Posamezna številka 10 vinarjev. SlBV. 296. v Ljobijani. f m, 29. oecemPra 1914. Leto xlii. 2-20 29--35-- == Velja po pošti: Za oelo leto napre) . , K za en meseo „ .... za Nemčijo oeloletno za ostalo inozemstvo V Ljubljani na dom: 2a celo leto naprej . . K 24-— sa en meseo „ . . „ 2 — f opravi prejeman meseCno „ 1*70 5 Sobotna izdaja: = ia oelo leto........ V— ■a Nemčijo oeloletno . „ 9-— • oatalo Inozemstvo. „ 12-— luseratl: Enostolpna petitvrsta (72 mm): za enkrat .... po 18 v za dvakrat .... „ 15 „ za trikrat...... 13 „ za večkrat prlmoren popust. Pnrsčna oziaaila. zahvale, osmrtnice Iti: enostolpna petitvrsta no 2 3 vin. - Poslano: -euoztolpna petitvrsta po 40 vin. Izhaja vsak dau, izvzemSi nedelje ln praznike, ob 5. uri pop. Redna lotna priloga Vozni red. Kr Uredništvo ja v Kopitarjevi nllol štev. 6/m. Bokopla! se ne vračajo; nefranklrana pisma ae ne ■sa sprejemajo. - Uredniškega teleiona štev. 74. s P olitičen list za slovenski narod. Upravništvo je v Kopitarjevi nllol št. B. — Račun poštne hranilnice avstrijske at. 24.797, ogrske 28.511, bosn.-hero. št. 7563. — Upravnlškega teleiona št 18& Pastirski lisi avstriiskiii Škotov. Na Božič so izdali avstrijski škofje pastirski list, ki v njem sporočajo, da naj avstrijski narodi po vzgledu svojega cesarja, ki je letos 8. decembra sebe in svojo hišo posvetil Srcu Jezusovemu, tudi posvete v sedanjih grozah in viharjih temu najkrep-kejšemu božjemu braniku. V dobi svetovne vojske, ki poraja gorje, sovraštvo treba se ozirati na božje Srce ljubezni. Angelj smrti, pravijo škofje, spravlja bogato žetev, cvet mož pada pod njegovimi krutimi udarci. Solze vdov in sirot teko in spremljajo jih revščina, sila, bolezen. Tu pa dvigamo svoje poglede na Srce svojega odrešitelja, obloženega s križem in trnjevo krono, Njega, ki ni le gledal v globino trpljenja, ki ga je tudi pretrpel. Vse gorje sveta je povezal in vso njegovo težo položil na oljski gori na svoje božje srce in si jo s trnjevo krono ovil okrog glave in jo nosil kot križ na svojih ramenih ter na tem križu izkrvavel mož bolečin. Da je On edini, ki je bil brez krivde vse to trpljenje nosil pred nami, to nam daje moč in pogum. In če kedaj naše srce od britkosti vstrepeta, ob ljubezni trpečega Srca božjega zopet vsplapola in se pripravi na nove žrtve. Brez besede božje ne moremo živeti, še manj pa brez božjega vzgleda. Lepota in pomen božjega Srca škofje v svojem listu pojasne s priliko o dobrem pastirju, in o izgubljenem sinu, kažejo jo v besedah Gospodovih: »Množice se mi smilijo« in »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas pokrepčam.«. Pri Gospodu združeni se bomo navzeli krščanskega duha skupnosti in krščanske ljubezni. In ako bodo — pravijo škofje — v izvrševanju krščanske ljubezni tekmovali vsi narodi naše obširne domovine. Tedaj so že našli temelj svoje edinosti in moči. Ta posvetitev se izvrši na novega leta dan po vsej Avstriji, kako, o tem podajo škofijski ordinarijati potrebna navodila. Papež sv. Kolegiju. Kakor smo že kratko poročali, je sv. oče 24. t. m. dopoldne sprejel sv. kolegij, ki mu je prišel izrazit božična voščila. Navzočih jc bilo 23 kardinalov in škofov ter cela vrsta prelatov in dostojanstvenikov papeškega dvora. • V imenu kardinala Serafina Vanutelli, ki LI STEK, Zanimivo pismo slovenskega vojaka. Dragi prijatelj! Danes malo počivamo, baje tri dni od marša, ki je trajal od 2. novembra. Izmučeni smo, vendar še dobre volje in dokaj zdravi. Vreme je neugodno, sicer južno, kar jc ravno slabo, vsled tega sneg in dež. Pota po Ogrskem so bila še nekam ccsti podobna, ampak tu v Galiciji so taka, da zaslužijo pač vse prej, samo imena ne, ki ga nosijo. List se je obrnil na naše dobro, da podimo sovražnika neprestano. V šestih dneh smo ga vrgli čez Karpate daleč v osrčje Galicije, dasiravno jc že ropal po Ogrskem. Vasi in trgi, ležeči v Karpatih, so popolnoma požgani in raz-streljeni. Ljudstvo se iz svojih skrivališč sedaj vrača clomov, a vasi ni več. Vse je popolnoma razdejano do tal. Obupni jok žena in otrok si lahko predstavljaš. Po cestah stoje bosonogi, proseč vojake za košček kruha. Če ga imamo, ga damo, ker smo itak vajeni stradanja. Najbolj nas muči žeja. Vode nc smemo piti, ker leži po potokih vse polno nepokopanih mrtvecev in konj. Celo ozemlje ti nudi grozno sliko, katere ! moTi opisati. Vtis, ki ga dobimo na > m! o zemljo, ki jc zahtevala žc po-• i vi; krvi, ne zabimo nikdar, dasiravno ju srce popolnoma okamenelo in nam radi bolnih oči tega ni mogel storiti, je prečital voščilno adreso kardinal-data-rius Vincenzo Vanutelli. Adresa po-vdarj a papeževa prizadevanja za dosego miru med narodi in izraža prošnjo, naj bi sv. oče kljub temu, da ni mogel doseči božičnega premirja, ne omagal v svojih prizadevanjih za mir. Papež je odgovoril na adreso z daljim nagovorom, v katerem se je zahvalil za voščila in se močno ganjen s proslavljajočimi besedami spominjal svojega velikega predhodnika, papeža Pija X. Nato je izvajal: Med voščili sv. kolegija se sv. očetu nobeno ne zdi bolj primerno za božični praznik in bolj so-glasujoče z željami vseh src, nego ono za mir. Tej želji posveča papež svojo posebno skrb, ganjen zbog mračnih dogodkov, ki žc pet mesecev povzročajo žalost po vsej zemlji. Žalibog je Previdnost hotela, cla njegov pontifikat ne stoji v znamenju veselja. Medtem ko so novega papeža v mnogih krajih dejansko hoteli pozdraviti z veselimi glasovi, je bil v resnici sprejet z orožnim in bojnim hrupom. Od nastopa svojega pontifikata se je sv. oče zavedal svojega visokega mirovnega poslanstva in tako v svojem javnem delovanju kakor tudi v zasebnih krogih ni opustil nobene poti in nobenega poizkusa, da bi dosegel ugoden sprejem svojim mirovnim prizadevanjem. V to svrho se je bavil z mislijo, da bi predlagal premirje za božične praznike, upajoč, da bi se tako vsaj vlil balzam na rane, ki jih povzroča vojna, ako že ni mogoče pregnati črne vojne pošasti. Žalibog ta krščanska papeževa vzpodbuda ni bila venčana z uspehom. Sv. oče pa hoče svoja prizadevanja iz vseh moči nadaljevati, da se pospeši konec vojne in omilijo njene žalostne posledice. Sv. oče je, ne brez nade na dober uspeh, nastopil za izmenjavo vojnih ujetnikov, ki so nesposobni za nadalj-no vojno službo. Dalje je izrekel željo, da duhovniki, ki so zmožni jezika vojnih ujetnikov, le-tem prinašajo tolažbe in se jim ponudijo za posredovalce med njimi in njihovimi družinami, ki so morda v strahu in skrbeh radi njihove usode. Sv. oče je priporočil duhovnikom in laikom, naj v javnih in zasebnih molitvah prosijo Boga, da reši svet strašne vojne šibe. Nato je sv. je sočutje postalo neka popolnoma tuja stvar. V bojih na Karpatih smo ujeli mnogo tisoč Rusov. Prav posebno srečo pri tem lovu je imel domobranski pešpolk številka 27, ki jih je zajemal kar v stotinah. Pri naskoku na neko goro je ena sama stotnija slovenskih fantov ujela 5 oficirjev, med temi dva štabna in 372 mož. Ruski vojaki se nahajajo v obupnem stanju, dostikrat odrečejo pokorščino ter vržejo puške proč in se udajo. Ravno danes so pripeljali že zopet 683 mož in i oficirje. Ker so silno sestradani, so dobili v našem taboru menažo, ker smo imeli dovolj živine s seboj. Tudi kruha jc dobil vsak ujetnik pol štruce. Na travniku tega mesta se nahaja tudi divizijska poljska pekarna. Oficirje so naši častniki povabili v sobo neke izpraznjene hiše. Med ujetimi oficirji se nahaja tudi poročnik 126. ruskega pešpolka grof Po-tocky. Omenil sem mu, da je to avstrijsko plemstvo, na kar mi je odgovoril smehljaje, da to dobro ve in da je s poljskimi Potockyji celo v sorodu, vendar da je on rojen Rus. Prsi mu krasi visok ruski hrabrostni red. Govori dobro nemški, ostali častniki nemščino za silo lomijo. Dali smo jim, kar smo ravno imeli pri rokah: špeha in kruha, potem črno kavo. Cigarete sem jim podaril jaz, ker mi jih jc ravno soproga, poslala, za kar so me hoteli obdariti z denarjem, kar sem pa seveda odklonil. Kruha nc morejo prehvaliti. Pravijo, da se z ruskim niti ocl daleč ne tla primerjati. Potocky je pravil, da je ruska oče izrazil svojo iskreno željo, da se vojna konča, kakor tudi željo, da bi vladarji in ljudstvo danes zaslišali nebeški glas, ki oznanja nadzemske darove miru. Sv. oče trdno upa, da bo Bog to njegovo željo uslišal in pozivlje vse, ki ga obdajajo, da se pridružijo njegovim molitvam, da se ta želja izpolni. Sv. oče je zaključil svoj nagovor z voščili sv. kolegiju in nato podelil apostolski blagoslov. Poziv Crnovojnlkom. Vsi črnovojniki, ki so bili pri pregledovanju od 16. novembra do 31. decembra 1914 spoznani za orožje sposobni, in sicer letniki 1887, 1888, 1889 in 1890, morajo odriniti v vojaško službo, v kolikor že niso bili pozvani v to službo ali pa če so te službe iz ozirov na javno službo ali korist za določen ali nedoločen čas oproščeni, in se morajo 16. januarja 1915 zglasiti pri v črnovojniških legitimacijskih listih označenem c. in kr. nadomestnem domobranskem nadomestnem okrajnem poveljstvu. Za tiste črnovojnike letnikov 1887, 1888, 1889 in 1890, ki so zaradi bolezni šele za poznejši termin vpoklicani, velja termin, ki je napisan na njihovem črnovoj-niškem legitimacijskem listku, Pri. naknadnem pregledovanju po 16. januarju 1915 za sposobne spoznani črnovojniki omenjenih letnikov morajo 48 ur po pregledovanju odriniti v službo. V interesu vsakega vpoklicanega čr-novojnika je, da vzame seboj par trdnih čevljev {oziroma škornjev ali opank), gor-ko volneno spodnje oblačilo, gorko obleko (volnen telovnik z rokavi, volnen jopič, kožuh, debelo zimsko suknjo itd.), volnene nogavice, čepice proti snegu, zapestnike, gorke rokavice, gorko odejo in nahrbtnik, vsekako pa jedilno orodje in posodo, če ima vse to. V slučaju, da bo ta oprema uporabljiva za vojaško službo, se povrne v denarju, kolikor je vredno. Priporoča se tudi, da vsak vzame seboj jedil za tri dni. Črncvojniški legitimacijski listek opravičuje do proste vožnje po železnici in ga je treba pred nastopom vožnje pokazati pri osebni blagajni. Kdor se ne bo odzval temu pozivu, bo strogo kaznovan po zakonu z dne 28. junija 1890, drž. zak. št. 137, Odlikovanja. Z redom železne krone 2. vrste z vojno dekoracijo je bil odlikovan v priznanje odličnega službovanja pred sovražnikom kot načelnik armadnega generalnega štaba generalni major Adolf pl. Boog, ki ja pred nekaj leti služboval v Ljubljani kot poveljnik 27. pešpolka. — Pri 7. pešpolku so bili odlikovani: Z viteškim križem Fran Josipovega reda na traku vojaškega zaslužnega križa v priznanje hrabrega in požrtvovalnega obnašanja pred sovražnikom: Polkovni zdravnik dr. Edvard Huber in azistentni zdravnik dr. Josip Kermayer, Z vojaškim zaslužnim križcem 3, vrste i vojno dekoracijo: Stotnik Viktor pl. Tinti in pred sovražnikom padli poročnik v r. Rudolf Skerle. Z Najvišjim pohvalnim priznanjem: Nadporočnik Dragotin Singer, poročnik v r. Fran Spiller, nadporočnik provijantni častnik Vencel Barva in azistentni zdravnik v r. Anton Unger. — Pri 27. pešpolku sta dobila vojaški zaslužni križec 3. vrste z vojno dekoracijo: Nadporočnik Pavel Weingruber in pred sovražnikom padli poročnik v r. Herbert Kollsch. Duhovniški zaslužni križec 2. vrste na belordečem traku: Vojaški kurat v r. Anton Almer. Najvišje priznanje: Stotniki Oskar Gobiet, Ivan Moli, Pavel Ep-pich in Albert Gallent, poročnik Otto Um-lauft in poročnika v r. Henrik Hasenrichter in dr. Miroslav Aichner. — Pri 20. polj. lov. bataljonu: Vojaški zaslužni križec 3. vrste z vojno dekoracijo: Stotnik Aleksander vitez pl. Zalawski-Jelita. Najvišje priznanje: Stotniki Artur Persa pl. Lieben-vvald, Miroslav Lorber, Miroslav vit Har-lieb in Rihard Eitner; nadporočnika Josip Spiller in Rudolf Proz, poročnik v r„ Dragotin Križ, Oskar Harllieb, Rudolf vitez pl. Račke, Fran Egger in Drahomir Miiller ter poročnik provijantni častnik Štefan Ma-ries. — Pri 79. pešpolku je med drugimi dobil vojaški zaslužni križec 3. vrste z vojno dekoracijo: Stotnik Edvard Biber (Ljubljančan), ki je bil težko ranjen in v bolnišnici poročen. Enako odlikovan je bil tudi Pavel Glančnik 12. ulanskega polka. Najvišje priznanje sta si priborila; Stotnik Ferdo Molcher 95. pp., ki je pred nekaj leti služboval tudi pri 17. pp., in pa poročnik provijantni častnik Avguštin Ferjančič 3, gorsk. top. polka, — Pri 7. pešpolku sta bila odlikovana z zlato svetinjo za hrabrost: Narednik Fran Močnik in četovodja Dragotin Zellot; s srebrno svetinjo za hrab- armada popolnoma izmučena, za nadaljni boj skoro nesposobna. Aktivnih častnikov nimajo več, so ali padli ali so ranjeni. Poveljstvo vodijo rezervni častniki, ki pa nimajo na moštvo nika-kega vpliva in so navezani zgolj na podčastnike. Na vprašanje, zakaj da so se uclali, je odgovoril kratko: Vsled lakote. Moštvo je kratkomalo zagnalo orožje proč. Razmeroma silna mala četa avstrijskih alpincev nas je od strani zagrabila in po drugem strelu smo dvignili tudi oficirji roke, ker moštvo razen enega podčastnika ni hotelo streljati. Ta podčastnik se tudi ni hotel udati, ampak se jc sam usmrtil. Taki Rusi so silno redki. Grof IJotocky nam je pripovedoval, da so bili šest dni brez vsake hrane. Telefonirali so neprestano nazaj, naj jim pošljejo hrane, a niti odgovora niso dobili. Poslal je nato jezdece nazaj do provijantne kolone, a tudi ti se niso več vrnili. Nerazumljiva jim je tudi vztrajnost naših vojakov. Pravil je: »Dva dni smo skoraj neprestano tekli, toda kakor hitro smo pričeli kopati jarke za skrivališča, že so se pokazale rudeče hlače (menil je naše konjeništvo) in takoj na to pehota.« Tudi korajže avstrijskih vojakov nc morejo prehvaliti; pravijo jim mesarji. Ruski vojaki da potrpežljivosti ne poznajo. O našem naskoku jc pravil: V napol razvitem boju že čujemo divji vrišč, in takoj nato sledi bajonetni naskok, katerega se ruski vojak tako boji, da se raje uda kot bi boj na nož sprejel. Menili smo ge potom bolj privatne stvari, dokler ni došlo povelje na odhod. Poslovili smb se prav prijateljsko. Od prostora, kjer so bili ujeti, korakajo že dva dni, a imajo še skoraj dva marša, da dospo do železniške postaje, kjer bodo uvagonirani. Med ujetniki se nahajajo vse vrste i-uske armade. Nekateri so stari komaj 18 let, vsaj izgledajo tako otročje, mnogo mož pa je mecl njimi, pri katerih se močno kažejo osiveli lasje. Danes sem srečal Slamnjaka, šo< fer.ja deželnega odbora. Vozi z dr. Pega novim avtomobilom kornega. poveljnika Colerusa. Ravno tu v mestu se mu je pokvaril avto. Zlomil je vozni kordon. Voz je za del j časa neraben, dokler ne dobi temeljite poprave. Tudi Cundra. gostilničarja z .Težice (Ruski car), sem videl. Vozi komis pri pokanji. Korel Govekar je pri trenu. Popoldne imamo pokop. V strelskih jarkih leži namreč še mnogo nepokopanih naših kot ruskih vojakov. Hrane imamo zadnji čas še nekam dovolj, h obleko smo zadostno preskrbljeni. Dobre roke naših žena in deklet so nam napletle toliko perila, da ima. vsak vojak volnen sviter, snežno čepico, doko-lenice, rokavice, zapestnike in dva do tri pare gorkili nogavic. Vrhu tega smo dobili vsak mož šc eno odejo in kožuh iz ovčje kože v obliki naših veslij. Teh srno bili sicer zelo veseli, ampak seda j ! ie veselje do kožuhov nekoliko ohla-j (lilo, ker se jc v njih zarecle rade uši. Želim vsem Slovencem srečno novo , leto 1915! Dal Bog, da bi bilo boljše &otj i ie 18141 » rost 1. vrste pa: poročnik v r, Miroslav Haller, kadet v r., Oskar Posch, narednika Hilarij Magdy, Fran Maier, četovodji Miroslav Ferfernig, Alojzij Groier, Emerik Krister, Fran Ortner, Josip Schmid, Fran Bayer, desetnik Vincencij Pečnik, poddesetnik Ivan Edcr, pcšca Ivan Ebner in Viktor Udinnig in enoletni prostovoljec poddesetnik dr. Herman Kanz. — Pri 17. pešpolku so dobili srebrno svetinjo za hrabrost 1. vrste: Kadet v r. Lad. Fedinecs, štabni narednik Ferdo Butkovič, narednika Alojzij Jontež in Andrej Knander, četovodji'Valentin Rozman, Fran Stare, desetniki Pavel Birtič, Ivan Jernejčič, Alojzij Kuntarič, poddesetnik Ignacij Laurich, pešci Josip Birtič, D. Klarič in Fran Vouk. — Pri 27. pešpolku: Praporščak v r., Ot-mar Viditz, narednik Miroslav Seebacher, četovodja Josip Reisner in desetnik Fric Gauster. — Pri 97. pešpolku je bil odlikovan s srebrno svetinjo 1. vrste štabni narednik Sausek. — Pri 9. polj. lov. bat. pa Andrej Gsin z zlato kolajno za hrabrost. — Pri 20. polj. lov. bat.: Podlovci Fran Mit-termiiller, Rudolf Nussbaumer in Fran Trojer, vodje patrulje: Emil Doštal, Alojzij Mašil in Fran Strmšek. — Pri 7. polj. top. polku: Četovodja Matija Malešič. — Pri 8, polj. top. polku: Ognjičar Drag. Stelzl, četovodji Josip Habenbacher, Leopold Vončina, desetnika Ivan Sagdi in Fran Trechy. — Pri 3. tež. havb. diviziji: Kadet V r. Ferdo Probst. — Srebrno svetinjo za hrabrost 2. vrste so dobili pri 7. pešpolku: Praporščak v r. Božidar Blumauer, kadet v r. Leopold Germann, narednik Lavrencij Roscher, računska narednika 1. v. Miroslav Kliemstein in Anton Lippoth, četovodja Josip Kochl, desetnika Rajmund Fi-lafer in Ivan Untenveger, poddesetniki Luka Kotnik, Matija Nagelschmied, Peter Polesnik, Kristjan Seebacher, Miha Ziesa-cher, Josip Assbacher, Aleksander Mar-kič, pešci Jaroslav Udlinek, Miha Dre-scher, Jakob Hafner. Jožef Konigsberger, Josip Sablatnik, Anton Schuschu, Josip Wegscheider, Josip Zemroser, Emilijan Kraschl, Filip Duller, Nikolaj Matejčič, trobač Josip Pondorfer in sanitetni vojak Josip Schaffmann. — Pri 17. pešpolku: Štabni narednik Fran Klinar, četovodje Ivan Ambrožič, Fran Bogulin, Matija Ho-mar, Ludovik Jernejčič, Fran Ježe, Josip Justin, Anton Matičič, Martin Pitzel, Fran Podberšek, Josip Spreitzer, Fran Urbanč, Stanko Verhovec, Matija Štefe, Josip Wa-tovec, puškar 1. vrste Engelbert Furlan, enoletni prostovoljec med. desetnik Leo-nard Olscher, desetniki Josip Jurkovič, Ignacij Lončina, Martin Tome, poddesetnika Anton Batnik, Dionizij Podlesnik, pešci Miha Benedičič, Jakob Biščanič, Pavel Jesik, Alojzij Laznik, Marko Pezdirc, Anton Sajne, Fran Spelič, Štefan Uršič, Ivan Žičkar, pomožni puškar Fran Lesko-▼ec, čast. slugi Fran Nartnik in Albert Gogala. — Pri 27. pešpolku: Narednika Fran Lutz in Ivan Kollmann, četovodje Emerik Mačik, Josef Posch, Ivan Roth, [van Wilfinger, Osvald Pečnik, Josip Handler, desetniki Avgust Haas, Josip Karner, Vilok Stegmtiller, Anton Schwarz, poddesetnika Pfingstner Josip, Štefan Winter, Franc Schittler, pešca Ivan Jan-tseher in Erhard Krautwastl. — Pri 97. pešpolku: Enoletni prostovoljec pešec Adalbert Hribarnik. — Pri 20. polj. lov. bataljonu: Poročnik v r. Walter Khautz von Eulenthal, kadeta v r. Franc Deutsch in Matija Hodan, štabni narednik Anton Malmert, četovodje Fran Eibl, Ivan Kot-schek, Leopold Lippert, Fran Ogris, pod-lovca Albin Kaiser, Rudolf Slatinek, lovci Jakob Cestar, Fran Dolinšek, Ivan Kuko-vič, Alojzij Molik in Ivan Retužnik. — Pri 8. polj. top. polku: Ognjičer Fran Muro-vec, četovodje Fran Brenetich, Dragotin Haring, Avguštin Laibacher, Josip Lozai, poddesetnika Anton Jamnik, Wenzel Lehner, prvi mojstri Alojzij Dasch, Herman Gobernig, Dragotin Verbič, Ivan Vrabec. — Pri 3. polj, havb. polku: Desetnik Aleks. Pieref, 1. mojstra Ivan Bernhard, Dragotin Prettenhofer in topničar Fran Steinacher. ----------•--- Barake pri Chocnu. »Chocen! Chocen!« vzklika sprevodnik begaje ob vlaku. Ta vzklik mi je prinesel tolažilo — prišel sem namreč do cilja po dolgi in utrudljivi poti. Izstopil sem hitro z vlaka in pogledal na uro, ki je kazala ravno štiri zjutraj. Za sedaj sem moral še resignirati na prijetnost, da vidim poljsko mesto na Češkem: šel sem na kratek odpočitek. Toda že okrog osme ure zjutraj sem hitel po ulicah češkega mesta Chocna in v poteku ne cele četrt ure sem sc približal drugemu, toda že poljskemu baračnemu mestu Chocnu. Od daleč je videti visoke lesene stavbe, označene s številkami, nekoliko metrov druga od druge. Teh stavb je 37 in vsaka izmed njih more dali 330 osebam stanovanje. Vstopil sem v stavbo z veliko številko 3. Hodnik po-dolgem in počez deli stavbo na štiri dele, vsak izmed teh delov ima zopet nekoliko stanovališč, ki jih na treh straneh preseljujejo deske, četrto stran pa tvori zave-čeno platneno posteljno zagrinjalo. — V vsakem takem stanovališču, umerjenem po moški velikosti, leže na zemlji seneniki ' (štrozaki) na steni visi par piskerčkov ali stare obleke — to je vse. Tako izgleda bivališče ene družine, ki sestaja pogbslo iz nekoliko oseb z otroki. Kako pa je z zrakom, svetlobo in gorkoto, temi tremi faktorji, v življenju človeka neobhodno potrebnimi? Kar se zraka tiče, je naravno, cla je tu zatohlo, smrdeče, svetloba in gor-kota pa sta jako neenakomerno razdeljena med posamezne predelke. Tisti, ki stanujejo v predelkih na vnanji strani, ako od-grnejo zagrinjalo, imajo svetlobo, zato pa gorkote nimajo. Tisti pa, ki stanujejo v predelkih na notranji strani, imajo že kolikor toliko gorkote, ki jo dajeta dve veliki peči, stoječi sredi stavbe. Na svetlobo pa morajo ti resignirati. S srednjega hodnika vodijo lesene stopnjice v podstrešje, znatno nižje od pritličja. Tu je zrak še bolj zatohel in svetlobe je še manj. Jok bolnih otrok, igranje fantičkov na orgelce, prepir nekoliko žensk za mesto, kje naj ta in ta obeša oprane otroške plenice, glasni in surovi ukazi glavarja barake napolnjujejo zanimivi dom s takim hruščem in nemirom, da človek gleda kar najhitreje zapustiti to bridko mesto klatenja se po svetu in ljudske bede. — Odhajaje odtod sem srečal na sredi hodnika starega resnega kmeta, v letni obleki, s klobukom na čelo potisnjenim in sem ga nagovoril: »Kako se vam godi?« Postal je, pogledal name nezaupno, solze so se mu izvile iz oči, mahnil je z roko in se oddaljil, ne da bi kaj odgovoril. Ker sem dobil tak nauk, nisem smel druge vpraševati po tem. kako sc jim godi. Ko sem šel vm, sem zagledal nekoliko metrov od barake novo, visoko stavbo: leseno cerkev. Cerkev je že pod streho, toda dokončana še ni. Ko bo dokončana, bo moglo iti vanjo skoro 2000 ljudi. Tesno ob cerkvi se vleče dolga pritlična »upravna« stavba, sredi nje je nad vrati napis »zdravnikova pisarna«. Zdravnik teh barak je dr. Ustr-zycki iz Podkamienia. Kakšno kolosalno delo je v zdravnikovi pisarni in obenem kakšno je zdravstveno stanje med prebivalci barak, naj svedočijo naslednje številke. V teku šestih tednov ordiniranja je ta edini človek cepil proti kozam 1492 oseb, zdravniške obiske je imel v 1616 slučajih, pogosto jako resnih. Ravno pred menoj je odšla iz zdravnikove pisarne 80 letna starka, ki je bila še pred dvema mesecema na bojnem ozemlju, kjer jo je krogla v roko ranila. Iz otekle, čisto izpre-menjene roke ji je zdravnik šele po dveh mesecih vzel kroglo. K tem malo številkam je treba pridati še to, da ni bolnice in kakorkolih zdravniških aparatov. Samo nalezljivi slučaji se odpošiljajo v mestno bolnico v Chocen. Ni čudno, da pri takih zdravstvenih razmerah vlada znatna umrljivost med prebivalstvom barak, V teku ne celega meseca je bilo nad 50 pogrebov. Neki duhovnik takole opisuje pogrebe poljskih otrok v Chocnu: »Imeti je treba močne živce in nekoliko okameneti, da bi to gledal. Predstavite si takšen prizor: V mrtvašnici leži na mizah pet rakvic, v njih otroška trupla, vmes dva bratca, Kopica ljudi iz naselbine in od plakanja opotekajoče se matere. Duhovnik je pokropil, polagajo jih na ena nosila, drugega poleg drugega. Na pokopališču je ena velika, ravno-strana jama — gomila poljskih otrok. Spuščajo rakvice in jih vlagajo drugo zraven druge, ihtenje mater narašča; resnična pre-tresujoča slika.« Šolo in čitalnico slavnostno otvorijo po Novem letu. Za šolo je pripravljenih 13 učiteljskih sil. Skupno stanuje zdaj tu 5000 ljudi, novi transporti prihajajo vedno in vedno. Vsega skupaj bi moglo imeti 22.000 ljudi stanovanje v teh barakah. Prehajam do najvažnejšega vprašanja: Kdo je kriv take bede v barakah? Barake je zgradila vlada s stroški pol milijona kron. Ko bo vse dogotovljeno, se stroški skoro podvoje. Vlada kaže mnogo naklonjenosti in skrbi za kolikor mogoče ugodno stanovanje teh nesrečnih izseljencev, vladi se torej ne sme mnogo očitati. Usoden je bil edino ta zamislek, graditi barake in na-stanjati v njih ljudi iz Galicije, sam. Nekateri poslanci so tudi poslali vladi memorandum, naj bi v teh barakah namestila vojne ujetnike. Zdi se, da je zdaj že prepozno. Državna oblast in akcija dobrodelnih društev sta dolžni delati tudi na to, da bi število stanovalcev v posameznih barakah bilo po možnosti zreducirano vsaj na polovico in da bi bili odstranjeni zo-perni nedostatki in neprimernost barač-nega sistema, da se na ta način obvaruje ljudstvo pred fizičnimi ln moralnimi škodami, ki so končna posledica skupnega življenja v barakah. Kazimierz Lagosz. Noč med volkovi. Strašen prizor z bojišča v Rusiji opisuje pismo nekega ruskega častnika, katero priobčujejo angleški listi po nekem listu v Rigi. Ko sem sc prebudil, se je pričelo mra-čiti — pripoveduje častnik. Nisem občutil lakote, čeprav sem tamkaj ležal od ranega jutra, pač pa me je mučila strašna žeja. Spominjal sem se vsake poedinosti boja do trenutka, ko me je podrl kos granate, ki je čisto blizu mene eksplodirala. V naskoku smo preleteli široko ravnino, Okoli sebe sem slišal vzdihovanje umirajočih ljudi in sem gledal, kako padajo vojaki v sovražnem ognju, Spominjal sem se, kako sem tudi jaz letel naprej. Kaj se je pozneje zgodilo, ne vem nič več. A ko sem se prebudil, sem ležal samo še jaz živ na zapuščenem polju, pokritem z mrliči. Bil sem ranjen, to sem opazil, ali rana ni bila težka, kakor se je pozneje pokazalo. Oprl sem se na neranjeno roko in pogledal po krvavem bojišču in na mračno nebo, fla katerem je žarela večerna zarja. Strašno čustvo mi je napolnilo dušo, kakor da so me pozabili ali kakor da so me hot6 pustili tukaj samega. Sedaj me je sram, ker sem obupoval. Pomislil sem, da ne bom videl nič več svojih milih in dragih, nikoli domače hiše, niti najbližjih prijateljev. Opirajoč se na desno roko, sem se čezdalje bolj vzdigoval, dokler se nisem vsedel. Kljub velikim bolečinam v rami in veliki izgubi krvi sem stopil na noge in se opirajoč na sabljo pomikal naprej ter opotekal, kakor da sem pijan. Skušal sem se približati gostemu grmovju, v katerem so se skrivale naše čete pred napadom. Končno pridem do prvega grmovja, ali naenkrat obstanem. Iz velike daljave — vsaj tako se mi je zdelo — jc prihajalo tuljenje volka. Odmevalo je silno melanholično in grozno v tihi zimski noči. Drugi volk se je odzval v prav tako zategnjenem glasu, pa že precej bližje. Naenkrat pa zaslišim tuljenje povsodi okoli sebe, brez prenehanja, čezdalje glasnejše in glasnejše in vsak trenutek groznejše. Dober lovec sem in sem na lovu pobil že mnogo volkov, ali to, kar sCm to noč slišal, ne bom pozabil do groba. To rezko zavijanje, ki me je obdajalo kakor veriga, se je približevalo čezdalje bolj proti kraju, kjer sem stal. Komaj sem dihal, ko sem poslušal ta peklenski koncert. Jasno sem spoznal, da se ne bom mogel na noben način rešiti, ako me volkovi najdejo. Naenkrat stečem — kako sem mogel to storiti, še danes ne vem — proti večjemu grmu na robu gozda in se vležem na trebuh pod njega. Imel sem nabasan samokres in sabljo. A volkovi so se čezdalje bolj bližali. Prišli so že na rob gozda. V temi sem razločil njihove strašne sence med drevjem. Od raznih strani so prihajali iz gozda, se zbirali v veliko črno trumo in nekaj časa tako stali. Takrat zatuli drug volk iz velike daljave. Z bojišča so se mu odzivali drugi in ta truma se je pričela pomikati naprej čisto ob mojem grmu. O vsakem sem mislil, da mi bo skočil na vrat. Ali nobeden se ni brigal zame. Mirno so letfele neštete zveri proti bojišču, kjer so ležali mrliči. Drugi dan, čim je solnce posijalo, so me vzdignili nezavestnega, Našla me je neka kozaška patrulja. Od »mrtvih" vstajalo. Iz ruskega ujetništva se je oglasil Luka Čebašek, doma iz ljubljanske okolice. Mati in bratje Valentin, France in Ivan so bili dolgo časa v silnih skrbeh, ker ni bilo od Luka nobenega glasu. A ko so izvedeli nekega dne, da se Luka Čebašek nahaja v seznamu padlih, je zavladala tiha žalost pri Čebaškovih. Bratje so bili vsi potrti, mati je pa v molitvi iskala utehe in je pretakala solze, češ, da ne bo nikdar vedela za Lukov grob. Pri večerni molitvi so se spominjali njegove duše. Ali kakor v tolikih slučajih, so tudi pri Čebaškovih prezgodaj molili za dušo rajnega, zakaj Lukovo pismo iz mesta Orenburga, ki leži v podnožju Urala na meji evropske Rusije, jih je prepričalo, da Luka še živi, dasi je bil uradno proglašen za mrtvega. Ko so domači prejeli od Luka nad vse jim drago pismo, so bili popolnoma potolaženi in veseli, da nikdar tega, in to po vsej pravici, ker jim je Luka tako nepričakovano od mrtvih vstal. Mati mu je pisala: »,. .hvala Bogu, da si še pri življenju. Le pogum, Luka, po nevihti bo zopet solnce sijalo!« Frančiška Pintar, trgovčeva žena iz Šiške, je jako žalovala za svojim možem Janko Pintarjem, Odšel je bil na južno bojišče, in kakor bi kamen v vodo vrgel, nobenega glasu ni bilo od njega. Vsa trgovska opravila so padla nji na rame, tako da je v svoji žalosti skoraj klonila pod njih težo. Ali moževo pismo, katero ji je pisal iz Skoplja, da je še med živimi, je pregnalo ženi vso žalost iz srca in ji ga napolnilo z veseljem in radostjo. Zdaj je vsa prerojena in z »novimi močmi bo vodila moževe posle, dokler se ji ne vrne v njeno naročje in v krog svojih ljubljenih otročičkov«. Tako veselega svetega večera še ni praznovala posestnikova žena Marija Žu-pec iz Iške vasi kakor letošnje leto. Njen mož Anton Župec je moral tudi kakor sto in sto drugih slovenskih mož in fantov na bojišče za dom in cesarja. Težko je bilo slovo od žene, pretresljivo od otrok. Ali mož in oče je v božjo voljo vdan zapustil svojce in odšel z risanico v bojni šum in hrum, »ker je tako velel domovine ukaz«. In kar je odšel mož z doma, ni bilo nobenega glasu in poročila od njega. Žena, vsa v skrbeh, je ppprasevala po ljubljanskih vojaških bolnicah po svojem možu. Vsak ranjenec pa, ki ga je vprašala po možu, je \ ijeno veliko žalost le to povedal, da je Anton Župec — padel. Vsa žalostna se je žena vrnila domov in si potoma solze iz oči otirala. Žalostni in kakor večnost dolgi so se ji zdeli vsi dnevi do 24. decembra. Rečenega dne pa je prejela z nepopisnim veseljem in radostjo pismo od svojega moža, ki ji piše, da je živ, in sicer v Novem Nikolajevsku v Sibiriji. Samo besedica »živ« je že tako lepa, tako vesela, da ženino srce ne pozna zdaj večje sreče. »Danes ta dan se je Jezušček rodil, ti si mi pa od »mrtvih« vstal. Vesela sem jaz, veseli so otroci, vesela je vsa vas, da si še živ, Vsa hvala Bogu in Materi božji, ki sta uslišala mojo molitev, da bi se nam vrnil živ in zdrav iz vojske.« Iz ruskega ujetništva se je oglasil posestnikov sin France Petrovčič iz Vrzden-ča pri Horjulju. Njegovi starši niso prejeli o njem nobenega sporočila, odkar je odšel v vojsko. Splošno se je sodilo, da je že mrtev, ker je njegov bratranec pripovedoval, da ga je videl, ko je od krogle zadet padel, ko so se naši umikali ruski premoči. Oče, ves žalosten in potrt, je že skoro ob-upaval nad usodo svojega Franceta, kar dobi pred par dnevi od njega iz Rostowa( ruskega mesta ob reki Doni, naslednje pismo: Predragi starši! Moram Vam pisati par vrstic, da boste vsaj vedeli, kje da sem. Bil sem ranjen v nogo, potem so me pa dobili Rusi. Zdaj sem že pet tednov v vojaški bolnišnici v mestu Rostow v Rusiji in imam že skoro popolnoma zdravo nogo. Sile mi tukaj ni, le silno dolgčas je; kako bo pa zanaprej, ko grem iz bolnišnice, pa ne vem. Pisal sem Vam že eno pismo, a dvomim, če ste ga dobili, zato pišem zopet. Ko se vojska konča, se zopet vidimo. Najlepše Vas pozdravljam vse domače. Na svidenje! Vaš Franc Petrovčič. — Pismo nosi datum 16, oktobra, potrebovalo je nad dva meseca, da je prišlo na določeno mesto. Novice iz Mirna pri GoricL Naša »Čevljarska zadruga« ima 06 vojne uprave velika naročila vojaških čevljev; pri tem delu je zaposlenih nad 250 delavcev in delavk iz Mirna, Rupe, Peči, iz Bilj, Vrtojbe, Štandreža, Sovodenj, iz Vrha, — da celo čevljarji od sv. Lucije so pri nas. Za našo občino in okolico je zadruga velika dobrota. V Društvenem Domu je sicer prenehalo društveno, — a nadaljuje se čevljarsko življenje, na odru sa * vrše čevljarske predstave, a mesto hulis 1 vidiš cele stene vsakovrstnih čevljev za ' vojake. V čevljarski zadrugi ne delajo samo čevljarji, ampak tudi strojarji, kam-narji, biljenski blatarji, »malavarji«, — a vsi so se privadili čevljarskemu delu. V vojaško skladišče je oddala zadruga že nad 30 tisoč parov raznovrstnih vojaških čevljev, — a ima še vedno naročila; tudi za črnovojnike se je oddalo veliko število čevljev. Na Kranjskem in Štajerskem ima Čevljarska zadruga veliko odjemalcev, ki pa morajo sedaj malo potrpeti z nami radi vojaških naročil. Zadruga, katero je ustanovil preč. g, Ivan Roječ, župnik v Mirnu, novoimenovani dekan v Tolminu, je največja zadruga te stroke v celi monarhiji. Čevljarska zadruga nam spričuje, da je zadružništvo v veliko korist ljudstva« ako ima spretno vodstvo, pogoje obstanka in požrtvovalne osebe. Vojnega posojila je podpisala Čevljarska zadruga 5000 K, a pomožna blagajna delavskega društva 1000 K. Splošno smo podpisali v Mirnu nad 13.000 K. Marijina družba je praznovala dne 8. t. m. svoj glavni praznik; ob tej priliki se je blagoslovila društvena zastava, lepo, krasno umetniško delo, katero so izdelale čč. sestre mariborske za 600 K. Na novo je bilo sprejetih 30 deklet, — tako da šteje Mar. družba nad 80 deklet. Čč. gg. misijonarji na Gradu pridno misijonarijo po naši nadškofiji in na Beneškem, Bog nam daj kmalu mirne čase, da bi sv. misijoni zopet začeli ter obrodili povsod veliko duhovnega življenja! Kol le sedanjo vojsko povzročilo. Berolin, 28. decembra. (Kor. urad.) Na nekem shodu v Bristolu 12. t. m. jo izvajal Balfour, da so povzročili vojsko globoki razlogi. Anglija je bila po pogodbenih obvezah in po narodni časti dolžna, da podpira Belgijo, ker se je kršila njena nevtralnost, a belgijska in srbska tragedija tvori le epizodo v večjih zločinih proti civilizaciji (misli se na napredek Nemčije). Nemčija je hlepela po gospodarstvu nad vsem civiliziranim svetom. »Norddeutsche Allge-meine Zeitung« pristavlja, da je torej pravi vzrok nemško-angleške vojske napredek Nemčije od leta 1870. Tudi Balfourjev naslednik, sedanji voditelj unionistov, Bonav Law, je v nekem pismu 2. avgusta ministrskemu predsedniku Ascniithu odkrito priznal, da nc utemeljuje obramba belgijske novtral noati angleških koristi v vojslti. 296. štev. Vojska z Rasi. V zahodni Galiciji je prodrlo naše desno krilo do Liska. Rusom se je pa posrečilo, da so zopet osvojili kotlino pri Krosnu in Jaslu. Lisko je od Przemysla oddaljeno le 40 do 50 kilometrov. Prej smo se vojskovali v smeri od zahoda proti vzhodu, zdaj se vojskujemo tudi v smeri od juga proti severu: oklepamo rusko črto in se od juga približujemo ozemlju in opi-rališču trdnjave Przemysl, S splošnega bojnega položaja se sklepa: Rusi, kakor se zdi, poizkušajo z vsemi razpoložljivimi silami v zahodni Galiciji, da se izkopljejo iz strategično neugodnega položaja. Če bi se namreč nam tu posrečilo, da bi porazili Ruse, bi se morali umikati le v smeri, kjer se združita Visla in San. Stisnjeni bi bili med obe reki, Przemysl bi bil oproščen in posadka prosta. To Rusi tudi gotovo vedo in hočejo za vsako ceno preprečiti. Ranljiva je pa ruska mejna črta še na neki drugi točki: med Tamaszowom in Kielci, ki naravnost vabi, da se prodre. Če le eden obeh navedenih slučajev za nas ugodno izpade, moremo šele govoriti o popolnem uspehu novih operacij in moremo zaupljivo pričakovati bodočih dogodkov. Zdi se, da ruski vrhovni poveljnik Nikolaj na bojišču sedaj vporablja isto taktiko kakor Hindenburg in Hotzendorf. Hindenburg je z navalom na Poljsko hotel prisiliti Ruse, da se umaknejo iz Galicije, ruski Nikolaj pa hoče s svojo protiofenzivo v Galiciji prisiliti Hindenburga, da se umakne iz Poljske. Nikolaj v tem slučaju računa na svojo številno premoč in skuša ne glede na žrtve paralelizirati nemške uspehe na Poljskem. »Golos Moskwy« opozarja na trdovratno odporno silo Przemysla. Piše, da se je moč in duh posadke podcenjeval, NEMCI NADALJUJEJO Z NAPADI NA RUSE. Berolin, 28, decembra. Veliki glavni Stan poroča: Na vzhodnem Pruskem in severno od Visle ni nič novega. Na levem bregu Visle se naši napadi kljub zelo neugodnemu vremenu razvijajo dalje. Najvišje armadno vodstvo. NAŠE ČETE SE IZOGNILE RUSKEMU NAPADU SEVERNO OD DUKLE. — MED BIALO IN DUNAJCEM SO BILI SILNI RUSKI NAPADI ODBITI. Dunaj, 28. decembra. Uradno se poroča: Severno od prelaza Dukle so se izognile naše čete ruskemu napadu v postojanke blizu karpatskega grebena. •Med Bialo in Dunajcem severno od Zakliczyna so bili jako silni sovražnikovi napadi odbiti. Sicer se na severovzhodnem bojišču na naši sronti ni zgodilo nič pomembnega, Namestnik načelnika generalnega štaba: pl. Hofer, fml. RUSKO URADNO POROČILO. Frankobrod, 28. decembra. »Frankfurter Zeitung« poroča iz Peterburga: Ruski generalni štab je izdal 25. decembra ob 6. uri zvečer naslednje poročilo o bitki na Poljskem: Izpremem-' be ni nobene. Na naši fronti na levem bregu Visle in v Galiciji so Nemci v noči 24. t. m. in ves naslednji dan posebno pri Sochaczewu in Bolimowu napadali. Vsi ti napadi so bili s težkimi sovražnikovimi izgubami odbiti. Boji na levem bregu Pilice se nadaljujejo. BOJI V KARPATIH. Budimpešta, 28. decembra. V Karpatih, kjer je naša ofenziva v zadnjih desetih dneh dosegla znamenite uspehe, se nadaljuje naš napad. Iz stolice Ung smo popolnoma potisnili Ruse. V stolici Bereg se ruske čete tako na črti Aklos—Vezerszal-las, kakor na črti Volocz umikajo, Ruse, ki so v dolini Marmaros, naše čete silovito napadajo. Boji pri čkormezft in pri Lozan-I szki niso več tako siloviti. Ker je izgubil tu sovražnik zelo veliko mrtvih in ranjencev, danes ni pričel nobenega boja in je za svojimi utrjenimi postojankami zopet uredil svoje čete, Rusov ujamejo vsak dan Več. ! TRIDNEVNA BITKA ZA USZOK. Budimpešta, 28. decembra. Na dru-fii božični praznik so naše čete po tridnevni bitki vrgle Ruse iz komitata . Ung in Bereg in zopet osvojile prelaz I Uszok. Železnica clo Uszoka je zopet I Popravljena in do Zsontosa izročena i prometu tudi za civilno prebivalstvo. Boji v severnem delu komitata so K trajali tri dni. Rusi so imeli štiri peš-1 Polke in štiri baterije. Ruse so naši priti čeli pritiskati nazaj v sredo, ko so z E bajonetnimi naparJi zavzeli kraja Ma- I lomzet in Ha1arhegy. Bežeči Rusi so so lj zopet zbrali pod Uszokom. V petek sc II je (u pričel srdit lSurni boj. V soboto I Ponoči ni bilo nobenega Rusa več v Karpatih. Prelaz Uszok so zasedle naše čete. Rusi so imeli velikanske izgube na mrtvih in ranjenih, še večje pa .ujetnikih in vojnem materialu, ODLOČNO POSTOPANJE VELIKEGA KNEZA NIKOLAJA Z NESPOSOBNIMI GENERALI. Rim, 28. decembra. Vojni dopisnik lista »Stampa« pripoveduje, kako postopa veliki knez Nikolaj Nikolajevič z varšavskim poveljnikom. Po svojem dohodu je veliki knez takoj pozval k raportu poveljstvo in vpil: »Kaj pa počnete pravzaprav bojazljivci! Mi ne prepustimo Varšave, četudi bi se vsi morali pustiti poklati.« Pri teh besedah je veliki knez divje tolkel z bičem po mizi. Nato je stopil pred generala Plehwe, sina znanega ruskega ministra, ga zagrabil za ovratnik, stresel in vpil: »Zakaj niste takoj izvršili mojih povelj? Kje ste bili?« General je cinično odgovoril: »Visokost, bil sem v kopališču.« »Kanalja!« je vpil veliki knez, dal genralu zaušnico in — mu pustil poveljstvo. (!) BOMBE V SOHAČEVU. Berlin, 29. decembra. V Sohačev je pet nemških letalcev vrglo 40 bomb. Žrtev je veliko. NEMŠKI AVIATIKI STRELJAJO NA VARŠAVO IN IVANGOROD. Londonski »News« poroča iz Varšave, da so se v teku 14 dni pojavili aviatiki osemkrat nad Varšavo in Ivangorodom. Pri bombardiranju dne 9. decembra znaša število žrtev 250 oseb, med katerimi je 120 mrtvih. To je bil največji zračni bom-bardement na Varšavo od prvega nemškega Zeppelina nad Varšavo, PEŠ IZ LVOVA V KRAKOV. Krakov, 28. decembra. »Czas« pri-občuje zanimivo pripovedovanje nekega Lvovčana, ki je peš prišel iz Lvova v Krakov in na potu marsikaj doživel in videl. Mož je 24. novembra ob hudem mrazu odšel iz Lvova, preskrbljen z ruskim potnim listom. Mimo okopov, ki so jih Rusi napravili krog Lvova, je dospel do mesteca Jaworow. V gozdu pred mestecem so močno vidne sledi bojev pri Grodeku. Naslednji kraj, Ja-now, je mnogo trpel v bojih, ki so se tod vršili; skoro vse hiše so zgorele. Polja so preprežena s strelskimi jarki in pokrita z razbitimi vozovi, konjskimi trupli in izstreljenimi patrona-mi. Na trgu v Krakosiecu se vidi grob nekega častnika, velika gomila z lesenim križem. Na nadaljnem potu jc prenočil pri nekem rusinskem duhovniku, ki mu je pripovedoval, da so mu Rusi prav vse oropali. Najsilnejše sledi vojne jc videti ob reki San. Naslednje mestece Radymno je ob večkratnem obstreljevanju močno trpelo. Mesto Ja-roslaw je našel skoro popolnoma prazno; kakih 20 hiš je bilo zgorelo. V Prze-worsku se mu je posrečilo priti na vojaški ruski vlak in se peljati do Lan-cuta. Lancut je le malo poškodovan; grad grofa Romana Potockega je ostal nedotaknjen. 27. novembra je dospel v Rzeszow, ki vsled posredovanja podžupana poslanca Jablonskega ni mnogo trpel zbog plenitve. 29. novembra je dospel na nekem ruskem vojaškem avtomobilu, čegar šoferja je podkupil s 5 rublji, v okolico Tarnowa. Na nadaljnem potu v Brzesko je neprestano slišal gromenje topov in videl sledove Iju-tih bojev. Iz Brzeska je šel v Okocin in odtod v Bochnijo, kjer je ostal do 16. decembra, ko so ga oprostile avstrijske Čete, nakar je dospel v Krakov. Potoval je vsega 23 dni. NAŠI VOJAKI POKOPANI V NEMČIJI. Berolin, 28. decembra. (Kor. urad.) V posebnem oddelku vojaških grobov leta 1914. na garnizijskem pokopališču v Hasenschneide pri Berolinu so pred kratkem pokopali avstro - ogrske vojake, ki so v tukajšnjih bolnišnicah umrli za ranami. Grobove Avstrijcev krase venci z rumeno-črnimi trakovi. Na grobovih ogrskih vojakov je berolinsko ogrsko društvo položilo vence z rdeče-belo-zelenimi trakovi. KALMIKI - KOZAKI. Peterburg, 28. decembra. Veliki knez Nikolaj je brzojavil astrahanskemu guvernerju, da car želi, naj bi bili Kalmiki pri-deljeni h kozaškemu stanu, RUSI NAJAMEJO POSOJILO V LON-DONU. Dunaj, 28. decembra. Trdi se, da namerava Rusija v Londonu najeti posojilo 960 milijonov kron, a angleški bančni konzorcij je stavil zelo težke pogoje: ves vojni material se mora nabaviti v Angliji, obrestovati se mora s 6c/o in se mora posojilo zavarovati; angleški finančniki so voljni, da dovolijo le 480 milijonov. POSNETKI VOJNIH DOGODKOV ZA KINEMATOGRAF. Amsterdam. 29. decembra. Reuter« poroča iz Peterburga: Ruski generalni štab je dovolil francoski tvornici filmov, Pathe freres, da fotografira vojne dogodke za kinematograf, da bodo tako ruska vojna dela p.o. resnici pvekovečcaa. Božična slavnost v nemškem glavnem stana. Kolin, 28. decembra, »Kolnische Ztg.« poroča iz velikega glavnega stana o 25. decembru: Božična slavnost v velikem glavnem stanu je bila tako priprosta in domača, kakor v srce segajoča. Cesar je hotel slavnost praznovati sredi vojakov, ki pripadajo k velikemu glavnemu stanu. Treba je bilo zelo velikega prostora, ker je moralo biti pripravljenih miz z darili za 960 oseb. Prostrana dvorana je bila s smereč-jem okrašena. Vsakdo, od cesarja pa do priprostega domobranca, je imel svoje mesto pri mizah, na katerih so bila drevesca, s svečicami okrašena. Vsak častnik in vsak mož je dobil potico, jabolka, orehe in cesarjevo podobo. Moštvo je razen tega dobilo še tobačnico in cigarete. Ob pročelni strani dvorane je bil postavljen oltar. Pred njim so bile velike jaslice. Na obeh straneh sta stali smrečici. Z božično pesmijo »O du selige, o du frohliche Weihnachts-zeit« se je slavnost pričela. Cesar je navzoče pozdravil z besedami: »Dober večer, tovariši!« Po kratkem duhovnikovem nagovoru so zapeli pesem: »Stille Nacht, heilige Nacht,« Ko se je generaloberst von Pless-endem cesarju zahvalil za prirejeno slavnost, je imel. cesar sledeči nagovor: »Tovariši! V orožju smo se tu zbrali, da praznujemo ta sveti praznik, ki smo ga sicer v miru doma praznovali. Naše misli uhajajo nazaj k našim doma, ki jih zahvaljujemo za ta darila. Bog je dopustil, da nas je sovražnik prisilil, tu praznovati ta praznik. Napadeni smo bili. Branimo se. Bog daj, da za tem mirovnim praznikom z našim Bogom za nas in za našo deželo pride po težkih bojih bogata zmaga. Na sovražnikovih tleh stojimo, z ostrino meča proti sovražniku, s srcem k Bogu. Govorimo, kot nekdaj veliki volilni knez: V prah z vsemi sovražniki Nemčije! Amen.« Cesar je šel nato krog miz in je mnogo častnikov in moštva počastil z nagovorom. vojska s Srhi. NA SRBSKEM BOJIŠČU MIR. — SRBI ZOPET RAZSTRELILI ZEMUNSKI MOST. Dunaj, 28. decembra. Uradno se poroča: Na jugu je vladal, izvzemši nekaterih obmejnih prask, popoln mir, Srbi so zopet razstrelili zemunski most. Namestnik načelnika generalnega štaba: pl. Hofer, fml. FML, SARKOTIČ TAJNI SVETNIK. Dunaj, 28. decembra. Korespondenca »Wilhelm« je izvedela, da je bila bosensko-hercegovinskemu poveljujočemu generalu fml. Sarkotiču podeljena čast tajnega svetnika. BOSANCI ČESTITAJO NOVEMU DEŽELNEMU NAČELNIKU. Sarajevo, 28. decembra. (Kor. ur.) Predsedstvo deželnega sabora in sarajevski župan sta brzojavno pozdravila novega deželnega, načelnika podmarša-la pl. Sarkotiča. Deželni načelnik se je brzojavno zahvalil. Podmaršal Sarko-tič se pripelje v sredo v Sarajevo, da prevzame deželne posle. KRALJ PETER V NIŠU. Pariški »Journal« poroča iz Niša, da je videl njegov poročevalec v Nišu 25. t. mes. kralja Petra s Pašičem na kolodvoru, ko sta se vrnila iz Belgrada. Predno je obiskal kralj Belgrad, je tri tedne ležal, a ko se je vrnil iz Belgrada v Niš, je bil živahen in dobre volje. Kralj z dopisnikom ni govoril, a častniki, ki so spremljevali kralja, so pripovedali, da se nahaja mesto v žalostnem stanju. Večina hiš je tako poškodovanih, da jih ne bodo mogli več rabiti. Hiše avstro-ogrskih podanikov so vsled obstreljevanja ravno tako trpele, kakor srbske hiše. Najbolj boli Srbe, ker je odvedla avstro-ogrska armada ob svojem umikanju s seboj 1200 Srbov, ki se nahajajo v starosti podvrženja vojaški dolžnosti. — Avstro-ogrske čete so odvedle tudi ravnatelja belgrajske elektrarne, Busserta, ker je bil kot Belgijec belgijski konzul v Belgradu, japonsko kupCoie. RUSIJA ODSTOPILA JAPONSKI SA-HALIN. London, 26. decembra. (Kor. urad.) Reuterjev urad poroča iz Washingtona: Tukajšnji japonski poslanik je obveščen oficielno, da je Rusija odstopila otok Sa-halin Japonski, ki prepusti Rusiji za plačilo težke topove, XXX Otok Sahalin, Japonci ga nazivajo Ka-rafuto ali Krafto, Kitajci Tarakaj, tvori najsevernejši otok japonskega otočja. Leži ob vzhodnem obrežju Amurskega ozemlja. Od azijske celine ga loči le 10 Kilometrov široki Tatarski sund, od japonskega otoka Jesso pa cesta Lapoureuse. Dolg je otok 949 km, širok 28 do 129 km, obsega 75.364 štirijaških kilometrov. Severni del zelo goratega otoka (40.660 štirijaških kilometrov) je pripadal dozdaj Rusiji, ostali del pa Japonski. Na ruskem delu otoka so dozdaj bivali večinoma ruski kaznjenci, Japonci in Kitajci. Poročilo, da vporablja Rusija japonske topove, ni več novo, a se prvič v poročilu o odstopu Sahalina uradno priznava. Francoska križarka »Admiral Chalner potopljena? Carigrad, 28. decembra. Nek arabski list piše: Nek italijanski parnik, ki je vori! iz Port Saida, je videl 20 km od Jafe v viharju potapljajočo se francosko križarico. Križarica je pozneje izginila in se skoro gotovo potopila. Za rešitev posadke s« vsled silnega viharja ni moglo ničesar storiti. Isti list objavlja neko poročilo is Kajfe, da se je tam naplavilo veliko čepic francoskih mornarjev, ki so imele napi« »Admiral Charner«, XXX Oklopna križarica »Admiral Charner^ je bila spuščena v morje leta 1893., obsega 13.800 ton, je dolga 106 m, široka 14 m io vozi s hitrostjo 18'4 morske milje. Posadk« je štela 375 mož. Zavzetje Valone po Italijanih. V Albaniji izbrnhnila revolucija. Rim, 28. decembra. »Messagero« trdi« da so vse velesile pritrdile, da Italija zasede Valono, Avstro-Ogrska pa s pridrž-kom, da se določijo podrobnosti po vojski. ^Corriere dTtalia« poroča, da se je mesto zasedlo zaradi za\ atnega napada na ne« kega odvetnika italijanskega konzulata. Odvetnika so albanski nacionalisti že dolgo zaradi njegovih političnih simpatij nasproti Italiji sovražili in so sc hoteli nad njim maščevati. Berlin, 28. decembra. »Daily News< poročajo iz Rima: V Albaniji je izbruhnila revolucija. Nekemu turškemu častniku se je posrečilo, da jc prišel v Drač in nahuj-skal več fanatičnih mohamedancev na sveto vojsko proti Essad paši. Vstaši so Drač popolnoma odrezali od zunanjega sveta. V Draču vlada popolna anarhija. ESSAD PAŠA IZGANJA BOLGARE 11 ALBANIJE. Soiija, 28. decembra. »Dnevnik« poroča: Essad paša je pozval vse v Albaniji j živeče Bolgare, naj v enem tednu zapuste deželo. Bolgarski trgovci morajo tekom enega meseca svoje trgovine likvidirati in zapustiti Albanijo, ker smatra Essad paša v Bolgarih zlo za Albanijo. Boji do zahodu. Dne 18. decembra so Francozi in Angleži pričeli z ofenzivo na celi črti. Ta. velika ofenziva se je končala že po desetih dneh, in sicer za zaveznike neugodno. Nemci so povsod odbili napade, na mnogih točkah pa celo napredovali. Uradna pariška poročila, ki so tolažila francosko prebivalstvo s tem, da je zahodna nemška fronta oslabljena, ker so Nemci svoje glavne sile poslali na vzhodno bojišče, uporabljajo sedaj ista sredstva — samo obratno —, da bi opravičila izjalovljenje Joffrejevih načrtov. Nemci so baje prepeljali močne čete z vzhoda na zahod. Če sedaj razmotrivamo potek velikega boja od 18. decembra dalje, moramo kon-štatirati, da jc bil glavni sunek proti Nemcem izpeljan pri Chalons sur Marne. Če bi se Francozom posrečilo tu prodreti, bi bili vzhodna in zahodna skupina nemške armade na Francoskem medsebojno odrezani, obe skupini bi prišli v zelo nevaren položaj in vse važne železniške proge za hrbtom nemške armade ob Aisni bi bile od Francozov ogrožene. Vse to bi naravno povzročilo, da bi se morala cela nemška fronta od Com-piegne do Verduna umakniti iz osrčja Francije. XXX Berolin, 28. decembra. (Kor. urad.) Veliki glavni stan 28. decembra opoldne. Pri Nieuportu je sovražnik obnovil svoje napadalne poizkuse brez vsakega uspeha. Pri tem ga jc podpiral ogenj od morja sem, ki nam ni napravil nobene škode, pač pa je nekaj prebivalcev iz Ostende ubil in ranil. Tudi napad sovražnika na selo St. Georges, o katerem je v svojih oficielnih poročilih pisal, da je že v njegovi posesti, se je izjalovil. Južno od Vperna smo vzeli nek sovražni strelski jarek, pri Čemur nam je padlo v roke nekaj dvanajstoric ujetnikov. Večkratni močnejši napadi nasprotnika severozahodno od Arrasa so bili odbiti. Jugozahodno od Verduna je sovražnik ponovil svoj napad tudi brez vsakega uspeha. Enako se je ponesrečila njegova namera, da bi zopet osvojil neko višino zahodno od Senheima. Najvišje armadno vodstvo. XXX Francosko uradno poročilo. Genf, 28. decembra. Komuniko francoskega generalnega štaba z dne 24. decembra poroča, da so Francozi ob obali napredovali. Odbili so napad na Lombaertzyde. V kraju Zwartelen, južno od Ypresa, so vzeli skupino hiš in potisnili sovražnika do južnega dela .vasi. Belgijska armada je potisnila oddelke na desni breg Ysere, južno od Dismuidna. Pri Arrasu je megla onemogočila vsako operacijo. Vzhodno in jugovzhodno od Amiensa so se vršili artiljerijski boji. Ob Aisni so Zuavi odbili več sovražnih napadov. V Argonih so Francozi nekoliko napredovali. Pri Verdunu radi meglo ni bila mogoča nobena važna operacija. V gozdu Apre-mont je francoska artiljerija porušila več nemških strelskih jarkov in prisilila sovražnika, da jih jc zapustil. Iz gornje Atsacije ni nič novega. Francoska oienziva. Bernski »Bund« piše: Sunki zaveznikov resno nameravajo na zahodnem bojišču prodreti nemško bojno črto in jo, če mogoče, razkropiti. Gibanje še ni zaključeno, marveč se bo razvijalo ob celi črti, dokler se ne dobi točka, kjer bi se lahko mislilo na to, da se prodre nemška črta. Strategično kaže, da bo za to ugodno severno krilo, kjer divjajo že najkrvavejši boji, a pri taki daleč napeti vojni črti se dobe še lahko občutljive točke, kjer se bo vsekalo. Splošen položaj na zahodu je zelo napet, vsak dan lahko prinese presenečenja. w. Angleži o bojih pri Nieuporlu. »Daily Telegraph« poroča iz severne Francije: Bitka pri Nieuportu se je izvedla med vsemi operacijami najsrečnejše. Francoske in belgijske čete so se polastile važnih postojank. Zavezniki so v vseh poplavljenih ozemljih na Flandernskem in na gotovih točkah v Franciji napredovali; angleško brodovje se je bistveno in na . nekaterih točkah odločilno udeleževalo bojev. Bitka pomenja preobrat operacij na Flandernskem. Nemci so obstreljevali vzhodni Dtinkirchen in mesto Coxde, da odvrnejo pozornost, ker so medtem zgradili močne obrambne črte, ki so za nje življenske važnosti. Zavezniki so napadli odločno sovražnika in ga vrgli iz njegovih postojank na desnem bregu prekopa Nieuport. Francozi so morali prekoračiti prekop čez pet mostov, ki so se nahajali pod sovražnikovim ognjem. Artiljerija zaveznikov je prekašala nemško. Hitro se je zastrelila in je natančno usipavala ogenj na nemške strelske jarke. Na dano znamenje je izbruhnil ogenj artiljerije, pehota zaveznikov je prodirala in je vrgla Nemce iz njih postojank. Belgijske čete so se zelo izkazale. Zavezniki so napredovali tudi pri Bethu-ne; kjer so izvršile angleške čete naporno delo. Francoska artiljerija porušila neko cerkev na Flanderskem. Vojni dopisnik pariškega j>Journala«, Pavel Erio, opisuje boj za Saint Georges pri Nieuportu, ki' so ga izkušali Francozi zaman iztrgati Nemcem. Poročevalec piše: Naša artiljerija je obstreljevala cerkev sv, Jurija. Stolp je bil kmalu porušen. Ogenj se je ustavil šele, ko je bila cerkev popolnoma porušena. Ob Yseri. O bojih ob Yseri poroča neka časnikarska posredovalnica (22. t. m.): Tri dni poizkušajo Francozi priboriti železniško črto Roulers — Menin, da tako stisnejo nemške postojanke v črti Menin—Tour-coing—Roulers—Lille. Sunek se jim kljub velikemu številu topov ni posrečil. Cesto iz Yperna še vedno nadvladujejo nemški topovi. Iz Salzaete se objavlja poročilo, ki opisuje obširne obrambne odredbe proti morebitnemu napadu ob Šeldi in proti morebitnemu napadu skozi veliki prekop po angleškem bojnem brodovju med Gentom in Terneuzenom. Središče tvori Zothnis. Postojanko varujejo strelski jarki in težke baterije. Pripravljeno je vse, da se prekop zatvori. Nemške čete na Flanderskem so zelo navdušene vsled zmag nad Rusi. Francozi upajo na blokado. V francoski zbornici je predsednik v razpravi o začasnem proračunu izvajal, da se mora izvesti uspešna blokada Nemčije in Avstro-Ogrske, da se tako porazit? obe državi. Boji v Alzaciji. Berlin, 28. decembra. »Lokalanzeiger poroča iz Basela. V Sundgauu se jc ves dan slišalo gromenje topov. Pri Damerkirchu in Altkirchu so v teku silni boji. Francoski letalci so se v soboto pojavili nad mestom Miihlhausen. Nemci so jih prepodili. Curiški »Tagesanzeiger« poroča 0| bojih v Alzaciji: Francozi so potisnjeni v južno smer. Med zadnjimi boji v okolici Thanna in Sennheima se je razvil silovit boj v strelskih jarkih. Ranjenci pripovedujejo, da so se nahajali Francozi v močno utrjenih postojankah. Izgnali so jih le s trajnim ognjem strojnih pušk. Njih izgube so bile jako velike. Boji za Arras. Rotterdam, 28. decembra. »Daily Chronicle« poroča s Francoskega: Operacije zaveznikov rta črti Lille—Arras so zadele na močan odpor Nemcev, ki nikakor niso tako oslabljeni, kakor sc je mislilo, pač pa so v najnovejšem času dobili močna ojačenja z vzhodnega bojišča. Francozi so upali, da bodo Arras osvojili do srede decembra, To se ni zgodilo. Zato so na 400 avtomobilih prepeljali angleške čete od Ysere. Vasi Mericourt, Acheville, Neu-ville in Givenchy so zopet osvojili Nemci, lc Givenchy so Francozi po hudem boju zopet vzeli nazaj. Lille še vedno v nemških rokah. Boulogne, 28. decembra, Angleški listi so razširili vest, da so Lille osvojili zavezniki in da se prebivalstvo trumoma vrača. Temu nasproti pa razglaša francosko vojno vodstvo po Reuterjevem uradu, da je Lille še vedno v nemških rokah in da se tam položaj ni nič izpremenil, »Times« poročajo, da so Nemci zopet pričeli obstreljevati Armentieres. Nemški letalci nad Amiensom. Iz Rim se poroča, da sta dve nemški zračni letali (23. t. m.) metali bombe na Amiens. Škode nista napravili. Zeppelin nad Nancyjem. Budimpešta, 28. decembra. »Az Estov« rotterdamski poročevalec, Van Dyl, brzojavlja 27. decembra: Glasom nekega pariškega poročila je na drugi božični praznik priplulo nad Nancy več Zeppelinovih zrakoplovov, ki so na mesto metali bombe. Vsega je padlo 14 bomb. Dve osebi sta bili usmrčeni, dve ranjeni. Več hiš je bilo močno poškodovanih. Javna poslopja niso trpela škode. Francosko vojno ministrstvo se vrne v Pariz. Pariz, 28. decembra. »Temps« poroča, da se bo francosko vojno ministrstvo 7. januarja vrnilo v Pariz, če ne nastopijo nepričakovani dogodki. Štiri angleška letala uničena. London, 28. decembra. V poročilu angleške admiralitete o napadu na nemško severno morsko obal se glasi: Trije angleški letalci so se vrnili na rešilnih čolnih, njihova letala so se potopila. En letalec se pogreša, ostanek njegovega letala so videli 12 km od Helgolanda. Božični darovi francoski armadi. Berlin, 26. decembra. »Vossische Zeitung« poroča: Francoski vrhovni poveljnik general Joffre je odredil, da dobi vsak vojak v bojni črti za Božič zavoj smodk, steklenico vina in četrtinko steklenice šampanjca. Med šolskimi otroci se je nabralo 420.000 frankov, zakar so nakupili tobaka, čokolade in drugih darov za vojake na fronti. Francoski socialisti za vojsko. Pariz, 28. decembra. »Humanite« objavlja manifest, kjer izjavlja voditelj socialistične stranke, da se je njihova skupina med zasedanjem komore zdržala vsake izjave, da ne bi motila discipline in enotnosti, s katero nastopa narod proti sovražniku. Manifest pravi dalje, da mora parlament podpirati vlado pri njeni ogromni nalogi, da skuje orožje, ki ga narod in armada potrebujeta. To bojno prerivanje more še dolgo časa trajati, Francije pa ne utrudi, ker se Francija bori, da ohrani svojo neodvisnost in enotnost. Francija se bojuje za to, da prideta Alzacija in Lotrinško zopet k svoji pravi domovini, za to, da bo ta vojna poslednja, da iz miru izide pravičnost in za to, da se otrokom in otrok otrokom ne bo treba več bati, da se barbarstvo povrne. V dosego tega cilja so socialisti bolj kot kdo drug odločeni, bojevati se do zmage. Nemško pojasnilo o slabi municiji. Berolin, 27. decembra. (Kor. urad.) Jutranji listi poročajo iz velikega glavnega stana: Francosko zopet ponovno trdi, da municija, ki jo izstreljuje nemška artiljerija, le malo učinkuje in cla izkazuje več slepih strelov. Dognalo se je, da ne gre za nemško, marveč za zaplenjeno francosko in belgijsko municijo. Njena manjvrednost je tudi nam znana, a ker so zaloge velike, ki se morajo kakorkoli uničiti, se jc zdelo najboljše, da se dopošlje prejšnjim lastnikom potom topov nazaj. Zasedeno ozemlje na Francoskem. Pariz, 26. decembra. »Temps« poroča: Po poročilih statistične družbe šteje od Ncmccv zasedeno francosko ozemlje 3 milijone 255,000 prebivalcev, tedaj 8'20 od- stotkov vsega francoskega prebivalstva. Vrednost neobdelanega zasedenega ozemlja znaša približno 4 milijarde, gospodarska poslopja 1'1 milijarde, tovarne 1'5, trgovske hiše 1'2, druge hiše 5'5, trgovski in industrijski material 1 milijardo. Skupna vrednoot zasedenega ozemlja znaša tedaj približno 14'5 milijarde. Dovoz avstralskih čet v Egipt. Dopisnik »Stampe« v Kairu poroča o dovozu avstralskih čet v Egipt. Čete so potovale na 30 velikih transportnih parni-kih. Spremljalo jih je šest angleških in dve japonski bojni ladji. Na čelu se je vozila avstralska križarka »Sydney«. Pri Koko-skih otokih se ji je brezžično brzojavilo, da je »Emden« blizu. »Sydney« je takoj od-plula, da jo dobi. Potopila jo je v razdalji 80 morskih milj od transportnega brodovja. Blizu Rdečega morja so se Japonci vrnili. Ob arabskem obrežju se je pojavila tudi neka turška križarka, ki je hitro izginila, ko je zapazila premočno brodovje. Avstralske čete so nameravali prvotno odpo-slati v Francijo, a so jih izkrcali v Egiptu. Eksplozija v francoski tvornici razstreliva. Rotterdam, 29. decembra. V tvornici razstrelilnih snovi v Cheddes na Sa-vojskem je eksplodirala velika množina turpinida. Obseg katastrofe še ni znan, ker je brzojavna zveza pretrgana. Nemška in angleška bojna mornarica. »Berliner Tageblatt« ooroča: Nemčija razpolaga s 33 linijskimi ladjami, s 13 bojnimi, oziroma oklopnimi križarkami, z 39 zavarovanimi križarkami, s 149 velikimi torpedovkami in z 28 podmorskimi čolni, izvzemški starejših torpedovk, topničark itd. Grade 7 linijskih ladij, 4 okloone križarke, 6 zavarovanih križark, 17 torpedovk in več podmorskih čolnov. — Anglija razpolaga z 59 linijskimi ladjami, 16 jih grade, med njimi 10 drednaughtov. Oklopnih križark je 43, zavarovanih križark 58, grade jih 21, torpedovk je 256, grade jih 30, podmorskih čolnov 77, grade jih 28. XXX NEMŠKI LETALCI NAD IZLIVOM THEMSE. Berlin, 27. decembra. V petek opoldne so metali nemški letalci bombe na Southend, ki leži ob izlivu Themse. Sledil je splošen ogenj iz pušk in streljanje na nemške letalce. Prebivalstvo se je zelo prestrašilo, ker je mislilo, da se bliža nemško brodovje. Angleški letalci so poizkušali Nemcem odrezati pot, a Nemci so ušli. Ni še znano, koliko škode so povzročili Nemci. XXX Southend je municipalno mesto v grofiji Essex, leži ob levem bregu Themse. Mesto šteje 30.000 prebivalcev. Od Londona je oddaljeno mesto 50 kilometrov. K sestanku vladariev julU nevlralniti drŽav. POGAJANJA MED RUMUNIJO IN BOLGARIJO. Dunaj, 29. decembra. Med Bukare-štom in Solijo se vrše diplomatična pogajanja, da bi se sešla kralja obeh držav. RUSKI VPLIV NA BOLGARSKEM. Petrograd, decembra. »Novoje Vreme« poroča iz Sofije, da je zborovala sinoda bolgarske cerkve prvikrat ob navzočnosti duhovščine ruskega veleposlaništva in konzulata. S tem, da se je ruska pravoslavna duhovščina udeležila sinode, se je rešilo vprašanje o shizmi bolgarske cerkve. Tozadevni dolgotrajni spor se je poravnal tako, da ruska pravoslavna ccrkev bolgarske cerkve ne smatra več za shizma-tično. BOLGARIJA ZAHTEVA NAGRADO ZA SVOJO NEVTRALNOST. Soiija, 25. decembra. Ministrski pred sednik Radoslavov je izjavil, da izvaja Bolgarija najstrožjo nevtralnost; zato pa mora dobiti oni del Macedonije, ki ji je bil leta 1912, zagotovljen. ze Oblegovalno stanje v Tokiu. »Novo Vreme« poroča iz Tokia: Takoj, ko so razpustili japonski državni zbor, so proglasili v Tokiu oblegovalno stanje. Akabi. Dva sovražna čolna sta poizkusila, približati se obrežju, toda umaknila sta so pod ognjem z naših orož-niških mest. Na angleški strani so padli štirje možje. Carigrad, 28. decembra. Glavni stan je objavil naslednji komunike: Naše čete so napadle sovražnika v dolini Murad in ga popolnoma pobile. Zaplenile so dva topova, z vsem, kar zraven spada, 1 strojno puško, 2 municij-ska vozova, 36 mul, 115 konj in ujele 2 višja in 7 nižjih častnikov in 96 vojakov. Rusko poročilo z dne 28. decembra pravi, da so Rusi pričeli z ofenzivo v Sarikanyšu, ki je na Kavkazu. Rusi torej pripoznavajo, da. je otomanska armada na ruskem ozemlju. RUSKO POROČILO O BOJIH NA KAVKAZU. Kristijanija, 26. decembra. Ruski glavni stan poroča o bojih na Kavkazu: Boji s Turki, ki so koncentrirali močne čete v smeri od Wana, potekajo za nas ugodno. V bližini vasi Alagor, kjer je sovražnik izgubil obilo ujetnikov, smo odbili napad. SUEŠKI PREKOP POPOLNOMA ZAPRT. »Frankfurter Zeitung« poroča iz Carigrada: Anglija je ukazala 15. decembra, naj se Sueški prekop popolnoma zapre prometu. ANGLEŠKO BRODOVJE RAZSTRELILO TURŠKO VOJAŠNICO. Carigrad, 29. decembra. Angleško brodovje je obstreljevalo turško vojašnico v zalivu Tenedos ter jo razrušilo. AFGHANISTAN POD ANGLEŠKIM VPLIVOM? »Vcssische Zeitung« poroča 18. decembra iz Carigrada: Tukajšnji perzijski list »Chaver« prinaša iz Herata v Afghani-stanu vesti (brez datuma! o poizkusih Angležev, preplašiti emira Habibulaha, da bi ne napadel Rusov in Angležev. Anglija jc po posebnem odposlancu zahtevala, da sc odstranijo in njej izroče vsi turški častniki in potniki, nadalje da se odpuste nemški in ameriški mojstri v tovarnah; končno naj emir pretrga svoje zveze s Perzijo in Turčijo, umakne svoje vojaštvo z indijske meje ter izroči indijske bcgunce. RUSKE VESTI IZ PERZIJE. Petrograd, 16. decembra. »Novo Vreme prinaša sledečo brzojavko iz Teherana: Položaj v Perziji, ki sta ga nekaj čosa motili turška in nemška propaganda, se je sedaj zopet pomiril. Simpatije za Rusijo neprestano rastejo. V mošejah naglašajo mulahi po ukazih vlade in šaha, da je za Perzijo potrebno, da ostane v sveti vojni nevtralna. Mnogo je uplivala na obnašanje perzijske vlade in perzijskega prebivalstva okolnost, da so velesile trojnega sporazuma obljubile, do končani vojni odstopiti Perziji mesti Kerbela in Nedšef v turški Arabiji. Ti božji poti sta šiitom zelo dragi, BOMBARDIRANJE DARDANELSKE OBALE. Berlin. »Vossische Zeitung« poroča iz Atene: Francoske torpedovke so izstrelile sedem strelov proti obrežju Male Azije pri Kumburni in Hantepi, v bližini južne obale Dardanel. Škoda, nastala vsled bombardiranja, še ni znana. Zavezniška mornaric? se vedno giblje. Misli se, da je to samo uvod k novi veliki akciji. KURDI IN TURKI ZASEDLI ASERBEID« ŽAN. Dunaj, 25. decembra. Perzijski Kurdi in Turki so zasedli malone celo pokrajino Aserbeidžan. GIBANJE MED TURKI. Carigrad, 26. decembra. (Kor. ur.) Gla« som zanesljivih vesti iz Kerkuka (vilajet Mossul) je poslanec tega okraja, Mehmed Ali, na čelu znatnega števila jezdecev odšel v smeri proti Bagdadu. FRANCOZI V MAROKU TEPENI. Rim, 24. Diplomatiška zastopstva so dobila iz Maroka vest o velikem porazu Francozov, ki so jim ga prizadeli domačini, 1200 francoskih vojakov in 33 častnikov je mrtvih. SVETA VOJSKA V SUDANU. Carigrad, 28. decembra. V Sudanu jc proglašena sveta vojska. Turčijo v vojski. TURŠKA VOJNA POROČILA. Carigrad, 28. decembra. (Kor. ur Iz glavnega stana se poroča: Danes došla poročila od kavkaške armade se glase: Preganjali smo sovražnika, dobili smo znatno število ujetnikov in uplenili mnogo vojnega materiala Francoski torpedni čoln je brez uspeha izstrelil nekaj granat proti našim mej nim stražam v Kykyli, nasproti Tenedu Angleži so zopet poizkušali pristati 1 Kjer so topovi orali. Zelni cesti, poškodovani po prejšnjih bojih in zimskem dežju. Na cestnem ovinku pri . . . so se postavili topovi, pehota je pa bila poslana v gore, ki leže ob obeh straneh reke Ung. Med Ma-lomretom in Fenyvesv61gyem se je vršil 24 ur neprestano strašen artiljerijski boj. Rusi niso štedili z municijo. Na Malomret je letelo toliko šrapnelov, da so zemljo kar preorali. Naši artiljeristi so pobrali 3000 šrapnelov in napravili ifc njih mogočno gomilo. Na vrh so postavili križ. Šrannelska gomila stoji med Malomretom in Fenyvesvolgyem ob cestnem ovinku. Na križu žaluje ruska vojaška čepica, na sveži les so pa z modrim svinčnikom napisane besede: »Ta grob je napravilo moštvo 4. hon-vedne baterije. Ne dotaknite se gal Ostane naj zanamcem! Rusi niso hoteli tako! Srditi grob moskalskih krogel!« I Zvečer 22. decembra sem z našimi Četami dospel v Fenyvesvolgy. Vladal je težak mir in krog in krog tajnostna jtema, kakor bi se bilo vse življenje Skrilo. Prepotoval sem lepi kraj in dognal, da sovražnik tu ni tako zverinsko gospodaril kakor v drugih krajih. Govoril sem z 201etnim Davidom Katz, 'ki je čas ruskega gospodstva, ki je trajalo teden dni, preživel v Fenyvesvol-gyu. Pripovedoval je to-le: Ko sem slikal, da pridejo Rusi, sem bežal v gore. Tu sem se skrival samo en dan brez jedi in pijače. Ko sem tako ležal na gori, vidim, da se mi bliža ruski vojak. Mislil sem, da je sedaj prišel moj konec. A nič se mi ni zgodilo. Ruski vojak me je nagovoril v nemško-judovskem narečju in mi rekel, da se mi ne bo nič ^hudega zgodilo in da naj se vrnem nazaj v vas. Sledil sem mu in v resnici mi bi nihče prizadel hudega. Samo za jesti 'po vedno prosili. Bili so zelo lačni; ka-csall so svoj kruh in tožili, da je ne-vžiten. \ Nadaljni boji v unškem komitatu ipo znani. Po štiridnevnih ljutih bojih gmo zopet osvojili uszoški prelaz Iz T'elvesvolgya sem se z bolniškim vlakom malteškega reda, ki mu je poveljeval princ Czoy, vrnil v Csontos. Ob deželni cesti so taborili vojaki in pri svojih ognjih postavili številna božična drevesca. Videl sem dolg tren; na vsa-Jkem vozu je stalo božično drevo s prižganimi svečicami. Vojaštvo je korakalo ob vozovih \ zbrani molitvi. Tudi v Kuhinji na bolniškem vlaku je stalo Razsvetljeno božično drevesce. ' m. Pri c. kr. deželni vladi ustanovljena paoiralnica naturalnih defril c, in kr. vojnega oskrbovalnega urada ima med drugim nalogo, da preskrbuje v vojni se nahajajoča krdela z gorkim zimskim perilom in z sredstvi proti mrazu. Dasiravno je požrtvovalno prebivalstvo Kranjske mnogo darovalo, so vendar ti darovi zaostali za upravičenimi zahtevami krdel. Domačim kranjskim krdelom je bilo skupaj oddanega: 6173 gorkih srajc, 346 spodnjih jopičev, 367 volnenih jopic, 6519 gorkih spodnjih hlač, 6575 snežnih oglav-!nic, 852 šalov, 1452 opasnic, 4090 parov rokavic, 999 parov rokavic brez prstov, 990 parov palčnikov, 7404 parov zapestni-kov, 2746 parov dokolenk, 946 parov ko-lenk, 601 par volnenih dolgih nogavic, 6345 parov volnenih kratkih nogavic, 6450 parov volnenih krp za noge. Darovalo se je do sedaj: 1300 gorkih sraic, 200 spodnjih jopičev, 300 volnenih jopičev, 1250 gorkih spodnjih hlač, 2800 snežnih oglavnic, 920 šalov, 1550 opasnic, 2089 parov rokavic, 1000 oarov rokavic brez prstov, 2636 parov zapestnikov, 250 parov dokolenk, 850 parov kolenk, 230 pa-parov volnenih dolgih nogavic, 4057 parov volnenih kratkih nogavic, 3970 parov volnenih krp za noge. Treba je bilo torej srajce, spodnje jo-poče, volnene jopice, gorke spodnje hlače, snežne oglavnice, rokavice, rokavice brez prstov, zapestnike, dokolenke, volnene dolge nogavice, volnene kratke nogavice in krpe za noge v večjih množinah iz nabranega denarja nakupiti. Pričakovati je novih zahtev krdel, katerim ne bo mogoče zadostiti. Prisiljen se obračam vnovič na že ope-tovano izkazano požrtvovalnost prebivalstva Kranjske s prošnjo, da z nadaljnimi darili v denarju v zimskem perilu in v sredstvih proti mrazu olajša našim vojskujočim se vojakom težkoče vojske. Darila v denarju naj se blagovoli poslati c. kr. deželnemu predsedništvu, ali c. kr. okrajnemu glavarstvu ali prečastite-mu župnemu uradu ali pa županstvu, darila v zimskem perilu in v sredstvih proti mrazu pa nabiralnici naturalnih daril c. kr. deželne vlade v Ljubljani, Simon Gregorčičeva ulica 26, pritličje, desno neposredno ali pa potom gori navedenih uradov. C. kr.' deželni predsednik: Teodor baron Schwarz 1. r. Dnevne novice. -f Naši poveljniki o zvestobi Slovanov in o srečni podlagi za bodočnost države. O nezlomljivi zvestobi naših čet je izjavil med drugim nadvojvoda Jožef Ferdinand, poveljnik 4, armade, to-le: »Sovražnik je na vse mogoče načine poizkušal, da bi naše vojake, zlasti one slovanske narodnosti, zapeljal k nezvestobi. Toda naši vojaki se tem zločinskim vabam niso odzvali.« — General Danki, poveljnik 1. armade, pa piše, spominjajoč se letošnjih božičnih praznikov, ki jih armade praznujejo v strelskih jarkih: »Končno mora biti zaželjena ura, ko se bomo zopet s celo silo vrgli na sovražnika. In potem bomo zopet praznovali Božič, preporod države, njene veličine in moči; vstala bo nova država, ki jo bo ustvarila naša moč, edina in silna. V novem sijaju se bo zbliščal habsburški prapor in krog njega bo kipelo navdušenje njegovih zvestih narodov. S temi čuvstvi pozdravljamo staro domovino. Na svidenje!« — Tako pišejo in misijo možje, ki so na bojnem polju. -f Zadeva župnika Svatona. Vrhovno domobransko sodišče je pritožbi zagovornika g. dr. Pegana v zadevi župnika Svatona brez javne razprave ugodilo, razsodbo divizijskega sodišča razveljavilo in odredilo novo razpravo. -f Prošt preč. g. Florijan Isop umrl. Iz Spodnjega Dravograda nam brzojavlja-jo: Preč, g. prošt Florijan Isop je sinoči umrl. Pogreb bo v sredo ob 2, popoldne. -j- Knjina, ki priporočil ne zasluži. Te dni razširjajo neki agentje neko delo, ki obsega dva velika zvezka. Agentje kažejo priporočila visokih oseb. Ta priporočila so agentje dobili le na način, da noben dotičnih gospodov knjige ni bral. Knjiga obsega grde žalitve Slovencev in je pisana proHkaioliško. Zato pozor pred temi agenti! Božični večer na dvoru. Tudi to leto je cesar proslavil božični večer v Schonbrunnu v pristnosti nekaterih članov dvora. V velikem salonu nadvojvodinie Marije Valerije je bilo postavljeno ozalj-šano drevesce, okoli katerega so se zbrali okoli pete ure: Nadvojvode Franc Salva-tor, Franc Karel, Hubert, Teodor in Kle-ment, nadvojvodinje Marija Valerija, Hed-viga Gertruda, Marija Elizabeta in Matilda, grof in grofica Waldburg-Zeil, višji dvorni mojster podpolkovnik baron Lede-rer, predsednik komore grof Bellegarde, grofica Bombelles, generalni pobočnik grof Paar in telesni zdravnik dr. Kerzl. Točno ob peti uri je stopil v salon cesar in takoj nato je nadvojvodinja Marija Valerija pričela deliti božične darove. Cesar in vsi navzoči so prejeli po par darov, zavitih v beli papir najfinejše vrste. Bili so pa tudi taki darovi, ki niso bili zaviti v papir. Cesar n. pr. je najstarejšemu sinu nadvojvodinje Marije Valerije, nadvojvodu Francu Karlu, ki je sedaj gojenec kadetne pionirske šole v Hainburgu, daroval krasnega konja. Delitev darov se je končala ob šesti uri, nato je bil souper. Nato se je cesar vrnil v svoje sobe, a ob osmi uri je šel vladar, kakor navadno, v posteljo. + Podeljena je župnija Begunje pri Cirknici ondotnemu župnemu upravitelju č. g. Mateju Ježek. + Posvetitev presv. Srcu Jezusovemu se bode po vzgledu drugih škofij v Avstriji vršila v ljubljanski škofiji dne 6. januarja 1915. + Kdor še ni plačal »Vestn rl illustrata da Gustavo Dore. Eleg. vez. 6 K. Heftinger, Die Gottliche Komodie des Dante Alighieri. Eleg. vez. 3 K. Widmann - Fischer - Feltern, Illustrier-te Weltgeschichte. 40 zvezkov. Novo. Samo 20 K. Prosvjeta, List za zabavu, znanost i umjetnost, dr. Vellmir Deželic. Letni-niki 1900, 1901 1902. Eleg. vez. samo po 2 K 50 vin. Vsem sorodnikom, prijateljem iu znancem javljave pretu*no vest, da je naš ljubljeni soprog, brat in stric, gospod 3468 Franc Skumavc gostilničar, posestnik in 40 letni gorski vodnik danes ob 1. uri ponoči, po dolgi in mučni bolezni, previden s sv. zakramenti za umirajoče, mirno v Gospodu zaspal. Pogreb rajnega bo v torek dne 29. grudna na tukajšnje pokopališče. Mojstrana, 27. grudna 1914. Marija Sknmavc, roj. Klančnik, soproga. — Jera Jeglič, roj. Skumavc, soproga nadučitelja, sestra. Izgubil se Je 3469 IZVEŽBANA lovski pes (fermač) rujav, številka znamke 711. — Odda se proti nagradi v Vegovi ulici štev. 8. Važno! Radi inventure vsa moška, ženska in otroška konfekcija po globoko znižanih cenah. Ljubljansko (prej angleško) skladišče oblek, 347o O. BERNATOVIC, Ljubljana, Mestni trg 5—6. 3476 prodajalka kot voditeljica podružnice na deželi, s kavcijo 2000 K se išče. Starost nad 24 let. Dotična lahko prevzame tudi v najem. Ponudbe: Poštni predal 1, Sevnica ob Savi. Vratne bolezni, kašelj, hripavost, katare, ozdravijo hitro in temeljito, promovane pastile iskarnar a Preidini-ja Zaloga v Ljubljani v Sušnikovl lekarni »pri zlatem jelenu« nn Marijinem trgu. Prodajalka z večletno prakso dobi takoj službo pri trgovcu na deželi, ki je poklican k vojakom. Naslov pove upravništvo pod štev. 3475. Frančišek Koderman, c. kr. pisarniški ravnatelj, naznanja v svojem in v imenu svojih hčera Herme in Anice vsem sorodnikom, prijateljem in znancem pretužno vest, da je njih ljubljeni sin, oziroma brat, gospod oderman c. in kr. nadporočnik v 85. pešpolku dne 21. oktobra 1914 na severnem bojišču pri Jaroslavu v 29. letu svoje dobe padel častne in junaške smrti. Svete maše zadušnice se bodo brale v tukajšnjih cerkvah. Nepozabnega rajnika priporočamo v blag spomin in molitev. NOVOMESTO, dne 28 decembra 1914. 3474 Žalujoča rodbina. Potrta globoke žalosti naznanjam vsem sorodnikom, prijateljem in znancem tužno vest, da je moj iskreno IjubM^ni oče, gospod Jurij Mzmmiti danes dne 29. decembra ob 1. uri ponoči v starosti 76 let, previden s svetimi zakramenti za umirajoče, nagloma v Gospodu preminul. Pogreb predragega rajnika bo v četrtek dne 31. decembra ob 3. uri popoldne iz hiše žalosti, na Sutni št. 72, na farno pokopališče. Sv. maše zadušnice se bodo darovale v več cerkvah. Predragega pokojnika priporočam v pobožno molitev in blag spomin. Kamnik, dne 29. decembra 1914. 3479 Julija Schusterschltz, roj. Klemenčič hči. v^Kj^mmmBam Zahvala. Ob prebritkl Izgubi naše nepozabne, blage, predobr:: stare tete in vakinje, gospe tete, niariie frgoohe in posesfnice izrekamo tem potom za vse došle nam dokaze srčnega sočutja in za toliko časteče spremstvo blage ranjke vsem sorodnikom, prijateljem in udeležencem sploh našo iskreno zahvalo. Osobito in posebej se še zahvaljujemo vsem darovalcem prekrasnih vencev ter slav. pevskemu društvu „Slavec" in društvu rokodelskih pomočnikov za tolažbe polno petje. Rekviji po dragi ranjki se zaradi cerkvenih obredov ne morejo vršiti v torek, dne 29. t. m., pač pa se vrše v soboto, 2. prosinca 1915 ob 8. uri zjutraj v župni cerkvi sv. Nikolaja. 3471 V Ljubljani, dne 29. decembra 1914. Globoko žalujoči ostali. I.d f u Zahvala. Za blage dokaze iskrenega sočutja, ki so nam došli za lezni in smrti naše iskreno ljubljene matere in tete, gospe Jedert Gor j up kakor za poklonjene krasne vence, za sočutna tolažila g. A. Gerberjcve med boleznijo ranjice, si. Katoliškemu društvu rokodelskih pomočnikov za ginljivo petje in za mnogobrojno spremstvo predrage pokojnice k večnemu počitku, izrekamo vsem svojo najtoplejšo in najprisrčnejšo zahvalo. V Ljubljani, dne 28. decembra 1914. 3466 Žalujoči ostali. Itfifl London io Poris. Georges Wagniere takole opisuje Pariz in London v sedanjem trenutku. Pariz je postal resno mesto, v katerem je vsako preganjanje dolgega časa izginilo. Ni ne gledišč, ne koncertov, ne kakih drugih zabavišč, samo kinematografi so, da kažejo prizore iz vršečih se bojev. Restavracije in kavarne zapirajo ob desetih. Tihi in pusti so zvečer bullevardi, po katerih je čez dan (življenje nenavadno omejeno. V Londonu so vsa gledišča odprta. V programih čita-(mo, da v Daily igrajo »A Country Girl«, v Haymarket »The impossible Woman«, v Lyric »The ney Shylock«, v Lyceum kako starejšo dramo, v celi vrsti najrazličnejših varietejev nastopajo pevke, umetniki, atleti. Zvečer neštevilne množice čakajo pred gledišči, da se vrata odpro in iz avtomobilov stopajo gospe v toaletah za na bal in gospodje v frakih. V Parizu ni v dnevnikih, ki izhajajo v malem formatu, ki jim še cenzura napravi bele lise, nič drugega kot samo vojna, od prve do zadnje vrstice. V Londonu izhajajo ogromni listi, kot nekdaj, v nezmanjšanem številu strani in ogromnem formatu in razpravljajo o vsem: poslednji roman, moda, šport. Javnost zanima celo uspeh pri biljardih, katerega rezultate razglašajo na nabitih deskah. Iz Pariza odhaja včasih do sto tisoč oseb, ki so stanovale v prekrasnih hotelih v najlepših mestnih delih, ki so dajali mestu oni luksuriozni značaj. Elizejsko polje je prazno, ravnotako bujonski gozd. — V Londonu srečaš v Hyde parku znane obraze. Pestunje v belih rokavicah in aksamitovih plaščih, gospodje v oblekah poslednje mode, ženske v belih predpasnikih prodajajo spominčice, dama je kot mož zajezdila ponija, razpuščenc lase ji razpihuje veter in na konju se ziblje kot v gugalnici, z eno besedo, vsi tisti tipi, ki si jih nekdaj videl, o katerih misliš, da so se vrasli v sliko mesta. Pariški avtoomnibusi so v vojni, privatni avtomobili so bili rekvirirani, mnogo taksametrov so tudi vzeli, drdranje voz se je silno zmanjšalo. — V Londonu se vrvenje voz, fijakarjev, ekvipaž, avtomobilov začenja s svitom in traja do polnoči. Toda tudi v Londonu iz strahu pred zrakoplovci zvečer ugašajo luči, komaj tu in tam osvet-luje kaka leščerba ulico. In vsa ta ljudska reka, ta vrsta avtoomnibusov, visokih kot hiše, ves ta strašen vrvež poteka v polmraku, skoro v temi. Pariz ima vojno v bližini, pred neko-Jilto tedni mu je bila pred vrati. Nevarnost i se je oddaljila, toda živi še. V Belgiji, v Franciji še divja eden izmed najstrašnejših bojev, Francija je izpostavljena bojnemu uničenju. Celo vrsto krajev drži sovražnik v kleščah. London je preveč oddaljen od bojnega polja. Najbolj sc tu boje, da bi ne prišel kak Zeppelin, resno pa nikdo ne misli na nemški napad. V Franciji je ves narod v orožju in vojnih vrstah. Na Angleškem, edinem kraju Evrope, kjer vojaška služba ni obvezna, je armada samo del naroda. Toda vrste te armade so preluknjane, treba je napraviti novo, vzbuditi ljudstvo, pokazati mu nevarnost, navduševati ga, naj bi šel pod zastavo. Raditega je agitacija za vojno močno večja v Londonu kot v Parizu, V Parizu so že vsi v vojaški suknji ali pa na bojnem polju. Srečuješ vozove, polne ranjencev, srečuješ posamezne vojake; vojaškega hrupa ni. London pa je poln bobnanja in trobentanja. Ljudstvo se gnete, da bi videlo prostovoljce, ki se vežbajo. Vsi mestni parki so izpremenjeni v vojaška vežba-lišča. Treba je zbirati ljudi, da bi ž njimi zakrpali raztrgane stalne polke. Treba je preskrbeti novo uniformo, zbrati nove polke, posebno armado za sedanjo vojno; treba je tudi zbrati prostovoljce, ki ostanejo doma, da bi branili dom pred sovražnikovim vpadom. Odtod oni oglasi po vseh zidovih, oni goreči manifesti, pozivi na tiste, ki so zmožni nositi orožje. Razglasi neobičajne velikosti, z ravno tako ogromnimi črkami so po vseh stenah, po vseh ograjah, po javnih poslopjih, v časopisih, v manjši obliki celo po vseh kočijah. »Mladina — ne čakaj danes, treba je dva tedna, da se izuriš za vojno službo.« »Kralj in narod vas potrebujeta.« »Bijemo se za dobro stvar in ne odložimo orožja, dokler je ne obranimo.« (Kraljeve besede.) »Ljudstvo celega cesarstva, pod orožje!« In povsod ono slavno Nelsonovo dnevno povelje, dano v Trafalgaru: »Anglija pričakuje, da vsak izpolni svojo dolžnost!« Med drugim so tudi pozivi na specialne kategorije prebivalstva, da bi sestavili kadre iz ljudi, pripadajočih k gotovemu športu, dalje na 45letne prebivalce City itd. . , , Na Regent Street čitamo pri vhodu v kinematograf: »Vojna v Evropi. Zakaj se bojujemo; kako se bojujemo?« Vojni armadni svit je dal dovoljenje za ta film, ki predstavlja angleško vojsko, in kraljevska Visokost in kraljica sla odobrila. Vsa ta predstava ima za cilj vojno propagando Vojak v ovčjih kožuhih. Vstopimo. Premožno prebivalstvo tega bogatega mestnega dela zagledamo. Predstava nam kaže pehoto, kavalerijo, artiljerijo, saperje pri vežbanju, v službi, v vojašnicah, v bitki. Razlagalec pojasnjuje orožje, navdušuje ljudstvo. Črnooblečeni gospod pojasnjuje vsako sliko. V medaktih, ob nažganih lučih, pa prihaja druga oseba na pozorišče in poje s spremljevanjem klavirja. Začenja s sentimentalno, patriotično pesmijo in konča z bojno. Vsaka kitica se konča s kupletom na Nemce. Pevec vzpodbuja javnost, naj bi ta kuplet skupno z njim pela, toda poziv je prazen, javnost ie predobro vzgojena, da bi pela v kinematografu. Pevec ponavlja poziv. Nihče ne odpre ust. Naposled sta se dve miss, že bolj v letih, z lorneti v rokah, oblečeni kot dve sestri, ponižali in peli s tihim glasom in zardevali prav pod oči. Pevec ni zadovoljen, ne zadostuje mu. »Ladies and gentleman, pomislite vendar, tako moramo peti, da bodo Nemci slišali!« Na ta poziv mu slede dečki v belih ovratnikih, stari, lepo obriti gospodje, stare dame s sivimi lasmi, z eno besedo vsi. Povsod so vojaki; po parkih imajo razprostrte šotore in se vežbajo, vsi so oblečeni v vojaško uniformo. Nepoznani ljudje jih ustavljajo na ulicah, da bi jim stisnili roko in napolnili žepe s cigaretami in tobakom. Minulo nedeljo jih je bila v cerkvi sv. Pavla najmanj komparija; na kolenih so preklečali celo dolgo službo božjo. prav. — Tukaj se sedaj bijejo veliki boji. Bije se morda več 100.000 vojakov. Neprenehoma bruhajo mali topovi, strojne puške in vmes včasih mogočno zagrmi strel naših motornih baterij. Zlasti veliko trpi infanterija. Veliko število vlakov sc je že odpeljalo tu mimo, pa šc zmeraj stopajo nove čete na površje. Podmorski čolni. Maši lani e v Mm. Horjulski načelnik Orla France Lončar se še vedno dobro počuti pri avstrijski motorni bateriji v Belgiji. Skoro vsak dan pošlje svojim prijateljem par kart, vmes tucli kako pismo. Svoji materi pa je pisal pred par dnevi med drugim: Bivamo še zmeraj Dobili srno drugega poveljnika, v osebi nekega nadporočni-ka, ki jc rodom Hrvat in govori tudi slovensko. Mesto, kjer sedaj bivamo, ni veliko, prilično kakor Kranj, lepo pa ni tako. Ljudje so pa revnejši kakor v južnem in vzhodnem delu Belgije, večinoma so tovarniški in železniški delavci. Sedaj pa tovarne skoraj vse stoje, na železnicah so pa zaposleni sami nemški vojaki in uradniki, zato so domačini brez služb in brez zaslužka ter žc malo stradajo. — Pišete mi, da ste v skrbeh zame, a tega Vam ni potreba, le molite zame in brez skrbi bodite, ker trdno upam, cla se vrnem domov mecl drage domače. Ako pa me le zadene krogla, me tudi ne bo nepravi čas. Obilna motitev, ki jo doma napravite, me podpira. Udam se in sprejmem, kar pride — Bog bo že tako uredil, da bo 2e blizo 30 let bo minulo, odkar so začeli Francozi s svojimi prvimi skušnjami s podmorskimi ladjicami. Witheheadov torpedo se jc polagoma razvil in tehnično tako izpopolnil, cla je postal jako nevarno orožje. Težkoča je bila le v tem, priti ž njim v toliko bli-nžio sovražne ladje, da jc bilo možno isto tudi sigurno zadeti. Gradili so v ta namen majhne, toda jako hitre tor-pedne ladjice, katere so imele nalogo približati se kolikor mogoče prikrito in enopaženo sovražni ladji, ter jo z izpuščenim torpedom uničiti. Tak zavratni napad, preden je bila vojska napovedana, so izvršili Japonci na rusko brodovje pred Port-Arthurom in res se jim jc posrečilo tri ruske ladje, če že ne potopiti, pa vsaj tako znatno poškodovati, da so bile več mesecev za boj nepo-rabne. Toda torpeclovka je le maja ladjica, katero toča krogel iz velike bojne ladje takoj uniči, če se ji le na obzorju prikaže, predno zamore svoj torpedo izpustiti. Umevno je torej, da so skušali torpedovko tako prirediti, da bi se mogla pod vodno površino neopaže-no približati sovražni ladji. Leta 1888. je francoska mornarica izdelala prvi podmorski čoln »Gymno-te«. Imel je valjasto obliko in na obeh koncih ošiljen. Gonilna moč mu je bila elektrika, katera se jc nabrala v aku-mulatorjevi bateriji, ter se premikal pod vodo z brzino 6 morskih milj (11 km) na uro. Ladjica je bila le 18 m dolga in 1'80 m široka, njena vsebina je znašala le 30 ton. Četudi ni bila ladjica sama na sebi praktično še porabna, vendar so se preskušnje ž njo tako ugodno obnesle, da je francoska vlada sklenila poizkuse nadaljevati in zadevo konečno dovršiti. »Gymnote« jc bila premajhna, njena vsebina ni zadostovala, da bi se vsa potrebna oprava vanjo vložila, gonilni stroj ni imel dovolj moči za kako daljšo pot po morju, ladjica te velikosti bi bila k večjemu porabna v bližini kakega pristanišča. Pričeli so z gradbo večjih ladjic 40 do 45 m dolgih in z vsebino 150 do 250 ton, katere so bile sicer mnogo ugodnejše, vendar se je pa pojavilo toliko Ruski ujetniki nosijo zanje pripravljeno kosilo. raznih težkoč, da je bilo treba ves načrt načeloma temeljito spremeniti. Za čoln, ki bi bil trajno pod vodo, jc najugodnejša oblika valjarja, kateri je na obeli koncih konično šiljast, ker najložje prenaša vsestranski vodni pritisk, manj ugodna je j>a ta oblika za ladjico, katera plava na površju. Tudi ni lahko na ladjo naložiti toliko akumulatorjev, da bi dajali za dalj časa zadostno množino elektrike. Končno vendar ni treba, da bi bila ladjica vedno pod vodo, temveč zadostuje, ako sc more le za določeni čas skriti pod vodno površino. Skušnja sama je pokazala, cla se v vodi predmeti na večjo daljavo ne morejo opazovati. V morju se vsaj deloma razločno vidi samo na daljavo kakih 10 m in že na daljavo 30 do 40 m ni mogoče ničesar videti. Tudi je dolgo bivanje pod vodo v popolnoma zaprti ladji dalj časa mučno za moštvo, kljub vsem pripravam, katere imajo za čiščenje zraka. Ti pomisleki so graditelje ladij privedli do zaključka, da je umestneje podmorski čoln tako prirediti, da navadno plava na površju, kakor Vsaka druga ladja in ga le tedaj in za toliko časa pogrezniti pod vodo, kadar je za to resnična potreba. V ta namen so dali čolnu navadno obliko ladje s zaokroženim, le na vrhu nekoliko ravnim krovom. Sicer ta oblika ni .tako ugodna prenašati vsestranski vodni pritisk v globočini, kakor pa popolnoma valjasti čoln, vendar pa zadostuje vsestranskim zahtevam, zlasti, ker čolnu ni treba se potapljati v velike globine, kjer bi bil vodni tlak stenam že nevaren. Stene so dvojnate, katere služijo deloma v to, se sprejme v prazni medprostor voda, kadar je treba čoln potopiti, deloma se isti porabi kot shramba za olje. Oglejmo si po temu vzorcu sestavljeni čoln (Mod. U. 1.) nemške mornarice. Podmorski čoln tipa U 9 — U 12 ima približno dolžine 4-3 m in širjave 3'6 m, kadar plava na površini morja, se potaplja 2"8 m globoko in razrine 250 ton vode, popolnoma potopljen ima približno 300 ton. Izdelan je ves iz jekla in z oporami opremljen za vodni pritisk 50 m (skoro 5 atmosfer), vendar se pa nikdar tako globoko ne potaplja, pride k večjemu do 30 m globoko. Na sredi po lahko zabočenega krova se nahaja majhna kuplja za poveljnika in krmarja, iz kuplje je vhod v ladjico. Precej pod kupijo se nahajajo prostori za moštvo, (2 častnika in 15 mož) mala električna kuhinja s shrambo. Ves drug prostor je odločen za mornariške svrhe. V ladjici se nahaja Dieselnov motor na petrolej in ima 450 konjskih sil. Rabi se pri vožnji na površju in daje ladjici brzine 12 do 13 morskih milj. Ako je čoln pocl vodo, tedaj oljnati motor ni poraben in na njegovo mesto gtopi električni stroj. V ta namen se nahaja v ladji zadostna množina akumulatorjev, ki oddajo elektrike motorjem za ioO konjskih sil in podelijo ladjici pocl vodo brzine 9 milj na uro. V sprednjem delu ladjice se nahajate dve cevi, iz katerih se izpucajo torpedi. Čoln ima dvojnate stene; v ta med-stenski prostor se sprejme voda in čoln se pogrezne pod površje. Če sc hoče zopet dvigniti, se z zračnim pritiskom voda zopet izrine in čoln splava na površje. Na gredeljnu ladje je pritrjen 5 ton težak železni utež, kateri sicer ladjo navadno brez koristi obtežuje, v slučaju kake nezgode sc ]>a z enim pritiskom lahko odpne in odloči ocl ladje in ista splava še na površje. Ladjica ima dva vijaka in več krmil za horizontalno krmenje, ž njimi se ladjica v teku laliko poljubno višje ali nižje v vodi dviga. Opremlena je z železnimi posodami, v katerih se nahaja zelo stisnjen zrak za dihanje in obenem s pripravo, katera uporabljen zrak zopet očiščuje oziroma odstranja. Čim večja je ladja, toliko več ima porabnega prostora, tem prostejše se tudi giblje. Majhna ladja je navezana na bližino obrežja, ali pa kake druge večje ladje, katera jo preskrbi od časa do časa s premogom ali oljem. Tudi podvodni čoln je tem porabnejši, čim dalj časa se lahko giblje na prostem morju. Zato so začeli v zadnjih letih izdelovati še večje podmorske čolne, kateri lahko samostojno nastojiajo, se v slučaju potrebe, skrijejo pod vodo in l>ostanejo vsled tega jako nevarni nasprotniki. Te ladjice so 60 do 75 m dolge, imajo vsebine 800 do 1200 ton in 2000 do 4000 konjskih sil močne stroje. Opremljeni so tudi z nekaterimi lahkimi brzostrelnimi topiči. Iz ladje pod vodno površino se nikamor ne vidi, preskrbeti je bilo treba ladjici pripravo, s katero bi bilo možno tudi iz pogreznjene ladje opazovati vsaj najbližjo okolico. »Oko« ladjice je na poseben način prirejeno. Skozi krov poveljnikove kabine je potisnjena do 7 m dolga cev. Na vrhu cevi je pritrjena pravokotna steklena prizma, katere svetlobne trakove od morske glačine pravokotno lomi in pošilja navpično navzdol v ladjo. Vmes ustavljena steklena leča (objektiv) zbira svetlobne trakove in napravlja sliko prav tako, kakor v daljnogledu. Treba je v dno cevi pritrditi drugo prizmo, katere navpične svetlobne trakove zopet v vodoravne spreminja, k temu dostavimo še navadni okular in sedaj vidimo skozi njega površino morja, na njem plavajoče predmete. Ta naprava je sicer enostavna, ima to pomanjkljivost, da je obzorje vsled velike razdalje očesa od objektiva zelo majhno. Trebalo bi oko bolj zgornji prizmi, oziroma objektivu približati. Ker pa to ni mogoče, se ustavi v cevi po potrebi več leč, katere prvotno sliko neizpreme-njeno dostavijo na spodnjo prizmo, kjer se s pomočjo okularja opazuje. Vrhovna cev je pa na gosto vstavljena v drugo zunanjo cev in tako prirejena, da se krog svoje osi suče in je vsled tega možno gornjo prizmo obrniti na vse strani in na tak način vse obzorje preiskati. Z okularjem se slika nekoliko, približno 1.5krat, poveča, mogoče je pa tudi povečati do 6krat. Ker je opazovanje z enim očesom dalj časa naporno, se zamore slika tudi vzeti na motno steklo, prav tako, kakor pri fotografič-ni kameri in se lahko opazuje z obemi očesi. V cev je vdelana tudi navadna kuzola in poleg nje na steklo zarisane črte, po katerih se lahko natančno določi smer in lega kakega predmeta. Vstavi se tudi lahko priprava, s katero je mogoče vsaj približno daljavo različnih predmetov določiti. Zunanja prizma je zakrita s stekleno pločo ali s steklenim pokrivalom, da zabrani stik morske vode z optičnimi stekli. Poleg te naprave so poizkušali z zaokroženo prizmo, po navodilu francoskega polkovnika Mangina, katera naenkrat celo obzorje pokaže. Za splošni pregled celega obzorja je ta naprava sicer koristna, vendar pa ne daje tako jasne slike, kot prej navedena prizma in se zamore torej le poleg slednje in za naglo orijentacijo rabiti. Dosti se je pred vojno pisalo o po-rabnosti podmorskega čolna. Sedaj je izkušnja pokazala, da je podmorski čoln jako nevarno orožje tudi največji oklopnici. Pred par tedni je tak čoln v dveh urah uničil tri velikanske križarice in Angleže v tak strah pripravil, da se s svojimi dragimi drednoti nikamor ne upajo. Kako so Nemci zasedli LaKsemburg. »Cabaimo Renda« poroča v Rim sledeče šaljivke: Ob jutranji zori 2. avgusta je nek luksemburški brigadir z enim žandar-merijskim vojakom pregledoval "koli-co pri remiškem mostu čez Mozelo na nemško - luksemburški meji. Kar zagleda, da jaha čez most nemški general s sijajnim spremstvom častnikov, za katerimi sledi v kratkem presledku cel polk. Brigadir se ustavi sredi ceste in čaka, da se približajo. Ko so bili še samo nekaj korakov narazen, se postavi krepko v pozor in z roko ob vizirju čake, reče: »Gospod general, uljudno vas opozarjam, da ste na luksemburški zemlji.« General, ki je v hipu ustavil konja in tudi salutiral z roko ob čeladi, odgovori: »Vem! Toda imam povelje, katero moram izvršiti.« Oba žandarja sta tako salutirala in odšla v bližnji gozdiček jelk. Medtem pa so v glavnem mestu velike vojvodine »delovali diplomati«. Voditelj nemškega poslaništva von Buch je predložil predsedniku poročilo kanclerja Bethmann-Holhvega, v katerem poroča, da je Nemčija prisiljena začasno zasesti Luksemburg, da tako prepreči, da se Francozi ne polastijo luksemburških železnic, ki so neobhodno potrebne za prost promet nemških železnic in v katerem obljublja primerno odškodnino za morebitno škodo. Bila je zgodovinska ura. Toda to je srečna deželica, ki ne pozna ministrskih svetov. Tedaj ni bilo nobene »zgodovinske seje«. Predsednik Ei-schen je čisto navadno odšel v palačo velike vojvodinje. V tej palači že ve leti vlada mlada Marija Adelajda, ki ma komaj 20 let. Toda nji ob strani stoji njena mati, ki je iz rodovine Braganza: Marija Anza, portugalska princezinja, ki je znana po svoji globoki politični hitrosti in energiji. Te dve gospe in stari Eischen, zelo razsoden človek, so v dolgi celodnevni seji odločili usodo te majhne deželice. Zavrgli so vabljivo snubljenje Francije in se odločili podvreči se nemškemu zasedenju seveda z istočasnim protestom pri velesilah, ki so podpisale londonski mir, in sklicujoč zbornico za prihodnji dan, da odobri ta odlok. Tu je treba pripomniti, da so Nemci Luksemburžanom precej tuji, samo da ni med Nemčijo in njimi carinske meje ker spadajo k »Nemški carinski zvezi«, kakor tudi upravlja njihove železnice nemška železniška uprava, Prvi je stopil na luksemburško ozemlje general Fuchs, kateremu je sledila 18 njegova armada, toda ne več peš, ampak v oklopnih vlakih, polnih vojakov in streljiva, ki so takoj obrnili proti glavnemu mestu in deloma na Esch proti jugu. Še pred poldnem je že nekaj nemških polkov korakalo po veličastni »Cesti Svobode«. In za brambo svoje svobode ima Luksemburg vojsko 2955 mož in 8 častnikov v 2 kompani-jah: ena žandarska, druga prostovoljska, ki obe pod enim poveljnikom sta-nujeti skupaj v vojašnici, katere ime bi bilo primernejše za kak samostan, kakor pa za vojni tabor: imenuje se namreč: »Vojašnica Svetega Duha«. Obnašanje »zasedencev« do »oku-pantov« pa se ne da dobro razumeti. Sklenili so, da si dajo »drago plačati« kršitev svojega ozemlja in tako pred-algajo grozno osoljene račune. Da bi Nemcem nekoliko olajšali računanje, so spremenili franke v marke: kar je prej veljalo 10 frankov velja sedaj za Nemce 10 mark, to se pravi za eno petino več. Pač pa diše v tej deželici dih miru, ki je prava tolažba za onega, ki pride s polja klanja. Ljudstvo je tako mirno, kakor bi ne bilo zasedeno in časopisi pišejo kakor poprej. Ulei smsKi umi Ker spreprostim ujetim srbskim moštvom ni bilo dovoljeno govoriti, zato sem poizkusil svojo srečo drugod. Zvedeli smo, da sta med ujetniki tudi dva srbska častnika, in ta dva sem z oblastvenim dovoljenjem obiskal. Stanovala sta v mali, pritlični hiši v Mitrovici. O posetu sta bila že obveščena in prišla sta, seveda' v »spremstvu«, do vežnih vrat naproti. Segli smo si v roke z lahkim poklodom in se prestavili drug drugemu. Njuna soba je bila majhna, a čedna. Preprosta oprava, toda za silo dovoljna, »Zanimalo bi nas zvedeti kako sodite Vi o naši infanteriji.« »Vaša infanterija je dobra, a naša je boljša. Vi morate pomisliti, da imamo mi dve krvavi vojski za seboj, a Vi nobene. Vojska ima za nas mnogo manj strahu. Vi streljate sicer dobro, a mi smo dobro kriti. Zemljevid k bojem na Kavkazu. Pri jurišu so pa naši boljši.« (Da Srb svojih ljudi ne bo grajal, tudi če so slabši, je umevno.) »Kaj pravite o topništvu?« »Naše topništvo je prvovrstno. Mi streljamo bolje kakor Vi; s tem pa nočem reči, da so Vaši vojaki slabo izvežbani, ampak da so naši topovi boljši.« »Imate dovolj municije?« »Dovolj. Dovažajo jo vedno preko Soluna.« »Kako pa je z obleko in hrano?« (Opomnil sem ga na slabo obleko ujetnikov.) »Hrane imamo dovolj. V Mačvi pač ni mogoče stradati. Sira, salam in čokolade ima vsak naš vojak. Pač pa ne dobimo čaja in kave kakor pri Vas, ravno tako tudi vina ne. Ali ste videli naše jarke? Po njih ni težko dovažati tople hrane do naj-prvih strelskih linij. Kar se pa tiče obleke, pa pomislite, da je težko mogoče v teku enega leta vse zaloge nadomestiti. Če bi bili čakali le še dve leti, bi bili vojaki tretjega poziva ravno tako dobro oblečeni kakor aktivni.« »Kaj niste slutili, da pride vojska?« »Ta novica nas je zadela popolnoma nepričakovano. Nihče ni vedel ničesar.« »Ali se bodo Srbi pri Kragujevcu ali pa še pred njim postavili v bran?« Zvito me je pogledal in se nasmejal. »Prosim, oprostite. Spoštujemo v Vas častnik a.« »Ne, ne, nobenega oproščenja — tudi ko bi hotel Vam kaj povedati, Vam ne morem; ne samo, da ne smem. Kje se bodo naši ustavili in kako, to ve le štab, drugi nihče. Mi se pokoravamo poveljem, dru-zega nič.« »Ali so bile to glavne čete, s katerimi se je vršil boj do Kolubare, ali le zadnje zaščite?« »To niso bile naše glavne čete, verujte mi. To je le tako izgledalo, ker po naših predpisih se kot zadnja zaščita postavi od vsakega polka en bataljon. Glavne čete so šle nazaj popolnoma v redu, najprej tren, potem konjiča itd., vse natanko po predpisih.« »Je li srbski vojaški vežbovnik modem?« »Najmodernejši. Sestavljen je po najboljših nemških, francoskih in ruskih delih in popravljen po naših lastnih izkušnjah.« Žandarm, ki je stal poleg, je rekel: »Prosim, gospodje!« — Prav neradi smo se ločili, V slovo mi je napisal še v moj notes svoje ime in ime svojega tovariša, molčečega kavalerista. Pripominjam, da je bil gospod, ki mi je dal ta pojasnila, rezervni častnik-pionir, v civilu arhitekt v ministrstvu »gradjevi-na« v Belgradu; energičen, mlad dečko, kateremu se rezervnik ni prav nič poznal. Zmagozavesten in ponosen, ne kakor da je ujetnik, ampak gospodar, tudi v govoru zelo energično poudarjajoč vsak zlog, nallk našemu »komando-tonu«. Naslednjega dne nas je odpeljal vlak zopet preko Budimpešte v Galicijo nazaj. Žandarmerijski major, precej hudokr-ven človek, je napravil konec pogovoru. Kaki so bili boji v Srbiji. PARASNICA. V kotu med Drino in Savo leži Para«* niča, ki meji južno na cesto, kr vodi iz Rav« nja v Črnobaro. Dobrih cesta v tej deloma z grmovjem, deloma z visokimi hrasti zaraščeni pokrajini ni, Srbi so v Parasnici dokazali, da so se v obeh prejšnjih vojskah precej naučili. Prezrli niso nobene strategično in taktično važne točke. Utrdili so se tako spretno, da bi jih iz tega kota ne bilo mogoče vreči, če bi bila naša artiljerija ne napravila pri Ravnju luknje in če bi ne bila Krausova armadna skupina, ki je prekoračila pri Klenku Savo in vzela Šabac, pritiskala od vzhoda in če bi ne bila Potiorekova zmaga v enajstdnevni bitki pri Krupnju grozila umikalni srbski črti. Srbi so morali zato Parasnico zapustiti in tako od-< preti vrata v Mačvo ln v Srbijo. Parasnica je bila preprežena z obraml>-nimi črtami. Strelski jarki so do 2 metra globoki, zavarovani proti šrapnelom in skriti bodisi s koruzo, bodisi z vejami. Mož se lahko v njih svobodno kreta, pred seboj ima strelsko duplino, poleg sebe v jarkovi steni pa zalogo streliva. Poleg teh takorekoč trajnih utrdb so še začasne, ki so jih' zgradili med bojem. Naskok z bajonetom proti takim utrd« bam je bil izključen. Voditi se je morala redna trdnjavska vojska. Približati se je moralo sovražniku z jarki in spodkopi, med tem ko je njegova artiljerija zelo natančno streljala. Naša artiljerija prve dni ni mogla veliko pomagati; morala se je šele zastreliti in je morala premagati srbsko artiljerijo, ki je bila izborno razvrščena in ki so ji tudi vohuni imenitno služili. Medtem ni preostalo pehoti drugega, kakor da je mirno ležala. Potrebni so zato trdni živci, da se tako blizu pred sovražnikom leži pred svojimi puškami skozi več tednov kakor medved v brlogu, ki ne sme pomoliti svoje glave iz luknje. Končno se pa človek na vse navadi. Izkopali so si globoke luknje v zemljo, ki so postlane s slamo; proti šrapnelom so se zavarovali jarki z deskami, vejami, zemljo in z opeko. Bilo je težavno delo plaziti se korakoma proti zakopanemu sovražniku do 50, 40 in Transport aeroplana na francosko-begijskem bojišču. Boj straž ob Aisni. 30 metrov. Tam, kjer vodi cesta blizu reke, so si morali že od brega kopati jarke pod zemljo. Če se je enkrat zasedel prostor, ni naših niti najhujši srbski ogenj več pregnal. Naši jarki so izkopani ravno tako skrbno kakor srbski. Neki bataljon 11. pešpolka je imel naravnost solidne podzemske prostore moštvo ločeno od častnikov, bataljonsko poveljstvo se je nahajalo v podzemski koči z veliko pečjo in s posteljo, okolu mize so stali stoli. Veliko jarkov, ki so jih naši Srbom vzeli, so takoj pregradili. Naši so se pri-bližavali tudi ponoči korakoma. Hitro so se nekoliko zakopali in zopet šli nekaj korakov naprej; prvim so sledili drugi; zadnjih dvajset do trideset korakov je bilo treba dirjati z bajonetom nad sovražnika. Iz vojne. Par veselih z naborov, »Neues Wiener Journal« je prinesel nekaj anekdot o humorju pri pregledovanju domobrancev. Tako je n. pr. močan mlad mož prišel k naborni komisiji. Polkovni zdravnik ga je vprašal, ima H kako hibo. Mož je odgovoril, da na nobeno uho nič ne sliši. »Nezmožen«, je rekel zdravnik čisto tiho. Mu-tec se hitro obrne in hoče oditi. »Počakajte«, pravi zdravnik, »ker ste slišali ta moj »nezmožen«, ste gotovo zmožen.« Neki drug rekrut trdi, da je kratkoviden. »Zmožen«, odloči zdravnik, »k pešcem! Pridete v prvo vrsto.« Drugi trdi zopet, da je preveč daleko-viden. Komisije vendar to ne spravi v zadrego. »Zmožen in sicer k zrakoplovnemu oddelku!« Neki drug rekrut zatrjuje, da je vsled srčne napake popolnoma nezmožen za vojno službo. Zdravnik se trudi, da bi kaj našel, toda ne more nič konštatirati. »H kateremu zdravniku ste hodili?« Rekrut pove. Nato pravi zdravnik: »Čestitam vam, imeli ste izbornega zdravnika, popolnoma vas je ozdravil, hvaležni smo mu za dobrega vojaka.« Najoriginalnejšo bolezen je imel gotovo poljski jud. »Kaj vam manjka,« ga vpraša zdravnik. »Nič mi ne manjka, gospod regimentsaret«, pravi Žid, »toda svetujem vam, da bi me ne vzeli. Kamor pridem, tam je smola.« Ta »bolezen« pa seveda vseeno ni nič pomagala. Kmečki sin iz vzhodne strani države se je predstavil komisiji. Slišal je, da je platfus (ploskonogostj bolezen, ki varuje pred potrditvijo. Zapomnil si je to. Polkovni zdravnik ga vpraša, ima-li kako bolezen. Modri fant se prime za vrat, napravi žalosten obraz in pripoveduje, da ima platfus. Ta nepoznanost razlike med vratom in nogo mu je prinesla običajni »geeignet«. Veselo dogodbico iz sedanjega nabora pripoveduje prostejovski »Hlas Lidu«: Ko je z resnim korakom koral pod mero gospod R., nadpivovar, je nastala v naborni dvorani slavnostna tihota. Zapisovatelj prečita iz starega protokola, zakaj gosnod R, pred leti ni bil potrjen: »Vsled splošne telesne slabosti.« Nihče se ni mogel več zdržati. Nasmejala se je vsa slavna komisija od gospoda stotnika pa do tistega pri meri, zastopniki uradov in zapisovatelji. Nazadnje je še v vrstah nagcev prestalo za trenotek škljepetanje zob. Izmed vseh najbolj se je režal gospod napivovar. Stotnik ga modro vpraša: »Tako, koliko tehtate, gospod nadpivovar?« — »Malo, gospod stotnik, samo 152 kil.« — »Tako, torej pojdite gomov in pitajte se.« — »To tudi storim, gospod stotnik!« Ves Proste-jov se raduje nad rekordom gospoda nad-pivovarja. Iznajditelji strelskih jarkov. Rusi so mojstri v umetnosti, da se hitro zakopljejo in da naenkrat izginejo pod zemljo. To umetnost so kot edino pridobitev prinesli iz japonske vojske. Drago učnino, ki so jo morali za to plačati, bi si lahko prihranili, če bi izkoristili izkušnje, ki so jih napravili v prejšnjih vojskah s Turki. Strelske jarke so Turki že v 18. stoletju praktično uporabljali kot sredstvo za kritje proti sovražnemu artilerijskemu ognju. O tem nas pouči avstrijski in ruski maršal Kari Jožef knez Ligne, ki je umrl pred sto leti. Knez je dal, ko je ruska carica Katarina leta 1787. napovedala Turčiji vojsko, svoj meč na razpolago carici. Poverjeno mu je bilo visoko poveljstvo. V začetku oviran po intrigah kneza Potem-kina, je v nadaljnjem poteku vojske žel večje priznanje in je posebno pri zavzetju Belgrada v oktobru leta 1789. našel priliko, da se je izkazal. Knez Ligne je v pismih do grofa Segurja opisoval svoje doživljaje. V šestem teh pisem, ki je bilo pisano 1. septembra 1788 v Očakovu, se nahaja sledeče mesto: »Turki razpolagajo z dvemi izvrstnimi taktičnimi pomožnimi sredstvi. Prvo obstoji v visoko razviti umetnosti svoje postojanke s konjenico brezhibno zakriti, drugo pa v tem, da kopljejo luknje v zemljo ali v svoje utrjene postojanke, da si tako ustvarijo kritje proti topovskim kroglam sovražne artiljerije. Vsak mož ima svojo lastno luknjo, v kateri se skriva, dokler traja bombardiranje.« Na srbskem bojišču. Vojaški kurat piše: Moj sluga je nekje iztaknil tole višnjevo tinto in meni, da je nemara domači srbski izdelek, zato vam pišem z njo tole pismo. Kaj vse človek v vojni ne doživi. Danes sem se vračal iz bolnišnice domov »v kuču« skozi tukajšnjo srbsko vas, v kateri se baš mudimo. Pred menoj in za menoj so se vozili topničarji s topovi. Med njimi je korakala četa vojakov, izmed katerih sta bila dva drugače opravljena, imela sta namreč nekako srbski uniformi podobno obleko. Ali koračila sta veselo in sta se neprisiljeno zabavala z drugimi vojaki vred. Tudi drugi vojaki so se radovedno ozirali na nju. Mislil sem si, da sta to nemara naša vojaka, ki sta bržkone kje našla srbska piašča, pa ju oblekla. Ali ko sta prišla omenjena voiaka do našega poveljništva, sta krenila proti njemu in dva naša vojaka sta ju spremljala z nasajenimi bajoneti. Bila sta dva srbska ujetnika, ki sta bila vesela, da so ju ujeli. Prešli smo cesto, ki drži iz Šabca v Ljesnico. Na nekem kolodvoru v K. sem videl dva srbska vlaka s pokvarjenima strojema. Ali naši upajo, da ju bodo lahko popravili. Tukaj sem videl tudi novo cerkev v orientalskem slogu, oboka pa nima, pokrita je z deskami, ker ni dograjena. Po cerkvah leži polno svetopisemskih knjig londonske protestantovske biblijske družbe. Danes mi je pisal K., kateremu sem častital za god. Pravi, cla vidi iz mojega pisma, da nam ni na bojnem polju nič hudega. Bolestno sem se nasmehnil; no, mož čisto nič ne ve, kaj se pravi življenje in trpljenje na bojišču. Seveda mi nismo mile jeze, ampak prenašamo molče, junaško vse vojno gorje. Čemu bi delali domačim še večjo žalost in potrtost? Dne 6. novembra sem spal pod streho. Bilo je v majhni vasi Z., kjer niso imeli cerkve. Meni so odkazali stanovanje v pravoslavnem župnišču, kjer je bival srbski pop. Tu vam je bilo vse razmetano, ali moj sluga jc vse lepo pospravil, imel sem dobro postelj, da v skrinji so bile tudi bele rjuhe in na tleh preproge, vse, kakor da so prebivalci ravnokar odšli. Vse je bilo čisto, da sem vendar enkrat prijetno prenočeval. V vasi ni cerkve, ali vendar je bival tu pop. Za stanovanje mu je služila hiša z visoko streho. V hiši sta dve veliki sobi z visokim stropom ali z razmeroma majhnimi okni. Pod treho sta še dve sobici, sicer ne veliki, a prijazni. Onstran dvorišča je drugo poslopje, kjer je lepa soba — v njej sem spal — in poleg nje je kuhinja. Vse leži na lepem vrtu, kjer sta bila dva visoka oleandra in lepe skupine cvetlic, sedaj že precej usehle. Na dvorišču stoji tudi lepa predilnica, hlev in dve arkadi. Poleg tega vidimo tukaj tudi žitnico, leseno shrambo in hlev, kjer se živina pita. V ozadju je jako prostran vrt, kjer se ko- šatijo skupine starih orehov in krasnih gozdnih dreves. Moj sluga in voznik, ki je vojak pri trenu, sta tudi spala v župnišču, poleg moje sobe, v kuhinji .je pa prenočeval drugi voznik od naSe divizije, ki je imel tu v hlevu konje z mojimi vred. Vedno prodiramo, a vedno imamo več ranjencev. Danes dne 7. novembra sem spal v selski koči, ki nima poda. V posteljo, ki je tam stala, sem dal na-stlati čisto slamo in dobro sem spal. Zdelo se mi je sicer, da sem v hlevu, okna vsa razbita, ali navsezadnje se človek na vse privadi. V vasi M., kjer se nahajamo, so ostale doma samo žene, otroci in starčki. Naši so jih spravili v hišo, kamor sem jih šel gledat. Samo siromašno ljudstvo, in med drugimi je bila starka, o kateri so pravili, cla šteje 100 let. Otrokom sem dal nekaj drobiža. Bili so lepo umiti in primerno oblečeni. Neki desetleten deček ni znal niti očenaša, pa drugi, kakor je bilo videti, tudi ne. Neprenehoma grme naši topovi, boj se bije na celi črti. V tej zapuščeni vasi je pocl strehami vse rumeno koruze, kašče so polne žita, okoli hiš pa vse mrgoli kokoši, pe-gatek, puranov in gosi. Okoli hiše, kjer bivam, teka do trideset prešičev, starih in mladih. Čegav je ta eprob? Urednik g. Prešern piše: Pod silno raz-kopanim, močno razstreljenim in od topovskih krogel ter vojaških lopat razritim gozdom, na pusti, valoviti njivi, od koles in kopit razorani, na pobočju nizkega holma, so pokopali vojaški pogrebci dva padla vojnika, dve žrtvi dveh nepomerjenih, slučajno tako daleč čez naše prve vrste zašlih, padlih krogelj. Poglobili so pogrebci za silo napravljene strelske jarke naših prednjih vrst, ki so se pomaknile prejšnji dan naprej in umerili poglobitev po truplih. Končali so delo, otrli so si znoj z obraza in odložili orožje, da se nekoliko oddahnejo. »Ti, France,« pravi eden pogreb-cev, ko si je nažgal cigareto, »poglej! Eden teh je naš. Janez je, še mlad fant, prav čeden dečko«. »Res je,« mu odgovori, premotrivši našitke pod vratom. »Kranjcu je podoben po vsem, tudi se mi skoro zdi nekoliko znan, toda ne spomnim se ga. Morda sva bila z revežem celo že skupaj, toda preveč sem jih že videl in za-grebel in spomin mi je že skoro otopel. Spoznal bi komaj brata, katerega že delj časa nisem videl. V Srbiji je in tam jim gotovo ne gre tako slabo. Vsaj tako sem slišal danes govoriti naše oficirje.« »Škoda za fanta, škoda,« pravi njegov sosed in stopi k mrliču. »Hitro je pristal,« pristavi drugi. »Primimo ga!« je dejal tretji, in par hipov nato je ležal mladi fant v poglobljenem strelskem jarku v zlokobni, tuji gališki grudi. Poleg njega sp položili mladega Poljaka in zagrebli so trupli. Naredili smo dva groba in postavili dva križa. Slovenec leži poleg Poljaka. Oba sta padla kot žrtvi velike naloge velike domovine. Zadnji žarki solnca so posijali na dve gomili, na dva iz količkov zbita križa, katera so postavili pogrebci svojemu domačinu in bratu. Zadeli so pogrebci na ramo lopate in krampe in se napotili naprej. V trenutku, ko so prekoračili vrh holma, je zašumelo v bližnjem gozdu. Razgrnilo se je nizko, gosto grmičevje in plaho je pogledalo iz odprtine mlado poljsko dekle. Gledala je delj časa mlada Poljakinja na sveža grobova, na katerih so slonele sence lesenih križev, zagrnila je vejevje in zopet izginila kot bajna prikazen. Ob luninem svitu je obiskala samotna grobova zopet neznana Poljakinja. Plaho je pogledala iz gozda, in ko se je prepričala, da je sama, je skočila h grobu. Vrgla se je na grob in žalostno plakanje se je začulo v tihi noči. Njen obupni jok je spremljalo edino votlo grmenje topov, ki je odmevalo od daleč preko ravnin in gričev. Nato je odvilo dekle majhen zavoj. Iz zavoja je vzela majhno podobico, prilepljeno na dveh srcih, velikih, izrezanih iz rdečega, tankega papirja. Pritrdila je ta okrasek na križ in ga ovila z raznobarvnimi trakovi. Nato je prepredla ves grob z verižicami, napravljenimi iz papirnatih obročkov bele, modre in rdeče barve. Pomolila je še na grobu in že je hotela oditi. Kar je ugledala sosedni grob. Tiho je govorila: »Ta revež, ki je od daleč, spi poleg mojega ljubljenca. Edini tovariš mu je bil v zadnji uri in večno bo počival poleg njega. Tam doli, kjer je doma, je morda tudi dekle, ki ga nestrpno čaka, Revica je ona z menoj vred.« In odprla je zopet zavoj in vzela iz njega ostanek papirnatega okrasja. Ovila je s trakovi križ in grobišče in pomolila je tudi za revnega tujca, tovariša svojega ljubimca. Bilo je to na dan pred Vsemi sveti. In na ta praznik, ko so se zbrali na-šinci pri svojih grobovih, se spominjali umrlih svojcev in tudi bojevnikov, ki so morda počivali v daljnih deželah, na ta žalostni dan je bil po zaslugi te vrle Poljakinje okrašen grob mladega # neznanega Slovenca v daljni Galiciji, na pusti, prazni planoti pod divje raz?'"e-ljenim in razoranim gozdom. Čegav je ta grob? ITALIJA IN ANGLIJA. Rimski krogi se živahno pečajo s pro« tektoratom Anglije v Egiptu. »Corriere« zahteva sporazumljenje Italije z Anglijo glede na sredozemsko morsko vprašanje. »Vittoria« piše: Italija ne more brez odškodnine trpeti aneksije Epira in Egipta, PREPOVED ABSINTA NA FRANCOSKEM. General Joffre je poročal predsedniku Poincareju, kako je učinkovala prepoved absinta med vojsko. Najboljše je vplivala, kar kaže, ker so se znižali zločini. Svetuje, naj se z državno postavo uživanje absinta tudi po vojski prepove. Upa, da se tako izboljšajo med ljudstvom moralne in zdravstvene razmere. Zadeva je pariške gostilničarje jako razburila, ker bi bil po prepovedi njihov obstoj v nevarnosti. Gotovo, prepoved absinta bi okrepila francoski narod, a dokler tudi uradna Francija zopet ne pripozna Boga, se ljudska morala in in zdravstveno stanje ne izboljša. IZVOZ VOJNEGA MATERIJALA IZ AMERIKE. Frankobrod, 25. decembra. (Kor, ur.\ >Frankfurter Zeitung« poroča iz Newyor-ka: Državni tajnik Bryan je izjavil, da predsednik Wilson ne vztraja na zakonski predlogi, ki prepoveduje izvoz vojnega ma-terijala. Časopisje napada predlogo, ki bo brezdvomno odklonjena. ZAMENJAVA CIVILNIH INTERNI-RANCEV. Bern, 25. decembra. (Kor. ur.) Trans* port nemških, avstrijskih, ogrskih in francoskih civilnih internirancev v domovino je končan. Vsega skupaj se je vrnilo okoli 11.000 oseb, povečini žene in otroci, skozi Švico v svojo domovino. Naročajte »Slovenca"! RUSKI TIPI. (S sliko.) Med ruskimi vojnimi ujetniki so zastopani najrazličnejši tipi. Naša sli- ka predstavlja Baškire, Kirkize in, Ta-tare. &m M! 3377 S parom opraio, z vročim zrakom posušeno kali prosto In puh od K 1*20 za kilogram dalje priporoča p sina s pastelnim pun m pliam (na drobno in na debelo) C. J. HAMANN, Ljubljana Ustanov l/eno 1S66. Nepoštena konkurenca ponuja za m a i denar !e snpol ali colo nI i očiščeno blago. Takega perja se ilrže česče os anki masa in nesnaga, ki povišujejo težo in znatno pospešujejo zalogo moljev in rntčesa. Oucjo uoln© kdor jo ima na prodaj, naj jo ponudi to^ej Qr©bdnil{ti LJubljana - Mestni trg 22 nasproti lekarne Trnkoczy Kupim vsako vrsto, tudi Črno in neočiščeno po brezkonkurenčni ceni. Posebno pa se plača lepo belo oprano po najvišji cent, ki se zanjo lahko nudi. ©0©0©©©@®®®0©© Išče se ekonom (oskrbnik) za večje posestvo (okoli 700 oralov) na Hrvatskem. Plača po dogovoru. Starejši in oženjenl imajo preduost. Glavna zahteva je, da je izkušen gospodar. 3446 3 Ponudbe s priloženimi spričevali naj se pošiljajo na naslov: Grško-katoliški škofijski ordinariat v Križevcih na Hrvatskem. za moške in dečke ter lepe in jako okusno izgotovljene iz pliša ali sukna vrline v zalogi po stalno najnižji ceni v manufakturni in konfekcijski trgovini tssBT Bfflg- aa*" iissar- ew easr Ljubljana, PreJSklijošl.3 Murske ulice GeniKi na zahtevo brezplačno. fSAMATORIUM -EMONA I U ZA-NmRANJE^lN-KIRl^KSE -BOLEZNI, J ___KKmSL. PORODNIŠNICA. LiXJBLtJANA-komenske3A-ulica4 iy FR. DERGANC 1 • • v • II Siji n domačo pito ii obrt jggs^ so najbolj praktična in času crimcrna 311 p.lfeimla! Tovarna v WHtenbergti, Nfmčija. SingsrEo. aKG. družba šivali strojev. Ljubljana, Sv. Petra cesta 4. ^Veleprima^ češki briket! le znamke »K. K.«, izborno kurivo sob itd., točna postrežba, priporoča prodajna pisarna J, Pauiin, Ljubljana, Nova ulica 3. 3440 Sladni čaj znamka »Sladin« je rešil dojenčke, pr: katerih *o druga otroška redilna sreds va odresla. Vzicojenje s M»dinom e polovico cenejše Prihrani se tudi na mleku in sladkorju. '/« kg zavoj stanu 00 vin. in se dolii tudi pri trgovcih Po pošti 5 zavojev 4 K tranko , ri izdelovatelju, lekarnarju Trnkoczy zraven rotovža v Ljubljani. Njegova žena je vzgojila s Sladinom S zdravili ot.r k. Na stotine mater to vzgojenje, posnema z najboljšim uspehom Za odrasle je Sladin edin zajtrk, kaien daje kri, moe, mirne živce, zdravje. Je polovico cenejši kakor vsak drug zajtrk in prihrani tudi na mleku, sladkorju. Za bolne je Sladin izvir zdravja. Glavne zaloge na Dunaju v lekarnah Trnk6czy Schonbrunnerstrafle 109, Hadeckyplatz i, Joseisiadterstrafle 23. V Gradcu: Sack-straDe 4. V t rstu, drogerija 1. Cainauli Giov, di (juuruiella 70.S v Gorici Mazzoli E. trgovec; v CeliU Hočevar, trgovec; v Celovcu He.user. lekarnar; v Mariboru Kong, lekarnar 109 za gospode, dane in otroke lasnega izdelka ki je radi izvrstnega kroja, točnega dela in nizke cene daleč znano, priporoča tJt m m w z?'c?n'k perila ces. in kralj. Visokostij, častniških uniform, zavodov, inštitutov, samostanov itd. LJUBLJANA po meri se najhitreje izvrši Istotam prva kranjska perila za gospode Motorni obrat Na skrbnele varovsn e perila. Najnovejši stroji. Perilo se po načinu prve dunajske pralnice in likalnice brez madežev kot novo lika in vse do srede vsakega tedna vposlano perilo do sobote istega tedna izvrši. Znano tnjpoštenejša postrežba. trgovska, špedicijskain komisijska delniška družba podružnica LJUBLJENA Dunajska cesta 33 (Centrala: TRST) Tclefot1 št" 100 Zmerne cene Posteljno perje, puh ln kapok. Mednarodna špedicija, špedicije in zacarinanje vsake vrste, prevažanje blaga, skladišča, kleti. Prosta skladišča za redno, užitnini podvrženo blago. Najinoder-neje opremljeno podjetje za SELITVE in PREVAŽANJE POHiSTVH v fmestu in na vse strani s patentiranimi pohištvenimi ,yozovi. Shramba pohištva in blaga v suhih posebnih j skladiščih. Omotanje itd. itd. sprejme v trgovino mešanega blaga Franc Ztirc, Trebnje, Dolenjsko. Išče se takoj roj n I k vajen dieselmotornega obrata in elektr. razsvetljave ter izučen ključavničar. Ponudbe naj se naslove na: Grand Hotel ,.Union'* v Ljubljani. 3447 3 ^Jdovec, 45 Ist star, brez otrok, zemljiški posestnik, četrt-delni lastnik in vodja nekega večjega podjetja i zagotovljenimi 10.000 letnici dohodki ter s pravico do pokojnine, želi se seznaniti z meščansko izobraženo gospodično ali vdovo brez otrok v starosti od 35 do 40 let z nekaj premoženjem. Samo zanesljivo resne ponudbe naj se pošiljajo pod ..prijatelj 3449" na upravo tega lista. ZTajnost sigurno zajamčena. 3449 Spedicijski urad, generalni zastop in prodaja voznih listov „DiILMATIEu, delniške paro-brodne družbe v Trstu, brzovozne proge Trst-Benetke in obratno ter Trst-Jincona paro-brodne družbe D. Tripcovich & Co., Trst. — Avstrijskega Llogda, Cunard-Line za I. in II. razred. naročila spre ema tudi blagovni oddelek Jadranske banke. Točna postrežba. Izdaja konzorcij »Slovenca«, Tisk: »Katoliške Tiskarne«v Odgovorni urednik: Jožci Gostlnčar, državni poslanec. Gnfznerievi M stroji za domačo vporabo in obrt so najbolj praktična in času primerna novoletna darila 1 Tovarna v Durlachu, Nemčija. Edina zaloga šivalnih strojev Josip Peteline Ljubljana Sv. Petra nasip 7, (za vodo), polen gostilne Jajmošter". 10 letna garancija I zdravniško priporočeno kritvore e vino daje moč in zdravje. Vzorec 4 steklenice 5 kg franko po poštnem povzetju K 4-80. Edina zaloga Br. veletrgovina vina, vermoutha, Maršale, Malage, konjaka, žganja itd. L|ybSja^ia* 2631 lllIlVVTVf ■■■lllll tVIII I1TTF1 V* ? ftITVITlIlTtlllllf f TlllfIVVIIVIIIlIl III lllllll III3II3IIIIIIII1II Ha najvišje poveSJe Hjegovepa c. in kr. Hppsto'sk«t?a Veličanstva. Isvanredna c. kr. državna loterlla za vojno preskrbninske namene. Ta denarna loterija vss&u]b 21.140 dobitkov v gotovini v skupnem znesku 025-000 kron. ««81 namen »asa 200.000 kron. Sreckanje se vrši javno na Dunaju 28. januarja 1915. Srečka stane 4 krone. Srečko se dobe pri oddelku y.a dobrodelne loterijo na. Dunaju III., Vordore Zollamtsstratie 5, v lotorijskib ko-lokturah, tobačnih trafikah, davčnih, poštnih, brzojavnih in železniških uradih, menjalnicah itd. Igralni načrti Mi kupce zastonj. Srečko ee pošiljajo poštnino prosto.. 3429 10 Od general. ravnateljstva državne loterije (omioiek za noMemo lotim«. «1» «1» • Posteltno * • pene •» ♦» m p Mil «n m v veliki iz. ® S ~ ' bin In po jako nizkih J» i -i- cenah priporoča tvrdka ® t® 8 A, 8i E. Skaberne 3270 I | === Ljubljana, Mestni 10. -----%