LJUBLJANSKI ČASNIK.
M 98.
F petih S. mat. Serpana
f8SO.
,,Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku G gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačali.
Politiske naznanila.
Avstrijansko cesarstvo.
V Šmartnim pri L i t i i 1. m a 1. s e r p a n a 1850. — Dans je novo vstanovljeno sodništvo tukaj svoje djanje pričelo. Sprositi potrebni blagoslov so zjutraj ob devetih g. dekan,imeli slovesno mašo, kjer so se zbrali ne le vradniki sodništva in davkov, ampak tudi obilna množica ljudi vsih stanov. Po maši se je pela narodna pesem: „SIava našimu Jožef-Franeu milimu itd. Med mile glasove se je mešalo gromenje možnarjev. Po dokončani tej slovesnosti so g. sodnik Cuber povabili gospodo in župane z njih pomočniki na Sela, sedež sodništva, kjer so jim v prostorni pisarnici v resni slovenski besedi razložili koristni namen sodništva , obsego njegoviga djanja, dolžnosti podložnikov in oblast novo oboroženih stražnikov ali žandarjev. Izrekli so želje in upanje, de ne bo nepotrebnih tožb, pa tudi ne velicih hudodelstev, ktere bodo mogli po vsi ostrosti postav kaznovati. Sklenili so svoj govor z besedami : „Bog živi našiga cesarja Franc Jožefa !", ktere je celi zbor enoglasno povzel. Zdaj so g. fajmošter in dekan Burger popri-jeli besedo, in nekako takole odgovorili:
Dovolite mi, čestili g. sodnik! na Vaš prijazni ogovor s temi besedami odgovoriti v imenu tukaj zbranih gospodov in občinskih mož. Novo sodništvo v Šmartnim obseže iz po-prejšnjiga Stiškiga sodništva občine: Šmarlin-sko, Litijsko, Jablaniško, Liberško in Vin-terjevško; iz poprejšniga Višnjogorskiga sodništva občine: Trebelevsko, Voljaveljsko, Štan-garsko, Kresniško in Kresniškoverško; iz poprejšniga Mirnskiga sodništva občine: Polš-njiško, Koško, Gobsko in Priinskovsko, tedaj veliko Šmartinsko faro z sosednimi farami na desnim bregu Save, lepo zversteno okrožje z več ko 10.000 dušami. Spoznamo veliko dobroto noviga sodništva že zastran njegove lege. Ko smo namreč poprej po 3, 4, 5 in celo tudi 6 ur hoda imeli do sodništev v Stični, Višnji Gori in na Mirni; bomo v prihodnje svojo sodno gosposko večidel tako rekoč pred nosarn, ali komej eno uro, nar daljniši 3 ure do nje imeli Še bolj pa bomo dobroto tiga noviga sodništva, upam, pozneji po druzih zadevah spoznali. Toraj, ko smo ravno kar pri s. maši Bogu hvalo dali, in ga poprosili, de naj novi naredbisvoj blagoslov da, in dodeli, de bi nam vsim bila v časno in večno srečo, ker vemo, de, kdorzida, zastonj zida, ako Bog ne pomaga; zahvalimo tudi visoko vladarstvo za podeljeno pomoč, kar Vi, cestiti g. sodnik! blagovolite po pristojnim potu naznaniti, in ponovimo z hvaležnim ser-cam Vaše besede; „Bog živi našiga presvitliga cesarja Franc Jožefa!" Z krepkim „Bog živi!" povzame zdaj celi zbor zadnje besede, in močni strel iz možnarjev se čuje, ki slovesnost celi okolici naznani. Zadnjič je bil cesarski gerb orla ovenčan nad vrata postavljen, in o poldne so g. dekan vse g. cesarske vradnikc pogostili. Sklenem tedaj svoj dopis z besedami g. dekana: Bog daj srečo in svoj blagoslov novo
vstanovljenimu sodništvu!	F. A....Č.
Ljubljana. T. Kakor je voda ribi, kakor živež telesu potrebin, de svoj živel ohrani, tak je tudi narodu slovstvo ali literatura potrebna, de mu duh nezamerje, ne zaspi in de ga ptuje ne prekosi in vniči. Dušno razvitje gre s telesnim eno pot, le takrat, ko se oba zjedinita, pokažeta tisto silno moč, ki bi je ne duh ne telo posamesno nikdar ne imela. To prikazen najdemo pri vsih narodih. Stanje Atena o Periklu in Rima o Cesarju to poterdi. Ljudstva brez slovstva so bile sicer tudi mogočne, pa le za en hip in so razpadle, kakor oblak ki se uterga in ga potem več ni. Le telesna moč z dušno združena zamore terdno, dolgo
in veljavno pomembo imeti. Na Francozih, Angležih in druzih izobraženih ljudstvih sedaj-nosti to vidimo. Zavolj tega so se pa tudi Slovani, ko jim je v marcu 1848žarkeji solnce posvetilo, na vso moč, pa hvala in slava jim,
de le po postavni poti prizadevali, de bi tudi na dušnih pridelkih tako bogati postali, kakor so na delih telesne moči po taljanskih in mad-jarskih boriših svet s čudenjem napolnili. Povsod so vstali možje na noge, ki so se z gorečo ljubeznijo do naroda težavniga dela lotili, slovstvo ali izbuditi, kakor Rusini, ali obogatiti kakor Čehi ali pa ob enim obogatiti in olikati kakor ravno Slovenci. Tu omenim le od teh nekoliko. Ne more sc reči, de nismo mi pred sušcatn clo nič literature imeli. Imeli smo dvojno: versko in pa posvetno. Verska je nar bolj v šestnajstim stoletju cvetela. Posvetna se pa dolgo ni mogla na noge spraviti. Prišlo je scer veliko slovnic, basen, pripovedk, pesem in druzih kratkočasnic na svitlo, pa v vsih je bilo malo duha, izvirnosti in življenja. Še le Vodnik in Linhart se zamoreta izverstna pisavca imenovati. Več slavnih mož jima je sledilo; vender so imeli veliko napot premagati. 1848 so te napote razpadle in nič ni več gibanje duha overalo. Pa ravno zdaj uani je več naj slavniših mož pomerlo. Le spomnimo se Prešerna, Mažgona in Cererja. Pa v oboe ne overa to tako silno napredovanja literature, le za en čas ji je zlo škodo valo. Popred so slovenski pisatelji malo pri jatlov in malo bravcov imeli, pa zdaj ne pre šinuje narodni duh samo nekterih, zdaj preši nuje celi narod in slasti mladino. Goreče bere ona dela domače literature in gotovo smemo dočakovati, de bo ona to literaturo v svojim času podperala, jo obogatila in v kratkim na tisto stopnjo postavila, de se bo z slovstvami druzih narodov pomeriti smela. Napot, ki so predmarcarskim učenim protili, ne bo imela. Mladina se zdaj slovnice v šoli uči in bo tedej jezik dobro umela in prav pisala. Izreki ji ne bodo več tako neznani. De si bo le predmet pisanja postavila, ji bo potem lahka reč ga izobražiti in olikati.
Ljubljana. 1. julija so nove sodniške gosposke slovesno v djanje stopile. Zbrali so se v zbornici vradniki sodniške gosposke, pri zboru so govorila gospod predsednik deželne sodnije žlahtni gospod Petteneg in deržavni pravdnik žlahtni gospod Kaiser o visoki po-membi tega dneva, s kterim so pokopane stare
šege. sodništva, in imenitna nova doba nastopi, v kteri se bodo sodbe očitno in ustno godile. Gosp. Kaiser se je skazaltakoizverst-niga govornika, de ga poslušavci ne morejo dosti prehvaliti.
Leše. Zadnjič smo naznanili, de se je v Radolci perva soseska vstanovila, to se ima toliko popraviti, de se to ni zgodilo v Radolci, ampak v Lešah v Radolskem kantonu.
Austrijanska. 1. julija so bili novi bankovci, ali prav za prav listki deržavniga zaklada izdani, od kterili se je že dolgo popred govorilo.
* 1. julija so stopile pogodbe poštne nemško-avstrijanske zaveze v djanje. Največi prid te nemško-avstrijanske zaveze je za dopisavce ta, de jim ni treba od nobeniga pisma in drugih pošelitev po pošti, ako v druge zavezne deržave dopisujejo, več plačati, kakor navadna poštnina v avstrijanskem cesarstvu znese.
Horvaška. Njegova prezvišenost, horvaški ban je na graničarje iz Dunaja 20. junija sledeče pismo poslal:
Graničarji!
Po dolgi nepričijočosti se v Vašo sredo spet povernem; pa kjer sim bil, moje serce je bilo pri Vas , vse delo mojiga življenja je bilo bla-gorstvu verliga ljudstva na meji posvečeno. Z veseljem sim trud in vojskine težave z Vašimi vojaki delil, sim bil priča njih žive udanosti, njih junaške hrabrosti. Zastave avstrijanske so zmagale v nesrečni vojski preteklih let, in z ponosnim prepričanjem zamorete na veličastni delež slave gledati, ktero so si cesarske armade v vsih bitvah z kervijo hrabrih pri-bojevale.
Težavna je bila vojska, težavno in vele-važno mora pa tudi delo miru biti, d.e se toliko nadlog polajša, de toliko kervi termo-glavno prelite brez koristi ne ostane.
Njegovo veličanstvo, naš najmilostlivši cesar, ki Vam je že, kar je na prestol stopil, po najvišjem ukazu od 31. marca pr. I. živi dokaz svoje očetovske skerbi podelil, mi je napovedal v zboru z vrednimi in skušenimi možmi iz vaše srede njemu v zadevi prihodnje vravnave vojaške meje predloge nasvetvati, ki bi zamogle v vojaški meji vojaštvo ohraniti, in graničarjem še zdaj stanje zlajšati in boljši prihodnost podeliti.
Težavno delo je doveršeno, in ko se bom povernil v svojo drago domovino, Vam bom z novimi naredbami vojaške meje tudi zahvalo, zagotovljenje milosti Vašiga junaškiga cara saboj prinesel. Iz tega najvišiga naznanila tukaj le naj važniše opomnim, kar boste z toliko bolj hvaležnim sercam spoznali, ker ste težave dozdajnili razmer čutili.
Najemna zaveza je raztergana, in posestva so zanaprej vaša vlastnina; vojaka, ki je v službi, bo zanaprej deržavna denarnica pre-skerbovala, vspešao razvitje bo zanaprej po novi srejnski postavi, in varstvo Vaših višjih dobičkov po deželnem zastopništvu zagotovljeno.
Ker Vam je moj cesar tako očetovsko govoril, nimam nič druziga pristaviti kakor zagotovljenje, de se bom po vsi moči prizade-
/
val, vse tiste navedbe, ki se po duhu vstave za vojaško mejo potrebne, zaredama pred ko bo mogoče v življenje poklicati.
Graničarji! Hrabri in zvesti ste, pa Vi ste tudi
previdni, Vi veste, de je dovolj ena strela, de je dovolj hudobno prizadetje malih ur, liiso razrušiti, de je pa potreba poterpljenja in marljivosti novo hišo sozidati. Vi ste v teku pre-
tečenih let vidili, kaj zamore hudobnost in ne-spamet razrušiti — kervava vojska Vamjeti-suče bratov vzela — Vi ste mir z težkimi žertvi odkupili, Vi imate bolj ko vsak narod pravico ga vživati, dolžnost ga obvarovati. To zamo-rete in boste storili le, ako terdno obderžite postavni red, — upam pri tem svetem opravilu miru z popolnim prepričanjem na Vašo dobro in pošteno voljo, in na marljivo spol-nenje dolžnost Vaših gosposk brez razločka stopnje.
Na tako vižo boste srečo naše domovine za naše pozne vnuke obvarovali in zagotovili, tako zaupanje našiga presvitliga cesarja in gospoda do mejnih prebivavcov opravičili.
Dunaj 20. junija 1850.
Jelačič, general konjaništva in ban.
* Ban horvaško-slavonskimu narodu:
Ko so pred dvema letama naši domovini in cesarskimi! prestolu od vsih strani velike pogube.zijale, si se Ti moj hrabri narod! naboj dvignul za svojo svobodo, in za obstoj tistiga velikiga cesarstva, v kteriga širokem prostoru mnogo miljonov jednorodnih Tvojih bratov živi, tistiga cesarstva, v kteriga obstoju si s polno pravico vidil in spoznal jedino čversto poroštvo svoje sreče in svoje bodočnosti.
De ne spomnim nič na težke nadloge, od kervavih žertev bivše vojske — Ti si se slavno boril junaški narod, in ti si pomagal k zmagi svete stvari, in si svojimu imenu častno mesto zadobil med narodi tega sveta.
Po srečno doveršenem strašnem boju je bila perva skerb našiga presvitliga vladarja, de z vgodno vredbo svojimu celimu cesarstvu tisto moč podeli, ktera je potrebna mu glede zu-najnih deržav dostojno mesto podeliti, in glede notrajniga razvitja mu bodočnost zagotoviti.
V ta namen so bili iz vsih strani cesarstva možje poklicani, ki so dobro poznali okoljšine in potrebe posameznih pokrajin , kterih naloga je bila vlado Njegoviga veličanstva v velevaž-nem delu novih naredb z svojimi skušnjami podperati; kako bi se reči kraljevin Horvaške in Slavonske imele vrediti, sim dobil ravno tako težko kakor častno nalogo, se posvetovati z
možmi gorkiga rodoljubja in Vašiga zaupanja.
Temelj noviga poslopja celiga cesarstva je jasno naznanilo Njegovo veličanstvo z svojo 4. marca 1849 vsim avstrijanskim narodam podeljeno vstavo. Dva naj važniši stebra te vstave sta: edinost celiga cesarstva in rav-nopravnost vsih narodov — ta dva glavna namena se zlagata z tistima glavnima sklepama, ktera je naš imenitni horvaško-slavonski zbor leta 1848 pred celim svetam izrekel, in nam z enim dvojno dolžnost naložil, de se tega z celo voljo in močjo poprimemo.
Ker se bom po dolgem času k Tebi mili moj narod povernil, za svojo dolžnost deržim, de Ti s kratkim vspeh našiga dela naznanim.
Pred drugim Ti prinesem v prilogu najviši odločbo Njegoviga veličanstva, našiga prcini-lostljiviga cesarja in kralja glede sklepov našiga deželniga zbora leta 1848; z najmilostljivimi izreki Tvoj vladar zahvalno prizna Tvojo nepremakljivo udanost, ktero si v poslednji viharni dobi pokazal, in Tvoje z tolikim pogu-mam in udanostjo prinešene žertve.
Kakor Te pred svetam že zdaj zahvala Tvo-jiga vitežkiga vladarja diči, tako se bo tudi z njo zanaprej Tvoj naj pozniši vnuk ponesel. Poslednja doba je, de se nestanovitimu sta-
nju našiga javniga opravljanja, kteriga so do-godbe zadnjih let pretresle, ki jc zavolj svojih notrajnih pomanjkljivost posebno nedover-šen, enkrat konec stori, de se tečaj opravil vredi, in narodu tiste blagosti vredjeniga stanja podele, ki bi mu životvorni razvitek zagotovile.
Da bi se tedaj pri takem stanju nesrečni nasledki še o pravem času ustavili, je blagovolilo Njegovo veličanstvo, naš premilostljivi cesar in kralj na temelju 87 in 129 der-žavne vstave neobhodno potrebnim začasnim naredbam tudi za Horvaško in Slavonsko svoje visoko odobrenje podeliti, in zapovedati, de se naglo zveršijo. Končna vredba tih predmetov je vendar po 68 in 104 deržavne vstave deželnimu zakonotvorstvu prideržana.
Vravnava politiških gosposk in pravosodja je doveršena, odbor za uvedenje je že odločen , in s potrebnim za hitro izveršenje previden.
Z razdeljenjem teh dveh vej opravništva, ki so v veliko škodo javnih opravil do zdaj združene bile, bo mogoče v obeh krepko na noge stopiti, in v kratkem se bo vsak lahko sam prepričal od blagotvorniga vspeha naglo in dobro vredjeniga pravosodja.
Opravništvo deželniga denarstva je že začelo vredovati davkine opravila. Edinost deržave, ktere pogoj je vživanje enakih pravic in enakili dolžnost, tudi neobhodno tirja na enakih načelih osnovano naredbo davka, de ena dežela ne bo prednosti od drugih imela. Le tako bo mogoče teživne mitne pregrade že 1. oktobra tekočiga leta dvigniti, in s tim do-zdaj razdvojeno cesarstvo občini odpreti in v eno telo zjediniti.
Samo na sebi se pa razume, de more ta naredba le zlagama in v tisti razmeri v življenje stopiti, v kterih bo delo dotičnih vredo-vajočih odborov napredovalo, — do tistiga časa ostanejo vse dosedajne gosposke v svoji polni oblasti, in jez bom ravno tako skerbel, de gosposke svoje dolžnosti do pike spolnijo, kakor tudi, de prebivavci njihovim naredbam dolžno spoštovanje in pokornost skazujejo.
Posebno važno je oprostenje zemljiš. Vsi za to potrebni, z veliko marljivostjo narejeni predlogi, so vladi predloženi, v tem predmetu je bilo več dolgih ustnih pogovorov, in od tega bo v kratkem najviši odločba prišla, in potem bo za to izvoljen odbor svoje dela pričel, med tem se bo pa iz deržavne denarnice milostljivo podeljeno predplačilo z sodelanjeni od mene izbraniga odbora med tiste razdelila, kterim ta pravica gre.
Deželna vstava, volilna M postava od srejn-skili vredb kakor tudi tiskarska postava se bodo po predlogu na Njegovo veličanstvo zaredama naznanile in začasno v življenje stopile, potem se bo deželni zbor združenih kro-novin glede popolne poterditve ali potrebne prenareje teh postav svoje vstavne pravice poslužil.
Razvitje našiga narodniga življenja nam je zavarovano, naš mili narodni jezik obderži pri deželnih gosposkah svojo polno veljavo vjav-nih opravilih, in samo od naše osebne dušne marljivosti bo odviselo, de mu tisto dostojno mesto pripravimo med naj bolj izobraženimi jeziki sveta, na ktero ima on po svojem ne-vsaliljivem bogastvu, kakor po svojem razpro-stranjenju in svoji starosti toliko pravice.
Omikanje narodnih navad in jezika pa nikakor ne tirja, de se od naših sosedov neprijazno ločimo, ako hočeš, mili narod, de Te drugi poštuje in ljubi, tako pošluj in ljubi tudi Ti vsak drug narod, edino naj Ti bode pri-pušeno, se ponositi s tem, de sosedne narode prekosiš, in edini boj naj Ti bode boj za iz-obraženje.
Al k vsemu temu je treba notrajniga in zu-najniga miru, ker samo ondi, kjer red in po-
stava vlada, zamore to prizadevanje dobro steči; vojske in vstaje, sovraštva in strasti ste dovolj imeli, preteklost naj Vam bo uče-nica prihodnosti — podajte protivniku miroljubno bratovsko roko — in stopajte z čver-stirn korakam v krasno središe občniga blagostanja.
Zatorej ljubi moj narod ! ne poslušaj glasu zlobnih in brezumnih, ki sveto ime narodnosti v hudo rabijo, povsod zmešnjave in sum razsipajo. Sovraštvo pozna le hudobni, in le plašim nima zaupanja — Ti pa verli moj narod — Ti si mi dober in hraber.
Jez torej z polnim zaupanjem gledam v pri-hodnjost, ker Ti boš svojiga bana z svojimi naj bolj žlahtnimi močmi iskreno podperal, in poleg poslovice našiga viteškiga vladarja „z zjedinjeno močjo" k velikimu delu miru z Svoje strani kolikor Ti bo moč častito in krepko pripomogel.
Živio naš presvitli cesar in kralj Franc Jožef I.
V Zagrebu 26. junija 1850.
Jelačič, ban.
*	27. junija so v Zagrebu slovesno veliko gostarijo napravili, s ktero so bana počastili. Veselja in navdalinutja, s kterim so bana sprejeli, ne morejo zagrebški časopisi popisati. Ko se mu je zdravica napila, mu je neskončni vrisk
donil. Ko se vleže, spregovori ban in izreče sledeče velevažne besede: „Bratje, mi smo se združeno bojevali in terpeli, zdaj pa tudi hočemo združeni delo miru doprinesti; pomagajte mi pri tej veliki in veličanski nalogi kakor do
zdaj, in vi boste vidili in doživeli, kako za vas skerbim!"
*	Svitli ban se je namenil veči mesta horvaške kronovine obiskati. 4. julija zaranogre iz Zagreba v Petrinje; 5. opoldne se bo podal od ondod v Iiarlovec; 6. iz Karlovca v Ogulin; 7. v Gospič; 8. v Senj; 9. v Reko; 11. pride spet v Zagreb; in 14. se bo spet iz Zagreba v Belovar podal.
Češka. Sklenjeno je bilo na Češkem peto škofijo napraviti, in nadškofu Schwarzenbergu je naročeno, to delo izpeljati.
Silezi. Sliši se , de bo siležki deželni zakonik in vladni list o kratkem začel izdajali in de bo izhajal v nemškem, češkem in poljskem jeziku.
Tiije dežele.
Bulgarska. Iz Belgrada se v „Narodne Nov." piše od 28. junija, de se bulgarska vstaja vedno naraša. Ternova, glavna terdnjava je obležena, kjer ima ondašnji paša čez 5000 turških vojakov. On se jim ne upa nasproti postaviti, ampak se silno boji, de ga bodo vsaki čas vstajniki zagrabli, kterim ne more zoperstati. Berzotek je prišel do Omer pašata in mu povelje prinesel, se z vojsko nazaj pomakniti. Vzrok bulgarske vstaje je sledeči: Turška vlada je v traktatih z Rusijo obljubila in se zavezala, de bo nektere zlajšanja Bulga-rani dala, to obetanje pa je bilo prazno, nikdar se ni v djanje vpeljalo; zavolj tega je tedaj vstaja na Bulgarskein vstala.
Francoska. Francoski narodni zbor je Napoleonu dovolil enkrat za vselej 2,160,000 frankov čez izrečeno plačilo podeliti.
Razne naznanila.
V 115 soseskah je 2200 oseb na koleri zbolelo. Srečno je bolezen prestalo 1066, 861 jih je umerlo, 273 je pa še bolnih ostalo. Na novo se je kolera v 83 krajih prikazala.
— Ban Jelačič je bil en dan pred, kakor je iz Dunaja na Horvaško odšel, k cesarski mizi povabljen. Po kosilu poda njegovo veličanstvo banu križ za vojaške zasluge. 21. junija je pa dobil diplom od dunajskiga mest-
niga svetovavstva, s kterim mu je mestjanstvo podelilo.
—• »Oservatore Dalmato " naznani koliko je okrog Dubrovnika potres mesca Aprila škode napravil. V" malem mestu Stagno je 9 Iiiš popolnama na kup padlo, 41 se jih je le deloma poderlo;47 jih je bilo zlo in 69 majhno poškodovanih. V malem tergu Slano je bilo
34 hiš bolj ali manj poškodovanih. V Dubrovniku je v mestu 162 in v predmestjih 147 privatnih hiš škodo terpelo. Škode je čez 200,000 gold.
—	Med Mohačem in Pečuham se je te dni tako silno oblak pretergal, kakor se še nikdar ni prigodilo. Setva je vsa pokončana, ktero je strašni liv zadev, več vasi ne bo čisto nič pridelalo.
—	Ni še davno, kar je v Peštu en jud, ki je bil 110 let star, umeri. Pisal se je Jakop Heiman, in je zapustil ženo 75 let staro. Ta žena, ki je v revšini živela, dobi te dni pismo iz Ruskiga, ki ji naznani, de je nje brat umeri in ji 600,000 gold. zapustil. Brat, kterega je pred 60 letmi zadnjikrat vidila, je bil duhoven na Ruskem in je en miljon zapu stil, 400,000 ruski cerkvi, 600,000 svoji edini sestri.
—	V „Graz. Ztg." niči blizo Radgone en posestnik z svojo hčerjo in vnukinjo v Muri utonil. Zavozil je namreč čez graben ker je mislil po terditvi svoje hčere, de voda ni globoka. Al zmotil se je. Drugi dan so ljudje oba konja mertva iz vode izlekli, od utonje nih pa niso nobeniga dobili. To je toliko bolj žalostno, ker je nesrečniga posestnika vse spoštovalo, ker je bilo znano, de je pravičen
in pošten mož.
—	Družtvo, ki se je v Terstu vstanovilo, de bi ubogim Istrijanam pomagalo, je v malo dnevih že 1800 gold. nabralo.
—	Slavni pesnik, Jovan Kollar bo kmalo
se piše, de je v Dede-na Štajarskam 24. junija
na svitlo dal delo pod naslovam: »Slovanska stara Italija", in dokazal, de so tam Slovani stanovali, preden so Greki Italijo posedli, ker se še dandanašni obilni spominki najdejo, ki to pričajo.
—	Blizo Prešburga je šla pretečene dni ena deklica na polje. Pridružijo se, kakor je nekdo vidil, trije vojaki. Eden zmed njih jo pod pasho vzame, ona pa se hoče od njega stergati, kar pa ni mogla, ker je bila premalo močna. Dobili so jo potem na polji mertvo z prerezanim trebuliam in nabodenimi persi Zdravniki tudi pravijo, de ji je bila sila storjena. Morivca, imenovaniga vojaka namreč so že zasačili in v Prešburgu k smerti obsodili
—	Ako človek gre poleg romantiškiga Preš-burskiga hriba — se piše v „Gr. Ztg." — sreča več mladih Madjarov, ki po berglah težko hodijo in potnike milodarov prosijo. To so nekdajni honvedi. Oni dobivajo obilno darov, ker zjokati se je pri njih pogledu. Ti ljudje so bili zapeljani, de so se v verste vstajnikov podali, njih zapeljivci so pa še dandanašni v javnih službah.
—	Na Moravskem v tergu Tasav se je oblak pretergal in toča je vse polje pokončala Komej pa se je ta nesreča prigodila, je vstal ogenj v tergu, ki je v dveh urah 28 posestnikov na beraško palico pripravil.
—	Na Kerškem pravijo, de so kmetje tri tatove ubili. Potepuhi se po deželi klatijo, ki zares ljudem veliko nadlego delajo. Težko že čakamo de bi gosposke saj občnoznane potepuhe, ki so zavolj pomanjkanje dokazov spušeni, ugnale de bi se tem tatvinam okom prišlo, kmetje bi pa tudi sami nepostav-nih djanj obvarvani bili.
— V Pragi kolera pojenjuje. 0(1 16. do 23. junija je 57 oseb zbolelo, 28 jihjeumerlo 39 se jih je pa spet ozdravilo. Vsih skupej
colikor jih je do zdaj v Pragi na koleri zbolelo je 1616, od teh jih je 866 umerlo. Ravno eno leto je, kar je pervo naznanilo v Pragi od stanja kolere vradno izdano bilo.
V „Novice se piše 30. rožnika iz Sla-jarskiga: 14. rožnika t. 1. so v Cerkovcah nad Ptujem zlati denarji izkopani bili. Ležali so čisto plitvo v zemlji blizo ceste, ki skozi Cer-kovsko vas pelja, v loncu, kteriga dno je celo bilo, drugo pa je že bilo razpadlo. Kmet je pri svoji novi hiši poleg ceste, v ktero se misli preseliti, potem ko je dom sinu izročil, za novo gnojiše dal zemljo znižati, in pri ti priliki je fantič na zakopane denarje zadel. Vsi so od Rimskih cesarjev, Tiberija, Klavdija, Nerona, Vespaziana, Tita in Domiciana; Ne-ronovih pa jih je naj več. Novejših nič ni med njimi. Teh, ktere je kmetovavec pokazal, je 41; 36 jih je bilo tehtanih, ti znesejo malo de ne 15 lotov. Ko so bili oprani, so bili vsi lepo svetli in napisi tako ohranjeni, da se lahko berejo, razun nekterih, ki so že bolj zglodani. Glave so tako izrazno narejene, da jih človek mora cesarjem popolnama po dobne spoznati. Na drugi strani je večidel boginja, naj večkrat Salus in Victoria. Zem-Ijiše tega kmeta je svoje dni Studeničkih nun bilo, ktere so tukej grajšinsko pristavo imele.
Čudo pa je to, kako so leti zlati v to zemljo prišli, ki je tako prodnata, da bi človek težko verjel, da je že tačas kako imenitno selo tukej bilo, zakaj več kakor jezeroletno obdelovanje bi jo bilo moglo bolj zboljšali,ko je zdaj. Pripovest še živi in znamnja so sem ter tjc očitne, da je tu svoje dni Drava tekla. Ravno nemogoče ni, da je ta stran polja o Rimskih časih lepo obdelana, rodovitna zemlja bila in prijazne sela imela (tačas so morde ti denarji zakopani bili),pozneje pa je Dratfa prederla, ter černo perst odnesla, globokeje denarje pa pustila, ki so tako sčasaina naverh jrišli. — Berž ko ne ima naše polje še starinske imenitnosti zakrite.
Tako je od Pahorja proti Ebensfeldskimu gradu nekedaj podzemeljsk zidan vodotok šel tako sim slišal, da bi na cesti od Ptuja proti Turniški grajšini mesto bilo, ktero se pod nogami čuti, da je votlo.	F. T.
Po več časopisih se je razglasilo, de se je v Terstu družtvo vstanovili, kteriga ljudo-mili in blagi namen je, uboge od hude suše in toče zadete Istrijane glada rešiti. V „No vice se od tega družtva sledeče piše: V zlate bukve zasluži zapisano biti slovansko družtvo v Terstu. Prašali me hote: zakaj? Dobro
epo je storilo, da mu ga je malo para. Posušilo je veliko solz, veliko skerbi je odvzelo veliko žalostnih razveselilo. Znano je, de je lansko leto Istrijo suša zaterla, tri mesce ni deževalo; žito je komej iz zemlje prilezlo majhen klasič napravilo, klasič, kteri je imel 2 ali 3 otrobne zernica. Turšica se je večidel posušila, brez da bi bila klas delala, trava se je tako reči suha kosila; drevje se je posušilo, posušile — so se naše vode; po 5 in 6 ur delječ so ljudje po vodo hodili; veliko časa so s tem delam potrosili — in kaj so domu dopeljali? malo smradljive vode. Vse je dežja želelo, vsi smo dežja prosili; uslišani smo bili, ako ravno kasno. Toliko za-željeni dež nas je nekoliko razveselil — ali oh, nova žalost! Toča se usuje in razbija dokler vsiga ne razbije. Nesrečni Istrijanec
ima v žetvi in tergatvi manj, kakor takrat kader je sejal; zato za njega ni bilo ne ve-seliga dneva, ne vesele ure več; ni se slišalo petja na polju, ne v vinogradu; slišale so se povsod le mile besede: „to zimo bodemo mo
gli glada (lakote) umreti." Pohvaliti moram Istrijanca, de zna nevoljo poterpljivo prene sti; brez tožiti se so prosili Boga za pomoč In zares posebna previdnost božja jih je smerti
otela; Bog je dal repe, ktera je veliko ubogih preživila. Po trikrat na dan so repo kuhali, otrokam so sirovo dajali; milo mi je bilo viditi nedolžne otročiče sirovo repo in sirov bob jesti, kteriga so jim starši dajali, da bob grizejoči nekoliko pozabijo lakoto, in da jih za kruh ne prosijo, kteriga srednji kmetje po več tednov niso imeli. Da so mogli živino
preč dati, to se ve, ker sena ni bilo. Resnica je, da o sornnju (na sv. Jerneja) lansko leto je bilo goveje meso po 4 kraje, funt; vsak je zaklal svojo živino, ker je ni mogel pre-zimili. Zato pa letaš po 10 kraje, meso jemo, iri vsem tem, da žito, seno in terta lepo kaže.
Na dolgo sim vas peljal, dragi Slovenci! saj mi ne boste zamerili. To sim vam povedal, da vidite in spoznate silo, v kteri smo bili in da bote znali ceniti dobro delo, ki ga je slovansko društvo v Terstu storilo. Denarje nabera, žito in bob kupuje, in ga zdej, ko je nar veči sila in potreba, ubogim Istri-jancam v dar pošilja. Danes je tisti srečni dan, da nam pride od dobroserčnih Slovencov veliki dar — 20 voz žita — dar, kteriga hvaležni Istrijanec nikdar ne bo pozabil; leta in leta bo govoril, kakor danes: „Bog daj našim dobrotnikam dobro srečo in zdravje." Od tega dara bo pripovedoval starec sinam in vnukam, ter bo slavil in hvalil dobrotnike iz Tersta.
Ve pa, drage „Novice", zapišite slovansko družbo iz Tersta v zlate bukve, da slavno nje ime za vse čase ostane! Zminj (Gimino) 2. rožnika 1850.
Miha Debelak.
—	16. junija po noči je bil v Dubrovniki spet potres. Terpel je nektere minute. Votlo gromenje se je v zemlji slišalo.
—	Do 24. junija je bilo na Pruskem 151 časopisov prepovedanih.
-	Gosp. Dr. Klun v Ljubljanskem nemškem časniku nasvetje, de bi se poseben odbor so-stavil, ki bi nalogo prevzel, mnogo zasluženimi! in zlo spoštovanimu prof. gosp. Kersniku spominek postaviti. Te želje so se pa tudi že od mnogih krajev zaslišale; ni dvombe, de bi tak odbor obilno podpore ne dobil in za-mogel spominek kmalo postaviti.
-	Te dni je Ljubljanska strelska družba slovesno streljanje v čast deželnimu poglavarju gosp. grofu Korinskymu napravila, kije 4 dni terpelo. K tej slovesnosti so prišli strelci iz Štajarskiga, Koroškiga, Goriskiga, in clo iz Tirolskiga.
—	Pondelik večer je prišlo v Ljubljano 8 arabskih konj (6 kobil in 2 žebra), ktere je c. k. konzul iz Aleppo našimu cesarju v dar poslal, razun dveh ni nič kaj posebniga na teh arabcih bilo.
—	Žena hrabriga generala Kničanina je te dni umerla. ;», _
-	Na Dunaju se je družtvo vstanovilo, kteriga ljudomili namen je, občinske hiše napraviti, ktere se bodo ubogim, ki niso za delo, zastonj v posest dale. Osnova tega društva, ki nobeniga dobička od te naprave neče, se je že gosposkam predložila. Družtvo bo spoznano in svoje dela pričelo, ako se 1000 dobrotnikov, vstanoviteljev nabere in 200 srenj v to društvo stopi. Vstanovitelji se zavežejo 20 gold. enkrat za vselej odrajtati, in potem skoz 4 leta vsak mesec 2 gold. donesti. Vsaka srenja podari v ta namen 80 štirjaških sež-njev zemlje in plača 500 gold. Društvo bo vsako leto po srečki 50 srenj zvolilo, - v kterih se bodo začele hiše zidati. Tako se bo napredovalo, de se bo v 4 letih 200 ubožnic postavilo, z opeko kritih in terdno zidanih. Pri vsaki hiši se bo vodnjak napravil, pri njem bo majhen vert. Hiša bo z potrebnim orodjem pre-videna. De bi bilo to v vsaki zadevi zlo koristno in hvalevredno, ne bo nihče tajil.
Pripovedka od šivarja,
Enkrat ne vem ne kdaj ne kje je služil pri nekim gospodarju šivar, ki so mu brat Aha-cius Junaček rekli. Prihiek Junaček je od tod dobil, ker so obrekovavei pravili, de je
njegovo junaštvo zlo majhno. Pa če je bila dlan njegova res tako slaba in mu serce res tako nizko, bomo vidili.
Gospodar Junačeka ni ničesar bolj kot sive pondeljke sovražil, pa brat Ahacius ni ničesar bolj kot sive pondeljke ljubil. Tak nasprotni osebi niste mogle dolgo pri eni drugi ostati. Gospod Vinočert prime tedej en torek Junačeka za roko, ga čez prag spelje in brat Ahacius, ki je vedi! kaj to pomeni, vzame palco v roko, svojo lahko culico na pleča in gre brez skerbi tje v en dan naprej in od hiše.
Kmalo doide žolnirja, ki je že spušen bil, pa vender še ves po vojaško oblečen: na glavi klobuk s polokrajem, na persih naskriž jermena, ne bedru veliko sabljo, ki je po tleli žvenketala. Brat Ahacius se scer za druziga ne zmeni, pa čez vse bi rad sabljo dobil. Kmalo je pogodba storjena. Junaček izzuje svoje dobre čevlje in jih žolnirju da, ki pa sabljo odpaše in jo unimu pripne.
Potem se ločita. Na eno stran gre žolnir, na drugo pa bosi brat Ahacius ponosno s svo jim orožjem stopa.
Bilo je opoldne. Solnce pripeka, de je zgo-reti. Junačeku tečejo kaplje od čela, ne manjši kot očenaši pri patanoštru. Blizo tam stoji drevo, več ne vem al hrast al lipa in njegova senca se bratu Ahaciju tak prijazna zdi, de ondi ostane in se vleže. Vse bi bilo dobro, le muh je bilo toliko, de je vse mer-golelo. En čas terpi Junaček, de ga pikajo pa kmalo se spomni, kak sramotno je, orožje imeti in vender terpinčenimu biti. On seže po sablji in udri! pade devet nar nadležniših muh. De toliko zamore,bi si ne bil brat Ahacius nikdar domišleval. Zdaj vstanejo v njegovih do zdaj mirnih možganih misli, de mora za kaj več namenjen biti. Po bitvi z muhami se berž vzdigne, gre v bližnje mesto in si reče tam v sabljo besede „devet na en mah" globoko vdolbsti.
Kmalo začne junaški Junaček zavolj svojih devet na en mah (ni pa se vedlo kaj) krog in krog sloveti. Bližnji kralj je imel ravno vojsko in je torej hrabrih mož zlo potreboval. Pise tedej list in ga po berzoteku bratu Ahaciju pošlje, ki se je zdej rad „Devetnamahlež" imenoval. Junačeku je bilo ponudeno poveljstvo čez zadnje straže. Ravno to mu je bilo nar bolj všeč. Brez zamude se poda h kralju in se pogovori z njim tudi zastran družili pogojev. Med drugim je tirjal, de bi mu kralj po dobljeni zmagi svojo nar mlajši hčer za ženo dal. Veličanstvo se scer kislo (leržijo in se clo pri pogledu bosih nog na ves glas zasmejajo — pa z Junačekam ni šaliti. Znal bi se premisliti in clo v svoji jezi k sovražniku iti. Mora se tedej hočeš nočeš ludispol-njenje te želje obljubiti.
Protivci se približajo. Dan bitve pride. Junak Ahacius ne hiti preveč. Še le takrat, ko so vsi odšli, se napravljati začne. Nikdar še ni jezdaril, tedej ga velika skerb obide, ko mu konja pripeljejo. Pa prebrisana glava si že pomaga. Reče se na konja djati in si noge pod trebuham šarca spodvezati. Dvorniki ga scer pisano gledajo, pa imenitno pomaje on z glavo rekoč: Junaka in modriga ne ostraši posmehovanje norcov, že vem, kaj delam. S temi besedami odrine in jaha proč.
Ko se sovražnikam bliža, začne vender silni „ Devetnamahnež" to in uno premišlevati. Pred vsim je hotel dolžnost vsakiga praviga kristjana opraviti. Molil je namreč dvanajstkrat za enim drugim kes. Potem je še za vsak greh posebej kes obudil. Pa pri tem se spomni, de ga je ravno zdej volja, nar_veči greh: radovoljni poboj storiti. Berž ko se spomni in spomnil se je prav za prav že takrat ko se je s kraljem pogojeval, je tudi za terdno sklenil, se po nobeni ceni bitve vdele-žiti. Le ena reč namreč konj ga je pri tem overal. Bil je na vojsko izučen in koj, ko sovražnike zagleda zarezgeta, poskoči in dirja na tok in skok v bitvo na vrage. Zastonj ga junak Junaček zaderžava. Ker žrebec ne ostane, začne na ves glas vpiti; pa vpitje šarca še bolj spodbode. Že sta blizo protivnikov,
že jima bodali nasproti mole, že posamesne krogle zažvižgajo. V smertni britkosti oberne Ahacius na vso moč konja proti hrastu, ki je blizo stal ter se drevesa oklene.
Pa hrast je spodej trolinjen in se odkrehne in ž njim in z Junačekam dirja šare naravnost v sovražnike. Pazljivo so ti na vse, kar se je godilo, gledali in ko vidijo, de je silni „Devetnamahnež" hrast odtergal,de bi z njim jih nabijal, se tako prestrašijo, de bežati začno. Kraljevi vojšaki so jih zdej z majhnim trudam popolnama pobili in svitla zmaga je bila dobljena. Pa zastonj opominja potem Ahacius kralja, mu hčer dati. Ker je nevarnost zginila, se ni več na rešenika junaka Junačeka porajtalo.
Dežele tega kralja je takrat silin medved nadlegoval, ki je po nivali hodil in vse žito kmetam osmukal. Tožbe ljudi pridejo do kralja. On pošlje več junakov, pa nihče ni bil medvedu kos, vsi so bili raztergani. Zopet je bilo brata Ahacija treba in s prisego mu vladar obljubi mu hčer dati, ako deželo reši.
„Majhna skerb" reče Junaček, vzame kol in gre na polje, kjer je ravno medved oves smukah Pa nikakor bi ne bil tak naglo pripravljen iti, ako bi ne bila koj pri nivi cerkev stala, ki je bila odperta. Na svete reči je brumni Ahacius vedno zaupal in tudi zdej se je pred cerkev vstopil. Tu jame na ves glas nad zverjo vpiti. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Medved prileti in z grozovitnim renča-njem proti Junačeku plane.
Ta zakriči, derkne skoz odperte vrata v cerkev in misli, de je otet.
Pa zver buti za njim in ga podi od altarja. Zastonj kliče vse svetnike, vse ljudi in zadnjič clo vse hudiče na pomoč — medved ne odjenja poditi. Ravno sta okoli priletela, ko se Ahacius ozre in vidi, de so vrata še odperte. Kot blisk šine vun, zapre in zaklene tak terdno za sabo, de zver zastonj znotrej razsaja. Ponosno pa stopi potem Junaček pred kralja rekoč: Zver sim v cerkev zapodil in je vjeta; če se vam ljubi, jo zamorete vstreljiti: če ne, jo pa tudi lahko v zverinjak zaprete. Zdaj pa spolnite obljubo! — Kralj se začudi o taki junakosti Junačeka in mu da hčerko. Brat Ahacius je potem sam kralj postal in si je zvolil za gerb 9 muh, hrast in medveda, ki so mu k taki časti pripomogli.
Jan. Terdina.
Grof šlik.
(Od F. Kocziczka.)
(Kunec.)
Dunajska revolucija je grofa Šlika spet v svet peljala. On je bil deželni poglavar v Krakovi; al v žalost prebivavcov je odstopil in vojaški poveljnik postal, ter se pri Dukii vstopil. Da je bil on pravi mož, tako težavno povelje doveršiti, je vsakemu znano, kdor dogodivščino pozna in ve, kako previdno je on ravnal, kako je znal svojo malo armado porabiti in močnejšega sovražnika pri vsaki priložnosti natepsti. Kar je pri tej težavni nalogi storil, je zadostno, mu vedno slavo pridobiti. Imel je le 7 bataljonov, dve pešni in eno raketno baterijo in tri divizione konj-kov, ko je zoper sovražnika na noge stopil in komu ni živo v spominu, kako naglo je sovražnike natolkel priBudameru, Szikszu, Kaša vi, (kjer je novo batarijo sovražniku vzel, ki se zdaj po njegovem imenu imenuje) pri Tarczalu Kereszturnu in Tokaju.
Z komej 8000 mož ni mogoče velike dežele ukrotiti, torej je bil grof Šlik tudi pri-moran, ko so mu vstajniki od treh plati žugali, se od Ivašave nazaj pomaknuti. Kmalo potem se je Šlik z armado kneza Windišgraca združil priKapolni, ko je popred moralDem-binskiga zagrabiti in zmagati.
Po njegovem združenju z glavno armado se je bojeval zoper trikrat močnejšega sovražnika pri Hatvanu z 11,000 možmi, po tej bitvi se je moral nazaj pomaknuti, kar je kaj modro storil, ker je, ko se je nazaj pomikal z previdnim ravnanjem bana Jelačiča, kteremu so Madjari z silno močjo žugali, rešil in se potem z glavno armado proti Peštu obernul. Tukaj je združen z banom štirkrat sovražnika nazaj zapodil in čast avstrijanskega orožja obvaroval. Ko je "VVindišgrac od povelj-
stva odstopil in baron \Velden primoran bil, se'nazaj pomaknuti in pri Komarnu ustaviti, je Šlik, ki je naglo z svojo armado prikora-čil, umnemu Gorgeju skorej vojaško slavo od-tegnul.
Ko je vojskovodja Haynau višje poveljstvo prevzel in armado naglo na desnem bregu Donave združil, je bil Šlik, ki je pervi kervavi boj pričel s tem, de je mesto Gjur napadel, sovražnika pregnal in slavno zmagal.
Ravno tako se je tudi v bitvah pri Acsu in Komarnu skazal. V bitvi 11. julija, ko sta megla in dež Gorgeju mnogo koristila, ki je vterjen tabor nanagloma zapustil in nenadno z celo svojo armado Avstrijance zagrabil, je bil Šlik, ki je z svojim oddelkom protivnika tako dolgo zaderžal, de so sc drugi vojaki pripravili in Gorgeja nazaj zapodili. Iz Acsa, kjer je Šlik po odidu drugih oddelkov armade vstal, je naravnost skoz Pešt na Tiso udaril, čez ktero je pri Alpam šel, in se je potem, ko je tukaj sovražnike v beg zapodil, naglo čez Martony, Szenkes, Vasarliely v Mako na Maros podal, in je na tako vižo višjega poveljnika močno podperal. Po bitvi pri Šzo-regu se je grof šiik poleg Marosa naprej podal v novi Arad, kamor je Gorgey, kterega so Rusi podili, 9. augusta prišel. Tukaj ga je Gorgey zagrabil, da bi se bil mogel z Dem-binskim združiti. Akoravno je Gorgey veliko veči moč imel, se mu je vendar Šlik tako ter-do nasproti postavil, da Gorgey svojega namena ni mogel doveršiti, ampak primoran bil, se nazaj pomaknuti, in generalu Riid/garju se udati. Tako je tedaj grof Šlik pri Gjuru vojsko začel in pri Aradu srečno končal.
Grof Šlik je priljuden mož. Je visoke postave, in akoravno že 60 let star, še vendar čverst in terden , ima lepo izobražen nos in černe berke, derži se ponosno na konju, kakor tudi peš, prav prileže se mu černa obveza čez desno oko, pri tem je prijazin in družljiv. Dobro serce se na njem vidi, naj dela al govori, kar si bodi, ljubesen si povsod pridobi, njegova stanovitnost in pravičnost mu pridobi pri prijatlih in sovražnikih spoštovanje. Po vzetju Gjura, ko je prišel general v St. Janos, kjer je pred ti 'dan Klapka prenočil, mu je Klapka po vlastniku sporočil: da ga veseli, da je Slik tisti mož, ki ga je pri Gjuru zmagal, in da si upa, da si bosta še večkrat nasproti stala. Ker on za vsako reč sam poskerbi, vse potrebe vidi in povsod po-maga, ga vojaki neizrečeno ljubijo. Ako mednje stopi, mu tisučerni vrisk nasproti doni, in terpi, dokler je ined njimi. „0če Šlik naj živi!" vpijejo častniki in vojaki in na bodalih z vojaško kapo mahajo. Posebno močno se vrisk čuje, ako general jezdi poleg svoje armade, in vojake prijazno nagovarja, tolaži in opomina. Doma je vesel tovarš,krog kterega se vojaki zbirajo, s kterimi se šali in več od svojih domačih zmag kakor pa od vojske pripoveduje.
V vojski vse naglo prevdari in se ne zmoti, ker hitro vse razmere pregleda in si pri vsaki priložnosti svetovati ve. Pri nobeni nevarnosti se ne vstraši, pogumno svoje vojake v boj pelje, ki se večidel njemu v siavo konča; on bolj djanski kakor teoretiški vednosti zaupa, in si ve pri vsih okoljšinah dobro pomagati; torej tudi hitro sklene in sklep naglo doverši, povsod sam in več dela, kakor zapoveduje.
Zmes.
En bogat menjavec in posestnik velikih ribnikov, je nedavno v enem časopisu bral, de je nekdo sredstvo, namreč tako štupo znajdel, ktero je potreba Ie v vodo stresti, da se iz nje v vsakem ribniku posterve zarede; štupa sama velja le dva Luisdora, in tisti, kije to znajdel, hoče denar povernuti, ako bi to naj boljšega izida ne imelo. Gospod menjavec tako hrepeni po postervih, da nanagloma dva Luisdora na naznanjeno mesto pošle, da bi tiste zaželjene štupe dobil. Čez nekoliko dni mu pa pride cekin nazaj in sledeče pismo: „Zlo žal mi je, blagorodni gospod, da ne morem obljubljene štupe poslati. Naznanilo, da imam tako štupo, se je zavolj neke stave natisnulo. Jez sim namreč z nekterimi prija-tli stavil, da se zamore naj bolj brezumna reč natisnuti, in vendar se bodo najdli osli, ki io bodo verjeli. Blagorodni gospod Vi ste ze sedem in dvajseti. Z poštovanjem itd.