188 ZAPISKI SLO VE N IS TIC NA PRIZADEVANJA MARIE FRANCISCE DE CASTRO GIL Šele sedaj nam je prišel do rok separat razprave ;Poesia eslovena«, ki jo je v 19.—20. zvezku madridske »Revista de Literatura« leta 1956 priobčila Maria Francisca de Castro Gil- Separat je izšel kot posebna izdaja v 25 nume-riranih izvodih. 24 strani v 8" obsegajoča razprava je prvi v španskem revialnem tisku objavljeni oris slovenske poezije in je že zaradi tega vreden iiaše pozornosti, četudi ga z nekajletno zamudo vključujemo v našo kulturno kroniko. Avtorica poudarja takoj v začetku, da sta slovenski narod in njegova literatura v Španiji kaj malo znana ali celo neznana. Kot prvi pojav spoznavanja omenja, da so v juniju leta 1950 recitirali v Circulo Medina nekatere njene prevode iz slovenske poezije. Nato označuje avtorica v najsplošnejših obrisih geografski položaj in zgodovinski razvoj Slovencev, piše o naši ljudski poeziji, katere lirizem in melos zello hvali, omenja kot primer slovensko-španskih stikov v davni preteklosti pesem o Lepi Vidi (tu pogrešamo vsaj omembo večjih prevodov iz španske književnosti: ta del slovenskih hispanic ni ravno neznaten in pričuje o neposrednem in živem zanimanju za španski jezik in literaturo), nato pa prehaja k orisu razvoja slovenske poezije o:) Valentina Vodnika dalje. Predvsem se seveda zaustavlja pri Prešernu, v katerem vidi največji vrh slovenske vezane besede. Po kratki karakteristiki njegovega življenja in dela navaja svoj prevod Magistrala Sonetnega venca, ki se končuje v Cervantesovem jeziku takole: Son palldas sus flores medio secas, pero a la, luz elemente de tus ojos floreceran las mas alegres rosas. V nadaljnjem omenja nekoliko podrobneje Stritarja in citira v celoti prevod njegove eligije »Na Jenkovem grobu«, nato pa se še dalje mudi pri Simonu Jenku, ki spominja avtorico na njegovega španskega sodobnika in pesniškega vrstnika Beccjuera. Nekoliko moti nesorazmerje med Stritarjem in Jenkom z ene in Prešernom z druge strani. Dobro je prikazan tudi Fran Levstik, čigar jjoezijo predstavlja s celotnim prevodom »Ubežnega kralja«. Tudi Gregorčič, »ruisenor de Goriška«, je dobil precej obilen delež s prevodom pesmi »Soči«; avtorico vežejo s Sočo in Gregorčičem tudi osebni spomini. Precej prostora je odmerila Aškercu in ga predstavila s prevodoma pesmi »Znamenja na nebu« iz »Stare pravde« in »Mejnik«, izmed katerih se mi zdi zlasti drugi posebno srečen. Nato prihaja na vrsto naša moderna, pri čemer je iz Cankarjeve »Erotike« prevedena ena pesem, dve predstavljata Ketteja, tri Murna in štiri Otona Župančiča. Med slednjimi sta dve pesmi iz cikla »Manom J. Murna-Aleksan-drova«, iz katere nam zaradi pomanjkanja rime (in prevajalka je zvesta navadi večine romanskih prevajalcev, da dajejo rimane stihe brez rim) zazvene bolj medlo: Alondras, campos, flores, era vuestro poeta ... Z Župančičem, »enim najboljših slovenskih pesnikov«, končuje Maria Francisca de Castro Gil svoj pregled slovenske poezije od Prešerna do Župančiča. Nato pravi, da je slovenska literatura, zlasti še poezija, ki jo je sicer najteže prevajati, znana po vsem svetu ter omenja angleško izdajo Prešerna, Salvinijevo antologijo in francoske prevode Vena Pilona. Zelo razveseljiva je napoved ob koncu razprave: da so namreč v razpravi citirani prevodi del antologije slovenske poezije v španščini, ki jo pripravlja Maria Francisca de Castro Gil. Po primerih, ki smo jih spoznali, si lahko obetamo, da bo ta antologija dostojno predstavljala našo vezano besedo in tako prinesla v domovino A. Machade. Gareie Lorce in drugih španstkih poetov najčistejše izraze slovenske duševnosti. Če v zvezi s tem omenimo še izbor iz poezije Otona Župančiča, ki ga je pripravil v Ljubljani živeči španski pesnik Perona in ki samo čaka založnika, tedaj lahko — za sedaj zgolj kronistično — ugotovimo nepričakovan porast slovenic v kastelanščini. Mariji Francisci de Castro Gil, ki nas je tako> prijetno presenetila s svojim pionirskim uvodom v slovensko poezijo, pa smo dolžni hvalo in priznanje za njena slovenistična prizadevanja. B. B. 189