Majer, Jerman in Strajn - avtorji novih filozofskih
knjig
MARIJA ŠVAJNCER
V zadnjem obdobju jc slovensko filozofsko tržišče bogatejše za več pomembnih in vsebinsko tehtnih knjig, med katerimi gotovo zaslužijo vso pozornost dela: Boris Majer: Za drugačni socializem (Ljubljana, Komunist, 1988), Frane Jerman: Slovenska mod-roslovna pamet (Ljubljana, Prešernova družba, 1987) in Darko Štrajn: Subjekt svobode, K vprašanju aktualnosti fichtcjevskega subjekta (Ljubljana, Delavska enotnost, 1987). Ker knjige sestavljajo smiselno celoto, jc o njih mogoče pisati skupaj: vse so zavezane sedanjosti in sočasno upoštevajo historične vidike; skupno imajo, da ponovno problcma-tizirajo ustaljene in uveljavljene kategorije in se ne odrekajo kritične refleksije. Vsi trije avtorji skušajo biti akterji deklarativnega ter neposredni in posredni sprcminjcvalci obstoječega.
Zc naslov Majcrjcvega dela Za drugačni socializem implicira postavko, da tak, kakršnega smo "gradili" doslej, ni pravšnji, edino zveličavni in sprejemljivi. Marxovo alternativo, da bo družba prihodnosti ali komunizem ali pa barbarstvo, pisec parafrazira, da bo socializem enaindvajsetega stoletja univerzum svobode ali pa ga ne bo. Boris Majer uveljavlja polemično obliko, ohranjeno iz klasičnega marksizma, in z radikalno kritiko obstoječega socializma anticipira boljšo in drugačno družbo; analizira pojavne oblike zgodnjih socializmov, ugotavlja utemeljenost nekaterih razvojnih ekstremov in hkrati poudarja, da jc povsem neprimerno zgodovinsko ponavljanje tistega, kar jc bilo razumljivo (nikakor pa ne sprejemljivo) v drugačnih zgodovinskih okoliščinah. Pisec reflcktira historično relevantnost fundalizma zgodnjih socializmov in ga (tako kot post-marksisti) uvrsti v zgodovinsko ropotarnico. Zgodnjim socializmom očita, da niso dopuščali in ustvarjali legalnega prostora opozicije, torej mehanizmov samonadzora in preverjanja lastne politike. Svoje deviantno ravnanje so opravičevali z domnevnimi notranjimi sovražniki take ali drugačne vrste. Iz avtorjeve kritike preteklih cnostranosti stalinističnega tipa lahko razberemo, katere oblike in metode stalinizma so se ohranile vse do danes. Argument zgodnjih socializmov jc bil, da moramo biti zaradi utrditve položaja enotni za vsako ceno, nikakor pa ne gre prezreti, da: "Enotnost brez različnosti vodi v mrtvilo, stagnacijo, nazadovanje, različnost brez enotnosti pa vodi v anarhijo, razsulo, propad. Enotnost brez različnosti jc - filozofsko rečeno - statična, gola, neproduktivna istovetnost brez dialektičnega momenta negacije kot notranjega gibala, impulza gibanja in razvoja" (str. 15).
Majcrjcv premislek o preteklosti, češ da jc obstajala med proletarci in razumniki odločilna razlika, saj so prvi iskali v socializmu izhod iz revščine, iz politične in ekonomske brezpravnosti, drugi pa so hoteli družbo duhovne in politične svobode ter
višjo stopnjo v razvoju znanosti in kulture, postaja znova aktualen. Slovenska pomlad 1988 je pomenila reaktualizacijo teh zahtev; proces proti četverici je že doživel več strokovnih analiz, medtem ko se bo teoretične razčlenitve mariborskega stavkovnega vala treba šele lotiti, saj je bilo v fragmentarnih zapisih opaziti, da slovenska inteligenca pač ni zadovoljna s takšnim proletariatom, kakršen je, in z njegovimi neartikuliranimi in iracionalnimi oblikami boja, z njegovim krikom obupa. Nekatere sestavine marksističnega kategorialnega aparata so še zmeraj uporabljive za analizo sedanjega položaja slovenske družbe, vendar takšna možnost nikakor ne pomeni, da je marksizem edina primerna ali celo dominantna doktrina. To poudarja tudi Boris Majer, ko se zamisli nad enotnim svetovnim nazorom in v zvezi z njim trdi, da so bili v zgodovini najbolj nestabilni tisti sistemi, ki so se zavzemali za vsiljivo nazorsko enotnost za vsako ceno. Premišljuje o vlogi in pomenu cerkve v naši družbi, o njeni moderniziranosti in se zaustavi ob problemu transcendence kot težnje po izstopu iz človekove vsakokratne individualne situacije. Sodi, da se v sodobnem stehniziranem, ekonomiziranem in razčlovečcnem svetu izgubljajo dimenzije človekovega izvirnega odnosa do narave, sveta, kozmosa in do samega sebe. Problema transccndiranja pisec ne izolira, ampak mu postavlja nasproti tudi klic po razumu: anticipira tako, kar je poslalo vse glasnejše v kaotični situaciji naše večnacionalne skupnosti. Racionalizacija mora zadevati tudi sfere materialne produkcije. Majer opozarja na nerazumske prvine v povojnem gospodarskem razvoju, na primer na nizko produktivno, ekonomsko neracionalno gospodarjenje z družbeno lastnino. Meti drugim zapiše: "Če že tako vneto iščemo kontrarevolucijo, iščimo jo tukaj, kjer neposredno pred našimi očmi spodkopava temeljno kategorijo socialističnega samoupravljanja in socializma sploh. Nobeno sklicevanje na bratstvo in enotnost, na zajedništvo, na solidarnost, na obrambo socializma, itd. nam ne bo pomagalo, če bomo spodkopavali njegov ekonomski temelj" (str. 40). Majer se zamisli nad tržnimi zakonitostmi in predvideva nove oblike družbene lastnine.
V sklepnem delu avtor odgovori na alternativo, ki jo je predvideval na začetku. Zaustavi se pri Marxovcm pojmovanju kraljestva svobode in postavi v ospredje enakovreden sklop intelektualne, ekonomske in politične svobode. Gre za pravico do javne rabe svojega razuma in za upoštevanje svobode drugih. V ekonomsko svobodo sodi cilj, da o novoustvarjeni vrednosti neposredno odločajo listi, ki jo ustvarjajo - avtor meni, da smo od lega zelo daleč in se od njega celo vse bolj oddaljujemo. V enostrankarskem sistemu odloča o tem ena parlija, v večstrankarskem pa več, v obeh primerih torej politični vrhovi, ne pa naposredni ustvarjalci. Sprejemljivi pol alternative socializma enaindvajsetega stoletja bo demokratična družba z javno in osebno odgovornostjo vseh družbenih subjektov, družba demokratičnega dialoga in spoštovanja mnenja drugače mislečih, skratka, socializem po meri človeka. Pri tem zveza komunistov kot nekakšen hibrid kadrovske in množične partije ne more igrati ustrezne družbene vloge; znebiti se mora zgodovinskih stereotipov in anahronizmov konspirativne, hierarhično zgrajene in v ilegali delujoče komunistične partije. Tudi osebnostne komunistove lastnosti, kot so: poštenost, znanje, sposobnost, inovativnost, iniciativnost in načelnost v boju za avtentične samoupravne odnose, ne bi smele biti brez pomena. Morebitni odhod iz stranke bi moral potekati brez ovir, saj je dosmrtno članstvo v zvezi komunistov nesmiselno, in kazalo bi razmišljati celo o reelekciji. Utrujeni, naveličani, malodušni in pasivni člani ne morejo kdovc koliko prispevati k izhodu iz kriznega družbenega položaja Tudi jalovi in stereotipni sestanki postajajo zgodovinsko zaprašeni. K temu lahko dodamo nesmiscl-
nosi početja, ki seje razpaslo v zadnjem času. Tako imenovani nočni sestanki in seje naj bi pričali o vzornosti razpravljalccv, o tem, da hočejo svoje naloge opraviti do konca, pa če se fizično povsem uničijo. Do kakšnih rešitev neki se lahko dokopljejo na pol speči ljudje, če jim prej, ko so bili še "budni" in "pokonci", to ni uspelo. Koliko stvari jc treba v življenju prespati, zato bi lahko takšnemu nočnemu sprenevedanju ter nasilju nad bio-ritmom in še čim napravili konec.
Na letošnjem cavtatskem srečanju jc Majerjevo kritiško videnje socializma naletelo na ugoden odmev. V resnici jc napočil čas, ko jc nesmiselno poveličevati in povzdigovati teoretično vsebino zgodovinskih družbenih projektov, ampak jc treba z graditeljsko kritiko korenito spreminjati obstoječo družbo - kakorkoli jo že imenujemo. V tem sta tudi bistvo in domet Majcrjevih teoretičnih prizadevanj.
Zc naslov knjige Franeta Jermana Slovenska modroslovna pamet jc mogoče razumeti kot skrb za slovensko filozofsko terminologijo (izraz modroslovje jc predlagal Frančišek Lampc). Delo jc razdeljeno na dvanajst poglavij, in sicer: Uvod, Odmevi sholastikc in renesanse na naših tleh. Razsvetljenstvo na Slovenskem, Gmcincrjcva in Likavčeva racionalistična misel, Matcmatizacija filozofije, Laična filozofija v 19. stoletju, Slovenski filozof Janko Pajk, Slovenski neotomizem, Cerkvena filozofija v času do druge svetovne vojne, Slovenska laična filozofija med svetovnima vojnama, Marksistična filozofija na Slovenskem in Slovenska povojna filozofija.
Vprašanja filozofije se pisec loteva kot sestavine narodove duhovne kulture in istovetnosti - oboje pojmuje dinamično in odprto. V preučevanju zgodovinskega razvoja išče rdečo nit in zakonitosti. Da bi se ubranil nepotrebne pojmovne zmede, filozofijo loči od znanosti in napravi filozofski historiat te diferenciacije. "To, čemur danes rečemo filozofija, jc poseben način mišljenja, ki pa jc v sebi tako razcepljen, da ni mogoče najti v njem skupnega imcnovalca, če izvzamemo raven abstraktnosti obravnavanja določene teme" (str. 9). Pri interpretaciji zgodovine filozofije na Slovenskem Frane Jerman upošteva spoznanja filozofinje Almc Sodnik in sodobnega filozofskega misleca Iva Urbančiča. Kar zadeva merila, ki določajo, kaj lahko štejemo za slovensko filozofsko misel, postavi v ospredje filozofsko preteklost na Slovenskem, torej filozofe, ki so delovali na tem območju. Prav tako namenja pozornost Slovcnccm, ki niso bili aktivni doma, ampak so se s svojim miselnim prispevkom zapisali v druge narodne kulture. Glede na zgodovinsko preteklost jc treba pri jeziku ohranjati strpnost in premišljevati o filozofih na Slovenskem in Slovencih v tujini, tistih, ki so pisali latinsko, nemško in slovensko.
Jcrmanova knjiga jc dober priročnik za poznavalce in one, ki šele vstopajo v filozofijo - za druge bo zlasti dobrodošla didatična naravnanost: teoretik nikoli ne niza problemov, kot da bi bili že znani ali splošno veljavni, temveč jih vselej pojasni in opredeli. Tudi razvojnemu vidiku posveča ustrezno pozornost. Ko se sprašuje o odmevih sholastikc in renesanse na naših tleh, se mu utrne misel: "Šolski sistemi so imeli vedno svojo vztrajno silo in velik napor jc bil potreben, da so se spremenili - ta poteza jc vidna navsezadnje tudi danes, ko nova spoznanja le stežka prodrejo v učne načrte" (str. 22). Tudi sicer avtor ob različnih priložnostih ošvrkne slabosti našega časa; sprašuje se tako o institucionalni kot ncinstitucionalni filozofiji, prikazuje razvoj cerkvenega in posvetnega visoko.šolstva ter problemsko razkriva filozofske vplive v svetovnem merilu. Personal i stični vidik, ki ga Franc Jerman načrtno ne izpušča, učinkuje poživljajoče in duhovito. Velikokrat namreč izvemo, kateri izmed filozofov jc bil konfliktna osebnost,
kdo jc bil dober in strpen človek, kdo preobčutljiv in neprilagodljiv. Nekatere mislece prikaže v novi luči, tako da poleg temne podobe, ki jo poznamo na primer iz literarne zgodovine, izvemo še za druge značajske plati.
Avtor prvega doslej znanega tiska slovenskega filozofa jc bil Matija Hvale - leta 1513 jc izdal knjigo o problemih filozofije narave. Kar zadeva odmeve sholastike in renesanse na naših tleh, se Jerman zaustavlja pri delovanju slovenskih samostanov, ki so razvijali filozofijo za šolske potrebe. V stiški knjižnici so sc poglabljali v Aristotelova dela in njihove sholastične komentarje, sočasno pa jih je že zanimala renesančna prenovitev Platonove filozofije. Nikakor ne gre prezreti polemike med tomistično in sko-tistično rešitvijo posameznih ontoloških in logičnih problemov. Odmev razsvetljenstva na Slovenskem jc bil plodovit: tedaj jc nastala prva znanstvena akademija, vendar pa je bila filozofija v njej, žal, zapostavljena; kljub duhovnemu razcvetu smo bili torej filozofsko Slovenci že tedaj zamudniki. V tem času smo sc ukvarjali le s sholastično filozofijo -na ljubljanskem kolegiju so jo poučevali jezuiti. Častna izjema jc bil Franc Samuel Karpe, po mnenju Iva Urbančiča največji slovenski laični filozof v obdobju zgodovine naše filozofije od konca osemnajstega pa vse do začetka dvajsetega stoletja. Jerman sc zaustavi tudi pri Gmeincrjevi in Likavčcvi racionalistični misli: prvi jc bil tipični razsvetljenec, drugi pa že izvirni razlagalec in morda celo nadaljevalec Kantove misli. Avtor v nadaljevanju problemsko prikaže tiste teoretike, ki so sc zavzemali za matema-tizacijo filozofije, in zapiše sodbo, da "racionalizem kot filozofija na Slovenskem ni kaj prida vplival na slovensko modroslovno pamet. Večjo moč jc imelo razsvetljenstvo, ki jc vsekakor plod celotne novoveške filozofije in ne samo racionalizma" (str. 64). Kar zadeva poskuse matcmatizacijc filozofije, pa jc bila ta filozofija obsojena na osamljenost in neodmevnost v "gluhi slovenski intelektualni pravični" (str. 64). Med laičnimi filozofi devetnajstega stoletja jc bilo kar nekaj tistih, ki so samozavestno zaorali brazde v filozofskem razvoju: Antona Fiistra so slovenski teoretiki osvetlili z več strani in celovito, pomembno mesto pa jc zavzemal tudi filozof Janko Pajk.
V poglavju o slovenskem neotomizmu Franc Jerman med drugim ugotavlja, daje bil kljub sporni osebnostni podobi prav Anton Mahnič prvi, ki seje sistematično lotil filozofskega pisanja v slovenskem jeziku in s tem spodbudno učinkoval na somišljenike. V razdelku Cerkvena filozofija v času do druge svetove vojne avtor vrednoti filozofski prispevek Aleša Ušcničnika: priznava mu dvig filozofije na visokošolsko raven, vendar mu sočasno očita, da jc v svoji kritiki skoraj doccla spregledal nemško klasično idealistično filozofijo. Njegova pravda z marksizmom sc jc že zasidrala v naš zgodovinski spomin. Zanimivo in zavezujoče jc Jcrmanovo spoznanje: "Ušcničnikova filozofija gotovo kaže izredno bistrega avtorjevega duha, dokazuje pa tudi, da sc vsaka apolo-gclika (opravičcvalna filozofija) prej ali slej sprevrže v ideologijo, ki utesnjuje izvirnost misli in sc spremeni v svoje nasprotje, v neustvarjalno ideologijo" (str. 119).
Potem ko poda temeljit premislek o filozofiji Franccta Vcbra, sc zaustavi pri marksistični filozofiji na Slovenskem. V zvezi z Zihcrlovim slogom ugotavlja, da jc bil ta skoraj pretirano oster, če že ne nesramen, inspiriran z Marxovim in Leninovim sarkazmom. Jerman pravi: "V svojih polemikah so sc vedli skoraj vzvišeno, prepričani, da imajo kot predstavniki delavskega razreda v oblasti vso resnico tega sveta, oni pa, ki sc nc strinjajo z njimi, da so v najboljšem primeru zaslepljeni rcakcionarji" (str. 144-145). Glede Zihcrlovc polemike z Ušcničnikom jc Boris Majer menil, da jc teolog prvega nekajkrat spravil ob živcc.
Sklepni del zanimive in bralne Jermanove knjige je poglavje Slovenska povojna filozofija. S prikazom bogatega prispevka slovenske filozofinje Almc Sodnik pisec razblini moško dominacijo na tem področju. Nato spremlja povojni razvoj modroslovne pameti. Ledino so orali: Taras Kermauner, Vcljko Rus, Boris Majer, Božidar Dcbcnjak, Vojan Rus in pisec knjige. Avtor bi lahko omenil tudi Mirka Hribarja. Kasneje se jim jc pridružil Valentin Kalan. Zunaj univerze sla pomembno prispevala Ivo Urbančič in Tine Hribar (slednji jc v zadnjem času izdal vrslo filozofsko dragoccnih in pomembnih knjig), po avtorjevi presoji pa nikakor nc gre prezreti: Leva Krcfla, Aleša Erjavca, Janeza Slrehovca, Vlada Sruka, Andreja Ulcta, Matjaža Potrča in Slavoja Žižka. K temu lahko dodamo, da sc pred tujci, ki prihajajo k nam predavat, nimamo česa sramovati, saj se naši filozofi poglabljajo v izvirnike in tudi siccr cclovito in originalno rcflcktirajo sodobne filozofcmc. Franc Jerman med drugim sodi med tiste, ki skrbijo za prevajanje filozofske literature, saj jc poslovenil veliko del iz svetovne filozofske zakladnice.
Kot rdeča nit sc v knjigi vleče avtorjeva naperjenost proti politični nestrpnosti in filozofski ozkosti. Ni brez pomena, da jc knjiga napisana v lepem in razumljivem jeziku. Avtor sc odlikuje s spoštovanjem do drugače mislečih.
V knjigi Subjekt svobode jc Darko Štrajn skušal ponovno premislili že znano, in to z izhodiščno postavko, da v filozofiji načrtno premišljujemo o tem, kar naj bi bilo domnevno že znano. Pogosto nas preveva spoznanje, da smo sc sodobniki najbolj približali rcsnici, to pa pomeni, da nismo dovolj samokritični, saj so bili v preteklosti mnogi filozofski problemi že rešeni, vendar v želji po lastni izvirnosti tega nočemo priznati. Avtor skuša preseči običajno razumevanje pojma aktualnosti, češ kako pretekli filozofemi odgovarjajo na vprašanja našega časa, kajti za sodobnike so lahko pomembni žc dileme in zapleti neke pretekle filozofije, nc pa na videz rešeni problemi. Seveda jc vsaka filozofija v dobršni meri zavezana lastnemu času oziroma zgodovinskemu obdobju.
Štrajn sc loteva obravnave Fichtcja na izviren in samosvoj način: po eni strani natančno sledi njegovi filozofski misli in jo interpretira, po drugi pa se uveljavlja kol samostojen prcmišljcvalcc o problemih, ki so bili v ospredju Fichtcjcvc filozofije. Poglablja sc v odsevanje zgodovinskega časa v filozofemih nemškega klasika, kritično rcflcktira postavitev problema svobode na področje kulture in analizira Fichtcjevo antropološko profilirano ontologijo. Bralec, ki ga preveva pristni filozofski interes, lahko s Štrajnovo pomočjo kaj kmalu spozna, da Fichtcjcvc spekulativne filozofije ni moč zlahka ovreči, čeprav sc njen izid slej ko prej pokaže za nekaj nemogočega; ta rešitev naj bi bila pravzaprav grandiozen provizorij. Teoretika, ki jc daljnovidno utopično ukinjal državo, predvideval samobitnost meščanske (civilnc) družbe in sc zavzemal za načrtno etično naravnanost, Darko Štrajn uvršča med tiste, pri katerih lahko kritično premišljujemo in jih vrednotimo v zagatah in težavah, nc pa v rešitvah.
Nekatera osrednja vprašanja Fichtcjcvc filozofije Štrajn rcflcktira v luči teoretske psihoanalize, tu in tam pa načrtno uporablja elemente razredne analize iz marksistične dediščine. Razloge za takšno odločitev jc treba iskati v piščevi izhodični poziciji, ki govori o tem, naj bi bila njegova razprava "poskus koraka k sintetičnejšemu in teoretsko zainteresiranemu razpravljanju o Fichtcjcvi zastavitvi problema subjektivnega" (str. 24). Vprašanje subjekta jc za Fichtcjevo filozofijo v ccloti konstitutivno vprašanje. Štrajn se strinja s postavko, da teorija vedno izhaja iz teorije in torej vedno interpretiramo tuje interpretacije.
Avtor periodizira Fichtcjevo filozofijo in poda teoretsko pisan prikaz različnih razumevanj in razlag tega misleca. V nadaljevanju sc zaustavi pri poglavitnih problemih,
ki omogočajo konstituiranje subjekta. Seveda sc nc izogne zrcaljenju prelomnega časa v Fichtcjevi filozofiji, na primer francoskc rcvolucijc iz leta 1789. Sklepa, "daje Fichtejcv subjekt filozofska formulacija družbenega subjekta, kakršen nastopa kot samozavedni meščan v boju s fevdalnim redom" (str. 66). Filozofov prevratni diskurz sc jc po Štrajnovem mnenju začel z refleksijo o novosti projekta meščanske revolucije; seveda pri večplastnosti tega projekta stopa v ospredje moralna utemeljenost oziroma preporod na etični osnovi. Štrajn razkrinkava idcološkosl in razrednost te pozicije in sočasno opozarja, da s tem filozofski interes za Fichtcja še zdaleč ni končan, saj bi takšna zastavitev opozarjala na svoj lastni ideološki interes.
Darko Štrajn konča svojo filozofsko zrelo razpravo z ugotovitvijo: "Tudi glede na poznejše subjektivno usmerjene filozofije ostaja torej Fichtcjcva filozofija enkratna kot izjemni miselni podvig izjemne dobe v evropski kulturi" (str. 195). Njen odnos do objektivnega namreč zaznamuje točko razlike med filozofijo in ideološko pametjo v vseh dobah.
Trdoživo ideološkost so skušale presegati, premagovati in razblinjati tri nove filozofske knjige.