Janko Glazer
Spomini na slovenske gledališke predstave v Mariboru pred prvo svetovno vojno
Ti spomini, napisani za stoletnico slovenskega Dramatičnega društva, se nanašajo na leta, ko sem bil v Mariboru gimnazijec (1905—1913) in sem redno zahajal k predstavam v Narodnem domu. Po odhodu iz Maribora sem le še tu in tam videl kako uprizoritev, npr. v aprilu 1914 proslavo petstoletnice zadnjega ustoličenja; kmalu za tem pa so predstave tako prenehale, ker jih je onemogočila vojna. Navajam samo stvari, ki se jih še danes Spominjam, zato so navedbe skope in pomanjkljive; pomanjkljive so tudi zato, ker sem doživljal predstave samo kot gledalec, nisem pa pri njih sam sodeloval, da bi bil lahko dobil vpogled tudi v dogajanje za kulisami.
Glavnino slovenske gledališke publike v Mariboru je pred prvo svetovno vojno tvorilo’ slovensko izobraženstvo skupaj z ostalim slovenskim meščanstvom, kolikor ga je bilo, in slovensko dijaštvo. Iz okolice in s kmetov je obisk bil pičel, izvzemši posamezne igre, za katere so udeležbo posebej organizirali (zlasti V znamenju križa in Ben Hur). Delavstvo je kazalo za predstave povečini malo zanimanja; bilo je premalo prebujeno kulturno, pa tudi premalo prebujeno narodno.
Raznarodovanju, ki se je do leta 1918 vršilo v spodnještajerskih mestih in trgih, je prav delavski sloj bil najbolj izpostavljen. Bili so za to gospodarski, pa tudi psihološki vzroki: odvisnost od nemškega delodajalca; zapostavljenost in iz tega izvirajoči občutek manjvrednosti, dokler ne znaš nemško; predimenzionirani pomen, ki ga je s tem dobila nemščina kot nujna in »zveličavna«. Kolikor je delavstvo bilo politično organizirano, ga je odtujevala tudi organizacija. Socialnodemokratska stranka, takrat glavna delavska stranka v naših krajih, je na Štajerskem (kljub internacionalizmu, ki ga je izpovedovala v teoriji) v resnici bila nemška, ker je bila organizacijsko podrejena Gradcu. Glede tega so razmere na Štajerskem bile bistveno drugačne ko na Kranjskem: vključiti se v socialno demokracijo je na Štajerskem pred letom 1918 v narodnem pogledu pormenjalo vključiti se v nemštvo. Na veliko se je to dogajalo zlasti pri železničarjih, posebno v železniški delavnici, in šele, ko je na pobudo Ivana Kejžarja bila ustanovljena v Mariboru podružnica Zveze jugoslovanskih železničarjev v Trstu, se je ta proces nekoliko zavrl. Poglavje zase so bili obrtniški vajenci. Pri teh so vzroki za ponemčenje, ki sem jih navedel (gospodarski in psihološki), zaradi mladostne sprejemljivosti bili še posebno učinkoviti in usodni.
V delavnicah nemških mojstrov se je naraščaj, prihajajoč v veliki meri s podeželja, naglo prilagajal novemu okolju. Iz teh vrst so rastli posebno srditi narodni nasprotniki, tista plast potujčene mladine, ki so jo v kritičnih trenutkih, npr. ob septembrskih dogodkih leta 1908, pošiljali demonstrirat na ulico in razbijat šipe na slovenskih hišah. Dobro sliko teh razmer je podal dr. Ljudevit Pivko v zgodbi Ribičev Jurka (Maribor 1911). Pivko je tudi največ pripomogel, da se je položaj vsaj nekoliko začel boljšati, zlasti z delom v Sokolu in v Ljudski knjižnici, ki sta bila ustanovljena skoraj istočasno, Sokol leta 1907, knjižnica eno leto prej. Da so to narodno osveščevalno delo pospeševale tudi predstave v Narodnem domu, ni dvoma. Beseda z odra je bolj neposredna, zato tudi bolj vsem dostopna ko v katerikoli drugi obliki, nudile pa so predstave tudi priliko-, da so vajenci in drugi mladi ljudje, živeči v nemškem okolju, prihajali v slovensko družbo in z njo našli stik. Značilno je, da je nemški magistrat na razne načine skušal predstave onemogočiti ali jih vsaj ovirati (npr. s prepovedjo plakatiranja in z osporavanjem tehnične opreme odra); vidi se iz tega, kak pomen so predstavam pripisovali. Ce bi Slovenci ne bili imeli lastne gledališke dvorane v Narodnem domu, bi po vsej verjetnosti v napetem ozračju pred prvo svetovno vojno bili morali z igranjem prenehati, ker bi za slovenske igre pod nemško streho ne bili dobili prostora.
Temu primerno je tudi Narodni dom sam nacionalnim' prenapetežem bil kamen spotike in ob demonstracijah glavni objekt napadov. Slovencem pa je bil zbirališče in zatočišče: v njem so se vršile gledališke predstave in predavanja, vsako leto velika narodna veselica Ciril-Metodove družbe in plesni tečaji za slovensko mladino, v njem so imeli prostore Slovanska čitalnica, Ljudska knjižnica in Sokol, nekaj časa tudi Zgodovinsko društvo, v njegovih kletnih prostorih (v tako imenovanem »peklu«) so se sestajali dijaki in gotovo še kdo. Tudi s svojo zunanjostjo je Narodni dom pomagal dvigati narodno zavest. Ko sem prišel v Maribor, je bila zgradba še nova (dokončana leta 1899), spadala je med reprezentativna poslopja takratnega Maribora in bili smo nanjo ponosni. Značilno se mi zdi, da sem kot prvošolec izdelal maketo Narodnega doma in jo postavil na peč v naši dijaški sobici — kot okras in hkrati kot simbol.
Odnos slovenskega dijaštva do predstav v Narodnem domu je bil seveda pozitiven. Razen semeniščanov, ki se teh predstav na splošno niso mogli udeleževati, smo dijaki bili med najbolj rednimi in najbolj zvestimi obiskovalci in smo navadno pošteno napolnili stojišče. Koliko je to obiskovanje prispevalo k našemu duhovnemu oblikovanju, pa bi težko rekel: človek podzavedno prejema. vtise in sam ne ve, kaj vse je nanj vplivalo. Verjetno tudi večeri, ki smo jih v rahlo vznemirjenem razpoloženju gledališkega okolja preživeli v Narodnem domu, niso ostali brez sledu za nas. Vsekakor smo bili dijaki hvaležen avditorij, zlasti v nižjih razredih, ko smo sprejemali predstave brez predsodkov, naivno, kot »spectaculum« v prav prvotnem pomenu besede. Tako jih je sprejemala tudi galerija (konkretno se spominjam aplavza ob Lumpaciju Vagabundu) — znamenje, da so predstave ustrezale in našle odziv. V višjih razredih smo postali seveda zahtevnejši in naš entuziazem se je umaknil kriticizmu, včasih morda celo pretiranemu. Ko so igrali Vošnjakovo Lepo Vido (bil sem takrat v šestem razredu) in me je v odmoru vprašal dr. Karel Glaser, kako sem zadovoljen, mi je vprašanje bilo neprijetno, kajti bil sem nezadovoljen.
Šolske oblasti glede obiska gledaliških predstav niso delale težav. Edino za Cankarjevo Pohujšanje, s katerim so gostovali ljubljanski igralci leta 1908
Narodni dom v Mariboru, sezidan 1899
Velika dvorana mariborskega Narodnega doma
Slovensko gledišče v Mariboru
(se nahaja v veliki dvorani Narodnega doma).
oder
241
242
245
244
245 24« 24_ 248 240 85C
251
252
253
254 865 256 25i 258
250
2«
26!
262
m
264
265
m
207
orkester
m
8	4 ä
E
8 9
1101111121 13 1141' 1 o 11<411 r 1 181 [ lefžulai 123124
1	2	3	4	5
21	22	2&	24	25
41	42	43	44	45
61	62	63	84	65
8!	82	83	84	85
101	102	loa	104	105
12;	122	123	124	125
141	142	143	144	145
181	162	163	164	165
181	182	183	184	185
201	20?	203	204	205
221	222	228	224	225
I.
u. Ul. IV.
v.
Vi.
vu.
m
IX.
X. XI XII.
6	7	8	9	10	1!	12	13	14	15
26	27	28	29	30	3!	32	33	34	35
48	47	48	49	50	61	52	53	54	55
66	67	68	69	70	71	72	73	74	75
86	87	88	89	90	91	92	93	94	95
108	107	108	109	110	14 i	112	113	114	115
126	127	128	129	130	131	132	133	134	135
146	147	143	149	150	151	152	153	154	1 55
166	167	168	169	170	171	172	173j	174	1751
186	187	188	1SÖ	190	191	192	193	194	195
206	207	208	209	iu)	211	212	213	214	215
220	227	228	229	230(231		232	283	234	235
16	17	18	19	20
36	37	38	89	40
56	57	58	59	60
7Ö	77	78	79	80
95	97	«8	99	100
116	117	118	119	120
136	137	138	139	140
166	157	158	159	160
176	177	178	179	180
196	197	197	199	
216	217	218	210	22-
236	237	238	239	240
stojišča
pritličje
stojišča
desno
stojišč«
galerija
galerija
as 26ejg7(j37l|27a|ž7^274|‘-75tt7tfe"Hr-~Hl~-^-Klil
vbod
■lil!
318
11
ill
314
lil
lil
lil
ate
lil!
308
307
306
305
304
303
30?
mi
aog
m
BÖ8
29
296
295
194
Slovensko gledišče v Mariboru ima pritličje (parter) in galerijo. V pritličju se nahajajo foteljski sedeži št. 1—24, navadni sedeži št. 1—240 in večje število stojišč Na galeriji so sedeži št. 241—320, za njimi stojišča. Cene za letošnjo sezono so sledeče: v pritličju stanejo foteljski sedeži št. 1—24 K 230, navadni sedeži I.—IV. vrste (stav. 1 do 80) K 210, V.—Vlil. vrste K 160, IX -XII. vrste: K C10. Stojišča v pritličju 84 vi-natjev, za dijake in vojake 44 vinarjev. Tu je že vračunjena garderoba. Sedeži na galeriji (št. 241—320) 80 vinarjev, stojišča 40 voh.
J
. -n
Tloris gledališke dvorane v Narodnem domu
stojišča
Prizor iz igre W. Barreta V znamenju križa, ki jo je uprizorilo mariborsko Dramatično društvo1 11. decembra 1910 v Narodnem domu v Mariboru
(menda v maju), se spominjam, da smo' se dijaki v odmorih pred profesorji nekoliko umikali in da torej obisk najbrž ni bil dovoljen, vsaj ne nižjegimna-zijcem; spominjam se pa tudi, da nas profesorji niso marali opaziti. Bil sem takrat tretješolec. Tudi drugače je takratna šola — vsaj v Mariboru — bila širokogrudna. Meni je Ljubljanski Zvon objavljal verze s pravim imenom od februarja 1910 naprej, ko sem' bil petošolec, pa zaradi tega nikoli nisem imel sitnosti; samo enkrat me je naš profesor slovenščine Franc Jerovšek, stari »Zeus«, rahlo opomnil: »Vi bi radi bili mučenik?!« To' je bilo v januarju 1913, ko je moja pesem Doma v planini izšla na prvi strani novega letnika in je tako moje ime prišlo na posebno vidno mesto. A to je bil samo dobrohoten opomin. Ob isti priliki in k isti pesmi mi je naš profesor nemščine Friedrich Knapp celo čestital.
Da bi mogel primerjati predstave v Narodnem domu s predstavami v nemškem mestnem gledališču, so vtisi, ki so- mi ostali, preveč nedoločni; tudi sem v nemško gledališče zahajal premalo. Morda bi na splošno lahko rekel, da je nemško gledališče kot poklicno bilo dokaj povprečno, slovensko pa kot diletantsko nadpovprečno; tako v kvaliteti obeh verjetno ni bilo posebne razlike. Obe sta v veliki meri bili odvisni od publike, tudi nemško, kjer so posebno »vlekle« operete. Slagerje iz priljubljenih operet si neredko lahko čul z oken hiš, za opereto Zigeunerliebe pa se spominjam, da je ob znanih melodijah »sodeloval« tudi del stojišča. To' me je vznevoljilo, da potem dolgo nisem1 šel v to gledališče.
Prva igra, ki sem jo videl v Narodnem domu, so bili Rokovnjači. Bilo je to v decembru 1905, kmalu za tem, ko sem prišel v Maribor. Do takrat na odru
fr.Haje* kot "Markuš" ▼ Znamenju križa"
gF .y-Z\ iZ3t-X* '
Dramatično društvo v Mariboru, V nedeljo, dne 5. prosinca 1913, *e poslavlja iz Maribora gosp. režišer Franc M a i e r v barki »Pojdimo tja IJanaJ#. Ker je bition eden naibotišm' in imjmarijiveiših igralcev, upamo, tla mu bo slavno občinstvo z obilnim posetom izkazalo svoje priznanje. Začetek predstave Je točno ob pol 8. •zvečer ter prosimo, da vsakdo pravočasno pride, ker se z začetkom ne bo čakalo. Obenem opozarjamo na odhodnico gosp. Maieria. katero pri-rede vsa mariborska narodna društva v četrtek 2. prosinca 1913 ob 8. zvečer v restavraciji Narodnega doma.
Vi»..	I>*«4	&*■*•-
«V
tf
«fj** .*•»?'*v* . 3R» ‘	v
b Maribtra. Slo vensh.<,\ - gledališče,!:Dne 5. prosinca je' vprizoriio DSa. društvo veseloigro štiridelanko ¿Poidimo na Dunaj«. V tej igr), ki sicer til preveč duhovita, ki Je s pa kljub temu pretresala sme-haželjno občinstvo, zlasti na galeriji, se Je poslavljal od mariborske slovenske Javnosti g. France Majer. Ta mladi mož, sf Je pridobil v sedmih letih, ki Jih Je preživel v Mariboru, s svojo neutrudljivo delavnostjo v društvenem življenju. s_«voimi idealnim nartidnim navdušenjem in prikuplji-vim vedenjem simpatije vseh krogov. Ob njegovi odhodnim' (2. t. m.) so se spominjali zastopniki slovenskih društev njegovega dela iti cenili njegovo požrtvovalnost v lepih in resničnih besedah, še bolj odkritosrčno je pa izražalo občinstvo ob predstavi svoja čustva. Poleg lepili spominskih daril, ki so ga poklonila društva, mu je podarilo Dramatično društvo pri predstavi lep lavorjev venec z dolgimi slovenskimi trakovi kot izraz splošne želje, da naj spremljajo i uspehi njegovo korake tudi v oddaljenih primorskih krajih. Od g. Majerja bi sc bili rajši poslovili v njegovi najboljši vlogi Marka (»V znamenju križa«). Vloga,ekono- ! trm v veseloigri »Pojdimo na Dunaj ! ničila zanj tako hvaležna. . Pogodil : la je seveda iako dobro in i rtjim nje- j govi sopotniki na Dunaj, g. Weixl in j g. Luka. Prednost gre dvema damskima vlogama, ki sta uspešno oživljali igro. .Tudi ostale manjše vlgife sb bile v dobrih rokah, tupatatiTse jč j Kazala tnala izvežbanost na odru. Začetek Je bij točen, vsled tega se Je igra že.ob 10. končala.	R.,,.
• » , Iz Maribora. Pri odhodnicl g. Fr, Majerja, Je nabrala gdč. Marica Ptfeebova'20 v v prti drjsži«d
-2~* MvVvAv
■ ijrL»
nisem videl drugega ko dve ali tri burke, ki jih je uprizorilo Bralno društvo v Rušah. Eden od igralcev, ki sem ga poznal že z ruškega odra, je nastopil tudi v Rokovnjačih (kot Rajtguzen); bil je to Miloš Stibler, poznejši zadružnik, takrat visokošolec, doma s Fale. Kako so bile razdeljene druge vloge, ne vem, ker takrat še skoraj nikogar v Mariboru nisem poznal. Sicer pa so tudi za poznejša leta moji spomini zelo obledeli. Najbolj se spominjam glavnega igralca Franja Majerja, takrat trgovskega nameščenca, od igralk pa Ele Marinove, pozneje poročene Kocuvan. Nastopal je na odru tudi njen oče, profesor Stanko Marin (npr. v burki Veleturist), prav tako njena mati Amalija Marin, mlajša sestra Ljubica pa, kolikor mi je ostalo v spominu, samo v živih slikah (npr. na proslavi petstoletnice ustoličenja). Med rednimi igralci je bil solicitator Stefan Medved (dokler je bil v Mariboru), večkrat je nastopil, predvsem v veseloigrah in burkah, tudi Vilko Weixl, takrat lastnik majhne papirnice v gornji Gosposki ulici (zdaj Tyrševa 1, popravljalnica nogavic Irena). Nekoč je pel kuplet o denarju (»vse za denar, vse za denar«) z lokalnimi aluzijami, ki so zbudile mnogo veselosti; kdo je kuplet priredil ali sestavil, ne vem. Tu in tam je igrala tudi Marija Matkova, žena profesorja, bolj izjemno tudi žena dr. Pivka, Ljudmila Pivkova, po rodu Čehinja. Dr. Pivko sam kot igralec ni nastopal, je pa sodeloval drugače, npr. na proslavi ustoličenja, ko je pred uprizoritvijo zadnjega dejanja Jurčičevega Tugomera seznanil gledalce z vsebino prejšnjih dejanj. Kdo je sestavljal repertoar, kako je bilo z režiranjem in kdo je imel skrb za jezik in izgovarjavo, mi ni znano. Kar se tiče izgovarjave, se je elkalo, kakor takrat na splošno, tudi v Ljubljani (do' Župančiča).
Katere uprizoritve so mi ostale v spominu? Od domačih že omenjeni Rokovnjači (ker je bila to prva večja igra, ki sem jo videl), V znamenju križa in Ben Hur (zaradi opreme), Razbojniki (ker so ustrezali mojemu takratnemu duševnemu razpoloženju). Od ljubljanskih gostovanj se spominjam že omenjenega Pohujšanja (s Thalerjevo kot Jacinto), Martina Krpana (z Verovškom), pa tudi Funtkove Tekme, ki me je pustila hladnega, ker se mi je zdela preveč shematična in neživljenjska.
H koncu opozarjam še, da je precej konkretnih sodobnih podatkov žabe» leženih v Pivko vem poročilu Slovensko gledišče v Mariboru v Ljubljanskem Zvonu 1910, 189—91 in v istega avtorja Mariborskih pismih v Slovanu 1911, 191—2, 224, 256, 287—8, razen tega v poročilih Ivana Kajžarja v Mariborskem' slovenskem koledarju za leto 1913, 61—5 in za leto 1914, 44—6. V Koledarju je objavljen tudi tloris gledališke dvorane, iz katerega se vidi, da je čisto spredaj bila ena vrsta foteljev, potem dvanajst vrst navadnih sedežev, razdeljenih v tri kategorije, vsaka kategorija s štirimi vrstami, skupaj 240 sedežev, za sedeži pa stojišče. Galerija je tekla ob obeh stranskih in ob zadnji steni in je imela eno vrsto sedežev, za njimi pa prav tako stojišče. Delila se je publika, kakor je bilo v gledališčih splošno v navadi: meščanstvo je po večini hodilo v parter, dijaki na stojišče, nižji sloji na galerijo. Fotelji so bili namenjeni eliti; kolikor se spominjam, so zahajali tja predvsem nekateri odvetniki in profesorji, npr. dr. Rosina, ravnatelj Schreiner, profesor Matek in njegova žena, ravnatelj dr. Tominšek. Spočetka te vrste ni bilo, postavili so fotelje šele okrog leta 1910 — izzvali pa so s tem pri večini občinstva negodovanje.
24 Dokumenti
Les représentations Slovènes à Maribor avant la première guerre
L’auteur décrit la vie théâtrale Slovène à Maribor dans les années 1905—1913, sous forme des souvenirs qu’il garde de cette époque où il était encore lycéen. Il parle d’abord du public: celui-ci était composé principalement de Slovènes cultivés et de jeunesse scolaire, les paysans des environs de la ville venaient rarement au théâtre, et les ouvriers, pour la plupart germanisés, presque jamais. Il enumère ensuite les noms de quelques comédiens, évoque les représentations qu’il a vues — celles de la troupe locale et celles de l’ensemble de Ljubljana jouées en tournée — cite certains articles contemporains sur la vie théâtrale de Maribor (Pivko, Kejžar) et termine par une description expressive de la salle du Narodni dom (construit en 1899) où la Société dramatique de Maribor donnait toutes ses représentations.