XVI. tečaj
1. zvezek
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja
E*. Stanislav Skrabec,
mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici.
Vsebina l. zvezka.
Marija naše upanje........................................................!.
S». Ludovik. škof, spoznavavec l. reda «v. Frančiška ....	4.
1.	pogl. Rojstvo in otročja leta sv. Ludovika........................7.
2.	pogl. Ludovik hodi v samostansko šolo itd...................lO-
3.	pogl. Kako jo Ludovik sveto čistost ljubil itd .	.	.	.	12.
Vedno naprej, zmirom pogumno	daljo !....................................15.
Življenje sv. Antona Padovan3kega.....................•	.	.	18.
I.	pogl. Rojstvo in mlada leta sv. Antona itd.......................Ih.
II.	pogl. Sv. Anton vstopi v samostan itd...........................21.
III.	pogl. Sv. Anton v Koimbri itd..............................23.
Mesečno skupščina tretjega reda.
Zakaj si vstopil v trelji	red?......................................25.
Priporočilo v molitev ..........	30.
Zahvala za vslišano molitev..............................................31.
Popolni odpustki.........................................................31.
V GORICI.
Hilarijanska tiskarna.
1897.
Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr
Boj z učeno senco.
(Nadaljevanje odgovora na »odgovor na odgovor11.)
8. aprilja in naslednje, dni t. L,je prinesla „Edinost“ Odgovora na odgovor „N a m e’č.e k“, po »primetbi uredništva": „iz peresa dičnega 'našega pisatelja, državnega svetnika, gosp. Martina Matvejeviča Hostnika v Rilskem v Kurski guberniji." »Nameček" se začenja z besedami :
»Ko so bile predidoče vrstice že napisane, dobil sem konec »odgovora" vis. o Stanislava na mojo rszpra>ico. Zato šče jedenkrat »pozvolj, učena tčnj ! bezvestnomu piscu,'kosoiitjsja k Tvojemu bezsmertnomu ¥6000 !““
Poslednje besede pomenijo po naše blizu, kar bi se reklo :
»Dovoli neznanemu piscu, učena senca,
Dotekniti se tvojega n e v m e r j o če g a venca!"
Ljubka pojezija, kaj ne?! Res, stvar postaja čedalje ime-nitniša. Visokoblagorodni gospod statskij sovetnik Martin Matve-jevič Hostnik v boju z učeno senco — to bo kaj posebnega, interesantnega ! Gdo ne vidi v duhu ta hip dolu na jasnem Rodu „einen Witter hoch zu Ross* ? Gdo ne misli nehote na ingeuioznega hidalga v ponosni Hispaniji in na njegove sloveče hude sopernike, veterne maline? Pač prosi vis. g. Martin Matvejevič, naj se sme le dotekniti nekakega mojega — učena senca imam biti jaz — nev-merjočega venca, kar sicer ne bi bilo bog si ga vedi kaj strahovitega ; jaz nesrečna senca tudi nisem tako nesterpljiva, da bi mu ne dovolila, ke bi vedela, da se me res kje kakov venec derži. Jako radovoljno bi ga celo ponudila in poklonila vis. g. statskemu sovetniku, da ga slobodno otiplje od vseli strani, in če mu bo prav, naj ga Je kar na glavo dene in prosto, nosi ko svojo last in po-krivačo. Jaz se namreč glede venca še dandanašnji deržim tega, kar sem pred leti odgovoril — takrat sem bil namreč, upam, da še človek, ne sama senca — na neki ne čisto nepodoben naskok v »Slov. Narodu" :
„0 b i d y ne s t r a š i s 1, ne t r é b u j i véne à ;
H v a 1 ii i k 1 e v e t ii p r i j é m 1 i ravnodušno 1 n e o s p à r i v a j g 1 u p c à ! “
„G lupe a“ seveda nikaker nočem imenovati vis. g. Martina Matvejeviča, saj ga bom še nadalje „o s p à r i v a 1“ ; navesti sem moral poslednji verz tu, ker sem ga tudi tam, in to sem storil tolikanj rajši, ker sem dobil priliko popraviti naglas na »osparivaj" ; tam sem ga bil zaznamenjal namreč napak »ospari-vàj". — To mimogrede. —
Za »vjenjec" potemtakem meni ni ; na vse osebne ljubeznivosti bi tudi najraji čisto molčal, prav kaker sem molčal pred leti na sumničenje, s keterim so se mi plačale neketere dobrohotne jezikoslovne opazke, ki nie je pa pripravilo v sluh liberalizma, racijonalizma in kaj vem kakega grozovitega izma še, kaker se mi vsaj dopoveduje še dandanašnji. Meni torej gre, kaker pravim, ,ije za »vjenjec", le za resnico in pravico ; to sera pripravljen .priznati vselej .in povsod, kjer se mi dokaže, in brez
XVI. tečaj.
V Gorici, 1897
zvezek.
Marija naše upanje.
Kako sladke so te tri besede nam vbogim Evinim otrokom v tej solzni dolini ! Marija naše upanje ! Premišljujmo jd nekoliko.
1.	Ako mi kaj upamo od kake osebe, moramo biti gotovi, da pozna ona naše potrebe ; ker ako jih ne pozna nam tudi pomagati ne more, saj tudi mi ne moremo pomagati vbožčeku, ako ne poznamo njegovih potreb. Nu, pozna li Marija naše potrebe ! Oh, in kajto ! Ona jih vidi v Bogu, ona posluša vse naše prošnje, nji ne ujde obeden naš zdihljej, obeno britko stokanje žalostnih in otožnih njenih otrok ! In kako ne bi bilo vse to znano Mariji, keder je to znano angeljem ? Marija zmirom gleda na svoje vboge otroke, na njih duše in telesa, na nevarnosti v keterih so, na britkosti, od keterih so obdani. Potolažimo se toraj in zaupajmo na Marijo. BI. Amadej pravi, da tiste živali, ketere je videl Ezekijelj, da so imele polno oči na sebi, gotovo ne vidijo tako bistro, kaker vidi Marija vse naše potrebe. Človeku na tem svetu ni od Boga dano, tako globoko gledati v naša serca, kaker Mariji. Povej mi, vbogi terpin, nisi tudi ti poskušal vže večkrat to resnico ? Reci da. Kolikokrat si kleče pred njo v kaki stiski slišal v sercu
— 2 —
neki skrivnostni glas, keteri te je zagotavljal. da Marija pozna tvoje nadloge in da ti bo p o m a g a 1 a ? !
Oh kako hladi razburjeno človeško serce misel, da Marija vidi, posluša vse naše potrebe in da je zmirom pripravljena nam pomagati ! Pozdravljajmo jo večkrat s tistimi presladkimi besedami sv. Cerkve : Upanje naše, bodi č e š č e n a ! in pri tem pomislimo, da na morju tega težavnega, britkega življenja ni varnišega sidra od Marije !
2.	Pomislimo nadalje, da ima Marija tudi v s m i 1 j e n j e z nami, keder smo obloženi od križev in nadlog.
Pri Mariji ni, kaker je večkrat pri ljudeh, keterim so znane potrebe, ali ne morejo ali pa nočejo pomagati. Marija ob enem vidi potrebe in ima vsmiljenje. Sijajen dokaz tega je čudež v Kani Galileji, kjer je Marija rešila iz zadrege novoporo-čence, ne da bi jo bi bil kedo prosil. V cerkveni zgodovini in v pobožnih knjigah se bere na tisoč dobrot skazanih ljudem od te Ijubeznjiye matere. Kako se je onà n. pr. vnemala v 13. stoletju za rešitev kristijanov, keteri so stokali pod Mavri na Španjskem ! Neizmerno je njeno vsmiljenje do vbozih Evinih otrok ! In tudi ako se nam kakšenkrat zdi, da za nas ne mara, da ne vidi in ne posluša milega stokanja, in zdihljejev našega britkosti polnega serca, oh ne mislimo, da je temu tako, temuč bodimo prepričani tudi takrat, da Marija misli na nas, in da se jej smilimo, bolj ko se smili nesrečen sin najboljši materi, kar jih je na svetu. Da je temu tako. nam dokazuje en zgled iz življenja sv. Aljfonza Rodrigesa. Bil je enkrat v groznih skušnjavah in po navadi se je zatekel k Mariji ; ali zdelo se mu je da brez obenega vspeha, zato se je potožil Mariji : „Oh, ke bi ti vedelo, o prečista Devica, kako te jaz ljubim! Ti mene ne ljubiš toliko, koliker jaz tebe.“ Ko je spregovoril te mile besede, se mu koj Marija prikaže, in ga po materinsko posvari rekoč : „Moj sin. ljubezen, ketero imam jaz do tebe, je tako velika, da je tvoja proti nji le kaker senca proti soncu.'* — S tem je hotela reči : ne misli, da jaz ne občutim tvojih nadlog, in da ti nočem pomagati; ti se mi smiliš in te sè svojim materinim plaščem pokrivam, ludi ako ti tega očitno ne občutiš. — In vender, koliko je pobožnih duš, ketere, zato ker očitno ne občutijo Marijine pomoči, obupajo, in pravijo : saj mi nič ne pomaga moliti in zdihovati ! Oh kako se one goljufajo misleč ta-
ko ! Marija nas posluša v naših potrebah, smilimo se ji, in nam pomaga, akoravno se nam zdi nasprotno. Ona misli bolj na nas. ko mi na njo, in dostikrat nam je ravno takrat najbolj blizu s pomočjo, keder mislimo, da je najbolj daleč.
Oh ke bi mi enkrat dobro spoznali dobroto, ljubezen in sladkost tega materinega serca, kako bi imeli veče zaupanje do njega v vsaki naši potrebi, in koliko več milosti bi od njega prejeli !
Prosimo v ta namen našo ljubo mater, da nam da milost zmirom bolj spoznati njeno materino serce. Ta milost bo mogočno mazilo vsem ranam našega britkega serca !
3.	Marija je pa naše pravo upanje ne samo, ker pozna naše potrebe in ima z nami vsmiljenje, ampak tudi, ker nam ona o pravem času pomaga iz naših nadlog. Sicer pa je dosti nadlog in nesreč neizogibnih na svetu, ker so nasledki pokvarjene natore. Po pervem. grehu je Bog preklel zemljo, ter jo obsodil da rodi ternje in osat, keteri tudi v resnici obdaja človeško življenje od rojstva do smerti. Trud, bolečine in smert, vse to in drugo je občna dediščina vseh Adamovih otrok. In vender zna Marija vlivati na te globoke in skeleče rane blagodejno mazilo, ketero nam dela križe in nadloge bolj prenosljive, da, neketerih nas celò popolnoma reši. Po besedah sv. Pisma je Marija podobna zarji, ne samo zaradi njene lepote in drugih lastnosti, te-muč tudi zato, ker zarja, blago vpliva na bolnike ; saj se oni toliko nje vesele, koliker jim je noč zoperna. Ali koliko bolj se imamo veseliti mi vsi blagodejne zarje Marije, ketera neprenehoma rosi na nas vsakoverstne dobrote ! Kaj ne, britkosti polna duša, da nisi nigdar vzdignila objokanih oči k tej zarji, da ne bi bila od nje potolažena? Prav ima sv. Bonaventura, keteri piše, da Marija zmirom in povsod skerbi za terpine, tako da se zdi, kak er da ne bi imela druzega opravila kaker pomagati stiskanim. (Med. sup. psal. XIX. ap. Cabrini).
Kedo bi mogel popisati število tistih, keterim je ona brit-ke solze obrisala ? Koliko jih je ona rešila velikih nevarnosti ! Koliko jih je, keterim je ona bolečine polajšala in v britkostih ,jih potolažila ! Brezštevilnim je pa izprosila neprecenjeno milost mirne vdauosti v voljo božjo v vsakoverstnih nadlogah. Zato nas tudi sveti očetje navdušujejo k neomejenemu zaupanju ■na Marijo, in sv. cerkev je ne neha pozdravljati s presladkim
— 4 —
naslovom: upanje naše! Da, ona ji daje celò slavno im&-„matere svetega upanja".
Res je, da nas Marija zmirom ne vsliši. Zakaj pa ne ? Ker je to za nas bolje. Saj tudi dobra mati ne dovoli vselej željam ljubljenega otroka ; ona ga pusti jokati, raje ko mu dovoliti, kar bi mu škodovalo. Tudi Marija dela tako z nami. Ona vsliši naše želje, keder je to v našo korist, in nas pusti jokati, keder bi nas sè vslišanjem poškodovala. Zatecimo se k nji v vsaki potrebi, in ako nas ne vsliši, ne godernjajmo, in ne mislimo, da za nas ne mara. Ako ti ona od Boga ne izprosi milosti, za ke-tero jo prosiš, ti bo izprosila gotovo druge milosti, še bolj koristne tvoji duši, ti bo izprosila vdanost v voljo božjo, kar ti bo tako polajšalo tvoje križe in nadloge, da se ti bo zdelo, ka-ker da jih nemaš ; pri tem boš pa imel še zasluženje pred Bogom. katerega ne bi imel, ke bi ti ona križe vzela.
Ne vtrudi se v molitvi, akoravno vže dolgo časa prosiš za kako milost. Moli pred Marijo, jokaj se iz zdihuj, rekoč, da akoravno se J:i zdi terdo njeno serce, da vender v njo upaš, in za gotovo od nje pričakuješ to, za kar jo prosiš. In bodi tudi prepričan, da boš od tako dobre matere zadobil kar želiš, saj v njo ni ode d en zaupal in bil osramočen.
P. H. R.
Sv, Ludovik,
škof, spoznavavec pervega reda sv. Frančiška.
P. C. L.
Pri Pamploni na severnem Španskem je bilo, kjer je leta-1520 mlad stotnik plemenitega stanu sè vso svojo mladeniško serčnostjo in hrabrostjo vodil svoje vojake zoper Francoze, ki so si na vso moč prizadevali močno'terdnjavo dobiti v svojo last. Nesreča je hotela, da je v sredi boja topniška krogla zadela hladnokervnega stotnika ter mu desno nogo zelo poškodovala. Ranjenca so prenesli v bližnjo grajščino, ki je bila last njegovega očeta in ji je bilo ime Lojola. Tu je 29letni mladenič moral prestajati velike bolečine in že je bil blizu smerti, pa Bog je hotel nekaj posebnega doveršiti po njem, zato ga je čil-
dežno smerti obvaroval ter mu ozdravil nogo. Ali do tedaj je moral ležati v postelji več mescev in ni čuda, ako je mlademu, po velikih rečeh hrepenečemu duhu dolg čas postajalo. Da se ga pa znebi, poprosi za kako knjigo, s ketero bi se mogel kratkočasiti. Iskali so po gradu, ali niso druge našli, kaker življenje svetnikov. Ker ni bilo njegovim željam primernišega berila, je bil tudi s tem za silo zadovoljen, samo da si nekoliko dolgi čas prežene. Kes se mu od začetka vse suhoparno dozdeva, kar je v tej knjigi bral; pa koliker bolj jo pregleduje in prebira, tolikanj bolj se mu dopada ; naposled ga je branje zelo mikalo in neko čudovito hrepenenje je prevzelo njegovo dušo. Premišljevaje, kako so možje najvišjih stanov zapuščali svet, kako so >i sè vso gorečnostjo prizadevali svetniki vsakega stanu, vsake starosti, da bi koliker le mogoče dosti dobrih del storili, ž njimi Bogu služili in si srečno večnost v nebesih zagotovili, premišljevaje, pravim, vse to je bil tako prevzet, da je sklenil tudi on tako živeti, ker je spoznal, da je tudi on otrok ravno tistega Boga, keteremu služiti je dolžnost slehernega človeka, da ima tudi on nevmerjočo dušo, ketero mora rešiti, da so tudi njemu pripravljena v plačilo sveta nebesa, za ketera se mora truditi v življenju. Kar je mladi stotnik v svoji bolezni terdno sklenil, to je ozdravljen takoj izverševati pričel in tudi serčuo izveršil. ker je postal velik svetnik in vstanovitelj mogočne družbe, ki si je vsaki čas prizadevala braniti sveto Jezusovo cerkev in plodonosno delati za dušno zveličanje človeškega rodu.
Dragi bravec, lahko si že spoznal, keterega svetnika sem ti s temi versticami pred oči postavil, da namreč mislim svetega Ignacija Lojolanskega, vstanovnika družbe Jezusove ali reda jezuitov. Pa rekel mi bodeš, kaj pač to spada k življenju sv. Ludovika škofa, keteri je nad poldrugo sto let poprej živel in keterega življenje se tu napoveduje. Le počasi, dragi brayec ! Kmalu boš videl in spoznal, zakaj pričenjam z dogodkom iz Ignacijevega življenja. S tem dogodkom sem ti hotel pokazati, kako koristno je branje življenja svetnikov, da boš o tej koristi prepričan s toliko večo pridnostjo prebiral ,.Cvetje", ki ti vsako leto predstavlja tega ali onega ali tudi več svetnikov zlasti iz treh redov sv. Frančiška ter te tako vabi, da njih življenje premišljuj,, njih čednosti koliker mogoče posnemaj in tako po njih zgledu svojo nevmerjočo ediuo dušo zveličaj. Da smo za to leto izvolili
mej drugimi sv. škofa Ludovika, k temu nas je spodbudilo to, ker se letos obhaja šeststoletuica njegove svete smerti, za katero se v Rimu velike priprave delajo. Poglavitna slovesnost se bo versila v našem aračeljskem samostanu.
Pa še nekaj druzega je, kar nas je nagnilo za letos ko obhajajo sv. oče svojo tretjeredno 251etnico, podati življenja sv. Ludovika. Ravno temu svetniku se imamo namreč v nekem oziru zahvaliti, da imamo svetega očeta Leona XIII.
Stari starisi svetega očeta, namreč Karelj grof Peči in njegova žena Ana Marija, rojena Jakovači iz Karpineta, nista imela otrok, kar je njima iu drugim veliko žalosti prizadevalo, ker so ju vsi zelo čislali in spoštovali. Leta 1767 pa je k njima prišel neki frančiškan, p. Rajmund iz Rima, ter jima je prigovarjal, naj se sè vso gorečnostjo in pobožnostjo zaupljivo priporočita svetemu Ludovika škofu, on jima bo od Boga izprosil milost, da bo njiju zakon se sinom blagoslovil. Tudi jima svetuje, naj Bogu obljubita, da bodo novorojenčku pri svetem kerstu dali sv. Ludovika za patrona, in da hočeta v znamenje hvaležnosti vsako leto slovesno praznovati njegov godovni dan, namreč 19. avgusta, in njemu na čast opraviti devetdnevnico. Kar sta sv. Ludovika prosila, to jima je Bog po njegovi priprošnji tudi storil ; rojen je bil Ludovik Peči, ki je potem bil srečni oče sedanjega papeža.	i
Preden pa začnem z opisovanjem življenja sv. Ludovika naj mi bo dovoljeno častitim bravcem „Cvetja," zlasti pa udom svetnega tretjega reda prav gorko na serce položiti to trojno prošnjo : 1.) Da se Bogu iu njegovemu služabniku sv. Ludo viku prav priserčno zahvalimo, da nam je po njegovi priprošnji dal tako učenega in modrega Leona XIII. vidnega poglavarja svete cerkve. 2.) Da Boga prav goreče prosimo, naj bi po svoji neskončni modrosti in previdnosti podaljšal življenje svetemu Očetu in bi jim dal vživati sad Njihovega nevmornega prizadevanja, da bi namreč z večo prostostjo mogli kermiti čolnič svetega Petra, sveto rimsko katoliško cerkev. 3.) Da bi vedno bolj spoznavali tega svetnika in se z vedno večo zaupljivostjo priporo-čevali mogočni priprošnji svetega Ludovika, keteri je kaker bomo v sledečem videli, najlepši zgled vseh čednosti in kreposti vsim stanovom, zlasti pa redovnikom, duhovnikom, škofom iu še posebno vsim, kateri so sklenili hoditi po poti kerščanske popolnosti. Sv. Ludovik, prosi za nas !
1.	poglavje.
Rojstvo in otročja leta sv. Ludovika.
Ni ga na svetu tako dragocenega zaklada, kaker so otroci, ketere Bog izroči zakonskim starišem, ker on jim izroči v pervi versti njih nevmerjoče duše, katere je sam po svoji podobi in podobnosti vstvaril in ketere je Jezus Kristus se svojo dragoceno kervjo odkupil. Starisi so tedaj ali bi vsaj morali biti vidui angelji varihi svojih otrok, da jih varujejo, branijo in jih tako srečne pripeljejo v naročje onega, ki njim jih je v varstvo izročil. To so dobro spoznali starisi sv. Ludovika, posebno njegova mati, katera je imela, kaker bomo pozneje videli, to silno redko srečo, da je bil njen sin za svetnika razglašen, ko je ona še živela in je tako podobo svojega otroka sè svojimi telesnimi očmi videla na oltarji. Starisi sv. Ludovika so bili Karelj II napolitanski in sicilijski kralj in njegova žena Marija Ogerska. Karelj II. pa je bil sin onega Karija Anžuvskega, keteremu je papež Urban IV. ponudil sicilijsko krono, ko ga je zoper Manfreda, ki je papeževo deržavo napadal, branil in ga pri Bene-ventu tudi premagal. Ker je bil Karelj Anžuvski brat francoskega sv. Ludovika in blažene Izabele, tedaj je bil naš Ludovik v bližnjem sorodstvu s tema svetnikoma, Marija Ogerska pa, njegova mati, je bila hči Štefana IV. ogerskega kralja, ki je bil brat blažene Kunegunde in blažene Jolente iz reda sv. Klare in vnuk svete tretjerednice Elizabete. Tedaj tudi od materine strani je bil sv. Ludovik sè svetniki v sorodstvu. Iz tega kraljevskega zakona je bilo štirinajst otrok, Ludovik je bil drugi izmej njih ter je zagledal luč tega sveta mesca februarja leta 1274 v mestu Brinjole v francoski Provansi. Čudna so pota previdnosti božje ! Ravno tisto leto namreč je vmerl sveti cerkveni učenik in kardinalj Bonaventura, ki se je kaker krasna zvezda svetil v sveti cerkvi in na nebu frančiškanskega reda ; in ko se je ta zvezda skrila, je Bog svoji cerkvi in frančiškanskemu redu podaril drugo, ki se je enako svitlo žarila. Ko je bil otrok kerščen, je njegov oče hotel, da bi bil Ludovik imenovan, da bi potem posnemai čednosti svojega sorodnika sv. Ludovika francoskega kralja, ki se je bil štiri leta poprej preselil v srečno večnost. Tudi pri tem je delala modra božja previdnost, da je namreč mej štirinajstimi otroci ravno Ludovik podedoval ime
— 8 —
svojega svetega sorodnika, ker s tem je Bog pokazal, da je njega izvolil, da postane tako rekoč dragocena posoda svetosti in obilnosti božjih milosti. To spričuje tudi verjetna izjava njegove pobožne matere, ketera je spričevala, da je mladi Ludovik, odkar je prišel k pameti, dajal očitna znamenja, da ga je Bog obdaril s posebnimi blagoslovi in milostmi. Že v svojih otročjih letih je pokazal, da nima nikakeršnega dopadajenja in veselja do otroških igrač in kratkočasov, katerim je navadno mladina vdana; njegova nedolžna duša ui našla v njih nič, kar bi ji zadostovalo ; svoje veselje je iskala le v molitvi in branji pobožnih knjig, v vaji raznih čednosti in opravljanju dobrih del vsmiljenja. Navadno je bil Ludovik tih in resnoben, tako da so se domači in zunanji čudili, kako more v tako nežnem otroku biti že tolika resnoba in tako možato obnašanje.
Ne pa samo te čednosti so bile, ki so lepšale nedolžno dušo sv. Ludovika ; pridružila se jim je že v otroških letih ljubezen in nagnjenost do ostrega pokorjenja. Njegovi telesni udje so bili še šibki in slabotni, niso bili še sposobni, da bi se v njih razodevali poniževalni nasledki izvirnega greha, pa vender jih je že takrat krotil in vpogibal v sužnost dulia. Komaj sedemletnega dečka je skerbna mati večkrat zasačila, da se po noči ni vlegel v mehko posteljo, mariveč je ležal na golih tleli. Njegovo uaj-veče veselje je bilo, keder je smel iti v kako cerkev in obiskati Jezusa v najsvetejšem zakramentu ; rad je tudi zahajal v kak samostan, da je slišal, kako so se tamkaj pogovarjali o svetili rečeh, ter je s tem svojim pobožnim nagnjenjem že razodeval svoj prihodnji poklic za duhovno redovniško življenje.
Ko je tako mladi Ludovik rastel in napredoval v starosti in dopadajenju pri Bogu in ljudeh in se je vedno bolj oklepal čednostnega življenja, je že Bog pokazal, kako mu je dopadljiv ; poslal mu je ostro poskušnjo, da se izpolnijo besede svetega Duha, ki pravi, da koger Bog ljubi, tistega tudi tepe. Bilo je namreč 1. 1282, za časa papeža Martina IV.. ko so bile na sicilij-skem otoku tako imenovane sicilijske večernice. Stari oče našega Ludovika, Karelj I. Anžuvski, je našuntan od Petra, aragon-skega kralja, tako kruto in grozovito podložnike zatiral, da Nea-poljci in Siciljanci niso več mogli niti hoteli prestajati, toliko krivic in tako brezobzirnega ravnanja. Mej tamkajšnjimi prebivalci je bilo mnogo francozov, ki so bili sè svojim kraljem tjakaj prišli in se tam naselili. Ti ne samo da so domačine izkoriščevali ter se ž nji-
liovimi žulji redili in svoje premoženje množili, zraven tega so tudi laške narodne šege in navade zasmehovali, kar seveda domačim nikaker ni dopadalo. Mej večernicami na velikonočni pondeljek pa se je neki nesramen francoz še prederznil v cerkvi neko pošteno ženo nadlegovati, in to je njenega pričujočega moža tako razserdilo, da je svoje bodalo francozu mej rebra porinil ter ga pri tisti priči vsmertil. To se je se ve kaker blisek hitro po mestu zvedelo in nasledek je bil, da so tudi drugi možje po tujih francozih planili in vsacega vmorili, ki jim je v roke prišel. Ka-relj I. se je hotel za ta kervavi in krivični zločin maščevati in sicilijansko kraljestvo ohraniti. Od vsili strani je začel nabirati vojake, da bi ž njimi Sicilijance pokoril. Ko je bil iz tacega namena v Kalabriji in Puliji, je njegov sin, namreč oče našega Lu-dovika, napadel sè svojimi četami aragonsko brodovje, pa ara-gouci so ga premagali in vjeli ter kot vjetnika odpeljali na Špansko. Ko kralj Karelj I. izve, da se je namreč njegov sin tako ponesrečil, si je vzel to tako k sercu, da je nevarno zbolel in v kratkem času tudi vmerl. Njegov sin Karelj II. ki je bil pravi prestolonaslednik, se je želel vsesti na prestol svojega očeta ; trudil se je tedaj na vse mogoče načine, da bi mu aragonci zopet povernili prostost. Po dolgem prizadevanju se mu je naposled posrečilo, da je smel zapustiti Barcelono, kjer je bil vjet in se odpraviti v svoje kraljestvo, pa le pod tem pogojem, da namestil sebe pošlje v Španjsko tri svoje sinove in 50 plemenitašev v zastavo. Oče se je temu vdal in poslal je v zameno svoje tri sinove Ludovika. Roberta in Rajmunda.
Ludovik je imel komaj 13 let, ko so ga na Španjsko odpeljali ko vjetnika ali v zastavo namestu očeta. V stanovanje mu je bil odločen neki grad, Surana, v mestu Barceloni. Kako da je mladega Ludovika serce bolelo, ko so ga tako se silo ločili od ljubljenih starišev in še posebno od pobožne matere, to si moremo lažje misliti, kaker pa povedati. Toda tudi v tej nesreči in nadlogi ga je podpirala njegova pobožnost in zaupanje v božjo previdnost, ostal je vesel in dobre volje, ker je njegova nedolžna pobožna duša dobro spoznala, da vse nadloge, katere Bog pošilja, morejo človeku le koristiti, ako jih s popolno vdanostjo prenaša, in da Bog tudi takrat ne neha človeka Ijnbiti, ko ga sè šibami strahuje. Ta misel mu je sladila sedemletno jetništvo, ko je bil prisiljen živeti ločen od svojih ljubih, tako da je vse s popolno vdanostjo prenašal in zraven tega tudi svoje brate z
— 10 —
besedo in zgledom tolažil in oserčeval, da sta tudi ona dva težave jetništva lažje prenašala.
Vprašali so ga neki krat, kako je mogoče, daje mej toliko britkostmi in tolikim terpljenjem mogel svojo dušo tako mirno ohraniti, kako je mogel tako hladnokervno, s tako veselim obrazom vse to prenašati? Ludovik je odgovoril: „Kedor je prijatel božji, temu več basnijo bridkosti in terpljenje, kaker pa sreča in pozemeljske dobrote, zakaj, keder nas nesreča od vseh strani napada, tedaj se pred Bogom ponižujemo, nasproti pa, če nas sreča obdaja, tedaj se kaj radi prevzamemo, naše misli se vedno bolj od Boga oddaljijo in strah božji vedno bolj gine. Sreča nam je zato tako škodljiva, kaker je neveden in nespreten zdravnik škodljiv bolniku ; bolj ko smo srečni v pozemeljskili rečeh, bolj na duhu slepi postajamo in nespametno živimo. Zavoljo tega pomilujem ko nesrečnega, koger še ni zadela nobena nezgoda, ker človek ne spozna samega sebe, če ne čuti pokorivne šibe, ali pa ne dopada Bogu, ker je nezmožen in nesposoben za bojevanje v terpljenju. Vedno je dobi’0, da nas kaka nadloga tare, ker smo s tem na poskušnji ; zakaj Boga ljubeče serce mirno ostane in ne poprašuje, zakaj Bog bridkosti pošilja, zakaj tepe človeka.
Tako popolno je bil Ludovik vdan v božjo voljo ves čas svojega sedemletnega jetništva ; samo enkrat je bilo, da je Boga prosil, naj bi ga rešil, pa pristavil je, če bi prostost kaj ne škodovala njegovi duši. Večkrat je terdil, da koliker je na njem samem ležeče, bi nigdar ne zamenjal teh bridkosti sè vsem bogastvom celega sveta, zakaj neizmerni so bili dobički, s keterimi je tisti čas svojo dušo bogatil. Ko je premišljeval duhovne darove, ki mu jih je Bog v teh sedmih letih tako obilno delil, je klical s psaljmistom : „Veselimo se tistih dni, v keterih nas je Bog ponižal, in tistih let, v keterih smo v britkostih bili. “ Psi. 89, 15.
2.	poglavje.
Ludovik hodi v samostansko šolo in kako je vesten v porabi časa
„Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se bo posekalo in v ogenj verglo.“ S temi besedami nam je hotel Jezus povedati, da vsaki kristjan, ki je kaker sadno drevo vsajen v kriynostni vert svete katoliške cerkve, mora tudi dobrega sadu prinašati t. j. sadu svetih čednosti, dobrih del in bogoljubnega življenja. Pa
11
on ne pravi, drevo, katero ni rodilo, ali katero ne bo rodilo, ampak on pravi, katero ne rodi, da s tem naznani, kako da mora, pobožni kristijan neprenehoma Bogu dopadljiva dela delati. Ni tedaj zadosti, ako si v preteklosti dobro delal, ali če praviš, da boš pozneje to storil ; zdaj, v sedanjosti moraš dobro delati, zdaj moraš biti rodovitno drevo, ako hočeš tako srečen biti, da te bo enkrat Bog presadil v vert večnega veselja, v nebeški raj, zdaj, vsaki dan, vsako uro, vsaki trenutek moraš biti rodoviten v čednostih, ako hočeš biti Bogu dopadljiv. Tako je ravnal Ludovik od perve svoje mladosti ; vse svoje življeuje in vsaki trenotek tega življenja je vporabljal v božjo čast in v svoje posvečenje.
Že perve dni, ko je dospel v Barcelono, so ga izročili manjšim bratom tamkajšnega samostana, da bi ga odgojevali in podu-čevali ne samo v vseh znanostih in vedah, ketere so bile potrebne za mladega plemenitaša kraljevskega rodu, ampak v pervi versti, da bi njegov um in njegovo serce blažili sè znanostjo čed-nostnega življenja. Da se je Ludovik sè vso gorečnostjo mladeniškega duha poprijel tega potrebnega učenja, ki je imelo biti podlaga k duhovskemu stanu, po katerem je^ tolikanj hrepenel, tega nam ni treba dopovedovati. Tudi se že samo ob sebi razume, da je v učenju zelo napredoval ; ne samo, da ga je k temu navduševala njegova lastna ukaželjuost, mnogo so pripomogli tudi vneti in učeni učitelji, katere je imel v samostanu. Imenuje se nam neki pater Poncij Karbonelli, katerega so vsi slavili ko moža posebne svetosti in učenosti, učen je bil zlasti v svetem pismu ; dalje p. Frančišek Skareria, ki je bil pozneje škof Segetanski ; p. Peter, ki je bil tudi za škofa posvečen v Epulani ; p. Forcij in p. Frančišek Bruno iz Apta, ki je bil Ludovikov spovednik. Pod vodstvom teh učenih mož je Ludovik napredoval v vsili božjih in človeških znanostih, kar je očitno pokazal v neki učeni obravnavi ki se je veršila v Barceloni v pričo mnogih učenjakov. Kako je bil Ludovik učen, je pokazal tudi pozneje ko škof v svojih pri-pridigah. Pridigal je s toliko lehkoto, zgovornostjo in učenostjo, da so se vsi čudili, in splošno je bilo mnenje, da mu je naravnost Bog sam vlil tolike darove. Pri neki priložnosti je Ludovik pridigal v kardinaljskem zboru v pričo več drugih duhovnikov in knezev, pa govoril je s takim prepričanjem in v tako veliko splošno korist, da so se na njem videle vresničene besede Kristusove, ki je rekel aposteljnom, da bo Duh nebeškega očeta v njih govoril.
Da je Liulovik tako v vsili vedah napredoval, pa je pripisati vender tudi tistim pomočkom, keterih se je pridno posluževal pri učenju. Ko je bil namreč sklenil, ha hoče vse svoje dušne in telesne moči v to obračati, da se koliker mogoče potrebnih reči nauči, potem je tudi ves čas vestno v to vporabljal. V tem je bil tako vesten in natančen, da si je za vsako uro odločil, kaj hoče delati, in cel dan si je razdelil v molitev in učenje, tako da ga ni bilo trenotka časa, v katerem bi bil brez kakega koristnega dela. Tisti čas, ki mu je bil odločen, da bi se se svojimi tovariši razgovarjal ali kratkočasil, ni tratil s prazuimi pogovori ali nečimernimi igrami, tudi takrat je že tako govoril ali kaj takega počel, kar mu je za dušo koristno bilo in če je le mogel, je svoje tovariše zapustil in šel v samostan, da se je tamkaj z redovniki kaj pametnega in koristnega pogovoril.
Dragi bravec, posnemaj v tem tudi ti mladega Ludovika ; vestno vporabljaj čas, keterega ti Bog daje, delaj za svoje dušno zveličanje in spolnjuj zvesto dolžnosti svojega stanu. Saj veš, kaj pravi sveti Pavel v svojem listu do Tesaloničanov, da je človek za delo vstvarjen. Torej je vsakega dolžnost, da dela, naj si bo bogat ali vbog, gosposki ali kmetiški, ker je vsem brez razločka govoril Bog, ko je pervemu človeku Adamu rekel: „Bodi prekleta zemlja v tvojem delu, v trudu se boš od nje živil vse dni svojega življenja. Ternje in osat ti bo rodila. V potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ue poverneš v zemljo, iz katere si vzet.“ Nihče tedaj ni izuzet od te splošne postave, vsaki mora delati po stanu, v katerega ga je postavila previdnost božja. Zraven pa tudi pomisli, da je lenoba začetek in učiteljica vsili napak in hudobij, nasproti pa sovražnica in nasprotnica vseh čednosti. Kaker se voda, ki mirna stoji, vsmradi in se v njej vsakoverstne živalice zarede, tako tudi človek, ki se lenobi vda, kmalu pade v marsi-ketere nerodnosti in pregrešna nagnjenja, kaker vidimo pri kralju Davidu, pri močnem Samsonu in modrem Salomonu. Varuj se torej lenobe, svari sv. Avguštin, ker nisi svetejši od Davida, ne močnejši od Samsona in tudne modrejšii od Salomona.
3.	poglavje.
Kako je Ludovik sveto čistost ljubil in samega sebe zatajeval.
Videli smo, kako je Ludovik vestno vporabljal čas in se varoval lenobe, kako se je pa rad pogovarjal s takimi, od kete-
13
Tih si je kaj v svoj dušni dobiček pridobival ; ravno tako se je ogibal vsega, kar bi bilo le količkaj moglo žaliti njegovo ljubezen do svete čistosti. Je pa tudi ni čednosti, ki bi Bogu tako dopadljiva bila, kaker je čednost svetega devištva. Bog sam imenuje v svetem pismu čiste duše svoje ljubljene prijatelice, neveste božjega jagnjeta, pervince svojih izvoljenih. Čiste duše so kaker beli golobčki, kateri se varujejo vmazanih tal, sedajo na •čiste oljike in iščejo zavetja v najsvetejšem naročju Jezusovem. One so svetišče in tempelj kralja vseli kraljev, pozemeljski angelji, in veselje nebes, kjer jim je pripravljeno posebno veselje, nenavadna čast in imeniten prostor, one sledijo božjemu jagnjetu in prepevajo pesem, ketere ne more nihče drugi peti. To neizmerno vzvišenost in neprecenljivo vrednost čistosti je dobro vedel ceniti mladi Ludovik in ljubil je to angeljsko čednost tolikanj, da se je ne samo v pervi mladosti, ampak ves čas svojega življenja skerbno ogibal vsega, kar bi jo moglo le naj manj kako omadeževati. Ogibal se je vsacega tudi še tako nedolžnega in poštenega občevanje z osebami druzega spola ; nig-dar ni dovolil, da bi katera ženska po kakeršnein opravilu koli prišla v njegovo stanico, nigdar se ni z nobeno sam pogovarjal razen se svojo materjo ali sestro, in keder je moral s kako žensko govoriti, je ni v obraz pogledal, ampak je vedno pred se na tla obračal oči. Zavoljo te njegove velike sramožljivosti so ga povsod zelo spoštovali ; na kraljevem dvoru ga niso drugače imenovali kaker „angelja“. Ko se je po sedemletnem jetništvu v Barceloni vernil v naročje svoje družine v Sicilijo, mu je mati vsa srčena do Florence naproti prišla, in ko gaje zagledala, ga je hotela objeti in pritisniti ne svoje materino serce ter poljubiti. Ludovik pa se je objemu in poljubu lastne matere odmeknil in ni dovolil, da bi mu na tak način svoje veselje naznanjevala. Materi se je tako obnašanje ljubljenega sinu zelo čudno zdelo ; vsa nekako vznemirjena ga vpraša : „Kako, ali nisem jaz tvoja mati, zakaj ne pustiš, da bi te objela in poljubila?11 Ludovik pa ji poln ljubezni in ponižnosti odgovori : „Pač dobro vem, da ste vi moja mati, vem pa tudi, da zavoljo tega ne prestajate biti ženska, ketere se mora služabnik božji ogibati, ne pa dotikati,l
Njegovi bratje kaker tudi druge verjetne priče so pričale, da ga nigdar ni bilo slišati, da bi bil pregovoril kako besedo, ki bi bila le količkaj nespodobna. Mej brati, ki so bili ž njim v jetništvu, je bil on starejši; vsled tega je ne samo svojima bra-
— 14 —
toma, ampak tudi drugim tovarišem ostro prepovedal kedaj kaj manj spodobnega se pogovarjati, in če se je keteri prederznil temu zoper ravnati in mu je kaka nespodobna beseda iz ust ušla, ga je s tem kaznoval, da je moral pri nepogernjeni mizi o-bedovati. Da je mogel svoje počutke in vsakemu človeku več ali menj prirojeno nagnjenje do poželjivosti tolikanj bolj krotiti, je nosil na golem životu ostro srajco in prepasan je bil vedno z vervco, na keteri je bilo več debelili vozlov, ki so se vjedali v njegovo deviško telo. Ležal je navadno popolnoma oblečen in kaker smo že zgorej. omenili, najraje na terdih tleh. Pred prazniki Gospodovimi in Matere Božje se je navadno ostro postil ; nič druzega ni zavžil kaker košček suhega kruha in kozarec vode. Vsako noč in večkrat tudi po dnevi se je do kervi bičal» kar je ostro izverševal tudi še potem ko je bil že za škofa posvečen. Da bi se popolnega, čistega in neomadeževanega ohranil, je hotel, da sta Vedno po dva redovnika frančiškana v njegovi izbi spala, ali pa tudi trije.
Kaker je bil pa čujoč in previden, da bi svojo čistost varoval in ohranil, vender ni bil obvarovan skušnjav, katere so tudi njega napadale. Večkrat so namreč k njemu v grad Suraua zahajali dvoruiki, ki so se nespodobno obnašali in s tem razodevali svojo dušno spačenost ; kaker so sami raskošno in pregrešno živeli, tako so hoteli tudi nedolžnega Ludovika vjeti v nastavljene zanjke Pa svetega mladeniča je pri takem brezbožnem prizadevanju in zapeljevanju sveta jeza obšla ; z ostro besedo je zavračal njih peklensko prizadevanje, obsojal je njih gerdo govorjenje in če drugo ni zadostovalo, jih je zapodil sè vso odločnostjo iz svojega stanovanja, tako da so ga morali zapustiti o-sramočeni. Nekega dne se je zgodilo, da je tak malopridnež k njemu prišel in ga je hotel pripraviti, da bi odjenjal od svojega čistega življenja, češ, da si bo s tem mnogo olajšal in okrajšal terpljenja polno jetništvo. Ludovik je zaerdel, ko je ta nesramni svet slišal in ves nevoljen mu je odgovoril : „Ali ni že dosti žalostno, da je moje telo v sužnosti ? Hočeš li, da bo tudi moja duša zdihovala v še bolj nesrečni sužnosti greha ? Če nas že tako močno žali in nesrečne stori, ko ima naše telo kaj neprijetnega prestajati, kako naj bi nas še le peklo in bolelo, ke bi tudi duša morala zdihovati v naj veči nesreči, ketera se le misliti da, v nesreči smertnega greha ? Oh, nigdar naj se ne zgodi, da bi se to moje telo, ketero sem popolnoma Gospodu po-
svetil in daroval na kak pregrešen način omadeževalo. Ako je že telo v ječi, vsaj duša naj ostane v prostosti ! Bog me bo podpiral sè svojo mogočno milostjo, da si ohranim ne le dušo, ampak tudi telo v popolni njegovi službi.
O sveta neomadežana čistost, kako drag nebeški zaklad si ti ! Več si vredna kaker celo življenje. Premisli to, o kristijan, ko si slišal, kako visoko je cenil deviški Ludovik to najlepšo čednost in kako si jo prizadeval ohraniti. Ljubi čistost tudi ti in na vso moč si prizadevaj, da jo svojemu stanu primerno ohraniš. Ali kako hitro je ta deviška čistost omadežana, kako hitro celo zgubljena! Poglej belo lilijo, ona je znamenje svete čistosti; kako je lepa, ko na vertu raste ! Bela je kaker sneg, ki je ravno zapadel. Dotekni se je pa le s količkaj vmazano roko, berž se ji pozna gerda maroga. Tako je tudi z deviško čistostjo; najmanjša nespodobna misel, nepremišljena beseda, nerodno obnašanje ji naredi gerdo pego. Posluži se tedaj znanih pripomočkov, da tega predragega zaklada ne zgubiš, posebno pa stori to-le :
1.	Ogiblji se slabih priložnosti, zakaj kedor nevarnost ljubi, se tudi pogubi v nji.
2.	Nigdar ne nehaj krotiti svojih počutkov, posebno oči, ušes in jezika kaker tudi vsega svojega telesa ; počutki so namreč, skozi katere se prikrade greh v človeško serce.
3.	V skušnjavah se spominjaj božje pričujočnosti in prosi Boga vsaki dan za dar čistosti.
4.	Prejemaj pogostokrat in vredno zakrament sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa.
5.	Priporočuj se v varstvo kraljici vseh devic in drugim patronom svetega devištva in nikar se ne pozabi spominjati tudi svetega Ludovika.
Ako se boš teh pripomočkov posluževal, si boš gotovo o-hranil ta neprecenljivi zaklad.
Vedno naprej, ziuiroin pogumno dalje!
Po besedah sv. Bernarda ima Jezus mnogoverstne služabnike.
Eni so taki, ki ga preklinjajo. Ti so zlobni služabniki in i hodijo po potih, ki so Kristusovim do cela nasprotni.
Drugi, na mesto da bi mu sledili, hočejo hoditi pred njim ;
— 16 —
s tem namreč, da svoji lastni sodbi podmečejo sodbo tistih, kijih, v imenu Jezusovem vladajo.
So pa zopet tretji, ki sicer za njim hodijo, pa gane dolute,. ker se prepočasi in brez poguma za njim pomikajo.
Naposled so taki, ki v resnici hodijo za svojim nebeškim učenikom Jezusovo.
H keterim spadaš ti, ljubi kristijan, in ti, dragi tretje-rednik ? —
Prava vnema ne obstoji v čutnih sladkostih, ampak v popolnosti volje ; tudi ne ostoji v tem, da velika dela opravljamo, temuč veliko bolj v tem, da jih posvečuje dobra volja in dober namen. Mali vinar, ako ga darujemo z dobrim sercem, je Bogu neprimerno ljubši ko najdražji darovi mlačnega serca. Bog za nas toliko stori, mi pa tako malo za njega ! Storimo vsaj to malo z ljubeznjivo in pravo vnemo !
Popotnik, ki ne gre dalje, zavoljo tega še ne gre nazaj. Vse drugači je pa v duhovnem življenju. V čednosti ne napredovati se pravi nazadovati ; ne poboljšati se, je toliko kaker poslabšati se ; ne obogateti je obožati. Milost noče ostati nerodovitna ; milost je božja setev, ki mora vselej kaliti in vselej roditi.
Ljubezen ne more biti nigdar mlačna ; podobna je ognju, ki nikoli ne pravi : »Dovolj je“ ; ljubezen ali gori ali pa vgasne.
Drevo, ki ne rodi sadu, posekamo.
Življenje na svetu je podobno čolnu, ki se pelje po močni reki navzgor. Pri tem je le dvoje mogoče : ako je veslač dovolj krepak, se bo dalje pomikal, ako pa ne, tedaj ga močni tok sebo dervi. Nikjer ne najdemo miru kakor v pristanišču ; pristanišče našega življenja so pa nebesa.
Odpri oči in priznati boš moral, da so služabniki tega sveta veliko previdniši, veliko bolj čuječi in mnogo bolj delavni za časne dobrote ko pa božji služabniki za večne.
Kaj dela kupec ? Ali je morda zadovoljen z malim dobičkom, s keterim more izhajati ? Ali se mariveč ne trudi na vso moč, da bi obogatel ? Ali si ne prizadeva deržavni služabnik, da bi se vedno višje in višje povspel v častni službi ? Je li ne skerbi vsak umetnik, da spopolni svoje znanje ?
Pa naj bi kristijan tako malo cenil božje prijateljstvo, da bi se prav nič ne potrudil vedno bolj ga okrepiti ? In naj se kristijanu milost božja in veča slava v nebesih zdi tako malenkostna, da bi se je prav nič ne prizadeval pomnožiti ?
— 17 —
Ničeser ni na svetu, kar bi ne hrepenelo po vedno veči popolnosti. Poglej v naravo ; opazuj, kaj se godi na tvojem vertu Šibko, neznatno rastlinico vsadiš v zemljo ; rastlinica postane sčasoma drevesce in to mogočno drevo, ki zeleni, cvete iu bogato rodi.
In naj zlužabnik božji sam zanemarja popolnost !
Zato pa : naprej!
Služabniki sveta se v potu obraza trudijo za prazne pene, za prazno senco namišljene sreče da, trudijo se na vse mogoče načine iu vedno, edino smert vstavi njih želje, pomiri hrepenenje in prečerta njih naklepe. Stori ti za večno krono to, kar delajo uni za minljive dobrote, pa boš postal svetnik.
Pogumno dalje!
Posnemaj razumnega kupca, ki ne zamudi nobene prilike, od ketere se nadeja količkaj dobička. Pomisli, da je vsak duhovni dobiček, čeprav jako roajbin, veči zaklad ko vsi zakladi sveta, zaklad, ki ne bo minil nigdar, nigdar !
Svet se mi zdi podoben otoku, polnemu zlata in dragocenih biserov. In mi smo kupci, ki smo prišli na ta otok, da bi pobrali njegove dragocenosti. Le malo časa nam je odmerjenega, da napolnino svoje čolne ; kmalu, kmalu bo prišel trenotek, ko bomo morali odveslati ža vselej. Zakaj torej ne pohitiš, zakaj se ne potrudiš te kratke uri ce dobro porabiti ? Smertna noč se bliža, luč tvojega življenja vgaša ; torej, hiti!
Kako se bomo čudili, ako nam bo Bog pri sodbi očital, da smo toliko ur za nebesa izgubili, ko nam bo naštel vse trenutke, petere smo potratili za prazen nič !
Obžaluj torej, prav serčno obžaluj, da si toliko dragocenega časa zapravil ; terdno skleni, da ga boš od sedaj na dalje bolje in vestneje porabil ter prosi neskončno dobrega Boga pomoči.
Nikoli pa ne pozabi na svoj sklep ! Vedno naj bo pred tvojimi očmi vodilo : „ Vedno naprej, zmirom pogumno d al j e !a

P. K. P.
Življenje sv. (Antona <§adovanskega.
p. A. M.
Nikeder se lepše ne pokaže modro .vladanje božje previdnosti, kaker takrat, kedar je njegova sv. cerkev v nevarnosti. Na skorej neopazljiv pa gotov način stori Bog veliko spremenenje k dobremu, ako je tudi prikipela hudobija do verhunca. Silno žalostni so bili časi v dvanajstem stoletju posebno v Evropi. Sko-rej po vseli deželah so razsajale vojske, prepiri in razpertije. Sveta cerkev se je morala vojskovati z mnogimi, hudimi sovraž-' niki. Posebno je pa morala braniti sv. vero. Zakaj razni krivoverci so pričeli na več krajih trositi svoje krive pogubljive nauke in rušiti takrat še precej terdno versko prepričanje mej ljudstvom. Pa Bog svoje cerkve ni zapustil v toliki nevarnosti in stiski. Poslal ji je na pomoč može, ki so ko svitle zvezde zasijali v to temo ter sè svojimi lepimi čednostmi in gorečim, nevtrudljivim oznanjevanjem božje besede prenovili svet. Taka moža sta bila pred vsemi sv. Frančišek Asiški in sv. Dominik. Te dve izvoljeni posodi božji ste bile se svojimi duhovnimi sinovi vred naj-veča podpora sv. cerkvi v onih časih. Izmej duhovnih sinov sv. Frančiška pa je bil gotovo najlepši dar božji na koncu 12. stoletja, prava skrinja zaveze in kladivo krivovercev, veliki čudodelnik sv. Anton Padovanski, čiger življenje hočemo v tem tečaju „Cvetja“ popisati, gotovo našim ljubim bravcem v veselje in velik dušni prid. Saj sv. Antona kličemo na pomoč prav radi, da bi dobili nazaj zgubljene reči. Naš čas pa je zgubil mnogo, mnogo. Izgubila se je verska edinost in priprosta, živa vera prejšnjih dni, s tem pa tudi nje nravnost in pobožnost. Izgubila se je sloga in mir, ljubezen in zaupanje v očitnem in zasebnem življenju, zvestoba in poštenje v kupčiji in tergovini in gotova terdna podlaga pri vseh naših napravah. Brezvspešno se trudi sedanji človeški rod, ki se hoče brez terdne verske podlage izmotati iz te nesreče in zmedenosti. Resnično, tudi dandenes bi bil potreben kak sv. Anton, da bi pripeljal ljudi nazaj k stari veri in k stari ljubezni. Branje življenja tega velikega svetnika, te svitle zvezde frančiškanskega roda, naj nas napolnjuje z ljubeznjivo in hvaležnostjo -do Boga, ki se je tako čudovito velikega skazal v sv. Antonu,
ob enem naj pa v nas pomnoži češčenje in zaupanje v tega posebnega čudodelnika in mogočnega priprošnjika pri Bogu. *)
#• poglavje.
Rojstvo in mlada leta sv. Antona v očetovi hiši. -Stopi v šolo. —
Sv. Anton Padovanski ni bil rojen, kaker bi človek sklepal po imenu, v starem laškem mestu Padovi, temuč v prelepem glavnem mestu takrat jako mogočnega portugalskega kraljestva, v Lizboni. Njegov rojstni dan je bil 15. avgusta 1. 1195, torej ravno na praznik vnebovzetja preblažene Matere božje. Zgodovina spričuje, da je bil sv* Anton res pravi otrok Marijin. Njegovi starisi so bili Martin Buljonski in Marija Terezija iz Tavere. Oba sta bila prav visokega plemenitega rodu. Mati je bila celo iz kraljevega rodu starega kraljestva Asturije. Oče je bil flamen-skega pokolenja in neketeri učenjaki celo menijo, da je bil nekoliko v sorodstvu z velikim Gotfridom Bilijonskem, ki je ko pervi latinski kralj v Jeruzalemu iztergal iz rok nevernikov sveto deželo. Kerščen je bil sv. Anton v častitljivi stolni cerkvi, ki je stala ne daleč proč od očetove hiše ; pri sv. kerstu je dobil ime Ferdinand, po svojem stricu, ki je bil svetni duhovnik in kanonik stolne cerkve. Ime Anton je dobil svetnik še le pri vstopu v red sv. Frančiška. Še dandenes se vidi kerstni kamen, pri ke-terern je bil sprejet Ferdinand v katoliško cerkev. Očetova hiša pa se je spremenila v lepo sv. Antonu posvečeno cerkev, ki še zdaj stoji. Močno so bili veseli stariši tega lepega otroka, sklenili so ga se vso skerbjo lepo izrediti.
*) Pišemo večinoma po naslednjih virih :
Dr. Nikolaus Heim ; Der lieil. Antonius von Padna — Sein Leben n, seine Verehrung anlasslich seiner 700 jiihrigen Wiegenfeier. Kempten. Kosel-sche Bhdlg. 1895.
Gottfr. Simar : Lebensgesch. des lieil. Antonius von Padna. Begensburg. Manz. 1876
Antonius von Padua. Illustrirte Monatschift 1894-96. Land^hut. Hoch-
neder.
P. Angelico da Vicenza; La vita di Sant’ Antonio di Padova. Bassano
1748.
E. de Azevedo ; Vita di Sant’ Antonio di Padova Taumaturgo Portoghese. Borna 1894.
P. B. Bazzoli, M. O. Sant'Antonio di Padova. Borna.
Začetek otroške vzgoje je izročen po pravici materi. Materina poterpežljivost in ljubezen največ vpliva na nežno otroško serce, ona vseje vanj seme kreposti in strahu božjega. Lepih naukov, ketere dobiva otrok na materinem naročju, nikedar popolnoma ne pozabi in še v sivi starosti se jih z veseljem in s hvaležnostjo spominja. Stariši našega svetnika so bili dobri, resnično pobožni stariši in zato so si na vso moč prizadevali z besedo, še bolj pa z lepim zgledom izgojiti svoje otroke dobro in katoliško. Če je kedaj keteri otrok delal veselje starišem, je to storil gotovo mladi Ferdinand. Silno Ijnbeznjiv je bil ta otrok in vsakemu se je prikupil, kedor je prišel v očetovo hišo. Na njem ni bilo opaziti navadne otroške lelikomišljenosti ; on je bil resen in ves vnet za vse dobro in lepo. Otroškt* je bil vdan svojim dobrim starišem in čudovita odkritoserčen. Ako se je keterikrat kaj pregrešil, je raje hotel biti kaznovan, kaker da bi se z lažmi in izgovarjanjem odtegnil kazni. Skerbno je čula pobožna mati nad tem ljubim detetom in ga vže v pervili letih napeljavala k vsemu dobremu. Še ko ga je v naročju nosila, mu je večkrat kazala bližnjo stolno cerkev ter mu pripovedovala o božjih rečeh. Pazljivo in ves vesel je poslušal svojo mater. Ko je nekoliko odrasteljo je spremljal, ko je obiskavala vbožce, tako, daje mogel reči s pobožnim Jobom: „Od mojega otroštva je rastlo vsmi-Ijenje z menoj". (Job. 31, 18). ^ sako jutro je hitel k sv. maši v bližnjo cerkev ter z angeljsko pobožnostjo najraje premišljeval britko terpljenje in smert Zveličarja sveta. Preserčno je ljubil svojo nebeško mater Marijo ter je nikedar ni drugače imenoval kaker z ljubkim portugiškem imenom „mamasinjail, to je mamica. Več njegovih životopiscev tudi zaterjuje, da je, ko je bil komaj kakih pet let star, Mariji posvetil in daroval svojo deviško čistost. Najraje je bil v prosti naravi in po več ur zaporedoma se je ljubeznjivi otrok igral in kratkočasil z lepimi cvetlicami.
Ko je bil Ferdinand nekako deset let star, so ga poslal: stariši v šolo, ketero so bili vstanovili tamošnji kanoniki pri stolni cerkvi. V onih vernih časih so tudi najplemenitiše družine pošiljale svoje otroke v izverstne cerkvene šole ter jih vsaj za nekaj let posvetili službi božji. V tako šolo tedaj je prišel tudi naš svetnik ter pod nadzorstvom svojega svetega strica, učenika Ferdinanda, tako napredoval v čednostih in vednostih, da je kmalu nadkriljeval vse svoje součence. Učeniki so ga stavili vsem njegovim tovarišem v zgled zavoljo njegove nedolžnosti in gorečnosti.
— 21
|f. goglavje.
Sv. Anton sklene zapustiti svet. Regulirani kanoniki sv. Avguština. — Vstopi v samostan. — Odhod v Koimbro. —
Ljubeznjivo opominja večna modrost mladeniča na nevarnosti, ki mu prete v njegovi mladosti : .Sin, ko stopiš v službo božjo, ostani v pravici in strahu, in pripravi svojo dušo za skuš-njavo“. (Sir. b. 2, 3.) Ako je celo človeško življenje boj na tem svetu, velja to toliko bolj o mladih letih. Tudi petnajstletni Ferdinand je bil izpostavljen skušnjavam in zapeljivosti goljufivega sveta. Toda pregoreča in prečista je bila njegova ljubezen do Boga, prevelik strah božji, prevelika njegova čujočnost, da bi ga bil mogel premagati skušnjavec. Celo v vidni in strašni podobi se mu je bil prikazal hudobni duh, ko je ravno šel po kor-nih stopnjicah Toda čisti in sveti mladenič je s perstom napravil križ v terdi kamen in precej je zginila peklenska prikazen ; v terdi marmor pa se je vtisnilo znamenje sv. križa, kaker bi bil kamen mehak vosek. Tako si lahko mislimo, da je po popolnosti hlepeči Ferdinand vedno bolj spoznaval nečiinernosti in nevarnosti sveta, ki človeka le oddaljujejo od Boga in od pota čednosti. Vedno bolj so mu donele na ušesa besede sv. pisma: «Ponižaj svoje serce in poterpi ; nagni svoja ušesa in sprejmi modrostne besede. Zauesi se v Boga in on te bo v svojo skerb vzel; in hodi po pravem potu, in zaupaj v njega11. (Sir. b. 2, 2. 6.) „Ako namreč modrost kličeš in svoje serce k razumnosti naklanjaš; tedaj boš strah Gospodov razumel in spoznanje božje našel". (B. preg. 2. 3. 5). Ferdinand je odperl syoje serce milosti božji. Ker je spoznal nevarnost, je hotel zavarovati svojo nedolžnost pred okuženjem spridenega sveta. Bog ga je poklical v samoto, v družbo svojih zvestih služabnikov in on je poslušal ta klic božji.
Ne daleč od očetove hiše na prijaznem, samotnem holmcu je stal takrat samostan sv. Vincencija, kjer so živeli v veliki ostrosti in pobožnosti redovniki, korarji sv. Avguština. Mladi Ferdinand je pogostokrat spremljal svojega očeta, ki je prav rad zahajal k tem pobožnim in učenim možem. Visoko so cenili ti redovniki lepega, ponižnega in olikanega mladeniča ; njih lepo in sveto življenje je pa nasproti napravilo tak vtisek na mladega Ferdinanda, da je sklenil v ta samostan stopiti ter svetu^
vbežati na ta varni kraj. Ko dober otrok je naznanil starišem ta svoj sklep. Silno je bilo težko starišem zgubiti tega lepega in dobrega otroka, pa ker so bili v resnici pobožni, fnu niso mogli prošnje odbiti ; saj so spoznali, da ga kliče Bog, ki ga je najberž za kaj posebnega izvolil. Blagoslovljen od svojih stari-šev je zapustil Ferdinand hišo očetovo in šel v samostan sy. Vincencija, kjer je z veliko ponižnostjo prosil redovnike, da bi ga sprejeli. In sprejeli so ga z veseljem, ker so jim bile dobro znane lepe lastnosti nedolžnega, plemenitega mladeniča. Nekako v postnem času 1. 1210 je prejel Ferdinand redovno obleko iz rok samostanskega predstojnika, toraj v letu, ko je bil poterjen od papeža Inocencija III. od sv. Frančiška Asiškega vstanovlje-ni „red manjših bratov1*.
Serčne želje so bile tedaj izpolnjene blagemu mladeniču in na vso moč si je s pravo pobožnostjo prizadeval, Bogu hvaležnega se skazati za toliko milost. Pridružil se je najbolj gorečim izmej sobratov ter skušal posnemati njih lepe čednosti. Kaj čuda tedaj, da je hitro napredoval v redovniški popolnosti, tako, da ga je vsak občudoval in spoštljivo ter zaupljivo ž njim občeval. Sobratje skoraj niso vedeli, kaj bi na njem bolj občudovali, ali njegovo veliko ponižnost, ali njegovo skromnost in veselo, hitro pokorščino ali njegovo ljubeznjivo, bratovsko prijaznost. Ko doverši leto poskušnje, mu je z veseljem dovolil celi zbor korarjev, napraviti svete redovniške obljube. — Njegovi stariši in bratje so ga pogostokrat obiskavali, pa tudi njegovi drugi sorodniki in prijatelji, ki so bili pa vsi močno navezani na posvetno visokost, bogastvo in čast, in tem se kar nič ni do-padlo, da se Ferdinand pri svojih lepih lastnostih tako odteguje svetu. Prigovarjali so mu, naj si zdaj, ko je vže prestal leto poskušnje, vender privošči nekoliko več prostosti in veselja, vsaj samostan še ni puščava. Toda blagi mladenič je bil vže davno okusil, kako sladak je Gospod, in spoznal, da se Jezus ne da najti mej sorodniki in znanci. Vedel je, da tako blizu doma ne bo pravega miru, da se bodo ti obiski, ti prazni pogovori še vedno ponavljali ter ga odvračali od tega, da se popolnoma le Bogu posveti ; zavoljo tega je ponižno prosil svojega predstojnika, moža velike svetosti, Dom Gonsalesa Mendesa, naj bi ga prestavil v kak bolj oddaljen samosUn. Nerad je zgubil pobožni predstojnik tako izverstnega mladega brata, ki se je bil v dveh letih vsem tako močno prikupil. Ker je pa spoznal voljo božjo,
ga je sè solznimi očmi poslal v trideset uri od Lizbone oddaljeni samostan sv. Križa v Koimbri na Portugaljskem, kjer so ga bratje sprejeli ko angelja z nebes.
Ul ioglavje.
Sv. Anton v Koimbri. — Bog ga poveliča s čudeži. — Njegovo spoštovanje do frančiškanov. —
Da Ferdinand ni spremenil samostana nepremišljeno, iz pre-nagljenja ali le iz hrepenenja po spremembi, o tem so se kmalu vsi prepričali. Kaker prej v Lizboni, tako je bil tudi tukaj v Koimbri vsem zgled in ogledalo redovnika, ki se trudi za sveto popolnost. Hrepenel je po samoti in miru in ko je to dosegel, se je pridno in neprenehoma vadil v čednostih in učenju ; z veseljem je pa tudi opravljal, ako je bilo treba, najnižja samostanska opravila. Po božji previdnosti odločen, služiti enkrat Gospodu kot duhovnik v zveličanje ljudstva, se je vestno pripravljal na to vzvišeno službo s pridnim učenjem svetih znanosti.
Dom Cezar je bil njegov predstojnik; Dom Zvan iu Dom Rajmondo, oba prej učitelja na pariškem vseučilišču, sta bila njegova učenika v bogoslovskih vednostih in modroslovju. Ferdinand je imel nenavadno dober spomin, tako, da se je naučil na pamet celo sv. pismo in najimenituiše izreke svetih očetov. Srečne so bile ure, ketere je preživel Ferdinand pri nogah križanega Zveličarja v premišljevanju sv. pisma. Tamkaj je vedno bolj spoznaval skrivnost ljubezni božje in bil prešinjen z ono razsvitljeno pobožnostjo, ki gaje storila sposobnega razširjevav-ca in branivca kraljestva Kristusovega na zemlji. Neko pismo iz samostana v Koimbri pisano 1. 1222. pravi „da je bil on vže takrat nenavadno pobožen in učen mož, izversten po svoji obsežni vednosti in imeniten po svojih velikih zaslugah11.
Da bi ponižnega Ferdinanda še bolj vterdil v tej lepi čednosti, mu je izročil predstojnik skerb bolnikov, službo, ketero so navadno opravljali bratje lajiki. Čeravno je bil on plemenitega rodu in je bil prejel neketere cerkvene redove, se je vender pod-vergel tej službi z največim veseljem. Saj ste bile čednosti, v keterih se je vedno najbolj odlikoval celo življenje, ravno globoka ponižnost in priserčna ljubezen do bližnjega. V bolnikih je videl svojega Gospoda ter jim stregel, kaker more le mati streči svojemu bolnemu otroku. Ne da se popisati, kako skerbno je
— 24 —
pripravljal zdravila, rahljal postelje, pomival posode, tolažil ne~ poterpežljive in obupane. Kaj čuda, da ga je tudi Bog podpiral v tej službi in nam letopis koimberskega samostana pripoveduje neketere čudovite dogodke, s keterimi je Bog poplačal ponižnost svojega služabnika.
Nekega dne mu je vkazal predstojnik čuti pri hudo bolnem bratu. Vročina in merzlica ste vbožca stresale, da je divjal, ka-ker bi bil ob pamet. V serce se mu je smilil bolnik in od zgoraj razsvetljen, kako hudo skuša hudobni duh vbogega sobrata, položi čezenj svoj škapulir in tisti trenutek je bil brat ozdravljen. Drugikrat je imel opravilo v kuhinji ravno takrat, ko je pozvonilo v cerkvi k povzdigovanju mej sv. mašo. Ferdinand pade na kolena in glej ! stene so se odperle in on je mogel gledati pri altarju duhovnika sè sv. hostijo v rokah.
Nekako enajst let je preživel Ferdinand v tej sveti samoti. Srečen je bil kaker more le srečen biti človek na tem svetu. Vsaka njegova želja se je spolnila, ker je želel vedno le to, kar je bila volja božja.
Čeravno je pa Ferdinand nad vse ljubil sv. samoto, se vender ni obnašal proti svojim sobratom merzlo, pusto in odurno, temuč sè svetimi pogovori je hotel tudi v njih sercih užgati vedno večo ljubezen do Boga. Dobro je vedel, da redovnik ni še puščavnik, da se ne sme odtegniti ljubezni bratov, temuč, da mora v njih družbi hoditi po poti Gospodovi. Prav rad je tudi občeval s frančiškani, ki so pobirali miloščino pri korarjih sv. Križa. Ti častitljivi možje, ki so prebivali v majhini hiši zunaj Koimbre blizu kapele sv. opata Antona, so vedno z največo pazljivostjo poslušali svete in modre pogovore mladega korarja in močno spodbujeni se vsakikrat ločili od njega. Saj je mladi Ferdinand pa tudi znal s toliko vnemo govoriti o ljubem Bogu, o usmiljenem Zveličarju, o nebeškem veselju, o miru in radosti čiste vesti, in tako so se mu iskrile oči, da je moral biti vsaki, ki ga je slišal in videl ves prešinjen sè sveto gorečnostjo in ljubeznijo do dobrega Boga.
Ferdinanda je pa tudi vedno bolj vleklo serce k redu sv. Frančiška. Občudoval je, vsaki dan bolj, popolno zaničevanje vsega posvetnega, ketero so kazali njegovi častitljivi prijatelji v noši in življenju. Tudi on je želel po njih zgledu prehoditi razne dežele, oznanjevati sv. evangelij in duše pridobivati za Jezusa ; želel je po zgledu sv. Frančiška iti mej nevernike, učiti
— 25 —
jih spoznavati pravega Boga in za se pridobiti marterniško krono. Neki nenavadni dogodek, ki je razveselil celo Portugaljsko in o katerem je zvedel tudi Ferdinand, pa je obudil v njem terdni sklep sleči korarsko obleko in obleči ostro redovno obleko frančiškansko.
Mesečna skupščina
tretjega reda.
Zakaj si stopil v tretji red ?
Veliko udov tretjega reda bi rado prihajalo na mesečni shod ali skupščino, pa so tako zaderžani, da nikaker ne morejo priti ; drugi bi lažje prihajali, pa ali ne razumejo pridig, ali pa so v takih krajih, kjer še ni postavno vpeljan tretji red in še nima svojih mesečnih skupščin. Ker je takih tudi več naročenih na „Cvetje“, zato naj to pridno prebirajo in po naukih, ki jih tu najdejo, živijo. Denes te vprašam bogoljubni bravec : Zakaj si stopil v tretji red ?	'
Živel je mladenič, kaker živi in uči današnji svet. Bog ga je presunil sè svojo milostjo, spoznal je nečimernost sveta, in tako goreče hrepenenje, zveličati dušo, se je vnelo v njem, da je resno sklenil zapustiti svet in vse, kar mu je ponujal ter iti v puščavo in se Bogu popolno posvetiti. Bogastvo, razveseljevanje, čast in nečimernost sveta, ga ni tolikanj zaderževala kaker njegovi pri-jateli in mati sè svojim jokom, prošnjami in pregovorjanjem. S terdnim sklepom : zveličati se hočem, je premagal vse težave in šel k puščavnikom. Tudi ti, bogoljubni tretjerednik, si stopil v tretji red, da bi se bolj lahko in bolj gotovo zveličal ; saj je pervi in poglavitni namen vseli redovnikov in tudi tretjerednikov, da bi v redu bolj popolno Bogu služili, po smerti pa večo slavo vživali v nebesih. Zveličanje tvoje duše je naj bolj važno, naj bolj imenitno in težko opravilo, ki se na tem svetu slabo opravljeno ne da popraviti po smerti.
1. Zveličati svojo dušo je naj bolj važno opravilo na svetu. Na čelu imaš znamenje svetega križa, ki si ga prejel pri svetem kerstu, pod sabo imaš pekel, nad sabo nebesa, in ti si v sredi. Vsa dèla in opravila od pastirjevega do cesarjevega so potrebna ;
— 26 —
pa ne tako važna kaker je zveličati svojo dušo ; velike in s težko odgovornostjo sklenjene dolžnosti imajo starisi do svojih otrok, gospodarji in gospodinje do svojih poslov, ali vse te in vse druge presega dolžnost in skerb zveličati svojo dnšo. Zakaj dobro premisli, kaj se pravi zveličati svojo dušo. Tvoja duša je vredna več kaker ves svet in to dušo ti je za vselej ali zveličati ali pa pogubiti, v nebesa spraviti, ali pa v pekel pokopati. Večnost po smerti je srečna ali pa nesrečna ; nebesa, kjer boš imel vse, kar boš poželel, pekel, kjer boš terpel, kar si zdaj še misliti ne moreš. Eno ali drugo te čaka, po smerti boš prišel ali v nebesa ali v pekel. Ako boš prišel v nebesa, zveličal se, boš srečen na večne čase na duši in na telesu; ako se pa ne boš zveličal, boš nesrečen celo večnost.
..To je opravek čez vse druge opravke, piše sveti Alj-fonz Ligvori, to je edino važen in edino potreben opravek : Bogu služiti in svojo dušo zveličati".>) Pogosto premišljuj sè svetim Frančiškom Seralinskim : pekel je odpert, nebesa so od-perta, in pa posvetne časne reči, ketere ljudje tako zelo cenijo in se zanje tolikanj trudijo. Modri kralj Salomon je rekel, da je vse to »nečimernost čez nečimernosti, in vse je nečimernostV) Kaj je pa rekel Jezus, naš Odrešenik? „Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi ? Ali kakšno menjo bo človek dal za svojo dušo?"»). „Kaj pomaga44, ako bi imel ves denar, naj več premoženja, najlepše hiše, najlepšo obleko, naj boljše jedi in pijače? „Kaj pomaga'1, ako bi bil največi gospod ali najbolj imenitna gospa na svetu, ako pa svojo dušo pogubiš ? „Kaj pomaga44 v večnosti? Ako bi se zbrali vsi hudobni, te ne morejo potegniti iz nebes, ne rešiti iz pekla ; v nebesih ti ne bodo mogli nagajati, v peklu te ne potolažiti. „Kaj pomaga" zdaj in ,,kaj pomaga41 v večnosti ? „Kaj nam je prevzetnost pomagala? bahanje z blagom, kaj nam je prineslo? Vse to je prešlo kaker senca .... v svoji hudobiji smo poginili. Tako grešniki govore v peklu".4) Zveličati svojo dušo je najbolj važno opravilo, ketero pa ljudje večinoma najbolj zanemarjajo. V cerkev iti, moliti, k sveti maši, spovedi in svetemu obhajilu ne vteg-nejo, za kupčijo, igro, veselice pa imajo vedno čas in večkrat še
‘) Modr. 5, 8.
Massime eterne. ') Pridig 1, 2.
') Mat. 16, 26.
noč porabijo zato. Veliko kristijanov živi tako, kaker da bi ne bilo ne nebes, ne pekla ; več storijo za svoje pogubljenje kaker pa za svoje zveličanje. Ako zgubijo kako žival ali kako drugo stvar, o kako so nemirni, kako jo iščejo ! Ako pa zgubijo milost božjo z grehom, so mirni, se smejejo in norčujejo. Oh, ne reci, blagovoljni bravec : „dokler sem mlad, bom svet vžival, potem pa bom začel delati za zveličanje svoje duše11, zakaj takih je zdaj veliko v peklu in objokujejo svojo neumnost, pa je pre-kasno. Ravnaj se po opominjevanju svetega Pavla : „Prosimo vas, bratje . . . prizadenite si, da bote pokojni, in se deržali svojega opravila".1)
2. Zveličati svojo dušo je naj bolj važen opravek in si vedno v veliki nevarnosti pogubiti se. Neketeri pravijo : jaz se bom skoraj gotovo zveličal, ti pa tega nigdar ne reci, zakaj „ko je večnost v nevarnosti, nisi nigdar dosti gotov", pravi sv. Gregor papež. Kako bi mogel vedeti, da se boš gotovo zveličal, ko ti vsak smertni greh, ki si ga storil, ako se ga nisi dobro spovedal, brani v nebesa in te vleče proti peklu. Koliko imaš sovražnikov, hudobnih duhov, ki so mogočni, zviti in zapeljivi in vsak „hodi kaker erjoveč lev okoli, in išče, koga bi požerl" 2), piše sveti Peter. Okoli tebe je vse polno slabega, ki te vedno skuša in vabi in ti svetuje v greh, in vse to je združeno s tvojo lastno ljubeznijo, s poželenjem po bogastvu, veselju in vživanju tega sveta. V*e to je vedno s tabo in zoper tebe združeno. Naj-veči svetniki so imeli hude, strašne skušnjave, mnogi, ki so delali že čudeže so padli v skušnjavi ; ako misliš, da boš ti brez njih, se zelo motiš. Kaj pa naj te varuje, da ne boš padel v škušnjavi ? Molitev, ako moliš raztreseno ? Sveti zakramenti ? ako jih jedko, brez gorečnosti, iz same navade prejemaš ? Jezus ti kaže ozko in ternovo stezo, ti pa vedno siliš na široko in gladko cesto. Jezus ti pravi, da se do smerti bojuj, ti pa se vstrašiš naj manjše reči, v keteri se moraš premagati. Po pravici se moraš tedaj bati, da boš pogubljen. Kaj te pa skušnja uči? Morebiti si samo eden dan na mesec v milosti božji, devetindvajset pa v smertnem grehu; sam si že večkrat rekel, da se ne moreš odvaditi jeziti se, nepoterpežljiv biti, opravljati, tega ali onega greha, zakaj slaba navada, družba in slabi zgledi te
‘) 1. Tes. 4, 10 in 11. a) 1. Petr. 5, 8.
vlečejo v greh. In ko si že tako daleč prišel proti peklu, se-morebiti tudi ti smeješ, norčuješ in na robu peklenskega brezdna mirno spiš. Nočem preiskovati, ali bo več pogubljenih ali zveličanih, gotovo je, da „bo pekel svoj trebuh raztegnil, in sè svojim žrelom nezmerno zazijal, da vanj pojdejo njegovi junaki in njegova množica in njegovi imenitni in častitljivi1*.1). In Jezus, večna resnica pravi : „Pojdite noter skozi ozka vrata ; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ketera pelje v pogubljenje, in veliko jih je. keteri po nji noter hodijo**2). Skerb za zveličanje je tedaj res bolj važna kaker vse drugo na zemlji, in nobena reč ni bolj negotova kaker zveličanje. Neki vitez je po zimi zašel s prave poti na zmerznjeno mlako ; kmeta, ki sta ga zagledala, sta kričala : „Gospod, nazaj, se vam bo vderlo**. Kako se je prestrašil, ko je zvedel, v kaki nevarnosti je bil.3). Oh, gdor je v smertnem grehu, gdor dela greh že iz navade, kod hodi ? Nad kakim prepadom je ? Ne samo na do kolen globoki zmerznjeni luži, ampak nad peklenskim brezdnom, nad ,.ognjenim jezerom**.
,.Človek ne ve, ali je ljubezni ali serda vreden** ') Sveti o-četje obračajo te besede na naše zveličanje in pravijo, da nobeden človek gotovo in brez zmote ne ve ali se bo zveličal in zato mora vsaki delati za svoje zveličanje v upanju in pa tudi v strahu. „G-do ve, kaj bo enkrat z mano. gdo ve. ali se bom zveličal ; gdo ve, ali bom zveličan ali pogubljen ? Ali bom Boga vedno hvalil ali vedno preklinjal ? Ali bom z dušo in telesom V nebesih pri Bogu ali preklet v peklu? Kristusove rane mi dajejo zaupanje, pa me tudi strašijo ; nihče ne ve, nihče ne ve, tako je govoril s pobešeno glavo sveti Bernard, ki je sveto živel in tako ostro pokoro delal, da je svoje telo odpuščenja prosil na zadnjo uro. Kaj bo pa s tabo, ako daš svojemu telesu vse, kar poželi, ako se ne premagaš v nobeni stvari, in še nisi zapustil greha ? Ali je bila duša svetega Bernarda več vredna kaker tvoja ? Ali ni imel sveti Bernard ravno tiste božje zapovedi kaker ti ? Ali je pričakoval lepša nebesa, ali se bal hujšega pekla kaker ti? In glej, on se je tako bal za svojo dušo, ti si pa brez skerbi, kaker da bi imel v žepu ključ nebeških vrat, kaker da bi
‘) Iz. 5, 8.
2) Mat. 7, 12.
s) Cattaneo tom. 2. discors. 30.
‘) Pridig. 9, 2.
bil že mej svetnike prištet in ravno to je strašno, zakaj „hudi& dela gotove, ketere hoče pogubiti", pravi sveti Gregor papež.
3. Ako si nemaren za zveličanje svoje duše, se prav lahko spotakneš, in ako enkrat končno zapraviš svoje zveličanje, ga ne boš mogel več pridobiti. Rad bi dobil to službo, pa je ne dobiš ; ako staviš v loterijo, pa ne zadeneš, se moreš venderle tolažiti, ako zdaj nisem debil, bom zopet pokusil, (česer pa s tem ne svetujemo !) in upam, da bom v drugič dobil; ako zgubiš kako stvar, jo lahko še najdeš ali drugo ravno tako kupiš, ako se pa pogubiš, ne boš mogel popraviti zgube vso večnost. Enkrat boš v meri in ako boš takrat zgubil svojo dušo, bo zgubljena, vso večnost in nič ti ne bo ostalo kaker s drugimi jokati : ,,Žetev je minila, poletja je konec, in mi nismo rešeni" ')• Ako ti bo spodletelo na zadnjo uro, ne boš mogel več popraviti. „Stopil bom v večnost, pa ne več nazaj" pravi sveti Evherij. Iz pekla ni rešitve, če drevo pade proti jugu ali proti Severju, kamerkoli že pade, tam obleži pravi sv. Duh.2) O neskončno debrotljivi Bog, glej, duša, keteri si pol ure pred smertjo obetal odpuščanje grehov, nebesa, kako se zdaj joče v peklu 1 ? Vidiš, koliko zdaj terpi '? Nič ne de, zdaj ni več rešitve. Ako je pogubljena zavoljo enega zamolčanega greha, zdaj bi ga rada razodela celemu svetu. Ni več čas, ni več rešitve ! Ta je bila v tretjem redu ; zdaj je v peklu zavoljo kratkega, pregrešnega veselja. Zdaj je pripravljena delati ostro pokoro. Ali zdaj je prekrasno, iz pekla ni več rešitve.
Reci torej večkrat sè svetim Aljfonzom Ligvorijem : ,,Eno dušo imam, ako to zgubim, sem vse zgubil. Eno dušo imam, ako ves svet dobim, to svojo dušo pa pogubim, kaj mi pomaga ? — Ako bi postal imeniten, pa svojo dušo pogubim, kaj mi bo to pomagalo ? — Ako bi si pridobil bogastvo, hišo povečal, otroke dobro preskerbel. s to potjo pa svojo dušo pogubil, kaj mi bo pomagalo ?.... Ako imam tedaj dušo, ako imam samo eno dušo, ketera bo za vedno pogubljena, ako jo enkrat zgubim, zato moram resno misliti in delati, da jo bom zveličal." ò) Ali ne veljajo tudi meni Kristusove besede: „Marta, Marta, skerbna si iu si veliko prizadevaš, pa le’ eno je potrebno" : skerbeti za svoje zveličanje*).	P- A. F.
‘) Jer. 8, 20.
2) Pridig. 11,3.
s) Massime eterne.
4) Luk 10, 41. in 42.
Priporočilo v molitev»
V pobožno molitev se priporočajo : rajni č. g. Ivan (Frančišek) Jug. vikarij v Plaveli, tretjerednik go riške'skupščine ; rajna tr. Katarina (Ana) Škof iz Boldraž i ; A. I. S. iz D. za zdravje in rešenje iz denarnih stisek; Marijana (Barbara) Zupan, Lj. sk. ; neka tretjerednica za milost živeti po božji volji, druga sebe in vso družino za mir, posebno mater za zdravje; M. P. iz Zd. svojega brata, da bi vredno pristopil pervikrat k mizi Gospodovi, strica za ozdravljenje božjastne bolezni, sebe za ohranitev svete čistosti ; K. O. svojega prijatelja, da bi stanoviten ostal v samostanu trapistovskem ; N. G. za ljubo zdravje in da bi mogla izpolnjevati svoje dolžnosti ; neka oseba za ozdravljenje oči; J. M. za ozdravljenje bolezni uma; nekedo, da bi voljno prenašal križe ; neka tretjerednica iz V. priporoča svojega dušnega pastirja, da bi jim Bog dal ljubo zdravje, neko ženo tretjerednico tudi za zdravje zavoljo nedolžnih otročičev, svojega brata, da bi mu Bog dal pravo spoznanje ; M. N. svojo dobrotnico za zdravje ali zlajšauje hude bolezni; tretjerednica za srečen porod in dobro izrejo svojih otrok ; neka žena za spreober-njeuje svojega moža, dobro izrejo svojih štirih otrok in da bi pristopila v tret ji red ; neka žena za dobro srečo iu nekega mladeniča za zboljšanje na umu ; sestra za spreobernjenje svojega brata iu svojih sester, posebno eni sestri za dobro srečo na duši in telesu; neka gospa za zdravje in srečno pot sebi in družini; neka tretjerednica v dober namen; neka tretjerednica za zdravje v glavi in v sercu ; neka tretjerednica, da bi se ji neka važna zadeva prav izešla ; neka tr. za spreobernjenje svojega moža itd. ; neka tr. da bi mogla vodilo 3. reda prav izpolnjevati ; neka tr. priporoča svojega rajnega očeta, mater in strica ; T. T. tretjerednik za zdravje ; J. M. zdaj v n. na T. za pravo stanovitnost; neki oče in mati sebe iu svoje otroke v dušnih in telesnih težavah; neka zgubljena dekle, da bi se vernila na pravo pot k Bogu; terdovratni grešniki neke fare, da bi se vernili k Bogu ; V. Č. za zdravje dušno in telesno, ako je volja božja, ali pa stanovitno poterpežljivost, popolno vdanost v voljo božjo in vse pripomočke srečne smerti; A. M. iz R. vse ude 3. reda tam-kajšne župnije ; D. P. sebe in vse ude 3. reda tamkajšne župnije, zlasti g. župnika, da bi jim dal Bog ljubo zdravje, da bi delali še mnogo let v prid svojim ovčicam ; dva mladeniča in eno dekle za spreobernjenje in poboljšanje ; neka tr. svojega moža za poboljšanje: neka tr. za poboljšanje in razsvitljenje ; tr. nekega mladeniča za razsvitljenje, da bi se vredno pripravil na pot v večnosti in da bi vdano prenašal bolečine na odrezani nogi; neka tr. sebe za poterpežljivost in vdanost v voljo božjo, svoje otroke, svojega moža, da bi se odvadil kletve ; M. B. in
U. P. tr. za dar poterpežljivosti, zadovoljnosti in vdanosti v yo-Ijo božjo ; N. P. priporoča neko na umu bolno tretjerednico J. N. ; A. S. sebe in svoje domače, posebno svojo mater ; neka ženska za ozdravljenje bolne noge ; dve osebi iz St. za pomoč v iz-veršitev dobrega sklepa ; B. St. za srečno vravnanje družinskih razmer in varnost pred sovražniki ; tri osebe za zdravje ; neka oseba v dober namen in za vspeh misijona v Z.
Zahvala za vslisano molitev.
St. H. na O. za pomoč v raznih potrebah po priprošnji sv. Antona Pad. itd. ; N. P. tr. iz Tr. za ozdravljenje vodeničnega dečka, tudi za ozdravljenje neke živali (za poslano podporo, lepa hvala, Bog poverni !) A. S. tr. v Pt. za pomoč v veliki zadregi ; J. S. za ozdravljenje nevarno obolele matere ; rodbina J. iz D. za srečen izid neke zamotane pravde ; N. M. za vslisano molitev : Kr. za pomoč^ v dušni zadevi ; M. D. za ozdravljenje dvoje živinčet ; tr. iz Štandreža za dušo, Jd se je spravila z Bogom ; M. S. za neko v sili vslišano prošnjo ; J. K. na N. za vse prejete v preteklem letu milosti in dobrote (Bog poverni darilo ; opravljeno vse po namenu) ; neka žena za ozdravljenje oči svojega sinka; ti-., da se je skazala nedolžnost obrekovanja in dušne milosti ; M. B. E. tr. za ozdravljenje sestrino in dobrega dušnega vodnika ; A. M. za gorečega dušnega pastirja, zmago pri volitvah v derž. zbor in več drugih milosti 'r M. L. za dobljeno stvar ; neka oseba za več prejetih milosti (sv. mašo oskerbeli.) _________
Popolni odpustki.
Vsaki dan
lehko dobe udje tretjega reda popolni odpustek, kolikerkrat molijo serafinski rožni venec. Kolikei’krat molijo v stami posvečujoče milosti božje 6 očenašev, ' češčenamarij in ,.čast bodi“ v namen sv. očeta papeža dobe popolne in nepopolne odpustke vseh cerkev in svetih krajev v Rimu, Jeruzalemu, Porcijunkuli in pri sv. Jakopu v Kompostelji in sicer kjer koli si bodi opravijo to molitev brez vseh drugih dolžnosti. Ravno tako morejo dobiti vse imenovane odpustke, ako po sv. obhajilu molijo psaljem 19. z molitvami za sv. očeta papeža, kaker je to natisnjeno v zadnjem zvezku in na posebnem listku, priloženem temu zvezku zato da se more vložiti v molitevno knjigo.
Vsaki tjeden
v torek lehko dobe popolni odpustek vsi verni katoličani, ki o-pravijo spoved in prejmejo sv. obhajilo ter v kaki frančiškanski
■cerkvi, ko je na čast sv. Antona izpostavljeno sveto rešnjo telo, nekoliko molijo po namenu svetega očeta papeža. Pri nas je izpostavljeno mej pervo mašo, ki je poleti ob petih, po zimi ob polu šestili.
Vsaki mesec
morejo dobiti udje tretjega reda popolni odpustek, ako prejmo sv. zakramente in za to navadne molitve opravijo, ob shodu in še enkrat, keder si keteri izvoli. Verini tega so vsak mesec neketeri določeni dnevi, ko more v frančiškanskih cerkvah vsak katoliški kristijan po spovedi in sv. obhajilu, ako opravi navadne molitve, dobiti popolni odpustek, tretjeredniki pa ga morejo prejeti tiste dni tudi v svojih domačih župnih cerkvah. Taki dnevi so
meseca rožnega cveta:
6.	(biukoštna nedelja), 13. (praznik sv. Antona Pad.) 19. (sv. Miheline, vdove 3. reda);
meseca malega serpana:
9. (sv. Nikolaja in tovarišev marternikov gorkumskih), 14. (sv. Bonaventuia. škofa in spoznavavca l.reda, cerkvenega učenika), 24. (sv. Frančiška Solana, spoznavavca 1. reda in variha pred potresom).
Vesoljna odveza
je tudi s popolnim odpustkom sklenjena. Tretjeredniki jo pre-mejo mesca rožnega cveta 6., na binkuštno nedeljo, in 25., na praznik presvetega serca Jezusovega. Kedor ta dan (25.) nima časa, jo lehko dobi naslednjo nedeljo. Po zadnji privolitvi sv. očeta pa se daje vesoljna odveza tretjerednikom tudi tiste dni, ko so jo do zdaj prejemali udje 1. reda. Tak dan je mesca rožnega cveta 17., praznik presvetega rešnega telesa.
Vidite, predragi tretjeredniki, kako jako obilo duhovnih dobrot vam sveta cerkev ponuja. Glejte, da jih ravno zavoljo velike obilnosti ne boste malo cenili, ali celo zaničevali in zanemarjali vseh skupaj. Vender pa tudi nasproti nikar ne mislite, da so ti odpustki imenituiši ko spoved in sveto obhajilo. Ne imejte sv. zakramentov le za nekaka sredstva ali pomočke, da si pridobite prav mnogo odpustkov ; poglavitno je zmirom spoved in sveto obhajilo ; odpustki, tudi popolni so le nekaki namečki, ki jih pa Bog gotovo rad naverže tistim, ki se v zakramentu svete pokore popolnoma k njemu obernejo, in v zakramentu presvetega rešnjega telesa v čisti ljubezni ž njim sklenejo.
Darovi.
Za kat. cerkev na Cetinju smo nadalje prejeli iz Vipave 5 gl., od drugih strani 2 gl. 60 kr.
obenega vsmiljenja zavreči vse. svoje tudi najmanjše zmote. Ena taka zmota bodi zaveržena v poterjenje precej tukaj. Vis. g. Martin Matvejevič mojim besedam „b u d u dvigat’, levabo" pristavlja prav: „(recte : movebo !.)" in v opazki pod čerto : „Levare je
—	podnimatjN Posebnega priznanja vredna je tudi stvarnost tega popravka. Kako bi me bil vis. g. statskij sovetnik lehko osramotil s kakim citatom iz ljubih bilin ali še krepkejše, za-vernivši me naravnost h keteremu si , bodi malemu ruskemu slovarčku ! Da tega ni storil, je pač le naključje ; saj se je odškodoval obilno, kjer ni imel pravice nikakeršne. —
Jaz torej svojo zmoto rad prekličem vsaki časne glede na slavo ali sramoto. Nasproti pa mi mora že tudi dovoljeno biti odbijati napadanje in sramočenje, ki ima namen drugih zmote širiti, porušiti našo slovenščino in porušiti njen gramati-ški vstroj. Pri tem nisem jaz kriv, ako se pokaže vis. g. nasprotnik v tisti luči, ki si jo je sam prižgal. On mi je napovedal boj. Velika čast zame! On me je nazval učeno senco. Velik kompliment, mogočen argument ! Torej boj z učeno senco
—	OMuiia%iu ! Kolika čast zanj, videat ipse !
Zadnjič smo začeli s tiskovnimi pomotami, ki sem jih neki po krivici očital vis. g. statskemu sovetniku, ter videli, kedo je sikal pervi in zakaj ; kedo je zadnji, bomo pa že še videli.
Nadalje piše vis. g. statskij sovetnik Martin Matvejevič:
„Na su-, 5. tiskan je v moj oj razpravici izraz: »brezčasui bodučnik“. Na (o pravi vis. o. St i islav; „. . . . »brezčasni bodočnik" — to bi vtegnilo r?3 nejasno biti vsi m profesorjem na Kuskem in po c lem svetu, pa te n e-jasnosti nisem jaz kriv“.
Ako bi vis. o. Stanislav umel biti pravičen mogel bi zaključiti, da to očevidne tiskovne pomote tudi jaz ne morem biti kriv, in da tako buda-lpsti napisati ne morem dokler nisem spoznan za absolutnega idio a ; tembolj bi mogel on to zaključiti, ker je pet v.stic viže, torej zopet prej, nego pomota, napi-ano pravilno: »brezčasni dovrsnik*. In očevidna tiskovna pomota privela je vis. o. Stanislava do sledeče, gotovo jako »vljudne* soibe o mojej osobi: ».Moje besede, ki so negane g. 11-u, pa mislim, da bi morale biti jasne tudi otrok u“. In prmistavivši sebi mene manj razvit m umstveno, nego je otrok, vendar-le kopiči dalj i svoje sofizme, da bi objasnil bolj razvitim, t j. takim, kakor jo on sam, da jo izraz »brezčasni bodočnik" — buda-lo-t, kar pa jaz (in ve v.-akdo, ki je kdaj šol mimo take slovnice) boz vele-učenega o. Stanislava tako dobro vem, kakor on sam“.
Ako bi vis. g. Martin Matvejevič umel biti pravičen, bi vsega tega in še inuogo drugega ne bil pisal. Jaz imam že dolgo let opraviti s tiskovnimi pomotami dosti več kaker mi je ljubo ; zato že nekoliko vem, kakšne so navadno. Da je „brez-časui bodočnik" tiskovna pomota, nisem mislil in še zdaj ne mislim. Mogoče, da se motim. Ako se mi to dokaže z dotičnim rokopisom, bom rad preklical svojo zmoto ; dokler se ne zgodi, pa sodim, da je v resnici vis. g. sam tako zapisal. Ali nikjer nisem z najmanjšo besedico pripisoval njegove pisne pomote kakemu spoznanemu absolutnemu idiotizmu ; sam pii sebi sem jo pripisoval uajberž, ako se prav spominjam, sloveči profesorski razmišljenosti, ki je sicer včasih prav kratkočasna za ostali svet, učenim gospodom pa malo ali uič ne škoduje, celo častne naslove in visoke
redove poleg nje dobivajo. Omenil sem to pomoto le v šali, kaker je iz konteksta zadosti očitno, in čisto ničeser nisem sklepal iz nje nadalje. Ali vis. g. Martin Matvejevič ne ume šale in le vedno svojo vis. „o s o b o“ rine v boj. Ali, za Boga, kaj imam jaz opraviti z „osobo“? Jaz imam opraviti le sè spisi mojim spisom nasprotnimi, in če tndi rabim ime „osobe“, ne mislim nanjo, temuč le tako rekoč na nekako personifikacijo spisa; zastran mene se je lehko sam spisal Stavek pa, ki ga navaja vis. g. Martin Matvejevič, nima v sebi uikakeršne sodbe o njegovi „o s o b i“, temuč edino sodbo o jasnosti mojih besed in do te sodbe mi vender nihče ne more odrekati pravice. O g. H-u se ponavlja le to, kar je on sam pisal, da so mu moje besede nejasne. Če je to zanj žaljivo, ne morem pomagati ; sam se je razžalil. In dalje sem mu hotel pojasniti, kar mu je nejasno, prav njemu sem hotel pojasniti ali objasniti, ne kakim „b o 1 j razvitim". ki mi niso pisali, da me ne umejo. Pa kaj sem hotel pojasniti „bolj razvitim"? — „D a je izraz „b re z časni bodočnik" — budal ost", piše vis. g. — Kaj hočem reči na to ? — Ma, signor professore, che confusione ! che confusione!!! In s tako personifikacijo se mora vojskovati vboga učena senca ?! In ta personifikacija mi očita sofizme ? ! Blagovoljni bravec, ki se hoče sam prepričati, da n i r e s, kar mi na-tveza vis. g. statskij sovetnik Martin Matvejevič Hostnik, naj primeri dotično mesto v 6. zv. XV. tečaja na predzadnji strani platnic.	______________ (Dalje prih.)
Novosti.
Pomladili Glasi posrečeni slovenski mladini. 7. zvezek. S stirimi slikami. Uredil in založil Eugen Lampe. V Ljubljani, 1897 — Cena jako Lèni knjižici je: broširani 30 kr., v polplatno vezani 40 kr., v celo platno 55 kr., krasno vezani 90 kr., po pošti 5 kr. več. Priporočamo jo posebno ko j *ko lepo darilo mladini.
Frisinské pamàtky jich vznik a v^znam v slovanském pisemnictvi. Podàvà dr. VAclav V o n d r A k. V Praze. NAkladem českč akademie 1896. — Jako lepa, za slovenske jezikoslovce zlasti za učitelje slovenščine na višjih gimnaz jah silno važna in potrebna knjiga, ki nam kaže na dev’ t:h listih tudi spominike same v svitlopisnih posnetkih. Z razlago in sploh nazori g. izda-telja se vender ne morem strinjati v vseh rečeh. Berž ko bo mogoče, bom skusil povedati in opravičiti svoje drugačno prepričanje.
Na znanje !
Lepa hi ala najprej vsem dragim prijatelom, ki so vže ob novem letu ali po izidu poslednjega zvezka XV. tečaja ponovili naročbo in poslali ali osebno izročili naročnino. Prosimo, da bi ludi ostali to kmalu storili. Vender radi počakamo naročnine, ako je kedo ne more borž poslati, samo da nam to naznani. Leta zvezek pošiljamo še vsem starim naročnikom, ki so za prejšnjega plačali ; dosti jih je pa še. ki tega niso storili. Naj ne zabijo dalje na svojo dolžnost ! — Mnogi so nam izrazili željo, da bi izhajalo . Cvetje* bolj hitro in bolj redno. Gotovo je to tudi naša želja in kar je v naši moči si bomo prizade'vali ; na vsak način pa bo z Božjo pomočjo, ako je njegovi sveta volja, cel izešel, kaker dosi danji, tako tudi XVI. tečaj, kise s tem zvezkom začenja. Vsem čislanim prijatelom najpriserčniše pozdravljanje 1