-14-
NASE slovarske t e g o bi
II
Se o naših slovarskih tegobah
v
V prejšnji številki Mostov (št. 7> junij 197°) je izšel članek "Naše slo¬
varske tegobe", ki ga je napisal J. G. Vidi se, da je "bil članek napisan
kot kritika Slovenskega pravopisa 1962 (SP) in da so podatki iz Slovarja
slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) le tu in tam, najbrž kasneje, priteg¬
njeni v članek. Čeprav v članku ni direktno napaden SSKJ, saj velja kri¬
tika J. G. celotni naši leksikografi ji, našemu jezikoslovju in sploh ve¬
čini naše jezikovne prakse, se nam vseeno zdi potrebno odgovoriti, kajti
načela, ki jih avtor zagovarja, so prav nasprotna od načel, ki so izpe¬
ljana v slovarju. SSKJ je namreč še dalj od kritikovih načel kot pa SP,
čeprav on tega ni poudaril, in to zavestno, kajti načela, ki jih zago¬
varja J. G., se nam zdijo nesprejemljiva. Tu mislimo na njegove pravopis¬
ne in pravorečne pripombe, čemur je posvečen članek, ne pa toliko na se¬
mantične in druge, čeprav so tudi te večinoma sporne.
J. G. je našel v SP tri tipe: 1. izvirna pisava s fonetično transkripcijo,
2. izvirna pisava brez transkripcije, s katero se izgovarjava ujema (in
je tedaj "domač izgovor" kolikor toliko pravilen) ali pa se ne ujema (po¬
tem je domač izgovor nepravilen), in 3» kolikor toliko primerna fonetična
pisava. V tem J. G. ne najde "nobenega spoznavnega sistema" in merilo za
razvrstitev v te tri tipe je po njegovem nedoumljivo.
J. G. sicer priznava, da moderna pravopisno-pravorečna načela pri mednarod¬
nih tujkah velevajo, naj vsak jezik tujke in tuja imena prilagodi svojim
možnostim in navadam. Vendar hoče obdržati besedo v originalni obliki prav¬
zaprav do skrajnih možnosti. Praktično gre seveda celo preko teh možnosti,
ker zahteva tudi tuje glasove (npr. u) in tuje naglase v pozicijah, kjer
jih slovenščina nima (npr. kratek naglas v nazadujem zlogu). Razen tega
zahteva pri vseh sprejetih besedah absolutno enake principe prilagajanja
slovenščini.
J. G. se ne zaveda, da vpliva pri vključevanju tujke v drug jezikovni si¬
stem nešteto stvari, in ne samo to, če je besedo v drugem jeziku mogoče
izgovoriti. Gre tudi za naslonitve na podobne oblikoslovne, naglasne in
besedotvorne tipe, celo za naslonitve na podobne besede itd. Če imamo npr.
baron , kako naj za baronet (plemič za stopnjo nižji od barona) zahtevamo
izgovor beronit (večina tujk ima naglas na -et, zlasti pa prim. še razmer¬
ja balon - balonet, kamion - kamionet ipd.). Dalje se J. G. ne zaveda, da
je jezik sprejemal tujke v različnih obdobjih. In v vsakem obdobju so tuj¬
ke sprejete po jezikovnih zakonih in navadah tistega časa ter iz tistih
jezikov, s katerimi so bili v tistem obdobju stiki. J. G. tudi ne prizna
nobene posredniške vloge. Zgodovinska resnica je, da smo tujke sprejemali
- 15 -
v prejšnjih časih največ preko nemščine, pa čeprav meni J. G., da "kot
nedavni državljani Napoleonove Ilirije res ne potrebujemo pruskega posred¬
ništva". V novejšem času, pa pride k nam marsikatera tujka preko srbohrva¬
ščine. Zato so včasih po nemškem izgovoru (in pisavi) blufirali , zdaj pa
po srbohrvaškem blefirajo , medtem ko se "pravilni" blefirati ne rabi. Slo¬
var pri tej besedi nič ne povečuje 'zmede, ampak samo prikazuje dejansko
stanje. Glavni kriterij za registriranje besede v slovarju je, kako se
glasi beseda pri nas in ne kako v izvirnem jeziku. Slovar ne more navajati
stvari, ki jih ni. Ko je bila beseda sprejeta, je postala last našega je¬
zika in zato tudi ni prav nič važno, če so jo v jeziku, od koder je spre¬
jeta, spremenili ali opustili. Če Nemci več ne izgovarjajo detajl in
emajl , nas to nič ne zanima. Saj tudi v besedi škoda Nemci več ne izgovar¬
jajo _šk, pa zato mi ne bomo začeli govoriti šada . Slovenščina je vendar sa¬
mostojen jezik s svojimi besedami, zato si lahko tudi sprejeto tujko privo¬
šči v taki obliki, ki je "nikjer na svetu ni". Celo semantično ni potrebno,
da se prevzeta tujka v slovenščini povsem pokriva s pomenom v tujih jezi¬
kih, kaj šele v izgovoru in pisavi. Že iz tega je jasno, da pri sprejemanju
tujk ne moremo pričakovati nobene absolutne doslednosti. Niti sinhrone, kaj
šele diahrono. Od drugih dejavnikov, ki še vplivajo na sprejemanje, bi bilo
treba zlasti poudariti, da je važno, ali smo tujko sprejeli po pisani bese¬
di ali po govorjeni. Važno pri tem je tudi, kateri stroki beseda pripada.
Glasbeni termini se navadno bolj držijo v izvirni obliki kot npr. prehram¬
beni. Lastna imena se znatno manj prilagajajo slovenščini kot občna. Zelo
znana krajevna imena pa imamo tudi podomačena. Tako imamo Rim , Pariz itd.,
a zaradi velikega števila naših izseljencev nam je tudi Chicago postal zelo
domač in to v obliki čiicago . Če J. G. trdi, da je čikago narobe, potem je
lahko narobe tudi Pariz in zakaj bi za London ne zahtevali landan .
J. G. pravi, da bodo nepravilni izgovor tistega, ki po SP in SSKJ (to je
po slovensko) izgovarja tujke, tujci slabo razumeli in bo v mednarodnih
ustnih stikih akustično oviran. Toda tistega, ki po slovensko izgovarja
tujke, tujci, če slovenščine ne znajo, sploh ne bodo razumeli, ker on pač
govori slovensko. Kdor pa govori v tujem jeziku in se je naučil tega jezi¬
ka, se ho pač naučil pravilnega izgovora še za tistih nekaj besed, ki si
jih je slovenščina izposodila od tam in jih toliko predrugačila, da so iz¬
gubile izvirno obliko. Nihče se tudi ne bo učil pravil angleške izgovarja¬
ve pri slovenski tujki biftek, kot misli J. G.; za to bo pač moral vzeti
v roke angleški učbenik.
Vsa teorija J, G, temelji pravzaprav na našem kompleksu majhnosti, Zanj
je važno le to, da nas bodo razumeli tujci in da se pred tujci ne bomo o-
smešili. Amerikance pa ni prav nič sram, da francoski enjambement izgovar¬
jajo indžemimt ali da imajo za ruski sputnik izgovorilo dubleto sputnik in
spatnik . Ali ni tudi to "primitivni način: beri po tujem pravopisu"? Pri
nas naj bo budžet nepravilno. J. G. zahteva budget z angleškim ( badžet)
ali francoskim (budže)izgovorom. Če je beseda angleška, zakaj potem Fran¬
coza ni sram govoriti v njej u, ko bi vendar s svojimi "govorili" lahko
izgovoril a? Pri Francozih se je beseda lahko udomačila - in v tej obliki
jo dovoli J, G. tudi nam - pri nas se pa ne bi smela?
- 16
Po J. G. se je treta potruditi, da to naša javnost postopoma vse barbariz-
me izločila. Za velikansko večino od tistih "nekaj", ki jih navaja, je ja¬
sno, da ti tilo poskušati kaj takega nesmiselno. Toda tudi če ti tilo po¬
pravljanje upravičeno, ne vemo, kje naj ti se ustavili. Ali naj popravimo
le tiste, ki jih je po J. G. sprejel "kak tekstilni vajenec ali komi" ali
"kak skladiščnik" oz. smo jih "slišali iz ust kakega nemškega inštalater¬
ja", ali pa naj popravljamo tudi tiste,,ki so jih sprejeli že prej še manj
šolani pastirji in kmetje? In pri katerem jeziku naj se ustavimo? Pri an¬
gleščini, francoščini ali latinščini ali grščini ali gremo še nazaj? Ali
je prvi navedeni "značilni spodrsljaj" SP in SSKJ arzen res tujka iz an¬
gleščine?
Vseh posameznih primerov, ki jih obravnava J. G., se tu ni potrebno dotika¬
ti, saj gre v bistvu za načelno vprašanje. Do njegove rešitve v obravnava¬
nem članku pa je mogoče zavzeti le odklonilno stališče.
Poudariti pa je vendarle treta še to, da slovar pri manj znanih tujkah, ki
nimajo podomačene oblike, sicer podaja slovenski izgovor, da pa dopušča,
če imamo besedo za citatno, tudi izgovor po fonetiki jezika, iz katerega
je sprejeta (paragraf 177)« Vrata za tuj izgovor so torej precej široko od¬
prta in prav verjetno je, da to zaradi sedanjega precejšnjega znanja angle¬
ščine pri marsikateri angleški tujki, ki se še piše po angleško, malo po¬
slovenjeni angleški izgovor izpodrinil sedaj udomačenega "napačnega". Toda
to je stvar jezikovnega razvoja, ki ga to slovar registriral, kadar in če
to do njega prišlo. Nesmiselno pa ti ga tilo forsirati, ker ti to bilo
prej v škodo kot v korist slovenščini, saj tujka postane naša šele, ko se
v vsem in čimbolj prilagodi slovenščini. S tem nikakor nočemo trditi, da
jezikoslovci nimajo nobenega vpliva na jezik. Vpliv je možen in celo kori¬
sten pri sprejemanju novih tujk, ko se prvič pojavljajo. Takrat jezikoslo¬
vec lahko pove svoje mnenje, kaj je glede na slovenski jezikovni sistem
boljše, kaj se bolj prilega našemu jezikovnemu čutu. Tudi pri omahovanju
med raznimi variantami (pisnimi, izgovomimi, leksikalnimi, sintaktičnimi
itd.) lahko jezikoslovec, kadar je njegov poseg upravičen, pomaga eni ali
drugi do zmage. Vsako poseganje v ustaljene stvari, zlasti če ne naspro¬
tujejo duhu slovenščine, pa ti tilo samo vprašanje zmede in beganje brez
koristi in učinka.
Pripomb iz članka J« G., ki so po njegovem namenjene dopolnitvam in po¬
pravkom SP in SSKJ in od katerih pričakuje, da bodo koristile kasnejšim
izdajam in vsaj drugim zvezkom SSKJ, seveda pri naslednjih knjigah SSKJ
ne bo mogoče upoštevati, kajti bistvo slovarja je, da podaja jezik, kakr¬
šen je, kakršnega po besedah J. G. "tolče poldrugi milijon Slovencev" (po
njegovem seveda večkrat napačno), ne pa, kakršen naj bi po raznih teori¬
jah posameznikov bil. Saj je jasno, da ni mogoče v slovar postaviti jam
namesto džem , jury namesto žirija , puenta namesto poanta in celo duša na¬
mesto tuš. Skoda pa bi bilo, če bi obravnavani članek z načeli, ki so v
njem razložena, vnašal zmedo v vrste naših strokovnih prevajalcev.
Pravorečna komisija
Slovarja slovenskega knjižnega jezika