Mislil sem, da se bo v zadnji številki BUč. T." oglasil kdo drugi k temu poglavju. Ker se to ni zgodilo, naj bo dovoljeno meni nekaj prostora v tej zadevi. Res je sicer, da trpi tu pa tam kak tovariš zaradi nerazpisa učiteljskih mest, a škoda, ki bi jo trpeli zaradi razpisa učiteljskih mest drugi tovariši, bi bila tako velika, da bi se s prvoimenovano ne mogla niti primerjati. Ako bi se oglasili tisti tovariši, ki si žele razpis, bi videli večinorna take, ki imajo že sedaj boljša mesta, ali ki se jitn sploh dobro godi; zakaj uboga učiteljska para, ki je najbolj potrebna boljega od sedanjega mesta, si sedaj ob tej neznosni draginji ne more in ne sme želeti naprtiti si zase ogromnih seiiinih stroškov. Saj je vendar jasno, da bi moral imeti učitelj, lri bi se selil z daljnih hribov na kako boljše, a ne ravno pred nosom ležeče novo službeno mesto z obiteljo, najmanj 2000 K za selitev pripravljenih. Kako bi se tnu morali dohodki nove službe povečati, da bi tvegal zanjo tako vsoto selilnih stroškov? Koliko je tovarišev, ki sploh premorejo take vsote ? Najbolj potrebni boljših mest bi se zanje sploh ne upali oglasiti iz strahu pred ogromnimi selilnimi stroški sedanjih časov. Tudi pisec teh vrstic bi rajsi danes kakor jutri zamenjal svoje sedanje mesto z drugim, njemu prikladnejšim. Dokler pa traja ta neznosna draginja (in ta bo trajala naj manj ves čas vojne), se iz zgoraj navedenega vzroka na poteguje za prav nobeno. Prosili bi torej za razpisana mesta samo oni odbrani tovariši, ki so že v kraju razpisanega mesta, ali pa oni, ki se jim ni treba bati selilnih stroškov, ker so dobro situirani, torej najmanj boljih mest potrebni. Vse to velja za nemobilizirance. Ako pa premotrimo mobilizirance, se nam pokaže še neugodnejša slika. Mobiliziranec v zaledju bo upošteval vse prej navedeno, poleg tega pa bo tudi le s težavo dobil priliko ogledati si novo mesto, da ne govorim o pritiskanju kljuk, in se bo odločil zaradi tega še težje za kompetenco, ako bo res obveščen vsak mobiliziran učitelj o vsakem razpisu, nad čemer pisec dvomi. Mobiliziranec v fronti bo imel komaj časa pečati se z razpisi učitcljskih služb. Čudim se, da si more sploh kdo frontno službo predstavljati v taki luči. Ujet mobiliziranec se z razpisom učiteljskih služb absolutno ne rriore baviti in isto velja tudi o pogrešanih. Razpisane službe bi se oddajale torej celo, ne da bi bili o tetn obveščeni (seveda, ker je to sploh nemogoče) najvrednejši tovariši. Kakšno čuvstvo bi se moralo zbuditi v srcih teh ob njih povratku v domovino! Da bi za ujete ali pogrešane lahko vlagali tozadevne prošnje njih svojci v obče zadovoljstvo njih samih, oporekam. Nihče ne ve v naprej, kakega mesta bo potreben ali kakega si bo poželel pogrešani ali ujet tovariš ob povratku v svojo domovino. In ti, ki so zastavili v dobrobit svoje ljubljene domovine in nas doma ostalih vse svoje najdražje, svoje življenje, naj bodo najmanj upoštevani! ? Ne, to ne sme biti! Za svojo osebo je pripravljen postaviti se pisec teh vrstic tudi v nevarnost, da ostane ves službeni čas na sedanjem ne ljubem mu mestu, ako naj izvira ta nevarnost iz dejstva, da se ima gledati pri oddaji služb v prvi vrsti na mobilizirance. Na te pa se je mogoče pravično ozirati samo po vojni. Učiteljska mesta na Štajerskem naj bi se torej med vojno ne razpisavala.