Nekaj besed v razgovoru z Milo Kačič
IGRA IN VERZI
Z Milo Kačič, drarasko igralko, ki je naj-brže ni potrebno posebej predstavljati, smo se pogovarjali v Piranu, kjer preživlja poletje.
Koliko časa ste že upokojena?
»Mislim, da je pretekJo že dvanajst let. Ta-krat so se mi natorala leta za »penzijon«, v ospredju pa je bilo tudi vprašanje prevelikega števila žensk v igralskem ansamblu. To vpra-šanje, Tcot mi je znano, je še vedno v ospredju in če računate, da je letno v teatru šest pre-mier, igralk pa dvajset ali čez, dela torej ni vednp za vse.«
Večkrat vas vidimo, oziroma poslušamo na televiziji in radiu, pa vseeno se mi zdi, da bi vas radi še večkrat?
»Na filmu, televiziji in na radiu sodelujem pač tolikokrat, kolikokrat sem povabljena. Za-kaj ne sodelujem več, tega ne sprašujte mene, vprašajte napriraer tiste na TV!«
Koliko vlog ste odigrali v gledališču, ali ste sl jih kdaj tudi lahko zbirali in all je ostala katera od tistih, ki ste si jih želeli igrati, neodigrana?
»Vlog nisem nikoli štela. Ko sem leta 1976 praznovala 30 let odrskega dela, so izračunali, da sem do takrat nastopila v 4.000 predstavah. To najbrže ni malo. Nobene vloge si nisem ni-koli izbirala, pač nisem imela nobene možnosti. O teni, katera vloga je bila moja neuresničena želja, pa he bi želela govoriti, saj je od tedaj že precej dolgo.«
Kako pa sprejemate svoje vloge na filmu in televiziji?
»Tudi teh nastopov je bilo precej. Predvsem rada se spominjam nekaterih filmskih, še po-sebej pa vloge v filmu »To so gadje«, za katero sem piejela tudi zlaSo areno za najboljšo stran-sko vlogo. No, sicer pa naj še povem, da sebe na 'televiziji oziroma filmu nikoli ne gledam. Zakaj? Je pač tako.«
Še obiskujete gledališče, kako gledati na sedanje uprizoritve?
»O, imam pripombe. Prvo kar me slrašan-sko moti je to, zafcaj sedaj v gledaliiščih tako »rjovejo« — mislim na tisto vpitje med ce-lotno predstavo, ne tisto, kar vloga sicerzahte-va, drugo pa tisto večno slačenje, kar po moje tudi ni vedno na mestu.«
Zaradi odigranih vlog, ki jih odlikujejo hu-morne a življenjske resnice, vas Ijudje radi gledajo. Kako pav vsakdanjem življenju?
»Vesela sem srečanj z ljudmi, nemalokrat me ustavijo, kaj vprašajo — predvsem starejši, tisti iz moje generacije, no pa tudi otroci me pokličejo. Ti so tako prisrčni.«
Vi pišete tudi pesmi in z uspehom ste jih nekaj tudl že izdali?
»Res je. Pisati sem pričela nekako s šest-najstirai leti, intenzivneje pa po vojni. Sloven-
skemu knjižnerau zavodu sem prve pesmi po-slala v objavo leta 1947, objavljene pa so bile leta 1951. Bile so to Ijubezenske in meditativne pesmi. No, čez deset let je izšla pri Caivkarjevi založbi zbirka Neodposlanih pesmi, ki so bile 1974. leta ponatisnjene. Tretja zbirka pesmi (iz-bor najboljših pesmi iz dosedanjih abirk in nekaj novih zraven) pa sedaj čaka na iadajo.«
Janja Domitrovič