SONJA LEBEDINEC, 22-LETNA ŠTUDENTKA FOTOGRAFIJE
Ko ptičica na tuje gre ...
Lansko jesen se je Sonja Lebedinec odpravila študirat umetnr-ško fotografijo v Prago.
Zakaj na tuje? smo povprašali Sonjo, ki se je pred dvema letoma izučila za fotografinjo na sedanji Srednji šoli tehniških strok in osebnih storitev za Bežigradom - takrat Se Centru strokovnih šol. »Pri nas enostavno ni mogoče študirati fotografije na višji ali visoki stopnji,« pravi Sonja, ki je že pri svojih dvajsetih letih odločena, da bo postala umetnica.
Sonja se je takoj po končani šoli zaposlila pri Novi v Ljubljani, ki ima daljši naslov Podjetje za proizvodnjo in načrtovanje ekonom-ske propagande ter servisiranje foto in biro tehnike. Delovna organizacija ji tudi plačuje študij na tujem; zdruieno delo jo torej potrebuje.
Sonja dobi 7.200,00 dinarjev štipendije na mesec, potem dajo še starši kak dinar, pa gre. študentski žep je povsod na svetu plitev. »Z malo denarja lahko prav tako pnjetno živiš,- pravi Sonja, »v tem je včasih tudi čar.« Sonjo bolj kot denar in študij muči domotožje, zato smukne v belo Ljubljano, kadar le more. Tu živijo njeni prijatelji, ki, če ne drugega, govorijo isti jezik kot ona. »Sicer pa je tudi v Pragi precej Jugoslovanov,« pravi Sonja. Študirajo predvsem filmsko režijo, kamero in dramaturgijo. Praška šola je izučila že nekaj dobrih jugoslovanskih filmskih režiserjev.
Sonja namerava sošolcem v kratkem predstaviti svojo domo-vino. »Da bodo videli, kako lepo je naše morje,« pravi in premiS-Ijuje, kako bi za dan mladosti veiiko raje srnuknila na Jadran kot pa študirat.
Meseca maja, ko življenje na vsakem ksraku brsti, zeleni in poje, pogovor nehote nanese na mladost. Sonja si vsako leto znova želi ustaviti čas in ujeti v objektiv svojega fotoaparata, ki ga vedno nosi s seboj, ta pomladni utrip.
"Življenje pa gre, hočeš nočeš svojo pot naprej in če takole pomislim, imam raje stare stvari,« modruje Sonja. »V sebi nosijo delček preteklosti, neko davno sporočilo, in čas, ki si ga tako želimo ustaviti-