i ...';.
OBZORJA STROKE
Inga Brezigar
RAZSTAVA, KI SMO JO ŽELELI NASLOVITI PO SLEDEH LEPE VIDE"
Ob koncil kakšne razstave se včasih zazdi. tla je ostala nedorečena, da nI povedala tistega, kar naj bi. Zdi se, tla je sled. ki jo je zapustila v spominu tistih, ki jim je bila namenjena, le preveč bežna, posebej če za razstavo na menjena denarna sredstva ne zadostujejo za daljši liter.tr ni opis od skromne zloženke. Zato sem tudi ob pred č;i s ne m koncu že ta k p kraikc razstave o dojiljah in služkinjah, postavljene ob letu družine 19'.''i v razstavnih prostorih (Ionskega muzeja na gradu Krom-berk, začutila, da bi lemaiika zasluzila Se dodaten opis o nastanku, namenu in, žal. neuresničenem cilju.
Zakaj pravzaprav razstava o tej tematiki kol osrednja občinska prireditev leta družine v občini Nova Gorica? Nedorečeni cjlj ki sem ga kol koordinatorku razstave želela realizirati, ni bila le predstavitev določene tematike ob določeni spominski prireditvi, pač pa angažirana razslava, ki »aj ob predstavljenem dogodku iz preteklosti spodbudi razpravo o sedanjem trenutku, o realnosti sedanjega položaja posameznih članov družine posebej in družine kot celote v clriižhi. Usoda dojili in služkinj je namreč usoda žena. ki jim naložena skrb za eksistenčno preživetje družine in njenih potomcev. Te žene torej v družini funkcionirajo lic le kol gospodinje in vzgojiteljice otrok, pač pa llitli kol delavke, ki * prod a ¡osvojili "osnovnih sredstev" služijo denar za življenje ln napredek svoje družine. V tem smislu smo želeli današnji ¿eni - maleri in delavki piibližali usode nekdanjih žena - mater, dojilj in služkinj, prek prikaza vrste pričevanj o tej posebni Vrsti zaposlovanja in z njo povezano emigracije žena l'ojav te vrste ženske emigracije v iS. in 19. Stoletju je namreč Se tden v nizu dokazov oženi-delavki, ki razbijajo mil o "naravni l[1 večni" vlogi ženske kol "matere in gospodinje", ler dokazuje, da je bila ženska vedno upoiabljana tudi kot tleska", Mjt je tako funkcioniral kol pomagalo, s katerim se je dalo laže zanikati aktivno vlogo žene kol delavke enakovredni aktivni vlogi moža kol delavca in zanikati tudi Pravjee, ki izhajajo iz tako razumljene enakovredne vloge spolov v družbi tem v zvezi je tudi neuresničeni cilj razstave spodbudili nikoli dovolj pogosto razpravo o ženi - delavki v današnji družbi in družini Ta se hitro lahko znajde v položaju, ko mož kot tehnološki višek izgubi službo in druge ne dobi lei ko saina s skromnim zaslužkom in dvema ali več šoloobveznimi Otroci ne ve. kako, preživeli meseca od enega do drugega Plačilnega dneva. Družina pa mora živeti - in v takem položaju so naše Aleksandrinke - žene z t Ionskega in iz Vipavske doline, pa uidi z Utd in Tolminskega, pripravile
kovček in odšle za zaslužkom, ki so jim ga predhodnice -sosede, tete, druge sorotluice priskrbele v Egiptu. Družina je tako ne le preživela, pač pa tudi napredovala in nemalokrat je mož ženo poslal po Še dodaten zaslužek za popravilo hiše ali nakup zemlje, češ: 'Otroka že lahko nona povarva". In naše stare mame. po primorsko no ne ". rešujejo tudi današnjo ženo, če so le dovolj blizu, da lahko popazijo, "povarvajo" otroka.
V tem smislu smo želeli današnji ženi - materi in delavki približali usode nekdanjih žena - dojilj m služkinj preko prikaza vrste pričevanj o lej posebni vrsti zaposlovanja in ženski emigraciji
i) pojavu dojilj (imenovane tudi imie pod nemškim in baje poti italijanskim vplivom) na našem območju se ni veliko govorilo Nekaj pričevanj o dojiljah in varuškah, ki so bile tudi v "slovenskih meščanskih hiša11 druge polovice preteklega Stoletja... vendarle popolnoma samoumevne članice .služinčatll". je zapisala Alenka Puharv knjigi Prvotno besedilo življenja leta l9<S*i. kjer prav tako popisuje tudi pričevanja o primorskih dojiljah. Natančnejšega raziskovanja usode primorskih dojilj pa se je lolila Dorica Makuc, ki je svoje dolgoletno raziskovalno tlelo kronala s knjigo o Aleksandrinkäii leta 199 i Prav knjiga je spodbudila I udi druga raziskovanja primorskih dojilj V sklopu projektne naloge o izseljevanju je Zgodovinski krožek Gimnazije Ajdovščina pod vodstvom profesorjev zgodovine Ncžke Mikuž in Toneta lerončiča zbral obsežno gradivo in pripravil razstavo o ženah iz Vipavske doline, ki so služile v Egiptu. Raziskovali so tudi dijaki Osnovne šole Dornberk, ki so svoje prispevke pripravili za šolsko glasilo Sama pa sem v tem času govorila s prof. Da hie I o l'erco, direktorico Centra za dokumentacijo ljudske kulture! iz Feiler, ki mi je pripovedovala o usodi italijanskih kmečkih žena z lielunskega območja, ki so se kot dojilje "balie tla lat te" zaposlovale pri aristokratskih in meščanskih družinah velikih severnoitalijanskih mest. Pretresljiva je podobna usoda italijanskih in naših slovenskih žena, isto čutenje ob odhodu otl doma, bolečina ob zapustitvi ali tudi izgubi lastnega oiroka in kljub vsemu naveza nosi na tujega, ki mu je dojilja namesto lastne matere ponudila svoje mleko oz. v preprostem ljudskem simbolizmu "svojo kri", lina kost v temeljnem člov eškem občutju je prek kulturnih, jezikovnih .(li narodnostnih harier povezovala te žene, pa tudi otroke in može ai družine, ki so bile za vse življenje zaznamovane z "žulji v duši", kol je v televizijski oddaji o razstavi lepo povedala Mojca Dumančič Zalo smo želeli povezati oboje pričevanj ■ s slovenskega in italijanskega območja v enotni razstavi.
Razstava je tako združila predstavitev knjige Dorice Makuc "Aleksandri nke" o slovenskih, goriških ženah v Aleksandri j i
GLASNIK SED 35/1995, Št. 1
_
45
OBZORJA STROKE MMM
in Kairu v Egiptu, razstavo postavljeno leta 1981 v Centru za dokumentac ijo ljudske kulture iz Felter, pričevanje o italijanskih dojiljah z območja Belluna in Felter, ki so kot dojilje, varuške in služkinje služile pri bogatih družinah severnoitali-janskih mest, raziskavo Zgodovinskega krožka Gimnazije Ajdovščina, ki je leta 1994 zbral pričevanja slovenskih dojilj in služkinj iz Vipavske doline, ki so služile v Egiptu, ter pričevanja, ki so jih zbrali učenci Osnovne šole v Dornberku. Poleg prostorske povezave pa smo na razstavi po srečnem naključju uspeli realizirali še časovno povezavo fenomena dojiljstva kot prastarega običaja nege dojenčkov, ki ga omenja že Biblija ob opisu Mojzesovega rojstva. Potem ko so ga našli v reki, je namreč faraonova hči oddala otroka lastni materi v rejo in dojenje za plačilo. V knjigi Alenke Puhar je pojav običaja oddajanja dojenčkov v rejo oz. najemanje dojilj v evropski zgodovini tudi nekoliko natančneje označen. Med drugim omenja, da so se v starem Rimu kandidatke za dojilje zbirale na kraju, imenovanem colonna lactaria. Iz običaja oddajanja novorojenčkov dojiljam ali najemanja dojilj se je v starem Rimu izoblikoval kult "častitih dojilj" - Nutrices An glista e, ki so jim tudi postavljali svetišča - kapelice. Kult se je v severni Italji kasneje pod vplivom krščanstva preoblikoval, sledovi pa so na območju Veneta ostali še ohranjeni v kultu Svetega Dojenea (San Mamamnte), o katerem piše Roberto I.oineti v obširnem katalogu razstave Balie da latte.
Na razstavi v Goriškem muzeju smo po posredovanju Draga Svoijška predstavili tudi stvarne dokaze o obstoju tega kulta na našem območju. Kot zanimivost smo namreč lahko razstavili kopije in fotografije oltarnih plošč dojiljam iz rimske dobe, iz časa 2, do 3. stoletja našega štetja, ki jih je arheolog Ivan Tušek odkril pri arheoloških izkopavanjih na Ptuju in okolici in objavil v Arheološkem vestniku 1986. Reliefne upodobitve Nutrices na oltarjih S posvetili, ki so bila najdena le na našem območju na vzhodni meji Norika, pripisuje še keltski duhovni kulturi. Ta ob rimski zasedbi ni izginila brez sledov in je v 2.
in 3. stoletju vplivala na oblikovanje lokalnih posebnosti rimske provincialne kulture. Oltarne plošče iz rimskim dojiljam posvečene kapelice- svetišča so bile po propadu kulta uporabljene za oblogo groba premožnega Rimljana iz Poe-tovie. Tako smo v času in prostoru poskušali predstaviti ta nekoliko obrobni pojav v zgodovini človeštva.
Končala bi z mislijo, ki me je vodila ob pripravljanju razstave. Pojav dojilj je prastar, povezan pa je bil z odnosom do otrok, ki so v kulturi Se bližnje preteklosti zavzemali popolnoma drugačen družbeni položaj, kot ga zavzemajo v našem svetu. Odnos do njih je bil velikokrat nehuman, kot je bilo nehumano življenje v revščini, ki je žene in može ter otroke različnih narodnosti, različnih kultur, povezanih le prek skupne usode najbednejših, najrevnejših slojev, prisililo v pristajanje na tak način zagotavljanja temeljne eksistence družine. S to povezujočo razstavo smo želeli prikazali prav le preproste, vsakdanje ljudi, ki sestavljajo večino naroda, in jih - ne glede na jezik, narod, kulturo, povezuje ista usoda -usoda boja za kolikor toliko primerno vsakdanje življenje. V la boj so se in se Se vedno, čeprav pogosto neopaženo, prezrto in ponižano ter z velikimi žrtvami, vključevale tudi ženske.
Razstava je imela izreden odmev v javnosti, saj se je celo TV Slovenija odloČila, da z njo pokaže delček slovenske zgodovine in načina življenja v preteklosti, in sicer v oddaji za tujce Slovenski magazin. Obisk je bil izreden in skorajda vsakdo izmed obiskovalcev je imel sorodnico (teta, mama stara mama..J, ki je sebi in vsej družini služila kruh tam daleč v Egiptu.
Brezigarjevi je z razstavo uspelo ne le prikazali način življenja dojilj v Egiptu in severni Italiji in življenje drugih družinskih članov doma, pač pa je s povezavo dveh razstav iz Ajdovščine in Felter pokazala, da velikokrat povezuje ljudi ista usoda boja za človeku primerno vsakdanje življenje, ne glede na jezik, narod in kulturo.
Razstava o dojiljah in služkinjah, grad Kront-bark, 18. 11 -18. 12. 1994. (Foto: Andrej MalntiL)
46
GLASNIK SED 35/1995, Št. 1