25
NINA BETETTO
magistrica pravnih znanosti
vrhovna sodnica
Vrhovno sodišče RS
Novela ZPP-E in postopek pred 
Vrhovnim sodiščem RS
Izvirni znanstveni članek
UDK 347.991:347.95
1.  Uvod
Čeprav novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 ZPP­E2 ne spreminja temeljnih iz­
hodišč in načel pravdnega postopka, so nekatere spremembe, med drugim novosti v zvezi 
z ureditvijo postopka pred Vrhovnim sodiščem RS, vsebinske in zato pomembne. Predmet 
prispevka je predstavitev izkušenj in stališč sodne prakse v zvezi z dopuščeno revizijo kot 
izred nim pravnim sredstvom in pritožbo zoper razveljavitveni sklep na Vrhovno sodišče. 
2.  Ureditev revizije po noveli ZPP-E
Želja po spremembi paradigme Vrhovnega sodišča v civilnih postopkih – od varovanja za­
sebnega k varovanju javnega interesa – je z novelama ZPP­D3 iz leta 2008 in ZPP­E iz leta 
2017 dobila normativno podlago. Z novelo ZPP­E je bila skoraj v celoti opuščena ureditev 
(ne)dovoljenosti revizije po merilu ratione valoris. S prehodnimi določbami je bila enaka ure­
ditev sprejeta za delovne in socialne spore,4 upravne spore5 ter nepravdne postopke.6 
1  Uradni list RS, št. 73/07 in nasl.
2  Uradni list RS, št. 10/17.
3  Uradni list RS, št. 45/08.
4  S črtanjem določbe 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sporih (ZDSS­1, Uradni list RS, št. 2/04 in nasl.).
5  S črtanjem 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS­1, Uradni list RS, št. 105/06 in nasl.).
6  S prehodno določbo prvega odstavka 124. člena ZPP­E: »Če drug zakon določa, da je revizija v nepravdnem 
postopku dovoljena, se ta dopusti pod pogoji iz 367.a člena zakona in po postopku po zakonu.« Glej na primer 
sklep VS RS II Ips 357/2017 z dne 11. 1. 2018. Tudi novi Zakon o nepravdnem postopku (ZNP­1, Uradni list RS, 
26
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
V skladu s prvim odstavkom 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče revizijo dopusti, če je od 
njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za 
zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse, in 
sicer zlasti v primerih: 
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od so­
dne prakse Vrhovnega sodišča, ali
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti če 
sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. 
Merilo dovoljenosti revizije je tako postala pomembnost spornega pravnega vprašanja. Vred­
nostno merilo se ohranja v določbi osmega odstavka 458. člena ZPP, ki z zadnjo novelo ni bila 
brisana in ki izključuje revizijo v sporih majhne vrednosti.7 Ureditev revizije se v bistvenem8 
sicer ni spremenila. Postopek ostaja dvofazni: predlog se vloži pri Vrhovnem sodišču, ki v prvi 
fazi (brez spisa) odloča o (ne)dopustnosti revizije, vsebinska obrazložitev sklepa o nedopu­
stnosti revizije pa ni potrebna. Če zakon določa, da revizije ni, je sodišče ne more dopustiti 
(drugi odstavek 367. člena ZPP). 
2.1.  »Direktna« dovoljena revizija tudi po noveli ZPP-E 
Kljub noveliranemu postopku revizije, utemeljenemu na merilu pomembnosti spornega 
vprašanja, je »direktna« revizija vsaj začasno in v zelo omejenem obsegu preživela reformo.9 
Pravilo, da mora po zadnji noveli ZPP Vrhovno sodišče revizijo vedno dopustiti, da bi bila 
ta dovoljena, pozna izjeme. Najprej velja omeniti revizijo zoper sklep, v zvezi s katero ZPP 
načelno določa, da je dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek 
pravnomočno končan, pod nadaljnjim pogojem, da bi bila v sporu sicer dovoljena revizija zo­
per pravnomočno sodbo (prvi in drugi odstavek 384. člena ZPP). Ne glede na to, ali je sodišče 
o glavni stvari torej odločilo s sodbo ali sklepom, se oba položaja obravnavata enako – stranka 
mora podati predlog za dopustitev revizije zoper sklep. Če tega ne stori in vloži »direktno« 
revizijo, je ta nedovoljena. Ni dvoma, da je taka rešitev sistemsko ustrezna, saj je skladna z 
novo zasnovo revizijskega preizkusa.
št. 16/17) v 37. členu določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, 
dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa ZPP. 
7  Drugače Galič 2017, str. 54. Galič meni, da je bil spodnji vrednostni prag za revizijo ukinjen in posledično 
razširjen dostop do Vrhovnega sodišča. Domnevam, da gre pri določbi osmega odstavka 458. člena ZPP za 
redakcijsko pomanjkljivost, ki pa je z metodami razlage ni mogoče odpraviti. 
8  V četrtem in petem odstavku 367.b člena so le »tehnične« (in ne vsebinske) spremembe glede listin, ki jih mora 
predlagatelj priložiti predlogu.
9  Primerjaj Štravs 2017, str. 229.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 27
 Izrecno pa je po tretjem odstavku 384. člena ZPP dovoljena revizija zoper sklep, s katerim je 
sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča pr­
ve stopnje, da se revizija zavrže. Ker je torej revizija v teh primerih dovoljena že po samem za­
konu, predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.10, 11 Ali razlog, da se zagotovi dvostopenjsko 
odločanje (v prvem primeru) oziroma da se odločitev o dovoljenosti revizije pridrži sodišču, 
v pristojnosti katerega je odločanje o tem pravnem sredstvu (v drugem primeru), upravičuje 
odmik od siceršnje konceptualne zasnove dopuščene revizije? O tem resno dvomim. Menim 
celo, da ureditev revizije zoper sklep v tem delu ni plod zavestne in premišljene odločitve, 
ampak je predlagatelj ob pripravi novele sporno določbo enostavno spregledal. 
Kot relikt se je »direktna« dovoljena revizija ohranila tudi v sporih zaradi objave odgovora ali 
popravka po Zakonu o medijih (ZMed),12, 13 ki v četrtem odstavku 39. člena določa, da je v 
sporih zaradi objave popravka zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena revizija, v drugem 
odstavku 44. člena pa, da se v teh postopkih pravila pravdnega postopka uporabljajo smiselno, 
če ni s tem zakonom določeno drugače.14 
Zavzemam se za ureditev dopuščene revizije brez izjem, uzakonjenih z ZPP ali specialnim 
predpisom. Že v izhodišču se mi zdi zgrešeno razmišljati, kateri primeri so ne glede na objek­
tivni pomen zadeve subjektivno tako pomembni, da bi kazalo odstopiti od koncepta dopu­
ščene revizije in revizijo v vsakem primeru dopustiti, če že ne po merilu ratione valoris, pa po 
merilu ratione causae. 
2.2.  Kdaj je predlog za dopustitev revizije nepopoln
Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost. 
Zakon postavlja stroge zahteve glede obvezne vsebine predloga, ki jih strankam ob uveljavitvi 
novele ZPP­D ni uspelo zlahka izpolniti.15 
10  Glej na primer sklepa VS RS II Ips 486/2012 z dne 28. 2. 2011 in II Dor 424/2018 z dne 10. 12. 2018.
11  Od opisanega procesnega položaja je po stališču sodne prakse treba razlikovati vprašanje dovoljenosti predloga za 
dopustitev revizije, v katerem predlagatelj izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep sodišča 
prve stopnje o zavrženju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. V tem primeru je predlog dovoljen in ga je treba 
meritorno obravnavati. Glej na primer sklep VS RS II 479/2018 z dne 15. 4. 2019, neobjavljena odločba: »Vrhovno 
sodišče je predlog vsebinsko obravnavalo, vprašanje dovoljenosti je bilo predmet razprave, a v sklepu ni obrazloženo.«
12  Uradni list RS, št. 110/06 do 45/19.
13  Sklepa VS RS II Dor 183/2016 z dne 6. 10. 2016 in II Dor 50/2018 z dne 8. 3. 2018.
14  Vprašanje dovoljenosti oziroma dopuščenosti je v teh postopkih vse od uveljavitve ZMed urejeno drugače kot 
v ZPP. V drugih postopkih, v katerih so posebni zakoni določali, da je »revizija dovoljena«, je to s prehodnimi 
določbami novele ZPP­E izrecno spremenjeno (črtano). V zvezi s postopki za objavo popravka po ZMed pa novela 
ne določa ničesar.
15  Ugotovitev Orehar Ivanc 2009, str. IV.
28
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
Poleg navedbe, da gre za predlog za dopustitev revizije, in navedbe sodbe, na katero se predlog 
nanaša, ZPP v četrtem in petem odstavku 367.b člena določa še štiri obvezne sestavine:
• natančno in konkretno opredelitev spornega vprašanja;
• (a) natančno in konkretno navedbo pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, oziroma 
(b) natančen in konkreten opis zatrjevane kršitve postopka, oziroma (c) natančen in kon­
kreten opis sodne prakse, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma (č) natančen in 
konkreten opis neenotnosti sodne prakse o spornem vprašanju (pri čemer je treba navesti 
tudi opravilne številke zadev, kopije sodb odločb, na katere se sklicuje, pa mora stranka 
predložiti, če niso objavljene);
• opredelitev okoliščin, ki kažejo na pomembnost spornega vprašanja; 
• kratko obrazložitev, zakaj je sodišče druge stopnje sporno vprašanje rešilo nezakonito.
Statistični podatki po desetih letih obstoja instituta dopuščene revizije kažejo,16 da delež za­
vrženih predlogov17 pada že od leta 2012. Razlika med letom 2012, ko je bilo zavrženih 34 
odstotkov predlogov, in letom 2018, ko je bilo teh 23 odstotkov,18 je 11 odstotnih točk. Na 
splošno lahko zaznamo napredek v kakovosti predlogov za dopustitev revizije. To drži kljub 
dejstvu, da je sodna praksa po začetnem, do odvetnikov bolj prijaznem prehodnem obdobju 
postopoma zaostrovala zahteve glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije. Ker se 
koncept dopuščene revizije s poudarjeno javno funkcijo zelo razlikuje od prejšnjega, v ospred­
ju katerega je bilo varstvo zasebnega interesa, je bila postopnost z vidika pravne varnosti nujna 
in razumljiva. 
Javna funkcija Vrhovnega sodišča se zagotavlja z omejenim in objektivno zasnovanim do­
stopom do tega sodišča – merilo za dostop je pomembno pravno vprašanje. Temu je treba 
prilagoditi oblikovanje vlog (predloga za dopustitev revizije in revizije) v revizijskem postop­
ku. Predlog za dopustitev revizije ni revizija; drugače kot pri slednji mora biti poudarek na 
razlogih, na podlagi katerih je mogoče sklepati o objektivnem pomenu zadeve. 
Natančna in konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je zato najpomembnejša se­
stavina predloga za dopustitev revizije. Ne zadošča, da stranka le opiše sporno pravno razmer­
je in na splošno pojasnjuje, zakaj se s sprejeto odločitvijo ne strinja, oziroma zapiše floskulo, 
da »je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, 
ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava prek 
sodne prakse«. Revizijski postopek se začne, teče in zaključi po volji strank. V polni meri je 
načelo dispozitivnosti uveljavljeno tudi pri določanju obsega izpodbijanja, kar je izraženo v 
16  Podatki se nanašajo le na civilni oddelek.
17  Podatki o zavrženih predlogih vključujejo nepopolne, nedovoljene (na primer zaradi pomanjkanja postulacijske 
sposobnosti) in prepozne predloge.
18  Leta 2017 je bilo zavrženih celo manj predlogov, to je 20 odstotkov.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 29
pravilu tantum devolutum quantum appellatum (371. člen ZPP). Sodna praksa zato, upoštevaje 
načelo dispozitivnosti, utemeljeno in vse dosledneje vztraja pri konkretni opredelitvi pravnega 
vprašanja,19 saj se samo ob takem pristopu tudi v nadaljevanju vložena dopuščena revizija lah­
ko osredotoča le nanj.20 Od izhodišča, da mora biti vprašanje oblikovano v pomenu slovnične 
kategorije, je mogoče odstopiti pod pogojem, da je misel lucidna in jasno izražena ter da je 
iz nje mogoče nedvoumno razbrati pomembno pravno vprašanje, ki ga vsebuje.21 Šele tak 
predlog revizijskemu sodišču omogoča, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja 
z vidika pravnega reda kot celote in (ne)enotne sodne prakse. 
Daleč najpogostejši primer nepopolne vloge je predlog za dopustitev revizije, ki je to le po 
naslovu, po vsebini pa gre de facto za revizijo. Tak predlog je formalno pomanjkljiv, saj nima 
obveznih sestavin iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Prevladujejo predlogi, v katerih ni 
natančno in konkretno opredeljeno sporno pravno vprašanje, ampak stranka uveljavlja revizij­
ske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP in utemeljuje, zakaj je sodišče bistveno kršilo 
določbe pravdnega postopka oziroma zmotno uporabilo materialno pravo.22 S tem nedovolje­
no preskakuje dopustitveni del, namenjen presoji javnega interesa.
Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne sprejema stališč o abstraktnih akademskih vpra­
šanjih, kot bi bilo nekakšno polakademsko telo ali kvazizakonodajalec, temveč soustvarja živo 
pravo, ki temelji na živih primerih sub iudice. V tem je dvojna narava preliminarnega do­
pustitvenega revizijskega postopka – iskanje prvin, ki presegajo pomen konkretne zadeve, 
a so hkrati eksistencialno povezane s predlagateljevim individualnim položajem. Prav zato 
morajo biti vprašanja oblikovana natančno in konkretno. Tej zahtevi ni zadoščeno, če stranka 
postavi povsem abstraktno retorično vprašanje, ki že vsebuje odgovor (na primer, ali mora 
biti sodba obrazložena), praviloma (v tem pogledu sodna praksa ni povsem dosledna) tudi 
ne, če se pavšalno sprašuje, ali konkreten primer ustreza nekemu abstraktnemu dejanskemu 
stanu (na primer, ali gre v konkretnem primeru za sodbo presenečenja). V skladu z zahtevo po 
19  Nekaj primerov natančno in konkretno oblikovanih vprašanj: »Ali ima porok pravico zahtevati od glavnega 
dolžnika povrnitev obveznosti, ki jo je namesto njega poravnal upniku po določbi četrtega in petega odstavka 
24. člena Stanovanjskega zakona (SZ­1), če je bila obveznost dolžnika v okviru postopka osebnega stečaja predmet 
odpusta obveznosti?« (sklep II Dor 98/2019 z dne 7. 3. 2019); »Ali je v konkretnem primeru glede okrnitve razgleda 
materialnopravno pravilno zapolnjen pravni standard preseganja običajne meje?« (sklep II Dor 205/2018 z dne 
18.  10. 2018); »Ali je pritožbeno sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem grafologom čezmerno 
poseglo v toženčevo pravico do izjave?« (sklep II Dor 441/2018 z dne 17. 1. 2018).
20  Sklep VS RS II Dor 501/2018 z dne 16. 5. 2019: »Vrhovno sodišče bi, če bi po uradni dolžnosti raziskovalo, 
oblikovalo in iz toženkine vloge samoiniciativno (iz)luščilo potencialno pomembna sporna pravna vprašanja, s 
tem očitno preseglo svoj pasiven, nepristranski in ambivalenten položaj, ki ga ima v razmerju do pravdnih strank z 
enakimi možnostmi tudi v predlagalnem postopku za dopustitev revizije.«
21  Primerjaj sklepa VS RS II Dor 501/208 z dne 16. 5. 2019 in II Dor 81/2018 z dne 7. 6. 2018 ter druge.
22  Sklep VS RS II Dor 547/2010 z dne 3. 2. 2011 in številni drugi.
30
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
konkretni navedbi spornega pravnega vprašanja mora tipsko pravno pravilo individualizirati 
in konkretizirati glede na konkretni dejanski stan23 (na primer: »Ali je pritožbeno sodišče 
odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri oceni mesečnih stroškov otrok 
nepopolno ugotovilo dejansko stanje, oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem 
delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega 
sredstva iz 25. člena Ustave?«).24
Tudi opredelitev (pomembnih spornih pravnih) vprašanj ni dovolj, da bi bil predlog popoln, 
če stranka (poleg navedbe pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno) kršitve ne opiše oziroma 
konkretno ne pojasni, zakaj je sodišče druge stopnje sporno pravno vprašanje rešilo nezako­
nito.25 
Opis sodne prakse, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma opis neenotnosti sodne 
prakse o spornem vprašanju mora biti natančen in konkreten, kar pomeni, da mora stranka 
ne samo opisati sporno pravno vprašanje in opozoriti na okoliščine, ki kažejo na odstopanje 
oziroma neenotnost, ampak tudi navesti opravilne številke zadev Vrhovnega in višjih sodišč, 
iz katerih to izhaja. Če sodne odločbe, na katere se sklicuje, niso objavljene, mora v skladu s 
petim odstavkom 367.b člena ZPP predložiti njihove kopije.26
Če je sodna praksa na nekem pravnem področju obsežna, se postavlja vprašanje, v kakšnem 
obsegu jo mora stranka navesti, da bi bil predlog za dopustitev revizije, v katerem zatrjuje, da 
odločitev odstopa od sodne prakse, popoln. Zahteva po popolni analizi sodne prakse z naved­
bo prav vsakega judikata, ki se navezuje na sporno pomembno pravno vprašanje, je pretirana. 
Pripeljala bi v drugo skrajnost – nepotrebno kopičenje navedb »za vsak primer«. Ni pa neso­
razmerno breme za stranko, da se – če trdi, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse 
– z njo seznani in trditev podkrepi z vodilnimi odločbami, ki se nanašajo na sporno pravno 
23  Primerjaj sklep VS RS II Dor 201/2015 z dne 20. 8. 2015.
24  Sklep VS RS II Dor 100/2015 z dne 30. 7. 2015.
25  Primerjaj sklep VS RS II Dor 247/2011 z dne 8. 12. 2011: »Predlog za dopustitev revizije je nepopoln, ker ne 
vsebuje natančne in konkretne navedbe ustreznih pravnih pravil, ki naj bi bila kršena, in ker ne navaja konkretne 
pravne podlage, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala.« V tej zadevi je toženec med drugim postavil 
naslednji vprašanji: »Ali mora zavezanec plačevati preživnino, če je upravičenci ne potrebujejo?; Ali je dopustno, da 
sodišče odloči, da ne bo izvajalo dokaznih predlogov, odloči pa na podlagi zaključkov, ki so utemeljeni na domnevah?« 
Podobno sklepa VS RS III Dor 124/20176–7 z dne 24. 4. 2018, II Dor 250/2010 z dne 24. 2. 2011 in drugi.
26  Na primer sklep VS RS II Dor 32/2009 z dne 26. 8. 2009: »Tožnikovo posplošeno sklicevanje na odstopanje 
od sodne prakse najvišjega sodišča v državi ne izpolnjuje formalnih meril za vsebinsko obravnavanje predloga za 
dopustitev revizije.« V zvezi z višino pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo glej sklep VS RS II Dor 
425/2010 z dne 3. 2. 2011: »Predlagatelj bi moral zatrjevani odstop od sodne prakse utemeljiti tako, da bi obrazložil, 
v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim, ali pa pojasnil, zaradi katerih individualnih značilnosti 
konkretni škodni primer odstopa (je hujši) od ponujenih. Na podlagi neobrazloženega in pavšalnega zatrjevanja 
odstopa od sodne prakse ni mogoča presoja, ali gre za pomembno pravno vprašanje.«
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 31
vprašanje. Tipičen primer pravnega vprašanja, glede katerega v slovenskem pravu obstaja bo­
gata sodna praksa, je pravni pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. 
Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že zavzelo stališče, da za popolnost predloga ne zadošča, da 
se predlagatelj »sklicuje le na eno ali dve sodbi Vrhovnega sodišča«.27 
Da bi bil predlog popoln, mora stranka vlogi priložiti izvod izpodbijane sodbe in kopije ne­
objavljenih sodb. Sankcija za kršitev te obveznosti je vrnitev v popravo.28 Predložitev izvoda 
sodbe sodišča prve stopnje in kopij drugih listin iz sodnega spisa ni obvezna (tretji odstavek 
367.b člena ZPP). Vendar če predlagatelj tega ne stori in tudi dovolj konkretno ne opiše krši­
tve ter okoliščin, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja, tvega, da bo Vrhovno sodišče 
tak predlog zavrglo kot nepopoln, ker ne bo moglo preveriti, ali gre za pomembno pravno 
vprašanje.29 
2.3.  Konkretizacija pravnega pojma »pomembno pravno vprašanje« 
Šele analiza, kako Vrhovno sodišče v praksi zapolnjuje vsebino pravnega standarda »po­
membnega pravnega vprašanja«, lahko pokaže, ali v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom 
v resnici opravlja primarno javno funkcijo. Nazorna je na primer primerjava števila »pomemb­
nih pravnih vprašanj«, o katerih odločata avstrijsko in nemško vrhovno sodišče – prvo rešuje 
več »pomembnih« zadev kot drugo, čeprav v Avstriji živi desetkrat manj prebivalcev kot v 
Nemčiji.30 
Če se merilo pomembnosti pravnega vprašanja tolmači široko, lahko postanejo revizibilne 
tudi zadeve, v katerih je prevladujoč individualni interes. 
27  Sklep VS RS II Dor 382/2010 z dne 13. 1. 2011: »Glede na to, da so v obsežni praksi Vrhovnega sodišča, v kateri 
so bila zavzeta stališča o vsebini pravnega standarda pravične denarne odškodnine, že izoblikovani kriteriji za njeno 
odmero, se sklicevanje predlagatelja na eno oziroma na dve sodbi Vrhovnega sodišča pokaže kot neobrazloženo in 
pavšalno zatrjevanje odstopa od sodne prakse, na taki podlagi pa ni mogoča presoja, ali gre za pomembno pravno 
vprašanje, ki bi narekovalo dopustitev revizije.«
28  Pred novelo ZPP­E je revizijsko sodišče tak predlog zavrglo, ne da bi ga vrnilo v popravo.
29  Sklep VS RS III Dor 88/2013 z dne 18. 11. 2013: »Vrhovno sodišče ne more preveriti pomembnosti prvega 
pravnega vprašanja, ki ga zastavlja predlagateljica, saj v postopku odločanja o predlogu za dopustitev revizije razpolaga 
le s tistimi listinami, ki jih predlogu priloži predlagateljica sama. Stranka mora biti pri zatrjevanju nepravilne uporabe 
pogodbenega prava aktivnejša kot v primeru, ko gre za uporabo zakonskega prava. Pogodbe, na katero se sklicuje, 
in splošnih pogojev ni priložila, s samim predlogom pa ni dovolj konkretno opisala kršitve pogodbenega prava in 
okoliščin, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja, o katerem naj bi Vrhovno sodišče odločalo.«
30  Bratković 2018, str. 149.
32
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
2.4.  Konkretizacija pravnega pojma »vprašanja načelnega pomena« v praksi 
nemškega vrhovnega sodišča (BGH)31
V nemškem pravu se revizija dopusti, če je sporno pravno vprašanje načelnega pomena (grund-
sätzliche Bedeutung) ali je odločitev revizijskega sodišča potrebna zaradi enotne uporabe prava 
in razvoja prava (drugi odstavek par. 543 Zivilprozessordnung – ZPO).32 V nemški doktrini je 
pravno vprašanje načelnega pomena, če odpira pravno vprašanje, pomembno za vnaprej ne­
določeno število primerov, ali spodbuja oblikovanje načel (Leitsätze) za razlago zakonskih do­
ločb ali zapolnjevanje pravnih praznin. Odločitev revizijskega sodišča mora imeti pomen, ki 
presega pomen konkretne zadeve. Vprašanja, ki se nanašajo na pravo, ki je prenehalo veljati,33 
na jasne in nedvoumne zakonske določbe ali pa so povezana z odločitvami, ki temeljijo na 
sodnikovi prosti dokazni oceni, niso načelnega pomena. Najpogosteje sicer BGH dopusti 
revizijo, kadar gre za pravno vprašanje, glede katerega ni enotne sodne prakse.
Najbolj zanimivo je vprašanje, ali so kršitve materialnega in procesnega prava zadosten razlog 
za dopustitev revizije. Domej ugotavlja, da je odgovor načelno nikalen34 – naloga nemškega vr­
hovnega sodišča ni odprava takih napak, ne glede na to, kako hude ali očitne so.35 Le izjemoma 
je lahko vprašanje, pomembno v konkretni zadevi, načelnega pomena, če ima spor daljnosežne 
učinke, zlasti ekonomske. Na prikrit in posreden način je BGH s sklicevanjem na javni interes 
in zagotavljanje enotnosti sodne prakse vendarle pustilo priprta vrata za izpodbijanje grobih 
kršitev, resda le v posebej hudih primerih. Kadar je odločitev nižjega sodišča arbitrarna ali je 
podana kršitev temeljnih procesnih jamstev, je dopustitev revizije po mnenju BGH nujna za­
radi ohranitve zaupanja v sodstvo v primerih, ko stranka nima na razpolago drugega pravnega 
sredstva.36 Revizijo dopusti tudi, če obstaja abstraktna nevarnost, da se bo kršitev ponovila ozi­
roma da bodo druga sodišča sledila zgledu,37 ali če so bile kršene ustavne pravice in bi ustavno 
sodišče ugodilo ustavni pritožbi.38 Očitno je, da ni lahko odgovoriti na vprašanje, kako huda 
mora biti teža kršitve, da preraste v arbitrarnost in da na tej podlagi BGH dopusti revizijo.39
31  O tem izčrpno Bratković 2018, str. 141–143; Galič 2014, str. 11; Domej 2014, str. 282.
32  Drugi odstavek par. 543 nemškega ZPO se glasi: »Die Revision ist zuzulassen, wenn: 1. die Rechtssache 
grundsätzliche Bedeutung hat oder 2. die Fortbildung des Rechts oder die Sicherung einer einheitlichen 
Rechtsprechung eine Entscheidung des Revisionsgerichts erfordert.«
33  Neue Juristische Wochenschift 2003, str. 1943. 
34  Domej 2014, str. 282. 
35  Neue Juristische Wochenschift 2003, str. 65, 831 in 1943.
36  Neue Juristische Wochenschift 2002, str. 2957; Neue Juristische Wochenschift 2003, str. 831 in 1943; Neue 
Juristische Wochenschift 2004, str. 2222; Neue Juristische Wochenschift 2005, str. 65 in 153.
37  Neue Juristische Wochenschift 2004, str. 1960.
38  Neue Juristische Wochenschift 2003, str. 65.
39  Primerjaj Galič 2014, str. 12.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 33
2.5.  Konkretizacija pravnega pojma »pomembno pravno vprašanje« v praksi 
Vrhovnega sodišča
Kot izhaja iz zakonske ubeseditve 367.a člena ZPP, se ureditev revizije osredinja na varstvo 
javnega interesa, katerega merilo je pomembno pravno vprašanje. Ustavno sodišče je že pred 
novelo ZPP­E večkrat poudarilo, da subjektivna dimenzija revizije, tj. varstvo pravic strank v 
konkretnih sporih, ni primarna;40 individualne interese posameznikov Vrhovno sodišče varuje 
predvsem posredno, z varstvom javnega interesa. Takšna ureditev revizije utrjuje vlogo Vrhov­
nega sodišča kot precedenčnega sodišča, ki jo v povezavi s temeljnimi ustavnimi načeli pravne 
države in delitve oblasti zarisuje prvi odstavek 127. člena Ustave RS, po katerem je Vrhovno 
sodišče najvišje sodišče v državi.41
Ne glede na poudarjanje javnega interesa v zakonski določbi 367.a člena ZPP o tem, ali pre­
vladuje varstvo javnega ali individualnega interesa, ni mogoče zanesljivo sklepati (samo) na 
podlagi zakonske ureditve. Odločilno je, kako se zakonska merila za izbor zadev uporabljajo 
v praksi.42 To še toliko bolj velja, ker so ta zapisana v obliki pravnega standarda oziroma 
generalne klavzule. Za pravni standard »pomembnega pravnega vprašanja« je – kakor za vse 
pravne standarde – značilno, da ga v pravnem aktu ni mogoče ustrezno jezikovno in pravno­
tehnično izraziti. Pravni standardi so zgled tipičnega pravnega občutka, zapolnjevanje njihove 
vsebine pa je naloga sodišča, ki odloča v konkretnih primerih. Ne gre za samovoljo, ampak za 
soodvisnost od okoliščin primera. Nedoločni pravni pojmi so torej nedoločni le na abstrakt­
noregulativni ravni, vsebinsko določljivi pa so ob stiku s konkretnim družbenim razmerjem.43 
Statistični podatki kažejo, da je civilni oddelek Vrhovnega sodišča v prvih dveh letih po tem, 
ko je začela veljati novela ZPP­D, dopustil večje število revizij (v povprečju v 153,5 zadeve) 
kot v poznejših letih 2013–2017 (v povprečju v 90,3 zadeve), leta 2018 pa je bilo mogoče 
zaznati precejšen upad števila dopuščenih revizij, tako v absolutnem (67) kot relativnem šte­
vilu (revizija je bila dopuščena v 14,4 odstotka). Menim, da je (bil) pristop s postopnim za­
ostrovanjem meril iz razlogov, ki sem jih navedla že v zvezi z nepopolnimi predlogi, pravilen. 
Podoben trend, kar zadeva razmerje med številom vloženih predlogov in številom dopuščenih 
revizij, lahko zaznamo na gospodarskem oddelku Vrhovnega sodišča. 
40  Odločbe US RS Up­1782/08 z dne 18. 6. 2009, U­I­166/08 z dne 18. 6. 2009 in Up­678/09 z dne 20. 10. 2009. 
Po noveli ZPP­E glej odločbe US RS U­I­302/09­12, Up­1472/09­6, U­I­139/10­9 in Up­748/10–6 z dne 12. 5. 
2011.
41  Tako odločbe US RS U­I­302/09­12, Up­1472/09­6, U­I­139/10­9 in Up­748/10­6 z dne 12. 5. 2011, točka 13.
42  Tako Galič 2014, str. 11–13. 
43  Pavčnik 2007, str. 113.
34
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
Slika 1: Število dopuščenih revizij na civilnem oddelku VS RS med letoma 2009 in 2019
Vir: lastna izdelava.
Slika 2: Delež dopuščenih revizij na civilnem oddelku VS RS med letoma 2009 in 2019  
(v odstotkih)
Vir: lastna izdelava.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 35
Kaj je »pomembno«, je kategorija, ki se spreminja v soodvisnosti od časa in prostora.44 Temelj­
no merilo, ki se je izoblikovalo v dobrih desetih letih, odkar v Sloveniji obstaja institut dopu­
ščene revizije, je, da mora pomen pravnega vprašanja segati prek konkretne zadeve;45 vprašanje 
mora biti torej pomembno, podobno kot v nemškem pravu, za vnaprej nedoločeno število 
primerov. Menim, da je to posledica povsem prevladujočega zavedanja vrhovnih sodnikov, 
kaj sta ključna vrednota in ključno poslanstvo najvišjega sodišča – opravlja naj javno funkcijo, 
varovanje zasebnega interesa pa naj bo posredno. To gledanje ni gola abstrakcija – zaznavno 
je in concreto v odločitvah sodišča. 
Pomen pravnega vprašanja ne sega prek konkretne zadeve, kadar spodnjo premiso sestavljajo 
zelo specifične, celo »eksotične«46 dejanske okoliščine primera (na primer atipično pogod­
beno razmerje) ali specifičen procesni dejanski stan. Odločitev precedenčnega sodišča, ki 
ex ante ustvarja splošno pravilo, je takrat nesmiselna ali vsaj odvečna, saj je verjetnost, da 
bi se ponovil primer z značilnostmi, ki se v bistvenem ujemajo s spornim, zelo majhna. Ni 
pomembno pravno vprašanje iz predpisa, ki ne velja več.47 Nasprotno pa so lahko pomemb­
na denimo vprašanja, povezana z razlago tipičnih pogodbenih klavzul, ki so se uveljavile v 
gospodarski praksi, ali tipičnih določb v splošnih poslovnih pogojih oziroma v formularnih 
pogodbah, o katerih še ni stališča Vrhovnega sodišča48 (na primer glede vprašanja ničnosti 
pogodbene določbe, ki določa, da v primeru razdrtja posojilne pogodbe zapadejo v plačilo vsi 
preostali nezapadli obroki, skupaj z obrestmi;49 veliko je primerov dopuščenih revizij v zvezi 
z zavarovalnimi pogoji50 in upravičenji etažnih lastnikov51). Načelno lahko tudi stroškovna 
odločitev vsebuje pomembno pravno vprašanje, pod predpostavko, da so izpolnjeni pogoji iz 
367.a člena ZPP.52
44  Bratković 2018, str. 155.
45  Tako tudi Dolenc 2015, str. 944. Glej na primer sklepe VS RS III Dor 84/2013 z dne 7. 1. 2013, II Ips 2/2017 z 
dne 14. 9. 2017 in II Ips 275/2017 z dne 4. 6. 2018.
46  Tako Dolenc 2015, str. 945.
47  Sklep VS RS II Dor 398/2010 z dne 20. 1. 2011.
48  Primerjaj Orehar Ivanc 2009, str. V in VI. 
49  Sklep VS RS III Dor 34/2010 z dne 21. 12. 2010.
50  Glej na primer sklep VS RS II Dor 56/2018 z dne 18. 4. 2018.
51  Glej sklepa VS RS III Dor 77/2013 z dne 15. 10. 2013, II Dor 154/2013 z dne 21. 12. 2013 in druge.
52  Primerjaj na primer sklepa VS RS (na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti) II Ips 148/2014 z dne 
28. 8. 2014 (v tej zadevi je sodišče ocenilo, da gre za pomembno vprašanje) in II Ips 182/2017 z dne 18. 10. 2018 
(v tej zadevi je sodišče ocenilo, da ne gre za pomembno vprašanje).
36
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
2.6.  Kaj je »pomembno pravno vprašanje« z vidika razvoja prava oziroma 
enotnosti sodne prakse
Pravno vprašanje ni a priori pomembno, če Vrhovno sodišče o njem še ni zavzelo stališča.53 
Če je sodna praksa višjih sodišč o določenem vprašanju usklajena, stališča Vrhovnega sodišča 
pa še ni, je sklep o tem, ali gre za pomembno vprašanje, odvisen od kakovosti argumentov v 
predlogu za revizijo oziroma od tega, ali predlagatelju uspe vzbuditi dvom o pravilnosti ob­
stoječe sodne prakse. Prav tako ni pomembno vprašanje z jasnim, nedvoumnim odgovorom, 
ki ga ponujajo medsebojno usklajeni razlagalni argumenti.54 V obeh primerih gre sicer za po­
ložaj iz druge alineje prvega odstavka 367.a člena ZPP (sodne prakse Vrhovnega sodišča ni), 
a ker niso sočasno izpolnjeni elementi iz generalne klavzule (pravno vprašanje, pomembno za 
razvoj prava prek sodne prakse), revizija ni dopustna.55 
Pravkar povedano nakazuje, da dosledno ločevanje med pomembnostjo vprašanja in 
pravilnost jo odločitve ni vedno mogoče.56 Oceno »kakovosti argumentov« v predlogu lahko 
Vrhovno sodišče izdela le tako, da te argumente sooči s tekmujočimi argumenti v izpodbijani 
sodbi, tega pa ni mogoče storiti, ne da si ustvarilo mnenje o pravilnosti odločitve in naredilo 
prog nozo predlagateljevega uspeha z dopuščeno revizijo. Kadar so trditve očitno neuteme­
ljene, ni izpolnjen pravni standard »pomembnega vprašanja«, zato ni nikakršne potrebe po 
intervenciji revizijskega sodišča. V teh primerih Vrhovno sodišče zavrnitev včasih utemelji 
s po mojem mnenju ne preveč posrečenim argumentom, da »kršitev ni verjetno izkazana«, s 
53  Sklep VS RS III Dor 119/2010 z dne 18. 4. 2011.
54  V zadevi III Dor 17/2014 z dne 27. 5. 2014 je toženec predlagal, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede 
vprašanja, ali mora ločitveni upnik, da zavaruje svojo ločitveno pravico v razmerju do izločitvenega upnika, v stečajnem 
postopku prerekati oziroma ugovarjati priznanju izločitvene pravice drugega upnika, čeprav je bila njegova zastavna 
pravica na nepremičnini ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo in pridobljena pred pridobitvijo lastninske 
pravice drugega upnika oziroma če drugi upnik sploh ni veljavno postal lastnik predmetne nepremičnine ter s tem 
ni veljavno pridobil izločitvene pravice. Vrhovno sodišče je predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da pritrdilni odgovor 
na predlagano vprašanje izhaja že iz določb Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in 
prisilni poravnavi (ZFPPIPP, Uradni list RS, št. 126/07), ki se nanašajo na prijavo in preizkus terjatev ter ločitvenih 
in izločitvenih pravic. V zadevi II Ips 125/2018 z dne 6. 6. 2019 je Vrhovno sodišče zavrglo zahtevo za varstvo 
zakonitosti, ker je presodilo, da ne gre za pomembno pravno vprašanje: »Iz jezikovne razlage pravnega pravila iz 
tretjega odstavka 62. člena v zvezi z drugim odstavkom 63. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov­1) jasno izhaja, 
da toženka kot upravljavka lovišča nima pristojnosti odkloniti podaljšanja veljavnosti lovske izkaznice. V skladu s 
tretjim odstavkom 62. člena ZDLov­1 lahko toženka Lovski zvezi Slovenije le predlaga izvedbo takšnega ukrepa.«
55  Primerjaj Orehar Ivanc 2009, str. V, ki meni, da si je težko predstavljati primer, v katerem bi šlo za enega od 
posebej naštetih primerov, pa ne bi bili izpolnjeni elementi generalne klavzule. 
56  O tem obširneje Klun 2016, str. 80–82.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 37
čimer se po nepotrebnem ustvarja vtis, da gre za presojo pravilnosti odločitve. V resnici pa je 
to povezano s konkretizacijo pravnega pojma pomembnosti pravnega vprašanja.57
Podobno pride do prepletanja vprašanj objektivne pomembnosti in pravilnosti odločitve, ka­
dar predlagatelj zatrjuje odstop od enotne sodne prakse. Vrhovno sodišče lahko to trditev 
preveri samo tako, da sprejme delovno diagnozo pravilnosti izpodbijane odločitve oziroma 
njene skladnosti z enotno sodno prakso. Ne gre za odmik od izhodiščnega pristopa, ki v 
ospredje postavlja objektivni pomen zadeve, ampak za pomožno merilo. V tem kontekstu 
je po mojem mnenju treba razumeti besedno zvezo »verjetno izkazan« kot del obrazložitve 
nekaterih zavrnilnih sklepov Vrhovnega sodišča v zadevah, v katerih je predlagatelj zatrjeval 
odstop od sodne prakse.58 
Pravno vprašanje bo z vidika razvoja prava prek sodne prakse pomembno, kadar bo z odločit­
vijo o njem dana usmeritev oziroma vodilo sodni praksi za odločanje v podobnih primerih. 
Zaradi hipertrofije pravnih predpisov, ki se nenehno spreminjajo, so pogosta vprašanja, ki 
izvirajo iz nove zakonske ureditve, na primer z družinskopravnega področja, ki ga ureja novi 
Družinski zakonik.59 Vloga Vrhovnega sodišča je torej ključna tudi pri soustvarjanju prava v 
primeru pravnih standardov.60
Že oblikovana stališča se aktualizirajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo z novimi spoznanji teo­
rije in judikature Ustavnega sodišča ter mednarodnih sodišč, zlasti ESČP61 in Sodišča EU.62 
Kljub utrjeni sodni praksi se odpirajo novi vidiki,63 ki lahko utemeljijo odstop od že ustaljenih 
stališč. Vrhovno sodišče je na primer dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je z vidika posega 
v ustavne pravice drugih uporabnikov varovanega oddelka istega zavoda sprejemljiva name­
stitev oseb v prezasedene socialnovarstvene zavode,64 in nato na podlagi dopuščene revizije 
57  Na primer sklepa II Dor 403/2013 z dne 16. 1. 2014 in II Dor 383/2012 z dne 12. 12. 2012. V najnovejši sodni 
praksi je tovrstna argumentacija redkejša.
58  Na primer sklepi VS RS II Dor 454/2014 z dne 12. 3. 2015, II Dor 592/2010 z dne 27. 1. 2011 in II Dor 
440/2014 z dne 19. 2. 2015.
59  Uradni list RS, št. 15/17 do 22/19, ki je začel veljati 15. 4. 2017, uporablja pa se od 15. 4. 2019. Glej na primer 
sodbo VS RS II Ips 35/2019 z dne 18. 4. 2019 (sicer v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti) glede vprašanja, 
ali in kdaj je center za socialno delo lahko skrbnik za posebni primer.
60  Glej na primer sklep VS RS II Dor 205/2018 z dne 18. 10. 2018 v zvezi s standardom preseganja običajne meje 
okrnitve razgleda.
61  Glej na primer sklep VS RS II Dor 59/2013 z dne 21. 3. 2013.
62  Glej na primer sklep VS RS II Dor 260/13 z dne 21. 11. 2013.
63  Glej na primer sklep VS RS II Dor 299/2019 z dne 8. 8. 2019. Vrhovno sodišče je v zadevi dopustilo revizijo 
glede vprašanja ničnosti priznanja očetovstva s strani očeta, ki je vedel, da ni otrokov oče.
64  Sklep VS RS II Dor 86/2019 z dne 25. 4. 2019.
38
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
odstopilo od ustaljene sodne prakse, da prezasedenost zavodov v sodnem postopku ni pravno 
pomembna okoliščina.65
V skladu z določbo 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče revizijo med drugim dopusti, če gre 
za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Menim, da 
institut dopuščene revizije že po svoji zasnovi ne more biti (dovolj) učinkovito sredstvo za za­
gotavljanje enotnosti sodne prakse na horizontalni ravni. Revizija je izredno pravno sredstvo 
v rokah strank. Stranke vlagajo predloge za revizijo in revizije v različnih zadevah, v katerih 
lahko, neodvisno druga od druge, odpirajo ista pravna vprašanja, ki jih nato sočasno ali suk­
cesivno obravnavajo različni senati oziroma sodni oddelki. V takem položaju se lahko zgodi, 
da (vsaj začasno) obvelja in ima precedenčni učinek odločitev, ki ni bila osvetljena z vseh 
možnih vidikov, ali pa (če se sprejmejo različne odločitve) sodišče sámo, katerega naloga kot 
najvišjega sodišča v državi je predvsem zagotavljanje enotnosti in predvidljivosti sodne prakse, 
postane vir neenotnosti. To šibko točko bi odpravil institut razširjenih senatov, ki bi dopolnil 
in nadgradil obstoječi sistem ter tako prispeval k zagotavljanju enotnosti sodne prakse na 
horizontalni ravni.66 
2.7.   Kaj je »pomembno pravno vprašanje« z vidika zagotavljanja pravne 
varnosti 
Konkretizacija pravnega standarda poteka v dveh fazah: sodišče mora najprej ugotoviti vsebi­
no pravnega standarda, torej abstraktno dejansko stanje pravne norme, nato pa s tako ugotov­
ljeno vsebino primerjati dejstva, ki jih je ugotovilo v konkretnem primeru. Kaj je pomembno 
vprašanje za zagotavljanje pravne varnosti, sodna praksa opredeljuje per negationem: pogoji za 
vsebinsko obravnavo niso izpolnjeni v primerih, ko ni mogoče govoriti o hudi kršitvi prava, ki 
bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse,67 ali o kršitvi prepovedi sodniške samovo­
lje in kadar ne grozi nevarnost ponovitve očitane napake.68 
Vrhovno sodišče je pri razlagi pojma »pravne varnosti« bolj popustljivo kot nemški vzornik 
BGH.69 Bratković najverjetnejši razlog za razliko v številu dopuščenih revizij kljub primer­
65  Sklep VS RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019.
66  O usklajevanju sodne prakse na horizontalni ravni glej Betetto 2015, str. 970–987.
67  Vprašanje konkretizacije pojma pomembnega pravnega vprašanja z vidika enotnosti sodne prakse kot enega od 
elementov pravne predvidljivosti in s tem pravne varnosti obravnavam v prejšnji točki.
68  Glej v zvezi z vloženimi zahtevami za varstvo zakonitosti sklepe VS RS II Ips 125/2018 z dne 6. 6. 2019, II Ips 
310/2017 z dne 29. 3. 2018, II Ips 284/2017 z dne 5. 4. 2018 in II Ips 275/2017 z dne 4. 6. 2018.
69  Tako Bratković 2018, str. 149.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 39
ljivima zakonskima ureditvama vidi prav v večji ali manjši naklonjenosti najvišjega sodišča 
dopustitvi revizije, kadar stranke uveljavljajo kršitve materialnega in procesnega prava.70 
Izhajajoč iz slovenske sodne prakse, je mogoče s precejšnjo stopnjo zanesljivosti sklepati, da 
pojem »pravna varnost« ni sinonim za pravilno in zakonito sodno odločbo. Kršitev mate­
rialnega ali procesnega prava mora biti tako huda, da preraste v »kvalificirano« obliko in je 
zaradi varstva pravne varnosti potreben poseg Vrhovnega sodišča. Med kršitvami, pri katerih 
je ta standard izpolnjen, je treba postaviti v ospredje kršitve ustavnih in konvencijskih pravic 
– njihovo varstvo je v prvi vrsti naloga rednih sodišč in v skladu z načelom subsidiarnosti šele 
nato Ustavnega sodišča. Z vidika razmerja med Vrhovnim in Ustavnim sodiščem v pravnem 
redu ni nobenega razloga, da ne bi tistih nepravilnosti, s katerimi bi stranka lahko uspela v 
postopku ustavne pritožbe, odpravilo že Vrhovno sodišče.71 To sodišče sledi opisanemu izho­
dišču, pa naj gre za »kvalificirano« postopkovno (na primer kršitev jamstev poštenega sojenja) 
ali materialnopravno kršitev (na primer pravice do zasebne lastnine ali svobode izražanja).72 
Opisana opredelitev meja revizijskega preizkusa oziroma pomembnega vprašanja zahteva čim 
bolj dosledno razmejitev med neustavnostjo in zakonitostjo, pri čemer mora biti temeljno vo­
dilo, da mora Vrhovno sodišče (enako kot Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo) sporno 
pravno stališče neposredno subsumirati pod ustavno normo o človekovih pravicah.73 
V slovenski sodni praksi ostaja odprto vprašanje, kateri so drugi primeri »kvalificiranih« krši­
tev materialnega in procesnega prava, ki utemeljujejo dopustitev revizije zaradi zagotavljanja 
pravne varnosti. Teorija poudarja, da ni vsaka absolutna postopkovna kršitev avtomatično 
kršitev ene od temeljnih človekovih pravic, zato je pri tovrstnih trditvah strank na mestu 
zadržanost najvišjega sodišča.74 Če je kršitev očitna, je tveganje, da bodo drugi sledili slabemu 
zgledu, praviloma manjše, ne večje.75 Po začetni vnemi je sicer pristop precej bolj restriktiven,76 
70  Prav tam, str. 149. 
71  Orehar Ivanc 2009, str. VI. Pritrdilno tudi Bratković 2018, str. 165, Klun 2016, str. 98.
72  Na primer sklepi VS RS III Dor 33/2016 z dne 18. 4. 2016 (glede meja dopustnosti uresničevanja svobode 
novinarskega izražanja), II Dor 496/2018 z dne 16. 5. 2019 (glede skladnosti delnega odvzema poslovne sposobnosti 
za vse aktivnosti, povezane s sodnimi postopki, z načelom sorazmernosti po 2. členu Ustave RS), II Dor 441/2018 z 
dne 17. 1. 2019 (glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem grafologom 
čezmerno poseglo v toženčevo pravico do izjave), II Dor 272/2018 z dne 26. 7. 2018 (glede vprašanja, ali sta bili 
s spremembo sklepa prve stopnje o določitvi socialnovarstvenega zavoda, ki naj sprejme nasprotnega udeleženca, 
temu zavodu kršeni pravica do izjave in pravica do pritožbe); II Dor 157/2017 z dne 27. 7. 2017 (glede vprašanja, ali 
obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ustreza zahtevanemu standardu obrazloženosti sodb).
73  Poglobljeno razpravljanje o merilih za razmejitev med zakonitostjo in neustavnostjo presega okvir tega prispevka. 
O doktrinarnih stališčih glej na primer izčrpno Galič 2004, str. 451–485.
74  Bratković 2018, str. 168, Klun 2016, str. 102.
75  Tako Galič 2014, str. 11. 
76  Enako Dolenc 2015, str. 946.
40
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
vendar menim, da bi moralo biti Vrhovno sodišče pri tem v prihodnje še manj popustljivo. 
Kajti če pritrdimo stališču, da absolutne bistvene kršitve procesnega prava an sich ogrožajo 
pravno varnost, skozi priprta vrata namesto javnega vstopa individualni subjektivni interes. 
Že površen pregled zadev, v katerih je sodišče revizijo dopustilo, še vedno kaže visok delež 
domnevnih postopkovnih kršitev, ne da bi se stranka v teh zadevah sploh sklicevala na oko­
liščino, ki bi po vsebini lahko pomenila kršitev ustavnih jamstev, ali pa so trditve v tej smeri 
posplošene.
2.8. Vprašanje mora biti pravno pomembno za konkreten primer
Kot je bilo pojasnjeno že v zvezi z vprašanjem popolnosti predloga, Vrhovno sodišče v po­
stopkih dopuščene revizije ne sprejema stališč o abstraktnih akademskih in hipotetičnih vpra­
šanjih, pa naj so za prakso na načelni ravni še tako pomembna, ampak odloča v posamičnih 
sporih, v katerih se izrečena pravna stališča opirajo na pravotvorna dejstva konkretnega pri­
mera.77 Obstajati mora torej možnost, da vprašanje vpliva na izid spora v konkretnem primeru 
– vprašanje mora biti »revizijsko sklepčno«.78 Vprašati se moramo: ali bo odločitev o reviziji 
odvisna (tudi) od spornega vprašanja oziroma ali bo stališče o spornem vprašanju eden od 
odločilnih razlogov revizijske odločbe. Če lahko izpodbijana odločba prestane revizijski pre­
izkus neodvisno od spornega vprašanja, odločanje o njem v konkretnem sporu nima nobenega 
smisla.79 (Ne)utemeljenost predlagateljevih argumentov, torej verjetnost revizijskega uspeha, 
pri presoji, ali je vprašanje »revizijsko sklepčno«, ni pomembna. Zavzemanje stališč v nekon­
tradiktornem postopku in brez spisa bi pomenilo nedopustno prejudiciranje.80 
Ni redek položaj, ko nižje sodišče ni povsem prepričano o svojem stališču, na primer pomanj­
kanju stvarne legitimacije, in ga utrdi z »rezervnim argumentom« (ex abundante cautela), na 
primer v odškodninski pravdi s pomanjkanjem vzročne zveze. V tem primeru velja, da če je bil 
tožbeni zahtevek zavrnjen iz dveh enakovrednih razlogov, v predlogu za dopustitev revizije pa 
je izpodbijan le eden, se revizija ne dopusti, saj ne more privesti do za tožnika ugodne rešitve.81 
77  Glej sklep VS RS II Dor 24/2010 z dne 15. 4. 2010: »Odgovor na vprašanje, kako se vpisuje lastninska 
pravica na stanovanjskih hišah, ki so bile vrnjene v postopku denacionalizacije, če so bila posamezna stanovanja 
iz denacionalizacije izvzeta, je sicer načeloma pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, 
vendar na odločitev o tožničinem primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku ne more imeti nobenega vpliva.« 
Podobno sklepi VS RS II Dor 11/2011 z dne 24. 2. 2011, II Dor 314/2013 z dne 9. 1. 2014, II Dor 235/2010 z 
dne 21. 10. 2010 in drugi. To vprašanje se lahko postavi tudi še po tem, ko je bila revizija že dopuščena. Glej sodbo 
VS RS III Ips 89/2010 z dne 13. 9. 2011.
78  Tako Klun 2016, str. 61. 
79  Prav tam.
80  Prav tam, str. 62.
81  Sklep VS RS II Dor 46/2009 z dne 6. 4. 2010.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 41
2.9.  O metodi – ali bi moral biti Vrhovnemu sodišču pri odločanju o dopustitvi 
revizije predložen celoten spis
V podpoglavju 2.3 je bilo pojasnjeno, da mora stranka zadostiti strogim zahtevam glede ob­
veznih sestavin predloga. Med drugim mora navesti pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, 
in opisati kršitev oziroma pojasniti, zakaj je sodišče druge stopnje sporno pravno vprašanje 
rešilo nezakonito. Iz predloga mora izhajati eksistencialna zveza med pomembnim pravnim 
vprašanjem in individualnim položajem predlagatelja. Procesno gradivo v postopku odločanja 
o dopustitvi revizije poleg teh trditev sestavljajo še listine, ki jih predlagatelj mora predložiti 
(tj. sodba sodišča druge stopnje in kopije neobjavljenih sodb), listine, ki jih priloži, čeprav to 
ni obvezno (tj. sodba sodišča prve stopnje in kopije drugih listin iz sodnega spisa), ter listine, 
ki jih ni predložil in tega ni dolžan storiti, se pa nanje sklicuje (tj. objavljene sodne odločbe). 
To za odločanje o objektivni pomembnosti pravnega vprašanja za pravni red kot celoto, katere 
del je presoja, ali je vprašanje pomembno za konkretni primer, povsem zadošča. Enako velja v 
izjemnih položajih, ko ni mogoče dosledno ločevanje med pomembnostjo pravnega vprašanja 
in pravilnostjo odločitve (podpoglavje 2.7). Omenjeno je bilo, da če predlagatelj ne predloži 
listin iz sodnega spisa, ki sicer niso obvezne, in tudi dovolj konkretno ne opiše kršitve ter 
okoliščin, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja, pač tvega, da bo Vrhovno sodišče 
tak predlog zavrglo kot nepopoln, ker ne bo moglo preveriti, ali gre za pomembno pravno 
vprašanje (podpoglavje 2.2). Predložitev spisa Vrhovnemu sodišču bi bila po mojem mnenju 
ne samo nepotrebna, temveč potencialno celo škodljiva.82 Ker bi spisovno gradivo lahko »oku­
žilo« vrhovne sodnike s podatki o individualnem pomenu za stranko, bi se zabrisala meja med 
obema fazama postopka, zaradi česar bi se presoja o dopustitvi revizije po merilu objektivne 
pomembnosti lahko prevesila v varstvo zasebnega interesa. V nasprotju z načelom dispozi­
tivnosti bi bilo, da bi vrhovni sodniki »raziskovali« sodni spis in poskušali izluščiti pravno 
pomembno vprašanje ter najti prvine, ki bi dodatno osvetlile predlog za dopustitev revizije. 
V podkrepitev temu stališču velja dodati, da tudi če se izkaže, da je bila presoja o pomemb­
nosti pravnega vprašanja v preliminarnem postopku o dopustitvi revizije napačna, to ni nepo­
pravljivo, saj Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji na sklep o dopustitvi revizije, natančneje 
na presojo o pomembnosti vprašanja, ni vezano.83
82  Drugače Dolenc 2015, str. 949.
83  Tovrstni primeri so sicer redki. Glej sodbe VS RS III Ips 89/2010 z dne 13. 9. 2011 (dopuščeno vprašanje ni 
bilo pomembno za konkreten primer), III Ips 82/2010 z dne 12. 2. 2013 in II Ips 83/2012 z dne 29. 8. 2013 (v tem 
primeru je revizijski preizkus razkril, da izpodbijano stališče o neopravičljivosti tožničine (morebitne) zmote ni bilo 
odločilen, temveč le rezervni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka).
42
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
3. Pritožba zoper razveljavitveni sklep na Vrhovno sodišče
Sveženj novosti, s katerimi se – s ciljem uresničevanja ustavne pravice do sojenja brez nepo­
trebnega odlašanja – želi povečati število primerov, v katerih bo višje sodišče sámo meritorno 
odločilo, namesto da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, poleg 
spremembe 354. in 355. člena ZPP, ki zapoveduje nujnost testa sorazmernosti pri oceni raz­
merja pravice do pritožbe in drugih ustavnih pravic, sestavlja »pametna« sankcija (ker naj bi 
na višje sodnike v prvi vrsti delovala z grožnjo, da bo Vrhovno sodišče razveljavitveni sklep 
razveljavilo), ki v 357.a členu ZPP predvideva pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o 
razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podatki kažejo na 
statistično pomembno število vloženih pritožb iz tega naslova, in sicer jih je civilni oddelek 
Vrhovnega sodišča leta 2019 obravnaval 24, v prvi polovici leta 2020 pa 12. Leta 2019 je bilo 
ugodeno štirim pritožbam, v prvi polovici leta 2020 pa dvema.
3.1. Predmet preizkusa Vrhovnega sodišča
Izhajajoč iz jezikovne razlage prvega stavka odstavka 357.a člena ZPP, bi lahko sklepali, da 
stranka, ki nasprotuje razveljavitvi, pritožbo lahko vloži le zoper sklep o razveljavitvi sod­
be. Taka razlaga po stališču sodne prakse ni sprejemljiva z vidika pravice do enakosti pred 
zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, po kateri je bistveno enake položaje treba 
obravnavati enako. Cilj novega pravnega sredstva je v največji možni meri zagotoviti dokonč­
no odločitev na drugi stopnji, zato mora biti, enako kot v pravdnem postopku, na voljo tudi 
strankam v nepravdnih postopkih. Pritožba mora biti torej zagotovljena tudi, ko pritožbeno 
sodišče razveljavi dokončno meritorno odločitev nepravdnega sodišča. Ker so končni sklepi 
v nepravdnem postopku po svojem smislu v bistvenem enaki kot sodbe in bi se brez zadržka 
lahko tako tudi imenovali, smiselna uporaba določb ZPP (42. člen ZNP­1) zahteva smiselno 
enako uporabo določbe 357.a člena ZPP.84
To pa ne velja, kadar je razveljavljeni sklep sodišča prve stopnje procesne narave, pa čeprav se 
z njim postopek konča (na primer sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ali zavrženju 
tožbe zaradi pomanjkanja procesne predpostavke), ne glede na to, ali je izdan v pravdnem ali 
nepravdnem postopku. Kadar gre za tak sklep, pritožbeno sodišče postopka ne vodi v skladu z 
določbami 25. poglavja ZPP, ki se nanašajo na pritožbo zoper sodbo (333. do 362. člen ZPP), 
temveč po določbah, ki urejajo pritožbo zoper sklep (363. do 366.a člen ZPP), zato pritožba 
po 357.a členu ZPP ni dovoljena.85 
84  Glej na primer sklepa VS RS Cp 13/2018 z dne 7. 5. 2018 in Cp 6/2019 z dne 7. 2. 2019. 
85  Glej na primer sklepe VS RS Cp 30/2019 z dne 23. 5. 2019 (sodišče druge stopnje je razveljavilo sklep sodišča 
prve stopnje o ustavitvi postopka v nepravdnem postopku zaradi umika predloga), Cpg 1/2019 z dne 19. 2. 2019 
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 43
3.2. Pritožbeni razlogi in obseg pritožbenega preizkusa
ZPP pritožbene razloge v drugem odstavku 357.a člena ZPP omejuje na preizkus (ne)pra­
vilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil, torej na oceno, (a) ali bi kršitev lahko odpravilo že 
sodišče druge stopnje sámo, (b) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo 
dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivost ter (c) ali bi moralo samo opraviti novo 
sojenje, upoštevaje pri tem tudi pomen ustavne pravice do pritožbe (354. in 355. člen ZPP). 
Temu dosledno sledi sodna praksa.86 Pritožnik ne more uspeti s pritožbo, v kateri ne naspro­
tuje razlogom sodišča druge stopnje za razveljavitev prvostopenjske sodbe, temveč se ukvarja 
z vsebinskim vidikom odločitve in v resnici uveljavlja pritožbene razloge iz 338. člena ZPP.87 
To pomeni, da pritožbi po 357.a členu ZPP ni mogoče ugoditi niti, če je razveljavitveni sklep 
nepravilen ali nezakonit, ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo88 
ali zmotno presodilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega 
postopka89. Vrhovno sodišče mora izhajati iz temelja, da kršitev, ki jo je ugotovilo sodišče 
druge stopnje, resnično obstaja, ne more pa ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje 
o kršitvi res pravilno.90 Pri tem pa je treba opozoriti, da je pomembna vsebina kršitve, ne pa 
njena pravna kvalifikacija. Primeri, ko sodišče druge stopnje napačno kvalificira kršitev, ki jo 
je zagrešilo sodišče prve stopnje, so v praksi pogosti. Dolenc v zvezi s kršitvijo iz 14. točke 
drugega odstavka 339. člena ZPP denimo ugotavlja, da je bilo v pregledanem vzorcu drugo­
stopenjskih sodb kar štiri petine primerov, v katerih je bila v resnici podana kršitev nepopolno 
ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa absolutna bistvena procesna kršitev, ki bi jo ugotovilo 
sodišče druge stopnje.91 Tudi sodna praksa se je že imela priložnost srečati s tem vprašanjem. 
Če je očitek sodišča druge stopnje (oziroma pravna kvalifikacija) o kršitvi pred sodiščem prve 
stopnje le navidezen in v resnici prikriva kršitev, ki bi jo sodišče druge stopnje lahko sámo od­
pravilo, po stališču Vrhovnega sodišča pogojev za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ni.92 
(sodišče druge stopnje je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega 
interesa) in Cp 32/2018 z dne 29. 11. 2018 (sodišče druge stopnje je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o izročitvi 
nepremičnine, izdan v izvršilnem postopku).
86  Glej na primer sklep VS RS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018.
87  Primeri, ko pritožnik napada vsebinsko odločitev, so številni. Glej na primer sklep VS RS Cp 44/2019 z dne 
14. 11. 2019.
88  Glej na primer sklep VS RS Cp 44/2019 z dne 14. 11. 2019. V tej zadevi se pritožnik ni strinjal s presojo sodišča 
druge stopnje glede višine obrestne mere, ki jo je treba uporabiti za izračun zamudnih obresti. 
89  Glej na primer sklep VS RS Cp 6/2019 z dne 7. 2. 2019.
90  Enako Galič 2017, str. 54.
91  Dolenc 2003, str. 97–98.
92  Sklep VS RS Cp 9/2020 z dne 12. 3. 2020. Iz obrazložitve: »Razloga za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje 
namreč ne pomeni že sam očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To je še posebej očitno v 
44
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
3.3. Pritožbeni razlogi morajo biti konkretizirani
Razlogi, s katerimi pritožnik utemeljuje, da bi sodišče druge stopnje kršitev postopka glede 
na njeno naravo lahko odpravilo sámo, ali da bi glede na naravo stvari in okoliščine primera 
lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali da bi moralo sámo 
opraviti novo sojenje, morajo biti konkretizirani. Ne zadostuje, da – kar ni redek primer – le 
prepiše zakonsko besedilo 357.a člena ZPP ali navede, da »sodišče druge stopnje z razvelja­
vitvijo zavlačuje postopek«, pogoj konkretiziranosti ni izpolnjen.93 Pritožnik se mora z razlo­
gi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, soočiti in 
pojasniti, zakaj niso pravilni. To bo na primer storil z utemeljitvijo, zakaj bi sodišče glede na 
okoliščine konkretnega primera lahko sámo dopolnilo dokazni postopek.94 
3.4. Razveljavitveni sklep mora biti obrazložen
Pritožnikova dolžnost, da pritožbene razloge konkretizira, predpostavlja, da se sodišče druge 
stopnje konkretizirano opredeli, zakaj ni moglo sámo odpraviti kršitve ali dopolniti postopka 
oziroma opraviti novega sojenja. Pritožnik lahko učinkovito uresniči svojo ustavno pravico 
do pritožbe le tedaj, če mu je omogočeno, da spozna razloge, na katerih temelji odločitev o 
razveljavitvi sodišča druge stopnje. Res je, da Ustava RS zahteva le dvostopenjsko sodno var­
stvo, a treba je upoštevati, da ima sodišče druge stopnje z vidika 357.a člena položaj sodišča 
prve stopnje. Tudi Vrhovno sodišče lahko razveljavitveni sklep preizkusi le, če je obrazložen. 
To pomeni, da mora sodišče druge stopnje navesti razloge za svojo odločitev o razveljavitvi 
sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer obrazložitev ne sme biti le formularna (s povzetkom 
zakonskega pogoja, ki utemeljuje izjemo), temveč vsebinska.95 Z drugimi besedami povedano, 
kadar sodišče druge stopnje razveljavi sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postop­
konkretnem primeru, ko je ta utemeljen s (po oceni pritožbenega sodišča) napačno napolnitvijo pravnega standarda 
največje koristi otrok. V citiranem očitku absolutne bistvene kršitev določb pravdnega postopka se tako dejansko 
skriva vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (in nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje).« Glej 
tudi sklep VS RS Dsp 2/2018 z dne 23. 8. 2018.
93  Glej na primer sklep VS RS Cp 1/2019 z dne 8. 4. 2019.
94  Glej na primer sklep VS RS Cp 28/2019 z dne 16. 5. 2019, s katerim je sodišče ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo 
v odločanje sodišču druge stopnje. V tej zapuščinski zadevi so pritožniki v pritožbi konkretizirano navedli, da »lahko 
sodišče druge stopnje samo opravi dejanja, ki jih je naložilo sodišču prve stopnje za odpravo kršitve, to pa so ocenitev 
darila, danega A. A., ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine in določitev nujnih deležev nujnim dedičem. Višje 
sodišče ima vse podatke in vsaj enake možnosti kot prvostopenjsko sodišče. […] Sodišče prve stopnje je postavilo 
izvedenko finančne stroke in dediči so že podali pripombe na to mnenje, nato pa je nekritično presodilo, da darilo ni 
pomembno. Glede na okoliščine primera bi bilo smotrneje, da bi dokaz z izvedenko končalo sodišče druge stopnje 
samo.«
95  Glej na primer sklepe VS RS Cp 13/2018 z dne 7. 5. 2018, Cp 9/2020 z dne 12. 3. 2020 in Cp 37/2018 z dne 
22. 11. 2018. Glej tudi Pavčnik 2018, str. 11.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 45
ka, ne zadošča, da v sklepu navede, katere določbe so bile prekršene in v čem je kršitev (drugi 
odstavek 360. člena ZPP), ampak mora utemeljiti tudi, zakaj ni moglo kršitve odpraviti samo. 
Podobno tudi, kadar je sodba razveljavljena zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega de­
janskega stanja, ni dovolj, da navede, v čem so pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja 
oziroma zakaj so nova dejstva in novi dokazi pomembni za pravilno odločbo ter zakaj vplivajo 
na tako odločbo (tretji odstavek 360. člena ZPP), ampak mora obrazložiti, zakaj ne more 
samo odpraviti kršitev v zvezi z dokaznim postopkom in ugotovljenim dejanskim stanjem.
3.5. Katere kršitve lahko sodišče druge stopnje odpravi samo
Meje pooblastila, zaupanega sodišču druge stopnje, da sámo odpravi postopkovno kršitev, so 
začrtane z vsebino pravice do pritožbe, kot izhaja iz judikature Ustavnega sodišča, podprte 
z doktrinarnimi stališči. Vsebina načela instančnosti je, kot je že večkrat poudarilo Ustavno 
sodišče,96 da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika 
vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. To pomeni, da 
25. člen Ustave zagotavlja meritorno (vsebinsko) oceno pravilnosti prvostopenjske oblastne 
odločitve. Smisel človekove pravice do pravnega sredstva je, da lahko posameznik z vložitvi­
jo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pritožnik mora imeti 
možnost doseči višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so 
pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, kar pomeni, da mu je treba omogočiti 
uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem 
prve stopnje. Ustavna pravica do pravnega sredstva pa ni kršena, če instančno sodišče ugodi 
pravnemu sredstvu in spremeni izpodbijano sodno odločbo s svojo odločbo, zoper katero ni 
več pravnega sredstva. Tudi če v takem primeru instančno sodišče spremeni oziroma dopolni 
dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, to še ne pomeni nujno kršitve 25. člena Ustave. 
Bistveno je, da sodišče višje stopnje ni pooblaščeno, da o vprašanjih, ki pomenijo samostojne 
pravne celote, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bile predmet presoje sodišča 
prve stopnje ter bi zato sodišče višje stopnje moralo pri njih v celoti in prvič ugotoviti celo­
ten konkretni dejanski stan, oblikuje celoten abstraktni dejanski stan in opravi subsumpcijo, 
sprejme svoja in (zato) neizpodbojna stališča ter nato nanje opre svojo odločitev o utemelje­
nosti zahtevka. Tako pooblastilo sodišča višje stopnje bi bilo v neskladju z ustavno varovanim 
bistvom pravice do pritožbe.
V nadaljevanju tega dela prispevka se osredotočam predvsem na sodno prakso Vrhovnega 
sodišča, ki zapolnjuje pomensko odprtost standarda (ne)odpravljivosti kršitve in se je izobli­
kovala po noveli ZPP­E (medtem ko je pred novelo skoraj ni bilo), zahvaljujoč uzakonitvi 
novega pravnega sredstva iz 357.a člena ZPP. Ta praksa je najbogatejša pri (ne)odpravljivih 
96  Odločba US RS Up 455/13 z dne 25. 9. 2014, točka 7, in druge tam citirane odločbe.
46
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
procesnih kršitvah. Prav v zvezi z njimi so se sodišča pred novelo (in se delno še vedno) najpo­
gosteje zatekala k floskuli, »da glede na naravo kršitve« ne gre za kršitev, ki bi jo bilo mogoče 
odpraviti na pritožbeni obravnavi.
3.6. Katere procesne kršitve lahko sodišče druge stopnje odpravi sámo
Vse do novele ZPP­D je veljalo, da je posledica bistvenih kršitev določb postopka (339. člen 
ZPP) razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Novela je glede tega prinesla pomembno spre­
membo – sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo 
vrne v novo sojenje le, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more sámo odpraviti 
(prvi odstavek 354. člena in šesta alineja 358. člena ZPP) bodisi z opravo procesnih dejanj na 
pritožbeni obravnavi ali brez nje.97 
Izkazalo se je, da mehak pristop ni prispeval k bistvenemu zmanjšanju števila razveljavitev za­
radi procesnih kršitev. Odkar je po noveli ZPP­E z namenom pospešitve postopka za primer, 
če je sodišče druge stopnje zanemarilo svojo korektivno dolžnost, predpisana sankcija (razve­
ljavitev razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje), pa to sili k doslednejšemu spoštovanju 
omenjenih določb ZPP. 
Nekaterih absolutnih bistvenih kršitev sodišče druge stopnje že po naravi stvari ne more od­
praviti. Tako ne more namesto sodišča prve stopnje napisati sodbe (kršitev iz 14. in 15. točke 
drugega odstavka 339. člena ZPP)98 ali odločiti, če je v zadevi na prvi stopnji sodeloval sodnik, 
ki bi moral biti izločen, ali je bilo sodišče nepravilno sestavljeno (kršitev iz 1. točke drugega 
odstavka 339. člena ZPP). Nasprotno pa menim, da ne bo poseženo v bistvo poštenega so­
jenja pri nekaterih oblikah kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na primer, 
kadar sodišče prve stopnje nepravilno povzame vsebino dokazne listine, sodišče druge stopnje 
lahko odpravi kršitev tako, da pri odločanju upošteva pravo vsebino listine. 
Zaradi zagotavljanja instančnosti sojenja sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti pro­
cesne kršitve, če pravega sojenja na prvi stopnji sploh ni bilo. Za tak položaj gre, kadar so­
dišče prve stopnje nepravilno oceni, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, sodbo 
na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi ali vmesno sodbo na podlagi sporazuma 
strank (kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi napačne odločitve, da so 
izpolnjeni pogoji za izdajo take sodbe, sodišče prve stopnje ne ugotavlja dejanskega stanja in 
bi moralo sodišče druge stopnje, da bi odpravilo kršitev, izpeljati celoten dokazni postopek. V 
97  O tem, da je v skladu s šesto alinejo 358. člena ZPP postopkovno kršitev mogoče odpraviti tudi brez pritožbene 
seje, glej Zobec v: Ude in dr. 2005–2009, str. 482. 
98  Glej Zobec 2007, str. 29–30. Enako sklepa VS RS Cp 19/2019 z dne 11. 4. 2019 in Cp 40/2019 z dne 10. 10. 
2019.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 47
tem primeru pa bi bilo kršeno načelo instančnosti, saj bi sodišče višje stopnje prvič odločalo o 
vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto ter niti v dejanskem niti v pravnem pogledu 
niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.99 Iz istega razloga sodišče druge stopnje ne 
more opraviti glavne obravnave, če tega ni storilo sodišče prve stopnje, pa bi moralo (kršitev 
iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako sodišče druge stopnje ne more prvič 
odločati o prezrtem pobotnem ugovoru.100
Kršitev pravice stranke do sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena 
ZPP) zajema vrsto procesnih položajev in kombinacij; nekatere, odvisno od okoliščin kon­
kretnega primera, je mogoče sanirati na drugi stopnji, drugih, te so v večini, pa ne. Kršitev na 
drugi stopnji denimo ni odpravljiva, kadar je stranka prikrajšana v svoji pravici do sodelovanja 
v postopku, ker zaradi nepravilnega vabljenja (na primer nevročitve tožbe) sploh ni mogla 
sodelovati v postopku. Če pa je njena pravica do informacije kršena s tem, da ni bila pravilno 
vabljena na en narok, na katerem je sodišče prve stopnje zaslišalo eno izmed predlaganih prič, 
bo to pomanjkljivost, tako menim, praviloma mogoče odpraviti s ponovno izvedbo dokaza 
na glavni obravnavi pred sodišče druge stopnje.101 Položaj je v bistvenem podoben, kot ga v 
zvezi z dopolnitvijo postopka na drugi stopnji predvideva prvi odstavek 355. člena ZPP. Če 
ima sodišče druge stopnje pooblastilo, da s ciljem popolne ugotovitve dejanskega stanja izvede 
dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo, čeprav je bil predlagan, lahko ravna enako tudi pri 
cilju odprave procesne kršitve. 
Podobno velja, če je sodišče prezrlo določeno strankino trditev ali jo prikrajšalo v njenih pra­
vicah v dokaznem postopku (za tak primer bo šlo, če nepravilno, na primer zaradi vnaprejšnje 
dokazne ocene, zavrne strankin dokazni predlog).102 Sodišče druge stopnje bo trditev sprejelo 
kot del dejanskega procesnega gradiva oziroma dopolnilo dokazni postopek. 
Sodišče druge stopnje ne more nadomestiti vloge sodišča prve stopnje, ki jo ima to v zvezi 
z materialnim procesnim vodstvom, ne glede na to, ali pomanjkljivost, odvisno od okoliščin 
primera, kvalificiramo kot relativno ali absolutno kršitev določb pravdnega postopka.103
Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi odklanja možnost, da bi razloge za zavrnitev dokaz­
nih predlogov navedlo šele sodišče druge stopnje, čeprav bi to moralo storiti že sodišče prve 
99  V zvezi z zamudno sodbo glej sklep VS RS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019.
100  Sklep VS RS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019.
101  Enako Rijavec in Ude 2008, str. 75. Drugače Zobec v: Ude in dr., 2005–2009, str. 386. 
102  Primerjaj Zobec 2007, str. 29–30.
103  Sklep VS RS Cpg 16/2019 z dne 21. 1. 2020. Iz obrazložitve:« Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge 
stopnje utemeljeno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, ker bo treba ugotavljati 
dejstva, ki zaradi pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva še niso bila zatrjevana.«
48
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
stopnje.104 Razlogi za tako stališče, ki ga je sodišče med drugim utemeljilo s sklicevanjem na 
pritožnikovo pravico do izjave, se ne zdijo prepričljivi.105 Ravnanje sodišča druge stopnje je 
morda res lahko problematično z vidika prikrajšanja strankine pravice do pritožbe, a sodišče 
bi moralo presoditi, ali gre za odpravljivo kršitev, upoštevajoč pri tem merilo ustavno dopust­
ne omejitve pravice do pritožbe. 
Narava postopkovne kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje 
procesnih predpostavk, ki se nanašajo na stranke) je praviloma takšna, da ne dopušča njenega 
odpravljanja pred sodiščem druge stopnje. Če denimo stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal 
njen zakoniti zastopnik, je zaradi te pomanjkljivosti okužen celotni postopek pred sodiščem 
prve stopnje. Položaj je enak, kot da prvostopenjskega postopka ne bi bilo. Dopustnost od­
prave postopkovnih kršitev na drugi stopnji v teh primerih sicer ni povsem izključena, a je 
vsekakor bolj izjema kot pravilo.106 
Nekoliko več možnosti za odpravo pomanjkljivosti je pri relativnih kršitvah pravdnega po­
stopka. Zobec kot primer navaja kršitve dokazovanja z izvedenci ali procesne položaje, ko je 
sodišče prve stopnje naredilo nekaj več, kot bi smelo (neupoštevanje prekluzije glede navaja­
nja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, neupoštevanje nespornih dejstev, kršitve raz­
pravnega načela).107 Sodna praksa k temu dodaja še kršitev temeljnega načela proste presoje 
dokazov (8. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP).108
104  Sklepa VS RS II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018. 
105  V zadevi Up­134/03 z dne 12. 1. 2005 je Ustavno sodišče navedlo, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje 
v svoji sodbi sicer ni obrazložilo, zakaj predlaganega dokaza z ogledom ni izvedlo, vendar je to napako sodišča prve 
stopnje popravilo višje sodišče. To je v obrazložitvi svoje sodbe pojasnilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza za 
odločitev sodišča ni bila bistvena. Ustavno sodišče je poudarilo, da je bilo zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v 
dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave, s tem zadoščeno. Ker očitno ni šlo za kršitev človekovih 
pravic in temeljnih svoboščin, kot sta jih zatrjevala pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v 
obravnavo. Zelo podobno je odločilo tudi v zadevi Up­515/04 z dne 11. 2. 2005. 
106  Glej sklep Cp 38/2019 z dne 18. 11. 2019. V tej zadevi je sodišče druge stopnje po prepričanju Vrhovnega 
sodišča, s tem ko je menilo, da bi bila strankam odvzeta pravica iz 25. člena Ustave, če bi sámo prvič odločalo o 
odprtih dejanskih vprašanjih glede aktivne procesne legitimacije za vložitev ugovora, preširoko razlagalo pravico 
do pritožbe. Navedlo je: »Sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj bi poizvedbe (glede novega upnika) lažje 
opravilo sodišče prve stopnje. Ne nazadnje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je z relevantnimi podatki 
že razpolagalo – tj. da je novi upnik terjatve družba A., d. o. o.«
107  Zobec 2007, str. 29–30.
108  Sklep VS RS Dsp 6/2018 z dne 6. 11. 2018. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje presodilo, da 
»dokazna ocena sodišča prve stopnje glede tega, ali je med strankama prišlo do dogovora o odstranitvi učinkov 
tožnikove odpovedi, ni vestna in skrbna ter analitično sintetična. Obrazložilo je, da pomanjkljive dokazne ocene 
glede na naravo kršitve ne more samo odpraviti, pri čemer je upoštevalo, da bo treba v primeru dokazanosti obstoja 
ustnega sporazuma o brezpredmetnosti tožnikove odpovedi ugotoviti relevantna dejstva v zvezi z zahtevkom za 
transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.« Vrhovno sodišče se s tem ni strinjalo in je 
navedlo, da »je relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP glede na njeno 
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 49
3.7.  Kdaj sodišče druge stopnje ne more sámo odpraviti kršitev v zvezi 
z dokaznim postopkom in ugotovljenim dejanskim stanjem
Razen izrecne zapovedi tehtanja s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi od­
stavek 355. člena ZPP) širša reformatorična pooblastila sodišča druge stopnje glede premissae 
minor, uvedena z novelo ZPP­D, po noveli ZPP­E ostajajo nespremenjena. Novo pravno 
sredstvo iz 357.a člena jih pomembno vsebinsko dopolnjuje tako, da predpisuje »sankcijo« 
(pritožbo zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje) za kršitev sodnikovega dolžnost­
nega ravnanja, da v zadevi dokončno (na seji ali pritožbeni obravnavi) odloči o zadevi.
Kadar sodišče druge stopnje (1) dvomi o pravilnosti ocene izvedenih dokazov (drugi odstavek 
347. člena ZPP) ali spozna, da je treba (2) dokazni postopek ali (3) dejansko stanje dopolniti 
(prvi odstavek 355. člena ZPP), je razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotno 
oziroma nepopolno ugotovljenega stanja načelno izključena. ZPP dovoljuje le eno izjemo, 
in sicer razveljavitev sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica 
zmotne uporabe materialnega prava, in še to le pod pogojem, če sodišče druge stopnje glede 
na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma 
odpraviti pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP).
Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tedaj, če je sodišče sicer ugotavljalo vsa pravno rele­
vantna dejstva, a si je o njih (ali o nekaterih od njih) ustvarilo napačno predstavo in izobliko­
valo nepravilen zaključek.109 Če izhajamo iz zgornje razvrstitve, je vzrok za zmotno ugotovitev 
dejanskega stanja bodisi (1) nepravilna ocena izvedenih dokazov ali (2) nepopolno izvedeni 
dokazni postopek. Sodišče druge stopnje sodbe ne sme razveljaviti ne v prvem ne v drugem 
primeru.
Kadar dvomi o pravilnosti ocene izvedenih dokazov, po mojem mnenju kljub neposrečeni 
ubeseditvi drugega odstavka 347. člena ZPP110 sodišče druge stopnje ne more prosto presojati, 
ali je treba dokazni postopek glede na okoliščine primera dopolniti na drugi stopnji ali sodbo 
razveljaviti in zadevo vrniti v sojenje sodišču prve stopnje, ampak je pritožbena obravnava 
obvezna.111 Določba prvega odstavka 355. člena je namreč jasna in obseg kasatoričnih poobla­
naravo mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Njena odprava pred sodiščem druge stopnje bo prispevala k 
hitrejši rešitvi spora, saj bo postopek končan, če bo ugotovljeno, da med strankama ni bilo dogovora o odstranitvi 
učinkov tožnikove odpovedi.«
109  Triva in Dika 2004, str. 681.
110  Znotraj jezikovne razlage je namreč tudi razlaga določbe, da se pritožbena obravnava opravi le takrat, kadar 
sodišče druge stopnje spozna, da je treba dokaze ponoviti na drugi in ne na prvi stopnji. 
111  Enako Zobec v: Ude in dr. 2005–2009, str. 383. Drugače Dolenc 2003, str. 105.
50
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
stil sodišča druge stopnje omejuje na že omenjeni položaj nepopolne ugotovitve dejanskega 
stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava. 
ZPP zaradi pomanjkljive redakcije prvega odstavka 355. člena ZPP112 ne predvideva, kako 
naj sodišče druge stopnje ravna, kadar je zmotna ugotovitev dejanskega stanja posledica tega, 
da je sodišče prve stopnje dokaz sicer izvedlo, ni pa ga ocenilo. Vrhovno sodišče se je o tem 
vprašanju že izreklo in, potem ko je praznino zapolnilo s prilagojeno uporabo prvega odstavka 
355. člena ZPP, zavzelo stališče, da sodišče druge stopnje lahko sámo dopolni dokazni posto­
pek z oceno izvedenega dokaza.113 
Za nepopolno izvedeni dokazni postopek gre takrat, kadar sodišče prve stopnje ne izvede ka­
terega od pravočasno predlaganih dokazov, zmotno misleč, da ne bi mogel vplivati na rezultat 
dokazne ocene, pa to ni posledica postopkovne kršitve.114 V bazi odločb Vrhovnega sodišča ni 
nobene odločbe, v kateri bi to sodišče presojalo pravilnost sklepa o razveljavitvi sodbe sodišča 
prve stopnje zaradi nepopolno izvedenega dokaznega postopka, na podlagi česar bi lahko 
sklepali – če se opremo na do sodnika prijazno razlago – na povečanje števila opravljenih 
pritožbenih obravnav. Statistični podatki to le delno potrjujejo: na civilnem oddelku Višjega 
sodišča v Ljubljani je bilo leta 2019 24 pritožbenih obravnav, leta 2020 (do konca meseca 
julija) pa 10. 
Do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pride takrat, kadar sodišče prve stopnje 
ni ugotavljalo katerega od odločilnih dejstev. Ni ga ocenilo kot pomembnega, zato o njem ni 
zavzelo nobenega stališča,115 sodišče druge stopnje pa je presodilo drugače. Določba prvega 
odstavka 355. člena ZPP omenja dva položaja: (1) nepopolno ugotovljeno dejansko stanje 
kot posledica zmotne uporabe materialnega prava (v praksi pogosteje) ter (2) dovoljeno in 
pravno relevantno uveljavljanje pritožbenih novot (v praksi redkeje). Osrednje vprašanje, ki 
si ga mora postaviti sodišče druge stopnje, ko spozna, da je bilo zaradi zmotne uporabe ma­
terialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je, ali lahko kršitev glede na naravo 
stvari in okoliščine primera sámo odpravi, upoštevaje pri tem že predstavljeno vsebino načela 
dvostopenjskega sojenja, uveljavljeno v judikaturi Ustavnega sodišča. Bistveno je dejstvo, da 
sodišče druge stopnje ni pooblaščeno, da o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote, 
ki niti v dejanskem niti v pravnem pogledu niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje ter 
112  Del besedila prvega odstavka 355. člena ZPP se glasi: »vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo«, da bi se 
nanašal tudi na dokaze, pa bi se moral glasiti: »vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oziroma ocenilo«.
113  Sklep VS RS Cpg 14/2019 z dne 17. 12. 2019. Sodišče prve stopnje v tej zadevi ni dokazno ocenilo listin, ki jih 
je sicer vpogledalo in prebralo na glavni obravnavi. Glej tudi Zobec v: Ude in dr. 2005–2009, str. 383.
114  Postopkovna kršitev bo podana, če je sodišče stranko prikrajšalo za njeno pravico do izjave v dokaznem postopku, 
na primer tako, da ni obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo, ali pa je podalo vnaprejšnjo dokazno oceno. 
115  Dolenc 2003, str. 102.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 51
bi zato drugostopenjsko sodišče moralo pri njih v celoti in prvič ugotoviti celoten konkretni 
dejanski stan, oblikuje celoten abstraktni dejanski stan in opravi subsumpcijo, sprejme svoja 
in (zato) neizpodbojna stališča ter nato nanje opre svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka. 
Vrhovno sodišče se je o (ne)odpravljivosti kršitve nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja 
z vidika dopustnosti omejitve pravice do pritožbe v posameznih primerih že izreklo.
Pogosti so primeri, ko sodišče prve stopnje sicer uporabi ustrezno materialno normo, vendar 
jo nepravilno interpretira ali dejansko stanje napačno subsumira pod pravno normo in nato 
izda zavrnilno sodbo. Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadostuje, da ne obstaja nobeno dej­
stvo, na katero bi materialno pravo vezalo nastop pravne posledice. Če se sodišče druge stop­
nje z materialnopravno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, sklop dejstev neizogibno ostane 
neugotovljen. Tipični primeri so zavrnilne sodbe zaradi zastaranja, pomanjkanja aktivne in 
pasivne legitimacije, nesklepčnosti, pomanjkanja ene od predpostavk odškodninskega delikta 
in podobno. Če bi na primer sodišče druge stopnje, ki meni, da tožbeni zahtevek ni zastaral, 
ugotavljalo vse predpostavke odškodninske odgovornosti, bi bilo to v neskladju z ustavno 
varovanim bistvom pravice do pritožbe.116 Nabor primerov s tem ni izčrpan: če sodišče prve 
stopnje zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, ker 
med pravdnima strankama ni obstajala zunajzakonska skupnost, ne ugotavlja dejstev glede 
obsega in deležev na skupnem premoženju; če zavrne tožbeni zahtevek za plačilo preživnine 
polnoletnega otroka, ker meni, da ni izpolnjen pravni standard rednega šolanja, ne ugotavlja, 
kakšne so njegove potrebe oziroma zmožnosti njegovih staršev za preživljanje, itd. 
Podobno se sodišče prve stopnje ne izreče o bistvenih vprašanjih utemeljenosti tožbenega 
zahtevka, kadar v primeru eventualne kumulacije odloči le o enem zahtevku ali zahtevku 
zoper enega toženca ali z vmesno sodbo odloči o temelju, sodišče druge stopnje pa se z odlo­
čitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. O eventualnem zahtevku in višini tožbenega zahtevka 
sodišče prve stopnje praviloma sploh ni razpravljalo. Vrhovno sodišče je v zadevi, v kateri je 
tožnik uveljavljal primarni in eventualni tožbeni zahtevek ter je sodišče prve stopnje ugodilo 
primarnemu zahtevku, pritrdilo stališču sodišča druge stopnje (ki je presodilo, da sodišče prve 
stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo več pravno pomembnih dej­
stev), da ne gre za kršitev, odpravljivo na drugi stopnji. Če bi sodišče druge stopnje v primeru 
morebitne zavrnitve primarnega zahtevka moralo (prvič) dokončno odločiti še o eventualnem 
zahtevku, bi bili stranki s tem prikrajšani za pravico do pritožbe.117 Tudi pri vmesni sodbi, pri 
preizkusu katere sodišče druge stopnje ugotovi, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne upo­
rabe materialnega prava ni ugotavljalo več pravno pomembnih dejstev, si je težko predstav­
116  Sklepa VS RS Cp 1/2020 z dne 6. 2. 2020 in Cp 4/2020 z dne 22. 5. 2020.
117  Sklep VS RS Cp 19/2019 z dne 11. 4. 2019.
52
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
ljati, da bi sodišče druge stopnje (prvič) ugotavljalo celoten kompleks dejstev v zvezi z višino 
tožbenega zahtevka.
Preostane pahljača primerov, ki jim je težko ali nemogoče najti skupni imenovalec in se 
gib ljejo med dvema skrajnostma. Na eni strani spektra so primeri, ko sodišče prve stopnje 
kljub uporabi nepravilne materialne norme ugotovi vsa pravno odločilna dejstva. Dileme, ali 
naj sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ali ne, tedaj ni (peta alineja 
358. člena ZPP). Druga skrajnost so primeri, ko sodišče na prvi stopnji uporabi nepravilno 
materialno normo, tipski znaki abstraktne pravne norme, ki bi jo moralo uporabiti, pa se 
bistveno razlikujejo od tistih v uporabljeni normi. Sodišče na primer preizkusi utemeljenost 
tožbenega zahtevka na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti namesto pravil o neupra­
vičeni obogatitvi; na podlagi pravil o pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice namesto 
originarni pridobitvi itd. Odgovor, ali sodišče druge stopnje lahko sámo odpravi to pomanj­
kljivost, bo praviloma nikalen. V vseh drugih, zelo raznolikih primerih pa mora sodišče druge 
stopnje »situacijsko« pretehtati, ali je odprava kršitve na drugi stopnji ustavno dopustna z 
vidika 25. člena Ustave.118 
Zakonsko besedilo prvega odstavka 355. člena vsebuje dva napotka – prvi (»sodišče […] iz­
jemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje«)119 se nanaša na razlago, ki naj bo utesnjujoča, 
drugi pa določa merila vrednostnega tehtanja (»sodišče glede na naravo stvari in okoliščine 
primera oceni«). Pomenska odprtost drugega napotka je pooblastilo, dano sodniku, da krea­
tivno izoblikuje individualno pravilo za konkretni primer. Okoliščine, ki jih pri tem upošteva, 
so primeroma: razsežnost omejitve pravice do pritožbe; pomen kršitve z vidika poštenega so­
jenja, zlasti pravice do izjave; dosedanje trajanje postopka in procesna dejanja, ki jih je treba še 
opraviti z vidika pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; primerjava položajev sodišč 
prve in druge stopnje120 v zvezi s tem; projekcija stroškov ter narava zadeve in njen pomen za 
stranki.121
118  Glej na primer sklep VS RS Cp 21/2019 z dne 28. 3. 2019. V navedeni zadevi je sodišče druge stopnje ocenilo, 
da je zaradi zmotne presoje pogodbe o dosmrtnem preživljanju dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. 
Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je šlo pri pogodbi delno za darilo, kar bo treba ugotoviti z izvedencem. Če bo 
ugotovljeno, da gre za mešano pogodbo, bo treba izračunati vrednost darila in počakati še na izid pravde, v kateri 
tožnica uveljavlja, da v zapuščino spada določen znesek gotovine, zato izvedba postopka na drugi stopnji tudi časovno 
gledano ne bi bila upravičena.
119  Glej tudi sklep VS RS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018, točka 8.
120  Sodba sodišča druge stopnje postane pravnomočna takoj, zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je možna pritožba.
121  Glej obrazložitev v sklepu VS RS Cp 4/2020 z dne 22. 5. 2020, točka 7: »Okoliščine, ki utemeljujejo izjemno 
razveljavitev sodbe, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za 
zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve 
stopnje ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških in/ali finančnih virov). Prav tako je ponovno sojenje 
pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, 
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 53
4. Sklep
Upoštevaje navezno okoliščino, ki jo je v prehodni določbi za začetek uporabe zakona po 
noveli ZPP­E pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem določil tretji od­
stavek 125. člena – sodba sodišča prve stopnje mora biti izdana po 14. 9. 2017 –, se instituta 
dopuščene revizije, katerega edino merilo je pomembno pravno vprašanje, in novega pravnega 
sredstva po 357.a členu ZPP de facto uporabljata šele dobri dve leti. Kljub temu se je zlasti v 
zvezi prvim, nekaj pa tudi v zvezi z drugim, izoblikovala sodna praksa, ki omogoča prvo oceno 
ustreznosti nove ureditve.
4.1. Sklepno o dopuščeni reviziji po noveli ZPP-E
»Reformo« revizijskega postopka kljub nekaterim kritikam in pomislekom122 ocenjujem kot 
pozitivno. Menim, da na normativni ravni ni treba spreminjati ničesar bistvenega, ne glede 
vprašanj, ki jih obravnavam v prispevku (opredelitev pojma »pomembno pravno vprašanje« 
in metoda presoje Vrhovnega sodišča), ne glede drugih vidikov ureditve (na primer glede 
meja preizkusa v revizijskem postopku in (ne)obrazloženosti sklepa o zavrnitvi predloga za 
dopustitev revizije). »Direktna« dovoljena revizija, ki je v neznatnem obsegu preživela novelo 
ZPP­E, je relikt, za katerega verjamem, da bo odpravljen z naslednjo novelo.
Nekoliko več je odprtih vprašanj, povezanih s konkretizacijo pravnega pojma »pomembno 
pravno vprašanje«. Kljub nesporni pravilnosti temeljnega izhodišča, ki se je izoblikovalo v 
letih obstoja instituta dopuščene revizije v Sloveniji, da mora pomen pravnega vprašanja se­
gati prek konkretne zadeve, je v izpeljavi tega izhodišča sodna praksa včasih nedosledna in 
ne usklajena. Nedoslednost (ki resda nima velikega praktičnega pomena) je prisotna pri me­
rilih za razlikovanje med nepopolnimi in neutemeljenimi predlogi – ni redko, da Vrhovno 
sodišče ob enakem procesnem dejanskem stanu predlog enkrat zavrže, drugič pa zavrne. Ne­
usklajenost se kaže v razlikah med posameznimi sodniki123 in oddelki Vrhovnega sodišča pri 
vrednotenju, kaj je pomembno pravno vprašanje. Te razlike niso nezanemarljive. Po mojem 
mnenju to ni posledica šibke zakonske ureditve oziroma pravnotehnično slabo oblikovanih 
meril za dopustitev revizije,124 ampak je težava v premalo izčiščenih stališčih v fazi konkreti­
zlasti pravico do pravnega sredstva. Tak je, denimo, položaj, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki 
pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve 
stopnje.«
122  Glej na primer Dolenc 2015, str. 938–949; Ekart v: Ekart in dr. 2017, str. 149–154.
123  O tem glej Betetto 2019, str. 15.
124  Tako Dolenc 2015, str. 949. 
54
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
zacije pravnega standarda, še zlasti, kot je bilo prikazano v podpoglavju 2.7, v zvezi z dilemo, 
kaj je »pomembno pravno vprašanje« z vidika zagotavljanja pravne varnosti.
4.2. Sklepno o pritožbi zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje
Koncept mehkega pristopa v noveli ZPP­D ni prispeval k bistvenemu zmanjšanju števila raz­
veljavitev oziroma k večjemu obsegu zadev, meritorno rešenih na drugi stopnji. Pritožbenih 
obravnav je bilo zanemarljivo malo, delež razveljavitev pa ogromen, kar ena petina vseh obrav­
navanih civilnih zadev v letu 2016.125 Nekatere spremembe, ki naj bi spodbudile k drugačne­
mu ravnanju (na primer možnost, da pritožbeno obravnavo izpelje sodnik poročevalec), niso 
imele pravega učinka. Ukrep, ki ravnanje sodnikov usmerja s sredstvom zunanje motivacije, 
da bi se povečal delež meritorno rešenih zadev na drugi stopnji, je bil zato pričakovan in, tako 
se zdi se, nujen. Rešitev z novim kontrolnim mehanizmom Vrhovnega sodišča je primerno 
sredstvo za dosego tega cilja. Višjemu sodniku v primeru razveljavitve sodbe ne nalaga neso­
razmernega bremena: poleg obveznih sestavin, ki jih mora imeti sklep v tem primeru (v skladu 
s tretjim in četrtim odstavkom 360. člena ZPP), se od njega zahteva le minimalen dodaten 
napor – pojasniti mora, zakaj sodišče ni moglo sámo odpraviti kršitve. Merilo »odpravljivosti« 
kršitve je dovolj pomensko odprto, da ga sodnik lahko napolni z okoliščinami življenjskega 
primera. Ocenjujem, da je prožnost ureditve, ki jo novo pravno sredstvo le zaokrožuje, tista 
prednost, ki jo ima pred bolj togimi in prisilnimi rešitvami, denimo v hrvaškem zakonu o 
pravdnem postopku, ki za doseganje istega cilja predvideva, da lahko sodišče druge stopnje 
sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v sojenje temu sodišču le enkrat, če pa so po­
novno izpolnjeni pogoji za razveljavitev, sodbe ne razveljavi, ampak, da bi se odpravila kršitev, 
sámo izvede postopek po pravilih za postopek pred sodiščem prve stopnje.126 
Kako pa je v praksi? Podatek o povečanem številu opravljenih pritožbenih obravnav na civil­
nem oddelku Višjega sodišča v Ljubljani ni preveč spodbuden in daje slutiti, da pritožbena 
obravnava za višje sodnike ostaja precej grenko zdravilo. Za oceno (ki mora temeljiti vsaj na 
analizi primerjave statističnih podatkov višjih sodišč pred novelo ZPP­E in po njej), ali je 
cilj – tj. zmanjšanje števila razveljavitev oziroma večji obseg zadev, meritorno rešenih na drugi 
stopnji – izpolnjen, je morda le še prezgodaj. V nasprotju s spremembo zakona, ki se lahko 
zgodi tako rekoč čez noč, je za to potreben čas. Kajti sprememba paradigme z vzpostavitvijo 
drugostopenjskega sodišča, ki bo dosledno uporabljalo reformatorična pooblastila, je proces, 
ki ga morajo višji sodniki ponotranjiti. Novo pravno sredstvo po 357.a členu ZPP vsekakor 
lahko vpliva na to, kako hiter bo.
125  Glej Bergant Rakočevič 2017, str. 137 in 140.
126  Glej 366.a člen hrvaškega zakona o pravdnem postopku. Glede kritike te rešitve glej na primer Tironi 2017, 
str. 708 in nasl.
Nina Betetto
Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS 55
Literatura
BERGANT RAKOČEVIČ, Vesna. Bistvene novosti in spremembe po ZPP­E v pritožbenem 
postopku. Pravni letopis, 2017, str. 137–144, 252–253.
BETETTO, Nina. Kako preprečiti, da Vrhovno sodišče postane vir neenotne sodne prakse. Pod-
jetje in delo, 2015, letn. 41, št. 6­7, str. 970–987.
BETETTO, Nina. O nekaterih vprašanjih dopuščene revizije po ZPP­E. Odvetnik, 2019, letn. 21, 
št. 4, str. 7–15.
BRATKOVIĆ, Marko. Revizija po dopuštenju [doktorska disertacija]. Zagreb: Pravna fakulteta 
Zagreb, 2018.
DOLENC, Mile. Uporaba določb ZPP o razveljavitvi ali spremembi sodb prve stopnje v gospo­
darskih sporih. Pravosodni  bilten, 2003, letn. 24, št. 3, str. 91–114.
DOLENC, Mile. Dobre in slabe izkušnje z dopuščeno revizijo po ZPP. Podjetje in delo, 2015, 
letn. 41, št. 6­7, str. 938–949.
DOMEJ, Tanja. What is an important case? Admissibility of appeals to the supreme courts in the 
German­speaking jurisdictions. V: Uzelac, A., Van Rhee, C. H., Nobody’s Perfect: Com-
parative Essays on Appeals and other Means of Recourse against Judicial Decisions in Civil 
Matters. Cambridge: Intersentia, 2014.
EKART, Andrej, RIJAVEC, Vesna, UDE, Lojze, KERESTEŠ, Tomaž. Zakon o pravdnem postopku 
z novelo ZPP-E. Ljubljana: IUS Software, GV Založba, 2017.
GALIČ, Aleš. Ustavno civilno procesno pravo. Ljubljana: GV Založba, 2004. 
GALIČ, Aleš. A Civil Law Perspective on the Supreme Court and its Functions. 2014. Dostopno na: 
<http://colloquium2014.uw.edu.pl/wp­content/uploads/sites/21/2014/01/Ales­Galic.
pdf> (25. 10. 2020).
GALIČ, Aleš. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi pojasnili 
k spremembam zakona s stvarnim kazalom. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 
2017.
KLUN, Gregor. Vloga Vrhovnega sodišča pri oblikovanju meril za presojo predloga za dopustitev revi-
zije [magistrska naloga]. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2016.
OREHAR IVANC, Metoda. Institut dopuščene revizije po ZPP­D. Pravna praksa, 2009, letn. 28, 
št. 28, str. I–VIII.
PAVČNIK, Marijan. Teorija prava. Ljubljana: GV Založba, 2007.
PAVČNIK, Tomaž. Pritožba proti razveljavitvenemu sklepu (357.a člen ZPP) – prve izkušnje. 
Pravna praksa, 2018, letn. 37, št. 48, str. 10–11.
RIJAVEC, Vesna, in UDE, Lojze. Zakon o pravdnem postopku (ZPP): z novelo ZPP-D. Ljubljana: 
GV Založba, 2008.
ŠTRAVS, Rudi. Zakon o pravdnem postopku: Novela ZPP-E s komentarjem. Maribor: Poslovna 
založba MB, 2017.
TIRONI, Ivan. Postupak po žalbi – između potreba za povećanjem kvalitete suđenja i osigura­
nja veće učinkovitosti. Zbornik radova Pravnog fakulteta u Splitu, 2017, letn. 54, št. 3, 
str. 705–730.
56
I.
Novela ZPP-E v praksi: vmesna bilanca
TRIVA, Siniša, in DIKA, Mihajlo. Građansko parnično procesno pravo. Zagreb: Narodne novine, 
2004.
UDE, Lojze, GALIČ, Aleš (red.), in dr. Pravdni postopek: zakon s komentarjem. Ljubljana: Uradni 
list Republike Slovenije, GV Založba, 2005–2009.
ZOBEC, Jan. Reforma pritožbenega postopka. Zbornik V. dnevi civilnega prava. Ljubljana: Inštitut 
za primerjalno pravo, 2007, str. 23–47.
ZUPAN, Nina. Pritožba zoper razveljavitveni sklep v praksi – dve leti in pol po uveljavitvi ZPP­E. 
Pravna praksa, 2020, letn. 39, št. 10, str. 9–11.