Prometej je poteptal glasbeni razum
Menim, da je kritik »Dela« Pavel Mihelčič 26. junija premilo sodil in obsodil glasbeno kvaliteto opere »Prometej«, ki jo je izvajal ansambel osiješkega gledali-šča. Preblago je dejal, da je Bručijeva muzika »zvočna prevara in razočaranje«, kaj-ti to sploh ni bila muzika, ampak le nametane note in teptanje glasbenega razuma, če lahko to napišem. Bila je to glasba za ljudi, ki so zagle-dali luč sveta brez kakršne-ga koli posluha (še manj) in kijim jeprav vseeno, kajjim mečejo v ušesa. Opazoval sem tudi godbenike med izvajanjem, s kakšno nejevo-ljo in dolgočasjem so buljili v te »nebeške« note. Prepri-čan sem, da so tulili v svoja pihala in strahovito, do na-
glušnosti, tolkli po svojih bobnih in činelah brez pre-daha in izključno po službe-ni dolžnosti. Godalcem, ki niso bili v orkestru, je bilo prihranjeno mnogo grenke-ga. Orkester je namreč štel le okoli 15 pihalcev in tolkal-cev. Kdo le more napisati ta-ko glasbo? Muzika naj gre prav tako k srcu, kot pravi lepi verz v pesmi »Lipa«: »Meni pa je do srca segala globoko!« In kako so reagi-rali poslušalci (k sreči manj kot sto)? Marsikateri jo je popihal sredi izvajanja in prava sreča je bila, da ni imel usmiljenja vredni »Pro-metej« dveh dejanj, sicer bi se še ti maloštevilni razbeža-li na vse strani neba - razen morda častnih izjem.
Ernest Švara