\arava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. Izpeljano kukavico pilajo (udi tiči, kteri je niso valili? Tako jp. Kakor hilro se mlada kukavica izpelje, zleti na kak visok veršič, in glasno zakuka. Mahomo priferfrajo vsi mali tiči, in jo pozdravljajo; penica, kalin, paslarica, in še celd kraljič, ki po svoji navadi le po nizkem gostem germovji smuka, premaga svojo naravno plalioto in zferči' na višino, da daruje preljubo pevalico. Po redu jo vendar le kerini dvojica, ktera jo je odgojila, drugi ji prinasajo le bolj prilično kake posebenice. Zdi se po (akem, da imajo mali tiči zaževknjedci mlado kukavico zHo radi, tako radi, kakor lastni narod, da o preteči nevarnosti vsi derhteči okoli gnjezdišča plahutajo, posebno kaIin. To še velja, ne gre mi pa v glavo, kako dvoje penic, ki meni svoje jajčice valiti, stari kukavici z jajcem puste do svojega gnjezdica. Tudi ta zanjka se da razpraviti. Ravno po tem, da liči zaževkovci izpeljano kukavico redijo, in tudi tisti, kteri je niso zvalili, se po takem ž njo pobratijo, in so si naprej vedno nekaki rodovinci. Lahko se celo pripeti, da tista kukavica, ktero je lani dvoje penic zgodjalo, jima prinese letos svoje jajce. To je še verjetno; čudovitno pa je, da kukavico tudi kermijo taki tiči, kteri je niso valili in zredili. Je rejs čudovitno, pa vendar se najde ti« več podobnega. Zdi se mi celd, da je zastran tega močna postava vesoljni naravi v oserčje zapisana. Zredil sem konoplenico, ktera se ini je zdela že dovolj izraščena , da bi sama jedla. Celega poldne jo napotujem, pa vse zastonj. Sitnega kermenja se rešiti, jo denem k stari penici v kletko, nadjaje sp, da se menda, čejo vidijesti, to že od nje nauči. Pa ni bilo tako, temuč silno zijaje in preniilo čivkaje krili s perotkami proti stareji, kteri se tako usmili, da jo ma- homo pohčeri in odsihdob kermi, kakor bi bila njena lastna hčerica. Nekega dne dobim sivo penico in tri inlade. Denem je v velik tičnjek, in starka Iepo kermi mlade. Drugi dan dobim dva ravno izpeljana slavčeka, ju denem tudi k penici, in koj ju posinovi in kermi. Za neke dni denetu notri gnjezdo skoro godnih kalinčekov, in še gnjezdo taščic; penica vse rada sprejemlje in kermi. S polnim kljunčkom mravljincev skače sedaj k tej, sedaj k uni, kjerkoli ji zija kak gladnik naproti. Pa kaj še več! ena med temi doraslih peničic ji začne pomagati kermiti manje tovaršičice, še sicer nekaj neročno, vendar pa očitno po prirojenem nagonu. To je pac nekaj božjega. Ako zares občna postava v naravi veleva ptujega kermiti, se marsikaj razvozla, in poterjena je sv. beseda : ,,Bog se usmili zapuščenih mladih vranekov, kteri v njega kličejo". j\eka občna postava bo morda to, ker sem tudi pri divjili ptičib v hosti zapazil tako smilečenost. Vlovil sem namreč dva kraljiča zmed sedem na vejici skup sedečih, ktere so še stari kermili. Gotovo so se. nedavno izpeljali. Rahlo v svilnat robec zavita nesem domu. Vpehan sedem potem za germovje v senco, in hocetn zraven tička ogledovati. Pa oba mi smukneta, in se med travo v gerraiču tako poskrijeta, da ju ne morem več najti. — Za tri dni grem spet tii mimo, in ker zaslišim tašico klicati, se nadjam gnjezda. Zares ga najdem; ali kako močno se začudini, ko poleg malih tašic tudi svojega kraljiča zagledam v gnjezdu! Serce mi igra veselja. Mislim si, ker sta si vedila tako lepo pomagati, in ker so vaji dobrc lašice tako smilečno pobratile, vaji rad tii pustim, in ne bi nikakor razderl te prcblage gostoljubnosti. Boljša tičoslovna povest se redko sliši. Bog vas živi in vašo srečno opazovanje! Kdor to čuje inv Boga ne veruje, tega ne uveri ne Mojzes, ne preroki. Tii se vidi, da je Bog povsod, in da je rajske iskre svoje neskončne Ijubezni zasejal po vseh stvareh. V živalih se izcimja, v blageui človeku se premilo razcveta.