora dati Jakliču besedo. Gospod Jaklič se čudi, aakaj neki je danes tukaj shod zaradi stvari, ki so že rešene, ler navaja razne točke, o katerih so se zastopniki delavstva in ravnateljstva že pred 14 dnevi pogajali in je tudi že vse končano. Neka organizacija (Klici: Socialistična) je sestavila pred dvema mesecema spomenico, ki jo je predložila ravnateljstvu južne železnice. To je poslalo dva gg- kontrolorja v Trst, ki sta vso zadevo, tičočo se delavstva, že uredila. Končno pripomni : vse to je pridobila socialistična organizacija. Nato je odšel. Nato zahteva besedo sodr. Bahun. Škerjanc, v vidni zadregi, mu jo podeli. Bahun se čudi temu zvonjenju po toči, ker sc razpravljajo stvari, ki so jih drugi že rešili ter pravi : Pravzaprav se nismo čudili temu, da se tukaj razpravlja o zadevi, ki je že rešena, saj ste nas vedno po opičje poshemali. če so naši sodrugi v tako ogromnem številu danes tukaj, tedaj to pomeni, da so bili zelo ogorčeni, ker jim hočete tukaj zopet kvariti njihovo delo. Poroča o pogajanjih ter izpopolnjuje tiste Ločke žalitev, ki jih je bil že g. Jaklič omenil in pobija narodnjaško ! doslednost, ki je v Trstu velikanska, ko pa pride \ na Dunaj, tedaj leže že po štirih. Dr. Rybarž ! hoče tukaj prekositi celo socialiste v radikalizmu, 1 na Dunaju pa jih izdaja v odločilnih momentih s svojimi tovariši. To je grda hinavščina. V Trstu hujskati na pasivno resistenco, na Dunaju pa glasovati proti železničarskim predlogom, češ, kaj hočete : Vlada nima denarja. Tako je n. pr. dejal | Rybarž : Če dobe železničarji kaj, tedaj morajo dobiti tudi drugi, to pa ne gre,, zato naj odidejo vsi praznih rok. 'Talco n. pr.: Če bi vlada dala letos 17 miljonov železničarjem, tedaj bi jim morala dati vsako leto enako svoto, tega pa ne more brez pokritja. (Za vzdrževanje drednotov pa ima pokrit je !) Sodrug Bahun je nadalje povedal g. Mraku, kako malo da mu pristoja tako delo, ker je že bil pri vse strankah. To je pa dalo gospodu prezidentu Johannu povod, da je pozval Bahuna, naj govori k dnevnem redu, sicer da mu vzame besedo, češ, to so osebni napadi. Ta izjava gospoda Johanna je bila «signal» za narodnjaške ovčice, da so začele rjoveti tako, da govornik ni mogel nekaj časa nadaljevati. V ozadju so se pa sodrugi prerekali s karbonerji, ki so nadomeščali narodne železničarje. Sodrug Bahun je opozoril gosp. predsednika, da so v dvorani tudi neželezničarji, naj jih spravi vun. Gospod Johann se je branil, češ, da jih ne pozna. Bahun mu pokaže enega ali Johann ni hotel ničesar ukeniti. Ko se je za hip hrup polegel, nadaljuje Bahun ter pravi, da organizacija, ki je od političnega društva «Edinost» odvisna, ne more za železničarje ničesar storiti. Johann oporeka, da bi bila «Zveza» odvisna od «Edinosti». Bahun : Če mi dokažete, da ni res, tedaj prekličem. Nato izjavlja sodrug Bahun : Cenjeni sodrugi : Z ozirom na to, da je bil shod sklican kot javen železničarski shod, ne kot društven, bi morali voliti predsedstvo in z ozirom na ogromno večino naših sodrugov, ni dvoma, da bi bil izvoljen kdo naših. (Johann oporeka, da nimamo večine. Bahun: Vas bomo prepričali.) Tedaj je gotovo velika lojalnost če smo vam prostovoljno prepustili predsedstvo. V zahvalo nam hočete vezati jezik, zatorej nimamo nobenega nadaljnega interesa in poživljam vse sodruge, da odidejo. Nato seje začela dvorana prazniti in narodnjaki so s strahom gledali za našimi in v trenotku je bila dvorana prazna. Vladni komisar je bil silno presenečen, ko je videl kak shod bi bil, če ne bi bilo socialistov. Zato je tudi takoj zapustil dvorano. Preden smo odšli, smo prešteli narodno gardo. Našteli smo 32 ovčic. Naših je bilo 160. Ko smo prišli na nerazsvetljen hodnik, so bila hišna vrata zaklenjena in smo morali precej dolgo čakati, da so nam odprli vrata. Sodrugi so si enkrat ogledali tisti brlog, in sedaj jim pač ne bo več prihajalo na misel, da bi posečali zvezarske shode. Kakšna malomarnost vlada na teh shodih, vidimo že iz tega da prirejajo zvezarji javne shode pri zaklenjenih vratih. In ker je bil tudi hodnik nerazsvetljen, smo imeli vtisk, da smo bili v roparskem brlogu, ne pa na shodu narodnjaške gospode. Ko smo bili na prostem, smo se prav od srca nasmejali temu fiasku «Jugoslovanov» in vpraševali smo si, od kje jemlje «Zveza» denar za svoje življenje, saj smo se bili na lastne oči prepričali, da članov nima. Iz državne železnice. — Gospodje pri tržaškem državno železniškem ravnateljstvu so baje mnenja, da je vsaka kritika službenega sistema na železnici le sad pretirane nezadovoljnosti nahujskanih elementov. In tega mnenja je tudi naš vneti državni pravdnik. Nikar se zato ne čudimo. Pota državne birokracije so nam znane. Predzadnja številka «Zelezničarja» nam je bila konfiscirana zaradi članka, ki je stvarno kritiziral službeni sistem na državni železnici. V odloku, ki utemeljuje zaplembo, pravi državno pravdniška modrost v svojem posebnem slogu, da mi kritiziramo in zasmehujemo državno železniško ravnateljstvo <> Trst, juž. kolodvor. — Tisto zijalo, ki izhaja po milosti kapitalistov in tržaških odvetnikov in ki neopravičeno nosi pompozni naslov «Jugoslo-vanski Železničar«) (bilo bi bolj pravilno, da bi se , ga imenovalo glasilo Jugoslovanskih nezavednežev) , očita sodr. Rodici, da isti izsiljuje Podpise za usta. novilev otroškega zavetišča, tako da mora vsak delavec plačati po dve kroni v obrokih. Na taka nesLrainna in neumna podtikanja od strani žoltih nezavednežev ne bi niti odgovarjali, če bi se šlo samo za naše tržaške kroge, ker ti itak vedo, iz kake gnojnice zajema narodnjaško trobilo. Narodnjaško pisarjenje nam ni nikdar škodovalo. In najboljši odgovor na podtikanja in zavijanja narodnjaških mračnjakov je naše neprestano naraščajoče število članov. Odgovarjamo torej le zato, da tudi sodrugi izven Trsta izvedo, s kako vrsLo i nasprotnikov imamo za opraviti. Od naših so- ; drugov se še nikoli ni nič izsiljevalo in tudi nič izsililo, ker je to med nami enostavno ne mogoče. Ampak agitiralo se je in se bo in ne bomo gotovo nikoli vprašali gospode tovariše, da naj nam oni blagohotno dovolijo delali v prid naše organizacije. Ampak kužek se človeku med noge zaganja pa ne ve zakaj. Je sicer to nadležnost ali kaj se naj stori ? Ako se ga z nogo brcne, tedaj seveda lahko crkne. Ker pa ni nevaren se ga navadno blagohotno trpi. In tako je tudi z zvezo. Ali si morda gosp. Johann že zopet kaj posebnega želi ? Če mu je že za pošteno brco, tedaj mu lahko ustrežemo ! Sicer imamo na razpolago še druga nič manj učinkujoča sredstva. Tudi z gosp. Černigojem bi bilo umestno spregovoriti nekaj besed. Če prav je bil enkrat navdušen socialist, ki bi bil najraje spustil nad edinjaše grom in žveplo, je danes postal slogar od pete do glave in s tem se veda steber kapitalizma in uničevalec delavske organizacije. Ali tudi o Leni prihodnjič nekaj več. Narodnjakarjem le svetujemo, da naj se medseboj nikar preveč ne zajedajo. Bi bilo vendarle škoda zgubiti kar naenkrat takei zanimive tragično-smešne eksponente proslulega narodnjaštva. Pamet, gospodje ! Raznoterosti. Norveška Demokracija. Ko se je leta 1905 Norveška v popolnem miru ločila od Švedske, je nastalo vprašanje, če naj si dežela poišče novega kralja, ali pa naj se ustanovi kot republika. Norveško prebivalstvo je v dnu duše demokratično in nima nič zmisla za monarhistične ceremonioz-nosti. Ali ko je prišlo do splošnega glasovanja, so nepoklicani agitatorji rogovoilili z dvema trditvama : Ako sklene večina, da se vpelje republika, bodo intervenirale velesile, ki baje ne dovolijo nobene nove republike v Evropi : 2. Ako postane Norveška republika, je vojna s Švedsko neizogibna. Ljudstvo ni hotelo vojne s Švedsko in ni želelo evropske intervencije ; tako se je zgodilo, da je večina glasovala za monarhijo. Prišel je kralj Hakon z Danskega v deželo. Ali Hakon je kralj, kateremu ni ostalo skoraj nič drugega kakor ime in civilna lista. Predsednik francoske republike ima več vladarskih pravic, kako kakor norveški kralj. Kar jih je imel, jih je izgubil, in zdaj mu ni ostalo nič drugega, kakor razpolaganje s tistimi križi, trakovi itd. ki se imenujejo redovi. Pa tudi to pojde ludi (ja, odkoder ni povratka ; vprašanje redov je namreč po zaslugi liberalne stranke postalo konstitutionalna bojna točka, ki ne bo odstavljena z dnevnega reda, dokler se dežela ne reši še tega ostanka ceremoni-jalne preteklosti. Od lanske jeseni, ko so konservativci pri volitvah nad vse pričakovanje temeljito pogoreli, ima liberalna stranka s 76 glasovi večino. Ker imajo socialisti 23 mandatov, razpolagajo skupaj s štirimi petinami vseh glasov. Tako je mogoča izvedba demokratičnega programa, ki ga zahteva vsa dežela. Demokratiziranje se je pričelo takoj po lo čitvi od Švedske. Najprej se je odpravilo kronanje, ker so s tem spojene ceremonije zastarele in niso naši dobi primerne. Potem so se odpravili vsakovrstni prazni naslovi iz švedske dobe, ker le jemljejo čas v pisavi in v govoru, minister pa je minister in ima povsem enako službo, če se mu pravi «ekscelcnca» ali pa enostavno «gospod» minister. Za nekaj časa se je ustavila demokratična akcija, ko je prišla leta 1909. v stotrhing (poslanska zbornica) konservativna večina. Ta je potrebovala izrednih sredstev, da si umetno utrdi moč, katere ji ni dajalo zaupanje ljudstva. Naslovi so bili odpravljeni ; še se jih ni upala vpeljati. Zato je iz redov napravila sredstvo za kupovanje mišljenja. Kdor je bil pripravljen prodajati prepričanje, si je v tistih časih kaj lehko pridobil kakšen red v zameno. Celo socialistom so jih ponujali, da so spravljali s tem le v zadrego kralja, kateremu so jih socialisti seveda hvaležno vračali. Nova liberalna vlada je morala gledati, da se odpravi Ludi lo sredstvo korupcije. Le bi imeli križi in trakovi le demokratičen pomen, bi se pri nas nihče ne spuščal zaradi njih v kakšne boje, dasi jih ljudski humor kaj rad rabi za sredstvo svojega dovtipa in svoje ironije. Čim pa lo niso več igrače, temveč predmeti, s katerimi se lahko izvršuje nelegalen vpliv v privatnem in celo v javnem življenju, postane odprava take možnosti resna demokratična zahteva. Dobro pa je bilo še iz nekega posebnega razloga, da je prišla zadeva na Norveškem na dnevni red. Socialisti so že davno vedeli, da se na liberalno stranko ludi v navadnih meščansko-demokraličnih rečeh ni brezpogojno zanašali. IVled desnim in levim krilom liberalne stranke so nasprotja* ki morajo prejalislej povzročiti ločitev duhov. Levičarji so odločni demokratični republikanci, medlem ko se desničarji nagibajo k monarhizmu in so doslej zelo proti svojim srcem sledili protimon-narhisličnim reformam. Razumljivo je to, ker nima stranka enotne gospodarske podlage. Vele posestniki sede v njej poleg malih kmetov, veliki industrialci poleg malih obrtnikov, veliki bankirji poleg malih trgovcev, visoki oficirji poleg protimilitarističnih civilistov. Desničarji so v odločni manjšini. To je menda pravi razlog, da so doslej varovali disciplino v stranki. Nekaterim je moralo biti to prav težko, zakaj nekateri sklepi so bili že takorekoč republikanskega značaja. To velja n. pr. za zakon, s katerim se je odpravila kraljeva pravica, da sme vlagati svoj veto proti sklepom parlamenta, ki se tičejo ustave. S tem je bila kralju vzeta vsa zakonodajna moč, ki je zdaj popolnoma osredotočena v parlamentu, tako da je kralj le še oseba ra representacijo. Ker pa so šle take dalekosežne reforme gladko, ne bi bil nihče mislil na to, da se pojavi opozicija reakcionarjev v liberalni stranki ravno pri vprašanju redov, ki je vendar tako podrejenega pomena, da se ne da niti v sanjah primerjati recimo z zakonom o enaki ženski volilni pravici. In vendar so nastale težave ravno zaradi redov. Desničarji so dobili pogum, ker se je nesloga pojavila v vladi, 'trije ministri so zahtevali, da se ohranijo redovi, češ, da mora kralju vendar ostati kakšna pravica, da ima celo republikanska Francija red častne legije in da so norveški redovi pristna narodna ustanova. Kljub temu je vlada predložila svoj načrt in v ustavnem odseku je bil sprejet. Ali tudi tukaj se je pokazala nesloga liberalne stranke. V zbornici pa je zakon padel. Zanj je glasovalo 74 poslancev, proti pa 47. Potrebna dvetretjinska večina ni bila dosežena, in sicer po zaslugi reak-cionarcev liberalne stranke. Njih 23 je glasovalo proti načrtu svoje vlade. Zadnja beseda še nikakor ni izrečena. Zdi se, da bo la zadeva pomagala, da se izčisti liberalna stranka. Ministrski predsednik Knudsen, kateremu se mora priznati demokratično mišljenje, vztraja na svojem načrtu in pod njegovim vplivom poslavlja liberalna stranka vprašanje redov na svoj program. Kdor se z njim ne strinja, nima prostora v stranki. Knudsen sam je prepričan, da bo stranka izgubila svoje desno krilo, četudi najbrže ne izstopijo vsi, na katere se zanašajo reakcionarci. Kajti tudi pri volitvah ne bodo mogli nastopiti kot liberalci, in težko je verjeti, da bodo volilci odobrili njih opozicijo. Če izstopijo, izgubi liberalna stranka večino, ki jo ima sedaj sama v parlamentu. Knudsen pa misli, da je njegov vladni načrt tak, da ga bodo lahko podpirali socialisti, s katerimi bi imel tudi po izstopu opozicionalccv večino. To bi bilo mogoče : seveda bi moralo postati zakonodajstvo la bamen bolj socialno kakor doslej. In to bi bil glavni dobiček razkola v liberalni stranki. Mogoče, je, da pride v zvezi s krizo stranke tudi do krize v ministrstvu. In tudi to bi bilo dobro, ker bi prišli takoj vsaj do enotne demokratičen vlade, ki seveda ne bo socialistična, ki pa bi vsaj napredni program lahko izvršila brez strahu, da se ji bodo metala iz lastnih vrst polena pred noge. Občevanje z otroci. «Palica novo mašo poje», pravi slovenski pregovor. Častitljivo starost ima že la pregovor in kar nič več se ne poda v moderno naziranje otroške vzgoje. Otrok je človek posebne vrste in težko je odrastlemu, da se vživi v otrokove misli, v otrokovo čuvstvanje. Le mati, ki resnično ljubi svoje dete, zainorc vsaj približno razumeti otrokovo notranje življenje. Nikdar ne smemo presojati otrokova dejanja, otrokove besede z enakim merilom kakor dejanja in besede odraslih. — Otrok ti razbije krožnik, skledo, kozarec. Škodo ti je napravil, ali trileten, štirileten otrok tega ne ve. Mati ali oče se vsled otrokove nerodnosti razjezita, udarita ga in mu začneta pridigovati, koliko da je veljala razbita reč. Kaj misliš, da bo otrok sedaj vedel, da je te oškodoval za nekaj grošev ? Ne, otrok ne ve, da morata oče ali mati trdo delati, da prislužita denar za obleko in hrano. Da dobiva hrano, lo se mu zdi tako naravno in samoposebi razumljivo kakor odraslemu to, da je dvakrat dva štiri. Od vsega odše-vanja ne bo ostalo otroku drugega v spominu kakor to, da je slišal trde besede, da so da zadeli jezni pogledi, da je bil tepen, a ne ve zakaj. Kako se vtisnejo otroku v srce dobre in prijazne besede, prav tako globoko tudi trde. In kadar se mu bo zopet primerila nerodnost, ne bo mislil najprej na lo, da je bapravil škodo, ampak s strahom bo čakal kazen. Strahovanje je pa najboljša vzgoja, da postane otrok neodkrilosrčen in lažnjiv. Če ve otrok, da ga čaka za vsak najmanjši pregrešek huda kazen, bo kmalu našel vsepolno izgovorov, s katerimi bo hotel prikrili svoje dejanje. Matere, ne s palico na otroka, če je kaj zakrivil, s tem le odvračate otroka od sebe. «I.epa beseda najde lepo mesto» in za otroka velja lo še prav posebno. Pred nekaj meseci je bila v časopisju vest, da je šestleten fantiček izvršil samomor. Grozna vest, strahotno dejanje — je vzkliknil marsikdo. In vzrok tega dejanja 1 Fantiča je njegov oče za vsako malenkost neusmiljeno pretepal. Tudi svojo ženo e pretepal. Zaradi tega je bil nekaj časa v zaporu. Ko se je vrnil iz zapora in fga je sinček zagledal, je stekel kar so ga nesle noge na most in skočil v vodo. Torej iz samega strahu pred vednim pretepanjem je deček končal življenje samovoljno. Koliko duševnih muk je moral pretrpeti fant, da je storil sklep — rajše umreti kakor pa še nadalje prenašati tako življenje. Kadarkoli boste segli po palici, da bi našvrkale svojega otroka, spomnite se šestletnega samomorilca. Jubilej lokomotive. Mnogo jubilejev se obhaja v naši dobi. Toda vkljub temu se je letos pozabilo na eno stvar, ki je vrednejša, da se je spominjamo, kot marsikatera druga. 13. tnnja"letošnjega letn je poteklo sto let, odkar se je v premogovniku AVhilam na Angleškem vporabljalo prvo lokomotivo za prevažanje premogovnih vozičkov. Iznajditelj tiste prvotne lokomotive je bil ravnatelj jame, Viljem Hedlcy. «Puf ing Billy» — tako se je imenovala lokomotiva — je 54 let opravljala svojo službo pri jami in sicer do leta 1867. Potem pa je prišla v South Kensington muzej v Londonu. Natančen posnetek te lokomotive je zveza nemških železniških uprav 1. 1906 podarila muzeju v Monakovu. «Puffing Billy» je svoječasno vlekla 12 do 16 naloženih premogovnih voz v hitrosti 8 kilometrov na uro. Ženska volilna pravica in razredni Inij. Ženstvose je sklicevalo dolgo časa pri svoji zahtevi po volilni pravici na prirodno pravo. Ker je ženska človek kakor mož, zato mora imeti ludi enake pravice. Mnogo je ljudi, od katerih nima družba nobene koristi, ker ne delajo za družbo. Človek, ki živi v brezdelju, ki ne pospešuje razvoj družbe, tak človek je za družbo brez vrednosti. Človek ne prinaša družbi koristi, ker je človek, ampak šele tedaj, kadar posveča svoje delo za prospeh človeštva. Ljudje, ki opirajo zahtevo pravic, na rojstvo in posest, kakor n. pr. plemstvo, drugim, ki nimajo lakih posebnosti, jih pa odrekajo, so cokle na poli človeštva k osvobojenju. Vsaka volilna pravica, ki ni splošna in enaka, je žalitev modernega pravnega čuvslvovanja. Delavstvo zahteva vedno in povsod enako, splošno volilno pravico. Zahteva po ženski volilni pravici je šele tedaj dobila stvarne podlago, ko so ženske spoznale, da ni ta zahteva njihova prirodna pravica, ampak da jo emejo zahtevati, ker delajo. Utopija in hre-penjenjc posameznih je bila nekoč ženska volilna prgvica, danes je bojni klic vesoljnega ženslva Vsaka žena, ki skrbi z lastnim delom za svoj obstanek, mora zahtevati volilno pravico. Z enako pravico hočejo žene tudi urediti svoje delovne razmere. Dokler ni žena navezana na lastni zaslužek, toliko časa ne občuti, kako slabe so delovne razmere. Nizka mezda, predolgi delovni čas, pomanjkljivo obrtno nadzorništvo, lo vse so stvari, ki jo naravnost ne zadenejo. Takrat šele spozna izkoriščanje in ponižanje dela, kadar trpi zaradi tega. Nekaj jo sili, da bi izprčtnenila te razmere, želja po izboljšanju postaja resnejša. Na v-Seh koncih in krajih se zadeva ob ozke meje razredne države in tedaj postane zrela za spoznanje. da je današnji družabni red povzročitelj teh razmer. Življenske skrbi, drago stanovanje, nezadostna obleka jo spominjajo vsak dan, da živi v razmerah, ki so za človeka nevredne. Kadar pride tako daleč v svojem spoznanju, tedaj se tudi vprašuje ; kako bi sc rešila iz takega položaja. To ve, da se mora porušiti trhla stavba današnjega razrednega gospodarstva, in da je treba zgraditi novo, krepkejšo stavbo. Kako bo ustvarila novi svet, kako se bo sama pripravila, da bo koristna članica nove družbe, to so skrbi zavedne žene. Spoznava, da je najprimernejše orožje v političnem in strokovnem boju politična in strokovna organizacija. Tega boja sc ne more uspešno udeleževati, dokler je brezpravna. Proletarska žena ne more ojačiti bojne vrste svojega razreda, dokler nima vpliva na državo. Pravico do stavkanja ima žena, volilne pravice nima. Njeno orožje za političen boj je topo, brez osli. Z ženskim bojem za volilno pravico dobiva razredni boj novo, krepko izpodbudo. V razredni boj vstopajo sveže vrste. Doslej enostranska vzgoja ženstva se izpolnjuje, spoznanje se budi. Žene so vstopile v delavske bojne vrste dela, ker je kapitalistična razvoj tudi nje potegnil v gospodarsko bedo. Priboriti si mora politične pravice, zmago svojega razreda mora pospeševati, ako hoče živeli v boljšem svetu. Najprej si morajo priboriti orožje, s katerim si bodo gladile pot, ki vodi k preobrazbi družbe. Boj za žensko volilno pravico je boj za osvoboditev delavskega razreda. Prva stavka delavk na Dunaju. Pred približno 20 leti so bile razmere v dunajskih predilnih in tkalnih tovarnah izdatno slabejše kakor so dandanes ; s tem seveda nočem reči, da so danes delavke zadovoljne z razmerami po tovarnah. Ko sem vstopila 1. 1892 v tovarno, 16 letno dekle, je trajal delovni čas od šestili zjutraj do sedmih zvečer. Delavke ,niso bile organizirane in so se zadovoljevale z mezdami po 1 K do 1 K 50 vin. na dan. Lehko si vsakdo misli, kakšno življenje da so imele delavke s temi krajcarji. Leta 1893 sem delala v tovarni, kjer je bilo približno 300 delavcev in žen zaposlenih, največ od teh ni zaslužilo več kakor po 7 K na leden. Saj je bila ena zahtev, ki smo jo. stavile pri prihodnji stavki, 8 kron tedenske mezde, .laz sem bila zavijalka v skladišču in sem dobivala sijajno mezdo — 10 kron na leden in sem bila ena od najboljše plačanih delavk. Čeprav ni bilo v naši tovarni o organizaciji niti govora, se mi je vendar posrečilo, da sem prepričala tovarišice o važnosti praznovanja 1. majnika in dosegle smo tudi, da je bil 1. maj prosto Samoposebi je umevno, da nismo prihodnji dan govorili v tovarni očemur drugem kakor o poteku majskega slavlja in med odmorom v veliki tovarniški dvorani sem skušala prepričati delavke, da bi s primerno organizacijo tudi razmere v tovarni lehko izboljšale. Med tem ko sem govorila, je prišel v dvorano gospodar naše tovarne. Opazila ga nisem niti jaz, niti moje poslušalke. Takoj na to sem bila odpuščena z dela. Ker sem delala čez uro. nisem odšla iz tovarne obenem z drugimi delavkami, ki so bile že vedele o mojem odpustu. Ker sem prišla v ulico, kjer so stanovali moji starši, sem z največjim začudenjem zapazila, da je pred hišnimi vrati policija, vrata pa da so zaprta. Precej veliko dvorišče je bilo pa napolnjeno z delavkami iz tovarne, ki so me pričakovale in burno klicale, da ne bodo mirno gledale moj °dpust. Nato sem stopila na tnalo in govorila in povedala dlcavkam in tovarišicam, da je to prav lepo od njih, če- ne vtaknejo mojega odpusta mirno v žep, vendar pa če že zastavkajo, naj zahtevajo še kaj več kakor le moj sprejem v tovarno. Kaj da naj zahtevamo, tega seveda vse skupaj nismo vedele, ampak stavkati smo hotele. Zedinile smo se le v toliko, da pridem prilmdnj dan (3. maja) v tovarno ; dotlej pa se bodo pomenile delavke o zahtevah in izvolile tudi one, ki naj tovarnarju izrazijo želje delavk. Jaz pa naj bi pod oknom čakala na uspeh. Vse so delavke izvršile ; zahteve pa — skrajšanje delovnega časa od 12 na 10 ur in moj sprejem — je tovarnar odklonil. In takoj tisti hip, ko so izvedele delavke tovarnarjev odgovor, so zapustile tovarno ! napol oblečene, bose, ker je bila v tovarni silna vročina, čez roke obleko, v roki cekarje z bornim kosilcem ali pa ročke za kavo, tako so odšle. Na bližnjem gostilniškem vrtuoso se delavke oblekle, jaz pa sem hitela k sodružici Dvoržakovi (Poppo vi), da ji sporočim izbruh stavke. Že popoldne je bil prvi shod na travniku v Meidlingu in temu shodu je sledilo še več drugih. Stavki so sc pridružile še delavke iz treh drugih tovarn, tako da je bilo čez nekaj dni 700 žen in deklet v stavki. Ker je bilo prvič, da so stavkale delavke, je zbujala ta stavka prav veliko pozornost; tudi meščansko časopisje je pisalo o stavki in tožilo, da «ščuvajo» sedaj že tudi delavke. Bile so tudi izjeme. Tako je poročal dopisnik angleškega meščanskega lista, «da iz-gledajo delavke, ki so stavkale 14 dni mnogo boljše na koncu stavke, ker so teh 14 dni, porabile v to, da so se navžile svežega zraka». To tudi ni bil čudež ! Kako naj bi izgledalc žene dobro, če so morale delati po 12 do 13 ur na dan in v sobanah, v katerih je bilo dostikrat do 54 stopinj vročine, ali pa v belilnici, ki je bila nasičena z apnenim vzduhom, ali v barvarnici, kjer so neznosni duhovi dihanje napravljali za muko. Ker je bilo delavstvo zelo solidarno, so dobivali stavkajoči takšne podpore, kakršne so bile mezde v tovarni, Stavkajoči niso hoteli odnehati od svojih zahtev, temveč so odločno vztrajali v svojem boju. In po 14 dnevnem boju smo dosegli izpolnitev sledečih zahtev: deseturni delovnik, tedenska minimalna mezda 8 kron, prost dan 1. maja in pri Ivrdki Hellcr, ki je bila mene odpustila, moj sprejem. Boj je torej končal z vspehom. Te vrstice smo posneli iz spominske knjige, ki so jo izdale nemško sodružice ob priliki 201etnega jubileja svojega gibanja. Koliko je človek star. Menda nobeno vprašanje moderne vede ni tako zanimivo kakor je vprašanje : kako dolgo že biva človek na zemlji P Na to vprašanje naravno ne more zanesljivo odgovoriti nobena stara pisana niti tiskana knjiga. Jedina knjiga za učenjake, ki iščejo odgovora na to vprašanje, so zemeljske plasti nazidane druga na drugo v milion in milionlclniin razvoju zemeljske skorje. Zemlja sama s svojimi neštetimi ostanki iz pradavnih dol) bo dala najzanesljivejši odgovor na to vprašanje. Neštete novejše najdbe okainenin (fosilijev) na mnogih krajih dokazujejo jasno o rastlinskem in živalskem življenju pred več milion leti. Tvorba ali formacija zemeljske površine je prešla nešte-vilne dobe živalskega in rastlinskega življenja. Bilioni živih bitij, ki so tekom milionov let polnili površje nase zemlje, so danes pretvorjeni v kamen, prsi in druge tvarine, katere vidimo vsak dan. Premog n. pr. ni nič drugega kakor listje in delila nekdanjih prapornatih rastlin, ki so se nakopičena več milionov let v zemlji pretvorila v to, kar danes vidimo in poznamo pod imenom premog. Predno je bila na zemlji tudi najmanjša raslimi in živalica, pretekla je dolga pradoba, ktera je brez dvoma trajala bilione in hilione let. (Bilion je milion milionov). V plasteh azioškega skalovja, ki je po tvornem procesu nastalo v tej dobi, ni nobenih okainenin, iz česar je sklepati, da v azo-iški dobi še ni bilo rastlinskega in živalskega življenja na zemlji. Zatem pridejo1— kakor se razdelili geologi — silurijška, devonijska premogova ali tretja doba, doba človeka, ktera še danes traja. Iz vse teli doli razen prve nahbjamo okamenine kot sledove ali mrtve toda najzanesljivejše priče nekdanjega življenja.. Devonijska doba je bilo zlata doba za živalstvo. Površje zemlje je bila tedaj napolnjeno s čudovitimi in obenem strašnimi živalmi ; v vročih jezerih in rekah valjalo se je brez broja ogromnih rib in dvoživk in na suhem je kar mrgolelo pošatnih reptilij, takozvanih dino-sarijev n>i salamandrov, ki so bili dolgi po 10 ževljev in še več in kojih tuljenje je bilo podobno gromu. Se danes mora vsakdo z grozo občudovati njih ogromne kostnjake v muzejih. Preteklo je spet milione let predno so te živali izginile, izumrle. Nastala je druga doba in pojavile so se,, kot potomke prejšnjih, druge živali, druge rastline. Potomec nekdanjih velikanskih salamandrov je današnji krokodil, zeleni kuščar ild. V globokih zemeljskih plasteh pa leže še danes okamenine živali in rastline iz minolih geoloških dob. In po teh okameninih ter legi in debelosti dotičnih plasti, v kterih se okamenine najdene, skušajo geologi (zemljoznanci) določiti starost dotične dobe in čas, ki je potekel od takrat do danes. Med vsemi okameninami, kar so jih izkopali do danes iz prvih treh zemeljskih dob, ni niti najmanjšega sledu o človeku. Prve sledove, opic in človeka nahajajo znanstveniki šele v začetku četrte ali naše dobe. Najstarejše lobanje sploh ne vedo ali bi jili pripisali človeku ali opici, ker skoro ni razločka : vendar najznamenitejši učenjaki so jedini, da med najprimitivnejšim človekom ni bolj razvitimi opisami ni dosti razlike. Najstarejši sled človeka je bil najden lansko leto na Angleškem. Po formaciji dotične zemeljske plasti, kjer so ležali ostanki, računajo učenjaki, da so ostanki tega človeka stari najmanj 200.000 let. Isto tako spričujejo ostale najdbe najstarejših ostankov človeka, da je preteklo najmanj 150.000 do 200.000 let, odkar se je iz tedanjega živalskega življenja izcimilo prvo misleče bitje na zemlji — človek. Najkonservativnejši učenjaki stavijo starost človeka na 100.000 lel. Vzemimo srednje število. Torej stopetdeset tisoč let. Kako majhna je ta doba v primeri z bilionsko starostjo naše zemlje — ali kako ogromna v primeri z majhno dobo, ki nam jo razodeva zgodovina človeštva — pičlo dobo 5000 ali 6000 let. Zadnja vojna na Balkanu, vojna med Srbi in Arnavti, kaže z najstrašnejšo jasnostjo, kako uničuje trajno vojno stanje vse človeške čute in izpreminja ljudi v živali. V poročilih o tern groznem klanju se neprenehoma ponavljajo stavki : «Toliko in toliko jih je nničenih» ; «ker se niso hoteli vdati, so bili pokončani do zadnjega moža» ; «pardona ne dajejo in ne sprejemajo«) .... Balkanske šege so sicer sploh nekoliko grobe : Albance opisujejo od nekdaj kot precej divje ljudi, ki tudi med sabo ne cenijo življenja prav visoko. Ali kljub temu ne bi bilo razumljivo tako divjanje, tako besno zaničevanje lujega in svojega življenja, če ne bi dolgotrajno prelivanje krvi, ki ga imenujejo vojno, hočeš nočeš demoraliziralo človeka in napravilo iz klanja perverzen užitek, od katerega bi isti ljudje v normalnih razmerah z gnusom bežali. Zato se morajo le s strahom in trepetom čitati vesti, ki govore o možnosti še četrte balkanske vojne, o blaznosti, ki hoče slepo iztrebiti balkanske narode sploh. V enem letu ne more dorasli toliko ljudi, da bi se iz njih sestavila nova armada. Še enkrat pognati na bojišče one, ki so že toliko pretrpeli, pa ne pomeni nič druzega kakor vedoma organizirati barbarsko raz-bojništvo. Kozole! v zraku. Letanje po zraku je za človeka še mlada umetnost. Razvija se pa nenavadno hitro. Seveda je tak napredek strašno drago plačan, kajti nobenega tehničnega izuma ne spremlja toliko nesreč kolikor človeško osvo-jevanje zraka. To je razumljivo, ker je zrak element, v katerem nima človek nobene možinosti, da bi se v njem obdržal sam, brez tehničnega pripomočka. Po zemlji se lahko hodi, če se ne vozi ali ne jaha ; v vodi človek lehko plava, če pade z ladje ali z mostu vanjo. V zraku pa je brez aparata izgubljen. Kljub izredni nevarnosti pa mika človeka ravno zrak tako, da vzlic skoraj' vsako danjim nesrečam nikdar ne zmanjka letalcev. Še več! Pogumni letalci niso več zadovoljni s tem. da jih nosi samolet tja, kamor sami hočejo, temveč delajo v zraku že najvratolomnejše eksperimente. Značilni sta dve vesti, ki prihajata obe z dne 5. t. m. V Marmande se je letalec Sivel, ko je hotel pristati na zemljo, strmoglavil s svojim aparatom iz višine 30 metrov na tla, pa si je razbil črepinjo in je kmalu nato umrl. Udeležil se je bil s svojim samoletom balkanske vojne in bil 25 let star. Druga vest iz mesta Buc pa pravi : Letalec Pegoud je danes letal celo minuto z glavo navzdol in se potem popolnoma obrnil. Nato se je zopet dvignil in je preobrnil v zraku šest kozolcev, Seveda to ni igra za kratek čas, ampak nevarni eksperimenti imajo služiti čim večji sigurnosti letalca in obvladanju aparata. Vršijo se sledeči shodi: Trst, dne 15, 16 in 17. oktobra se vrše v prostorih gostilne International*, pri Sv. Andreju (Via Gian Rinaldo Carli 10) shodi vlakospremlje-valnega osobja z važnim dnevnim redom. Pričetek shodov ob 8. uri zvečer. Trst: skupina I. 28. t m. občni zbor. Poročila o shodih. Tržič. — Dne 21. septembra pop. sc je vršil tukaj dobro obiskani občni zbor skup. železničarjev v Tržiču. Na dnevnem redu so bila poročila o delovanju odbora in raznoterosti. Tržaško tajništvo je zastopal sodr. Kopač. Poročali so sodrugi Zidarič, kot predsednik skupine in drugi. Poročilu odbora je sledila daljša zanimiva debata, v katero je posegel tudi tajnik sodr. Kopač. V nov odbor so bili izvoljeni sledeči sodrugi : Mozetič Izidor, predsednik ; Pavletič Evgen, podpredsednik ; Colič Fran, blagajnik; Calligaris Josip, zapisnikar ter v nadzorstvo : Lovša Anton in Sames Anton. Vse dopise v zadevi skupine je poslati na naslov predsednika sodr. Mozetič Izidor, prožnega vravnavalca v Tržiču, 21 (Primorsko). Gorica, južna žel. — Dne 27. septembra vršil se je jako dobro obiskani občni zbor podr. Gorica I. v rest. «Alla bella veduta». Na dnevnem redu je bilo : 1. Poročilo predsednika, tajnika in blagajnika ; 2. Volitev novega odbora ; 3. Raznoterosti. Predsednik sodr. Mozetič otvoril je občni zbor ob 8. uri zvečer in pozdravil navzoče sodruge. Pred prebodom k dnevnemu redu, spomnil je navzoče sodruge na umrle sodruge Nanut in Brumat, naj kar so se vsi zborovalci dvignili iz sedežev. Prešel je nato k prvi točki dnevnega reda. Opisal je z natančnostjo delovanje odbora tekom leta 1913, delovanje, ki je. doprineslo zaželjene vspelie. Obenem je poročal ludi o tajniškem delu, ker je bil tajnik skupine službeno zadržan. Spodbujal je nadalje navzoče na skupno solidarno delovanje v prid organizacije. Navedel je tudi vzroke, zaradi katerih se ni moglo razne zadeve povoljno rešiti. Po obširnem nadaljnem poročilu, o raznih drugih organizacijskih zadevali in po splošnem odobravanju navzočih, podal je besedo sodr. Valenčiču, ki je kot blagajničar poročal o denarnem prometu skupine in o številu članov v tekočem letu. Poročilo so sodrugi z vidno zadovoljnostjo vzeli na znanje. Vtis so imeli iz poročila sodr. Valenčiča, da je kot blagajnik svoj posel z izvan-redno natančnostjo in marljivostjo izvršil. Po natančnih poročilili odbornikov in pregledovalcev računov, podal se je staremu odboru absolutorij. Prešlo se je nato na drugo točko dnevnega reda. Na prelog sodr. Bertossi bili so soglasno izvoljeni v novi odbor podružnice Gorica I sledeči sodrugi : predsednik : Anton Mozetič; I. podpredsednik : .losi]) Gajšek ; II. podpredsednik : Ivan Calligaris ; I. blagajnik : Josip Bizjak ; II. blagajnik : Anton Marušič ; tajnik : Viktor Keršič, in za pregledovalce računov : Fran Tabaj, Ant. Bertossi in Angelo Bratuš. Za odbornike in namestnike, dodeljene odboru bili so izvoljeni sledeči sodrugi : Celestin Dominko, Ivan Bertossi, Josip Zavadler, Josip Rjavec, Josip Tabaj, Andrej Volčič, Peter Leban, Josip Nanut, Josip Bressan in Vinzenz Brumat. Po dovršeni volitvi zahvalil se je sodr. Mozetič za izkazano mu nadaljno zaupanje kot predsedniku in obenem priporočal novemu odboru in so-drugom marljivo in vstrajno delovanje v prid železniškega proletarijata. Pri zadnji točki dnevnega reda poročal je sodr. Kopač o položaju avstrijskih železničarjev, posebno pa o položaju južnih železničarjev zlasti z ozirom na nameravano sanacijo juž. železnice, katere uprava bo sedaj kaj rada vso sanacijo navalila nižjemu osbju na rame, kar se ji moraš seveda temeljito izaloviti, ako bode solidarnosti sodrugov na pravem mestu. Se posebej se je pečal tudi s početjem goriških narodnjakov katerim bi moral bili ta občni zbor na njihovo žalost jasen dokaz, da se pri nas trudijo zaman. Zaključil je svoj govor ob burnem odobravanju navzočih zborovalcev. Predsednik Mozetič je s primernimi besedami ob 11. uri zvečer zaključil dobro uspeli shod. Trst, prosta luka — skupina IV. Dne 6. oktobra t. 1. se je vršil v gosLilni «International>> naznanjeni občni zbor 'Skupine IV. Predsedoval je sodr. Perenič. O delovanju odbora sta poročala sodr. Gattol in Struclj. Železničarsko tajništvo je zastopal sodr. Golouh. Iz poročil posnemamo, da je imel odbor v dobi osem mesečnega delovanaj deset sej in dva shoda. Dohodkov je bilo 541.77 kron, izdatkov pa kron 475.43. Skupina ima torej 66.43 kron prebitka. Po končanih poročilih odbora je poročal sodr. Gattol v daljšem zanimivem govoru o delovanju delavskega odbora. Pojasnil je v poljudni lormi predloge, ki so jih odborniki stavili v prid osobja ter očrtal delo, ki pričakuje delavske odbornike, da se prisili železniško upravo, da uvažuje in izvede nujne potrebe državnih železničarjev. Za j njim je govoril sodr. Golouh, ki je opisal sedanji položaj osobja in pojasnil razne akcije, ki jih bode organizacija izvedla v prid železničarjev. Omenil je dogodke v parlamentu ter postopanje nacionalističnih veljakov, ki so vedno pripravljeni izdajati interese osobja. Poživljal je sodruge, da naj neumorno delajo za ojačenje organizacije. V novi odbor so bili izvoljeni sledeči sodrugi: Gattol Ignac, prdesednik ; Perenič Bernard, podpredsednik ; Weingarl Josip, zapisnikar; Miklavčič Georg, namestnik zapisnikarja; Struclj Simon, blagajnik ; Sedmak Ivan, blagajniški namestnik ; Urschitz Georg, knjižničar, Sestan Rudolf, namestnik knjižničarja ; Nadzorovalci : Krištof Josip in Fuk Anton ; zapisnika Schwagelj Friderik in Čepin Josip. Vse dopise na skupino IV je poslati na sledeči naslov : Gattol Ignac, Trst, Grel ta Serba-toio 123. Trst I. — V petek 10. t. m. zvečer se je vršil v veliki dvorani Delavskega doma sijajno obiskani shod delavcev južne železnice. Na dnevnem redu je bilo poročilo o akciji izvedeni v prid osobja. Shodu je predsedoval sodr. Žnideršič. Poročal je ob napeti pozornosti poslušalcev predsednik skupine južnih železničarjev sodr. Bahun. Raztolmačil je vse važne pridobitve delavcev, ki so si potom tega gibanja znatno zboljšali njih delovne in plačilne razmere. Važno poročilo, ki pojasnjuje točko za točko pomembna zboljšanja objavimo dobesedno v prihodnji številki lista. Gibanje južnih železničarjev v Trstu je doseglo popolnoma svoj namen. Delavci so zmagali Rešena so bili povoljno iii v kratkem času vse zahteve, izvzemši ene — za rešitev katere je akcija že v teku in ki bode najbrže še v kratkem ugodno rešena. Bolj sijajnega uspeha ni bilo pričakovati. Koliko koristi delavstvu močna razredna organizacija nam zgovorno pove že to gibanje samo. Opravičeno je poudarjal sodr. Bahun, da je uprava južne železnice ugodila zahtevam osobja, ker je vedela, da ima pred seboj maso zavednih, trdno organiziranih socialističnih delavcev. Potom delavske organizacije, ki jih uči solidarnosti in vztrajnosti v boju, so južni želeničarji še enkrat dejansko zmagali. Na tako popolni uspeh njih organizacije, smejo biti opravičeno ponosni. Za poročevalcem so govorili ob burnim pritrjevanjem navzočih še sodrugi Golouh, Klinc, F' e r r i in drugi. Shod je dajal po številu in razpoloženju posluževalcev pravo sliko odkritega navdušenja delavcev za njih pomembni uspeh. Iz organizacije. Vsem članom ter vodstvam skupin in vpla- 1 čevalnicam. Opozarjamo ponovno vse blagajnike skupin in posamezne zaupnike, da se ne sme sprejeti nobenega doplačila od članov, ki so zaostali s plačevanjem prispevkov posmrtninskemu skladu nad tri mesece. 1 Člani, ki pripadajo podpornemu skladu in ki so zaostali s plačevanjem prispevkov nad tri mesece, morajo društvu na novo pristopiti. Ker gre pri izplačevanju posmrtnine za večje svote, mora centralno vodstvo priporočati največjo točnost. Zaostali člani imajo pripisovati eventualno škodo le svoji netočnosti. Blagajniki imajo odračunati centralni upravi prispevke za predidoči mesec točno 10 vsakega meseca, da bo omogočena pravilna podelitev članskih pravic. Vsebina številke 10 — 1. oktobra 1913. Članki: Zakonito varstvo železničarjev. Nacionalistična metoda. Saniranje južne železnice Zapisnik sej sekcije poduradnikov. Zapisnik seje personalne komisije južne železnice. Konferenca čuvajev južne železnice. Brez tuje pomoči. Konferenca tržaškega tajništva. Impozantna manifestacija tržaških železničarjev. Posebni pojmi. Predpisi za prometno službo. Dopisi: Velika nesreča zabranjena na postaji Pragersko. Celje, Kanal, Nabrežina, Gorica — južna železnica, Sv. Lucija, Ljubljana, juž. Kolodvor, Batuje. Domače vesti: Sadna razstava, Trst juž. železnica. Lokalni zaupniški odbor. Raznoterosti.: Stoletje otroka. Naznanila tajništva. Iz organizacije. Zadružništvo. DELAVSKE ZADRUGE ZA TRST, ISTRO IN FURLANIJO vpisana znrinnfa z omejenim poroštvom. X zadružno leto. Članov 8622 MESEČNI RAČUN Razpeenno ltlac|o : Zadružna doba 1912-1913 1913-1914 le proti znamkam skupno julij ........Kr. 117.755.85 Kr. 261.590.36 avgust ........ « 122.047.42 « 280.064.71 Kr. 239.803.27 Kr. 541.655.06 Od 1. julija 1913 do 31. avgusta 1913 razdelilo se je podpor v slučajih bolezni ter vdovam in sirotam vmrlih članov za kron 2355.03. Od 1. julija 1913 do 31. avgusta 1913 se je izdalo na dividendah kron 50.47. Skupna vsota skladišča oblek : od 1. julija 1913 do 31. avgusta 1913. Oddelki konfekcija.........Kr. 17.937.13 « manufaktura .... « 17.995.95 « obuvala ............. « 16.154.99 « pokrivala............ « 4.701.55 Kr. 56.789.62 V Trstu , 31. avgusta 1913. ?ozor sodrug 1 Slovenski železničar, ki se zanima za socialno vprašanje sploh, za delavsko gibanje za politične in gospodarske boje našega časa, ža mišljenje in stremljenje delavskega ljudstva, naj naroči strankino glasilo ,.Z AR J A“ ki izhaja vsak dan ob polu 11. dopoldne in stane naročnina celoletna.............................K 21-60 polletna............................... 1080 četrtletna.............................. 540 mesečna..................................„180 za inozemstvo celoletno . . . „ 36’— in sicer s pošiljanjem na dom ali po pošti. Naročnino je pošiljati naprej. Posamezna številka 8 vin. v administraciji in tobakamah. Vsak zaveden železničar bi moral biti naročen na „ZARJO“. Naročnina, se pošilja pod naslovom: Uprav-ništvo „ZARJE“ v Ljubljani. Kavarna Unione - Trst Ulica Caserma in ulica Torre Bianca Napitnina je odpravljena Velika zbirka političnih in leposlovnih revij in časnikov v vseh jezikih. Izdajatelj in odgovorni urodmk Josip K o pa A Tulca L. Herrmunsi orfer v Trstu