Knjižne ocene vosti, aktualnosti, bogatosti prim erov in še m arsičesa priznanih kvalitet, ne samo na papir napisano (ali iz ust izrečeno) torej nematerialno, zasluži pohvalo. Brez odvečnega razglabljanja si zasluži vidno m esto na policah raziskovalcev (sodobnih) migracij, so­ ciologov, družbenih geografov, demografov in ministrstev ter vladnih uradov, ki nas peljejo v bog-si-ga-vedi kakšen jutri, če naštejem le najbolj »obvezne« kupce. Torej iskreno upam, da knjige z viola platnicami moj organ za vid ne bo zaznal le na policah ga. direktorice. Jernej M lekuž Anna Valencie, Petunia en un cebollar, RIL editores, Santiago de Chile, 2002, 108 str. Pripovedno delo Petunia en un cebollar (Petunija v čebulni gredi) je kratek roman, sestavljen iz šestnajstih epizod ozirom a poglavij, ki bolj prikazujejo kot opisujejo droben, a odločilen odsek iz avtoričinega življenja. Povezuje jih cela vrsta prvin; naj- očitnejše so skupna glavna junakinja, enotni prostor in ozko zam ejen časovni razpon dogajanja. Vse epizode se godijo poleti 1953. Napisane so v prvi osebi, pripovedovalka je osem letna Porfiria M artinovic, im enovana Porfy. Snov je odraščanje m ajhnega de­ kletca v m estnem okolju na am eriškem srednjem zahodu in njeno doživljanje domače soseske, ki spom inja na Babilon. Njene dogodivščine na eni strani odsevajo bližnjo zunanjo resničnost - občutljivi splet medkulturnih odnosov v soseski, izpostavljenost tistih priseljencev, katerih priim ki »ne zvenijo dobro ob angleškem imenu«, njihovo narodnostno ogroženost in zato tem vztrajnejše negovanje izvornih tradicij, rasizem, prostovoljno sprejem anje ali ponosno odklanjanje asimilacije; na drugi strani pa vse tiste notranje prvine, ki sodijo k slehernem u odraščanju: posebna vez m ed hčerko in očetom, nerazdružljivo prijateljstvo s sosedovim dečkom in njuno »zarotniško« raz­ iskovanje sveta onkraj domačega plota, otroško premagovanje nerazložljivega nočnega strahu, privlačno grozljivo podoživljanje radijskih srhljivk (televizije v soseski še niso poznali), negotovo odkrivanje spolnosti. 'V tesno prepletene zasebne svetove male protagonistke - intimnega, družinskega, prijateljskega in sosedskega - pa vstopa tudi širša družbena realnost z zgodovinskimi prelomnicami (korejska vojna, vzdušje splošne preganjavice pod vplivom Josepha M cCarthyja, Slovenija na razpotju m ed Vzhodom in Zahodom , tržaško vprašanje), ki na svoj način zaznamujejo njeno razvijajočo se osebnostno podobo. Čeprav je m lajša od brata M arka - oba sta bila rojena v ZDA, m edtem ko je bil najstareši brat Stefan rojen v stari domovini - je M arko mnogo bolj sprejel ameriški način življenja in razm išljanja kot ona sama. Z domiselno pripovedno tehniko, s katero avtorica v veznem besedilu med dialogi, ki so v tem delu nosilci prikazovanja, na ne­ 240 Book Review prisiljen način prevaja značilne notranje otroške glasove v odraslo govorico, je podan slikovit in literarno dovolj prepričljiv prikaz različnih stopenj kulturne in jezikovne asim iliranosti priseljencev, kot jih vidi v svet prebujajoča se deklica. Porfy se druži s pripadniki vseh ras in narodnosti in se na svoj spontani, skorajda nezavedni način vendarle nadvse pogumno upira rasizmu, ksenofobiji in etničnemu zaplotništvu. Ljudje, k ijih srečuje, so zanjo prijazni ali neprijazni, zanimivi ali nezanimivi, topli ali hladni, zabavni ali dolgočasni, ne pa črnci, Poljaki ali M adžari. Slovenstvo je zanjo toliko kot jezik, uokvirjeni pergam ent z odlomki iz Brižinskih spomenikov na domači steni, pre­ lepa stara knjiga o zdravilnih zeliščih, mrzlično pospravljanje in okraševanje doma v pričakovanju sorodnikov, ki so napovedali obisk, občutek čarobne slovesnosti, kadar ji m am a pripoveduje o domovini in Trstu, o Prešernu in zgodovinskem vplivu sloven­ ske poezije. Slovenstvo so v njenih očeh tudi neusahljive zaloge pijače, ki privabljajo moške v Slovenski dom na balinanje in na prepir o Titu, da bi jih stroge žene zvečer, ko se opiti vrnejo domov, zasule s ploho očitkov. Porfy opisuje očetove male slabosti z veliko mero simpatije, saj je bilo za otroke mnogo bolj zabavno, če so smeli oditi z očeti v Slovenski dom, namesto da bi ostali doma z materami, ki jim za zaprtimi vrati ni m oglo priti na m isel nič drugega kot dolgočasno opravljanje. Porfyjino slovenstvo je tudi v zasledovanju značajskih potez po družinskih linijah (ta je prava M um ovka, oni je bolj M artinovič), pa v napetih povestih in legendah iz »starega kraja«, ki jih pripoveduje oče, v dramatičnih usodah prednikov, ki so se rodili in umrli v domovini staršev, da bi se njihove zgodbe nekoč ugnezdile v spominu deklice onkraj oceana in jo tako dolgo vznem irjale, dokler jih desetletja pozneje ne zapiše v svoji španski pripo­ vedi. N arodna zavest male Porfy se nič manj ne odraža v povsem vsakdanjih drobnih dogodkih, denim o v vprašanju, ali bi dali pribegli psički slovensko ali angleško ime - na glasovanju Porfyjin glas prevesi tehtnico in psička dobi nekoliko nenavadno, pa vendar slovensko ime. Za ponosno deklico, ki je pravkar že začela iskati svoje mesto v družbi, pa je slovenstvo tudi občutek osramočenosti, kadar po m am inem vzoru »v javnosti« nehote napačno izgovori angleško besedo. Vsebina epizod izpostavlja vse tisto, kar je v otroških očeh najbolj razburljivo, zabavno, sporno, skrivnostno, privlačno in nezaslišano. Če je zorni kot celotne pripo­ vedi avtentično otroški, pa se v njenem jeziku, kot rečeno, razkriva odrasla pisateljica. V zaključnem poglavju, k ije pravzaprav epilog, avtorica tudi sama priznava: »Nekako sem morala ohraniti glas dekletca, k ije nekoč živelo v neki soseski. Besede osemletne deklice pa je prav tako težko ujeti in obdržati v rokah kot živo srebro.« Vendar pri­ znani čilski pisatelj Jose Luis Rosasco, ki med drugim tudi pripravlja in vodi tedensko kulturno oddajo na santiaški televiziji, v zreli pisateljski govorici Anne Valenčič pov­ sem razločno sliši otroški glas male Porfy. V spremni besedi k Petuniji opisuje svoj občutek, da nam zgodbo zaupno šepeta na uho mala deklica s svojim najintim nejšim glasom in prekipevajočo radostjo. Živi v nekem kraju v Združenih državah in pravi: »Naša hiša je majhna, naš vrt pa je svet.« Dekletce je od tam, pa vendar tudi ni, saj biva v njej dvojnost, kakršno nosi v sebi vsaka priseljenska družina. Ob vsem, kar se godi »tu in zdaj« v Ameriki, je namreč očitna nenehna prisotnost Slovenije, nedavne 241 Knjižne ocene svetovne vojne in druge zgodovine, nekaterih (narodnih) sporov in z ljubeznijo nego­ vanih tradicij. A nna Valencie je pripovednica, ki s pretanjeno učinkovitostjo prepleta poetični emocionalni naboj z docela verodostojnim realizmom. Njena knjiga, še dodaja Rosasco, je kot odprta dlan, ki se oklene dlani vsakega bralca in ga ponese skupaj z deklico, njeno nežnostjo in milino. Avtorica A nna Valencie Davis s e je rodila leta 1945 v Toledu v Ohiu, kam or so se njeni starši priselili iz Prim orske v tridesetih letih. O draščala je v izrazito narodnostno m ešani soseski, razen njenih domačih je tam živelo še kakih 15-20 slovenskih družin. V zgodnjem otroštvu se je naučila in enakovredno uporabljala »dve materinščini«: slovenščino dom a in v stiku z drugim i tam kajšnjim i Slovenci, angleščino pa v stiku s pripadniki vseh drugih ras in narodnosti v soseski. V Toledu je študirala jezike in književnosti in leta 1967 prejela štipendijo »W oodrow W ilson« za podiplom ski študij slovanskih jezikov in književnosti na University o f Indiana v Bloomingtonu. Tam se je seznanila s podiplom skim študentom iz Čila, se dve leti pozneje poročila z njim in se preselila v Santiago, kjer zdaj živi že 35 let. N a različnih ustanovah poučuje angleščino, med drugim na Santiago College in Universidad Catdlica. Delo Petunia en un cebollarje bilo oktobra lani z velikim uspehom predstavljeno na m ednarodnem knjižnem sejmu v Santiagu. V radijskem izboru najboljšega rom ana po sodbi bralcev je Petunija ves lanski oktober konkurirala najnovejšem u delu Isabele Allende, ki je v obeh A m erikah in Evropi prodala na m ilijone izvodov svojih knjig. A nna Valencie Davis je svoj rom an prevedla v angleščino in ga naslovila Petunia in an Onion Patch, malo Porfirio pa je preim enovala v Nastasio M artinovic, po domače Nasty. Avtorica zdaj išče založnika za angleško izdajo, predvsem pa upa, da bi lahko delo izšlo tudi v slovenščini. V sekakor se pridružujem njeni želji, saj »dekličina« pri­ poved s svojo ganljivo neposrednostjo, otroško bistrovidnostjo in zaupljivostjo pred­ stavlja m orda ne ravno silovito ali celo usodno, zagotovo pa presenetljivo osvežilno novo sapico v sodobni izseljenski prozi. M ožnosti za izdajanje izseljenskega leposlovja po ključu literam oestetskih meril naj bi bile v Sloveniji zdaj že vrsto let načelom a dovolj dostopne, kljub tem u pa je aktivnost dom ačega založništva na tem področju v zadnjem poldrugem desetletju pod vplivom različnih dejavnikov precej nihala. Takoj po letu 1990 je interes m atičnih založb za zdom ske pisce skokovito narasel. Kot sem v svojih člankih že nekajkrat omenila, je samo v letih 1990-98 v Sloveniji izšlo več izseljenskih knjig kot v vseh prejšnjih obdobjih skupaj, vse od leta 1836, ko je na Slovenskem izšla prva izseljenska knjiga. Poudarjeno zanim anje knjižnega založništva za emigrantsko literaturo pa je bilo očitno le intenzivna, vendar kratkotrajna reakcija na večdesetletno marginalizacijo te književnosti v m atičnem prostoru, saj je začetno navdušenje dom ačih založb, k i je bilo opazno po letu 1990, v zadnjem času opazno usahnilo. Ko je zagon na področju integracije zdom skega slovstva v osrednje kulturne medije in založniške programe, literarno znanost in šolstvo dosegel vrhunec in sem brez tveganja, da bi se prenaglila, lahko začela pisati o vrnitvi izseljenske književnosti, sem se ob vsem svojem odobra­ vanju hkrati vprašala, ali ne gre m orda za nekakšno modno muho, ki bo vse prehitro 242 Book Review izzvenela v pozabo. Danes sem o tem prepričana. Če bomo zdomsko leposlovje znova izrinili iz m atičnega prostora, se bo pač izkazalo, da ga sprejemamo le takrat, kadar nam koristi v okviru določenih ideološko-političnih (in z njimi povezanih kom ercial­ nih) ciljev, m edtem ko so vse razprave o skupnem slovenskem kulturnem prostoru le taktično sprenevedanje. Da se to ne bi zgodilo, naj tvorno vključevanje izseljenske književnosti v zaklad­ nico slovenske nacionalne literature in kulture, kakršnega smo načrtovali ob politični osam osvojitvi, preraste v stalnico. Ker vse več zdomskih piscev ustvarja v jeziku nove dom ovine, snovno pa se še vedno m očno navezujejo na slovenstvo, bi morali znova poskrbeti za rednejše objavljanje slovenskih izdaj izseljenskega leposlovja. K ontinuiteto na tem področju je nekoč zagotavljal trdni založniški položaj Sloven­ ske izseljenske matice, vendar žal vse predolgo le za avtorje z ustreznim ideološkim predznakom. M orda ni tako pomembno, če ostanejo m atična društva in združenja za Slovence po svetu ideološko razdeljena in če so »tako« misleči zdomski avtorji bolj dobrodošli pri enih založbah, »drugače« misleči pa pri drugih. Pom em bno je , da ene in druge podpre dem okratična, odprta, pluralno usmerjena slovenska država, ki je z Resolucijo o uresničevanju ustavnih obveznosti Republike Slovenije do Slovencev po svetu, sprejeto v državnem zboru, znova priznala potrebo po zaščiti izseljenske kulture pred ponovnim potiskanjem na rob. Upam, da se bo takšno stališče km alu udejanjilo in nam m ed drugim om ogočilo tudi dovolj ažurno prebiranje novih knjig, kakršna je pozni pisateljski prvenec slovensko-am eriško-čilske avtorice Anne Valenčič Davis. Samo zaradi tega, ker je njihov izvirnik napisan v tujem jeziku, tovrstne knjige namreč niso prav nič manj slovenske. Janja Žitnik 243