Slovencem za novo leto 1896. Kar človek sliši o slovesni priliki, zapomni si bolj. Ko te vrste pišem, nese čas svojega otroka, lelo 1895. k pogrebu. Že sploh }e ta trenotek pretresljiv, še bolj pa za nas Slovence. Z letom 1895. je pretekio polnih 1300 let, kar srao Slovenci nastopili v zgodovini. Prvo poročilo o naših pradedih pravi, da so se leta 595. po Kr. vojskovali na Tirolskem z Bavarci. 0 tej slovesni priliki naj torej razpredem svoje seveda zmotljive misli o vprašanju, kakšen namen imamo Slovenci kot narod na tem svetu? Vsaka stvar namreč ima svoj namen od peska do solnca, od komarja do leva; tak6 tudi vsak človek in vsak narod. Trikratni gorje pa narodu, kateri zgreši svoj namen! To nam spričuje med drugim presunljiva osoda judovskega ljudstva, ki ni spoznalo časa svojega obiskovanja. Kaj je torej/( namen vseh Slovencev? Naš namen kot narod je na teml'; svetu dvojen: 1.) da svojo narodno posebnost izobražamo vedno bolj, 2.) da smo na jugu Avstriji eden njenih stebrov. 1.) Dolgčas bi bilo na svetu, ko bi bili vsi ljudje ednaki, vsa ljudstva ednaka. Le razlika mika. Narodna posebnost pa je to, kar narod loči od naroda n. pr. posebna jedila, drugačno pohištvo, orodje, druga noša itd. Zlasti pa je jezik razločilno znamenie. Ge smo se mi Slovenci v drugih rečeh že proenačili sosedom, vsaj svojega jezika ne izdajmo, ne prodajmo! Na podlagi materinščine se mora učiti abeceda in latinščina in enkrat tudi visokoSolske vede; slovenski morajo biti pri nas cesarjevi razglasi in sprevodnikovi izklici na železnicah; slovenščina naj ima pravico pred najvišjim sodiščem in naj se glasi v naših občinskih zbornicah. S tem ne zahtevam, da se naj ne učimo drugih jezikov. Kolikor jezikov znaš, toliko ljudij veljaš! Zlasti je znanje več jezikov v Avstriji potrebno in koristno. Le prva bodi slovenščina, kakor mi je moja mati najIjubša od vseh drugih mater. Bodi torej slovenščina kakor imenitna gospa, katera imej dve, tri dekle. Vzgledujmo se na rodoljubju vrlih Gehov, katerim je domača reč nad vse. Zatorej so pa tudi v dveh razslavah 1. 1891. in 1. 1895. pokazali strraeči Evropi izdelke čoške dlani in češkega duha. Njim smo mi po legi najbolj podobni: Gehi so na severu, mi na jugu najdalje porinjeni v meso Evrope. Geh in Slovenec sta konca velikih slovanskih škarij. Da bi jim bili tudi po rodoljubju podobni! 0 naših pradedih so zapisali zgodovinarji, da so se vojskovali z Bavarci, iii o nas bi na[ zapisali: »Ta rod ni bil ednak slavnim očetom, ampak je sam sebi v skledo pljuval in se svojega jezika H:^mGval?«Nikdari4 "^ ¦- ¦'¦ 2.) Prvi namen ima vsak narod zase, drugi pa je nam Slovencem posebno lasten, da smo namreč na jugu Avstriji eden njeiiih stebrov. Proti Turku so jo branili naši pradedje. Vsaka ped naše zemlje od Mure do Drave, od Drave do Save in Soče in Adrijanskega morja je napojena s slovensko krvjo, katero so iz žil privabili iurški meči. Ge bi umetnik naslikati hotel zgodovino našega naroda za lurških vojsk, naj naslika krvavi polumesec — znarcenje Turkov, — ki se vtaplja v slovenski oblak! Proti Lahu so se vojskovali zlasti sinovi naših mater. Preštej njih kosti, ki leže in prhne po ravninah zgornje-italijanskih, pri Solferinu in Kustoci! Slovensko kri je pilo Adrijansko morje, ko so zmagali Avstrijci laško brodovje pri otoku Vis (dne 20. jul. 1866.). Takč naj ostane zanaprej! Ta namen nam je prst božji zagbsal v zgodovini. Zunaj Avstrije nimamo življenja. Oklenimo se je torej zvestč! Vzgledujmo se na avstrijskem domoljubju vernih irolcev, ki so zlasti 1. 1809. pokazali neomahljivo zver^tobo do cesarja. Na griču Isel pri Inomostu so padli Rajhrabrejši mpžje, katere je vodil Andrej Hofer. Vsak ima tam svoj grob, ;kjer je padel, med smrekami in hojkami. Na'"vrhu' griča pa stoji spomenik z napisom: nDonecrenint mohtes et saxa et pectora nostra, Austriacgse; doiijui' moenia semper erunt!* — nl)6klert,škite.'stojijo in gore; nam dihajo prsi, Bodc imela iriočan krasna Avstrija zid!" Nekdo od Save.