D U MO V N O
LETO X. — ŠTEV. 174	LA VtBÄ
JULIJ 1942
ŽIVLJENJE
ESPIRITUAL	AfirO X. — NUM. 174
9 JULIJ
EL 9 DE JULIO

je za Argentino to kar za Jugoslavijo 1. december, dan Zedinjenja. 181ti 9. julija je bila proglašena argentinska neodvisnost in s tem dana podlaga bodočega razvoja sedanje svobodne republike Argentine.
28	JUNIJA
»
je Vido vdan, spomin bitke na Kosovem polju, spomin žaloigre slovanskega juga. Povabljeni ste vsi rojaki, da se ta dan vdele-žit e svete maše ob 11 uri v spodnji cerkvi sv. Roze, Pasco 109.
29	JUNIJA
g o d sv. Petra i n Pavl a, prvakov med apostoli. Je pa tudi skupni praznik katoliške cerkve, ki se tedaj duhovno v molitvi zbere okrog svojega poglavarja, rimskega papeža, sedaj vladajočega Pija XII.
Ko bi vsi narodi vedno hoteli poslušati tega božjega namestnika na zemlji ne bilo bi med narodi sovraštva, pa tudi bede bi ne bilo med nami.
Sedanji grozni dogodki so glasen nauk vsemu človeštvu, da naj pogleda, kje je vir prave resnice in kje se uči prava modrost življenja.
Sveti katoliški cerkvi pod vodstvom papeževim je izročil Jezus Kristus Resnico svojega nauka, ki jo je človeštvu prinesel.
Na Plaza de la Republica na Av. 9 de Julio v Buenos Airesu ob narodnem prazniku.
-, t
m

--v-,.:;;
es la fiesta patria argentina, en que se comemora la declaracion de la Independencia hecha en el ano 1816. En medio de duras luchas iba venciendo el ejčrcito heroico patriota que terminč por conquistar plena la libertad politica. condicičn bdsica de la Gran Argentina del porvenir. nuestra segunda patria. el ünico rincön tranquilo del mundo, hoy atormentado.
EL 28 DE JUNIO
es una fecha memorable de la historia yugoslava. Ese dia en 1389 perdieron los servios, y con ellos toda la Cristiandad, la batalla de Kosovo. Los turcos se lanzaron luego contra el corazön de Europa y quedaron duenos de los Balcanes durante 500 anos.	* *.8 (j
Ese dia fue para los yugoslavos un dia de duelo nacional; este ano se ha elegido para los sufragios por las almas de las victimas de la guerra actual.
Invitamos a todos nuestros amigos para que con-curran el 28 de Junio a la misa yugoslava. a las 11 horas, en la Cripta de Santa Rosa (Pasco 409).
EL 29 DE JUNIO
es la fiesta de los Apöstoles Pedro y Pablo, prin-cipes de la Iglesia, Maestra de las naciones. Des-graciadamente las gentes no quieren tener con-fianza y docilidad hacia la tinica fuente de la Verdad y Sabiduria. Mil veces ya. a traves de los siglos, la humanidad ha debido convencerse que solo en la Iglesia estä la Verdad; que solo ella pone cimientos de paz y de bienestar; que Dios mismo milagrosamente la conserva, a pesar de todos los enemigos, ddndole Pontifices, vicarios visibles Su-yos, que la guien.
( Lse dia todos los catolicos del mundo se reuni-,idn espiritualmente en derrcdor de su Jefe, el Papa Pio XII. implorando la paz del mundo y la Luz para la regeneraciön espiritual de la humanidad, ciega a la Verdad eterna e imposibilitada para restablecer la tranquilidad.

m

tgymm
ttüEOTW 0 »IVE.JÄH JB
je mesečnik.
Uredništvo:
Paseo 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48 - 3361 (48 - 0095)
Kliči od 11—13 ure in po 8 uri zvečer, sredah in petkih ni dom ..
Uprava:
Paz Soldän 4924 Telefon 59	6413
Registro de Prop. Intelectual 81190
CERKVENI VESTNIK
28. JUNIJA: Vidovdan. Maša ob 11 uri pri sv. Rozi v spodnji cerkvi.
Ob 12 uri pri sv. Rozi za Karolino ; Budin.
Molitve se ne vrše, ker je pro-! cesija pri sv. Neži.
5. JUL.: Cirilova nedelja. Maša na Paternalu ob 10 uri za Jožefa Starc, obletna.
Molitve na Paternalu ob 16 uri in ! nato čajanka in zabava.
12. JUL.: Maša na Avellanedi za Antona in Frančiško Repič.
Pri sv. Rozi ob 12 uri za Katarino Lužnik, obletna.
Molitve na Paternalu.
19. JUL.: Maša na Paternalu za Julijo Hammer.
Molitve na Avellanedi.
26. JUL.: Maša na Avellanedi za rajne Kandus.
Krščeni so bili v Lurdu Anton Enrique Trpin, ki mu je bil za botra Rudolf Pintar.
Na Saavedri pa Ivan Izidor Kjuder, ki so mn botrovali škofovi.
CIRILOVA NEDELJA
je pateralska šngra. Zato bomo ta dan napravili sveto mašo z vso slovesnostjo, popoldne pa bomo imeli še nekaj za pro-ščenjo in za zabavo.
Dekleta in gospodinje sc boste gotovo potrudile, da boste lepo napolnile mize v proslavo našega žegnanja, v čast sv. Ci rdu v znamenje hvaležnosti našemu organisti Jekšctu, ki ta dan goduje in v vc-HeUe gostov, ki bodo ta naš praznik počastili. čajanki bo sledila tudi zabavica.
SHOD V LURDU
3.1. maja smo se zbrali v Lurdu na za ključku majniške pobožnosti. Gotovo je bilo 500 naših rojakov v lepi procesiji, kljub slabemu vremenu, ki nam naše slovesnosti sicer ni zmotilo, a je 'mnogo 1 ju di zadržalo doma. Ta naš sitod je bil 'ob enem tudi naša skupna molitev za blagor domovine in bi moral biti odziv še mnogo večji, ker moramo pokazati vendar mnogo več, sočutja in ljubezni do trpečih rojakov, katerim moremo v sedanji stiski pomagati samo z našo molitvijo.
Procesijo je vodil P. Gabriel, Marijo so "osilo dekleta, pevski zbor pa je prepeval Marijine pesmi, katerim se je pridružila vsa množica.
Procesija je prinesla Marijo v cerkev, na kar jo bil kratek nagovor po špansko in nato smo molili ganljive litanije slovim škili mučenikov, ki so ganile do solz vse navzoče.
Sledile so nato Marijine litanije in še lope pesmice, katere bi najraje peli do noči.
AVEŽANEDSKA ŠESTA OBLETNICA
je bila lep dogodek. 14. junija je imel sv. mašo, in pridigo č. g. Koloman ICisilnk. ki ,i(' z domačimi besedami prelepo spomni! na sveto dolžnost in potrebo skrbeti za dušo. j V skladu z evangelijem tistega dne O eni Zgubljeni ovci, katero išče pastir, ki pusti 99 drugih, je spomnil na boleče dejstvo, - kakci sir tam' doma naši bratje
i. Usted abono ya la Revista? ;Son solo 2 S anuales! iHagalo cuanto antes!
“LA VIDA ESPIRITUAL”
es una revista mensual de la Col ec-ttvidad Balo ven n,
[ Invitamos a los simpatizantes que tambičn so suseriban y consigan sus-critores y avisos para contribuir al | seguro sostenimle .to de esta revista. t El abono es solo de 2 $ anuales.
EL DIRECTOR de la Revista es j el capellän de la Colectividad, Pbro. Juan Hladnik, residente en la Par. Santa Rosa de Lima, Pasco 431. Telef.: 48-3361 y 0005.
ADMINISTRACION: Paz Solddn 4924. Tel. 59-6413.
ostali brez maše, brez duhovnikov, a tukaj pa je slovenski duhovnik, je gospod Janez, ki vas išče, da se ne bi za vedno izgubili. Zbirajte se radi okrog njega. Postanite amerikanei samo v tem, v čemer je dobro, nikar pa ne zabite Boga, da ne boste večne sreče zgubili”.
21. junija sc je ob obilni udeležbi vršila molitev z zahvalno pesmijo. Nato jo sledila vesela čajanka in zabava, katero je priredila avežanedska Bratovščina Rožnega Venca, katerim se je g. .Tnncz za trud toplo zahvalil.
IZ UPRAVE
Rojakom, ki ste z naročnino zaostali spet ponavljamo prošnjo, naj bi blago hotno čim prejo spolnili svojo dolžnost. Najenostavneje je, če na bližnji pošti kupite poštni 1 ion o v odgovarjajoči vrednosti in ga nato v pisuni pošljete. Priložite tudi kaj za tiskovni sklad, ker je radi podražanega tisku izdajanje revijo obteženo z znatno zgubo.
Za tiskovni sklad so prispevali: Pintar K. 3.—,	Hammer A. 1.—,	Basanese
P. 2.—, Marušič A. 1.—, Breko 1,—, Božič J. 1.—, Zavee J. 1,—, dr. Kjuder 10.—', Dobrocvič M. 2.—, Anzelin K. L—, Luščak V. 1.—, Jerončič .7. Jerončič G. 1,—, Vidič A. 1—, Glavič M. 1,—, Rijavec A. L—, Ostali v manjših vsotah 2.—.
ZAHVALA
Toplo sc zahvalim vsem rojakom, ki ste,, sc vdoležili obletne maše za mojo rajno mater na Putcnialu in na Avellanedi. Posebno zahvalo pa še pevcem, ki ;stc se tako iepo potrudili. Na Avellanedi je imel sv. v ašo č. g. Kisilak, kateremu set tudi toplo zahvalim
Janez Hladnik
ZBIRKA ZA GROB RAJNE KATI
PODREKA
Nabralo se jo 36.50 $. Porabilo sc jo 15 si za križ in ograjo groba. 21.50 $ je nagradil oskrbovalcu groba zn I leto. Zn naprej bo treba spet poskrbeti.
Blagi darovalci so sledeči: Fani Koršo-vnn 2.—, Gizcln Kcrševan 1.—, Marija K. do Oogorno .1.—, Franc Lakner 1.—, Antonija Bratuš 1.—, N. N. 0.50, Jožef Suha n 1.—, .Tekšc Ciril 1.—, Janez Hladnik L—, Anica Komel j L—, Pavla Bilardo
1.	—, Pepca Furlan 7.—, Vida Kjuder 2.—, Fani Jamšek 2.—, Eliza Kragelj 2.—, Olga Čehovin 1.—, G. A. 7.—, g, Zavrtanik
2,	—, Kati Frol L—, K. F. 5,—, g. Beltram 5,— in g. Madognc 3.—.
Darovalcem se toplo zahvaljujemo ter kličemo Bog plačaj!
Gospodu Madognc se pa še posebno za hvnljujomo, kor blagi gospod ni naše narodnosti. Njegov pokojni brat je v grobu sosed rajni Kati in zato večkrat prinese cvetja na grob bratov in položi kaj tudi • lin Katin grob".	K. C.
kL D)a lugubrE
El 28 de Junio recuerdan los yugosla» vC3 el “dla de San Vito”, Vidovdan, la fecha m tis trägica de su historia prescin-diendo de los recuerdos del 6 de Abril de 1941, cuando invadiö el enemigo nuestro pais.
El 28 de Junio de 1389 se librö la ba-talla de Kösovo en la cual quedö derro. tado el ejčrcito servio y el pais subyuga-do al dominio turco dnrante 500 aftos.
En esa čpoca seguian conquistando los turcos los paises balcänicos. En 1382 su-cumbiö Sofia (hoy capital bülgara). En 1386 ocupč el Sultan Murat Niš, de modo que la sitna ciön se tomaba čada vez mäs eri ti ca, El principe mäs poderoso servio fu6 Lazar que tenia su residencia en Krii-ševac (una de las ciudades que reciente-mente lian avrasado los alemanes).
En vista del peligro que se cernia sobre s ti pais el valiente principe sc apresurč a formar un gran ejčrcito que pudo reimir con la ayuda de los principes veciuos. Asi llegö el dia fatal, el 28 de Junio‘(por el calendario oriental dia de San Vito) de 1389, cuando se enfrentaron con el formi-dablc ejčrcito del Sultän Murat, tres veees mayor que el de ellos. Pero los hčroes servios, la flor de los valientes, a pesar de haber ganado la primera parte de la batalla, a pesar de haber logrado el mäs mäs valiente de todos, Miloš Obilič, matnr al Sultän Murat, al cabo del dia fueron derretados, quedando entre los muertos todes los nobles servios y pereciendo časi tedo el cjčrcito .El nuevo Sultän Bajasit quedö dueiio absolute de la Situation y la noble naeiön servia quedo subyugada por 500 alias. El heroico Lazar, valiente co-mo soldado y no menos querido como principe, tambičn perdiö ese dia la vida. La naeiön lo guardö en su memoria como mär-tir.
El “Vidovdan” significa ima catästro-fe no solo para la naeiön servia, sino para todos los paises balcänicos y danubianos, ya que con la derrota servia el peligro turco sc desbordö en el interior de Europa, amenazando teda la Cristiandad.
La naeiön servia conservö en su memoria ese dia fünebre, sacando de ese reciterdo aquel heroico amor a su religiön y a su patria, por las cuales durante 500 afios jamäs cesö de luchar.
Fatal resultö la derrota de Kösovo tambičn en ei terreno religioso. Los em-peradores'anteriores al Kösovo ya enta-blaröri contacto con Roma para restablc-cer Irv unten religiosa, ya que los servios, per haber rccibido el Evangelio de Cons-tnntinopla, con clla tambičn quedaron se-parädos de Roma, centro de la Cristiandad. :
Dcspues de Kösovo la religiön quedö li-mitada a la intimidnd de los liogares per lo cual, al perder la libertad politica que-daron cortados tambičn todos los caminos de la reeonciliaciön religiosa.
En los recuerdos de “Kösovo” y de “Vidovdan” sc iuspiraron las canclones nationales avivando a travčs de los slglos de servidumbre la resistencia invencible del pueblo, que finalmentc, eil el siglo pa-sado, legrö roir.per tl yugo turco.
Esas mismas canciones, que recuerdan la batalla de Kösovo y la luclia secular por ln fč y la libertad, sen tambičn hoy la cliispa, que ha prendido el fuego de la resistencia lieioica de Yugoslavia contra los invasores.
Rtccrdando pucs esc dia, que Yugoslavia siempre comemora como un dla national, se reunirän los Yugoslavos el 28 de Junio a las 11 lioras en la Cripta de Santa Rosa de Lima. (Pasco 109) dondc se oficiarä una misa por las victimas de la guerra actual.
Quedan invitados tambičn todos lps amigos a concurrir a dielte acte.
WÖDOWIMINl
Dne 28. junija obhaja slovanski jug spomin kosovske žaloigre. Ta dan 1. 1389 se je bil odločilni boj med srbsko armado in turškimi četami, ki so pogazile mnogo manjšo krščansko vojsko in je tako turški polmesec zavladal čez Balkan in še daleč notri v Evropo.
V sredi XIV. stoletja je vse srbske dežele združil v svoji močni roki največji srbski vladar, slavni Dušan silni, čigar kraljestvo je obetalo prevzeti dedščino grškega Carigrada in zavladati nad vsem evropskim jugom. Žal je njegova nagla smrt preprečila njegove velikopotezne načrte, katere je imel v verskem oziru, ker je hotel zediniti svoj narod z Rimom in v političnem, ker je hotel zediniti ves slovanski jug. Prav tedaj, ko je on zginil, je pretila že turška nevarnost, kateri Dušanovi nasledniki niso bili več kos. Velikost nesreče je bila tudi v tistem času podvojena radi notranjih raz-sporov, katerih sin Uroš ni bil v stanu izravnati in so tako Turki osvajali deželo za deželo, med tem ko so se knezi med seboj prepirali.
Že so obvladali Bolgarijo in Trači j o ter tiščali v Macedonijo. Tedaj so se vendarle sporazumeli sprti knezi in se zbrali okrog kneza Lazarja, ki je bil zmožen vladar in tudi visoko čislan. Tudi iz Bosne je Tvrdko poslal precejšno pomoč in tako tudi iz drugih dežela. Le Ogri so tedaj, kakor tudi preje večkrat, pokazali svoje nelepe nade, da bodo rešeni nevarnega tekmeca, če Srbi propadejo in se niso odzvali vabilu.
Na Vidovdan 1389 je sultan Murat stopil na Ko-
I i T A N f I t? KI 80 JIH sestavili pregna-LIIAIAIIJiL ni slovenski duhovniki.
Las stiplicas, compuestas por los sacerdotes eslovenos en carcelados, invocando la misericordia de Dios por intercesiön de Maria y de los Santos. Es un gemido del corazon, destrozado por la indescriptible tragedia de nuestra naciön, confiado en la piedad de Dios para que la salve de la mina religiosa y national.
Neskončno dobri nebeški Oče, vladar in sodnik vseh narodov, poslušaj milostno najglobljo prošnjo slovenskega naroda, ki vpije k Tebi v največji stiski in trpljenju svoje zgodovine.
Gospod usmili se slovenskega naroda.
Kristus usmili se slovenskega naroda.
Gospod usmili se slovenskega naroda.
Bog Oče nebeški, ki si ustvaril vse narode, usmili se nas.
Bog Sin Odrešenik Sveta, ki si odrešil vse narode, usmili sc nas.
Bog Sveti Duh, ki si na binkoštno nedeljo posvetil vse jezike in v katoliško Cerkev poklical vse narode, usmili se nas.
Sveta Trojica, en sam Bog, ki te slovenski narod moli že nad tisoč let, usmili se nas.
Jezus učlovečeni Sin božji, usmili se nas.
Jezus, Kralj vseh narodov, Jezus, zmagovalec vseh peklenskih sil, usmili se nas.
Jezus Odrešenik sveta — usmili se nas.
Marija Pomagaj ,kraljica Slovencev — prosi za nas.
Marija Pomagaj, upanje taboriščnih in vojnih ujetnikov.
Marija Pomagaj, upanje izgnancev in beguncev.
Marija Pomagaj, upanje obupajočih.
Mati božja, ki te častimo na Brezjah.
Mati božja, ki te častimo na Ptujski gori.
Mati božja, ki te častimo v baziliki Matere Milosti v Mariboru.
Mati božja, ki te častima v rajhenburški baziliki.
Mati božja, ki te častimo pri Gospe Sveti.
Mati božja, ki te častimo na Svetih Višarjah.
so vem polju nasproti srbski vojski, ki je neustrašeno začela bej in je bila od kraja tudi zmagovita. Miloš Obilič, eden knezov, je bil tako drzen, da je prišel nrav do sultana Murata in ga ie v šotoru zabodel. Vse je kazalo, da je srbska zmaga že gotova. Celo tako jasno je bilo to, da je zapadna Evropa zvedela poročilo o zmagi in sc v Franciji “slavili zmago” in tudi v Rimu. šele nekaj mesecev kasneje so zvedeli pravo resnico, ki je bila ta, da je na Kosovem polju obležal cvet srbske vojske.
S tem se je odločila usoda Balkana za nekaj stoletij. 50 let nato je tudi Slovenija videla prvič turško nesrečo, ko so pridrli Turki na Ptujsko polje in v Metliko.
Nesreča je bil tisti dan za srbski narod. Toda prav spomin na ta dogodek in na nepopisno junaštvo, s katerim so se borili srbski junaki, je ostal ohranjen v pesmi, ki so se pele iz roda v rod in dvigale v narodu ljubezen do častitljevega križa in do zlate svobode, dokler ni srbski narod slednjič vstal iz sužnosti in dočakal spet dneve svobode v minulem stoletju.
Prav tako pa upa ves slovanski jug, da bo tudi iz sedanjega razdejanja spet vstal in bo tudi iz trpljenja sedanjih strašnih dni zajel nove moči s katerimi se bodo oblikovali bodoči rodovi.
Vidovdan nam je torej sedaj kakor simbol našega upanja. Ob enem pa nam je opomin, da se spomnimo na duše tistih naših rajnih, ki so za dom dali .življenje v sedanji vojni. Zato pridite vsi k sveti maši 28. junija v spodnjo cerkev sv. Roze ob 11 uri.
Mati božja, ki te častimo na Sveti Gori.
Mati božja, ki te častimo na naši božji poti v Lemontu.
Mati trpečih. — Mati ubogih.
Žalostna Mati božja. — Tolažnica žalostnih.
Devica jetnikov.
Sveti Jožef, zavetnik slovenskih dežel.
Sveti Jožef, mogočni priprošnjik v pomanjkanju, izgnanstvu in v vseh časnih stiskah.
Sveti Jožef, zavetnik beguncev.
Sveti Mihael, mogočni varuh izvoljenega naroda in Katoliške Cerkve.
Sveti Rafael, zavetnik izseljencev.
Vsi sveti Angeli, varuhi Slovencev in Slovenk.
Sveti Viktorin, ptujski škof in mučenec.
Sveti Maksimilijan, škof in mučenec v Celju.
Sveti Maksim, ljubljanski škof in mučenec.
Sveti Just, tržaški škof in mučenec.
Sveti Mohor in Fortunat, oglejska mučenca.
Vsi sveti mučenci, ki ste na slovenski zemlji trpeli in umrli.
Sveti Modest, apostol koroških Slovencev.
Sveta brata Ciril in Metod, apostola Slovanov.
Sveta brata Ciril in Metod, apostola Slovencev.
Sveti Severin, škof in mučenik panonski.
Sveti misijonarji, ki ste razširjali Kristusovo vero med Slovenci.
Sveta Eme, prva slovenska svetnica.
Vsi sveti ustanovitelji redov, ki so delovali med Slovenci. Vsi sveti redovniki in redovnice, ki ste živeli v samostanih na slovenskem ozemlju.
Božji služabnik Anton Martin Slomšek, škof in veliki učenik Slovencev.
Božji služabnik Friderik Irene j Baraga, največji slovenski misijonar.
Vsi sveti škofje in duhovniki, ki ste delovali med Slovenci.
Dva velika kneza
,'r	<1
29. junij je praznik svetih apostolov Petra in Pavla, prvakov svete Cerkve.
Skoro 2000 let zgodovine že ima ta božja ustanova, katere namen je rešitev neumrljivih duš. Ves ta čas je pekel na delu z vsemi močmi, da bi vničil to sveto ustanovo. Vsak čas je imel med ljudmi pomočnikov, ki so vse napravili, da bi Cerkev vničili. Neštetokrat že so njeni nasprotniki napovedali konec Cerkve, toda vedno znova se je ponavljala napoved Jezusova: “Peklenska vrata je ne bodo permagala’’.
Narodi so si zaželeli “osvoboditi se jarma Kristusovega”. Šli so za voditelji, ki so jim obetali raj na zemlji. Celo duhovniki in škofi so pogosto nasedli posvetnim zmotam. Zapustili so pot zapovedi božjih in kmalu so se narodi znašli v strahotah, katere je rodilo sovraštvo odpadlega človeštva in skozi grozote revolucij in vojska in bede so slednjič spet našli pot nazaj do Kristusa in njegove Cerkve, ki je tako prestala nešteto preskušenj in vedno znova dokazala svoje božje poslanstvo. Da! Človeštvo mere biti samo tedaj v miru, kadar se drži jarma zapovedi Gospodovih in človek samo tedaj srečen, če usmeri svoje življenje v večnost in v tem pravcu izvršuje obe največji zapovedi: ljubezen do Boga, katerega je treba ljubiti čez vse, in ljubezen do bližnjega, katerega mora ljubiti kot same-
..	±	■ ■ «t.;zz .«wfc«nnu
Vsi v duhu svetosti umrli Slovenci in Slovenke.
Vsi globokoverni -slovenski očetje in svetniške matere, ki ste zaspali v Gospodu.
Vsi umrli vzorni slovenski mladeniči in mladenke ter nedolžni otroci.
Vsi zveličani Slovenci in Slovenke.
Vsi slovanski svetniki in svetnice božje.
Vsi svetniki in svetnice, ki so vam posvečene slovenske cerkve in oltarji.
Vsi krstni in birmanski zavetniki Slovencev in Slovenk.
Sveti Juda Tadej, pomočnik tistih, ki že obupujejo.
Vsi svetniki in svetnice božje.
Pomagaj, Gospod, slovenskemu narodu v njegovi naj-večji stiski, prosimo te sliši nas.
Ohrani na mnašo edino pravo katoliško vero, prosimo. ..
Ohrani nam naš mili materinski jezik.
Ohrani nam našo lepo slovensko domovino.
Vrni nam naše slovenske duhovnike.
Vrni nam naše narodne voditelje in vzgojitelje.
Vrni nam naše izgnane brate in sestre ter ujetnike.
Zberi razkropljeni slovenski rod.
Daj nam vodnikov po Tvoji volji. *
Daj nam svetniških narodnih voditeljev.
Daj nam duha edinosti, požrtvovalnosti in kratkosti.
Daj nam za našim velikim petkom vziti velikonočno sonce verske in narodne svobode.
Jagnje božje, ki odjeipljeŠ grehe sveta, prizanesi slovenskemu narodu!
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši slovenski narod!
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se slovenskega naroda!
MOLIMO
Neskončno dobri, nebeški Oče, skesano priznamo, da smo zaslužili to strašno preizkušnjo: hudobni radi svojih velikih grehov; dobri, ker smo bili premalo dobri, da bi mogli biti luč in kvas sodobnega sveta.
Pozabili smo na Tvojo prvo zapoved: Ljubi Boga nad vse, zapustili smo Tebe edinega pravega Boga, ter začeli služiti mamonu. Mnogi so zapustili nauke Tvoje Cerkve in se
ga sebe.
Te večne resnice, potrjene v 2000 letni zgodovini, so edine ki odpirajo človeštvu pot v boljše čase. Boriti se pä proti njim in proti sveti Cerkvi pomeni pehati narode v bridkost in razvalino, v časno in večno nesrečo.
God svetih apostolov Petra in Pavla, ki je ob enem veliki spomin naj višjega predstavnika božjega na zemlji, to je papeža, poglavarja svete Cerkve, je glasen poziv poedincem in narodom, da naj pogledajo kvišku in naj posežejo po edinem izhodu, ki ga imamo iz sedanje stiske, po večni resnici božji, ki nas uči, da smo si vsi narodi enaki, da smo si vsi ljudje bratje in sestre med seboj, ker imamo vsi skupnega Očeta v nebesih, kjer je za nas vse pripravljena sreča. Sveta Cerkev pa nas glasno uči, katera je pot, katera do te sreče vodi.
Papež in z njim škofje in duhovniki katoliške Cerkve so od Gospoda Jezusa samega postavljeni za prave učitelje vsem narodom. Njim velja beesda Gospodova: “Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki je mene poslal”.
Kadarkoli so se narodi od Cerkve in njenih naukov oddaljili, so kmalu doživeli usodne posledice svoje blodnje v sovraštvu, vojskah, krivicah in bedi.
Tudi. i? sedanjgrozote svet ne bo našel drugega .pota kot pot svete Cerkve. Dokler ne bo človeštvo stopilo na to,pot, ne bo ustvarilo trajnega miru.
začeli vdajati naukom novega paganstva. Mnogi so te žalili dan za dnem z bogokletjem, pijančevanjem in nečistostjo.
Pozabili smo na Tvojo drugo največjo zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Siromakov in ubogih nismo ljubili kot Kristusovih bratov in sester. Mnogi so Te tudi iz našega naroda žalili z vnebovpijočim grehom odiranja in zatiranja delavcev, ubogih in sirot. A sedaj glej predobri nebeški Oče Ti v zadoščenje za vse pregrehe darujemo vse trpljenje sedanjga časa, ki ga hočmo prenašati vdano v voljo božjo.
Slovesno Ti obljubljamo, da se hoqemo s Tvojo' pomočjo zvesto držati Tvoje zapovedi. Obljubljamo Ti, da ne bomo več služili dvema gospodoma, ampak samo Tebi edinemu pravemu Bogu. Ne bomo se udajali naukom novodobnega poganstva, temveč se bomo zvesto držali naukov svete Cerkve. Z vso močjo se bomo trudili, da Te ne bomo več žalili z bogokletjem, pijančevanjem in nečistostjo. Vse ljudi bomo ljubili kakor Kristusove brate in sestre. Z vso močjo se bomo trudili, da bo v naši svobodni domovini vladal krščanski družabni red, v katerem bodo vsi posamezniki in stanovi prišli do svojih pravic kot udje enega telesa.
Ti pa predobri nebeški Oče, radi zasluženja tvojega, Sina Jezusa Kristusa, po priprošnji Matere božje,, srednice vseh milosti in po priprošnji vseh angelov in'svetpikov,. se usmili našega naroda. Spomni se, da menda ni naroda, ki t?i. Ipil Tebi v čast sezidal toliko cerkva po gričih in dolinah, posta,-vil toliko kapelic in svetih znamenj, ob,cestah in potih ter prepeval toliko lepih pesmi Tebi v .qa$t kot naš slovenski narod. Odpusti mu grehe, kakor si tolikokrat odpustil svojemu izvoljenemu narodu, prikrajšaj mu dneve trpljenja in daj, da se bo kmalu ves slovenski narod slovesno posvetil Kristusu Kralju in Mariji Pomagaj, kraljici Slovencev, ter zapel veličastni: Tebe Boga hvalimo za versko in narodno svobodno Slovenijo. Po Gospodu našem Jezusu Tvojemu Sinu, ki s Teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog na vekov veke. Amen.
Prošnja za škofijsko potrditev te lepe, ganjljivc molitve je že bila vložena. Slovenci, s ponižnejšo molitvijo ne morete stopiti pred Boga, ko prosite za ura vstajenja slovenski domovini. Poslužite se je!
Algo que pocos conocen
Uu fragmento de los escrltos del P. Mayer
“Conöcete a ti mismo", era la primera lecciön que algunos filösofos de la antigüedad daban a cada nue-vo discipulo que se les presentaba. Segün eilos ei co-nocimiento propio era el fundamento de todo cono-cimiento verdadero una forma compendiosa de todo saber, la_ünica ciencia digna de adquirirse.
Si uno no se estudia a si mismo no puede estu-diar con acierto ninguna otra criatura, porque todas las criaturas sobre la faz de la tierra tienen relaciön con el como con su fin inmediato. Puesto que fueron creadas para el hombre todo el valor moral e impor-tancia que tienen les viene de su relaciön con el. En todo este universo material, el es el ünico agente que tiene libertad el ünico capaz de guiar y dirigir todas las demäs cosas a su ultimo fin, que es Dios, Hacedor de todo, y a quien todo ha de volver.
Desaparezca de en medio el hombre, y parecerä que nada en este mundo tiene razön de ser. Que verdad tan grande encierran aquellas palabras de la Imitacidn de Cristo:
“Es ciertamcnte mejor el humilde rüstico que sirve a Dios, que el soberbio filösofo que considera el curso de los cielos sin cuidarse de si. La ciencia mäs profundä y provechosa es conocerse y menospreciarse a si mismo.“
Sin embargo ,haV muchos el dia de hoy que se parecen mäs al filösofo soberbio que al humilde rüstico. Todos anhelan saber; y hacen bien, pues en ello siguen una inclinaciön natural que Dios les ha dado.
“Como las aves fueron hechas para volar, y los peces para nädar, y los caballos para correr, asi los hombres fueron hechos para saber.”
Muchos se abrasan en sed insaciable de saber. Observan los fenömenos fisicos del universo; pero, ique idea tienen de los fenömenos espirituales de su propia alma? Escudrinan los misterios de la natura-leza; pero i,que saben de los misterios de su propio corazön? Predicen y marcan la trayectoria del temporal que amenaza; pero ique cuidado les dan las tem-pestades que alborotan su propio corazön? Disculen, como Salomon, sobre la politica y mil problemas, pero iquö se les da de su vida inferior? Es bien poco lo que saben de ella, y menos todavia lo que les impor-ta. Es verdad que hablan mucho de conocerse a si mismos, y hasta recomiendan que se les ensene a los ninos en las escuelas; pero quieren decir el conoci-miento de las reglas de higiene y sanidad.
Estän siempre cruzando en todas direcciones los campos si nlimite del saber; y asi como los turistas de aficiön nunca estän contentos, sino cuando andan viajando por el extranjero, asi eilos llegan a ser del todo forasteros en' su propia časa. Rara vez entran dentro1 de si, y si acaso entran, echan a su alma una räpida ojeada, como el hombre de quien dice el apöstol Santiago, que se mira en el espejo y se Va1,' y no se acuerda mäs de cömo es.
Es notable la ignorancia de algunos soberanos acerca del verdadero estado de su reino. Hällanse tan entretenidos con interesantes ninerias, que no les queda tiempo para ocuparse en los graves negocios del Estado. Reinan, pero no gobiernan. Absolutamen-te incapaces para mandar, no tienen ni el saber ni el caräcter necesario para este dificil arte; por donde sucede necesariamente que otros se encargan de go-bernarlos a ellos y a su reino. No menos ignorantes suelen estar muchas personas del estado de su propia alma, y la consecuencia no es menos deplorable. Con todo, por regia general, se imaginan que se conocen a la perfecciön: tan fäcil es alucinarse en las
Solunska brata
i
Dolga tisočletja je preživelo človeštvo v divjaštvu in nevednosti. Sem pa tja je kak narod dosegel kaj napredka, toda luč njegovega spoznanja je bila omejena ,sila razdejanja pa tolika, da je vsa njihova kultura spet padla v prah in pozabo.
Šele nauk Kristusov, ki je oznanil vesoljno bratstvo in ljubezen, je odprl človeštvu nove vidike in je popeljal narode na višek človeške kulture. Nam slovanskim narodom sta v tisočletni zgodovini storila pač naj-silnejšo uslugo sveta brata Ciril in Metod, ki sta z ljubečim srcem vzela v roke apostolsko palico in iznašla slovanske pismenke ter prinesla našim pradedom nauk Kristusov, katerima gre zasluga, da niso naši narodi vtonili v vojnih zmedah, kakor je zginilo nebroj drugih rodov, katerim luč evangelija ni prisijala.
Vsi rojaki ste pa povabljeni, da prihitite v velikem številu na Cirilovo nedeljo k maši na Paternal, na Av. del Čampo 1653 dne 5. julija oo 10 uri. Molitev se prične ob 16 uri.
Eslovenos reimidos en La Paternal
cosas inferiores del espiritu.
Hay algunos locos cuya mama consite en creer que son reyes y andan muy ufanos con toda la pompa y presunciön de su sonada realeza. Hay otros muchi-ismos, que todo lo miran a traves de un prisma en-gahoso; semejantes al fariseo del Evangelio, exage-ran sus buenas prendas y los defectos de los publica-nos, con quienes se comparan; echan de ver en si mil cualidades admirables y otras tantas abominables en el večino; y pagados de si mismos, dan gracias a Dios porque no son como los demäs hombres. Ciegos para ver sus propios defectos y las inclinaciones viciosas de su corazön, se consideran a prueba de cualquier asalto, y dicen en lenguaje de la Escritura: “Ya no sere movido jamäs". Como tienen en si mismos una confianza tan grande, se arrojan con femeridad en medo del peligro, y en castigo de su locüra caen muchas veces en los mismos pecados que tän severa-mente condenaron en los demäs.
|Oh, que bien les vendria ün poco de conocimion-to propio! LeS dyüdaria a ser humildes y prudentes, mansos y sufridos, y les haria ver que no hay vicio ninguno cuya raiz no llevemos dentro de nosotros, y que, por consiguiente, como anota San Agustin, si recelando de nosotros mismos y evitando las oca-siones no confiamos ünicamente en la grada de Dios, no hay pecado que conjeta un hombre que no poda-mos cometer nosotros tambien.
“No tenerse en nada a si”, dice el piadoso autor de la Imitacidn de Cristo, “y pensar siempre bien de los demäs, es gran sabiduria y altisima perfecciön. Si vieras a otro pečar abiertamente o cometer alguna culpa, todavia no tendrias derecho a creerte mejor que el, porque no sabes hasta cuando perseveraräs en el bien. Todos somos fragiles, pero tu no tengas a nadie por mäs fragil que a ti” (Lih. I, c. 2, n. 4.)
5 JULIJA
sta sv. Ciril in Metod, skupen slovanski praznik tako med katoliškimi kakor pravoslavnimi kristjani.
Ta dan se bomo zbrali na Paternalu pri sv. maši ob 10 uri, kjer bo zapel naš veliki zbor.
Popoldne pa ste pozvani vsi k molitvam in čajanki z zabavno prireditvijo, ki se vrši na A V. DEL CAM-PO 1653 ob 16 uri._________________________________
NEKAJ ZA STARIŠE
SPOŠTUJ OTROKA
Nekateri naši stariši so zapadli usodni zmoti. Otroke imajo radi. Naravnost obožujejo jih. In vendar jim otroci jaso nič več kot nagizdana igrača, s katero se mamice ponašajo pred prijateljicami.
Premnogi stariši pozabljajo na notranjo vrednost otroka, ki je podoba božja in ki ga morajo po tej podobi tudi vzgajati. Strežejo vsem njegovim zahtevam, polnijo mu usta z vsemi sladkarijami, kupijo mu vse igrače, nanj obešajo vse nečimernosti, a nič pa ne storijo, da bi otroka tudi notranje oblikovali, da bi jih resno vzgajali, v njih gojili čednosti in krotili slaba nagnenja. Ni dvoma, da bodo iz takih otrok zrastle cmerave, ničkoristne in razbrzdane gospodične, trmasti, pohotni, nehvaležni in lenuharski gosposki postopači, ki bodo svojini lastnim starišem zgodnji grob kopali.
Edini izdatni način prave vzgoje dobrih otrok, hvaležnih sinov in osrečujočih hčera je integralna verska vzgoja, ki daje starišem in vzgojiteljem izdatne vzgojne pripomočke in ki tudi podaja pravi smisel vzgoje, ker pojasni starišem veliko vrednost, ki so jo od Boga sprejeli s tem, ko jih je osrečil s častjo roditeljev. V tej luči šele umejo prav spoštovati svoje otroke iri jih prav odgajati.
V tem spoštovanju nam je zopet prvi vzor sam Gospod Jezus Kristus, ki naj bi ga vsi vzgojitelji po možnosti posnemali. Ko je božji Učenik otročiče sprejemal in blagoslavljal, je rekel navzočim: “Resnično vam povem, če se ne izpreobrnete in nisti kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo... Kdor sprejme katerega otroka v mojem imenu, mene sprejme. Kdor pa pohujša katrega teh malih, ki verujejo v me, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja. Glejte, da ne zaničujete katerega teh malih! Povem vam namreč: njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.” (Mat. 18, 4—7.)
Iz navedenih besedi božjega Zveličarja in Ljubitelja otrok lahko sklepamo, kako plemenito delo izvršujejo vsi, ki s pravo ljubeznijo in požrtvovalnostjo vzgajajo mladino in jo s spoštovanjem vodijo h Kristusu.
Sv. Krizostom, ki ni bil le učen, marveč tudi svet in pobožen mož, pravi: “Ali je katero delo imenitmejše kot vzgoja mladinskih src? Kdor umeva otroke vzga-gajati za prave kristjane, za prave ljudi, je odličnejši
je prišlo pismo, ki je romala samo 2 meseca. Pisal ga je Slovenec po slovensko iz koncentracijskega taborišča v Tanti pri Aleksandriji. Ta mož, ki je bil seveda zapisan kot Italijan, je imel v Aleksandriji veliko trgovino s hišno opravo. Ko se je začela vojna z Italijo so te “Italijane” takoj poiskali in jih imajo internirane kot vojne ujetnike, kjer jim pa ni nič hudega. Vsak mesec enkrat gre lahko tudi žena s hčerko obiskati svojega moža. Trgovina pa je propadla in je morala žena sedaj spet v službo za kuharico, da si pomaga skezi te tečke čase.
12«
EL . 5 DE JULIÖ
celebran las naciones eslavas la fiesta de sus apostoles Santos Cirilo y Metodio, que tienen el mčrito de haber llevado la luz del evangelio a las naciones eslavas, poniendoles con ello tambien los cimientos de la civilizacičn nacional a traves de los libros eseritos por ellos en su idioma. Ese dia se ce-lebrard solemnemente la misa y la funcion de la tarde en la capilla de Av. del Čampo 1653, en La Paternal, a las 10 y 16 horas respectivamente.
kot najslavnejši kipar ali podobar.
Spoštovati otroka in ga z ljubeznijo vzgajati bo tem lažje, če se zavedamo, da je otrok postal pri sv. krstu svetišče božje. Žal, da se večinoma premalo živo zavedamo, kako častitljivo bitje imamo v otroku, ki je svetišče Svetega Duha. To svetišče čuvati, ohranjati in lepšati je v prvi vrsti častna dolžnost, pa tudi sveto
opravilo staršev in vzgojiteljev.
* *
*
Rožnat grm pozimi silno revno izgleda; kar za v peč je; toda bil je cepljen in skriva v sebi kali plemenitih cvetk. Vrtnar ga zavaruje s slamo in dračjem pred 126
zimo in mrazom. Ko nastopijo zopet gorki pomladni dnevi, začne obrezani grm poganjati brstje; na mladikah se kmalu pojavijo očki bodočih vrtnic. Čimdalje večji postajajo, dokler se ne razvijejo ob toplem solncu v dehteče vrtnice, ki jih utrgaš in neseš v cerkev, da se razcvitajo v prijetno vonjavo pred božjim Zveličarjem v tabernaklju.
Glej, podobno je tudi pri otroku. Slaboten je še po telescu, negoden, nebogljen; a pri sv. krstu je postal otrok božji. Varuj ga, odvračaj od njega slano nevere, nevarnost zapeljevanja; obreži vse nepotrebne izrastke, napake; skrbi, da gosenice (hudobneži) ne oglodajo mladik vsega dobrega! Vodi ga k Jezusu in Mariji; pelji ga pred tabernakelj, kjer teče studenec milosti. Bodi mu zgled vsega dobrega, pa bo solnce božje milosti zaplodilo v njem dehteče rože najlepših čednosti.
Pisatelj F. llattler pripoveduje o materi, ki je imela globoko, živo vero in je dobro umevala, koliko je vreden otrok, ki je krščen in se v njegovi duši leske-če božja lepota milosti. Tej materi je Bog podaril ljubkega otročiča, ki ga jc poslala takoj h krstu. Medtem je dala stanovanje, zlasti pa posteljo, kar moči snažno urediti in okrasiti s cvetjem. Nad posteljico otrokovo je obesila lepo podobo njegovega zavetnika. Postelja je Lila kakor krasen oltar.
Ko so otroka prinesli od krsta, ga vzame mati spoštljivo v naročje parv, kakor bi ji angeli podarili božje dete. Ganjena ga poljubi in pritisne na svoje srce. ga občuduje kakor sveto podobo ter ponavlja besede: “Moj otrok — otrok božji! Kako si lep!”
Kdo bi si upal trditi, da je ravnala mati sanjavo ali napačno! Saj je bil njen otrok zares svetnik, otrok božji.
Da bi imele tudi matere naših dni tako spoštovanje do svojih v svetem krstu prerojenih otrok!
tih 30 italijanskih vojakov in častnikov.
ITALIJANSKE ZGUBE V JUGOSLAVIJI
po službenih podatkih so bilo večje kot na afriški in ruski fronti. Kljub temu, da trdijo, da je v deželi mir, je bilo na Jugoslovanskem ozemlju, ki ga nadzira Italija, ubitih 475, ranjenih 783, pogrešanih 78. od 2293 vojnih žrtev Italije v maj-niku jih, jo bilo v Jugoslaviji 1336. Med temi so všteti menda tudi oni, ki so jih ubili pri Bdečem Kamnu in Buhi Krajini (Smuka pri Novem mestu). Glavno število žrtev je bilo pa pri Prevlaki v črni gori, kjer j'o obležalo 200 Italijanovi
Pismo jo šlo kot “vojna pošta” po avijonu brez znamke in ni bilo prav nič črtano.
Prve dni v juniju je zopet počilo. Nekdo jc vrgel bombo v kavarno, kjer se zbirajo Italijani.
V LJUB J»J AM JE BIL UBIT visok italijv •" funkcijonar Nicola Vito, kakor sc je z.	" italij. službenega
poročila, ki pa «.o pove kaj jc iskal in kako ga je zadelo. Ta napad jc bil izvršen kot odgovor na usmrčenje 19 Slovencev, ki so bili ustreljeni kot maščevanje za napad na Italijansko garnizijo nekje v Sleveeekik gerah, kjer je kile uki-
LEO LACH:
Iz moje popotne torbe
Algunas impresiones de Sr. Leo Lach de su estadia en Corrientes al ispeccionar las obras en una fäbrica de aceites.
Že dolgo časa sem želel videti kraje ob reki Parana. Ko so me vprašali, če hočem prevzeti vodstvo dela v Corrieiv tesu, sem ponudbo z veseljem sprejel; toda moral sem se s tako naglico odpraviti, da nisem vtegnil zbrati kaj naslovov in sestaviti program. Morda se je zato tudi .gospod Janez kaj hudoval, ker sva bila dogovorjena da pojdem v Berisso, da bom kaj poslikal in družbo delal.
V par urah sem torej vse stvari rešil in ko sem sedel na vlak na postaji F. Lacroze na Chacariti, sem bil kot otrok, ki gre na prvo potovanje.
Vlak je počasi trkal in drdral čez Paternal naprej v neiz-merno enakolično ravnino. Čez čas sem v dalji opazil cerkev. Ko smo bili blizu, sem bral “Capilla del Senor”. Ta je dala malo lepšo obliko panorami. Večkrat je vlak obstal na od' prtem polju, kjer je drva nakladal, pa se je spet zibal dalje čez blatne ceste in zelene pašnike.
Proti večeru smo prišli v Za rate. Tukaj so vlak razdelili na štiri dele in vsakega posebc porinili na brod (“Ferry-Boat”), da nas prevozi čez reko Parana v Ibicuy. Ko smo bili na brodu, sem zlezel iz voza na piano, da si malo ude izteg' nem. Pred menoj se je širila reka; na eni strani gospoduje frigorifico Smithfield, na drugi pa sanjajo zeleni gozdovi v Delti. Tri ure je trajala vožnja in bila je že trda noč, ko smo prispeli v Ibicuy, končno postajo Ferry-Boata.
Spet je šlo dalje po suhem. Dežela je bila sedaj čisto dru' gačna; vidi se da v Entre Riosu žive Evropejci: polje je lepo obdelano in posejano s ponosnimi hišami; pred vsako hišo je sadovnjak ali pa vrt. Človek bi mislil, da se po Prekmurju vozi. . . .
Concordio sem videl skozi okno jedilnega voza. Tudi na potovanju mora človek misliti na take prozaične stvari. Želodec je siten gospod!
Slo je dalje v noč. Kmalu sem legel v zibajočo se posteljo in v prvem trenutku imel vtis, da sem na ladji in da je morje razburkano. Vsaka železnica ima nekaj posebnega. Lacroze in Entre Rios imata ozki tir, zato hodi vlak kot stari Ford; F. C. Sud ima “štirioglata” kolesa in F.C.C.A. ima postelj kot stari divan, da železo tišči bolj kot na trdi klopi.
Zgodaj zjutraj sem pogledal v dan in videl, da smo še vedno v Entre Riosu. Ime nosi po pravici, ker v tem kraju je več rek kot polja. Hiteli smo dalje celi dan; čim bliže Co-rrientesu smo bili, tembolj pogosta so bila imena postaj indijanska: Ayui, Chajari, Mocoreta, Curuzü Cuatia itd. V Monte Caseros se vlak deli na dvoje: en del gre v Corrientes in drugi v Posadas, Misiones; tam nas je tudi že čakal vlak iz Misiones in Paraguaja, ki se nam je pridružil.
Bilo je polnoči, ko sem od daleč bral ime postaje Corrientes. Vsi so pohiteli; mene ni nihče čakal. Ostal sem sam Z mojimi stroji in aparati, ki sem jih s seboj peljal. Ker je vlak tam ostal, sem šel v camarote in sc dobro naspal, sedaj brez Zibanja.
Zjutraj sem stopil, da ogledam kraj. Blizu postaje so
ogromna poslopja: kaznilnica in kasarne 9. regimenta infan-terije. Mesto je nekoliko oddaljeno. Poiskal sem tovarno, kjer me je čakalo delo.
Vrata sem našel široko odprta in sem vstopil z mislijo, da so ljudje tako malomarni, da pustijo vse odprto. Kmalu so me drugače naučili. Naenkrat so navalili name psi in se sukali okoli mene,1 da nisem vedel, ali naj bežim ali bijem, ker “moje hlače” so bile v resni nevarnosti. Čez hip je prišel čuvar in me je rešil napadnikov. Tedaj šele se je moj nos zavedel kako vse po solati diši. Kako bi ne, če delajo olje “puro de oliva” — iz bombaža. . . .
Ker je bila sobota, nisem pričel z delom; tudi je začelo deževati precej močno. Odpeljal sem se v “centro”, da si stanovanje poiščem. Najbolj primerno se mi je zdelo kar sem izbral. Jed je bila okusna in obilna, soba tudi primerna. Kar po domače sem si napravil.
Po kosilu sem vzel dežni plašč in šel po mestu, ki mi je ugajalo. Mesto še čuva svojo kolonialno obliko in domačini tudi. Na vsak korak sem naletel na historična mesta: tukaj je stanoval general Belgrano, tam Mitre; dalje naprej, pred Parquc Mitre, je most, na katerem so se pograbili Argentinci in Paraguayer Pravijo, da se je še dolga leta potem slišalo ropotanje orožja pod mostom. Tudi Corrientes hoče imeti svoj obelisk, ki so ga postavili v čast generalu Mitre. Ni tako visok, kakor naš v Bs. Airesu, sicer je pa lepši in iz reke Parana ga je že od daleč videti.
REŠILNA KOPEL
Zvečer sem prišel nazaj v hotel; že utrujen sem se kmalu položil v posteljo. V udobni spalni srajci, ki sem jo imel obešeno v omari, sem se zleknil v posteljo. Komaj sem luč ugasnil, že me je začelo nekaj pikati po celem telesu. Ustrašil sem se ali nisem kako tropično bolezen dobil. . ., ali kaj je kar me bode. Vžgal sem luč, in videl, da sem poln rdečih mravelj, katere so v omari našle mojo spalno srajco. Prišlo mi je na misel, kaj vse sem od teh strašnih živalic bral in že gledal, ako me niso začele jesti; hvala Bogu, bil sem še cel. Kar hitro skok v rešilno kopalnico in sem v hladni vodi utopil mojo avanturo.
Drugi dan je bila nedelja. Da si kaj več sveta ogledam, sem vzel ladjico in se odpeljal v Barranqueras, Chaco in od tam z omnibusom v Resitencijo, glavno mesto territorija Chaco, kjer imam prijatelja, ki ga že več let nisem videl. Mesto j c čisto moderno, Buenos Aires v malem; vsaka večja tukajšnja firma ima tam svojo podružnico. Mesto sicer ni veliko, a ceste so široke in povsod nove zgradbe.
S prijateljem sva se dogovorila, da obiščeva nekoliko tvornic. Drugi dan nas je a uto nesel čez Puerto Tirol, Ma-kalle, v Machagay. Povsod smo videli zreli bombaž. To leto bo marsikateri kolonist svoj dolg plačal, ker je letina obilna in cene dobre. Tovorni vozovi so zatrpali cesto in so drdrali proti luki, kjer čakajo trbušaste ladje. Sedaj je to posebno važen materija!, ker na vseh straneh dnevno tisoče ton bomb eksplodira. . . .
Zvečer sem prišel zmatran v hotel, ali bil sem vesel, ker sem ta dan mnogo zanimivega videl.
MED DOBROVOLJČK1
Sredi dela mi je minil naslednji teden in prišel je prvi maj. Tvornica dela noč in dan, ali na ta dan so si delavci privoščili “asado criollo”. Ravnatelj je tudi mene povabil in
	- >,»M	m *
	SÜß? :	/S	|’	h
Recuerdos de un asado criollo en Corrientes.
El Sr. Lach regrese Ueno de entusiasmo por el recibimiento de esa gente tan amable y buena.
jaz sem seveda z veseljem sprejel. Okoli enajste ure, ko sem prišel, je že od daleč prijetno dišalo. Bilo je kakih petdeset oseb, največ domačini, kateri so med seboj govorili "guara-ni” (jezik paraguayskih indijancev). Krepko so jedli, a še bolj pa pili. . . Tudi moj fotoaparat je moral ha delo in sem posnel marsikako skupino, kar se mi je pa samo deloma posrečilo, ker edini kateri je še na trdnih nogah stal, je bil — moj aparat. .
Eden za drugim so se zavalili na kupe vreč in ne dolgo potem smo slišali sinfonijo smrčanja. Ostalo je še nekoliko starejših delavcev, kateri so se malo bolje držali. Vprašali so me kako se mi je dopadlo, pa sem z nasmeškom povedal, da se čudim, ker sem videl toliko pijanih, pa nobenega- mrtvega — kar je v Corrientesu menda nekaj redkega. Prileten možak se je zresnil ob tej pripombi in rekel da na žalost v Buenos Airesu tamkajšnji narod tako sodimo, ali da ne po pravici. Pozneje sem spoznal, da so oni ljudje zares zlate duše. Tati so le ambiciozni politiki in policaji. Sem čital v novinah, da so tam blizu na neki estanciji več tisoč glav govedine ukradli. Kdo bo verjel, da tega policija ni opazila in ne tatov našla.
Spet drugi krat sem imel opravka pri kovaču, kateri je samo nagrobne križe delal. Sem ga vprašal, za koliko let misli naprej delati. Odgovoril je da bodo kmalu občinske volitve in potem se v par dneh vse proda.... Policija tam ni državna, temveč policaje vzamejo in odpuste kot vsakega delavca. To je pa kot kozo imeti za vrtnarja. Česar ne varjejo železni križi in ne odnesejo drugi, gre pa s — policaji. Tako je v Corrientes, če je res, kar so mi pravili.
3. maja je glavni praznik za Corrientes. Praznuje se vstanovitev mesta in najdenje sv. križa (od tega bom prihodnjič posebno pisal). Že zgodaj je začelo streljati. Že ob treh zjutraj je prva sv. maša in potem ena drugi sledi do poldne.
Popoldne je procesija okoli cerkve, v kateri je na glavnem oltarju čudodelen križ. Ljudje so jako verni in se držijo starih navad.
Popoldne je spet začel dež padati. Jaz pa sem se kar sam povabil k neki družini, katero sem en dan prej spoznal. Seveda so bili veseli, ker taki obiski so tamkaj zelo redki. Stari gospodar je povedal marsikatero zanimivo zgodbo, jaz sem pa smešnice pripovedoval in se je mož tako smejal, da je iz klopi padel — nevem, ali je bila klop trhla, ali pa smešnica dobra.
Pretekli so trije tedni, a jaz sem mislil samo par dni tam ostati. Pa se mi je tako dopadlo, da bi kar najrajše za vedno ostal. Ali dolžnost (in telegram) sta me spet klicala nazaj v Bs. Aires. Ko sem povedal, da moram nazaj, so mi “asado” pripravili in sem spet imel priliko, občudovati te velike otroke. Vsi so me prosili, da naj popravim slabo mnenje katero imajo v Bs. Airesu o Corrientesu. Seveda sem to obljubil in še, da jim D. Življenje pošljem, kar so hvaležno sprejeli.
Po končanem asadu, so me vsaki k sebi vabili. Sprejeti vsa povabila: moral bi tri tedne tam ostati. Sprejel sem le vabilo ene Španske in ene correntinske družine. Povsod, ravno kakor v hotelu sem bil deležen dobre kuhinje. Nazadnje pa seveda za slovo nacionalno pijačo Coca-Kola, katera se prav dobro da piti, in marsikaterega prevari.
Ko sem odhajal, je spet deževalo, tako da sem v dežju prišel in z dežjem odšel. ..
Vlak se je počasi kretal in od daleč sem še gledal bele robce mojih novih prijateljev. Imel sem pred seboj še 38 ur vožnje, a že me je mučila misel na nervozno dirkanje buenos-aireškega življenja. Po vsem se mi zdi Bs. Aires kot ogromen čebelnjak, toda vse drugačen od čebelnega ker tu vsak samo na sebe misli in se ne zmisli na drugega, ,.
ZANIMIVO PISMO IZ STAREGA KRAJA
“Dragi Fredi:	19. junija, 1841.
Tvoje pismo sem prejela po 28 dneh. Pri nas smo zasedeni od Nemcev, ti so do mitnice v št. Vidu in tam je tudi laška meja. Ljubljana je od Lahov in ona okolica proti Rakeku. Vse drugo je v teh rokah (nemških). Vojno nismo nič videli tukaj v našem kotu, samo razstrelbo so so čule od sch strani, ko so vse mostove spustili v zrak Srbi za seboj. Tudi v Kranju čez Savo, ta lepi most je šel.
Saj vojne ni bilo, ker so vsi vrgli orožje stran tukaj v Sloveniji, ker so sc rržali obljub — same dobroto od tam od severa, in so mislili, da bodo res držali besedo. Na Dolenjskem pri Novem mestu so bile bitke in tudi bombe so metali oni, in so več sto konj in ljudi pobili. Tudi pri Mariboru so bile bitke. Tukaj nič. Takrat je bilo čudno. Vse so mi pobrali na fronto, tudi Toneta in smo devet dni in noči same obratovale (ženske). Jaz sem mislila, da me bo konec od samih skrbi. Tomaževec pa ni bil nič poklican. Ravno ta zadnjo dni je dobil poziv, pa je bil polom, tako da mu ni bilo nič sile.
Nad Ljubljano so tudi prišli aeroplani od severa in so vrgli nekaj bomb. To je bilo na cvetno nedeljo zjutraj. Takih Velikonočnih praznikov še nismo doživeli. Ljubljanska radijska postaja je bila kup razvalin, čez Kokro so prišli šele Čez štiri dni, ko so naši odšli. Niti ena puška ni počila — ne pri nas ne proti Lahom — toda zmaga jo bila kaj slavna. Na Hrušici (pri Jesenicah), kjer je Ružačev Francelj, tam je bila groza. Vse hiše so brez oken, oziroma šip, še komate je ven vrgel zračni pritisk, ker tam so Srbi vrgli v zrak celo goro, ki je skozi tunel v Pod-rožici. 04,000 kilogramov ekrazita je bilo zazidanega v tunelu v sredini, tako, da bodo morda leto dni delalo 000 ljudi,
predno bo vozil vlak v Nemčijo. Vse, vse je bilo zbito in porušeno.
Jaz ne vidim nič, ker še nisem bila od doma ves čas, in tudi drugih ne vidim, kot teh sedem nemških orožnikov v Cerkljah. Ker so vsi domači brez služb — za kramp in lopato — kar je slovenskega. Ko bi še enkrat bilo tako kot pred pol letom, narod bi norel od veselja. Tukaj je vse brez službe, vse uredništvo je, ali na cesti s krampom, ali v kehi; 95 slovenskih župnij ali far nima več nobenega duhovna. Vse je zaprto in mučeno. V škofijskih zavo-dih v št. Vidu, je 800 jetnikov. Sama inteligenca, duhovni, profesorji, učitelji in tudi taki, ki imajo kaj pod palcem, še Rabič iz Šenčurja je med njimi, in naš frizer.
Pri nas ni nič šole, nič zvenenja, nič maše, nič Boga, nič kruha. Saj to je vse brez veljave. Tem manjc kruha, tem prejo se to iztrebi, kar nima veljave; to je vse ljudstvo, kar ni tega imena. Danes ne velja nič gospodar, velja samo pocestna baraka. Danes si ničla, kar si bil pred nekaj časom. Vse je tako — da bi bilo bolje, da bi nas pobili, kot pa počasi pustili umirati. Tukaj je vse na karte, to se reče, da kart je dosti, ali drugega nič. Vso je šlo gor čez izaro in čez gmaj-nico. (Mišljeno čez Jezersko Koroško).
če ne vozi vlak, vozi pa dnevno sto tovornih avtomobilov. Tukaj nima nobeden več avtomobila, ne motornega kolesa, vse je šlo ,gori čez gmajnico. Tudi Ra-danovič ga je dal — ‘Muss Sein!’’— Tukaj ne more noben kupiti obleke, mora dokazati, da ima samo eno, no čevljev, vse na karte, če se kdo oženi, poroka je pri županu, oziroma komisarju. Krst tudi. če pa kdo umrje, ga pokoplje mežnar. Samo pomisli kaj se to pravi, da ljudje, ki se ponašajo z najvišjo kulturo, pa so tako vedejo — na povelje ene same osebe.
El viejo Palacios, fämosd gaucho, quo tomö parte en la guerra paraguaya en 1867. Hoy vive sölo para su matungo y su cimarra.
Dragi Fredi — bodi srečen, da si tam in nikar no zabavljaj čez Angleže. Če nas ne reši Amerika z angleško politiko, smo zapisani poginu. Saj tudi Ljubljana strada ,ker je obkoljena in ne puste nič živeža notri; toda imajo vso prostost in tudi kruha, in vse jo na svojem mestu v službah. Italijani so bolj velikodušni, seveda tudi sami nimajo. V Ljubljano ne vozi noben avtobus. Samo v Kranj in Kamnik. Tukaj nimamo nič pošte, nič časopisov, nič radija — nič, sploh nič, in ne smemo nič.
Pripis:	Danes je najvočji praznik, Sve
to Telo, pa nič mašo, nič procesije. ”
Traducciön de DARINKA ČEHOVIN
SEXTO CAPITULO
Los vencedores encendieron fogatas y se reunieron cn grandes grupos alrededor de ellas. Con algunos tizones encen-didos se dirigieron al valle, en busca de los que no regre-saron.
Morana (Diosa de la muerte) senoreaba terrible. En varias partes se habia desbordado el arroyo: tantos cadäveres habi'an caido en el. De los muertos, algunos estaban destro-Zados, otros empunaban todavia los cuchillos y los de mäs allä apretaban entre los dicntes pedazos de čarne humana, arrancada cuando se habian abalanzado sobre el enemigo. A Krok lo encontraron en una zanja rodeado por diez honderos muertos. Uno estaba caido sobre el, con su cuchillo clavado en el corazön. Una inmensa tristeza se apoderö de Svarun cuando Radogost, herido de muerte, fue traldo cerca del fuego. Sobre su pecho se abri'a una larga herida. Dos veces aün suspirö al lado del fuego, y luego se apagö. Habia sido el mäs glorioso patriarca de los antoves.
Los eslovenos vencieron pero pagaron su triunfo con rios de sangre. Los soldados de Hilbudi luchaban con valor, estaban bien armados y resguardados. Los quebrantö el terri-ble empuje de los eslovenos; a pesar de todo, huhieran podido abrirse camino entre la multitud, y huir.
jCayeron todos los bizantinos! — Asi juzgaban los jefes y patriarcas. Svarun no lo creia. Tres marcas de pro-fundos tajos tenia su coraza de cuero de caballo; estaba can-sado, pero no podia quedarse quieto. Revisö todos los muer-tos, conto a los bizantinos, y sacudiö la cabeza.
— jHabia mäs! jHilbudi tiene un ejercito poderoso! Los habrä dejado en el fuerte, si es que no huyeron.
Tal la razön por la que no dejö descansar a su gente.
Desde el castillo, a donde ya habia llegado la noticia de la victoria, enviaron inmediatamente un gran numero de caballos, para que sobre eilos se atara a los heridos y se los llevara a casa.
Svarun eligiö a veinte de los bien armados guerreros y les ordenö montar a caballo y atravesar la llanura, aün de noche, para llegar hasta el puente. Debian vigilarlo escondidos en la espesura. Si pasaba alguien huyendo de la batalkv debian matarlo, y sin perder instante atacar y exterminar a aquel que quisiera dirigirse hacia el puente. Si se enteraban en cl fuerte del desastre de Hilbudi, tern'an örden de destruir-lo, de manera que ya no podria cruzar el Danubio el ejercito bizantino.
Entre tanto, recogieron a los heridos y los enviaron al castillo. Habia entre ellos unos cincüenta soldados bizantinos, vivos aün, pero rendidos. Los llevaban como prisioneros.
Los guerreros descansaban. Svarun, sentado al lado del fuego, meditaba; sabia claramente que era indispensable apo-derarsc del fuerte.JEl fuerte de Hilbudi! Aquello era una fortaleza que podria comprar solo con la mitad de su ejercito. Rumiaba sus pensamientos; la frente se le ensombreciö; con los dedos mesaba su blanca barbä, toda salpicada de sangre? Aqui y allä los jövenes, sentados al lado del fuego, lan-zaban una que otra carcajada o entonaban alguna canciön;
Svarun se ehCÖrvabä mäs y mäs. No surgia en su mente nin-gurr cuerdo razonamiento que le permitiera apoderarse del fuerte' sin sacrificar ä tantos guerreros.
j Providencia, inspirame una buena emboscada! Solo una mäs envia a mi gris cabeza; despues deseo descansar. j Solo una aün!... — Inclinada su cabeza muy bajo, la frente apoyada sobre la empunadura de la espada que estaba clavada en tierra delante suyo, cerrändosele los ojos cansados, anhelan-te de sueilo su cuerpo, pero con el espiritu impaciente y lleno de preocupaciones; le parecia que disminuian los ruidos y los gritos a su alrededor; se apagaban los fucgos. El cielo se iluminö hacia Oriente con una debil y roja raya. De pronto, pareciö que se hubiera desprendido del cielo un rayo de esa luz para posarse sobre la cabeza de Svarun, que gritö de alegria y se levantö räpido.
En el acto, cantaron los cuernos, se irguiö, el ejercito todo para acercarse en apretada fila, los jefes y patriarcas rodearon a Svarun.
— Hermanos, patriarcas de los eslovenos, magnates de los antoves, valientes guerreros. — Hablö Svarun — En ver-dad, los dioses estuvieron con nosotros, Perün golpeö al orgu-lloso Hilbudi, ladrön de nuestra libertad, y golpeö a su ejercito; ahora sus cuerpos se descompondrän o se alimentarän con ellos lobos y zorros. Pero solo cayö la mitad de ese ejercito. Debemos caer en su madriguera, tras el Danubio; destruir el fuerte; si no lo hacemos, vendrä otro Hilbudi para esclavizarnos y asaltarnos nuevamente. El bizantino duerme cual dragön en su cueva. Recuerden su baluarte: las fuertes corazas y las espadas räpidas como el rayo. Mäs de la mitad de nuestro ejercito quebrarä su cabeza en los baluartes, pero ho importa.
—	jDestruyamos al puente y volvamos a nuestras tri-bus! — aconsejö un viejo antov.
;No, hermanos, el puente es nuestro! No debemos hachar la rama sobre la que nos apoyamos. Por sobre el irän nuestras tropas para recuperar aquello que nos robaron. Por eso debemos destruir al fuerte.
-— jCaigamos sobre el! iDestruyamos al ejercito bizantino! jQuemcmoslo en su propia guarida!
Alguien gritö enardecido en la reuniön. Mäs aträs levan-taron los soldados sus arcos y sus espadas, o blandieron las hachas por sobre las cabezas.
—	jSi, caigamos sobre el fuerte, mäs nuestras cabezas permanecerän enteras, Morana mirarä nuestra victoria sentada desde lejos!
Todos abrieron desmesuradamente los ojos y con la boca entreabierta se fueron acercando a Svarun. Se apelotonö la multitud y escuchö.
iHermanos, den gracias a la Providencia! Ella hizo concebir a mi gris cabeza una emboscada.
Un grito de alegria atravesö la multitud.
Desvistan räpido a los soldados bizantinos y cübran-se con sus yelmos y lorigas, cuelguen del brazo los escudos y. . . jhacia el fuerte!
Todos temblaron. Nadic se atreviö a hablar. ;Que ordcn tan extrana! jSvarun enloquecido! ;Ten piedad de el, Providencia! Nadie se moviö de su sitio. Svarun volviö a gritar su - clara orden:	;Los yelmos sobre la cabeza, vistan las
corazas!
Todos los guerreros se dispersaron para dirigirse hacia los cadäveres de los bizantinos, sacärles sus yelmos, desbro-charles las lorigas y quitades' sus hcrmosos y trabajados cintos.
Iztok buscö a Hilbudi. Lo encontrö tendido de espaldas en el pasto; sosteniendo en su mano la flecha de Iztok, arrancada de su sien antes de morir. Viendo Iztok al valiente heroe, naciö en el un inmeso deseo de que sus companeros cabalgäran armados de csa sucrte, para no tener que esperar al enemigo cn emboscadas sino poder batirlo en campo
Los eslovenos penetran en el fuerte de Hilbudi
abierto. jüh! Cuan distinta seria la alegria de Iztok si se hu-biera encontrado solo, en una verde pradera, frente a 61. Se hubieran lanzado los caballos uno contra otro; dos lanzas, crujido y despcdazado; despues, relucirian las espadas y golpe tras golpe se iria devolviendo, saltarian las chispas de una y de otra; mojada en sudor la frentc de ambos, ensangrentados los dos, hasta que al fin, Iztok hubiera rotp el yelino de Hilbudi, que morderia la tierra. ; Asi hubiera sido una victoria!
Casi triste, Ie quito el cinto y sc lo atö alrededor del pecho. jCuanta fuerza en Hilbudi! ;Que endeble era su pecho! Cuando desabrochö el cinto, levantö la tünica de lino y viö su piel toda cubierta de cicatrices que se entrecru-zaban. Habia sido un gran heroe.
Se vistiö el uniforme con un gran respeto hacia el ene-migo muerto. Arraströ el cadaver hasta los matorrales, y lo cubriö con eilos. No debian ni fieras ni alimanas despedazar a tal heroe.
Trasfigurados ya los soldados eslovenos, pusieron sobre los caballos las sillas y riendas bizantinas. Iztok montö un caballo, el ejercito saludaba y se burlaba alegremente de “Hilbudi".
Como habia demasiado pocas armaduras, dispusieron a la tropa restante en el medio.
Svarim ordcnö salir en el acto, y avanzar hacia la dere-cha, rcsguardados del Danubio por una colina. Descansarian tras clla y al anochecer se encaminarian al fuerte, atravesan-da el puente. Raudos jinetes se dirigieron al castillo para que desde alli enviaran tras cllos corderos y ovejas, micl y avena, para poder festejar debidamente la victoria.
El ejercito se desplazaba por la garganta. Risas, carca-jadas y broms salvajes lo acompanaban. Torpemente se movian los eslovenos dentro de las pesadas vestiduras guerreras. Los yelmos pendian ladeados. Ni uno estaba bien. Todos mostra' ban abolladuras, los cierres rotos o los cintos arrancados; los cscudos, golpes, agujeros de lanzas, manchas de sangre y de tierra.
Poco a poco avanzaban por la llanura. Si en tales mo-mentos el derrotado Hilbudi los hubiera alcanzado, bastaria un solo ejmbate pava destruir ese ejercito hasta el ultimo hombre.
Iztok creia estar atado. Era un excelente jinete, pero tantas tribulaciones le causaba cl pesado escudo que hu-bicra preferido arrojarlo al suelo y saltar tras el, para des-prenderse de la silla a la cual no estaba acostumbrado.
Aün no habian atravesado la llanura cuando ya muchos estaban de mal humor. Unos sc sacaban los yelmos, otros los arrojaban a escondidas en algun foso, los de mäs alla se des-brochaban las corazas que los lastimaban hasta hacer‘sangrar sus desnudos cuerpos. Hubiera bastado la voz atrevida de un
solo ptriarca para mostrarse la retenida ira y para que todos se rebelaran contra las ördenes de Svarun, tirando las armaduras a fosos y pantanos. Mirando hacia aträs, sentian en-vidia del agil caminar de los guerrcros libres, que se reian de los victoriosos guerrcros engrillados.
Pero los asustö la relampagueante mirada de Svarun. Montaba orgulloso en su indumentaria de jinete, acompanado del soldado que llevaba el pabellön de Hilbudi: un salvaje jabali sobre un palo dorado. Aminoraron sus salvajes deseos de sentirse libres de nuevo, callaron y pisotearon el alto pasto para llegar cuanto antes al lugar indicado para descan-sar y librarse de sus armas. Estaban todos seguros que Svarun enloqueciö de alegria despues de la victoria, pues se produjo en el un cambio sorprendente. Una larga sombra se extendia desde la colina hacia el valle cuando el ejercito llego a sus pies. Sin orden, en loca carrera, llegaron los soldados hasta los matorrales y se tiraron sobre las hojas amarillas y el pasto seco. Quitaron los yelmos de sus cabczas y tiraron las lorigas al suelo con rabia. . . Las risas y gritos se extendieron bajo la colina por todo el bosque. Era una" desordenada e incons-ciente tropa de gente libre, ebria de victoria.
Jinete en su caballo, llego el anciano Svarun, tempestuo-sa la frente cual un airado Perun de ojos llameantes. — jDe pie! jVistan las lorigas, los yelmos en la cabeza! ^;Acaso sois soldados!? j Tropa de salvajes! Debcn obediencia a Svarun, cl patriarca, sino, tirenme del caballo, matenme y arran-quen mi corazön para colgarlo de una rama para festin del lobo y de! zorro. Mejor estarä el corazon comido por las fieras que en un pecho que debe dirigir en la guerra a tales hombres. jDiablos, vergüenza les de!
Iztok pasö entre los jövenes y repitiö la orden de Sva-tun. Vigilaba con el brazo levantado; sus palabras caian sobre los eslovenos como un martillo bajo el cual todo se doblega.
Se acallö el tumulto y se levantaron las tropas. Parecia que la mišma Morana les apretara la garganta. Svrun era un terrible dios capaz de encender el fuego sobre ellos e Iztok les pareciö un pie mas grande y vieron su pecho semejante a una montana.
Cuando se apague el sol, y vean cuan largas son ya las sombras, nos levantaremos e iremos hasta el puente, despues de atravesado llegaremos al fuerte. ; Antes de media-noche agradeceran a la Provider.cia que me inspirö tal em-boscada!
Los soldados no comprendieron aün los pensainientos del patriarca. Sin embargo, muchos razonamientos buenos co-menzaron cuando sc ataron los yelmos y abrocharon las lorigas. Las miradas indagadoras observaban a Svarun, que los convirtiö muy pronto en un verdadero ejercito bizantino.
Las sombras huyeron, temblaron y huyeron. Cayö el sol.
— j Adclante! Iztok jineteaba primero.
En silencio marchaba grupo tras grupo. Adelante iban los de armaduras pesadas, en medio los libres eslovenos y por ultimo los flecheros y los honderos. Todo era silencio, tan solo bajo los pies murmurabi la estepa. En el gris crepüscxllo distingueron al Danubio, ancho y liso cinturön en la llanura. Sobre el cinturön un trazo negro. Hacia el dirigiö Iztok su caballo.
jPreparen lanzas, hachas y espadas!
Iztok se volvio y dio la orden, que pasö con un murmullo de boca en boca. De |os cintos se soltaron las hachas, los pu-nos apretados las empunaduras de las espadas. Las lanzas se hirguieron. Se despertö en los soldados la pasiön por la lucha, sc encendio su fuego y su deseo.
Tras la mancha negra aparecia un cuadrado del que se levantaba humo. Iztok senalö al humo con su espada y todos los ojos se volvieron al fuerte.
Oscurcciö completamente. Una niebla gris, dclgada como un velo, se elevo del Danubio. Dos oscuras sombras se movian delante de 61. Los vigias , penso Iztok. Se volvio a derecha e izquierda y dio ördenes en un murmullo apenas.
Apurö su caballo y tras el se apresuraron los soldados.
Cuando Ilegö al puente la luna no brillaba aün. Los vigias se movieron agilmente a derecha e izquierda y salu-daran a “Hilbudi”. Se quebraron dos lorigas; poderosas espa-das, movidas con toda rapidez, destrozaron el pecho de los vigias. Tambaleraron, pero el grito que subiö a su garganta fuč apagado por el galopar sobre el puente. Gimieron los troncos bajo los pies del ejercito que se apuraba en atravesar el rio.
Las alegres trompetas de las alamenas se hicieron oir. En el fuerte se levantaron las antorchas y se abrieron kts puertas de par en par. •
En tal instante todos comprendieron la emboscada de Svarun. Creian los bizantinos que volvia el vencedor Hilbudi con sus prisioneros.
Los eslovenos se movieron atropelladamente por el pueiv te, gritando y aullando; gimiö la atmosfera y cayeron en espantoso asalto sobre el fuerte.
Iztok estaba ya en el umbral de la puerta. El vigia se sorprendiö. Tiro la antorcha al suelo. Los mäs valientes eslo' venös cruzaron los portones. Golpeaban las hachas, crujian las lorigas, golpeaban y partian las espadas. En un momento se formo un gran revuelo.
jRendicion! ;Rendiciön! — Atronaba en el fuerte.
En el medio del pretorio, delante de la tienda de Hilbudi, en un relampaguear se reuniö la tropa. En el fuerte bullia el espiritu de Hilbudi. En el acto se irguieron las espadas, los escudos ocultaron los cuerpos y se transformaron en una inmovible barricada contra la cual chocaban las oleadas de eslovenos. Svarun se cquivocö pensando que encontraria a los bizantinos desarmados. Siempre que Hilbudi dirigia al-guna incursiön, los refuerzos debian estar armados dia y no-che para acudir en su ayuda en el momento necesario.
Es por eso que tuvo lugar tan espantosa batalla, como nunca habia sido vista por los combatientes.
Cuando los eslovenos oyeron desde fuera los gritos y
nrTiiniMfc	■	------------
golpes, subieron los baluartes uno sobre otro y trataban de elevarse para escalar la pared de madera.
De. todas partes irrumpian en el fuerte, para dejarse caer en medio de la lucha como bultos. Alli relampagueaba la luz y se iluminaban las espadas, se cuajaba la sangre y los cadaveres se iban amontonando sobre el suelo. Los luchadores mataban y caian uno tras otro en charcos de sangre caliente. La tropa bizantina golpeaba y rompia; se erguia y hachaba con las espadas todo lo que encontraba a su alrededor. Se arremolinaba contra ella un empuje čada vez mayor. La barricada comenzö a moverse y giro de pronto. Los eslovenos la empujaron y cayö. En esos momentos se abrian mäs puertas en el fuerte y dejaron lugar a otros jinetes bizantinos, que se habian mantenido ocultos tras la viva barricada. Se dirigie-ron directamente hacia la multitud de desnudos eslovenos, en cuyos cuerpos se hundieron las espadas. A derecha e izquierda caian los cadaveres. Los bizantinos encontraron cerrado el camino, se volvieron hacia el sud y desaparecieron en la oscu-ridad de la noche.
Golpes y gemidos, ayes y gritos se extendieron por el fuerte. Los eslovenos, saltando desde las alamenas, se empu-jaban unos a otros hacia los charcos en salvaje furia. El que no llegaba a combatir, suspiraba por ver correr la sangre, golpeaba los cuerpos ya muertos y gritaba con salvaje locura.
Sonaron los cuernos; llamaban los patriarcas. Arreaban a la gente y la golpeaban. Todos huyeron; enloquecieron todos; grande era el temor de que se batieran entre ellos.
Svarun ordenö encender las antorchas. La luna subiö len-tamente en el cielo. Sobre las alamenas hormigueaban hombres desnudos con las lanzas en alto, las espadas sobre sus cabezas, los martillos y las hachas en la mano. En medio del fuerte se veia el espantoso sacrificio de Morana, lanzando quejidos y ayes, mojado con sangre y cubierto de rotos escudos y que-bradas espadas. En el fondo de ese sacrificio yacia el heroe, la esperanza del ejercito esloveno, cubierto de cadaveres, i Iztok!
El general Draža Mihailovicli, jefe de los guerrilleros yugoslavos y actual nünistro yugoslavo de guerra, digno de compararse con el “Iztok” de la novela.
ODLOMEK IZ BORBE NEUKROČENE JUGOSLAVIJE
V avgustu je tajna četniška organizacija pričela z bojem. Močni četniški oddelki so popolnoma uničili nemške vojašnico v Kralj e vu, Kraševcu iu Novem Požarju južno od Beograda. V Nišu jo bila
teinu. Električne naprave so bile razdejane in železniška proga Beograd—Niš— Varibrod pognana v zrak na šestili mestih. četniki so navalili na presenečene posadke nemških vojašnic v Zaječarju, Negotinu in drugih mestih Vzhodne Srbije. V Smederevu ob Donavi je odletelo skladišče smodnika s toliko silo v zrak, da se jo štirideset milj oddaljeni Beograd potresel. Promet je obstal. Nemški generalštabni častniki so besni kričali v gluhe telefone. Italijani v Hrvatski, Dalmaciji in Črni gori so izgubili glave, postavljali v vsej naglici vojaške radijske postaje in kakor nori vpili po pomoč. Zagreli se je tresel ob pokanju bomb. Povsod jo vladala zmešnjava in nered.
Ko so Nemci prišli do sape, so napadli. Manjši oddelki oklopljenih cdinic so z velikim samozaupanjem zapuščali Beograd in se razvijali v napadalni postroj, da zaduše ' ‘ demonstracije ”. četniški oddelki so jim padli na cesti v bok in jih z granatami in zažigalnimi bombami uničili, četniki so z dinamitom porušili italijanske vojašnice na Cetinju in v Danilov-gradu v črni gori in uničili štiri polke pehote. V splitskem pristanišču jo zletel v zrak italijanski rušilec. Neka italijanska oklopna edinioa je odkorakala proti Podgorici, da “zaduši vstajo’' v Danilovgra-du. Podgorice ni nikoli videla. En sam vojak je ponorel prisopel do Cetinja in sporočil o pokolju. Iz Kotorja, središča italijanske zased ne vojske je italijanski poveljnik po radiu zahteval pomoč in bombnike.
Minil je avgust, minili so prvi dnevi
septembra. Osamljene in prestrašene posadke sovražnih vojašnic so streljalo v sonce, a streli iz zasede so jih kosili drugega za drugim. Preživeli so trepetajoč od strahu poslušali pesom, odmevajočo v temnih nočeh od gore do gore:
Spremte se spremto četnici Ljuta čo borba da bude.
Povika Jovan Babunski Baeajte bombo četnici.
KRVNIKA SO V JELI
Pri velikih bojih v Libiji so tudi Nemci doživeli teške zgube Angleži so vjeli tudi nekaj sovražnikov, med katerimi jo nemški general Kriibel, ki je padel Angležem v roke z letalom, ki so mu ga zbili. Ta general jo vodil nemške divizijo v Srbiji in je pri Jagodini naletel n& velik odpor jugoslovansko vojske, kar ga jo tako razkačilo, da jo dal Jagodino razrušiti, 2000 ljudi pa je dal na pokopališču postreliti.
Lahko si mislimo, kako veliko zadoščenje je bilo za Jugoslovane v Egiptu, kjer jih je nekaj tisočev, ko so zvedeli, da je prišel v roke pravici eden krvolokov, ki so toliko nedolžnih žrtev pognali v smrt in povzročili toliko grenkih solza.
V REKI
je bilo 5 Slovencev obsojenih na smrt. časopisi obtožencem sicer očitajo neko zločine, toda iz dejstva, da jih je sodilo spocijalno sodišče za zaščito države, jasno dokazuje, da je proces političen, in je znano, d n sta dozdevni žrtvi “zločina” bili dva narodna odpadnika: on mož in ona ženska, ki sta naše ljudi ovajala za-
Glasbena kultura med
primorskimi Slovenci
(Nadaljevanje) ,v
JACOBUS GALLUS, NAŠ VELIKI ROJAK
Pod imenom Jacobus Gallus ali tudi kot Jakob Handl je belemu glasbenemu svetu znan naš rojak JAKOB PETELIN.
Največ zaslug, da se je njegovo delo in življenje rešilo pozabi, je imel nekdanji uradnik dunajske dvorne knjižnice in pozneje ravnatelj ljubljanskega državnega muzeja dr. Josip Mantuani. Skupaj s skladateljem in profesorjem konservatorija v Pragi, dr. Emilom Bezecnyjem je vodil novo izdajo Gallusovih del v “Spomenikih glasbene umetnosti" (Denkmäler der Tonkunst) na Dunaju.
Znano je, da je bil Gallus rojen dne 31. julija 1550., ali ni Z vso gotovostjo določen njegov rojstni kraj. Splošno se je domnevalo, da je to Ribnica. V zadnjih letih je pa nastala radi tega v ljubljanskih listih živahna polemika. Idrijčan Jožef Zazula je nastopil s trditvijo in jo je tudi skušal dokazati, da gre Idriji ta čast. Ribniški dekan Anton Skubic se je odločno zavzel za Ribnico. Za Idrijo se je na to začel potegovati Karel Bezeg, ko se je iz št. Viške gore oglasil še skladatelj Janez Laharnar.
Iz tega.prepira izhaja kot še najbolj verjetno, da so bili Gallusovi stariši iz Ribnice doma, od koder so se preselili v Št. Viško goro, kjer je potemtakem preživel Gallus svoja otroška leta. Šolal se je pa v Idriji, kjer je dobil tudi prvo glasbeno podlago in kjer je bil tudi nekaj časa za organista. Važni idrijski rudnik nam pa tolmači, kako je izredno nadarjeni mladenič našel pot do cesarskega dvora na Dunaju in Z dvorom v Prago.
Tako torej sem opravičen šteti tega našega največjega slovenskega glasbenika med Primorce.
Riemanov “Musik-Lexikon" (Berlin 1919) pravi o njem, da je eden najodličnejših NEMŠKIH sodobnikov Palestrine in Orlanda Lassa. Po Riemanu seve ves svet smatra našega Petelina za Nemca, čeprav se je on sam rad podpisoval kot “CARNIOLUS" (Kranjec), kar je takrat in še dolgo do naše dobe označevalo Slovenca.
Bil je po svojem odhodu iz domovine pevec dunajske dvorne cerkve, 1579—1585 vodja olomuškega stolniškega zbora in potem je živel do smrti (24. julija 1591) v Pragi.
Znana so sledeča njegova dela: 1.) Maše za 7 do 8 glasov (Praga 1580). — 2.) Opus musicum harmoniarum za 4, 5, 6, 8 in več glasov v štirih zvezkih (1586—1590). To je, rekel bi, učbenik glasbenega stavka za več zborov. — 3.) “Moralia" za 5, 6 in 8 glasov (1586). — 4.) Latinski pa-sion za 8 glasov (1587). — 5.) “Epicedion harmonium... Gaspari Abb. Zabrdovicensis (1589). —	6.) “Harmoniae
variae" za 4 glasove (1591). — 7.) Harmoniarum moralium za 4 glasove v treh zvezkih (1589—1590). — 8.) Svete pesmi za večje praznike za 4 do 8 in več glasov (1597). — 9.) “Mo-tettae quae praestant omnes" (1610). Bodenschatzev “Flori-legium Portense" vsebuje 19 njegovih zborov. V mnogih glasbenih zbirkah se najdejo njegove kompozicije.
Kdo ne pozna prekrasno nagrobnico “Glejte, kako umira pravičnik" iz pesmarice Mohorjeve družbe? To je Gallusov svetovno znani motet “Ecce quo-modo moritur justus". Kakor je ta skladba priprosta, se vendar kaže v njej veliki mojster, ki je v mnogih drugih svojih delih pokazal svetovni glasbi čisto nove poti. Radi njegove izredne ustvarjalne sile in , svojstvenosti mu gre med vsemi sodobniki najčastnejše mesto zraven dveh velikanov Palestrine (1525—1594) in Orlanda Lassa (1522—1594).
TOLMINSKI VIKAR VISENTINI
V sedemnajstem stoletju je slovel kot skladatelj tolminski slovenski vikar Visentini. Fran Rakuša pravi v svoji kratki zgodovini, da sta ga italijanska glasbena veljaka Can-
dotti in Tomadini imenovala vrednega vrstnika Palestrino-vega in obžaluje, da so vse njegove skladbe prišle V Čedad. Žal mi ni bilo mogoče dobiti iz Čedada nobenega podatka o njem. Svojčas sem na svoje vprašanje prejel odgovor, da je težko najti kaj njegovega v velikem in neurejenem kaosu muzikaličnih rokopisov in zbirk čedadskega kapitelja.
KANONIK VALENTIN STANIČ
Žrtev pretirane gorečnosti borcev proti protestantizmu je bila postala tudi naša ljudska nabožna pesem, ker so Z luteranskimi pesmi izganjali tudi njo iz naših cerkva. Valentin Stanič je bil med prvimi Slovenci, ki so spoznali ta pogrešek in so ga skušali popraviti, kar je bilo v njihovih močeh. Zato so za to dobo tako značilne številne izdaje pesmaric.
Stanič se je rodil v Bodrežu pri Kanalu in je umrl kot goriški kanonik leta 1842. On je bil tudi eden prvih znanih triglavskih turistov. Ustanovil je goriško gluhonemnico. Ko je bil duhovnik na Banjšicah si je uredil lastno majhno tiskarno, da bi mogel razmnoževati svoje pesmi in jih širiti med ljudstvom.
Simonič navaja v svoji “Slovenski bibliografiji" sledeča njegova dela, ki prihajajo tu v poštev: 1.) “Ferienfahrtlied", 1834. leta je Stanič to pesem zložil in sam natisnil, pozneje pa jo je poslovenil in pomnožil kot “Vakance" Z nemško prestavo leta 1840. — 2.) “Na moje lube sholarje in sho-lerze. Pesem. Roncina 1816." (Ročinj). — 3.) “Molitve in premishlovanja per objiskovanju shtirih k'sadqblenju odpu-stika svetiga leta odlozhenih zerkva, s’perstavkam 41 zerkov-nih ino drugih pesem. Na svitlobo dal Valentin Stanig, kanon. V’Vidmu natisnjene per bratih Matiuzzi, se dobe v’Go-rizi per bukvih sa nemshke shole 1826." — “Drugi Perstavik starih ino novih zerkvenih ino drugih pesem, h'molitvam ino permishlovanjam sa sveto leto 1826. Shiral, is Njemshkiga prestavljal ino skladal Val. Stanig Scholast. V Gorizi. Natisnil Paternolli 1838." — 4.) “Pesm per predomislovajnu Jesusoviga terplenja. 1807.” Natisnil Stanič na Banjšicah. — 5.) “Pesme za kmete ino mlade ljudi, VGorici. Natisnil Peter de Valerji, z. kr. priv. bukuv natiskovaviz. Se vdobe per V. Stanig, vikshimu zhuvaju z. kr. shol 1822.” — 6.) “Pesme za kmete ino mlade ljudi. Veksh del iz njemshkih Mildhajm-skih Pesem prestavil V. St. II. natis. V Gorizi. Natisnil Paternolli 1838." — 7.) “Sacris solemnis ali cerkovna pejsem od svetiga Reshnjega Telesa". Sestavil in natisnil Stanič. 1813. — 8.) Stabat mater ali cerkovna pejsem od shalostne matere Boshje in ponatisnena pesem “Na moje lube sholerje in sho-’erze." Roncina, 1816 (Sestavil in natisnil Stanič sam.) — 9.) “Vezherna pesm fantizha". Zložil v Solnogradu 1797. Tiskana med leti 1822—1830.	•
O Staniču je več študij napisal dr. Joža Lovrenčič v “Mladiki" in v “Staničevem vestniku". Nekaj Staničevih rokopisov sem videl še kot bogoslovec v knjižnici bogoslovnega semenišča v Gorici in pri pokojnem kanalskem dekanu, mojem sošolcu kan. Venceslavu Beletu, ki je marljivo zbiral podatke o tem izrednem možu.
MIROSLAV VILHAR (1818—1871)
Tudi Miroslav Vilhar je bil doma v krajih, ki so prišli leta 1918. pod Italijo. Rojen je v Planini blizu blizu državne meje, preživel pa je svoja moška leta do smrti na Kalcu pri Knežaku. Njegova glasbena moč je bila v lahkih, prijetnih napevih, ki so se naglo širili med narodom, tako n. pr. “Po jezeru", “Mila, mila lunica", “Rožic ne bom trgala”.
Njegova glasbena dela so: 1.) Jamska Ivanka. Izvirna domorodna igra s pesmami v treh dejanjih, od M. V. V Lj. J. Lerher. Nat. J. Blaznik 1850. — 2.) Pesmi M. V. Natisnil J. Rud. Milic v Ljubljani 1860. — 3.) Pesmi M. V. 3 zvezki s 17 pesmimi. Kamnotiskarnica Rozal. Eger v Ljubljani 1852. — Zložil je tudi razne valčke, ki pa nimajo posebnega pomena.
Znani sckladatelj Franjo Serafin Vilhar-Kalski, ki je pred petdesetimi leti zložil med vsemi nami tako znani zbor “Iz bratskog zagrljaja", je bil Miroslavov sin.
PO ARGENTINI SEM TER TJA
Minila je noč, da nisem vedel kako. Pa prav tako mi je dalo opravka, da sem se zavedel, kdo sem in kje. Hladno jutro je kukalo skozi odprto okno, popotni kovček na mizi me je šele domislil, kje sem in-kaj iščem. Bil je četrtek 5 februarja, v Mendozi pri Salezijancih. Kar hitro sem bil gotov in še sem stopil v kapelo, da tamkaj odpravim mašo.
Ko sem rekel zadnji “dominus vobiscum” sem le hotel malo pogledati, če ni nemara kakega znanca med navzočimi in zares sem opazil nekaj naših obrazov, katere sem po končani sveti maši tudi od blizu videl. Bili so Ivanka Špilerjeva, sedaj poročena Boštjančič, gospa Vidičeva in hčerka Brozinova. Dogovorili smo se, da se tisti večer najdemo pri Vidicevih, kjer naj se zbero rojaki.
Čez dan mi je bilo pa še marsikaj storiti in marsikaj videti. Najprej sem hotel pogledati po mestu in obiskati nekatere znane.
CERRO DE LA GLORIA
Mendoza se ponaša s parkom San Martin, ki je vreden imena in pogleda. Buenos Aires nima tako lepih livad, kakor jih nudi ta prostrani park, v katerem se človek čuti kakor doma v senčnem gozdičku med srebrnimi jelkami. Skozi jaso v drevju pa te vabijo gore, ki dajo pokrajini prelepo ozadje.
Jaz sem se to pot namenil na “grič slave”. Cerro de la tiloria je znamenit grič poleg parka, visok čez 300 m. Na vrhu stoji slovit spomenik “andske vojske” (Ejercito de los Andes), ki je opravila glavno delo za osvoboditev Argentine izpod španske obalsti.
Ob pobočju tega holma so namestili zverinjak, ki je brez dvoma eden najbolj originalnih. Drugod im a jo namreč zverino na ravnem v umetnih votlinah in kletkah in v ozkih ograjah. Ta zoološki vrt. pa je poraz-meščen po prostranem bregu med skalami, koder gledaš vsakovrstno zverino v okolici, ki ji najbolje pri-stoja: od lenih zavaljenih tulnjev pa divjih prašičev, vsakovrstno zverjad in zverino s kljunom, kremplji in čekani, smdrljivo golazen in divjad ter ljubke veverice.
Ni bil moj namen zverinjak. Saj sem jih že mnogo videl, ki so po zbiri živalstva bogatejši, toda pomotoma sem zase It ja in ni mi bilo žal stopina. Mene je mikalo na vrh griča do spomenika.
Toda uar je tekla. Opoldne moram biti nazaj. Samo uro časa še imam, tako sem ugotovil. Torej kar pot pod noge. Na grič drži tudi cesta in brze po njej auto-mobili. Toda zares bi me bilo sram, če bi ne šel peš na vrh. Kar urno sem krenil po najkrajši in seveda tudi po najbolj strmi poti. Istočasno je odrinil spodaj po cesti tudi auto neke skupine, ki so tudi meni mesto ponudili, a sem ga odklonil.
Brzo so me nesle noge. Vajen sem stopnic, ki jih v eni sapi pretečem po dve stopnji s korakom, ne da bi me kaj zasoplo. Zato sem jo pa tudi urno rinil po strmi stezi. Živahno rastlinje je delalo podobo domačih bregov, a sem skoraj opazil, da je tudi tisto zelenje le od umetnega namakanja.
Dve gospodični sta zastrmeli vame. Siroti sta že pol ure hropli v breg s svojimi visokimi petami in obupavali, da sploh kdoj do vrha prideta. Pol obupani sta sedli v rob. Bili sta mi že znanki iz pota po zverinjaku. Vprašali sta me, koliko je še do vrha in ko sem jima povedal, da je za njima komaj tretji de lpota, sta kar takoj premenili svoj načrt... Ko bi pa vedeli, kaj ju čaka z njunima visokima petama na potu navzdol, bi napravili najbrže kot prerok Elija, ki se je malodušno vlegel pod brinov grm in čakal — smrti. . .
Jaz sem pa hitel naprej in ko sem bil že lep čas na vrhu, je šele pribrzel auto onih, ki so me vabili naj prisedem.
Spomenik je nekaj veličastnega: General San Mar-
tin motri gore, skozi katere pelje vojsko. Okrog spomenika so razni prizori iz vojaških pohodov in iz men-doške zgodovine, jto vrhu skupina konjenice, kondor in svoboda s krili. V celoti pravijo, da je kakih 5000 obrazov. Brez dvoma je to najdragocenejši argentinski spomenik.
Ko sem si v naglici ogledal spomenik sem krenil nazaj. Noge so me dobro nesle, toda čevlji niso služili. Toda čas je bil pomerjen in tako sem kar v dir zbrzel po strmi stezi in se niti malo nisem menil za opomine, ki so mi jih dajali prsti na nogi. Predno sem prišel do tal sem postal pozoren na dvše osebi, ki sta motovilili nizdol, kot da hodita po jajcih... Bili sta isti dve gospodični, ki sta se premislili in sc vrnili. Jaz sem med tem prišel na vrh..., ogledal spomenik in še nazaj preje prišel kot ti dve siroti. Ja, sem ši pomislil: gosposki človek je eno, gosposka peta drugo, oboje skupaj pa mora slavo drugje iskati, kajti na Cerro de la Gloria je ne bo našlo. Sicer pa slave tudi jaz nisem odnesel, pač pa ožuljene prste na nogi.
Ko sem spodaj čakal na kolelctivo sem prišel v pogovor z možem in ženo, ki sta bila tudi že na povratku. Kar kmalu smo si postali prijatelji, toda nisem mislil, da se še kdaj vidimo. Povabil pa sem jih, tako mimogrede, ker sta rekla, da nimata gotovega načrta, da naj gresta v nedeljo v Puente del Inča. Že je prišel naš voz i nodhiteli smo vsak za svojimi načrti.
MED ROJAKI
Na ulici Belgrano v višini 1400, to je skoraj poleg postaje, je zbirališče Jugoslovanov. Tam sem se oglasil že ono leto na neki gostilni in našel mnogo regakov. O poldne jenajboljša ura, da jih človek dobi, ketr pridejo tja na kosilo, tako sem presodil in pogledal, če bom zadel prav ali ne. V treh letih se je marsikaj spremenilo.
Tamle je skupina ljudi. Videti so sami naši možaki. Torej kar k njim. Malo nezaupno so me pogledali, ko so slišali moj pozdrav. Bilo je več moških, a kakor storijo kokoši, kadar zapiska kragulj, tako so se razgubili, kot voda. Ostala sta dva, — oba Slovenca, od katerih eden me je spoznal. Segli smo si v roke in si izmenjali nekaj misli, ker njima se je že mudilo. Pač pa sem ju povabi! in da naj pozoveta tuddi druge tisti večer k Vidiču.
Krenil sem proti skupini, ki se je razgovarjala malo vstran. Da ste jih videli, kako so skopneli. Kar nobenega ni bilo več, jaz pa gledal, kot tisti ki z roko vrabce lovi, ko že nobenega več nikjer ni. Toda nisem še odnehal. Kar za njimi. Nekateri so namreč v gostilno zavili. Tam se mi seveda niso mogli več izmakni-
lin aspeeto del parque San Martin en Mendoza
ti. Sicer pa kdove kakega pomenka z njimi tudi ni bilo. Iz vsega sem pa spoznal, da jim ni bila prav ni-kaka usluga “popovski pozdrav”. Vsak je gledal v svoj kozarec ali na krožnik ali pa v karte. Mislil si je pa menda vsak po svoje in kdo gotovo takole: le kaj ga vrag sem nosi tega popa. Saj človek bi se smejal taki neumnosti, če bi ne bilo to preveč žalostno. Ne za mene, ker sem takim prizorom vajen, temveč zanje, ki ne žive drugačnega življenja kot žival, ki vedno samo v tla gleda, ker je le po tleh paša... Strašno bode nekatere črna suknja. Pač zato, ker jim drami njihovo slabo vest. Na dnu srca vsak človek čuti dolžnost življenja in odgovornost za svoje obnašanje. Vest vsakega spominja katera je prava pot, toda mnogi podležejo svoji poželjivosti in bi seveda stokrat raje videli, da bi ne bilo ne nebes ne pekla, ne Boga ne hudiča.. . In ker jih črna suknja spomni tega, zato jo tako neradi gledajo. Sicer pa so ti ljudje res vsega pomilovanja vredni, ker jih slaba sreča spremlja in so pravi brezdomci, doma večinoma iz Dalmacije in Bosne, ki žive danes tukaj jutri tam.
Stopil sem v tri gostilne, ki stoje tam blizu skupaj in našel tudi nekaj prijaznejših obrazov, kateri so mi z veseljem podali roko in smo pokramljali o njihovih težavah in upih.
V LUJAN DE CUYO
Mendoza ima čudovito lepo okolico. Najlepši del pa je ob potu do Lujana, ki leži 20 km južno od Men-doze. Krasni vinogradi in sadni nasadi se zdijo človeku kot dežela iz sanj. Zaželel sem si videti spet nekaj tiste lepote in ob enem obiskati naše ljudi, ki jih v Lujanu nekaj živi.
Vsake pol ure vozi omnibus CITA. Ravno prav sem prišel. Komaj sem sedel, že smo zganili. Ravno sem vzel v roke plan okolice, da bom bolje opazoval lepote kraja, kar zaslišim za seboj pozdrav: “Dober dan, gospod Janez!”
Začuden sem pogledal tega znanega neznanca. Kdo bi pač vedel meni slovenski pozdrav kot nekdo naših. Kmalu se mi je predstavil Herman Petrič. Vedel je iz našega časopisja, da sem v Mendozi. Nameraval je potovati iz Buenosa skupaj z izletniki v Puente del Inea, toda ko je zvedel, da je bilo premalo prijavljenih, je šel s svojim potom in glej, kje sva se našla. Šel je na obisk k nekim znancem na istem potu. Še marsikaj sva si imela povedati, a on je bil že na mestu, jaz pa še nekaj dalje in sem poiskal ulico Santa Maria de Oro, kjer živi Metličan Anton Kočevar. Stanoval je preje pri Periču iz Brača, ki ima velike vinograde.
Ljubeznjivo so me sprejeli in povedali, da Kočevar sedaj živi v lastni hiši, a so se potrudili, da so poslali ponj v tovarno, kjer dela sodarska dela. Žal je imel prav kratke minute, da sva kaj pokramljala in da me je popeljal v svoj novi dom, ki je le nekaj kvader vstran. Odprl je malo trgovinico, da ima žena doma nekaj opravka in mi je postregel z domačim vinom. Da je mendoško domače vino, delano po belokranjskem načinu, izborna kapljica, se. pa lahko zanese vsak, kdor ve, kakršno grozdje raste v Mendozi in kako se v Beli Krajini dela vino .Od dveh strani naju je pozdravljala trta, polna nasmejanega grozdja, tako da sva bila kakor pred belokrajnsko zidanico in če bi nama čas dopuščal, da bi se kaj več pomudila, bi bila kamul v “Novi gori” in bi si zapela ono:
Bodimo veseli, veselga srca,
smo z lušnega kraja z Metlike doma.
Toda Kočevar je mora lnazaj na svoje delo, jaz pa tudi nazaj proti Mendozi, da pripravim kar treba za naslednji dan in da se dogovorim vse potrebno z men-doškim alpinskim klubom, da ne bo kake zmede s po-
tom v Puente del Inča.
Treba je pomisliti tudi, da ponesemo primeren venec na grob rajnega gospoda Jožeta in kdo ve koliko drugih malih in velikih stvari. Vse to me je priganjalo, da sem pohitel in uredil vse potrebno, kar se je dalo in bil ob 20 uri že na mestu pri Vidičevih, kjer je bil napovedan naš sestanek.
PRI VESELI MIZI
Pri Vidičevih na ulici San Martin 245 imajo Des-penso “Trieste”. Tam je zbirališče Slovencev in zato smo tudi za tisti večer določili zbirališče tam. Pred tremi leti je iz raznih zadržkov bilo število zbranih prav neznatno. Kaj malo sem zatorej pričakoval tudi ta večer. Ko sem prišel ,je mene že čakala večerja. Škoda, da še za enega nisem bil lačen, ker je gospa Anica toliko dobrih stvari pripravila, tako da sem sladko melono le še z očmi mogel jesti.
Kmalu je bilo k mizi treba pristaviti še drugo in tretjo, ko so po malem prihajali rojaki, da nas je bilo nazadnje že lepo število: Brozinovi, Pibrovee, Ivanka, Velišček, Kajn, Miha j t, Uršič, Rolič so imena nekaterih navzočih.
Žejni smo bili. Saj dan je bil vroč. Toda ni šlo samo za žejo iz kozarca, temveč žejni smo bili tudi, kaj zvedeti. Saj je že tri leta minilo, ko sem bil zadnjič v Mendozi in tudi tedaj se nisem z vsemi temi srečal.
Najprej smo ugotovili, kako bi se uredilo, da bi tudi kak naš rojak iz Mendoze stopil v Puente del Inča. Teško bo kaj, tako smo vedeli, kajti Puente del Inča je daleč 180 km in vožnja je draga in ni dovolj en dan, ker bo treba odriniti že v soboto popoldne.
Potem smo se pomenili od naše domovine.
Koga pač ne reže do dna srca bolečina, katero trpi naša ljuba Slovenija! Komu ni žgoča žerjavica vprašanje, kaj nas čaka in če bomo kdaj doživeli tisti srečni dan, da bomo brez potnega lista potovali iz Trsta v Celovec in iz Gorice v Maribor in iz Kopra v Mursko aSoboto.
Ali bo, gospod, kaj pravite?
Ne rečem da bo letos, toda bo, o tem pa ne dvomim niti za hip. Samo vredni moramo biti tega! Pa je toliko naših ljudi, ki niso vredni drugega kot batine, tako kot sem že danes opoldne doživel.
Povedal sem, kako nevredno je bilo obnašanje naših južnih bratov, katere sem hotel obiskati na ulici Belgrano, in spomnil, da tak narod, ki beži pred duhovnikom svoje narodnosti, ki jih je prišel obiskati od tako daleč, z željo, da bi z njimi menjal prijazno besedo, pač ni vreden drugega kot palice.
Saj niso bili taki vsi. Toda tudi če bi bi len sam, je preveč. Na čast Slovencem moram reči, da so mi vsi pokazali lep obraz.
Kaj hočet, gospod, je menil Vidič. Vi malo pridete med nas, drugi pa še. manj, da bi nas kdo kaj skupaj spravil. Saj bi se tudi med nami kaj koristnega napravilo, če bi bil kdo, ki hi nas kaj dvignil.
Tako smo se razgovorili in je pač res, da je naših ljudi vse premalo in so vse preveč nestalni s svojim delom, za katerim gredo iz kraja v kraj in nimajo zato prilike z anikako stalnost življenja. Zato pa človek tako lahko pozabi na Boga in na domovino, kajti tisti, kateri človeku nikoli ne da miru, da bi se mogel za kaj drugega pozanimati je — trebuh, kateri se ne nasiti s tem, da vidi lepe vinograde in visoke gore; zaslužki so pa v Mendozi majhni in dela je tudi po malem.
Tako smo se pogovorili marsikaj in tudi zapeti smo poskušali, jaz pa sem moral pohiteti še na sejo alpinskega kluba, da se vse do podrobnosti dogovorimo in sem bil čez eno srečno uro nazaj, nakar smo se vse bolj razživeli, tako da nam je bilo prav žal, da je bilo treba reči “zbogom”.	(Dalje sledi).
OPAZOVALEC
POZIV VSEM DRUŠTVOM IN POSAMEZNIKOM
Vsi vemo, v kolikem trpljenju je danes domovina. Naši vjetniki, nemara Tvoj brat, ginejo v skrajni bedi. Domovino čaka brezup, kadar se poleže vojni vihar. Na vse te potrebe moramo misliti.
Mnogi ste že kaj storili, drugi še nič. Ganite vsi rojaki! Tudi uprava Duhovnega življenja sprejema prispevke.
Društva pa naj organizirajo zbirke, časopisni papir je postal draga stvar. Spravljajte skupaj papirje in bo denar za potrebne!
Zbirajte in shranite rabljeno obleko, ki naj se zbira, in bo o končani vojni prav prišla golim bratom doma. Društva naj ustanove odseke v ta namen, da se bo to nabiranje smotreno organiziralo.
POZIV VOJNIM OBVEZANCEM
Vsi moški jugoslovanski državljani od 18 do 60 leta so se dolžni javiti poslanstvu (Legaciön yugoslava, Avda. de Mayo 1370/III), da ne bodo imeli po končani vojski kakih neprilik, kajti domovina tedaj ne bo poznala tistih, kateri se ji sedaj skrivajo.
Opozarjamo vse naše može in fante, da nikar ne zanemarite te dolžnosti.
Prijavite se pismeno s točnim naslovom in rojstnimi podatki.
ČETNIKI V SLOVENIJI
Okoli 2,000 Slovencev so bori z Nemci in Italijani v Julijskih Alpah in v Karavankah. Poleg tega pa je tudi mnogo Slovencev v balkanskih gorah v armadi generala Mihajloviča. Borba Slovencev pod nemško obalstjo pa je mnogo hujša kot pa v Srbiji.
Takoj, ko so pričeli Nemci seliti Slovence, so sc pričele sabotaže. Mladi fantje so pobegnili v gore, mesto da bi šli z drugimi ljudmi v živinske vagone.
V juniju so se pričeli napadi na manjše vojaške garnizije.
Dno H. septembra sta bila ubita on italijanski častnik in en vojak na železniški progi Ljubljana-Novo mesto.
Dne 1.1. septembra je bilo nad celo ljubljansko provinco nenadoma razglašeno obsedno stanje.
Dne 18. septembra so uporniki napadli avtomobil, s katerim sta so peljala dva nemška inženirja in štirje častniki. Bili so na potu, da določijo novo mejo. Avtomobil je vozil Slovenec, ki jo bil geometer. Vsi štirje so bili ubiti. To sc jo zgodilo pri Rašici pod Šmartno goro v mengeški fari.
Dne 20. septembra ob 8. zjutraj so Nemci zažgali Rašico. Vaščani Rašice so bili obdolženi, da so pomagali pobeglim četnikom. V Rašici je bilo 19 posestnikov; danes je vas s cerkvijo vred kup razvalin.
Dne 29. septembra jo bil v Ljubljani ustreljen notar Janež, ker je držal z Nemci.
Dno 1. oktobra je prišlo do spopada med orožniki in četniki blizu Vodic in dva nemška orožnika iz Jesenic sta bila ubita. Več orožnikov pa so četaši ujeli.
Dne 3. oktobra je italijanski minister za korporacijo otvoril velosejm v Ljubljani. četrti dan se je ob vhodu razletela bomba. Istega dne je bila deloma razdejana železnica med Trstom in Ljubljano, škodo jo bilo dva milijona lir.
Dne 8. oktobra jo vojno sodišče obsodilo na smrt Slavkota (?), Marjana Vodo-ta in Arpata Balasn. Dva dni pozneje so bili aretirani in pri njih so našli strojnice, revolverje in municijo.
Dne 9. oktobra so četniki napadli Nem-
ce blizu Litije. En Nemec je bil ubit, dva pa sta bila nevarno ranjena. Ranjenca so prepeljali v bolnišnico v Ljubljapi, kjer pa je edfen umrl.
Dne 10. oktobra so četniki zažgali žago Lancev pri Radovljici, so prijeli lastnika in nekega nemškega nadzornika. Nemško oblasti so ukazale, da četaši izpuste oba Nemca do 15. oktobra, ker drugače bodo morali Slovenci za to trpeti. Četaši Nemcev niso izpustili in zato je bilo ustreljenih 200 Slovencev.
Dno 14. oktobra je nekdo umoril N einen Chiodeya.
Dne 17. oktobra so Nemci ustrelili kot talce 15 mož in eno ženo.
Požgana vas. 10. januarja so gestapovci požgali vso vas Dražgoše 20 km od go riškega Pobrda, ker so jih sumili, da pomagajo četnikom v Jelovci.
PISMO IZ SLOVENIJE
1. novembra, 1941.
“Draga Angelca! Prejmi mnogo pozdravov iz tujine, žalostne domovine. Naznanjam ti, da smo morali zapustiti domovino, vse kar smo pridelali, tako kot najhujši razbojniki. Na starost moram po svetu hoditi. Zato smo tu v lagorju, jesti dobimo trikrat na dan, moramo čakati istih porcij, kruha malo. V eni sobi nas je 80 oseb. Mi smo skupaj jaz, Karl, Ignac, Pepca, Marica. Za Jožeta ne vemo, kje je. Iz Globokega jo vse šlo, žup. Zorčič, Preskarjeva Urša z otroci in stariši, samo Koster je ostal za mali čas kjer je glavna pošta. Tudi Ribič je moral prazniti, sedaj smo vsi enaki. Draga Angelca, ne morem ti opisati moje veliko žalosti ker smo toliko trpele in moja uboga Pepca in Marica, ki so se zaardi meno toliko mučile, a zdaj nimam nič, niti hrane ne pravične. Bog ve ali bo to do smrti ali ne. Draga Angelca, če dobiš ta list prosim piši takoj in sporoči Minki, ne vem če se vidimo še kdaj. Bog vaju varuj tako nesrečo. Sedaj rečejo, da do pomladi ostanemo tukaj v lagru. Mladi bodo hodili vun delat, mi stari bodemo solze pretakali ker bomo morali stradati, ker nismo za nobeno delo. Mi smo čisto na nizkem. Snega nimamo, na okrog ga vidim daleč po gorah. Hiš je malo in tudi ti so bili sem preseljeni. Bog ve kam bomo tudi mi na spomlad. Glih no zebe nas ne.
Pozdravljam vas in vse tvojo. Zini ra j sem imela veselje, da vas vidim. Velika nesreča je prišla, da sc ne bomo nikdar več videli, če veš za Anico sporoči jej pozdrav in naslov. Vaj pozdravlja in sinčka malega,	Tvoja mama.
LJUBLJANSKI	ŽUPAN—IZDAJALEC
Zvedelo se jo, da je bil imenovan zn novega ljubljanskega župana general Rupnik, slovenski Quisling. Ob zlomu Jugoslavijo so je ta ponudil Paveliču, kasneje je prišel v Ljubljano, kjer so mu naši zavedni ljudje posvetili z atentatom. Sedaj ga je Mussolini imenoval za ljubljanskega župana, ki pač ne bo zaslužil mesta v zgodovini velikih ljubljanskih županov.
Skrajno žalostna je vloga, katero igra ta mož, ki si je upal podpisati sledeči proglas: “Ko je bila nevarnost, da bodo Slovenci popolnoma uničeni, ponudil jim je Mussolini roko, dal jim zakone, ki predstavljajo pravo samoupravo. Večina Slovencev jo to pomoč fašistične Italije z navdušenjem sprejela. Samo neka skupina l judi, kateri so plačani od plutokracije, so se odločili za borbo proti novemu stanju. Njihovi napori pa so brezuspešni in ne morejo škoditi Italiji, niti “novemu redu’’ v Evropi.”
Ob zaključku proglasa poziva še Rupnik prebivalstvo, naj pri vsakem koraku pobija “kriminalne” spletke in dela te skupine.
GENERAL NEDIČ
ki so ga Nemci zbrali za svojega zaup-nika v Srbiji se zastonj trudi. Nemci so mu dovolili, da organizira 40.000 mož vojske. Več seveda ne upajo dovoliti, ker se vedno boje, kaj če bi so obrnili proti njim. Pa jo bilo zastonj vse Ncdičovo vabljenje in priganjanje, ker je spravil skupaj komaj 4000 mož, ki so največ bivši orožniki in policaji, ki upajo, da bodo s tem dobili košček kruha.
V ZAGREBU JE BIL POSTAVLJEN “HRVATSKI PRAVOSLAVNI SKOP”
čudno zveni to, ker je preje Pavelič odredil katoliško vero kot državno in je bila pravoslavna s tem izključena, da so celo nasilno prekrščevali pravoslavce. 7 junija pa je Pavelič podpisal “ustavo hrvaško pravoslavne vere” in je bil “posvečen” v zagrebški pravoslavni cerkvi škof nove “hrvaške pravoslavne autoke-falne cerkve”.
ZVONOVE JEMLJEJO
Zvedeli smo že, da so v Nemčiji pobrali zvonove. Sedaj pa jo prišlo poročilo, da je tudi v Italiji dana cerkveni oblasti naloga, da naj odredi cerkvam oddajo zvonov. Tako bodo spet naše cerkve ostale mutaste. Navodilo oblasti pa pravi, da naj ljudje “velikodušno doprinesejo to žrtev in s tem pripomorejo domovini”. .. S kakšno velikodušnostjo naj pač naši ljudje žrtvujejo svoje zvonove, ki so izraz slovenske narodne duše in sad mnogih žrtev ? S kakšnim obrazom naj dajo te zvonove za zmago tujca, ki jih brezsrčno tlači in ponižuje?. . .
LJUBLJANSKI ŠKOF DR. ROŽMAN
je bil v avdijenci pri sv. Očetu, pri papežu v Rimu. Bilo je to 29. maja, in je bila avdijenea precej dolga. Pač jo razložil naš škof predstavniku cerkve nepopisno bolečino, ki tare naš verni narod.
RDEČI KRIŽ BO IMEL LASTNO BRODOVJE
tako je bilo sklenjeno v Ženevi v Švici, kjer je sedež mednarodnega Rdečega križa. Z lastnimi ladjami bo tako mogel vršiti svojo lepo nalogo, da preskrbi pomoč žrtvam vojne nasilnosti, posebno vojnim ujetnikom in internirancem.
DAN ZVEZNIH ZASTAV
je bil proslavljen 14 junija. Vse države, ki so sc strnilo v boj proti totalitarnem, od Kitajske in Rusije tor vseh dežel angleškega Imperija do ameriških republik so ta dan razvile zastave in se navdušile za nadaljni boj. V Buenos Airesu se jo vršila zelo velika manifestacija to vrste, na kateri so bili navzoči tudi mnogi naši rojaki.
' MINISTER CANKAR V KANADI
Dobili smo obvestilo, da jo naš bivši minister dr. Cankar prispel v Kanado 15. maja, kjer so ga sprejeli predstavniki oblasti in je bil takoj akreditiran kot opolnomočeni minister Jugoslavije.
Priporoča se rojakom
G E R M E K E M I L I O A L M A C E N “9 DE JULIO”
RODRIGUEZ PESA 606 U. T. 755-1361 VILLA PROGRESO
SLOVENEC REŠIL JUGOSLOVANSKO MORNARICO
Slovenci 80 ob razsulu Jugoslavije mnogo storili za skupno jugoslovansko stvar. Tako je Slovenec kapitan Kern rešil one jugoslovanske vojne ladje, ki se sedaj bore z angleškim vojnim brodovjem v Sredozemlju. Stotnik Grošelj pa je pripeljal škadron aeroplanov iz Dalmacije v Aleksandrijo v Egiptu.
Mnogo Slovencev, ki so bili z italijansko armado v Abesiniji in v Libiji in so bili vjeti, so jo angleškim vojaškim obla-sim priglasilo, da.so pripravljeni bojevati se v jugoslovanski armadi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije.
Slovenec kapitan Bleiweis, poveljnik neke jugoslovanske vojne ladje, je sam ubil Kvaternika, brata “feldmaršala” Kvaternika in dva njegova častnika. Iz maščevanja pa so ustaši ubili Bleiwoisovo ženo in 113 let staro hčer.
Slovenec, kapitan Mašera, je potopil križarko “Zagreb”, da ni padla Italijanom v roke. Moštvu je ukazal zapustiti ladjo, nato pa je razstrelil municijo in je z ladjo zletel v zrak.
HITLER UBIJA PO GORENJSKEM
Nasilna izseljevanja so Slovence zadela v živo. Prva posledica je bila — beg v gore. število “ubežnikov” v goro — in njihov pogum za aktivni odpor je pospeševala posebna propaganda, ki so je z bliskovito naglico širila po deželi. Propaganda je prepričevala ljudi, da bo skoraj konec vojno in da je že blizu čas, ko bodo mogli Slovenci z uspehom aktiv-nno nastopiti proti zasedbenim oblastim, ki so tako kruto posegle v mirne slovenske vrste z namenom, iztrebiti slovenski narod. Ne samo “ubežniki” v gorah, tudi tisti, ki so ostali v dolinah na svojih domovih, so so navduševali med seboj, da se je treba pripraviti za aktivno nastope proti nasilni nemški zasedbeni oblasti.
Propaganda je bila tako uspešna, da je ljudstvo splošno upalo na konec vojne v zadnjih dneh julija 1941...
V noči med 27. in 28. julijem so bila izvršena ali vsaj poskušana — prva sabotažna dejanja na zasedenem ozemlju. S tem se je začela nova doba za Slovence na Gorenjskem pod Hitlerjem.
Nemška zasedbena oblast je mislila, da bo treba samo prav strogo nastopiti, pa bo odpor Slovencev v kali zadušen. V resnici pa ni s strogostjo dosegla nobenega učinka. O tem so bomo iz nadaljnjega čitanja pričujočega poročila lahko sami prepričali.
Nemška oblast jo objavila v — slovenskem in nemškem jeziku naslednji proglas:
“BEKANNTMACHUNG ’'
Komunistični elementi so v noči od 27. do 28. julija izvršili nekaj sabotažnih dejanj, ali vsaj skušali izvršiti. Pri tejn s,ta bila dva sabotažnika od policije ustreljena. Da se preprečijo nadaljnja podobmt' dejanja, izdajam naslednjo uredbo, ki postaja veljavna brez odloga:
Do nadaljnjega 'jtChto^ovedahp1 na vsem zasedenem ozemlju med 10. uro zvečer in 4 .zjutraj stopiti iz hišo. Kdor bo zasačen v tem času izven svojega doma in se ne bo ustavil na poziv varnostnih organov, bo ustreljen.
Policijska ura za gostilne, kavarne itd,, se določuje za ob devetih zvečer. Podaljšanje policijsko; ure jo nedopustno. Tudi kino podjetja morajo najkasneje ob devetih zapreti.
Tovarniška podjetja, kjer se vrši nočno delo, naj izmenjavanje delavnih ur urode tako, da delavcem ne bo treba biti na cesti mod 10. uro zvečer in 4. zjutraj.
Bled, 28. julija 1941
Kutchera, načelnik civilne uprave,
Predpisov’-tegh rai^laSä so se sprva vsi strogo d?8ali, tudi Nemci. Kasneje so začeli M emei popusČSti5 in se nišo več; držali pWÜpisane policijska ure.1 Kmalu so začeli tudi Slovenci prestopati stroge predpise.
Sploh je bilo že prepozno in vsa nemška strogost ni mogla zadržati kamna, ki se je bil od gore utrgal... Odpor Slovencev je šel svojo pot.
Dne 1. avgusta so “ubežniki” izvršili nekaj sabotažnih dejanj v kamniškem »kraju. Isti dan je prišlo v radovljiškem okraju do pravih terorističnih nastopov. Razstreljen je bil zasilni most v Mostah pri Radovljici, ki so ga bile hitro po zasedbi napravile italijanske čete. Tudi most na državni cesti istotam je bil resno poškodovan.
Še isti dan je poslovalo v Begunjah izredno sodišče, ki ga je v vsej naglici postavil načelnik civilne uprave na Bledu. Izreklo je štiri smrtne obsodbe. Drugi dan je bilo čitati vsepovsod javne lepake v slovenskem in nemškem jeziku z naslednjo vsebino:
‘ • BE KANNTMACHUNG1 ’
Izredno sodišče, ki je bilo postavljeno za presojanje komunističnih nasilnosti na zasedenem ozemlju, je dne 1. avgusta obsodilo na smrt štiri.
Imena obsojencev: 12 letni strojar Ignacij Hren iz Kamnika, 20 letni frizerski pomočnik Leopold Dremel iz Kamnika, 20 letni trgovski pomočnik Mirko Exler iz Kamno Gorice, 27 letni kovaški pomočnik Alojzij Glavič iz Mengša,
Bili 30 obsojeni radi prepovedane nošnje orožja ih radi sabotažnih dejanj.
Obsodba je bila brez odloga izvršena.
Bled, 2. avgusta 1941.
Kutchera, načelnik civilne uprave.
Pred usmrtitvijo so vsem štirim dovolili duhovnika. Vsi so se spovedali in bili obhajani. Ustrelili so jih v vojaških barakah v kraju Podgora, ob cesti Begunje —Tržič. Mrtvece so odpeljali v Gradec in jih sežgali v krematoriju.
Iz Radovljice in njene okolice so se “ubežniki” po največ zatekali v Jelovico. Dne 30 avgusta so napadli skladišče živil v bližini in ga izropali.
Nato je policija šla v Jelovico in ubila 8 oseb.
Kutschera pa je 5. avg. razglasil: Prav taka kazen ima zadeti vsakogar, ki bi dajal potuho upornikom, zlasti če bi jim kdo nudil prenočišče, hrano ali obleko, jim prinašal poročila in podobno. Isto velja za take, ki bi vedeli za načrte upornikov, pa bi no obvestili o tem policijskih postaj.
Dne 6. avgusta so ubežniki poskušali porušiti elektrarno v Vintgarju. Eksplozija se je pa ponesrečila in je bilo na elektrarni razbitih le nekaj šip.
Tzrpdno sodišče, ki je bilo postavljeno od civilne upravo za Koroško in Kranjsko, je dne 6. avgusta obsodilo na smrt štiri osebo.
1 Imena obsdjčriceV _ so: 20 letni slikar Milan Kolarič iz Perovegh, 28Tetni strojnik Stanislav Kališnik iz Porovega, 30 letni strojnik Kazimir Černe iz Kamne Gorice in 30 letni zidar Janez Finžgar iz Javornika.
Usmrtitev je bila takoj izvršena.
V prvih dnph avgusta je bilo nekaj ubežnikov že tudi na Mozaklji nad Jesenicami. Ljudje so jim donašali hrano in seveda tudi razna poročila. Tako je zahajal na Možakljo tudi Ivan Finžgar z Javornika. Na taki poti so ga zasačili nemški policaji, ga ranili v vrat in ujeli. Ranjenca so potem ustrelili.
Jelovico, Možakljo in Pokljuko so Nem-ci pogosto preiskovali. Tako jo odšlo nemško vjaštvo na Jelovico v noči od 7. na 8. avgusta. Bilo jih je okoli 3.000 8 se-
boj so imeli tudi topove ,ker so pričalto vali velik spopad. Preganjanje ubežnikov so raztegnili tudi na Možakljo in Pokljuko Na Pokljuki so Nemci ubili dva drvarja, ki. sta bila pri delu v gozdovih že ves teden. Padel je pa v nekem spopadu tudi nemški policist. Mrtva drvarja sta potem ležala v mrtvašnici na Bledu, nemška oblast pa ni izdala o njuni smrti nobene objave. Glede nemškega policista je pa izšel 9. avgusta naslednji proglas:
•“BEKANNTMACHUNG”
Od komunistične morilske roke zadet je padel mod izvrševanjem službene dolžnosti, član nemške varnostne policije.
Za ta umor je bilo danes ustreljenih deset komunističnih rovarjev.
Tako bomo naadlje kaznovali vsak umor, ki bi sc dogodil nad onimi — ki imajo skrbeti v zasedenem ozemlju za red in javno varnost.
Glede teh desetih kaznjencev so znane naslednje podrobnosti.
Vseh deset so vzeli izmed tulcev v begunjskih zaporih. To se je zgodilo ponoči ko je vse spalo. Siromaki so morali naravnost iz spalnice na morišče.
Zakaj ravno teh deset. Na to ne vemo odgovora. Uprava v Begunjah je dobila tlefonično naročilo z Bleda, kaj ima narediti in kdo so tisti, ki imajo biti ustreljeni. To je vse.
Streljali so jih v r.ekem kamnolomu ob poti v Drago. Ustrelili pa niso vseh naenkrat, ampak so morali nekateri pripravljati kole za svoje tovariše ter jih nanje privezovati, potem pa gledati, kako obsojenci umirajo. Nato so sami prihajali drug za drugim na vrsto...
Dne 7. avgustu je bil iz zasedo na klancu pod novimi gospodarskimi poslopji na banovinski cesti Bled—Bohinj ustreljen Svetina Franc, plavalni mojster iz Mlinega. Dolžili so ga bili, da je Nemcem izdajal ubežnike.
Kolikor je znano, ni bilo radi tega umora nikukih posebnih posledic.
Dne 19. avgusta je spet poslovalo izredno sodišče in obsodilo na smrt (i moških iz dravograjskega okraja, ki so bili takoj ustreljeni v Begunjah.
Njihova imena so: 29 letni pomožni delavec Franc Štern iz Župne vasi pri Sp. Dravogradu, Henrik Sagernik iz župne vasi pri Sp. Dravogradu, Jurij Messner iz Dobje vasi, Rafael Pavlin iz Homborkn pri Prevaljih, Anton Jerič iz Homberkn pri Prevaljih.
Dno 19. avgusta so ubili na Storžiču 34 letnega Nemca, ravnatelja “Volksbanko” v Kranju. Ime mu je bilo Walter Hecker. Sum je padel na nekega Milorada Sto-šiča, ki je bil med talci v Begunjah. Splošno mnenje med ljudmi je, da Stošič ni mogel biti udeležen pri umoru, kor jo tjil v Begunjah v zaporu že najmanj dva dni pred umorom. Kljub teinu jo bil obsojen in so ga v Kranju javno obesili. Radi tega so ljudje prepričani, da se jo Stošič sem javil in vzel nase krjvdo, da Iji na ta način rešil deset drugih talcev gotove smrti.
Dne 18. avgusta je bil na cesti med Trzinom in Črnučami iz zasedo ustreljen 35 letni čevljarski pomočnik Alojzij Majhenič.
Tri dni kasneje je bil ponoči z ročnimi granatami izvršen napad na Dobravi pri Kropi na cestarja Dežmana in neko Ropo-tarko. Dolžili so ju bili, da sta ovajala ubežnike. Itopotarka je bila le lažje ranjena in so jo odpeljali v bolnišnico na Golnik.
Dne 21. avgusta jo bil ubit neki gostilničar v Dobu pri Domžalah.
Isti dan so ubežniki s strojnico napadli na cesti, ki vodi skozi gozd mod Smlednikom in Vikrcami avto, ki sta se v njem vozila baron Lazarini in njegova že-
im. Napadalci. £c> mislili, da se, .polje policijski komisar dr. Skalka.
V osveto za te čine je bilo ustreljenih 10 ljudi, in sicer 22. avgusta. Te dese-torce pa niso vzeli v Begunjah, ampak so jih brž nabrali med prebivalstvom kamniškega okraja. Pravijo, da so jih jemali kar od dela na polju ali na skednjih. Tako so Sli od dola naravnost v smrt. Pet so jih ustrelili pri Smledniku polog ceste, kjer sta bila napadena baron in baronica. Drugih pot nekje v Dobu, kjer je bil umorjen omenjeni gostilničar. Trupla so pustili viseti na kolih nekaj dni v svarilo drugim.
Njihova imena so:	Franc Pečnik iz
Kamnika, Janez Progel iz Kamne Gorice, Štefan Gruden iz Stolnika, Generož Sitar, iz Jeranovega, Franc Sesek iz Bukovice, Anton Jeglič iz Kamnika, Anton Orehek iz Moravč, Janez Sušnik iz Jeranovega, Božidar Kepic iz Kamnika, Franc Drolc iz Kamnika.
Razglas pravi:
Z enako strogostjo bomo tudi v prihodnje kaznovali vsako nasilje. Miroljubno prebivalstvo bo našlo obrambo, ki jo potrebuje. Kdor opazi karkoli, kar bi utegnilo pripomoči k odkritju početja upornikov, mora nemudoma obvestiti najbližjo policijsko postojanko. Kdor bi to opustil ali na kakršenkoli način podpiral teroristične bande, naj pričakuje najostrejših kazni.
Proti izdajalcem
Dne 22. avg. zvečer je bil na Ljubnem, v občini Brezje, ustreljen na svojem domu čevljar Praprotnik Ciril.
Isti dan popoldne jo bilo več moških skupaj v gostilni na Črnivcu pri Brezjah. Tudi Praprotnik je bil tam. Imeli so ga pa na sumu, da je zaupnik gestapovcev. Zato so ga tam javno svarili, naj se čuva, kor maščevanje ni daleč. Praprotnik je kljubovalno odgovarjal, da je dosti star in da ve, kaj dela.
Zvečer ob devetih so se zglasili pri njem na domu trije neznani moški. Vprašali so ga, če ima naprodaj par narejenih čevljev. Praprotnik je prinesel kazat tak par in so ga ogledovali. Tudi Pra-protnikova žena je bila pričujoča. Eden prišlecev jo je poprosil, naj mu prinese vode. žena je odšla, tedaj je pa počil strel in Praprotnik se jo zgrudil smrtno zadet. žena je planila v sobo, pa tujci so bili že med vrati .Eden je še rekel ženi, da se bo od sedaj naprej tako zgodilo z vsakim izdajalcem.
Praprotnica pravi, da ni mogla nobenega spoznati. To pa zagotovo ve, da nihče izmed pozneje ustreljenih ni bil med njimi. Nekateri so bili celo Praprotnikov! osebni prijatelji.
Pogreb ubitega Praprotnika se je vršil v nedeljo popoldne. Domačinov je bilo zelo malo pri pogrebu, pač pa so so ga v velikem številu udeležili gestapovci in darovali tudi venec. Zanimivo je, da so med pogrebom orožniki blokirali s strojnicami prostor okoli pokopališča, ki je ob cerkvi.
Ko se je vršil ta sprevod na poko-
FEANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires prvi slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte ln proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo.
Av. FRANCISCO BEIRO 5327 Bs. Aires. — TJ. T. 50—0277. Villa Deveto
pališSe, je šol tik mimo, J rupolt polili Lju-benjčanov, ki so bili prejšnji dan ustreljeni radi smrti Praprotnikove.
Poročilo pravi, da so obsojenci sami brali razglas o lastni usodi, ko so jih postavili pred plakat na potu na morišče.
Njihova imena .so: Feliks Kučič iz Ljubnega, Mihael štular, Jožef Krivic, Anton Krivic iz Ljubnega in Anton Snedle iz Posavca.
Avtobus s temi petimi žrtvami je iz Radovljice zavil proti Ljubnemu. šele, ko se jo ustavi isredi vasi, so se sorodniki in domačini zavedeli, kaj se ima zgoditi. Nastala je pa nepričakovana ovira.
župan Marčun je imel že poprej naročeno od gestapovcev, naj določi in pripravi primeren prostor za justifikacijo. Res je odbral prostor v gozdu za vasjo v smeri proti Prapročam, ki je bil na samem in bi so streljanje ne vršilo pred očmi cele vasi, nikomur pa ni povedal, kaj se pripravlja. Toda gestapovci so ta prostor zavrgli in namesto njega izbrali drugo mesto, prav pred cerkvijo, blizu gostilne Ambrožič. Tako je bila seveda vsa vas priča strašnega dogodka.
Vseh pet obsojencev se je dobro držalo. Eden od njih je segel po uro, jo dal ženi in dejal: Daj jo sinu, kadar odraste. Naj maščuje mojo smrt. . . Kakor navadno pri teh justifikacijah, so tudi t% hoteli vseh pet privezati h kolom. Toda dva sta se jim iztrgala iz rok in zahtevala, da ju ustrele nezveznim. Legla sta na tla in tako sprejela krogle.
Po končani justifikaciji je naročila Gestapo, da morajo trupla ostati na kolih do nadafjno odredbe. Župan Mrčun se pa ni menil za to naročilo in je na svojo roko odredil pogreb za nedeljo popoldne, ne dolgo za Praprotnikovim pogrebom. To pot se je pogreba udeležila skoraj vsa vas in okolica.
Dne 25. avgusta jo bil v Spodnjih Gorjah skozi okno v svoji hiši ustreljen kovač Florjan Ulčar. Za njim je ostala vdova s tremi otroci v starosti od 7 do 15 let. Očitali so mu bili, da je ovajal ljudi Gestapovcem. Res je bilo vsaj to, da je bil načelnik “celice” Koroške Ljudske Zveze, to so pravi, po Nemcih ustanovljene organizacijo v deželi. Zato se je Koroška Ljudska Zveza udeležila pogreba z godbo in žalni govor je imel okrajni vodja te Zveze, Oberwinkler. Tri dni pozneje je bilo ustreljenih 5 mož: Franc Soklič iz Krnice, Godfrid Repe iz Gorij, Karl
UMETNO STAVBENO MIZARSTVO
KOVINSKA OKNA IN POLKNA
FRANC BANDELJ
Kovinska vrata, balkoni, izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela.
AV. DE LOS INC AS 5021 . Jelef. 51-5184.
HOTEL IN RESTAVRACIJA
“PACIFICO”
ANTON BOJANOVIO
CHARCAS 767-9 Telef. 31-8788.
Modem hotel, zračne sohe, izvrstna postrežba, hladna in gorka kopel. Cena 3—5 $ s penzionom.
Blizu Retiral	V centru mestaI
VELIKA PRIREDITEV V PRID “DUHOVNEGA ŽIVLJENJA”
13. sept. se bo vršila velika PRIREDITEV v salonu SAN JOSE, Azcučnaga 158, s prelepim programom.. Prosim naša društvač da ta dan ne delali drugih pri, reditev.
Repe iz Gorij; Ivan Zupan iz Nomna, Jože Pikon iz Gorij.
Kolikor je znano, so vseh pet nesrečnikov vzeli izmed talcev v Begunjah.
Dne 26. avgusta zjutraj je bil obstreljen vodja tkalnice v Jaršah, Mladen Ha-lushan. To dosti veliko podjetje je zaposlovalo v jugoslovanskih časih kakih 600 delavcev. Že 28. avgusta jo bilo 5 ustreljenih: Jakob Dagarin iz Velikega Hriba, Jožef Vinar iz Radomelj, Franc Vidmar iz Kamne Gorice, Lovrenc Drugar iz Podgorice, Marcel Bergman iz Trbovelj.
Dne 28. avgusta so Gestapovci odvedli bivšega župana Matevža Ccngleta v Rib-nem pri Bledu. Dobili so ga pri delu na žagi in je moral iti z njimi kar golorok, kakoršen je bil. Istočasno so odvedli nekega mlinarja. Vas Ribno leži tik pod Jelovico. Glede mlinarja ni znano, kaj se je z njim zgodilo, za Cengleta je pa bilo toliko uspešnih posredovanj, da so ga že 30. avgusta izpustili in sc je smel vrniti domov.
Dne 1 septembra je bil blizu Domžal istreljen pomožni carinik Johann Wutte. Je 3. septembra je nova Bekanntmachung naznanjala, da je bilo za ta zločin ustreljenih kar 10 mož in fantov. Wutte je bil namreč Nemec iz Rajha.. . Imena ustreljenih so: Lovrenc Daragar iz Podgorice, Franc Koš iz Zaloga, Peter Šparovec iz Primškovega, Andrej Korošec iz Domžal, Franc Golob iz Spodnjega Dravograda, Oskar Slcmnik iz Slovenjgradca, Ferdinand Hrovat iz Mekinj, Pavel Korošec iz Krašnje, 20 letni dijak Mirko Pirnat iz Jarš, Ludvik Vertnilc iz Ruš.
Dne 2. septembra jo bil v svojem stanovanju na Koroški Beli ustreljen iz maščevanja tovarniški delavec Ivan Hrovat.
čez dva dni jepovedala nova Bekanntmachung, da so bili radi tega umora ustreljeni sledeči: Franc Podgornik iz Javornika, Albin Šavli z Jesenic, Frane Frolih z Jesenic, Ludvik Stražišar z Jesenic in Karl Kragolnik iz Javornika.
Razume se ,da je tudi teh pet dolžil proglas komunističnih prekucij...
Skoraj istočasno s Hrovatom je bil ustreljen '66 letni Ignacij Koritnik. Ljudje so ga dolžili, da razkriva Nemcem skrivališča ubežnikov na Možaklji, čeprav je bil prvotno sam med ubežniki, pozneje se je pa premislil in se zapisal Nemcem.
VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje
Luis Daneu
PERU 832 U. T. 34 - 3405
KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi! Oglasite se na Patemalu
PAZ SOLD AN 4844. Tel. 59-1356
r -	„ i
UNA PAGINA DE HISTORIA
EL COMERCIO MEDIOEVAL
Una posicidn especial ocupan en las ciudades eslovenas del medioevo los judios. Como por doquier tambien en Eslo-venia eran obligados a vivir aparte cn sus "ghettos". A pesar de las persecuciones y expulsiones por motivos religiosos los judios supieron afianzarse en nuestras ciudades mcdioevales porque pagaban religiosamente ei impuesto y estaban siemprc prontos a prestar dinero en apuros al noble y al clerigo, al campesino y al burgues, naturalmente contra buenos inte-reses. La prestaciön de dinero era su ocupaciön primordial, cl comercio su tarea secundaria. Entre ellos estaban sujetos a su propia justicia, las lides entre ellos y cristianos estaban a cargo de un juez cristiano.
Como competidores de los judios aparecen en Eslovenia en 1295 los hanqueros de Toscana con bancos de prestamos en Ljubljana, Kamnik y Slovenjgradec. Con los Toscanos estaba en relaciones comerciales en Ljubljana la familia pa-tricia de Torger que venciö en astucia a los Toscanos con la fundaciön de una poderosa comandita comercial. Mas en 1325 los Torger quiebran y de su posiciön se incautan judios de Furlania. Empero no pudieron competir en fuerza finan-ciera con las antiguas familias judias en ciudades eslovenas. En varias ciudades eslovenas los judios arraigados abren los primeros bancos de credito alrededor de 1340.
A las ciudades y villas tocan los principales caminos y rutas de la Edad Media. Los caminos romanos, que a los antiguos eslovenos sirvieron de postes indicadores eran perfec-tamente utilizables en la Edad Media.
Esas, rutas sirvieron para la exportacion e importaciön de innumebrables articulos. La exportacion: ganado, vino, pieles, eueres, fierro, productos madereros, miel y cera. Los principales centros de exportacion son Venecia (fierro), Furlania (fierro), Hungria, Salisburgo, Estiria mayor (vino). Importäbanse comestibles, metales preciosos, textilias, alhajas (Venecia), generös: Alemania, Bohemia, Francia, Holanda, Inglaterra, sal marina (Istria), sal mineral (Estiria superior) vidrio (Venecia), fruta y aceite (Istria, Furlania), pescados secos (Alemania) y vinos duces (Italia). El trafico de transito a traves del territorio esloveno era estupendo. Todo el comercio internacional de Italia, Espana, Suiza de una parte y de Hungria, Bohemia, Austria de otra parte pa-saba por territorio esloveno.
Las grandes agitaciones econömicas, sociales y espiri-tuales del siglo XII y XIII alcanzaron tambien el territorio esloveno. La alta nobleza, de origen extranjero o indigena, ha quebrado o se ha extinguido. La sarten por el mango obtienen los nobles chicos, ministeriales y Caballeros, los que esparcen su tipica cultura caballeresca en suelo esloveno. A parte del noble se elevan el burgues y el campesino. Este ultimo queda politicamente relegado, mas su Situation social va mejorando del siglo XII en adelante. La Iglesia, despucs de tiempos muy tempestuosos, logra un desarrollo quieto y exitos estimables. La europeizaeiön de la vida eslovena, aun-que venida de los alemanes, esta en su fondo Occidental. El esloveno noble, burgues y sacerdote se hunden en este mar de influencias. Los nobles, clerigos y burgueses se alejan en sentido politico y social siempre mäs del campesino, el cual es el ünico que ha conservado su caräcter y su habla eslovena. Unicamente el campesino esloveno con su abnegada perseverancia y su innato conservatismo ha custodiado a los eslovenos el suelo sagrado que contuvieron hasta hoy. Empero precisamente el campesino no consiguiö estimaeiön politica alguna y quedö en comparaciön con otras capas sociales en un nivel inferior. En la vida politica llevan los cam-pesinos o lo que es casi Io mismo los eslovenos un rol pasivo cuanto mas nos acercamos al final de la Edad Media.
BRATOVŠČINA ŽIVEGA ROŽNEGA VENCA
vabi vse svoje člane na shod, ki se vrši na Pater-nalu na Cirilovo nedeljo in nato na zabavico, katero prireja vsem prijateljem slovenske službe božje.
5. jul. ob 16 uri je pričetek v kapeli na Av. del Čampo 1653.
Spominjamo rojake, da se priglasite, kateri še niste v bratovščini, čakajo nas velike in plemenite naloge, za katere je treba, da se potrudite vsi, ki imate dobro srce. Nikar ne pozabite na družbeno dolžnost molitve in vdeležbe pri mesečnih shodih.
Shod na AVELLANEDI bo 19. julija.
na PATERNALU 26. julija.
Pasivamente reciben los eslovenos en un principio tambien la cultura espjritual, artistka y material de origen eure-peo-occidental, que empezö a expanderse en territorio esloveno desde la era de los Francos.
Los documntos se expenden por igual que cn Italia y Alemania en idioma latino.
ML ARTE EN M^LOVENIA
Las creaciones artisticas entre los eslovenos tomaron dos rumbos: el arte populär que los eslovenos trajeron consigo de su patria original transcarpatica y que perfeccionaban constantemente y el arte Occidental introducido con el Iris-tianismo y la supremacia politica extranjera. Ambos rumbos tienen en los primeros siglos muy pocos contactos. El traditio-nal arte populär se manifiesta en los trajes regionales, arte-faetos, edificios y en la ornamentica en general.
El arte extranjero, importado, tiene sus abonados y pro-pietarios mayormente en circulos que eran a la nacionalidad eslovena ajenos o enajenados. El estilo romano prevalecio en Eslovenia entre los siglos XI—-XIII y su monumento mas grandiose es la iglesia conventual en Stična. En cl arte pH-törico estän en primer termino los incunablos iluminados dc la biblioteca del mismo convento. La transieiön del arte romano al arte gotico se verificö a mediados del siglo XIII. El pue-blo se compenetro del arte gotico y le agrego muchos ele-mentos de su arte tradicional. En el siglo XIV instalöse un vuelo inusitado en la arquitectura, escultura y pintura göticas y en primer piano aparecen abonados, pertenenientes a una clase exclusivamente eslovena — a los campesinos! Sin duda cl estado pröspero de la campina eslovena, al final del la Edad Media, contribuyö grandemente a la erecciön de los monu-mentos de la gotica eslovena campesina. En aquel entonces el aldeano esloveno empezö a erigir sobre las colinas, monta-nas y quebradas innumerables y tipicamente pintadas iglesias göticas. No hay pni s en el mundo, por mas piadoso que sea, que tenga todas sus cumbres sembradas de iglesias. En Eslovenia no son raras las parroquias que tienen 10 iglesias-filiales, y las hay con 20 filiales la mayoria erigidas sobre montanas. El actual Sumo Pontifice, cuando hacc pocos anos se dirigia como Delegado Papal al Congreso Eucaristico de Budapest, exclamö al adentrarse cn el territorio esloveno: “ya se que estoy entre los Eslovenos, porque son el pucblo que mas iglesias de campo tiene.’’
TRAGEDIJA ČEŠKEGA NARODA
Padel je Heidrieh, Hitlerjev eksponent na češkem, ki je hotel postopoma zabrisati vsako sled češko samostojnosti. Narod je molčal in škripal z zobmi dokler ni počilo. Atentat na Hei-dricha je izzval še več grozote. Jz maščevanja je bilo požgano mesto Lidice, pobiti vsi moški, odpeljane ženske in otroci.
Poleg teh je' bilo ustreljenih 51.3 oseb.
krščanska socijalna načela
DELO JE TEMELJ ZASEBNE LASTNINE
14.	Ker je Bog zemljo izročil vesoljnemu človeškemu rodu v rabo in uživanje, to seveda nikakor ne more nasprotovati zasebni lastnini. Bog je namreč dal človeškemu rodu Zemljo v občno korist, ne kakor da bi hotel, naj vsi skupno nad njo gospodujejo, ampak zato ker ni nikomur določil nobenega njenega dela v last. Določitev zasebne lasti je prepustil človeški delavnosti in uredbam narodov.
15.	Sicer pa naj si bo kakorkoli zemlja med zasebnike razdeljena, ona ne neha služiti splošni koristi vseh, ker nikogar ni med smrtniki, ki ne bi živel od tega, kar donašajo polja. Kateri nimajo premoženja, ga nadomeste z delom, tako da resnično lahko trdimo, da vsa osnova oskrbovanja življenja in kulture temelji v delu, bodisi, da kdo obdeluje lastno zemljo, bodisi da izvršuje kako trudapolno obrt, za kar slednjič dobi plačilo le iz mnogovrstnega sadu zemlje in ga z njim zamenja.
16.	Iz tega zopet sledi, da je zasebna lastnina popolnoma v skladu z naravo. One stvari namreč, ki so potrebne, da si ohranimo življenje in zlasti da ga spopolnimo, nam sicer rodi zemlja z veliko darcžljivostjo, vendar bi ne mogla roditi sama iz sebe brez človekovega obdelovanja in skrbi. Ker pa človek, ko pridobiva naravne dobrine, uporablja dušno delavnost in telesno silo, uprav s tem sebi pridruži oni del telesne narave, ki ga je sam obdelal, v katerega je takorekoč vtisnil nekak obris svoje osebe, tako da mora biti povsem pravilno, da poseduje oni del kot svojo last in da na noben način nihče ne sme kršiti njegove pravice.
17.	Moč teh dokazov je tako očividna. da sc nam čudno zdi, kako da se nekateri z njimi ne strinjajo in da skušajo spraviti v veljavo zastarele nazore. Ti sicer prepuščajo zasebnemu človeku rabo zemlje in razne zemljiške pridelke, toda povsem ta je, da bi imel pravico posedovati kot gospodar zemljo, na kateri je zidal, ali zemljišče, ki ga je obdelal. Ne vidijo pa, da s tem, ko to taje, človeka ogoljufajo za dobrine, ki jih je s svojim delom pridobil. Zemljišče namreč, obdelano s spretno roko obdelovavca, je zelo spremenilo svoje lice, preje gozdnato prinaša sadove, preje nerodovitno je postalo rodovitno. Delo pa, vsled katerega je postalo boljše, je tako zvezano z zemljo in povsem ž njo spojeno, da sc večji del napora na noben način ne da od zemlje ločiti. Ali bo trpela pravičnost, da bi sc kdorkoli tega polastil in ono užival, na čemur je drugi delal v potu svojega obraza? Kakor učinki Slede vzroku, od katerega so povzročeni, tako je pravično da Sad. dela spada tistim, ki so delali. Po pravici zato vesoljni
, človečki .rod, Skrbno motreč naravo, ncozirajc sp -na nazore maloštevilnih, ki sc s tem ne strinjaj?, najde- temelj • delitve 'dobrin ;in zasebno lastnino v zakonu narave 'same. In ker-se to’Jnnjbblj strinja s človeško naravo" ter urejenim iu mirnim sožitjem, , zato je isto ..(zasebno, lastno) posvetil' z izkušnjo' vseli ' stoletij.-
Marksizem si prisvaja nekak monopol glede dela, kakor da. uprav on naj višje rasli delo. Njegovi pristaši in učenci so celo dejali: Delo je (naša) vera. Pravijo tudi, da vera, katere oči so vedno obrnjene proti nebu. ne more gojiti pravega prijateljstva z delom.
lies je, da vera dela ne časti po božje, vendar pa ga tako visoko ceni, da se v tem oziru mirno lahko meri z marksizmom. V očeh vere je delo splošen, kategoričen zakrni sveta, izdan od najvišjega postavodajavea za vsa razumna bitja, ki so sploh zmožna delati. Že v raju je bila dana ta postava po besedah: ‘‘Bog jo postavil človeka na vrl veselja, da bi ga obdeloval.” Po padcu je postava ostala, dobila pa je značaj pokore: ‘‘V potu svojega obraza boš jedel kruli, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet. Postava dela ima torej ravno tak -obseg-; kakor postava smrti. Postava; ki - ne daje nobenih polajšav. postava, ki ne pozna človeških trotov in oseb, ki žive od obresti svojega premoženja iiiki ne
trpi sladke lenobt Adamovih otrok. Postava, ki je nstanovnik Nove Zaveze ni odpravil, ampak z vso za-žcljeno točnostjo proglasil v celi vrsti svojih prilik kakor n. pr. o figovem drevesu, o hlapcu, ki je zakopal svoj talent itd.
Po krasnem izreku apostola Pavla: ‘‘Kdor ne dela. naj tudi ne .jo” je delo najnaravnejši in najsplošnejši način pridobitve lastnine. Pravici, pridobivati si dobri ne in jih posedovati, je enaka dolžnost po možnosti proizvajati dobrine, kakršnekoli vrsto. Trudapolno delo daje temu, ki more delati, pravico do vsakdanjega kruha. Lo z delom in sicer s poštenim delom pridobljena lastnina, je pravilna posest, katero človek z mirno vestjo lahko imenuje svojo last. Tisto brezdelni dohodki so načelno že s tem obsojeni kot krivični. Zato trdi papež: ‘‘Kakor učinki slede vzroku, od katerega so povzročeni, tako je pravično, da sad dela spada tistim, ki so delali.”
S temi besedami je veliki papež obsodil ono usodno zmoto modernega časa. ki je povzročila velikanski prepad med človeštvom, ki zija med posedujočimi na eni strani in med neposedujočimi, takozvanimi proletarci na drugi strani. (J re tu za vprašanje kdo je tisti, ki nese, to je, ki množi vrednosti, delo ali kapital. Današnji svet odgovarja: Kapital nese in kapital seve ima pravico do vrednosti, ki jih donaša. Papež Leon XIII. pa pravi:	Resnično lahko trdimo, da vsa osnova oskr-
bovanja življenja in kulture temelji v delu. One stvari namreč, ki so potrebne, da si ohranimo življenje in zlasti, da ga spopolnimo, nam sicer rodi zemlja z veliko darcžljivostjo, vendar hi ne mogla roditi sama iz sebe brez človekovega obdelovanja in skrbi. Kakor učinki slede vzroku, od katerega so povzročeni, tako je pravično, da sad dela spada tistim, ki so delali. Ih to je tudi povsem logično. Če obdelujem kamen, tako da postane. poraben za zidanje ali tlakovanje, si ne pridobim lastnine do snovi kamna, pač pa do njegove oblike. Če je bil kamen prej moj, je seveda celokupna vrednost obdelanega kamna prešla v mojo last; če ji- bil pa kamen koga drugega in če hoče dotični imeti snov obenem z novo obliko, tedaj mi mora obliko odkupiti. <!e pa hočem jaz imeti obliko obenem s snovjo, moram pač jaz snov odkupiti. Če jili je več udeleženih pri oblikovanju, morajo pač le-ti dohodek med seboj deliti primerno delu vsakega pomočnika. V tej obliki je stvar jasna, v zamotanem ustroju sedanje družbe je zadeva sicer težja, nikakor pa ni ncizvršljivn. •- :
Z drugimi besedami: Dokler je človek gospodar ■in delavec, ki sam dela, tako dolgo 'je kapital le-sred-tftvo in nič več, tako dvrlgii ne-'moremo govorite örita'pi taiizmu, Kopa ima' dejav <’;• 'le. del a vilo moč,' a š(>_ produktivna sredstva dasl drugega, podjetnika, tedaj sv začne govor o ločitvi dela in kapitala, začne se kapitalizem. Potrebna sla oba, delo in kapital. —- človek namreč ne more iz nič ustvarjati. zato mora imeti tvarino, kr jo obdeluje ali izdeluje, imeti mora orodje, ker brez njega hi bilo človeško delo kaj težko in nepopolno. Ihr nastane vprašanje: Kdo je tisti, ki nese in od odgovora na to vprašanje je odvisno lahko rečemo vse delavsko vprašanje današnjih dni. Zmotno je zgoraj omenjeno načelo sodobnega sveta in zmotne tudi vse posledice, ki iz njega. izhajajo. Pravilno, edino pravilno je načelo, ki ga poudarja Leon XI] 1. in kise gl a si: Delo je, ki nese. to je množi vrednosti in s lem tudi-kapital. Kapital sam na sebi je nerodoviten, enako kakor je delo brez kapitala nemožno, ker človek ne more iz nič ustvarjati. Nadvre.duosri' torej ne proizvaja jo. surovine ali stroji, živina- ali drevje, zemljišče ali vodne-sile ampak delo. in čim prej bo v vseh tiVojili posledicah uveljavljeno -f,1 načejo/ inn piv.fr h,, rešen,, delavsko, socialno vprašanje.
NA CIRILOVO NEDELJO
priredi Bratovščina Živega Rožnega Venca malo prireditev na čast pevcem in zlasti pevovodjema obema Ciriloma paternalskemu in avežanedskemu, ki s toliko ljubeznijo skrbita za cerkveno petje pri naši službi božji in ki imata oba ta dan god.
Gospodinje in dekleta ste naprošene, da poskrbite za pogrnjene mize in seveda tudi primerno založene. Kdor pa raje prispeva v denarju, se seveda tudi hvaležno sprejme.
Kdor bi želel o tem kaj vprašati, naj se obrne na gospo Cotičevo v Villi Devoto, Av. Kr. Beiro 5388 ali na Šolske sestre na Pater-nalu, Paz Soldan 4924, U. T. 59-6413.
Povabljeni ste vsi rojaki, ki vam je kaj pri srcu naša slovenska služba božja na Pa-ternalu, dobrodošli tudi rojaki iz Avellanede.
Najprej se vrše molitve z začetkom ob 16 uri, nato sledi čajanka in zabavica za smeh in za pouk. Vrši se na Av. del Čampo .1653.
Vabi Bratovščina živega Rožnega Venca.
j	ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE
i	Obrnite se na	4
j SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA l	ŠTEFAN LIPIČ AE	I
GUTENBERG 3360 y A vda. SAN MARTIN Tel, 50.3036 j
£ <♦> <♦> •>:• <♦> •» •» <♦> •»;,
Obrnite se v vseh pravnih zadevah na naSega prijatelja spretnega advokata
*
¥
U
p
I
i
I
V i u1 o r E. Element
A B O G A D O
Estuclio: SAN MARTIN 233, IV.
Horario: 10—12, 15—17.	Telef, 33-6435; 60 3253
I
I
8
v
1
$

DUHOVITO ŽIVLJENJE
Pasco 431
Buenos Aires, Argentina CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesi6n 3660.
>c
M
O
O
D
o
:oaoi
30CX0E
JUAN BO GA NI
Sucesor de BOGANI HNOS. IMPORTADOR DE TEJIDOS
1923 — ALSINA — 1925 U. T. 47, Cuyo 6894 Buenos Aires
... — iOC30C=Z:22^30C30<^-:;-^
u
o
D
o
;oaoiT
V SOBOTO CELI DAN
je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v
F O T O S A V A
San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606

A M A R O
M 0 N TE C U I) I N E
A Z A F R A N
MONTE C VIHNI.	j
CALIDAD Y RENDIMIENTO	j
MONTE CUDINE S. R. Ltda.
i
BELGRANO 2280
ITALIJANI RAZSTRELILI SPOMENIKE V LJUBLJANI
Ta ku j po prihodu italijanski; vojski; so Italijani zahtevali odstranitev “srbskih” spomenikov v Ljubljani. Mislili so pri tem uri spomenik kralja Petra J. pred magistratom, spomenik kralja Aleksandra
v	Zvezdi in njegov spomenik na Vicu itd.
“Visoki komisar” Grazioli je naročil
mestnemu svetu ljubljanskemu, da spomenike odstrani. Tega pa ni storil narav nosi. ampak po ovinkih. Ta korak je \ popolnem skladu z italijanskim značajem in metodami, ki z njimi vladajo Labi v “ Provineia Lubinna”. Mestni svet ni smel omeniti, <ln je to naročilo prišlo od komisarja. Treba je bilo, da mestni svet naredi ta sklep “sam od sobo”.
Italijani so torej Koteii imeti pri vsem lem “č-iste mko“. Grazioli sc jo hotel v Kirnu pobahati, da Slovenci sami od sebe podirajo spomenike, brez vsakega pritiska od strani Italijanov. To bi bil za Lahe lop “dokaz”, da so Slovenci proti Srhom ...
Toda ljubljanski mestni svet .-e zalite
vi	Graziolija ni vdal. Tako so bili Se v mesecu juliju vsi spomeniki na svojih mestih.
V prvi polovici julija se je vršim seja mestnega sveta. Nenadoma so je pojavil nn =cji «am Grazioli. nenapovedan in ne
pričakovan. Seveda je prišel s pripravljenim govorom.
In njegov govor je energično zahteval odstranitev spomenikov “srbskih” kraljev. .“Obljubil sem vam, da bom čuval
slovenski jezik, slovenske šege in navade ,nisem vam pa obljubil, da bom čuval spomenike srbskih kraljev...” Od tu naprej je pa že malo popustil: “Najmanj kav morem zahtevati, je to, da spravite spomenike vsaj v kak muzej.”
Dodal jo še: “ Xa Vidov dan se je zgodilo, da sta dve gospodični položili vence pred Aleksandrov spomenik. Obe sem dal takoj izgnati v Srbijo. Tako bo šel v Srbijo vsakdo, ki bi na podoben način kazal, d» su mu ti spomeniki pri srcu. Dan. vam en mesec časa, da spomeniki izginejo.”
l*o tem govoru je mogočni mož odšel.
Mesec julij je minil, spomeniki so pa še vodno stali na svojih mestih. Proti koncu noseča je še enkrat kategorično zahteval, da se spomeniki odstranijo. Mestni svet se še vedno ni vdal, zato je Grazioli odločil:
“Če nočete sami narediti tega, bom storil jaz."
še isti večer sv italijanski vojaki obkolili Zvezdo, kjer je stai spomenik kralja Aleksandra, Postavili so strojnice vse okrog, pripeljali vojaške avtomobile z orodjem in pričeli podirati spomenik. A-es prostor okoli spomenika so poprej ogni
dili z visokimi plankami, da ni mogel nihče videti, kako pada spomenik. Bil je iz brona, delo slovenskega kiparja Doli narja. Aleksandrov kip sam so razbili, podstave pa razstrelili. Z delom so pričeli ponoči, trajalo je pa nekaj dni in ves čas je Ida Zvezda zasl razen« s stroj u it ami.
Kip kralja Petra prod magistratom je bil iz podpeškega marmorja. Toga so razstrelili. Ljudje so se ustavljali tam okoli in pobirali koščke kamna, da si jih hranijo zn spomin. Italijani so pa padli po njih, odvzemali jim kamenčke in jih po vrhu še kaznovali.
Razburjenje ljudstva je bilo tiste dni ogromno. Prišlo bi bilo brez dvoma do velikih izgredov, toda pomisliti je treba, da je v Ljubljani preko 60,000 italijanskih vojakov. Skoraj na vsakega domačin« pride po 011 vojak. Ravno zato jo pa treba dati mostnemu svetu toliko večjo prizna 'njo. Ni klonil, ni se vdal ne grožnjam, 110 sili.
Slovenci v Ljubljani so videli v svojih kraljevih spomenikih simbol svojega ju goslovanskoga prepričanja! Z odporom proti laškim zahtevam so manifestirali zn Jugoslavijo. Uporabili so priliko, ki jim je bila dana, da so Lahom pokazali svo jo zvestobo in ljubezen do Jugoslavije in ujenili predstavnikov. In upora bili so jo izvrstno.