fiWZutua ¡rasadoc na domačih tleli Po domači deželi Otroško okrevališče na Debelem rtiču pri Kopru Kulturni zapiski: Revije DP Svobod in prosvetnih društev v znamenju zgodovinske obletnice IX. Ljubljanski festival Vesti Iz življenja naših ljudi po svetu F.ogen Bergant: Jugoslovun Miro Cerar najboljši telovadec Evrope Rojuki nam pišejo Prispevki za matico iu njen tiskovni sklud Mladi rod: Ela Peroci: Telefon Ivica Cermak — prev. I. Minatti: Srečno, prijutelji! Marija Vogelnik: Sola iz fižolu Kajetan Kovič: Francu izpod Klunca Potok in ogledalo Vidu Brest: Partizanska mati France Filipič: Domovina A Radi se spominjate svoje rodne A domovine. Vsak dan si boste lahko 0 J J ogledali lepote naših planin in gor- skih dolin, če naročite knjigo Jake Čopa: M " - SVET MED VRHOVI Knjiga izide decembra in ibo ve- ljala vezana v platno 3600 dinarjev. Vsebovala bo najlepše fotografske posnetke iz Julijskih planin. Pri naročilu napišite, ali želite knjigo v slovenskem ali angleškem jeziku. S Ljubljana, Titova cesta 25 j^^rva nova naročila RODNE GRUDE v okviru nagradnega tekmovanja že prihajajo. Ali ste tudi Vi med tekmovalci? Sodelujte, morda Vas čaka najlepša nagrada, brezplačno potovanje po lepi Sloveniji. LOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1652 vas bo presenetil z zanimivo vsebino in bogato opremo. Pohitite z naročili! Rodno grudo izdaju Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Izhaja dvanajstkrat nn leto Letna nuročnina za prekomorske države jc 4 dolarje. Poštnina plačana v gotovini. Odgovorna urednica prof. Zima Vrščaj, urednica in tehnična urednica Ina S 1 o k u n. Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva 1/11. Rokopisov in slik, ki jih nismo naročili, ne vračamo. Cek. račun, pri Koinunulni banki 600-704/»-15 > OB BEOGRAJSKI KONFERENCI Letošnje leto je leto zelo nevarnih mednarodnih zapletlja-jev in zaostritev: zdaj tu, zdaj tam nastane nevarnost novih spopadov — Kuba, Laos, Kongo in Angola, Berlin in Tunizija. Za vsa žarišča — razen Berlina — je značilno, da gre za proces, v katerem si mladi narodi včeraj še 'kolonialnih dežel urejajo lasten dom ¡¡n pri tem zadevajo na krčevit odpor nekdanjih gospodarjev. Slednji ,so jim sicer pripravljeni dati formalno svobodo in neodvisnost, obdržati pa hočejo prejšnje metode v odnosih med njimi in 'bivšimi metropolami. V vseh primerih pa gre za velike sile obeh 'blokov, ki se na torišču prebujajočih se afriških, azijskih in latinskoameriških narodov 'brezobzirno borijo za svojo politično in moralno veljavo, ne da bi upoštevali, da s tem močno narašča napetost že tako kritičnega položaja. Prvi stiki, ki sta jih navezala oba bloka v razgovorih o tako važnih vprašanjih kot so razorožitev, prepoved jedrskih poskusov, pomoč nerazvitim deželam, itd., se niso prav nič poglobili. Lahko bi rekli celo nasprotno: 'razgovori o leh vprašanjih so spričo vsesplošne zaostritve položaja ali zašli v zagato in čakajo na boljše čase, ali pa »o čisto prenehali. Zadnjih nekaj mesecev letošnjega leta sodi na žalost v tisto obdobje, ko so začeli odgovorni politiki in državniki govoriti več o vojni kot o miru, ko so izgubili živce in se zatekli h grožnjam. Sedanje obdobje je močno podobno času pred drugo svetovno vojno: ob brezobzirni blokovski borbi za veljavo in premoč na svetu namreč nevarno pojema tudi učinkovitost OZN, pojema zaupanje nerazvitih držav vanjo, OZN sama pa je v nevarnosti, da postane orodje v rokah ene ali druge skupine držav, enega ali drugega bloka. Pesimistična podoba današnjega časa seveda nekoliko obledi, če upoštevamo nov element v mednarodnih odnosih, element, ki ga na večer pred drugo svetovno vojno v utripu mednarodnega življenja ni 'bilo čutiti: število držav, ki nočejo sodelovati v sedanji blokovski igri, nenehno narašča, narašča tudi njihov politični in moralni vpliv, s tem pa seveda tudi realna možnost, da te države, ki ne marajo biti pasiven opazovalec v mednarodnem dogajanju, aktivno posežejo v nezadovoljivi tok mednarodnega dogajanja. Se več! Te države, Z brani na tej konferenci se zavedamo, da prevzemamo veliko odgovornost pred miroljubnim svetom, ki po pravici upa, da bomo mi tukaj storili ose, da bi odvrnili človeštvu grozečo nevarnost. (Iz govoru predsednika Tilu nu beograjski konferenci) RODNA GRUDA ILUSTRIRANA REVIJA SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE V LJUBLJANI SEPTEMBER 1961 LETO VIII Glavno mesto Jugoslavije, Beograd, ki je bilo o prvih septembrskih dneh priča zgodovinskega dogodka — konference šefov držav in vlad nevezanih dežel. Ponosni smo. da so ti državniki izbrali prav našo deželo za ta zgodovinski sestanek, ki je zbudil po osem svetu izredno zanimati je. C E Y L O N Premier Cei/lona ga. Sirimavo Bandaranaike je na konferenci med drugim naglasila: Govorim kot žena in mati, ki se boji vojne, ki se boji, da bi njen sin padel v vojni ali pa umrl zaradi njenih posledic po dolgotrajnih mukah, kar bi bilo še huje. med katerimi je Jugoslavija na enem prvih mest, so prav v tem kritičnem obdobju za svetovni mir sklenile nastopiti v obrambo miru organizirano in enotno. To je bil cilj konference izvenblokov-skih držav, ki je bila 1. septembra v Beogradu. »Ali je to uresničljiva naloga, ki bi jo te države zmogle?«, slišimo včasih vprašanje tudi iz ust dobro mislečih ljudi. ¡Države, ki niso v nobenem bloku in ki tudi ne mislijo slediti politiki enega ali drugega bloka, so že doslej večkrat uspešno posredovale v korist miru, v dvoranah OZN in izven te organizacije. Njihovo posredovanje je uspešno predvsem zato, ker vneto delajo za mir, a mir je najnujnejši pogoj za nadaljnji razvoj sveta; razen tega imajo zelo široko manevrsko področje, saj jih ne hromi bojazen, da bodo izgubile politični ugled in vpliv, bojazen, ki je pri velesilah obeh blokov glavna pobuda za njihove politične, gospodarske, vojaške in propagandne ukrepe. Manevrsko področje teh držav je omejeno samo z načeli, ki so jih sprejeli tudi Združeni narodi: utrjevanje miru, aktivno sožitje med državami z različnimi družbenimi im socialnimi ureditvami, odprava sleherne oblike kolonializma in rasne diskriminacije, spoštovanje suverenosti in nedotakljivosti drugih držav, načelo nevmešavanja v notranje zadeve, splošna razorožitev, pomoč nezadostno razvitim deželam itd. Kot so bili preprosti in vsakomur razumljivi razlogi, ki so narekovali sklicanje konference izvenblokovskih držav, tako so preprosti, razumljivi in za vsakogar, ki ima dobro voljo, sprejem- Ijivi zaključki in ugotovitve, plod intenzivnih petdnevnih izmenjav stališč in mnenj. Konferenca je obe vodilni blokovski d:ržavi opozorila na akutno nevarnost nove vojne, ki je po mnenju konference posledica blokovskega zaostrovanja sporov med enim in drugim blokom: pozvala je voditelja obeh vodilnih blokovskih držav, predsednika Kennedyja in premiera Hruščeva, naj se čimprej sestaneta in medsebojne grožnje ter obojestranske vojaške ukrepe zamenjata s konstruktivnimi pogajanji za ureditev spornih vprašanj. V petdnevnih govorih šefov posameznih delegacij 25 držav, ki so aktivno sodelovale na konferenci, so se Izkristalizirali nekateri pojmi, ki poprej še niso imeli jasnih, avtoritativno zarisanih okvirov. »Koeksistenca med različnimi ideologijami in sistemi ne samo, da je možna, marveč je tudi nujna; razlika v ideologiji ali v družbenem sistemu ne more in ne sme biti opravičilo za izvajanje pritiska na druge dežele, za vsiljevanje svoje ideologije drugim. Ni pa možna koeksistenca med nasiljem in pravičnostjo, med suženjstvom in svobodoljubnostjo, med zatiranjem in svobodo ... Današnji spopad se vse bolj odvija med tistimi, ki bi radi še naprej dominirali, in med tistimi, ki hočejo biti svobodni ...« Ta misel predsednika Sukarna je dobila svoje mesto tudi v resoluciji, ki ugotavlja, da sta kolonializem in imperializem potencialna lie- Poslupje Ljudske skupščine o Beogradu, kjer je zasedala konferenca miru varnost za vojno, in zahteva ustrezne ukrepe, da se ta nevarnost izkorenini v vseh inačicah. Zato so dobili problemi, ki so v zvezi s kolonializmom in imperializmom, z neokolonializmom in s tujimi vojaškimi oporišči v državah, ki jih ne žele. tako velik poudarek v končni resoluciji. Konferenca je obravnavala še vrsto konkretnih problemov današnjega sveta, za katerega je značilno »prebujanje« narodov, da ne rečemo Sefi držao in vlad, ki so se udeležili beograjske konference, od leoe proti desni: predsednik Jugoslavije Josip Broz-TITO, jemenski princ Sejfula ISLAM EL HASAN, šef Kambodže princ Norodom SIHANUK, libanonski premier Saeb SALAM, predsednik Somalije Adan Abdulah OSMAN, predsednik Sudana Ibrahim ABUD, zunanji minister Saudske Arabije šejk Ibrahim SUVEIL, predsednik Cipra arhiepiskop MAKARIOS, maroški kralj HASAN IL, predsednica cejlonske olade Sirimaoo BANDARANAIKE. predsednik Tunizije Habib BURGIBA. predsednik Indonezije Ahmed SUKARNO, predsednik Kube Osoaldo DORTICOS, predsednik Gune Kmame NKRUMAH. predsednik ZAR Abdel Gamal NASER, etiopski cesar HAILE SELASIE, afganistanski premier Mohamed DAUD. predsednik republike Mali Modibo KEITA, indijski premier Džaoahurlal NEHRU, iraški zunanji minister Hašem DZAVAD, nepalski kralj Bir Bikram MAHENDRA, alžirski premier Ben Jusef BENHEDA, gvinejski zunanji * minister Louis Lansana BEAVOGUI. predsednik kongoške vlade Cyril ADULA, podpredsednik kongoške vlade Antoine GIZENGA. burmanski premier U NU. ‘‘■’V* Beograjski Dom tiska, ki je bil med konferenco glavni štab okrog 650 tujih novinarjev z vseh celin sveta. V Domu tiska so imeli na razpolago ose. kar je potrebno za hitro poročanje: nove pisalne stroje, telefone, teleprinterje, radijske in televizijske zveze. celili, ki so iz najrazličnejših objektivnih vzrokov zamudili desetletja in stoletja zgodovine. Vsem tem problemom so dali šefi držav im vlad ¡•zvenblokavskih dežel primeren poudarek, zavedajoč se seveda, da 'bi vsi ti problemi in njihovo razvozlavanje postali ničevi tisti dan, ko bi se začela morebitna atomska vojna, ki bi pomenila uničenje vse naše civilizacije. Zato so na beograjski konferenci z vso strogostjo obsodili dosedanjo jalovost razorožitveiiih razgovorov, povedali, da morajo v prihodnje sodelovati pri njih tudi izvenblokovske države, ter zahtevali, da se takoj začno konstruktivni in konkretni razgovori o ustavitvi jedrskih poskusov, o uničenju zalog atomskega orožja ter o popolni in splošni razorožitvi ob učinkoviti mednarodni kontroli. Ravno tako so poudarili, da uspeha na enem poti roč j u ni mogoče pogojevati z uspehom na drugem, marveč da je treba težiti k temu, da se čimprej dosežejo konkretni, čeprav tudi delni rezultati v razorožitveiiih prizadevanjih. Še ena osnovna misel je prišla do izraza ob govorih šefov držav, zbranih na beograjski konferenci: ni stalnega in trajnega miru brez enakopravnega sodelovanja med vsemi državami, glavno jamstvo, da bi to dosegli, pa je Organizacija združenih narodov; zato je OZN glavno področje konstruktivnega delovanja neblokovskih držav, ki so odločno, vse po vrsti, zavrnile tezo o »snovanju tretjega bloka«. Večina govornikov se je zavzemala za to, da bi Organizacijo združenih narodov okrepili predvsem tako, da bi njeno notranjo strukturo, ki je nastala \ glavnem o'b koncu druge svetovne vojne oziroma v prvih povojnih letih, prilagodili novi razvrstitvi članstva v tej mednarodni organizaciji. Beograjska konferenca je za nami. Odjek, ki ga je imel dogodek v svetovni javnosti, je ogromen. Toda beograjske konference ne kaže jemati samo kot dogodek, mairveč 'bolj kot logični vrhunec določenega procesa, ki se je začel odvijati v drugi polovici našega stoletja, t. j. na pragu atomske dobe in v obdobju političnega preporoda doslej kolonialnih in polkolonialnih narodov. Posredne m neposredne posledice, ki jih bo ta dogodek, t. j. beograjska konferenca, imel na sam proces, ki je zgodovinsko -nujen in neizbežen, bodo nedvomno veliko večje in bolj daljnosežne kot takoj otipljivi rezultati. Miran Šuštar Cii ilebeti otiefn/c» iftAuniiceue hni'iti Letos v začetku septembra je minilo deset let od nenadne smrti najznačilnejše osebnosti med našimi ameriškimi izseljenci, Louisa Adamiča, pomembnega ameriškega pisatelja in zvestega sina svoje domovine. Na tem mestu se čisto na kratko ustavimo ob njem, da ga predstavimo tudi evropskim rojakom predvsem kot pisatelja. Več o njem pa bosta povedala dva njegova osebna prijatelja: Janko iN. Rogelj ter pok. Mirko Kuhel. Od Kuhla objavljamo odlomek, ki smo ga povzeli iz njegovega obširnega članka, ki je izšel v Slovenskem izseljenskem koledarju 1954. leta. Adamič se je rodil leta 1899 v neznatni vasici Blato pri Grosupljem. Hodil je v domačo šolo, nato je v Ljubljani končal -tri razrede gimnazije. Štirinajstletnega je izvabila Amerika — čudežna dežela. Ko se je mladi Adamič srečal -z njo, je kakor tisoči naših ljudi spoznal, kako drugačna je od blizu. Gore razočaranj je moral premagati, široke reke grenkih spoznanj -prebroditi. V New Yorku je bil delavec v ekspeditu Sakserjevega časopisa Glasa naroda, delal je v tovarni svile, pometal ceste, kopal v bakrenih rudnikih, bil monnar na trgovskih ladjah in v prvi svetovni vojni vojak ameriške vojske. Leta 1921 se je začel uveljavljati kot pisatelj in publicist. V angleščino je prevedel Cankarjevega Hlapca Jerneja in več drugih slovenskih del za ameriške revije. Nato so druga drugi sledile njegove knjige, napisane v angleščini: Smeh d džungli (1935), Dinamit (1934), Domorodčeoa orniteo (1934), Vnuki (1935), v katerih je zanimivo opisal življenje slovenskih izseljencev. Nato je izšla Zibelka življenja (1937), Hiša v Antigui (1938). \ letih 1932—33 je obiskal stari kraj in po vrnitvi objavil brošuro BOJ, v kateri je nazorno opisal diktaturo kralja Aleksandra. Nadaljnja Adamičeva dela govore o ameriškem življenju in spet o rodni deželi: Moja Amerika, Iz mnogih dežel, Pot tja in nazaj, Kako se pišete, Narod narodov. Knjiga Moja rodna dežela pripoveduje o narodnoosvobodilnem boj n v domovini, o ju naštvih partizanov in izdajstvu mihailovičevcev. V knjigi Večerja o Beli hiši opisuje Adamič svoja srečanja s Churchillom in Rooseveltom. Po vojni je Adamič leta 1949 spet obiskal domovino. Po vrnitvi je napisal svojo zadnjo knjigo Orel in korenine, v kateri je prikazal lik voditelja nove Jugoslavije maršala Tita. Rokopis te knjige so skušali dobiti v roke Adamičevi nasprotniki in sovražniki nove Jugoslavije, ki jim je bilo Adamičevo napredno pisanje, zlasti njegov pogumni boj za uveljavljanje svobodoljubnih, naprednih načel v družbenem življenju, trn v peti. V začetku septembra 1951 so ga na njegovi samotni farmi v Milfordu v državi New Jersey zahrbtno umorili. POČASTITEV ADAMIČEVEGA SPOMINA NA GROSUPLJEM Ob deseti obletnici smrti velikega sina domovine Louisa Adamiča sta Slovenska izseljenska matica in njena podružnica na Grosupljem priredili 4. septembra ob desetih dopoldne pri pisateljevem spomeniku na Grosupljem žalno spominsko svečanost. Poleg pokojnikovih sorodnikov so se svečanosti udeležili podpredsednik SZDL Slovenije France Kimovec-Žiga, skupina ameriških rojakov, tajnik Izseljenske matice Albert Švagelj, predsednik ljudskega odbora občine Grosuplje Anton Janežič, zastopnika Društva slovenskih književnikov Mira Mihelič in Mile Klopčič in tajnik Društva prevajalcev Slovenije Ivo Skušek. V imenu grosupeljske podružnice Matice je prisotne pozdravil prof. Jože Lučovnik, nato pa je o Adamiču spregovoril književnik Tone Seliškar. Adamič je bil zvest sin svoje domovine, neustrašen borec nove Jugoslavije. S svojim ugledom in osebnimi prizadevanji je veliko prispeval, Dva posnetka s spominske svečanosti ob Adamičevem spomeniku na Grosupljem Zgoraj: Književnik Tone Seliškar med govorom. — Spodaj: Udeleženci žalne svečanosti da je svet spoznal resnico o partizanih in narodnoosvobodilni borbi v Jugoslaviji. Pietetno prireditev so lepo dopolnili recitator Janez Rohaček, ki je recitiral odlomek iz Adamičeve knjige '¿Smeh o džungli« ter iz Cankarjevega Kurenta, ter mladinski pevski zbor osnovne šole z Grosupljega, ki je zapel nekaj pesmi. Nato so zastopniki Društva slovenskih književnikov in Slovenske izseljenske matice pred spomenik položili venec. Društvo slovenskih književnikov bo Adamičev spomin počastilo z literarnim večerom, ki bo v Ljubljani v drugi polovici septembra. Mirko G. Kuhel: Adamu: ji: postal prai/i partizan /.c prod i/iijuti Adamič je postal pravi partizan že o začetku predpreteklega desetletja, ko je jaono razkrinkal oso gnilobo Aleksandrove Jugoslavije in preroško napovedal njegov tragični konec in neogibno razsulo njegovega režima. Napovedal je zmago malega človeka o Jugoslaviji in po vsem svetu ter se vedno zavzemal za to, da temu človeku Amerika proži prijateljsko roko. V Jugoslaviji je prevladovalo mnenje, da je bil Adamič velik politik v Ameriki. To mnenje so podpirala dejstva, da je precej vplival na smernice, ki jih je imela ameriška vlada nasproti Jugoslaviji, posebno še na prelom z londonsko vlado in pripoznanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) za de facto vlado, ko država še ni bila popolnoma osvobojena. Nobenega dvoma ni, da je Adamič s pomočjo ZOJSA in SANSA, kjer je aktivno deloval, razbil tisti izmišljeni mit o Mihailoviču ter razodel pred vsem svetom resnico o pravih bojevnikih ter njihovem programu za bodočnost domovine. To je storil kot velik patriot, ki je ljubil svojo staro domovino in njene narode in je v njihovi junaški borbi videl edini izhod, da se Jugoslavija resnično osvobodi politično, gospodarsko in kulturno ter postane neodvisna, demokratična država na Balkanu. (Odlomek iz članka, ki je izšel o Slovenskem izseljenskem koledarju leta 1954) Janko N. Rogelj: [J¡militi n a £oui!)(i rlcla mira Dne 4. septembra je minilo deset let, odkar je odjeknil strel v Milfordu, država Nerv Jersey, in odkar je ugasnilo življenje najbolj plodnega slovenskega ameriškega pisatelja Louisa Adamiča. Letos v februarju je umrla njegova žena Stella Adamič, ki mu je stala ob strani in mu pomagala pri delu kot dobra in zvesta žena in delavka. Se po njegovi smrti je izdala svojo knjigo, kar dokazuje, da je hotela po smrti svojega moža nada-Ijevati pisateljevanje. Tako je zaključena milfordska tragedija, ki se je pričela pred desetimi leti. Ostali so nam le še spomini na Adamiča in njegovo ženo. ki sta napisala šestnajst knjig in z njimi obogatila zakladnico ameriške književnosti. Povedali so mi, da bo Adamičeva stara domovina Slovenija v začetku jeseni slovesno proslavila desetletnico njegove smrti. To je res lepa zamisel, da se mu domovina vsaj nekoliko oddolži za njegovo plodno delo. ki ga je opravil pri Slovenskem ameriškem narodnem svetu in pri Združenem odboru jugoslovanskih Američanov ter končno tudi sam kot ameriški pisatelj. Adamičevo požrtvovalno delo je ogromno. Pa ne samo delo, ampak tudi njegov gmotni prispevek. ki je naraste! v težke tisočake. Louis Adamič ni nikoli pozabil svoje stare domovine. Še preden je izbruhnila druga svetovna vojna, se je obrnil na slovenske časnike v Ameriki, naj povabijo v Ameriko naše ugledne književnike, da jili ne bi zajel vihar, ki se je zbiral nad Evropo. Temu povabilu se nikoli nismo odzvali. Nismo mu verjeli. Jugoslovanski pomožni odbor, ustanovljen dne 19. aprila 1941 n Ameriki, je pozdravil z velikim odobravanjem. Kmalu potem je izjavil, da je potrebna tudi politična organizacija, ako hočemo v resnici pomagati naši stari domovini. Ameriški Slovenci še nismo imeli tako lepe in prisrčne manifestacije, kakor je bilo o decembru 1942 prvo zborovanje SANS v Clevelandu, Ohio. Na tem zborovanju je bil Louis Adamič izvoljen za predsednika Združenega odbora jugoslovanskih Američanov v Pittsburghu, država Pennsijloanija. In tako je bil vodilna sila obeh organizacij osa vojna leta. V Washingtonu je imel tako velik vpliv, da so mu bila stranska vrata Bele hiše Dedno odprta. Ta izredna naklonjenost predsednika ZDA ga je še bolj spodbujala, da je začasno opustil pisateljevanje in se posvetil samo mletemu delu za novo socialistično Jugoslavijo. Po vojni je stopil 6. decembra 1945 v Beli hiši pred predsednika Trumana s prošnjo, naj Amerika pri pozna Jugoslavijo. Samo nekaj tednov je trajalo in Jugoslavija je bila pri poznana. Slovenski književnik v Ljubljani je pozneje zapisal, da je postal Louis Adamič s tem dejanjem neimenovani poslanik Jugoslavije. Lela 1949 se je Ix>uis Adamič vrnil v staro domovino. Prišel je pogledal, kako njegova rodna gruda ostaja iz razvalin in se prilagaja novemu življenju. Ni mu bilo lahko, kajti njegova žena je takrat ležala v bolnišnici v Nem Yorku; obolela je bila za neko neznano boleznijo. Vem, da jo je dvakrat poklical telefonično, da se takoj orne, če to želi... Odgovorila in bodrila ga je, naj ostane v stari domovini in konča svoje delo. Za Stello sta skrbela v bolnišnici njena mati in brat. Adamič se je vrnil. Pisal je svojo zadnjo knjigo. Trikrat so ga opozorili, naj neha pisati to knjigo. Trikrat je zavrnil te grožnje. Četrtič je padel udarec po njegovi glavi, ki mu je sledil še smrtonosni strel. Ubijalec je na divanu ležečemu mrtvemu Adamiču položil puško na kolena. Taka je kratka, bridka zgodba o Adamiču. V pismu, ki mi ga je pisal iz stare domovine leta 1949, je izrazil željo, da bi si kot upokojenec zgradil hišico v bližini Golnika na Gorenjskem. Tatn bi na jesen svojega življenja užival zasluženi mir in pokoj. Rad bi bil torej počival v domači zemlji. Ta želja pa se mu ni izpolnila. V poznih poletnih dneh tla Dolenjskem Evropski hmeljarji so občudovali kvaliteto letošnjega savinjskega »GOLDING A« V sušilnici šempetrske zadruge je ose navdušil kvalitetni letošnji pridelek, ki je poleg tega tudi bogat, saj ga je okrog 4000 ton. 95 odstotkov od tega je namenjenega izvozu. dišče »savinjskega goldinga« kar niso mogli ločiti. Zlasti tisti, ki so 'bili že pred desetimi leti v tej dolini, so se čudili, kako je napredovala v zadnjih letih. ^ Sredi avgusta, tik pred obiranjem hmelja, je v Beogradu zasedal XI. kongres Evropskega hmeljarskega biroja. Kongresa so se udeležili delegati iz Francije, Anglije, Zvezne nemške republike, Čehoslovaške, Poljske, Madžarske itd., torej iz vseh dežel, ki pridelujejo hmelj. Močno je bila zastopana tudi Jugoslavija, saj je njen pridelek hmelja zelo narastek Udeleženci kongresa so si ogledali hmeljske nasade v Savinjski dolini Ob zaključku kongresa so slovenski hmeljarji povabili vse delegate, ki so seveda hkrati tudi hmeljarji, na »trgatev« savinjskega »goldinga«. Vabilu so se povabljeni rade volje odzvali, zakaj o kvaliteti savinjskega hmelja so že večkrat slišali pohvale. V Slovenijo so prišli v ponedeljek 14. avgusta. Prav ta dan so se v Savinjsko dolino začele zlivati reke obiralk in obiralcev iz Pomurja, Medjimurja in Zagorja. Iz izrednih in rednih vlakov so izstopali v pomembnejših središčih — v Celju, Žalcu, Šempetru, Polzeli. Braslovčah. Že tega dne je odšlo v hmeljišča nad 20.000 ljudi. Kmalu po prihodu v Ljubljano, v zgodnjih dopoldanskih urah, je delegate sprejel in pozdravil Ivan More, predsednik slovenske Zbornice za kmetijstvo in gozdarstvo. Takoj zatem so si ogledali ljubljanske znamenitosti, opoldne pa so bili že v središču najmočnejšega savinjskega hmeljarskega področja — v Braslovčah. Tu so jih pred enim najlepših hmeljarskih domov v tej dolini pozdravili številni hmeljarji, strokovnjaki, zastopniki zadrug. Nato so si gostje ogledali še hmeljarski inštitut v Žalcu in njegove hmeljarske nasade. Žalska zadruga jim je pripravila zelo prisrčen sprejem pionirjev-godbenikov, da se od Žalca, ki je sre- Po 36 letih je Lojzka Kovačič-Semolič iz Buenos Airesa letos obiskala rodno Primorsko. Z materjo sta se srečali žal le na pokopališču v Volčjem gradu pri Komnu Ubaha leta topla bpiejeti Naši rudarji iz francoskih, jvestfalskih, holandskih in belgijskih rudnikov s svojimi družinami in prijatelji radi prežive svoj letni oddih pod domačim soncem. Vsako leto jih z veseljem pozdravimo. Veseli smo dragih prijateljev, ki jih srečujemo leto za letom, veseli smo novih srečanj, zlasti še mladega rodu. Letos smo pozdravili sedem skupin naših izseljencev iz evropskih dežel. Največja skupina je štela 780 izletnikov. Vrvi obisk — 400 naših ljudi iz Francije, pokrajina Moselle je bil letos o primerjavi s prejšnjimi leti, zelo zgoden — že 10. julija, zadnjo evropsko skupino pa smo pozdravili 25. avgusta. V zelo lepem številu so nas letos obiskali naši izseljenci iz Belgije in iz Holandije; tam sta obe društvi — Edinost in Sv. Barbara — organizindi skupen obisk in to moramo vsekakor posebej toplo pozdraviti. Kakor prejšnja leta so podružnice Slovenske izseljenske matice za drage obiskovalce pripravile več posebnih prireditev. Dvajsetletnica naše ljudske revolucije, ki jo praznujemo letos, in deseta obletnica ustanovitve Slovenske izseljenske matice sta dali tem prireditvam posebno slovesen pečat. Tisti, ki so prišli s prvimi skupinami, so se lahko udeležili veličastnih prireditev, s katerimi je Ljubljana in z njo osa Slovenija 21. in 22. julija proslavila Dan vstaje slovenskega naroda. Pran gotovo se bodo teh prireditev še dolgo spominjali. Izseljence iz Holandije so na ljubljanskem kolodvoru pozdravili tudi muzikanti >Dobri znanci< iz Celja v znak pozornosti za gostoljubje, katerega so bili deležni lani, ko so jih obiskali o Holandiji s člani Vrtnarskega in sadjarskega društva iz Šiške. Bizjakovi iz Belgije Posebej poročamo o srečanju primorskih izseljencev pri Kekcu nad Novo Gorico, ki ga je organizirala novogoriška podružnica Slovenske izseljenske matice. Razen te so bile letos prireditve za naše izseljence še v Senovem, Kočevju, Zagorju, Trbovljah, v Mačkovcih pri Murski Soboti in drugod. Lepo uspel družabni večer za izseljence, ki sta ga 27. julija organizirala v Senovem tamkajšnja podružnica Slovenske izseljenske matice in ljudski odbor Viclem-Krško, nam je navdušeno opisal udeleženec, naš prizadevni dopisnik iz Kreutzrvalda Josef Planinc: — Med udeleženci so bili predvsem izseljenci iz Francije, nekaj pa tudi iz ZDA. V imenu prirediteljev so goste pozdravili podžupan ter predstavniki matične podružnice. Oktet iz Senovega je zapel narodne pesmi, harmonikar Kink iz Malega kamna pa je z domačimi »vižami« skrbel, da dobre volje ni zmanjkalo. Okrog miz, lepo okrašenih z rdečimi nageljni, se je razpletlo na stotine pomenkov. Rudarji so obujali spomine na nekdanje dni in jih primerjali s sedanjostjo. Res je bilo prijetno m ose po domače ubrano: cviček, koline, harmonika in domača beseda. Vsi udeleženci so bili zadovoljni in se zahvaljujejo organizatorjem, predvsem prizadevnemu Vladku Budni. Kočevska podružnica je skupno z okrajnim ljudskim odborom pripravila družabno zabavo za izseljence v nedeljo 6. avgusta na vrtu gostilne v Željnah. Udeležba je bila lepa. Izseljence in druge goste je o imenu podružnice pozdravil predsednik Franc Gole. Govorila sta še član glavnega odbora Slovenske izseljenske matice iz Ljubljane, Lojze Zdravje in tajnik• okrajnega Ljudskega odbora iz Kočevja Peter Sobar. Prireditev ima lepo tradicijo, saj je bila letošnja že šesta. Dne 10. avgusta sta kar dve matični podružnici organizirali družabne prireditve za izseljence. V Murski Soboti se je o jutranjih urah zbralo kakih 120 naših ljudi, ki so prišli na obisk iz Kanade, Francije, Nemčije, ZDA, južnoameriških držav in Madžarske. Ker vse zelo zanima napredek domače dežele, so si izseljenci najprej ogledali maketo nove bolnišnice, ki bo zgrajena o Murski Soboti. Mnogi so obljubili, da bodo prispevali k stroškom gradnje. Po poklonitvi pred spomenikom narodnega heroja Štefana Kovača so se odpeljali proti prijaznemu Goričkemu, kjer je bila o Mač-kovcih družabna prireditev. Drage goste je pozdravil predsednik podružnice Izseljenske matice Franc Šebjanič, učenci glasbene šole in člani DPD Svobode iz Murske Sobote pa so jim pripravili prijeten kulturni program. Trboveljska podružnica je isti dan povabila izseljence v dvorano doma Svobode II. Tam sla jih pozdravila predsednik podružnice Tone Kukoviča in podpredsednica Slovenske izseljenske matice iz Ljubljane Zima Vrščajeva. Tov. Kukoviča je poudaril pomembna jubileja, ki ju praznujemo letos: 20-letnico naše ljudske revolucije in 10-let-nico uspešnega delovanja Slovenske izseljenske matice. Obenem se je tudi opravičil, ker iz tehničnih razlogov prireditev ni bila prej, da bi se je bili lahko udeležili tudi obiskovalci iz prve letošnje evropske skupine. Tov. Vrščajeva pa je dejala, da nast obiski naših izseljencev še posebej vesele zato, ker tako lahko sami vidijo in spoznajo napredek, ki smo ga dosegli, odkar smo malone o celoti že odpravili izkoriščanje delovnega človeka. »V e seli rudarji« so igrali in peli. Vsi so bili dobre volje. Še dedek Ivan Berce (ki pa je na zunaj kaj malo podoben dedku!) iz severne Francije je zaplesal s svojo malo vnučko, živahno ?-letno Carole, ki je povedala, da ji je pri nas zelo všeč. Dobro razpoložen je bil tudi »zlati par«, naš najstarejši vodja skupin iz IVestfulije Franc Čebin in njegova Elsie, ki sta nedavno slavila zlato poroko. Ameriška Trboveljčanka Ema Planinškooa, ki je iz daljnega Jolieta v ZDA po štiridesetih Nekaj posnetkov z letošnjih družabnih prireditev za izseljence: gornji je z družabnega srečanja v Željnah pri Kočevju. Pri mizi mr. Frank Ipavic iz Clevelanda s soprogo. Spodnja posnetka pa sta s prireditve v Trbovljah. Na srednji sliki mlada Angelika Hermanek iz Judenburga v Avstriji s svojo telo. podpredsednica Slovenske izseljenske matice Zima Vrščajeva, predsednik matične ¡todružnice iz Trbovelj Torte Kukoviča. Jennie Troha iz Barbertona. ZDA. urednik izseljenske oddaje RTV Ljubljana Ernest Petrin, urednica Rodne grude in zastopnica SZDL iz Trbovelj. Vnučka naročnika Ivana Berceia iz IVinglesa, Jean Jacque in Carole, ki sla nas letos obiskala z mamico in dedkom. Fotografirana sta p novih klobučkih. Mi pa smo ugotovili, da sta tudi brez teh prav srčkana letih obiskala stari kraj, je poudarila, da so Trbovlje tako napredovale, da tega ne bi verjela, če bi ji kdo samo povedal. Jennie Troha iz Barbertona, ki je letos pripeljala na obisk o Slovenijo izletnike Glasa naroda, pa je dejala, da bo imela spet veliko povedati, ko se vrne med znance in prijatelje. Tudi srečanje z izseljenci, ki ga je pripravila podružnica Matice iz Zagorja ob Savi v prostorih hotela Kum, je bilo zelo prisrčno. Goste, ki so prišli v lepem številu, je pozdravil predsednik podružnice SIM Franc Golob. Prijetno bivanje na domačih tleh sta jim zaželela podpredsednik občinskega ljudskega odbora Franc Klun in predsednik TD Zagorje Boris Taufer. Pevski sekstet in zabavni ansambel iz Zagorja sta poskrbela za prijetno razpoloženje ob prijateljskih pomenkih. Rojaki so preživeli svoj letni oddih različno: na izletih in letovanjih, ob morju, v planinah, o zdraviliščih, ali pa kar pri dragih svojcih. Ob slovesu na postaji, ko so posamezne skupine spet odhajale, ob zadnjem stisku rok, smo n beležnico ujeli nekaj bežnih iskrenih vtisov. Med temi tudi naslednje: — Za deset let sem mlajši, ko me je domače sonce tako pregrelo. — — Naša Mihelin se je v nekaj dneh tako popravila v slovenščini, da nihče ne bi uganil, da obiskuje francosko šolo. — — Zdaj šele prav razumem: samo ena je domovina ... — ,s• Intervju kar pod bori Rovinj — prijazno letoviško mestece na jugu Istre je letos že drugič sprejelo naše rojake iz Holandije. Lani je tam prvič letovala skupina iz Limburga, letos pa sta prišli kar dve. Kaže, da se je Rovinj našim rojakom iz te dežele močno priljubil in ga bodo verjetno zato tudi v prihodnje radi obiskovali. rudi letos so se imeli rojaki nad vse prijetno. Poleg dobre hrane, nastanitve v ličnih lesenih hišicah in vsega drugega, kar je potrebno za dobro počutje na počitnicah, jim je bilo tudi vreme nadvse naklonjeno — sonca je bilo dovolj, vsaj za nekatere kar skoraj preveč. Skupina, ki smo jo obiskali v Rovinju, je letovala v počitniškem naselju Zveze borcev NOV okraja Celje. To je letos pravzaprav novo počitniško naselje in morda tudi zato po splošni sodbi najlepše. Rojaki so se v njem zelo dobro imeli, kopali in sončili so se na pretek, ob večerih so kdaj pa kdaj stopili tudi na kapljico »istrana« v mestu, z ribiško ladjo so napravili izlet v Pulj in podobno. Komuir pa je bilo do plesa, je na večer stopil k sosednemu počitniškemu naselju slovenskih železničarjev, kjer so se pari vsak večer vrteli ob prijetnih zvokih domače glasbe. Skratka, bilo je prijetno kot le kaj. In to sta pred mikrofonom izseljenske oddaje RTV Ljubljana povedala tudi rojaka Franc Anderluh in Hedi Viršaj. Prav to prikazuje tudi naša slika — intervju kar pod bori, v prijetni senci in ob žgolenju škržatov. Urednik izseljenske oddaje Ernest Petrin v Rovinju o pomenku pred mikrofonom s Hedi Vršajevo in Francem Andeiluliom iz Holandije. Argentinski »asado« na domačih tleli Rojaki Rusija, Bembič, Špacapan in Črne o pomenkih in spominih ob pogledu na Nooo in Staro Gorico akih štirideset ti soč primorskih Slovencev je med obema vojnama pregnal fašizem z rodnih tal. Odselili so se predvsem v Južno Ameriko, večidel v Argentino. Težko so se vživeli v daljnem tujem svetu, toda drugega izhoda ni bilo. Trd boj za obstanek jim ni iztrgal iz src ljubezni do domovine. Zbirali so se v društvih, v pevskih zborih, na prireditvah »asadih«, kjeT sta krepko doneli domača beseda in pesem. V burnih letih zadnje vojne so bili z vsem srcem z domovino in po osvoboditvi, po priključitvi Primorske k Jugoslaviji, se jih je veliko vrnilo in se še vračajo, mnogi so ipa ostali v deželi, kjer so si v dolgih letih ustvarili družino in dom. Čeprav ne v tolikšnem številu kakor iz drugih dežel, prihajajo tudi naši argentinski rojaki na obisk v staro domovino. Letos jih je prišlo posebno mnogo. Predvsem 'lias je razveselilo, da je bilo med obiskovalci precej naših uglednih kulturnih in društvenih delavcev iz Argentine. Z veseljem smo drage goste pozdravili tudi v uradu Slovenske izseljenske matice. In ob enem takšnih obiskov, ko nas je obiskal predsednik prosvet- Tajnik Matice Albert Soagelj o pogovoru s Stankom Mavričem, bivšim blagajnikom Ljudskega odra o Buenos Airesu nega društva »Zarja« iz Buenos Airesa, bivši operni tenorist Angel Hrovatin, je tajnik Matice Albert Švagelj predlagal, da bi organizirali letos za naše primorske rojake iz Argentine družabno srečanje — argentinski asado. Podružnica Slovenske izseljenske matice iz Nove Gorice je skupno z okrajnim odborom Socialistične zveze in drugimi organizacijami to zamisel posrečeno uresničila. Na gričku nad Novo Gorico, kjer je lepo urejeno turistično gostišče »»Pri Kekcu«, so se v soboto 26. julija zbrali naši argentinski izseljenci, ki so letos, večinoma po dolgih desetletjih, obiskali svoje rojstne primorske vasice. Nad sedemdeset se jih je zbralo. Pridružili so se jim tudi izseljenci, ki so se za stalno vrnili v staro domovino, ter predstavniki krajevnih oblasti iti organizacij. V imenu podružnice Slovenske izseljenske matice iz Nove Gorice je zbrane goste pozdravil predsednik tov. Bavdaž, nato pa je tajnik Slovenske izseljenske matice iz Ljubljane Albert Švagelj prebral pozdravno pismo predsednika Ivana Regenta. »'Dragi primorski rojaki,« pravd predsednik Regent v svojem pismu. »Zaradi bolezni mi zdravnik ne dovoli, da bi bil danes med vami, kar sean si srčno želel. Želel tembolj, ker sem, kakor vi, moral zapustiti svojo drago Primorsko, svoj Trst, zaradi fašističnega terorja nad našimi ljudmi in nad vsemi, ki so ljubili in ki ljubijo svobodo. Zelo rad bi se danes veselil z vami v naši osvobojeni in socialistični Jugoslaviji in si z vami priklical v' spomin hude čase, v katerih smo pod fašizmom skupaj živeli in se proti njemu borili. Želim in sem prepričan, da se taki fašistični časi ne bodo več vrnili, čeprav so na svetu zle sile, ki bi rade vrnile tak krvav režim ljudem vsega sveta. Toda svobodoljubni ljudje in svobodoljubni narodi bodo znali to preprečiti. O tem sem trdno prepričan'.« V imenu povabljenih se je za prisrčen sprejem toplo zahvalil predsednik prosvetnega dru- Nad N odo Gorico Pri Kekcu so se srečali skoraj osi, ki so prišli po dolgih letih iz Argentine obiskat svoje domače vasice. štva »Zarja« iz Buenos Airesa Angel Hrovatin, ki je naglasil, da so vsi vroče želeli videti sedanjo podobo stare domovine in po dolgih letih obiskati svojce in znance. V borbi primorskega ljudstva proti okupatorju so bili primorski izseljenci vedno na strani svojega ljudstva. Drugače sploh mi moglo biti, saj so jih v ljubezni do domovine, ki se je žilavo borila za svojo svobodo, navdihovali isti duhovni velikani — Gregorčič, Prešeren, Cankar. »Zdi se nam, da sanjamo, tako smo navdušeno in veselo presenečeni, ko po dolgih letih gledamo prerojeno domovino,« je naglasil na koncu ter zaželel v imenu vseh zbranih izseljencev slovenskemu ljudstvu in vsem jugoslovanskim narodom mir in lep napredek. Govorila sta še nekdanji argentinski izseljenec tov. Štoka in podpredsednik okrajnega odbora SZDL ljudski poslanec Milo Vižintin, ki je naglasil, da so letos prišli rojaki v domovino na obisk prav ob 20 letnici vstaje naših narodov, ki je bila tudi začetek krvave oborožene borbe Primorcev, trpečih toliko let pod fašizmom. Zahvalil se je izseljencem v Južni Ameriki, zlasti v Argentini, za podporo našemu ljudstvu v naj hujšem vojnem in povojnem času. Lahko so se zdaj na domačih tleh prepričali, da ta podpora ni bila Zapel nam je tudi Angel Hrovatin, nekdanji baritonist Opere Colon v Argentini zaman. Marsikaj se je spremenilo v teh letih. Tudi Primorska je dobila številne industrijske obrate, ki dajejo ljudem boljši kruh, kakor pa so ga imeli doma na bornih kmetijah. Današnji mlad človek ni več zadovoljen s tem, da bi vse življenje prenašal koš na hrbtu in se ubijal na domači njivi za prgišče polente. Zato je razumljivo, da ljudje sami zapuščajo vasi in se selijo v kraje, kjer imajo možnost industrijske zaposlitve. V goriškem okraju je bilo včasih 60 odstotkov kmetovalcev, zxlaj pa jih je samo še 38 odstotkov. Tako se življenje spreminja v korist naših delavcev, ki so vodilni člen naše socialistične družbe. V pestrem, bogatem kulturnem programu so nastopili oktet Svobode iz Nove Gorice, recita-torka, trije pionirčki — bratje Mozetič, baritonist Arčon ob spremljavi harmonike ter v lepo uglašenih dvospevih s spremljavo orkestra pevki Marica Balohova in Stana Staničeva. Toplo so vsi pozdravili tudi pevca Angela Hrovatina, nekdanjega baritonista znane Opere Colon v Argentini, ki je zapel eno argentinsko in eno slovensko pesem, in pevko Karlo Kobalovo de Fiore iz Buenos Airesa, ki je zapela Gor čez izaro. Po večerji in zaključku programa so postali pogovori še bolj živahni. Vtisi so se menjavali, oživljali so spomini iz davnih let. Skupina rojakov, društvenih pevcev, sc je zbrala na vrtu in zapela pesem Tiha luna jasno sije... Peli so kakor more peti le človek, ki je po dolgih letih spet stopil na domača tla. Globoko spodaj pod Kekcem so utripale luči obeh mest: Nove in stare Gorice. Stare Gorice — umirajočega mesta, in Nove Gorice, mladega modernega mesta, ki je na začetku svojega razvoja, mesta, ki bo raslo iz leta v leto in postajalo lepše. Prijetno je bilo srečanje na tem prvem argentinskem »asadu« na domačih tleh. Posrečena je bila ta zamisel organizatorjev. To si jasno razbral z vseh obrazov, iz vseh pomenkov. Topel je bil stisk rok ob slovesu, trdna je bila obljuba: Spet pridemo, družine pridejo z nami in še drugim borno povedali. In ne pozabite prirediti tudi »asada«. /na Slokan Otroško okrevališče iiii Dckhckleiii pri Kopru V času velikih šolis*kili počitnic'preživi večina naših otrok nekaj prijetnih tednov v počitniških kolonijah v najlepših krajih naše dežele — v gozdovih, igorah in ob morski obali. Za cenena letovanja so 'poskrbele razne organizacije, predvsem Zveza prijateljev mladine. Imamo tudi otroška okrevališča, namenjena slabotnim in takšnim otrokom, ki so preboleti hujše bolezni 'ter so potrebni posebne nege in okrepitve. Tja pošiljajo otroke zdravstvene ustanove na stroške zavodov za socialno zavarovanje oziroma občinskih ljudskih odborov ali odborov Rdečega križa. Tudi Glavni odbor Rdečega križa Slovenije je ustanovil nekaj takšnih otroških okrevališč. Med temi je nekaj posebnega Mladinsko klimatsko okrevališče na Debelem rtiču pri Kopru. V tem zdravilišču namreč zdravijo otroka ne le telesno, temveč obenem posvečajo vso potrebno pozornost 'tudi njegovemu duševnemu stanju, zanimajo se za njegovo družinsko življenje, ker je vse to tesno povezano med seboj in odločilno vpliva na zdrav otrokov razvoj. Mladinsko okrevališče RKS na Debelem rtiču so začeli graditi leta 1957. Ta kraj so izbrali spričo njegove idealne lege. Debeli rtič je lahko dostopen, poletja niso prevroča, zavarovan je pred vetrovi in ni izpostavljen pogostnim padavinam. Okrevališče grade postopoma, izven poletne sezone. Zdaj letujejo mali letoviščarji še pod udobnimi šotori. V dveh ločenih taboriščih je po šest šotorov, ki sprejmejo v poletnih mesecih v vsaki izmeni po 180 otrok. Otroci ostanejo na letovanju 'tri tedne. Šotori bodo ostali 'tudi pozneje, ko bo okrevališče dobilo še pet zaprtih paviljonov s solariji '('zaprtimi verandami). Ko bodo dograjeni ti paviljoni, bo okrevališče lahko sprejemalo otroke vse leto. Zmogljivost se bo povečala od sedanjih 200 na 500 otrok v vsaki izmeni. V načrtu imajo tudi zgraditev šole, da mali okrevanci ne bodo zamudili pouka. število letoviščarjev v tem okrevališču se veča iz leta v leto. Leta 1958 jih je bilo 630, leta 1959 — 873, lani pa že 928. Tja prihajajo po navodilih zdravnika otroei, ki so preboleli bolezni, po katerih je potrebno obmorsko zdravljenje. Ne zdravijo se toliko s sončenjem in kopanjem, temveč predvsem s klimo. Tja prihajajo otroci z astmo, s kroničnimi anginami, vnetjem žrelnice, čeljusti, nosne votline itd. Pod zdravniškim nadzorstvom se jim zdravje kmalu zboljša in utrdi. Toda kakor smo že naglasili, je skrb za telesno zdravje v tem okrevališču samo del celotne skrbi za posameznega otroka. Zato je tu poleg zdravnika še vzgojitelj, ki opazuje posamezne varovance, kako se prilagajajo kolektivu. Cc se otrok ne more ali 'noče vživeti v družbo, v kateri živii, opozori vzgojitelj psihologa, ki se posebej zavzame za otroka in skuša najti vzrok, zakaj je tako. Potem je tu še socialni delavec, ki prouči socialno stanje otroka in njegovo družinsko okolje. Vsak otrok prinese s seboj v okrevališče osebno mapo s podrobnimi podatki. V njej je opisano ne samo otrokovo zdravstveno stanje in osebni podatki, ki so jih napisali njegovi starši, temveč je v njej tudi poročilo učiteljice, kako je pri otroku doma — ali živi v urejenem družinskem okolju ali ne. Veliko dragocenih izkušenj so si vzgojitelji na Debelem rtiču že pridobili in lepemu številu otrdk se je tu poleg telesnega zdravja utrdila tudi samozavest in vrnila otroška sproščenost in radost. Med temi je bil tudi Branko, o katerem je sama mati pripisala, da je neubogljiv, hudoben in samosvoj. Branko v okrevališču ni maral za družbo. Vse je sovražil. Pretepal se je brez vzroka in ponoči je včasih v spanju ihtel. Sociallni delavec in psiholog sta se zavzela zanj. Ko so se pozanimali, kako je z njegovo družino, so zvedeli, da je mati ločena in drugič poročena. V drugem zakonu ima hčerko, Brankovo po pol sestro. Dekletcu starši izkazujejo vso ljubezen, Branilko pa je zapostavljen. Mati je tudi zaposlena. Domov prihaja utrujena, nervozna. Tedaj se običajno znese nad Brankom. Psiholog se je pogovoril z Brankom. Po domače, kakor s 'tovarišem. Pomagal mu je pri rezljanju jadrnice in mu svetoval, kako naj jo izdela. Pri skupnih igrali nvu je dajal posebne naloge. Nekajkrat ga je pohvalil. V Brankovih očeh se je zalesketalo. Nič več ni samotaril za borovci ali nagajal drugim. Veselo in sproščeno se je pridružil vrstnikom pri igri. Zvečer, ko so legli, je vzgojitelj postal pri njegovi postelji. Prijateljsko mu je poravnal vzglavje in iga držal za roko, da je zaspal. Branko je spal mirno, nič več ni v spanju ihtel. Kakor pred njim že mnogo otrok v tem okrevališču, sta tudi Branka ozdravila ljubezen in razumevanje. Ko se je vrnil domov, se mati ni mogla načuditi otrokovi spremembi. V kopici zahvalnih pisem, ki jih prejema uprava okrevališča, je tudi njeno: — Ne najdem besed, da bi se dovolj zahvalila. Branko se je vrnil telesno utrjen in duševno čisto spremenjen. Iskrena vam hvala za to! Kaiko zdravijo otroke v Mladinskem okrevališču RKS na Debelem rtiču pri Kopru? Kolektiv, ki skrbi za njihovo telesno in duševno okrepitev, si sam pri tem iz leta v leto nabira dragocenih izkušenj, ki oplajajo njegovo nadaljnje delo. Okrevališče so obiskali že številni gostje iz Nemčije, Švice, Poljske in od drugod. Marsikaj koristnega za naše ljudsko zdravje je po osvoboditvi storil pri nas Rdeči križ med njegove največje uspehe pa sodi vsekakor Mladinsko okrevališče na Debelem rtiču. s. »Bela krajina«, največja ladja naše trgovske mornarice, je nedavno odplula na svoje prvo potovanje v Ameriko. To lepo motorno ladjo, ki ima 12.500 BRT. je izdelala domača ladjedelnica o Pulju. Jugoslavija je v povojnih letih zelo modernizirala svoje zastarelo brodovje ter njegovo tonažo povečala za nad milijon ton. Domači strokovnjaki se zdaj ukvarjajo z načrti za gradnjo ladij na atomski pogon. Najprej bodo domače ladjedelnice začele izdelovati tankerje na atomski pogon, ki jih bodo uporabili za prevoz nafte. P O Dl) M A C I D E Z E L I — Mednarodni vinski sejem v Ljubljani, ki je bil letos od 26. avgusta do 3. septembra, si je v sedmili letih, odkar ga prirejajo, pridobil pomembno mednarodno veljavo. Na letošnjem je razstavljalo 18 držav 633 vzorcev vin. Mednarodna ocenjevalna komisija je razdelila 73 zlatih, 463 srebrnih in 64 bronastih medalj. Izmed tujih dežel je dobila največ zlatih medalj Nemčija, in sicer 12, po 7 zlatih pa so dobila razstavljena' vina Romunije, Avstralije in Avstrije. Jugoslovanska vina so bila nagrajena s 33 zlatimi, 205 srebrnimi in 47 bronastimi medaljami. Deset vinskih vzorcev je dobilo ime »šampion«. — Na Jezerskem so tik pod Jezerskim vrhom uredili umetno jezero, ki je dobilo ime Planšarsko jezero. Ob njem bodo uredili še restavracijo, prostor za zabavišče in camping. — Letos smo pridelali v Jugoslaviji kakih 3.300.000 ton pšenice. Kljub neugodnemu vremenu je pridelek le za 60.000 ton manjši od lanskega. Nafte nam ne bo treba več uvažati, ker njena proizvodnja naglo narašča. Kakor računajo, bodo naše rafinerije do konca leta predelale kakih 1.35 milijona ton nafte, in to bo popolnoma zadostovalo za naše potrebe. Vsekakor je to zelo pomemben gospodarski uspeli, saj smo za nafto, ki smo jo morali doslej uvažati, porabljali po štiri do pet milijard deviznih dinarjev na leto. — Slovenski alpinisti bodo spet obiskali Himalajo, tako je bilo sklenjeno na občnem zboru Planinske zveze Slovenije. Sestavljena bo nova odprava izkušenih planincev, ki se bodo na podlagi izkušenj prve odprave temeljito pripravili za naskok in osvojitev še višjih in doslej nepremaganih vrhov (do 8 tisoč metrov!) v himalajskem gorovju. Ta druga odprava misli naskočiti Himalajo čez dve leti. Člani prve himalajske odprave so bili odlikovani s častnim znakom republike. — V Črnomlju so slovesno odprli novo športno poslopje. Ob odpiranju je bilo veliko zborovanje poštarjev, nekdanjih partizanskih borcev, s katerim so počastili 20-letnico naše ljudske revolucije. Črnomelj je letos dobil tudi nov hotel, tovarna BEIJ5AD pa si je kupila nove stroje in razširila proizvodnjo. Konservirala bo tudi sočivje in uredila kisamo. Še letos namerava odkupiti vsa jabolka v Beli krajini. — V Kočevju imajo že nekaj mesecev nov vodovod, ki so ga zgradila domača podjetja. Pri gradnji so pomagali tudi delovni kolektivi in mladinska brigada. — V Boračevi pri Radencih so odprli obnovljeni in avtomatizirani obrat za črpanje mineralne vode. Z njim se je proizvodnja slatine povečala od 6 na 13 milijonov steklenic na leto. Obenem z mineralno vodo bo novi obrat črpal tudi ogljikov dvokis, ki ga doslej v Radencih niso izkoriščali. Dnevno bodo načrpali kakih 400 kg plina, ki bo koristno uporabljen v živilski in kemični industriji, v železarnah itd. V prihodnjih letih bodo obnovljeni vsi obrati za pridobivanje mineralne vode in bo zdravilišče Slatina Radenci postalo eno največjih slatinskih podjetij v Jugoslaviji. V Pomurju bodo v prihodnjih letih uredili velike sadovnjake. Kmetijske zadruge bodo v dogovoru z zasebnimi lastniki izpremenile v sadovnjake tudi nekatere vinograde, kjer so kmetje doslej gojili samorodnico. Največje sadovnjake bo uredila kmetijska zadruga Gornji Petrovci. — V Kranju so ob letošnjem občinskem prazniku odkrili spomenik revolucije. Svojemu namenu je bila izročena nova pekama, na Planini pri Kranju pa lepa nova šola. ki je septembra sprejela prve šolarje. Že tradicionalni Gorenjski sejem je imel letos kakih i 10.000 obiskovalcev, kupčij pa je bilo sklenjenih za poldrugo milijardo dinarjev. — V Zagorju so na občinski praznik 9. avgusta slovesno izročili namenu nov trgovski paviljon s samopostrežno trgovino in novo cesto od Doma Partizana do Podslačniškega klanca. — V Ljubnem o Savinjski dolini, nekdanjem središču savinjskih splavarjev (flosarjev), so letos priredili Flosarski bal. Savinjski splavarji so stoletja prevažali les po Savinji. Zdaj so splave zamenjali avtomobili in železnica. Na Flosurskem balu, ki so se ga udeležili številni domači in tuji turisti, so stari, zdaj upokojeni splavarji prikazali, kako so v mladih letih splavarili. — V Ljubljani je bil v juliju čipkarski festival, ki ga je priredilo ljubljansko izvozno podjetje Dom. Ta svojevrstna prireditev, za katero je bilo veliko zanimanja, je bila v Križankah. Razen razstave pristnih domačih čipk. ki jo je pripravilo šestnajst čipkarskih zadrug iz Poljanske in Selške doline, je bila tudi tekma čipkaric in semenj domačih izdelkov. - Enaindvajset mladih Slovencev iz Trsta in Benečije je avgusta obiskalo Slovenijo. Izlet sta jim za odlično oceno v šoli omogočili Zveza prijateljev mladine Slovenije iz Ljubljane in Slovenska kulturna gospodarska zveza iz Trsta. — N a j pomembne jše kraje znane iz našega narodnoosvobodilnega boja je obiskala skupina 120 mladincev iz 24 držav. Spremljali so jih domači mladinci in jih podrobno seznanjali z zgo-dovinsk imi dogodki, ki so potekali med narodnoosvobodilnim bojem v posameznih krajih. — Ljubljančani se zelo zanimajo za avtomobile, to je razvidno tudi iz kreditov, ki so bili najeti v prvi polovici letošnjega leta v Mestni hranilnici in Mestni komunalni banki. Samo kreditni oddelek pri Komunalni banki je izdal nad 600 milijonov dinarjev kreditov za nakup motornih vozil. V drugi polovici leta je v zadnjih letih večina kreditov namenjena nakupu stanovanjske opreme in gospodinjskih aparatov. To je nekakšen barometer človeških želja in tudi možnosti za njihovo uresničitev. — Peti mednarodni sejem tehnike v Beogradu je bil odprt prav v zgodovinskih dneh izvenblo-kovske konference. Obiskali so ga tudi predstavniki tujih dežel in izrekli številna priznanja. Na sejmu so prevladovale avtomobilska, kovinska, kemična in električna industrija; domača in tuja podjetja so razstavila najnovejše dosežke svoje proizvodnje. Poleg 400 domačih je na sejmu razstavljalo 700 razstavljavcev iz 25 dežel. — Nedavno je bilo ustanovljeno novo slovensko letalsko podjetje Adria Aviopromet. Imelo bo štiri velika potniška letala znamke »Douglas DC 6 B« s sto sedeži. Ta štirimotorna letala bodo lahko letala ob vsakem vremenu s povprečno hitrostjo 400 km na uro. Namenjena so tako imenovanim »charter« prevozom potnikov in blaga, to je prometu na podlagi posebnih naročil, ko naročnik za določeno obdobje najame celo letalo. Tak promet je zlasti v turistični sezoni zelo potreben, ker je na redne letalske proge velik naval. Letala bo mogoče najemati za potovanja na področju evropskih, azijskih in afriških dežel ter tudi ZDA. Tudi naši rojaki, ki nas bodo prihodnje leto obiskali v skupinah, se bodo lahko pripeljali s temi letali; to bo ugodno tudi zato, ker bodo cene pri AA precej nižje kot pri tujih podjetjih te vrste. Tudi n dolini Pesnice je pšenica bogato obrodila Čebula je že od nekdaj važen pridelek Ptujskega polja, zato ji je skoraj pri Dsaki hiši namenjenih več ogonov njiv. Tudi šolarji iz Gorišnice, člani Pionirske kmetijske zadruge >Lukarija< so ponosni na svoj pridelek čebule. Na sliki voz te pionirske zadruge o sprevodu, v katerem Ptujčani in okoličani na sDoj občinski praznik v avgustu vsako leto prikažejo uspehe raznih svojih dejavnosti. Prve učence je sprejela letos tudi nova šola v Trbovljah imenovana po Tončki Čečevi — nekdanji učiteljici — narodnem heroju iz Trbovelj. KULTURNI ZAPISKI UP SviiIhhI in |irnst/i:tnili drušlci/ i/ znamenju /»urini/in s Iti; uhlctmcn Dvajsetletnica vstaje naših narodov je letos vsej naši dejavnosti vtisnila neizbrisen pečat. Tudi številne revije naših delavskih prosvetnih društev Svobod in drugih prosvetnih društev so letos v znamenju te zgodovinske obletnice. Društva, skupine in vsak posameznik bi želel dati skupnosti najboljše in to se je doslej nekaterim bolj, drugim manj tudi posrečilo. V maju je bil v Celju II. zvezni mladinski pevski festival. Na odru Narodnega doma se je od 20. do 23. maja zvrstilo kakih 4000 mladih pevcev. Nastopili so najboljši zbori iz Slovenije, mladinski pevski zbori glasbenih šol iz drugih jugoslovanskih republik in pevski zbori narodnih manjšin. V Sloveniji so se mladi pevci na ta festival že prej dobro pripravili, saj ima pri nas sikoraj vsaka šola svoj pevski zbor. Imamo 848 pevskih zborov, ki sodeluje v njih 42.883 mladih pevcev. Ti zbori so svoje zmožnosti prej preizkusili na občinskih in okrajnih pevskih revijah. Najboljši pa so peli na festivalu v Celju. Zmagala sta pevski zbor osemletke iz Sežane, ki ga vodi Majda Hauptmanova. ter mešani mladinski zbor DPD Svobode celjskega učiteljišča poBalada o trobenti in oblaku< Kajuhove knjižne nagrade. Dan pred našim največjim praznikom 21. julija so bile v Klubu ljudskih poslancev v Ljubljani letos prvič podeljene Kajuhove knjižne nagrade. Te nagrade bo odslej vsako leto podeljeval Kulturno-prosvetni zgodovinski zavod Borec za najboljša leposlovna dokumentarna ali mladinska dela, ki obravnavajo dogodke iz narodnoosvobodilne borbe. Poleg toga bodo nagrajevali tudi glasbena in likovna dela z isto tematiko. Letošnjega razpisa se je udeležilo 27 jugoslovanskih avtorjev. Prvo nagrado v znesku 400.000 din je prejel Stane Terčak iz Celja za dokumentarno delo Ukradeni otroci. V tein delu avtor objavlja in komentira dokumente o preseljevanju naših ljudi na Štajerskem in Gorenjskem in opisuje bridko usodo otrok, ki so jih Nemci ugrabili staršem. Tri druge nagrade po 300.000 din so prejeli: književnik Ciril Zlobec za roman »Moška leta našega otroštva«. V romanu opisuje avtor svoje okolje, v katerem je odraščal sam in njegovi vrstniki. Življenje primorske mladine med vojno najprej v italijanski vojski in nato v partizanih. Mladinski roman Karla Grabeljška »SOS s TV 1?« opisuje težavno življenje partizanskih kurirjev, v romanu »Srečno pot, fant!« pa govori Vinko Hafner o dveh aktivistih izpod Blegaša. Dve tretji nagradi je žirija dodelila novinarju Miletu Pavlinu za dokumentarni roman »Jurišni bataljon« ter Vidi Lasič za dokumentarno delo »Svetloba mladih let«. Poleg navedenih je Zavod Borec odkupil še pet od predloženih del, in sicer: Hinka Vilfana: Njim sonce ni sijalo, Jožeta Pahorja: Iz jet-niških spominov, Zorana Iludale-sa: Najmlajši borci za svobodo, Borisa Režka: Železni križi in Marije Škerlavajeve: Zgodba o najdenki. NEKAJ DOMAČIH KNJIG V Založbi Slovenske matice o Ljubljani je izšla nova povest Franceta Bevka Slepa ulica. Povest pripoveduje o bivšem domobrancu, ki se skriva pred novo oblastjo. Po naravi slabič si ne zna pomagati, njegovo življenje je zašlo v slepo ulico. — Drugi primorski pisatelj, ki je nedavno obogatil naš domači knjižni trg, je Danilo Lokar. Lokar se je kot pisatelj pozno uveljavil, osa njegova dela pa so izrazno in vsebinsko samonikla in klena ter imajo širok krog bralcev. Svoji najnovejši knjigi, ki obsega tri novele, je pisatelj dal naslov po prvi teh novel Zakopani kip. V vseh treh novelah na izviren način obravnava probleme umetnosti in umetništva. — Otroci bodo gotovo veseli knjižice znanega pesnika Toneta Pavčka, ki ji je dal zanimiv naslov Velesenzacija. To je zelo posrečena zbirka otroških pesmi, polna vedrine. Iz žii/ljniija nasili ljudi p» si/nlu Izseljenci v Kanadi so proslavili 20-letnico vstaje jugoslovanskih narodov Dne 6. avgusta so Jugoslovani v Kanadi lepo proslavili 20-letnico vstaje jugoslovanskih narodov. Prireditev, ki jo je organiziralo društvo Bratstvo in edinstvo iz Toronta, je bila na farmi Beograd, ki je last majorja Williama Jonesa, nekdanjega šefa zavezniške vojne misije v Sloveniji. Kljub slabemu vremenu so se zbrali naša izseljenci od vseh strani Kanade in tudi iz ZDA iz Toronta, Oakvilla, Birlimgtona, Hamiltona, Windsor ja, Sami je, St. Catherine, Thorolda, Port Colborna, Niagara Falls itd. Farma Beograd je bila lepo okrašena. Med zelenjem so se bleščali veliki napisi: Živela 20-letnica julijske vstaje! Živelo Združenje Bratstvo in edinstvo! V imenu Združenja je pozdravil zbrane predsednik Marjan Kružič, ki je dejal, da so številne slovesnosti, s katerimi je domovina proslavljala 20-letnico vstaje jugoslovanskih narodov, globoko odmevale tudi med našimi ljudmi v Kanadi, saj čutijo enako z našimi narodi v domovini in so kakor oni ponosni ra herojski boj, ki so ga naši narodi začeli proti okupatorju in domačim izdajalcem v juliju 1941. Slavnostni govornik je bil major Jones, ki se je nedavno vrnil z obiska v Jugoslaviji. Govoril je o velikem in naglem napredku današnje Jugoslavije, ki je živo očiten v vsakem, tudi najmanjšem kraju. Dejal je, da je trdno prepričan, da se bodo v prihodnjih letih še bolj okrepile vezi med kanadskim in jugoslovanskimi narodi pri njihovih kulturnih prizadevanjih in ob gospodarskem sodelovanju. Ob zaključku je g. Jones prijazno povabil naše izseljence, naj ga večkrat obiščejo na njegovi farmi, ki naj jo štejejo za košček Jugoslavije. Prireditev, ki je bila na prostem v obliki piknika, je bila združena z lepim kulturnim programom s športnimi in zabavnimi igrami. Vsepovsod so odmevali zvoki tamburic in pesem. Izbrano je bilo tudi najlepše dekle. Trak zmagovalke z napisom 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov in prvo nagrado je dobila Gr. Avguštinova. Z lepo uspele prireditve so poslali pozdravno brzojavko maršalu Titu, Zvezi borcev NOV Jugoslavije in jugoslovanskim izseljenskim maticam. Alojz in Johanu Potokar iz Pueblo. Colorado, ZDA. sta letos praznovala 61-letnico poroke. Johana je Kastelčeva iz Brezovega dola pri Ambrusu o Suhi krajini. Lojze pa je iz Mule Račne pri Grosupljem. Nečak Joseph in Mary Adumich iz Clevelanda. Ohio. ki sta letos obiskala stari kraj — Malo Račno pri Grosupljem, pošiljata jubilantoma najiskrenejše čestitke za minuli praznik in kličeta: še na mnoga leta! Čestitkam se pridružuje tudi uredništvo. Joseph in Mary Adumich Iz Francije NOVI GROBOVI V FRANCIJI Dne 23. junija smo na zadnji poti spremljali našega društvenega člana, 73-letnega Valentina D e in š a r -j a. Pokojni je bil doma iz Poljan nad Škofjo Loko, od koder se je že mlad odpravil v svet. X Merlebachu si je ustvaril družino in se zaposlil kot rudar. Bil je dober član našega društva in rad je zahajal med nas. Teden pozneje smo spet stali ob odprtem grobu članice Ljudmile Godler, rojene K a 1 k e r, ki je doživela komaj 55 let. Pokojna je bila vse do zadnjega zvesta članica našega društva in je tudi mi nismo pozabili v njeni bolezni. Kmalu nato se je od nas za vselej poslovil 54-letni Vinko Kopina, doma iz okolice Krškega. Z njim smo izgubili pridnega društvenega delavca in odbornika. Pokojni je bil že pred vojno član društva Edinost in se je uveljavljal pri društveni godbi na pihala. Pri društvu Slavček je deloval kot odbornik vse dokler mu ni tega preprečila bolezen. Vse tri naše zveste člane smo spremili na zadnji poti z društveno zastavo. Pevski zbor je zapel žalosti n ke, predsednik društva Anton Škruba pa jim je spregovoril v slovo in v imenu društva položil venec na grob. Naj jim bo lahka tuja zemlja! Mirko V ¡¿nikar, tajnik društva > Slavček c Freijming — Merlebach Iz ZDA OBISK NA HAVAJSKIH OTOKIH Z romantičnih Havajskih otokov smo dobili lepo kartico, s katero so nam sporočile prisrčne pozdrave naše dobre znanke: Marie Prisland. lončka Tanko, J. Schlosar in Ann Zagorc. Iskrena hvala! Uredništvo FRANK ALESH - 75-LETNIK V Fontani, Cal., je 28. julija slavil ?5-Ietnico Frank Alesh, eden naših najvidnejših in najbolj prizadevnih društvenih delavcev v ZDA. S ponosom se lahko ozre na plodna leta svojega življenja. Bil je trideset let tajnik bivše Jugoslovanske tiskovne družbe, ki je izdajala delavski list Proletarec in Ameriški družinski koledar, vodil je tajniške posle Knjižne matice SNPJ in chi-caške federacije društev SNPJ; bil je tudi predsednik odbora za združitev raznih organizacij. Zdaj je predsednik odbora, ki vodi zavetišče za ostarele v Fontani. Njegova zamisel je bila ustanovitev posebne sekcije SNPJ v Chicagu, ki vsako leto poskrbi za pietet-no počastitev umrlih članov na po- kopališču Woodlawn. Eden najlepših uspehov njegovih prizadevanj pa je vsekakor prvi slovenski dom za ostarele v Fontani, ki je nedavno praznoval prvo obletnico obstoja že tako zaseden, da ga bodo morali razširiti. Čeprav žal nekoliko pozno (o njegovem jubileju smo zvedeli šele iz slovenskih ameriških listov) se tudi mi pridružujemo širokemu krogu njegovih prijateljev s prisrčno čestitko: Še mnogo let in še mnogo uspehov pri društvenem delu! Slovenska izseljenska matica SLOVENEC. GLAVNI CARINIK V CLEVELANDU Predsednik Kennedy je imenoval za glavnega carinika v Clevelandu Johna F. Kovačiča. Kovačič, ki ima v ZDA širok krog prijateljev in znancev, je že cd leta 1953 član mestnega sveta v Clevelandu. Čestitamo. JURČIČEV JURIJ KOZJAK V PORTUGALŠČINI Nedavno je v Lizboni izšel portugalski prevod Jurčičeve povesti Jurij Kozjak. S to izdajo je ta povest prevedena že v 42 raznih jezikov, to je doživelo pač redkokatero knjižno delo na svetu. Prevod je oskrbel slovenski misijonar in znani prevajalec Ferdinand Kolednik. Stroške prevoda in tisk knjige je plačalo portugalsko prosvetno ministrstvo, ki je knjigo odobrilo kot učni pripomoček na portugalskih šolah. MARY ERZNOŽNIKOVA JE UMRLA Z obžalovanjem smo zvedeli, da je v Montani (Red Lodge) umrla soproga našega prizadevnega poverjenika, znanega društvenega delavca Kaytona Erznožnika — Mary Erznožnikova. Tudi Mary, ki je večkrat poslala kak dopis v Rodno grudo, je bila pridna društvena delavka. Lahko bi rekli, da sta bila Kayton in Mary glavna stebra društva št. 81 SNPJ v Red Lodge, saj je Kayton predsednik tega društva, pokojna Mary pa je bila tajnica. Zdaj se je tiho in skromno poslovila in za vselej odšla — veliko prezgodaj, saj je imela komaj 72 let. Po rodu je bila gorenjski deklič, doma iz Žir.ov nad Škofjo Loko. Poleg soproga zapušča v Clevelandu brata Charlesa Žaklja in sestro Anno Jesenko, v Sloveniji pa več sorodnikov. Vsem njenim, predvsem soprogu Kaytonu, naše globoko sožalje! Tebi, draga Mary, pa — miren počitek v deželi, ki ti je postala druga domovina! SMRT POD AVTOMOBILOM - UMRL PRED OBISKOM DOMOVINE V Chicagu se je pri avtomobilski nesreči smrtno ponesrečil Joseph Oblak. Bil je član društva Slavija št. 1 SNPJ in ABZ. — Na poti k ladji, s katero je hotel odpotovati na obisk v domači kraj — Jelenjo vas pri Starem trgu, pa je zadela kap Petra Paurina iz Glendale, N. V. Iskreno sožalje njunim svojcem, njima pa miren počitek v tuji zemlji! Udeleženci proslave 20-letnice Pevskega društva >Prešereiu v Pittsburghu Iz Argentine PETDESETLETNICA PEVSKEGA ZBORA PREŠEREN V PITTSBURGHU V nedeljo 21. maja smo v Slovenskem domu v Pittsburghu svečano proslavili petdeseto obletnico pevskega društva Prešeren. Ob tej priliki se moramo posebej zahvaliti Slovenski izseljenski matici, ki je ljubeznivo ustregla naši želji in nam za to slavnost dala izdelati posebno umetniško prilogo s Prešernovo Zdravljico v lepem angleškem prevodu Janka Lavrina in s Prešernovo sliko — po umetniško izdelani grafiki slikarja Božidarja Jakca, ki ga v Ameriki dobro poznamo in cenimo. Svečani del proslave se je začel ob štirih popoldne s pesmijo »Hej Slovani«, ki so jo zapeli gostje v lepo okrašeni dvorani našega Slovenskega doma na 5?. Butler st. v Pittsburghu. Nad štiri sto zbranih gostov je pozdravil predsednik društva John Fabec, ki je naglasil značaj zlatega jubileja. Za njim je Mary Skerlong kot voditeljica programa na kratko opisala zgodovino našega pevskega društva in njegovo uspešno delovanje ter se pri tem posebej spomnila ustanovitelja in prvega predsednika pokojnega Josipa Pogačarja ter drugih soustanoviteljev. Nato je bilo servirano slavnostno kosilo, kjer ni manjkalo tudi naše kranjske potice. Kosilo so skrbno pripravile članice Kluba slovenskih mater iz Pittsburgha, seveda s pomočjo mladine. Za dobro razpoloženje je poskrbel Jakob Der-link, ki je na harmoniki igral pesmi znanih slovenskih skladateljev. Nato so se na odru zvrstili govorniki, ki so naglasili pomen in uspehe pevskega društva Prešeren in mu zaželeli uspešno delo tudi v bodoče. Govorili so: župnik Matthew Kebe, predsednik slovenskega Narodnega doma Frank Lokar, predsednik Ameriške bratske zveze Frank Kress, član Glavnega odbora SNPJ Maks Kumer, predsednica Slovenskega dneva in Komiteja radioprograma Mary Prašnikar, napovedovalec in sekretar radioprograma Joseph Beltz, generalni konzul FLRJ v Pittsburghu Ivan Miloševič in konzul Drago Novak. V kulturnem programu je najprej nastopil mladinski pevski zbor, ki je v lepi slovenščini zapel pesmi Emila Adamiča, Premrla, Lipovca in narodno »Zajček«. Navzoči so z navdušenim ploskanjem izrazili priznanje najmlajšim, ki so v glavnem že tretja generacija slovenskih izseljencev. Tudi mešani zbor je navdušil navzoče. Zlasti so ugajale pesmi »Gor čez izaro«, »Nazaj v planinski raj«, »Po jezeru« in druge, ki so marsikomu privabile solze v oči. Pa tudi dobre volje ni manjkalo, za to so poskrbele Avsenikove pesmi, skladbe Foersterja. Bacha in Venturinija; njihovo izvajanje je pričalo o velikem napredku in požrtvovalnosti pevcev, ki jih v zadnjem letu vodi novi pevovodja. Prav prijetno nas je presenetila simpatična Ruperšičeva iz Minnesote, ki je zapela in na harmoniki zaigrala nekaj poskočnih skladbic. Ob svojem jubileju je prejel pevski zbor številne pozdravne brzojavke, ki jih je predsednik ob splošnem odobravanju prebral prisotnim. Ob tej priliki se Slovenci iz Pittsburgha pridružujemo čestitkam k deseti obletnici ustanovitve Slovenske izseljenske matice. Vsi, ki smo že obiskali naš dragi stari kraj, najbolje vemo, kako nam Matica rada pomaga v vsem, kar potrebujemo, gostoljubno nas sprejema, čeprav nas je vsako leto več in verjetno nas bo vedno več, ki vas bomo obiskovali. Zato vam tudi za bodoče želimo novih uspehov pri vašem delu in najboljših prijateljskih stikov med našima dvema državama. Anna Klun. Pittsburgh SLOVENSKI FESTIVAL ZARJE Dne 9. septembra je društvo Zarja v dvorani Časa Suiza priredilo svoj XII. festival. Vse točke izvajanega programa so bile slovenske. Nastopili so plesalci in mešani pevski zbor, ki je lepo zapel naše domače pesmi. Nato pa je dramska skupina prikazala komedijo »Stari grehi«, ki jo je spretno režiral Jožko Živec. O prireditvi bomo poročali več prihodnjič. POPRAVLJAMO V avgustovi številki na strani 179 v četrtem stolpcu zgoraj se mora pravilno glasiti: Janko N. Rogelj in ne Anton J. Rogelj. G. Roglja prosimo, da nam neljubo pomoto oprosti. Uredništvo ¡ugosiovan miro cerar najboljši telovadec evrope Enaindvajsetletni Ljubljančan Miro Cerar je na evropskem telovadnem prvenstvu v Luksemburgu, kjer so pred 31 leti Jugoslovani s prvakom Primožičem prvič dosegli evropsko svetovno prvenstvo v telovadbi — prekosil vse tekmece in postal evropski prvak. Postaven Jugoslovan je bil že na svetovnem prvenstvu 1958 v Moskvi v središču pozornosti: vajo na konju z ročaji je opravil s tako eleganco in s takim zanosom, da mu prvo mesto in zlata kolajna ne bi bila smela uiti. A v telovadbi je pač tako: tekmovalci, ki še nimajo »imena«, se morajo zadovoljiti z nižjimi ocenami, in Miro Cerar — saj o njem pišemo — je dobil le bronasto odličje. To je bil njegov prvi veliki uspeh, hkrati pa tudi napoved za naskok... Na olimpijskih igrah 1960 v Rimu prav tako ni 'bil najsrečnejše roke. Med pripravami za to največje športno slavje vsega sveta se je večkrat poškodoval, in tudi v Rimu mu ni šlo vse po načrtih. Ker ni telovadil niti v japonski niti v sovjetski vrsti, so bile njegove ocene spet avtomatično nekoliko nižje, v finalu na drogu, v katerem sicer za gotovo ne bi bil ostal brez kolajne, pa je vajo preveč skrajšal in tako ni uspel. Navzlic vsemu pa je bil rimski izkupiček zanj vendarle zadovoljiv: osmi v skupni oceni, peti na drogu in sploh najvišja ocena iger, 9.90 točk (od 10 mogočih), v prvi poljubni vaji na drogu ... Led je bil torej končno prebit. Cerarjevo ime je postalo znano in strokovnjaki so samo še ugibali, kdaj bo svoje mojstrstvo tudi povsem potrdil. Ni bilo treba dolgo čakati. Potem ko je marca na naj večjem tekmovanju v Ljubljani že premagal evropskega prvaka Rusa Titova, je odpotoval avgusta na evropsko prvenstvo v Luksemburg. Tam mu je naposled uspel veliki udar: po splošnem mnenju je popolnoma zasenčil vso evropsko elito in postal najmočnejše orožje stare celine za svetovno prvenstvo 1962 v Pragi, na katerem bodo skušali Japonci ohraniti primat iz Rima. 21-letni ljubljanski študent prava je v Luksemburgu osvojil nič manj ko štiri zlate in dve bronasti kolajni, njegova zmaga v skupni oceni pa je bila prepričljivejša kot zmaga kateregakoli dosedanjega evropskega telovadca. Zanimivo je še, da je varovanec trenerja Borisa Gregorke uspel prav v Luksemburgu — torej tam, kjer je Jugoslavija s Primožičem pred natanko 31 leti nazadnje dala svetovnega telovadnega prvaka. Krog je torej sklenjen ... Praga 1962 bo nova preizkušnja jugoslovanskega mojstra, ki je sedaj telovadec št. 1 v Evropi. Nato bo na vrsti evropsko prvenstvo 1963 v Beogradu in — olimpijske igre 1964 v Tokiu, l.o bodo prapori s petimi krogi zaplapolali nad japonskim glavnim mestom, bo Cerarju natanko 25 let. To pa je po ocenah strokovnjakov starost, ko so telovadca na višku moči. Prizadevnemu in vestnemu Miru se torej obetajo še nove in nove zmage. Morda tudi zato, ker je športna pot najboljših jugoslovanskih telovadcev (olimpijski zmagovalec Štukelj, svetovna prvaka Šumi in Primožič) že po tradiciji dolga vsaj eno desetletje. Evgen Bergant ŠVICARJI O CERARJU Eden izmed najslavnejših športnih časopisov na svetu »Šport« iz Zuricha je po evropskem telovadnem prvenstvu med drugim zapisal o Miru Cerarju: »Sloki Jugoslovan telovadi s takim poletom in zahtevalo kot najboljši Japonci, je pa v gibih še elegantnejši im v ritmu še doslednejši. Razen tega ima na voljo.ne le neogibno moč in kondicijo, temveč tudi presenetljivo mero zbranosti in samozavesti.« Luksemburški minister R. Schaffner čestita novemu evropskemu prvaku PRITI V DOMOVINO LETOS, ZAL, NE BOM MOGEL Greenwood, Wisconsin, ZDA Letos, žal. ne bom mogel priti o staro domovino, čeravno bi zelo rad spet obiskat lepo Slovenijo! Prevzel sem tajniške posle pri Slovenski narodni podporni jednoti, o društvu številka 198. Tako imam vedno kaj opraviti in moram biti zmerom pri rokah. Ni razveseljivo, a je res, da je največ dela z boleznimi in smrtnimi primeri, ki jih je vedno več. V aprilu smo izgubili kar tri člane našega društva; umrli so Frank Gra-šel v 86. letu. doma iz okolice Cerkelj na Gorenjskem; istega dne je po pogrebu umrl njegov svak Frank Bergant, star 75 let, a tretji je bil Lovrenc Celar, oba rojena blizu Cerkelj. S pogrebi je vedno dosti dela. Je pač tako, starost naših članov se suče okrog 70 do 90 let in če se bo tako nadaljevalo, nas Slovencev — pionirjev, ki še govorimo materin jezik, kmalu ne bo oeČ- Hike kruli/. letnici vse dobro, da bi še mnoga desetletja praznovala ta lepi praznik, da bi ose bolj napredovala in pomagala osem izseljencem po širnem svetu. Lepo se zahvaljujem za redno pošiljanje Rodne grude. Zelo sem bila vesela aprilske številke. o kateri sem brala o svojem rojstnem kraju Žužemberku in Suhi krajini. Tudi za praznik 22. julija vam želim vso srečo in moje misli bodo takrat z vami. Pošiljam še rešitev zaoozlanke in naročam Slovenski izseljenski koledar za leto 1962. Julka Feher VEDNO TEČEMO IN HITIMO Euclid, Ohio, ZDA Prosim, oprostite, ker sem pozna z naročnino. Je pač takšno življenje v Ameriki, vedno tečemo in hitimo in tako človek prav lahko na kaj pozabi. Pošiljam pet dolarjev, kar je več, naj bo za pomoč vašemu tisku. Mary Ziherl POŠLJITE MI TAKOJ VSE LETOŠNJE ŠTEVILKE k vam na dopust. Razkazujem razglednice in fotografije prelepih domačih krajev in pripovedujem prijateljem in_ znancem, kako dobri so naši ljudje. Silna Sladic s sinkom NAROČAM KOLEDAR 1%2 Englewood, Colo, ZDA Še enkrat se vam zahvaljujem za redno pošiljanje Rodne grude in obenem izražam veliko priznanje za tako krasno urejen Slovenski izseljenski koledar. Prosim, da me opišete med naročnike za Koledar 1962. leta. Vas lepo pozdravljam ose pri Matici! Jacob Škerlj SLOVENIJA JE NAJLEPŠA Chugriii Fnlls, Ohio, ZDA Leto dni je minilo, odkar sem se seznanila z vami o prostorih Matice. Čeravno pozno, se vam iskreno zahvaljujem za prelepe lanske prireditve, za piknik in nepozabni večer na >Belle-oue<. Takrat sva s soprogom tretjič obiskala Slovenijo in seveda sva po 52 letih bivanja o tujini opazila ogromno spremembo. Zdaj pa res imate že vsega dovolj. Ljubljana in osa Slovenija je zdaj osa vesela, osa prenovljena in moderna. Prevozila sva deset tisoč milj in videla osem drugih držav, ampak Slovenija je najlepša! Če bova zdrava, se mogoče spet vidimo. Prilagava naročnino za Rodno grudo in vas prisrčno pozdravljava Minka in Frank Kramer POŠLJITE RODNO GRUDO TUDI MOJEMU BRATU Esscn-Stoppenbcrg, Nemčija Prosim, da me opišete med naročnike vaše lepe revije Rodne grude. Enako prosim, da začnete revijo pošiljati tudi na priloženi naslov mojega brata. Pošiljam vam enoletno naročnino za oba, štiri marke pa prilagam za tiskovni sklad. Rad bi imel ose letošnje številke. Prav lepe pozdrave iz tujine! Franc in Ivan Pejovnik VESEL SEM, Sydney, N. S. W. Australia PRISPEVKI ZA MATICO IN NJEN TISKOVNI SKLAD DA ME JE MAMA NAUČILA SLOVENSKEGA JEZIKA Merlebach, MoscIIc, Francija Ker se zelo zanimam za slovenski jezik in rad prebiram vašo revijo, sem tudi hitro rešil zavozlanko, ki ste jo objavili v aprilski številki. Zelo sem vesel, da me je mama naučila slovenskega jezika. Lani smo bili osi trije, mama, ata in jaz na dopustu o Jugoslaviji. Vsi so se mi čudili, da znam tako lepo govoriti slovenski. Star sem 11 let in se o šoli dobro učim. Moji starši tudi zelo radi prebirajo Rodno grudo, jaz pa bom resnično vesel, če bom prejel kakšno slovensko knjigo. Vaš mali Rudi Riinnr SLOVENSKI IZSELJENSKI MATICI VSE DOBliO OB 10-LETNICI AVaterschei, Gcnk, Belgija Najprej vas ose lepo pozdravljam in želim Slovenski izseljenski matici ob 10- Pri nekem našem rojaku sem videl Rodno grudo. Tudi jaz jo naročam. Prosim, pošljite mi takoj vse letošnje številke. Če pa imate še kakšen Koledar, ga tudi priložite. Sporočite mi ceno vaših publikacij. Z rodnim pozdravom Franc Klemenc RODNA GRUDA MI PRINESE VEDNO MALO TOPLOTE IZ DOMOVINE Dunaj Avstrija Oprostite, ker sem pozna z. naročnino za Rodno grudo. Zelo rada jo prejemam, suj mi vedno prinese malo toplote iz domovine. Slovenija mi je zelo draga, posebno moj rojstni kraj Zagorje ob Savi. Lepo je tudi d Portorožu in Piranu. Sicer pa vsa Jugoslavija tako napreduje, da sem resnično ponosna in ker drugače ne morem sodelovati, pomagam s tem, da v tujini pripovedujem o njej in priporočam ljudem, da potujejo Lia Mentón 500 din, Frank Gruden 1000 din, Jože Levstek 100 din, Jožefa Globevnik 2000 dim, Josip Zupanc 500 din, Frank Avbelj 1 dol., Mary Čolnar 5 dol., Mary Evanich 1 dol., Albina Novak 7 dol., Anton Babich 1 dol., Mary Renko i dol., Jennie Troha 2 dol., Karl Danev 3 dol., John Grahek 1 dol., Agnes Lah 1 dol., Mary Skerlong 1 dol., Cecilia Knafelc I dol., Josephine Brezovec 2 dol., Anton Mlakar 10 belg. fr., Anton Kovše 100 belg. fr., Anton Remar 10 NF, Leopold Švent 30 NF. Anton Gorenc 4 NF, F. Jurjaočič 2 NF, Marija Rugeli 9 NF. Jožef Martinčič 8 NF, Vera Kovač 5 NF, Breznik-Drakskobler 5 NF, Apolonija Žnidaršič 4 NF, Jean Senegačnik 30 NF, Kastelic I NF, Žgajnar 1 NF, Anton Tratar 4 NF, Jože K urni g 10 hol. guldnov, Jelitschitsch 10 DM, neimenovani 5 DM, Jože Planinc 30 NF, skupina izseljencev iz Moselle (zbirka v vlaku) 205.15 NF. 1500 din in 60 pfenigov, skupina iz Pas de Calais 127.15 NF, skupina iz La Machine 20 NF. skupina iz Holandije (društvo sv. Barbare) 35 hol. guldnov. Mary Evanich 1 dol., Danica Glavaš 1 dol, Paul Klun 10 dol., društvo »Prešeren« iz Pittsburgha po Mary Skerlong 25 dol., Janko Rogelj 5 dol. Iskrena hvala! IPSsg <Šfaveralia nalita ¡¡SpSfeflB ■ ftifliS®!il gfa^A^N1'^ LJUBI JANA aW«wau* iipiilii: ssHissiift iJiltH fš^iiisw®ih!?s! iiiiililil! sms Medved pri medvedu, medved je štruklje Marinka je zašepetala Ančki: »Medved je medvedu uhlje po jede Tonček rdečemu jabolku: »Jaz bom pa tebe snedel.« Jabolko se je prestrašilo, se skotalilo s klopi, zbežalo po vrtu, otroci pa za njim, ker bi ga vsi radi pojedli. IVICA CERMAK Srečno, prijatelji! SREČNO, PURE! SREČNO, GOSKE! SREČNO, KONJI, KRAVE! SREČNO, VRBE, ŽIVA MEJA! SREČNO, MEHKE TRAVE! SREČNO, STEZA, STARI JAREK, MLINČEK MOJ LESENI! V SOLO GREM, DA ZVEM, KAM ŠTORKLJE ODLETE JESENI. MATI MI JE DANES REKLA: »KAJ BI TOŽIL, SINE! NIC NI IZ NJEGA, KI MLADOST MU BREZ UČENJA MINE« Prevedel: Ivan Minatti MARIJA VOGELNIK Kola im, fižola Peter je prinesel v šolo škatlico s fižolčki. Tako je naročila tovarišica. Pri računstvu je vzel iz škatlice tri fižolčke. Izibral je tri najlepše. Vsak je bil druge barve. Prvi bel, drugi rdeč in tretji črnovijoličast. Tako je bilo Petru všeč. Zakaj ne bi po svoje izbiral? Peter je računal. Vprašal je fižolčke: Koliko vas je? Fižolčki so mu odgovorili: eden, dva, trije. Peter je pokril belega s kazalcem in vprašal: pa zdaj? Beli fižolček je klical: manj eden, manj eden! Rdeči in vijoličasti sta pela: Sva dva! Sva dva! Potem je Peter pokril z dlanjo še rdečega in je vijoličasti žalostno vzdihoval: Samo eden sem še! Eden, eden, edini! I rije fižolčki so računali: Tri manj dva je eden. In Peter je za njimi ponavljal: Tri manj eden je dva. Franca izpod klanca s kapico na stran kakor beli mlinar melje dan na dan. »Franca izpod klanca, kje tvoj mlin stoji? Rad bi ti prinesel vrečico rži. Mlinarji počasni križem rok sede. Tebe le med njimi hvalijo ljudje. Kajti glas se širi skozi tri vasi, Franca izpod klanca melje kar za tri!« Gledam po dolini: mlina ni nikjer, samo mala Franca melje venomer. »Kaj te luna trka,« pravi mi smeje. >Mlin so moja usta, kamni pa zobje!« POTOK IX OGLEDALO OGLEDALO SE JE POBAHALO POTOKU: »JAZ SEM NAJIMENITNEJŠA REC NA SVETU. ČLOVEKU POKAŽEM TAKOJ TUDI NAJMANJŠI MADEŽ NA LICU.« POTOK JE ODGOVORIL: »TUDI JAZ POKAŽEM ČLOVEKU NAJMANJŠI MADEŽ, A MU GA TUDI SPEREM 7. LICA.« M A L I B E £ » E D N J A K Potok The brook Le ruisseau Der Bach ogledalo the mirror le miroir der Spiegel se je pobahalo vaunted se vanta prahlte najimenitnejša reč na svetu the most distinguished thing in the world la chose la plus distinguée au inonde das feinste Ding von der Welt človeku pokažem takoj to the human I instantly show à 1' homme je montre dem Menschen zeig ich sogleich aussitôt najmanjši madež na licu the least blot on his face la moindre tache dans la figure den kleinsten Fleck int Gesicht jc odgovoril replied repartit versetzte sperem I wash off je débarbouille ich wasche ab Vida Brest PARTIZANSKA MATI BILO JI JE OSEMDESET LET IN VSI SMO JI REKLI MATI. PONOČI SMO PRIHAJALI K NJEJ. POTRKALI SMO NA OKNO IN TAKOJ NAM JE ODPRLA, KAKOR DA NIKOLI NE SPI. POTISNILA NAS JE V TOPLO IZBO IN NAM POKIMALA: »STE LAČNI, NE? CVRTJE VAM PRIPRAVIM. KAR POČAKAJTE.« S CVRTJEM JE POSTREGLA VSEM. KI SO PRIHAJALI PONOČI K NJEJ. VČASIH CELO TRIKRAT, ŠTIRIKRAT ZAPOREDOMA, KOLIKOR PARTIZANSKIH PATRULJ SE JE PAC OGLASILO. TISTI VEČER SMO BILI ZELO UTRUJENI. PREDEN JE PRIŠLA Z JEDJO V IZBO, SMO PRI PECI ZADREMALI. ZBUDILA NAS JE. »JEJTE,« JE REKLA. KO PA SMO POJEDLI, MI JE DEJALA: »DAJ MI PUŠKO. KJE SE PRITISNE? AHA, TUKAJ! ZDAJ PA LE ZASPITE, REVEŽI. BOM ŽE JAZ STRAŽILA.« SLISALI SMO JO, KAKO JE ODPRLA VRATA, DA JE ZAZVENELA ŽAGA, KI JE VISELA NA NJIH. NATO SE JE POSTAVILA NA KAMNITI PRAG PRED HIŠO IN STRAŽILA. PRED JUTROM NAS JE ZBUDILA IN SPOČITI SMO NADALJEVALI POT. ALI RAZUMETE, ZAKAJ SMO JI VSI PARTIZANI REKLI MATI? France Filipič Zleti nem! n n Kdo pa je domovina? Živi in mrtvi smo domovina, naša polja z žulji in znojem posejana, domovina, naši otroci za bodočnost rojeni, domovina, naše hrepenenje in naša upanja, domovina, naša neuklonljiva vera v človeka, domovina. Kdo pa je domovina? Naša govorica kot gorski potok šumeča, domovina, naš ponos in naše junaštvo, domovina, naša sreča in naše trpljenje, domovina, naše lepo in naše bridko življenje, domovina.