Ali je toliko nesre na cesti?
Vi ne razumete. Enemu je usojeno tako, drugemu drugae. Voz se tii voza, roica see v roico, saj se ni mogoe nikamor premakniti. Od-zadaj priganjajo, vedno novi vozovi rijejo v gneo, ki trda in trepetajoa stoji kakor pribita. Ne morete nikamor, ne na levo, ne na desno. ivina pada, ojesa pokajo, jok ljudi se mea v hreanje troih se koles. e s ceste ne morete, da bi jo pe ubrali, kamor bi hoteli, ker je vse zastavljeno. In redki mostovi dre ez iroke reke. Ni in ni mogoe. Jaz mislim, da je umrla. In sem e rekla: Pusti ji ga, naj ga ima pri sebi na vozu. Raja bo vozila in ne bo tolike zmenjave. Ni vzel ga ji je, ker se je zdel moneji, starec, kakren je, njo pa je pustil odzadaj. enska ne more po-gaziti ljudi, da bi prila za otrokom,
Teko je, tudi bi bilo teko, najti pot , , .
Dekle je streslo z glavo in si dvignilo otroka v naroje. Koa ga je bila pregrela tako, da so mu roke ivo rdele in so izpod dolgih, na koncih privihanih vek strmele oi kakor dvoje arkih, svetlih zvezd.
Ali se bo igral? Na Dala mu je igrao v roko in se preko njegove glave ozrla na nas.
Ne, to ni tako, to ni tako. Pot se e najde, saj ni dale, ena milja. Pa e je umrla, ne more. Na vozu je umrla, na tistem svojem vozu sredi stiske, ko je spoznala, da ne gre naprej. Dvajset ur so e akali pred mostom, pravijo. Vam se zdi, da to ni potreba. Umreti se da, kadar lo-
CHYROW.
Tri zarje zelene skoz bukov gozd, prelepo si viga kos in drozd, preisto se sveti rosa na skorji: tako so korakali v boj matadorji.
Tri rane globoko, tri smehe iroko, e hitro najmlaji skrivaj je zajokal, ves svet zabrnel je pod vlak in korak in prvi je kropnil prah in oblak . . .
veku hio zago nad glavo, kadar mu ivino po-koljejo, kadar ugleda zemljo, ki mu je rodila, izprevreno v utrdbe. Toda poglejte te lase.
Vzela je otroku igrao iz roke in nam jo pokazala. Bil je koder rdeeplavih las, bleste kakor svila, dehte kakor sve gorek vosek.
To so njeni lasje, dala mu jih je za spomin e dolgo prej. In zdaj poglejte njegove: njegovi so ravno taki. Dolgo asa so bili temneji, za-molkleji, brez bleska. Zdaj smo tri mesece narazen in pred tirinajstimi dnevi so se mu naenkrat zaeli spreminjati. Zaeli so blesteti, dobivati tisti rdekasti ogenj, ki ga imajo njeni lasje in ki ga vidite, e jih pogledate stran od svetlobe,
Postavila si ga je na kolena, mu spretno splela koder v lase in mu dvignila glavo v lu.
Ali ne ? Kje ima igrao?
Otrok se je nasmehnil in si segel v kipee, z vratu na rame prelivajoe se valovje kodrov, ivo in svetlo tako, kot da se je vnelo v solncu.
Ali ne ?
Posadila si ga je zopet v naroje in vpraala, ne da bi dvignila oi:
In vi e vedno ne verjamete, da je umrla?
Treske so bile dogorele, pod pepelom je tlela bleda erjavica- Starec se je bil stisnil isto v kot za ogenj in zaspal. Prsti rok, v naroju sklenjenih, so mu neprestano igrali, Vasi je dvignil glavo in zaklical kakor iz daljnih globokih sanj, tenko kakor otrok: Kje si, oglasi se, preljuba naa hi! a je takoj zopet zaspal,
POLNONA.
Vedno pod oknom poje studenec, prelivajo se iz mraka v mrak, kri kljuje ob bele stene senec, v globino se rui dvostroni trak.
Ne morem izrei, kar bledo gasne v prozorno prostornost noi, le senca, le rta misli jasne in roka omahne v vesoljni sij.
Stanko Majcen.
99999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999?
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si