Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.500
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	..L	3.000
PODUREDNISTVO:	Letna Inozemstvo . .	. . . L	4.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
i
Leto XXIII. - Štev. 43 (1174)
Gorica - četrtek, 4. novembra 1971 - Trst
Posamezna številka L 80
Oženjeni Peter
V oporekanju, ki mu danes prisostvujemo v Cerkvi, se oporečniki velikokrat sklicujejo na apostola Petra, ko gre za duhovniški celibat. Na škofovski sinodi so tudi o celibatu precej razpravljali. Kot je raz-videli iz časopisnih poročil, so se škofje razdelili v dve skupini. Eni so bili za to, naj se tudi poročenim duhovnikom dovoli, da smejo vršiti redno duhovniško službo, kar je bilo v prvih časih Cerkve in kakor je še danes v Cerkvah vzhodnega obreda, drugi pa so trdno zagovarjali mnenje, naj v zapadni Cerkvi ostane cerkvena disciplina glede celibata takšna, kot je bila do sedaj.
Med zagovorniki oženjenih duhovnikov je bil posebno glasen belgijski kardinal Suenens. Svoj nastop na sinodi je zaključil takole: »Prepričan sem, da bo več evharističnih žarišč zbudilo več duhovniških poklicev in tudi poklicev za celibat. Ne smemo preprečiti Kristusu, da kliče v svojo službo tam, kjer delajo in žive, kakor je nekoč poklical Levija. Cerkve ni postavni na Janezu, čeprav ga je posebno ljubil, temveč na oženjenem Petru.« (Družina, 31. oktobra 1971.)
Kardinal Suenens je zelo učen mož in nekoliko drzen v svojih idejah. Videti je tudi, da mu je pri srcu blagor Cerkve in duš in ne morda samo želja po modernosti, kot jo je opažati pri številnih drugih oporečnikih. Vendar sami dobri nameni niso dovolj, da se tudi doseže zaželeni cilj. In prav glede poročenih duhovnikov so bili drugi škofje mnenja, da bi ne dosegli zaželene preosnove Cerkve in povečanega števila duhovnikov, če bi odpravili celibat. O tem pričajo Cerkve, kjer imajo oženjene duhovnike. Tudi tam ni danes število duhovnikov nič večje kot v zapadni Cerkvi pa naj gre za protestantovske ali za pravoslavne Cerkve ali za Cerkve vzhodnega obreda. Kriza je torej splošna in obsega ves krščanski svet.
Sklicevati se pri tem na »oženjenega Petra«, ki ga je Kristus poklical za prvaka apostolov, je nedosledno, kajti poudariti bi bilo treba tudi, da je Peter »vse zapustil in šel za Kristusom«. Evangelist Marko, ki je bil Petrov učenec, pravi namreč takole: »Ko je Jezus hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: "Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.” In takoj sta mreže popustila in šla za njim.« (Mr 1, 16-17). Pa naj kdo ne misli, da sta pustila samo mreže, temveč sta pustila vse, Peter tudi ženo, in šla za Kristusom. Saj sv. pismo nikoli več ne omenja, da bi se Peter vrnil domov k ženi in družini. Čeprav oženjen je Peter postal apostol, kakor bi ne imel žene.
Cerkev namreč ni nikoli menila, da je zakrament sv. zakona nezdružljiv z zakramentom mašniškega posvečenja, temveč je vpeljala duhovniški celibat zato, ker je videla, da je opravljanje duhovniške službe težko združljivo z dolžnostmi do družine, včasih celo nezdružljivo. To so poudarili tudi razni škofje na sinodi in to lahko potrdimo tudi mi starejši duhovniki: Res ne vidimo, kako bi mogli združiti svoje delo In skrb za božje ljudstvo z delom in skrbmi za družino, če bi jo imeli.
To je prvi uvidel Kristus sam, ki je od učencev zahteval, naj vse zapustijo, če hočejo hoditi za njim. Tako je rekel bogatemu mladeniču, tako je svetoval nekemu drugemu učencu, ki o njem poroča sv. Matej: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus pa je učencu rekel: »Idi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.« (Mt 8, 22.) Ob taki razlagi dobijo popoln pomen Petrove besede: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj...« (Mt 19, 27). In še bolj Jezusov odgovor: »Vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali ženo ali otroke ali njive zaradi mojega Imena, bo prejel stokratno...« (Mt 18, 29).
V luči celotnega evangelija je torej razvidno, da je Kristus res poklical za učence tudi oženjene može, toda zahteval je od
njih, da so »vse zapustili«, tudi žene in družine, ko so postali njegovi apostoli. Kardinal Suenens in drugi se zaradi tega ne morejo sklicevati na oženjenega Petra za odpravo duhovniškega celibata. Nasprotno se zdi, da prav oženjeni Peter, ki je vse zapustil, priča, da je dobro, če Cerkev zahteva, naj njeni mašniki prav tako »vse zapustijo« zaradi Jezusa, to je, da se odpovedo ženi in družini, da morejo bolj služiti božjemu ljudstvo! in tako bolj posnemati Kristusa.
Če je Cerkev v prvih stoletjih imela tudi poročene duhovnike, ni s tem rečeno, da je to bila volja Kristusova. Smeli bi trditi obratno: Kristus je želel imeti učence, ki niso bili vezani na družino, je pa zaradi takratnih razmer dopustil, da je Cerkev imela tudi poročene mašnike. Če je zapadna Cerkev vpeljala celibat mašni-kov in če tudi danes vztraja pri tem, ni v nasprotju z Jezusovo voljo in z njegovim postopanjem pri izbiranju učencev, ki so vse zapustili, da so šli za Jezusom.
KAZIMIR HUMAR
Severna Irska - angleški Vietnam
Kardinal Mindszenly na Dunaju
Avstrijska vlada socialista Kreiskega je dovolila kardinalu Mindszentvju, da se stalno naseli na Dunaju. Pri tem je moral kardinal sprejeti določene pogoje: ne bo smel pridigati v javnosti niti sprejemati madžarskih predstavnikov katoliške Cerkve. Tudi javnih maš naj bi se čim bolj izogibal. Po besedah dr. Kreiskega bo imelo bivanje Mindszentyja na Dunaju čisto zaseben značaj. Prepovedana mu je katera koli uradna dejavnost.
Te besede je nedavno izrekel senator Edward Kennedy, zadnji preostali član trojice bratov Ken-nedy, ki so zadnje desetletje bili v ospredju političnega dogajanja v Sev. Ameriki. Izrekel jih je kot politik in kot Irec. Kot politik se zaveda, da angleški način reševanja severnoirskega problema ljudi le še bolj sili k novim dejanjem nasilja; in se zaveda, da kot Irec, saj je njegova rodbina irskega porekla, pozna svoje ljudstvo in ve, da je to ljudstvo v razmerah, v katerih se že stoletja nahaja, zmožno tudi dejanj obupa.
Edward Kennedy ima prav : Severna Irska, tudi Ulster imenovana, se spreminja v angleški Vietnam. Le to se zdi nepristranskim opazovalcem čudno, da ponavljajo Angleži napake, ki so jih glede azijskega Vietnama že ponovno poočitali svojim bratrancem onstran Atlantika, Združenim državam Sev. Amerike.
Ulster in svobodna Irska, to je prvi primer zemeljske razdelitve, s katero naj bi se začasno uredil spor, pa bi potem prišlo do po-mirjenja. Leta 1921 je Vel. Britanija na zahtevo irskih protestantov pristala na delitev Irske. Kasneje je imela Vel. Britanija še enkrat nesrečno roko, ko je prav tako na osnovi vere razdelila o-zemlje, ki je zemljepisno, gospodarsko in po krvi spadalo skupaj: tisti del Bengalije, ki je imel muslimansko večino, je iztrgala iz
UmusličH iMilem ooiuieio
Zdi se, da je Nixonova odločitev, da bo potoval v Peking, sovjetske voditelje nemalo vznemirila. Kar ne morejo se znebiti vtisa, da VVashington in Peking nekaj barantata za njihovim hrbtom. Zato se je rodilna sovjetska trojka: Brežnjev, Pod-gorni in Kosigin odločila, da bodo pomnožili svojo diplomatsko dejavnost.
Poučeni krogi pravijo, da si je glavni tajnik sovjetske komunistične partije pridržal Evropo. Do sedaj se je Brežnjev ukvarjal samo z odnosi med komunističnimi strankami, zdaj pa je nenadoma postal minister za zunanje zadeve. Tako je nedavno povabil zahodnoaimeriškega kanclerja Brandta na Krim in bil silno gostoljuben ter prijazen do njega. Nato je Brežnjev potoval v Beograd, da bi mehčal Tita, v čemer pa očividno ni uspel. Kmalu nato so bile v Jugoslaviji vojaške vaje »Svoboda 71«. Proti komu so bile namenjene, ni nihče dvomil. Brežnjev še najmanj.
Končno je Brežnjev pretekli teden obiskal Pariz. Francoskemu predsedniku Pom-pidouju je ponudil podpis prijateljske pogodbe, a Pompidou se je pokazal nekam naglušnega za ta predlog. Zato se je Brežnjev zadnji dan po francoski televiziji znesel nad Sev. Ameriko, ki da je glavni krivec vsega zla na svetu. Čuden način uporabe gostoljubja na tujih tleh!
Predsednik Sovjetske zveze Podgorni je postal zadolžen za stike z Vietnamom in ni še dolgo, kar je potoval v Hanoi. Bil pa je tudi v Iranu na proslavi 2500-letnice perzijske dižave.
Ministrski predsednik Kosigin pa naj bi skrbel za sovjetske interese na Bližnjem vzhodu in vzdrževal stike z Ameriko in državami tretjega sveta. Res je bil pred kratkim v Alžiru, kjer je skušal doseči uporabo pomorskih oporišč za sovjetsko mornarico v Sredozemlju, a ga je Boume-dienne zavrnil. Prejšnji teden je bil v Kanadi, kjer ga je policija komaj rešila pred madžarskim napadalcem, ki je hotel na ta način protestirati zoper sovjetsko navzočnost na Madžarskem. Iz Kanade je Ko-
sigin poletel še na Kubo, da si ogleda, kako Castro utrjuje komunizem na otoku.
Prav izredno diplomatsko dejavnost je v preteklem mesecu razvil tudi Tito. Najprej se je .pridružil z ženo Jovanko .kronanim glavam in užival blagosti »Tisoč in ene noči« v nekdanji Perzepoli, kjer je perzijski šah proslavljal 2500 let nastanka države. Nato je obiskal Indiro Gandhi v Indiji. Skušal ji je dati prav v njenem prepiru s Pakistanom, ki zatira bengalski narod v Vzhodnem Pakistanu. Na povratku je pozdravil Sadata v Kairu in ga izpraševal, če res misli po koncu leta napasti Izrael.
S polno torbo zanimivih novic je nato odpotoval v Sev. Ameriko. Nixon ga je nadvse prijazno sprejel. V svoji zdravici je pozdravil Tita kot edinstvenega državnika na svetu, ki brani pravice vsake države, ima svojo lastno pot v politiki in se zavzema za mir na svetu. Tudi to je Nixon ugotovil, da je Tito najbolje obveščen državnik na svetu. Njegov prispevek v vojni je bil izreden, še večjo vlogo pa ima pri delu za mir. Tako toplih besed Tito že dolgo ni slišal. Gotovo ga bodo spodbudile, da bo še bolj potoval, saj se na potovanju največ zve in tudi lahko pove naprej.
Pa so Tita hoteli videti tudi v Kanadi in tako je 2. t. m. še tja odpotoval. In ker ni dveh brez treh, je še Vel. Britanija zaželela slišati, kaj misli Tito o zadevah, ki tarejo sedanji svet. Tako čaka Tita še pot v London. Res moramo moža obču dovati, da pri skoro 80 letih zmore vse te napore. Da bi imeli od toga korist tudi narodi Jugoslavije!
Delegacija SDZ v Gonarsu
Delegacija Slovenske demokratske zveze iz Gorice je v nedeljo popoldne obiskala na gonarskem pokopališču grobove žrtev tamkajšnjega taborišča ter položila venec v počastitev njih spomina in simbolično vseh, katere je med zadnjo vojno zadela enaka tragična usoda.
Indije in ga dodelila Pakistanu, čeprav je ta ležal nad tisoč kilometrov proč od Bengalije.
Kasneje so se zapadne velesile še dvakrat poslužile delitve dežele na ideološki ravni. Tako je prišlo do Severne in Južne Koreje ter do Severnega in Južnega Vietnama. Le na Koreji je ta delitev nekako uspela, v Vietnamu pa je doživela kričeč polom. Sev. Amerika, ki je skušala to delitev na vojaški način ohraniti, je doživela popoln neuspeh, ker se je izkazalo, da vietnamsko ljudstvo kljub ideološki različnosti te delitve ne podpira z isto zavzetostjo kot so to vodniki ZDA pričakovali.
Tako vlada kot vojaški krogi Sev. Amerike so bili dolgo časa prepričani, da je njihova vojaška premoč v materialu zadostna, da končno zmagajo. Danes predsednik Nixon dejansko že izvaja umik iz Vietnama. Ni več govora c zmagi, temveč le še o častni rešitvi vietnamske vojne.
OBTOŽUJOČE ŠTEVILKE
V podoben položaj, v katerega so v teku let zašli Severnoameri-kanci v Vietnamu, vedno bolj lezejo Angleži na Sev. Irskem. Angleška vlada dobro ve, zakaj je prišlo v Ulstru do tega stanja. V teku petdesetih let ni protestantska večina izdala enega zakona, ki bi bil v korist irske katoliške manjšine. Katoliškim Ircem je bil ves čas preprečen dostop do služb, višje izobrazbe, stanovanj in do mest v občinskih odborih ter v parlamentu. Bili so državljani druge vrste, vedno gledani kot neke vrste izdajalci, ker so se navduševali za spojitev s svobodno Irsko.
Sir Basil Brooke, ki je bil skozi dvajset let predsednik ulsterske vlade, je takole govoril: »Svetujem vam, da katoličanov ne sprejemate v službe. Devetdeset odstotkov od njih so izdajalci.«
Podrejeni so se dobesedno ravnali po tem navodilu. Na tehnič nem področju je v Ulstru 209 službenih mest; le 13 jih pripada katoličanom ; v poldržavnih službah je od 332 uslužbencev 49 katoličanov. V Ulstru je zaposlenih 387 zdravnikov; od njih je le 31 katoličanov. V policiji je od 3.000 nameščenih le 300 katoliške vere; na sodiščih je od 76 sodnikov le 8 katoličanov. Na vseučilišču so od 64 profesorjev komaj trije katoličani. »Kaj pomaga,« pravi dr. Mc Cluskey, »če so šolska spričevala enako veljavna za protestantske in katoliške študente, če pa slednji kasneje ne morejo dobiti primerne zaposlitve.« Celo v industriji, ki ne zavisi od državnega aparata, je opaziti isto zapostavljanje. V enem mehaničnih podjetij v Belfastu so od 3.000 uslužbencev samo trije katoličani!
VSESPLOŠNI ODPOR ZATIRANIH KATOLIČANOV
Več stoletij je ta ubogi irski katoličan k vsem tem, krivicam le molčal. Pomagal si je s tem, da je emigriral v Sev. Ameriko. Tam je danes že 20 milijonov Američanov irskega izvora, medtem ko jih je v obeh delih irskega otoka komaj štiri milijone in pol.
Sedaj pa se je ta zatirani proletarec prebudil. Noče več biti zapostavljen zaradi vere; zahteva pravice, ki mu kot človeku in državljanu gredo. Val upora je prevzel vse: moške, žene in celo otroke. Nedavno so angleški vojaki
ubili dve dekleti; izkazalo se je, da sta bili vojaško organizirani. Otroci po ulicah takoj sprožijo alarmni sistem, komaj se pokažejo britanski vojaki, da bi naredili preiskavo ali koga aretirali. Britanci so ugotovili, da obiskujejo ženske, mlada dekleta in celo mladi dečki posebne tečaje, ki jih je irska podtalna vojska IRA organizirala v Irski republiki ali v nedostopnih irskih predelih. Tam se li revolucionarji učijo streljati, nastavljati in tudi izdelovati bombe.
Angleška vlada je zašla v slepo ulico. Njen načrt je bil najprej deželo vojaško pomiriti, nato pa pritisniti na severnoirsko vlado, da sprejme socialne reforme v korist katoliške manjšine. Toda prav nastop vojske je ves položaj samo še bolj zapletel. Njeno brezobzirno ravnanje s prebivalstvom, streljanje na nedolžne ljudi, naraščanje smrtnih žrtev, uvedba taborišč za »sumljive elemente«, razstrelitev mostov in cest, ki vežejo Ulster z Irsko republiko, požigi hiš irskih katoličanov, atentati vsepovsod, vse to je ustvarilo vzdušje, ki grozi zajeti vse prebivalstvo in spremeniti ves Ulster v eno samo bojišče.
Britanske oblasti prej ko slej vztrajajo na sklepu, da je treba odpor irskih katoličanov streti s surovo silo. Tako se zdi, da se iz zgodovine niso ničesar naučili in da jih tudi vietnamški primer ni zmodril. Toda že se oglašajo tudi taki, ki predvidevajo, da bo Vel. Britanija končno morala uvideti, da s svojim ravnanjem samo žene ves položaj na konico.
EDINA REŠITEV
Ugledni londonski list »Guardian« je že zapisal, da prihaja čas, ko bo morala Vel. Britanija pristati na združitev obeh Irsk, protestante pa pustiti na cedilu. Če bi ti že spočetka zadovoljili katoliško manjšino, bi verjetno do tega stanja ne bilo prišlo. Toda sedaj je bržkone že prepozno. Polovične rešitve ne bodo zadovoljile ne ene ne druge strani.
Tudi predsednik Irske republike Lynch je prepričan, da se da irski problem rešiti le s postopno združitvijo obeh sprtih delov. Samo Bog ve, kdaj se bo to zgodilo in koliko krvi bo še prelite s tem v zvezi.
Upravičeno je smatral tudi sv. oče Pavel VI. za potrebno, da je v eni svojih običajnih nedeljskih skupnih avdienc dejal: »Med deželami, kjer se preliva kri in prihaja do izbruhov sovraštva, je tudi Severna Irska, kjer se je zadnje čase položaj zaostril. Ne bomo prenehali prositi Boga, da razsvetli in podpre dobro voljo tistih, ki so pripravljeni pravično rešiti težke probleme zgodovinskega, političnega in socialnega značaja, kateri mučijo to skupnost. Zelo bi želeli, da naš glas najde topel sprejem in velikodušen odgovor in se na ta način irskemu narodu prihranijo nove preizkušnje.«
In odgovor? Visok angleški u-radnik se je hladno izrazil: »To so naše notranje zadeve.« Prav to je boleče v sedanji družbi: osem milijonov pakistanskih beguncev, pol milijona irskih katoličanov, štirje milijoni od Arabcev zatiranih črncev v Sudanu, vse to je notranja zadeva. Narodi in vlade, ki se jim dobro godi, molče iz koristoljubnih razlogov. Toda zato ne bo molčal Bog. Udaril bo po krivcih, ko bo prišla njegova ura.
ir
Blaženi Maksimilijan Kolbe Skof dveh Berlinov
Bilo je konec julija 1941. Iz bloka št. 14 v Osvvieczimu ali po nemško Auschvvitzu, v katerem je bil tudi frančiškanski redovnik p. Maksimilijan Kolbe, je pobegni! neki jetnik. Ostali jetniki so upravičeno prestrašeni. Poveljnik taborišča Fritsch je zagrozil, da bo za vsakega begunca obsojenih 20 ljudi iz njegovega bloka na smrt od lakote. Tisto noč v baraki ni nihče spal. Vsak se sprašuje: Ali bo izbira zadela mene? Vsi jetniki so se zavedali, da bo Fritsch ostal pri svojem sklepu.
Drugo jutro naznani poveljnik taborišča, da ubežnika niso dobili. Vsi se razidejo po delu, le jetniki bloka 14 ostanejo pod žgočim soncem. Stati morajo mirno ure in ure. Tako ves dan do večera. Zvečer se drugi jetniki vračajo z dela. Sočutno gledajo na tovariše. Sledi večerni zbor. Poveljnik Fritsch naznani: »Ubežnika nismo našli. Deset od vas bo umrlo namesto njega v bunkerju lakote. Prihodnjič vas bo obsojenih dvajset.« Nato pregleduje jetnike in začenja izbirati, nihče ne ve, po kakšnem merilu. Deset je odbranih. Eden izmed njih zavzdihne: »Uboga žena in otroci! Nikdar več vas ne bom videl!« To je bil Franciszek Gajovvniczek.
Drugi se oddahnejo. Smrt se jih je zaenkrat izognila. Odbrani so morali sezuti čevlje. Tedaj pa se zgodi nekaj nepričakovanega. Pred poveljnika stopi jetnik p. Maksimilijan Kolbe in pravi: »Rad bi umrl namesto enega izmed obsojencev.« — »Za koga bi rad umrl?« vprašuje poveljnik. »Za tega tu. Ta ima ženo in otroke.« Pater pokaže s prstom na človeka, ki je bil malo prej potožil in zaječal.
Poveljnik ne more razumeti: »Kdo si ti?« Pater Maksimilijan odgovarja: »Katoliški duhovnik!« Poveljnik Fritsch dolgo časa molči, končno odloči: »Naj bo! Pojdi z njimi!«
Obsojenci so zavili v sami srajci in bosi v blok smrti. Pater Maksimilijan je šel zadnji, kot pastir za svojo čredo. Bunkerji smrti so bili v podzemlju. To so bile temne in vlažne celice, večinoma brez oken. Ko so prišli v celico, so morali odložiti še zadnjo obleko.
Za obsojenci se zaprejo težka vrata. Odslej ne bodo dobili ne jedi ne pijače. V teh bunkerjih lakote so obsojenci navadno znoreli od obupa. Umirila jih je šele onemoglost in končno smrt.
Tokrat pa je bilo drugače. Podzemni prostori so se spremenili v cerkev. Iz njih sta odmevala molitev in pelje. Oče Maksimilijan je v obsojencih budil vero in zaupanje. Kljub temu, da je bil telesno med jetniki najslabotnejši, je preživel vse. Vsem je pomagal umreti. Kot dobri pastir je dovršil svoje delo. Na večer pred praznikom Marijinega vnebovzetja so mu dali smrtonosno injekcijo. Njegovo truplo so sežgali kakor vsa druga trupla. Umrl je 14. avgusta leta 1941.
KDO JE P. MAKSIMILIJAN KOLBE?
Rodil se je 7. januarja 1894 v siromašni in preprosti družini v Kraju Pabianice v bližini mesta Lodž na Poljskem. Oče in mati sta bila tkalca. Delala sta po deset ur na dan, da sta mogla preživljati družino.
V	družini je bilo pet sinov. Dva sta umrla v nežni mladosti, trije so odrasli: Franc, Rajmund — naš junak in Jože. Rajko je že kot otrok izredno ljubil Marijo. V šolo ni mogel, ker ni bilo sredstev. Doma so ga naučili pisati In brati. Pomagati je moral pri delu. Za fanta se je zavzel lekarnar Kotovvski, ki ga je začel učiti. Prve izpite v šoli je napravil odlično, čez štiri leta so prišli v Pabianice frančiškanski redovniki minoriti, ki so nabirali gojence za svoje zavode. Rajko in njegov brat France sta izrabila priložnost in prosila za sprejem.
To je bilo v začetku šolskega leta 1907-1908. Rajku je bilo 13 let. Prišel je v Lvov, ki je bil takrat pod Avstrijo. V šoli je pokazal Izredno nadarjenost za matematiko in za tehnične vede. Kazal je tudi izrazito nagnjenje za vojaško življenje. Eden izmed njegovih sošolcev pravi: »če bi ne bil stopil v samostan, bi bil gotovo postal velik vojskovodja ali iznajditelj.«
S 16. letom se je moral odločiti za vstop v noviciat. Odločitev ni bila lahka. Ko pa je zvedel, da se je tudi njegov mlajši brat Jože odločil za redovniški stan, ni več omahoval. Tudi starša sta sledila sinovom. Oče je ostal pri minoritih v Krakovu, mati pa je šla k benediktinkam v Lvov. Tako se je vsa družina posvetila Bogu.
Rajko je dobil redovno ime Maksimilijan. Predstojniki so spoznali njegove izredne zmožnosti in ga poslali v Rim. To je bilo jeseni 1912. Dve leti kasneje, 1. novembra 1914, je napravil slovesne zaobljube, 28. aprila 1918 je bil posvečen za
V teh dneh je spolnil 50 let življenja berlinski škof kardinal Alfred Bengsch. Obenem je poteklo deset let, odkar je po odhodu škofa Juliusa Dopifnerja v Mun-chen prevzel vodstvo te nenavadne škofije kat je Berlin.
Kardinala Bengscha upravičeno imenujejo škofa dveh Berlinov, saj mora skrbeti tako za zahodni kot vzhodni del mesta. Medtem ko je njegov predhodnik škoif Dopifnar stanoval v zahodnem Berlinu, se je škof Bengsch zavestno odločil za vzhodnega. Prav tiste dni je namreč zra-stel sredi mesta prosluli berlinski zid m novi škof je pravilno doumel, da je njegovo mesto v vzhodnem Berlinu, saj b: mu bilo iz zahodnega praktično nemogoče upravljati del škofije, ki leži v komunistični Nemčiji.
Illllllllllllllllll .
M h itiOinska ntoilni meša
mestu Brezmadežne. 21. septembra se je že znašel v taborišču Amtiz. Na praznik Brezmadežne se je z brati vrnil nazaj v Niepokalanovv, a le za malo časa. 17 februarja naslednjega leta so ga spet zaprli. Končno je prišel v taborišče Osvvieczim (Auschvvitz), kjer je končal svoje življenje.
V blaženem redovniku Maksimilijanu Kolbeju je dobila Cerkev svetnika, ki našim rodovom kaže pot brezmejne ljubezni do Boga in do bližnjega, pa tudi popolnega zaupanja do Marije — svetnika sodobnega apostolata.
STANKO ZORKO
»Katoliški glas" v vsako slovensko družinoI
duhovnika.
Leto dni po končani prvi svetovni vojni so ga njegovi predstojniki poklicali nazaj na Poljsko. Vrnil se je z dvema doktoratoma, a še z bogatejšim srcem. Domov se je vrnil bolan za jetiko, ki se ga je lotila v letih pomanjkanja med svetovno vojno. Zdravniki so mu prisojali le tri mesece življenja. Kljub vsemu so ga predstojniki poslali za profesorja v Krakov, kjer je takoj razvil izredno dejavnost.
APOSTOL BREZMADEŽNE
Maksimilijanova velika zamisel je bila, da je mogoče osvojiti svet za Kristusa po Mariji. Brezmadežna je najkrajša pot do Kristusa. Je orožje, s katerim se osvaja ljudi za Kristusa, je sredstvo, da se dušam daje Kristus. Povsod je govoril o Mariji, a ga sprva niti njegovi sobratje niso razumeli. Svoje misli o vlogi Brezmadežne v življenju Cerkve je začel širiti s skromnim lističem, ki mu je dal ime »Vitez Brezmadežne«. Vabil je ljudi v »Vojsko Brezmadežne«.
Prva številka lista je izšla v marcu leta 1922. Polagoma je organiziral lastno tiskarno. List se je naglo širil. V vrstah lastnega reda sta nastala dva tabora: nekateri so razumeli njegovo delo in ga odločno podprli, drugi pa so mu prav tako odločno nasprotovali.
Poleg tega je bil vedno bolehen. Zdravila niso pomagala. Sam je dejal: »Ko so vsa sredstva odpovedala, ko sem mislil, da je z menoj pri kraju, ko so me predstojniki imeli za nezmožnega za vsako delo, tedaj je prišla Brezmadežna, da popravi to ubogo razvalino, ki je bila samo še za smetišče.«
Neki poljski grof mu je podaril večje zemljišče, kjer je p. Maksimilijan z dovoljenjem predstojnikov organiziral novo redovno hišo, ki je polagoma postala celo naselje. Naklada lista »Vitez Brezmadežne« je neprestano rasla. Leta 1930 je list izhajal v 292.000 izvodih, devet let kasneje pa že skoraj v milijon izvodih.
Poljski škofje so mu zaupali nalogo, da je začel izdajati katoliški dnevnik. Vsi poskusi v preteklosti so propadli. P. Maksimilijan je uspel. Septembra 1935 je izšla prva številka »Malega dnevnika«. Pri delu mu je pomagalo 327 bratov-delavcev. Pater Maksimilijan je bil zelo zahteven. Vsako delo je moralo biti dobro narejeno. Izredno je naraslo število poklicev. V mestu Brezmadežne se je vsako leto prijavilo okoli 1.800 kandidatov, a sprejeli so jih le okoli sto, obljube pa jih je napravilo okoli 50. Med sprejetimi so bili zastopani vsemogoči poklici. Mnogi so imeli univerzitetno izobrazbo.
V	bližini mesta Brezmadežne Niepokala-novva je p. Maksimilijan postavil radijsko postajo, ki je dobro delovala. Gorečnost za čast božjo in zaupanje v pomoč božje Matere sta p. Maksimilijana gnala naprej. Odločil se je, da odpotuje na Japonsko in da tam organizira svoje delo. Dobil je dovoljenje in leta 1930 je šel tja. Z njim so šli štirje sobratje.
Prišel je v Nagasaki. Škofu je povedal, da bi rad izdajal list Brezmadežne. Ta ga je neverno gledal. Končno pravi: »Poskusite z božjo pomočjo. Pomagajte si sami.« Mesec kasneje je že izdal prvo številko in doživel velik uspeh.
Če prebiramo življenjepis p. Maksimilijana Kolbeja, kar ne moremo verjeti, da je zmogel vse to obsežno delo en sam človek hi še stalno bolan. Ravno ob tem najbolj spoznamo, da ga je pri delu vodila božja milost in pomoč božje Matere, ki ji je neizmerno zaupal.
Ko so nemške vojske 1. septembra 1939 napadle Poljsko, je bil p. Maksimilijan v
Zahodnonamški kancler Willy Brandt je prejel letošnjo Nobelovo nagrado za mir. Ali si jo je res zaslužil, so mnenja deljena. Opozicijski politiki iz vrst krščanskih demokratov trdijo, da ima podelitev nagrade predvsem političen pomen. Norveški socialdemokrati naj bi s tem nudili pomoč Brandtu pri njegovem odpiranju na Vzhod.
Številni nemški časopisi so izvedli med bralci anketo o tem, ali si je kancler nagrado »zaslužil« ali ne. Tisti, ki so menili, da je ni, so dejali, da se mora šale po-kazaiti, ali je Branditova politika res utrdila mir v Nemčiji in Evropi. Vsi anketiranci pa so priznaili, da je s to nagrado močno zrastal ugled Zahodne Nemčije v tujini. Nekdo je celo zapisal, da so dobili s tem Nemci »odvezo od vseh grehov preteklosti«, uvodničar uglednega hamburškega časopisa »Die Welt« pa je ugotovil, da »se je nagrada odbiia od Brandta kakor svetloba v zrcalu in poveličala ves narod.«
In ta za mir zaslužni nemški kancler je v svoji vnemi, da bi ga tudi drugi posnemali, kakor poroča pariški list »L’Aurore«,
16.	septembra predlagal podpredsedniku italijanske vlade De Martinu, ki se je mudil na obisku v Bonnu, naj tudi Italija prizna svojo vzhodno mejo nasproti Jugoslaviji za dokončno kot je to storil on v zvezi z nemško-poljsko mejo.
Da bi tega ne bil storil! Nekateri italijanski listi, ki so bili do sedaj polni hvale za Brandtovo realistično politiko, so zagnali — med njimi posebno »II Giomale d’Italia« iz Rima — silen hrup, češ Nobelov nagrajenec za mir »podpira imperiali-
stične in nacionalistične težnje vzhodnih diktatur., v«
Že omenjeni list »Die Welt« je nato objavil članek z naslovom »Ali je Brandt silil Italijane k politiki odpovedovanja?«
V	njem je poročal, da se v Italiji razen komunistov nihče (kar ne drži, ker stoji na istem stališču tudi poslanec Ferri od socialdemokratske stranke, op. ur.) ne upa javno zagovarjati dokončne ureditve italijansko-jugoslovanske meje.
Neizrečeno namigovanje lista »Die Welt«, ki je v opoziciji z Brandtovo zunanjo politiko, je jasno: samo italijanski komunisti in zahodnonemški kancler so za priznanje italijanske vzhodne meje. Z drugo besedo: Brandt je zaveznik italijanskih komunistov.
Kaj je preostalo De Martinu in Brandtu drugega, kot da sta vsak s svoje strani pisanje lista »Die Welt« demantirala. W. Brandt je preko svojega tiskovnega predstavnika še posebej slovesno zatrdil, da nista on in De Martino »o tem spregovorila niti Zloga v nobenem jeziku.« Kdor hoče, lahko verjame!
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Prvi slovenski laični misijonar
17.	oktobra je odpotoval v Pariz, od koder bo nadaljeval pot na Madagaskar gradbeni tehnik Lovrenc Štanta, brat misijonarja Ivana štante, ki že osem let deluje med gobavci na Madagaskarju.
'Lovrenc štanta je prvi slovenski laični misijonar, ki odhaja v misijone. Dala ga jc primorska zemlja, saj je iz Mirna pri Gorici. Po končani osnovni šoli se je izučil za zidarja, nato pa je končali večerno gradbeno šolo v Ljubljani ter postal gradbeni tehnik.
Za misijone ga je navdušil njegov brat lazarist Ivan. On bo brata Lovrenca tudi sprejel pod streho na svoji misijonski postaji, dokler se ne bo privadil jeziku in običajem. Med tem časom bo gradil naselje za gobavce. Pomagal bo tudi drugim slovenskim misijonarjem, saj je sam dejal: »Grem v misijone, da bom pomagal slovenskim misijonarjem in prevzel nase nekaj njihovega dela, da se bodo mogli bolj posvetiti oznanjevanju evangelija.«
Umrl je Silvester Pavletič
Pretekli teden je umrl v Skednju Silvester Pavletič. Ob negi in sikrbi svojih dragih je dočakal častitljivo starost 95 let. Vse življenje je bil veren katoličan in dokler so m,u moči dopuščale, je bil vsak dan pri sv. maši. Bil je zaveden Slovenec in župniji vedno v najlepši zgled. Pod staro Avstrijo je bil orožnik in tudi to ' službo je z vso vestnostjo vršil. Pogreba se je udeležilo zelo veliko ljudi iz Skednja. Zelo lepa in številna je bila tudi udeležba našega slovenskega učiteljstva.
Svojcem, zlasti sinu Velimiru, didaktičnemu ravnatelju slovenske šole pri Sv. Jakobu ter hčeri Dorici Berce, izražamo globoko sožalje.
Zasedanje odbora za evropske manjšine v Vidmu
Pod vodstvom južno tirolskega senatorja Volggerja je v dneh 22.-24. oktobra zasedal v Vidmu glavni odbor FUEV-UFGE, to je organizacije, ki združuje evropske manjšine. Za koroške Slovence sta se zasedanja udeležila dr. Reginald Vospernik (ki je tudi podal poročilo) ter K. Smolle, za tržaške Slovence pa deželni svetovalec dr. Drago Štoka.
Dr. Štoka je obvestil odbor tudi o ljudskem štetju pri nas, omenil pomanjkljivosti ter diskriminacijsko zadržanje do slovenske narodnostne skupnosti. Samo tržaški Slovenci bodo namreč lahko odgovorili na vprašanje po narodnostni pripadnosti (tako kot Južni Tirolci in del La-dincev), ne pa tudi Slovenci na Goriškem in v Benečiji. Prav tako smo bili diskriminirani glede popisnih pol, ki bi morale biti sestavljene v dveh jezikih; tako je prišlo do velikih zmešnjav in netočnosti. Glavni odbor FUEV-UFCE je s tem v zivezi sprejel posebno resolucijo.
Ob zasedanju so bili člani odbora mednarodne organizacije sprejeti na videmskem županstvu, kjer se je za gostoljubje zahvalil predsednik Volgger in spregovoril tudi o pomenu dvojezičnosti na narodnostno mešanih krajih; posebej je še omenil Kanalsko dolino, kjer bi morali biti vsi napisi v treh jezikih (slovenskem, nemškem in italijanskem).
Berlinska škofija obsega tri področja: zahodni Berlin z 291.000 verniki, vzhodni Berlin s 132.000 verniki in diasporo med protestanti v Vzhodni Nemčiji, ld šteje
152.000	katoličanov. Oblasti Vzhodne Nem cije so škofu Bengschu dovolile, da sme enkrat na mesec za tri dni obiskati zahodni Berlin.
Škof Bengsch se je rodil v vzhodnem delu Berlina leta 1921. Duhovnik je postal leta 1950; devet let nato ga je sv. oče Janez XXIII. že imenoval za pomožnega škofa berlinske škofije. Dve leti nato je postal redni škof. V škofovski grb si je poleg medveda, ki je simbol Berlina, dal napisati besede: »Adiutores gaudii vestri -Pomočniki vašega veselja«. Leta 1967 ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala. Bil je s 46 leti najmlajši kardinal, pa obenem najvišji; meri namreč 190 cm. Sv. oče mu je ob tej priložnosti dejal: »Občudujemo zvestobo, s katero vaši duhovniki izvršujejo svoje poslanstvo in trdnost, ki jo izpričujejo vaši verniki sredi materialističnega okolja.«
Toda pokoncilsko vrenje ni šlo neopaženo tudi mimo berlinske škofije. Sam škof Bengsch navaja nekatere negativne pojave: relativno visok odstotek duhovnikov je zapustilo svojo službo; zmanjšal se je obisk sv. maše in zakramentov; Vedno manj je opaziti med verniki smisla za molitev in druge osnovne vrednote krščanstva.
Vzhodnonemške oblasti so kardinalov osebni jubilej izrabile, da so dale škofu Bengschu vedeti, kaj od njega pričakujejo. Hans Seigewasser, poverjenik za cerkvene zadeve v Vzhodni Nemčiji mu je v dolgem telegramu med drugim dejal: »Upam, da bosta vaša beseda in vaš vpliv v bodoče podpirala naše napore za sklicanje konference za evropsko varnost in za priznavanje sedanjega stanja na našem kontinentu. Saj ste gotovo, gospod kardinal, že mogli ugotoviti, da naša sociar-stična država s svojo dosledno politiko v korist miru brani tudi osnovne korisci katoličanov. Zato večina katoličanov j Vzhodni Nemčiji z veseljem sodeluje pri gradnji socializma.«
Torej vedno ista pesem: v socialističnih deželah naj bi bila Cerkev v službi režima. Gorje pa, če bi enake besede izrekel kak nekomunistični politik v zahodnih državah. Pač dvojna morala.
Kristjani v Turčiji
V	Turčiji so danes štiri krščanska središča: Carigrad (Istanbul), kjer naj bi živelo okoli 120.000 kristjanov, med njimi armenski pravoslavni in katoličani, pravoslavni Grki, latinski katoličani, sirski in kaldejski kristjani; v Smirni (Izrnir) je okoli 2.000 katoličanov latinskega obreda; v glavnem mestu Turčije v Ankari je okoli tisoč Armencev in nekaj latinskih katoličanov; končno je na jugovzhodu Turčije precej močna skupina sirskih jako-bitov (20.000) z dvema škofoma in nekaj Icaldejcev. Dejavnost šolskih bratov, lazaristov, sionskih sester in usmiljenk sv. Vincencija Pavolskega močno vpliva na mohamedanski svet, saj so večinoma njihovi gojenci muslimani. In ti jih zelo cenijo.
Jesenske lučke
i.
Na uredništva slovenskih časopisov je v preteklih tednih po pošti dospelo pismo, ki ga je podpisal neki »Odbor za sanacijo slovenske šole«. Drugega podpisa nobenega. Nekatera uredništva so pismo objavila, druga so ga vrgla v koš.
Pismo je izzvalo odgovor prizadetih profesorjev in to upravičeno. Vendar nas tu ne zanimata niti pismo kot tako niti odgovor profesorjev, temveč dejstvo, da se za tem »Odborom za sanacijo šole« skriva nekaj naše mladine, ki je odrasla srednji šoli. Tej mladini ne odrekamo dobrih namenov, pač pa dvomimo v njeno modrost.
Predvsem ni modro pošiljati anonimna pisma nikomur. Tudi pošteno to ni. Anonimna pisma in dopise pošiljajo ljudje brez poguma ali brez časti. Kdor ima kaj pametnega in dobrega povedati, se javi s svojim imenom vsaj tistim, ki naj stvar objavijo. V takem primeru ne gre za sramežljivost, ampak za odgovornost. Ni pošteno vreči kamen in skriti roko.
Ni modro, da se v taki obliki, kot jo ima omenjeno pismo, nadaljuje kampanja o znanem dogodku glede profesorskih usposobljenostnih izpitov v preteklem mesecu septembru. Tudi »Katoliški glas« je takrat povedal svoje mnenje. Toda delati iz tega »narodno« tragedijo, je le nekoliko preveč. Ali nimajo mladi vtisa, da s takim pisanjem bolj škodijo kot koristijo stvari, ki jim je pri srcu?
Ni modro mazati šolo, ki pri vseh pomanjkljivostih (ali ne prisostvujemo pojavom, da mladi oporekajo celotno šolo v Italiji?) le nudi dijakom toliko izobrazbe, da morejo tisti, ki so dobre volje, z uspehom nadaljevati šolanje na kateri koli višji šoli.
Še najmanj modro je, sabotirali slovensko šolo z nezaupanjem do nje.
Pač pa bi bilo modro, da bi naši mladi študentje, kjer koli študirajo, resno študirali in bi nekoč zasedli mesta profesorjev na slovenskih srednjih šolah kot strokovnjaki in za šolo goreči profesorji. Na ta način bi graditi boljšo bodočnost slovenski šoli in ne z razdiralno kritiko, ki nikomur ne koristi. Tako vsaj menimo nekateri.	(r+r)
Začetek Mliške sezona v Gorici
Pretekli četrtek 28. oktobra so se spet zbrali goriški Slovenci v Verdijevem gledališču, da bi prisostvovali otvoritveni predstavi letošnje slovenske gledališke sezone. Igralci Slovenskega gledališča iz Trsta so nastopili z delom nemškega pisa-Ija Bertolda Brechta »Bobni v noči«.
Naj takoj povemo, da je delo, čeprav napisano v viharnih revolucionarnih letih po prvi svetovni vojni, še danes sodobno, seveda pod drugimi vidiki kot takrat, ki jih pazljivi gledalec lahko hitro dojame in začne o njih razmišljati, toda za otvoritveno predstavo T>i si vendarle želeli delo, ki bi bilo slovensko po duhu, vsebini in avtorju.
Čutili smo, da drama, ki naj bi bila na vzporednih mestih tudi komedija, občinstva, ki je drugače zelo radodarno 2 aplavzom, ni vžgala in pritegnila za seboj. Premnogi problematike igre sploh niso dojeli, kar je dokazoval smeh na mestih, kjer ni 'bilo prav nič razloga za smejanje. Morda se je slišal smeh še največkrat ob vulgarnih izrazih, ki jih je bilo vse preveč dn bi se dali gotovo na mnogih mestih omiliti ali drugače povedati.
Te vrste drama zahteva gledališko izobraženo in izbrano občinstvo, ki je reden gost gledaliških predstav. Nuditi jo vsem brez izjeme, pa ni bila najbolj pametna poteza tistih, ki program sestavljajo. Sicer pa so goriški Slovenci že sami v zvezi z najavljenim letošnjim gledališkim sporedom izvedli neke vrste referendum in program odklonili, saj je abonmajev manj kot lani in so o tem pričali tudi številni prazni sedeži v dvorani Verdi. Kako drugače je bilo lani ob uprizoritvi Tolstojeve »Moč teme«, ko ni bilo enega praznega sedeža.
Kar se tiče režiserske zamisli in podajanja igre, pa vsa čast in vse priznanje tako režiserju Miletu Korunu kot igralski družini, ki je v tej zares težki igri, v kateri se prepletata tragedija človeških značajev in situacij z grotesknimi lastnostmi prizadetih oseb, znova izpričala svoje izredne igralske in interpretativne kvalitete. Ti igralci so zmožni tudi iz nemogočih tekstov in težko razumljivih del izvabiti toliko fines in toliko iskrene doživetosti v izvajanju prizorov, da bi bilo zares škoda, odreči se kljub manj privlačnemu delu umetniškemu užitku, ki ga nudijo.
iNe čudimo se, če so prav v zvezi s predvajanjem Brechtove drame igralci SG iz Trsta bili deležni v preteklih dneh številnih nagrad ob gostovanju v Mariboru in ob zaključku Borštnikovih srečanj 1971 istotam.
Tako je strokovna žirija podelila eno izmed štirih glavnih Borštnikovih nagrad režiserju Miletu Korunu za režijo Brechtove igre »Bobni v noči«. Nadaljnjo nagrado je prejela tudi Lidija Kozlovičeva za vlogo Anne Balicke v isti igri. Nagrado revije »M« so dodelili igralcu SG iz Trsta Liviju Bogatcu za glavno vlogo Andreasa Kragler-ja v dratni »Bobni v noči«. Poleg tega je prejelo Slovensko gledališče iz Trsta nagrado Združenja dramskih umetnikov Slo veni j e za najboljšo skupinsko igro in ta je spet »Bobni v noči«.
Kot vidimo, so člani SG iz Trsta z omenjeno igro, kar se tiče predvajanja, doživeli nesporno zmagoslavje. K že omenjenima igralcema Bogatcu in Kozlovičev! naj bi še dodali izredno dognani nastop Antona Petja v vlogi očeta Anne Balicke, ki je goriško občinstvo poleg glavnega igralca Bogatca najbolj navdušil. Seveda pa so tudi ostali igralci prispevali učinko-
vit okvir vsemu dogajanju na odru. Nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije to najbolj prepričljivo potrjuje.
Repentabor - Odobritev proračuna
Prejšnjo soboto je bila seja repentabor-skega občinskega sveta, na kateri je župan Mihael Guštin poročal o delovanju občinske uprave v minulih mesecih. Sledila je razprava o proračunu za leto 1971, med katero so govorili tudi o kamnolomu Zer-novišče, ki ga izkorišča podjetje Riosa. Nekateri svetovalci so menili, da ga občina ne bi smela dati v najem omenjenemu podjetju. Župan je pojasnil, da ima odločilno besedo pri tem dežela.
Glede službe občinskega tajnika je župan dal svetovalcem na znanje, da je tajnik Pasqualini odstopil zaradi zdravja dn da te posle začasno opravlja dr. Gerbini iz Nabrežine. Občina se je zanimala pri prefekturi za namestitev stalnega tajnika, ki bi seveda moral obvladati tudi slovenščino.
Seja rajonske konzulte v Skednju
Prejšnji teden se je sestala občinska rajonska konzulta za Skedenj. Svetovalec Slovenske skupnosti Boris Rutar je predložil resolucijo, ki zahteva namestitev tolmača na sejah. To upravičeno zahtevo so podprli predstavniki vseh drugih političnih skupin razen enega predstavnika Krščanske demokracije.
Isti svetovalec je posegel tudi v razpravo o poteku ljudskega štetja ter pri tem tolmačil razpoloženje slovenskih rojakov, ki niso zadovoljni z načinom njenega izvajanja zaradi homatij v zvezi s slovenskim: popisnicami.
Misijonar p. Slovenijo
Cukale bo obiskal
Iz Kalkute v Indiji poroča misijonar p. Jože Cukale SJ, da bo v kratkem prišel v Evropo na oddih po več kot 20-Ietnem nepretrganem misijonskem delovanju. P. Jože Cukale je doma na Vrhniki. V času bivanja v Evropi bo obiskal svoje številne misijonske prijatelje v domovini in v zamejstvu.
lllllllllll!!lllll!IIIIIMII!Mlllllllllllllllllllimillllllllllllllllllllllimill!lll!lllllllllllimilll!IIIIIIIIM!llll!imi!IIIIIMIIIIIIIIIIIIII!IIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIimill!!lilllll!llllllllllllllllll
Nemir v Cerkvi
Da je v Cerkev zašel neki nemir in da sc je vernikov z dušnimi pastirji vred polastila neka negotovost, je danes postalo povsem očito. Mnogi bogoslovci in »napredni« katoličani so prepričani, da je ta nemir nujno potreben za resnično obnovo Cerkve. Toda zgodovina priča, da vsak nemir ne prinaša nujno tudi notranje obnove. Kaj naj rečemo o nemiru pokoncilske dobe?
Gibanje asiškega ubožca Frančiška je prineslo nemir v takratno družbo. Zgodovina je pokazala, da je ta nemir bil Cerkvi v resnično korist. Toda ta nemir je povzročil spreobrnjenec velikega kova, svetniška duša, ki je znala tisoče drugih vneti za prenovljeno življenje.
Vsega tega o današnjem nemiru ne moremo trditi. Nasprotno, današnji nemir je prišel v Cerkev iz sveta, v katerem Cerkev deluje. V pogovoru s hrvaškim časnikarjem Konstantinom Milesom je jezuit V. Truhlar jasno povedal, da je Cerkev v krizi zato, ker je tudi svet v krizi in ker je pač tudi Cerkev del tega sveta. Skorajda bi lahko zagotovo sklepali, da bi ta kriza bila neznatna ali vsaj manjša, če bi Cerkev ne bila tako trdno povezana s svetom. In tam, kjer je najbolj bila povezana s svetom, tam kjer je njen standard hodil v korak s svetnim standardom, prav tam je kriza najhujša.
Očitno pa je, da je v deželah, kjer je bila Cerkev prisiljena oddaljiti se od sveta, ta kriza najmanjša ali je sploh ni. Dokaz za to je Poljska in še nekatere vzhodne države. Tam Cerkev ni brez težav, a ne doživlja notranje krize. Govoriti, da bo kriza tudi tam nastopila z dokajšnjo zamudo, je samo ugibanje.
Vsi pobomiki za čim večjo odprtost Cerkve do sveta bi morali malo bolj premisliti dosedanje sadove te odprtosti do sveta. Cerkev kot božja ustanova je res ustanovljena za ta svet, toda ni od »tega sveta«, kar je že Kristus slovesno izjavil. Cerkev bo vedno v sporu s svetom, če bi se ta spor povsem izgladil, bi Cerkev ne bila več sol in luč narodov, temveč bi postala še bolj del tega sveta; v njem bi še bolj razvodenela.
Ne drži, da se je Cerkov svojemu poslanstvu izneverila ali da se bo to zgodilo
v prihodnosti. Tak strah ni upravičen, zakaj Duh božji, ki veje v Cerkvi, ne bo dopustil, da bi se ta svojemu osnovnemu namenu izneverila. Morda res premalo zaupamo v moč od zgoraj in bi vse pereče probleme radi sami reševali in to še po najhitrejšem postopku, češ, Cerkev vendar ne sme vedno capljati za časom. Več urejenosti in več mirne zavzetosti in predvsem več molitve bi Cerkvi v teh dneh previranja več koristilo kot vsi bombastični poskusi in govoričenja širom celega sveta.
Odprta vprašanja so tu — tega nihče nt zanika. Toda ni vseno, kako se bomo njih reševanja lotili. Prevelika odprtost do sveta pa gotovo ni najboljša pot. Sekularizacija za Cerkev ni pridobitev. Morda se bo ta ali oni zdrznil, češ, saj vemo, kaj hočemo in z dobro voljo se da vse doseči, toda pri mnogih je to iskanje tako nebogljeno in negotovo, da z lahkoto rečemo, da sploh ne vedo, kaj hočejo. Drveti pa samo tjavdan, da ne bi ostali pri starem, sploh ni nobena dobra rešitev.
V. š.
KRATKE NOVICE
Hočejo imeti črnega škofa
Prestolnica Združenih držav Sev. Amerike Washington je najbolj črnsko mesto v vsej državi. Belci so v njem v manjšini. Zato je predsednik ameriškega narodnega odbora laikov črne rase Joseph Dulin izrekel zahtevo, da mora biti naslednik sedanjega nadškofa v VVashingtonu, kardinala Patricka 0’Boyla (ki ima 75 let in je že zaprosil papeža, naj ga razreši službe) škof črne rase. Do sedaj so imeli ameriški črnski katoličani, ki jih je 100.000, le enega škofa, tj. pomožnega škofa v New Orleansu. Žal pa je v ZDA razmeroma malo duhovnikov črncev, črnci so namreč v veliki večini člani raznih protestantskih ločin.
Italijani v večini
Trenutno ima Vatikan 53 nuncijev, ki ga predstavljajo pri raznih vladah po svetu. Od teh 53 nuncijev je kar 38 Italijanov, kar pomeni 75%.
Nove razlastitve pri Domju
Številni lastniki zemljišč iz Ricmanj, Loga in Boljunca so prejšnji teden prejeli dekrete deželnega odbomištva za javna dela, ki pooblaščajo tehnike, da lahko stopijo na njihova zemljišča zaradi raznih meritev. Kot znano, gre za meritve v zvezi z gradnjo cestnega omrežja na ravninskem področju »Pulje« med Domjom in Logom, kjer naj bi zgradili paviljone deželne družbe Leasing-Fiiulia Lys. Na tem področju so številne nove hiše, vrtovi in vinogradi, ki jih bodo po vsej verjetnosti razlastili.
Dekret, ki so ga prejeli lastniki zemljišč, je namreč prvi korak v tej smeri. To pa postavlja spet v ospredje trpke izkušnje prisilnega odvzemanja zemljišč našim ljudem in zadevne posledice ne samo za direktno prizadete, temveč za celotno slovensko narodno skupnost. Z drugimi besedami, gre za »ponovno krčenje obdelovalne zemlje in obubožanje naših ljudi, nov člen v dolgi verigi razlaščevanja naše zemlje«, kakor pravilno poudarja »Primorski dnevnik« z dne 30. oktobra 1971.
Z napovedanimi razlastitvami mislijo oglodati še poslednje ostanke slovenske zemlje. Pri tem bodo še posebno prizadeti Ricmanjei, ki so jih v prejšnjih desetletjih spravili na boben. Pobrali so jim po smešnih cenah vsa ravninska zemljišča, ki so segala do morja, vsa posestva na pobočjih hriba, kjer je zdaj »Borgo S. Sergio« itd.
Nedopustno in nerazumljivo bi bilo, da bi pokončevalee našega narodnega ozemlja nemoteno in brez vsakega razloga oglodal še poslednje kosti.
Po zasedanju mešanega odbora
Ob zaključku 18. rednega zasedanja italijansko-jugoslovanskega mešanega odbora v Beogradu so proučili ukrepe, ki sta jih obe -državi sprejeli v korist ene ali druge narodne manjšine ter razpravljali o uporabi jezika in dvojezičnem poimenovanju krajev. Odbor je nadalje proučil problem šol etničnih skupin in status šolnikov, podaljšal mandat pedagoškima svetovalcema ter pozitivno ocenil pobude didaktičnega značaja kot so študijski seminarji, šolske knjige in drugo.
Pregledali so tudi kulturne izmenjave v pretekli dobi ter naročili strokovnjakom, naj proučijo nove možnosti razvoja na tem področju. Oba predsednika dr. Peri-šič in dr. Milesi-Ferretti sta izrazila zadovoljstvo nad zasedanjem kakor tudi glede pobude za »ureditev nekaterih vprašanj maksimalne zaščite etniških skupin« (tj. Slovencev na Tržaškem ter Italijanov v Jugoslaviji).
Nov mladinski krožek
Po večmesečnem rednem delovanju se je te dni dokončno izoblikoval krožek mladih ljudi, ki se je poimenoval »Mladinski krožek Janka Premrla - Vojka«.
Krožek, ki združuje visokošolce, dijake višjih in srednjih šol ter mlade zaposlene ljudi, ima namen poživiti kulturno-prosvet-no delovanje, spodbujati mladega človeka k študiju važnih vprašanj našega časa, posebno narodnega vprašanja; iskati stike z mladimi ljudmi vseh nazorov in mišljenj tako na Tržaškem kakor na Goriškem in Beneškem in v Sloveniji; zanimati se za socialno in ekonomsko problematiko našega kraja in naših ljudi; organizirati študijska srečanja o perečih problemih slo-
venskega prebivalstva, posebno mladincev; javno nastopati, ko gre za življenjska vprašanja našega človeka.
Odmevi na Drago 71
Zadnji ponedeljek v oktobru je bil v Društvu slovenskih izobražencev v ulici Donizetti 3 drugi večer v letošnji sezoni. Časnikar Franc Jeza in Ivan Brecelj sta podala kratka referata kot dopolnilo k problematiki o zdomski Sloveniji, o čemer j c predaval na letošnjih študijskih dneh v Dragi prof. dr. Jože Velikonja. Oba predavatelja sta nakazala še vrsto drugih problemov v zvezi z vprašanjem slovenskega zdomstva ter tako dopolnila Velikonjeve poglede, časnikar Franc Jeza je posredoval tudi nekaj svojih kritičnih pripomb k nekaterim drugim predavanjem v Dragi, kar je sprožilo živahno debato, v katero so posegli številni udeleženci večera.
Združenje staršev znanstv. liceja
Združenje staršev dijakov znanstvenega liceja »F. Prešeren« je imelo v sredo 27. oktobra svoj redni občni zbor, na katerem je prof. Artač podal izčrpno poročilo o delovanju združenja. V razpravi, ki je sledila, se je oglasilo več staršev, ki so se zlasti dotaknili lanskoletnih dijaških stavk ter razpravljali o odmevih nanje v družinah in v javnosti sploh.
Ob zaključku so z volitvami potrdili v odbor v glavnem prejšnje člane ter izrazili željo, da bi društvo tudi v bodoče delovalo v korist slovenske šole in njenih dijakov.
Na pobudo škedenjskega Doma bo v torek 9. novembra ob 20.30 nastopilo v škedenjskd kino dvorani Slovensko gledališče iz Trsta s komedijo J. Stoka
TRIJE TIČKI
Prepričani smo, da ne bo nikogar, ki ne bi z nasmejanim obrazom odhajal iz dvorane
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 7. do 13. novembra 1971
Nedelja: 10.50 Otroška matineja. 11.40 Mestece Peyton. 18.20 Žareče sonce nad puščavo - sovjetski film.
Ponedeljek: 17.35 Kljukčeve dogodivščine. 18.30 S kamero po svetu. 20.35 Platon: Sokratova smrt. 2125 Vračanje.
Torek: 17.50 Čarodejev klobuk. 19.05 Vzgoja za življenje v dvoje: Rojstvo.
19.30 Naga današnjega moškega. 20.35 Dnevnik Ane Frank - ameriški film.
Sreda: 17.45 Doktor Dolittle. 19.20 Po sledeh napredka. 20.35 M. Uskokovič: Če-domir Ilič. 21.25 Nogomet Francija: Bolgarija.
Četrtek: 17.15 Veseli tobogan: Anhovo. 17.45 Rokomet Jugoslavija: Madžarska.
18.30 Svet, v katerem živimo. 19.05 Enkrat v tednu. 21.35 Maupassantove novele. 22.00 Suita za komorni orkester.
Petek: 17.35 V 80 dneh okrog sveta. 19.00 Mestece Peyton. 20.35 Parmska kartuzija.
Sobota: 16.30 Košarka Rabotnički - Jugo-plastika. 18.25 Mali vitez - film. 20.35 Skopje 71 - festival zabavnih melodij. 22.05 Oddelek S - serijski film.
iiiiiiiiiuminiiimiiiiMiiiiiimiiiiiiHiniiiiiiiiiimiiiiiiiiNiiiiiimimiiiiiniiiiiiimmiimiiiimiiiimiiiiiiiiiiminiiiiiiHiimiiiiiiiinimnimiiimmiiiiiiiiimiiiiiiiHmmiiiiiiimiiiiiimimiM
J. JK.
(5)
V KRALJESTVU SV. ŠTEFANA
Leta 375 uničijo Huni kraljestvo Vzhodnih Gotov ob črnem morju dn prodro v prostor med reko Tiso in Donavo. Začne se preseljevanje narodov in razpad rimskega cesarstva. Vzhodni Goti se umaknejo proti Italiji, Huni pa se naselijo za skoro sto let na sedanjem Madžarskem. Seveda razrušijo prestolnico Panonije Aquinoum. Toda griči okrog razrušenega mesta so jim všeč. V bližini današnje Budimpešte si postavijo svojo postojanko. Baje se je eden od Atilovih sinov imenoval Buda. Po njem je grič, kjer se je kasneje razvilo utrjeno mesto, dobil svoje ime.
Hunsko kraljestvo po smrti kralja Atile leta 453 hitro razpade. Za njimi pridejo Gepidd, potem Lomgobardi. Ti se povežejo z Obri in leta 567 porazijo Gepdde. Toda
Longobairde mika Italija. Že leta 568 začno svoj pohod proti današnji Lombardiji. Obri in z njimi združeni Slovenci ostanejo sami gospodarji pokrajine ob Donavi dn Tisi. Leta 796 Karel Veliki dokončno premaga Obre. Kmalu izginejo za vedno z zgodovinske pozomice.
Slovenci pa obstanejo. V Karantaniji (današnji Koroški) so sicer kmalu ob svobodo, kajiti podvreči se morajo germanskim Bavarcem. Panonski Slovenci pa ob Blatnem jezeru naprej razvijajo svojo državnost. Njih kralj Kocelj vlada v Blato-gradu in ise sreča z apostoloma Slovanov sv. Cirilom in Metodom. Nemci ga sicer leta 876 odstranijo, a Slovenci žive naprej na tleh nekdanje rimske province Panonije.
Potem pa pridrve 'izza Urala Madžari. Sedem rodov jih je. Pod vodstvom kneza Arpada (896-907) zasedejo najprej ravnino med Tiso in Donavo, kmalu nato pa še pokrajino zahodno od Donave. Kot klin se zabijejo med Slovake, Moravljane in panonske Slovence. Že leta 906 uničijo moravsko državo kneza Svetopolka, leta 1031 si podvržejo Slovaško in leta 1089
po porazu hrvatske vojske na Petrovi gori je tudi Hrvaška priključena Madžarski. Le da je njena usoda za več stoletij boljša od Slovencev in Slovakov: ohranijo si svoj sabor (parlament), imajo svojo samoupravo, le madžarskega kralja morajo priznavati za svojega vladarja. Na Hrvaškem ga zastopa ban iz vrst hrvaškega plemstva.
PRVI KORAKI PO ULICAH BUDIMPEŠTE
Vlak začenja voziti počasneje. Ob progi se pokažejo strnjena naselja. Očividno smo že sredi predmestij madžarske prestolnice. In nazadnje vlak obstane. Na cilju sem. Gledam okoli sebe in kar ne morem se znajti. Prave postaje nikjer. Vlak se je ustavil kar nekje na prostem.
Počasi odkrijem, da so staro postajo podrli, novo >pa šele gradijo. Zato je postaja eno samo gradbišče. Delo pa le počasi napreduje. Ni prave zavzetosti in zgleda, da primanjkuje tudi sredstev za naglo končanje novih zgradb.
Postaja, kjer sem izstopil, se imenuje Deli Palyaudvar in v Budimpešti ni edina. Budimpešta 'je namreč glavno železniško
središče za vso državo. Proge izhajajo iz nje v obliki zvezde na vse strani. Najbolj pomembni pa sta dve postaji: Deli Pa-ljaudvar, kar pomeni južni kolodvor dn Keleti Palyaudvar, kar znači vzhodni ko-lodpor.
Južna postaja leži na zahodni strani Donave, kjer je mesto Buda. Iz nje odhajajo vlaki na jug in zapad Madžarske (Peč, Porabje, Šopron, Gradec v Avstriji). Keleti kolodvor pa 'leži onstran Donave sredi Pešte. Je izhodišče prog za Češkoslovaško, Romunijo, Jugoslavijo ter Sovjetsko zvezo.
Naj v zvezi z zadnjo povem, da je prisotnost Sovjetske zveze zalo zaznavna. Vsi javni napisi nosijo rusko prestavo v cirilica takoj na drugem mestu. Tudi po hotelih je ruščina takoj za madžarščino. Presenetilo me je veliko število sovjetskih častnikov, ki sem jih videval zlasti na javnih vozilih in na kolodvorih. Madžari so do njih brezbrižni, a tudi oni skušajo vzbujati čim manj pozornosti. Vsi so skrbno oblečeni in skromnega vedenja.
Tako je zgodovina dala na neki način zadoščenje Moravljanom, Slovakom in Panonskim Slovencem, ki so dolga leta bili
za Madžare narod hlapcev, dobri za dovajanje sveže krvi propadajoči madžarski aristokraciji dn za hrano topovom na bojiščih. Oholi madžarski plemič je -tisoč let s prezirom izrekal besede: »Toth nem ember — Slovak ni človek«. Danes je ta plemič, če je ostal doma, brez vpliva na dogajanje v svoji zemlji, če pa je v tujini, brez tlačanov, ki jih je izkoriščal, njegov narod pa mora živeti pod taktirko ruskih veljakov in sprejemati njihove ukaze.
V	ISKANJU PRENOČIŠČA
Ko prideš v tuj kraj, je najbolj pametno, da se najprej ozreš po prenočišču, kajti ni ravno prijetno, če te noč zaloti na. cesti, ti pa še ne veš, kje boš spal.
Zaman sem se oziral po stavbah, da bi kje zasledil napis »hotel«. Izkušnja mi je svetovala, naj grem najprej v središče mesta. Toda le kje je to središče pravzaprav? Iz raznih knjig in revij sem vedel, da je Budimpešta sestavljena iz Bude in Pešte, ki ju ločuje Donava, številni mostovi pa vežejo. Toda o kaki Donavi ni bilo ne duha ne sluha.
(se nadaljuje)
Vsi sveti v Gorici
Letošnji Vsi sveti so bili prijetno sončni, zato nii čuda, da so . ia vsa pokopališča v goriškem mestu in njegovi okolici oba »praznična dneva polna obiskovalcev grobov.
Kot prejšnja leta, je tudi letos 1. novembra Ob 14.30 goriški nadškof msgr. P. Cocolin spregovoril zbrani množici ob križu na spodnjem delu pokopališča ter zmolil z navzočimi duhovniki molitve za rajne, nakar so se duhovniki razšli po posameznih poljih in izvršili blagoslov grobov.
SKPD »Mirko Filej« se je spomnilo na dan Vseh svetih zaslužnih slovenskih mož, ki čakajo vstajenja na goriškem pokopališču ter organiziralo molitve na njih grobovih in po svojih zastopnikih položilo nanje šopke rož. Tako je odposlanstvo društva obiskalo grobove Lojzeta Bratuža, prof. Mirka Fileja, prof. Milana Be-karja, pisatelja Frana Erjavca, narodnega buditelja Karla Lavriča in pevovodje Emila Komela.
Za splošno zaščito slovenske manjšine
Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici je pretekli teden potrdilo dokončno besedilo vloge, naslovljene parlamentu po 50. členu ustave za dosego zakona o splošni zaščiti Slovencev v Italiji, in to potem ko sta besedilo pregledali tudi tržaška Slovenska skupnost in tržaška Slovenska demokratska zveza.
Omenjeni 50. člen ustave daje namreč pravico vsakemu državljanu, da pošilja parlamentu predloge za izdajo kakega zakona. Za to možnost smo se zdaj odločili tudi mi Slovenci. Zahteva po splošni zaščiti sestoji iz obširnega uvoda, ki utemeljuje upravičenost prizadevanj, da se tudi
V	nedeljo 14. novembra ob 15. in 18. uri
bo v dvorani Katoliškega doma v Gorici
GREGORČIČEVA
PROSLAVA
Nastopajo: mešani zbor, zbor recitatorjev, otroški zbor iz Kobarida in orkester študemtov akademije za glasbo iz Ljubljane.
Vodi: Avgust Ipavec.
Vljudno vabljeni vsi goriški Slovenci, še posebej pa starši s svojimi otroki! Naj bi se pri tem znova utrnil spomin na Simona z Vršnega ter na druge velike sinove in hčere slovenskega rodu!
slovenska manjšina zaščiti, in iz osnutka zakona, ki šteje 44 členov. Besedilo je zdaj v tisku. Ko bo končano, bo na vrsti podpisovanje vloge.
Vodstvo SDZ pri goriškem županu za naše šole
člani vodstva Slovenske demokratske zveze, predsednik prof. Slavko Bratina ter odborniki dr. Damijan Paulin, dr. Avgust Sfiligoj in Marijan Terpin so se v četrtek 28. oktobra zglasili pri goriškem županu Martini in v daljšem razgovoru z njim pretresli vprašanje naših šol.
V prvi vrsti je bilo govora o novih šolskih poslopjih, ki so nujno potrebna in se z njihovo gradnjo ne more več odlašati. Župan je priznal upravičenost teh zahtev in zagotovil, da bo podvzel korake za dosego potrebnih denarnih sredstev. Najprej bo prišel v poštev otroški vrtec v ulici Čampi in to kakor hitro bo pristojno ministrstvo odobrilo občinski upravi uporabo določenega zneska, ki je bil prvotno namenjen za druga dela.
Zastopniki SDZ so hkrati predlagali, naj občinski tehnični urad začne takoj pripravljati gradbene načrte za vse naše šole v mestu. S tem predlogom se je župan strinjal. Zato bo poskrbel, da se čimprej zberejo zadevni podatki.
Nova obmejna postaja pred goriškim občinskim svetom
V dneh 22. in 27. oktobra je goriški občinski svet več ur razpravljal o načrtu za novo obmejno postajo in o avtoportu, ki bosta obsegala 74 hektarjev med Štandre-/ern in državno mejo. Za prvo bo pravzaprav prišlo v poštev področje med glavnim pokopališčem in železniško progo Go-rica-šampeter, za drugega pa svet okrog Jeromitišča.
Po razpravi so svetovalci odobrili splošni načrt za obmejno postajo in podrobni načrt za prva dela, ki bodo stala približno mflijardo in 300 milijonov lir, za avtopor-to pa je bil določen le prostor, kar je raz-
vidno tudi iz dnevnega reda, s katerim večina občinskega sveta obvezuje župana in odbornike, naj ne izdajo zasebnikom za gradnjo na tem področju, dokler se ne izdela podrobni načrt in pripravi pravilnik za javno upravljanje avtoporta samega.
Za predložena načrta sta glasovala tud: predstavnika SDZ, toda s pripombo, ki je v sejnem zapisniku, da je treba plačati zemljo po ceni določeni z lastniki in le kjer bi ne prišlo do sporazuma, naj bi zemljišče razlastili, ker je pač o tem dogovorjeno med strankami leve sredine.
Doberdob
Misijonska nedelja je tudi letos lepo uspela. Ob nabirki po hišah so se ljudje izkazali darežljivi in polni razumevanja za bedo bližnjega. Prav tako je skoraj cela vas sodelovala pri bogatem srečolovu, ne samo zaradi bogatih dobitkov, ampak ker je to že resnično tradicionalno srečanje ljubezni dveh svetov.
Pri- popoldanski misijonski prireditvi smo prisostvovali prvemu poskusu igre in rajanja iz indijskega življenja. Gdč. Žgavec Marija in Franka sta s potrpežljivostjo in nemajhno žrtvijo redno prihajali v našo vas in dobro naučili šest deklet rajanja po indijski glasbi. Občinstvo — zelo številno — je seveda začudeno gledalo te neobičajne plese in obleke, a se je na koncu izrazilo pohvalno s ploskanjem. Pri trodejanki »Priče«, ki je vzeta iz sodobnega indijskega življenja, smo mogli občudovati spretnost igralcev, pa tudi bedo, dušno in telesno, tamkajšnjega ljudstva, kamor prihaja luč vere skozi trpljenje, sovraštvo in nerazumevanje. Da ni manjkalo pri taki igri močnih čustev, tudi solz, si lahko vsakdo predstavlja. Občinstvo je ne samo ploskalo, ampak tudi poneslo s seboj globok nauk za današnje čase.
Plešivo
Plešivo je zaselek, ki je prej spadal pod Medano, povojna razmejitev ga je pa odrezala od Medane in priključili so ga h Krminu tako v civilnem kot v cerkvenem oziru. Ljudje so pristni Brici, ki so povečini preživljajo z vinogradništvom. Imajo svojo osnovno šolo in mašo v cerkvici sv. Subide. Toda tja zahajajo bolj malo, ker maša ni ob primerni uri. Zato jih je bolj videti pri maši v Krminu. Vendar upajo, da se bo glede tega obrnilo na boljše tako, kot si tudi sami želijo.
V	petek 22. oktobra so tam 'imeli pogreb, kot ga v tej vasi še ni bilo. Umrla je namreč Krenova »nona« Angela. Učakala je 78 let in ljudje so jo imeli radi. To so izpričali s svojo udeležbo pri pogrebu, ki je bil v krminski stolnici. Sv. mašo in pogrebne obrede je opravil krminski župnik msgr. G. Trevisan. Ker je bila .pokojna Angela iz slovenske družine, je g. dekan imel mašo in vse obrede v slovenskem jeziku. Vsi so bili s to gesto g. dekana zelo zadovoljni.
'Pokojnica je živela na domu s sinom in snaho, ki imata štiri otroke in ki vsi obiskujejo slovensko šolo na Plešivem.
Vsej družini izrekamo naše sožalje, pokojnici pa Bog daj večno plačilo za vse dobro, tki ga je v življenju naredila.
Pastirček št. 2
V tej številki najdemo najprej kratek življenjepis junaka krščanske ljubezni M. Kolbeja. Takoj nato zvemo, da je umrla dolgoletna sotrudnica »Pastirčka« Darina Konc. V njen spomin je urednik objavil, kako je Darina Konc začela hoditi v šolo. Tudi pesem »Naši gozdovi«, ki jo je uglasbil Zorko Harej, je spesnila pokojnica.
Pet dreves nam pove, za kaj služijo in kje živijo. Vera popelje bralce v Tržaško zaledje, kjer so vasi Ricmanje, Boršt, Draga, Jezero in Bazovica. Skrivnosti vesolja nam skuša približati Peter. Bogdan Bricelj z Jesenic pa opiše letovanje na Veliki Planini.
V skavtskem kotičku najdemo tri sestavke: o taboru goriških skavtinj v vasi Soča, o srečanju slovenskih tržaških skavtinj v Sv. Križu in kako je Močni Jastreb vodil sestanek. Pregleden je seznam radijskih oddaj na tržaškem radiu v kolikor so zanimive za otroke.
Prijetna in ganljiva je zgodbica o »pa-trolmarau«. Poučen in za vse športnike zanimiv je sestavek (»Kdaj in kje so se vršile olimpijske igre«. Pojavili so se že prvi dopisi, dasi jih je še malo. Prepričani pa smo, da jih bo z vsako številko več.
SKPD »MIRKO FILEJ« V GORICI vabi na predavanje s skioptičnimi slikami, ki ga bo imel Andrej Košič v nedeljo 7. novembra ob 16. uri v Katoliškem domu v Gorici. Govoril bo
O POSVETITVI SLOVENSKE KAPELE
V	VVASHINGTONU in
O SREČANJU Z AMERIŠKIMI SLOVENCI
Predavatelj se je posvetitve osebno udeležil, zato bo ta kulturni večer še posebno zanimiv. Vstop prost.
Števerjan
Letos so se števerjanski šolski otroci lepo oddolžili spominu naših mrtvih. Tako so položili rože na zapuščene grobove na pokopališču in na spomenik žrtev druge svetovne vojne na trgu pred cerkvijo. Lepo so zapeli nekaj pesmic pod vodstvom učiteljice ge. Ade Černič, ki je na šoli 'zadolžena za glasbo.
1.	novembra po sv. maši pa so občinska uprava, Kmečko-delavska zveza in prosvetno društvo »F. B. Sedej« položili vence pred spomenik števerjanskih žrtev druge svetovne vojne, nakar je mešani zbor prosvetnega društva »F. B. Sedej« pod vodstvom dirigenta Hermana Srebrniča dovršeno zapel dve žalostinki. Vso komemoracijo je vodil števerjanski župan g. Stanislav Klanjšček.
Š P $& JR T
10. Memorial »M. Filej« 1971
Rezultati atletskih tekem na šolskem stadionu v Gorici v soboto 23. in v nedeljo 24. oktobra.
Moški (člani in mladinci)
Tek na 100 m: Mazzelli Corrado 12”1; 2. Bigotto Severin 12”9; 3. Vogrič Sergij 13”.
Daljina: 1. Ciliesa Ugo 5.63 m; 2. Zotti Emil 5,42 m; Furlan Klavdij 5.33 m.
Krogla (7,250): 1. Špacapan Mirko 10,49 m; 2. Furlan Aless. 9,18 m; 3. Grion Dario 9,05 m.
Disk (2 kg): 1. Špacapan Mirko 33,15 m; 2. Pavlin Igor 24,49 m; 3. Furlan Aless. 22,22 m.
Naraščajniki
Tek na 80 m: 1. Mazzelli Corrado 9”8; 2. Donati Ezio 10”6; Meden Franko 10”8.
Tek na 1000 m: 1. Marangon Gianc. 3’17”; 2. Donati Ezio 3’17”1; 3. Kuštrin Zdravko 3'49”9.
Daljina: 1. Ciliesa Sergio 5,63 m; Jarc Emil 4,69 m; Jakob Marij 4,61 m.
Troskok: 1. Ciliesa Sergio 11,62 m.
Višina: 1. Ciliesa Sergio 180 cm; 2. Golob Marij 145 cm; 3. Jarc Emil 135 cm.
Krogla (6 kg): 1. D’Elia Mario 10,79 m; 2. Giotto Luigi 10,70 m; Kuštrin Zdravko 9,16 m.
Disk (1,750 kg): 1. D’Elia Mario, 23,29 m; 2. Golob Marij 22,79 m; Zei Karel 21,50.
Švedska štafeta: 1. Gorica (Marjan Kranner, Marko Kranner, Peterlin, Komel) 2’18”6.
Najboljši tehnični rezultat: Špacapan Mirko, met diska, 544 točk (samo slovenski tekmovalci).
Peteroboj: 1. Kranner Marko 2101 točk; 2 Kranner Marijan 2049 točk; 3. Komel Igor 1927 točk; 4. Peterlin Joži 1915 točk.
Dečki
800 m: 1. Gianesi Franko 10"5; 2. Devetak Albert 12”9; 3. Devetak Tomaž 12’’9; Cotič Štefan 13”3; Kalc Albin 13”4; Vogrič Klavdij 14”7; Šuligoj Marko 14”9.
Hoja na 2 km: 1. Cotič Marko 13’19”7; 2 Devetak Albert 13’28”3; Devetak Tomaž 14’19”9; Peric Livij 14’43”; Kalc Albin 14' 45”; Vogrič Klavdij 15’58”; 7. Šuligoj Marko 14’59”.
Višina: 1. Devetak Karel 140 cm; 2. Devetak Albert 100 cm; 3. Vogrič Klavdij 95 cm; Kalc Albin 90 cm.
1000 m: 1. Gianesi Franko 3’13”4; Cotič Marko 3’27”2; Devetak Albert 3’47”2; Kalc Albin 4’02”; Devetak Tomaž 4'31”6; Šuligoj Marko 4’34”4.
Daljina: 1. Cotič Marko 4,01 m; Kuštrin Mauro 3,87 (izven t. 4,03); Devetak Albert 3,41 m; 4. Kalc Albin 3 m; 5. Vogrič Klavdij 2,60 m; 6. Cotič Štefan 2,48 m.
Krogla (4 kg): 1. Devetak Karel 11,90 m; 2. Kuštrin Mauro 9,69 m; 3. Devetak Al bert 6,24 m; 4. Cotič Štefan 6,05 m; 5. Peric Livij 5,58 m; 6. Kalc Albin 5,30 m.
Najboljši tehnični rezultat: Devetak Karel v metu krogle.
Peteroboj: 1. Devetak Albert 1143 točk;
2.	Kalc Albin 781 točk; 3. Vogrič Klavdij 387 točk.
ženske (članice in mladinke)
Višina: 1. Komjanc Ida 125 cm; 2. Kom-janc Agata 125 cm.
Daljina: 1. Komjanc Agata 3,90 m; 2. Komjanc Ida 3,64 m.
ZA KMETOVALCE
Rastlinske bolezni na sadnem
drevju v jeseni
Narava se pripravlja na zimski počitek. Pridelki so pospravljeni in listje začenja odpadati. Kdo bi v tem času mislil na rastlinske bolezni in škodljivce? In vendar moramo tudi v jeseni nastopiti proti njim, če si hočemo zagotoviti zdrav pridelek v prihodnjem letu. Jesensko zatiranje zaje-dalcev ni tako obširno kot pomladansko, toda je kljub temu važno.
Če smo na breskvah imeli kodravost. (bolla), to se pravi, da smo videli mesnato nabrekle in zvite liste, ki so bili bledo zelene in rdečkaste barve ter so se kmalu nato posušili, je prav sedaj najbolj ugoden trenutek za škropljenje.
Mogoče smo opazili tudi drugo bolezen, ki ji pravimo luknjičavost ali smolikavost (corineo), ki povzroča na listih okrogle rdeče pege in kasneje na istem mestu luknjice; na vejicah se pojavijo temne podolgovate in vdrte pege, iz katerih se cedi smola; tudi na plodovih se pojavijo okrogle rdečkaste pege z izcedkom smole.
Tretja bolezen, ki se rada pojavi na breskvah in mandljih je neke vrste rak ob očesih v obliki rjavega madeža; njegovi trosi prezimijo na drevju; zato je tudi za njega nastopil pravi trenutek, da ga uničimo.
Pa še ena bolezen, ki pogosto napade predvsem marelice, je obročkasta gniloba (sclerotinia); cveti porjavijo, se posušijo i'i obvisijo na drevesu, plodovi gnijejo in veje dobijo majhna rakasta obolenja. Plodovi lahko odpadejo ali pa obvisijo suhi na drevesu.
Proti vsem tem boleznim nastopimo v jeseni brž ko je odpadlo listje. Za škropljenje izberemo lep in miren dan, ko veje niso mokre. Škropimo z enim od sledečih sredstev: Ziram (500-600 gr v 100 1 vode) ali T.M.T.D. (600-700 gr). Raztopini primešajmo kakšen lepek (npr. Irol). Ti pripravki veljajo za vse koščičasto sadje. Če pa smo imeli samo smolikavost na češnjah in marelicah, škropimo prav tako uspešno z bordoško brozgo (22 kg gašenega apna •f 2 kg modre galice -f 100 1 vode). Namesto bordoške brozge je lažje pripraviti raztopino 1 kg bakrenega oksiklorida v 100 litrih vode, ki je enako učinkovit.
Če je bil napad teh bolezni močan, se priporoča ponovno škropiti v prvi polovici februarja, še posebno, če je bila zima vlažna in mila.
Inž. Janko Košit
08VEST11A
šolski patronat iz Sovodenj vabi učitelje, ki bi radi poučevali popoldanski šolski pouk na Vrhu sv. Mihaela, naj vložijo prošnjo do 20. novembra na šolski patronat v Sovodnjah.
Sv. maša za pokojne člane apostolstva sv. Cirila in Metoda bo v ponedeljek 8. novembra ob 6h zvečer v kapeli šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu. Po maši razgovor v Vzhodnem domu.
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: Blagorodni gospod dr. Krištof baron Teuffenbach ob prenosu smrtnih ostankov očeta Rudolfa iz Vipolž na pokopališče v Pevmi 25.000 lir; N. N., Pevma, 10.000 lir.
Za Alojzijevišče: N. N. iz štarancana 2.000; ob deveti obletnici smrti Dore darujejo mati in sestre Prinčič 2.500 lir.
Za šentjakobski dom: Šentjakobčanka večkrat po 5.000; ob smirti Ivana Makorja, svojci, 10.000; ob smrti Ane Grižan, svojci,
10.000 lir.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu:
ob poroki Prezzi^Pasarit 10.000; A. S. 16.000; M. B. 10.000 lir.
Za ploščo na grobu škofa Mahniča: Marijina družbenica iz Trsta 10.000; nabirka v Trstu pri zadnji maši za zedinjenje
10.000 lir.
Za cerkev v Stojakovem: D. R., Sv. Križ pri Trstu, 1.500; S. L. F., Gorica, 2.500 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
>r RADIO
,4 TRST A
Poročila: 7.15 (samo ;>b delavnikih), 8.15,
11.30	(samo ob delavnikih), 13.15, 14.15.
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva i>i mnenja: 14.15 (samo ob de
(avnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 7. do 13. novembra 1971 Nedelja: 8.05 Slovenski motivi. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 B. Traven: »Zaklad Sierra Madre«. Mladinska povest. 11.35 Ringaraja za naše malčke.
11.50 Vesele harmonike. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 14.45 Glasba iz vsega sveta. 15.45 Miniaturni koncert. 17.30 »Dolina meseca«. Dramatizirana zgodba. 18.30 Revija zborovskega petja. 19.00 Motivi s filmskega platna. 19.30 Bednarik: »Pratika«. 19.45 Majhni ansambli. 20.30 Sedem dni v svetu.
21.00	Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. 17.20 Za mlade poslušavce. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Slavni dirigenti. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 19.45 Goriški poli-fonski zbor. 21.00 Ingolič: »Stavka«.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Bednarik: »Pratika«. 17.00 Kvartet D. Lavrenčiča. 17.20 Za mlade poslušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert.
19.10 »Kosovelove ljubezenske pesmi«. 19.20 Otroci pojo. 19.30 Nekoč je bilo... 19.45 Ameriške ljudske pesmi. 20.35 Nielsen: »Didona«, opera v treh dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za I. stopnjo osnovnih šol. 17.20 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za I. stopnjo o-snovnih šol. 19.10 Higiena in zdravje. 19.45 Zbor »Slavec« iz Ricmanj. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Družinski obzornik. 17.20 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Ljudska glasbila. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.35 P. T. Afer: »Kaznovalec samega sebe«. Komedija.
Petek: 11.40 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. 12.10 G. Bartolozzi: Otrok v prvih letih svojega razvoja. 17.20 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. 19.10 Slovenski narečni dokumenti (6) »Krajevno ime Ple-siišča, molitev za mir in še kaj«. 19.40 Oktet »Gallus«. 20.35 Gospodarstvo in delo.
20.50 Koncert operne glasbe. 21.50 Folklorni plesi.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
11.50 Veseli motivi. 12j10 Prilagajanje v živalskem svetu. 15.55 Avtoradio. 17.20 Verske aktualnosti v evropskem tisku. 17.30 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Po društvih in krožkih: »Prosvetno društvo »Mirko Filej« iz Gorice. 19.25 Protagonisti popevke. 19.40 Zbor Glasbene Matice iz Ljubljane. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Resnične ali skoraj resnične zgodbe: »Rimska mamica«.
21.10 Zabavni orkester RAI iz Milana.
Na povabilo kult. društva »Hrast« bo v soboto 6. novembra ob 20.30 in v nedeljo 7. novembra ob 16.30 gostovalo v župnijski dvorani v Doberdobu Slovensko gledališče iz Trsita s praizvedbo (premiero) štokove komedije
TRIJE TIČKI
Samo delo kot tudi usposobljenost igralcev sta jamstvo, da bodo gledalci deležni pristnega umetniškega užitka in zdravega humorja.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaia Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Svojci in sorodniki se ob smrti svojega dragega
Silvestra Pavletiča
zahvaljujejo vsem za številne izraze sočutja in žalovanja. Posebna zahvala bodi izrečena gg. duhovnikom in škedenjskemu cerkvenemu zboru, učiteljem, učencem in staršem slovenskega didaktičnega okrožja pri Sv. Jakobu in drugim šolnikom.
Trst, 31. oktobra 1971