“Vse / visi / na / tankem / lasu / možnosti / koincidence // Je / nujnost / kar/ me / žene / je / moč / je / strahopetnost // Je / pojem / kar / mi / ne / da / nehati /…/” se začenja pesem Še, ki stoji na začetku druge pesniške zbirke Anje Golob Vesa v zgibi (2013) in jo omenjam, ker se tako vsebinsko kot formalno dobro povezuje s tu obravnavano, peto zbirko, po svoje jo celo anticipira in v temelju razloži. Ta nanizanka besed je namreč pesniški kre­ do, ki utrjuje (subjekt) v izrekanju in (pesniškem) osmišljanju, in čeprav se formalno zdi, da bo zdaj zdaj razpadla, da se bo nitka, ponazorjena tudi grafično, pretrgala, ta teče naprej – na robu strani se začenja in na robu se tudi izteče, zdi se torej neskončna. Prav takšna pa je tudi poezija v zbirki watson, ki formalno na marsikaterem mestu razpada, a vendar teče (skače) neprekinjeno naprej. Znotraj opusa Anje Golob je do izrazitejše oblikovne spremembe prišlo v prejšnji zbirki, v kateri smo očitneje zaznavali procese lomljenja, droblje­ nja besed in verzov, ki so izgubljali primarne pomene, hkrati pa v novih konstelacijah tvorili nove (potenciale), tako se je skozi razpad sestavilo in zaživelo več resničnosti hkrati. watson ta domala atomski proces cepit­ ve jeder nadaljuje, nekako po logiki – kar se je prej (denimo v prvih treh zbirkah) nabiralo in jedrilo, se mora zdaj dokončno sprostiti, razpustiti. Diana Pungeršič Anja Golob: watson. Maribor: samozaložba, 2023. 307 Sodobnost 2024 Sprehodi po knjižnem trgu watson je formalno konceptualna zbirka, osrednjo vlogo v njej ima pes, verjetno naslovni Watson, ki ga 32 oštevilčenih pesmi zbirke opredeljuje oziroma daje tak vtis, vse pesmi se namreč začenjajo enako: “pes je /…/”. Pes je marsikaj, beseda, knjiga, aljažev stolp, elektrika, dražba, sin, komet, oksitocin, otrok, a tudi kaj manj prepoznavnega, kot je vo ali to tem ipd. Pes tudi marsikaj ni in tudi marsikaj zna. Kaj hitro je jasno, da ne gre za (znan­ stvene) definicije, temveč pripovedi o psu, o pasjem življenju, a ne na način potrditve negativne konotacije, temveč njene razširitve, spre obračanja, razgibanja. Pesmi brbotajo v sproščenosti in asociativni igrivosti, kot bi se nit iz navedene pesmi dokončno vtkala v pesniški proces, verjetno kar v samo življenje, ki tako postane eno samo postajanje – v zavedanju, da ne bo nič razpadlo, naj (besedo) še tolikokrat prerežemo, prekinemo, nalomimo, strgamo, razdelimo ipd., v zavedanju, da se bo pomen, smisel naposled vselej porodil. To pesniško in bivanjsko zaupanje v črke spomni na poglavje Vesolje je kombinacija črk iz čudovitega (iz tragike holokavsta porojenega) filozof­ skega romana Alfonsa Cruza Kokoschkova lutka (V.B.Z., 2021), v katerem berač, ki ne zna ne brati ne pisati, razlaga rabinu, da moli tako, da izgovarja abecedo – 22 hebrejskih črk. Ker je to vse, kar je treba, saj bo Bog, ki tam zgoraj igra scrabble, poskrbel za ostalo. “Ljudje mu dajo črke, mislijo, da vedo, kaj hočejo, a ne vedo, Bog pa ploščice premeče in napravi nove bese­ de. Vse skupaj ni drugega kot družabna igra.” Anja Zag Golob se ne gre Boga, ji pa gre za (ustvarjalno, če hočete stva­ riteljsko moč) besede in psa, kajti “pes je beseda” ali kot beremo v pesmi 2: “pes brblja babel / babel ba / bel kot mesto / nad skalo iz skale iz / klesano pes / se udari z gos / podom / to je dolg na / pet boj na pet / rund v ringu / ring je ding / ding dong ljud / stvo / je sodnik je / boj ne boj mesar / sko klan / je gospod / obleč / en v ozek frak pes / v korak / u s časom pes / vodi vodi raca / raca na vodi reče gos / pod pes / vodi vodi vod / i iiiiiiin zma / ga ga ga / ker je / sistematik in gos / podov / palindrom” A kot vidim že znotraj pesmi, ki psa opredeljuje kot besedo, ta nikakor ni le beseda, temveč tudi njena nemoč, igra, citat, onomatopeja, smeh, preiz­ kušanje mej, avtoritete, boj ipd. V nadaljevanju se pes razkriva v vsej svoji izmuzljivosti in vsepričujočnosti, vse bolj ga doživljamo kot bit ali bivanje samo, ki nenehno prevzema nove podobe in kaže protejsko naravo, kljub temu pa ga dojemamo notranje koherentno: “pes brez / pogojna zaveza / nost ne ne / hnemu nes / končnemu pre / obražanju las / tne biti za kaj za heku / bo bo ne skr” Pesemski poudarki in teme (Irena Novak Popov jih v spremni besedi imenuje vrednote) niso kar poljubne; sistematično 308 Sodobnost 2024 Sprehodi po knjižnem trgu Anja Golob: watson zasledujejo dobro, mir, poštenje, ustvarjalnega in raziskovalnega duha, razsvetljene prebliske, bližino, dotik, navdušenje, veselje, pristnost, po­ gum, humor, predanost … Ne gre za naivno pozicijo, temveč bolj za smer, detektivsko zavezanost raziskovanju srčike (dobrega) bivanja, ki vodi, če si izposodimo le eno od pesmi in njenih meta-for, denimo tudi skozi pust – v vsaj dveh pomenih, torej skozi masko, karneval, a tudi skozi izolacijo in osamo: “pust pes kreha v kehi / pust v turobnem jutru / se na dvorišču žoga z / melanholi” Navsezadnje je watson dobro vraščen v čas in prostor, zato ga lahko s svojo navzočnostjo tudi (kritično) premerja: “je pes je / oltar zlati / tabernakelj / žarečega sonca / iztrgano utripa / okrvavljeno / v prsih cerkve / gluh za klečava / dobrikanja” Pesmi tako učinkujejo skoraj kot nekakšne prismuknjene parabole, v katerih je skozi živopisen asociativni kalejdoskop vselej moč uzreti zgodbo, sliko in smisel. Tudi tokrat so vse pesmi prepredene z najrazličnejšimi referencami in citati iz pop in klasične kulture in družbe, od pravljic, otroških pesmic, popevk, filmov do literarnih klasikov tipa Doyle, Kafka, Hamlet, Cankar, Tavčar, Brecelj, ki so le najbolj očitni stebri. Sicer pa lahko v pesmih opa­ zujemo natančno delo z jezikom, od prenavljanja ustaljenih fraz, rekov, pregovorov do lovljenja pomenov v stavčni, tudi fonetični kombinatoriki: “pes je / pi / je mir” ali “pes je asket brez abs / trakcije zves” Enkrat pesem poganja ritem, drugič zvok, rima, tretjič pomenska asociacija, tako da se verz vselej prekucne, besedni vrtiljak pa postane radoživ perpetuum mobile, posebej presenetljiv na mestih, ko začne oddajati nenavadne (pra)zvoke – še/več ne besede, a že/še (dele) pesmi. Kamor koli v pesem ali zbirko pokukamo ( ji dvignemo rep), katero koli plast odstremo, odkrijemo konsistenco in domišljen mehanizem, “da da nag /on / sko ve kdaj je to / to hu / do kdaj je kdaj reči stop / stop igra / kdaj prek / in iti kdaj”, še 32 pesmi gotovo ni naključna številka. Če se v duhu zbirke malo pošalimo, jo lahko povežemo s številom zob odraslega člo­ veka, 32 je belih in 32 črnih polj na šahovnici, lahko pa je to tudi številka ravnotežja, ubranosti fizičnega in metafizičnega, snovnega in duhovnega in še marsikaj drugega. Watson je navsezadnje literarni lik, pripovedovalec (detektivskih) zgodb, je torej izmišljen in resničen hkrati, podobno kot pes, ki je vse živo in vse mrtvo, vse kar je in kar ni. Lahko bi mu poiskali tudi vrsto simbolnih po menov ali konotacij, a za pričujočo zbirko se zdi najbolj prikladen rek, da je pes človekov najboljši prijatelj. Prav tako namreč učinkujejo tudi pesmi, hiteče gibkemu, živahnemu, spontanemu, pristnemu in individuiranemu življenju naproti, tudi ko se vmes prikrade vran, kot simbol hudega, zla, smrti ipd. 309 Sodobnost 2024 Anja Golob: watson Sprehodi po knjižnem trgu V poeziji Anje Zag Golob smo vajeni neomajne potrditve (prist nosti) bivanja in pesnjenja, toda v watsonu do nje prihaja skozi absolutno spro­ stitev, predajo neznanemu in nezavednemu. Ko je torej veščina tako izmoj­ strena, da se lahko začne (vsaj navidezna) improvizacija. Številne pesniške postopke, ki smo jih zgoraj le nakazali, je sicer natančno razčlenila, kon­ tekstualizirala in interpretirala Irena Novak Popov v pregledni spremni besedi, tu pa se zadovoljimo s primerjavo – če je bila do zdaj poezija Anje Zag Golob (formalna) klasika, je prek prejšnje bluesovske zbirke tokrat dokončno prešla v jazz s swingovskimi podtoni. watson je zaradi pesniškega načina, ki se zlije z bivanjsko vedrino, interpretativno neizčrpna in tudi uročljiva zbirka. V plešočem prepletu koncepta in pripovedi, izpovedi in vsebine, igre in humorja, spontanosti in premisleka, izrečenega in zarečenega, domišljije in realnosti, visokega in nizkega, kolektivnega in individualnega, živalskega in človeškega … pa znotraj slovenske poezije gotovo tudi nov mejnik. 310 Sodobnost 2024 Sprehodi po knjižnem trgu Anja Golob: watson