Wv K voličem voziček! ^jfjap>ri Veselovih je pa res veselo. Trije dečki: Videk, Stetek in Cen- TsBfrv. ček so pridni, živi iu veseli. zato sta jih vesela tudi oLe in mati. ŽjT-Iiife Radi store ti otroci. kar se iim veli: zato iim pa tudi starši radi ~* napravijo kako veselje. Mali Cenček ie večkrat pravil, kako lep par voličkov ima Tičarjev Tinček — in glejte: sv. Nikolaja iutro sta že stala dva volička v Cenčkovem reščetu. katcro jc bil »nastavil« Nikolaju. Toda čcmu nai sta volička, še celo vprežena v larem. če pa ni voza, da bi se kaj vozilu in prepeljavalo? Seveda so za ta nedostatek zvedeli tudi V"e-selov oee. in ni bilo tirugaie. da so se morali pnlotiti kolarstva.------ Akoravno niso bili izučen koiar. ie šlo delo vseeno urno izpod rnk: sosebno, ker so imeli dva marliiva pomagača, Stefka in Cenčka. Komaj si) izrekli: »Žauo in sveder bomo najprei rabili,« že je bilo ubojc pri' rokah. OCe pa so iz drvarnice prines/i pripravno /e/ovo debefceJ in iz njega kar nažagali kolesca za novi voz in jim s svedrom napravilj v.l sredi luknje, da bi se mogla nataknitina osi. I Zveste opazovalce sn imeli, ko so mojstriii novi voziček. Vsi trijel — Videk, Stefek in Cenček — kar trenili niso z očmi, tako verno so ob-J čudovali očetovo ročnost. Vendar, kadar so rekli: tega ali onega ie treha,! ic biio pa tudi, kot bi trenil, na mestu. 1 Ni že več nuiogo manjkaiu do začetka šole, ko sc je završeval vi očetovih rokah novi voziček. Vidka je hudo imelo, da bi videl. kako bo prvič stekta nova proga; toda ni rnu bilo usojeno. da bi bil dočakal ta slovesni trenotek. Vse si ie že uredil za šolo iii si ohesil že torbico prekoJ ramen. da bi kar skočil v Solo. ko bi le enkrat videl. kako se bo vozilo. 1 Ves zaverovan v očetovo delo. bi bil irotovo zamudil šolo, da ga nisol opomnili oče. češ, da je zadnji čas. da gre. No, in Sidek je hil tako ubogljivl deček, da je slušal očeta ali mater na prvo bescdo. Se je pa potem po šolll loliko brezskrbneje »deleževal mnogovrstne. lahke ali težavne. nevarnej ali vesele vožnje. Od tcga dneva se ie namrce pri Veselovili vse le vo-B zilo, nosili niso več. J »Cenček!« so zaklicali mati iz kuhinje v hiio, »prinesi mi užigalic!« Cenček ie nalnžil užigalice na voz, pognal volifka in pripeljal v kuhinjo materi užijjalic. Takn jiin je vozil polena iz tlrvarnice, sladkur. inilo. kavo, so( iz bližnje prodajulne — da, nekoč ie liotel peljati celo krompir iz ku-liinje v hišo za večerio. Le s tem so ga presovorili mati, da bi utegnil pes ali maček ovohati krompir na vozičku — in kdn naj gu jii potem za psotn ali mačkom. ki »dulia i» ovolia rudi vse drujje nemarne stvari? Tudi v hiši ni zmanjkalo vožnje od jutra do večera: vcdno se je nakiadalo in razkladalo, zaviralo in podkladalo pod kolesa. Zdai ie bilo treba potisniti, zdaj zopet npirati, da se ni zvrnilo pod pot; bilo je treba počivati, krmiti in napajati, kadar sta bila volička trudna, lačna in žeina. Seveda na pašo je bilo tudi treba gnati Ijubo živinico. Skoro bi bili Veselova mati že siti večne vožnie, ko bi ne bili vesftli radi svoiih otročičev in bi ne btli vedeli, da je bolj varno vozariti v gorki sobi. kot se pa dričati in sankati v mrazu in snegu. Kako !ahko bi se kiio prehladil, se na sankah prevrnil, si zlomil nogo ali kai drugega? Ali se pa celo pri tlričanju s sankami zaletel v kako drevo in se celo pobil do smrti? V sobi pa vseh teh nevarnosti ni, in zato so Vcselova mati iz Iju-bezni do otročičev radi potrpeli z doniačo vozarijo. No, pa saj je bilo te vozarije tudi konec ob svojem času. Konec je pa prišel tako-le: Veselov oče reko nekoč Cenčku: »Cen-ček. pojdi rai po tobaka k Oreharju!« — in Cenček je šel. Seveda s svojo uprego kot po navadi. S težavo, kot vozniki svoic blago. naloži tudi Cen-Cek pri Oreharievih zavoi tobaka in požene proti domu. Toda nesreča tudi ta dan ni počivala. Na voglu Oreliarjeve hiše se je stekala s strehe votla od skopnelega snega in je nupravila preeejšnjo lužo. Prav ob zidu je moral speljavati Cenček. da bi prišel kako s svojim suhim vozom mimo. Res je silll in silil k zidu tofiko časa. da se nm ie prevrnil voz in se tnu tobuk skotalil v vodo. Hitro pograbi Cenček tobak, voz in volička in prinese vse skupai dotnov. No, oče so stresli že prej zadnii prah iz inehurja v pipo in ga spu-stili v ditnu in so zdai komai čakali. da zabašeio nanovo svoio pipico. Ko pa posežejo po zavoju in začutijo, da je moker. odinajejo z g]avo in reeejo nevoljno: »Ei, ej. kaj pa si počel s tobakom?« CenCek še nikdar ni doživel, da bi bili oče nevoljni radi njega. Zato je bil zdaj ves potrt, nič ni mogel odgovoriti. Za odgovor sta prišii Je 1 dve debeli solzi iz oči in sta lezli počasi. ena po nosu, ena po licu. Ože 1 so videli moker voz v Cenčkovem naročju in so takoj uganili, kaj je bilo I ob vogalu Oreharjeve hiše. Niso inu sicer več ničesar rekli, ker so po- I znali njegovo dobro srce. I Tudi one mehke besede so bile CenCku prehude. Nič več ni imel j veselja z vozom in vožnio. Kar zapeljal je vso uprego v kot in se je ni I dotaknil poslej. Preveč ga je spominjala, da je radi nie razžalil očeta. — I Da. spravil je tisto uprego celo iz hiše. Zamenjal jo je z Oreharjevini I Tončkom za trobento. Ta pa je obdržal volička In spodnji del voza zase; 1 gornii del je pa odstopil svoji sestrici Anici. Namesto koles so napravili ' Oreharjev oče tečaje, drugo pa pisano pobarvali — in tako so napravili svoje Anice »Anici« prelepo zibelko. F. G. . - i