351
Politične stvari.
Politični testament Palackijev.
Pred malo dnevi je na svitlo prišel tretji del zbirke manjših PaJackijevih spisov pod naslovom „Kad-host"' Konec te knjige slavnoznani zgodovinar, starček dr. Palacki, kterega slovanski češki narod svojega „duševnega očeta" po pravici imenuje, slov6 jemlje od svojega javnega življenja. On sam ta spis imenuje „zadnje besede svojega testamenta in svoje slov6". Ta velevažni spis, kterega nemčurski liberalci napadajo ž njim navadno strastjo, gotovo ne ostane brez vpliva na narode avstrijsko ogerske. Palacki, mož plemenitega srca, ki je mnogo mnogo storil in še več si prizadeval storiti ne le za svoj češki narod, ampak tudi za vse cesarstvo; on gotovo izmed prvih najboljših in najres-ničnejših domoljubov v Avstriji čuti se prisiljenega, konec svojega življenja odkritosrčno in brez zadržka povedati to , kar vsak pošten Avstrijanec tudi ž njimi vred čuti.
Naj tudi mi svojim čitateljem iz tega pomenljivega spisa povemo glavnejše misli.
Palacki, izgovorivši trdo svoje prepričanje, da pravo in pravica morate svojo namero doseči v vseh človeških zadevah, govori blizo tako-le:
„Moja naj veča pregreha — to rečem brez ovinkov — bila je ta, da sem veroval v razumnost in pravno čut-stvo nemškega naroda. Mojega izreka: „Ako ne bi bilo Avstrije j morali bi si prizadevati, dajo stvaritno", se je mnogokrat spominjalo; rekel sem to, ker sem gotovo pričakoval, da v združbi oslobodjenih narodov mora vladati in bode vladala pravica, kajti znana mi je bila resnica, ki jo je že sv. Avguštin (De civitate Dei I. XXI.) izustil rekoč: „remota justitia, quid sunt regna, nisi magna latrocinia?" (po naše: brez pravice kaj so države druzega nego velike roparice). Kako pač bi mi bilo pod vladarjem, čegar geslo so bile besede: „justitia regnorum fundamentum" (to je, pravica državam podlaga) moglo priti na um, da se naša staroslavna carevina kedaj more premeniti v smislu  izreka sv. Av-
guština? Kako sem v onih slavljenih dneh preporoda svobode mogel misliti, da nam Slovanom bode priso-jeno, po Nemcih absolutizem vladarja premeniti s krutejšim absolutizmom — pod diktaturo sovražnega nam plemena?
Kako sem mogel prevideti, da izobraženi Nemci morejo govoriti o svobodi in ustavi, vpeljati pa go-spodstvo druzega nad drugim? — da oni hočejo pravo osobe kovati v zvezde, prava narodov pa z nogami gaziti? — da oni hočejo državno pravo zidati na laž in brezumje? — da hočejo ravnopravnost proglasivati za vse, a nam Slovanom naložiti le dolžnost pokorščine?
Neumna je bila in je njihova misel, da je nam naša narodnost manj dragoceno blago, kakor njim njihova, — da nas ne bode žalilo ali da še čutili ne bo-demo, ako se naš narod izključi iz javnega življenja; trapasta je bila njihova nada, da nam bodo za naše potrebe zadostovale drobtinice in odpadki z nemške mize, ki jih bodo milostivo blagovolili pokloniti nam. Ta nada kaže samo njihovo neumno oholost in napuh, nikakor pa ne uma in pravednosti. Toda — „napuh hodi pred padcem" — tako pravijo Nemci sami, in to bodo oni sami izkusili, če tudi jaz ne doživim tega časa.
Dogodkov, ki so me že davno na žalosten način predramili iz moje zmotnjave, nočem naštevati. Žalibog! odrečem se nekdanji nadi, da se dolgo obdrži Avstrija: ne zato, da ne bi bilo to želeti ali da ne bi bilo samo po sebi mogoče, ampak zato se bliža propad Avstrije, ker je obveljalo Nemcem in Magjarom, polastiti se gospodstva in utemeljiti enostranski despotizem, kteri je v mnogojeziČni in ustavni državi politično brezumje (contradictio in adjecto) in nikakor ne more dolgo trpeti. Nemci in Magjari pa hočejo Avstrijo samo v taki despotiški obliki. Njihova krivda — ker si naravnost prizadevajo, kakor 1848. 1. raztrgati cesarstvo—je, daje Avstrija že na strmi ravnici, ki vodi v brezdno. Za svoj (češki) narod pri tem nisem v velikih skrbeh. Ako je temu narodu prisojeno, še enkrat poskušenemu biti v ognji in železu, ima on še dovolj žive in zdrave jezgre, da ne pogine v tej poskušnji, ampak da se pro-budi k novemu življenju, naj bodo okoliščine kakoršne koli hočejo.
Ce tudi so se Nemci že davno privadili, moje im6 v javnosti ogrdivati, vendar jim nočem enako vračati, le obžalujem jih odkritosrčno, da se moralno čedalje globokeje pogrezujejo, ker popustivši zglede in nauke svojih nekdanjih velikih učiteljev se sedaj izključljivo dajo voditi svojemu zavrženemu časništvu in židovskim (judovskim) špekulantom, ljudem brez vesti in brez sramožljivosti, kterim nikakor ni mar pravice in resnice, ampak le začasnega vspeha, materijal-nega dobička in puhle všečnosti pri bralcih; ljudem, ki se kosajo, vstreči strastim, narodni oholosti, pohlepu za gospodstvo in zasramovanju. Židovsko pleme, sedaj emancipirano, sedaj obče vlada med Nemci; le po njih se ravna občno mnenje, in to ne samo na Dunaj i. Kakor je Shvloku, njihovemu protitipu, bilo „pismo" vse, tako je njim postava (ustava). Moralnih vzorov: plemenitosti, veledušnosti, vitežtva — ne poznajo in nočejo poznati, to jim je vraža. Vse, kar se je v teku stoletij stvarilo in razjasnilo, jim je gnjusoba, ker jim zgodovina ne d& nobenega naslova za njihove pohlepe in pretenzije. Grabežljivega nagona živinskega so se dosle najrajše učili od lisic, zlasti v trgovini in na borzi, al sedaj se že radi družijo z volkovi, zlasti onimi, ki k njim begajo iz izvoljenega kraljestva strahu Božjega in nabožnih običajev.
O Magjarih, drugem gospoduj očem plemenu v Avstriji, nimam mnogo več povedati. Ta Azijski narod,
po različnih razmerah čudovito srečen, doživel je, kar je njihovim sorodnikom in prednikom, Hunom in Ava-rom , če tudi so bili mnogo jači, ostalo odrečeno; on bode namreč kmalu slavil spomin svojega tisočletnega obstanka v Evropi. Sedaj ima ta narod gospodstvo in hegemonijo v staroslavni Avstriji ter pri vsaki priliki kaže svoje gorostasne pohlepe in namere; ako pa Ma-gjari na dalje ravnajo s svojimi sosedi tako, kakor so pričeli v najnovejših časih, spolni se tudi nad njimi slavnega kronista Nestorija beseda o Avarih, njihovih prednikih, in jaz sem prepričan, da po preteklem drugem tisočletji več ne bode ne enega njihovega potomca, ki bi mogel ali hotel slaviti njihov spomin.
O Rusiji piše Palacki, da je to vrlo dobro, da ne najde vzroka več bati se prihodnje občne samovlade Ruske, kakor je to bilo 1848. leta. Misleči Rusi ne hrepenijo po tem, da bi se meja Ruska razširila v zahodu, marveč bi ugledali nesrečo v tem, ako bili bi siljeni v tako razširjenje; osobito biia bi jim osvojba Carigrada velika nesreča. Slovan nikdar in nikjer ni bil vojni grabež; glavni značaj Slovanov je mir o ljub je, a ne gospodstvo. Pravo slovansko čut-stvo poganja v Rusiji čedalje globokejše korenike, in javno mnenje velikega edinega naroda, ki šteje 60 milijonov, bode ob svojem času gotovo svetu impozantna moč. —
Ta politični svoj „testament" sklepa pa Palacki s sledečimi besedami: „Da znani moji sovražniki (po Richelieuovem geslu: „dajte mi le par vrstic kakega človeka, in spravim ga na vislice) po stari svoji navadi ne bodo mirovali, me krivičiti in obsoditi — Če treba tudi za hudodelnika, to mirnega duha že vidim naprej, a ne bodem se pričkal ž njimi".
352