Julijana Kralj
POMANJKANJE ENAKIH MOŽNOSTI
IN PODPORNIH MREŽ POMOČI
ZA ŽENSKE Z GIBALNO OVIRO
DRUŽBENI POLOŽAJ ŽENSK
Z GIBALNO OVIRO
Slovenija je država mnogih kultur, ki imajo svojo
zgodovino. Izhajajo iz držav različnih družbenih
ureditev, kjer upoštevajo različno hierarhijo člo-
veških vrednot. V njej je močno umeščena telesna
moč, ki postavlja moškega pred žensko. Iz tega
nastajajo podrejeni medosebni odnosi, ki omo-
gočajo nastajanje več oblik nasilja nad šibkejšimi
člani in članicami družbe. Med navedenimi so tudi
ženske, ki so zaradi posledic invalidnosti še bolj
izpostavljene zlorabam.
O razmerjih vlog družinskih članov, kjer je v
družini prisotna telesna prizadetost ženske, žene
in matere, je narejenih premalo raziskav, da bi
bilo mogoče vsaj približno napovedati število stor-
jenega nasilja nad njimi.
Doslej je bilo mogoče ugotavljati družbeni po-
ložaj žensk z gibalno oviro predvsem na podlagi
napisanih in sprejetih zakonov in na podlagi zado-
voljevanja obveznosti države kot podpisnice med-
narodnih konvencij o ženskih in splošnih človeko-
vih pravicah, kar ne daje podatkov o njihovih
dejanskih življenjskih razmerah.
Invalidne ženske v Sloveniji nimajo dovolj dru-
žbene podpore in pogojev, da bi se lahko razvile
v posebno in prepoznavno interesno povezano
socialno skupino, ki bi skrbela za uresničevanje
ciljev in specifičnih potreb ženske invalidne po-
pulacije. Namesto tega so umeščene v »invalidsko
sfero«, kjer so v manjšini in prepuščene moči inva-
lidskega lobija in posameznikov, ki nadaljujejo s
tradicionalnim načinom dela reševanja invalidske
problematike včlanjenih v organizacijo. Ta način
dela ženskam ne omogoča neposrednega uveljav-
ljanja osebnih interesov in potreb. Samo ustavna
pravica do svobodnega združevanja še ne prinese
ostalih nujnih pogojev za samostojno in organi-
zirano delovanje. Navedbo potrjuje primer in iz-
kušnje samostojne, formalno pravno organizirane
delujoče skupine žensk z gibalno oviro v okviru
društva Vizija - PZS, ki se že štiri leta neuspešno
trudi, da bi imela kot druge invalidske organizacije
z enakim statusom delovanja tudi enakovredne
materialne pogoje za samostojno delovanje. Med
politično javnostjo, ki sprejema zakone in potrjuje
zakonske in podzakonske akte, ki zadevajo vpra-
šanja invalidov, še ni zavedanja posebnih potreb
invalidnih žensk v Sloveniji. Poslanci in poslanke
v državnem zboru si ne vzamejo časa za poglo-
bljeno razmišljanje, ki bi doprineslo k sprejemanju
zakonskih določil, na podlagi katerih bi prizadete
ženske v drugačnih razmerah opravljaje življenj-
sko vlogo, načrtovale družino, dosegle ekonom-
sko in bivanjsko neodvisnost, se po lastni izbiri
izobraževale in ozaveščale, si zagotavljale mobil-
nost in druge nujnosti za vključevanje v družbeno
življenje ter se tudi družbeno uveljavljale. Ob us-
treznih življenjskih pogojih bi lažje uporabljale
svoje potenciale, urejale življenjske razmere in ne-
posredno sodelovale pri izboljšanju svojega polo-
žaja v posameznih okoljih.
PODPORNE MREŽE POMOČI
Za urejanje svojih življenjskih razmer ženske z
gibalno oviro potrebujejo, da se v družbeni praksi
uveljavijo enake možnosti in podporne mreže po-
moči. Kljub razvoju dela na področju preprečeva-
nja nasilja je v slovenski družbi premalo storjeno
za invalidne ženske, ki doživljajo zlorabe. Nujno
potrebujejo pomoč države, javnih služb v lokalnih
skupnostih, pomoč invalidskih, dobrodelnih in hu-
manitarnih organizacij, posameznikov in posa-
meznic, ki se prostovoljno ukvarjajo s problemi
nasilja. Pomembno je vedeti, da Slovenija še nima
65
lULIJANA KRALJ
prostorsko, tehnično in kadrovsko opremljene
varne hiše ali zavetišča, kamor bi se lahko ženske
na vozičkih zatekle in ubežale nasilju.
Invalidskim organizacijam, ki na podlagi del-
nih javnih pooblastil izvajajo posebne socialne
programe, je zaupana pomembna družbena vlo-
ga, saj so sprejele nalogo, da bodo izvajale nujne
dejavnosti za izpolnjevanje posebnih potreb celot-
ne ciljne skupine ljudi, ki jih v okviru javnih služb
ni mogoče uresničiti. Dosedanja praksa dela in
vodenja nekaterih organizacij ni bila uspešno us-
merjena v korist včlanjenih žensk. Prepogosto so
odrinjene in občutijo malodušnost vodstva do
svojih problemov.
Zaradi diskriminacije so nastale nove oblike
dela in gibanj, ki pa jih tudi družba ni dovolj dobro
razumela. Družbeni pomen in potreba po neodvi-
snem delovanju nista v številu včlanjenih ljudi v
invalidsko organizacijo, temveč v ciljih in progra-
mih, kjer uporabniki in uporabnice neposredno
uresničujejo svoje interese in potrebe. Uspešna
in prav tako družbeno koristna je lahko invalidska
organizacija z manjšim številom včlanjenih, če je
programsko usmerjena v izvajanje takih dejavno-
sti, ki neposredno koristijo prizadetim državljan-
kam in državljanom. Delovanje in izvajanje dejav-
nosti, ne glede na število članstva, resnično služita
cilju, če je struktura posameznega programa osno-
vana na podlagi interesov in potreb posamezni-
kov, posameznic ali skupine. Ena izmed izvajal-
skih nalog je prispevati k izogibanju in prepreče-
vanju konfliktov in zlorab, ker vodijo v razvred-
notenje človeka. Funkcija tako delujoče invalidske
organizacije ima moralni in civilizacijski pomen.
V zadnjem času na tem področju nastajajo pre-
miki. Nekatera invalidska združenja se aktivno
ukvarjajo tudi s problemi nasilja nad invalidi. Med
njimi je društvo Vizija - PZS - društvo ljudi z gibal-
no oviro iz Slovenskih Konjic, ki združuje in inte-
resno povezuje ljudi s paraplegijo, tetraplegijo,
hemiplegijo, amputacijo nog in drugih bolezni,
ki povzročajo gibalno oviro. Dosežki na področju
preprečevanja nasilja nad ženskami so zajeti v ta
prispevek.
SOCIALNO-ZDRAVSTVENI, PSIHO-
SOCIALNI IN EKONOMSKI VIDIK
VZROKOV ZA NASTAJANJE ZLORAB
Poškodbe in bolezni pri ženskah z gibalno oviro
prinašajo poleg omejene gibljivosti še druge trajne
zdravstvene posledice različnih vrst in stopenj,
povezanih z medicinsko diagnozo. Poleg gibalnih
ovir se srečujejo s porušeno vlogo živčnega siste-
ma, motnjami fizioloških funkcij, izgubo občutka
za mraz, toploto in dotik, s težavami v spolnosti,
z manjšo telesno odpornostjo, bolečinskimi stanji,
socialno-ekonomskimi in psihosocialnimi posledi-
cami, s prilagajanjem na življenje z invalidnostjo,
s porušeno samopodobo, ogroženostjo družin-
skega življenja, oviranim vključevanjem v dru-
žbeno življenje, pogostimi vnetji sečil, čustvenimi
težavami, zmanjšanimi možnostmi za osebni
razvoj in podobnim.
Za lažje premagovanje vsakdanjih težav potre-
bujejo dobro notranje ravnovesje. To se po težki
nezgodi ali bolezni običajno poruši. Kako povrniti
ali ohraniti dobro psihično počutje, je odvisno od
ženske, njenih življenjskih potencialov in okolja,
kjer živi. Zaradi predsodkov imajo nekatere žen-
ske na vozičkih nekoliko težav same s seboj. Velja
miselnost, da so ženske lepega videza bolj opaže-
ne, ta kvaliteta pa pri ženskah na vozičkih ne pride
tako do izraza, kakor bi lahko, če bi hodile. Druge
osebne kvalitete, kot je srčna in duhovna kultura,
prijaznost, socialni čut za sočloveka in podobno,
imajo manjši pomen od zunanje privlačnosti.
Različno dojemanje telesne prizadetosti, napačna
predstava o invalidnosti in neprimerno življenjsko
okolje prispevajo k rušenju njihove samopodobe.
Prizadeta samozavest in samospoštovanje poveču-
jeta ranljivost žensk in tveganje za izpostavljenost
negativnim pojavom v okolju.
Za uspešno odpravljanje nasilnih razmer je po-
membna ekonomska samostojnost. V preteklosti
so ženskam z gibalno oviro arhitekturne in social-
ne ovire onemogočale, da bi se redno izobraže-
vale, dosegle poklic, se zaposlile in zagotovile eko-
nomsko neodvisnost. Odstotek redno zaposlenih
je tudi danes zelo nizek. Večina je invalidsko upo-
kojenih in s svojimi dohodki ne morejo pokriti
vseh življenjskih potreb. Veliko finančnih izdatkov
imajo tudi zaradi premagovanja in lajšanja posle-
dic invalidnosti. Ob nizkem standardu je njihova
kakovost življenja porušena do temelja. Razmere
se poslabšajo v primeru nemobilnosti, saj ne mo-
rejo uporabljati javnih prevoznih sredstev. Nimajo
sredstev za nakup avtomobila, zato ostanejo so-
cialno izključene. Slabe ekonomske razmere ovi-
rajo urejanje njihovih bivalnih potreb. Telesna pri-
zadetost je običajno povezana z odvisnostjo od
pomoči družinskih članov in drugih. Dogaja se,
da niso pripravljeni pomagati ali pa dajejo pomoč
66
POMANIKANJE ENAKIH MOŽNOSTI IN PODPORNIH MREŽ POMOČI ZA ŽENSKE ...
z veliko nejevoljo in na nedostojanstven način.
Prihaja do zanemarjanja. Zaradi padcev in drugih
nezgod je ogrožena njihova življenjska varnost.
Posamezni primeri dokazujejo, da jim domači
ljudje odpovedujejo pomaganje, hkrati pa prepre-
čujejo, da bi si na dom naročile zunanjo pomoč.
METODE ZBIRANJA PODATKOV
Gibalna omejitev in druge zdravstvene posledice
paraplegije so moje stalne življenjske spremlje-
valke, zato so mi blizu problemi žensk z gibalno
oviro. V 32 letih življenja s paraplegijo in dela na
področju invalidske problematike sem pridobila
veliko izkustvenega znanja, ki ga dopolnjujem z
neformalnim izobraževanjem. Prve podatke o na-
silju nad ženskami na vozičkih sem zbrala leta
1996 v okviru izvajanja programov ženskih dejav-
nosti pri zvezi paraplegikov, ko smo parapleginje
in tetrapleginje na to temo organizirale prvo delav-
nico in med udeleženkami izvedle anketo. Sklepi
in ugotovitve so pokazali, da ženske na vozičkih
doma doživljajo različne zlorabe in nimajo mož-
nosti za beg v varno okolje. Že takrat so posebej
poudarile, naj žensko problematiko v invalidski
organizaciji ob večji družbeni podpori rešujejo
ženske. To so bili izhodiščni razlogi za dolgoročno
načrtovanje razvoja dejavnosti za reševanje pro-
blemov uporabnic, med katerimi so bile tudi aktiv-
nosti za preprečevanje nasilja. Programa zaradi
ukinitve ni bilo več mogoče razvijati.
Od lanskega leta dalje z navedenimi dejavno-
stmi nadaljuje društvo Vizija - PZS Slovenske
Konjice, kjer sem glavna izvajalka. Čeprav sem si
s prostovoljnim delom pridobila zaupanje uporab-
nic, podatke težko zbiram, ker ženske največkrat
spregovorijo šele takrat, ko postanejo razmere ne-
vzdržne. Poleg tega delo poteka v okolju in v raz-
merah, kjer je premalo priložnosti za razvoj. Zato
raziskovalne naloge in poročila zajemajo podatke
razmeroma malega števila žensk od celotne ciljne
populacije.
Obravnavani primeri zlorab so posebej po-
membni, ker jih doživljajo ženske, katerih življenje
je obremenjeno z invahdnostjo in njenimi zdrav-
stvenimi posledicami, ki vplivajo na življenje cele
družine. V družinah, kjer domuje nasilje, imajo
ženske na vozičkih zaradi gibalne ovire, nemobil-
nosti, ekonomske, bivanjske in fizične odvisnosti
zelo malo možnosti, da bi ubežale storilcu ali sto-
rilki. Največkrat molče prenašajo trpljenje. Le
redke med njimi zberejo pogum in povedo zaupni
osebi o strahotah, ki jih prenašajo doma. Nekatere
so se izpovedale šele po odhodu v dom starejših
stanovalcev ali po smrti nasilnega moža. To pome-
ni, da bi že prej spregovorile, če bi se imele kam
zateči.
Glavne podatke o nasilju nad ženskami z gibal-
no oviro sem zbrala na podlagi anonimnih anket
in osebnih pripovedi, ki sem jih zabeležila med
individualnimi pogovori. Ženskam sem zagoto-
vila, da so podatki anonimni in da jih potrebujem
za uspešnejše razvijanje programa socialne pre-
ventive društva Vizija - PZS. Niso sodelovale vse
vprašane, zato sem zbrala manj podatkov, kot sem
načrtovala.
Lansko leto dopolnjeni podatki dokazujejo, da
je nasilja nad ženskami z gibalno oviro več, kakor
je zbranega v uradnih evidencah. Anketiranih je
bilo 43 žensk na vozičkih, ki živijo v raznih krajih
Slovenije. Kar 28 % žensk je navedlo, da doživljajo
čustvene zlorabe, verbalno nasilje, zanemarjanje,
zatiranje, finančne in premoženjske zlorabe.
Na letošnjih skupinskih srečanjih v Slovenskih
Konjicah, Laškem in v Ljubljani, je anketo izpol-
nilo 14 uporabnic, starih od 42 do 74 let, ki živijo
v zelo slabih družinskih razmerah.
Zbirnik anketnih odgovorov je prinesel tele
podatke.
Samo 3 ženske so odgovorile, da se v živečem
okolju počutijo dobro in varno. Ostale so navedle,
da se v domačem okolju počutijo slabo, nevzdr-
žno, ogroženo, ponižano, preobremenjeno, zapo-
stavljeno in finančno izkoriščano. Šest anketirank
je odgovorilo, da jih doma pogosto ponižujejo
zaradi telesne prizadetosti in njenih zdravstvenih
posledic. To največkrat storijo partnerji in otroci,
redkeje drugi sorodniki. Na vprašanje, kako se
odzivajo na poniževanje, je 5 žensk odgovorilo,
da so tiho in trpijo, 7 žensk se je sprijaznilo z
življenjem v nasilnem okolju, ena se zna postaviti
zase, dve se branita in zapletata v prepire, eno
pa ne prizadene več in živi po svoje. Med anketi-
rankami je 7 žensk navedlo, da doživljajo verbalno
nasilje. Psihično nasilje doživlja 10 izmed 14 žensk.
Dve sta navedli fizično nasilje brez poškodb, 2
fizično nasilje s poškodbami, 3 ženske zanemar-
janje in kar 10 izmed 14 sodelujočih žensk se po-
čuti finančno in premoženjsko zlorabljenih. Ena
ženska na vozičku je izpostavljena nasilju že 30
let, ostale od 3 do 11 let. Med njimi sta 2 navedli,
da se ne znata postaviti zase, 6 je izjavilo, da tiho
in trpijo, čeprav vedo, kam se lahko obrnejo za
67
JULIIANA KRALJ
pomoč v sili. Tri so navedle, da ne vedo, kam se
lahko obrnejo za pomoč v stiski. Kot najpogostej-
še razloge za prenašanje in skrivanje doživetih
zlorab so navedle, da jih je sram odkrivati poni-
žujoče družinske razmere, občutek nemoči zaradi
gibalne omejenosti, strah pred poslabšanjem polo-
žaja, odvisnost od fizične pomoči, tehtanje lastne-
ga ravnanja za doseganje manjše izpostavljenosti
zlorabam, nemoč zapustiti dom, skrb za druge
družinske člane, prav tako izpostavljene nasilju,
in občutek premajhnega lastnega doprinosa k dru-
žini, zaradi česar mislijo, da je ta prikrajšana in
nezadovoljna. Pet žensk je napisalo, da bi se komu
zaupale, vendar jih je sram govoriti o svojih teža-
vah. Devet jih na vprašanje ni odgovorilo. Sedem
žensk meni, da organizacija, v katero so včlanjene,
potrebuje strokovno usposobljeno osebo, na kate-
ro bi se lahko ženske obračale v duševnih in dru-
gih stiskah. Ena ženska meni, da organizacija ne
potrebuje posebej usposobljene osebe za pogo-
vore v stiski. Šest jih na vprašanje ni odgovorilo.
Devet izmed 14 žensk misli, da Slovenija potre-
buje varno hišo, ki bo arhitekturno, prostorsko
in tehnično opremljena in kadrovsko usposoblje-
na za sprejemanje invalidnih ljudi, ki v življenj-
skem okolju doživljajo nasilje in se odločijo za-
pustiti dom.
Anketiranke ne lansko leto ne letos, torej v sku-
paj 57 primerih niso izpolnile vprašanja o spol-
nem nasilju. Podatek navaja na misel, da niso
želele odgovarjati na vprašanje, ker se nanaša na
njihovo intimno življenje, ali pa je morda spolno
nasilje prisotno, vendar je doživljanje psihično in
duševno preveč obremenjujoče, da bi se lahko
zaupale.
Na koncu ankete je vabilo za nove pobude in
predloge, kjer je 5 izmed 14 žensk navedlo, da
ženske na vozičkih potrebujejo nekje v Sloveniji
poseben prostor za medsebojno druženje, kjer
bi imele pogoje za »vikend srečevanje skupin za
samopomoč« in za izmenjavo izkušenj pri prema-
govanju težkih življenjskih razmer. Kar 9 žensk
izmed 14 sodelujočih je napisalo, da bi društvo
Vizija - PZS Slovenske Konjice potrebovalo po-
trebam prilagojeno stanovanje za prenočevanje
žensk na vozičkih iz oddaljenih krajev, da bi lahko
sodelovale pri skupinah za samopomoč in pri po-
sebnih programih za razbremenjevanje, ki jih ima
društvo v delovnem načrtu.
UGOTOVITVE
Čeprav podatki zajemajo malo število žensk z gi-
balno oviro, so osnovno izhodišče za razvijanje
dolgoročnih programov in dejavnosti za pomoč
ženskam pri izhodu iz nasilnih razmer.
Na podlagi zbranih podatkov ugotavljam, da
večina izmed sodelujočih hkrati doživlja več vrst
zlorab. Poleg tega nimajo finančne trdnosti. So
nemobilne, bivanjsko in fizično odvisne od storil-
cev ali storilk nasilnih dejanj. Podrejene so intere-
som družine. Nekatere med njimi so slabo izobra-
žene in premalo ozaveščene. Tudi priložnosti za
pridobivanje potrebnih vednosti nimajo dovolj.
Odpravljanje in lajšanje težkih zdravstvenih po-
sledic telesne prizadetosti je njihova posebna vsak-
danja življenjska obremenitev, ki ženskam vzame
veliko časa, hkrati pa družina od njih pričakuje
več, kakor lahko prispevajo k družinskemu življe-
nju. Zaradi tega v nekaterih primerih prihaja do
nerazumevanja in slabšanja družinskih razmer.
Težko prenašanje življenjskih bremen jih privede
v stresne situacije in depresivna stanja. Prizadeto
psihosocialno stanje in ogroženo duševno ravno-
vesje zmanjšujeta njihovo duševno zdravje in teles-
no odpornost. Celovito duševno zdravje je pri so-
delujočih odvisno tudi od njihovega čustvenega
in miselnega funkcioniranja, lastnih vedenjskih
vzorcev, stalnega in trenutnega razpoloženja, tudi
zunanjega videza in splošne osebne urejenosti,
odnosa do sebe kot ženske in invalidne osebe,
sveta okrog njih, njihovega značaja, nagnjenj in
odzivanja na določeno situacijo. Zato prisotni pro-
blemi zahtevajo individualno obravnavo primera.
To ugotovitev potrjuje v anketi naveden podatek,
da prizadete ženske potrebujejo poseben prostor
in možnosti za sodelovanje v skupinah za samo-
pomoč.
Znanstveno raziskovanje njihovega duševnega
zdravja je delo za strokovnjake in strokovnjakinje.
Za gradnjo porušene samopodobe in samozavesti
in za samopomoč v domačem lahko pomagajo
tudi organizacije z laičnimi izvajalkami. Pomoč
ženska ženski v stiski v okviru skupin za samo-
pomoč pripomore k lajšanju psihičnih in duševnih
bolečin posameznic, ki so se znašle v hudi stiski.
68
POMANIKANJE ENAKIH MOŽNOSTI IN PODPORNIH MREŽ POMOČI ZA ŽENSKE ...
EVIDENČNI ZAPISI
INDIVIDUALNIH POGOVOROV
PRIMER A.
Gospa A. je srednjih let. V času poškodbe je imela
toliko delovne dobe, da je lahko uveljavila pravico
do invalidske pokojnine. Živi v manjšem mestu v
garsonjeri stanovanjskega bloka. Lastninsko pra-
vico stanovanja si deli s partnerjem. Je mati že
odrasle hčere, ki živi v drugem kraju. Čeprav je
dokončala samo osnovno šolo, ima visoko čust-
veno in miselno raven sporazumevanja z ljudmi.
V težkih razmerah redno skrbi za osebno ureje-
nost. Je prijetne narave, skromna in potrpežljiva.
Zaradi težke stopnje invalidnosti je uporabnica
vozička in odvisna od fizične pomoči. Maksimalno
se trudi, da s svojimi vsakdanjimi težavami brez
nuje ne obremenjuje ljudi. Poleg gibalne omeje-
nosti ima še druge hude zdravstvene posledice
telesne poškodbe, ki vplivajo na partnerski odnos.
Nujno fizično pomoč dobiva samo od partnerja,
ker ji ne dovoli iskati pomoči od drugih. On po-
mije okna, gre v mesto po nakupih in raznih opra-
vilih. Gospodinjska dela nalaga njej, ki jih zaradi
težke invalidnosti ne zmore. Ker jo sili v fizična
dela po njegovih merilih, ne more izpolniti priča-
kovanj. Zaradi tega jo pogosto zmerja in ponižuje.
Onemogoča ji druženje z ljudmi brez njegove na-
vzočnosti. Gospa A. ne premaguje arhitekturnih
ovir, zato iz neprilagojenega stanovanja ne more
brez tuje pomoči. Nima lastnega prevoznega sred-
stva in tudi telesnih sposobnosti ne za samostojno
vključevanje v družbeno okolje. Na splošno ima
zelo malo možnosti za druženje. Pogosto jo krivi,
da zaradi nje nima prijateljev. Ne razpolaga s svo-
jimi dohodki in ne soodloča o porabi pokojnine.
Pravi, da je na začetku ni oviralo.
Sedaj finančno odvisnost težko prenaša, ker
si ne sme kupovati oblačil in higienskih pripomoč-
kov po svoji izbiri. Mož ji ne dovoli uporabe koz-
metičnih sredstev, ker meni, da jih invalidna žen-
ska ne potrebuje. Kontrolira njeno porabo gospo-
dinjskih potrebščin. Pošto prevzema partner in
brez dovoljenja odpira tudi njeno. Prisluškuje tele-
fonskim pogovorom, zato v osebni stiski nima vse-
lej možnosti za klic. Izvajalke programa društva
za pomoč v stiski ne vedo, kdaj je primeren tre-
nutek, da bi jo poklicale. Ničesar v stanovanju ne
sme urediti po svojem okusu ali želji. Skupno sta-
novanje je premajhno za neovirano gibanje z vo-
zičkom, zato se s partnerjem vedno tesno sreču-
jeta. Kadar se mu gospa A »preveč« približa, jo z
udarcem po glavi opozori, naj se mu umakne. Pra-
vi, da fizično ni boleče, ampak da to dolgotrajno
ravnanje slabo vpliva na njeno psihično in dušev-
no počutje. Med opravljanjem gospodinjskih del
ji partner čez dan ne dovoli počivati. Ničesar ne
sme narediti za lastno razvedrilo. Časopise in knji-
ge bere na stranišču, ker jo le tam pusti pri miru.
Nikoli ne sme izraziti svojega mnenja, ker partner
takoj vzkipi. Zaradi potrebe po mirnem življenju
mu samo prikimava in trpi naprej. Redki so trenut-
ki, ko je partner z njo dober. Največkrat takrat,
ko potrebuje pogovor o problemih njegove matič-
ne družine. Ni alkoholik, izhaja pa iz družine,
kjer vlada alkohol. Mati ga od otroštva preveč na-
vezuje nase. Ta močna vez je ostala tudi po osa-
mosvojitvi in odhodu od doma, kar slabo vpliva
na življenje družine. Ko je hči končala šolanje, se
je preselila v drug kraj in tam zaposlila. Gospa A.
je po tridesetih letih trpljenja šele lani zbrala
pogum za izpoved o nemoči, občutku sramu,
psihičnem in duševnem trpljenju in dolgotrajnih
duševnih ranah. Vsega gorja še vedno ne more
izpovedati. Velikokrat pomisli na skrajno dejanje
in le misel na hčerko jo zadržuje, da ne obupa
nad svojim življenjem.
ANALIZA
Delitev stanovanjske pravice, potreba po fizični
pomoči, siljenje k opravljanju fizičnih del, ki jih
ne zmore, onemogočanje druženja z drugimi brez
partnerjeve prisotnosti, nezmožnost vključevanja
v širše okolje brez tuje pomoči, nemoč razpolagati
s svojimi dohodki, prepoved uporabe kozmetičnih
in lepotilnih sredstev, odpiranje osebne pošte brez
dovoljenja, kratenje dnevnega počitka in izražanja
osebnega mnenja ter siljenje v stalno poslušnost
postavlja gospo A. v popolnoma podrejen položaj.
Zatirana je na več ravneh. Ne sme svobodno
izražati svojega mnenja in čustev, izživeti jeze in
žalosti. Ne more razvijati osebnih potencialov, od-
ločati o sebi in delovati kot samostojna osebnost.
Skrajno ponižujoče je, da jo povsod v stanovanju
nadleguje, razen na stranišču, kot da je to edini
primeren prostor za njo. Ni si mogoče predstav-
ljati osebnega počutja ženske na vozičku, ko se
hodeči partner postavi nadnjo in jo tepe po glavi,
ker ve, da tam čuti bolečino, drugje pa zaradi izgu-
be občutka za dotik ne. Zlorabe so jo tako močno
prizadele, da verjame v svojo krivdo in misli, da
69
JULIJANA KRALJ
mora potrpeti, ker je partner zaradi njene težke
invalidnosti za marsikaj prikrajšan. Dolgoletno
življenje, obremenjeno z nasiljem, ji je porušilo
samopodobo in izničilo samozavestno življenjsko
držo.
Šele v letošnjem letu dobljena strokovna in
laična pomoč za izhod iz kriznih trenutkov ji je
pomagala gledati nase z bolj pozitivnega stališča.
Sedaj moževo kratkotrajno odsotnost izkoristi za
telefonski klic, saj ve, koga lahko ob vsakem času
pokliče, kadar ji je hudo in ima priložnost za tele-
foniranje. Navedla je nekaj tehtnih razlogov, za-
radi katerih se za odhod od doma še ni odločila.
Dobila je pomoč za zbiranje podatkov, ki so bili
potrebni za urejanje čakalne za odhod v dom
starejših.
PRIMER M
Nekoliko drugače se godi več kakor 70 let stari
parapleginji, ki živi z bratovo družino na podeže-
lju, kjer vladajo alkoholizem in vse težave, ki jih
ta prinaša. Njen glavni svet je soba, v kateri preživi
večino življenja in opravlja vse dnevne aktivnosti.
Skupne sanitarije uporablja v glavnem ponoči, ko
drugi spijo. Kadar je v hiši vse mirno, pomeni, da
bo lahko neovirano uporabljala skupne sanitarije,
se oskrbela s pitno vodo, dobila bo kosilo v sobo,
popoldan se bo lahko odpeljala z vozičkom na
dvorišče in si nabrala novih moči, ki jih črpa iz
narave, ki jo ima zelo rada. Ostale dneve se od-
pelje kam vozičkom. Razen kosila se prehranjuje
z zalogo suhe hrane, ki si jo sama pripelje iz trgo-
vine. Na malem kuhalniku si skuha čaj in kavo.
Vsako noč si v kopalnici natoči vodo in odnese v
sobo, da jo ima naslednji dan za primer, če bi
morala preživeti samo v sobi. Svoj svet kakovosti
gradi z ročnimi deli in gledanjem televizije. V stiski
pokliče katero izmed zaupnih prijateljic, da dobi
novo podporo in moč za premagovanje kriznih
trenutkov. Če v kritičnih trenutkih ne bi molčala
in se zadrževala v svoji sobi, bi poleg očitkov, da
morajo drugi delati za njo, poniževanja in zmer-
janja, doživljala tudi fizično nasilje, ki se je v pre-
teklosti nekajkrat zgodilo. Pravi, da druge možno-
sti nima. Lastništvo polovice družinskega posestva
ji omogoča brezplačno življenje v hiši. Z nizkim
mesečnim dohodkom poskrbi za ostale življenjske
nujnosti. Celo življenje že živi na podeželju in ne
želi zapustiti vsega, dokler se lahko sama urejuje,
ker se v urbanem okolju nebi dobro počutila. V
veliko pomoč so ji skupinska srečanja žensk v
okviru interesnega povezovanja društva. Tako živi
deset let.
ANALIZA
Trdo življenje jo je oblikovalo v osebnost s preu-
darnim ravnanjem, s katerim se izogne poslabša-
nju položaja. Zaveda se svojih pravic, prednosti
in slabosti načina življenja. V zelo slabih razmerah
je po njenem mišljenju izbrala najboljšo rešitev,
ker je materialno in čustveno navezana na svoj
dom, ki so ji ga nekdaj ustvarili starši. S sodelo-
vanjem in druženjem v interesnih skupini si je
pridobila vedenje, ki ji v kritični situaciji pomaga
pri izhodu iz težav. Kakršna koli že je, njeno odlo-
čitev so izvajalke programa in zaupnice dolžne
spoštovati.
PRIMER S.
Gospa S. se je poročila s fantom alkoholikom. Po
poklicu je cvetličarka. Na podedovanem zemljišču
sta si z možem zgradila hišo in cvetličnjak. Rodila
sta se jima dva otroka, ki sta odraščala v nasilnem
družinskem življenju. Hči se je mlada odselila od
doma in si ustvarila družino. Sin je ostal doma in
izbral pot, podobno očetovi. Tudi po poroki in
rojstvu otrok se popivanju ni odpovedal. Zakon
mu je razpadel in ostala sta sama v veliki hiši.
Pustil je službo in mater na grob način silil, da ga
je vzdrževala in mu dajala denar. Ko ni več zdr-
žala, se je zatekla k hčeri po pomoč. S skupnimi
prihranki so s hčerkino družino kupili staro hišo,
jo obnovili in razdelili v dve stanovanjski enoti,
kjer ločeno stanujejo.
O podrobnostih na skupinskem srečanju ni
govorila, povedala je le, da je v zakonu hudo trpela
zaradi moža alkoholika, pozneje pa še huje zaradi
sina. Sedaj je starostno upokojena in vodi svoje
gospodinjstvo. Po operaciji obeh kolen je invalid-
ka. Živi v solidnih socialno-ekonomskih razmerah.
Vendar preživlja stalne duševne krize, ker ne mo-
re živeti v hiši, ki jo je večinoma zgradila z lastnim
delom. Od daleč opazuje, kako propadata njen
dom in tudi sin. Ne glede na to, da je z njo grdo
ravnal in jo finančno izkoriščal, ji je hudo, ker
nimata stikov.
70
pomanjkanje enakih možnosti in podpornih mrež pomoči za ženske ...
analiza
Gospa S. je močna osebnost, zato je ob možu
alkoholiku lažje preživljala življenjske udarce in
padce. Uteho je iskala v delu in ustvarjalnem živ-
ljenju. Gojenje cvetja ji je najprej pomagalo celiti
duševne rane. Pozneje je iz tega razvila posel, da
je lahko skrbela za družino in zgradila hišo. Po
smrti moža podobno trpi zaradi nasilnega sina,
ki je prav tako alkoholik. Tako kot marsikje se je
tudi v tem primeru življenjski vzorec očeta pre-
nesel na sina. Eno od osnovnih značilnosti tega
generacijsko prenesenega sporočila je, da ima
moški pravico pretepati in zlorabljati žensko. Raz-
vrednotenje žensk, ki jo je doživljal sin, ko je gle-
dal nasilje nad materjo, je prevzel kot del normal-
nosti. Čeprav si je po odhodu od doma v drugem
kraju uredila stalno prebivališče, zaradi propada-
nja sinovega življenja duševno trpi. To je primer,
ki dokazuje, kako pomembne so močne značajske
sposobnosti pri premagovanju nasilnih doživetij
in prenašanju čustvenih travm.
LITERATURA
Kralj J. (1998), Za lepše in prijaznejše življenje s paraplegijo in tetraplegijo. Ljubljana: Zveza
paraplegikov Slovenije.
Lewis Herman, J., C.-A. Hooper, L. Kelly, B. Rommelspacher, V. Sinason, M. Walker (1996), Spolno
nasilje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Zaviršek, d. (1994), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
71