35
Jezikoslovne reči.
Nektere posebnosti v isterski čakavščini.
IT.
Praznikom se napravljajo imena pridavaje imenu svetnikovemu ja, ova ali eva; imena svetnice in svetnika na a pa i na, na pr. Stipauja, Jak ovij a, Petrova, Tel ova (Corpus Domini), Duhova, ali v množini Duhove (binkošti), Jurjeva; Lucijna, Andrijna, sveta Marij na. Ker pa v nekterih krajih a v sredi besede izgovarjajo kakor o, pa pride skrajšano Stomorina vela in mala. Čudno je, da imajo Serblji vse te imena na o. In to so pravi samostavniki ženski.
Svojivno zaime se rabi večidel samo pri naglasku in protustavku; drugje se jemlje osebno zaime v dajavniku, ime posvojene reči pa v pervem padu, na pr. „ono mi je pozemuljka" (pritlehna hiša), 55kade ti je Iona" (pokrit kotal — odtod lonac); „to je moja potroš (strošek) a ne tvoja"; „oni biju (večkrat namesto bi) hoteli uprav tvoju koloturu"  (ein grosser Ring).
Glagoli na iti se rabijo v opetovavni obliki posebno v narodnih pesmih mnogokrat na ikati, ičati, ečati; na priliko: mervikati (kruh po mervicah jesti), gustičati (gosto delati), h valeča ti (hvaliti), pravečati (praviti). V nedoločniku se pri govorjenji zadnji i nikdar ne sliši, na pr. »bolje je razmislit, nego namislit"  (prislovica).
Namesto velik-a-o, se rado rabi samo veli-a-o na priliko 5?veli dobitak mošnju dere, a mali ju napuni" (prislovica).
Predlog v (in) se sliši na tri načine: v, u in va; ktero se ima rabiti, določi blagoglasje. Tudi k (ad) se premenja posebno pred k v h, na priliko „h kolejanom" (kolednikom).
Namesto pismenega saksebi se tukaj rabi vsaksebi, pa samo govoreč od ljudi, na priliko: „sljute i ničari (Schvvachlinge) gredu valje vsaksebi"; od živine se pa reče: „se je razpasla, razbegla, razšterkala" itd.
Vsako m na koncu besede se izgovarja kakor n, na pr.: Otroci igrajoč skrivši pod perst v stisnjeno pest leš-njak itd. prašajo: „pod k in, kin?" odgovor: pod tin t in, namesto kim, t i m.
Gospodarskim 5?Novicam" bi se morda smelo povedatir kako 1» t ran i  imenujejo
vole in krave:
S a vin, siv vol; kapa r in, rumenosiv; sem, čern-kast; čade, čern; odtode imajo neko čudno prislovico : „još ti ni čern čade na nogu stal" (še nisi pravega glada poskusil); ta krava je čad o lin a ali čadava; merkonj, černorumen; prutež, ki ima kakor jermene po sebi; rusii.r rudečkast; bakin, bakove podobe; plavuša, krava belkasta ; s e r n a v a, černkasta; kitica, krava z velim repom ; boškarina, z nerednimi rogovi za pobosti, koša (košuta); viola, z zavitimi rogovi. Druge imena so kakor drugode.   Dalje imenujejo
škopce in ovce:
v
Škabič malorogat; škaba, taka ovca; kolesi 6, z velimi rogovi na kolo; špik lic, z ravnimi rogovi; mer-kežič, marogast po glavi; pike žic, pikast; kukež, s kluka8timi rogovi; muležič, brez rogov; grivež, z ostro volno. Culi na, ovca černa; take so tudi čuki ca in ugljica; šarka je mešane volne; cuba brez rogov. Vse je čubo, kar je brez naravskih izraskov, tako čuba pšenica (Kolbenvveizen). Surka, s sivo volno; berka, s kodrasto volno; pega, pegasta po životu; rožka, ro-gata;ruda, rjava; bilac, belo jagnje; pas t riž je zadnja volna (po-striž-em). —
S imen j a k je samac za pleme od vsake živine.
Posebne imena za plemenenja se najdejo, na priliko: „breka (pasica) se ščeka", (od tode scene, mali pas — pes); ,?mačka se bučka". Samac je on, samica ona pri vsaki živali.                                                                 J. V.