AVGUST
W8H<
WM:M
čfe% i EisMi

■M	3C&&SČ
flSovno življenje 1390
EX H O RT ACI ON DEL CELA M A LAS COMU N IDA D ES DE BASE
El Consejo Bpiscopal Latinoamericano (OBLAM) emitio un comuni-oado en eil que exhorta a las Comunidades Eclesia'es de Base (OEB) de las diversas cirounscripciones eclesiasticas de America Latina a mantenerse uni-das y a trabajar de acuerdo con el Magisterio de la Iglesia, con el fin de reforzar el e špiritu originario de estos organismos eclesiales.
Haciendo referencia al Documento de Medellin, el OBLAM recordo de mane ra es,pecial la funcion que desempenan las comunidades eclesiales de base en “el me;oramiento de las relaoiones personales y la aceptacion de la paiabra de Dios, asi como una reflexion soibre la realidad ootidiana a la luz del Evangelio”; pero al mi smo tieimpo sefiala la necesidad de considerar las dificultades surgidas en el desarrolio de esta iniciativa eclesial.
El documento del 'CELAM, en este sentido, lamento q,ue muchos de estos organismos haya.n sido “manipulados por intereses politicos partidarios” y que incluso ciertas comunidades de base hayan optado por mantenerse al mangen de la comunidn con los obispos.
El texto senala que el camino de las CEB se ha visto trabado en cier-tos aspectos y que sus posiibilidades de aceion como imstrumentos de evan-gelizacion se han visto reducidas por diversos moti vos.
Seis son las razones que presenta el OEiLAM para explicar las desvia-ciones de ciertas CEB, entre las qiue se dastacan el heoho de que estas “es-len estructuradas sobre la base de un concepto de clase social”; qus existan “estructuras de coordinacidn a ni vel nacional y regional, las mi=mas que, en la praotica, se convierten en grupo s de presion qiue cuestionan la auto-ridad de la jerarquia diocesana”; que algunas CEB “sean concebidas como medlos de torna de conciencia y de organizacion del pueMo”; que en mu-ohas de ellas se maniifieste un recha.zo “de la dimension escatologica del Reino de Dios a favor de un proyecbo historico ado,ptado de manera siste-matica”; y que hayan reducido ci:rtos textos ibiblicos con vistas a confirmar posiciones ideoldgicas preconcebidas.
El CELA M invito a los dirigentes, sacerdotes, obispos y miemforos de las CEB a recordar la reunion de Puebla donde hubo un compromiso por promover, orientar y acompanar las CEB segun el espiritu de Medellin y los criterios de la “Evangelii nuntiandi”.
El documento manifiesta por otro lado que es necesario que la Ig.le-sia en America Latina, y particularmente las conferencias episcopales, se pronuncien soibre estas desviaciones y pulbliquen documentos que puedan cla-rificar los verdaderos objetivos de las CEB.
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
slovenska verska revija
AVGUST 1990
"Ti si Peter - Skala..."
Drug; vatikanski koncil je imel namen prenoviti življenje v Cer-, '• V mnogih pog-ledih je to tudi dosegel. PomMOmo le na velike li-rSiene spremembe in na prelepe sadove, ki jih ta prenova prinaša ^ klikom. Med diiiugim je dosegla, da. verniki vse lažje in globlje lahti m e varno skrivnost svete imaše in zakramentov. Podobno je koncil *azal nove poti (za zboljšanje odnosov fCerkve do drugih kršlčan-'h venskih in tudi skupin nekrščanskih verstev. In še mnogo, pre-y n®go pozitivnih sadov je prinesel koncil, ki jih ije mogoče ugotoviti v? v teh prvih petindvajsetih letih, Mi so pretekla, odkar s'e je zaklju-a njegova zadnja seja.
h žal pa je bil koncil tudi priložnost za izbruh premnogih negativ-'h pojavov. Ne da hi jih koncil zakrivil. Nikakor. Koncil je bil samo lt°v<>d, da je izbruhnilo to, kur se je že dolgo kotilo v notranjosti Cer-ll.e" Velika svoiboda, ki je zagospodovala v Cerkvi med koncilom in po n'!em. je dala duška tudi premnogim nezdravim težnjam in zadrža-Vsi se še dobro spominjamo na tkoro množične izistope redovni-y'V’ redovnic in duhovnikov iz ^redovniškega in duhovniškega stanu, j. a*<0 se je ipreEvobodno /jačeto eksperimentirati na liturgičnem po-cu- A kar je bilo še težje in nevarnejše, je bil val cporečništva proti 1 'kveni avtoriteti, zlasti proti papežu. Posebej med teologi in duhov-
ni ki se je zadel širiti duh oporečništva, ki je naravno vnašal veli*10 nemira in Kmede nied [vernike.
Na področju teološkega raziska,vanja in učenja so se pogosto PrC stopale meje pravovernosti. Cerkveno učiteljstvo je bilo primora® vedno bo’j pogosto opominjati teologe, ki so urili nauke, nezdružU1 ve s katoliško tradicijo. Nekateri so ubogali, drugi ne. In to ne *č_ v obrobnih vprašanjih vere in morlale, temveč tudi v važnih zadč vah. Žal, tega še ni konec. Škoda, povzročena Cerkvi' 'in njenim V^r nikom, je velika. Pporečništvo se je posebej hekazalo ob objavi mane vitae", okrožnice Pavla VI. o proti začetnih isredstvih. Nohe®a papeška okrožnica v zgodovini Cerkve ni hlila tako rporekana kot prii' ta. Cele skupine teoloških profesorjev so javno odrekle papežu V° korščino glede nauka, kar je naravno pogubno vplivalo na disciplin0, vsej Cerkvi. Nekaj podobnega je cerkveno učiteljstvo doživelo in s, doživlja oh svojem posegu na področji »teologije osvoboditve". V Vre\ šnjih ča ih iso oporečniki izstopili iz Cerkve in jo napada1! od 7,ui*®k sedaj pa so ostali v njej (in Včasih na važnih mestih) in jo napad®* od znotraj.
Rušenje Cerkve tudi od znotraj seveda ni nekaj novega. Cerk®1 je vedno imela opraviti ne le z zunanjimi sovražniki, temveč tildi notranjimi nasprotniki. Prav od apostolskih var; o v naprej, še da”6-Cerkev krvavi na ranah, ki so jih ji prizadele velike krive vere. P0 mislimo samo na protestantizem in na iz njega izvirajoče številne dl® ge verske skupnosti.
In zdravilo? Kakor je bilo geslo nemškega racionalizma, ki je pre, tresal Evropo /zadnjih dveh stoletij, „Pmč od Rima", tako mora bi naše geslo v tej sedanji zmedi: »Nazaj k Rimu". Samo papeštvo J poroštvo za neokrnjenost in čistost razodetega verskega nauka. P9, nes se v Cerkvi (ne prvič) širi nevarno mnenje, da je m ogorke i-prej _ le tiste verske pesnice, ki jih človeški um more doumeti. Kar člov® kov razum presega^ je treba zavreči pli pa se o njih vsaj dvomi. T® šna vera pa seveda ni več prava vera. Bog nam je razodel mnogo t® šnega, kar presega človekov ttazum.
Naš odgovor na to zmedeno zadržanje mnogih je vera v papeštv°' Petru in njegovim nar-lednikom je Kristus izroči1 »ključe svojega k1!* ljeldva". Papež je vrhovni pastir ICeirkve, znamenje in cirodje božje» kraljestva med nam1’. Kdor se loči od Petra, se loči od Cerkve, in se loči od Cerkve, se loči od Kristusa1. Kdor Petra ne posluša, Kri-"**1 sa ne poduka. Brez ozira na to, kdo je vsakokratni nosilec vrhov® pastirske hlužhe. Kristus Petra ni postavil za poglavarja svoje Cerk zaradi njegovih 'osebnih kvalitet. Papeška oblast in učiteljska avtor
teta imata svojo trdnost iz Kristusove obljube. Sveti Duh vodi in vf, ruje na poseben način Kristusovega vidnega namestnika na zenu) V zmedi in viharjih, skozi katere .moiria danes Cerkev, iščemo s'<r jo zadnjo gotovost na tem svetu v Petru, ki se danes imenuje Jane11 Pavel II.
Lojze Kukovič*
Papež Janez Pavel II.
Sedemdeset let življenja v dvanajstem letu papeške službe
Leto 1978 je šlo v zgodovino kot ,/leto treh papežev". Za Pavlom VI., ki je vodil katoliško Cerkev od 21. junija 1963 in je umrl 6. avgusta 1978, je 26. avgusta 1978 prišel na Petrov sedež beneški patriarh Albino Luciani, ki si je kot papež izbral ime Janez Pavel I., in na njem ostal samo triintrideset dni, kajti ta „žarek sonca božje ljubezni", kakor ga je označila Mati Terezija, je že 29. septembra 1978 nenadoma ugasnil. 16. oktobra 1978 zvečer se je po vsem svetu bliskovito razširila Vest, da imamo novega papeža: kardinala Karola W|ojtyla, nadškofa iz Krakova na Poljskem, ki si je vzel ime Janez Pavel II. Za rimskega škofa, ki je kot naslednik apostola Petra tudi poglavar katoliške Cerkve, je bi.] po 455. letih izvoljen nekdo, ki ni Italijan. Prvič v zgodovini smo dobili papeža Slovana, iz Poljske, „daljne dežele" vzhodnoevropskega socialističnega tabora. Kristjani verujemo, da Bog usmerja usodo sveta
in svoje Cerkve: v luči te vere zd^l uvidevamo, da je prvi slovansK papež orodje njegove previdnost' pri velikanskih družbenih spl-6 membah, ki jih svet, zlati še eV ropski Vzhod, doživlja zadnje to.
Ko je papež Janez Pavel II. oktobra 1978 nastopil najviŠJ0 službo v Cerkvi, je v svojem 1111 govoru izrekel pomenljive besed6; „Ne bojte se! Odprite, na stez*1} lodpilite vrata Kritusu! Njegov' rešilni moči odprite meje držav, 6 konomske in politične siteme, oh-sežna področja kulture, civiliz* cije in razvoja! Ne bojte se! K1'1 stus ve, kaj je v človeku. In edin® on to ve.“ Kasneje jih je še ve6 krat ponovil in s tem dal vedet1' da je vsebina njegove ;>apešKe službe to: Kristusa približati člc’ veku in človeka pripeljati h Krl stusu. To nenehno uresničuje * svojimi številnimi apostolskimi P® tovanji (doslej jih je opravil ^ 45 izven Italije; izračunali so, d* je na potovanjih bil okbli 10 "
Sv'°jega papeževanja, ,.prehodil" ie toliko kilometrov, da bi lahko 8°1 dvajsetkrat okoli Zemlje ali tiv«ikrat z zemlje na Luno in na-ZaJ‘), s svojimi srečanji z verniki tedenskih avdiencah, s svoji-bogatimi okrožnicami in pismi. Milano je, da je Janez Pavel II. Teliik častilec Matere božje: v svo-Jf6rtl papeškem grbu ima črko M Jurija) ter geslo ,,Tobus Tuus“ ,°Polnoma Tvoj - Marijin). O •'jem pravijo, da je Marijin varo-vanec. To bi lahko sklepali tudi ?? tem, da je bil za papeža iz-vo-jen v marijanskem oktobru - me-8ecU rožnega venca, da je bil ob-V;vi'ovan smrti v atentatu 13. ma-1981> zlasti pa, da se je v Majinem najlepšem mesecu začela •legova življenjska pot: rodil se 6 namreč 18. maja 1920. Maja
letos je torej dopolnil sedemdeset let. Za to priložnost smo pripravili pogled najpomembnejših dogodkov v dosedanjih letih njegove papeške službe.
1978.	Leto 1978 je bilo za novega papeža predvsem ..italijansko": že dva dni po izvolitvi in štiri dni pred uradnim nastopom papeške službe, je 18. oktobra šel na obisk v rimsko bolnišnco Gemelli; teden dni po nastopu najvišje službe v Cerkvi je poromal v Marijino svetišče Mentorella, 5. novembra je počastil sv. Frančiška Asiškega in sv. Katarino Stensko, zavetnika Italije, ko je obiskal njuna grobova v Assisiju in v Rimu. 12. novembra se je pod Kapitelom srečal z rimskim županom in je prevzel baziliko sv. Janeza v Latera-nu, ki je papeževa stolnica (škofijska cerkev). Že od vsega začetka pa je bila v njem živa zavest, da je pastir vesoljne Cerkve, zato se je zanimal za probleme vsega sveta. V svojem nagovoru kardinalom rimske kurije in članom diplomatskega zbora pri Svetem sedežu na božične pralznike- 1978 je poudaril, da je vprašanje miru tesno povečano s spoštovanjem človekovih pravic, te pa so povezane z zavestno vzgojo za moralne in duhovne vrednote. S tem je ze nakazal „smer“ svoje papeške službe.
1979.	To je potrdil s svojo prvo okrožnico ..človekov Odrešenik" (Redem.ptor hominis), ki nosi datum 4. marca 1979, objavljena pa
je bila 15. marca. V njej se loteva mnogih vprašanj, ki mučijo sodobnega človeka: nesmotrnega izkoriščanja zemeljskih zalog in onesnaževanja akcija, neenakosti med razvitim in nerazvitim svetom, zatiranja človekovih pravic, zlasti verske svobode, etičnih meja znanosti, materializma in ateizma... Bistveno sporočilo okrožnice je: „Prva skrb Cerkve je človek." človeka je treba gledati v luči učlovečenja, skrivnosti Kristusa, ki daje človeku njegovo resnično vrednost.
Že nekaj mesecev po svoji izvolitvi se papež Janez- Pavel II. (o sebi pravi, da je naslednik apostola Petra, pa tudi apostola Pavla) odpravi na svojo prvo apostolsko potovanje v Mehiko (od
25.	januarja do 1. februarja 1979) kot oznanjevalec resnice in branitelj človeka, ki ga je Kristus odrešil in osvobodil. Povsod ga pozdravljajo ogromne množice ljudi. Med tem obiskom je obiskal Marijino svetišče Guadalupe, priljubljeno božjo pot Mehike, kjer je to deželo posvetil Materi božji. To „navado“ bo ohranil na vseh svojih kasnejših potovanjih. Nič manj veličastno, zanj pa še neprimerno bolj ganljivo je bilo srečanje z množicami med njegovim potovanjem v domovino Poljsko (od 2. do 10. junija 1979). S svojim cbiSkom je zasejal seme, ki bo vzcvetelo pod imenom ,,Solidarnost" in bo zametek družbenih sprememb na Vzhodu. Na tem povratku v domovino je pou-
daril, da zgodovino Poljske ni mo-gcče razumeti brez Kristusa. Tretje dolgo potovanje v letu 1979 (od 29. septembra do 8. oktobra) je papeža vodilo na Irsko in v ZDA. 2. oktobra je govoril pred generalno skupščino v Stekleni palači Združenih narodov, kjer ,ie
4.	oktobra 1965 že nastopil njegov predhodnik Pavel VI. Vodilna mi' sel govora Janeza Pavla II., ki je trajal 62 minut, je bila: dostojan' stvo človeške osebe je temelj pra' vičinosti in miru. Proti koncu leta (28.-30. novembra) je papež šel na krajše potovanje-romanje v Turčijo. V tem letu je obiskal tudi razne kraje po Italiji: 18. maja je bil na IMontecassinu, 28. avgust-. je šel v Canale d’Agordo, rojstni kraj svojega prednika Ja" ne-za Pavla I., 8. septembra je r0' mal v Loreto, 21. oktobra pa v Pompeje. 30. junija je imenoval 30 novih kardinalov (med njimi je bil tudi zagrebški nadškof Franjo Kuharič), časnikarji so se posebno razveselili tega, da je 25-februarja ..lastnoročno" poročil hčerko nekega rimskega cestnega pometača. S tem dejanjem je iz' k?,::-al spoštovanje ,,malim" ljudem.
1980.	Leto 1980 je na evropski politični sceni predvsem leto Poljske: julija in avgusta so bile stavke v Gdansku in po nekaterih drugih mestih, katerih sad je bil° priznanje svobodnih sindikatov ..Solidarnost" pod vodstvom Lecba Walense. Delavci so se borili iu
s° zmagali tudi v imenu svojega ^jaka papeža Janeza Pavla II. "udi v tem letu papež veliko posuje: od 2. do 12. maja prvič obi-Afriko, in se ustavi v šestih deželah te celine (v Zairu, Kon-8U, Keniji, Gani, Gornji Volti in Ulva]i slonove kosti); višek nje-k°vega prvega obiska v Franciji ^°d 30. maja do 2. junija) je na-^°P na sedežu UNESCO (organisti a združenih narodov za vzgoji’ znanost in kulturo) v Parizu.
svojem dognanem nagovoru je poudaril: ,,Spoštovanje neodtuj-Jivih pravic človekove osebe je enielj vsega." Od 30. junija do
11. julija je potoval v „srce brazilskega naroda"; v tej ogromni južnoameriški deželi je povsod poudarjal, kako mora Cerkev neprestano delati za uveljavitev družbene pravičnosti. Med svojim potovanjem v Nemčijo (15.-19. novembra) je imel številne ekumenske stike s protestanti; prebivalstvo te visoko razvite evropske dežele pa je svaril pred nevarnostjo potrošniškega materializma. V Italiji je spomladi (23. marca) in jeseni (25. novembra) obiskal področju, ki jih je prizadel hud potres. Sodeloval je na peti redni škofovski sinodi (od 26. septembra do 25. oktobra), ki je bila posvečena vprašanju družine. S posebnim apostolskim pismom (z dne 11. julija 1980) se je spomnil 1500-letnice rojstva sv. Benedikta, začetnika zahodnega meništva in očeta evropske kulture; ob koncu leta (30. decembra) pa je izdal apostolsko pismo, s katerim je slovanska apostola sv. Cirila in Metoda razglasil za so-zavetnika Evrope. 30. novembra tega leta je izšla druga okrožnica Janeza Pavla II., ki govori o božjem usmiljenju (Dives in mise-ricordia).
1981.	V svoji poslanici za svetovni dan miru, 1. januarja 1981, papež, piše: ,,Mir se mora uresničevati v resnici; graditi se mora na pravičnoti, navdihovati ga mora ljubezen; uresničevati ga je treba v svobodi." Dogajanja v svetu tega načela niso potrjevala,
saj je bilo na raznih koncih polno nasilja, terorizma, politične prisile. Na Poljskem so 13. decembra oklicali „izredno stanje" in prepovedali svobodni sindikat Solidarnost, kar je papeža močno prizadelo. Janez Pavel II. je v prvih mesecih tega leta opravil nekaj apostolskih potovanj: od 16. do 27. februarja j.e obiskal Pakistan, Filipine, otok Guam, Japonsko in Aljasko; 19. marca, na praznik sv. Jožefa je šel med delavce v železarni v Terniju, 26. aprila je ob stoletnici rojstva Janeza XXIII. počastil njegov spomin z obiskom njegovega rojstnega kraja Sotto il Monte.
Njegove delovne načrte za to leto je preprečil atentat nanj med splošno avdienco na trgu sv. Petra 13. maja, na obletnico prvega Marijinega prikazanja v Fatimi (1917). Nanj je streljal najeti morilec - mlad Turek po imenu Ali Agca. Papež je bil hudo ranjen v trebuh in naglo so ga odpeljali v kliniko Gemelli, kjer je bil operiran. Stanje se je poslabšalo, zato je bila 5. avgusta potrebna, nova operacija, dokončno pa je bil odpuščen iz bolnišnice 14. avgusta. Ves svet se je spraševal: komu j,e napoti ta papeži, da ga je hotel spraviti s poti?
Tudi kot rekonvalescent si papež ni dal miru: 14. septembra je objavil svojo okrožnico o človeškem delu (iLafoorem exercens), 15. decembra pa apostolsko pismo o družini (Familiaris consort.io). Za reševanje organizacijskih in
gospodarskih zadev Svetega sede' ža je ustanovil poseben Svet, »* ga sestavlja 15 kardinalov.
1982.	čeprav si po atentatu **i še povsem opomogel in je bil vid' no oslabel, je papež v tem ldu spet veliko potoval v službi eva**' gelija. Najprej je drugič obiska* afriško celino (od 12. do 19. f®' bnuarja): ustavil se je v Nigeriji; Beninu, Gabonu in Ekvatorialnj Gvineji. V maju in juniju je bi predvsem popotnik miru: od 12' do 15. maja je bil na Portugal' skem in 13. maja. na obletnico P*' vega Marijinega prikazanja tr«*®1 pastirčkom, je v Fatimi Mariji iz' rekel zahvalo, da mu je ob ate*1' tatu pred letom dni obvaroval® življenje, in molil je za mir n® svetu. Na drugem koncu sveta, n® Falklandskih (ali Malvinskih) °' tokih ob vzhodni obali Argentini je izbruhnila prava vojna med Ve' liko Britanijo in Argentino. mirovni posrednik je papež ods® najprej v Veliko Britanijo (2&' maja - 2. junija), zatem pa še v Argentino (10.-13. junija). Polit*' ki njegovega poziva k strpnem11 dialogu sicer niso poslušali, ve*1 dar pa je s svojo moralno mod® le vplival na to, da se je spop® kmalu končal. Jeseni (31 oktobb* - 9. novembra) j.e obiskal Špan1 jo: iz Santiaga de Compostela Je Evropi naslovil pomembno posj® nico, poziv k vrnitvi h krščanski*** koreninam. Od njegovih pastirsk1® obiskov po Italiji omenimo ob*® pri delavcih kemične tovarne
&°8s%nanu pri Livornu (19. mar-ter počastitev spomina pape-
Pavla VI. z obiskom njegovega Ustnega kraja Concessio pri Brescii (26. septembra). 10. okto-'~‘ra je bila veličastna slovesnost, ^ed katero je med svetnike pri-*tel svojega rojaka Maksim tli ja-a,a Kolbe ja, mučenca krščanske ■tebeizni v nacističnem taborišču Sftii’ti Auschitz. Ko je članom rimate kurije 23. decembra voščil bo-^ične praznike, je napovedal iz-
I	edno sveto leto ob 1950-letnici o-dregenja, ki bo trajalo od 25. mar-Ca 1983 (Gospodovo oznanjenje) do velike noči (22. aprila) 1984. "do naj bi tudi priprava na tret-
krščansko tisočletje.
1983.	To leto je potekalo predam v znamenju raznih svetotet-
II	di srečanj, potem ko je 25. mar-
ca slovesno odprl „®veta vrata11-vatikanske bazilike. Še prej, 25. januarja, je razglasil novi Zakonik cerkvenega prava. Opravil je štiri velika apostolska potovanja, od katerih je bilo najbolj težavno pravo, ki ga je od 2. do 9. marca vodilo po osmih državah Srednje Amerike (Kostariki, Nikaragvi, Panami, Shlvadorju, Gvatemali, Hondurasu, Belizeju in Haiti h, kjer se je srečal z gverilo, bedo, diktatorskimi režimi. Od 16. do 23. junija je drugič obiskal svojo domovino Poljsko, za praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgusta) pa je poromal v Lurd. Med svojim prvim obiskom sosednje Avstrije (9. - 11. septembra) je večkrat poudaril misel o ,.krščanski obnovi Evrope v znamenju Kristusovega kri'žia“. Med škofovsko sinodo o spravi in pokori je (16. oktobra) razglasil za svetnika velikega spovednika patra Leopolda Mandiča. Ob 500-letnici rojstva Martina Lutra je pridigal v luteranski cerkvi v Rimu; po božiču (27. decembra) je v rimskih zaporih obiskal atentatorja Alija Agca in mu ..odpustil kakor bratu".
1984.	Prvi meseci tega leta so' potekali v znamenju svetoletnih srečanj papeža z raznimi skupinami (Otroci, redovniki, umetniki, družine, športniki), od katerih je. bilo najbolj doživeto tisto z mladimi na cvetno nedeljo, teden dni pred zaključkom izrednega svete ga leta (na veliko noč, 22. aprila),.
11. februarja je izšla njegova o-krožnica o odrešilnem trpljenju, ki jo je začel sestavljati že kot pacient v rimski kliniki. Po zaključku svetega leta je sporočilo tega jubileja odrešenja osebno ponesel na Daljni Vzhod, kamor je potoval od 2. do 12. maja. Postaje te njegove najdaljše poti (38.500 km) so bile: Južna Koreja, Papua-Nova Gvineja, Salomonski otoki in Tajska. Dvanajst dni (9.-21.) septembra je preživel po različnih mestih Kanade, od 10. do 12. oktobra pa j,e potoval ,,po stopinjah Krištofa Kolumba": iz Španije v Srednjo Ameriko. IMed svojim pastirskim potovanjem v Švico (12. - 17. junija) je obiskal sedež Svetovnega sveta Cerkva v Ženevi. Julija je preživel nekaj počitniških dni v Alpah: na Adamellu je poskusil, 5e še zna smučati. Nekaj časa mu je delal družbo stari prijatelj predsednik italijanske republike Sandro Pertini.
1985.	Leto 1985 so Združeni narodi razglasili za ,,mednarodno leto mladih". Tudi papež je za 1. januar — svetovni dan miru izbral geslo „Mladi in mir korakajo skupaj". Na cvetno nedeljo (30. marca) je skupaj z mladimi z vsega sveta v Rimu obhajal prvi svetovni dan mladih. Takrat jim je „podaril“ posebno apostolsko pismo, namenjeno prav njim. Z datumom 2. junija je izšla njegova okrožnica Apostola Slovanov (ob IlOOdetniei smrti sv. Metoda). Papež je sodeloval na izredni ško-
fovski sinodi, ki je ob 20-letnici drugega vatikanskega koncila P1'6' gledovaila, koliko sadov so obro' dili njegovi odloki. Opravil je ti-0' je dolgih apostolskih potovanj: od
26.	januarja do 6. februarja je bil v Latinski Ameriki (Venezuela, Ekvador, Peru), od 11. do 21. ma' ja v deželah Beneluksa (Belgij8’ Nizozemska, Luksemburg), od 8-do 18. avgusta pa je tretjič obiskal Afriko, kjer živijo mlade Cerkve (Togo, Obala slonove kosti, K*' merun, Central noaf riška republi' ka, Zaire, Kenija, Maroko). Udeležil se je srečanja v Loretu, kjer so zastopniki vseh italijanskih škofij razpravljali o verski pi'e' novi dežele (11. aprila). Ob 150' letnici rojstva je obiskal domače kraje svojega prednika sv. Pij9 X. (Cerkev je vodil v letih 1903' 1914) v severni Italiji.
1986.	Ključni dogodek tega let* je bilo srečanje zastopnikov vseh večjih verstev sveta ob papežu v Assisiju, mestu sv. Frančiška, 27-oktobra. Tam so — najprej vsak zase, potem pa vsi skupaj — molili za mir, temeljno dobrino člo veštva. Ta dogodek je bil „del° Svetega Duha": o njegovem delovanju je papež 30. maja izdal °' krožnico ,,Duh, ki oživlja". V svetu pa deluje tudi zli duh, ki povzroča katastrofe in razprtije. 20• aprila je eksplodirala atomsko centrala v černobylu (Rusija); tej katastrofi so navajali apokaliptične jezdece iz zadnje svetopisemske knjige Razodetja. MraČ'
fio obzorje se je začelo svetlikati P° srečanju med ameriškim predsednikom Reaganom in sovjetskim voditeljem Gorbačovom v Reykja^ viku (11.-13. okt.). Papež je nadaljeval s svojimi apostolskimi potovanji: od 1. do 10. februarja je bil v Indiji, da se „sreča s tisti-^i. ki živijo v iskanju Absolutnega in težijo po miru"; od 1. do 7. julija se je odpravil s ,.Kristusovim mirom po poteh Kolumbije", dežele Latinske Amerike. Ob 200-letnici rojstva sv. Janeza Vianeja, UVšlkega župnika, je od 4. do 6. oktobra tretjič obiskal Francijo. Ustavil se je tudi v Taizeju, duhovnem središču mladih z vsega sveta. Od 18. novembra do 1. decembra je opravil svoje tretje potovanje na Daljni vzhod (Bangladeš, Singapur, Otočje Fidži, No-va Zelandija, Avstralija1, Sejšelski otoki); na vseh postajah te poti jo ponavljal pozive k pravičnosti tu miru. Od njegovih potovanj po Italiji velja omeniti tisto, ki ga jo (8.-11. maja) vodilo v ,,rdečo" Homan j o. Največji odmev pa je imel njegov obisk v rimski sinagogi, kjer se je srečal z judovskim višjim rabinom Toaffom. Papež je v svojem nagovoru Jude imenoval ”Uaši starejši bratje".
1987.	„Razvoj in vzajemna po-m°g — dva ključa miru" je bilo keslo svetovnega dneva miru 1987, hi ga je izbral papež. Ob bližajočem se tretjem tisočletju krščan-sU'a je Janez Pavel II. hotel — i)0 'Zgledu Gospoda na Kalvariji — t’f,rkev postaviti pod varstvo Ma-
tere Marije: 1. januarja, na njen praznik, je napovedal ..marijansko leto", ki se bo pričelo na binkošti (7. junija 1987) ter se zaključilo na praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgusta) 1988. Ob tej priložnosti je obljubil tudi posebno okrožnico o Mariji, ki je izšla prav kmalu — 25. marca 1987. Če-ščenje Matere božje naj bi kristjane vodilo v tretje tisočletje odrešenja. V tem letu je papež opravil troje velikih apostolskih potovanj: v Urugvaj, čile in Argentino (31. marca - 13. aprila), med katerim je na cvetno nedeljo (12. marca) v Buenos Airesu obhaja] drugi svetovni dan mladih. Od 30. aprila do 4. maja je bil na obisku v Nemčiji in med tem obiskom je razglasil za blaženo Edith Steki. Tretjič je obiskal Poljsko (8.-14. junija), drugič pa je bil v ZDA (10.-20. septembra). Počitnice je preživel med gorjanci v Severni Italiji. Pomemben dogodek tega leta je bila škofovska sinoda, 'ki je razpravljala o vlogi in poslanstvu laikov v Cerkvi — sad teh pogovorov bo papeška apostolska spodbuda o laikih, ki je izšla ‘konec leta 1988 in poudarja misel drugega vatikanskega koncila da živo občestvo Cerkve sestavljajo laiki.
1988.	Rusija je v tem letu proslavljala tisočletnico pokristjanjenja in tega jubileja se je papež spomini] z dvemi pismi: eno je namenil vernikom ruske pravoslavne cerkve, drugo pa ukrajinskim ‘katoličanom, ki so bili tedaj še
brez pravic (prizmani so bili šele letos). 15. avgusta je Janez Pavel II. slovesno sklenil Marijino leto, ob stoletnici smrti sv. Janeza Bosca je obiskal Torino in druge kraje v Piemontu, povezane s tem velikim apostolom mladine. Ob dvajsetletnici okrožnice Pavla VI Popu 1 o rum progressio je 19. februarja objavil svojo okrožnico o skrbi Cerkve za socialna vprašanja. Tudi v tem letu je opravil vrsto apostolskih potovanj: od 7. do 18. maja je devetič obiskal Latinsko Ameriko (Urugvaj, Bolivijo. Peru, Paragvaj); od 23. do
27.	junija je bil drugič v Avstriji in v soboto, 25. junija smo se v Krki na Koroškem z njim srečali tudi romarji iz Slovenije; od 10. do 19. septembra je obiskal pet dežel vzhodne Afrike (Zimbabve, Bocvana, Lesoto, Svazi in Mozambik), od 8. do 11. oktobra pa je bil četrtič v Franciji (to njegovo potovanje je bilo jubilejno — štirideseto izven Italije).
1989.	Za temeljne pravice človeka, 'ki izvirajo iz evangeljskega oznanila, se je papež tudi v tem letu boril na različne načine, predvsem z živo in s pisano besedo. 30. junija je izšlo njegovo a-postolsko pismo o laikih (napisano je bilo 30. decembra 1988), 11. junija pismo o prenovi bogoslužja in 15. avgusta apostolska spodbuda o sv. Jožefu (Odrešenikov varuh). Potoval pa je naprej (28. aprila - 6. maja) petič v „svojo“ Afriko (Zambija, Malavi, Madagaskar, Rleunion), zatem (1.-10.
junija) v hladno Skandinavijo (Norveško, Islandijo, Švedsko, Dansko) ; 20. avgusta je v španski Compostcli med mladimi obhajal njihov četrti svetovni dan 1 od 6. do 16. oktobra je bil v južni Koreji, Indoneziji in na otoku Mauricius. „Bomba“ leta je bil° prisrčno srečanje med papežem Poljakom in sovjetskim voditeljem Gorbačovom 1. decembra v Vatikanu.
1990.	Ta obisk je potrdil in še pospešil demokratično vrenje P° 'komunističnih deželah evropskega Vzhoda (Poljska, Madžarska, Vzhodna Nemčija, češkoslovaška. ..). Te »pomladi narodov" najbrž ne bi bilo brez papeža Sl°" vana. Nekaj mesecev po vzpostavitvi demokratične ureditve je papež (21. in 22. aprila) obiskal Če' škoslovaško, kjer so bili verniki do nedavnega zelo preskušani, še prej (od 25. januarja do 1. februarja do 1. februarja) pa je odšel na svoje šesto potovanje po Afriki (Kapverdski otoki, Mali, Biunkina Faso, Čad). V svoji velikonočni poslanici, ki jo je prvič prenašala tudi slovenska televizija, je vernike in ljudi dobre volje pozval k delu za pravičnejšo razdelitev dobrin naše Zemlje.
(Od 6. do 13. maja je obiskal Mehiko, potem še Curagao, otok Nizozemskih Antilov, 25. maja Malto, 31. maja pa je blagoslovil prenovljeni olimpijski stadion v Rimu. — Op. DŽ.)
Silvo čuk (Ognjišče)
Bilo je pred 45 leti...
Pričevanje na domobranski proslavi 24. junija 1990 v Slomškovem domu
v Itamos Mejiji
Letos padajo dnevi v mesecu Prav tiako kakor takrat...
Prav kakor letos je tudi leta 1945 bil 27. maj — nedelja. Ne ^em, kako je bilo drugje po svetu, El na Koroškem se je takrat Vetrinjsko polje kopalo v pomladnem Soncu, prav kakor letos Buenos Aires, samo z razliko, da je bilo letošnje sonce — jesensko.
Mlad domobranec sem poln u-Panja stal s svojo četo ob cesti, z Vso opremo, le brez orožja, in čakal na anglefšlki transport, ki naj ki nas popeljal v Italijo. Tam se
'bomo združili z- drugimi, ki mislijo, hočejo in upajo enako. Domovino so zasedli komunisti, a vedeli smo, da je to le začasno. Slovenija ne more biti komunistična...
In res je bilo začasno. Letos, na cvetno nedeljo, se je pričel komunistični umik, ki še ni zaključen, ki še traja, a na katerega smo čakali, za katerega smo vecjeli, da pride... takrat na Vetrinjskem polju.
Česar nismo vedeli, je , bilo, kako dolga, trda in krvava, bo še slovenska pot, p redno bo privedla do tega dokončnega — umika, komunistične tiranije.
Nismo vedeli, kaj nas čaka...
Prišli so angleški tovornjaki. S petjem smo se poslovili od soborcev, saj smo bili prvi transport. Potem so nas peljali po zeleni koroški deželi tja do železniške postaje Podgorje. Na progi je stal dolg tovorni vlak, ki je bil obrnjen v smeri proti Podrožci... Razen angleških vojakov ni bilo videti žive duše. Tam so nam Angleži pokradli ure, nas naložili po 70 mož na tovorne vagone, zaklenili vrata in vlak je odpeljal.
V Italijo?
Za prvim ovinkom je krenil vlak v drugo smer, pod Karavankami na jugoslovansko stran.
Kmalu po tem smo se pričeli pripravljati nia smrt.
Še danes doma nekateri govore o narodno osvobodilni vojni. Mi smo dobro vedeli, da je šlo takrat le za komunistično revolucijo. Poznali smo komunistične metode, vedeli smo, da zanje ne bo konca vojne, dokler s silo ne utrde svojie totalitarne oblasti. Vedeli smo, da zanje ne bo nikdar konec nasilja, česar nismo mogli razumeti ne takrat ne danes, je, kako da Zahod vsega tega ni videl ali ni hotel videti.
Ko se je vlak, nekako ob petih popoldne, ustavil v Kranju, so partizani pričeli med kričanjem in psovanjem odpirati vagone. Cevi strojnic so nam zagrozile sko®i napol odprta vrata. Pričeli smo izstopati. V prvem vozu, kjer so bili naši častniki, smo slišali strel.
Potem so nas med pretepanjem vodili v dolgi vrsti skozi Kranj, čez Jelenov klanec v taborišče. Na domobranskih čepicah smo še nosili slovenske zastavice. Rojaki, ki so nas stražili in pretepali, so imeli na kapah rdeče zvezde. Bili so vojaki partije — partizani.
V taborišču so nas postavili v dveh vrstah pred strojnice. Potem smo čakali... Pa ni prišla ura. Sledila je prva noč v ujetništvu. Takrat so pričeli nekatere med nami pretepati in mučiti. Nikogar nisem slišal, da bi prosil odpuščanja ali milosti, pa tudi nikogar, ki bi klel. Takrat je bila med nami jasna navest, da je komuni-
zem žlo in da smo bili v samoobrambo prisiljeni. Ne spomnim se, da bi med nami le eden podvomil o pravilnosti in upravičenosti na-šega boja. Glede tega smo imeli mirno vest. Nekateri so med pre-tepanjem glasno molili. Zase vem, da sem se bal, če bom talko pogu-men Ikot so drugi, kadar se bodo spravili name. A nisem bil postavljen na preskušnjo.
Naslednje jutro so krožili iz rok v roke redki molitveniki, ki so jih imeli nekateri še pri sebi. Vsak zase je prebra] molitve za umirajoče.
Vse starejše od 18 let so kmalu odvedli iz taborišča. Nekateri so pravili, da jih vozijo v Škofove zavode, drugi, da proti Kočevju-Nas, mladoletne, so stradali v istem taborišču do srede junija-Za nekaj mesecev smo pozabili« kaj je kruh.
Potem so nas odvedli peš skozi Kranj proti Šentvidu. ‘Takrat so prebivalci na cestah le stali iu gledali. Nihče ni več kričal n -psoval. Vedeli ali vsaj slutili so domobransko usodo. VePko rojakov na Gorenjskem in Dolenjskem pa tudi v Ljubljani je vedelo, da domobrance more, a so mol‘ali. V Sloveniji se je pričela doba strahu, ki se šele zdaj počasi nehuje-A ljudje, ki so živeli preplašeni skoraj pol sitbletja, ljudje, ki sP gledali stran, ko so pobijali rojake, ljudje, ki so bili morda kasneje sami prisiljeni ovajati in zatajevati svoje prepričanje za ve-
čji kos kruha, se ne bodo mogli zlahka otresti strašne more, ki so j° sprejemali vase. Gola sprememba vlade ne bo dovolj. Treba bo klobcke moralne prenove. Sloveniji bo treba izmoliti milost spoznala in spreobrnjenja.
Doba komunističnega strahova' nia ni pustila le gore okostnjakov Pod zemljo, pustila je t:so"e nevidnih žrtev po vsem slovenskrm narodu. Razitresla je slovensko K°rje preko vse nemške oble.
Znano taborišče smrti na slovenskem je bilo v Teharjiah. Škofovi zavodi v Šentvidu so bili podoben kraj. Kdo ve, koliko tiso lev je šlo skozi Škofove zavode v smrt? To taborišče je bilo tako blizu Ljubljane, da bo težko verjeti tistim tedanjim oblastnikom, ki pravijo da niso vedeli.. .
Pripeljali so nas tja in zaprli v dvorano, ki je bi’a nekoč namen'e-11 a študentovskim igram, nasto-P°m, akademijam. Zdaj je v njej ^akih 700 domobrancev hiralo od lak cit e in čakalo noč .za nočjo, kdaj Pridejo na vrsto, da jih odpelje-j°- Zunaj ,po sobah, v kapeli, v razredih in nekaj časa celo po dvorišču so ležali izčrpani, pretepeni, °d uši raizjedcni ostanki domobranske vojske. Drug za drugega Pismo vedeli, le včasih smo sko-z’ razbite šipe opazili obraze sotrpinov, ki so jih gnali po hodniku. Tu in tam nam je kdo od njih skušal na daleč kaj sporočiti. Tudi žene in dekleta so ibile zaprte tam, a smo jih videli le nekajkrat
skozi razbito okno. čez dan so prihajali med nas partizani, iskali so znance, sovaščane, a ne da bi jim pc.magali, marveč da so jih hitreje poslali v smrt. Nekatere so mučili... iLe nekaj mladoletnih je osltalo za tiste dni, ko je bila razglašena ,,amnestija". A še od teh, ki so jih končno izpustili, se jih mnogo ni privleklo do doma. Pobili so jih domači partizani.
Mene takrat ni bilo več v tej predsobi smrti. Odpeljali so me v centralne ljubljanske zapore. Določen sem bil za razpravo proti Slovenski legiji.
Potem je nastopila doba velikih procesov, ko so hoteli totalitarni oblastniki poka iz alti, da z ljudsko zaslombo dele „narodnim izdajalcem" pravične kazni. Še danes nekateri rojaki verjamejo klevetam, 'ki so jih skovali partijski propagandisti tiste dni. To so bili procesi, vredni Moskve. Ko je naščuvano ljudstvo na neki razpravi zahtevalo za obtožence ,,smrt“ in se je partijski tožilec skliceval na voljo ljudstva, je bivša članica OF, advokatinja dr. Ljuba Pre-ner, ki je takrait pogumno zagovarjala protikomunistične obtožence, sredi razprave upravičeno zaklicala: „G’as ljudstva je glas hijen..." To se je godilo sredi Ljubljane v prvem letu po revoluciji.
Takrat so se nekateri sicer lahkoverni, a dolbromisleči zavezniki komunistov že pričeli s skrbjo zavedati, kam vodi ,,sprememba slovenskega narodnega značaja", ki
jo je obljubljala in propagirala Osvobodilna fronta.
Trpljenje, Iki ga je povzročila revolucija, pa je segalo še dalje po času in prostoru...
Doma so sfeozi desetletja nekateri svobodoljubni rojaki trpeUi, drugi pa s časom pričeli popuščati in izgubljati upanje, češ, saj ni izhoda.
Zunaj v svetu pa so rodoljubi težko umirali na tujem.
Ko se spominjamo žrtev komunizma, le malokdaj pomislimo na tiste očete in matere, ki so polni domotožja legali v grob, izkopan v tuji zemlji. Najprej v Spittalu, v Monigu, v Senigaliji, potem pa v Avstraliji in Kanadi ter Ameriki in tukaj med nami. (Tudi njihovo tiho trpljenje je posledica iste krute revolucije.
Se spomnite, kako so si želeli, da bi imeli v krsti vsaj peščico slovenske zemlje? Se spomnite, kako je bilo težko umirati na tujem preživelim borcem, ki ,so u-pali do zadnjega, da bodo še videli Slovenijo? Se spomnite, kako je bilo, Iko so prve domobranske vdove pričele legati v grob in zapuščati slovenske otroke v tujini? Sc spomnite, kako je včasih težko živeti in upati proti upanju, pa zaupati v božjo pravičnost in modrost sredi krivic, katerim ne vidiš konca? 'Se spomnite vsega tega... ?
Pa na naše invalide, ki žive, kot da bi bili pozabljeni, in so mnogi res strašno zapuščeni, se spomni-
te nanje? Zanje ni borčevskih P°' kojnin, zanje ni odlikovanj, zanje ni vsakoletnih slavnosti... Zanje ni včasih niti dobre besede. Njih delež je trpljenje, kakor da bi še vedno delili usodo z onimi v Rogu.
In vendar med nami ne goi‘m0 sovraštva, ne želje po maščeva' nju... V tem skušamo posnemat1 rajne junake. Želimo, da bi kriv' ci spoznali svojo zmoto, da b1 med Slovenci spet zavladal mir> veselimo se svobode, Iki prihaja ponovno med naš nared. Pozdrav-Ijia.mo vsak korak k resnični spra-vi, čeprav ne govorimo veliko 0 njej. Vemo namreč, da sprava 1,1 sad slovesnih besed, temveč sp°" štovanja resnice in pravice med svobodnimi ljudmi. Zato kot kri' stjani obžalujemo vsako krivico, ki jo je kdo od nas zagrešil. Iz istega razloga pa po svojih najboljših močeh še naprej pričam0 zgodovinsko resnico, kot smo j° doživljali, in neutrudno terjam0 pravico.
Pravico mrtvim in živim!
Krivice, ki so se godile nasprot-nikom komunizma med revolucij0 in po njej in mimo katerih ne m°' remo in ne smemo, niso posledic11 osebnih človeških napalk ali neobvladanih strasti. Te, četudi težlke, naj rešuje vsak po svoji vesti. A polpretekla doba je poznala hujše in globlje zlo načrtnega zatiranj3 idejnih in političnih nasprotnikov> poznala je njih krvavo in moralno preganjanje, preračunan term'
in revolucijo, ukazan genocid in javno laž, organiziran prezir človekovih osnovnih pravic pa moral-n° in tvarno škodo na račun večine ljudstva... Te krivice kličejo po priznanju, obžalovanju in poravnavi.
Zahtevamo pravico, ker hoyemo, da bi slovenski narod, da bi naš narod, rešen nepriznanih laži in Neporavnanih krivic, zaživel iz zdravih korenin v vzajemnosti in miru. Preveč ljubimo slovenski Narod, da bi molčali. Z molkom bi Postali sokrivi zla.
Vemo, da pri našem pričevanju
in opominjanju nismo sami. Tisti, ki so umrli iz 'zvestobe Bogu in narodu, so z nami. če smo 'zvesti našim junakom in mučencem, bodimo prepričani, da oni so in bodo ‘zvesti svojemu rodu z božjo milostjo .in pomočjo.
Zato upravičeno upamo, da bo — morda prav kmalu — zasijalo nad našim narodom v vsej polnosti sonce svobode in pravice, katerega prvi žarki se po dolgih desetletjih temnih oblakov in krvavih zvezd že kažejo na slovenskem nebu.
Marko Kremžar
ŽALNA SLOVESNOST V KOČEVSKEM ROGU
»Družina" (št. 24, 17. junija 1990), poroča, da bo v nedeljo, 8. juliia, v Kočevskem Rogu v neposredni bližini ene izmed jam, kjer ležijo pobiti domobranci, žalna 'Naša. Maševal bo nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar, za vse Vojne in povojne žrtve, govoril 'Ned mašo in opravil simbolni pogreb.
Minister nove slovenske demokratične vlade za Slovence po svetu dr. Janez Dular pa bo 8. julija Prispel v Buenos Aires na uradni obisk slovenske skupnosti. Pokroviteljstvo obiska je sprejelo naše osrednje društvo Zedinjena Slovenija.
Na izrečno željo prof. Lojzeta Peterleta, g. Ivana Omana ter slovenske vlade naj bi bili vsi Sloven-
ci po svetu duhovno združeni ob dejanju narodne pomiritve in simbolnega pokopa žrtev v Kočevskem Rogu.
Tako se bomo zbrali predvidoma v nedeljo, 8. julija, zvečer v Slovenski hiši, kjer ho maša za vse žrtve vojne in revolucije, nato pa bosta govorila v dvorani minister Dular in predstavnik naše skupnosti.
1.	julija 1990.
Tebi, Oče, v spravni dar
(iNa domobranskih proslavah v Slomškovem domu so se od leta 1985 dali6 pri sv. maši forale prošnje, ki j j ih objavljamo na tem mestu. — Op. ured.)
Dogodki izpred 45 let, Iki se jih spominjamo tudi letos, so globo' ko posegli v življenje prav vsakega izmed nas. Prizadeli so in še pri' zadevajo ne samo starejše, ki so tedaj morali na pot, ampak tudi vse mlajše, ki so se rodili kasneje in se še danes rojevajo zunaj domovine sVojih staršev. Zato vsi skupaj zavzeto prosimo Boga, edinega gospodarja človeške zgodovine:
•	Da bi Slovenci poznali in cenili odrešitveno moč človeškega trpljenja, darovanega s Kristusom nebeškemu Očetu...
•	Da bi se zavedali, d>a Bog nikdar ne ostane dolžnik, temve6 da stotero poplača še vsako dobro misel, kaj šele trpljenje, če mu ga sinovslko darujemo v spravni dar...
•	Da bi spomin na največjo slovensko narodno nesrečo v nas krepil zaupanje v božjo Previdnost in sinovsko vdanost Očetovi volji, k* kljub človeški upornosti in nepokorščini dosega svoje velike namene. ..
•	Da bi žalost desettisočev, ki so tedaj zapuščali domove, izprosila, da bi Slovenci ne izgubljali večne domovine v nebesih...
•	Da bi s takšnim strahom, ki je pred 45. leti navdajal svoje6 vrnjenih domobrancev in civilistov, ko je bilo potrjeno, da so bili iz' ročeni v mučenje in smrt, tudi danes trepetali za večno usodo vsakega rojaka, ki zaide na krivo pot...
•	Da bi strašno trpljenje tistih tednov, kateremu so priče kočevski in teharslki, škofjeloški in drugi slovenski gozdovi, bila vredna cena in jamstvo našemu narodu za njegov življenjski obstoj, pa tudi za njegovo zvestobo 'Bogu in pravi veri...
9 Da bi trpljenje po ječah, v nekdanjih Škofovih zavodih in drugih šolskih poslopjih, spremenjenih v ječe, pomagalo najti vsem Sl°' vencem pravo pot resnice in ljubezni...
® Da bi telesno in duševno trpljenje skrivačev ter protikomunistično mislečih rojakov, ki so ostali brez vsakršne pravne zaščite v zasužnjeni domovini, predanih na milost in nemilost novih, maščevalnih gospodarjev, utrdilo v Slovencih smisel za pravico in voljo za P°' ravnavo krivic.. .
9 Da bi trpljenje zaradi revolucije in vojske razbitih družin ter nasilno ločenih družinskih članov in domotožje teh dolgih let begun'
stva naših očetov, mater in otrok izprosilo za slovenski narod svobodo, mir in srečo...
•	Da bi duhovne dobrine, ki smo jih prejeli begunci v taboriščih, Se dolgo reševale slovenske izdomce po svetu za narod in Boga...
® Da bi začetne težave in mučno vživljanje zdomcev v nove raz-ftiere po raznih državah sveta, pomagalo najti pot do lepših časov za vse narode sveta, tudi za slovenskega....
® Da bi se Slovenci zavedli še ene krivice... Da je bil teh 45 let tudi Bog begunec, da je bil tudi On pregnan iz javnega življenja Slovenije. Da bi tudi mi imeli voljo in pripravljenost pomagati domovini, da se tja vrne Bog in zavlada slovenskim srcem...
•	Da bi nam iz srca privrela zahvala.... Hvala, Oče, za vse trp-Ijenje teh desetletij! Hvala Ti za našega dragega škofa Rožmana! Hvala ti za zvesto spremljevalko na našem križevem potu, tolažnico *n pomočnico, Jezusovo in našo duhovno mater .Marijo!
Stane Snoj
vračal se bom
H KORENINAM
Vračal se bom h koreninam, ^ ljubezni do te zemlje, k svobodi naših dedov,
'k Pojoči govorici ljudstva s soncem v srcu in v očeh.
Tu smo se utaborili in prižigali kresove, tu smo pili čiste vire in se vzpenjali k vrhovom naših hrepenenj.
Tu smo zasejali zdrava zrna narodove samobitnosti, boš ten j a in omike,
Ponosa in časti.
yračal se bom h koreninam in v neokrnjeni zavezi z brati in sestrami zidal in prenavljal vseobsegajoči dom.
SPET SI BOMO SEGLI V ROKE
Lahko odpustimo, pozabiti ne moremo.
Obvezuje nas zgodovinski spomin.
Grobove so prekrile trave, drevesa so pognala iz semen, vetrovi so prečistili planjavo, sonce vse počez prežarja svet.
Spet si bomo segli v roke in si pogledali v oči, začutili bomo enost naših teženj in iskanj.
Različni smo in bomo, vendar rojeni iz iste sreče in strasti, sestavljeni iz istih kit.
Skupne so nam korenine in dedni zakladi duha, skupna sta nam pot in zadnji cilj.
Stanko Janežič
Prvi korak v demokracijo
V Sloveniji je enopartijska o-blast pokopana. Vzbrstela je demokracija, ki pa bo morala do svojega polnega razcveta še prek številnih ovir. K tamkajšnjemu dogajanju nekaj opazovanj.
Da so dali na prvih demokratičnih povojnih volitvah naši rojaki toliko glasov komunistični partiji, ki ima na svoji vesti neizmerno gorje revolucije in neštete 'krivice v povojnem času, je za slovenski »načaj žalostno. S takšnim ravnanjem si niso postavili ravno spomenika pokončnosti.
Da so poleg tega izbrali za republiškega predsednika partijca, je nič manj turobno. Obenem se ni mogoče načuditi, da si je ta gospod spoh upal kandidirati. Kaj ni kot partijski šef odlično pomagal vzdrževati družbeno ureditev, ki je Slovencem nezakonito jemala demokratične svoboščine, kar je v naši narodni zgodovini ena največjih krivic, ki jih je kakšen Slovenec prizadejal ostalim Slovencem? Da je omenjenemu .gospodu k izvolitvi čestitala tudi slovenska Cerkev, je vsaj močno začudi jIvo.
Nastopni govor predsednika skupščine Republike Slovenije dr. Bučarja bo zaradi klenosti misli dabil v analih slovenske politične zgodovine prav gotovo častno mesto. Gospod je slovenski partiji brez ovinkov povedal, da je ona državljansko „vojno začela z na-
menom, da si prisvoji monopol o-blasti in... po svojih predstavah preoblikuje narodovo usodo". To je bila zmota, ki pomeni v naši zgodovini hujšo nesrečo kot mno" ge katastrofe. V dosedanji družbe" ni ureditvi je bilo treba nasprotnike tudi fizično izbrisati. Ljudi je bilo treba razosebiti, vzeti jim dušo. Celo pred svojimi lastnim1 državljani je morala varovati državo policija, kar je bila krona tega sistema. Gospodarski polom bo velik, še hujše pa bodo moralne posledice polstoletnega mračnjaštva.
Kako težko se partija poslavlja od oblasti! Ko je ljubljanska televizija s prvega zasedanja skupščine poročala tako, da je to skupščino smešila, ker pač ni več partijska, in je znani oporečnik Janša to označil za labodji spev takšnega poročanja, je nastal med novinarji takšen vik in krik, da ga je Janša po pravici imenoval histerija.
Kot rečeno: pot do polne dem°' kracije bo še dolga. A prvi koraki so storjeni, hvala Bogu!
'(Naša luč, 1990/6)
NAMEN
AI-OSTOLSTVA MOLITVE ZA AVGUST
Za duhovnike da Ibi v vsakdanjih težavah anali razplamteti žar božje milosti, ki so jo prejeli pri posvečenju.
Pogled na razmere v Sloveniji
^ekaj misli kot uvod k razgovoru ob okrogli mizi Slovenske kulturne akcije v Slovenski hiši v Buenos Airesu 16. junija 1990
Doživljamo dobo velikih družbe-pretresov v Srednji in Vzhod-*u Evropi. Nada Slovenija je del pednje Evrope in zato v sredi-Scu spreminjanja, ki pa ima v Vsaki deželi svoje značilnosti, Prednosti in ovire.
Kljub hitrosti družbenih sprememb v deželah nekdanjega ,,real-8°cializma“ te vendarle še niso končane. Ob izvotljeni ideologiji izčrpanem gospodarskem mode-11 smo priče prvega ..potresnega sUruka“ v vladavinah komunistič-n'h partij. Ta družbeni pretres je marsikje zrušil zunanjo „nad-^kradibo", malokje pa je porušil '-emeljie, ki si jih je zgradil sta-1-1 'totalitarni sistem.
1- Če pogledamo na slovenske razmere iz zemljepisne raz-dalje, ^idimo nepretrgano vrsto premi-*°v in sprememb.
Kvalitativna presoja tega spreminjanja pa ni lahka.
— Spremembe ustanov:
so nekatere resnične in globoke ;
druge pa navidezne in površinske.
Spremembe ljudi:
so v nekaterih primerih spre-
obrnjenja k novim vrednotam;
v drugih le oportunizem; včasih pa varljiva taktika bivših totalitarnih oblastnikov.
ILe čas bo prinesel možnost jasne presoje. Besede, ki spremljajo spremembe, lahko resničnost odkrivajo ali pa jo tudi zastirajo. Držati se bo treba svetopisemskega pravila: Po njih sadovih jih boste spoznali.
Pričakujmo dejanj in sadov v prepričanju, da bo do nadaljnjih globokih sprememb prišlo zaradi življenjske sile, ki je v narodu. Česar ne vemo, je, kako in kdaj se bo to zgodilo.
2.	Naš pogled na Slovenijo je danes tak Ikakor je vedno bil. To je pogled ljubezni do slovenskega naroda.
Tak pogled vsebuje po svoji naravi :
— Upanje, da bo Slovencem mogoče o svojem narodu svobodno odločati.
— Skrb, da se bomo v svobodi odločali prav.
— Razumevanje stvarnosti, težav in tudi napak.
— Kritično presojo kulturnega, gospodarskega, političnega in moralnega stanja v narodu.
— Pripravljenost na nevsiljivo pomoč s tem, kar smo in kar imamo.
3.	Zavedamo se, da doživljamo prelomnico v slovenski zgodovini. Po pol stoletja nesvobode stopamo v dobo političnega pluralizma in demokracije.
Čeprav pretekle volitve niso bile poštene, ker j«e sistem razpolagal s časom, sredstvi, Ikadri, medtem ko je opozicija morala improvizirati volilno kampanjo brez sredstev in priprave nanjo, so bile vendarle svobodne ter predstavljajo resničen korak v smeri proti polnopravni slovenski demokraciji.
Vemo pa tudi, da demokracija odpira možnosti za družbene spremembe, a da ne predstavlja nobene nujnosti. Demokratični sistem omogoča iabiro med resnič nimi in navideznimi rešitvami ter postavlja ljudstvo pred svobodne odločitve.
Pred slovenskim narodom se odpirajo med drugimi tudi možnosti za novo rast, za novo sožitje, za nov družbeni in gospodarski red, za državno suverenost.
Vendar demokracija brez odločitev ostaja le prazen okvir. Za dobro in pravočasno izrabo odprtih možnosti pa se bo treba potruditi in premagati veliko ovir.
4.	Zunanje ovire za zdrav družbeni razvoj v Sloveniji niso nove.
— Jugoslovanski komunizem še ohranja svojo moč.
— Jugoslovanski centralizem še vedno obstaja.
— V Evropi še obstajajo nekdanje napetosti pa tudi ambicije raznih narodov, ki uporabljajo za dosego svojih koristi danes le drugačna sredstva kot neko'1. Topove in tanke nadomeščajo kul' tura, kapital in politika. Tudi demokratične stranke se bodo morale krepko upreti zunanjim vpli' vom sorodnih gibanj iz držav, ki zasledujejo slovenskim nasprotne koristi.
Ni mogoče misliti, da bi nam kdo ponujal politično samostojnost ali pomagal pri kulturni in gospodarski rasti. Za to se moramo odločiti sami in biti pripravljeni plačati za vse tudi odgovarjajočo ceno.
5.	Notranje ovire zia naš družbeni razvoj v demokraciji tudi niso majhne.
— Štiridesetletno pranje m ožgan v okviru totalitarne države ima lahko težke posledice med prebivalstvom. Posameznikom, na primer utegne zmanjšati samozavest in čut odgovornosti. Nekateri pa zaradi istega vzroka težko ločijo med usedlinami partijskih dogem in med resničnostjo.
— Preimenovani komunisti iščejo načinov, kako ohraniti v novih razmerah tako pridobljene koristi kakor oblast. Pripravljeni bodo odvreči marsikak balast, a ohranjajo še vedno važna področja družbenega ogrodja. Še vedno so
4I&
Slovenija
%/adež^
najbolj organizirana poEitična sku-Pifla v Sloveniji. Zaenkrat demokrati niso niti poskušali slediti z8’ledu demokratičnih Nemcev po ^rugi svetovni vojni, ki so odpravi nacistično totalitarno struktu-r° v hitrem in doslednem postopku.
— Gospodarska kriza, ki je poledica komunističnega režima, še 11' izbruhnila v Jugoslaviji z vso ^ečjo. Slovenija bo pri tem gozdarskem poloma bolj prizadela kot recimo Srbija, ker je industrijsko bolj razvita. Nova demokratična vlada bo morala gasiti Gospodarsko socialni pdžar, ki ga ni zakrivila. Ker pa v sedanjih izmerah in po sedanji ustavi ni-^a dovolj obliasti niti sredstev, bo ll0sila odgovornost brez vsake Možnosti za rešiitev tega globokega družbenega problema.
—- Potrebne družbene reforme 'ahko temelje le na novi slovenski ustavi. A tudi nova ustava sa-*^a na sebi še me pomeni reform. 1 otreba bo novih volitev, kjer bo-(*° stranke morale nastopiti s konkretnimi predlogi za družbene
spremembe. Tako bo ljudstvo resnično dalo parlamenta mandat za temeljne reforme.
6.	Stari in novi na političnem odru v Sloveniji imajo sicer enake pravice, a se nahajajo v zelo različnem položaju.
Stari, ne nujno po letih, so bivši ali preimenovani partijci. Ti ljudje so edini, ki imajo v Sloveniji politične izkušnje ter so vajeni javnega delovanja. Predstavljajo še vedno homogeno, čeprav ne več ,,monolitno" družbeno skupino. Morda jih bo obramba koristi povezovala temeljiteje kot nekoč ideologija.
Novi so idealisti, demokrati, a v veliki večini neizkušeni posamezniki, ki jim je še nedolgo tega beseda ..organiziranost" zvenela neprijetno. Večina nima trdnih teoretičnih osnov, ker so se za družbena vprašanja pričeli zanimati šele pred kratkim. Treba pa je priznati, da se novi hitro učijo in da se jim z vsakim dnem ostri čut m realnost in njene nevarnosti.
Treba je upoštevati tudi stare koristi in nove strahove, ki o-itežkočajo delo demokratični vladi.
Stare koristi, ki so spremembam upirajo, niso doma le med partijci. Vsak, kdor prejema od države več, kot zasluži z delom, se spremembam upira. In državni uslužbenci, ki danes ..pomagajo" novi demokratični vladi, verjetno niso izjema.
Novi strahovi, ki ustvarjajo ne-
zaupanje do sprememb, pa so na primer:
—	strah pred obračunavanjem,
—	strah pred odgovornostjo,
—	strah pred večjo delovno zahtevnostjo,
—• strah pred brezposelnostjo,
—	strah pred absolutnimi vrednotami.
Vsi ti in podobni strahovi so razumljivi, a niso upravičeni. Vendar dokler jih družba ne premaga, jo bodo hromili.
Zato potrebujeta tako družbena kakor moralna preosnova v našem narodu predvsem časa pa vztrajnosti, potrpežljivosti, prepričevanja, vzgoje, dobrohotnega zgleda. .. in spet časa.
In vendar za bistvene odločitve ne razpolagamo s časom.
Izvoljeni vodniki bodo morali zato ukrepati hitro in po svoji vesti in na ta način pripraviti pot dolgoletni družbeni preosnovi.
Pri tem pa bodo potrebovali pomoč vseh dobronamernih rojakov.
7.	Prav je, da se vprašamo, kakšna je naša pripravljenost na že omenjeno „nevsiljivo pomoč" nastajajoči slovenski demokraciji?
— Najprej priznajmo, da nimamo odgovorov na vsa vprašanja niti sredstev za reševanje vseh težav.
— Kljub omejitvam, ki jih poznamo, pa moremo vendarle pomagaj! i pri procesu družbene pre-osnove v našem narodu.
— Pri tem seveda upoštevajmo, da v domovini:
—	nekateri našega sodelovanja ne žele;
—	'da bi si drugi našega sodelovanja želeli zaradi tega, kar mislijo, da imamo; to so v prvi vrsti investicije in mednarodne zveze;
—	in da so tudi taki, ki si na* šega sodelovanja žele zaradi tega, kar smo.
Pričetek vsake res koristne pomoči domovini se prične v tej točki, da nas rojaki doma žele sprejeti zaradi tega, kar smo. Zato je naša naloga iskati stike v prvi vrsti s tistimi, ki tako mislijo in žele. Le na ta način se lahko medsebojno oplajamo in si pomagamo za rast slovenstva tu in tam.
Te vrste sodelovanje med rojaki, ne glede na kraj bivanja, je poleg pričevanja o preteklosti stalno poslanstvo Slovenije v svetu.
Povezava med Slovenijo v svetu in Slovenijo na domačih tleh mora biti vez med enakopravnimi subjekti. Le tako razmerje bo sprostilo kulturni, gospodarski, politični in demografski potencial slovenskega zdomstva in ga usmerilo v skupno dobro. Pomoč, sodelovanje med posameznimi deli naroda naj raste iz medsebojnega spoštovanja in sprejemanja skupnih vrednot.
Pred več ko 10 leti je bilo med nami zapisano, da ima Slovenija v svetu tri naloge:
— ohranjati v svetu slovensko
demokratično tradicijo, dokler je narodna glavnina pod tiranijo Partije ;
-— pričevati resnico o naši preteklosti, ki je doma deloma zamolčevana, deloma pa predstavljena neresnično in krivično;
-— širiti v svetu poznanje slovenske problematike in tudi slovensko kulturno, gospodarsko in Politično prisotnost.
Prvo od omenjenih nalog že prevzema nase domovina. Druga bo stalna dolžnost vseh rojakov, ki
izhajajo iz tabora, ki se je med revolucijo boril za svoje preživetje, za pravico do demokratične u-reditve, za svobodo vere in spoštovanje človekovih pravic, ne glede na to, kje žive. Tretja naloga Slovenije v svetu pa v novih razmerah z vsakim dnem pridobiva na pomembnosti.
Kar se v teh časih dogaja v slovenskem narodu, je pričetek nove dobe tako za rojake doma kakor za Slovence v svetu.
Marko Kremžar
Hvalnica svobotli
Hvalnico pojem Svobodi.
Po kapljicah je dotekala °d prvih stoletij v zavest k zemlji priraslega ljudstva, le tu in tam v tihotnem curku, dokler ni izvirek usahnil.
Prebujeni od novih zarij
odpiramo veke
in se razi ramo v dalj
in prisluškujemo skrivnim
šepetom
in nežnim stopinjam.
Pridi, neznana, ljubljena!
V pušči in dežju smo hrepeneli po tebi, dolge noči smo te klicali, onemogli, polmrtvi smo upali in verovali.
Po trpkih izkušnjah zablod in zatiranj Je tudi v deželi hlapcev
dozorel čas
za tvojo besedo, Svoboda.
Spregovori na glas, sestra Svoboda, najbolj vsem majhnim, teptanim, prestrašenim, zapoj in zavriskaj jim na uho!
Pomiri nam srca, razsij našo pot, naj v tvoji svetlobi doživlja sproščeno rast narod — občestvo.
Vem, da si krhka.
Vem, kako izrabljajo tvoje ime. In vendar si Sonce in Pesem in Blagoslov.
Ostani za vedno.
Hvalnico pojem Svobodi.
Stanko Janežič
Vera pod komunizmom
Arhivi odpirajo nove strani zgodovine. — Kdaj kodo rehabilitiran*
slovenski duhovniki?
Ta tekst ne bo vseboval nobenih novih zgodovinskih dejstev. Z njim hočem le opozoriti na povsem očitna dejstva iz naše polpreteklosti.
Med vojno in po njej so bili določeni ljudje preganjani ter obsojeni na dolge zaporne kazni, nekateri pa tudi usmrčeni. Po 45 letih je zato menda že čas, da se ovemo svoje pozicije ter si povemo v o-braz nekaj golih resnic.
Najprej moram seveda čestitati ljubljanskemu Dnevniku, da je 26. maja objavil odgovor ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana iz leta 1946 na obtožnico proti njemu. Arhivi in ljudje se odpirajo. Ljudje, ki so obremenjeni, se hočejo Izpovedati. Bog ima rad čimbolj čiste ljudi. Tega se naj čimprej ovejo nekdanji vosovci, oznovci, knojevci, udbovci in Ikiar je še podobnih, da ne bo prepozno. Za njih seveda!
Sedaj je skrajni čas, da se slovenski arhivi reorganizirajo. Arhiva CK ZKS in RSNZ sta naenkrat postala popoln anahronizem, zato je pričakovati, da se bosta v kratkem ukinila ter svoje arhivske fonde predala Arhivu Republike Slovenije in arhivu pri In-šititutu za novejšo zgodovino. Daleč najpomembnejši je seveda
arhivRSNZ, saj že dolgo čakam0 na arhivske dokumente, ki s° med ključnimi za razumevanje na* še polpreteklosti in sedanjosti' Gre predvsem za arhivirano gradi' vo varno.itno-obveščevalne službe OZNE in KNOJ, za arhiva o Šmaj' dlu, Rupniku, Nagodetu, o duhov niških procesih itd.
Pred nami so torej prvič po 44 letih Rožmanovi odgovori na ob' tožnico. Ko jih beremo, smo lab' ko osupli, s Ikakšno lahkoto in red' kobesedr.ostjo je škof Rožman za' vrnil vsa očitana mu dejanja v obtožnici. Redkobesedno zato, ker bi si mirno lahko privoščil ob-širnejše komentarje, pa je verjet' no menil, da so goli sitavki zani' kanja, logičnega izpeljevanja, o' pozarjanja na povsem nesmiselne in izmišljene stvari, dovolj, da javnosti pove (svojo) resnico. Kot izobraženec in kot škof ljubljan' ske škofije je verjetno menil, da je dovolj in da nima smisla zgub' ljati besed za kakršenkoli širši za' govor oziroma demanti vseh očit' kov iz obtožnice, saj bi tako 1° dajal ničvredni obtožnici pozor nost, ki si je nikakor ne zasluži.
Človeka naravnost osupne, na kakšen način so hoteli škofa RoŽ' mana inkriminirati, s kakšno Sib" Iko, in za povrh še izmišljeno ob'
tožnico se je „nova“ oblast lotila odstranjevanja svojih nasprotnikov. Med vojno in tik po njej je bilo „lahko“: krogla v tilnik, sedaj, na prevnem nivoju je lahko zmagovala le s konstrukti. Obtožnica takšna 'kot je, nam o tej o-biasti pove dvoje: da je bila skrajno primitivna in nasilna ter objestno zaverovana v to svojo moč nasilja. Opita z nenadno zasedbo cblasti pa je pozabila, da ta ne traja večno.
Kolikor vemo, tudi Nova revija Pripravlja ponatis Rozmanovega °dgovora, za nameček pa še komentar škofovega medvojnega tajnika Stanislava ILeniča.
Vsekakor so zelo zanimive ugo-
tovitve, ki jih je škof Rožman zapisal v reducirani obliki v sklepu svojega odgovora na obtožnico: ,,Končno odkrito izpričujem, t’a sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v Lsmislu enciklike „Divlni Eedemptoris", največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tibočtristoletni zgodovini naroda nii' nikdar poprej obstajala." Ni nam bilo treba čalkati na leto 1990, da bi lahko podčrtali takšne katastrofalne ugotovitve, kdor je bil pošten, je povsem jasno vedet že na začetku vojne.
Kdo je Rožmanu diktiral obnašanje do komunistov?
Če je škof Rožman povlekel kakšno ne prav politično modro potezo, kot na primer, ko je šel na domobransko prisego, čeprav bi tja poslal lahko namestnika oziroma kogarkoli iz hierarhije pod sabo, pa me zelo veseli, da je odkrito napisat to, kar je o komunizmu napisati bilo potrebno. Namreč, že marca 1942 je moral pokopati študenta Jaroslava K;k:ja in Franca Župca, maja 1942 pa še velikega Slovenca dr. Lamberta Ehrlicha — med temi pa še na desetine in desetine drugih Slovencev, ki jih je zahrbtno morila po Ljubljani kompartijska eksekutiva VOS. Mimogrede: letos smo prvič po 45 letih pred Ljudsko kuhinjo na Streliški ulici v Ljubljani položili venec rož in prižgali sveče na me-
stu, kjer se je porajala državljanska vojna na Slovenskem — dr. Ehrlichu v sipomin. Slovenski komunisti so se skrbno spravili za vrat sl oven siki Cerkvi. Pred kratkim ponatisnjena knjiga Kri mučencev, ki je prvič izšla v Ljubljani leta 1944, vsebuje imena 34 duhovnikov ljubljanske škofije, ki so ji komunisti pobili do leta 1944. Ti duhovniki pa niso bili le pobiti, ampak pred tem po večini tudi mučeni na najbolj krute načine, kar si jih je človek lahko izmislil. Zato sem vedno imel pisanje kakšnega Ivana Jana o škofu Rožmanu (na primer njegov podlistek v Delu »Resnična podoba škofa Rožmana'1) za skrajno podlo početje.
Že v knjigi črne bukve, ki je prav talko izšla že leta 1944, kot tudi v trilogiji Matije Škerbca Krivda rdleče fronte (v kratkem jo bomo prav tako ponatisnili), povsem jasno vidimo, koliko cerkvenih objektov so komunisti uničili — poleg ljudi seveda. Morda bi kdo porekel češ, bila je vojna, vendar so komunisti pobijali ter rušili verska znamenja in cerkve tudi po vojni — v miru. Marsikje nas razvaline nekdanjih cerkva še danes opozarjajo na vdor barbarstva na slovenska tla (npr. na Kureščlku), ponekod pa so cerkve čisto do tal porušili.
Zakaj so jih zapirali?
Po vojni so obsodili na dolge zaporne kazni in pozaprli okoli 200 duhovnikov, ali, kot je zapisal
Jožko Kragelj v Družini (29. m8' ja): „Mnog.;m duhovnikom so preprosto zaprli usta tako, da so jih sneli z župnij in jih potihnili v samotne celice, bunkerje, taborišča. Tako je v Sloveniji okrog 200 žup' nij ostalo brez duhovnika. Hotel* so narediti razdor v slovenski Cerkvi. Zasejali so zmedo. Nekateri duhovniki so med zaslišanji pod dluševnim in fizičnim pritiskom °' magali; zlomili so jim hrbtenico-Tudi v svobodnem življenju ni=° smeli misliti s svojo glavo."
Nekdanji udbovski zasliševale teh duhovnikov, Zdenko Roter, j® v Mladini (25. maja) razvrstil za' prte duhovnike v nekakšne štiri vrednostne skupine, s čimer je se' veda hotel današnjega površne#8 bralca zmanipulirati, češ da je bi' lo veliko duhovnikov zaprtih P° pravici. Zato bi bilo od dr. Roter* ja pošteno, če bi sedaj še povedal, koliko duhovnikov je spadalo v pr* vo skupino, !ki je, po njegovem, najbolj obremenjujoča? časopis Družina je eno leto vsak teden objavljal podlistek enega od po voj' ni zaprtih duhovnikov Jožka K ra#' lja. Že samo zaradi tega, kar Kragelj opisuje v »Mojih celicah", b* se dr. Roter lahko pogreznil za' radi svojih ,,še vedno svežih" m*' sli v Mladini. Med drugim je Jo*' ko Kragelj v svoji pripovedi za' pisal naslednjo ugotovitev: „Faši' sti so preganjali duhovnike in j**1 pošiljali v internacijo, ker so ved®' li, da imajo velik vpliv na lju(*" stvo, da ovirajo njihove razna ro" dovalne načrte. In zdaj, ko smo se
rešili fašizma, nas preganjajo last-
ljudje in nas postavljajo pred sodišča. Zakaj? V čem smo jim napoti? Ali se nismo borili za narodno osvoboditev? Je torej le res,
jim gre za zmago komunizma, brezboštva? Potem je razumljivo, d® snut jim duhovniki v napoto." Malo naprej v »Mojih celicah" pa je zapisa] Se naslednje: »Javni topilec 'je zahteva) za vse obtožene hajvišje kazni. Dejstvo je, da je Kobal dobil osemnajst let, Hlad šestnajst, drugi pa po deset in
•nanj. S temi je bilo »zadoščeno Pravici" in Tolminska je izgubila za nekaj Jel pet duhovnikov, ki so skupno odsedeli skoraj štirideset *et- To pomeni za dušno pastirstvo štirideset let verouka manj, toliko Pridig in toliko maš manj. Dovolj casa, da bi vcepili ljudem drugačno mišljenje, drugačne ideje, dru-Saičen nauk, kot ga uči evangelij .•— _______________________________
•Mi se bo Albanija odprla?
11. maja je generalni tajnik OZN ^®rez de Cuellar obiskal Albanijo. Po koničanem obisku je na tiskovni kon. ferenci povedal, da albanski režim Pretehtava možnosti, da bi spet od-Prl leta 1967 zaprte cerkve in druge bogoslužne prostore. Tak vtis je dobil v pogovorih z albanskim vod-
stvoru.
Albanski ministrski predsednik ^dil Carcani je dejal pred parlamen. tom, da bodo ustavili protiversko propagando, da »verska propaganda'1 ne bo več kazniva kot »iprestopek proti državi", zatrdil pa obenem, da bo
— nauk Marxa in Engelsa! Ali so dosegli svoj cilj? Ne! Nasprotno! Med ljudmi so zasejali mr-žnjo do ,visega »novega". In načrti, ki so jih delali, so drug za drugim propadli."
Kakršenkoli komentar ob Kra-gljevih in Rozmanovih mislih, ki sem jih navedel, je ob vsej vednosti, ki jo (že) imamo o komunistični revoluciji in kasnejši protirevoluciji, povsem odveč.
Skratlka, slovenske duhovnike, ki so bili žrtev komunistične revolucije, je potrebno rehabilitirati, posmrtne ostanke ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana pa pripeljali nazaj v njegovo domovino, Ikamor edino spadajo. Prazno mesto ob dnugih ljubljanskih škofih na ljubljanskih Žalah čaka...!
Ivo Žajdela
(Demokracija, Ljubljana, 5. 6. 90)
Albanija še naprej ostala ateistična država.
Umrl je kardinal Vaivods
27. maja so pokopali v Rigi v Lit. vil kardinala Juiliijansa Vaivodsa ki je umrl pri 95 letih. Kot duhovnik je deloval na raznih litovskih župnijah ob meji z Belorusijo. Sovjetski režim ga je obsodil na nekaj let zapora v zloglasnem taborišču v Moldaviji. Leta 1960 je prišel na svobodo in postal stolni župnik v Rigi. Pavel VI. ga je 19-64 imenoval za škofa v Rigi in Ljepaj.u. Janez Pavel II. pa leta 1983 za kardinala.
Iv življenja Cerkve v srednji in vzhodni Evropi
KrSčevanje odraslih v Sibiriji
Ruski center v Bruslju, ki ga vodi naš rojak ms gr. Uc, je pred kratkim imel za gosta pravoslavnega župnika iz Novosibirska. Ta je povedal, da ima njegovo mesto že več kot milijon prebivalcev in da zbuja krščanstvo med ljudmi vedno večje zanimanje. On sam je v 1 letu krstil nad 3 tisoč oseb.
Maša na Rdečem trgu
Skupina uglednih sovjetskih poslancev in umetnikov se je obrnila na sovjetsko vlado, naj dovo i maše na Rdečem trgu in v Kremlju. Kot piše Literaturo a gazeta, se je ta skupina zavzela tudi za to, da bi režim vrnil ruski pravoslavni Cerkvi cerkev sv. Bazilija na Rdečem trgu in kremeljske cerkve. Poleg teh cerkva pa naj država vrne vse ,,spomenike verske kulture" in omogoči ureditev verskih muzejev.
Spet diplomatski odnosi
med Češkoslovaško in Vatikanom
Apostolski sedež in češkoslovaška vlada sta 19. aprila obnovili diplomatske odnose na ravni nunciature oziroma veleposlaništva. Vlada v Pragi je takoj po razglasitvi državne neodvisnosti leta 1948 navezala stike z apostolskim sedežem, a leta 1950 je
komunistični režim preprosto pregnal nuncija.
Solženicinovo darilo
Ruski pisatelj Aleksander Solže-nicin, ki že več kot 15 let živi v ZDA, je sklenil, da bo 2 milijona rubljev, ki jih je dobil kot izkupiček od prodaje zelo brane knjige Arhipelag Gulag, namenil za obnovo samostana Solov-ki. Denar od prodaje 'knjige v SZ bo izročil ustreznemu cerkvenemu skladu, iz katerega bodo potem jemali za prenovitvena dela samostana Solovki, ki je bil za časa Stalina spremenjen v delovno taborišče. Ta samostan je nastal v 16. stoletju in je bil eno od središč ruskega krščanstva. V dvajsetih letih našega stoletja pa so na šestih otokih arhipelaga Solovki u-redili „najstrašnejše od gu’agov“ — taborišče za politične oporečnike, ki ga v svoji knjigi tudi opisuje Nobelov nagrajenec za književnost Solže-nicin.
Romunija in Vatikan
Romunija in apostolski sedež bosta obnovila diplomatske odnose, ki so bili prekinjeni pred 40 leti. Komunistične oblasti v Bukareti so v začetku leta 1951 zadnjega začasnega voditelja nunciature v Bukarešti ameriškega nadškofa '0’Hara izgnale iz dežele. Ta nadškof je tako za Cerkev
tatinskega kot tudi bizantinskega o-ta^da skrivaj posvečeval škofe, da bi Zagotovil preživetje obeh Cerkva pod stalinističnim režimom.
0 ponovnih diplomatskih stikih sta Se v Bukarešti pogovarjala vatikanski „minister za zunanje zade-Ve“ nadkof Angelo S o da no in roraun-ski minister za zunanje zadeve Ser-s’u Celac. Novico ie objavil romun-^i radio 30. aprila.
se za Cerkev
Tiskovni predstavnik madžarske škofovske konference La s zlo Lucacz Se boji, da Cerkev na Madžarskem ne ^i zapravila možnosti, ki so jih prišle politične spremembe. Ta Cerkev se je več kot 40 let borila za Preživetje in se je v tem času pri-Va-dila na utesnjenost in tudi na ta-Rodnost, ko ji je bila odvzeta last-n’a pobuda. Sedaj je odločilnega pobita, ali bo lahko izpolnila zlasti Pričakovanja ljudi na socialnem in VzSojnem n od roč ju. Nujno je treba razviti takšen pastoralni načrt, ki bo °bsegel vso deželo. Na Madžarskem ztai 7 milijonov katoličanov od 10 rpdijonov prebivalcev.
^ rva redovna hiša v č-SFR
Mati Terezija iz Kalkute je 14. 1Ylaja odprla prvo redovno ustanovo sv°je redovne skupnosti v Češkoslo-vaiški federativni republiki in sicer v mestu čadžu. To mesto je v tistem 'tatu Slovaške, ki spada med najrev-Peiše. V njej dela 5 sester: ena Po-'takinja in 4 Indijke. Skrbele bodo Za najbolj uboge ljudi. Ustanovite-
ljica Misijonark ljubezni do bližnjega, ki jo je med obiskom v 6SFR v Nitri ob škofu Janu Korecu pričakalo kar 20.000 ljudi, upa, da se bodo njeni redovni skupnosti pridružile tudi novinke iz češke in Slovaške in tako omogočile, da bo začeto delo tam dobro napredovalo in se razširilo. Mati Terezija je obiskala tudi predsednika Vaclava Havla in mu podarila rožni venec in Marijin kipec.
Nadškof Colasuonno v Kremlju
Sovjetski predsednik Mihail Gorbačov je 14. maja sprejel apostolskega nunclija za posebne zadeve in obenem uradnega predstavnika apostolskega sedeža pri sovjetski vladi nadškofa Francesca Colasuonna. Ta je Gorbačovu prinesel uradne pozdrave Janeza Pavla II. in mu izročil pismo kot odgovor na ono, ld ga je Gorbačov nedavno pisal papežu.
Sovjetska zveza in apostolski sedež sta marca vzpostavila redne u-radne stike, vendar to še niso pravi diplomatski odnosi. Uradni predstavnik SZ pri apostolskem sedežu Jurij Karlov ima samo naslov ambasadorja, vendar ne stanuje v Vatikanu, tirad ni predstavnik apostolskega sede. ža v Kremlju nadškof Colasuonno pa ima naslov apostolskega nuncija in tudi ne prebiva v Moskvi.
(Po Družini)
O
s/p
Kakor cvet, ki išče sonce, se dviga kupola svetišča boginje Kali v obliki slamnate strehe nad zmešnjavo uličic, meščanskih hiš, bajt, prodajaln in prenočišč romarjev. To središče borbenega hinduizma, zgrajeno ob starem rokavu Gangesa, ob katerem sežigajo mrtve, je najbolj obiskano kal-kutsko svetišče. V njem in okrog njegovih sivih zidov dan in noč vre množica vernikov. Bogataške družine s polnimi rokami darov, sadja in živeža, zavitega v pozlačen papir, spokorniki, oblečeni v bel bombaž^ 'ki vodijo 'žrtvene koze, jogiji v šafranastih kutah z dvignjenimi lasmi, zvitimi vrh glave, in 2) znamenjem svoje sekte, narisanim na čelu z živordečo barvo, pevci, ki prepevajo otožne pesmi, kakor bi vzdihovali, muzikanti, berači trgovci, turisti, pisana množica se meša kakor na semnju.
To je tudi eden najbolj obljudenih krajev tega prenaseljenega mesta. Stotine trgovin obkroža svetišče z obročem barvitih stojnic. Tam se prodaja vse: sadje, cvetje, praški, ničvreden nakit,
.Mati Terezija bo 27. avgusta spolnila 80 let. Poglavje o tej znameniti redovnici albanskega porekla iz Jugoslavije je iz knjige: Dominique La-pierre, Mesto radosti (La cite de la joie), Mladinska knjiga, Ljubljana 1988.
dišave, obredni predmeti, posoda iz pozlačenega bakra, igrače in celo sveže ribe in ptice v kletkah. Nad tem mravljiščem pa plava modrikast dim iznad grmad in se mešajo vonjave kadila in gorečega mesa. Številni pogrebni sprevodi si utirajo pot skozi reko vernikov, krav, psov, otrok, ki se igrajo sredi ulice. V svetišču Kali teče najbolj živo življenje tik poleg smrti.
Od zgradbe navzdol se dviga dolga, nizka stavba z okni, skritimi za mavčnimi čipkami. Vrata z veličastnim klesanim portalom so zmerom odprta. Kdorkoli lahko vstopi ob kateremkoli času. Lesena tabla oznanja v angleščini in v bengalščini: „Mestna uprava Kalute — Nirmal Hridaj — ,IIi.ša čistega srca1 — Zavetišče za zapuščene umirajoče."
Tam je bilo. Paul Lambert je stopil po tistih nekaj stopnicah in v notranjost stavbe. V polmraku velike, podolgovate dvorane p dolgo klopjo iz betona na vsaki strani je vladal nedoločljiv vonj, ki ga razkužila niso mogla več premagati. Razločil je tri vrste poljskih postelj, ki so se Skoraj tiščale druga druge in so bile prekrite s tankimi zelenimi žimnicami-Vsaka je imela svojo številko. Med vrstami so se tiho premikale P°'
stave. Na posteljah so v vseh mogočih trpečih položajih ležali shujšani moški. V drugi dvorani so enake postelje dajale gostoljubje ženskam. Lambert se je takoj s Presenečenjem zavedel mirnosti tega kraja. Nobene groze ni bilo. Nesrečnikov, ki so bili zbrani tam, niso več mučili tesnoba, osamljenost, propadanje, zapuščenost. Našli so ljubezen in mir.
Za ta mir se je imelo sto varovancev Hiše čistega srca zahvaliti neutrudni žen skici v sariju iz belega platna, obrobljenem z modrim trakom, ki jo je Paul Lambert zagledal na koncu dvorane, sklonjeno nad nekoga, ki je umiral. Indija in ves svet sta že poznala ime te svetnice, ki je že nekaj let revolucionarno spreminjala prakso dobrodelništva. časniki in revije so na široko pisali o tej redovni-
ci, ki je po kalkiutskiih ulicah pobirala zapuščene otroke in umirajoče brez družin. Njeno delo je prehajalo že tudi čez indijske meje. Več držav jo je odlikovalo z najvišjimi priznanji. Imenovala se je mati Terezija. Ko se je Paul Lambert seznanil z njo, je bila stara štiriinpetdeset let. čeprav je bila krepka, je bila videti starejša. Njen obraz je bil že preprečen z globokimi gubami in njena drža je izdajala leta odrekanj in noči brez spanja.
Agnes Bojaxhiu se je rodila v Skopju v Jugoslaviji albanskim staršem. Njen oče je bil uspešen podjetnik. Že zelo mlado jo je privlačilo 'življenje misijonarjev v Indiji. Pri osemnajstih letih je stopila v samostanski red v Lore-tu in si v spomin na cvetko iz Li-sieuxa nadela ime Terezija. 20. januarja 1931 pa je stopila s parnika na nabrežju Kalkute, tedaj ob Londonu največjega mesta v imperiju. Šestnajst let je poučevala zemljepis hčerke bengalskih meščanov v enem izmed najuglednejših samostanov v Kalkuti. Nekega dne leta 1946 pa je med vožnjo z vlakom proti mestu Dardžilingu na pobočjih Himalaje zaslišala klic. Bog ji je naročal, naj zapusti udobje samostana in gre živet med najrevnejše med revnimi. Dobila je papeževo dovoljenje, oblekla skromen šari iz belega bombaža in ustanovila nov samostanski red, katerega poslanstvo je bilo lajšati tegobe najbolj zapušče-
n im med ljudmi. Tako se je nekega dne leta 1950 rodil red misijonark usmiljenja, kongregacija, fkii je petintrideset let pozneje štela dvesto petinosemdeset hiš in več s?to dobrodelnih ustanov po Indiji in po vseh celinah, tudi onstran železne zavese. Hiralnica čistega srca, kamor je zdaj vstopil ILambert, je bila plod posebno pretresljive izkušnje, ki jo je nekega večera doživela mati Terezija.
Junij 1952. Monsunski slapovi se izlivajo na Kalkuto s truščem, kakor da bo konec sveta. Sključena bela postava se v nalivu pomika ob zidu Medical Coli ege Hospi-tala; nenadoma se spotakne ob človeško telo. Ustavi se. Na poplavljenem pločniku leži starka. Komaj še diha. Prste na nogah so ji skoraj do kosti oglodale podgane. Mati Terezija jo dvigne v naročje in pohiti k vratom bolnišnice. Išče vhod za nujno pomoč, stopi v vežo in položi umirajočo na nosila. Takoj se prikaže paznik: „Brž odnesite to osebo! Nič ne moremo storiti zanjo."
Mati Terezija spet dvigne ubogo žensko v naročje. Še eno bolnišnico pozna, ki ni zelo daleč. Kolikor more hitro, odide tja in spotoma hrabri varovanko. Nenadoma pa zasliši hropenje. Telo v njenih rokah je otrdelo. Razume, da je prepozno. Odloži svoj tovor, zatisne nesrečnici oči, napravi znamenje križa in za trenutek pomoli ob jej. „Tu ravnajo s psi bolje kakor z ljudmi," ugotavlja z 'bolečino, ko odhaja.
Naslednjega dne teče na županstvo in začne oblegati urade. Viz trajnost te evropske nune v belem bombažnem šari ju osuplja. E-den županovih pomočnikov jo sprejme. „Sramota je, da morajo prebivalci tega mesta umirati na pločnikih," mu izjavi. „Najdite mi zavetišče, kjer bom lahko pomagala umirajočim, da bodo stopili pred Boga v dostojanstvu in ljubezni."
Nekaj dni pozneje ji da mestna uprava na razpolago to bivše zavetišče za hindujske romarje, ki se drži svetišča boginje Kali. M. Terezija je vsa iz sebe od veselja. V tem vidi božji prst. Zavetišče je na idealnem mestu: večina revežev pride umret na rob tega svetega kraja v upanju, da bodo upepeljeni na grmadah svetišča. Vdor nun v belih šari jih s križcem v to četrt, ki je vsa posvečena kultu Kali, najprej izzove radovednost. Kmalu pa se začno ortodoksni hindujci zgražati. Govori se, da so mati Terezija in njene sestre tam zato, da spreobračajo umirajoče v krščanstvo. Prihaja do incidentov. Nekega dne se usuje na rešilni avto, ki je pripeljal na ulicah pobrane umirajoče, dež kamenja in opeke. Sestre žalijo in jim grozijo. Nazadnje se mati Terezija vrže na kolena pred mani-festante. „Ubijte me!“ jim zavpije in dvigne prekrižane roke. ,,Tako bom šla hitreje v nebesa!“
To napravi vtis in drhal se u-makne. Vznemirjenje pa še ne poneha. Na županstvo in v policijski
Klavni štab prihajajo delegacije z zahtevo po izgonu „tuje nune“. Šef policije obljubi, da jim bo ustregel, vendar se hoče iti naj-t)rej sam pozanimat tja. Odide v hiralnico in najde mater Terezijo °b postelji reveža, ki so ga pravkar pobrali. Popolnoma je izčrpan, nedopovedljivo umazan, same kosti so ga in noge ima nabrekle in Polne gnojnih tvorov. JMojbog, le kako lahko to prenese ?“ se sprašuje policist. Mati Terezija očisti drugo za drugo vse strahotne rane, položi nanje antibiotične obkladke, se ljubeznivo pogovarja a nesrečnikom in mu obljublja, da ho zdaj bolje, da se nima ničesar bati, da ga imajo ljudje radi. Njen obraz obliva nenavaden mir. Šef Policije je zbegan.
„Želite, da vam razkažem našo Ustanovo?" mu predlaga nuna.
,,-Ne, mother, nikar se ne trudite.'1
Ko .stopi ven, ga mladi fanatiki iz četrti čakajo na stopnicah. „Ob-ijuibil sem vam, da bom izgnal to tujko," jim reče, „in držal bom besedo. Ampak ne prej, preden ne Pripravite svojih mater in sestra, da bodo prišle sem opravljat delo te ženske."
Vendar igra še ni dobljena. V Paslednjih dneh nekaj razburjen-Cev še meče kamenje. Nekega jutra mati Terezija opazi pred svetiščem Kali gručo ljudi. Stopi bli-^e- Na tleh leži moški, zavitih oči iu čisto bel v obraz. Po trojni vrvici je razvidno, da je brahman.
Duhovnik iz svetišča je. Nihče se-ga ne upa dotakniti: napadla ga je kolera. Mati Terezija se skloni, prime brahmana okrog pasu in ga odnese v hiralnico. Dan in noč ga neguje. In ga reši. Nekoč pozneje: ta človek vzklikne: „Trideset let sem častil kamnito Kali. Danes: častim drugo Kali iz mesa in kosti.' Proti malim sestram v belih suri j ih ne poleti nikoli več noben izstrelek. Novica o tem dejanju gre po vsem svetu. Rešilni avtomobili in policijski furgoni vozijo materi Tereziji in njenim sestram vsakodnevne obroke nesreče. ,,Nir-mal hridaj je dragulj Kalkute," reče nuna nekega dne. Samo mesto vzame v zaščito ta dragulj. Obiskujejo ga župan, novinarji, imenitniki. Ženske iz visoke družbe se prostovoljno prijavljajo za nego umirajočih skupaj s sestrami. Ena izmed njih postane pozneje zelo dobra prijateljica matere Terezije. Amrita Roj je stara petintrideset let, lepa, bogata in močna. Njen stric dr. B. C. Roj, pogumen človek, ni nihče drug kot ministrski predsednik Bengalije. Sorodstvo, ki v mestu, kjer je vse problem — podnebje, onesnaženje, prenaseljenost in predvsem birokracija — podre marsikatero oviro. Kakor Paul Lambert mora tudi mati Terezija včasih prebiti cele dneve v carinskih skladiščih, da iztrga dlakocepskim uradnikom iz rok zaboj zdravil ali škatle mleka v prahu, ki so jih poslali prijatelji iz tujine.
Sprejemanje zapuščenih umira-
jočih je za nuno šele prvi korak. Tu so tudi živi. In med najšibkejšimi in najrevnejšimi inmed živih novorojenčki, najdeni kako jutro na kupu smeti, v odtočnem kanalu, pred cerkvenimi vrati. „Božji prst" pripelje nekega dne mater Terezijo do portala velike nenaseljene hiše na nekem bulvarju čisto blizu kraja, kjer domuje njena kongregacija. 15. februarja 1953 sprejme Sišu Bihavan, otroško zavetišče, svojega prvega stanovalca, nedonošenčka, ki so ga pobrali na pločniku, zavitega v kos časnika. Manj kot poldrugi kilogram tehta. Niti toliko moči nima, da bi sesal iz stekleničke, ki mu jo ponudi mati Terezija. Hraniti ga je treba 'Z nosno sondo Nuna se zagrizeno bori. In doseže prvo zmago v tem novem pristanu ljubezni in usmiljenja. Kmalu se gnete v zibkah in stajicah več deset dojenčkov. Vsak dan jih pride pet ali šest. Njene sestre, prjatelji, njen spovednik se prestrašijo. Le kako bo lahko preživljala toliko ljudi? Skupaj z reveži iz hiralnice mora nahraniti zdaj že več sto ust. Na to vprašanje odgovarja s svojim svetlim nasmehom: ..Gospod bo poskrbel za to!“
In Gospod res skrbi zanje. Darovi prihajajo. Bogati pošiljajo voznike s polnimi avtomobili riža, zelenjave, rib. Nekega večera sreča mati Terezija lastnika hiše, kjer je čisto v začetku dobila streho :
„To je čudovito," mu veselo o-znani, „ravno sem dobila od vlade
mesečno podporo po triintrideset rupij za sto otrok."
,,Od vlade? Potem pa sočustvujem z vami, mother. Sploh ne veste, v kakšno kolesje ste zašli-Morali boste ustanoviti upravni odbor, organizirati dva sestanka na mesec, voditi zapleteno računovodstvo in bogve kaj še vse."
Res še ni preteklo šest mesecev, ko imajo v vladni palači že sestanek. Ducat birokratov v dhotijih pregleduje nuni ne papirje.. Sprašujejo, godrnjajo, kritizirajo. Mati Terezija naveličana vstane: „Vi hočete, naj potrošim po triintrideset rupij za otroke, ki jih vi podpirate," se ujezi, „za druge naše otroke, ki jih je dosti več, pa jih potrošim samo po sedemnajst. Kako naj bi porabila za ene po triintrideset, za druge pa po sedemnajst? Le kdo bi lahko stori] kaj takega? Gospodje, najlepša hvala. Prebila bom brez vašega denarja." In odide iz sobe.
'V tem mestu, ki ga muči prenaseljenost, napove vojno splavu. Sestram naroči narisati in razobesiti 'lepake z oznanilom, da bo sprejela vse otroke, ki jih bo kdo poslal. Pod plaščem noči prihajajo noseča dekleta prosit za sprejem za svoje prihajajoče otročiče.
Angel usmiljenja spet in spet prihaja na pomoč tudi drugim kategorijam nesrečnežev. Za umirajočimi in zapuščenimi otroki pridejo na vrsto najbednejši med ljudmi — gobavci. V Titagarhu, naselju siromakov v industrijski okolici Kalkute, zgradi poslopje iz
surove opeke in valovite pločevine na 'zemljišču, ki so ga posodile železnice. Tja spravi najhuje prizadete bolnike in jim vsak dan prinaša obveze, zdravila, tolažilne besede. Na desetine, na stotine jih p-rišepa vsak dan in se gnete pred vrati te oaze ljubezni. Titagarh pa je šele začetek. Zdaj razpošlje po vsem mestu skupine indijskih sester z nalogo, naj odpro še sedem dispanzerjev. Ena se nastani v slumu, kjer je negovala prve reveže. Gobavci se stekajo tja. Neki uslužbenec ministrstva, ki stanuje v bližini, se upre temu neprijetnemu sosedstvu. Grozi, da bo opozoril oblasti. Mati Terezija se mora -ukloniti. Vendar obrne incident v svoj prid. ..Pravzaprav potrebujemo potujoče dispanzerje," oznani svojim sestram. In potem si nekega dne več belih kombijev z znakom misijonark usmiljenja razdeli velikansko mesto, da bi prinašali pomoč tudi v najbolj zanemarjene četrti.
Paul Lam-bert je želel pritegniti eno teh vozil v Mesto radosti. Še bolje, sanjal je o tem, da bi dve ali tri sestre prišle vodit malo bolnišnico za gobavce, ki jo je n^meravlal nastaniti v nekdanji koranski šoli v slumu poleg bivo-ljega hleva. Zaradi tega je prišel k materi Tereziji.
Med vrstama postelj se ji je Približal in jo našel, ko je umivala rane še mlademu moškemu, tako suhemu, da je spominjal na kakega živega mrliča, kakršne so odkrivali zavezniki v nacističnih
taboriščih. Vse meso je skopnelo z. njega. Ostala je samo koža, napeta čez kosti. Nuna se je potiho pogovarjala z njim v bengalščini. »Nikoli ne bom pozabil pogleda tistega človeka,“ je pripovedoval Lambert. ..Njegovo trpljenje se je spreminjalo v presenečenje, potem v umirjenost, v mir bitja, ki je ljubljeno." iMati Terezija je začutila, da nekdo stoji za njo, in se obrnila. Zagledala je duhovnikov kovinski križec.
,,0, father," se je skromno opravičila, „kaj lahko storim za vas?"
Paul Lambert je bil v strašanski zadregi. Ravno je pretrgal pogovor, v katerem je čutil nekaj neponovljivega. Izbuljene oči umirajočega so rotile mater Terezijo, naj se spet skloni k njemu. Bilo je ganljivo. Duhovnik se je predstavil.
„Zdi se mi, da sem že slišala za vas!" je prisrčno rekla nuna.
»Prišel sem vas prosit za pomoč mother."
»Mojo pomoč?" Dvignila je roko proti stropu. »Za pomoč je treba prositi Boga. Jaz nisem čisto nič."
Mimo je prišel mlad evropski prostovoljec z umivalnikom v rokah. Mati Terezija ga je poklicala. Pokazala mu je umirajočega: »Ljubi ga," je ukazala. »Ljubi ga z vsemi močmi." Izročila je mladeniču sponke in perilo in odpeljala Paula Lamiberta proti praznemu prostoru med žensko in moško sobo. Tam sta stali miza in klop. Na steni je viselo uokvirje-
no besedilo. Bila je hindujska pesem. Lambert jo je glasno prebral :
Če imaš dva kosa ‘kruha, daj enega revežem, drugega pa prodaj in kupi hijacint, da si nahraniš dušo.
Potem je razgrnil svoj načrt za bolnišnico za gobavce v Mestu radosti.
„Very good, father, very good,“ je rekla mati Terezija s svojim nenavadnim naglasom, mešanico slovanske in bengalske govorice. „You are doing God’s work. O-pravljate delo, kakor je Bog že-
Mati Terezija prepustila vodstvo reda
Tiskovni urad apostolskega sedeža je 11. aprila oibjavil, da je papež Janez Pavel II. sprejel umik matere Terezije iz Kalkute od naporne službe vrhovne predstojnice reda misijonark ljubezni do bližnjega. Ta red ima že 350 redovnih hiš po vsem sve. tu in 2900 redovnic. Mati Terezija ga je ustanovila leta 1950. Mati Terezija ho spolnila 80 let. Novo predstojnico bo izvolil generalni kapitelj '8. septembra v Kalkuti.
Tajna škofovska konferenca
21. novembra 1989 so papežu zvesti katoliški škofje na Kitajskem u-stanovili svojo škofovsko konferenco. Tajno konferenco so ustanovili zato, ker komunistični režim priznava le
lel. Domenjeno, poslala vam bom tri sestre, -ki so vajene negovati gobavce."
Potem se je s pogledom sprehodila po polni dvorani ležečih teles in pristavila:
»Koliko več nam dajejo kot mi njim.“
Pristopila je mlada sestra in ji potihoma nekaj rekla. Nekje so potrebovali njeno navzočnost. •
„<j!od-bye, father," je rekla. »Pridite no kdaj zjutraj k nam maševat."
Paul Lambert je bil zbegan. »Bodi blagoslovljena, Kalkuta, zakaj v svoji nesreči si porodila svetnike."
■ —
Združenje kitajskih domoljubnih katoličanov, papežu zvesto Cerkev pa preganja. V zadnjih mesecih je režim zaprl več papežu zvestih škofov, duhovnikov in laikov. »Domoljubni" katoličani so vdani režimu, od Rima pa so se ločili leta 1957.
Romunija
Zadnja evropska država, ki je obnovila redne diplomatske odnose z Vatikanom, je bila Romunija. Ti odnosi so na ravni nunciature s strani apostolskega sedeža in ambasade s strani romunske vlade. Novico o vzpo. stavitvi odnosov so objavili 15. maja. Romunija je četrta država v srednje-vzhodnem delu Evrope ki je obnovila odnose z Vatikanom. Pred njo so to storile Poljska (1989), Madžarska ter češka in Slovaška.
Dolžnost ljubezni do sebe
„Samo tisti, ki se ljubijo zaradi Boga, se prav ljubijo. Da bi »e mogli tako ljubiti, morajo ljubiti Boga,“ zatrjuje sveti Avguštin. Ko se ljubimo zaradi tega, ker je Bog sam to ljubez-en zapovedal; ker smo spoznali, da smo božji otroci in Bog svoje otroke ljubi in ljubeč samega sebe Bogu in njegovi ljubezni do nas taiko odgovarjamo in smo mu všeč, to se pravi ljubiti se zaradi Boga.
'Iz take ljubezni pa izvira tudi pristna naravna ljubezen do sebe. Človekova narava sama zahteva, da se ljubimo, ker bi se drugače ne mogli ohraniti in ne doseči namena svojega življenja. Ljubezen do sebe zahteva tako človeška kot krščanska narava. Ljubezen do sebe postane krepost ljubezni, ko človek ljubi sam sebe predvsem zaradi Boga. V luči te kreposti ljubi človek tudi naravne dobrine.
Ne more pa človek ljubiti Boga, ne da bi ljubil bližnjega, torej tudi ne samega sebe, če ne ljubi bližnjega. Prava ljubezen do sebe je torej vedno ljubezen do treh: do Boga, do sebe in do bližnjega. Samo tako doseže človečka oseba 8*1 o bi n o in uresničenje človeškega dostojanstva in svojo popolnost.
,.Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe," je zapoved, ki ukazuje najprej ljubiti sam sebe, ker je sam Gospod postavil za zgled ljubezni ljubezen do samega sebe.
Vsak je sam sebi najbližji bližnji.
Ljubezen do sebe nas obvezuje, da skrbimo za telesne dobrine, kot je hrana, stanovanje, obleka, počitek, higijena. Obvezuje pa nas tudi, da poskrbimo za duhovne dobrine, kot so izobrazba, zdravje, razvedrilo, plemenit značaj, dobro ime, kulturna raven.
Za dosego vseh naštetih dobrin pa je nujno potrebno delo. Zato zahteva ljubezen do sebe, da si preskrbimo primeren poklic in delo, budi tisti, ki bi zaradi preskrbljenosti ne potreboval, da si služi vsakdanji kruh z delom, saj potrjuje tudi psihologija, da je delo za človekovo zdravje nujno potrebno.
Greši proti ljubezni do sebe, kdor po svojih močeh ne izpolni dolžnosti, po izpolnjevanju katerih si naravne in duhovne dobrine pridobimo. Zanemarjanje kake teh dolžnos>ti je lahko težki greh, zlasti kadar si škodujemo pri zdravju in kadar nas nemarnost postavlja v nevarnost za izgubo večne sreče (npr. kadar bi nekdo zaradi nemarnosti živel v skrajni revščini in bi zato izgubil vero v Boga).
Greh sebičnosti obstoji v zapostavljanju božjih pravic zemeljskim človeškim koristim, prav tako pa v nezakonitem izkoriščanju bližnjega za svoje koristi ali tudi neobčutljivost za potrebe bližnjega. Hotena ali dopuščena navada
sebičnosti je težki greh, pa tudi posamezno dejanje sebičnosti, če gre z>a važno reč.
Težki greh zoper ljubezen do sebe je tudi (sovraštvo do sebe.
Greši, kdor bi sebe zaničeval, ker je človek ali ker ima krščansko naravo.
Prirejeno P°
dr. Štefanu Steinerju
Jezus je trpel, bil križan, umrl in bil v grob položen
Živimo s temno skrivnostjo, da so med nami tudi ljudje, ki se za-pro, ko jih božji Duh kliče k pravemu življenju, da so ljudje, ki se na to celo sovražno odzivajo. Tudi med nami vladia boj, v katerem nekateri s skrajno trdoto branijo nepravične privilegije in s silo prikrivajo resnico ter prepričujejo ljudi o (razrednem?) sovražniku. Vemo, kako imajo človekove pravice po vsem svetu ne le svoje zagovornike, marveč tudi neizprosne nasprotnike. Tudi religijo j-e mogoče uporabiti za temne, človeka nevredne cilje. In le slutimo lahko, kako so pri posameznih ljudeh, skupinah in narodih hkrati prisotni nesramnost in šibkost, sovraštvo in zloba, zaslepljenost in blodnja.
Tudi o Jezusu monamo povedati, da je naletel na sovraštvo. Mogočni voditelji njihovega naroda, naroda njegovega Boga, so se u-pirali temu, kako je govoril o Bogu in kako se je vedel do ljudi, zlasti do grešnikov, kako nazorno je z* vsem življenjem udejanjil
odrešujoče božje usmiljenje. Ustvarjalen nemir, ki ga je Jezus prinašal v njihov hinavski red, zanje ni bil vabilo k pravemu Bogu, marveč je ogrožal njihove oblike vedenja, njihova stališča in nji' hov položaj. Nazadnje so Jezusa prijeli, potem ko ga je eden njegovih prijateljev izdal. Izpeljali so proces, v katerem so ga obsodili kot bogokletnika.
Predali so ga rimski okupacijski oblasti. Poncij Pilat je proti lastnemu prepričanju izpolnil nji' hovo zahtevo: predal je Jezusa okrutnemu zaničevanju svouh vojakov, ki so ga nazadnje med roganjem njegovih nasprotnikov pribili na križ. Mrtvega so pokopali-Tudi o tem govorimo v veroizpovedi, ker se pogosto šele ob pokopu ovemo dokončnosti smrti.
Ko pripovedujemo o Jezusovem trpljenju, pripovedujemo najprej resnico o ljudeh. Nismo ponižni in odprti za božje delovanje v nas-Z nami in v nas živi upor zoper Boga, greh, po katerem lahko nn mnogotere načine postanemo tujci
sirnim sebi in sovražniki drug drugemu.
Ko beremo poročilo o Jezusovem trpljenju, zvemo tudi za resnico o Bogu. Bog ni takšen, da bi zavaroval svoje prijatelje pred sovraštvom njihovih sovražnikov in takoj nastopil z močjo svoje sodbe, kjer se dogaja krivica. Jezusu so se na križu posmehovali zaradi Kingovega Boga, ki da je slepilo.
Prav tako lahko vsak čas pokažemo na neštevilne grobove žrtev krivične oblasti in očitamo Bogu: dokaži nam, da si Bog, ki mu je do življenja ter žrtve!
Ne verujem v Boga, ki našo zgodovino vodi brez nas ljudi. Ne verujem v Boga, ki nas hoče s silo Prepričati o svojem bivanju. Tudi
ne verujemo v Boga, čigar bližino hočemo s silo prepričati o svojem bivanju. Tudi ne verujem v Boga, čigar bližino bom smel vedno izkuša ti _ od katerega se ne bom nikoli čutil zapuščenega.
Verujem pa vsekakor v živega Boga, ki kot Oče ni zapustil Jezusa tedaj na križu in ki tudi mene ne bo nikdar zapustil. Verujem v Boga, ki je videl trpljenje svojega Sina in slišal njegove tožbe in ki vidi trpljenje vseh ljudi in sliši njihove tožbe. Verujem v Boga, pri katerem bo ob koncu časov tudi zame na nepredstavljiv način uresničena pravičnost in tolažba.
Poročilo o Jezusovem trpljenju pripoveduje o tem Bogu na poseben način. Zvemo, da je Jezus sprejel svoje trpljenje in umiranje kot voljo svojega Očeta. Seveda bi docela napak razumeli, če bi si predstavljali, kakor da je okrutni Bog zahteval žrtev svojega Sina zaradi svoje prizadete časti.
Pravilno to razumemo le, če poslušamo poročilo o dogajanju Jezusovega trpljenja kot poročilo o dogajanju Jezusove ljubezni do nas in dogajanju ljubezni Boga, njegovega Očeta do nas. Jezusovo 'trpljenje in umiranje je bila ljubezen, ki je šla prav do skrajnosti, ko je za nas in zaradi nas trpela in umrla. Nia našo mrzloto in odpor ni odgovorila s tem, da bi šla mimo nas in nas prepustila smrti, marveč s tem, da je sprejela nase našo bolezen in umrla
maše smrti. Prav v nemoči Jezusovega trpljenja in smrti deluje moč ljubezni, ki je močnejša od našega greha in naše smrti. Bog, Oče, nas tako zelo ljubi, da je za nas žrtvoval svojega Sina in ga predal smrti sami. Sin nas tako zelo ljubi, da se je pustil zadeti od našega greha, da bi premagal njegovo moč nad nami.
Zato smemo — in smo poklicani — sedaj z njim živeti in umreti v odprtosti za Očetovo voljo, ki noče ničesar drugega kakor le naše Sivi jen je. če ljubimo Boga in bližnjega, potem živimo, Iker nam je Jezusova smrt podarila novo življenje, čeprav ima greh 'm-dno še tako veliko moč nad nami. To obhajamo, ko v evharističnem znamenju oznanjamo njegovo smrt in se pustimo obdarjati z Duhom nje-
gove predanosti.
Zakaj je Bog šel po taki poti, da bi nas privedel v novo življenje, je skrivnost. Na poti v to skrivnost nam morda lahko pomaga le dvoje izkušenj:
Tudi med nami ljudmi more pripravljenost, trpeti ob drugem in za drugega, biti morda zadnja možnost, da človeka s svojo ljubeznijo še dosežemo.
Če v polnosti resno premislimo na temno stran človeške zgodovine z njenimi 'številnimi 'žrtvami, lahko zaslutimo, da zla ni mogoče izbrisati s sveta, kakor da bi ga nikdar ne bilo. Treba ga je bilo pretrpeti v ljubezni, da bi z njeno večjo močjo izkrčili pot, na kateri naj bi se spet spravili z Bogom in med seboj.
D'Metr Emeis-Janko Bohak
Bogoslužna znamenja pri sveH maši
VINO PRI MAŠNI DARITVI
Vino spremlja človeka skozi vso njegovo zgodovino, saj ga je poznal že očak Noe. Vino ni navadna pijača, da bi si z njim utešil telesno žejo, ampak je veliko več: je pijača, ki naj bi utešila žejo človeškega srca, ki si želi radosti, sproščenosti, občutja brezskrbnosti. Prav v tem pa je vino človeku lahko tudi v veliko skušnjavo.
Izraelcem je bilo vino ne samo znamenje slavnosti, prazničnosti in veselja, ampak obenem tudi zna-
menje nedotakljive lastnine njihovih vinogradov in dežele sploh.
Ker je v sredozemskih deželah vino navadno zelo močno in opojno, je bila splošna navada, da so vinu primešali vodo, predno so ga dali na mizo, ali pa so ga z vodo zmešali na mizi. Skoraj gotovo je tako ravnal tudi Jezus pri zadnji večerji.
Tudi pri maši mašnik vinu pri-l'ije nekaj kapljic vede in sicer zaradi tega, da se ponavzoči to, kar je storil Jezus pri zadnji večerji. Ima pa prilivanje vode v vi-
no pri maši še drug pomen, ki ga Ciprijan iz Kartagine razlaga takole :
Če primešamo vinu vodo, se ljudstvo združi s Kristusom. Če bi kdo daroval samo vino, bi Jezusiova kri ostala brez nas; če bi pa daroval samo vodo, bi ljudstvo ostalo brez Kristusa. Po tej razlagi vino pomeni Kristusa, voda pa pomeni nas vernike. Kakor se nekaj kapljic vode Pri mešanju z vinom priliči vinu, tako se verniki pri obhajilu prilitim«. Kristusu, se v njem takore-koč porazgubimo.
Prilivamo vodo v vino tudi zato, da se s tem ponavzoči trenu-
tek, ko je vojak s sulico prebodel Jezusu srce in je iz srca pritekla kri in voda.
Luter je uporabljal samo vino brez vode z razlago, da je Jezus Kristus edini odrešenik, ki nas o-drešuje brez našega sodelovanja, zato zahteva tudi čisti evangeljski nauk brez človeških dodatkov, torej brez človeške razlage. Osnovna misel: Kristjani se moramo s Kristusovo milostjo priliči-ti njemu, je navsezadnje pri vseh kristjanih skoraj ista.
Pri mešanju vode vinu ima sedanji obred sledeče besedilo: Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave. V tej molitvi je takoj izražena resničnost, da se je Kristus pomižal k nam, postal je človek, da bi nas dvignil k sebi in nas pobo-žanstvil. Kaj več Bog za naš res ni mogel storiti.
Vino, ki ga uporabljamo za mašo, mora biti pristno, se pravi naravno vino iz vinske trte. To je bistveno. Ni toliko važno, ali je vino belo ali rdeče, plemenito ali s samorodnice.
Kristus je za podobo, znamenje svoje svete rešnje krvi izbral vino, da je že s tem nakaza', naj nam ta božja pijača pcmeni veselje, radost, predokus nebes in polnost našega bivanja, neke vrste duhovno privzdignjenost, da vse dogajanje v svetu gledamo v lepi luči, v luči božje ljubezni, odpuščanja in velikega upanja.
V prvi Cerkvi je bilo obhajila
vedno pod -obema podobama in niti ni tako daleč za nami čas, ko. je bilo tako tudi v naših cerkvah. Obhajilo pod obema podobama so o-hranile vzhodne Cerkve in so ga znova uvedle protestantske. Katoliška Cerkev iz praktičnih vzrokov redno deli sveto obhajilo sa-
mo pod podobo kruha, ker je pod podobo kruha, ali pod podobo vina ves Kristus. Važnejša od ene ali obeh podob svetega obhajila je naša notranja pripravljenost in pobožnost, s katero Kristusa prejemamo.
Lojze Kozar
Svelo pismo - moj vsakdan
KAKO NAJ DANES BEREMO SVETO PISMO
1.	Vzemi? in beri!
„Začeti je treba, v tem je vsa ■skrivnost,“ je za svoje številne podvige dejal Janez Evangelist Krek, ki je sam Sveto pismo dobro poznal, saj je na najbolj poljuden način razložil vso Novo zavezo (Zgodbe Svetega pisma Novega zakona). To načelo velja itudi za branje Svetega pisma. Sveto pismo je treba vzeti v roko, treba ga je začeti brati. Ni dovolj •samo imeti Sveto pismo. Ni dovolj -samo govoriti o njem ali poslušati njegovo Vsebino oziroma ga proučevati, potrebno ga je tudi brati. Dokler ga sami ne beremo, imamo bolj ali manj tuj odnos do njega, četudi ga vsebinsko nekoliko poznamo. Osebno nas bo nagovorilo ,šelej ko ga bomo sami brali, zato moramo prestopiti reko Rubikon in ga začeti sami brati! S tem napredimo najbolj uspešen korak k
poznanju Svetega pisma. Škoda je, da tega koraka mnogi ne naredijo. Vsa nadaljnja pot bo veliko lažja, četudi ne bo šlo brez ovir.
Sveto pismo moramo brati že zato, ker je njegova beseda „živa in silovita" (Heb 4, 12). Pomislimo samo, kako učinkuje pri bogoslužju. Vse mu prisluhne. Poslušamo ga mij poslušali so ga rodovi pred nami. Vedno je isto in nas vedno znova osebno nagovori. Ko ga beremo, se sami pogovarjamo z njim. Iz izkušnje pa vemo, da je bistvena razlika pogovarjati se z nekom in pogovarjati se o nekom. Pogovor z nekom deluje neposredno in osebno; pogovor o nekom pa posredno ter z večjo ali manjšo mero negotovosti, nezanesljivosti, morda celo laži, zato je Cerkev vedno priporočala tudi osebno branje Svetega pisma. „Želimoj da bi si resno prizadevali božjo besedo, ne le v cerkvi poslušati, temveč; tudi doma znova brati," je spodbujal kristjane sv. Ciprijan (u. 258).
2.	Zapovrstnost branja svetopisemskih knjig
Sveto piismo vsebinsko ni enotna knjiga. Sestavljeno je iz 72 knjig (45 stare in 27 nove zaveze), k,i se razlikujejo po vsebini in zunanji obliki. Tudi niso vse enako težko razumljive. Nekatere °d njih s'o zelo težko razumljive ali vsaj določeni dedi v njih. Že apostol Peter je dejal: ,.V njih so nekatere težko umljive stvari, ki jih taki, ki niso poučeni, povrh Pa še omahljivi, zlorabljajo, in sicer v svojo pogubo" (prim. 2 Pt
3,	16), zato ne bi bilo modro, če bi ga začeli brati od začetka do konca, saj bi prehitro naleteli na č'eiri, ki bi jh težko premagali in bi ga lahko prav zaradi njih razočarani odložili. Gotovo je cilj branja Svetega pisma spoznati vse Sveto pismo. Najkrajša pot do toga cilja pa nikakor ni v tem, da ga enostavno beremo od začetka do konca, temveč je potrebno načrtno branje, posebno za začetnika. To branje je osredotočeno na vsebino, ki je tako zvrščena, da se poznavanje- Svetega pisma širi v koncentričnih krogih, dokler ga v celoti ne preberemo.
Najbolje je začeti z. zgodovinskimi knjigami. V Novi zavezi so to zlasti Apostolska dela in štirje 'evangeliji, tako da začnemo- z Lukovim, nadaljujemo pa z Matejevim ali Marlkovim, končamo pa z Janezovim; v Stari zavezi pa so to vse knjige v kanonu, od Jozue-tove knjige tja do Kroniških knjig. Zgodovinskim knjigam lah-
ko sledi Mojzesovo peteroknjižje,. šele nato pa preroške in modrost-no-poiučne knjige, na koncu pa Razodetje (Apokalipsa) zaradi njene simbolike in vsebine, saj je dejansko evangelij poveličanega Kristusa. Ker Slovenci še nimamo izdelanega načrta za osebno branje Svetega pisma, je primerno, če se držimo vrstnega reda, kakor ga beremo pri bogoslužju (delavni-škem in nedeljskem).
Pri duhovnem branju Svetega pisma ne gre za to, da ga veliko preberemo, temveč za to, kako ga pi'ebereimo. Pri duhovnem branju sploh ni pomembna količina (kvantiteta), temveč kakovost (kvaliteta). Navadno zadošča vsebinsko zaokrožena enota. V Svetem pismu sc ta ujema s poglavji, na katera je razdeljena vsaka svetopisemska knjiga, z>ato za enkratno- branje zadošča eno poglavje. Če pa je poglavje vsebinsko zelo bogato, npr. Jezusov govor na gori (Mt 5-7; Lk 6, 20-49), ga lahko skrčimo na krajše enote, pri čemer se držimo naslovov posameznih enot, npr. prispodoba o soli in luči (Mt 5 16-16).
Svetega pisma ne smemo brati za razvedrilo ali zaradi vedoželjnosti, temveč zato, da osvojimo njegovo sporočilo. Tega pa pri hitrem in površnem branju ne moremo kaj prida dojeti, zato moramo brati počasi, premišljeno, pozorno. Prav je, če odlomek ponovno preberemo; še bolj prav je, če ga kdaj celo naglas preberemo, kaj podčrtamo, si izpišemo in posebej zapomnimo.
3. Branju Svetega pisma mora slediti premišljevanje
Premalo je samo brati Sveto pismo. Pri branju se moramo ustavljati in prebrani odlomek premišljevati. Sveto pismo ni namenjeno splošnosti, temveč vsakemu o-sebno. V n j e m nas Bog osebno nagovarja, zato mu moramo tudi osebno odgovoriti. To pa je ravno premišljevanje. Kadar beremo iSveto pismo, Bog nam govori, ko ga premišljujemo, pa mu odgovarjamo na njegovo govorico, V prebranem odlomku moramo odkriti odrešenjsko sporočilo, odkrijemo pa ga, če se ob njem ustavimo in ga premišljujemo.
Kako bogat lahko postane svetopisemski odlomek, če ga znamo prav prebrati, naj pokaže tale primer:
„Ali hočeš srečno živeti in dolgo uživati dobrote?
Varuj svoj jezik hudobije in svoja usta zvijače.
Ogibaj se krivice in delaj dobro, išči miru in si zanj prizadevaj.“ (IPs 33, 14-15)
Odlomek lahko samo preletimo, zmolimo ali pa v njem odkrijemo predragoceno življenjsko modrost. Vsak stavek jo ponuja na sebi lasten način, samo zamisliti se je treba.
Najprej prvi stavek. Psalmist sprašuje ,in kdo si ne želi tega, po čemer sprašuje. Kdo ne želi srečno živeti? Kdo ne želi dobro živeti? Kdo ne želi uživati dobrot?
Na vprašanja moramo iskreno odgovoriti, da vsi to želimo. Vsi imamo torej isti cilj, razhajamo P3 se v tem, kako ga doseči.
Prav gotovo ga ne moremo doseči samo z višjim življenjskim standardom. Ta je res prinesel veliko ugodnosti in olajšal življenje, vendar je prinesel tudi razočaranja. Bogati so večkrat naj' manj srečni in zadovoljni. Razbi' tih družin in samomorov je več tam, kjer ljudje živijo v izobilju, kot tam, kjer živijo v pomanjkanju. Na avstrijski televiziji smo slišali, da vsak četrti Avstrijec živi v depresiji. Ali zaradi po' manjkanja? Najbrž zaradi notranjega nemira. O pridobitvi tega pa pravi naš psiholog dr. Anton Trstenjak: „V nadčasovno območje pogreznjena molitev je za u-trdite-v duševnega miru in zdravja več vredna kot celi magazini pomirjevalnih tablet. V nadčasov-nost potopljena molitev odtehta na stotine psihoanalitičnih sestankov, posvetov in pogovorov" (CSS, št. 12/1973/67).
In kaj najbolj obremenjuje naše medsebojne odnose? Ne gmotno pomanjkanje, temveč nepremišljeno, žaljivo in krivično g°" varjenje. To povzroča vročo kri in napete odnose, kar pa hromi naše zdravje in krči življenje, zato svetuje psalmist: „Varuj svoj jezik hudobije!“
Drugo navodilo pa je: »Ogibaj se krivice!" Vsak mara vedeti, da krivica ne ostane neporavnana-Največkrat jo poravnava mašče-
ODGOVORI 'NA VPRAŠANJA NAŠIII OTROK
V starosti od tretjega do petega leta se spreminja otrokov odnos do okolja. Otrok se začne zavestno soočati s svojo spolno vlogo kot deček ali deklica. Marsikaj odkrije in doživi na spolnem področju, ustvarja tudi stike z drugimi otroki in odraslimi. Otrok se ne zadovolji več z gledanjem, sedaj sprašuje o različnih telesnih funkcijah in oznakah.
Nekega dne morda otrok udari mater na prša in hoče vedeti, kaj je „to“ in čemu je „to“ tu. Vesel
vanje. To pa greni življenje, z-ato nikdar, nikoli in nikomur zla! Samo to ustvarja mir. Seveda pa miru ne moremo ustvarjati, če ga n*e nosimo v sebi, zato si moramo najppej „prizadevati za mir“ v sebi, potem ga bomo spontano širili tudi okrog sebe. Tako kratek Odlomek pove vse, kako je treba živet', da bo naše življenje zares srečno in lepo. Tudi drugim ga naredimo taikega, če „se ogibamo krivice in delamo dobro." Sveto pismo nas torej uči praktične, življenjske modrosti.
France Rozman
je, ko zve, da je „iz tega" pil kot dojenček. Iz priložnostnega opazovanja drugih otrok ali staršev pri uriniranju se porodi vprašanje o telesnih razlikah med dečkom in deklico. Otroka zanima, kako urin zapusti telo, zakaj lahko dečki pri uriniranju stoje, deklice pa ne.
Otrok sprašuje po spolnih povezavah; vedno bolj se občuti kot spolno bitje, vendar se njegovo zanimanje za spolnost v osnovi razlikuje od ustreznih predstav odraslih io mladostnikov. Ne čuti močnih spolnih čustev in doživljajskih možnosti. Zato je zgrešeno, če na otroška spolna vprašanja odgovarjamo iz zornega kota odraslih. To je eden od vzrokov, zakaj je staršem pogosto težko in mučno odgovarjati na vprašanja otrok.
Otrok ne sprašuje, ker bi ga spolne stvari posebej zanimale, marveč sprašuje, podobno kot o drugih stvareh, ker pač hoče nekaj zvedeti. Vprašanja o nosečnosti, rojstvu in spolnih organih so za otroka predvsem stvarna vprašanja — kot vprašanja o očeh, u-šesih, novih zobeh in prebavi. 0-trok, ki postavlja seksualna vpra-
Sanja, ni niti ,,zgodaj zrel“ niti ,,pokvarjen".
Na splošno ta vprašanja otroci postavljajo okrog četrtega, petega leta starosti; prebujeni otroci pa že prej in več, ker pač več vidijo. Kolikor prej pride prvo vprašanje, toliko prej sledijo tudi nadaljnja. Kdor se od začetka ne izmika in s svojimi otroki odprto govori o teh pomembnih življenjskih stvareh, bo izkusil, kako o-troci sproščeno govore o tem, kako raste njihovo zaupanje in v kakšno veselje so jim odgovori na vprašanja o spolnosti.
Sploh ni tako težko, kot si nekateri mislijo, pogovarjati o tem področju. Ko naredimo prvi korak in enkrat poskusimo, so notranje blokade kmalu premagane.
Pravila zia odgovarjanje
Če je otrok dovolj zrel, da vpraša, je tudi dovolj zrel za odgovor. Otrok, ki sprašuje, ima ..probleme". Želi si nekaj razjasniti in razširiti svoje znanje, če mu odklonilno ali izmikajoče se odgovorimo, se zgodi prav tisto, čemur se hočemo izogniti: otrokovo pozornost 'usmerimo na to področje. Začuti negotovost staršev in meni, da je vprašal nekaj ..posebnega" ali celo „ zgrešenega". Njegova domišljija se še bolj živahno u-kvarja s tem, čeprav staršev morda ne sprašuje več, marveč si informacije priskrbi kje drugje.
Zato nikdar ne recite:
„Za to si še premajhen!" — „Tega še ne razumeš!" — „Tega
ti ni treba vedeti!“ — „To ti p°" vem kdaj kasneje."
Praviloma na vprašanja odgovorimo takoj!
Na vprašanja naj bi odgovorili tedaj, ko nas otrok vpraša; tudi na vprašanja o električnem stikalu, o hranjenju in spanju živali odgovorimo takoj in ne šele, „ko boš večji". Slovesnost, patos ali sentimentalnost so na spolnem področju prav tako neumestni kot drugje. Odgovarjajmo na vprašanja brez veliko besed. Pri tem lahko mirno opravljajmo svoje delo naprej in odgovorimo „mimogre-de“. če ne znamo odgovoriti na vprašanje, to tudi odkrito priznajmo: „Tega ne vem tako dobro. Vprašaj kdaj očka." Ali: „Bom pogledala v knjigo. Tam natančno piše."
Na večino vprašanj pa bomo znali odgovoriti, če bomo upoštevali naslednje pravilo:
Odgovori morajo ustrezati otroku !
Večina bojazni, da česa ne vemo, je pri vprašanjih predšolskih otrok neutemeljenih. Včasih menimo, da moramo na vprašanje 0 spolnih zadevah izčrpno odgovoriti. če vpraša, zakaj moški sedi v televizorju, mu preprosto pojasnimo in morda rečemo: ,,Moški sploh ne sedi v televizorju, ampak daleč od nas. Njegovo podobo nam aparat le približa. Antena na strehi jo ujame in jo pošlje v televizor. Tako ga lahko vidimo in slišimo. Ni to odlično?" Isto metodološko načelo, ki smo se ga p°*
služili tu, velja tudi za spolno področje: odgovor mora ustrezati otrokovi starosti, se pravi, da mora biti ustrezno poenostavljen. Te poenostavitve pa ne smejo zmaličiti resnice.
Odgovori morajo biti resnični in jasni!
Skoraj vsi starši so si danes edini v tem. da so pravljice o štorkljah preživete. Enako neustrezne so tudi sodobne pravljice, da, na primer, otroka ,,kupijo v trgovini" ali podobna slepomišenja. Vedno moramo povedati resnico.
Za otroka je resnično le tisto, kar je tudi jasno. Potrebni so resnični odgovori in jasni pojmi, sicer začne otrok tuhtati. Nobena stvar bolj ne zmede otroka kot to, da na svoje vprašanje ne dobi jasnega odgovora.
Njegov problem se še poveča, poleg tega šele tedaj postane prav radoveden. Mnoga tako imenovana ljudska pojasnila in označbe so v resnici izmikajoči se manevri.
Odgovori da, predavanja ne!
Odgovori naj bodo tako kratki kot pri drugih vsakdanjih vprašanjih. Ni nam treba povedati več, kot otrok hoče vedeti, če a enim odgovorom ni zadovoljen, bo že vprašal dalje. To je bolje kot na dolgo »predavati". Včasih o-trok takoj vpraša dalje, včasih Sele čez nekaj časa, če nas vedno znova sprašuje in mu mi odgovarjamo, s tem ne pospešujemo le njegovega duhovnega razvoja, marveč ostanemo z njim v nepre-
stanem pogovoru. Pomembno je, da naš otrok čuti: s svojimi starši se lahko pogovarjam o vsem, in sicer tako dolgo, dokler ne zvem vsega, kar bi rad vedel.
Če otrok ne sprašuje, začnimo sami!
So tudi otroci, ki s šestimi leti še ne sprašujejo takšnih stvarri.
Tudi tem otrokom ob ustrezni priložnosti posredujmo potrebno znanje. Sami naj bi s pogovorom začeli tako, da izzovemo vprašanja. Izkoristili naj bi vsako priložnost, ki se nam nudi: nosečnost v družini ali širšem sorodstvu, rojstvo v soseščini itd.
Dietmar Rost-Janko Bohak
ENOST LJUBEZNI
V bratsko srenjo smo se strnili.
Kot stari Slovani smo spet zaživeli skupnost velikih družin in spletli vezi
od davnih do poznih rodov.
Modre misli prek svetlih besed krčijo pot do skupnih dejanj.
Vse bolj občutevamo pestrost življenja in enost ljubezni.
Vse bolj smo narod, ki zida v mnogoličnosti.
Stanko Janežič
JA
PREDZAKONSKI SPOLNI ODNOSI
Pogosto se sliši govoriti mlade zaljubljence: „Zakaj bi bili grešni spolni odnosi med nama, če se imava pa rada. Ne čutiva, da bi delaila ikaj slabega. Nikomur ne delava nobene škode. Kmalu se bova poročila. S tem si izraziva samo svojo ljubezen!" Kaj odgovoriti na takšno modrovanje?
Za kristjane bi morala zadoščati že sama 'avtoriteta Cerkve, ki kot nezmotna učiteljica uči, kaj je moralno dovoljeno in kaj ne. In Cerkev je v vseh časih — prilično alli neprilično, kot pravi sv. Pavel — učila da je vsaka uporaba spolnosti izven zakona nekaj nemoralnega. Do pred nekaj leti nobenemu katoličanu ni prišlo na misel, da bi skušal zagovarjati dovoljenost spolnih odnošajev pred zakonom. Ni s tem rečeno, da mladi ljudje tudi prej niso .padali v spolne grehe, tudi zaročenci. So, a so
se istočasno tudi zavedali, da ne delajo prav, da grešijo. Niso skušali svojih grešnih dejanj zagovarjati in jih izgovarjati. Danes smo pa tako ..napredovali", da nam tudi najbolj jasna moralna načela niso več jasna. Novo poganstvo, 'ki se strahotno širi tudi po krščanskih deželah, grozi tudi nam kristjanom, da začnemo dvomiti o resnicah, Id so se nam še do pred kratkim zdele povsem jasne in nedvomne.
Nedovoljenost predzakonskih dejanj pa je mogoče doumeti tudi z lastnim razumom, brez pomoči cerkvenega učiteljstva. Kdor je sposoben nepristrano vprašati svoj razum in ga tudi poslušati, bo to lahko spoznal. Spolno združenje je — to lahko spozna vsakdo, ki nekoliko globlje misli —- izraz popolne ljubezni in predaje dveh ljudi. Zakaj? Ker je to edi-
»o dejanje, s katerim človek izrazi ljubezen z vsem svojim bitjem, z dušo in telesom. Tako moški kot ženska. Gre za celotno, vseobsežno in najbolj intenzivno ljubezen. Ni nobenega drugega izraza ljubezni, ki bi bili istočasno tako vseobse-'žen in tako močan.
Spolno dejanje je tako izraz popolne ljubezenske predaje. Ta predaja se včasih celo ovekoveči v novem bitju, v otroku, ki bo ves čas svojega bivanja živ dokaz, da sta se njegova starša v ljubezni predala eden drugemu. Ta zmožnost, ki jo je Stvarnik dal človeku, namreč spolno ljubezensko združenje, iz katerega se porodi novo bitje, je zato najbolj resno in hkrati najbolj osrečujoče dejanje. Je podoba božjega stvariteljskega dejanja — Bog je ustvaril stvari iz čiste ljubezni in jih je 'ustvaril za ljubezen.
Dokler fant in dekle še nista poročena, ni med njima še takšne ljubezni. Ni še dokončna ta njuna ljubezen. Ni rečeno, da nikdar ne bo. Nasprotno, 'želita in sanjata o tem, da takšna kmalu bo. Prav zato se tudi zavedata, da dokler nista poročena, še ni takšna. Morda sta v srcih že tudi odločena, da se dokončno povežeta eden z drugim v iziakonu. A to še ni zadosti. človek je bistveno tudi družbeno bitje. Zato se nobena obveznost ne smatra za dokončno, dokler ni bila izpričana in potrjena Pred uradnimi zastopniki družbe. Če gre za kristjana, je ta družba Cerkev. Dokler te družbene po-
trditve ni, je obveznost le zasebna, nima javne veljave in zato tudi ne vse obvezne moči, ki bi jo lahko imela in jo tudi mora imeti. Zakon pač ni samo zasebna zadeva dveh ljiudi, na zakonu je upravičeno zainteresirana vsa družba. Zato se je za pravi zakon v vseh časih in vseh Ikultu ra h zahtevala javna, obvezna oblika sklepanja.
Tako ljudje postopamo tudi v drugih važnih poslih. Kadar hočemo kakšno stvar izares, jo hočemo pisano in podpisano in sklenjeno celo pred pričami. In dokler ni tako narejena, vemo, da ni dokončna, pa naj j<e bila še tako resno in sveto obljubljena.
Podobno se godi v zadevi zakonske ljubezni. Fant in dekle vesta, da nista dokončno vezana e-den na drugega, da nista prava zakonca, dokler nista pred Cerkvijo in v neki meri tudi pred državo, s podpisi in pričami, izjavila, da sta sklenila dokončno, nerazvez-lji-vo zakonsko vez. Dokler tega nista storila, se zavedata, da še vedno lahko odstopita, da sta še prosta, da sta si zakon šele obljubila, ne ga pa sklenila. Dokaz, da je temu res tako, je dejstvo, da mnogo zaročencev svoje razmerje prekliče, včasih celo v zadnjem trenutku, pred samim oltarjem.
V nekaterih deželah je navada, da mladi ljudje, ki se imajo radi (lali vsaj pravijo, da se imajo radi), začno enostavno živeti skupaj, ne da bi se prej uradno poročili. In to opravičujejo z izgovorom, češ to, kar ustvari zakon, je Iju-
bežen in če se dva imata rada, ne potrebujeta nobenih papirjev in •podpisov, če pa ni ljubezni, pa vsi papirji in podpisi nič ne veljajo. Res je, da je odločilna ljubezen. Res je tudi, da papirji in podpisi ne ustvarijo ljubezni. Res pa je tudi, da prava ljubezen hoče tudi javno in uradno izpovedati, da gre za pravo in dokončno 'ljubezen. Resnica je le, da se tisti, ki govorijo proti papirjem in podpisom, bojijo dokončno obvezati. Pač zato, Iker niso gotovi takšne dokončne ljubezni. Nimajo se v resnici radi. Ljubijo se, kot se ljubi 'kakšna igrača, za katero človek ve, da se je lahko naveliča in da jo bo lahko vrgel proč. Takšni zaljubljenci hočejo imeti proste roke, da bodo 'lahko „igračo“ vrgli proč brez vsakih družbenih obveznosti in težav. Imajo prav: to, kar naredi zakon tza zakon, je ljubezen, a ti se prav zato ne poročijo, ker vedo, da to, kar oni čutijo do drugega, 'še ni prava in dokončna ljubezen, ampak kvečjemu neka čustvena ali pa celo samo čutna zagledanost v drugega.
Ni še popolne ljubezni, ni dokončne predaje. Fant in dekle i-mata pred zakonom lahko resno in močno željo, da bi njuna ljubezen dozorela v dokončno predajo, v nepreklicno ljubezen. Kdo ima lahko močno 'željo, da bi drugemu podaril veliko vsoto denarja, a dokler mu denarja dejansko ni izročil, se njegova velikodušnost ni dokončno izrazila. Ve, da se lahko še premisli. Tako je tudi
s fantom in dekletom. Dokler fant ■in deikle nista svojih življenj P°" vezala v eno v zakonu, dokler nista začela živeti skupaj, skupaj delati, trpeti in se veseliti, toliko časa ni mogoče govoriti o popolni in dokončni ljubezni.
Pred poroko sta fant in dekle še svobodna, da prekineta svoje ljubezensko 'razmerje. Tega se tudi dobro zavedata. Vesta, da se bosta dokončno predala eden drugemu in za zmeraj šele, ko bosta pred oltarjem, vpričo Boga in Cerkve, izrekla svoj zakonski pristanek. Vesta, da sta šele od tistega trenutka naprej res eno, da sta mož in žena, za večno povezana med seboj, če pred zakonom ni do-ikonč-ne obveznosti in kompromisa ter dokončne predaje enega drugemu, potem bi bilo nepristno, lažnivo in zato nemoralno spolno dejanje med njima. Spolno dejanje je po svoji naravi znak in izraz takšne popolne in dokončne predaje, ki je zatorej dovoljena samo tistim, ki so se z zakonsko vežjo pred Bogom in ljudmi zavedali k takšni ljubezni.
-Lojze Kukoviča
43G
Sergej Kurdakov
Odpusti nU>J!2t£§£L
Prva racija: katastrofa
Čez nekaj dni sem sredi inženirskega študija na akademiji zaslišal glas po zvočniku: ..Kurdakov, Kurdakov, takoj se javi v patrol-110 pisarno!" Učitelj mi je poki-ntal, odložil sem knjige in se ja-vil, kot mi je bilo ukazano.
Dežurni oficir mi je sporočil: »Kurdakov, zate imam telefonsko sporočilo od kapetana Nikiforova. Danes zvečer ob desetih se mu aioraš s svojimi možmi javiti na Policijski postaji. Rekel je, da boš že vedel, za kaj gre."
„Da, vem," sem rekel. „Hvala!“ Db desetih zvečer se nas je zbralo štirinajst, toliko, kollikor sem jih Piogel zbrati v tako kratkem času.
»Svoje može pošlji v zadnjo sobo," mi je ukazal Nikiforov. ,,Naj se malo odpočijejo! Še prezgodaj jo, da bi šli v alkcijo." Fante sem Poslal v majhno čakalnico na kon-Cu hodnika, sam pa sem ostal' pri Kikiiforovu, da bi se dogovorila.
»Tu so navodila," je rekel. „Zve-beli mo, da bo nocoj okoli enajste ure sestanek vernikov."
»Kje pa bo?" sem vprašal.
Na velikem mestnem načrtu, ki je bil obešen na steni njegove pi-
sarne, mi je pokazal predel privatnih hiš v 75. okolišu, povsem na drugi strani mesta. Nato je nadaljeval z navodili: „Tam bo samo kakih dvanajst, petnajst ljudi. Ne bi smeli imeti nobenih problemov."
Vprašal sem: „Kako pa vse to veste?" Sestanek se še ni pričel, tako da novice niso mogli sporočiti sosedje, ki bi opazili 'kaj sumljivega.
Porogljivo se je nasmehnil: ,,Drobna ptička je priletela in mi povedala, Kurdakov!" je rekel. ,,Bodi pameten in ne sprašuj preveč ! “
Hotel sem biti 1-e prijazen in sem takoj videl, kako je težko delati z Nikiforovim. Odločil sem se, da se, da se bom maje malo brzdal. Kdo ve, če bi kdaj želel biti z njim v bolj zaupnem odnosu.
Medtem so moji možje posedali v zadnji sobi. „Dajte, tovariši, popijte kaj in se malo sprostite," jim je zaklical Nikiforov in pokazal na steklenice vodke in kozarce na mizi. Treba je bilo reči le enkrat. Vilktor si je že natočiil poln kozarec in kmalu so vsi pili in klepetali.
Ko je Nikiforov videl, kako posegajo po vodki, je nadaljeval: „Od tiu bi morali oditi okrog e-najstih. V tem času bodo verniki imeli sestanek že 30 minut, tako da se bodo že sprostili, prepričani, da je vse v najlepšem redu. Želimo dobiti njihove vodje, tajne duhovnike. Tu sta. imeni dveh mož, katera mi morate pripeljati."
„Da, tovariš," -sem odgovoril. „Kaj pa ostali?"
,,Ostali? Dajte jam malo svoje grobosti, nekaj ,lepega* za spomin. Vendar ne pozabite pripeljati voditeljev," je rekel odtočno in pokaral na imeni na listu, ki mi ga je podal.
,,Da, tovariš," sem rekel še enkrat. Potem sem začel premišljati, zakaj vsa ta navodila. Je to nekaj tako povsem drugega od naših dosedanjih racij ? Kadar so nas poslali, da smo vpadli v pretep v kakšni krčmi, je bil „Niki“ odkrit in direkten. To večer pa je bil živčen in zanimalo me je zakaj ?
»Pazite, da vas nihče na ulici ne vidi," je nadaljeval. »Ne bi smeli imeti težav; ura je enajst ponoči, če pa boste vseeno naleteli na kakšnega mimoidočega, počakajte trenutek, da gre mimo, in potem pojdite naprej!“
V enem od svojih predavanj o vernikih je A žarov poudaril potre-'bo po tajnosti. Ljudje pod nobenim pogojem niso smeli zvedeti, kaj se dogaja. Zaradi tega sem bil radoveden, kajti kadar smo imeli opravka s pijanimi, pretepašlkimi tolpami, smo vedno vpadali narav-
nost mednje in nismo imeli nobenih težav. Vprašal sem ga, zakaj moramo tokrat vse opraviti tajno in odgovoril mi je: »Kurdakov, nekateri ljudje bi napačno razumeli naše početje in ne bi vedeili, zakaj to delamo. Mnogi ne znajo oceniti nevarnosti, ki jo predstavljajo ti ljiudje za našo družbo. Poleg tega imamo tudi sovražnike dežele, imperialistične agente, ki bi kaj radi razširili vesti, da preganjamo vernike. Iz tega vzroka je tako absolutno važno, da storite vse v popolni tajnosti, brez prič; posebno morate paziti, da ne bi kdo fotografiral dogajanja. Saj si vendar ne moremo privoščiti, da ibi sovražniki naše dežele sporočili svetu, kako preganjamo ver nike in ne dovoljujemo verske svobode, mar ne?" se je zasmejal. To je res imelo svoj smisel.
Zagotovil sem Nikiforovu, da bomo počakali, da bo ulica popolnoma prazna, preden bomo planili noter. „V redu, Kurdakov," je rekel. »Pridruži se svojim možem, jaz pa vas bom poklical, ko bo čas."
Z možmi sem popil nekaj kozarčkov. Videl sem, da so bili že vsi okajeni od vodke. Napetost je minila in Vladimir je pripovedoval neko šal o. Vsi so se smejali. Kmalu je prišel Nikiforov in rekel: „No, Kurdakov, ura je enajst. Č->3 za odhod." Ko smo vstajali izza mize, je Aleks zadel obnjo in prevrnil kozarce. Opravičil se je.
Pri vratih mi je Nikiforov dal še zadnja navodila: »Veš, Kurda-
kov, želim, da vse dobro pregledate zaradi biblij ali literature. Vemo, da ti ljudje imajo nekaj protisovjetske literature, mi pa jo potrebujemo, kolikor je moremo dobiti, da jo bomo poslaili v Gorkom, ttni pa naprej v Moskvo. Zato res dobro preiščite vse prostore in prinesite vse sem!“ Prikimal sem.
Za postajo smo imeli parkiran tovornjak, Viktor je sedel za volan, jaz poleg njega, ostali pa so posedli zadaj. Odpeljali smo se. Tokrat nismo vklljiučili siren, saj zaradi Pozne noči to ni bilo potrebno in tudi promet ni bil gost. Predvsem pa nismo hoteli vzbuditi pozornosti vernikov.
Mesto je bilo razsvetljeno le v centru, ostali deli so bili v temi, zato srno iskali pot po zatemnjenih dellih predmestja, da bi našli hitšo, v kateri so se sestali krščanski verniki. Končno smo našli ulico, tiho zapeljali vanjo in iskali hišno številko. Počasi smo vozili po blatni, netlakovani cesti.
Pozorno sem giledal, če bi kje opazil kakega človeka. Ulica je bila popolnoma zapuščena. Viktor je opazoval temino na levi strani, jaz na desni, oba pa sva gledala hišne številke. Končno sem rekefl: „Še malo naprej je, Viktor ustavi tukaj!“
Ustavil je kamion, ugasil motor in izstopila sva. Tovarišem zadaj sem rekel, naj bodo čisto tiho. Nismo želeli delati hrupa in povzročiti, da bi v nas skozi okna začele strmeti oči aili da bi kakšen rado-
vednež prišel na ulico gledat, kaj se dogaja.
Ko sem izstopil, so ostali šli za menoj proti hiši. Bila je nekaj hiš dalje na levi strani: koča, narejena iz lesenih tramov, prekrita a leseno streho in z nizko leseno ograjo spredaj. Podobna je bila tisoč drugim hišam v Petropav-lorvsku. Zavese so bile spuščene, skoznje pa je rahlo pronicala mračna svetloba.
Kaj pa naj sedaj storimo? Nenadoma sem bil v rahli zadregi. To je bilo nekaj čisto drugega kot prekinitev točilniških pretepov. Tam smo pritekli, planili sredi vsesplošnega pretepa noter in že so padale pesti, letele brce in švigale klofute, dokler niso pretepači vsevprek obležali na tleh.
Tukaj pa je namesto spopada, vpitja in preklinjanja bilo preprosto zbranih nekaj ljudi. Komaj smo lahko slišali, kako v notranjosti pojejo. Spogledali smo se. Kaj naj storimo? Pač, moja dolžnost je bila, da storim prvi korak, zato sem odlšel do vrat in rahlo potrkail. Potem sem potrkal še malo glasneje.
Nelagodno smo čakali, da bi se vrata odprla. Bilo je skrajno smešno in tega smo se dobro zavedali. Sitiripjajst vpsokjh, krepkih mož stoji v vrsti na ozki potki, ki vedi do vnat hiške na zapiuščeni ulici, sredi noči, eden od njih pa vljudno brka na vrata!
Kmailu sem v notranjščini zaslišal korake. Vrata so se odprla in zagledali smo meškega sred-
nje postve, ki je vljudno vprašal: „03, kaj lahko storim za vas?“ Premeril nas je, videli može, ki so stali za menoj in takoj razumel, za kaj gre. Obraz se mu je zmračil, vendar je ohranil svoje dostojanstvo in rekel: »Vstopite!"
Ozrl sem se okoli sebe, ko smo vstopili. V hiši je b.il en sam skromno opremljen prostor, s kuhinjskim delom v ozadju. Dvanajst ali trinajst ljudi je sedelo na robu postelje ali na stolih, ki so bili postavljeni skupaj. Tiho so dalje peli rusko hvalnico in nas neirvoano pogledovali, medtem ko smo se pogovarjali.
Mož, ki nam je odprl vrata, je šepeta j e vprašal: »Ali ste od policije?" Seveda je vedel, da smo.
Odgovoril sem mu in pri tem čisto avtomatično povzeli šepetajoč ton njegovega glasu: ,,Da, smo." Fant, je to neumno! Poslali so nas, da prekinemo verski obred, jaz pa se tukaj šepetaj e pogovarjam _ da ne bi motil ozračja!
Sedaj so že doumeli, da je konec njihovega shoda. Vendar so, začuda, peli naprej. Mi smo se tudi naprej pogovarjali, dokler ni bilo pesmi konec. Potem so se vsi obrnili in se zazrili v nas. Hišica je bila prenatrpana z verniki in z mojimi fanti.
Moja zadrega je naraščala in v obrambi sem pričel u veljava ti svojo avtoriteto. ,,Kaj počnete tukaj ?“ sem vprašal.
Vodja skupine mi je odgovoril: »Častimo Boga."
»Saj Boga vendar ni," sem odgovoril.
,,No, mi verjamemo, da je. Vse, kar delamo, je, da častimo svojega Boga," mi je odvrnil mož, ki je bil po mojem mnenju tajni dušebriž-nik.
»Tega ne smete!" sem ostro rekel.
»Zakaj ne?"
»Ker je protizakonito. In poslali so nas z ukazom, da to prekinemo."
Odgovoril mi je, še vedno vljudno: »Vendar mi ne kršimo zakona. Tovariš Lenin in rekel, da imajo državljani naše dežele pravico in svobodo častiti Boga."
Zmanjkalo mi je besed. Ko je opazili, da ima prednost, je pritisk povečal. »Tovariš Lenin je rekel, da ima vsak državljan dežele popolno pravico do svojega verskega prepričanja, če tako želi."
»Ali je res tako?" sem vprašal.
»Seveda je. če želite, vam bom pokazal, Ikje je Lenin to zapisal."
To ni vodilo nikamor. Bil sem zmeden in osupel; mojim možem je bilo nerodno in moral sem ugotoviti, da izgubljamo debato. Potem je vernik pričel brati sovjetsko ustavo in poudaril, da je v določenem deilu izrecno zapisano, da ima vsak državljan pravico izpričevati svoja verska nagnjenja. »Vse, kar delamo, tovariš," je rekel, „je pravica, ki nam jo dajeta ustanovitelj naše države in naša 'sovjetska ustava. Ali komu kaj škodimo? Ozrite se naokrog! Verujemo v Boga in ga častimo. To
je vse. Imamo pravico do tega in nikomur ne delamo zla. Kaj smo torej zagrešili?"
Ujeil sem se v past, saj sem vedel, da je v ustavi to res zapisano, in spomnil sem se tudi, da je Lenin nekje res nekaj rekel o verski svobodi. Prav tako sem se tudi spomnil, kako sem nekoč v Leningradu videl vernike, ki so šli V cerkev in kako sem takrat mislil, da naša država dovoljuje svobodo veroizpovedi.
Ugovarjal sem: „Vendar vseeno kršite zakone naše deželle. Ali ne razumete ?“
,,Prosim, razložite mi, kako," je vprašal vodja,
„No, vem le, da kršite zalkone naše dežele in žal mi je, vendar imam imeni dveh ljudi, ki morata iti z mano."
Verniki so se spo-gledali in u-gotovili, da nekdo mora oditi z nami. Mož, s katerim sem se pogovarjal, je bil eden z mojega spiska. Ko sta si dva moža nadela plašče in hotela z nami na policijsko postajo, je bila zmeda nasprotij v moji glavi popolna. Končno sta bila pripravljena, V tišini sta se rokovala z ostalimi, rekla nekaj kot ,,Molite za naju", in odšla ven. Na poti iz hiše sem lahko slišal, kako so ostali verniki pričeli moliti.
Med premetavanjem tovornjaka Po temnih ulicah Petropavlovska nazaj proti policijski postaji, sem Ves zmeden premišljeval. Raje bi miril prepire in se pretepal s petindvajsetimi, z noži oboroženimi
možmi, kot pa bi še enkrat doživel kaj takega. To mi prav res ni bilo všeč.
Tovornjak smo ustavili za policijsko postajo in izstopili. Niki nas je čakal na vratih in se na vsa usta smejal. Ko pa smo vstopili, je njegov smehljaj hitro izginil. Vrgel nam je še en pogled in pogledal tudi oba moža, ki smo ju aretirali. Postal je besen. Enemu svojih pomočnikov je zavpil: ..Odstranite ujetnika in ju zaprite!" Takoj so ju odpeljali. Potem se je Nikiforov obrnil proti nam. Bili smo kot čreda ovac. Štirinajst odraslih mož se je vrnilo z racije brez česarkoli, 'kar bi lahko pokazali, razen dveh majhnih mož srednjih let, ki se nista popolnoma nič upirala aretaciji.
Nikiforov ni potreboval dolgo, da je dojel položaj. „No, otroci moji," je rekel sarkastično, „kaže, da ste se vrnili s prijetnega piknika." Potem je v trenutku prenehal s sarkazmom in zarohnel: „Le kje mislite, otročaji, da ste sploh bili?" Med korakanjem po sobi nas j>e začel besno zmerjati, česar dolgo nihče izmed nas ni mogel pozabiti.
„Ampak, tovariš Nikiforov," sem protestiral, „ti ljudje se sploh niso upirali. To sploh ni bila policijska akcija kot prejšnje. To so drugačni ljudje. Včasih moramo uporabljati različne prijeme."
..Različne prijeme!1 je zavpil. ..Drugačni ljudje! Povedal vam bom o teh drugačnih ljudeh! To so pretkani, varljivi sovražniki dr-
žave. šli ste ponje, da bi obvarovali državo, pa so vas skoraj spreobrnili!" Povedal nam je, kako hudobni in zahrbtni so. Dejstvo, da smo mislili, da niso nevarni, je rekel, in se strinjali z njihovimi pravicami, je samo dokazovalo, kako varljivi, hudobni in zviti so v resnici. Mar tega nismo opazili? Zavalil se je v stol, očitno izčrpan od tistega svojega hnuljenja.
Čez nekaj trenutkov se mu je moč povrni’a. Skoči] je pokonci in nadaljeval svoj govor: „Mar mi nikoli me bo uspelo, da bi vam vtepel v glavo, kako so to naši naj hujši sovražniki ? Oni so najbolj nevarni kriminalci med vami. So kot kače. Skrivajo se toliko časa, dokler niso pripravljeni, ko pa enkrat udarijo, je že prepozno! Raje bi imel na prostosti sto morilcev kot pa pol ducata teh zastrupljevalcev ljudi! Morilce, ki jih poznamo, lahko vsak trenutek ujamemo. Piri teh pa nikoli ne veiš, kaj bodo storili. Povsod širijo svojo smrtonosno propagando in stalno nekaj delajo za našim hrbtom. In vi," je zavpil, „ste jih kar pustili na miru." Govoril in govoril je dalje.
„To so pijavke, ki pijejo kri ruskemu narodu," je tulil. „Te elemente moramo zdrobiti in jih u-ničdti. No, še vedno 'Sočustvujete z njimi?"’
Mislili smo že precej drugače po teh besedah. Prejšnja plahost mojih mož ae je spreminjala v bes, iker so nas verniki pretentali. Nihče noče biti prevaran. Opravičili
smo se Nikiforovu in zamrmrali, da nismo dobro dojeli »a d e ve.
Nikiforov j,e zavpil: ,,No, za drugič pa le glejte, da boste bolje razumeli! Kakšni delavci za partijo pa ste?"
To je bolelo. Vse, kar sem imel, bi dal za partijo. Bil sem vznemirjen in jhzen sam nase in na ljudi, ki so me ukanili. Samemu sebi sem obljubil, da drugič ne bom tako neumen. Drugič. Drugič!
Nikiforov je mislil, da potrebujemo še nekaj običajnih policijskih akcij. In ko nas je naslednjič poklical, je bilo zaradi pretepov ali drugih policijskih opravil.
Poznal je človeško naravo. Bil je mojster psihologije; preučeval je človeške misli in vedenje in vse te pridobitve in znanje uporabljal pri delu s kriminalci. In z nami! Točno je vedel, kako nas je treba spodbujati. V naslednjih tednih ni zamudil nobene priložnosti, da nas ne bi nagradil z velikimi pohvalami po posebno grobih akcijah. Ko smo nekoč aretirali dva tatova in ju pripeljali k njemu, smo mu ju pokazali pri vratih policijske postaje. Nikiforov j-u je pogledal in zavpil: ,,Kakšna aretacija pa je to? Poglejte ta moža! Videti sta tako sveža, kot da bi se ravnokar rodila. Kaj je z vami, 'Otročički? Se ne boste nikoli naučili spreminjati videza? Odpeljite ju lepo nazaj in pripeljite ju popolnoma drugačna!"
Naša boksarska prvaka, Vladimir in Anatolij, sta reveža odpeljala ven. Kmalu smo zaslišali u-
darce in krike. Uporabila sta tatova namesto vreč za treniranje udarcev. Ko sta privlekla tatova nazaj, njunih obrazov ni bilo mogoče več prepoznati. „V redu, fanta," je dejal Niki. „To je že boljše! To sta opravila tako, kot sem od vaju pričakoval." Pili smo vodko, se smejali in šalili.
To je bil korak naprej v Niki-forovem programu grobosti. Vendar čisto vsega tudi ni bil on kriv. Mi sami smo se z navdušenjem odzivali. Počasi smo tako kot on začeli uživati v takem nasilju.
Pričeli smo v maju. Sedaj je bil zgodnji avgust. Večina akcij je bila v zvezi z gangsterji in s pretepači. Postopoma pa je med te akcije in grobe aretacije vrinil tudi kakšno racijo med verniki. Pretep v krčmi, aretacija vernika. Kmalu smo se naučili »spreminjati o-sebni opis" vernikov z enako lahkoto, kot smo to delali s pijanimi, pretepaškimi mornarji. Vendar so bile naše racije proti vernikom še vedno usmerjene proti manjšim skupinam, ki so se shajale po domovih.
IZ SLOVENIJE
Ncvomašniki v Sloveniji v letu 1990
Iz koprske škofije: Alojz Furlan
(Lokavec) in Franc Likar (Col).
Iz ljubljanske nadškofije: Marinko Bilandžič l(‘Notranje Gorice), Janez Božnar (Škofja Loka), Tone Dular (Prečna), Marjan Lampret (Šentvid pri Stični), Jože Nosan (šmarje-Sap), Simon Onusič (Stari trg pri Ložu).
Iz mariborske škofije:	Andrej
Lampret (Šmartno ipri Slovenj grad. cu), Peter Marčun (Brežice), Franc Pelc (Sv. Jurij ob Ščavnici), Marjan
Roda (Sv. Barbara v Slovenskih goricah) in Marko Šraml (Šmarje pri Jelšah).
Iz redovnih skupnosti: Branko Pe. taner (cistercijan, šmarjie pri Jelšah),, Milan Kos (minorit, Sv. Urban pri Ptuju), David šrumpf (frančiškan, Sv. Trojica v Slovenskih goricah), Marjan čuk (frančiškan, Dolnji Logatec), Andrej Bcligač (salezijanec, Beltinci), Štefan Krampač (salezijanec, črenlšovci) in Štefan Križnik (salezijanec, Sevnica).
Vsi so bili posvečeni 29. junija.
V diakona je bil posvečen v Ljubljani bogoslovec Franc Šenk iz Argentine.
Umrli duhovniki: 18. februarja je v celjski bolnišnici umni starosta slovenskih duhovnikov (7. 7. 1990 bi spolnil 100 let), Friderik Sternad, že. leznomašnik, podčetnški župnik v po. ikoju. Rojen je bil v župniji sv. Benedikta v Slovenskih goricah. Salezijanec Avguštin Jakob, rojen leta 1912 v župniji Beltinci, je deloval na Selu in Rakovniku, v Turinu in Goričah. Od maja do jeseni 1945 je hodil pravi križev pot, v Teharjah je bil zaprt in mučen. V letih 1945-48 je vodil rakovniško redovno skupnost in opravljal zlasti do 1964 važne službe. Umrl je 5. marca.
Martin Stefanciosa, dravogradski prošt in župnik v pokoju, je umrl 26. aprila. Rojen je bil 190'8 v župniji Sv. Florijan ob Boču, v semenišče je vstopil, ko je bil že šolski upravitelj in bil 1937 posvečen. Msgr. Alojzij Kurent, trboveljski rojak in duhovnik ši-henlške škofije in častni kanonik je umrl 5. maja. Janez Bukovac, duhovnik ljubljanske nadškofije, je u-mrl 18. aprila v Ekvadorju. Rojen je bil 1914 v Fari pri Kočevju, posvečen 1938, maja 1945 se umaknil pred partizani, prepotoval precej sveta in se ustavil v Ekvadorju. V visoko ležeči župniji Chilla, kjer je najprej deloval, je veliko pretrpel, pa storil tudi mnogo dobrega. Svojim vernikom je bil duhovnik in zdravnik. Po nekaj letih je dobil staro in zapuščeno župnijo Calderon v župniji Mana-bi. Tam je zgradil novo župnijsko cerkev, župnijsko hišo za sestre in za
pastoralne potrebe. Zaradi možganske kapi mu je ohromela desnica a® je 8 let vse delal z levico. Letos po veliki noči je tri dni umiral v hudih bolečinah, a z veliko potrpežljivostjo. Njegova zadnja beseda je bila, čeprav med tujimi ljudmi, izrečena V slovenskem jeziku: ,,Usmiljenje, Gospod!"
Sklepno zasedanje Škofijskega zbora v Mariboru je bilo 21. aprila. Gradivo za sklepno listino je obsegalo življenje v zakonu in družini, vzgojo za ljubezen, pastoralno spremljanje zakona in družine, diakonijo in zakon ter družino.
Slovenski škofje in predstavniki redov so se 34. maja zbrali v Stični k pogovoru in razmišljanju o sodobnih vprašanjih slovenske Cerkve-Frančiškaniski provincial Miha Vovk je govoril v referatu o redovni karizmi in pastoralni potrebi krajevne Cerkve v spremenjenih razmerah.
V spomin prof. Ehrlicha: 26. maja so na Streliški ulici v Ljubljani, kjer so komunisti pred 48 leti umorili prof. Lamberta Ehrlicha in vi-sokolšolca Viktorja Rojca, položil; venec in prižgali svečke in se spomnili tudi narodnjaka Iva Peršuha, ki so ga po naročilu OF isti dan ustrelili, ter dr. Aleša Stanovnika, ki je za njimi padel kot ta'ec. Pobudo za spo. minsko dejanje sta dala Stanislav Klep in Viktor Blažič.
Svetovni molitveni dan za duhovne poklice so tudi v vseh treh slovenskih škofijah imeli na 4. velikonočno nedeljo 6. maja. H goreči in stano-
ritni molitvi nas letos spodbuja tudi dejstvo, da bo letos škofovska sinoda v Rimu razpravljala o vzgoji duhovnikov sedanjih razmerah.
Vseilovensko romanje ministrantov v Stično je bilo 26. junija. Somaševanje je vodil nadškof Šuštar. Na sporedu je bila tudi posebna igra o sv. Bernardu, glavnem ustanovitelju cistercijanov, katerega 900-letni-co rojstva se letos spominjamo.
Župnijski sodelavec in Sveto pismo je bila tema tečaja na Uskovnici za vzgojo župnijskih sodelavcev od 22. do 29. julija in od 5. do 12. avgusta.
Cerkev na Blejskem otoku so vrnili blejski župniji, poroča Družina 10. junija. Marijano bo žje potno cerkev na Blejskem otoku je režim leta 1946 nacionaliziral kot gospodarsko Poslopje, kasneje na izročil Zavodu za pospeševanje turizma. Dolga desetletja po vojni v cerkvi ni smelo biti bogoslužja, po sporazumu izpred nekaj let je bila maša v cerkvi trikrat letno.
Še vedno pa bodo v poletni sezoni ob ponedeljkih zvečer v otoški cerkvi kulturne prireditve.
Posvetitev nove cerkve Svete Tro. jice v Ajdovcu pri Žužemberku je bila v nedeljo 10. junija, na praznik Svete Trojice. 11 decembra 1942 so Partizani napadli postojanko vaške straže v Ajdovcu, požgali cerkev, župnišče in kulturni dom ter .pobili 23 domačinov. Rajni župnik Gregor Mali, ki je to doživel, vse do svoje smrti ni mogel tega preboleti. Druga sve-
tovna vojna je povzročila 136 ajdovskih žrtev, 29 jih je umrlo od okupatorja, 107 pa je bilo žrtev revolucije. Dovoljenja za zidanje cerkve ves povojni čas komunistični režim ni dal. Cerkev je posvetil nadškof Šuštar ob navzočnosti ve,č kot 50 duhovnikov, po končanem obredu pa še blagoslovil novo župnišče. Nova cerkev sprejme okoli 600 ljudi, pri posvetitvi pa se je zbralo skoraj 3090 vernikov, ki so spremljali obred zunaj. Nadškof je po obredu birmancem podelil zakrament birme. Nadškof je izrazil tipanje, da bodo tudi v Žužemberku kmalu dobili novo cerkev, kjer so par. tizani med revolucijo tudi porušili cerkev in doslej režim tudi ni dal gradbenega dovoljenja.
Srečanje med škofi in profesorji na Teološki fakulteti v Ljubljani 17. maja so posvetili odnosu Cerkve do družbenih sprememb in nalogam teološke fakultete. Prodekan dr. Janez Juhant je predstavil zadnjo cerkvene listino o poučevanju krščanskega socialnega nauka na teoloških fakulte. tah, dr. Anton Stres je dejal, da bo Filozofski inštitut v prihodnjem šolskem letu pripravil ciklus predavanj z naslovom Politika in odgovornost, Pastoralni inštitut, je dejal dr. Vinko Potočnik, pa tudi načrtuje vrsto predavanj in prireditev o družbenih vprašanjih, posebej še novi evange-lizacija in njenem razumevanju znotraj slovenske kulture.

med nami v Argentini
Občni zbor Slovenskega doma v Carapachayu je bil 3. junija. Novoizvoljeni odbor sestavljajo Franci Žnidar (predsednik), Franci Koro-išec (podpredsednik), Janez Amon, Tine Kovačič, Jože Korošec, Majda Knap, Frido Klemen, Ani Klemen, Irenej Markež, Helena Gričar, Al ek. sandra Pirc, Franci Resnik, Franci Stanič, Marija Slabe, Andrej Slabe, Ani Senovnšnik, Maks Skarlovnik in Janez Žnidar.
Na sestanku Zveze slovenskih mater in žena je 4. julija govorila dr. Nataša Krečič o evropski pomladi. Junijski sestanek pa so žene posvetile spominu žrtev revolucije s pričevanjem udeležencev tedanjih dogodkov.
Procesijo sv. Rešnjega telesa smo imeli Slovenci v Velikem Buenos Airesu že v nedeljo 10. junija v don Boscovem zavodu v Ramos Mejiji. Ob 15.30 je bila v cerkvi Marije Pomočnice za žive in rajne slovenske duhovnike v Argentini. Po maši pa je vodil procesijo po parku pred zavodom delegat dr. Alojzij Starc, ki je pred procesijo vodil tudi somaševanje dušnih pastirjev. Oltarje so postavile verske skupnosti iz San Justa, Oastelarja, Carapa cha- - a-S a.n Martina in Ramos Mejije. Petje je vodila sku-
pina fantov in mož (Andrej Selan), orglal pa je organist Gabrijel <5a-mernik.
Občni zbor Slovenskega doma v San Martinu je bil 10. junija. V novem odboru so predsednik Jože Ziherl ml., podpredsednika Franc Lobnik in Marija Keržič, tajnik Stane Zupančič, njegov pomočnik Marjan Bolte-žar, blagajnik Marjan Jesenovec in pomočnik Marjan Petkovšek, kultur, ni referent Viktor Leber, športni referent Gregor Verbič, gospodarica Majda Petkovšek, gospodarji Jože Skale, Andrej Com in Tone Avguštin, odborniki Albin Frontini, Lado Petkovšek, Andrej Marolt, Lojze Ta-šner, Janez Filipič, Tone Možina, Marko Škulj, Tomaž Filipič, Tone Po. držaj, Jure Truden, Damjan Boltežar, Rudi Dimnik in Tone Jerman, v nadzornem odboru Franc Hrovat, Saša Golob, Janez Dimnik in Franc Fajfar.
Naši pogledi na današnjo Slovenijo je bila tema 2. večera SKA v soboto 16. junija v Slovenski hiši. Pri okrogli mizi so imeli referate dr. M-Kremžar, prof. Andrej Rot, dr. Alojzij (Starc in arh. Jure Vombergar. P° referatih je bila debata.
Slovensko planinsko drutvo v Ba-
riločah je 16. junija imelo svoj 37. redni letni občni zbor in izvolilo novi odbor, ki ga sestavljajo: predsednik Dinko Bertoncelj, podpredsednik Boris Kambič, tajnica Marjana Reven, namestnica Milena Razinger, blagajnik Marjan Grohar, namestnik Marjan Kastelic, odborniki Ciril Mar-kež, Tone Bergant, Stan? žužek, Andrej Duh in Tone Kovic, namestnika Blaž Razinger in Edi Bergant, v nad. zornem odboru dr. Vojko Arko in Blaž Razinger in namestnik Jožko
Simčič.
je bil pod okriljem Slovenske kulturne akcije v veliki dvorani Slovenske Miše v soboto 23. junija. Mladi baritonist in basist, ki je v začetku julija odšel za eno leto gostovat v Salzburg, je zapel Schubertov venec pesmi Zimsko potovanje, na koncu pa dodal 2 slovenski in 2 argentinski pesmi.
Spominske proslave padlih juna-kov-mučencev so bile v nedeljo 24. junija po vseh! slovenskih krajevnih središčih.
Redni občni zbor Slovenske pristave je bil v nedeljo 10. junija.
Prelat dr. Alojzij Starc je imel v nedeljo 17. junija v Našem domu v San Justu predavanje o verskem stanju v današnji Sloveniji.
Praznovanje očetovskega dne so pripravili v nedeljo 17. junija šolski otroci in mladina v vseh krajevnih domovih.
Na sestanku Lige žena-mati v San Martinu je 20. junija govoril zdravnik dr. Miha Stariha.
Ob 25-letnici smrti msgr. Janeza Hladnika je bilo v cerkvi sv. Jožefa v Lanusu 20. junija somaševanje, ki <?a je vodil dr. Filip Žakelj. On je tudi pridigal. Po maši je Jože škerbec blagoslovil p’oščo nad grobom v cerkvi, v katerem počiva msgr. Hladnik in v katerega so pred kratkim na Pobudo Mirka G.ribca prenesli tudi zemske ostanke župnika Toneta Škulja.
Koncert baritonista Marka Finka
Proslava šolskih otrok na čast mladinskemu zavetniku sv. Alojziju in v spomin našim Jurakom je bila v nedeljo 24. junija popoldne v Slovenski hiišl. Najprej je prelat dr. Alojzij Starc daroval sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj, po maši je bila počastitev junakov pred spomenikom na dvorišču 'Slovenske hiše, nato pa v dvorani pravljična igra Čudežne gosli v izvedbi Rozmanove šole in revlji Marka Borštnika.
Na duhovniškem sestanku 27. junija je govoril Jože Gutin o okrožnici Janeza Pavla II. o skrbi za družbene zadeve.
Razstava slikark Andreje in Marjete Dolinar je bila v prostorih Aero-lineas Argentinas v Moronu od 6. do 31. julija.
UVODNIK	,,Ti si Peter-Skala...“ (Lojze Kukoviča) ...	385
PAPEŽ	Papež Janez Pavel II. (Silvo Čuk) ........... 388
SPOMIN	Bilo je pred 45 leti... (Marko Kremžar) ..	397
NA	Žalna slovesnost v Kočevskem Rogu 8. ju-
JUNIJ 45	lija 1990 .............................. 401
Tebi, Oče, v spravni dar (Stane Snoj) ....	402
OB SPREMEMBAH	Prvi korak v demokracijo (Naša luč) ......... 404
V SLOVENIJI	Pogled na razmere v Sloveniji (Marko Kremžar) ............................................................ 405
Vera pod komunizmom (Ivo Žajdela, Demokracija) .............................   410
CERKEV	Iz življenja Cerkve v srednji in vzhodni Evropi (po Družini) ............................................... 414
M. TEREZIJA	Mati Terezija (Dominique Laipierre) ......... 416
ZA NAŠE	Dolžnost ljubezni do stihe (Štefan Steiner) .	423
KRŠČANSKO	Jezus je trpel, bil križan, umrl... (Dieter
ŽIVLJENJE	Emeis) ................................. 424
Vino pri mašni daritvi (Lojze Kozar) ....... 426
Kako naj danes beremo Sveto pismo (France Rozman) ...........................   428
ZA DRUŽINO	Odgovori na vprašanja naših otrok (Diet-
mar Ro st) ............................... 431
ZA MLADINO	Predzakonski spolni odnosi (Lojze Kukoviča)	434
PODLISTEK	Odpusti mi, Nataša! (Sergej Kurdakov) ...	437
KRONIKA	Iz Slovenije ...............................  443
Med nami v Argentini ....................... 446
POEZIJA	Stanko Janežič, Pesmi .......... 403, 409, 433
Malo za šalo. . .
Na nekem spomeniku vojaški mu-** je stalo: „Ta mula je v življenju brcnila 12 vojakov, 5 oficirjev, 2 generala in eno mino."
Dva mačka sta se skrila v letalo.
Pa pravi prvi drugemu zaskrbljeno: „Ali si gotov, da se peljemo res na Kanarske otoke ?“
..Gospod primarij, bolniku v sobi devet gre na bolje. Spregovoril je."
..Kaj je pa rekel?"
,,Slabše mi je."
Violinist v restavraciji stopi h gostu za mizo in vpraša: „A"i ste vi naročili Mozarta?"
j,Ne, ampak svinjski zrezek."
Po dolgih tednih težke bolezhi gre bolniku naglo na bolje.
„Za to, da ste se izmazali, se morate zahvaliti ljubemu Bogu in vasi močni naravi," mu reče zdravnik.
>,Gotovo boste to upoštevali tudi Pri svojem računu, gospod doktor," mu smehljaje odvrne možak.
,.Videti si zelo spočit," pravi Blaž Prijatelju, ko ga sreča. „Ali si bil na Počitnicah?"
„Jaz ne, pač pa moj šef."
..Fant, že cele pol ure spiš med delovnim časom!" se huduje šef pi-nnrne na uradnika.
..Oprostite, mojster, res sem sPal,“ odvrne uradnik, , .ampak sanjal Setn o podjetju."
Uvoženo iz Slovenije
Socialistično gibanje je zraslo na revnih množicah in si ves čas prizadeva, da mu ne zmanjka temeljev.
Skozi vsak zid je mogel, tako majhno glavo je imel.
Marsikdo se je povzpel na zeleno vejo, šele ko se je vrnil iz gozda.
Da bi se jim postavil na čelo, jim je moral iti čez trebuh.
Izkoriščanje .človeka po človeku ni dovoljeno. Kako pa je z izkoriščanjem človeka po — nečloveku ?
Pot v prihodnost je enosmerna. Tisti, ki nas pošiljajo, se bojijo, da bi se vrnili.
Marsikatera pot v prihodnost je tlakovana z žolčnimi kamni.
Nočem v zgodovino, dok er ne gredo nekateri ven.
V	partijo sprejemamo delavce — pa ne gre. Kaj ko bi poskusili spraviti partijce v delavstvo?
Tudi rešetke pomenijo svobodo. Onstran.
Ne potrebujem delovnega razmer, ja: delal bi rad.
V	medicini merijo pritisk z aparatom. Država je šla dlje: z aparatom ga zna tudi povečati.
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odibor (Jože Škerbec) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. — Registre de la Propiedad Intelectual N? 90.877. — Tiska VILKO s. r. L, Estados Unidos 425,	(1101) Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risor-ta 3, Trieste, Italia. — ITALIJA: GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. — AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 1990: A 120.000.. in izdatki za pošto, drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Luis Starc, Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.
La Vitla Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catdlica Eslo-vena (dr. Luis Starc), direetor: Jose Škerbec - Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registre Nacional de la Propiedad Intelectual N“ 90.877. — Talleres Graficos “Vilko” S. R. L., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.