xr Št. 9. V Ljubljani, 27. februarja 1938 Stdeei vihat* Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po StariH virih pripoveduje Fric Steuben četudi njegovo telo še živi. Beli ljudje so morili tiste, katere je on ljubil, in Tagajutah se je maščeval. Toda načini maščevanja so umorili Tagajutahu dušo, da je skopnela kakor sneg v poletni pripeki. Nikoli več ne bo Tagajutah dvignil orožja ne zoper kakega rdečega moža, kakor tudi ne zoper živali ali zoper bele ljudi, ki so še hudobnejši kakor živali... To so njegove poslednje besede, ki jih sporoča belim ljudem, ko se vendar tako strašno bojijo Tagaju-taha: Tagajutah bo varoval mir. dajte mu zatorej, da v miru umre!« Spet je zavladala tišina po teh besedah, ki so bile izgovorjene z globokim, mračnim glasom. Tekumseh je govoril angleški, beli ljudje so razumeli besedo, za besedo. Tedaj je še enkrat zadonelo od gozda sčm porogljivo grohotanje, ki se je iz-prevrglo v hreščeče hihitanje. Naenkrat pa se je začul samo votel udarec. Gro- Indljanskl poglavar]), Id so se priftll pogajat za mir, so mimo stali pred lordom Denmorom In pričakovali razvoja dogodkov Tekumseh je mrko pogledal stezosledca Daneta Buna. tudi on ga je spoznal. Toda noben njegov gib ni izdal njegove misli, ko je tako nenadno spet stal nasproti možu, kj je bil odkril skrivnostno, divjačine bogato in plodno deželo Kentuki. Da, odkril jo je belim ljudem in je zdaj pri sklepanju miru dosegel pravico, da se poda tjakaj. Nobena poteza v Tekumsehovem obrazu ni izdajala obžalovanja, ki ga je Tekumseh občutil pri sami misli na izgubljeno domovino, polno gozdov in divjačine, domovino, ki jo je tako srčno ljubi! od svoje najnežnejše mladosti. Zdaj mu je ni bilo žal. ko je vedel, da jo bo zasegel tale mož. Dane Bun. Tekumseh je stopil pred grofa in rekel: — Poglavar Tagajutah iz rodu Kono-Šijonov govori skozi usta tistega, katerega je ljubil, ko je še živel: Tagajutah je mrtev, njegova duša je umrla. hotanje je prenehalo, trenutek nato je odjeknil grozoten vzkrik čez mrtvaško mirno dvorišče. To je bil živinski vzkrik, ki pa je prešel v strahotno, zaleglo ječanje, katero je tudi kmalu pojenjalo ... Nastala je zmeda, razburjenje, počil je slrel, še eden, videli je bilo nekoga na begu v gozd, nekaj grani-čarjev je hitelo za njim naenkrat je zaregljalo iz pušk, potem pa je glas lorda Denmora preglasil vpitje in trušč: — Vilkins! Obkrožite rdeče, ki so tu, naj se nihče izmed njih ne makne z mesta. General Leviš, vi mi jamčite za Življenje množice tam zadajl Zdaj so se oglasila povelja, čuti je bilo ropotanje s puškami in šumot usnja, četa Angležev se je naglih korakov strnila 'v krog okoli Kornstalka in njegovega spremstva, druga četa pa je obkolila ostalo gručo, ki je samo strmela, kaj se tu dogaja. Ze so se ti obkoljeni Indijanci hoteli postaviti po robu. ker so pač sodili, da jim gre za življenje. A že je bil Dane Bun pri njih, priskočil je tudi Simon Gyrty, izgovorila sta samo par besed in Indijanci so ostali mirni, čeprav so njihovi obrazi razodevali veliko razburjenje. V tem so že Virginci prinesli mrliča ln so truplo položili pred lorda Den-mora. Vpili so in razsajali in zahtevali kaznovanje Indijancev. Naenkrat je smrtno sovraštvo zoper vse rdečekožce spet zaplalo v teh obrazih. Grof pa je zrl v grozotno zmrcvarjeno glavo mrliča: z bojnim batom mu je bila glava od zadaj popolnoma razbita. Obraz pa ni bil niti malo poškodovan. Lord Denmor je spoznal v mrliču onega moža, ki se je prej tako zoprno grohotal. Njegovega imena ni videl, venomer ga je prevzemal skrit srd: le še malo je manjkalo, da bi bila sklenjena mirovna pogodba in zdaj je s tem ubojem končano vse njegovo naklepanje; vse njegovo prizadevanje je z enim mahom porušeno. Lord Denmor se zdaj ni več upal govoriti Virgincem o miru. Poznal je gra-ničarje. Zdaj bi zahtevali vojno na nož in zelo težko bi bilo doseči svoboden odhod Indijancev 12 tega kraja. Vedel je, da bodo graničarji zahtevali. naj da enostavno postreliti poglavarja Kornstalka in vse njegove spremljevalce... Lord Denmor je poznal svoje ljudi. < Dobro, da so vojak) bili tu. Lord Denmor nikakor m mislil nato, da bi se dal prisiliti h kršenju besede. Prinašalci miru so bili varni vselej in povsod, četudi so bili Indijanci, njih ni smel nihče raniti... tem manj, če jih je ščitila beseda angleškega lorda. Lord Denmor se je obrnil: — Kdo je to storil? — je vprašal razsajajoče Virgince. — Neki rdečekožec, kdo drugi?! —» je dvajset glasov zarjulo v odgovor, — Kje je zdaj? — Kje neki! Mično vprašanje! V gozdu, kje pa? Izginil je. — pobegnil, kakor da se je v zemljo pogreznil. — Ali ga kdo zasleduje? — Da, seveda. Kakih sto mož je zs njim... — Tedaj ga bomo pač ujeli... — Ujeli ali pa ne — tu imate zdaj spet enkrat: zakaj varujete in ščitite rdečekožce? Postrelite vso to tolpo, potem se kaj takega ne bo več ponavljalo. Mar nismo takoj rekli: zvestoba pri Indijancih! Kdo je že kdaj kaj slišal o poštenem Indijancu! Tu se razpravlja o miru — a tam komaj sto korakov stran pobijajo naše ljudi!.. Rjovenje je bilo vedno silnejše. Lord Denmor je stal negibno Vojaki so bili v gostih vrstah okrog indijanskih poglavarjev, častniki so bili pred svojimi četami in so zrli v grofa, čete so bile miren otok sredi razburkanega morja graničarjev. Naposled se je lord Denmor vzravnal in zapovedal: — Poveljniki, naj se takoj zbero k bojnemu posvetu. Po teh besedah se je napotil v leseno kolibo. Takoj so se začuli vzkliki odobravanja, kakor ogenj je šla njegova beseda skozi množico in že so mu v ko« libo sledili vrhovni poveljniki. (Dalje prihodnjič)« Eno Izmed mn^ltnlh indijanskih blvallM: koliba, v kakrftnlh Je stanovalo na litn^f in tisoče I nf" lanskih Hniiln Gabriei Scott; SIVKA ČETRTO POGLAVJE Toda Zvitorepka ni bila prvič v pasti in se ni hotela takoi vdati v usodo. Ko je začula lovčev glas. je šinila v kot. kier ie bilo dosti sena. in se v naglici zarila vanj. Tam je ostala tiho Tedaj pa se je iznenada potemnila luknja v stenj in velika, črna glava se je pokazala v njej. »Hov — hov — hov!« se je začulo, »pridi sem. — pridi sem!« To pot se Zvitorepka ni dolgo po-mišljala Ni znala plezati kakor Sivka; zato je šinila ob stenah in gledala, kakor mrtva miš. Takoj nato je lovec malce odprl vrata in prišel s svetilko na senik. Svetil je povsod pred sabo, v drugi roki pa je imel pripravljeno puško. »Zdaj moram izrabiti lepo priložnost,« si je mislila Sivka in rekla j najslajšim glasom: , »Mijav, saj sem samo jaz!« »Ali si ti?« je odvrnil lovec in s! obesil puško na hrbet. »Mislil sem, da je bila lisica.« Potem se je obrnil k vratom. Spet jih je nejevoljno odprl. Sivka pa se je med tem izmuznila skozi luknjo v steni in zbežala, kar so ji dale moči. Sli-čala je še, kako lovec za njenim hrbtom robantiL Strašno besen je bil na psa. »Sram te bodi,« mu je rekel, »da se zaradi mačke tako dereš! Prav za prav si zaslužil palico, ker si me tako potegnil.« Sivka je bežala, dokler ji niso pošle moči. Tedaj se je zdajci zmašla v temnem, črnem gozdu, kjer dotlej še nikoli ni bila. Hoj — tu je bilo temno in tesnobno, časih je tako skrivnostno zapra-sketalo v drevju in veje so se v mesečini gibale kakor dolge, suhe roke. Vmes je šumelo v grmovju in sikalo aH ne bi mogla kre odkriti kakšne luknje. Toda ne, samo ena je bila in pred j njo je stal njen najhujši sovražnik in klical lovca, naj vendar pride. »Hov — hov — hov — — pridi sem — pridi sem — pridi sem!« Sivki se je Zvitorepka kar zasmilila. Ce bi ji bila mogla kai pomagati, bi bila to prav rada stonla. Toda kako? Saj mora še sama nase dovolj paziti. Zdaj je zunaj nekdo pritekel in zasopel glas je vprašal: »Kaj je, Pan? Zakaj pa tako lajaš?« To ni rnoge! biti nihče drug kakor lovfc. Sivka je pogledala skozi razpoko, res možak s puško je stal zunaj. Zdaj je prijel psa in ga priklenil k steni Sivki je začelo razbijati srce. Kako bo z Zvitorepko? spodaj v mahovju in med borovnicami. Sivko je naposled prevzela groza, da je splezala na drevo. Dobro, da je bilo dovolj vej, ker so jo prsti še zmerai boleli. Lubje pa je imelo dovolj špranj in razpok, kjer se je lahko prijela Drevo je bilo tudi dovolj visoko prav zanesljivo še enkrat višje kakor doma drog za zastavo. Toda Sivka je znala plezati kakor star mornar. Kmalu je bila na vrhu, kjer je zagledala zapuščeno vranje gnezdo. Vrata so bila na stežaj odprta in ko je Sivka videla da ni nikogar doma. je brez premišljanja zlezla vanj im legla. Postelja je bila mehka Odeja je bila iz mahu, blazina pa iz perja. Zato je hitro zaspala.. Moralo je biti ob prvem jutrnem svitu, ko se je Sivka zbudila ob nekem čudnem šumu Slišalo se je, kakor bi bil nekdo tolkel z dvema kosoma suhega lesa. čedalje hitreje, i napos ed se je začul nekakšen pok prav tako kakor doma. kadar so odpirali steklenice »No«, je pomislila Sivka, »kaj pa na i bo to?« Prav tedaj pa je začelo nekaj sopi-hati in žagati, da se je vse drevo tre slo Sivka ne bodi lena. je skočila iz postelje in pomolila glavo skozi vrata Zagledala je črnega ptiča, ki je bil še večji kakor petelin doma Sedel je na veji pod njo, krilil s perutnicami, napihoval se jc in se lišpal. Potem je raz- vil rep v kolo, iztegnil vrat, zavil oči in zapel: »Da mi ne telebneš na tla!« si je mislila Sivka, toda ptič tega ni storil. Vselej, kadar je svojo pesem odpel, jo je začel iznova od začetka Tako smešnega ptiča Sivka še svoj živ dan ni videla, zato je še bolj iztegnila vrat ui še bolj zlezla iz gnezda Tedaj pa je po naključju pogledala v stran, — jej, ali se ne plazi tam lovec s pnško v rokah? Čedalje bliže prihaja, časih leze po vseh štirih, časih pa počepne in čaka. Toda ptič ni nikogar čul in vse glasneje je kričal: »Pelep-pelep=pelep-pelep klikop!« je pel in potem je žagal in sesljal kakor obseden. Zdaj je bil lovec že tik pod drevesom, dvignil je puško in pomeril — »Ti govedo neumno,« si je mislila Sivka. »Zakaj ne odletis čez hribe in doline?« In Sivka je imela prav, zakaj prav takrat je počilo, da se je preplašena potuhnila nazaj v gnezdo, in ptič je telebnil z drevesa. Veje in vejice so se pod njim lomile. S treskom je priletel na tla in ko je Sivka pogledala za iijim, je stal že lovec ob vznožju drevesa in ptiča tehtal. In debel, sivo višnjev dim se je sukljal ob tleh. »Hvala bogu. da ni bilo meni name-: njeno!« si je mislila Sivka, ko je lovec šel. Legla in pretegnila se je spet v svoji postelji in pogledala skozi vrata. Kako krasen razgled je imela Videla je neizmerno daleč čez vrhove dreves, do sinjih gorskih verig, ki so bile najmanj miljo daleč. Veter je vlekel od nekod in Sivka ie čutila, kako se maje vrh drevesa. Zdelo se ji je. da sedi visoko v zraku, v čudovito lepi gugal-nici. Začela je presti in gosti — tako se ji še ni godilo, kar živi Potem se je začelo čedalje bolj svitati Ptice pevke so se jele prebujati in so druga drugi klicale »dobro jutro« Vrane so se predramile in začele takoj kričati in se prepirati Spoclai iz osrčia gozda je priskakljal zajec, kar je mogel hitro; gobček je imel še poln rosne detelje — zdaj pa mora priti čirrmrej ne-opaženo domov Kako dolge skok? je delal' In notem se je prinlazila še Zvitorepka Skrivala se ie od grma do gr ! ma se ustavljala in iskala ■ sai ne bi bilo izključeno da bi hihkn kje Hnhila kaj pod zob preden se vrne v svojo luknjo, pa četudi bi bila samo poljska miš. Pomladanska pesem Solnce greje vedno bolj, zeleni že hrib in dol. Zvončki beli že zvone in trobentice cvete. Vijolice, plavice, dvigajo glavice, mravlje in čebele, rajajo vesele, vračajo se ptice, hitre lastavice. Čas vse celi, vse ozdravlja, vse se vrača in obnavlja. Tanja Feigel, uč. IV. razr. v Ajdovščini Pomen varčevanja Vsakdo si želi na starost mirnega in udobnega življenja. In vendar jih je mnogo, ki trpijo na stare dni bedo Kako to? V mlado--sti niso znali ceniti denarja, ki so si ga z delom pridobili. Živeli so potrat no in brezskrbno. In pregovor pravi: »Kdor v mladosti zametuje, v starosti poberkuje!« Varčevati moramo v vsakem oziru. Čuvati moramo obleko in obutev, ki nam jo starši kupijo s težko prisluženim denarjem. Varčevati moramo tudi pri šolskih potrebščinah. Vsak otrok naj ima hranilnik, da bo lahko zbiral denar. Ko bo hranilnik poln. oddajmo denar v hranilnico, kjer nam nese obresti. Z varčnostjo ne koristimo samo sebi, temveč tudi narodu in državi. Vesela bi bila, dragi stric Matic, če bi nr.hodnji natečaj nosil naslov: »Moj šolski izkaz« Doslej mi je bi! najbolj všeč natečaj »Moja mamica«, a natečaj o svetovni vojni mi ni preveč ugajal. Lepo te pozdravlja Milenka 7-itko, uč. IV. razr. Verd pri Vrhniki Dragi stric Matic! Prosim Te, če bi objavil to moje pisemce. Varčevati moramo v mladosti, da bi v starosti kaj imeli. Vsak ki pa noče v mladosti hraniti, naj si na sam pripi= še kfko bo živel v starosti ko bo brez denarin v shižbo pa ne bo mogel več bori'ti ker Vio že preveč star Zato ie veliko Viol i še • da v m'nrlo«ti hraniš Dragi stric Matic nrosim, dru