abc Slovenije
naše izročilo

nova maša
„Za novo mašo je vredno zrabiti par podplatov.“ S tem stavkom je povedal naš človek, kako zelo ceni duhovski stan in kako velika stvar je, če mlad mož prvič stopi „k oltarju božjemu“.
Nova maša je bila pri Slovencih zmerom občestven praznik. Veselil se ga je in ga praznoval ne samo kraj, kjer je bil novomašnik doma, ampak vsa domača fara, ja, celo fara v bližnji in daljni okolici.
Način praznovanja ni bil povsod enak. Največji obseg so dosegale nove maše v vzhodni Sloveniji. Naj sledi opis takšne tamkajšnje nove maše iz preteklosti, ki pa še danes marsikaj tega ohranja po vsej Sloveniji.
PRIPRAVA NA PRAZNIK
Po posvečenju so šli domači, sorodniki in prijatelji po novomašnika, da so ga slovesno spremili na njegov dom. Njegov prihod so oznanjevali topiči. Hišo so bili lepo ozaljšali, pred njo postavili mlaje.
Novomašnik je hodil od vasi do vasi vabit goste k novi maši in dajat blagoslov. Včasih je bila povabljena vsa občina, tako da je bilo gostov tristo ali štiristo ali pa še več. Nepovabljeni gostje so bili dijaki gimnazijci, ki so imeli pravico priti na vsako novo mašo.
Tolikšne množice seveda en sam kmet ni mogel gostiti, če je bil še tako premožen. Zato je vsak povabljenec prispeval svoj delež: pšenico, vino ali meso.
Za toliko gostov je bilo treba pripraviti primeren prostor. Navadno so zraven hiše postavili posebno, prostrano uto, vso prepleteno z zelenjem in ozaljšano s cvetličnimi venci. Za to so skrbele „svatevce“, novomašnikove družice, ki jih je bilo včasih do petdeset; pri slovesnosti so bile vse belo oblečene in so imele venčke v laseh.
Godci so prvi zagodli v soboto zvečer ob zdravamariji. Tedaj so tudi začeli pokati topiči.
NOVA MAŠA
Ob prvem svitu so se že spet oglasili topiči.
Navada je bila, da.se je vsa družba na vozovih odpeljala v cerkev. Včasih je bilo kar do štirideset voz. Ozaljšani so bili s smrečicami in cvetjem, tudi konje so opletli s pisanimi trakovi. Na prvem vozu so sedeli godci, na zadnjem novomašnik s svojimi starši.
K novi maši je privrelo ljudi kakor listja in trave. Zato se je brala maša navadno kar pod milim nebom in so oltar postavili na takem kraju, da je vsakdo od navzočih lahko sledil opravilu. Predvsem je hotel vsakdo videti, kako novomašnik z nageljnom na prsih in križem v roki pristopa v procesiji med godbo in slovesnim zvonjenjem k oltarju.
SLAVJE PO MAŠI
Po končanem opravilu so sedli gostje z novomašnikom vred na vozove in se odpeljali na njegov dom. Vsi so bili veseli in zadovoljni, posebno mati je bila blažena in si je otirala solze sreče.
Novomašnik, bod' pozdravljen! Od Boga si nam poslan, za duhovnika postavljen, med pastirje zveste 'zbran. Vodil nas boš skoz življenje, pot nam kazal v odrešenje, opominjal in učil, srčno prosil in svaril.
Res velika tvoja služba: prid'gar, mašnik, božji mož.
Z angeli bo tvoja družba: Jezusov namestnik boš.
Bogu služil boš v svetosti, božje opravljal boš skrivnosti; Jezusa boš daroval, grehov nas odvezoval.
V prostrani uti so za praznično pogrnjenimi in obilno obloženimi mizami zavzeli svoja mesta: za častno mizo novomašnik sredi svojih staršev, nato pa na levo in desno domači, duhovščina in sosedje. Za red in dobro voljo je skrbel novomašnikov prijatelj, bogoslovec, obredničar ali ceremonijer.
Med kosilom so se začele vrstiti zdravice. Kosilo se je vleklo skoraj dd večera in ko so odnesli zadnjo jed, so jeli prinašati večerjo.
Zdaj se je začelo petje. Skupaj so stopili študentje in družice. Prva je bila navadno novomašnikova pesem, kakor so jo peli v cerkvi: „Novomašnik, bod' pozdravljen . . . “ Nato so pa sledile druge pesmi, vesele in žalostne.
Predvsem je pomagal razgibati goste slavni ples „čindara". Po ceremonijer-jevem govoru pri kosilu so ga zaplesali prvič. „Čindara“ je pravzaprav lahen tek v dolgi vrsti — plesavci se drže za roke in z menjalnim korakom stopajo ali tečejo drug za drugim. Pri tem so včasih vzklikali: „Čindarata, čindarata. bum, bum!" Godci so igrali polko, včasih pa tudi koračnico.
Zabava je trajala pozno v noč, najrajši kar do jutra.
PRAZNOVALI SO ŠE TRI, ŠTIRI
DNI
Zjutraj so se vsi spet zbasali na vozove in se z novomašnikom odpeljali k podružnici. Ponovilo se je nato vse kakor prejšnji dan, s to razliko, da je bila vsa množica povabljena kdaj v vinograd kakega sorodnika.
Tako so se gostili in veselili tri ali štiri dni.
Razkošne panonske nove maše so bile odsev živo med seboj povezane vaške in farne skupnosti. Bile so pravi narodni prazniki.
Kuret: PRAZNIČNO LETO SLOVENCEV
Naslovna stran: PRI NOVI MAŠI NA GORENJSKEM.
mesečnik za Slovence na tujem
v Sloveniji so verni zapostavljeni
V	ljubljanskem verskem tedniku Družina (1984, št. 18) je prof. Anton Stres objavil razmišljanje o drugorazrednosti slovenskih vernikov doma. Iz njega povzemamo glavne misli:
V	naši družbi in državi kakor tudi v najbolj množični organizaciji Socialistični zvezi ima ZK zajamčeno vodilno vlogo. Zato njena stališča zadevajo tako ali drugače vsakega občana. In že Marx je svojčas trdil, da postajajo v družbi misli vladajočega razreda vladajoče misli. Če to z vsemi potrebnimi spremembami prenesemo v naše razmere, bi se vsaj marksisti ne smeli čuditi, če sklepamo, da bo obvezni ateizem vodilne partije postajal vodilna misel.
Z ene strani imamo ustavo in ostalo zakonodajo, ki razglašata vero za človekovo zasebno zadevo in temu ustrezno ločitev Cerkve od države. Zato bi pri nas ne smela obstajati nikakršna državna vera, nikakršen monopolni nazor. Temu dosledno bi ne smel imeti noben nazor prednostnega položaja.
Po drugi strani ista ustava jamči izjemno družbeno in politično vlogo ZKJ, za katero pa vera ali nevera očitno ni stvar osebne izbire njenih članov, ampak strogo obvezen nazor. Tako dobi skupaj z ZK tudi njen ateizem nujno vodilno vlogo in postane kar nekakšna „državna vera“.
Ustrahovanost vernih ljudi, njihovo skrivanje vernosti in občutek drugorazrednosti so otipljiva dejstva, izvirajo pa iz pomanjkanja doslednega nazorskega pluralizma. Vodilna skupina uveljavlja kot vodilen svoj nazor, ta pa je med drugim tudi ateističen.
Zakon sodobnega življenja je enakopravno soočanje različnih mnenj. Poudarjam enakopravno, ne pa s pozicij sile, merjenjem moči in izkoriščanjem družbene premoči. Žal pa je bila prav taka večina dosedanjih razprav o položaju vernih v naši družbi. Kdor se ni strinjal z optimističnimi uradnimi ocenami, je dobil nalepko hujskača, nestrpneža in političnega nasprotnika. Zato ni treba hoditi daleč po zglede strahovanja. Lepljenje etiket in podtikanje nečednih namenov je ena njegovih značilnih oblik. Na mesto dia-logike je stopilo nasilje.
Že dejstvo, da so nekateri verni ljudje za ceno svoje doslednosti stopili v partijo, pove dovolj. Pove namreč, da v partijo ne silijo verniki sami in da jih vanjo tudi ne pošiljajo kot trojanske konje teologi, ampak čisto preprosto naše razmere in tisti, ki so jih ustvarili. „Sili“ jih dejstvo, da je rdeča knjižica dostikrat pogoj za kakšno „boljše mesto“. To sicer ni nikjer izrecno zapisano, se pa dogaja.
In potem, ko nam je jasno, kdo „sili“ verne v ZK, vemo, za kaj si moramo v prvi vrsti vsi prizadevati: za to, da bi se naša družba vedno bolj razvijala v pravo in dosledno pluralistično družbo, kjer bodo vsi nazori enako spoštovani in se bo lahko vsakdo brez kakršnih koli posledic odločil za svoj nazor, po svoji pameti in po svoji vesti.
Založnik: Avguštin Čebul, župnijski urad Št. Lenart, 9587 Ričarja vas.
Odgovorni urednik: dr. Janez Hornböck, 9020 Celovec, Vik-tringer Ring 26. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 9020 Celovec, Viktringer Ring 26.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Viktringer Ring 26,
A-9020 Klagenfurt Austria
NAROČNINA (v valuti zadevne dežele):
Anglija	5 tun.
Avstrija	130 šil.
Belgija	400 fran.
Francija	60 tran.
Italija	12.000 lir	
Nemčija	20 mark
Nizozemska	20 gld.
Švedska	60 kron
Švica	19 fran.
Avstralija	9 dol.
Kanada	12 dol.
ZDA	10 dol.
Razlika v cenah je zaradi neenake poštnine v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava NAŠE LUČI.
PRINTED IN AUSTRIA
kaj je pa doma novega ?
NOVO MESTO, metropola Dolenjske, leži na križišču pomembnih smeri — Krkine in temeniško-čezgorjanske.
na sploh
18. KOLESARSKE DIRKE ALPE-ADRIA
Naša slovenska olimpijska reprezentanca je bila prva, med posamezniki
pa je prvi pripeljal do cilja Primož Čerin. Proga je bila dolga okoli 800 kilometrov, vodila pa je po treh deželah, Italiji, Avstriji in Sloveniji. Sodelovale so ekipe teh treh dežel ter še iz Vzhodne Nemčije, Poljske in Gruzije v Sovjetski zvezi. Na zadnjem delu pro-
ge od Portoroža do Ljubljane, kjer je bil končni cilj, je tekmovalce močno ovirala burja, ki je ponekod dosegla hitrost 80 kilometrov na uro. Spremljala jih je vse do Ljubljane, enajst kolesarjev pa je podleglo temu naravnemu nasprotniku. Prvak Čerin je na cilju pred skupščino v Ljubljani dejal: „Z drugo zaporedno zmago na dirki Alpe-Adria sem izredno zadovoljen, še zlasti, ker je bila konkurenca letos močnejša, etape pa daljše. Tudi ta uspeh je dokazal, da sem sezono dobro začel, upam pa, da jo bom tako tudi nadaljeval. Nisem pričakoval, da bo na etapi toliko pobegov. Veter je vsekakor naredil svoje. V takem so padci zelo pogosti.“
SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ PRAZNOVAL ŠESTDESETLETNICO
Začetki segajo pravzaprav do leta 1888, ko so odprli Kranjski deželni muzej, ki pa je obsegal le petdeset etnografskih predmetov. Toda šele v novi jugoslovanski državi, leta 1924, se je začelo pravo delo te vseslovenske znanstvene ustanove, ki je v svoje raziskovalno delo zajela vse dežele tedanje Slovenije. Od takrat pa do danes se je muzej predstavil z več kot 200 razstavami. Tudi ob priliki letošnjega jubileja so odprli v svojih prostorih razstavo, kjer so obiskovalcem predstavili svoje delo, zgodovino muzeja, zbirke in drugo za slovenski narod pomembno dokumentarno gradivo.
PESNIK CIRIL ZLOBEC DOBIL MEDNARODNO NAGRADO
Nagrado Citta dello Stretto, ki jo vsako leto podeljuje kulturna italijanska ustanova Rhegium Juli za najboljše prevode tujih pesnikov v italijanščino, je slovenski pesnik dobil za pesniško zbirko Vračanje na Kras. Nagrada obsega zlato plaketo in dva milijona italijanskih lir. Izročili pa mu jo bodo 8. junija v Messini na Siciliji.
PRVA GEOLOŠKA TRANSVERZALA OD JEZERSKEGA DO JESENIC
Društvo prijateljev mineralov in fosilov, ki je letos pripravilo zanimivo tovrstno razstavo v Tržiču, je že začelo s pri-
kaj je pa domä novega ?
Mladi bravci Mavrice na poti k srečanju na Brezjah.
pravami za otvoritev transverzale. Izdali bodo poseben geološki vodnik, kjer bodo opisana nahajališča okamnin in fosilov, v njem pa bo tudi geološki zemljevid. Posebna raziskovalna skupina se bo lotila Dovžanove soteske pri Tržiču, ki skriva mnoge okamenele ostanke predpotopne dobe. Geologi so samo na Begunjščici našli fosilne ostanke morskih gob, rakcev, ježkov in rdečih alg.
SEDEMNAJSTO SREČANJE PISATELJEV NA BLEDU
Slovenski PEN klub je bil gostitelj tega mednarodnega srečanja pisateljev iz večine evropskih in ameriških držav. Za tremi okroglimi mizami so pisatelji od 4. do 8. maja razpravljali na temo Orwellovo leto 1984 Srečanje je finančno podprla Kulturna skupnost Slovenije.
TEKMOVANJE SREDNJEŠOLCEV V ZNANJU TUJIH JEZIKOV
Tekmovalcev je bilo letos manj kot v prejšnjih letih, največji osip pa so zabeležili pri ruščini in francoščini. Po mnenju predsednice društva za tuje jezike so temu krivi izobraževalni programi, saj se samo v šestih srednješolskih smereh učijo tudi drugi tuji jezik. Mnogi so mnenja, je dejala pred-(dalje na strani 9)
skozi stisnjene zobe se je težko smejati
PO DEŽJU PRIDE SONCE. VČASIH TUDI ELEKTRIKA.
Smo za inovacije. Še bolj pa smo za njimi.
VSAKA ŠOLA NEKAJ STANE. NAŠO PLAČUJEMO V DEVIZAH.
Delu čast in oblast! Delavcu pa vsaj toliko, da bo lahko živel!
OTROCI SO NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO - GLEDE NA TO, KOLIKO NAS STANEJO.
Ne delajte novih neumnosti! Imamo še veliko zalogo starih!
NEKOČ STA ŽIVELA BABICA IN DEDEK ... IMELA STA HIŠO, AVTO, KUŽA IN — ELEKTRIKO.
Naša stanovanja, pravijo, so najdražja na svetu. Mogoče. A če vidim, komu jih dodeljujejo — niti stanovavci niso poceni.
DOLAR JE VSE BOLJ NESTABILEN, SAJ RASTE POČASNEJE, KOT DINAR PADA.
časi se menjajo. Prej smo se šalili na račun politikov in gospodarstvenikov, zdaj se oni šalijo na naš račun.
LAHKO JE VLEČI POTEZE, KO IZ LJUDI NAREDE FIGURE.	p0 pAVUHU
Krščanska vera je začela svoj pohod po nič hudega slutečem svetu v nedeljo ob devetih zjutraj, verjetno okrog leta 30 po. Kr.
To se je zgodilo v Jeruzalemu ob judovskem binkoštnem praznovanju.
Jezus je učencem naročil, naj ostanejo v Jeruzalemu in počakajo na prihod njegovega Duha. Med molitvijo so nenadoma prejeli obljubljeni dar.
Evangelist Luka opisuje prihod Duha takole:
Prišel je „kakor silen veter“ in „kakor ognjeni zublji“.
Vernike je napolnila nevidna, ognjevita moč, ki ni bila nič drugega kot neposredna bližina Boga.
Začeli so govoriti v tujih jezikih. Romarji, ki so prišli iz vseh predelov tedaj znanega sveta, so se zelo čudili, ko so te preproste ljudi iz Galileje slišali hvaliti Boga v svojih domačih jezikih in govorih (prim. Apd 2, 1—13).
S takim začetkom je Bog dal širjenju evangelija močan zagon.
Ob tej priložnosti je še posebej spregovoril apostol Peter. V soglasju in ob podpori drugih učencev je pogumno izjavil, da je Jezus vstal iz groba. To se je zgodilo v Jeruzalemu samo dva meseca po križanju in le kakšne tri kilometre od kraja, kjer je bil Jezus pokopan.
„Njega, po določenem sklepu in previdnosti božji izdanega, ste po rokah krivičnikov na križ pribili in umorili; toda Bog ga je oprostil bolečin smrti in ga obudil!“ (Apd 2, 23—24)
Tistega dne se je jedru stodvajsetih vernikov pridružilo še tri tisoč spreobrnjencev (prim. Apd 2, 41).
Sveti oče v deželah mladih Cerkva
Južna
Koreja
Tajska
Salomonovi k« otoki Papua
(Nova Gvineja
Shematični prikaz papeževega 21. apostolskega potovanja v tujino.
IN VZEL JIH JE S SEBOJ V SAMOTEN KRAJ . . .
Evangelist Luka sporoča:
— Apostoli so se vrnili in mu (Jezusu) povedali vse, kar so storili.
In vzel jih je s seboj in se umaknil v stran, v samoten kraj.
Jezus se je s svojimi prijatelji umaknil v samoten kraj pri Betsaj-di. Da bi se spočili. Potrebni so bili duhovne in telesne sprostitve po napornem delu za božje kraljestvo.
Tudi naše misli so te dni pri počitnicah. Po utrujajočem vsakdanjem delu. skrbeh in težavah se veselimo brezskrbnih dni. ki so pred nami. Namen počitka je duhovna sprostitev in telesna okrepitev za novo delo. Zato je počitek potreben, koristen in božji dar.
Kristjani moramo po vesti dobro uporabiti prosti čas. Mladi in stari bomo namreč te dni izpostavljeni najrazličnejšim viharjem: zaradi obilja časa in spremenjenega okolja. Vsak od nas se bo znašel na poveljniškem mostu:
—	nič več urnika, ki bi ukazoval. kaj moramo storiti.
—	tisti, ki se med rednim delom ali učenjem srečujejo z nami. ne bodo imeli priložnosti, da bi nam pomagali, ko bomo omahovali ali celo podlegali slabemu.
Skoraj edini gospodarji svojega časa. načrtov, misli in dejanj bomo sami. Pravzaprav se bo šele zdaj pokazalo, koliko smo sposobni za težko igro življenja. Med počitnicami sta nam še posebej na voljo dve možnosti, ki določata kvaliteto človekovega življenja: Propad ali rast.
PROPAD: vsak dan bomo sebe. bližnje in Boga izdajali s poznim in lenim vstajanjem, branjem ničvrednih in umazanih stvari, neprimerno družbo, popivanjem, razsipanjem denarja, sebičnostjo in brezbrižnostjo do drugih.
RAST: vsak dan bomo krepili svoje značaje s poštenim in možatim vedenjem, pogovori brez Srdih in dvoumnih besed, pravo oružbo, dobrim in koristnim bra-
njem, raznimi konjički, skromnostjo. duhovnimi vajami, da bomo dobri do vseh. veseli.
Kot kristjani moramo vedeti še eno stvar: ko odidemo za konec tedna drugam ali ko gremo na dopust. mora z nami tudi Bog.
Bog spremlja vse naše življenje. tudi počitnice. Samo tako bodo bogate in lepe.
Prosimo zato Boga. da bomo tudi med počitniškimi dnevi:
— vsak dan posvetili nekaj svojega časa molitvi,
—	vsaj enkrat na teden (v nedeljo) šli k maši in obhajilu.
—	znali priznati Bogu v zakramentu sprave, če je kaj narobe.
—	vsak dan pozdravili tudi Jezusovo in našo mater Marijo.
—	izbirali resnično dobre prijatelje.
—	znali osrečevati tudi druge.
Samo take počitnice bodo vredne božjega blagoslova in bodo dnevi resničnega počitka ter vir pravega veselja v miru.
Milan
Novomašnik, bod’ pozdravljen!
Čemu to cvetje in pomladansko zelenje, ti venci in slavoloki, postavljeni s tolikšno požrtvovalnostjo in ljubeznijo?
Pa ta pesem zvonov, zakaj se glasi tako milo-veselo?
In ta množica ljudi, zakaj je prihitela in se zbrala z vseh koncev in krajev’
Vse to zaradi tebe, novomašnik.
A kakšna nevidna sprememba se je zgodila v tebi, v tvoji notranjosti, da se nam zdiš nenadoma in si tako vzvišen — bolj kot vsaka posvetna oblast’ V kakšno čudovito luč se je potopila tvoja duša, da se nam zdiš in si — ne več človeški, ampak ves božji otrok? Kakšno morje bogastva se je izlilo vate, da te ne bo mogel nihče več oropati tvoje neizmerne dediščine, da boš lahko vsakemu siromaku delil dobroto brez konca in tolažil trpeča, uboga človeška srca’
Postal si duhovnik. Velika je čast duhovnika.
Ves ta zunanji sijaj, vse to slavje je zaradi tebe, novomašnik.
Toda ne zaradi tvoje osebnosti, ki je sama po sebi majhna in slabotna kakor pač osebnost vsakega revnega Evinega otroka, ne zaradi tvoje umrljive osebnosti, ampak zaradi časti, zaradi neskončne oblasti, ki jo imaš od zgoraj, od Očeta luči, od katerega je vsak dober dar. Ta čast, ta skrivnost ljubezni božje, to je tisto, kar nas navdaja s svetim občudovanjem, ko gledamo tebe, novega duhovnika. To je tisto, zaradi česar skupaj s teboj poveličujemo in hvalimo, častimo in molimo Njega, ki je da! ljudem tako oblast.
Vsak katoliški duhovnik ima zlasti dvojno, vzvišeno, zares nebeško in zares nedoumljivo oblast: oblast odpuščati grehe in oblast nas resničnim Kristusovim telesom.
Prejmi svetega Duha: katerim boš grehe odpustil, so jim odpuščeni, katerim jih boš zadržal, so jim zadržani.
Tako govori v Kristusovem imenu škof vsakemu mašniku na dan njegovega posvečenja. Kako velika, kako silna oblast!
Nekega dne, ko je Jezus učil v neki hiši, so mu možje prinesli mrtvoudnega človeka in ker ga zaradi prevelike množice niso mogli spraviti v hišo, so ga spustili kar skozi streho pred Jezusa. Jezus je videl njihovo vero in je rekel bolniku: Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi! Pri teh besedah pa so se zamislili pismouki in farizeji, dejali so sami pri sebi: „Kdo je ta, ki govori tako bogo-
kletno? Kdo more odpuščati grehe kakor edini Bog’“ Tudi mi, ko slišimo, da ima katoliški duhovnik oblast odpuščati grehe, morda kličemo: „Kdo more odpuščati grehe kakor edini Bog?“ In kako bi šele klicali, ko bi mogli z očmi svojega duha videti, kaj se zgodi v grešnikovi duši, kadar se mu odpustijo grehi! Kadar izgine iz človeške duše satanska obsedenost in se ji zopet prismeje čudovito sonce božje milosti: kadar se strö peklenski okovi in duša svobodno splava zopet v božji objem: kadar izgine temni oblak prekletstva smrtnega greha in duša zopet zadiha v sinjih višavah božje ljubezni . . .
Kdo more narediti kaj takega? Kdo more odpuščati grehe kakor edini Bog! Resnično, edini Bog jih more, Kristus, ki je Bog. jih more in tisti, ki mu je On dal to oblast, njegov mašnik.
V smrtnem grehu sem, ki mi ne da miru. Pridite, angeli in nadangeli, kerubi in serafi, rešite me tega duhomornega greha! A vsi ti nebeški duhovi morejo zame izprositi pri Bogu milost, sami pa me greha ne morejo rešiti.
Zašel sem na stranpota in tavam po deželi teme in smrtnih senc: v mojem srcu ni niti žarka veselja in sreče! 0 pridite, vsi sveti očaki in preroki, vsi spokorniki in puščavniki, vse device in mučenice .	. ,
pošljite sonca v mojo globoko temo, odvežite me moje moreče krivde1 A vsa ta nepregledna truma svetnikov in svetnic more pri Bogu pač prositi zame, odveze pa mi sama ne more dati.
Na smrtni postelji ležim in se poslavljam od sveta, odpravljam se v večnost. Vsi grehi mojega celega življenja so zdaj navalili name kot gora in v moji vesti se kotali nekaj težkega kot kamen. O pridi. Mati božja! Rotim te pri tvojem usmiljenem srcu, ki ga nikomur ne zapiraš: daj mi odvezo, odpusti mi vse moje grehe, reši me večne pogube! A kljub mojemu gorečemu klicu bi Mati božja mogla pri Bogu zame izprositi odvezo, sama pa mi je ne bi mogla dati.
A glejte! Pokličem duhovnika, mu povem vse svoje grehe, ki se jih resnično kesam, ta pa dvigne desnico in mi odpusti grehe govoreč: Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in svetega Duha.
Kdo vas bo preštel, zvezde na nebu in kapljice v morju! Kdo te bo premeril, višina neba in globina brezen? Kdo bo izmeril vso silno oblast, ki jo ima katoliški duhovnik od Boga — oblast odpuščati grehe!
Poleg te ima duhovnik še eno, še silnejšo oblast — oblast nad resničnim, pravim Kristusovim telesom.
Sprejmi oblast opravljati Bogu daritev svete maše za žive in mrtve. Tako pravi škof novemu mašniku pri mašniškem posvečenju.
Daritev svete maše je nekrvava daritev, v kateri se daruje nebeškemu Očetu Kristus s svojim živim telesom in s svojo krvjo pod podobama kruha in vina. Mašnik ima torej oblast spreminjati kruh in vino v pravo telo in kri Kristusovo, tako da ostaneta na oltarju samo podobi kruha in vina Mašnik ima namreč oblast delati vsak dan pri oltarju tisto, kar je storil Kristus pri zadnji večerji. Takrat je Jezus vzel kruh v svoje svete roke. ga blagoslovil in razlomil, dal svojim učencem in rekel: „Vzemite in jejte, to je moje telo, ki bo za vas darovano.“ In vzel je kelih in rekel: „Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri nove zaveze, ki bo za vas prelita.“
S temi besedami je Kristus spremenil kruh in vino v svoje telo in svojo kri in se tako daroval nebeškemu Očetu. Potem pa je naročil: „To delajte v moj spomin!“ S tem je dal apostolom in njihovim naslednikom — škofom in mašnikom — oblast delati to, kar je storil On sam. Spreminjati kruh in vino v telo in kri Kristusovo . . .! Priklicati iz nebes na zemljo neskončnega Boga . . .! Držati v svojih rokah Njega, ki drži v svojih rokah vsa sonca in vsa ozvezdja v vesoljstvu . . . !
Kaj naj rečemo mi k vsemu temu’ Kaj
naj si mislimo o vseh teh nedoumljivih rečeh, ko naš duh ne doseže te skrivnosti?! Vsa narava je ostrmela tistega čudovitega dne, ko je Jozve zapovedal Soncu, da je obstalo na nebu tri ure in nepremično gledalo njegovo slavno zmago nad sovražnikom. Toda kako bi se šele čudila vsa narava, ko bi bil Jozve poklical to nebeško sonce na zemljo! In vendar, kaj bi bilo tudi to, kakšen čudež bi bil tudi ta v primeri s čudežem, ki ga naredi mašnik, ko pri sveti maši pokliče na oltar Sonce pravice — Kristusa — in tako obnovi — ne čudež Jozve-tov, ampak tisti neizmerni čudež nad čudeži, ko je božji Sin stopil iz nebes, da je v Marijinem deviškem telesu obhajal svoje zaroko s človeško naravo!
0 dostvojanstvo mašnikov, v rokah katerih se vedno znova učlovečuje božji Sin!
O najvišja čast duhovnika, ki postane pri sveti maši gospod njegovega Gospoda!
0 neizrekljiva oblast, strašna oblast!
Nad to oblastjo, pravi sveti Avguštin, strme nebesa, pred njo se trese pekel, pred njo trepeta hudobni duh, njej se v spoštovanju klanja angelska visokost.
Bodi hvaljen, bodi moljen, Ti dobri Jezus, da si dal ljudem tako oblast!
Bodi hvaljena, bodi moljena, ti najsvetejša hostija — Bog, ki prebivaš na zemlji! Ti si Sonce našega življenja, Ti si središče vse ljubezni. Ti si naše veselje in naša sreča, ki presega vsako misel! Ti si slajša od vsake sladkosti in lepša od vsake lepote. Ti si naša svetloba in naše bogastvo, naš Gospod in naš Bog! Ti bodi nekoč moja-naša popotnica v večnost!
Novomašnik, velika je tvoja oblast in velike so tvoje dolžnosti: veliko bo tvoje delo v Gospodovem vinogradu, veliko bo tvoje trPljenje, še večje pa bo tvoje veselje, velike bodo tvoje zasluge in neizmerno veliko bo tvoje plačilo.
V tebi in okrog tebe, povsod sama veliči-na! Ti veš, kako svete morajo biti roke mašnika, ki drži v njih trikrat svetega Bosa. Zato moraš veliko delati za svetost svoje duše: veliko moliti, veliko klečati pred tabernakljem in prositi Boga za milost stanovitnosti v dobrem.
Ti veš, kako dragocene so neumrjoče du-še’ za katere je božji Sin trpel, hropel in umiral, razpet na trdi in sramotni les križa. Tato moraš skrbno delati za zveličanje teh buš. Kakor sveti Pavel moraš biti zmeraj na Selu. o, le žrtvuj za naše ubogo ljudstvo vse svoje moči: „Dolžan ni samo, kar veleva mu stan — kar more, to mož je storiti Solžan.“ (Simon Gregorčič)
Zlasti ti priporočam otroke . . . Duhovni-
ki, starši, ne zapirajmo oči pred morečim dejstvom: moderna propadlost steguje svoje umazane kremplje in grabi še nedolžna srca. Kdo bo rešil ljubljeno mladino, da ne utone v valovih grešnosti . . .’ Novomašnik. bodi iskren prijatelj vsakemu otroku, imej oči in ušesa in jezik za vsakega otroka, imej skrbno ljubezen in odprto srce do tistih, katerih angeli nenehoma gledajo božje obličje! Tako se ti nekoč ne bodo odtujili, kakor se je izgubljeni sin dobremu očetu; tako bodo vedno tvoji, in ko bodo pri tebi, bodo — Kristusovi.
Oznanjal boš evangelij.
Poveličeval boš čednost in krepost in vsem jasno govoril, da le ti vodita v večno življenje.
Branil boš pravico in resnico, ki je silna in uničujoča.
Bojeval se boš za zmago Kristusovih načel.
. Obsojal boš vsako krivico in vsak greh in vsem boš brezobzirno povedal — tudi mogočnim, tudi bogatim —, da vodita v večno pogubljenje.
Zaradi tega te bodo sovražili, vse lažnivo zoper tebe govorili, te zmerjali in preklinjali.
Ker si Kristusov duhovnik, boš nosil tudi Kristusov križ, biti boš moral podoben svojemu Mojstru tudi v trpljenju. A prav v senci križa bo raslo tvoje veselje, iz trpljenja bo klila tvoja sreča. Delati in trpeti za Kristusa: govoriti ljudem o božji ljubezni, deliti nedolžnim otrokom prvo sveto obhajilo, poslušati spoved skesanega grešnika, gledati spokorne solze umirajočega, ki bo kmalu splaval v božji objem — to je uteha, to so radosti, kakršnih ne pozna vesoljni svet!
Velike bodo tvoje zasluge pri Bogu. Ce napravi dobro, zaslužno delo že tisti, ki da revežu kozarec vode v Kristusovem imenu, kako velike bodo šele tvoje zasluge, ki boš pripravljen dati vse, tudi svojo kri, za Kristusa! Zato bo veliko tvoje plačilo v nebesih, ko ti poreče Gospod:
„Pridi, moj dobri in zvesti služabnik!"
r
Ko ljubite, ne smete reči „Bog je v mojem srcu“, ampak raje „sem v srcu Boga“.
In ne mislite, da zmorete usmerjati tok ljubezni, kajti ljubezen, če se ji zdite vredni, usmerja vaša pota.
Ljubezen daje sama sebe in jemlje sama sebe.
Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest, zakaj ljubezen ljubezni zadostuje.
v
J
Obsežni mestni stolp v PTUJU.
(nadaljevanje s strani 3)
sednica Bulatovič, da so slovenskemu združenemu delu potrebni le matematiki, pozabljajo pa, da ima prav to delo veliko opravka s tujimi partnerji. Učenci so se pomerili v znanju angleščine, ruščine, nemščine, italijanščine, francoščine in latinščine. Letos pa so prvič tekmovali tudi v znanju španskega jezika.
od tu in tam
BLED
Pravočasno pred letošnjo turistično sezono so v tem znanem gorenjskem letoviškem kraju odprli hotelsko depandanso Savica. Hotel, ki je last hotelskega združenja Golf, ima oseminpetdeset apartmajev. Zasoljene cene (najemnina apartmaja se giblje med 120 in 130 nemškimi markami) bodo seveda mogli plačati le tuji gostje. Prve goste so sprejeli že maja.
CELJE
Maja so bili na obisku Nemci iz Baden-Württemberga. Strokovna skupina za šolstvo si je ogledala tehnični šolski center in se seznanila s sistemom šolskega strokovnega izobraževanja na Slovenskem. Proučevali so možnost medsebojnega priznanja spričeval tovrstnih šol, kar bi prišlo prav našim zdomcem v Nemčiji.
CELJE
Kmečke žene in delavke iz ljutomerske občine so se odzvale vabilu celjskega mestnega sveta za spremljanje družbe-oo-ekonomskega položaja žensk. Ogledale so si tekstilno tovarno Metka in
Z'---------------------------N
med mtuami
Z izrezki iz slovenskih in tujih listov skušamo prikazati resnično podobo sedanjega slovenskega trenutka. Čeprav smo pri izboru za resnico nadvse natančni, odgovarjajo končno za utemeljenost poročil njih pisci oziroma uredništva zadevnih listov.
V____________________________J
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG:
DJILAS PROSI ZAHOD ZA POMOČ
Jugoslovanski oporečnik Milovan Djilas, ki so ga aprila za nekaj časa zaprli, je pozval Zahod, da naj se močneje zavzame za spoštovanje človekovih pravic v Jugoslaviji.
V pogovoru z italijanskim tednikom L’Espresso je Djilas dejal: „Vi na Zahodu nam lahko pomagate, pa ne samo z denarnimi injekcijami, ki le malo pomagajo.“ Važnejše je, da se zavzamete za človekove pravice v Jugoslaviji in pomagate, „da bo vse, kar je tukaj neresničnega, razkrinkano“, je rekel Djilas.
O položaju v Jugoslaviji je menil: „Gre za mojo domovino in mi je hudo, da moram to reči. A bojim se, da bo tukaj vse skupaj zgrmelo.“
Samoupravljanje, ki ga obvladuje KR, vodil le v „zmedo“, kolegialno vodstvo, ki so ga razvili po Titovi smrti, ne rešuje ničesar. Edina možnost za Jugoslavijo je demokratični socializem z resničnimi notranjimi reformami.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 7. maja 84/6.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG:
ARETACIJE V BEOGRADU
Beograjski uslužbenci „sekretariata za notranje zadeve“ so na veliki petek prijeli v nekem beograjskem stanovanju 28 „oporečnikov“. To pot je pa prišla policija popoldne, in sicer v pisarno odvetnika Serdja Popoviča. Na velikonočni ponedeljek so preiskali prostore, njega imeli eno noč v zaporu in ga v torek spet izpustili. Sedaj sta v ječi samo še Miodrag Milič in Dragomir Olujić. V stanovanjih teh dveh so se večkrat vršila srečanja, tako tudi tisto, ki ga je policija na veliki petek razgnala.
Aretacijo odličnega odvetnika Serdja Popoviča je gotovo ukazal nekdo na najvišji družbeni ravni, morda Ljubičič. Očitno so na priložnost, da preiščejo njegovo pisarno, že dlje čakali. Popovič se je bil posvetil obrambi kritikov jugoslovanske družbene ureditve in velja za enega najboljših odvetnikov v Jugoslaviji.
Udar proti 28 občanom je vsaj poldrugo desetletje eden največjih udarov proti kritikom jugoslovanske družbene ureditve. Očitno je notranjepolitični položaj Jugoslavije terjal neke vrste predhodni udar proti „opoziciji“. Razlog? 1. maja bodo cene, ki so jih lani zamrznili, sprostili. To je zahteval Mednarodni denarni sklad. Poznavavci jugoslovanskega gospodarstva so prepričani, da bo inflacija poskočila kot nikdar doslej, s tem bo pa življenjska raven večine občanov, ki so že sedaj nezadovoljni, ponovno zdrknila.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 25. aprila 84/3.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG:
V OZADJU POLICIJSKE AKCIJE V BEOGRADU JE BIL DOLANC
Milica je prišla v beograjsko stanovanje komaj znanega časnikarja Dragomira Olujiča in našla tam 28 razumnikov, ki so poslušali predavanje. Vsi so morali dvigniti roke. Pri predavalnem pultu je stal Djilas, ki je razpravljal o vprašanju jugoslovanskih narodov. Djilasa so odpeljali na direkcijo milice v luksuzni limuzini, ostale — navadne razumnike — pa v policijskih avtih.
Zdi se, da so bili miličniki pri preštevanju plena bolj malo veseli. Nekaj posebno pomembnih tako imenovanih opozicionalcev (npr. Dobriča Čosič, Svetozar Stojanovič) je dobilo nekaj dni prej od svojih ..prijateljev“ nenavadno nujne prošnje, naj pridejo k temu srečanju z Djila-som. Bili so dovolj skušeni, da niso šli. Tudi beograjskega odvetnika Serdja Popoviča so „prijatelji“ prosili, naj bi prišel tja. Ker ga ni bilo, je bil za nekaj časa prijet, njegovo stanovanje je pa milica preiskala. Tudi stanovanja drugih aretirancev je preiskala, medtem ko so nje zadržali v policijskem varstvu dlje, kot je to po zakonih dovoljeno.
Bosanec srbske narodnosti Šešelj je zvedel za „spontanost" te beograjske policijske akcije na nadvse krepak način: z datumom že od naslednjega dne so njegovi ženi v Sarajevu prinesli sklep univerze, da je iz vseučiliške službe odpuščen, ker se je „iz sredstev javnega obveščanja zvedelo“ o njegovi „sovražni dejavnosti“. Na eni strani ni bilo do tedaj o tej akciji v sredstvih javnega obveščanja še ničesar, na drugi strani pa bi bila taka odpoved po zakonu dovoljena šele po obsodbi.
Miličniki so dali duška svojemu razočaranju na zares nelep način. Dva aretiranca so pri zasliševanju pretepli. Eden od njiju, mladi urednik revije Student, je moral iskati zdravniško pomoč, ker so se mu ob tem, ko mu je miličnik razbil očala, zadrli v obraz drobci stekla. Poleg tega so morali razumniki tri ali štiri noči, ko so bili zaprti in — po stalinističnem načinu največkrat ponoči — zasliševani, spati v mrzlih celicah brez volnene odeje in brez mož-
nosti, da bi se obrnili, si očistili zobe ali se umili. Največkrat so bili vprašani o svojem prepričanju, čeprav je bilo šele pred nedavnim slišati z najvišjega mesta, da naj bi se politična milica v Jugoslaviji ne ukvarjala s prepričanji ljudi ampak le z njihovimi dejavnostmi.
Od koga je prišla ta izredna akcija v Beogradu? Njen nevidni skrivni povzročitelj se je Beograjčanom brž izdal. Na veliki petek popoldne namreč, pred akcijo, je beograjska miličniška centrala dobila najvišji obisk: notranjega ministra Staneta Dolanca. (Iz ne povsem razumljivih razlogov velja Dolanc pri ljudeh na Zahodu za veliko demokratsko upanje. Posebno nemški socialni demokratje redko izgovorijo njegovo ime brez olepševalnega pridevka „prijatelj“.) Očitno je hotel ukazati Dolanc zadnji udar v svoji ne ravno slavni karieri notranjega ministra in nezadovoljnemu miličniškemu aparatu končno dati zadoščenje. Verjetno pa je s tem dosegel ravno nasprotno.
Po nepopolnih informacijah naj bi se nekako pred dvema tednoma zgodilo na deželni cesti v Vojvodini še nekaj slabšega, časnikarka Ran-ka Čičak, ki je bila včasih dopiso-vavka zagrebškega Vjesnika v Beogradu in ki je v kraju, kjer ima leto-valno hišico, prišla na sled krajevni goljufiji s podkupninami za gojitev prašičev in ki je potem po spletkah krajevnih oblasti in tajne milice prišla v zapor, leži sedaj ranjena v bolnici. Pred nekaj tedni je bila izpu ščena. Peljala se je na zadnjem sedežu motornega kolesa v okolici svoje letovalne hišice v Vojvodini, ko je neki avto zavozil v motor in odtod z vso naglico odpeljal. Milica v Sremski Mitroviči, tako je čuti, je poškodovani avto na neki rutinski kontroli ustavila, a proti vozniku ni doslej vložila pritožbe. Tudi v primeru Ranke Čičak se je torej Dolancu mudilo: v parlamentu jo je označil za krivo, še preden je to storilo sodišče.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, Frankfurt, 30. apr. 84/5.
kmetijsko zadrugo ter se pogovarjale z ženami, zaposlenimi v teh podjetjih. Videle so težak položaj žensk v tekstilni tovarni, ki je po mnenju gostov težji kot v drugih sličnih slovenskih in podjetjih. Na srečanju so tudi opozorili na številna nerešena vprašanja v pokojninskem zavarovanju žensk, predvsem tistih, ki delajo na kmečkih posestvih.
ČRNUČE
V industrijski coni je predsednica skupščine mesta Ljubljane svečano odprla novo skladišče Slovenijalesa. Poudarila je velik gospodarski pomen tega objekta, ki ima več kot 22 tisoč kvadratnih metrov pokritih in 22 tisoč 400 metrov odprtih koristnih površin. Skladišče je prirejeno tako kamionskemu nakladalnemu sistemu kot tudi kontejnerskemu prometu po železnici. Naložba je stala več sto milijonov dinarjev.
KOPER
Občinski praznik, ki ga slavijo v spomin na marežganski upor v maju leta 1921, so letos povezali s proslavo desetletnice pobratenja in prijateljskih vezi z italijanskim mestom Ferraro, Delegacija NAPI iz Ferrare je koprski občini podelila diplomo in člansko izkaznico častnega člana te organizacije Na proslavi so tudi povedali, da se je v občinskem gospodarstvu marsikaj obrnilo na bolje. Povečal se je izvoz, ki je bil dvakrat večji od uvoza
KRANJ
Srečanje obrtniških pevskih zborov Slovenije, ki je bil v času obrtniškega sejma, je dobro uspelo. Sodelovali so zbori iz Maribora, Dravograda, Lenarta. Ruš in Kranja, dva več kot lansko leto. Ubrano petje slovenskih pesmi je navdušilo številne poslušalce. To srečanje je zopet pokazalo, da je narodna zavest med našimi obrtniki na primerni višini.
KRVAVEC
Sredi maja se je končala letošnja zimska sezona, ki zaradi poznega začetka sicer ni bila rekordna, bila pa je vendarle uspešna za smučarje, gostilničarje in žičničarje, saj se je podaljšala daleč v pozno pomlad. Smučišča so bila dobro urejena, prvič pa so upora-
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG:
OPOREČNIK RADOVIČ — NAJDEN MRTEV
19 jugoslovanskih razumnikov je pozvalo notranjega ministra Dolanca, naj do kraja razišče smrt režimskega kritika Radomira Radoviča, ki so ga pretekli teden našli mrtvega, ali pa naj prevzame odgovornost za način ravnanja državnih varnostnih organov in s svojega mesta odstopi. Podpisniki pisma hočejo dalje od notranjega ministra vedeti, ali so se izvršile zadnje hišne preiskave pri številnih beograjskih oporečnikih brez zadevnega odloka sodišča. Poleg tega naj Dolanc razčisti bojazen, da so z nekaterimi oporečniki, ki so jih prijeli 20. aprila, pri zasliševanju ravnali grdo. Istočasno so notranjemu ministru podpisniki očitali, da je bil početnik pozornost zbujajoče aretacije 28 oporečnikov on. Končno izražajo sum, da je smrt Radoviča v zvezi z večkratno aretacijo s strani varnostnih organov.
Radoviča so najprej kot enega 28 oporečnikov okrog režimskega kritika Milovana Djilasa na veliki petek za nekaj časa prijeli. Na veliko soboto so ga izpustili, na veliko noč pa spet zasliševali. V ponedeljek so ga spet izpustili. Potem ga je našla njegova teta v neki letovalni hišici blizu Beograda.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, Frankfurt, 10. maja 84/5.
DELO:
OŽIVLJANJE ZANIMIVIH IDEJ
O delu Sveta za varstvo ustavne ureditve je predsedstvo SR Slovenije (18. aprila v Ljubljani) seznanil njegov član Stane Markič. Ko je govoril o razmerah na idejnem področju, je omenil zlasti naslednje težnje, ki se nadaljujejo iz preteklih let:
•	Nekateri si prizadevajo prevrednotiti nekatere obstoječe družbene vrednosti, češ da so bile do sedaj enostransko ocenjene ali da nekateri dogodki ljudem niso bili dovolj pojasnjeni. Nekateri zlasti radi „odpirajo“ vprašanje o vlogi OF, Dolomitski izjavi, vlogi komunistov v OF, o prisilnem odkupu kmetijskih pridelkov v prvih povojnih letih. To delajo zato, da bi „dokazali“ nehumanost in stalinizem naše družbe.
•	Skušajo dokazati nesposobnost našega sistema za reševanje težav, predvsem pa nesposobnost ZK, ki odigrava po mnenju nasprotnikov našega sistema zaviralno vlogo in ovira sproščanje ustvarjalnih sil.
•	Oživlja se teza o „nacionalni spravi“. Namesto pluralizma samoupravnih interesov hočejo pluralizem političnih interesov na ravni oblasti, torej večpartijski sistem.
DELO, Ljubljana, 19. apr. 84/1.
DRUŽINA:
ALI JE VERA RES SAMO ČLOVEKOVA ZASEBNA ZADEVA?

SLOVENJ GRADEC, središče Mislinjske doline, leži v kotlini med Uršljo goro in Pohorjem.
bili teptalni stroj s posebnim priključkom za drobljenje snega. Krvavec je obiskalo 185 tisoč smučarjev, kar je dvakrat toliko kot prejšnjo sezono.
LESCE
Tretje evropsko prvenstvo v jadralnem letenju je bilo letos na leškem letališču pod Karavankami. Kljub izjemno slabemu in nestalnemu vremenu so izvedli večji del programa. V težavnih razmerah so se najbolje znašli domači jadralci. Tridesetletni Ivo Šimenc, diplomiran inženir elektrotehnike, je postal evropski prvak. Na prireditvi so predstavili tudi dve novi jadralni letali tovarne Elan, s katerima je to podjetje prodrlo na svetovno tržišče.
LJUBLJANA-BEŽIGRAD
Prebivalci nove soseske BS-3, ki jo sestavljajo številne stolpnice, so le doživeli, da so jim zgradili tako potreben otroški vrtec. Iz sredstev tretjega samoprispevka je občina zgradila dva vrtca, kjer je v vsakem prostora za dvaindevetdeset otrok. Odprli so ju sredi maja. Zaposlene matere bodo odslej z bolj mirnim srcem odhajale na delo.
LJUBLJANA
Ob Dolenjski cesti je „zrastel“ nov trgovsko-poslovni center. Ima 6276 kvadratnih metrov koristne površine. V njem so samopostrežna trgovina z gostilno, telefonska centrala, pošta, banka in trgovina z usnjeno galanterijo. Stavbo je zgradilo v rekordnem času Podjetje Ingrad.
Maribor
Prireditev Ciciban poje je bila uvod v Prireditve ob 150-letnici predšolske
O intimnem ali zasebnem življenju navadno ne govorimo, kvečjemu med najbolj zaupnimi prijatelji. Že sama beseda „intimen“ (notranji) nam navadno daje misliti, da gre za čustveno življenje, ki ga ne razkazujemo, in sicer iz dveh razlogov: ali nas ga je sram ali pa ga želimo zavarovati pred nespoštljivim in radovednim oprezovanjem.
Že iz teh najbolj preprostih opa-
žanj je razvidno, kako neustrezno o-značujejo vernost tisti, ki hočejo, da bi bila samo intimna ali zasebna človekova zadeva. Sicer je res, da je v vseh sodobnih družbah vera razglašena za človekovo osebno (ne zasebno) stvar. To pa nikakor ne pomeni, da jo je treba zapreti v človekovo intimnost in jo temu ustrezno sramežljivo prikrivati, temveč samo, da jo je treba prepustiti svo-
bodni izbiri. Država nima pravice nikogar siliti k določeni veri in če si je kdo ne izbere, ne sme zato trpeti nobenih posledic. Govoriti o veri kot „zasebni“ zadevi je torej nesprejemljivo.
Bil pa je čas — trajal je celo tisočletja — ko ni bilo tako. Vera je tako močno posegala v življenje, da je bila nepogrešljiva družbena vez. Zato so tudi obstajale državne vere. Ker pa v sodobnem svetu povezuje ljudi še marsikaj drugega, npr. skupni gospodarski interesi in vedno večja medsebojna odvisnost, je — vsaj v določeni meri — vera o-svobojena svoje nekdanje politične vloge. Tako je lahko stvar osebne odločitve, kar je zanjo velika prednost. Postaja iskrena in pristna, kot ljubezen, ki je tudi ne more nihče nikomur vsiliti. V tem smislu lahko samo pozdravimo načelo, po katerem naj bo vera osebna stvar vsakega občana.
Toda pri nas smo šli še dlje, v drugo skrajnost. Nismo samo Cerkve ločili od države in vere od politike (v ožjem pomenu), ampak smo ju tudi izrinili iz javnosti. Javnost pa ni isto kot politika ali država.
Ni še tako dolgo, ko smo se delali nevedne in nismo vedeli, da obstajajo na svetu božični in velikonočni prazniki. Kraje s svetniškimi imeni smo preimenovali, filme izrezovali, dialoge z versko vsebino pa pustili neprevedene. Znamenja ob poteh in na vrhovih gora je jemala noč. Nekatere je motila celo verižica s križcem okoli vratu ali redovna obleka na cesti. Medtem ko ima pravico do javnosti vsak, še tako neokusen sprevod pustnih šem, procesije ne smejo na cesto, da ne „ovirajo prometa“. Do javnosti prek televizije ima pravico kakšna še tako vprašljiva skupina, verski obred pa bi bil seveda nekaj nezaslišanega. Očitno nima nihče nič proti temu, da kakšna založba izda najbolj fantazijsko in zgodovinsko neosno-vano knjigo o Jezusu, hudo bi se pa pregrešila, če bi izdala kaj versko primernega. In že verni otroci se v šoli hitro naučijo, da njihova vernost ni za javnost.
Tako stanje se seveda nikakor ne da zagovarjati s sicer upravičenim
načelom o ločitvi Cerkve od države. Prav je, da postane vera res osebna stvar in sad osebne, svobodne odločitve. Toda človek je celota in vera ga zajema kot celoto. Potiskanje vernosti v najstrožjo zasebnost in intimnost ne dokazuje svobode neke družbe, ampak nasprotje — pomanjkanje pluralizma in medsebojnega spoštovanja.
Tudi verni človek je družbeno bitje. Med njegove bistvene potrebe sodi tudi določeno družbeno priznanje in to na vseh ravneh njegovega življenja. Kadar se sme v javnosti pojaviti z vsem, kar je, je družbeno priznan, potrjen. Če pa česa iz kakršnih koli razlogov javno ne sme pokazati, se ga glede tistega začneta prej ali slej lotevati dvom in sram. Kar je sramotno, ne sme v javnost, in kar ne sme v javnost, postane sramotno. Postane nedostojno, manjvredno, neprimerno.
In prav to se zaradi omenjenih in še drugih dejstev dogaja z vernostjo v naši družbi. Ker se v široki javnosti skoraj nikoli ne pojavlja in ima strogo določene, rezervatske ograje, jo naš človek praviloma dojema kot družbeno neprimerno.
Ni pa verjetno treba posebej dokazovati, da tako stanje povzroča pri posameznih vernikih razdvojenost, duševno nelagodnost in občutek geta. Kar ima za eno največjih vrednot, ni za javnost.
Je pa to ozračje nujna in logična posledica nekih dejstev, zato ga lahko spremenijo samo drugačna dejstva, ne pa govorniške izjave ali lepa zakonska določila. Drugače bomo morali domnevati, da je izrivanje vernosti iz javnosti pravzaprav samo spretna metoda ateizaci-je, saj je od sramovanja do zatajitve vere le korak.
Če pa bo imela vernost pravico javnosti, kot jo ima vsaka druga človeška razsežnost, bo slovenski vernik konkretno doživljal, da ga drugi sprejemajo v celoti in ne samo do neke vnaprej postavljene meje. Ko bo na primer smel javno praznovati svoje praznike, bo vedel, da mu ni treba živeti na dveh ravneh: javni in zasebni.
Če kdo v (sicer) neizogibno intimnost tlači tudi vernost, suče kolo
vzgoje v Sloveniji. Nastopili so pevski zborčki iz vseh mariborskih vrtcev. Zanimiva je bila tudi razstava lutk in likovnih izdelkov predšolskih otrok in vzgojiteljic, ki so jo ob tej priliki odprli v veži Uniona.
NOVA GORICA
Umetniška dela lani umrlega akademskega slikarja Silvestra Komela so razstavili v umetniški galeriji na gradu Kromberg. Retrospektivna razstava obsega 123 del, pripravil pa jo je umetnostni kritik Stane Bernik. Razstavo je odprl podpredsednik slovenske vlade Dušan Šinigoj, Ingrid Silič pa je izvedla klavirski recital.
NOVA VAS
Gasilci tega kraja v piranski občini so že vedno pogrešali gasilski dom. Prve dni maja so bili načrti zanj končani. Okoli trideset vaščanov te podeželske krajevne skupnosti je takoj zavihalo rokave. S prostovoljnim delom so že zabetonirali temelje novega gasilskega doma. Strokovna dela pa bodo opravili zidarji. Stavba naj bi po proračunu stala nekaj nad štiri milijone dinarjev. V njem se bodo poleg gasilcev zbirala in sestajala kulturnoprosvetna društva tega kraja.
PODPEČ
Ta kraj pod Krimom, kjer živi okoli 2300 ljudi, je lani napravil veliko stvari. „Pri nas ni težko dobiti ljudi skupaj, če je treba kaj napraviti,“ je ponosno povedal tajnik te barjanske krajevne skupnosti. Položili so več sto metrov vodovodnih cevi, napeljali telefon na Jezero, uredili osem stanovanj v šolskem poslopju in dokončali gradnjo pokopališča. Izkopali so tudi številne jarke na zamočvirjenem Barju in tako izboljšali obdelovalna zemljišča.
POSTOJNA
Lokostrelski klub je priredil izbirno tekmovanje za ekipo, ki bo predstavljala Slovenijo na mednarodnem tekmovanju za alpski pokal v Bad Goisernu v Avstriji. Mirna roka in oster pogled sta Postružniku omogočila doseči največ točk za prvo mesto. Tekmovanja so se udeležili tudi lokostrelci iz Trsta, Kamnika in Kranja.
Dvostolpna, kupolasta cerkev NOVA ŠTIFTA PRI GORNJEM GRADU.
SELIŠČE
Amaterski slikar in likovnik France Verbič, ki letos praznuje 30-letnico umetniškega ustvarjanja in 70-letnico življenja, je v tukajšnji galeriji razstavil nekaj svojih najpomembnejših ciklusov. Največ motivov za svoja dela je umetnik našel prav v tem kraju v radgonski občini.
ŠKOFJA LOKA
Telovadno društvo je bilo gostitelj slovenskega prvenstva v dviganju uteži. Prireditev je bila v dvorani Poden, udeležilo pa se je je sedeminštirideset dvigalcev iz vseh slovenskih klubov. Domači tekmovalci so bili dobro pripravljeni, saj so osvojili kar polovico naslovov. V kategoriji mlajših mladincev pa je bil najboljši Kovačič iz Domžal. Splošna ocena je bila, da mladi rod v Škofji Loki lahko zelo dobro napreduje.
TRŽIČ
Razstava mineralov in fosilov je po mnenju razstavljalcev, trgovcev in prekupčevalcev mineralov dobro uspela. Pokrovitelji razstave so bili rudarji iz Tuzle, ki so postavili na ogled primerke rudnega bogastva v Bosni. Sodeloval je tudi geološki zavod iz Ljubljane, ki je za razstavo posodil preparirane ostanke fosilnih rib, starih 210 milijonov let. Te so našli pod Severno triglavsko steno.
ŽALEC
Razstava psov, ki jo je v športnem Parku pripravilo domače kinološko društvo, je pritegnila mnogo obiskovalcev. 240 lastnikov psov iz Slovenije, Hrvatske, Švice, Avstrije, Italije in Nemčije je pripeljalo svoje štirinožce različnih pasem. Te je ocenila posebna komisija. Prvo nagrado je dobil nemški Prepeličar iz Slovenj Gradca. To je bila ze druga tovrstna razstava, ki so jo Pripravili v tem kraju.
zgodovine nazaj v čase, ko so obstajale državne vere. Te so namreč drugim veram in nazorom dopuščale v najboljšem primeru samo živo-
DRUŽINA:
SPET ETIKETE
Helena v TELEKSU št. 12, 22. marca 1984, v odgovoru na daljše pismo bravke Mije: „Težka si. Pridigarska. Nekaj neusmiljeno katehetskega, ozkega in togega veje iz tistega, kar pišeš .. .“
In za sklep: „Imaš seveda čisto prav, vse kar si napisala, res ni prav nikakršna tolažba. Žal mi je, a praznih spodbud ne znam tvesti. To znajo bolje od mene na prižnicah in po spovednicah ...“
V 7. številki beograjskega študentskega štirinajstdnevnika STUDENT (21. marca 1984) je bil objavljen zanimiv pogovor z beograjskim nadškofom Turkom.
Nadškof je načel nekaj vprašanj o klerikalizmu in sektaštvu ter o občutku zapostavljenosti, ki ga izkušajo verujoči člani naše družbe.
Nadškof Turk je odločno odbil
tarjenje v zasebništvu, se pravi v skrbno ograjenih rezervatih.
Prof. dr. Anton Stres DRUŽINA, Ljubljana, 13. maja 84/6
Hvala Bogu, da je v našem pogovornem jeziku ostalo še nekaj pojmov iz verskega in cerkvenega besednjaka. Le kam bi sicer šla Helena po primerne izraze, kadar bi hotela nekaj na moč očrniti? Vsaj za nekaj je torej cerkvena govorica še dobra. Ni kaj reči.
DRUŽINA, Ljubljana, 1. apr. 84/16.
sumničenja, ki se pojavljajo v nekaterih krogih, češ da Cerkev izkorišča gospodarski položaj, da bi si pridobila večji manevrski prostor v družbi.
Odgovarjal je tudi na vprašanja o ekumenizmu in nanizal nekaj dejstev, ki po njegovem mišljenju zastrupljajo odnos med vernimi in nevernimi člani naše družbe: „Mislim,
(dalje na strani 35)
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG:
V BEOGRADU POGOVOR O RAVNANJU PO JEČAH
V beograjskem študentskem kulturnem središču je bil pred kratkim prvi javni pogovor o razmerah v jugoslovanskih ječah in o ravnanju z jetniki, med njimi tudi s političnimi. Kriminolog prof. Jankovič je dal pri tem previdne kritične pripombe in je zahteval reformo ječ in ravnanja v njih.
Grdo ravnanje z jetniki, vključno pretepavanje, so doslej v glavnem omenjali le cerkveni voditelji, predvsem zagrebški nadškof kardinal Kuharič. Zdi se, da je njegova pridiga na Silvestrovo sprožila pogovore o tem v širši javnosti.
Prof. Jankovič je povedal, da je trenutno v Jugoslaviji 18.000 jetnikov, medtem ko jih je bilo leta 1969 13.000. Nad telesnim grdim ravnanjem se pritožujejo trenutno predvsem politični jetniki albanske narodnosti.
Jankovič je odkrito kritiziral samovoljno nastopanje paznikov, podporo terorja majhnih skupin in slabo stanje ječ, ki so večjidel še iz časa avstro-ogrske monarhije. S političnimi jetniki ravnajo tako kot s kriminalnimi. V stari Jugoslaviji so komunisti stalno terjali zase ravnanje kot s političnimi jetniki. Večinoma je bilo tej zahtevi ugodeno.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, Frankfurt, 18. apr. 84/4.
DRUŽINA:
NADŠKOF TURK O ZAPOSTAVLJENOSTI VERNIH
gj-gj-j!
IVAN PREGELJ
PETER PAVEL GLAVAR
Kresne noči 1721 pusti bajtarska hči svojega nezakonskega otroka pred vrati župnišča v Komendi. Naslednje jutro ga najde župnik Rogelj. Na priloženem krstnem listu bere, da je bil krščen za Petra Pavla. Župnik prosi sosedo Jerasovko, da bi vzela otroka v oskrbo. Jerasovka ga sprejme, zato pa župnik obljubi, da bo izšolal njihovega Jernejčka.
Iz otrokovega obraza župnik spozna, da je najdenčkov oče Ciprijan, nečak višjega cerkvenega upravnika Testaferrata. Župnik pripravlja Jernejčka za latinske šole. Ko ta odide zdoma, dobi njegove knjige Peter Pavel. Njegova vroča želja je. da bi postal duhovnik.
Ko dopolni Peter Pavel štirinajsto leto. ga pošlje župnik v latinske šole v Ljubljano. Prav tedaj Jerasov Jernejček pobegne k vojakom. Peter se dobro uči, a sošolci ga zasmehujejo, ker je nekoč srečal „noro Ano“, ki je trdila, da je njegova mati. Zato mu predstojniki svetujejo, naj gre nadaljevat šolanje v Gradec.
Peter piše dnevnik. Vanj med drugim zabeleži, da ga je njegov učitelj gospod Jeronim peljal po koncu šole v svojo sobo.
„Posadil me je za mizo in mi dal kruha jesti in vina piti. In je bil veder. ,Ne zameri, da sem te svojčas psoval s tepcem in koštrunom! Kogar ljubim, psujem.1 Potem je rekel: Ji in rajni Matija sta bila moja zadnja dobra učenca. Zdaj ni nič več.1 Potem je poprašal po Jerneju Basaju in pravil: .Jezen sem bil nanj, ker je pobegnil. Zdaj čujem, da se ni zavrgel in da je junak.1 Nato je postal bridek: .Junak! Kaj neki pomeni to? Ubijati znajo in piti, kvartali in kvantati in kar je še grdih reči. Kolnejo ko dež, uši imajo. Pa vsi, od grenadirja pa do generala v Karlovcu.1 Dobri gospod me je za slovo še enkrat poljubil in rekel, naj zavriskam. Pa od žalosti nis_em mogel. Nato me je potisnil iz sobe: .Pojdi! Srečno! Če boš slišal, da sem umrl, zmoli zame očenaš!“1
„Zbogom, Ljubljana! Moja pot je k svetemu Petru v Komendo kmetovat. Gradec pa je daleč. Ne bom je odvalil skale. Pretežka je“
„Fiat voluntas tua — Dein Wille geschehe! Pločem upati, hočem delati. Zdi se mi, da se mi je v šoli zgodila krivica. Deo gratias! Laže je krivico trpeti kot delati. Amen!“
V GRADEC
Peter Pavel je stopil k župniku Roglju v sobo in položil z bridkim nasmehom svoja zadnja šolska darila predenj. Bili so v rjavo usnje vezani latinski pesniki in na naslovni strani je bila zapisana pohvala mladega dijaka.
„Preberi mi sam,“ je velel župnik, „jaz ne vidim več“.
Dijak je sramežljivo prebral in potem položil knjige spet na mizo.
„Moško se držiš,“ je prikimal župnik in potisnil dijaka na sedež za mizo.
Sam je prinesel nato vina in kruha. Nalil je v čaši, ki ju je bil dobil v dar od svojega komendatorja. Bilo je svetlo benečansko steklo. Uporabljal ga je kakor posvečene svetinje ob najslovesnejših prilikah, ob najveselejših in najbolj častnih obiskih. Vino pa, ki ga je nalil, je bilo še vedno isti težko rumeni Vipavec, ki se je slednje leto šele v župnikovi kleti prav ubistril in upokojil in je bil poln vonja, da je napolnil vso sobo.
Župnik je dvignil čašo in rekel slovesno, mehko, tako kakor ga doslej Peter Pavel še ni bil vajen: „Za pošteno delo in trud, moj fant, in da boš vztrajal, kakor si začel!“
Svetlo sta zazveneli čaši.
Dij_aku se je srce stisnilo: komaj omočil je svoje ustnice. Se je držal čašo v roki in je rekel: „Ta darila, gospod župnik, so moja zadnja.“
„Kaj si rekel?“ se je začudil župnik in je tudi sam šele zdaj odložil čašo. „Tvoja zadnja? Ali misliš na rakovo pot kreniti ali pa celo šolo obesiti na klin kakor Jernej?“
s V Ljubljano ne morem več,“ je odvrnil dijak.
Župnik je iskal s svojimi polslepimi očmi dijaku v
obraz. Nekaj časa je molčal, samo siva glava mu je nihala z leve v desno, kakor pri starejših ljudeh, ki ob nenavadni vesti ne morejo najti takoj prave besede svojemu začudenju.
„Be-beštja, kako pa je to?“ je vzkliknil nato skoraj hripavo. „Ali si v kravo šel, se spridil in so te pognali?“
Dijak mu je skromno in jasno povedal svoje srečanje s čudno ženo in vse, kar je sledilo tistemu srečanju: zasmehovanje mestnih, svojo ogorčenost, pretep, pritožbo mestnega svetovavca in rektorjev svet, naj gre nadaljevat študije drugam. S solzami je še omenil dobrega Jeronima, ki mu je priporočil Gradec in mu dal priporočilnih pisem.
Ko je dijak pripovedoval, je župniku ves čas nihala stara glava. Ko je dijak umolknil, je viknil mladeniško ogorčeno: „Tako je torej ta reč! To naj bo pravica? Tisti, ki je čast jemal, še sme v šole, tisti pa, ki so mu čast jemali in mu še telo s palico tipali, ko se je za pravico postavil, pa hajdi! O, salamenski mesijanski ljudje! Fant. le meni veruj, poznam jih, poznam! Že za mojih let je bilo tako. Halo! Po kmetu udari, pa če sune nazaj, pa takoj krik: ,kmet je sunil, kmeta iz šole!' Seveda! Zato pa je tako in tožijo razsodni možje, da je zdaj v šolah sam gnoj. Saj je. Pa ne kmetski, meščanski je, tisti v lepih cunjah in capah!“
Župnik je vrgel razgret čašo vina vase.
Šele čez dolgo se je umiril in dejal nekako previdneje: „Da ti pa rektor magnificus ni naklonjen, tega ne misli! Mož mora pač delati tako, kakor mora. Tudi to je od nekdaj tako in bo še in jaz sam bi na njegovem mestu morda prav tako naredil.“
Tiho pa je zamomljal župnik vase: „Če bi prav tako naredil! Pa ne bi!“
Stopil je po sobi sem in tja in vprašal: „Pa kaj je bilo pravzaprav s tisto ženo?“
„Ne vem,“ je rekel dijak. „Rekli so, da je neka malovredna in da je bila pijana. A uganila je moje ime.“ Glas mu je zadrhtel in je dejal tiše: „Saj bi skoraj verjel, da je bila res moja mati.“
Čez trenutek je dodal: „Če bi šel nazaj v ljubljanske šole, bogve, ali je ne bi še kdaj srečal. Pa če je res nemarna, oh, potem, kako bi prenesel? Zato pa ni tako hudo, da so mi svetovali vzgojitelji, naj grem proč.“
„To je pametna beseda,“ se je oddahnil župnik, „to je res. In tako so gospodje gotovo tudi sami premislili. In jaz sem te res vesel, da si tudi sam moder in preudaren . “
Zopet je napil dijaku in dejal: „Kar vedro naprej, pa nič skrbi, moj fant! Zdaj boš dva meseca doma. Manici pa Jerasu je bridko treba hlapca. Potem pa bomo že videli. Saj si že v Ljubljani nekaj za silo služil, si boš že znal pomagati tudi v Gradcu. Malo dlje je sicer ko Ljubljana, pa kaj to de? Saj nisi danes z lune padel, veš nekaj in znaš! Koliko jezikov pa govoriš?“
„Latinsko, laško in nemško.“
„Vidiš,“ je menil župnik, „moj rajni oče so znali samo kranjsko, pa so tržili v Gradec in še čez in so se hvalili,
da s kranjščino ni šlo dobro, a da je šlo za silo: pa ne bi tebi šlo? Valeas, zdrav mi, moj fant!“
V tretje je dvigni! čašo
Potem je odslovil dijaka, naročivši mu, naj se zglasi vsak dan k zajtrku, kosilu in večerji. „No da,“ je rekel pri tem, „potrpeti boš moral, moja sestra slabi. Ne bo me preživela. Tudi pri kuhi se pozna.“
Prisluhnil je. Iz kuhinje je bilo čuti, kako je župnikova Marta zakašljala.
„Stopi k njej in jo pozdravi!“ je dejal župnik polglasno dijaku. „Vsak dan moli trikrat, da bi učakala tvojo mašo! “
„Bog daj, da bi jo!“ je rekel dijak in šel v kuhinjo. Pozdravil je skrbno župnikovo gospodinjo in nato odšel k Jerasovim.
Pred hišo je našel Manico, ki je prala. „Bog daj, Manica!“ je pozdravil.
Dvignila je glavo, kos perila ji je zdrknil s perilnika v posodo pred njo. Nekaj rdečice ji je zalilo nelepo lice. Lepe in otroško vdane oči pa so se ji razširile vedro in je zaklicala kakor otroci: „Oče! Peter se je vrnil!“
Stari Jeras je zaklical nekje iz hiše: „Saj vem, da znajo vsi malharji samo k nam. Kos kruha mu odreži, če je star in res revež, in naj gre v božjem imenu!“
Tedaj je deklica pogledala svobodneje Petru v obraz in dejala: „Bog si ga vedi, kaj je razumel! Gluh je ko buk-va. Pa ne mara slišati, da je.“
„Očeta spoštuj in ne opravljal ga! Pa slušaj ga!“ je
dejal vedro Peter. „Kos kruha mi odreži in pojdem naprej!“
Deklica si je roke obrisala in je zdaj oberoč prijela dijakovo desno in ga potegnila s seboj v hišo.
Potem mu je stregla, kolikor je mogla in vedela. Jerasa pa je našel Peter močno spremenjenega, nekam nejevoljnega in tožečega.
„Težko nam je šlo letos,“ je pravila Manica. „Letina je slaba in oče je bil bolan.“
„Pa je zdaj zdrav?“
„Zdi se mi, da je. A bilo mu je hudo. Pa sem se na božjo pot obljubila.“
„Kam?“
„Na Velesovo.“
„To je blizu.“
„Saj bi dalj, vsaj k Mariji Snežnici na Sveti Jošt pri Kranju, pa nimam človeka, da bi šel z menoj.“
„Pojdem jaz, Manica.“
„O, to je potem prav.“
„Pojdem," je dejal kakor sam zase. „Ti, da obljubo spolniš, in jaz, da svojo naredim.“
„Zakaj pa samo molčita?“ je vzkliknil tedaj nejevoljno Jeras.
Peter je stopil k njemu in dejal: „Molčiva ne, a Manica ima to grdo navado, da strašno tiho govori. Zdi se mi, da se zdaj celo mene sramuje.“
„To je res,“ je menil Jeras, „tiho govori; pa še po sili hoče, da sem jaz gluh.“
Mlada dva sta se spogledala z bridkim nasmehom.
Proti koncu meseca julija sobotni dan sta romala Peter in Manica na Velesovo in od tam čez pašnike v Kranj na Sveti Jošt. Zvečer, ko je sonce zahajalo, sta prilezla na vrh in zastrmela ob lepoti ravne zemlje, ki je tonila pod njima v tožno mehkem sinjem mraku in je iz tega mraka
pela sladka pesem mukajoče živine in pastirskih klicev, vriskanje oračev in pobožno petje večernih zvonov. Videla sta daleč in jasno.
Peter je stegnil roko proti Kamniku in dejal: „Tam!" Deklica je vdano prikimala in ponovila: „Tam!“
„Glej,“ je rekel mladenič, „kako se lepo rišejo cerkvice iznad vseh vrhov, samo doli nad našim krajem je ni videti. A prav tam bi morala stati velika in visoka kakor odzdrav Gospe nebeški na Šmarni gori.“
In čez čas je rekel: „0, še to eno bom obljubil nocoj! In stala bo, če bo božja volja. Kjer je zdaj nizka kapelica, postavim cerkev v čast božji Materi in sveti Ani."
Zastrmela sta ob lepoti ravne zemlje, ki je tonila pod njima v tožno mehkem sinjem mraku in je iz tega mraka pela sladka pesem mukajoče živine in pastirskih klicev, vriskanja oračev in pobožno petje večernih zvonov.
„Zakaj sveti Ani?“ je vprašala deklica.
„Saj je bila tvoja rajna mati Ana,“ je rekel dijak. Nato je pristavil tiho:„Pa menda moja tudi.“
Manica je dvignila vdano svoj obraz k njegovemu in je rekla: „Čuj, zdravo Marijo zvoni! Moliva!“
Molila sta.
Nato sta tiho sanjala vsak zase pred temneče se ravni pod goro. Zarja, ki je vstala rdeča nad njima, je splahnela v medlo zlato. Hladno je zavelo od severa. Mogočna lipa je zašumela ob njima. Iz gorske poti doli v bregu se je oglasila večerna romarska pesem: „Težka bo rajža, dolga bo noč!“
„Pojdiva v cerkev,“ je dejal Peter.
A deklica se je bila kakor vase zagledala. In zdaj se ji je vse lice razvnelo kakor v odblesku zarje z neba in je rekla: „Mati Ana bodo imeli svojo cerkev in tudi jaz sem svoje obljubila in bom potrdila pred Bogom in zakramentom.“
„Kaj si obljubila?“ je vprašal Peter Pavel.
„Da bom do smrti imela samo brata in tebe!“
Pogledal ji je v obraz in se mu je zdelo, da je še prav tisti, ko pred davnimi leti na paši. Srce mu je ogrela . . .
Mesec dni pozneje se je poslavljal Peter Pavel od doma, da bi krenil na pot proti Gradcu. Manica mu je spekla na pot hleb kruha. Komendator, od katerega sta se dijak in župnik nadejala izdatne denarne podpore, je priporočil odhajajočemu še enkrat Castiglionijevo knjigo o lepem vedenju, župnik Rogelj pa je dal dijaku vse svoje prihranke v tisti uri. Bila sta dva beliča po sedemnajst krajcarjev. Ves denar tiste pozne jeseni mu je snedla sestrina bolezen. Pogostil pa je odhajajočega z dvojno pijačo, nadejajoč se, da bo tako dijaku slovo manj težko.
Peter Pavel je res krenil proti Štajerskemu in ponavljal
vse do Kamnika veselo in živahno: „Pa jo bom, pa jo bom odvalil še to skalo, in jo bom. Bog je z menoj.“
Ko se mu je zadnjikrat odprl pogled nazaj v svetove, ki jih gleda Sveti Jošt, ga je vendarle obšlo bridko in je vedel:„Dolgo ne bom videl te zemlje.“ Zamrmral je besede iz romarske pesmi s Svetega Jošta: „Težka bo rajža, dolga bo pot.“ Sklonil je glavo in se prekrižal in poprosil kakor nekdaj:„Naj se zgodi Tvoja volja!“
Prvo noč je prebil v nekem senjaku, drugo pri gorskem pastirju in oglarju, potem je prišel v bogate ravnine in se oglasil pri duhovnem pastirju, štajerskem župniku. Ta ga je bogato nasitil im mu postregel z mehko posteljo.
A pri večerji mu je obudil bridkih misli. Odločno in slovesno je vprašal: „Ali pa veš, kaj je duhovski stan?“
Nato mu je bral dolgo in slovesno iz knjige, ki je bila nemška in je nekam skrito vedno zopet tepla v pobožnost redovnikov in naštevala kakor nekake zmotne predsodke: „Zmota je verjeti, nesrečna zmota je verjeti, neskončno škodljiva zmota je . .
Pozno je legel Peter Pavel in spal slabo in še v pozni starosti je sodil bridko o tistem janzenističnem duhovniku (janzenizem je bila zmota, ki je nauk o milosti razlagala prestrogo); „Tvoja večerja, Štajerc, je bila dobra, tvoje vino močno, tvoja postelj mehka, a tvoja beseda je bila bridka. Bog ti odpusti! Slabo si me bil podprl za mojo tedanjo težko pot.“
Deževno vreme je v naslednjih dneh oteževalo Petru potovanje. Premočen, premražen in komaj še dijaku podoben je dospel šesti dan v nemški Gradec.
O tistem času je v svoji starosti pripovedoval s pikro šalo:„Ob petih sem prišel v mesto. Mračilo se je že, kakor pozimi, in lilo je kakor iz škafa. Stisnil sem se pod nekak mostovž, da bi vedril, pa sem videl, kako se mi je ob nogah natekla iz premočene obleke kar luža. Klobuk mi je bil žalostno povesil svoj krajec, v čevljih mi je pela voda, dva mokra beliča sta bila vse moje premoženje. Skozi mostovž je vleklo, da me je začelo zebsti. Zato sem krenil ob hišah naprej. Poprašal sem neko otroče, kje je jezuitski samostan. Pokazalo mi je jezik in sem vedel, da so očividno po vsem svetu otroci nevljudni. Potem sem vprašal nekega krčmarja, ki je stal zavaljeno pred vrati. Zasmejal se je in rekel: ,Prav na sredi jezuitske ulice. Le išči jo!1 In sem vedel, da so si tudi krčmarji vsega sveta podobni. Šaljivici so in vodo privoščijo vsem, ki jih ne obiskujejo, vodo in vodenico, ki pa raste prav iz njihovih sodov v ljudi. Potem sem spet vedril.Pa je le prineslo od nekod zanikrnega Juda in je takoj začel barantati z menoj, naj zamenjam svoj mokri k|obuk z njegovim, ki je suh. Pobotala sva se. Bil je njegov klobuk videti prav čeden. Oba beliča sem pridal in sva menjala. Lej ga, Juda! Prepozno sem spoznal, da so si tudi vsi Judi na svetu podobni. Tisti pa je bil prvi in zadnji, ki me je ociganil. Komaj je dež orosil tisti moj novi klobuk, že je zlezel krajec čez obraz. Kaj ne bi če je bil le z lepom pritrjen k oglavju! Gologlav sem šel naprej in sam Bog me je tik pred nočjo napotil do nekega dijaka, ki mi je pokazal pot k samostanu.“
Dolgih šest let je prebil Peter Pavel v šolah nemškega Gradca. Redko je zmotila enolično življenje dijakovo ta in ona vest iz domovine, da so umrli stari oče Jeras, stari magister Jeronim, stara Maruša.
Srečno je dijak izdelal latinske šole in dve višji in se je začel z vso žarkostjo ljubezni do vzvišenega poklica potapljati v bogoslovne nauke, v pisma svetih očetov in velikih Kristusovih učenikov. Pomagal si je, kakor je vedel in znal, poučeval je nižjih šol dijake, včasih je mogel celo prihraniti male denarje, katere je pošiljal župniku Roglju za siroto Manico.
Tako je dokončal še zadnje šole in poln zaupanja verjel, da se bo kmalu vrnil na Kranjsko kot novomašnik. To svojo srečo je tako živo občutil, da se je samo še enega bal, da ne bi nenadoma zbolel in umrl, preden ga posvetijo.
Ni umrl, a preizkušnja, hujša od katerekoli prejšnjih, je stopila predenj. Predstojniki so mu sporočili, da mu ne morejo dati redov, ker imajo premalo zadovoljive podatke o njegovem rodu. Dali so mu svet, naj se vrne v Komendo, od svojega župnika izve za svoje in si poskrbi potrebnega, da mu spregledajo duhovniški zadržek.
Ves nesrečen se je zatekel bogoslovec k svojemu spovedniku, ki ga je potolažil z besedo: „Bog, ki vidi tvojo gorečnost in te je poklical, te ne bo zapustil! Izgladil ti bo pot do cilja. Le zaupaj vanj, moli in ne godrnjaj! Zadeni križ, ki ti ga je Kristus dal na rame za preizkušnjo in ga nosi vdano!“
S solzami se je poslovil Peter Pavel od svojih učiteljev, ki so mu dali najboljša spričevala na pot.
Krenil je naravnost na Kranjsko. Potoval je v veseli božji svet, ki se je zbujal v bogato žetev. Srečal je mnogo veselih ljudi, silil se je, da bi bil veder v njih družbi.
Ko pa je ostal sam in je ležala pot pred njim, ga je obhajala bridkost in slabost: „Če pa ni namenjeno, ne bom duhovnik. Moj Bog, čemu sem potem študiral? S čim bom povrnil župniku Roglju, Manici in dušam rajnih Jerasovih?
In vedno zopet si je oživljal pogum: „Zgodi se Tvoja volja!"
ZA POSVEČENJEM
Ni se še bilo zdanilo, ko je stal Peter Pavel Glavar pred farno cerkvijo svetega Petra v Komendi. Cerkev je bila zaprta, vas je še spala.
Mladi človek je stopil s prečudnimi, mešanimi občutki bridkosti in utešenega domotožja pred župnišče in sedel na prag. Hlad kamnitega sedeža je dobro del njegovim od hoje razbolelim nogam. Položil je roke na kolena in nagnil glavo vanje
Potem ga je obšla misel na davnino in mrmral sam vase: „Tu sedim v rani jutranji uri kakor izgubljeni sin, ki se je vrnil k očetu strgan in skesan iz tujine. Saj nisem izgubljeni sin, a podoben sem mu le in ne bo me preveč vesel gospod župnik Ne bo me vesela sestra njegova Marta. Nisem se vrnil, da bi ji novo mašo pel.“
In nato je mislil v drugo smer: „Prav v taki jutranji uri je morda bilo, ko so me odložili na ta prag. Zakaj bi ne posedel tu še zdaj, ne da vstanem v hlevu pri Jerasu? Dan ni daleč Naj bom, naj bom do svita tu."
Vzdihnil je globoko:„0 mati, slabo si postlala svojemu sinu' Na tujih pragih sedi. O, mati! Ti, ki bi mi morala biti najbližja, pa prav ti si mi zavalila najtežjo skalo na pot.“
Komaj slišno se je dramila noč. Trudnemu dijaku pa je za trenutek zavzel dremec misli.
Šum okornega koraka ga je vzdramil in glas jutranjega zvona, ki je kmalu za tem jeknil, ga je vrgel kvišku.
„V cerkev grem in počakam dneva,“ je mislil in šel.
Nekam osuplo se je ozrl cerkovnik nanj, ko je stopil v sveti hram. Nezaupno ga je gledal, ni ga več poznal.
Peter Pavel se je kakor sramoval in se mu ni dal spoznati. Šel je, pokleknil v stolu pri spovednici in zagrebel svoje lice v dlani.
„Ta ima težo na vesti,“ je mislil cerkovnik, „v delovni dan in na vse zgodaj je prišel. Bog pomagaj, da je le prišel in da bi opravičen odšel!“
Ko se je vrnil cerkovnik, da bi pozvonil k maši. je videl, da vnanji še vedno kleči v stolu ob spovednici. Šel je v zakristijo in povedal župniku, ko je prišel maševat, da čaka tuj človek na spoved.
Mirno je segel polslepi župnik po štolo in si jo vrgel čez ramena. Cerkovnik ga je prijel za roko in ga vedel izpred oltarja k spovednici.
Peter Pavel se je vzdramil v klopi Cerkovnik mu je pomignil, naj poklekne k spovednici. Osuplo je strmel trudni, nenadoma iz dremanja zbujeni mladenič. Nekaj starih ženic je radovedno pogledalo nanj. V zadregi in osuplosti je vstal iz klopi k spovednici.
Vratca so se odprla, za križasto pregrajo je sinila v Somraku spovednice siva župnikova glava.
„Moj Bog, kaj sem storil,“ se je zavedel Peter Pavel, „Pokleknil sem tu sem, ne da sem se pripravil za spoved!“
„Obtoži se in se ne boj,“ je dejal tedaj župnik, ki si je po svoje tolmačil molk spovedi čakajočega, „obtoži se, in če so tvoji grehi kakor škrlat, Gospod Jezus me je sem posadil, da ti jih izbrišem.“
Peter Pavel se je prekrižal z vso voljo svoje duše in s krčevito željo, da hoče biti dober in popoln: začel je moliti: „Confiteor Deo omnipotenti . . .“ Trkal se je na prša.
Spovednik je vzdihnil
Peter Pavel pa se je začel obdolževati svojih slabosti in bridkosti. Ko je utihnil, je posluhnil.
„Ali si povedal vse, moj sin?“ je vprašal spovednik.
„Vse, duhovni oče.“
Oni pa je dvomil in rekel: „Ne boj se! Slep sem in ne poznam te. Ali te res nič več ne teži?“
„To je vse. gospod duhovni oče,“ je ponovil Peter Pavel, „vse, česar se spomnim."
„Kaj si duhovnik?“ je vprašal spovednik.
„Še nisem,“ je odvrnil Peter Pavel.
Tedaj se je spovednik oddahnil in je začel učiti: „Le kdor hoče biti popoln, je dober. Popolnost pa je samo ena, je samo v Bogu, ki ga ljubi iz vse svoje duše, ki ga išči z vsem svojim življenjem! Vadi se potrpljenja v Bogu! Glej, Jakob je sedem let služil za Rahelo in še sedem.“ Potem, je spovednik naložil spovedancu pokoro in ga odvezal.
Spovednik in spovedanec sta stopila iz spovednice in tedaj se je sklonil Peter Pavel nad roko svojega dobrotnika, mu jo poljubil in zašepetal: „Hvala vam, gospod župnik! “
Sivi duhovnik je osupnil, stresel z glavo in dejal glasno: „Peter Pavel, moj fant, kakšne šale so to?“
„Niso šale, stric,“ je dejal mladenič in vedel varno polslepega v zakristijo. Potem mu je stregel pri maši. Cerkovnik pa se je čudil, čemu stari gospod župnik ves čas pri molitvi solze požira . . .
Potem sta stopila iz cerkve in je dejal župnik: „Zdaj pa povej, kaj je s teboj! In bliže stopi, da bom videl, ali si ali nisi!“
„Sem," je dejal Peter Pavel, „a tisti res še nisem, ki bi že rad bil.“ In povedal je, kako se mu je bilo zgodilo.
Župnik pa je nemirno kimal in stresal z glavo in ponavljal: „Moj ubogi fant, moj ubogi fant!"
Telo, ki so mu ga upognila leta, mu je vidno zlezlo v še globlje gube, pa ves iz sebe je bil in je vzklikal: „Predpisi! Seveda, predpisi morajo biti! Pa je le res, da so včasih le sitnosti. Ali so predpisi poklic? Pa naredi iz psa mačko po predpisih! Ali nimaš poklica, ali nisi vreden, in ali ne vidijo? Zakaj niso hoteli, da bi jim jaz to potrdil? S prisego bi jim potrdil! Pa hočejo tako. Predpisi! Kakor da ni bilo in ni še v navadi dispenza. Beštja!“
„V božjem imenu,“ je dejal Peter, „potrpel bom in čakal če je treba kakor Jakob.“
„Ka_kor Jakob," se je vznejevoljil župnik, „tega ne govori! Če je bil komu, tebi ni bil prejšnji moj nauk, saj te nisem poznal. Tebi bom povedal po človeško in zdaj, in ves peklenski zbor naj se upre, če ti ne pomorem, pa četudi sem star in slep. Da, jaz ti pridobim posvečenje in ti ga! Idiva!“
Stari župnik je bil mahoma oživel in je šel lahko ob mladem v svoj dom.
Tam se je zaprl s Petrom v sobo in je dejal slovesno: „Tako bo in bo najbolje. Na pot pojdeš.“
„Kam, gospod župnik?"
„V Senj!“ je rekel župnik. „V Senj, k našemu cerkvenemu patronu . .
„H komendatorju?"
„H komendatorju. On ti bo lahko oskrbel posvečenje.“ Utihnil je za trenutek, nato je dejal skoraj jezno: „Saj je to njegova dolžnost!" •
„Gospod župnik, kako to?“ se je začudil mladenič.
Župnik pa je začel govoriti srdito, tako da je Peter živo občutil, kako težko mu je bilo govoriti o stvari: „Moj fant, ne zameri mi, če moram govoriti o stvareh, ki so zate žalostne! Ne misli, da se brigam za čenče svojih ljudi! Taki so, da morajo nekaj imeti, kar opravljajo No, pa saj zdaj je vse tisto govorjenje od nekdaj že minilo. Ljudje so pozabili. Če ne bodo kdaj nanovo pogreli vsega tistega, pa res ne vem. Kar ti bom jaz zdaj povedal, je gola resnica. Tvoji starši, naj si bodo že kdorkoli, prida niso bili. To naj te ne boli! Ti si pošten! Tvoja mati je bila nesrečna ženska. Zdaj je že umrla. Bolje je, da sploh ne poprašuješ po njej. Videl si jo sicer, ona sirota je bila, ki te je v Ljubljani pozdravila na tisti čudni način. Zdaj veš. Ko je bila mlada, je služila tu v Komendi pri gospodu komendatorju. Zato so bile pozneje čenče nastale zaradi tebe, nje in visokega gospoda. Meni pa ni dalo miru in sem iskal in spraševal, a dognal sem le to-
liko, da si baje sin nekega Jerneja Glavarja, ki pa je tudi že davno umrl.“
„Kdo je bil?“ je vprašal bogoslovec.
„Malovreden človek,“ je odvrnil bridko župnik. „Umrl je nasilne smrti, ubili so ga pri vinu nekje v Vodmatu."
„Moj Bog, moj Bog!“ je zastokal Peter Pavel.
„Moj fant,“ je dejal mehko župnik, „tako je pisano v ljubljanskih krstnih in mrtvaških bukvah. Kaj je resnica, to ve zdaj Bog. Resnica je namreč morda vse kaj drugega. In v tem primeru tvoj oče ni bil Jernej Glavar. A kdo bo to dokazal? Ne! Nočem čenčati za svojimi ljudmi in za tistim nemarnim Bitencem, ki zdaj upravlja našo Komendo in ki tebe prav nič ne mara, dasi te komaj pozna. Lej, gospod komendator mi je pisal, naj mu nasvetujem zanesljivega oskrbnika. Storil bom to. Ti sam mu poneseš pismo. Obenem ga poprosiš, naj ti izprosi milost v Rimu. Storil bo to. A videti te mora, iz obličja v obličje naj te vidi! Ne bom pravil zakaj, ker mi niso čenče mar, a vidi naj te le in potem bo, kar bo!“
„Tvoja mati je bila nesrečna ženska. Zdaj je že umrla. Bolje je, da sploh ne poprašuješ po njej. Ko je bila mlada, je služila tu v Komendi pri gospodu komendatorju. Zato so pozneje čenče nastale zaradi tebe, nje in visokega gospoda.“
Ne da bi šel za neizgovorjeno skrivnostjo župnikovo, je rekel Peter: „Res je, gospod komendator je mogočen gospod. On bi mi mogel pomagati.“
„Zato pa," se je oddahnil župnik, „Pojdeš na pot in vse bo prav."
„Kod je najbližja pot v Senj?“ je vprašal bogoslovec.
„Dve poti sta, prva je čez Reko in druga je čez Ribnico in Brod. Ta zadnja je krajša, pa je manj naseljena."
„Pojdem kar čez Ribnico," je kratko odločil Peter . . .
„Tri dni je počival v Komendi. Dal si je popraviti obuvalo. Nehote se je nekam sramoval Manice in župnikove sestre Marte, kakor da bi bil sam zakrivil, da še ni posvečen. Ženama pa je bil župnik sam povedal vse njegove težave, tako da sta žalostni pomilovali mladeniča, ki je bil po njiju mnenju vreden ne le samo mašniškega posvečanja, temveč celo najvišjih časti, škofovske kape ali pa vsaj korarskega ovratnika. Župnik pa se je dva dni trudil, preden je napisal pismo.
Ko je Peter Pavel odšel na pot, je župnik komaj zatajil svoje ganotje in dejal ves hripav proti Manici in sesetri: „Kaj to, če še ni! Bo pa prav gotovo duhovnik! Saj je še Bog v nebesih! In ti Marta martasta, ki si svojčas rekla, da jabolko ne pade daleč od drevesa! Pa je vendarle padlo in pa še prav daleč! A Bog mi v greh ne štej, če je laž, da je bilo tisto drevo kaj prida!"
bo še
... ljubim jih s hrupom in šumom, ta velika mesta — skoznje v svobodo gre, skoznje v bodočnost gre cesta ...
(Župančič)
iz našega zdomstva
' anglija )
V	Rothwellu smo se pri maši posebej spomnili nedavno umrle ge. Amalije. Kako je bila ta dobra žena priljubljena pove dejstvo, da so rojaki prišli k maši iz Bedforda in iz Lancashira. Franček je pripravil doma pravo gostijo.
V	Keighleyju smo vsi močno občutili, da pok. Jožeta ni več med nami. Nič več nismo slišali tistega lepega basovskega glasu. Jožetu privoščimo, da poje sedaj v angelskih zborih.
V	Londonu se je naša kapela kar napolnila pri blagoslovu velikonočnih jedil. Fantje so bili nato mnenja, da je treba postno sezono pošteno poplakniti.
V	Bedfordu smo dali duška velikonočnemu veselju, saj je Jezus naš vstal od smrti. Sporočilo: razve-
seli se kristjan, je krepko odmevalo med oboki pri sv. Jožefu.
V Rochdalu smo veliko noč res slovesno obhajali. Pevci so skrbno pripravili svoje pesmi. Naš Lojze to vedno dobro organizira. Po maši je bila v dvorani prava svatba in svatovsko razpoloženje. So, so zlate naše gospodinje z Olgino mamo na čelu, je ugotavljal naš slavček Rudi.
" avstrija )
GORNJA AVSTRIJA
LINZ — Tudi letos smo imeli velikonočno bogoslužje. Ker je bila kar-meličanska cerkev od osmih zvečer zasedena, smo začeli že ob pol sedmih. Kljub temu, da so bili zdomci doma, se nas je zbralo nad 50 vernikov. Naš zbor nas je razveselil z lepim petjem. Dobili smo novega
basista g. Gala. Po maši smo imeli po cerkvi vstajenjsko procesijo, pa še blagoslov velikonočnih jedil.
Na veliko noč smo se po maši zbrali k agapi, ki jo vsako leto oskrbi Slov. kat. misija. Vsem ženam, ki so pri njej pomagale, se iskreno zahvaljujemo.
V	maju smo imeli po maši vedno šmarnično pobožnost', peli smo litanije Matere božje.
V	nedeljo, 6. maja, smo praznovali 65-letnico ge. Kristine Schweigho-ferjeve in rojstni dan g. Paleta. Z njima je praznoval 55-letnico g. Danilo Hrastelj. Vsak od navzočih je-dobil pol na žaru pečenega piščanca s krompirjem in jajčno solato. G. Danilo je pa plačal, kar smo popili. Ljudi je bilo toliko, kot že zdavnaj ne. Trio Sadi nam je igral (dve harmoniki in kitara). Bili smo res veseli kakor nekdaj v časih, ko nas je bilo še veliko. Poleg piščancev je ga. Kristina napekla tudi potic. Naše požrtvovalne gospe so pod- vodstvom ge. Duhanič imele res dosti dela.
V	nedeljo, 6. maja, je imela rojstni dan tudi ga. Gizela Kerec. Na žalost je zaradi bolezni morala ostati doma in smo obhajali njen rojstni dan v nedeljo, 13. maja. Tudi njej se zahvaljujemo za pijačo, s katero nam je postregla.
Na veliko soboto je misijonal blagoslovil novo stanovanje ge. Drage Skala v Kleinmünchnu. Seveda so bili zraven tudi njeni sorodniki in je duhovnik vsem blagoslovil tudi velikonočna jedila. Bog daj, da bi se Skalova družina lepo pod božjim varstvom razvijala.
V	ženski bolnici v Linzu je bila operirana ga. Viktorija Hauseder roj. Plajnšek iz Netternbacha. Zdaj
Kardinal König /e 18. marca obiskal slovensko farno središče na Dunaju. (O tem srečanju smo poročali v prejšnji številki Naše luči.)
je že doma, a se mora ogibati vsakega težkega dela. Z njo je bila v bolnici nekaj dni tudi njena hčerka Sabina. Obema želimo, da bi se jima zdravje povrnilo.
V farni cerkvi v Kleinmünchnu je postal božji otrok mali Danijel Stiller, sin ge. Majde, rojene Zore. Krst je bil v soboto, 12. maja. Botra sta bila bančni uradnik g. Valter Dini in ga. Metka roj. Zore. Če bo Danijel v življenju tako priden, kakor je bil pri krstu, bo dober kristjan.
MAUTHAUSEN — Ob obletnici osvoboditve jetnikov zloglasnega taborišča Mauthausen, kjer je končalo z mučeništvom tudi dosti slovenskih rojakov, je bila v nedeljo, 6. maja, popoldne verska slovesnost. Goriški nadškof je ob linškem škofu Maksimilijanu in dveh poljskih škofih po maši blagoslovil sliko sobrata minorita sv. Maksimilijana Kolbeja. Maša je bila v več jezikih. Slovenci smo sodelovali s prošnjo, v kateri smo prosili, naj nam Bog pomaga, da nikoli ne bomo vračali hudega s hudim.
SALZBURŠKA
SALZBURG — Aprilska božja služba je bila na cvetno nedeljo. Zbrali smo se v zakristiji, kjer je bil blagoslov zelenja in potem smo šli v procesiji v cerkev med prepevanjem Pesmi na čast Kristusu Kralju. Po-
grešali smo gg. bogoslovce, ki so bili zaposleni pri obredih na Koroškem.
Akademija slov. bogoslovcev v Salzburgu bo priredila v nedeljo, 3. junija, v kapiteljski dvorani koncert. Pel bo dobrolski zbor Srce. Vsi rojaki so prav lepo povabljeni.
HALLEIN — Ge. Käfer, roj. Sraka, je v Bratoncih (Prekmurje) umrl njen oče g. Matija Sraka. Dočakal je 75 let. Rakova bolezen mu je pretrgala nit življenja 7. maja, in 8. maja so ga na domačem farnem pokopališču položili v grob. Na pogreb je prišla iz Toronta tudi njegova hčerka, ki je nekaj let bila med nami v Halleinu. Poleg njiju žalujeta za očetom še dve hčerki doma v Sloveniji in njegova žena. Pokojni g. Matija je bil veren mož in zato se vsi lahko tolažijo s sv. pismom, da, kdor je s Kristusom trpel in umrl, bo z njim tudi živel. On je naše Vstajenje in Življenje!
PREDARLSKA
Materinska proslava. — Verjetno bo že držalo, da je majnik najlepši mesec v letu. Narava se odene v razkošje najrazličnejših barv, ponekod imajo še ves mesec šmarnično pobožnost, drugod občasno, obhajamo materinski dan in še bi lahko naštevali. Tudi mi smo začeli mesec s šmarnično pobožnostjo; na praznik Jožefa delavca smo imeli
skupno mašo in pete litanije Matere božje.
V soboto, 12. maja, smo obhajali materinski dan. Bilo je bolj skromno, a prisrčno. Na razpolago je bila majhna dvorana, vendar smo se počutili kot ena družina. Kot je običaj že nekaj let, dobi vsaka mati rdeč nagelj, simbol njune požrtvovalnosti in ljubezni do družine. Pri kultur-
Ga. Majda Stiller iz Linza s prvorojencem Danijelom.
Ga. Ana Malek in g. Franc Orehek iz Freilassinga pri poročnem obredu v cerkvi v Niederalmu.
nem programu je zapel moški zbor nekaj pesmi, otroci pa so zaželeli svojim mamicam vse lepo na njihovi življenjski poti. Zahvala in dobre želje so bile izraz najmlajših njihovim skrbnim dobrotnicam.
Po končanem kulturnem sporedu je bila pogostitev. Ob skupnem pogovoru in izmenjavi misli, je hitro minil ta večer. Zahvala vsem, ki so nam pripravili to prisrčno srečanje, materam pa čestitke in dobre želje v njihovem poklicu. Bog naj jih podpira, da bodo zmogle težko nalogo pri delu in svetile kot močna luč otrokom in možem v bodočnost.
Velika noč. — Praznike velike noči smo obhajali Slovenci na Pred-arlskem v bolj skromnem obsegu. Veliko rojakov je odšlo domov. Letos je bil praznik bolj pozno in lepo vreme je marsikoga opogumilo, da bi bilo lepo preživeti nekaj dni doma. Na velikonočno soboto dopoldne je bil na več krajih blagoslov
jedil. Za nas je to še lepa in nepogrešljiva navada. Tukaj tega lepega običaja ne poznajo. Zvečer smo imeli bogoslužje velikonočne vigili-je. Na praznik sam pa slovesno peto mašo. Kar v velikem številu smo se je udeležili. Bolj skromen pa je bil obisk pri ostalih dveh mašah. Za te dneve se še počutimo kristjane. Lepo bi bilo, ko bi to pripadnost pokazali vsako nedeljo. Velikonočni ponedeljek smo prav tako obhajali kot praznični dan. Vse lepo hitro mine. Tudi prazniki so za nami, toda dobre želje in sklepi pa morajo ostati.
belgija
LIMBURG-LIEGE
Gostje iz domovine: V dnevih od 28. 4. do 1. 5. t. I. smo imeli drage goste iz domovine. Obiskal nas je Cerkveni mešani pevski zbor Ljub-Ijana-Rakovnik.
Takoj po prihodu v soboto dopoldne je zbor bil sprejet na občini v Maasmechelenu. Gostitelji in gostje so izmenjali pozdrave, darila in popili čašo. Slovesnost je povečala slovenska pesem iz grl gostov.
V nedeljo, 29. 4., je zbor sodeloval pri župni maši v Lindenheuvelu v Holandiji, o čemer poročamo pod holandsko rubriko.
Po maši v Holandiji so gostje imeli skupno kosilo v slovenski hiši v Eisdenu. Koncert je bil zvečer v
dvorani Casino. Slomškov mešani zbor je goste pozdravil s Prešernovo Zdravljico. Gdč. Jakoš je pevce iz domovine pozdravila z občuteno recitacijo Jakopičeve Naša pesem. Sledili so pozdravi gostiteljev in gostov. Gostje so nato pod vodstvom g. Toneta Liparja začeli izvajati svoj program. 50 pevcev, večina mladih ljudi, in dvorana so se takoj začeli spajati v ENO. Zbor nam je nizal pesem za pesmijo in skrivnostna povezava med odrom in dvorano se je stopnjevala. Peli so preproste, melodične, poslušalcem poznane pesmi. In prav temu. se zdi, morajo pripisati svoj uspeh. Čeprav je program bil dolg, je v polni dvorani do konca vladala popolna tišina. Kar spet gre v čast obema, odru in dvorani.
Po odmoru je bila izmenjava daril. Rakovniški župnik g. Ciril Slap-šak je v imenu gostov izročil darilo pevovodji g. Viliju Roglju, g. Beran-du Žabotu za „Slomška“ in g. Vinku Žaklju, vodji Slov. kat. misije. G. B. Žabot pa je v imenu gostiteljev izročil darila Cerkvenemu mešanemu zboru Ljubljana-Rakovnik. pevovodji g. Antonu Liparju in organizatorju g. Jožetu Zadravcu.
Ob koncu so gostje zapeli še nekaj cerkvenih pesmi. Program so sklenili z Marijo skoz’ življenje. Redki so v tej dvorani doživeli tako navdušen aplavz. Preprosto je bilo, pa zelo lepo. Sklepni pesmi Marija skoz’ življenje se je spontano pridružila vsa dvorana.
Goste in gostitelje je s svojim lepim nastopom pozdravila tudi Vesela mladina, ki jo vodita g. Polde Cverle in g. Edi Oštir.
Ob koncu kulturnega programa smo rekli: Iskrena hvala in na svidenje prihodnjo veliko noč v Sloveniji.
Naslednji dan so gostje odšli na celodnevni izlet v Keukenhof, na polja tulipanov v Holandiji in se vračali skozi Antwerpen.
V torek, na 1. majnik, pa je prišel čas slovesa. Slovo je bilo veselo zaradi uspelega srečanja in žalostno zaradi ločitve. Upamo, da injekcija, ki smo jo dobili od našega ljudstva iz domovine, ne bo delovala samo trenutno. Življenje bo pokazalo. Po-
trebujemo namreč injekcijo s trajnim učinkom. Novo poznanstvo in prijateljstvo s kulturnimi delavci v domovini naj nam da novih pobud za delo v slovenski in krščanski skupnosti v izseljenstvu.
Da je to srečanje tako lepo uspelo, se moramo zahvaliti številnim sodelavcem. Vseh verjetno ne bomo mogii omeniti. Prva zahvala gre Cerkvenemu pevskemu zboru Ljubljana-Rakovnik in pevovodji g. Tonetu Liparju, ki so svoj program tako skrbno pripravili in doživeto izvedli. G. Jože Zadravec je moral pri organizaciji gostovanja marsikje posiliti priprta ali zaprta vrata. Iskrena hvala za njegovo podjetnost in pogum. Brez njega bi tega srečanja ne bilo. Hvala tudi g. župniku C. Slapšaku za lepe pozdravne in poslovilne besede. Za sprejem gostov se je zavzela vsa naša krščanska skupnost: Slovenska kat. misija, Slomšek z Veselo mladino, številni sodelavci in simpatizerji, kuharice, gostitelji, ki so goste prenočili in bratsko skrbeli zanje. Iskrena hvala vsem! Toplo zahvalo dolgujemo tudi občinstvu v dvorani. Kaj bi mi brez njega?!
Čeprav je srečanje finančno bilo deficitno, ne moremo govoriti o resničnem deficitu. Če bi na tako važno srečanje gledali samo pod finančnim vidikom, smo že propadli — usodno bi se oddaljili od svojega poslanstva, ki naj bi ga vršili kot ljudje, kulturni ljudje, kot Slovenci in kot kristjani. Sv. Pavel naroča: „Gostoljubje gojite!“ In Jezus pravi: „Dajte in se vam bo dalo!“
Skušajmo biti zvesti geslu lanskega Slovenskega dneva, ki se je glasilo: „Zvesti Bogu, narodu in prijatelji med seboj .. .“
Pa bo še lepo . . .
CHARLEROI-MONS-BRUXELLES
Slovenska veselica 84, ki smo jo imeli v nedeljo, 29. aprila, v župnijski dvorani „Familia“ v Gilly-Haies, Charleroi, je prav lepo uspela. Prišli so rojaki in rojakinje iz okolice Charleroi, Monsa in Borinage, Bruslja in Antwerpna. Kar lepo se je dvorana napolnila in ves večer nam je potekal v res domačem raz-
položenju. Ansambel Boža Majerja iz Duisburga, Nemčija, imenovan Odmev z gora, nam je zelo lepo zaigral naše polke in valčke ... v zadovoljstvo vseh! Od 19. ure zvečer do dveh zjutraj! Znova se je letos pokazala značilnost teh naših prireditev: domačnost in veselost! Tokrat je bilo več časa za pogovor med ljudmi in dali smo duška svoji prešernosti s tem, da smo vsi prepevali naše narodne pesmi. Res je, kar je napisal dr. Alojzij Odar leta 1952: „Že takrat, kadar domača družba ni več kakor le domača zabava, je koristna!“ V prihodnjih letih se bodo te slovenske veselice nadaljevale, dokler bo pač prihajalo dovolj ljudi.
Zabeležiti moramo še smrt ge. Amalije Gričar, vdove Župančič iz Chatelineau, ki je umrla 9. aprila v bolnici Ste. Therese v Montignies s/Sambre. Dočakala je lepo starost: 82 let. Naj počiva v miru!
Letošnje slovensko romanje bo na praznik Marijinega vnebovzetja — 15. avgusta 1984 — v Loretto pri Lensu, Pas-de-Calais, Francija.
( francija )
PARIZ
Maša za Slovence je vsako nedeljo ob petih popoldne (tudi v polet-
nih mesecih, enako 15. avgusta) v cerkvi sv. Terezije Deteta Jezusa v Chatillonu, Impasse Hoche, poleg Slovenskega doma.
Otroška kolonija — Ura je že šla čez deveto zvečer, ko se nas je 12 mladih iz Pariza in okolice pod vodstvom gg. Čretnika, Flisa, Kavalarja ter profesorja Valanta, predsednika Društva Slovencev, v nedeljo, 8. aprila, pripeljalo v Mericourt h g. Kavalarju, ki je bil ves čas naš gostitelj, naš pevovodja in — kar je še najbolj važno — naš kuhar. Ves teden smo preobračali slovensko slovnico, literaturo in zgodovino ter z navdušenjem pripravili slovensko oddajo za Radio Notre-Dame, katero ste lahko slišali v četrtek, 3. maja, in jo boste zopet lahko slišali v Domu v nedeljo, 17. junija, ob zaključku šole. Vsak dan smo seveda imeli tudi malo verouka in skupno mašo, da smo tako dali tudi duhovni razsežnosti našega življenja svoje mesto. Pa celo pokrajino smo si pogledali in ogledali: rudnik, rudniška naselja, kjer so vse hiše enake in kjer se nismo mogli načuditi gričkom, ki so nastali iz odpadkov mešanice zemlje, kamenja in premoga. Pogledali smo si Arras in njegove zanimivosti (nas je najbolj vlekel vrtiljak ponoči), bojišče iz prve svetovne vojne v Vimy s kanadskim spomenikom, cerkev Notre-Dame de Lorette, kjer je na velikem vojaškem pokopališču po-
Skica vabila letošnje Slovenske veselice 84 na področju Charleroi.
SOIREE SLOVENE Leđimanche 29avrii
Nedelja
APRIL1984
Župnijska dvorana Salle ‘FAMILIA'
CILLY Haies (Charleroi)

,e^a C'§
začetek ob 17.uri
Ansambel Zvezde na srečanju s Slovenci v Parizu
kopanih nad 40 tisoč francoskih vojakov (čeprav moramo priznati, da so nas še bolj zanimali konji, ki so se tam blizu pasli); potem pa mesti St. Omer in Boulogne-sur-Mer, pa seveda morje, kjer so nam delali družbo prijazni galebi, ki so še naše petarde bolj prijazno sprejeli kot naše vodstvo v Mericourtu. Kar prehitro je minil teden, bi bili radi še kar en teden ostali, ker si v enem samem tednu, tudi pozno v noč, ko so nas še vsako noč vsi priganjali k spanju, nismo mogli vsega povedati. Na povratku smo se že kar menili, kam bomo drugo leto šli. Vsem, ki so kolonijo vodili, se lepo zahvaljujemo, in tudi Društvu Slovencev, ki je našo kolonijo finančno krepko podprlo.
Velikonočna duhovna obnova je vsa potekala ob Gospodovi besedi: „Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju“ (Jan 10, 10). Vodil jo je pater Lojze Markelj. Vsem, ki so v lepem številu hodili k nagovorom, razgovorom in bogoslužjem velikega tedna, so se odprla nova obzorja o lepoti pristnega krščanskega, osebnega, družinskega in občestvenega življenja, ki zahteva od vsakega od nas in od vseh skupaj resno zavzetost. Da bi duhovno seme, sejano v velikem tednu, vzklilo v naših dušah, da nas bo vstali Kristus vodil v pravo svobodo!
Mi smo VESELA POMLAD, mi žarke lovimo, jih drugim delimo“. —
S tem geslom so pod vodstvom salezijanskega duhovnika g. Franca Pohajača in njegovih sodelavcev na povabilo Društva Slovencev prišli k nam mladi iz Opčin pri Trstu: mladinski pevski zbor VESELA POMLAD in ansambel ZVEZDE. Že v soboto, 28. aprila, so nam prinesli svoje veselje, ko je bilo v dvorani Slovenskega doma srečanje s slovensko pariško mladino (bolj točno: z zastopniki slovenske pariške mladine). V nedeljo, 29. 4., dopoldne so peli pri francoski maši v moderni pariški cerkvi St. Marcel. Ob asistenci univerzitetnega profesorja Lafona, velikega prijatelja Slovencev, je mašo vodil g. Čretnik, ki je na kratko predstavil „slovenski narod, ki se je v svoji težki zgodovini moral in se še mora krčevito boriti za svojo krščansko in narodno identiteto.“ Med mašo so Francozi z največjo zbranostjo sledili VESELI POMLADI, ki so peli v slovenskem, francoskem, latinskem, italijanskem in nemškem jeziku. Ko so po maši dodali še N’mau čez izaro in Prešernovo Zdravljico, jih je polna cerkev vsakokrat nagradila z bučnim ploskanjem. Tudi srečanje s Francozi po maši je bilo nad vse prisrčno.
Popoldansko srečanje s Slovenci v Slovenskem domu je bilo kakor vreme: samo sonce, ki je vsem žarelo iz obrazov, brez oblačka, s prijetno pomladansko toplino, ki je vsem ogrevala srca. Najprej so peli pri naši maši, nato pa so nam v dvorani pripravili koncert, ki je vse res očaral. Da navedemo samo par
Mladinski pevski zbor Vesela pomlad z Opčin pri Trstu ob nastopu v Parizu.
najlepših trenutkov večera: z Barčico po morju plava smo se predali rahlemu valovanju morja, z N’mau čez izaro smo s pesmijo hiteli na Koroško čez Rož, Podjuno, Žilo, šli tudi v Rute, nato na Kranjsko, v Prekmurje, kjer Teče mi vodica, pa še v Belo Krajino s Spazila sem Janka. S Prešernovo Zdravljico smo z mladimi pevci izpričali svojo vero v bratsko ljubezen in svobodo, ob Venčku narodnih so dokazali, da se res VSI IMAMO RADI. Po koncertu je bilo pomladansko srečanje, ki se je ob melodijah ansambla ZVEZDE zavleklo pozno v noč.
Imenovati bi morali še vse tiste, ki so v soboto in v nedeljo z veliko požrtvovalnostjo skrbele in skrbeli, da naši gostje iz Opčin niso bili lačni in žejni, lačni in žejni pa tudi ne Slovenci iz Pariza in okolice ob nedeljskem pomladanskem srečanju. Vsem prisrčna in topla zahvala. G. Flis je pa kot poklicni vodič poskrbel, da so naši gostje iz Opčin v Parizu videli čim več.
VESELA POMLAD in ZVEZDE so nam prinesli polna srca žarkov mladostnega veselja, iz svoje izkušnje kot narodna manjšina na Tržaškem pa nauk, ki je izzvenel iz njihove pesmi Bazoviškim junakom: „LE V SVOBODI KLIJE MISEL ZDRAVA!“ Da bi ti žarki, ta nauk, odsevali tudi iz našega življenja in dela, odsevali iz dela in življenja naše skupnosti!
S.	Cirila, ki se je med tem že vrnila iz bolnice in okrevališča, se zahvaljuje vsem, ki so ji pisali ali jo obiskali v njeni bolezni. — Gospa Švec je po hudi operaciji prišla iz bolnice na svoj dom v Paray-Vieille-Poste. Želimo ji dosti korajže in zaupanja v njeni težki preizkušnji. — Indiskretna opomba v štev. 4 Naše luči je sprožila cel plaz vprašanj, kako je z g. Čretnikom. Iz najbolj verodostojnega vira lahko sporočimo: g. Čretnik, ki je bil 29. 1. žrtev težke avtomobilske nesreče, se je skozi zavedal, da bo zaradi te nesreče prej ali slej moral v bolnico na operacijo. Upal pa je, da bo to zavlekel do počitnic. Pa ni šlo. Takoj po praznikih, oziroma takoj po koncertu je moral 3. 5. v bolnico in bil naslednji dan operiran. Sam pravi: „Kopriva ne pozebe kar tako.“ Zato upamo, ko boste te vrstice brali, da bo že dolgo med nami s svojim prijaznim nasmehom in optimizmom.
Opozarjamo na slikarsko razstavo koroškega rojaka Draga Druško-viča v galeriji BIMC, 52 rue de l’Ho-tel de Ville, Paris 4°. Odprtje razstave: 1. junija ob šestih zvečer. Razstava bo odprta do 14. junija, od torka do sobote, od treh do sedmih zvečer.
Radio Notre-Dame oddaja v slovenščini vsak četrtek od 20.00 do 20.25 na frekvenčni modulaciji 100,2.
SAINT-JEAN-DE-BRAYE (Loiret)
6.	aprila je praznoval sedemdesetletnico g. Jurij Matko, kateremu je zibelka stekla v Odrancih v Prekmurju. Simonka in Joseph ter njuni družini, vsi prijatelji in znanci kličemo: Na mnoga, mnoga leta!
CHATEAUROUX
Maša za Slovence bo na binkošt-ni ponedeljek, 11. 6., ob desetih dopoldne.
LA MACHINE (Nievre)
K skupni maši se zberemo v nedeljo, 24. junija, ob devetih dopoldne.
V SLOVENSKEM DOMU SO VSi DOBRODOŠLI, TODA BREZ MASKE
Ko smo se v soboto, 14. aprila, veseli, čeprav utrujeni, vrnili iz otroške kolonije, sta me med drugo pošto čakali dve značilni pošiljki.
1.	Članek, ki ga je slovenski časnikar poslal iz Pariza v Ljubljano.
Članek začenja, kako je vprašal enega naših rojakov, ki ga vsi spoštujemo in cenimo, čeprav se drži malce bolj ob strani, „kakšno masko si bo izbral, če bo šel na pustno zabavo slovenskega društva v dvoranici za slovenskim župniščem v pariškem predmestju Chatillon. Tu se, ker pač nihče ne poskrbi za njihovo povezovanje, običajno zbirajo preprosti slovenski izseljenci iz pariškega območja.“
Vesel sem bil priznanja, ki se bere med vrsticami, da edino slovenska župnija z Društvom Slovencev kaj napravi za Slovence na pariškem območju. Zasmilil pa se mi je časnikar, ker je moral plačati tako visok „davek“, da je to smel zapisati. V nadaljevanju svojega članka se je moral najprej obregniti ob slovensko društvo (pravilno: Društvo Slovencev; kadar nekdo o nečem piše, je potrebno, da pozna vsaj pravilno imel). Iz naše lepe dvorane, ki jo vsi občudujejo, je moral napraviti „dvoranico“; nadalje je moral spregledati prijeten vrt med hišo in dvorano in jo postaviti kot kako ropotarnico za „slovensko župnišče“, iz česar nepoučeni bravec šele izve, da je zveza med slovensko župnijo in dvorano. Najtežji davek pa je moral plačati, če je sploh hotel, da gre članek skozi cenzuro, ko je zapisal, da so vsi Slovenci, ki se zbirajo v Domu, „preprosti“; kar v sektaško režimski govorici pomeni: drugorazredni, manjvredni, neumni, ker pač ne trobijo slepo v neki določeni rog.
Vsi naši izseljenci (tudi taki z univerzitetno izobrazbo), ki so članek brali, so rekli, da so ponosni, da so preprosti, preprosti, ker pošteni, preprosti ne v sektaško režimskem, ampak v dobesednem pomenu besede: sproščeni, odprti, nekomplici-rani.
Zgoraj sem zapisal, da se mi je časnikar zasmilil, če je tako moral zapisati; če je pa seveda sam hotel
tako zapisati, potem se vsi resno vprašujemo, s kako masko, to se pravi: s kakim posebnim poslanstvom in s kako posebno nalogo hodi na srečanja v Slovenski dom?
V Slovenskem domu so vsi dobrodošli, toda brez maske.
2.	Druga pošiljka je bilo pismo, v katerem je bil ček za 500 F, in se glasi:
„Tukaj Vam pošiljamo skromen znesek za Vaš in naš Dom. Hvala Vam za vse, kar storite in napravite za nas in naš Dom. Veseli smo, da ga imamo in da služi pravemu namenu. Veliko sreče in božjega blagoslova še vnaprej. Mi bomo pa že še kaj primogli po naših močeh in radi zahajali v Dom.
Hvaležna družina . . . “
3.	Koraki so me nato zanesli v dvorano, kjer sem našel enega prvih članov Društva Slovencev, ki je delal za oder nove stopnice, ki so bile potrebne za nastop pevskega zbora Vesela pomlad. Sam je poskrbel za material in žrtvoval čas za delo.
Ob teh treh bežnih slikah iz Slovenskega doma sem se zamislil, kot se boste gotovo zamislili Vi vsi, ki boste te vrstice brali in sami napravili potrebne zaključke.
Vse lepo pozdravljam in se topio zahvaljujem vsem, ki pri Domu pomagajo.
Nace Čretnik, eden „preprostih“, a poštenih slovenskih izseljencev
TUCQUEGNIEUX-MARINE
To pot nisem v zadregi, kakšno naj bo moje mesečno poročilo. Začeti moram z žalostnim: Dne 9. aprila smo pokopali 69-letno slovensko mamo gospo Abramovo. Leta 1958 je umrl njen mož, ki ji je zapustil pet otrok. Ni treba omenjati, da potem njeno življenje ni bilo lahko. Ker naš slovenski duhovnik ni prišel na pogreb, saj zmeraj rad pride, a je bil najbrž zadržan, se je udeležil pogreba in pokropil pokojno slovenski duhovnik iz Merleba-cha, g. dr. Felc. Naj podeli Stvarnik rajni zasluženo plačilo, družini pa velja naše iskreno sožalje!
Kakor zmeraj sva z ženo tudi le-
tos preživela velikonočne počitnice pri najinih adoptiranih otrocih v Carlingu in Creutzwaidu. Najlepše doživetje velikega tedna je bila slovesna sv. maša v Merlebachu, katero sta opravila g. dr. Felc in naslednik msgr. Grimsa g. Kamin. Slovesnost je olepšalo ubrano petje naših pesmi pod spretnim vodstvom dirigenta g. Šinkovca.
Tretje, kar moram omeniti, je vokalni koncert našega slovenskega društva v Aumetzu. Kar tri pevske zbore smo poslušali: moškega in ženskega, ki ju vodita dva Andreja: Pišlarjev in Kogovškov. Za tem nas je pa presenetil dobro izvežb“an ženski pevski zbor iz Idrije, kateremu sta dirigirala gg. Poljanič in Kumer. Pevke so bile oblečene v do tal segajočih črnih oblekah. Na televiziji nastopajo razne pevke večkrat napol razgaljene, tako da njihovo petje gledalci bolj gledajo kakor poslušajo. Pri okusno oblečenih idrijskih pevkah smo njihovo petje res z užitkom poslušali.
Naše najlepše doživetje pa je seveda bilo prvega maja, ko smo romali k Brezjanski Mariji v Habster-dick. Ne smemo pozabiti, da je to božjo pot ustanovil in začel msgr. Stanko Grims. On je oral in sejal kar zdaj žanjemo in kar nadaljujejo njegovi nasledniki. O tem romanju boste brali tudi na drugem mestu v Naši luči, zato naj jaz končno napišem le to-le še:
Ugotovil sem, da mladi rod ni pozabil v Merlebachu msgr. Grimsa, v Aumetzu pa ne tistih, ki so tam orali in sejali versko-slovensko kulturno. Bili so to rudarji, očetje sedanjega rodu, ki so se tam naselili že pred letom 1930. Ustanovili so si delavsko slovensko društvo, katerega namen je bil samopomoč, petje, glasba in gledališke igre. Med tem ko se v tem pogledu vadijo mladi sami, so si ustanovitelji takrat poiskali duhovnike, učitelje in organiste v domovini, da so jim prišli pomagat in „zalivat“ njihovo potrebno izobraževalno delo. Ohranimo jih v hvaležnem in trajnem spominu.
J. J.
PAS-DE-CALAIS IN NORD
Poletne počitnice so pred nami. Čas počitka bomo izrabili za utrditev zdravja, duhovnega in telesnega. Mnogi bodo poromali v Lurd in druga svetišča. Skupno romanje bo v torek, 15. avgusta, na Loreto. Ob 10. uri skupna maša in pete litanije. Vsi prisrčno vabljeni!
Slovenska božja služba 29. julija in 5. avgusta odpade.
Krstna voda je oblila Aurore Žnidaršič, Cecilijo Mangematin, Janeza Filipa Groharja in Tesso Amandi-ne Gibaszek.
19. maja sta si dala zakrament sv. zakona Michel Rudolf Zupančič in Catharina Arlette Liliane Dubuc. Naj ju spremlja božja milost in blagoslov!
Na veliko noč, 22. aprila, je po dolgi in mučni bolezni odšel po plačilo g. Karol Slivšek. Umrl je v Sal-lauminesu v svojem 80. letu življenja. Dolga leta je vestno vršil blagajniške posle pri društvu sv. Barbare in se aktivno udeleževal društvenega življenja naših rudarjev v severni Franciji. Izredno pošten je imel prefinjen čut za pravico. Zapušča ženo go. Zofijo in dva sinova z družinama. Pogrebnih slovesnosti se je udeležila množica rojakov, prijateljev in domačinov v župni cerkvi v Sallauminesu 25. aprila. Naj se v Gospodu odpočije od svojega truda! Družini in vsem sorodnikom naše iskreno sožalje!
Pokojni Karol Slivšek
FREYMING-MERLEBACH
Velikonočni prazniki so pri nas zelo lepo potekli. Na veliko soboto se je dvorana našega doma kar dobro napolnila ob blagoslovitvi pirhov, drugi dan pa kapela hospica St. Elisabeth ob somaševanju obeh slovenskih duhovnikov, izvajanju lepe latinske maše S. Catharinae, vmes pa prepevanju naših domačih velikonočnih pesmi.
Potem pa svečanosti 1. maja v Habsterdicku. Kot je bilo že napovedano, je res prišla skupina pevcev iz Slovenije z velikim avtobusom. Bili so iz Čateža, ožje domovine našega g. Jožeta Kamina, s svojim župnikom na čelu. Prišli so proslavit prvo obletnico njegovega mašniškega posvečenja in nove maše. Bili so tukaj že v soboto zvečer, prenočevali v gostilni Gaiß v Merlebachu, kosilo pa imeli dvakrat v dvorani našega doma. V ponedeljek zvečer je bila v omenjeni gostilni še plesna zabava, ki je pritegnila tudi mnogo tukajšnjih rojakov.
Višek pa je bila slovesna maša na 1. maj v Habsterdicku. Bilo je tudi več duhovnikov iz Nemčije in Francije. G. Kamin je ob teh slovesnostih znova začutil lepoto in vzvišenost duhovništva, v katero ga je Bog poklical, in se mu za to zahvalil. Veliko dobrega je že naredil v tem prvem letu, njegovo življenje pa ni lahko. Preveč ga tarejo skrbi, kako bo z našim domom, ki se nahaja v velikih finančnih težavah, poleg tega pa ga veže še kaplanska služba v Forbachu, od koder mora oskrbovati še razne podružnice.
Popoldan je bila šmarnična pobožnost, potem pa tombola v dvorani poleg cerkve. Ves čas smo bili pri tem dobro postreženi, za kar gre zahvala našim požrtvovalnim kuharicam.
Ob osmih zvečer so pevci iz Slovenije nastopili pot domov. Slovo je bilo prav ganljivo. Vse se je šarilo okoli njihovega avtobusa in v marsikaterem očesu se je zasvetila solza. Sicer pa smo godce izmed njih zopet povabili na silvestrovanje.
Umrli zadnjega meseca: Ladislav Belina, star 63 let, umrl 16. 4. v
Habsterdicku: Ivan Klemenc iz Cite de la Chapelle, umrl v bolnici v Freymingu 14. aprila; Katarina-Štefanija Ham, sous Vasberg pri Kreuzwaldu, umrla 5. aprila v starosti 78 let; Katarina Thiel, vdova Franca Mešička, pokopana 5. maja; Rozalija Kukovič, por. Cvilkovski, vdova, stanovala v Freymingu in je bila tam pokopana 4. maja. Vsem daj Bog večni pokoj.
( nemčija '
STUTTGART-okolica
Premalo duhovnikov imamo. — Škofa dr. Georga Moserja, ki vodi škofijo Rottenburg-Stuttgart, kjer živi tudi več tisoč Slovencev, tarejo skrbi zaradi pomanjkanja duhovnikov. V njegovi škofiji cela vrsta župnij nima več svojega duhovnika. O tem akutnem vprašanju je škof Moser napisal posebno pastirsko pismo pod naslovom „Potrebujemo duhovnikov“. Pismo je izšlo tudi v jezikih tujih delavcev. V našem jeziku kroži med rojaki v 1000 izvodih. Škof Moser piše: „Stanje dušnega
Pri blagoslovu velikonočnih jedil 21. aprila letos v Stuttgartu. To je bil že pravi družinski praznik. Ob košaricah se je postavilo blizu 60 otrok. Za starše in druge odrasle ni bilo več mesta.
pastirstva v naši škofiji zahteva skupne molitve in prizadevanj za dobre in številne duhovniške poklice. Duhovnik, ki oznanja in izpričuje božjo ljubezen, je nenadomestljiv. Zaupam v delovanje Sv. Duha v srcih mladih ljudi in v božjo milost v nas vseh.“ Slovenci se seveda sprašujemo, kdaj bo Bog poklical v duhovniško službo tudi katerega od naših fantov. Cela vrsta jih obiskuje gimnazijo in imajo gotovo pogoje za pastoralni poklic. Družine in vsa naša skupnost bi bila vesela, če bi Bog malo globlje posegel v njih dušo.
V Argentini so gledali naš film. — Film Slovenci na Württember-škem smo dali kopirati. Kopija je našla pot med argentinske Slovence in tam pri več predvajanjih naletela na lep odmev. „Vsi gledajo film z zanimanjem in veselim presenečenjem,“ nam je sporočil dr. Marko Kremžar, ki je poskrbel za to, da so naši rojaki v Argentini po tej poti dobili malo vpogleda v pestrost našega življenja tukaj. Bodo nas tudi oni kdaj po tej poti obiskali? Veseli jih bomo.
Dve nenadni smrti. — Ob velikonočnih dneh je smrt dvakrat posegla med nas. V Stuttgartu je na veliki četrtek zadela srčna kap 52-letnega rojaka Ladislava Zajca iz Maršičev pri Ribnici. V mestu je nakupil še zadnja darila, da jih ponese za veliko noč svojcem v domovini. Med potjo iz trgovine v stanovanje pa se je nenadoma zgrudil in izdihnil. Zdravnik je ugotovil le še smrt.
Ladislav Zajc iz Maršičev se je na veliki četrtek zgrudil na cesti v Stuttgartu, zadet od srčne kapi.
Pokojnik je delal 13 let v Nemčiji, delno v gozdu, delno pri gradbenem podjetju. Ves zaslužek je redno pošiljal domov svoji ženi in trem otrokom. Med rojaki v Stuttgartu je bil zaradi svoje poštenosti in vernosti zelo priljubljen in težko ga bomo pogrešali. Njegovo truplo sedaj počiva na domačem pokopališču pri Sv. Gregorju na Dolenjskem. Naj počiva v božjem miru. Ženi, otrokom in sorodnikom naše iskreno sožalje!
Z velikonočnih počitnic se ni več vrnila v Stuttgart rojakinja Marija
Na cvetno nedeljo v Schorndorfu na WürttemberSkem. Lepo je bilo ob pričakovanju velike noče.
Zelo lepo Vas vabimo na
BINKOŠTNO SREČANJE
za južni del Nemčije v AUGSBURGU na binkoštni dan, 10. junija. Kraj: Augsburg — Göggingen, Klausenberg 7 (južni del mesta, blizu nogometnega stadiona)
Č a s : Ob 15. uri binkoštna maša, ki jo bo vodil urednik Družine. Takoj po maši bo v dvorani prosvetni program. Med nastopajočimi bo mladinski ansambel „Divji golobi“ iz domovine oblikoval s svojim mladostnim sporočilom osrednji del programa. Zabavni del srečanja bo potekal ob zvokih kvinteta Lojzeta Landekarja.
Augsburški Slovenci
Serpak. S svojim možem sta se odpeljala v Maribor, da tam preživita nekaj lepih pomladanskih dni in se potem zopet vrneta v Nemčijo. Gospa Marija, ki je bolehala na srcu, pa je v Mariboru dobila težak srčni napad in je morala v bolnico, ki je ni več zapustila. V četrtek, 26. aprila, je našla svoj zadnji dom na pokopališču na Pobrežju, kjer bo čakala na svoje velikonočno jutro.
Pokojna Marija Serpak je bila Slovencem v Stuttgartu dobro poznana. Rada je prihajala k naši službi božji, kakor tudi sicer v našo družbo. Ko smo imeli oktobra 1982 v našem domu razstavo ročnih del, je s svojimi številnimi izdelki razstavo zelo obogatila. Za gobelin Matere Božje z Detetom je dobila najlepše priznanje. „To je bil sad mojih prečutih noči, ko mi srce ni dalo spati,“ je tedaj rekla. Naj ji to ljubezen sedaj Marija povrne in jo popelje k svojemu Sinu v nebesih. Pokoj-
nica je bila stara 64 let. V naših očeh se je prezgodaj poslovila s tega sveta. Bog pa vodi in sodi drugače. Naj počiva v božjem miru. Možu Jožefu in vsem sorodnikom izrekamo toplo sožalje.
Čestitke h krstom. — V Knittlin-genu Bogoslavu in Brigiti Kotnik k sinu Aleksandru; v Stuttgartu Stanku in Mariji Rakuš k hčerki Bredi; v Kčngenu Antonu in Jožici Šibilja h krstu sinkov Janeza in Petra.
HESSEN, FRANKFURT
V letošnjem postnem času smo se poskušali lepo pripraviti za veliko noč. Večina obiskovalcev je prejela zakramente. Ker je bil na študijskem dopustu v Bischofsheimu kaplan iz Šmartna-Kranj, g. Janez Šket, je rad priskočil na pomoč in bil na razpolago v spovednici, ter je prevzel tudi sv. mašo. Tako je bila
Na svojem domu v Albershausnu na Württember-škem je 14. aprila praznoval 50-letni-co življenja gospod Milan Podja-voršek (v zadnji vrsti četrti od leve). 21 oseb na fotografiji spada v krog bližnjih sorodnikov. Gospod Milan izhaja iz Spodnjega Doliča na Štajerskem.
za vse dobrodošla sprememba in lažja priprava.
Pri mesečnem srečanju smo se pogovarjali, kako bi poživili družinsko molitev. V postnem času naj bi vsak dan prebrali odlomek iz svetega pisma, najbolj primerno iz poročila o Kristusovem trpljenju. Tako je prišel postni čas bolj do izraza, sveto pismo pa brana in premišlje-vana knjiga.
Namesto na praznik Marijinega oznanjenja, ko je doma materinski dan, so naši ministranti in ministrantke na četrto postno nedeljo pripravili kratek spored za materinski dan. Res lepo in dobro so recitirali pesmi, posvečene materam. Na koncu so zapeli še pesem. Za uspešen nastop so poželi zasluženo priznanje. Upajmo, da nam bodo še kaj lepega pripravili.
Velikonočne praznike smo lepo obhajali. Obrede velikega petka v Darmstadtu, lahko rečemo v družinskem krogu, zelo doživeto.
Veselo presenečeni smo bili, ker se nas je pri blagoslovu velikonočnih jedil nabrala skoraj polna cerkev. Enako so skoraj vsi prišli k slovesni velikonočni maši. Naj nas ta srečanja povežejo vsako nedeljo, saj je vsaka nedelja mala velika noč. In v tujini rabimo slovensko besedo in pesem. Zato vsi povabljeni, da se vsako nedeljo vidimo.
HAMBURG
Tudi tu na severu, čeprav daleč, se redno zbiramo k slovenskim mašam. Enkrat na mesec pride iz Haa-na g. Mlakar. Za njegovo zvestobo se mu zahvaljujemo, saj je edini, ki nas povezuje v slovensko skupnost.
Za veliko noč smo se zbrali na velikonočni ponedeljek. Čeprav je nekaj „stalnih“ šlo domov, se nas je zbralo kar lepo število. Velikonočne pesmi je tudi tokrat spremljala na orglah nemška organistka. Naj jo spet pohvalimo za njeno vztrajnost. Vsem pa želim, da še naprej radi prihajate, končno ima duhovnik res več kot dolgo pot. Ne recite, da ni časa. Mislim, da moramo duhovnika podpreti s številno navzočnostjo. Enkrat na mesec doživeti lepo slovensko pesem nobena stvar ne more nadomestiti, zato pridite!
ESSEN
Za prvi maj je Slovence daleč tod naokrog gostil Essen — središče delavskega Porurja. Za ta praznični dan sta nam do sedaj slovenski župniji tega področja pripravili izlet — navadno z ladjo po Renu. Večina se je po letih naveličala vedno enakega doživetja. Sprememba nam je vsem prijala.
Začelo se je v cerkvi sv. Janeza. Maša je bila ena sama peta hvalnica Stvarniku in Odrešeniku. Cerkvena ladja je bila polna pesmi in če je šel kdo preko Karlovega trga, je tudi nekaj imel od tega. Prisluhnili smo zborovski pesmi. Gostje iz domovine so bili med nami. Združeni zbor dveh ljubljanskih župnij (Rakovnik in Kodeljevo). Izkazali so se s svojimi izvedbami. Prevzela nas je mogočna Händlova Aleluja. Mašno bogoslužje je vodil g. Mirko Jereb, z njim pa so somaševali še štirje duhovniki ob asistenci g. diakona Staneta Čeplaka. V pridigi nam je g. Mirko začrtal nekaj krščanskih pogledov na delo s posebnim ozirom na nekatera kritična vprašanja in stvarna prizadevanja, ki na tem tako občutljivem področju silijo v razmišljanja in pogovore delavce, delodajalce in politike. Temperamentni nastop govornika je pritegnil pozornost večine kljub izredni dolžini nagovora. Mnogi so kasneje dali priznanje zelo dobro izbrani tematiki in tudi poudarili tehtnost nekaterih misli, ki so jim ostale v spominu kot vredne pozornosti. Mirko je posebej podčrtal, kako se je Cerkev do sedaj udeleževala reševanja perečih delavskih vprašanj. Današnja cerkvena presoja teh vprašanj kaže zelo poudarjeno skrb za pravičnost in vse težave delavstva. Te pozornosti se je Cerkev učila tudi iz mnogih napak, ki jih je sama naredila in so jih v zgodovini naredili tudi mnogi drugi. Cerkev se danes pridružuje vsem in vsakemu, ki išče pošteno rešitev problemov, odklanja pa tiste na videz včasih zelo lepe ideje, ki se v bistvu ne skladajo z resnico in pravičnostjo. Krščanski nauk nam kaže pravilno vrednotiti tudi tisto delo, ki ni plačano. Prav tu nam ljudem tolikokrat zmanjka pozornosti
in hvaležnosti. Pridiga je povzročila tudi nekaj bolj kritičnih misli med ljudmi, ki imajo uho naostreno bolj na politično plat teh vprašanj. Po trditvi govornika samega pa je takšno razumevanje njegovega premišljevanja mimo njegovega namena.
Maša je bila zares doživetje. Za zaključek slovesnosti sta se nam razpela duša in grlo v litanijah Matere božje.
V dvorani Kolpingovega doma je ljubljanski zbor Oratorij izvedel koncert zborovskih pesmi. Vezno besedilo je pomoglo stopiti še bolj osveščeno v dvorane glasbene izpovedi, ki jo je srce dojelo iz petja samega. Poslušalci so ostali nenavadno disciplinirani, kljub zmešnjavi zaradi mikrofonov, ki nikakor niso hoteli prenesti glasu še v zadnji prostor dvorane. Besede zahvale niso mogle povedati požrtvovalnim pevcem in zborovodju Tonetu Liparju, kako veliko veselje so nam pripravili. Med tem so dvorano že polnili vabljivi duhovi pečenic, ki so jih posebej za to priliko pripravili kar sami domači mojstri.
Po premoru so na odru dobili besedo otroci slovenskih veroučnih šol iz Hildna, Moersa, Oberhausna in Essna. Skupine so tekmovale v znanju iz raznih zanimivih tem kot npr.: o Cirilu in Metodu, o škofu Slomšku, o misijonarju Frideriku Baragi, o slovenskih škofijah in njihovih škofih, o slovenskih in svetovnih Marijinih romarskih središčih, o svetem pismu, o slovenskih gorah, rekah, naravnih značilnostih in posebnostih kot sta Postojnska jama in Cerkniško jezero. Celo odrasli so si morali priznati, da morda niti na pol vprašanj ne bi vedeli pravega odgovora. Otroci pa so streljali znanje kot iz rokava. Največ sreče sta imeli skupini iz Hildna in Oberhausna.
Za veseli večer je poskrbel Božo Majer s svojim ansamblom. Nekaj časa jih je zamenjal trio, ki je prišel s pevci iz domovine. Nenavadno hitro se nam je popoldan nagnil v večer. Nismo dolgo viseli v noči, drugi dan je bil delavnik in otroci so se morali odpočiti za šolske napore. Naši gostje so se poslovili. Ostal nam je za njimi lep spomin in v
v. .	" "/ :	■ iH»,
«gM|	Sr
88. KATOLIŠKI SHOD
München, 4.-8. julij
ŽIVLJENJU ZAUPATI,
KER GA BOG ŽIVI Z NAMI
4.	7. — Začetek
5.	7. — „Odkod prihajamo, če-
mu živimo?“
6.	7. — „Kako živimo spričo
omejitev in tega, kar nam grozi?“ „Življenje ima, kdor življenje daje.“
7.	7. — „Čemu živimo — kam
gremo?“
8.	7. — Glavna maša na olim-
pijskem stadionu. „Izberi življenje!“
Slovenci bomo na shodu posebej navzoči:
•	Razstavljene bodo skice in fotografije o slovenski Cerkvi doma in v Munch-nu.
•	V cerkvi Sv. Duha bo slovenska maša skupaj z nemškimi farani v petek popoldne.
•	Narodne noše se bodo udeležile maše narodov v soboto popoldne.
•	Slovenski kvintet bo po maši igral v bližnji dvorani in v sredi mesta.
•	Postavljena bo slovenska stojnica s slovenskimi jedmi in pijačami.
Pridite, ne bo vam žali
Po dveletnem premoru spet vabimo na
Binkoštno srečanje v Neussu
V lepo obnovljeni dvorani Stadthalle, Selikumerstr. 25, Neuss, se bomo zbrali v nedeljo, 10. junija. Lepo vabimo vse rojake iz severne Nemčije, Belgije in Nizozemske.
Začeli bomo z mašo ob 16. uri. Sledil bo kulturni program. Sodelujejo skupine iz našega izseljeniškega okvira in gostje iz domovine. Nato družabnost ob glasbi in plesu.
Pridite in povabite še svoje prijatelje!
ušesu je zvenela njihova pesem. V srcu nam je ostala toplina naše skupne molitve in medsebojnega srečanja.
V nedeljo, 13. maja, smo imeli v Essnu še drug lep praznik. K prvemu svetemu obhajilu sta prišla Herman Jošt iz Essna in Natalija Plohl, ki je prišla iz Oberhausna. Z njima pa so bili v prvi vrsti prisotni še drugi slovenski prvoobhajanci, ki so se pripravljali v nemških skupinah s svojimi sošolci na prvo srečanje z Jezusom v podobi kruha in so bili že na belo nedeljo pri prvem obhajilu.
Praznovanje je pritegnilo nekaj več ljudi v našo kapelico v Marijini bolnici v Altenessnu. Sodelovala je skupina otrok iz slovenske veroučne šole, ki jo imamo vsako nedeljo eno uro pred mašo. Zapeli so nekaj pesmi, Hermanova starejša sestrica Terezija pa je recitirala tudi primerno pesmico. Otroci so se spomnili tudi svojih mater in jim izročili cvetlico v znak hvaležnosti.
MÜNCHEN
V	majski prilogi NAŠE LUČI za področje slovenske župnije na južnem Bavarskem je zapisano: „Ta velika noč je bila zares lepa. Še nikdar ni bilo na cvetno nedeljo pri slovenski maši 300 ljudi, kot jih je bilo letos. Ne vem, zakaj. Saj smo tudi druga leta prinesli od doma oljčne vejice in butarice in jih razdelili med vernike. Tudi pri obredih na sveto tridnevje se je letos zbrala tolikšna skupina faranov kot nikdar doslej.“
V	maju imamo vsak večer šmarnice: tudi k njim nas prihaja več kot kdaj koli doslej. Ob nedeljah po maši pa zapojo štirje možje skupaj z župnikom pred oltarjem litanije Božje Matere. Zlasti kratke pesmice med odgovori v litanijah so tako pristno slovenske in tako prisrčno lepe.
Sicer pa živžav na župniji ne poneha: sobotna šola redno dela, pevci vadijo nove pesmi, ministranti so se zbrali k pogovoru, vrsta ljudi pri-
haja zaradi ureditve svojih socialnih problemov, obiskujemo bolnike po bolnišnicah, prvoobhajanci se pripravljajo na svoj veliki dan, v kratkem bo šolski izlet, potem tečaj za zakonce, romanje v Lurd, katoliški shod ...
nizozemska)
21. januarja t. I. je bila pri nas folklorna plesna skupina iz Skopja Kud ore Nikolov. Izmenjali smo plese in misli o naših narodnih plesih. Skupina je bila na turneji po Nizozemski. Naše povabilo jim je bilo zelo drago. In tudi mi se jih z veseljem spominjamo.
29. januarja je Slov. folklorna plesna skupina na Nizozemskem imela svojo redno prireditev, pri kateri vsi člani ves večer pridno tekajo okrgo in strežejo gostom. Za ta srečanja je zanimivo in razveseljivo, da vsa dvorana, tudi Holandci, veselo prepevajo slovenske pesmi, posebno: Mi se imamo radi in še druge. Med tukajšnjim prebivalstvom jih je populariziral naš ansambel Veseli vaški godci, ki jih vodi g. Slavko Strman. Bilo je res lepo, veselo, kot nekje v slovenski vasi.
Kmalu za tem smo imeli v gosteh Akademsko folklorno plesno skupino iz Maribora, ki je bila na turneji po Nemčiji in je za sklep nastopila tudi pri nas. Tudi tokrat je udeležba bila prav lepa. Poleg številnih Slovencev iz Holandije. Belgije in Nemčije so nas s svojo prisotnostjo prijetno presenetili mnogi Holandci iz okolice. Nastop gostov je vse navdušil. Po programu smo izvajanje slovenskih in južnih plesov gledali na video-posnetkih in slovenska pesem je odmevala pozno v noč. Ob povratku v domovino so nas telefonsko pozdravili in izjavili, da 10 minut bivanja med nami ne bi zamenjali za vso ostalo turnejo. To si štejemo v posebno čast.
Mici Michon-Čebin
V nedeljo, 15. 4. t. L, je harmonija „Lindenheuvel" s posebnim koncer-
Mešani pevski zbor je na prireditvi „za naše mame“ doživeto zapel venček slovenskih pesmi.
tom in drugimi slovesnostmi počastila svoje tri jubilante, med katerimi je daleč najodličnejši bil naš rojak g. Stanko Reberšek. Podatke jemljemo iz krajevnega časopisa Stadjournaal, ki o jubilantih govori na prvi strani in prinaša njihove slike. G. Stanko je prvi in doslej edini, ki je dosegel čast zlatega jubileja pri tej ugledni ustanovi. Že v letu 1977 je g. Stanko prejel kraljevo odlikovanje za zasluge na kulturnem področju. G. jubilant se je rodil 1923 pri sv. Ožbaltu in je kot 4-leten fantič prišel v Lindenheuvel, kjer živi s svojo družino še danes. Tajnik Slov. društva sv. Barbare je od leta 1948. Od svoje prve mladosti je bil član raznih pevskih društev. V harmoniji je začel sodelovati 1934. Skozi 28 let je bil dirigentov namestnik in učitelj mlajših. V letu 1958 so Stanka naprosili, naj bi vsaj začasno vodil vaje pri „Drum“ godbi sv. Barbare. G. Stanko je sprejel tudi to nalogo in jo po 26 letih vrši še danes. In od leta 1950 g. Stanko vodi tudi slovenski pevski zbor v tem kraju.
Pa ne samo muzika, tudi šport je Stankova ljubezen. Udejstvoval se je pri foot-balu in rokometu. Tudi tu je bil inštruktor mlajših in pozneje tudi starejših.
Njegova muzikalna in športna dejavnost je bila prekinjena v letih 1944—1948, ko je kot vojak preko Amerike odpotoval v Indonezijo in
tam skozi tri leta služboval kot seržant-instruktor.
Nekaj zares izrednega!
Iz tega kratkega povzetka iz holandskega časopisa vidimo, da g. Stanko Reberšek izredno častno predstavlja slovensko ime, slovensko pridnost in zanesljivost pred holandskim občinstvom.
Dolžni smo mu zahvalo in priznanje.
G. Stanko Revinšek, častni predsednik društva Slomšek in njegov aktivni odbornik, se je s svojo ženo go. Zinko udeležil koncerta v počastitev visokega jubilanta ter mu pri recepciji v imenu slovenske skupnosti v Belgiji izročil skromno darilo.
Gostovanje pevskega zbora iz domovine: V nedeljo, 29. 4. t. I., smo v Lindenheuvelu imeli lep obisk. Obiskal nas je Cerkveni mešani pevski zbor Ljubljana-Rakovnik, ki je v Belgiji bil na gostovanju. V župni cerkvi Naše ljube Gospe je ob 11.30 bila holandska maša, pri kateri so gostje sodelovali s slovensko pesmijo. Glavni celebrant je bil holandski duhovnik, somaševala pa sta rakovniški župnik g. C. Slapšak in krajevni slovenski duhovnik g. V. Žakelj, ki je goste dvojezično predstavil in izrekel kratko velikonočno misel. Pri tej službi božji so gostje pokazali, da so res cerkveni pevski zbor. Naravnost pretresljiva je bila Händlova Aleluja. Ob koncu maše so verniki spontano zaploskali. Naši gostje so bili nesporno izredno uspešni ambasadorji slovenske pevske kulture in solidnosti pred tu-
„Na tleh sedimo in čakamo mamo," so začeli svoj prizor najmlajši iz našega tečaja.
jim svetom. To srečanje je skrbno pripravilo Slovensko društvo sv. Barbare v Lindenheuvelu in je zboru izročilo lepo denarno pomoč. Iskrena hvala za oboje.
Eygelshoven:	„Zvon“ je od
28.—29. aprila imel svojo redno letno prireditev, ki je lepo uspela.
Brunssum: G. Joško Robek in njegova soproga sta 5. majnika v krogu sorodnikov, „Zvona" in prijateljev slavila srebrno poroko. G. Joško je vesel družabnik, pri delu garač in do prijateljev izredno gostoljuben. Njemu in ge. Magdi se zahvaljujemo za sodelovanje in kličemo na mnoga leta!
Jubilant Stanko Reberšek
švedska
V_________________I________/
Sonce je razgrelo švedsko deželo. Prav te dni se je odela s svežo tančico pomladnega zelenja, kot da se je posebej pripravila na sprejem imenitnega gosta iz Slovenije — ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Z nekim neučakanim hrepenenjem smo švedski Slovenci pričakovali njegov obisk.
SAS-ovo letalo je zaradi stavke njihovih uslužbencev odpovedalo polet in že je kazalo, da bomo v Malmöju ob srečanje z našim nadškofom. A v Ljubljani so hitro poiskali drugačne zveze, da je g. nadškof v soboto, 5. maja, dobri dve uri pred mašo, ki je bila napovedana za pol štirih popoldne, že bil v Malmöju.
V prostorni župnijski cerkvi smo se zbrali ne le iz Malmöja, ampak tudi iz Landskrone, Helsingborga in celo iz Olofströma. Vinko iz Lands-krone je s pesmijo Gustike Budja pozdravil nadškofa in mu izpovedal skrita pričakovanja vsega slovenskega življa tukaj na Švedskem:
Nadškof ljubljanski k nam
prihaja!. ..
Na daljni sever med rojake usmeril svoje je korake.
Med drugim nam pozdrav prinaša
od doma,
kjer so srca naša!. . .
Vse nauke matere, očeta nekakšna tuja nit prepleta; zato potrebni smo besede, ki nam pokaže pot iz zmede — besed nekoga, ki nas ceni in se za naše duše meni, ki nas bodrilno poučuje in medsebojno povezuje!
„Cerkev v domovini misli na vas in se veseli, da ste se dobro znašli tudi vi, ki ste odšli na Švedsko, v okolje, ki se v marsičem razlikuje od onega drugod v Evropi,“ nam je v pridigi zagotovil g. nadškof.
„Kot sta učenca na poti v Emavs prepoznala Jezusa po lomljenju kruha, tako naj tudi nas prepoznajo, da znamo vsakemu lomiti kruh dobre besede, kruh prijateljstva in medsebojnega razumevanja.“ Naročal nam je: „Bodite prijatelji med seboj, radi se zbirajte k slovenskim mašam, cenite tudi bogoslužne shode, ko se vsa župnija zbira k maši v švedskem jeziku. Izročilo slovenske kulture in vere, ki ste jo prejeli od svojih staršev, posredujte tudi mlademu rodu, ki dorašča tu na Švedskem.“
Srečanje po maši najprej v dvorani pod cerkvijo in potem v slovenskem domu Planika je spremljala ubrana slovenska pesem. Tako je ob sklepu dneva mogel nadškof re-
či: „Že prvi dan se počutim med vami kot doma.“
V	nedeljo popoldne ob treh smo se zbrali k bogoslužnemu srečanju v Göteborgu. Tu nam je manjša protestantska skupnost — misijonska Cerkev — dala na razpolago svoje župnijske prostore. V sodobnem bogoslužnem prostoru, ki ga imenujejo Betlehemska cerkev, smo se z raznih vetrov zbrali v eno skupnost, ki je ob podpori pevcev iz Göteborgs in Jönköpinga navdušeno prepevala refren Troštove slave: Slava Bogu na višavah.
„Razveseljivo je videti toliko otrok in mladine. In lepo je, da ste tudi mladim dali besedo,“ se je nadškof navduševal nad živahno in tekočo slovenščino, ko sta narodni noši recitirali dobrodošlico Silva Čoka in ob prisrčnem pozdravu otrok v dvorani.
V	ponedeljek se je na poti v Vä-steras nadškof ustavil v Vadsteni. Samostan in cerkev ob Vätternu sta se kopala v soncu in razkošju pomladnega brstenja in mimogrede je padla nadškofova ugotovitev: „Razumljivo je, da kraj, v katerem je zbrano toliko lepote in zgodovinskega izročila, privablja vsako leto na binkošti Slovence iz vse Švedske.“
S Kopinško skupnostjo se je seznanil najprej pri Zuppinovih, nato pa v tovarni Volvo, kjer so Ivan, Marta, Mario in Alojz pokazali, kako
dragi bravci!
V intervjuju v Novi reviji (Ljubljana 1984, št. 22—23/2547) je Rudi Koncilija o spoštovanju svobode posameznega človeka med drugim rekel: „Problem zasvajanja človeka. Tudi revolucionarne stranke v sodobni zgodovini, ko pridejo na oblast, se dostikrat ravnajo po načelu: ,Kdor vlada, naj določa tudi prepričanje ljudi.' Najbolj izrazita v tem pogledu je Albanija, kjer je ateizem obvezen za vse državljane. Seveda v takšnem obzorju ni govora o svobodi posameznika. Nihče si pa ne more človeka na silo vzeti, če ta določeni človek tega noče. Vsak človek je samostojna veličina, ki se ji smemo bližati samo s stališča enakovrednosti in puščanja svobode. Kakor hitro se posameznik pusti nekomu drugemu ali kateri koli oblasti zmanipulirati, se s tem razosebi in razčloveči. Zato si manipulant lahko zasvoji le razčlovečenega in razosebljenega človeka, nikoli pa ne more reči, da ima človek kot osebnost ali ce-16 celo ljudstvo kot osebnosti v posesti."
Biti tlačan ne le s telesom, ampak tudi z dušo — to je pač najbolj bedno stanje človeka.
Lep pozdrav!
Uredniki
Katoliška cerkev v Malmoju, kjer je imel nadškof mašo prvi dan svojega obiska.
si velik del Slovencev tu na Švedskem služi vsakdanji kruh. Zvečer pa smo se zbrali v Västerasu od blizu in daleč: iz Västerasa, Öreboja in Eskilstune, še največ pa iz Kö-pinga. Po nadškofovih rokah smo povezali svoje dnevne napore z Jezusovo daritvijo in s prizadevanji vse Cerkve na Švedskem in v Sloveniji. To smo na vseh krajih na poseben način izrazili s svojim darovanjem pri maši. Nabirko smo podarili župniji Sv. križa v Ljubljani za gradnjo nove cerkve Vseh svetnikov; v Stockholmu pa za kritje stroškov lani zgrajene stolnice. Tako bosta za nas nova cerkev Vseh svetnikov v Ljubljani kakor tudi stockholmska stolnica trajno znamenje, ki nam bo pomagalo nadškofov obisk ohranjati v spominu.
V torek zvečer je katoliška stolnica glavnega mesta Švedske spreje-
lo. junija vabljeni na
Binkoštno srečanje v Vadsteni
Pričetek z mašo ob 12. uri
Istočasno ima tam društvo švedske katoliške mladine svojo 50-letnico in svoj festival. Zanimivo posebej za mladino.
la v svoje okrilje skupino kakih 50 stockholmskih Slovencev. Nadškofove maše se je udeležil tudi stockholmski škof Hubertus Brandenburg. Spoznanje, da smo del vesoljne Cerkve, je postalo otipljivejše. Naše korenine se napajajo iz življenja Cerkve doma, svoj življenjski sok pa prejemajo tudi iz brstenja iste Cerkve tu na Švedskem.
Pod vodstvom ljubljanskega nadškofa in metropolita slovenske cerkvene pokrajine se duhovni napori Cerkve v Sloveniji povezujejo v enotno prizadevanje. Dihanje te Cerkve se krepi z utripom vsega slovenskega življa po svetu. Po spoznanjih in vtisih, ki si jih je g. nadškof nabral med rojaki na Švedskem, se bo odslej zavzetost švedskih Slovencev še bolj poznala v srcu slovenske Cerkve. Ob sklepu nadškofovega obiska je starosta Slovencev v Stockholmu g. Božo Prevoršek obljubil, da bomo v bodoče še bolj redno in vztrajno nadškofa spremljali s svojo molitvijo. Lepših besed si nismo mogli izmenjati, saj molitev prinaša v skupnost duha in življenje.
" Švica ]
P. FIDELIS KRANER — 70-letnik
Čas neizprosno beži in mu ni moč predpisati dovoljene hitrosti. S tem pa vsakemu človeku sproti prinaša to in ono in ga med drugim obdaruje tudi s številom let, za kar seveda gre v prvi vrsti zahvala dobremu Bogu.
Tovrstno hvaležnost do Boga že nekaj časa nosi v srcu p. Fidelis Kraner, ki je eden najstarejših delujočih izseljenskih duhovnikov v zahodni Evropi. Glavni razlog? Na letošnji binkoštni praznik, t. j. 10. junija, bo dopolnil 70 let življenja.
Spomnimo se zato nekaj njegovih življenjskih podatkov:
P. Fidelis Kraner se je rodil 10. junija 1914 na Ščavnici pri Gornji Radgoni. Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru, bogoslovje pa v Šibeniku in v Škofji Loki, kjer je
tudi vstopil v kapucinski red 29. okt. 1936. V duhovnika je bil posvečen 21. dec. 1940 v Ljubljani. Aprila 1941 ga je gestapo odpeljal z ostalimi kapucini v izgnanstvo. Prvo zatočišče je našel pri cistercijanih v Stični, kasneje pri svojih sobratih v Benetkah in Vidmu (Udinah). Po krajšem bivanju v Ljubljani je od leta 1945 do 1968 služboval v Gorici.
Ker so v tistem času Slovenci (tako kot drugi jugoslovanski narodi) začeli v večjem številu odhajati v tujino, med tem seveda tudi v Švico, ga je rimska kongregacija za škofe na prošnjo tedanjega vrhovnega direktorja slovenskih izseljenskih duhovnikov msgr. Kunstlja in z dovoljenjem redovnih predstojnikov imenovala za vodjo slovenskega dušnega pastirstva v Švici — z dekretom od 7. avgusta 1968. Svoje novo službeno mesto je nastopil na prvo nedeljo v septembru istega leta. Ta datum zato tudi pomeni začetek Slovenske misije v Švici.
Po prevzemu tega službenega mesta je bilo treba najti kraje za božjo službo, saj lastne cerkve ni bilo možno in tudi ni imelo smisla graditi za tako razkropljene slovenske vernike. Toda p. Fidelis se tega ni ustrašil. Še vedno z mladostnim poletom in pogumom, s trdnim zaupanjem v božjo pomoč in s svojo naravno preprostostjo je utiral pota do krajev in v njih živečih slovenskih rojakov. Da bi slo-
/ \
Slovenci
ob meji
KOROŠKA
Novi Modestov dom, v katerega se bodo v septembru vselili dijaki Slovenske gimnazije, je na zunaj že dograjen. Ima 6000 m2 površine. Poleg stanovanj za dijake bo imel tudi kapelo in vse drugo, kar mladi potrebujejo. Denar za zemljišče in kapelo je dala krška škofija: 8,5 milijonov šilingov. Stroški za celotni dom pa znašajo 50 milijonov šilingov. Dom gradi celovška Mohorjeva družba. - Zastopniki Katoliške mladine so na seji sklenili, da bodo letos priredili Mladinski dan skupaj za nemško in slovensko govorečo mladino. Seja je bila v Tinjah. — Kat. prosveta v Št. liju je priredila kulturni večer, na katerem so nastopili Suški oktet z narodnimi pesmimi, dalje ansambel Korenika in člana ansambla Franca Vejnika. — Iz vseh treh koroških dolin so se zbrale žene v Celovcu, da so se duhovno pripravile na velikonočne praznike. Srečanje so vodili župnik Gotthard, msgr. dr. Kajžnik in Erika Wrolich. - Pred štirimi leti je na velikonočni ponedeljek blagoslovil škof dr. Köstner novo cerkev v Škocijanu. Le-
tos na isti dan je pa prošt g. Franc Brumnik blagoslovil nove orgle, ki imajo 13 registrov in 1042 piščali. — Vodstvo Katoliške avstrijske otroške mladine je v posebni resoluciji odklonilo zahtevo Heimatdiensta po ločitvi nemško in slovensko govorečih otrok v šolah. — V Mohorjevem domu v Celovcu je Naš tednik priredil podijsko debato o ločitvi šolanja slovensko in nemško govorečih otrok. Debate se je udeležilo nad 500 ljudi. Med debaterji sta bila tudi deželni svetnik dr. Flaider in deželna poslanka Trattnig, ki to ločitev zagovarjata, katerim pa ni uspelo prepričati druge debaterje in poslu-šavstva, da je ločitev primerna in koristna. — Prosvetno društvo Velikovec je obhajalo 10-letnico delovanja. Prvo društvo z imenom Lipa je bilo ustanovljeno že leta 1906. Tega so nacisti zatrli. Spominsko prireditev so želeli imeti v občinski dvorani, pa jim občinski možje tega „evropskega mesta“ dvorane niso dali. Prireditev je bila v dvorani Trgovske zbornice.
GORIŠKA
Letošnja nabirka za Katoliški tisk na Goriškem je znašala 3,867.300 lir. Največ so darovali pri Sv. Ivanu na Gorici: 1,027.000. — Zveza slov. kat. prosvete na Goriškem je imela v februarju in marcu 16 različnih prireditev. — Na velikonočni ponedeljek je društvo Flrast priredilo v Doberdobu
venske vernike čimbolj povezal med seboj in po Mariji z Bogom, jih je že takoj od začetka vsako leto v mesecu septembru povabil na romanje v Einsiedeln, čemur je pridružil še razne druge prireditve med letom. Ko mu je po štirih letih prišel v pomoč p. Angel Kralj, sta uvedla bogoslužje kar v 16 krajih. Skupaj sta orala, sadila in sejala, pa tudi že prenekateri dober sad obrala, vedoč seveda, da je Bog tisti, ki vedno daje vsemu rast.
Na Binkoštni ponedeljek, 11. junija, bo binkoštno romarsko srečanje Slovencev (in njih družin) v Marijini cerkvi v kraju Mariastein (blizu Basla ob francoski meji). Ob 10. uri bo maša v podzemeljski milostni kapeli, nato piknik v naravi. Na tem srečanju bomo zlasti pri maši proslavi-
li 70-letnico p. Fidelisa, se skupno zahvalili Bogu in Mariji za vse po njem prejete dobrine in opravljena dela ter za slavljenca prosili še za naprej.
Zato Vam, p. Fidelis, že sedaj prisrčno kličemo: „Bog Vas živi še mnogo let ter Vas ohrani čilega in zdravega med nami; za vse, kar ste doslej naredili za nas, pa naj Vam bogato povrne!“
Papežev obisk v Švici. — Od 12.—17. junija t. I. bo papež Janez Pavel II. obiskal Švico. S pripadniki tujih narodnosti bo imel srečanje v soboto, 16. junija, od 10.30—12.15 v Luzernu na igrišču Tribschen (zraven Wagnerjevega muzeja). Popoldne bo na stadionu Allmend maša v nemškem jeziku za domačine in tujce.
Praznik pomladi. Pripravili so slikarsko razstavo treh slikarjev, folklorni nastop in zabavo s sodelovanjem ansambla Taims iz Opčin. — Pevski zbor Rupa-Peč je priredil 29. aprila in 1. maja praznik Frtalje. Sodelovali so domači otroški zbor. dekliški zbor, moški zbor Štmaver, mešani zbor iz Barnasa v Beneški Sloveniji, štandreški igravci pa so zaigrali Moč uniforme
TRŽAŠKA
Tržaški škof Bellomi se je 21. marca srečal posebej s slovenskimi duhovniki. ki delujejo na mestnem področju in se pogovarjal o njihovih problemih. — Komisija literarne nagrade Vstajenje je podelila nagrado za leto 1983 pesnici Ljubki Šorli za njeno življenjsko delo. Denar za nagrado je dala openska Hranilnica. — Nagrado Dušana Černeta je pa dobil moški zbor Fantje izpod Grmade. — Škofov vikar za Slovence na Tržaškem, msgr. dr. Lojze Škerl, je praznoval 24. aprila 70-letnico življenja. Po končanih študijih na rimski jezuitski univerzi Gregoriani je postal škofijski kancler, nato je bil profesor na slovenskem učiteljišču v Trstu in profesor moralnega bogoslovja v tržaškem semenišču. Bil je soustanovitelj tednika Katoliški glas in vedno vodilni slovenski duhovnik na Tržaškem. — 25. aprila je zaključil zem-sko potovanje upokojeni župnik g. Avguštin Žele. Med vojno vihro je župm-koval v Dolini pri Trstu. Potemje bil 30 let župnik na Repentbabru. Čeprav je bil Krašovec, je bil mehke duše. 30. aprila ga je pokopal na tržaškem pokopališču škof Bellomi. —
Slovenci po svetu
V______________________/
AVSTRALIJA
Slovensko prosvetno društvo Planica-Springvale je odprlo novo dvorano, ki jo je p. Bazilij 11. marca blagoslovil. Društvo je ob tej priložnosti darovalo 438 dolarjev za Dom počitka. — V Melbournu so ustanovili 8. aprila otroški pevski zborček, ki ga vodi Ani-
ta Pahor. Za začetek se je prijavilo 12 pevčkov. — Na belo nedeljo je Slomškova šola priredila za šolarje piknik v Donnybrooku pri Melbournu. — Tudi letos, in sicer že desetič, so priredili mladinski koncert, ki je bil 19. maja v novi dvorani v Sydneyu. Koncert mladih so prirejale Slov. kat. misije v Avstraliji. — Na velikonočni ponedeljek so v Merrylandsu (Sydney) priredili pirhovanje. Za zabavo je igral ansambel Fantje treh dežel.
ARGENTINA
Vso „argentinsko Slovenijo“ je težko prizadela vest o smrti dr. Miloša Stareta, po poklicu odvetnika. Rodil se je 11. junija 1905 v Dobu pri Domžalah. Leta 1938 je bil izvoljen za narodnega poslanca v beograjskem parlamentu. Po smrti dr. Kulovca (6. april 1941) je postal predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS), to je tiste stranke, ki je dobivala 75% glasov, če so bile volitve res svobodne. Po smrti dr. Mihe Kreka je postal tudi predsednik Slovenskega narodnega odbora, pri katerem sodelujejo demokratične politične slovenske stranke. Bil je izdajatelj tednika Svobodna Slovenija, ki izhaja v Buenos Airesu. Izdajal je Zbornik svobodne Slovenije vrsto let. 7. aprila so ga pokopali v Buenos Airesu. — V Buenos Airesu je umrl v aprilu g. Matija Lamovšek, po rodu iz Šent Ruperta na Dolenjskem. Bil je kaplan v Devici Mariji v Polju, več let župnik v največjem slovenskem begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi, odkoder je z begunci odšel v Argentino. Bil je zelo blag duhovnik in dober dušni pastir. — Za srčno kapjo je umrl 27. aprila primorski rojak in urednik tednika Svobodna Slovenija, g. Slavimir Batagelj. — Na prvem kulturnem večeru Slov. kulturne Akcije v Buenos Airesu je Franc Papež predstavil Biikvičev roman Vojna in revolucija.
ZDA
V marcu je pevski zbor Glasbene matice priredil pomladanski koncert, ki se ga je udeležilo nad 450 ljudi. Koncert je bil v senklerški dvorani v Clevelandu. — v soboto, 31. marca, je Slovenski narodni dom na šenklerski cesti
praznoval 60-letnico obstoja. Pripravili so večerjo s kulturnim programom in
plesom, slavni govor je imel župan Vojnovič. — Dramatsko društvo Lilija v Clevelandu je postavilo na oder Finž-garjevo Razvalina življenja. Igrali so jo na cvetno nedeljo v Slovenskem domu v Collinwoodu. — Federacija slovenskih narodnih domov v Ohiu, v kateri je združenih 12 domov, je počastila na posebnem banketu „moža in ženo leta“. Te časti sta bila deležna Lou Champa in Pavlina Stepic. Banketa se je udeležilo nad 800 oseb. — V Parkers Prairie v Minnesoti je umrl 19. marca upokojeni župnik g. Alojzij Zdolšek. — V Lemontu je umrl 29. februarja g. Jožef Gregorič, rojen v Chicagu, po izvoru iz Ambrusa na Dolenjskem. Njegovo življenjsko delo je bilo v prizadevanju za Baragovo beatifikacijo. V okviru Baragove zveze, ustanovljene leta 1930 v Chicagu, je neutrudno delal in raziskoval ter zbiral potrebne dokumente, bil zaradi tega v Parizu, Lyonu, na Dunaju, v Miinchnu in Ljubljani. Če je zadeva z Baragovim prištetjem k blaženim stekla, ima pokojni g. Gregorič za to velike zasluge. — Zbor Slovenska pesem je priredil 7. aprila v svetošfefanski dvorani v Chicagu koncert. Predvajali so Gregorčičevo pesem Oljki, ki jo je uglasbil frančiškan p. Hugolin Satner, čigar 50-letnica smrti se letos obhaja.
KANADA
Čikaški zbor Slovenska pesem je gostoval pri Slovencih v Torontu. Nastopali so mešani zbor, mladenke, ženski zbor, moški zbor in orkester. Koncert je bil 31. marca. — V Torontu se je vršil občni zbor Slovenske hranilnice in posojilnice J. E. Kreka. Zadruga ima nad 4000 članov. Zbora se je udeležilo nad 300 članov. Občnemu zboru je sledil kulturni program. — V soboto, 14. aprila, je zbor Fantje na vasi priredil v dvorani Marije Brezmadežne v Torontu koncert narodnih pesmi.
/
DRUŽINA:
NADŠKOF TURK O ZAPOSTAVLJENOSTI VERNIH
(nadaljevanje s 13. strani)
da so eden od virusov, ki zastrupljajo naše odnose, pogoste žalitve vernikov v časnikih, včasih pa prihajajo celo iz ust odgovornih osebnosti. Vernike imajo za kulturno in socialno zaostale, vera pa pomeni znamenje neprosvetljenosti, ne-znanstvenosti in škodljivosti za družbo. Že olika v medsebojnih odnosih ne dovoljuje žaliti svojega soobčana zaradi njegovega prepričanja . .
DRUŽINA, Ljubljana, 8. apr. 84/8.
; s
na kateri slovenski
tečaj v tujini?
Pri priznavanju posameznih razredov tujih osnovnih šol in pri nostrifikaciji (= priznanju veljavnosti) spričeval o končani osnovni šoli se upošteva (doma) predvsem, koliko in katere razrede je učenec uspešno končal v tujini. Obiskovanje dopolnilnega pouka slovenskega jezika v tujini ni pogoj za nostrifikacijo spričevala tuje osnovne šole.
NAŠ DELAVEC, Ljubljana, jul./avg. 80/10.
Obiskovanje slovenskih tečajev v tujini, ki jih organizira jugoslovanska oblast, torej ni pogoj za nadaljevanje otrokovega šolanja domä. V primeru, da je v nekem kraju v zdomstvu več tečajev (tisti, ki ga pripravlja Cerkev, in tisti, ki ga pripravlja oblast), se bodo morali starši pač odločiti za tistega, ki otroku več nudi. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da dajejo tečaji otrokom tudi življenjsko usmeritev, täko ali täko.
'N
v
Julija in avgusta Naša luč ne izide!

oglasi
•	Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. — Obrnite se na naslov: Gebr. HORŽEN, Möbeltransporte, Herderstraße 36, D-4010 Hilden bei Düsseldorf. (Telefon 02 1 03 - 44 5 62). — Informacije dobite pismeno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
•	Potujete v RIM? Dobrodošli v hotelu BLED, Via S. Croce inGerusalemme 40, 00 185 Roma, tel. (06) 777 102. Na razpolago so Vam komfortne sobe s kopalnico, klimatičnimi napavami in radiom, lastni parkirni prostor in restavracija v alpskem slogu. Zagotovljeno Vam je prijetno občutje med slovenskim osebjem. Lastnik: Vinko Levstik.
•	Tapainer-aparati_ in traki za vezenje trsov, JEANS-HLAČE DM 5,—; velika izbira AVTO-RADIEV in RADIOAPARATOV s kaseto. Razni stroji in orodje. Zahtevajte naš prospekt! - JODE-BILLIGMARKT, Maarstraße 15, D-8000 München 2, BRD.
•	PREVAJANJE V MÜNCHNU - Dipl. filolog JOSEPH ARECH Vam uradno uredi prevode iz slovenščine in srbohrvaščine, piše prošnje in nudi pravno pomoč; pouk nemščine in slovenščine. — 8000 München 45, Situlistr. 71b (U-Bahn 6, postaja Freimann), tel. (098) 32 68 13.
•	PRODAM takoj vseljivo hišo (4 osebe, kuhinja, kopalnica, predsoba), gospodarsko
poslopje ter nekaj zemlje (772 m2) v Lovrencu na Pohorju, Maribor. Cena: 450.000 šilingov. - Informacije po 19. uri po telefonu 0 30 62 / 37 501, Jelič.
•	Zdomcu PRODAM novejšo hišo v Istri 50 m od obale v lepo negovani okolici. -Informacije daje Anthony Blenn, Jakob-Heule-Str. 5, 3400 Göttingen, tel. 05 51 / 58 3 82, BRD.
•	Zdomcu prodam večjo novejšo hišo z velikim vrtom s centralno lego v Mariboru. -Informacije daje Anthony Blenn, Jakob-Heule-Str. 5, 3400 Göttingen, tel. 05 51 / 58 3 82, BRD.
•	PRODAM dvostanovanjsko hišo v centru Rogaške Slatine. Primerna je za tujske sobe in vsako obrt. — Zainteresiranci kličite: 0 63 / 81 18 33.
•	V centru zdravilišča Rogaške Slatine prodam hišo z gostinskim lokalom in velikim vrtom. - Vsa pojasnila dobite po tel. 0 73 05 / 37 98, Ulm.
•	PRODAM nedograjeno hišo z delavnico in vso dokumentacijo 15 km iz Ljubljane-Grosuplje. Cena 75.000 DM. - Informacije po telefonu 342 / 882, Ljubljana ali 35 43 93, Essen, zvečer.
•	V centru Celja prodam lepo štirisobno stanovanje s kletnimi prostori, garažo in
vrtom. — Pojasnila po teiefonu 0 73 61 / 74 6 13, Nemčija.
•	V Poreču prodam starejšo dvonadstropno, iz kamna zidano hišo (72 m2 prostornine) z vrtom (350 m2), 100-m od morja. Na prodaj imam tudi gradbene parcele. — Pojasnila daje Renato čitar, 53000 Poreč-Špadiči, Lošinjska 22, tel. Poreč 53 / 32 4 58.
•	PRODAM moderno hišo (letnik 1980), primerna za obrt, 3000 m2 zemlje in dve gradbeni parceli, 10 km iz mesta v malem obmejnem področju. Asfalt do hiše. — Informacije: tel.: 00 38 62 / 64 26 21. zvečer.
•	49/156/64, rjavolasa vdova želi spoznati zdravega in situiranega Slovenca brez obvez, približne starosti, za skupno življenje. Gradim trietažno hišo na j. morju (dokončana je lil. faza), 100 m do plaže v turističnem kraju. - Naslov Vam posreduje uprava Naše luči pod pogoji, kot so navedeni v spodnjem črnem pasu na tej strani (štev. 5).
•	SLOVENEC pri štiridesetih letih, večje postave, dobro situiran, želi spoznati sebi primerno družabno Slovenko, po možnosti s šoferskim izpitom. — Naslov Vam posreduje uprava Naše luči pod pogoji, kot so navedeni v spodnjem črnem pasu na tej strani (štev. 6).
preberite!
PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na najbližjega!
ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke.
NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija-Jugoslavija.
MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči“ do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih glasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati. Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino.
smeh nam pomaga, da mileje sodimo vse,
■Desetletni Jurček se 'je precej pozno vrnil iz šole.
„Kje si se pa potepal7“ ga je vprašal oče.
„Nisem se potepal. Ko sem stopil iz šole, je šel mimo ravno protialkoholni sprevod. V roke so mi potisnili velik napis, da sem ga nosil.“
„In kako se je napis glasil7"
„Takole: Tako neumen sem zato, ker je moj oče pijanec.“ o
„Čas je denar," je rekel natakar in k računu pripisal še datum.
o
„Tone zasluži ogromno, ker gara kot konj . . . “
„ . . . da nato zapravlja kot osel." o
„Včeraj sem izgubil denarnico."
„To je pa zelo žalostno!"
„Ja, posebno za tistega, ki jo bo našel."
o
„Kadar govorim, ne vem kam z rokama."
„Poskusi si z njima zamašiti usta!"
Za moškim, ki je pravkar stopil iz lekarne, teče lekarnar in vpije: „Počakajte! Namesto sode bikarbone sem vam dal ciankalij!"
„In kakšna je razlika7“
„Ciankalij je dražji."
o
Pijanček pijančku: „Z ženskami pa res nimam sreče: prva mi je ušla, druga mi je pa ostala."
o
V hiši je med zakoncema kmalu po poroki prvi prepir.
On: „Si boš pa že morala poiskati kakšnega večjega norca!"
Ona: „To bo težko."
o
„Ali pri svojem možu s solzami kaj dosežeš7“
„Nič. Ko začnem jokati, pravi: .Samo vode ne!‘ in jo takoj pobriše v gostilno."
o
„Ali si pustil svoje dekle zato, ker je dobila očala7“
„Ne, zato ker je dobila očala, je pustila ona mene."
o
o
„Kdaj si se odločil, da boš živel od tuje neumnosti7“
„Potem ko sem ugotovil, da ne morem od svoje pameti."
o
Oče otroku: „Koliko si dobil pri an-gješčini7“
„Cvek. Ali bi ti dobil več?"
„Jaz se pa ne učim angleščine!"
„Ali misliš, da se je jaz?"
Ravnatelj gledališča: „Ne vzdržim več, to je prava norišnica!"
Igravka: „Ja, le da je v norišnici ravnatelj normalen."
o
Sosedi med seboj.
„Vaš mož je pa včeraj padel in razgrajal na hodniku."
„Seveda, spotaknil se je ob vašega, ki je tam ležal pijan."
kar nismo mi (andrić)
Opozorilo: VOZI PREVIDNO! NISI EDINI NOREC NA CESTI.
o
Žene se pogovarjajo o svojih možeh.
„Moj odide iz gostilne po enem litru vina."
„Moj po dveh."
„Moj pa največkrat po vseh štirih." o
„Če popijem kakšen kozarček preveč, sem naslednji dan ves zbit. Ali se vam tudi to dogaja7"
„Ne, jaz nisem oženjen." o
Vprašanje radiu Erivan: „Ali je skleroza ozdravljiva7“
Radio Erivan: „Ali lahko vprašanje ponovite?"
Ponovno vprašanje radiu Erivan: „Katero vprašanje7“ o
Strojepiska strojepiski: „Kaj ti je dal tvoj šef za god?"
„Mož je čisto neumen. Že četrto leto zapovrstjo mi je podaril pravopis." o
Bil je neki statistik, ki je eno leto raziskoval, ali je poročenih več moških ali več žensk.
SOLIST ZA NOVO HIMNO
Erscheinungsort: Klagenfurt Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt Viktringer Ring 26 P. b. b.
SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI
ANGLIJA
Ludvik Roth, 62, Offley Road, London SW9 OLS. (Tel. 01-735-6655). AVSTRIJA
Ciril Lavrič, Kirchenstr. 1, 4053 Haid b. Ansfelden. (Tel. 07229 - 88 3 56).
P. Anfrej Kropej, minorit, Mariahilferplatz 3, A-8020 Graz.
Stanislav Gerjolj CM, Rennweg 40, 6020 Innsbruck.
Štefan Ferenčak SDB, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien.
(Tel. 0222/55 25 75).
Slovenski socialni urad, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien.
(Tel. 0222/55 25 75).
Janez Žagar, Feldeggasse 1, 6800 Feldkirch, Vorarlberg.
(Tel. 05522 - 26 4 04 ali 05522 - 21 5 85).
Slovenski dušnopastirski urad, Fridtjof-Nansen-Str. 3, 9800 Spittal/Drau. (Tel. 04762 - 37 1 24).
BELGIJA _
Vinko Žakelj, Gulil. Lambert laan 36, B-3540 Eisden. (Tel. 0032/11/76 22 01). Kazimir Gaberc, avenue L. Empain 19, Marcinelle, B-6001 Charleroi.
(Tel. 071 - 36 77 54).
FRANCIJA
Nace Čretnik, 78 Avenue Gambetta, 75020 Paris. (Tel. 1 - 361 80 68).
Jože Flis, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon. (Tel. 1 - 253 64 43).
Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt. (Tel. (21) 70 91 88).
Anton Dejak, 4 rue Sainte Barbe, 57710 Aumetz. (Tel. (8) 291 85 06).
Dr. Franc Felc, 14 Rue du 5 Decembre, 578000 Merlebach. (Tel. (8) 781 47 82) Msgr. Stanko Grims, 259 bis Avenue de LEurope,
57800 Freyming-Merlebach.
Jože Kamin, Presbytere catholique, Rue de l’Eglise, 57600 Forbach,
(Tel. (8) 704 77 43).
Franjo Pavalec, 17 rue de Sospel, 06300 Nice. (Tel. 93 - 56 66 01).
NEMČIJA
Msgr. dr. Janez Zdešar, 8 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel. 089 - 53 64 53). Štefan Antolin, 1 Berlin 61, Methfesselstraße 43, Kolpinghaus.
(Tel. 030 - 785 30 91 do 93).
Janez Pucelj, 42 Oberhausen 11, Oskarstr. 29. (Tel. 0208 - 64 09 76).
Stanko Čeplak, diakon, 42 Oberhausen 11, Oskarstr.. 29. (Tel. 0208 - 64 09 76) Martin Mlakar, 5657 Haan 1, Hochdahler Str. 14. (Tel. 02129 - 13 92). Vladimir Jereb, 6 Frankfurt 70, Holbeinstr. 70. (Tel. 0611 - 63 65 48).
Stanko Gajšek, 68 Mannheim 1, A 4, 2. (Tel. 0621 - 28 5 00).
Ciril Turk, 7 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 - 23 28 91).
Janez Demšar, 7417 Pfullingen, Burgstr. 7. (Tel. 07121 - 78 8 14).
Vili Stegu, 8070 Ingolstadt, Flohe Schulstr. 3, 1/2. (Tel. 0841 - 34 4 74).
Jože Bucik, 89 Augsburg 22, (Göggingen), Klausenberg 7 c.
(Tel. 0821 - 97 9 13).
Slovenski dušnopastirski urad, 7906 Blaustein bel Ulm, Felsenstr. 12/1.
(Tel. 07304 - 41 4 53).
Dr. Branko Rozman, 8 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel. 089 - 53 64 53). Marijan Bečan, 8 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel. 089 - 53 64 53). NIZOZEMSKA
Vinko Žakelj, Guill. Lambert laan 36, B-3640 Eisden. (Tel. iz Nizozemske: 09-32 11 76 22 01).
ŠVEDSKA
Jože Drolc, Parkgatan 14, 411 38 Göteborg. (Tel. 031 - 11 54 21).
ŠVICA
P. Fidelis Kraner, Schaffhauserstr. 466, CFI-8052 Zürich.
(Tel. Urad: 01 - 301 31 32. Zasebno: 01 - 301 44 15).
P. Damijan Frlan, Kapuzinerstr. 18, CFI-4500 Solothurn. (Tel. 065 - 22 71 33).