Katolišk cerkven lisi. Danic« izhaja vsak petek na celi poli, in vel j A po pošti z» celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr.. za »eter! leta 1 gld. 1f kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr„ za četert leta 90 kr., ako zaden* t;, praznil, izide Danica dan poprej. Tečaj XXII. V Ljubljani 17. grudna 1869.___lAsi 51. Občni cerkveni zbor. Nekoliko jasnega in lahkega poduka o cerkvenem zboru (po Segur u) bode gotovo zdaj o pravem času in na pravem mestu. Vsak bode lahko previdil iz teh verstic, kako imenitno, častitljivo, pa tudi koristno je to opravilo Kristusove cerkve. Kaj je cerkveni zbor. Beseda zbor ima pomen družbe. Cerkveni zbor je družba škofov, ki se po določenih od cerkve predpisanih pravilih zbero, da se pogovore o verskih zadevah. Na taki način se zbrani škofje posvetujejo o naj težavnejših zadevah, pripovedujejo si sad svojih skušinj, svoje vednosti in gorečnosti, in sklepajo potem reči, ki se jim za blagor narodov zdijo koristne. Toraj ni nič bolj naravnega, pametnega in dobrega, kakor taki zbor. Ako je dovoljeno za vsako navadno reč se zbirati in sklepati, zakaj bi neki škofje o naj važnejših rečeh, ki se tičejo Božje časti in človeškega zveličanja, zborovati in sklepati ne smeli? To je pa tudi prav katoliško, kajti cerkev je, kakor že ime kaže, velik zbor, velika duhovna zveza. So pa tri verste cerkvenih zborov, namreč deželni cerkveni zbor, kadar škofje ene dežele pod predsed-ništvom svojega nadškofa ali metropolita zborujejo, narodni, kadar se snidejo nadškofie in škofje celega kraljestva ali cesarstva pod predsedništvom papeževega poslane?: in občni ali vesoljni cerkveni zbor, kadar se posvi ajejo škofje pod predsedništvom papeževim ali njegovin. namestnikom. Kaj je potrebno, da je zbor občni? Imenuje se občni ali vesoljni zbor zavoljo tega, ker papež kot glava vesoljne cerkve vse škofe celega sveta skličejo. Da je zbor občni, potreba je naj poprej, da ga skliče tisti, ki je poglavar vsih Škofov, namreč rimski papež, namestnik Jezusa Kristusa, glava in pastir katoliške cerkve, škof vsih škofov in naslednik sv. Petra, pervaka aposteljnov. Papež slovesno s pismom vse škofe pokliče v zbor. Drugič, morajo zboru predsedovati papež sami v lastni osebi, ali pa namestovani biti po enein ali več poslancih, ktere nalašč v to imenujejo. Papež sami imajo pravico temu zboru predsedovati, kakor imajo tudi sami pravico ga sklicati. Tretjič, vsi škofje morajo na zbor poklicani biti, kakor sodniki in učeniki verskih reči, imajo pravico razsojevati v vsih rečeh, ktere se tičejo blagra vernega ljudstva. Treba pa je, da se o tem pogovorijo z naj višim pastirjem. Akoravno pa je potrebno, da se vsi škofje k občnemu cerkvenemu zboru skličejo, ni zavolj tega tudi potrebno, da bi vsi prišli. Mogoče jc, da jih je mnogo iz tehtnih vzrokov zaderžanih. Bile so seje občnega cerkvenega zbora tridentinskega, pri kterih je le petintrideset Škotov okoli papeževega poslanca sedelo, in vendar je bil zbor občni. Tedaj po številu nazočih škofov se ne določuje, ali je zbor občni, ali ne. Poslednjič je treba, da zbor postane občni, da papež vse sklepe pregledajo in odobrijo ; poprej je vse le postavni načert. Papežev podpis še le dodeli takim sklepom postavno veljavnost. Tedaj je k splošnjemu zboru potreba: papeževega povabila, povabilo mora priti do vsih škofov sveta; predsedovati morajo papež sami, ali pa njihovi poslanci, in papež morajo sklepe poterditi. Ako spolni zbor te pogoje, je občni, ako se pa tudi le en sam pogoj pogreša, zbor ni druzega, kakor družba ali shod škofov, pa sklepi ne vežejo v vesti. Ali so občni cerkveni zbori potrebni; in ali je papež zavezan, da cerkev vlada, vse škofe k zboru poklicati. Papež postavno niso prisiljeni škofov k zboru sklicati, in občni zbor za vladanje cerkve ni neogibno potreben. Vendar je pa gotovo, da je Jezus Kristus hotel, naj cerkveni zbori bodo naj pripravniši sredstvo cerkev vladati, naj bodo gotova zmaga vere, in zatiranje zmot. Navadno in redno vladanje cerkve je v tem. da se zveršuje naj visi oblast, da so papež nezmotljivi , kakor učenik in pastir vesoljne cerkve, in da škofje svoje cerkve ali škofije vladajo. Vendar pa, akoravno ni neogibno potrebno, zamore prav koristno biti za vero, ako poglavar sv. cerkve po nenavadnem načinu pokliče svoje častitljive brate, Škote, da sc pomenijo o pripravnih sredstvih vero braniti, zmote trebiti, versko življenje ohraniti, razvade odpravljati, pobožnost množiti in duhovne in vernike posvečevati. Ako papež mislijo, da bo tako popolno sredstvo v zveličanje duš koristilo, skličejo občni cerkveni zbor in vsi škofje so v vesti zavezani ubogati. Ako niso v resnici zaderžani, morajo sc na kraj podati, kamor je zbor sklican , in odločeni dan se slovesno občni zbor prične. Tedaj je občni cerkveni zbor po svojem bistvu posebno ali nenavadno, izredno sredstvo cerkev vladati. Kavno tako je, kakor se poglavitne glave velike rodovine zberejo, kadar gre posvetovati se o kaki posebno važni reči, ali naj se, postavim, kaka nevarnost odverne, ali čast in življenje kteremu iz družine reši, ali kaj enacega. Zakaj pa papež Pij IX v sedanjem času občni ccrkvcni zbor sklicujejo? Zavoljo tega, ker po sv. Duhu razsvitljeni sprevi- ttijo kakor glava cerkve, daje prav koristno to zdaj storiti. In zakaj tako mislijo? Tega ne razumeti, je treba, da je slep , gluh in nevedoč za vse, kar se na svetu gudi. Od kar je bil poslednji cerkveni zbor, tedaj za tristo let, namnožile so se nevarnosti, ki cerkvi prete, iz raznih vzrokov, kterih drugi od druzega je bolj narobe. Na novo oživljene neverske načela o vednosti, umetnosti in politiki so postavile v keršansko družino neke vodila, ki družinsko življenje vsaki dan bolj spodkopavajo. Tisučere in tisučere verske protcstanške ločine z vsemi svojimi bedarijami o prostem preiska-vanji so skoraj po vsi Kvropi kerščanstvo prekucnile, po Ameriki, Aziji in po drugih krajih pa okužile. Upor z<»per cerkev učinil je politične prekucije. Ljudovodstvo, ter upor narodov zoper postavne vladarje, je enako postalo cezarizmu, to se pravi, da imajo vladarstva moč vzdigniti se zoper Jezusove postave in sv. cerkev. Od tod izhajajo taki) strašne homatije v celoti kerščanstva, kajti veljavo vladarjem in prostost narodom branil je z enako mero cerkveni vpliv. Vpliv pa je nehal, in od tod resne nerodnosti, ki so nevarne duši in telesu, in vsemu temu se mora cerkcv zoperstavljati. Dalje bil je janzenizem s svojo hinavščino in zvijačo, ki je po večih katoliških krajih pravo pobožno^ omajal. Nastal je ga l i k an i z e m , ki je razmere med cerkvijo in deržavo, pa tudi med škofi in rimskim stolom napak razkladal in tako temelj stavil razkolništvu in drugim nezgodam. Naposled je prišla še prekucija ali revolucija, ki taji vso veljavo cerkve, ki prederzno človeka od Boga, pamet od vere, družino od cerkve in zemljo od nebes loči. Ta prekucija želi vso Kvropo in celi katoliški svet predrugačiti, to se pravi prekucniti, ker vničuje vse, kar je prej veljavo imelo, razdira vse iredbe in vso preteklost; na mesto tega pa stavi to, kar imenuje novi svet brez Boga, brez vere in brez cerkve Ta prekucija ima svoje gnjezdo v skrivnih družbah, prav posebno med prostorna v ta rji, ki so /e skoraj celi svet zapletli v mrežo zmot, zarot in bogokletstva. Glede na te nevarnosti, glede na revolucionarno povndenj, ki dan za dnevom narašča in žuga vse potopiti, glede na tajenje naj jasniših in naj bol) prostih načel, gledr na nevarnosti, ki pretijo vernikom, da ne zabredejo v zmote, pri občni zmešnjavi v zapopadku, kaj je veljava in prostost, je naj vikši pastir previdil, da je nenavadnega sredstva ne gibno potreba dušam in občnemu blagru. In ker soparica in železnica tako dobro služite vse Škote celega sveta precej lahko združiti , se i.i mudil vse svoje častitljive brate, škote, k občnemu zboru sklicati , iu S. dan dee. leta 186'J za to odločiti. To je tedaj, zakaj veliki sveti papež Pij IX občni cerkveni zbor skličejo, in ne gledajo na prekucije, voj-skne pravljice, in se ne zmenijo za neprijaznost več vlad, pa tudi stroškov se ne bojijo, kteri bodo pri ta-kem početji gotovo veliki. (Dalje nasl.) Ce rtiče iz življenja »v. Očeta Pi/a II (Spiauje A. Zakotkurjov.) VII. Pij IX, sijajni zgled pravega vladarja. (Dalje.) Grede nedavno iz samostana oo. Trapistov ukažejo kočijažu se pri cerkvi sv. Pavla ustaviti, da grejo notri molit. Na pragu je stala prav uborno oblečena ženska z detetom v naročji. Spremljcvavci jo hočejo odstraniti. Toda Pij berž velijo: „Pustite mi pri miru ubogo ženo, sej nam ni na poti, če hočemo v cerkev." Pridši do vrat se obernejo proti ženski , vzamejo njeno dete v naročje, ga nekoliko pestovaje vprašajo: „Kje so tvoja mati?" Žena odgovori: „Dete je moje." — ,,Kje je njegov oče," vprašajo dalje. „Bolan je, zelo bolan," odgovori mati. Papež ji dajo dete nazaj in z detetom vred bogato milošnjo, zraven pa še naročijo svojemu strežaju, naj preskerbi bolniku zdravnika in zdravil. — Kadar obiščejo kak vstav za otroke ali male šole, jih precej tako gosto obstopi nedolžna mladina, da ne morejo ne naprej ne nazaj, in se je bati, da bi jim obleke nestergali; vse prigovarjanje učiteljev je zastonj. Zdaj se pogovarjajo z enim zdaj z drugim, pa kar na enkrat začnejo vsi kričati, in Pij viditi, da tako se ne morejo porazumeti, se nasmejajo in namesti odgovora jih blagoslovijo. Ko leta lt<68 obiščejo benediktine na Aventinu, naletijo ravno na šolarje. Vsi veseli jim letijo naproti in eden izmed njih se prederzne jih prositi, naj bi ga naredili za kardinala. Sv. Oče ga primejo za roko in ga rahlo po licih pobožikajo , rekoč: „Kako, sej si še premajhen, ljubček moj! Le pred še prav priden bodi, potem bodemo že vidili, kaj se bo dalo še s tebe napraviti." — Ali to ni prav tako, kakor bi nebeškega prijatla otrok Jezusa vidili med malimi i Trije veči dijaki iz „rimske kolegije" grede s sprehoda domu srečajo papeževo kočijo, ki se nenadoma izza vogala prikaže. Ko bi trenil, pokleknejo, vsi trije in sprejmejo „pie ac devote" — spodobno in pobožno — papežev blagoslov. Čeravno si ni nobeden upal natančneje pogledati, se jim je vendar dozdevalo, da so jim Pij IX z roko pomigali, češ, da naj gredo bliže. Še enkrat pogledajo za njimi in res sv. Oče jih kličejc — toda voz prehitro zderdra, ker je že blizo doma. To ti je bilo zdaj posvetovanje, kaj jim je storiti? — Slednjič vendar enoglasno sklenejo, da pojdejo vsi trije v papeževo palačo zvedit, so li papež res želeli z njimi govoriti. Komaj pregovorijo stražo, da jim dovoli vhod in niso se goljufali: sv. Oče so res hoteli ž njimi govoriti. Z dobro voljnim smehljanjem jih Pij IX sprejmo in ogovorijo: „Se mi zdi da pridete od sprehoda." „Da, sv. OČe." — ,,Ako se ne motim, vas pustijo vselej po tri skupaj izhajati. Pa povejte mi," nekako skrivnostno pristavijo, „smetc tudi včasi štirje biti skupaj?" — ,,Sv. Oče. o to se tudi zgodi." — ,,Dobro tedaj! danes morate iti štirje skup domu. A četerti tovarš, ki ga vam hočem pridružiti, ne zna hoditi; ga boste morali toraj nesti." Keksi to, stopijo v stransko sobo in kmali prineso podobo zveličanega Janeza Berhmansa: ,,To je vaš novi tovarš." Zahvalivši se že hočejo oditi, pa Pij IX jih Še ustavijo, rekoč: „Če se ne motim, ste vi raodroslovci; ta podoba je tedaj za vas. Zdaj bi bili pa bogoslovci zavistni, ko bi njim nič ne dal. Nate, tale naj bo pa za nje," in dajo jim še eno podobo. Koliko veselje je bilo doma, mi ni treba praviti. — Večkrat gledajo tudi delavce na polji, jih prijazno ogovarjajo, poprašujejo to in ono. Neki dan vidijo na samotni poti dečka, ki je nesel težko butaro derv na rami. Papež ga pokličejo bliže in uiu reko breme odložiti. Sprašujejo ga, iz ktere duhovnije je, prepričajo se, da za svojo starost je v verskih resnicah dovelj pod-učen , ga pohvalijo in mu podarijo nekoliko zlatov za uboge starše. — Proti koncu mesca avgusta 1. 1867, ko je kolera posebno hudo razsajala, se grejo Pij IX neki dan peš sprehajat. Med potoma vidijo pred vrati neke kerčme krog mize družino, ki je kumare jedla; po policijskem ukazu so bile namreč prepovedane zavolj bolezni. — Sv. Oče gredo bliže in vprašajo prelomljevavce postave: „Otroci, ali nimate nič druzega jesti? Sej pač veste, da vam je ta jed ostro prepovedana!" — „Kes je, sv. Oče", odgovorijo v veliki zadregi; „pa bodite tako dobri in blagoslovite te kumare, in nikakor nam ne bodo škodovale." — „V takem primeru bi vas le za zadnjo uro blagoslovil," jih zavernejo Pij IX, in zdajci pokličejo svojega strežaja, mu reko kumare preč vreči in za drugo zdravejšo jed plačati, ter gredo svojo pot dalje. Pij IX so dobrotljivi tudi do ljudi druge vere. — Spomladi 1. 1808 so se Pij IX sami sprehajali po vatikanskih sobanah, ker zunaj ni bilo primerno zavoljo gerdega vremena. V eni sobi zapazijo mladenča, ki je ves zamaknjen stermel pred imenitno sliko neumerlega »imetnika Rataela, da se kar nič ni ganil. Prav tiho hočejo iti papež memo, da bi ga ne zmotili; pa vendar sliši neko šumljanje in naglo se oberne ter globoko se prikloni, ko zagleda pred seboj starčeka v beli obleki. Pij IX na mah spoznajo, da je mladeneč bistrega in umetniškega uma, zato ga prijazno vprašajo: „Ste vi malar, moj sin V" - „Sem, sv. Oče, vsaj bil bi rad enkrat." — „Berž ko ne ste se prišli les v Rim učit." — „Tako je , sv. oče." — Brez dvorabe ste učenec naše malarske akademije?" — „Oh ne, žalibog, nisem." — „Pa imate posebej kakega učenika?" — »Ne, tudi ne, sem prereven; jaz študiram na svojo roko in sem si Rataela za zgled izbral." — „Ze prav, moj sin, pa pojdite v akademijo; ali hočete? Bom jaz preskerbel, kar bo treba." — „0 sv. Oče, kako ..." — „Ni potreba zahvale." — „Pa sv. Oče, ne veste, da sem..." — „Le govorite," pravijo Pij dobrotljivo, ,,kaj vam je na sercu?" — „.Jaz sern protestant." — ,,Zato ni akademiji nič mar," rečejo sv. Oče, in od tedaj se uči Juri Johnson na papeževe stroške v rimski akademiji, in viditi je, da bede čast delal svojemu dobrotniku. Povsod tedaj, doma in zunaj, na prestolu sv. Petra in o prostih urah pod milim nebom, so Pij IX ne le učitelj resnice, ampak dobrote, modrosti in čednosti ter ginljiv in vabljiv zgled sv. življenja, tolažba svojih otrok. — In ko se mecl tem večer približa ter zvonovi veko-vitega mesta „Ave Maria" zadonijo, pokleknejo sv. Oče, oče vesoljnega kerščanstva , molijo s svojimi angeljevo češčenje in žalostni psalem „de profundis" za vse vernike, ki so se ta dan iz sveta ločili. Kako veličasten pogled! Potem se pa spet začne posel: predlagajo se sv. Očetu za podpis pisma, ki zadevajo ves kerščanski svet ali pa samo cerkveno deržavo. To terpi do desetih ali enajstih zvečer. Potem še le vžijejo utrudeni starček svojo zmerno večerjico, molijo jutranjice za prihoduji dan, opravijo svoje zvečerno branje, molitev in premišljevanje. Ne morem si kaj, da ne bi tu povedal, kaj Pij IX naj raji bero, kajti ta reč je važna za vsacega človeka, toliko bolj za naj višega glavarja, zakaj v obče se lahko reče, da, kar človek rad prebira, tacega duha je: knjiga je naš prijatelj. O tej reči so nedavno sv. Oče sami govorili s škotom iz Genta (že imenovanim Mnsgr. Mermillod-om): „Jaz ne poznam," terdijo sv. oče, „nič lepšega, nič krepkejšega in nič bolj ginljivega, kakor je kaka misel sv. Frančiška Šaleškega; njegovi spisi so moje premišljevanje in duhovno branje za vsaki dan." Ali se ne zdi človeku, da je Ijubeznjivi značaj tega svetnika se spet v Piju IX oživel, kakor je mati Mastajeva posnemala v odgoji pobožno mater sv. Frančiška? — Potem še le si privoščijo kratek počitek na postelji, ki je tako priprosta, kakor vsednjega dijaka v Rimu, da si v sladkem spanji spet dobivajo novih moči za terpljenje prihodnjega dne. In tako gre dan na dan; vse življenje sv. Očeta ni druzega kakor delo, molitev, ljubezen „hlapca vsih hlapcev", ki le v nebo oko vpira in od nikogar druzega plačila ne pričakuje, kakor od nebeškega Očeta. Treba je le poznati ta biser v kalnem morji sedanjega časa, poznati to svitlo zvezdo na oblačnem nebu 19. veka, zakaj: kdor P i j a IX pozn a , j i h g o to v o tudi lj u bi, če le še ni popolnoma preslepljenega uma in spačenega serca. (Dalje n asi.) JMUotifirl ne k tla f pa zdaj. Bili so časi, ko je bilo ubogih število veliko veče kakor danes, ker je bilo več razbojništva in razvertja, kuge, lakote in vojske: bilo je to konec srednjega veka. Delivci miludarov so bili samostani ali kloštri, in o so-sebnih nesrečah razdali so usmiljeni menihi tudi svoj vsakdanji kruh, poklali goveda , prodali ali pa zastavili celo sv. posodje svojih svetiš. Kako pa delamo o enakih prilikah mi sedanje dui, kako namestujemo može in vstanove, na ktere se posvetnjaki radi s tolikim posmehom in zaničevanjem ozirajo? Če se dogodi nesreča, velika, grozna nesreča, napravijo se godbe in veselice, plesi, igre nesrečnikom na korist, to je, pričetek se stori s tem, da se služi lastni samoljubnosti. Poštenih veselic s tim nikakor nočemo grajati; je pa lastnija sedanjega časa, da se ne podeli rad mili dar, če si ne vkupi zanj veselice. Košate se v sijajnem blišu zlata in brušenih kamenov, smeje ter prepevaje verže osmukana ročica na ploščico kake papirnate 1'erlince ali poslepljene pe-nezčike, ki so pravo ogledalo naše ne zlate dobe. — Djal bi, sredi med mertvimi ali pojemajočimi se suče našega časa miloserčnost v hrušečih vertineih na plesi -šili, med tem ko drage tare bridka žalost in obup. Taka miloserčnost in človečnost nikdar ne bode namestila ljubezni menihov in darežljivosti samostanov Kakor speva kraljevi pevec David, pogreša se nam ,,sreča, revšino poznati." Mi ne gledamo radi reveža, ognemo se mu, da bi se ga znebili, veržemo časih pa časih košček kruha ali pa nekaj beličev in beračin se pobere godernjaje z grenkim ihtora v sercu. Pri vratih samostanov pa se je poblažil revni prosjak, žarek nebeške blišobe padel je na njegovo izrušeno lice ; tu ni bil več zaveržena stvar, marveč ud velike Božje, keršanske družine. Menih, ki mu je delil milodar, bil je večidel sam taki, ki je bil daroval svetno čast in zemeljsko blago, ter se je oklenil radovoljnega uboštva. Imel je n<»ge bose, kakor revež; bil je oblečen v slabo haljo, kakor on; častil je v revežu Zveličarja, ki je bil sam reven, da ni imel kam položiti trudne glave. Tu je bilo revežu tolažba v revi, hladivno olje za njeirovo dušo, česar tudi naj lepši dar ne more namestiti. Je to mar minulo? Gotovo tam, kjer so samostani minuli, kjer so jih miloserčniki (prečudni! naše dobe razdjali, mnihc in nune prav usmil jeno na ulice zapodili, njih delež pograbili in pravične posestnike pustili lakote poginjati, — kakor se godi na Laškem. Kjer pa kloštri še stoje, pojdite sami gledat, na pr. opoldan: poglejte pa ravno tisti čas tudi pred hiše tistih smil jc nežev novošegne dobe, kteri po časnikih, teatrih in kazina h mnihc preklinjajo in preganjajo: in vidili boste, kje je še zmiraj pravo usmiljenje doma. — Zdaj na pr. na Laškem ne stegujejo več prosečih rok menihom nasproti, zato pa obračajo svoje z n >ži oborožene pesti proti onim, ki so izpraznili kloštre. Ne po-legajo več pred samostanskimi vrati molitve žuboreči ter svete pesnic prepevajoči reveži; zato se pa glasijo hripavc puntarske pesmi po delavnicah in tovarnicah, ki so se povzdignile na podertinah samostanov in na njih pepelišu. Ob času menihov so vpili: ,,usmilite se za Božjo sveto voljo," danes kriče: „l)enar ali pa življenje !" Nekdaj so reveži in nesrečni zavoljo Boga in zveličan ja znali kaj prenesti, zdaj se iz tako imenovanih naj bolj olikanih mest slišijo naj nesramniši, preostudni samomori — za vsaki nič. Svet je v svoji olikan os t i pozabil razloček, kaj je lepo in kaj gerdo, in čisla to za lepo, kar je gerdo, in uno za gerdo, kar je lepo. „Diem converterunt in noetem et noetem in diem." — Lepo in častitljivo je , da se razžaljivcu odpusti in prizanese; novi le poti čar j i pa razžaljivca kličejo na * paglavski pretep, na razbojniški dvoboj. — Lep napredek to od „temnega" sredoveka do „razsvitljene" dobe sedanje?! Ogled po Slovenskem in dopisi* Iz Ljubljane. Sveto leto se je nekako bolj oživilo, odkar se je pričel cerkveni zbor, zavoljo kte-rega je ta milostni čas dovoljen. Tudi očitne službe Božje, ki so bile bolj slovesne za občni zbor, so zbudile k veči gorečnosti verne, kterim zdaj še tudi čas bolj pripuša, cerkvenemu vabilu zadostovati. Treba je to zdaj tolikanj bolj, da bi verni združeni s svojimi v sv. mestu zbranimi Škoti pripomogli k blagemu namenu občnega zbora, viši pastirji z orožjem besede in učenosti, verni z orožjem bolj goreče molitve in obil-niših dobrih del; obojni pa, da bi združeni, kakor nekdaj aposteljni in pervi verni, prosili in klicali v Duha resnice, ki ostane za vselej pri sveti cerkvi. Treba je, da ves keršanski svet zedinjen moli in prosi, da razlije Gospod svojega Duha, Duha modrosti in učenosti, da bo osramotena gerda laž in različne zmote; ] >uha moči in pobožnosti, da bo zmagan nasprotnik ter pregreha. Treba je tolikanj bolj, ker se ta nasprotnik tako šopiri in napenja ne le po večih mestih, kjer sklicuje protikatoliške shode, ampak tudi pri nas, kjer po brezbožnih spisih in nagnjusnih gledišnih igrah skruni ia obrekuje vse, kar je katoličanu drago in sveto. Kjer je pa pregreha velika, je milost preobilna postala, in te se vdeležimo zdaj pred Gospodovim prihodom, ko nam sv. cerkev kliče: „Cas je, da iz spanja vstanemo; letos pa še posebno velja opomin sv. aposteljna: „Zdaj je prijetni čas, zdaj so dnevi zveličanja; zato: Ko zaslišimo glas Gospodov, ne vterdimo svojih sere! Dragi Slovenci, pokažimo zdaj , da smo ne le po imenu, temuč tudi v djanji zares dobri katoličani; očistimo se madežev, ktere še na sebi najdemo, in storimo tolikanj več v tem sv. času, kolikor bolj drugi vse sveto zanemarjajo, ali celo vse katoliško hudobno zaničujejo in zatirajo. Da bi se po pobožnosti sv. leta blagi namen cerkvenega zbora bolj pospešil, se je naznanila že poleti za to prav primerna knjižica z naslovom: Sveta vojska v sv. letu za vesoljni zbor. Ko je bil sv. Alfonz Ligori spisal prelepe bukvice od molitve, je izrekel željo, da bi vsak kristjan te bukvice imel, in se jih poslužil. Popred imenovana knjižica se sicer ne sme primerjati izverstoemu delu sv. Alfonza Lig.; vendar pa tudi smemo željo izreči, da bi se prav močno med vernimi razširila, in jim veliko koristila za veči pobožnost o sv. letu, ker v nji so prav spodbudljive premišljevanja in primerno potrebne molitvice za to sv. leto. Svcsto smemo upati, da bo v ta sveti namen imenovana knjižica tolikanj več pripomogla, ker je ne le v nemškem po mnogih natisih močno razširjena, ampak tudi v francoski in druge jezike prestavljena, in tako sme vsak bravec si svest biti, da z njim jih ravno to pobožnost opravlja na 1<)U0 in 1-sersche Buchhandlung. 1869." „Sechs Biicher vom Prie-sterthume" (šestere bukve o duhovstvu) je obravnava (še ne dokončana) v tej knjižici. — Slovenska mladina, po duhu zmožna, da morebiti malo narodov bolj na širokem svetu : glej, kako drugi delajo in posnemaj jih. Obširno je polje, loti se uka in potlej dela, — dela tacega, ki tebi in tvojemu narodu sad obrodi. Ni brez naših rojakov, lepo zmožnih, ki za ljuliko orjejo in jo s tako marljivostjo sejejo, kakor da bi veljalo dobro reč, in ne pomislijo, da bodo prekletstvo želi. Nikarte tako! Učite se iz pogreznjenosti zapeljivih pisateljev, kako globoko se pogrczne , kdor si luč vere ugasi in po temi brodi. Študirajte čversto, pa tako, da boste kdaj med narodom pšenico sejali in želi blagor — sebi in svojim rojakom. Zastran izhajanja Danice" za prihodnje leto smo precej misel zvedili, ki se nekaj na to strinjajo, da naj po večkrat izhaja, nekaj pa na to, da naj pri starem ostane saj za zdaj. Obojni imajo svoj prav. Preobilnost dela, pa tudi nez mož n os t marš i kterih naročnikov za više plačevanje nas nagiba, da naj saj za zdaj še pri starem ostane. „Zg. Danica" bode tedaj po enkrat na teden izhajala, gledali pa bomo, da se bodo politiške novice in spremembe po svetu naznanovale bolj obširno in natanko , kot je bilo moč dozdaj. Prosimo tedaj, naj se naročevanjc obnavlja, in v novo naročuje prav obilno na naš katoliški list. Dopisi iz Rima, ki so nam jih zanesljivi gospodje priterdili, bodo našemu listu še zlasti med cerkvenim zborom dajali tehtnost. Mnoge zaveze „Zg. Danice" z drugimi daljnimi in bližnjimi deli in kraji sveta so iz njenih dopisov že tako znane. V Postojno 6e je preselil naš verli rojak gospod Pavel Beseljak, bivši poprej 20 let pri naših sosedih na .štajerskem. Ko c. kr. bilježnik ali notar ima svojo pisarno v hiši Antona Dekleva poleg Čitalnice. Pošteni, priljudni in vsestransko skušeni in znajdeni gospod bode v bilježniškili in druzih pravoslovskih ter enacih zadevah vedil slehernemu na roke iti, kdor v ta-cih rečeh sveta in pomoči potrebuje. Od Sotle, 29. listop. — Naslednje pismo, od vseh duhovnikov Kozjanske dekani je podpisano, se jc te dni poslancu Hermanu poslalo: Blagorodni gospod! Podpisano duhovništvo Kozjanske dekanije si šteje v svojo dolžnost, Vam javno izreči, da jc občudovalo pogum in moč, s ktero ste v poslednjem st*jarskem deželnem zboru zagovarjali keršansko-katoliška načela v cerkvenem, politiškera in socijalncm obziru, kteri pogum in ktera moč zamore izvirati le iz onega prepričanja, ki ga edino daje sveta in večna resnica in pravica. V tem ko se nad tem Vašim hrabrim postopanjem radujemo in si v čast štejemo , Vas poslanca Štajerskih Slovencev imenovati, Vam iz dna serca srečo voščimo, da je Bog Vašo dušo navdal s tako visokimi in vzornimi mislimi, Vas serce pa s tolikim pogumem in tako blagimi čutili. Izrekamo Vam ob enem, da sc popolnoma zlagamo z Vašimi besedami, ki tirjajo prerojenjc Avstrije na podlagi katoliških načel, vtelesenih v svobodomiselni in federativno narodni sostavi njenih posameznih delov; — da vidimo tudi mi, kakor Vi, le na tej podlagi reženj e, obstanek in razcvet naše preljubljene, od napačnega liberalizma in krivičnega centralizma na rob pogubljivega brezdna potisnjene obče domovine, in da je isto to tudi prepričanje in tirjatev vernega ljudstva našega okraja. Nadaljujte, blagorodni gospod! tudi za naprej z enakim pogumom in z enako nezmagljivo dušno močjo nastopljeno težavno pot, ki Vas peljala bode k večni slavi; in bodite si svesti, da z Vami so hvaležna serca vseh vernih Slovencev, nad Vami pa Božja pomoč in Božji blagoslov. Ostanimo zvesti svojemu geslu: Vse za vero in domovino! V Kozji dne 16. nov. 18G9. Iz Predoselj. (Nov altar. — Dva umetnika.) Že lansko leto je v 38. listu „Zg. Danice" neki dopisnik omenil, da g. Matija Ozbič vPredosljih nov veliki altar izdeluje iz portlandskega cementa. Kes, postavil ga je bil do pozne jeseni lanskega leta, toda ne še popolnoma dodelal, ker manjkalo mu je še svetlobe brušenega in likanega marmorja in sem ter tje zlatenja. Še le to leto pred malo dnevi je bil altar popolnoma dodelan. Preden smo se tega dela lotili, se nam je veliko podobar-jev osebno priporočevalo, in nekteri izmed njih so se prav nadležno ponujali; vender mislim, da bi je ne bili mogli bolje zadeti, kakor da smo si izvolili g. Ozbiča iz Kamnika, ki nam je delo doversil v našo popolno zadovoljnost, in tudi vsih razumnih mož, ki so že do zdaj od blizo in deleč hodili altar ogledovat. Postavljen je prav vkusno v čisto bizantinškem zlogu (Rundbogen-stiel). Dva sežnja in pol ima širjave, pet sežnjev na višavo. Tri dobljine ima. V srednji naj veči stoji veličastna podoba farnega pomočnika sv. Žista, papeža in spričevavca; v stranskih ste podobi sv. aposteljnov Petra in Pavla. Ves altar je viditi izdelan iz pisanega marmorja kakor iz ene same skale, in vsi posamezni oddelki so tako natančno in tesno zvezani, da na vsem altarju ni viditi ne enega sklada, nobene spoke, in ima lepoto in svitlobo brušenega in likanega natornega marmorja, tako da se v njem od blizo kot v ogledalu vidijo druge cerkvene reči. Mnogoverstne barve marmorja niso le kot na lesenih altarjih na zunanjem licu, iz kterega se sčasoma okrušijo, ampak so v vso notranjo tva-rino vmešane, tako da pri daljnem brušenji kot pri na-tornem marmorji vedno nove barvine podobe na svitlo prihajajo, in se torej zgubiti ne morejo Tri podobe, sv. Zista, ss. apost. Petra in Pavla, so iz belo-sivkastega cementa lepe in terdne kakor iz natornega marmorja. Posebne lepote je tabernakelj z dvema kerubinoma ob straneh iz čistega belega portlandskega cementa kakor iz naj lepšega kararskega marmorja. Ves altar ima tedaj lepoto, svetlobo, terdnost in popolno podobo pravega natornega marmornega altarja, ki se posebno priporočuje s tem, da nima tako visoke cene, in se tudi veliko poprej izdela, kakor natorni marmorni altar; je pa vender terden in lep, kakor bi bil popolnoma kamnit. Torej daleč preseže vse lesene altarje, ki kmali popokajo, jih červ sne, strohni jo in se oblete. Ni menda po tem takem presilil razumen gospod , ko je ogledavši tukajšnji veliki altar rekel, da se ta altar zamore šentpeterskemu slovečenm altarju na stran staviti. Da pa ve g. Ozbič tudi iz lesa lepe reči izdelovati, je pokazal pri tukajšnji prižnici, ktero je prav vkusno in izverstno prenovil. Gosp. Ozbič, že od Stvarnika z bistro glavo obdarovan , se je učil podobarske umetnije pri naj boljših domačih mojstrih, in si je poslednj.č za lep denar pridobil vednost, iz umetnega marmorja cerkvene reči izdelovati, od slavnih laških mojstrov na Dunaju. Je pa tudi skoz in skoz poštenega obnašanja, torej ga z dobro vestjo lahko priporočujemo vsim , kteri želijo v svojih cerkvah kaj lepega, poštenega in terdnega napraviti. — Velika altarna dolbljina (veliki tron) tega altarja navadno zapira izverstna slika verlega slikarja J. Franke-ta iz Cirkljan. Kaže nam ta slika sv. Zista, papeža in spričevavca v trenutku, ko v nebesa stopi in presveto Trojico per-vikrat ugleda: poln začudenja in svetega veselja se spuša na kolena, med tem mu angelj na desnem derži tijaro in pastirsko palico in nebeški Oče in Bog Sin, podajaje mu svojo roko, z Marijo preblaženo Devico v sredi prijazno z višave nanj gledata in še višej sv. Duh z nebeškimi žarki vse razsvetljuje. Že v ti sliki i>e je g. Franke skazal izverstnega umetnika, in koliko še lahko od njega pričakujemo, ker nadaljava svoje učenje v Benetkah, in ga bo nadaljaval, kakor slišimo, pozneje tudi v Rimu. Tudi ta umetnik je torej priporočila vreden. — x—. Iz šeneurske okolice na Gorenskem. — y.— Vsa šenčurska okolica je osupnjena zavoljo nepričakovanega obsojenja g. Janeza Koprivnikarja, kterega poštenost in lojalnost je obče in daleč okoli znana... Škofje češke cerkvene okrajine poročajo stari-šetn in varhom katoliške šolske mladine svoj višepa-stirski pozdrav v imenu Gospodovem. (Konec.) Nasprotno pa tožijo tudi neredkokrat naj boljši in naj gorečniši učeniki, da njih trud nima pri poduku in reji šolske mladine nič sadu ter z žalostnim sercem izrekajo opravičeno pritožbo, da so temu vzrok tiste nemarne družine, ki se ne menijo za vsestransko izoliko in odrejo svojih gojenČekov, in šolsko pripomoč ter njen blagi vpliv na blagor otroški lahkomišljeno prezirajo, zametujejo, ali pa celo odbijajo. Take družine k vspeš-nemu šolskemu odgojevanju doma nič ne pripomorejo, nič ne store in ne pomagajo, včasih z besedo in obnašanjem že celo podirajo, kar si je šola z naj večim trudom vsaditi in gojiti prizadevala. Naj bi tedaj tudi naši blagi in skerbni učeniki nikdar ne imeli priložnosti in pravičnega vzroka tožiti čez takošne nerodnosti v krogu družinskega življenja. Cerkev, družina in šola so po svojem bistvu navezane druga na drugo, ter morajo z zedinjenimi močmi delati pri velikem svetem delu mladinske odreje, in se zvesto med seboj podpirati. Zategadel vam bode, predragi stariši! sosebno pri novih šolskih razmerah pre-imenitna dolžnost, da z naj priserčniši skerbljivostjo doma oskerbujete odrejo in omiko svojih otrok, da šolo pri spolnovanji njene naloge z zvestim sodelovanjem in pripomočjo doma podpirate pa da si v tem išete poštenja, da bodo misli in družine zares keršanske, katoliške in cerkvene. Poprimite se blage pomoči, ki vam jo Cerkev in šola daje na roke v blagor udov družinskih, trudite se pa z besedo in z djanjem tudi doma, da se skupno delo srečno izpelje v večo čast Božjo. Skerbite pa borite se, da se po nobeni poti ne loči in ne razterga, kar je Bog sklenil in zvezal. Delajte in molite z nami vred, da duhovni učeniki in vse verne družine v mnogoza-služni borbi rodovitno pospešujejo časni in večni blagor keršanske šolske mladine. K temu, predragi v Kristusu! naj Bog vam tako, kot duhovnom in učenikom našim, obilno svoj blagoslov podeli. Amen. Dano na dan angelov varhov 18G(J. Miroslav, kardinal in praški vikši škof. Dragotin Boromejski, škof kraljevograški. Jan. Valerijan, škof budejoviški. Avguštin Pavel, škof litomčriški. V Mariboru je 11. grudna t. 1. po kratki bolezni na pljučnem prisadu, umeri prečastiti stolni prost dr. Lovro Vogrin, rojen 6. avg. 1809. R. I. P. Iz Rima. Petega decembra. Danes ob 10 dopoldne v prav lepem vremenu nas jc lilapou privlekel v Rim. Že uro daleč od mesta sem, radoveden kukaje skoz okno vagona, zagledal visoko kuplo, ki jo je viditi molečo na višave čez vse griče, ki obdajajo rimsko mesto ; tedaj sem vse pričujoče, veči del še spijoče zbudil, klicaje: Ecco la cupola della ba-silica. — „ Voila la coupole de la Cathedrale du St. Pierre." (Lejte kuplo nad stolnico sv. Petra!) (Peljala sta se tudi dva amerikanska škofa med drugimi z nami.) Zaspanec je prešel kakor bi trenil, in vsa trudnost je minula, ktera gotovo ni bila majhna, ko smo se od peti večera pa do nedelje zjutraj v eno mero naprej vozili. Kakšni občutki da so me sprehajali, ko smo se skoz ene mestnih vrat peljali (celo mesto namreč obdaja staro, toda močno in visoko obzidje), ne morem prav povedati; toliko vem, da nič prav nisem bil sam pri sebi, in tudi to vem, da splošnja misel je bila obernjena na nekdanje čase, v kterih je milijone mučencev prelivalo svojo preblago kri zavoljo Kristusa. Večno mesto — mesto mučencev — središče katoliškega keršanstva — mesto papeževo; — take besede sem s častjo sam pri sebi iz-rekoval; sv. Peter in Pavel, sv. Pankracij, sv. Neža, sv. Gregor in mnogo mnogo svetnikov se mi je snovalo v mislil, preden hlapon na postajo prihrope. Tam je bil neki papežev vradnik vže pripravljen, da je Škotom (bilo jih je takrat nekaj čez deset prišlo v naši družbi) lepe vozove odločil ter vsakega peljal v pripravljeno 8tanovališče. Goriški prevzv. nadškof so si že bili v Rimu oskerbeli stanovanje davno poprej po svojem oskerbniku , ki je pri Mons. Gassnerji „AU* anima" v ulicah „Via di Monte Brianzoterdo zraven Tibere in blizo terdnjave sv. Angela. Tedaj je bilo že vse pripravljeno, in že pervi dan smo se bili podomačili v svojem stanovanju. — Sedmega dee. zvečer. Ravno germe topovi terdnjave Sant-Angelo. (S. Angelo je terdnjava tik zraven Tibere, — ko se iz starega mesta v novi del mesta pride, imenovani „citta Leonina," kjer je velika cerkev sv. Petra in papežev dvor.) Zraven pa tudi se slišijo zvonovi celega mesta, ter oznanujejo praznik čistega spočetja Marije Device in tudi začetek vesoljnega zbora. Na večer ob sedmih sem se po mesti od kraja do kraja vozil vidit, kako je razsvetljeno; — in res, bilo mi je všeč. Rimljani namreč imajo navado, da vsaki praznik Matere Božje razsvitlijo mesto. Osmega decembra. Lepi dan! Znameniti dan! Veseli dan! — Dan kterega se bodo spominjali rodovi in rodovi. Zato ga pa tudi o zjutranji zariji glas vsih zvonov celega mesta in grom kanonov Angeljske terdnjave naznanja mestu in okolici. Solze so mi oči zalile, in zdihnil sem: O sv. Duh! pridi današnji dan nad vse pastirje katoliške cerkve, zbrane tu skupaj. O poli osmih je bila kočija pred vratmi; tedaj jo odrinemo. Po očitnih ulicah so papeževi dragoni na konjih nastavljeni skerbeli za očitni red. V Vatikanu, to je, v papeževi palači je bila po vsih krajih dvorna straža. Zbrali so se škofje v vatikansko muzejo, ter se tam po škofovsko oblekli. Potem so se podali v zgornje nadstropje, v neko papeževo kapelo, so tam nekoliko molili, in posedli vsaki svoj odločeni prostor. Med tem pa so se sv. Oče preoblekli v pavlinski kapeli (ki je v spodnjem nadstropju njih palače), ter se potem podali v ravno to kapelo, v kteri je bilo zbranih okoli 700 Škotov. Sv. Očeta sem o ti priložnosti pervič vidil; — o kako so prijazni, dobrovoljni!.. Res, tako sem se bil v njih zamaknil, da sem bil pozabil poklekniti, in sem bil vse v nemar pustil, kar je bilo okrog mene. Ko sv. Oče — oblečeni v beli z zlatom vezeni plu-vijal in z ravno tako mitro na glavi — pridejo na omenjeni kraj, pevci precej prično peti pesem: „Veni san-cte Spiritus." Zares, angelsko petje. Je namreč pevcev kacih dvajset do trideset in so izvoljeni izmed vse mladine. Ko jih človek sliši, se ne more solz zderžati. In precej po petju sv. pesmi „Veni sancte S piritus' se je procesija pričela. Bili so pri procesiji naslednji: Papeževi hišniki in kapelani (de nuincro partici-pantium). Pravdniki in tajniki zborni. — Drugi in tretji papežev hišnik. — Pevci papeževi. — Duhovni papeževe pisarnice in domači papeževi duhovni. — Papežev kaplan s papeževo mitro ali tijaro. — Duhoven s kadilnico. — Duhoven s papeževim križem z dvema duhovnoma, ki neseta svečnike. — Opati mniški. Škofje — njih okoli 600. Nadškof je in patri jarhi — njih okoli 100. Kardinali. In na zadnje sv. Oče — neseni na lepem stolu pod baldahinom. Pred papeževim sedežem , za njim, in okoli njega gredo Švicarji, močni, oboroženi vojaki, - lepi in krepki možje. Zraven tih pa obdajajo papežev sedež imenitnjaki rimski, v škerlat in zlato oblečeni in oboroženi , kakor tudi domači korarji in duhovni. Zadi za papeževim prestolom pa še nasledujejo mniški generali in njih namestniki. Vsaki bralec si lahko misli, kako lepa jc bila ta procesija. Sla pa je iz papeževe palače po kraljevih stopnicah (scala regia) do velike cerkve ali bazilike sv. Petra. Na obeli krajih, se ve, da je stalo brez števila ljudstva vsih stanov. Škofe je bilo kaj lepo gledati. Njih versta brez konca in kraja ; — bili so eni veliki, drugi majhni; — eni beli, drugi zamurci; eni z berkami, drugi z lepo brado — vsakega naroda — iz Avstralije, Kvrope, Azije, Afrike, Amerike; vsih jezikov, vsih narodov. Ti-»ti škofje, ki so imeli svoje duhovne seboj, so jih smeli imeti pri sebi tudi pri procesiji, tedaj sera tudi jaz to čast imel vdeležiti se te procesije. Med procesijo so germeli topovi in zvonilo se je v vsih cerkvah rimskega mesta. Po veliki baziliki sv. Petra so stali papeževi plemeniti stražniki, mladenči imenitnih stanov, Švicarji, zvavi, grenadirji, žendarmi, vsi ti kaj lepo oblečeni — in v dolgih verstah od velikih srednjih vrat pa do kapele vesoljnega zbora. Pridši v baziliko sv. Petra se je vsaki škof priklonil pred sv. Rešnjim Telesom, ter se podal na svoj oi-menjeni prostor. Naj nekoliko popišem prostor koncilija ali vesoljnega zbora. Cerkev sv. Petra ima podobo križa, to je, da ima ona po sredi cerkve do velikega oltarja ta*o imenovani srednji čoln , pod kuplo pa ali pred velikim oltarjem se razširja v počezni čoln (taka je tudi cerkev v Ogleju na Goriškem, ali šenklavška cerkev v Ljubljani). Desni del tedaj počeznega čolna (kakor bližnica oltarja sv. Dizraa v ljubljanski stolni cerkvi) je^ odme-njen v ta namen, da bo tam vesoljni zbor. Klopi so nakopičene na obeh krajeh, ena višje od druge, kakor v gledišču; — v sredi na planjavi med obema vcrstaina klopi stoji oltar, in na koncu obeh verst klopi pri zidu stoji papežev prestol. Ves ta kraj pa je za čas vesoljnega zbora z lesena lepo okinčano steno odločen od druge cerkvc. Ko so bili vsi škofje vsak na svojem prostoru , je kardinal-dekan pričel sv. maso, med ktero so kaj lepo peli papeževi pevci. Potem je eden izmed škofov sv. evangelij na oltar položil, in drugi škof Valenciani stopi na nalašč za to pripravljeno lečo, tedaj do vsih pričujočih škofov govori o vesoljnem zboru. Zapopadek govora mi ni dosti znan, ker ni bilo moč govornika umeti zavoljo šuma med ljudmi; bilo je namreč 70—80.000 ljudi pričujočih v cerkvi in bilo je, kakor da bi se človek v sredi šumeče reke znajdel. Tedaj o tem govoru drugikrat. Na to so sv. Oče dali sv. blagoslov pričujočim škofom. se opravili v mašno obleko, sedli na prestol, in bližali so se vsi škofje eden za drugim ter so v znamnje pokorščine in vdanosti sv. Očetu štolo kušnili. — Ko je bilo vse to doveršeno, so peli vsi pričujoči litanije vsih svetnikov, med kterimi so sv. Oče vstali ter trikrat blagoslovili pričujoči zbor z besedami, „da ta sveti zbor blagosloviti blagovoliš, in škofje so odgovorili: ..prosimo te, usliši nas." Po tem so sv. Oče nagovorili škofe, in v precej dolgem nagovoru dokazali, kako potreben da je vesoljni zbor, kako jih veseli, da so pastirji v tako obilnem številu prišli, ter so se jim za to zahvalili. Opominjevali so jih, da naj terdno -,toje v veri in v sv. boju, in da naj popravljajo škodo, ktero hudi svet dela čedi. K zadnjemu so Marijo na pomoč poklicali in nji ves zbor izročili. Kmalo po tem so peli vsi z enim glasom pesem: ,,Pridi Stvarnik sv. Duh." Ko je bila pesem dokončana, so vsi, ki ne slišijo k zboru, kapelo vesoljnega zbora zapustili. Nato so bile brane od tajnika vesoljnega zbora tiste tvarine , ki se imajo v pervi prihodnji seji obravnavati. K sklepu naznanijo sv. Oče dan prihodnjega zbora, dajo tudi očitno privoljenje, da se naredi več iztisov vsega, kar se je v pervi seji godilo in poslednjič za-pojejo sv. Oče pesem: „Te Deum laudamus," ktero pre-pevaje so se papeževi pevci s škofi verstili. Po seji so se sv. Oče vernili v svojo palačo in škofje vsaki na svoj dom. Popisati tako imenitne slovesnosti ni mogoče, pero ne gre, ako hočem kaj pisati, in duh je ves omamljen od velikosti reči, ki se zdaj tu gode. Duh občuduje ve-ličastvo ter hvali Boga, ki si je postavil na svetu svojo ceikev, jo razširil in si jo olepšal kakor svojo nevesto. Telesno oko pa se ne more nagledati mnogoterega ljudstva, ki je privrelo iz vsih dežel in deržav. Slišalo se je govoriti v vsih jezikih , sosebno pa francoski in angleški jezik se je govoril po vsih kotih. Ni bilo slišati ne ene besedief, ki bi bila uho razžalila, nevernost caznanje dala; tu vt-e poklekne pred sv. Kešnjim Teles« 111, ali ko sv. Očeta memo neso, da sv. blagoslov sprejmejo; tu se serca vse omeče in sveti strah spreleta slehernega, zakaj tu je resnično hiša Gospodova in vrata nebeške. Kakor je cerkev sv. Petra res velika — petje in orgljanje v neki stranski kapeli se le malo malo po drugih kiaiih cerkve slišati zamore —je vendar močno donel med oboki glas 7< O Škotov, ko so ali litanije ali ,,Te Deum lami a mu s" peli.*' — Tu tedaj se je zedinjal glas pastirjev iz Kvrope, Amerike, Avstralije, Azije, Afrike, ter dulitel k Begu in gotovo prederl oblake in sklical sv. Duha nad ta sprelepi zbor. Zbora perva seja se je pričela zjutraj okoli poli devetih s procesijo in se je sklenila popoldne ob treh. In brezštevilna truma ljudstva vsih stanov se ni naveličala čakati do konca, da zopet vidi mili in prijazni obraz sv. Očeta. Na vzvišenem kraju so bili pričujoči pri zboru: naša svitla cesarica Elizabeta, poslanci vsih večjih deržav, in domači rimski veljaki. Danes, 11. decembra, je bila zopet seja, toda ne prav za prav seja (sessiol, ampak le shod (congregatio) brez pričuj očrosti sv. Očeta. Pričela 3e je ob 9 in nehal«** o 1% popoldne. Volili so se namreč med škofi sodniki, ki bodo imeli razsoditi, ako bi ob času zbora bilo kaj potreba v zbornih in škofovskih zadevah. Pa zavoljo kratkega časa se volitev ni mogla doveršiti, temuč se bo do konca dognala v seji, ki bo v torek — 14. tega mesca. — Danes, 10. t. m., smo premil. ljubljanskega škofa obiskali. Stanujejo blizo cerkve „Ali' anima," so zdravi in se počutijo prav dobro; kakor tudi gosp. dekan dr. Pogačar. V Rini. Do dobro znanega učenjaka dr. Mitterrutz-nerja v Briksnu je prišlo pismo od njegovega škofa Vincencija, v kterem je izrečena želja, da naj bi prišel v Rim, kajti Mnsgr. Fessler ima ondi zanj obilno dela. Njegov opat mu je dal k temu privoljenje, in gosp. profesor Jan. Zlatoust Mitterrutzner, veliki lingvist, odrine 26. ali 27. grud. proti Rimu, kamor ima dospeti še pred novim letom. — Tako častin poklic veseli tudi nas Slovence, kterim je poseben prijatel imenovani gospod. — Prav iz serca mu zakličemo : Slava! Bog daj srečo! — Iz Rima. Zjutraj zgodaj 2. t. m. so se odpeljali mil. knezoškof Jernej s stolnim g. dekanom po železnici iz Ljubljane, nadjaje se , da se opoldne snidejo s Ter-žaškim in Poreškim v Gorici, in da odrineje potem skupaj z nadškofom goriškim na vesoljni zbor. Ali sneg je tako naletaval in borja po Notranjskem tako vihrala, da so ob dveh popoldne komaj komaj dospeli do kolodvora postojnskega, kjer sta morala tudi prenočiti, ker tisti dan nc peš ne z vozom ni bilo mogoče v Postojno. Drugi dan je borja pojenjala in odpeljali so se 3. t. m. popoldne ob iz Postojne; naNabrezini dobijo škofa teržaškega in poreškega, in ker so goriški že tudi čakali na kolodvoru, so mogli koj dalje do Bolonje. Ondi so morali počakati svojih reči iz Gorice čez nedeljo, in dospeli so v Rim v torek 7. t. m. ob 10 dopoldne. Na kolodvoru so mil. knezoŠkofa že pričakovali, in sprejel jih je prav vljuden gospod iz komisije za sprejemanje škofov, v kočiji po papeževem povelji poslani se odpeljejo na svoje stanovanje, v zasebno hišo, ne deleč od vstava „Anima," kjer v torek pripravijo potrebniši reči za slovesnost, in v sredo 8. decembra pred osmemi čaka že voz pred hišo, kteri jih je odpeljal v Vatikan. Do poli desetih so se shajali Škofje. Ko so bili sv. Oče opravljeni s sjajnim spremstvom prišli med zbrane škofe, so zapeli „Pridi sveti Duh" in pevci so prelepo odpeli. Nato se je jela snovati procesija školov in kardinalov, kardinali škofje in mašniki v dragocenih mašnih plajših , kardinali dijakoni v zlatoblišečih levitih. Na obeh straneh papeža so šli starašini (senatores) rimskega mesta, možje visoke častitljive postave , v dolgih rudečih pozlačenih haljinah. Vmes plemeniti fantiči, okrog in zadej plemenita straža, dvorni visi strežniki, vse v bliskečih oblekah. Častitljivo je procesija šla iz velikanskega poslopja doli v cerkev sv. Petra , v kapelo za zbor opravljeno. Ta kapela je na desni strani altarja, ki se mu pravi „Contessio," kakor bi se , postavim , pri nas pripravila kapela sv. Disma. Pri vhodu kapele je postavljen altar, altarju nasproti v dnu kapele stoji papežev tron, na obeh straneh ob okroglatih stenah sedeži za kardinale in patrijarhe; okoli trona stoje starašini. V čolnu kapele, to je, med altarjem in tronom so pripravljene klopi na obeh straneh za škofe. Na vsaki strani so klopi razdeljene v štiri razdelke, v vsakem razdelku jih je osem ena nad drugo amfiteatralno (razbokavno) postavljenih, tedaj skupaj 64 klopi; v vsaki klopi sedi po 10, 11 ali 12 škofov. V kapeli je bila najprej slovesna maša, ki jo je pel kardinal Patrizi. Po maši je bil govor progla-sovan od škofa, ki je iz kapucinskega reda in je bil poprej „concionator apostolicus" (apostoljski pridigar). Po govoru so sv. Oče molili, prav za prav peli nektere molitve, potem litanije vseh Svetnikov in „Veni Creator Spiritus". — Pred litanijami je bil homagium ali obe-dientia, to je, vsi kardinali in škofje so, pervi s polju-bovanjem roke, drugi s poljubovanjem štole Papeževe svojo vdanost in pokoršino skazovali; precej časa je terpelo, da so se vsi škofje zverstili. — Na zadnje so Papež imeli govor in intonirali „Te Deum laudamus" in je bila napovedana prihodnja splošnja seja za 6. januarja, to je, za dan sv. treh Kraljev. Do tega dneva se bodo v posebnih kongregacijah pretresovali dekreti in k&noni dozdaj od teologov svetega zbora pripravljeni. (Iz osebn. pisma posneto.) Hazgleti po sveiu. Cesar v Jeruzalemu. Vse popisovanja kažejo, da je bil s vitli cesar v Jeruzalemu v resnici serčno ginjen od častitljivosti in svetosti ondotnih krajev, kakor je vsak popotnik, kteri ima še kaj dobrega serca. Vsa ma-homedanska velikost s svojim lišpom je bila pričujoča, pričujoče vojaštvo, konzuli vsih narodov, bili so judje, mahomedani, greki — vse verstva, nezmerno ljudstva, brezkončin blis: vpričo vsih je cesar pri Davidovih vratih ob jeruzalemskem zidovji s konja stopil, na zemljo pokleknil in premagan od svetih občutkov s čelom se je dotaknil. S cesarjem so bili^ginjeni vsi pričujoči, kterega koli verstva in naroda. Skot Brako je cesarja kviško dvignil, mu podal križec, živ spomin tega, kar se je godilo na bližnji Kalvarii, in cesar ga je s solznimi očmi še kleče kušnil. Taka priprosta ponižna bo-goljubnost je cesarju pridobila vse serca, navdušenje zanj je bilo vesoljno. Od jeruzalemskih vrat pa do cerkve Božjega groba (morebiti blizo kakor od križanske pa do senklavške cerkve) je šel cesar z obhodom peš in odkrit, akoravno od popotovanja vtrujen, akoravno je pripekalo jutro-deželsko solnce. Obiskoval je cesar kmali po svojem prihodu naj znamenitiši kraje v priprosti obleki, Oljsko goro z Getze-manom, dolino Josafat, hrib Sijon z dvorano zadnje večerje, prostor Salomonovega tempeljna ali Omarov medžid, svetiše Ecce Homo, ktero mu je razlagal spreobernjenec Ratisbon, nekdaj Izraelec, gotovo z navdušenimi besedami kakor on zn&. V Ratisbonovi cerkvi je še steber s kosom tistega oboka, s kterega je Pilat Zveličarja judom kazal, rekoč: Ecce Homo! (Glej, človek!) Pokleknil je cesar ginjen; Ratisbonove zbrane sirote pa so polglasno pele: „Parce Domine.. „Prizanesijim (judom), o Gospod! ne ved6, kaj delajo." Ratisbonov samostan s sirotami vred namreč trikrat na dan moli, ali prav za prav po tihem poje za spreobernjenje judov. Velik del Ratisbonove naprave za sirote in za „sijonske hčere", kakor se njegov novi red imenuje, je še v delu. Vse to je avstrijski vladar z za-dovoljnostjo ogledal, Ratisbonu pohvalne in spodbud-ljive besede govoril, nunam in sirotam sebe in cesarico v molitev priporočil — pač gotovo na pravem mestu. Jeruzalem je bil vsak večer razsvitlovan, dokler je bil cesar ondi. Parsko. „Tirolski listi" pišejo: Katoličani na Oger-skem so postali moč, pred ktero je „Novo prešo" še bolj strah, kakor pred zmago katoličanov na Parskem. Moč ogerskega duhovstva se prikazuje, odkar je konkordat razdjan. Ljubezen in navdušenje za vesoljno Avstrijo je katoličane na Ogerskem zedinilo, kakor katoličaue na Parskem. Na Parskem je namreč „fortšrittlerjem" perva naloga, deželo „poprusiti." — Ali nimamo tudi v Čislajtanii tacih poprusovateljev? — Ti „fortšrittlerji" in liberaluhi ali lažnjivi prostomiselniki so prave terlice in ostudni sebičniki. Pri zadnjih volitvah na Parskem so s toliko ihto delali, da je celo „Allgemeinerica" menila, da „patrijoti" ne bodo le kar premagani, ampak naravnost poterti. Pod vodstvom gosp. Vacslava Stulca, znanega mnogozaslužnega kanonika na Višehradu v Pragi, prične z novim letom izhajati znamenito delo „Kazatele slo-vanšti" (Pridigarji slovanski) v prestavi češki. Na svitlo dajal z mnogimi sodelavci jih bode duhoven g. Anton Mužik. Prinašal bode ta vseslovenski govornik vselej o polovici vsacega mesca štirpolni zvezek v osmerki iz naj boljših govorov slovanskih ^iz poljskega, slovenskega,*) serbsko-hervaškega, rusinskega in lužiškega narečja). Predplača na celi letnik (12 zvezkov) je 6 gl. Dopisi se pošiljajo: „Vydavatelstvu Kazatelu slovanskih v Praze (Prag, knehkupectvi B. Stybla)." Dobro poznamo brate Cehe, koliko so v vsakterem stroku slovstva že naprej prišli in od davno znan je zlasti pisatelj gosp. kanonik Stulc; torej se nam je nadjati, da nam bodo gospodje podajali naj bolj jedernatih in prav rabnih govorov iz vsih slovanskih narečij. Bodi to vse hvale vredno novo početje naših čeških bratov tudi Slovencem serčno priporočeno. Ako se komu ne-ročno zdi, da bi sam pošiljal naročnino, jo utegne z natankim ^vojim napisom izročiti vredn. ,,Zg. Dan." ter se od tod pošlje. Srenjski odbor v llartkirchen-u , na gorenjem Avstrijanskem, je izročil deželnemu poslancu I luemerju zaupnico zato, ker se je pošteno poganjal za pravice katoliške cerkve. To je tisti llueiner, ki si ga je undau katoliška družba na Kranjskem za časnega uda izvolila. Slava mu! Auierikansko-slovansko. V zveznih deržavah je silo veliko Slovanov, na pr. Čehov, Poljakov, Slovenccv itd., kteri so pa v dušnih rečeh brez postrežbe in tako se prijema jih vnemarnost v veri in v kerš. življenji. Da se tem pomaga, je iskreni slovanski misijonar J. 5l. Gartner dobil privoljenje, da napravi misijonski vstav za Slovane v Milvaukee-i, od kodar bi se pošiljali du hovni pastirji med nje na vse kraje. Trije škofje so to napravo živo že priporočili, in vstanovitelj sam ravno sedaj o vesoljnem zboru na pomoč kliče verne vse tem zapušenim in velikrat zanemarjenim Amerikancem. Nagovor (alokueija) sv. Očeta, ki so ga imeli pri začet ji vesoljnega zbora na dan čistega spočetja v stoljnici sv. Petra, — ta častitljivi nagovor uajpred razodeva serčno veselje sv. Očeta, da so njih želje in molitve uslišane, ter zamorejo vesoljni zbor obhajati. Nezmerna radost jih napolnuje, da ravno v god neoma dežanega spočetja Marije Device imajo več kot kdaj zbranih škofov pred seboj. Kratki obseg nadaljnega ogovora je ta-le: Zbrani ste v imenu Kristusovem, da z menoj pod vodbo sv. Duha vsemu svetu oznanite resnico, lažnjive nauke pa obsodite! (Je kdaj, je zdaj potreba, da smo na straži za Sijon (sv. Cerkev), ko stari sovražnik hišo Božjo tako strašno napada in pod zagrinjalom svobode tira svet k naj to-gotniši z vsimi hudobijami napolnjeni vojski zoper sv. Cerkev Kristusovo. Gotovo bi Cerkev morala zdaj konec storiti, Lo bi bilo to kdaj mogoče. Toda m o č n e j š i je Cerkev kakor nebo samo. Sej nebo in zemlja *) Iz pridig škufa Ant. Slomšek«, Pekee-a, Kafola, is „Ciovoruika" i. dr. - bo prešlo, Kristusove besede pa (da »peklenske vrata Cerkve premagale ne bodo") ne bodo prešle".*) Čeravno pa je Cerkev nepremagljiva in ji sovražniki ne morejo kaj, vender sv. Oče obžalujejo toliko hudega in pogubo toliko duš, ki bi radi tudi življenje dali, ako bi mogli to odverniti; torej so po stanovitni molitvi in posvetovanji s kardinali in več škofi se poprijeti pomočka zoper te nesreče in sklicali vesoljni zbor. Vesele se pa namestnik Kristusov zavoljo tolike ljubezni, gorečnosti, zvestobe, vdanosti velike keršanske deržine na zemlji; — vesele se, da Bog ni dal ljubega rimskega mesta nevernikom v roke, in povdarjajo, da morebiti še nikoli niso bili škofje in duhovni v tako lepi edinosti z naj vikšim pastirjem, kakor zdaj, kakor tudi morebiti še ni bilo sovražljivši in zvijačnisi vojske zoper kraljestvo Kristusovo, kakor je zdaj. »Učite tedaj z nami vred pot, resnico in življenje, po čimur s tolikimi britkostmi gonjeni človeški rod vender že mora hrepeneti," kličejo sv. Oče; »trudite se z nami vred, da se poverne mir deržavam, postava divjakom, pokoj kloštrom, cerkvi vravnava, kierikom red, Bogu prijetno ljudstvo." (Sv. Bernard). Sklep je klic k sv. Duhu, — k Materi Božji, — k angelom, — k sv. Petru in Pavlu za pomoč. Kazne novice. V Krakovem je te dni umeri grof Rzevuski, ki je v poslednji volji odmeril iz pravde Barbare Ubrikove dobro znanemu in terpinčenemu samostanu karmelitaric toliko, da so čisto odskodovane za pripomoč, ki jim jo je odtegnil dr. Giskra. — V Lipsii je bil 14. listop. koncert v prospeh katol. družbe sv. Vin-cencija, pri kterem so pomogli nekteri pevci in pevki-nje iz lipskega kazališa. — Oseba iz naj viših stanov, kneginja Marija Czartoriska, je pristopila k karmelita-ricam v Krakovem, ter je naj jasnejše pokazala, da liberalni lagoj in bobnanje ji ni zmanjšalo spoštovanja do tega reda. — G. M. Sedl&k, dijakon katoliške cerkve, katehet in pridigar v sent-galski cerkvi, je bil 27. listop. ko novak (rekrut) odpeljan k 35. polku pestva in je moral tudi že priseči. »Ceh" pristavlja: »Tudi protestanška vlada, kakor vsaka druga (morda razun »svobodne" Italije; prizanaša tem, kteri so prejeli kake pusvečenja in jih ne daje k vojaštvu vlačiti." Nimamo upanja, da bi se pri takem nespostovanji svetega du-hovskega stanu sreča na vojski zboljšala. Se peščice rovarjev ne morejo že več ukrotiti. — Odstop minister-stva avstr. se še ni potcrdil, če si tudi je močno ogu-gano. Dolgo neki ne more viseti. — Znano je, kako silno so nemški časniki dolžili Černogorce, da pod^ enim klobukom s Kotorani dalmatinski upor ležejo. Cerno-gorski starašina Plamenac pa, ki je prinesel v Terst do cesarja lastnoročno^ pismo černogorskega kneza Ni-kita, je terdil, da se je Cernogora terdno deržala nobeno-stranstva, in da so nasprotne krivičenja nalas skovane laži. — Napoleon je L 1852 red oteval, letos pa bi hotel otevati svobodo, in občinstvo rogovilstva varovati. Priliko je imel oteti oboje — red in svobodo, ko se je bil pričel rop na Laškem in napadi na Cerkev; zdaj je morebiti vse prepozno in prašanje je, če bode Napoleon mogel oteti za stalno sebe in svojo dinastijo. ) Nal Umi l«-sedaii>i se vsi »časnikarski farizeji" spotikujejo, kak->r so se njih očetje spotikali nad Kristusovimi besedami. Vzeii so sv. Ovc te besede iz velikega cerkvenega učenika sv. Janeza £latousta, ki pravi: „Nič ni mogočnišega kakor Cerkev, Cerkev je močnejši kakor ne bo samo. Nebo in zemlja bo prešlo, moje Usede pa ne bodo prešle. Kolike besede ? Ti si Peter, in na to »kal«« bom zidal svojo Cerkev in peklenske vrata je ne bo«lo zmagale.*4 Da „nebo" tukaj niso ..nebesa,4, tedaj ne v duhovnem, ampak v telesnem pomenu, „nebes", ,,obnebje," to je znano i/, razlage evangelija Pet. 3, 12. 13. I*. 65, 17). — Zemljo x obnebjem bo ob sodnjem dnevu razdjal ogenj. — Zanesljivo je misliti, da brez tega varha zoper punt bi imel svet vse drugo lice. — Že davno so mavtarji žugali, da bodo v kljub cerkvenem zboru v Rimu o ravno tistem času napravili svoj zbor v Neapelnu. Res se je bilo soslo nekaj teh dihurjev, ktere je pa vlada zapodila, ko so jeli Napoleonu po plašarsko srečno zadnjo uro vošiti. — V Dalmacii je po pervi nadlogi med vo. jake prišla druga, bolezen legar, ki dosti hudo razsaja, že nekaj stotin vojakov leži po bolnišnicah. — Iz Ljubljane. V nedeljo 19. t. m. o poli enajstih dopoldne se bode v Čitalniški dvorani delila obleka ubožnim šolskim otrokom. Vsim, kteri se pečajo za to dobrotno djanje, je prosto priti. Veselica za obleko revnih šolskih otrčk, ki je bila pretečeno nedeljo, je dala blizo 300 gl. Čitalnična dvorana je bila napolnjena, in pričujoči so bili silno zadovoljni in razveseljeni s tim, kar so vidili in slišali, z glasbo, deklamacijo, petjem, in še zlasti z živimi podobami. Slovanskih pridigarjev (kazetele - slovansti). I sošitek nam je v rokah. (Zavračamo čast. bravce na to, kar smo malo spredi o tem delu rekli.) Prav prijetno lice ima in na 64 straneh obsega 8 govorov (poslednji še ni čisto skončan). Za novo leto (kako nam je novo leto začeti) je iz Poljskega od P. Skarga; 2. je iz Herva-škega od M. Jakovijeviča; 3. iz Poljskega — od J. Kajsieviča; 4. iz Slovenskega — odSlomšeka; 5. zopet iz poljščine; 6. iz »Govornika" (slovenski) o sladkem imenu Jezusu; 7. iz Poljskega, in 8. zopet od Slomšeka. Vidi se tedaj, da se na Slovence močno ozir jemlje; storimo naproti tudi mi tako in podpirajmo to lepo delo. G. Mes Martin, bivši duh. pomočnik v Mošnah, posvečen 1. 1868, je 4. grud. umeri v Teržiču. R. I. P. Gosp. Jož. Svegelj, naš rojak, konzul v Kairi, je dobil od cesarja o njegovi pričujočnosti v Egiptu, red železne krone 3. verste. G. M. Lipold, poslanec za Idrijo, se je poslanstvu odpovedal. Škoda! Ostudnosti. »Tagblattu" je razglašenje neoraade-žanega spočetja »unfruchtbares Dogma," Pij IX »ehr-geizig," — njegovo od Kristusa zapovedano gospostvo nad vesoljno Cerkvijo »Herrschsucht" — »Laibacherica" se po vodbi dunajskih judov (»Tagespresse" spotika nad izrazom „Urbi et orbi" v papeških pismih. Koliko pravice ima pa ta »tabaherica" do imena »Laibztg.," ki s takimi spakami utegne vstreči sicer j udom, t ur ko m, mavtarjem: ne pa poštenim katoličanom? Ali mar ti ljudje res menijo, da so opice (afne) brez duše, ker se ne bojč sodbe Božje? Katoličanom je papež namestnik Jezusa Kristusa. Kdor papeža gerdi, on preklinja Kristusa! Katoliška družba v Terstu je poslala sv. zboru v Rim »poslanico udanosti," ktero so mil. škof teržaški izročili sv. Očetu. Besede te poslanice drugi pot. »Frisch voran!" je edini nemški tednik za katoličane na Češkem, ki prav serčno zastopa katoliško reč. (Cena: celoletno 3 gl., za 3 mesce 80 kr.) MMnrotni darovi. Za sv. Očeta. H. H. sv. Očetu 1 gl. za vesoljni zbor, ki so ga srečno začeli, da bi ga srečno dokončali. Iz Železnikov 2 gl. Za mil. skota Mraka. G. Zupan za 2 podobi 1 gld. — J. K. 1 gld. — G. M. Vindišar 1 terdnj. za 2 gld. 12 kr. star. den. — Devica 1 staro dvajset. — Jan. Erjavec 60 kr. — H. H. 1 gl. Iz Železnikov 1 gl. — G. fajm. Namre 1 gl. (za 2 podobi). Za pogorelce v Košani. G. fajm. Ant. Smre-kar 2 gl. (po gosp. terg. Fr. Sovanu). Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.