GOLOBCEK
Janez  Menart
Tako mi je kot v sanjah, ko bežiš, ko te lovi milijon krvavih rok ¦— bežiš, bežiš — a ne premakneš nog, in tuliš, tuliš — a ne zakričiš.
Vse prosto je in v stegnih ti besni, a nekaj pasjega te vleče v tla, kot da po muholovcu brez, meja bi bežal, bežal milijon noči.
Vse votlo' je in grlo ti divja, da rjoveš kakor ranjene zveri, a nekaj pasjega tvoj krik duši, kot da bi šepetali v vodah morja.
Zakaj ni človek kot aprilski dan, ki s čela mračnega spodi oblake in znova vstane iz deževne mlake ves prerojen, svetal in nasmejan?
Bežim, bežim ... Rad bi uničil sled preteklih dni, ki so kot grozna noč; rad bi pregledal rjasti obroč in se prebil kot buba v novi svet.
Ramena lahka, duša nasmejana, zlo, ki sem storil ga — saharski sneg, zlo, ki sem ga užil — nejasni breg morja, ki ga prižge fatamorgana.
Drug svet, drug jaz! Ej, fant, začnimo spet, kot pajek, ki so mu omedli mrežo. Ne v mračni kot, ne v usmrajeno režo, — med rosne trave, kjer kali nov cvet!
Brez ljubosumja, zlobe, brez klevete,
brez skritih zank, brez spletk, brez srčne tlake,
brez plezanja h gradovom nad oblake,
brez bojev, brez porazov, brez osvete!
507
Bežim in vem: nekoč bo zid prebit. Zdaj ni še čas. Predaleč so še tla, saj pajek, ki se spušča iz neba, lahko šele pri tleh pregrizne nit.
508