Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 15-16 ^	Ljubljana, 1. novembra 1951.	Leto II.
Drugi kongres Zveze sindikatov Jugoslavije
Od 6. do 8. oktobra 1951 je bil v Zagrebu II. kongres Zveze sindikatov Jugoslavije, na katerem je prisostvovalo nad tisoč izvoljenih delegatov. Razen predstavnikov naših organizacij, so se udeležili kongresa vidni predstavniki mnogih tujih narodnih in mednarodnih sindikalnih ter delavskih organizacij iz Anglije, Škotske, Zapadne Nemčije, Belgije, Holandije, Švice, Izraela, Norveške in Trsta. >
Kongres je razpravljal o delu Centralnega odbora ZSJ med I. in II. kongresom, o družbeno ekonomskih spremembah v državi in nalogah sindikalnih organizacij ter 0 vzgojnem in kulturnem delu sindikatov v zvezi s politično gospodarskimi izpremembami. Kongres je pozdravil v imenu CK KPJ minister Boris Kidrič, ki je obrazložil načelo
gospodarske politike v današnjem času. Tretji dan je ob nepopisnem navdušenju obiskal kongres maršal Tito.
Tretji dan kongresa je bil sprejet novi statut Zveze sindikatov Jugoslavije, razrešen je bil zvezni Centralni odbor in izvoljen Centralni svet s tov. Djurom Salajem na čelu.
Kongres je izvršil svojo nalogo, ker je analiziral delo sindikatov in pokazal njihovo novo družbeno vlogo ter utrdil in razširil s tem tudi naš mednarodni ugled.
Ko objavljamo v »Prosvetnem delavcu« kogresni proglas in resolucijo o neposrednih nalogah ZSJ, obveščamo vsa društva prosvetnih delavcev in njih člane, da bo založba Delavske enotnosti izdala celotno kongresno gradivo v posebni brošuri.
Proglas II. kongresa ZSJ
delavskemu razredu in vsem sindikalnim organizacijam
V naši državi se pripravljajo pomembne spremembe na področju ekonomskega in gospodarskega sistema.
Novi planski, finančni in plačni sistem predstavljajo nujne ukrepe pri ustvarjanju svobodnih skupnosti delovnih ljudi, na poti zagotovitve materialne podlage delavskega samoupravljanja. To bo nedvomno doprineslo še k večjemu razvoju samo-iniciative v delovnih kolektivih, k večjemu zanimanju delavcev in uslužbencev za uspehe, dosežene v proizvodnji, povečati sodelovanje vseh delovnih ljudi pri določanju smernic gospodarske politike države, pri razdelitvi akumulacije, pri postavljanju družbenih in samostojnih planov, pri določanju splošnih gospodarskih nalog in delovnih pogojev na vsakem posameznem delovnem mestu.
Novi plačni sistem omogoča, da se plače pravilneje določajo po stvarnih sposobnostih in prizadevanju vsakega delovnega človeka, omogoča delavskim upravnim organom samostojnost pri določanju plač in razdelitvi viška dela. Ker ne bo višina plače v gospodarstvu odvisna samo od posameznih delovnih uspehov, temveč od proizvodnih uspehov celotnih delovnih kolektivov, bo novi plačni sistem še več doprinesel k strnjevanju vrst in utrjevanju moralno politične enotnosti našega delavskega razreda.
Drugi kongres Zveze sindikatov Jugoslavije pozdravlja nove ekonomske ukrepe, nov planski, finančni in plačni sistem, ker vidi v njihovih osnovnih načelih dosledno razvijanje socialistične demokracije in krepitev sodelovanja neposrednih proizvajalcev v upravljanju z gospodarstvom.
Drugi kongres Zveze sindikatov poziva delavski razred naše države, da odločno uresničuje nove ekonomske ukrepe, da prevzame upravlja-
nje podjetij in gospodarstva v celoti še popolneje v svoje roke, da bi samoupravljanje neposrednih proizvajalcev rodilo nove sadove in še bolj vsestransko iniciativo delovnih množic v borbi za napredek gospodarstva in za ustvarjanje bogatih materialnih dobrin. Delavski razred naše države je v celoti zainteresiran za uspešno izvajanje novega planskega, finančnega in plačnega sistema, kakor je tudi v celoti odgovoren za njihovo uresničenje.
Drugi kongres poziva vse sindikalne organizadijei, da v interesu izvajanja novih gospodarskih ukrepov, nadaljnjega gospodarskega razvoja naše države in dviga življenjskega standarda, predvsem izvršijo naslednje naloge:
1.	Da s sistematičnim, političnim in propagandnim delom tolmačijo osnovna načela novih gospodarskih ukrepov, bistvo gospodarskega in plačnega sistema, razvijajo zavest skupnosti in enotnosti našega gospodarstva ter da usposabljajo delovne ljudi naše države, da zavzamejo čimbolj vsestransko sodelovanje v .izvajanju plačnega sistema.
2.	Sindikalni organi in sindikalne organizacije naj posebno vplivajo na pravilno določanje plačnih fondov, delovnih mest in plač ter da skupaj z delavskimi upravnimi organi izdelajo pravilnike o plačah, katerih vloga je v izvajanju novega plačnega sistema izredno velike važnosti.
3.	Sindikalne organizacije naj nudijo vso pomoč delavskim upravnim organom v uresničevanju in preseganju planskih nalog, ker bo od uspešnega dela in poslovanja podjetja v bodoče odvisno tudi ostvarjanje plač in njihovo večanje.
Naj skupni napori vseh delavcev in uslužbencev pri izpolnjevanju teh nalog rodijo bogate sadove v korist naše socialistične skupnosti in v korist vseh delovnih ljudi naše države.
Resolucija o neposrednih nalogah ZSJ
Osnovne naloge Zveze sindikatov Jugoslavije izhajajo iz vloge sindikatov v sedanjem obdobju velikih revolucionarnih sprememb v družbeno - ekonomskem življenju naše države, ki so usmerjene v nadaljnji razvoj socialistične demokracije, razširjenju sodelovanja neposrednih proizvajalcev na vseh področjih gospodarskega, državnega, kulturnega in družbenega življenja.
I.
Za napredek gospodarstva naše socialistične države in nadaljnjega razvoja samoupravljanja delovnih ljudi so dolžne sindikalne organizacije vsestransko razvijati svojo dejavnost:
Da z dajanjem pomoči delavskim svetom in upravnim odborom podjetij doprinesejo uspešnemu vodenju podjetja, izpolnjevanju gospodarskih nalog in zavestni ter prostovoljni gospodarski aktivizaciji delovnih ljudi; vzdrževati neprestano trdne stike med delavskimi upravnimi organi celotnih kolektivov in sindikalnih organizacij.
Da razvijajo mnogo širšo in raznovrstno ekonomsko izobraževanje, da posvečajo večjo pozornost tolmačenju osnovnih vprašanj politične ekonomije, načela socialističnega gospodarstva, tekočih problemov naše gospodarske izgradnje in organiza-cijsko-gospodarskih načel in predpisov, z izdajanjem publiciranjem Potrebnega materiala za ekonomsko
izobraževanje — usposabljanjem neposrednih proizvajalcev za uspešno reševanje ekonomskih in komercial-no-finančnih vprašanj podjetja.
Da zagotovijo množično sodelovanje delavcev in uslužbencev pri izdelavi družbenih in samostojnih planov, pri razdelitvi akumulacije in zgraditvi plačnega sistema.
Da z okrepljenimi napori za izpolnjevanje kapitalne izgradnje za razvoj gradbene dejavnosti na ključnih objektih, za izdelavo potrebne opreme v podjetjih strojegradnje, za vsestransko strokovno usposabljanje delavcev in uslužbencev proti planski nedisciplini, kakor tudi za notranjo konsolidacijo našega celotnega gospodarstva, z iskanjem novih oblik socialističnega tekmovanja v skladu z novimi ekonomskimi ukrepi, razvijajo, negujejo in vzdržujejo iniciativo za čim širše vrste delavcev in uslužbencev, z dvigom individualnih uspehov v socialistični izgradnji.
Da s političnim in vzgojnim delom pobijajo pojave partikularizma, kakor v okviru posameznih kolektivov, tako tudi v okviru posameznih gospodarskih panog, in pri tem razvijajo v množicah zavest o skupnih interesih in enotnosti našega celotnega socialističnega gospodarstva.
II.
V novih pogojih naj sindikati posebno posvečajo delo pri prosvetlje-vanju, vzgajanju in kulturnem dviganju delavcev, ker je to zelo važna
pot za uposabljanje delavskega razreda za upravljanje, za njegovo vsestransko sodelovanje v državnem, gospodarskem, kulturnem in družbenem življenju države.
1.	Predvsem okrepiti prosvetno dejavnost — z energično borbo pri odpravljanju nepismenosti, uresničevanju sistema splošne izobrazbe delavcev in uslužbencev, z razširje-vanjem šolske mreže za splošno izobrazbo delavcev, posebno pa z organiziranjem širokega in raznovrstnega dela pri prosvetljevanju delavskega razreda, prvenstveno pri zaostalih slojih delavcev iz vasi.
2.	Posvetiti posebno pozornost tolmačenju socialističnega razvoja naše države in sodobnih dogajanj v svetu, z vzgojo množic v duhu obrambe in neodvisnosti naše socialistične domovine, mednarodne proletarske solidarnosti in borbe proti agresiji, za mir na svetu.
3.	Razvijati sindikalni tisk in stremeti za tem, da se uvedejo še nekateri časopisi večjih in številnejših sindikatov.
4.	V kulturnoumetniškem delu še naprej težiti, da se dvigne kvaliteta dela, poveča število članstva in umetniških društev ter skupin: v prvi plan postaviti borbo za odpravljanje enoličnosti v umetniškem delu in za raznovrstne programe ter nove oblike umetniškega dela.
5.	Za dvig zdravstvenega stanja in fizičnih sposobnosti delovnih ljudi si nadalje prizadevati za množičnost športnih in fizkulturnih organizacij za pritegovanje čim večjega števila delavcev in uslužbencev v fizkultur-no gibanje.
6.	Istočasno posvetiti največjo pozornost organizacijam Ljudske tehnike, jim pomagati med delavci in uslužbenci popularizirati vlogo Ljudske tehnike pri dvigu tehnične kulture delovnih ljudi in pri krepitvi obrambne sposobnosti naše države.
7.	Izjemno vlogo kakor za politično'tako tudi za llioialno utrjevanje delovnih kolektivov ima razvijanje kulturnozabavnega in družbenega življenja v delovnih kolektivih v glavnem potom organiziranja prireditev, družbenih večerov, športnega življenja, izletov in podobno. Glede na to imajo sindikalne organizacije posebno dolžnost razvijati družbeno in kulturnozabavno življenje v oddaljenih delovnih kolektivih, rudnikih, gradbiščih, gozdnih manipulacijah, kmetijskih posestvih itd.
8.	V zvezi z vse samostojnejšim izkoriščanjem materialnih sredstev in ostvarjanjem dobička v podjetjih so sindikalne organizacije dolžne pravilno razporediti denarna sredstva, katera so jim na razpolago, da jih racionalno in uspešno izkoriščajo za razvoj kulturnoprosvetnega in družbenega življenja v delovnih kolektivih in mestih.
9.	Razviti politično-propagandno dejavnost tudi na vasi, utrjevati — tudi tem potom — zvezo delavskega razreda in delovnega kmeta v borbi za socializem, pomagati pri vsestranski socialistični preobrazbi našega kmetijstva., posebno z raznovrstnimi oblikami sodelovanja in stikov s kmečkimi delovnimi in splošnimi obdelovalnimi zadrugami.
10.	Še nadalje skrbeti za metodo vodstva v vzgojnem in kulturnem delu in pri tem razvijati široko demokracijo, pobijati vsako vrsto prisiljevanja (zaradi tega težiti, da bodo osnovne oblike vzgojnega dela javna množična predavanja in diskusijski sestanki, debatni klubi in podobno).
Tudi v pogojih upravljanja z gospodarstvom po delovnih ljudeh so sindikati dolžni skrbeti za pravilno reševanje ekonomskih in socialnih vprašanj delavcev in uslužbencev, kakor je tudi njihova-dolžnost delati na iskanju možnosti in razvijanju samoiniciative delovnih ljudi za splošen dvig življenjskega standarda. Na tem področju so naslednje neposredne naloge:
1.	Neprestano sodelovati pri izvajanju novega plačnega sistema za pravilno reguliranje miatetialnega položaja delavcev in uslužbencev, v pravilnem določanju delovnih mest in razponov med plačami in s tem zagotoviti določanje višine plač glede na celotno gospodarstvo in glede na dejanske sposobnosti in delo vsakega posameznika; pomagati delavskim svetom v borbi za boljšo kvaliteto proizvodov, za pravilno oceno tržnih potreb, da bi podjetje čim uspešneje poslovalo in s tem ostvarilo potrebne plačne fonde in sredstva za povečanje plač.
2.	Sindikalni organi in organizacija naj najaktivneje sodelujejo pri izdelavi, izdajanju in ustvarjanju vseh predpisov na področju delovne in socialne zakonodaje.
S sodelovanjem z višjimi in nižjimi državnimi organi ter družbenimi upravnimi organi pri določanju in sprejemanju zakonov in predpisov; z zagotovitvijo zakonitosti v delovnih odnosih; z vsestranskim političnim in propagandnim delom pri seznanjanju delovnih ljudi s predpisi in ukrepi, ki se tičejo delovnih in življenjskih pogojev delavskega razreda in da so v skladu z našo' družbeno stvarnostjo ter objektivnimi možnostmi države — razvijajo iniciativo za reševanje materialnih in socialnih vprašanj delavcev' in uslužbencev.
3.	Sindikalne organizacije naj posebno vplivajo na delavske upravne organe, da svojo dejavnost ne omejijo samo na gospodarske probleme, temveč da zajamejo vsa vprašanja, od katerih so odvisni življenjski delovni pogoji delovnih ljudi. Nuditi je treba pomoč delavskim svetom, upravnim odborom podjetij in gospodarskim združenjem pri reševanju takih vprašanj, podkrepiti njihovo iniciativo, dajati jim podporo in organizirati množično kontrolo izvajanja njihovih odločb.
4.	Dolžnost sindikalnih organizacij je, zagotoviti Spoštovanje predpisov o osnovanju in prenehanju delovnega odnosa, o zakonito določenem delovnem času, tedenskem in letnem dopustu.
5.	Posebno pozornost posvetiti spoštovanju in uporabi predpisov o delovnih pogojih' žena in delavske mladine glede nočnega dela, higienskih naprav v podjetjih, za žene, ki delajo nadurno delo; zagotoviti spoštovanje predpisov o odrejanju dela škodljivega za zdravje žena in mladine pod določeno starostno dobo.
6.	Najaktivneje sodelovati v nadaljnjem razvijanju in organizaciji socialnega zavarovanja v smeri njegovega približevanja zavarovancem in pri sprejemanju odgovarjajočih sprememb zakona o socialnem zavarovanju. Nuditi vso potrebno pomoč službi socialnega zavarovanja, uspešno se boriti za izvajanje zakona o socialnem zavarovanju proti nepotrebnemu zavlačevanju reševanja pokojnin, kakor tudi proti vsem poskusom zlorabe nepravilnega izkoriščanja zakonskih predpisov s strani nezavednih delavcev.
7.	Posvetiti največjo pozornost higiensko tehnični zaščiti v podjetju. Zagotoviti vse potrebne ukrepe, da se vsi delavci, posebno novodošli, seznanijo z nevarnostmi pri delu, z upravljanjem stroj‘ev in uporabo zaščitnih sredstev, da bi se preprečilo čimveč nezgod in obolenj pri delu. Dajati pombč gospodarskemu vodstvu pri izvajanju predpisov o higiensko tehnični zaščiti in zavarovanju zaščitnih sredstev.
Centralnemu svetu Zveze sindikatov Jugoslavije se nalaga, da s pristojnimi organi prouči in reši vprašanje izdelave zaščitnih sredstev iz naših surovin.
8.	Z zdravstveno zaščito delavcev in uslužbencev, s stalnim razvojem smisla za tovariško pomoč bolnim tovarišem, z zagotovitvijo neposrednega pogleda v delo komisij organov zdravstvene službe, v politiko dajanja bolniških dopustov in pošiljanja v kopališča in klimatska zdravilišča — izboljšati našo zdravstveno službo, higienske pogoje v podjetjih in delo zdravstvenihTustanov.
9.	Za dajanje in zagotovitev čim ugodnejšega letnega dopusta, naj sindikalni organi in organizacije ustvarjajo najtesnejše sodelovanje z organi gostinstva in turizma, zaradi koordinacije in izkoriščanja razpoložljivih mest v gostinskih in turističnih objektih prvenstveno s strani delavcev, uslužbencev in njihovih rodbin.
Okrepiti agitacijsko propagandno delo glede na potrebe in koristi izkoriščanja' letnega dopusta.
Posvetiti večjo pozornost organizaciji razmeščanja in prehrani v delavskih počitniških domovih, njihovi kulturnejši ureditvi in razvijanju kulturnega življenja.
10.	Posvečati večjo pozornost reševanju stanovanjskih vprašanj. Aktivno sodelovati pri izvajanju predpisov, s katerimi se delavcem in uslužbencem omogoča zgradnja lastnih zgradb pod ugodnimi pogoji brezobrestnega posojila in nakupa gradbenega materiala.
IV.
Izpolnjevanje vseh nalog, ki so pred sindikati naše države, je v polni
meri odvisno od njihovega organizacijskega utrjevanja ter je treba v skladu s krepitvijo vloge neposrednih proizvajalcev na vseh področjih družbenega življenja, na ustvarjenju vse večjega števila socialističnih družbenih organov, v nadaljnji izgradnji našega sindikalnega gibanja:
1.	Nadalje razvijati in negovati demokracijo v delu sindikalnih organizacij in v medsebojnih odnosih članstva in vodstva; zagotoviti večje in neprestano' sodelovanje vsega članstva v delu organizacij ob sprejemu važnih odločb o vseh vprašanjih; ustvariti polno demokracijo pri izbiri vodstva in od časa do časa dajati račun o delu organov pred članstvom, razviti široko borbo mišljenja znotraj sindikalnih organizacij in pobijati vsak pojav vsiljevanja volje posameznih sindikalnih funkcionarjev in aktivistov članstvu ali nižjim organom.
2.	Še nadalje izboljšati sistem vodstva, posebno z dajanjem pomoči nižjim vodstvom in organizacijam pri njihovi osamosvojitvi in izvajanju sklepov višjih sindikalnih organov.
3.	Okrepiti agitacijsko propagandno delo za organiziranje neorganiziranih delavcev in uslužbencev.
4.	Posvetiti največjo pozornost • razširjanju sindikalnih aktivov s pritegnitvijo čim večjega števila sindikalnih članov v družbeno delo sindikatov.
5.	Okrepiti delo pri ideološki vzgoji sindikalnih funkcionarjev in aktivistov z raznimi tečaji, seminarji, predavanji in diskusijskimi sestanki, pri tem pa posvetiti posebno pozornost njihovemu seznanjanju z osnovnimi vprašanji naše socialistične ekonomike in perspektivami nadaljnjega razvoja naše socialistične izgradnje.
6.	Okrepiti kontrolo in odgovor-
nost pri upravljanju s sindikalno imovino, izboljševati delo nadzornih odborov in njihovo aktivnost pri pregledu finančnega poslovanja, posvetiti mnogo večjo skrb za redno plačevanje članarine s strani vseh članov sindikatov in redno obračunavanje kvot višjim sindikalnim organom.	'
V.
Pri mednarodnem planu je treba nadaljevati z utrditvijo obstoječih in ustvarjanjem novih zvez s sindikalnimi. centralami in strokovnimi zvezami tujih držav na temelju enakopravnosti in za utrjevanje mednarodne solidarnosti delavskega razreda, obrambe njegovih pravic in ohranitve miru na svetu.
☆
Ko bodo usmerjale vse potrebno pozornost na te osnovne naloge, naj sindikalne organizacije naše države z vsestranskim razvijanjem svoje dejavnosti, s širokim in raznovrstnim vzgojnim in kulturnim delom, zavestno gospodarsko aktivizacijo naših delovnih ljudi, z usposabljanjem delavskega razreda za opravljanje in skrb za materialne in življenjske pogoje delovnih ljudi, delajo za krepitev enotnosti delovnega ljudstva pri, gospodarskem razvoju države in razširjanju naše socialistične demokracije.
PROGRAM STROKOVNIH IZPITOV PROSVETNO-ZNANSTVENE STROKE
Po sklepu odbora za splošno izobraževalno šolstvo pri Svetu za prosveto in kulturo LRS obsega program strokovnih izpitov v koledarskem letu 1951:
I.	za zvanje učitelj in vzgojitelj:
A — praktični nastop v razredu;
B — ustni jzpit:
a)	pedagoška skupina predmetov;
b)	slovenski jezik v obsegu diplomskega izpita — brez književnosti;
c)	šolska administracija in poznavanje uredb prosvetno -znanstvene stroke.
Vzgojiteljice predšolskih otrok opravijo praktični nastop v Vrtcih.
II.	Za zvanje strokovni učitelj, predmetni učitelj, profesor:
A — praktični nastop v razredu;
B — ustni izpit:
a)	stroka v obsegu šole, na katero je kandidat po zvanju pristojen;
b)	pedagoška skupina predmetov;
c)	slovenski jezik (slovnica in pravopis);
d)	šolska administracija in poznavanje uredb prosvetno-znanstvene stroke.
»UČITELJSKI TOVARIŠ«
prvi slovenski učiteljski list
Doslej se še vedno premalo upošteva ona točka resolucije III. plenarnega zasedanja CK KPJ, ki pravi, da je treba pri organiziranju novega socialističnega šolstva upoštevati podedovane pozitivne pridobitve v šolstvu, prosveti in kulturi. Spričo obilice dnevnih nalog prav radi pozabljamo, da so učiteljske generacije pred nami izvršile mnogo-kaj, kar ima veljavo še danes, zato je prav in nujno, da spoznamo preteklost naše šole in ugotovimo njene pozitivne in negativne strani.
Mnogo čitateljev »Prosvetnega delavca« se gotovo še spominja »Učiteljskega Tovariša«, stanovsko političnega glasila JUU, sekcije za dravsko banovino. I^etos je minulo 90 let odkar je pričel izhajati kot list za šolo in dom. Prva številka je izšla 1. januarja 1861. leta in zadnja tik pred okupacijo v marcu 1941. Dolgih 81 let je spremljal in vzpodbujal učiteljstvo — od konkordatske dobe pa do širokega razmaha slovenske šole po razpadu Avstro-Ogrske. Velik je bil napredek učiteljskega stanu v tem razdobju:	od cerkovnika in
hkrati »šomaštra« pa do učitelja S solidno strokovno izobrazbo v zad-njih desetletjih! »Učiteljski tovariš« je odigral važno .vzgojno vlogo pri vzgoji in izobraževanju učiteljev. Učitelji so mu sledili pri izboljševanju šolskega dela in organiziranju močne učiteljske organizacije. V njegovih letnikih se zrcali odsev dobe, svetovni nazor učiteljev, odnos državne in deželne vlade do učitelja in šole, istočasno pa stremljenje učiteljev, da se dokopljejo do osnovnih pravic kot vzgojitelji mladine in da dobe priznanje za delo. Prav ta razvoj je izredno poučen 'in vzpodbuden, saj kaže ogromen napredek v razmeroma kratki dobi 90 let, ki ga je doživela naša osnovna šola, dasi je šele v svobodni socialistični Jugoslaviji dobil učitelj tisto priznanje za katero so se njegovi predniki potegovali.
Za 90-letnico prvega letnika »Učiteljskega tovariša« je prav, da se spomnimo tudi tistih tovarišev, ki imajo zasluge za njegovo izhajanje. Navesti hočem nekaj drobcev, ki naj osvetle pogoje in čas, v katerem je UT izhajal. To pa zato, da naši mlajši tovariši spoznajo težavne razmere, v katerih so delovali njihovi predniki v šoli in izven nje.
Revolucionarno leto 1848 je povzročilo večje izpremembe tudi v organizaciji osnovne šole. Podaljšan je bil učiteljski študij od treh mesecev na dve leti. Ustanovljena so bila prva učiteljska društva v nekaterih deželah Avstro-Ogrske. Izhajati je pričel časopis »Osterreichischer Schulbote« (Avstrijski šolski sel), ki so ga naročali tudi učitelji na Slovenskem ozemlju. Takrat organizirano prvo ministrstvo za uk je leta 1848 izdalo naredbo, da bodi učni jezik v osnovni šoli materin jezik učencev. Dotlej je bila z izjemo nedeljskih šol v večini trivialk (osnovne šole) razen na Kranjskem nemščina učni jezik tudi na slovenskem ozemlju. Takratni učitelji niso bili vsi zavedni Slovenci. O šolskih vprašanjih so izhajala le redka poročila v Sloveniji, Novicah ali Drobtinicah. Mladi učitelj Andrej Praprotnik je zato uvidel potrebo posebnega učiteljskega časopisa, ter je v članku »Prijazen pogovor o šolskih rečeh«, ki je izšel 14. marca 1849 v »Novicah«, pozval stanovske tovariše, da bi osnovali svoj časopis, kakor ga ima mladina (Vedež), ter kmetje in obrtniki (Novice). On pravi: »Jaz mislim, vsaki iskreni domorodni učitelj bo spoznal, de nam manjka posebniga lastniga časopisa, kteri bi nalogo imel, naše vzajemne misli v detovodnih (pedagoških) rečeh sploh, kakor tudi v šolstvu posebej pretresavati. Kar bi se na zborih važniga in koristniga presodilo, to bi se potem na presodbo tudi drugim sosedam po tem časopisu ponudilo. Ozrimo se okolj, in vidili bomo, da so učitelji na Nemškim kakor tudi v Terstu učiteljska društva vtemeljili, mi pa sredi med njimi smo še toliko v teh rečeh storili, ko ničla pred drugimi številkami.«
Nadaljuje, da je nujno potrebno, da se učitelji izobražujejo, sicer bodo zaostali in bili ljudem ne v korist, temveč napoto. Ta poziv pa še ni razgibal takratnih učiteljev na Kranjskem niti v drugih slovenskih pokrajinah. Pač je začel 1.1852 izhajati v Celovcu Einšpielerjev »Šolski prijatelj«, ki je prinašal članke o šolstvu in imel sotrudnike med učitelji, vendar ni bil učiteljski list in je tudi z letom 1856 izpremenil naslov in vsebino. Do izida UT v letu 1861 ni imelo slovensko učiteljstvo svojega glasila. Kakor pravi kronist ob 50-letnici UT »je tema vladala slovenskemu šolstvu in učiteljstvu pred dobo nastopa UT; bili so kakor čreda brez gospodarja in nemški duh, ki je vel po slovenski zemlji, se je oprijemal tudi slovenske dece.« Učitelji: Andrej Praprotnik, Fran Gerkman in Janez Zorin, vsi v Ljubljani ,so ustanovili »Učiteljskega tovariša«. Odgovorni urednik in solastnik je bil Andrej Praprotnik, znani pisec učbenikov in organizator uči-
teljev. V prvi številki je priobčen tudi program. V uvodu pravi urednik, da učiteljstvo, ki vzgaja mladino, t. j. bodoče rodove, potrebuje nasvetov in podpore pri svojem težkem, a zato vedno bolj imenitnem delu. »Učiteljski tovariš« mu bode svetovalec, ki bo zajemal iz studen-cov mnogih šolskih skušenj in rosil rodovitne kaplje na naše šolsko polje.
V dobi 81 let so se programi UT večkrat menjali. Vpliv duhovščine, ki je bil v prvih desetletjih odločilen, je šele po letu 1896 izginil. V konkordatski dobi, ki je šolo povsem podredila cerkvi, je bil učitelj ponižen župnikov hlapec, kajti bil ni nič manj odvisen od njega ko cerkovnik in organist. Za primer naj navedem plačo, ki jo je prejemal učitelj in hkrati mežnar v Brežicah. Kot učitelj je prejemal letno v de-
narju 5 gold., kot mežnar 237 gold., kot organist pa 13 gld. Redkokje je bila učiteljeva plača taka, da je lahko sebe preživljal. Materialne prilike takratne dobe so bile za učitelja izredno slabe in se je šele z letom 1869, ko je izšel novi zakon, po katerem so dežele prevzele skrb za učiteljevo plačo, nekoliko izboljšal njegov gmotni položaj. Priznanje pa je dobil šele 1. 1923 z uradniškim zakonom, ki je izenačil učitelja z ostalimi državnimi nameščenci s srednješolsko izobrazbo. Pa tudi takrat ni prejemal učitelj na težkih mestih nikakršnih dodatkov; šele v novi Jugoslaviji je bilo tudi to vprašanje urejeno.
Glavna naloga, ki jo je opravljal UT v prvih desetletjih, je bila pedagoško-didaktična. Kot neodvisno stanovsko glasilo je priobčeval tudi članke o učiteljskih društvih. L. 1890 je postal glasilo »Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani«. V tem letu je A. Praprotnik odstopil kot urednik in solastnik lista. Že 1.1897 pa je UT menil, da je' nesmiselno vzdrževati dvoje pedagoških glasil (Popotnik, Učiteljski tovariš). Temu predlogu je sledil sklep Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev, da postani »Učiteljski tovariš« šolsko-politično glasilo slovenskih učiteljev, a Popotnik pedago-ško-znanstveni časopis. Slovensko učiteljsko društvo je s pogodbo odstopilo nato UT »Zavezi učit. društev« 1. 1900. Od leta 1918 je bil UT glasilo jugoslovanskega učiteljstva, leta 1920 je podnaslov spremenil v glasilo Udruženja jugoslovanskih učiteljskih društev in po letu 1926 je postal stanovsko politično glasilo JUU za dravsko banovino.
Prvi letniki UT so dajali peda-goško-didaktična navodila za pouk v šoli, pri čemer so bili sestavki za pouk slovenščine najštevilnejši. A. Praprotnik je kot urednik skrbel za dvig slovenske zavesti med učitelji. Učitelji v vaseh so bili zaradi cerkvenega pokroviteljstva šole in neurejenosti plač povsem odvisni od župnikov, učitelji v mestih pa tudi na Koroškem in deloma na Štajerskem pa so bili pod vplivom nem-škutarskih tržanov in meščanov. Leta 1868 je izšel zakon, ki je urejal razmerje med cerkvijo in šolo. Ta zakon je močno razburil duhovščino, ki se je branila odstopiti svoje pravice nad šolo državi. UT je priobčil vrsto člankov, ki so kazali, v kako nevarnost se podaja učitelj, če se bo odtegnil vodstvu cerkve. Novi šolski zakon iz 1869. leta je prvič razrahljal vezi med šolo in cerkvijo. UT ga je priobčil, toda šele kasneje objavil svoje mnenje. Zaradi smeri, ki je bila vodilna v uredništvu, ni izražal nikakršnega posebnega veselja nad novim zakonom, čeprav je ta učiteljstvu prinesel delno osamosvojitev in mu zagotovil najnujnejše dohodke brez poniževalnega beračenja od hiše do hiše. Napredni del učiteljev je z veseljem pozdravil novi zakon. Bila pa je za učitelje težka situacija: na eni strani borba
za osamosvojitev izpod cerkvenega varuštva in ločitev učiteljske službe od cerkovniške, po drugi strani pa mu je nacionalna zavest narekovala, da se opre na cerkev, ki je v slovenskih krajih podpirala na vasi slovenske šole. Slovenski liberalci takrat niso imeli poguma, da bi odkrito priznali svojo napredno usmerjenost, centralistično usmerjeni nemški liberalci pa so zaradi nacionalnega šovinizma odbijali napredne Slovence, ki so se morali zato nasloniti na konservativne klerikalce. Učitelji so se po sprejetju novega šolskega zakona pričeli cepiti, zato je UT pozival na slogo. Že prvi zbor učiteljev ljudskih šol na Kranjskem, ki je bil 15. septembra 1868 in se ga je udeležilo nad 150 učiteljev, je razgibal učitelje, da so razpravljali o svojih društvih, ki sprva niso zajela vseh učiteljev. UT je bil neodvisno glasilo učiteljev. Posamezne deželne vlade so izdale v okviru državnega šolskega zakona svoje deželne zakone o osnovnem šolstvu. Ker so na Kranjskem konservativci slabo plačevali učitelje, so ti prosili za mesta na Koroškem in Štajerskem, kjer so bili bolje plačani. Štajersko učiteljstvo je bilo mnogo bolj napredno kot na Kranjskem. Prav zaradi usmerjenosti UT so pričeli izdajati svoj časopis »Slovenski učitelj«, ki je izhajal od 1872—1877. Ta list je na temelju novega šolskega zakona prinašal več svežine in samozavesti v učiteljske vrste. Matej Močnik, ki je urejeval UT v razdobju 1873 do 1882, je zapisal konec 1. 1873: »Od leta 1869, ko smo dobili nove šolske postave, so se učitelji začeli gibati, premikati in preseljevati ter se še do sedaj niso upokojili. — V takih okoliščinah, v tako nemirnih časih uredovati šolski list je silno težavno. Ako se enim prikupimo, zamerimo se drugim:	ako se hočemo
vsem prikupiti, pa nikomur ne ustrežemo.« Pa tudi:	»da se je
UT zameril tudi slovenskim bratom, ker je bil preveč klerikalen, ker je zagovarjal versko in krščansko šolo.« M. Močnik je svoj program objavil že v pričetku 1. 1873 in ker je list zastopal nazore klerikalne stranke, je izgubljal naročnike med učitelji. V tem času je nemško učiteljsko društvo za Kranjsko, ki je bilo ustanovljeno kot protiutež slovenskemu, pričelo izdajati svoj časopis »Laibacher Schulzeitung«, ki je izhajal vse do I. 1918. Ta list je stalno napadal UT. A. Praprotnik je prevzel uredništvo UT spet 1. 1882. Njemu je sledil Andrej Žumer, ki je urejeval UT od 1890 do 1894. On je v prvi številki objavil v šestih točkah program. Odslej so uredniki svojo smer označevali v novoletnih člankih. Žumra je nasledil kot urednik Jakob Dimnik (1894—1903). Učiteljska organizacija je tedaj bila že močna in napredno politično usmerjena Leta 1900 so ustanovili Slomškovo zvezo, ki je združevala katoliško usmerjene učitelje. Ta je pričela izdajati svoj list »Slovenski učitelj«, ki je izhajal do 1. 1944. Engelbert Gangl je urejeval UT od 1903—1914 in 1918 do srede leta 1919. Med prvo
svetovno vojno 1914—1918 je urejeval list Luka Jelenc, dolgoletni predsednik Zaveze. Leta 1919. je prevzel uredništvo Ivan Dimnik, ki ga je urejeval do 1. 1931. Ob 60-letnici UT je urednik povsem točno označil nalogo UT in učiteljstva z besedami: »Najmarkantnejši potezi bodočnosti sta socializacija in demokratizacija bodoče družbe in vsega družabnega življenja. Socializirati se mora vse naše šolstvo do najvišjega in demokratizirati se morajo vse šolske korporacije in uprava, vse naše stanovsko življenje, tako da bo zasnovana naša šolska uprava na najširših temeljih demokracije ... Mesto učiteljstva že davno ni bilo več med načeli, za katerih praporom je hodilo, njega notranje prepričanje se že davno ni ne v mislih in ne v delu skladalo s temi načeli, po svojem poklicu so že stremljenja druga, pota in delo je paralelno s proletariatom in tudi smoter je isti: boj za materialno in pravno politiko svojega stanu. Mesto učiteljstva je bilo že davno med proletariatom!« Prav te vrstice dokazujejo, da je šele po 1. 1918 zapihal med učitelji nov veter, ki je pokazal odsev delovanja Komunistične partije. Res je.
da po Obznani in zakonu o zaščiti države prenehajo v UT take pogumne izjave. Vendar učiteljstvo ni bilo več oproda napredne stranke, temveč se je 1. 1926 v Celju izjavilo z »Deklaracijo« za čisto stanovsko ne-zavisno organizacijo. Leta 1931 je prevzel uredništvo Andrej Škulj in ga vodil do I. 1936, ko mu je sledil Vekoslav Mlekuž, ki je bil zadnji urednik. Že zunanja oblika UT nam pove, da je z leti naraščal njegov obseg in pomen. Narasel je v 81 letih od mesečnika v formatu osmerke do tednika v obliki dnevnika. Ivan Prijatelj pravi v svoji »Kulturni in politični zgodovini Slovencev« (Akademska založba, Ljubljana, 1939) v IV. zvezku na str. 161: »Učiteljski tovariš« je pri vsej svoji skromno^ sti vestno vršil ne samo svoj program, ampak tudi važno nalogo v slovenski kulturi. Slovensko učiteljstvo ga* je vzdrževalo v vseh eksistenčno in politično pogosto težkih dobah prav do današnjih dni, v katerih izhaja še vedno kot najstarejši slovenski list. Organiziral je učiteljski stan in mu v mnogoštevilnih letnikih nudil obilo porabnega gradiva tudi za šolo.
Ostanek France
..HONOMRCr ii še li kar kvari iM m šole
Problem pomanjkanja učnih moči na nižjih gimnazijah je pogosto prepuščen iznajdljivosti ravnateljev. Tako so ravnatelji pogosto primorani pod silo razmer, da gredo na lov za honorarnimi predavatelji, ki naj bi zamašili vrzeli v predavateljskem zboru. Kakor pa kažejo izkušnje, ta lov ni vedno uspešen. Vzrokov je seveda lahko mnogo. Eden glavnih pa je obsežen v mnenju: glavno je, da se »barka« giblje, kako se giblje — naprej ali nazaj — je nazadnje vseeno, giblje se pač, kakor se more v danih pogojih. V resnici pa nastaja s tem v zvezi drugo vprašanje: ali bi se ne dalo v pogledu honorarnih predavateljev marsikaj izboljšati? Brez dvoma bi se dalo, če bi upoštevali na odločilnih mestih tozadevne predloge izkušenih šolnikov. Mislim, da nam daje tudi v tem pogledu gradivo prvega pedagoškega kongresa pomembne in uvaževanja vredne napotke. Le žal ni nikogar, ki bi jih spravil v življenje, zato »Prosvetni delavec« upravičeno zaključuje v eni zadnjih številk prav v zvezi z nakazanim vprašanjem honorarnih predavateljev: »Kam- plovemo kljub vsem kongresom, tečajem in konferencam?!«
Vsem nam je jasno, da se postavlja danes vprašanje pedagoške izobrazbe bodočih srednješolskih profesorjev na popolnoma novo podlago. ((Glej: prof. dr. S. Gogala: Problem pedagoške vzgoje našega srednješolskega kadra — Sod. ped., I, 271.) Teh načel razumljivo ne moremo postavljati kot kriterij pri nameščanju honorarnih predavateljev, potrebno pa je, da vemo za ta načela, da laže ugotavljamo razlike med temi načeli in realnim stanjem zlasti pri honorarnih predavateljih. Vsekakor pa bi morali vztrajati pri zahtevi, in to v vsakem primeru, da mora honorarni predavatelj vsaj v glavnem zadostiti zahtevam uč-
Kako potekajo
NAŠI OnČNI ZBORI
Večina okrajev je že imela občne zbore, ki so potekali bolj ali manj uspešno, kakršna je bila pač aktivnost odborov in članstva.
Na plenumu RO in v Prosvetnem delavcu smo nakazali, kako. na j potekajo občni zbori, vendar niso vsi odbori upoštevali teh navodil in so jemali stvar močno formalno.
Ob zaključku nekega obdobja dejavnosti moramo slednjo oceniti, spregovoriti o slabostih in dobrih izkušnjah. To nam je potrebno prav posebej, ko zaključujemo razdobje tesnega organizacijskega sodelovanja prosvetnih delavcev, razdobje, ki je bilo razgibano tako na strokovnem kot ideološkem področju sindikalne dejavnosti. Izkušnje in slabosti oi morali analizirati in vse dobro prenesti kot navodilo za nova društva, saj morajo ta z delom takoj pričeti in ne čakati šele na republiške občne zbore.
Taka poročila so na občnih zborih koristna tudi zato, ker z njimi izzovemo člane k diskusiji in nadaljnjemu nakazovanju še nerešenih vprašanj. Mimo moremo^reči, da v marsikateri izmed nalog, ki jih je nakazala resolucija CK KPJ, še ne moremo pokazati rezultatov. Posebno pereče je pritegovanje nešolskih delavcev k reševanju aktualnih vzgojnih vprašanj in neprestana skrb za dvig strokovnosti prosvetnega kadra.
Občni zbori naj ne prezrejo analize strokovnega izpopolnjevanja članstva in nalog, ki so s tem v zvezi. Prav posebej pa je važno, da ocenimo delo prosvetnih svetov, ki postajajo najširši organ za reševanje prosvetne problematike. Ne bo tudi odveč, ako spregovorimo o tistih KLO, ki še danes ne razumejo materialnih potreb prosvetnih delavcev, ne oskrbe pravočasno teh in šol s
kurjavo, ne opravijo raznih popravil na šolskih stavbah, ne vodijo evidence o odnosu staršev do šole in šolskega obiska in podobno.
Po dosedanjih občnih zborih moremo reči, da so nekateri odbori doumeli vsebino dela (n. pr. Ljutomer, Krško), da pa so nekateri odbori samo čakali, da odložijo svoje funkcije in prepuste vse nadaljnje delo brez kakršnih koli navodil bodočim društvom (n. pr. Kranj, Novo mesto).
Ko ocenjujemo delo dosedanjih obč. zborov, čutimo dolžnost, da opozorimo na zgoraj navedeno, kajti obračun z enostavnim poročilom: smo študirali, imeli toliko in toliko sestankov, smo sodelovali v ljudsko prosvetnih društvih, ali pa naštevanje podrobnosti o udejstvovanju članstva (n. pr. Lendava, Ljub.-okol. — zahod), ne more biti obračun, oziroma je znak slabega dela odbora, ki ni našel zveze s članstvom, ne pozna oziroma ne išče problemov ter seveda še manj rešuje. Tako poročilo je v bistvu žalitev za vrsto aktivnih, prizadevnih članov in neprimerna potuha za tiste, ki stoje ob strani. Ob takih obračunih dela tudi ne more priti do aktivnega sodelovanja članstva v diskusiji.
Dosedanji občni zbori so komajda zadostili enemu namenu, t. j. da so osnovali nova društva. To pa ne zadošča, ker izhajajo društva iz dosedanje organizacije in morajo imeti perspektivo, ki jo pa vidijo samo ob pogledu na prehojeno pot. Večina občnih zborov ni dajala bodočim društvom nikakih smernic. Zato je toliko večje važnosti, da bodo imela bodoča društva zares močne odbore in zavedno članstvo, da bodo mogla nadaljevati z utrjenimi oblikami strokovnega in ideološkega dela, obenem pa voditi skrb za zaščito tistih članov, ki so te vredni in potrebni.
nega načrta in načelom socialistične vzgoje, ker je sicer bolje, da ga ni.
Zato je potrebno, da bi odločale o namestitvi honorarnih predavateljev posebne komisije. Vsak primer bi morale obravnavati individualno in odpasti bi morali vsi formalni kriteriji.
Nepravilno in krivično pa bi bilo kakršno koli posploševanje negativnih pojavov pri honorarnih predavateljih. Saj pozna vsakdo izmed nas honorarne predavatelje, ki se požrtvovalno trudijo že več let, zato tudi njihovi učno-vzgojni rezultati ne zaostajajo za'uspehi radnih predavateljev, ampak jih včasih celo prekašajo. Imamo pa tudi honorarne predavatelje, ki so si izbrali to delo zaradi »lahkega« zaslužka in morda še česa. Le-te upravičeno imenujemo »honorarci«. Ta izraz ima očitno zvezo z besedo denarci. Honorarcev bi seveda ne smelo biti po naših šolah in bi bilo umestno, da bi novi pravilnik o honorarnih predavateljih, ki se pripravlja, upošteval dosedanje izkušnje, ker bo sicer lahko postal na škodo skupnosti vsakdo »honorarni profesor«.
Imamo pa še druge honorarce, ki spadajo v »bratovščino zaslužkarjev« kot pravi dr. H. Stupan in za katere je predlagala na pedagoškem kongresu tudi učinkovito zdravilo, ki se glasi: »Pri prosvetnih poverjeništvih (sedaj svetih) naj se ustanovijo posebne komisije, ki bi razporedile ure preko učne obveznosti po sposobnostih in enakomerno.« Zopet ni nikogar, ki bi ta nesporno potrebni predlog uresničil. In napak ne bo potem več? To ne, ampak teh napak bo neprimerno manj kot jih je in za t° se »izplača« postaviti take komisije, to ve vsak, ki se vsaj malo zanima za ta vprašanja.
Zelo se namreč moti tisti, ki misli, da je vprašanje honorarcev (honorarnih predavateljev v slabem pomenu besede) samo predmet razprav nekaterih ped. delavcev. V bolj ali manj prikriti obliki prihajajo ta vprašanja'na dan tudi med dijaki, in preko teh pri starših, kar je opaziti tudi na roditeljskih sestankih.
Tako je žal tudi vprašanje honorarcev eno izmed tistih poglavij naše šolske prakse, ki’ ruši v mnogih primerih ugled prosvetne oblasti.
Čeprav ni v neposredni zvezi z naslovom tega članka, bi navedel še dva primera, ki tudi tak negativen odnos staršev do prosvetne oblasti pospešujeta.
Prvi je poučevanje tujih jezikov. Na naši gimnaziji smo imeli v I. razredu v šol. letu 1949-50 ruski jezik, v šol. letu 1950-51 francoski jezik, v tem šolskem letu pa je bil uveden nemški jezik. Vsi razumemo, da so pri reševanju tega vprašanja objektivne težave, vendar takega kaosa ne moremo opravičiti in se človeku nehote vsiljuje misel, da gre za napako, ki ima predalekosežne posledice.
Nadalje je rušila ugled prosvetne oblasti komisija pri biv. min. za prosveto, kateri je bil poverjen pregled rokopisov za nove učbenike. Spomnimo se samo Zgonikovega Zemljepisa.
Mnogo huje pa je še, če objavljajo kritike učbenikov, čeprav povsem upravičene, tisti,- katerih naročniki so tudi dijaki, namesto da bi te kritike objavljal pedagoški tisk.
Tako je n. pr. napisal doc. dr. I. K. kritiko o Kemiji in kemijski tehnologiji^ ki sta jo napisala ing. M. Vladen in ing. J. Varl. Objavil jo je PROTEUS. Pisec komentira grobe napake nav. učbenika še s pripombami: »Tretješolcu, ki bi pri uri iz fizike povedal eno izmed teh ,resnic', ne uide nezadostna ocena. Pri taki kemiji pa lahko dobi odlično, »Ubogi Avogadro!« in dalje: »Proizvodnja jabolk pa je osnovana na gravitacijskem zakonu, ali ne?« Zaključi pa: »Nazadnje pa poglejmo 1. stran, kjer stoji, da je knjigo odobril...«
Učiteljski pevski zbor
se zopet ustanavlja
Še v tem šolskem letu, o polletnih počitnicah, naj bi se učitelji-pevci in učiteljice-pevke iz vse Slovenije sešli k prvim skupnim vajam učiteljskega pevskega zbora, ki se zopet ustanavlja po desetletnem premoru. Če bo zamisel o njegovi ustanovitvi naletela med šolskimi prosvetnimi delavci na takšno razumevanje, s kakršnim se je zavzelo zanjo organizacijsko vodstvo Sindikata učiteljev in profesorjev, potem se bo dotlej nedvomno tudi uresničila. Če govorim tu o učiteljih, seveda ne jemljem te besede v njenem ožjem, službenem pomenu. Ne le učitelji sami, temveč tudi profesorji, vzgojitelji, defektologi in — kar je še posebno važno — tudi ueiteljišč-niki naj bodo člani novega zbora. Zato ta zbor bržkone ne bo prevzel imena po svojem predniku; to tudi ni bistveno, ker gre za -oživitev konstruktivnega izročila starega učiteljskega pevskega zbora.
Da bodo to zamisel navdušeno pozdravili tisti učitelji, ki delo učiteljskega pevskega zbora poznajo, še celo pa tisti, ki so sami peli v njem, o tem že priča spodbujajoči odziv, ki so ga bile med njimi deležne prve, še nedoločne vesti o njegovi obnovitvi. Ni še pozabljeno, da je bil stari UPZ eden najboljših slovenskih zborov, ki je utrjeval stanovsko zavest učiteljstva in enotnost takratne učiteljske organizacije. Še je živ spomin na lepe ure umetniškega študija v tovariškem vzdušju, na uspehe pri koncertnih nastopih in na uspela gostovanja v inozemstvu. Mlajše tovariše, ki vsega tega niso doživljali, je treba pa vsekakor podrobneje seznaniti s tem, kaj je pomenil in kaj naj pomeni danes učiteljski pevski zbor, Te tovariše bodo znali navdušiti predvsem veterani prejšnjega zbora sami. Ti bodo vedeli tudi povedati, da zbor ni služil zgolj zabavi in razvedrilu, ampak da je vršil tudi pomembno glasbenoprosvetno nalogo. Po drugi stran pa je treba začeti diskusijo o tem, pod katerimi pogoji je učiteljski pevski zbor danes življenja zmožen in koristen, kakšne naloge naj danes izpolnjuje. V ta namen naj seznanim javnost z nagibi, ki so privedli do zamisli o obnovitvi zbora. Iz teh nagibov izhajajo same po sebi glavne smernice njegovega bodočega delovanja.
Prejšnji učiteljski pevski zbor je bil ustanovljen v svoji prvotni obliki kmalu po prvi svetovni vojni na Primorskem pod italijansko okupacijo, potem pa 1. 1925 za vso Slovenijo v Ljubljani. Po svojem prvotnem namenu je bil to nekak praktičen zborovodski seminar, ki naj bi usposabljal učitelje za glasbeno udejstvovanje na terenu. Iz sporedov, ki so jih študirali v zboru pod vodstvom izkušenega zborovodje, so učitelji izbirali pesmi za zbore, ki so jih na terenu sami vodili. Spoznavali so tehniko in metodiko zbo-rovodstva. Ta svoj namen je učiteljski pevski zbor v nekaj letih v veliki meri dosegel, ker so bile v njem spretno združene vse prvine, potrebne za uspeh: študij, lastna praksa in kontinuiteta dela. Zbor se je strnil v močan umetniški kolektiv in se začel potem usmerjati prvenstveno v študij koncertnih sporedov. Na svojih turnejah -na Češko in v Bolgarijo se je krepko uveljavil tudi v inozemstvu. Vojni dogodki 1. 1941 so prekinili njegovo delovanje.
Še danes so vsepovsod močni sledovi njegovega glasbeno-prosvetnega izročila. Cela vrsta naših najboljših
zborovodij je izšla iz vrst učiteljskega pevskega zbora. To nam da misliti.
V prejšnjih časih sta bila nosilca glasbene prosvete na podeželju učitelj in organist. Organist, preko katerega je cerkev izvajala svoj politični vpliv na ljudstvo, spada res v preteklost'. Toda tudi mlajši učitelji, zlasti tisti, ki so se izšolali po osvoboditvi, so danes le malokje sposobni voditi glasbeno-umetniško delo -med ljudmi. Tako prihaja naša glasbena prosveta v krizo, ki postaja zlasti v zborovskem udejstvovanju že prav občutna. Umetniška raven naših zborov na splošno ne dosega predvojne ravni, zaradi tega ne, ker imamo premalo sposobnih zborovodij. Namesto starih nosilcev glasbene prosvete, ki jih je v dobršni meri zatrl prevratni čas med vojno in po nji, še niso stopili novi, ki bi prevzeli njihovo vlogo med ljudstvom in jo vršili tako, kakor to zahteva novi čas. Vedno bolj pa se vračamo k spoznanju, da so prav šolski prosvetni delavci vsepovsod poklicani širiti tudi glasbeno prosveto. Kje imajo v manjših krajih zbore, orkestre in druge glasbene skupine? Tam, kjer imajo za tb vnetega in ^sposobnega učitelja. Zato je treba ^prosvetne delavce pritezati h glasbe-no-prosvetnemu delu, jih usposabljati za to delo. Dvajsetletne izkušnje s prejšnjim učiteljskim pevskim zborom nas učijo, da je bil prav ta zbor eno najučinkovitejših sredstev za glasbeno-pr-osvetno mobilizacijo šolskih vzgojnih delavcev.
Kdor ni pobliže zasledoval dela starega UPZ, temu je morda ugan-ka, kako more uspešno umetniško delovati zbor, čigar člani žive razkropljeni po vsej deželi in se snidejo le redkokdaj na skupnih vajah. V istih razmerah bo moral delovati seveda tudi novi zbor; večdnevne skupne vaje se bodo vršile n. pr. v času letnega odmora in ob polletjih, krajše pa še kdaj med letom, bodisi kadar bodo po dva ali trije pouka prosti dnevi, bodisi o posebnih prilikah, za katere bodo člani dobili dopust. Zato ne bo odveč, če si ogledamo, kako je v takšnih razmerah mogoče uspešno delo.
Vze nimo za primer spet stari učiteljski pevski zbor! Kadar so se sešli prvič v študijskem letu, je bil študijski spored že izbran in razmnožen. Ta spored so tamkaj prebrali, to sc pravi, prepeli. Zborovodja jim je dal navodila za študij, nakar so se razšli. Vsak član je imel, svoj izvod vseh pesmi, ki so bile na sporedu in je imel nalogo, da do prihodnje skupne vaje že temeljito naštudira svoj glas. Pri tem ločenem študiju si je vsak pomagal s kakšnim instrumentom, ki ga je imel na uporabo, največkrat s klavirjem ali violino. Na drugem sestanku so spored predelali že v podrobnostih, in sicer najprej na ločenih vajah, na katerih so izpilili vsak glas zase, potem pa še skupaj na vajah vsega zbora. Spored je moral tehnično že sedeti. Sledila je spet vmesna doba, ko so snov ponavljali vsak zase doma. Tretjemu sestanku, ki je bil namenjen še interpretaciji, vsebinski poglobitvi sporeda, je po navadi takoj sledil že javni nastop. Tako je imel prejšnji učiteljski pevski zbor,
ki je bil ustanovljen 1. novembra 1. 1925, zgodaj spomladi naslednjega leta že svoj prvi koncert. Da se dado na ta način dosezati čudoviti uspehi, nam dokazuje tudi svetovnoznani zbor moravskih učiteljev. Njihov zbor je vodil svoj čas tudi naš pokojni France Marolt.
Vendar pa je za uspešnost takega študija potrebno dvoje: izvrsten zborovodja, ki je hkrati dober pedagog in metodik, potlej pa navdušeni pevci, ki jim ni žal truda, za lastno glasbeno izobraževanje.
Kar se prvega pogoja tiče, lahko že sedaj sporočimo, da bo imel odbor bodočega zbora lahko nalogo, ko bo izbiral zborovodjo: za ustanovitev zbora se zelo zavzemajo vsi naši najuglednejši zborovodje in tudi obljubljajo sodelovati.
Kar pa se tiče pevcev, je treba preudariti naslednje. Zbor sam bo služil pač dvojnemu namenu. Pripravljal bo zgledne koncertne spo-.
rede, se trudil doseči neoporečno umetniško višino, nastopal bo na koncertih in turnejah, a na drugi strani bo svoje člane tudi vzgajal in jih vnemal za glasbenoprosvetno delovanje sploh. Za takšno delovanje jih bo usposabljal že s samim študijem koncertnih sporedov, razen tega pa še posebej s predavanji o osnovah glasbe, o pevski tehniki, o zbo-rovodstvu. Takšni teoretični glasbeni seminarji se bodo mogli neprisiljeno vpletati med zborovsko delo v dneh, ko bodo skupne vaje.
Skladno z nakazanim dvojnim namenom zbora torej ne bodo zaželeni v zboru le pevci z blestečimi glasovi, ampak tudi zborovodje in drugi glasbeno delavni, za glasbo vneti učitelji in profesorji. Seveda bo treba pustiti komisiji, ki bo odločala o sprejemu, pravico, da bo izbirala med prijavljene! tiste, o katerih bo sodila, da so najbolj poklicani sodelovati.
Utegne se zgoditi, da bo prijavljenih tovarišev, ki bodo ustrezali pogojem za sprejem, več kakor pa jih bo mogoče vključiti v zbor sam, ki bo mogel šteti največ 80 do 100 članov. Tiste tovariše torej, ki jih komisija iz zgolj tehničnih razlogov
ne bi mogla sprejeti, bi bilo škoda kratko in malo odkloniti. Saj je seveda celo zaželeno, da bi se prijavilo čim večje število dobrih pevcev. Tu se ponuja lepa rešitev. Razen vaj celokupnega zbora v Ljubljani bi se namreč vršile še vaje njegovih po-edinih pokrajinskih skupin v pokrajinskih središčih. Taka pokrajinska skupina bi se lahko shajala po potrebi k pomožnim vajam v obdobjih med skupnimi sestanki, lahko pa bi delovala tudi kot relativno samostojna skupina, zlasti če bi se vanjo vključili tovariši, ki še ne bi mogli sodelovati v osrednjem zboru. Samo po sebi ,se razume, da bo treba poveriti tudi vodstvo pokrajinskih skupin najodličnejšim zborovodjem.
Organizacijske priprave za ustanovitev tega pevskega zbora so v teku. Vodita jih Izvršni odbor Ljudske prosvete Slovenije in Republiški odbor Sindikata učiteljev in profesorjev. O ustanovitvi pevskega zbora bodo razpravljali občni zbori sindikata učiteljev in profesorjev, a okrajni odbori tega sindikata bodo že v kratkem prejeli prijavnice za pristopanje k pevskemu zboru. Kdor hitro dela, opravi dvojno delo — če dobro dela.	Rafael Ajlec
JEZIKOVNA SOUA
Centralne ljudske univerze v Ljubljani je začela s svojim drugim šolskim letom. Ustanovljena je bila lani z namenom nuditi našemu delovnemu človeku za majhen denar kvaliteten jezikovni pouk. Medtem ko so pred vojno tak pouk organizirale predvsem inozemske kulturne institucije (Cercle Franpais, British Council), pa je za socialistično državo primerno in edino' pravilno, da organiziramo take tečaje sami glede na naše potrebe in našo kulturnopolitično koncepcijo. Ker je naloga izobraževanja odraslih poverjena v veliki meri našim ljudskim univerzam, je naravno, da so se jezikovne šole in jezikovni tečaji priključili oziroma organizirali pn tej ljudskoprosvetni organizaciji. Da je ta organizacijska oblika v glavnem pravilna, kažejo že dosedanje izkušnje in pa dejstvo, da se za naš sistem Jezikovne šole zanimajo tudi drugod.
Po lanskih izkušnjah z jezikovnimi tečaji, ki so bili še v marsikaterem oziru pomanjkljivi, smo letos pouk reorganizirali, ga postavili na solidne j šo osnovo obveznega učnega načrta, podaljšali učno uro od 45 na 60 minut, šolsko leto od 6 na 8 mesecev ter celoten študij od 3 na 4 leta. S takšnim bolj strnjenim sistemom so se jezikovni tečaji v Ljubljani lahko preimenovali v Jezikovno šolo, kar naj že na zunaj pokaže, da je stvar solidna in stalna ter zahteva od učencev resnosti in rednega obiskovanja. Ta poudarek se je izkazal kot dober, ker se že sedaj vidi, da so se letos vpisali povečini taki ljudje, ki se zavedajo, da se jezika ni mogoče naučiti v nekaj mesecih, in se zato resno oprijem-Ijejo dela.
Kljub nekemu relativnemu napredku pa je Jezikovna šola vendarle šele v svojih začetkih. Predvsem nima in še nekaj časa. ne bo imela svojih učbenikov, ki bi bili napisani po njenem učnem načrtu in bi ustrezali potrebam in izobrazbeni stopnji odraslih ter bi upoštevali smoter to-
vrstnega jezikovnega pouka, ki je izrazito praktičen. Zaenkrat uporabljajo tečajniki skripta, ki jih prirejajo predmetni profesorji in ki so za vsak jezik različna ne samo po snovi,* temveč tudi po metodološki zasnovi, po metodičnem prijemu. Bolj ali manj so pač izraz individualne metode posameznega predavatelja. Kolikor toliko enotno metodiko bo mogoče uvesti šele tedaj, ko bo Ljudska univerza izdala učbenike za vse jezike in vse tečaje. Teh učbenikov pa ne moremo začeti sestavljati prej, da v praksi ugotovimo, kateri' metodični prijemi so najboljši. Nobenega smisla seveda nima komur koli vsiljevati nekakšno enotno metodologijo, temveč je treba počakati, da se bo ta izkristalizirala v medsebojnih razgovorih na podlagi praktičnih izkušenj. Učni uspehi bodo sami predavatelje prepričali, da je treba nekatere dobre postopke, pri pouku uporabljati, druge pa opustiti. Izboljševanje pouka je torej proces, saj nima sedaj malone nihče med predavatelji izkušenj, kako poučevati odrasle, če traja pouk 4 leta.
Nedvomno pa bo mogoče v 1 ali 2 letih dognati tisto organizacijsko obliko in tisto učno metodo, ki nam bo prinesla uspehe, kot jih pri poučevanju tujih jezikov doslej še nismo dosti imeli.
V kakšno smer naj bi šel razvoj Jezikovne šole? Nedvomno vsaj v Ljubljani v smer nekakšnega jezikovnega instituta, ki si bo moral kmalu nabaviti moderne pripomočke za pouk jezikov, ki bo lahko organiziral poleg rednih še posebne poletne konverzacijske tečaje, posebne tečaje za samo izgovorjavo, za trgovsko korespondenco in druge posebne namene. Tako izpopolnjevanje niti ne bo pretežka .stvar, saj-se Jezikovna šola vzdržuje sama ter bi ji bilo treba priskrbeti samo nekaj kreditov in deviz za nakup tehničnih pomagal. Razen tega pa za sedaj razen administratorja ne potrebuje drugih poklicnih uslužbencev.
Še nekaj statističnih podatkov. Lani je bilo vpisanih 1033 tečajnikov, ki so bili razdeljeni po jezikih takole:
	Tečaji			
	I.	II.	III.	Skupaj
Angleščina		363	74	50	487
Nemščina		268	73	33	374
Francoščina ....	34	25	20	79
Italijanščina ....	42	5	26	73
Španščina		20	—	—	20
Tečaje je zaključilo od 1033 vpisanih 450 udeležencev.
Letos je doslej vpisanih 1289 tečajnikov, ki so razdeljeni takole:
Poravnajte naročnino
za pedagoški tisk!
	Tečaji				
	I.	II.	III.	IV.	Skupaj
Angleščina		409	167	104	32	712
Nemščina		263	104	40	13	420
Francoščina ....	31	19	20	11	81
Italijanščina ....	28	21	—	9	58
Španščina		11	7	—	—	18
•Čopič V.:
NEKAJ MISLI o letovanjih, taborjenjih in
dnevnih letovanjih
Engels: »Komunistično družbo bo mogoče ustvariti Všele takrat, ko bo človeku delo prva in največja potreba.
Smoter naše vzgoje je: vzgojiti zdravega, krepkega, umsko visoko razvitega, delovnega, socializmu predanega, za lepo in dobro sprejemljivega, borbenega ter vedrega človeka.
Vse oblike letovanj in taborjen] naj bi služile temu glavnemu smotru.
Ali so dosedanji načini dela, življenja in vzgoje v letnih mesecih ustrezali tem zahtevam? . Ali smo dali našim letovanjem resnično in notranje dovolj bogato socialistično vsebino? '
Opazovanja v stalnih kolonijah in pri taborjenjih so pokazala naslednje:
Za prehrano je bilo v glavnem Preskrbljeno. Posamezne kolonije so priredile nekaj izletov, nabirale jagode v gozdu, obiskale razne prireditve in tudi same so priredile kakšno zaključno predstavo.
Taborniki, ki so pričeli šele letos s taborjenjem, skušajo vnesti v svo-•le dnevno delo nekatere elemente Prejšnjega skavtskega odnosno goz-dovniškega vzgojnega dela med mla-
dino. Ali ustrezajo te oblike dela našim posebnim potrebam in posebno naši socialistični vzgoji? Kdo je v prejšnjih časih gojil skavtstvo in gozdovništvo? To so bili predvsem meščanski sloji, ki so vzgajali mladino za bodoče srednje in vodilne uslužbence v meščanskem življenju. V Nemčiji je imel proletariat svojo mladinsko organizacijo »Prijateljev prirode«, ki je imela nalogo, vzgajati proletarsko mladino, le žal, da pri nas nismo o tej organizaciji in o njenem delu veliko razpravljali, ker smo se bolj zanimali za skavtstvo in gozdovništvo, ki je prišlo z zapada.
Po izvršeni socialistični revoluciji smo v dobi izgradnje socializma, zato mora tudi vzgoja mladine ustrezati stopnji našega družbenega razvoja in ne moremo posnemati niti meščanskih oblik vzgoje z zapada ne nemške proletarske vzgoje iz dobe kapitalizma. Ni s tem rečeno, da je vse slabo, kar se je učila mladina pri skavtih, gozdovnikih, prijateljih prirode. Obratno, mnogo po-y. zitivnega je bilo v delu teh organizacij in vse to bomo skrbno izkoristili. Odklanjati pa moramo ves vnanji blesk in neprirodnost, ki se kaže v buržoazni skavtski organizaciji, ves misticizem v čaščenju totemov v gozdovniški organizaciji, kakor tudi negacijo državne in družbene ureditve, ki jo je imela v kapitalistični
družbi organizacija prijateljev prirode, ker mi vzgajamo mladino za pozitivne in aktivne zidarje nove družbe, ki rrprajo pridobiti zavest odgovornosti za vse svoje delo s polnim priznanjem naših družbenih odnosov ter sodelovanjem pri izgradnji vedno novih višjih družbenih oblik.
V delo na otroških letovanjih so odrasli vnašali svoje osebno doživljanje letnih oddihov, ker so se po enostranskem pisarniškem delu ali delu v tovarni skušali odtegniti vsemu, kar jih je spominjalo na njih poklicno delo in se sprostili v popolnem počitku ali v kaki drugi zaposlitvi, ki ima druge načine in oblike dela kakor poklicna zaposlitev.
Vprašanje je, ali čuti tudi otrok potrebo po taki popolni sprostitvi in odtegnitvi od prejšnjega rednega dela, ki je predvsem učenje za šolo in v šoli.
Kmečki otrok, ki je v mestu v šolah in pride o počitnicah domov, mora v večini primbrov krepko prijeti za delo in mnogi kmečki otroci, študenti, vse poletne mesece nimajo časa, da bi prijeli knjigo v roke, zato v jeseni, ob pričetku šolskega leta z neko lakoto po učenju sedejo k šolskim knjigam. Tudi med šolskim letom morajo kmečki otroci pomagati pri kmečkem delu poleg rednega učenja za šolo in ob zmerni zaposlitvi bolje uspevajo v šoli kakor tisti dijaki, ki nimajo razen šole in učenja za šolo nobene zaposlitve ali kvečjemu »divji šport«, običajno »žogobrc«.
* Fiziološka in psihološka opazovanja so pokazala, da se pri otroku telesna utrujenost hitro izgubi, iz-premeniti je treba samo način zaposlitve. Še prej pa si otrok opomore od duševnega napora samo, ako se primerno izpremeni oblika dela. Pri otroku se procesi asimilacije in disimilacije vrše hitreje kakor pri odraslem, in njih delo ni nikdar tako enostransko, da bi potrebovali mesec dni, da si po tem delu opomorejo. V resnici je otrokom že prve dni počitnic »dolgčas po šoli«. To lahko opazimo pri mestni mladini v starosti 10 do 13 let, ki se ure in ure igra »šolo«. Ali ta šola ne sme imeti poklicnih učiteljev. Mladina se boji samo suhoparne šolske modrosti in dolgočasnih, to se pravi duševno in kulturno siromašnih ali pa preveč enostransko teoretsko usmerjenih učiteljev, ki ne znajo najti stika z otroškim mišljenjem in življenjem. Otroško doživljanje okolice pa se spreminja iz leta v leto, kakor otrok dozoreva. V vsaki dobi svojega razvoja ima otrok posebno smer zanimanja, posebne interese.
Pedagoški čut vzgojitelja mora biti tako tenak, da občuti in razume, kaj zanima posameznega otroka v starosti dveh, treh, desetih, štirinajstih ali več let. Ne dozoreva pa vsak otrok enako hitro in tudi smer in obseg zanimanja nista pri vsakem otroku enaka, ker eden je bister, dojemljiv za vsako spremembo, drugi je počasen, top in se šele veliko pozneje .razvije pri njem za-
nimanje, pa še to v nekaterih primerih v zelo majhnem obsegu.
Naloga vzgojiteljev in vodičev na letovanjih in taborjenjih je, da dajo otroškemu zanimanju pravilno in dovolj bogato delovno in miselno gradivo, ki po svoji obliki in vsebini dajanja ustreza naši družbeni stvarnosti, t. j. socialistični vzgoji.
Prva in glavna oblika zaposlitve je ročno produktivno delo, ki črpa otrokove telesne sile in ne samo igračkanje, ki odvaja otroka od resničnega dela.
Pri tem moramo razlikovati delo v zdravstvenih kolonijah in delo v kolonijah in taborjenjih zdravih otrok.
V zdravstvenih kolonijah mora biti vsa skrb usmerjena na telesno okrepitev otrok in zato se morajo vzgojitelji pri vsem dnevnem redu strogo ravnati po zdravnikovih navodilih.
Za zdravstvene kakor tudi za vse druge oblike otroških letovanj velja načelo, da mora imeti otrok dovolj nočnega spanja, po starosti, od 9 do 12 ur. V zdravstvenih kolonijah je predpisan tudi počitek podnevi, toda v ostalem času je treba skrbeti za primerno zaposlitev tudi slabotnih otrok, ker ob veselem razpoloženju in primernem gibanju bodo procesi prebave in tudi trugi fiziološki procesi hitrejši in boljši, kakor pri tistih otrocih, ki ure in ure postavajo ali posedajo po kotih in se dolgočasijo. Veselo tovariško življenje jim da nove življenjske sile in pospešuje zdravljenje in telesno krepitev. Vzajemno delovanje psiholo-
_	_ __ '^5?’
UTMINIO i* FAŠISTIČNE ŠOTE
V	šolskem letu 1946-47 je gojenka Marija sedela mirna in tiha v prvi klopi v šoli za mladinske vzgojitelje. Ni se oglašala k besedi, ni dvigala rake, četudi je znala. Njen pogled je razodeval, da učno snov razumeva, da se strinja z načeli naše sodo4ne vzgoje, da o tem tudi mnogo razmišlja. Tudi ostale gojenke, ki jim je enako kakor Mariji minula mladost pod italijansko fašistično peto, so bile v šoli izredno mirne,' poslušne in poglobljene vase, ko da zanje še ni minil čas fašističnih nasilij. Mladost gojenk, ki so prišle v vzgojiteljsko šolo iz ostalih pokrajin Slovenije je bila lepša, z več sonca in veselja, saj so se veselo oglašale v debatah, vpraševale in navajale doživete primere.
Mirnost, vdanost in molčečnost gojenk iz Primorske je vodila vzgojitelje do vprašanja: Kje so vzroki zaprtosti in pomanjkljivih odzivov na pobude iz okolice? Pri pouku mladinske psihologije, kjer smo iskali zakonitostim otrokovega razvoja ilustracij in primerov v lastnih doživetjih, smo spoznali, da je v fašističnih kaznih vzrok, ki jih še sedaj ovira, da bi svoje misli izražale z enakim žarom mlade rasti kot ostale gojenke.
Pouk mladinske psihologije je v vedno večji meri razvijal v gojencih in gojenkah zanimanje za njih otroška leta. Niso gledali svojih otroških doživetij samo kot spomin, nego so pričeli v njih razlikovati ugodne in neugodne činitelje rasti, ločevati važne dogodke, besede in doživetja, ki puste ugodno ali neugodno sled za dolgo časa ali za vedno — od takih, ki gredo mimo nas, ne da bi nas kaj spremenili. Pričeli so ocenjevati vse, kar jim je usmerjalo rast in razvoj. Starše, učitelje, profesorje in ostale vzgojitelje so pričeli motriti in umevati globlje. V fašističnih učiteljih so našli svoje najhujše zatiralce in mučitelje. Spoznali SO' tesno povezanost vzgojnih ukrepov fašistične šole s cilji krivične raznarodovalne politike v Slovenskem Primorju. Spoznavali so nestvarnost in neresničnost idil o brezskrbni mladosti, o mladosti, ki je vsa mirna in srečna, brez problematike, borbe in nasprotij. V svojih mladih doživet-jiih v predšolski, šolski in pošolski dobi so spoznavali delovanje razvojnih zakonitosti, ki ustvarjajo že v dečkih in deklicah težnje za novim in zapuščanje starega, preživelega.
Bilo je tedaj polno življenja v njih. Segali so v lastno preteklost in se iz nje učili. Ker so sklenili, da se bodo v svojem vzgojiteljskem delovanju varovali vseh napak, ki so njim zatemnile mladost, so resničnost svojih otroških in prvih mladostnih let tudi opisali, da bi se tudi idrugi iz nje učili.
Poglejmo nekoliko v doživetja gojenk ob vzgojnih metodah v fašističnih otroških vrtcih in fašističnih osnovnih šolah na Primorskem. Gojenka .Marija nam izpričuje: Od četrtega leta pa do vstopa v osnovno šolo sem obiskovala otroški vrtec. Mnogokrat sem se počutila v njem nesrečno. Imeli .smo italijansko vzgojiteljico, ki je od nas otrok zahtevala, da bi se v kratkem času naučili italijanskega jezika, kar pa nam ni šlo od rok. Mnogo nas je zato karala.
V	vrtcu smo pripravljali nastop za neko fašistično proslavo. Tudi jaz sem morala recitirati pesem. Po končani recitaciji me je vzel na roke eden predstavnikov fašistične
oblasti, ki je bil na proslavi in me je hotel poljubiti. Že od nekdaj sem jih samo sovražila, saj sem doma slišala o njih same slabe stvari. Začela sem jokati in nisem marala, da bi me poljubil. Po končani prireditvi me je .poklicala učiteljica na stran, me okregala in udarila po ustih, češ, zakaj nisem hotela poljubiti fašista. Tedaj sem začutila tako sovraštvo, da nisem hotela več v vrtec. To je bil prvi korak v mojem življenju, ko sem se postavila po robu fašistom in njihovim učiteljem-mučiteljem.«
Tovarišici Nadi so otroška leta minevala v Zaloščah pri Dornbergu blizu Gorice. Njeni spomini nam potrjujejo, da so bila mladini doživetja, zlasti kazni, težke. »Še se spominjam, kako zelo sem vedno želela hoditi v šolo, toda že pričetek je bil slab. Učiteljica me je ob prvem prihodu v šolo pahnila od matere in me poslala proč. V šolo sem hodila s težkim razpoloženjem. Z učiteljico, ki ni govorila mojega jezika, se nisem razumela. Mnogokrat me je psovala. Nekoč mi je iz samega sovraštva vrgla palico v glavo ter me ranila. Zagrozila mi je, da tega ne smem povedati nikomur. Molčati nisem mogla. Povedala sem očetu. Prišel je drugi dan z menoj v šolo in je učiteljico pošteno oštel. Pomagalo ni nič. Oče je moral odnehati. Pri učiteljici pa je sovraštvo še naraslo.
Nekoč sem nehote polila črnilo. Učiteljica se je razjezila. Črnilo sem morala zbrisati z lastnim kruhom. Nato pa tov. Nada lepo prikazuje posledice takega ravnanja učiteljice. Ugotavlja: »Moj odnos do učiteljice je bil boječ. Vzrok je bila sama učiteljica, ki je vzbujala pri vseh v razredu strah in trepet. Če sem le mogla, sem se ji izven šole izognila.«
Italijanski fašistični vzgojitelji so se v Slovenskem Primorju posluževali takih kazni, ki najgloblje ranijo otroka kot osebnost in mu jemljejo zavest lastne vrednosti do take stopnje, da otrok mnogih lastnih misli, ugotovitev, želja, potreb in hotenj ne more dvigniti v lastni ocenitvi in vrednotenju do veljave v taki meri, da bi jih javno izrazil, nudil okolici, družbi, šoli, da bi jih izrazno nazven izživel. Na ta način so v kali dušili ponosno in samozavestno rast slovenske primorske mladine. Fašizem pomeni velik korak nazaj tudi v vzgoji. Ta korak nazaj v svoji reakcionarnosti ne zaostaja za temnim srednjim vekom.
V naslednjih vrsticah je tov. Nada prikazala prestajanje srednjeveškega načina kaznovanja: »Večkrat sem bila kaznovana neprimerno. Ko je palica opravila svoje, me je učiteljica peljala k tabli, mi narisala velika oslovska ušesa ob tabli z napisom »ti si oslica«. Povabila je tedaj v naš razred še otroke iz drugih razredov, da so me lahko sramotili.«
Doživljanje kazni ni izoliran pojav v otrokovi duševnosti, ampak se povezuje zlasti z otrokovim odnosom do sebe in okolice. Vpliv fašističnih kazni na otrokove odnose do samega sebe in do okolice je očiten v negativnih odnosih, ki jih otrok doživlja še dolgo dobo po kaznovanju. »Odnos do sebe najbolje
označim, če priznam, da sem se tedaj čutila zelo, zelo manjvredno. Svoje delo sem podcenjevala. Čeravno sem v šoli kaj znala, to ni bilo upoštevano, ker nisem bila učiteljičina ljubljenka. Nobena moja naloga ni učiteljice zadovoljila. To čustvo manjvrednosti je trajalo do osvoboditve. Ob osvoboditvi sem doživela to, za kar smo se borili — namreč enakopravnost. Včasih sem Še nesproščena, preveč zaprta vase, a je vedno več lepih, sproščenih ter zadovoljstva polnih ur in dni.«
Vzgojiteljica Cirila je preživljala svojo mladost v gtandražu pri Gorici. Že v predšolski dobi je slično ko vsa ostala naša primorska mladina občutila in doživljala mraz fašistične vzgoje. Ker se v predšolski dobi otrokovo doživetje globlje in za dalj časa vtisne v spomin in je vsak naš odnos do otroka zanj lahko sončni žarek, ki ga dviga, ali plaz, ki ga podira, so krivične kazni fašističnih vzgojiteljev tem večje zlo za njegov razvoj. Takole pripoveduje: »Otroški vrtec je bil zraven domače hiše. Vzgojiteljica je kupovala pri nas mleko, jajca in druge domače pridelke. Ko se je tako seznanila z mamo, ji je svetovala, naj me da v otroški vrtec. Vrtca sem se kmalu naveličala, ker je vzgojiteljica, ki je bila le po videzu dobra, bila kruta in me je večkrat tudi krivično kaznovala. Niti malo ni upoštevala naše otroške narave. Biti smo morali, vedno tihi in mirni.
Nekega dne sem prinesla''s seboj neke slikice, ki bi jih rada pokazala prijateljici. Slike sem na skrivaj vzela očetu. Na njih je bil prikazan italijanski fašistični vodja in pod njim napis, ki njemu in njegovim fašistom gotovo ni ugajal. V odmoru sem se s prijateljico odstranila od ostalih in na skrivaj sva gledali te slike. Ne da bi vedeli, se je približala vzgojiteljica in me z močno kretnjo udarila po ustih. Takoj ml je pričela teči kri. Jokaje sem stekla domov. Zaradi tega s$ je moral potem tudi oče zagovarjati. Na moje veliko veselje sem od tistega dne ostala doma in nisem več prestopila praga otroškega vrtca.«
Da je fašistični vzgojitelj in učitelj bil s svojim krivičnim kaznovanjem za našo mladino ko mraz, nam potrjujejo številne izjave naše mladine. Pridružuje se jim tudi vzgojiteljica Cirila s sledečo izjavo: »V meni je učiteljica vzbujala velik strah. Če je bila prisotna, nisem mogla ničesar napraviti. Doma sem bila vedno sproščena, vesela, razposajena. Ob vstopu v šolo pa sem postala povsem drugačna: postala sem boječa in tiha.«
V Selu na Vipavskem je dora-ščala vzgojiteljica Zofka. Njena doživetja v otroškem vrtcu nam prikazujejo vso ostudno trdoto, vso ogabnost vzgojitelja, ki kaznuje zaradi ciljev potujčevanja.
»Najbolj se mi je vtisnilo v spomin odločilno dožiyetje v otro-škem vrtcu. Vzgojiteljica je hotela, da govorimo med seboj in z njo italijansko. Vkljub temu, da nam je to večkrat zapovedala, je nismo ubogali.
Nekega dne se je razjezila, ker ji je neki fantek odgovarjal slovensko. V roko je vzela šivanko ter mu
hotela zašiti usta. Po prvih gibih se je zbala tega svojega podlega dejanja ter mu je z obližem zapečatila majhna, nedolžna usteča. Nad tako kruto kaznijo smo se otroci zgrozili. Spominjam se še, kako sem jokaje prispela domov ter vse povedala mami in ateku. Mama me je vzela v naročje ter mi obljubila, da ne pojdem več v vrtec. Takrat sem že globoko zasovražila italijanske fašiste, četudi nisem razumela, zakaj nam povzročajo tako strašno gorje.«
Zelo razvita narodna zavest slovenskih staršev ni ostajala samo pri sovraštvu do fašističnega zatiralca slovenstva, ampak je tudi gojila slovensko besedo, in zavest pod domačimi krovi. Tudi starši in tete tov. Pavlice so vršili to nalogo v Rihen-bergu, kjer je Pavlica preživljala svoja mlada leta. Take pa so bile zato njene kazni: »Ob vstopu v šolo' sem spoznala črke in številke v slovenskem jeziku. Naučila me jih je teta. V šoli sem računala v slovenskem jeziku. Po znanju sem bila med prvimi, a moje znanje je bilo v slovenskem jeziku. Spočetka je učiteljica mislila, da molčim tedaj, ko sem vprašana, zaradi sramežljivosti. Ker sem vkljub molku na vprašanja v italijanščini pisala vse pismene naloge brez napak, je učiteljica mislila, da naloge prepisujem. Ko me nekoč zato nahruli, ji mirno odgovorim, da sama računam v slovenskem jeziku. Tedaj pa je učiteljica vzkipela. Prijela me je za glavo in me treščila ob tablo, da sem odletela na tla. Zaradi bolečin sem doma ležala več dni. Teta in starši so tedaj začeli gledati na šolo kot na pravo orodje fašizma.«
Da je slovenska primorska mladina mnogo prestala zgolj zaradi svoje narodnosti in ne zaradi napak pri učenju, vidimo tudi iz nadaljnjih spominov tov. Pavlice: »Najhujša je bila zame učiteljica, ki sem jo imela v prvih treh razredih osnovne šole. Vedno sem pred njo trepetala. Nekega dne smo jo otroci prosili, da nas pusti na stranišče. Dovolila nam ni. Proti koncu učne ure so naše moči popustile. Vrstile so se nezgode s posledicami, ki so se poznale na tleh razreda. Učiteljica nas je tedaj pretepala, ko' da je brez pameti, in nas ozmerjala s
Dne 6. oktobra je bil v nabito polni dvorani TD na Črnučah lep glasbeni večer, ki so se ga udeležili tudi vsi vidnejši predstavniki okraja Ljubljana - okolica. Nastopil je Pionirsko-mladinski orkester, ki deluje pod okriljem tamkajšnjega KUD, da poda, bilanco ob svojem triletnem jubileju.
Orkester sestavljajo pionirji in mladinci obeh spolov, ki negujejo z veliko ljubeznijo in voljo orkestralno glasbo. Ker je imenovani glasbeni korpus šele v začetnem razvoju, je jasno, da ne moremo njegovega dela ocenjevati z nekimi umetniškim merili, vendar je treba priznati, da moramo biti kljub navedenim čini-teljem z večerom vseskozi zadovoljni. Pri vseh sodelujočih članih je opaziti resno stremljenje navzgor in trajno napredovanje. Etična vrednost orkestra pa je v tem, da omogoča vsakemu sodelovanje, naj bo glasbeno bolj ali manj izšolan. Orkester je odlično voden in pravilno usmerjen. V tov. M. Binterju je našel orkester skrbnega učitelja in
»ščavi«. Vsi otroci smo od bolečin in strahu jokali.
Naslednja učiteljica je bila nekoliko boljša, vendar sem gledala nanjo s sovraštvom, ker smo morali vsi otroci nositi na prsih italijanske barve. Tudi izven šole smo po njeni, zapovedi morali nositi ta trak. Doma so bili vselej nejevoljni, ko sem jim trak pokazala. V prostem času pa je učiteljica vedno krožila po vasi, da je lahko opazovala, če se ravnamo po njeni zapovedi.
V petem razredu smo dobili učiteljico Tržačanko. Dolgo smo ugibali, ali zna govoriti slovensko ali ne. Končno se je ravno meni posrečilo ugotoviti. Ko nam je delila zvezke, sem rekla prijateljici slovensko: ,Da bi le dobila zvezek, ki ima na naslovni strani narisano tržaško obalo.” Učiteljica, ki je ravno pred menoj delila zvezke, je to slišala. Ko pride vrsta name, mi da najprej neki drug zvezek, a mi ga hitro vzame in reče: ,Na tega, saj ti želiš tistega,, ki ima na platnicah tržaško obalo.” Mnogo bolj nego zvezka sem se razveselila spoznanja, da je učiteljica. Slovenka. Bila nam je prava učiteljica. Gledala sem nanjo vse drugače kot doslej na učitelje. Vsi smo' jo spoštovali kot avtoriteto. Največje uspehe v učenju sem dosegla pri njej. Dovolila nam je, da smo učenci v šoli med seboj govorili slovensko. Zato je bila kmalu premeščena.«
Narodnoosvobodilna borba je z zmago nad fašizmom premagala tudi fašistično šolo z vsemi njenimi, raznarodovalnimi interesi. Mladina Slovenskega Primorja od osvoboditve dalje ni več prikrajšana za lepoto mladih dni. Vesela slovenska pesem, umna in sproščena slovenska beseda primorskih pionirjev in mladincev oživlja zopet Bovec, Kobarid, Tolmin, Solkan in Šentpeter ter vse osvobojene kraje Slovenskega Primorja.
Vzgojitelji, mladina in starši Slovenskega Primorja so veseli slovenske išole, njene naprednosti in borbenosti. Tako nastaja v današnji naši napredni družbeni ureditvi v vzgojiteljih in mladini močno doživeta ljubezen do slovenskih ljudskih množic, ki jim daje vedno novih moči.	Ivo Švare
veščega voditelja, ki zasluži za svoje delo, v katero je vložil ogromno energije in truda, ne le priznanje, marveč tudi podporo vseh odločilnih faktorjev.
V sestavu salonskega orkestra smo poslušali 9 krajših, a efektnih skladbic (med njimi kar 7 domačih avtorjev), v sestavu godalnega orkestra pa Bosejev menuet; kot solisti s spremljanjem klavirja pa je še posebej nastopilo 5 violinistk, članic orkestra. Dne 7. oktobra je ponovil orkester svoj program z enakim uspehom.
Ko so navdušeni mladinci na čelu s svojim dirigentom ustanavljali orkester, gotovo niso slutili kolike važnosti bo postalo to njihovo skromno delo in koliko bogatih sadov bo obrodilo. Zato naj bi bil ta njih dvovečerni nastop v spodbudo vsem tistim krajem, kjer obstoje možnosti, čeprav najminimalnejše, za ustanovitev orkestra. Stvar okraja pa bi seveda bila, da preskrbi takim krajem sposobne voditelje orkestra.
E. Šv.
V s a k i nacionalni skupini v državi, kjer živi več narodov, je treba zagotoviti pravico in dati možnost za gospodarski, kulturni, socialni in politični razvoj!
(Iz resolucije Kongresa za mir v Zagrebu).
KONCERT pionirsko-miadinskega
orkestra na Črnučah
ških in fizioloških procesov, ki podpirajo duševno in telesno krepitev sil, so najboljše jamstvo za uspeh zdravljenja. Zato ima vzgojitelj v zdravstveni koloniji še posebno težko odgovornost pri izbiri in obliki zaposlitve mladine.
Bolehnih in slabotnih otrok ne bomo zaposlili pri pospravljanju, čiščenju in serviranju, ker bi jim to ne bilo v korist.
Ako pa 10 do 14 letne deklice v letovanju in taborjenju pospravijo sobe, postelje, pometajo prostore, ne bo'to zanje prevelika obremenitev. Enake dolžnosti imajo dečki, ki naj sami skrbe za red in snago v svojih bivališčih, tudi skrb za obleko in perilo mora imeti vsak otrok sam, zato naj se tudi dečki uče prišiti gumb, čistiti obleko itd. Skupno pranje perila opravi tehnično osebje.
Zato je nesmisel, da sta bili v nekem letovanju dve snažilki za 48 deklic v starosti 10 do 14 let. Ena snažilka, ki bi opravila ribanje prostorov in pranje perila bi popolnoma zadostovala. Tudi pri delu v kuhinji bi morali izmenoma pomagati dečki in deklice. Serviranje glavnih in malih obrokov hrane pa tudi lahko pripravijo otroci sami.
Mladino moramo navaditi, da si zna sama pomagati, da enkrat odpravimo stare aristokratske navade, da se mora vsakomur prinesti vse do ust, da lahko je. V tem oziru je tudi domača vzgoja še zelo pomanjkljiva in navaja mladino preveč na pomoč drugih oseb, mater, služkinj ali starejših bratov in sester. Po vsem svetu gre razvoj v tej smeri,
da si ljudje sami strežejo pri jedi. V taboriščih pa morajo skrbeti sami otroci, da je taborišče in ves okoliš vedno in ob vsakem vremenu v najlepšem redu.
Zelo bi dvignilo vzgojno raven v letovanjih in taborjenjih, ako bi mogli dnevno zaposliti mladino po eno ali dve uri v kakšnem produktivnem delu v korist kolonije, okoliškega prebivalstva ali v korist splošnosti. Ako ima kolonija vrt na razpolago, dečki in deklice lahko skrbe za pletev in zalivanje zelenjave, naprave lepotičnih in cvetličnih gredic, očistijo prostor za telovadišče, okolico letovanja, očistijo m urede prostor za telovadbo in igre, uredijo, kopališče ob reki ali potoku, pripravijo pesek za sončenje in dostop do vode, zavarujejo nevarna mesta ob vodi itd. Tudi pomoč kmečkim zadrugam in kmetom pri sušenju in spravljanju sena, žita itd. naj navaja mladino na delo. Na planinah mladina čisti pašnike, odstrani kamenje, grmovje, plevel itd. Pri takem delu ni toliko važna stvarna vrednost izvršenega dela samega,. več je vredno delo, ker krepi mišice in moralno zavest pri otroku, da je napravil nekaj koristnega. Otrok mora sam občutiti napor dela, potem bo tudi znal ceniti delavčevo ročno delo v tovarni in kmetovo delo na polju ter si tako utrdil pravilen odnos do dela in do delovnega človeka. Samo pripovedovanje o delu vzgojno ne zaleže.
Knjige in časopisi pišejo o socialistični preobrazbi vasi, o mehanizaciji kmečkega dela itd., naš
mestni učenec pa še ni videl od blizu kako delujejo plug, brana, sejalnica, kosilnica, mlatilnica. Ali ni dolžnost vzgojiteljev na letovanjih in taborjenjih, da si vse vrste kmečkih strojev z mladino ogledajo v shrambah in pri delu ter po možnosti tudi pomagajo pri samem delu.
Velikanski napori za izpolnitev petletke so dvignili vse delovne sile naših narodov, zato je potrebno, da se tudi mladina od blizu seznani z našimi industrijskimi podjetji. V elektrarne, tovarne in rudnike mladine sicer ne bomo vodili, ker bi to motilo delovni proces in je večkrat tudi otrokom nevarno, pač pa si bomo vse te naprave ogledali iz najbližje okolice in po možnosti pripravili kakega strokovnjaka iz podjetja, da otrokom nekoliko pove o delu v podjetju in njegovem pomenu za naše gospodarstvo. Vso Slovenijo preprezajo elektrovodi visoke napetosti; ali ni nujno, da se ob stebru, nosilcu daljnovodov, ustavimo in pogovorimo o vebki važnosti teh naprav in obenem o nevarnostih, ako se dotaknemo žice na daljnovodu visoke napetosti, ter kaka moramo varovati te naprave.
Člani tehničnih, fizikalnih in kemičnih krožkov iz šol bodo imeli ob takih izletih dovolj prilike, da preizkušajo in pokažejo svoje znanje.
Ob kmečkem delu si morajo otroci ogledati vse naše kulturne rastline, da spoznajo njih obliko, rast in način obdelovanja. Na poljih, travnikih in gozdovih pa bodo košček za koščkom spoznavali prirodo samo, saj iz knjig se je uče v šoli.
Ne bo odveč, ako ob mravljišču učenci preberejo Erjavčev spis o mravljah. Ako je vzgojitelj dovolj dojemljiv za lepoto prirode, bo znal tudi mladini prikazati prirodo tako, kakor Župančič opisuje v »Dumi«: Tvoja roka, moj oteč, zemlje mi lepoto odpirala in čudo za čudom zavese prirode mi odstirala« ...
Stvarno opisovanje prirodnih predmetov in pojavov se mora prepletati z estetskim doživljanjem lepih prirodnih oblik in neizčrpnem bogastvu prirodnih odtenkov v barvah ter barvnih nasprotij. V mladini, ki gre mnogokrat slepa in gluha mimo prirodnih pojavov, je treba odpreti oko in uho za prirodne glasovne, oblikovne in barvne lepote, da zasliši pesem gozdov in polj. S tem se postavljajo temelji estetske vzgoje. Od jutranje do večerne zarje se menjavajo odsevi sončne svetlobe na listju, na cvetih, v vodi, na pisanih metuljih in drugih žuželkah.
Vsak kraj ima svoje zemljepisne posebnosti in znamenitosti, gore, hribe, gozdove, polja, posamezne izvire, drevesa; to so krajevne prirodne znamenitosti, ki naj si jih mladina ogleda in spozna.
Tisočletja je človeški rod živel na naši zemlji, poldrugo tisočletje jo že preoblikuje naš narod. Vsak rod je pustil sledove svojega dela in ustvarjanja na njej. Po vsej slovenski^ zemlji so ostala« gradišča in taborišča, sledovi naselij iz prazgodovinske dobe, razvaline gradov in cerkvice na hribih, ter tabori okoli cerkva iz dobe turških napadov. Kar koli je dosegljivega v bližnji in
daljni okolici, si bomo ogledali in pokazali mladini. Ogledali si bomo tudi gradove in cerkvice kot znamenja našega suženjstva in kakor postaje križevega pota, ki ga je prehodil slovenski narod v tisočletju, preden si je pridobil svobodo. Kakšno je bilo trpljenje, da so naši predniki znosili na hrbtu kamenje za zidanje gradov in cerkvic na hribih! Poskusimo 100 m daleč nesti kamen, težak 5 kg, da bomo občutili, koliko so trpeli naši predniki.
Vsak pedenj zemlje je namočil znoj naših pradedov v delu za tuje in domače izkoriščevalce. Tisoči naših borcev so prelili kri na tej zemlji v štiriletni narodnoosvobodilni borbi. Ni gozda, ne polja, kamor ne bi stopili partizani. V vsakem kraju bomo našli borca, ki bo znal povedati o fašističnem nasilju in junaški borbi naših partizanov, predanosti in požrtvovalnosti naših aktivistov na podeželju, o tihih junaštvih otrok, fantov, deklet, žena, mož in starčkov. Morda bo o tem pripovedoval ta ali drugi o svojih osebnih doživljajih. Ako je v bližini kakšna edinica JA, bomo povabili častnika, ki je sam sodeloval, da pripoveduje o osebnih doživetjih in partizanskih borbah.
Ena nevarnost je v tem pripovedovanju osebnih doživljajev in tudi pri opisovanju_Y povestih, da se pripoveduje samo o sijajnih zmagah in uspehih partizanov, pozabi pa na njih silne napore, pomanjkanja hrane, na glad in žejo, mraz, dež, nevihte, noči brez spanja, pomanjkanje obleke, obutve, skrivanje po
Šolstvo In novi sistem
Brez dvoma prehajamo v novo fazo razvoja socializma kot družbenega reda, v tisto fazo, ko se bodo ustvarjali materialni pogoji za prehod v višjo obliko komunistične družbene ureditve v državi.
Jasno je, da nas pri tem ne smejo motiti prehodne težave, ki so nujna posledica tako protislovij, ki se ob vsakem razvoju pojavljajo in zahtevajo novih oblik, kakor tudi nerazumevanja poedincev in celih družbenih slojev, ki ne morejo brez pomoči slediti skokom v družbenem razvoju. Saj trenutno opažamo celo v delavskih kolektivih rahlo zmedo v razlikovanju pojmov med lastništvom (družbena lastnina!) in upravljanjem podjetij!
Nesporno je, da taki skoki v družbenem razvoju zahtevajo višjo stopnjo ideološke izgradnje! Vsebina in oblika ideološkega izgrajevanja morata nujno sloneti na dialektičnih principih, ki osvobajajo delovnega človeka dogmatičnega frazerstva, ki izvira iz neživljenjskega brskanja za citati, ker važno je le, da sleherni član družbe razume nujnost in pravilnost razvojne poti, ker mora imeti sleherni član družbe tudi svoj delež pri upravljanju družbene lastnine, kar je pogoj za likvidacijo birokratizma, ki je največja ovira izgradnji socialistične in komunistične družbe. Princip, da mora imeti sleherni član družbe svoj delež pri upravljanju družbene lastnine (proizvajlna sredstva!) pa je vezan na najširše zaupanje v sposobnosti in lastnosti ljudskih množic, kar je tudi predpogoj pri graditvi socialističnega — komunističnega družbenega reda.
Da pripada slehernemu delavcu v proizvodnji delež pri upravljanju podjetij, je vsakemu državljanu jasna stvar. Da pa smo prosvetni delavci v Sloveniji še silno daleč od upravljanja svojih »podjetij« kot kolektiv v ožjem (šola) in širšem (sveti za prosveto in kulturo) smislu, je pa dejstvo, ki nas nujno postavlja pred vprašanje: ali smo prosvetni delavci nesposobni ali pa zaradi svoje ideološke zaostalosti nismo še vredni tistega zaupanja, da bi lahko sleherni prosvetni delavec sodeloval pri upravi svojih »podjetij«?
Prepričan sem, da je čas več kot primeren, da s pošteno in odkrito besedo diskutiramo o tej, piislim, da za nas ne najmanj važni zadevi! Vsi prosvetni delavci čutimo, da je naše šolstvo še utesnjeno v spone birokratizma, ki ustvarja anomalije, katerih bom nekoliko naštel iz enega največjih okrajev v Sloveniji.
Z novim gospodarskim sistemom v zvezi z novim finančnim zakonom se postavlja na prvo mesto strokovna usposobljenost! Ko smo dne 4. oktobra po direktivah Republiškega odbora ustanavljali strokovna društva, smo ugotovili, da imata v našem okraju, ki ima 13 nižjih gimnazij, samo 2 ravnatelja pogoje, da sta lahko člana profesorskega društva, čeprav sq člani profesorskega društva poleg profesorjev tudi predmetni učitelji. Se več! Ravnatelj največje nižje gimnazije v okraju, ki ima na plačilnem seznamu 15 stalnih uslužbencev, ima razen strokovne učiteljice fizkulture, najnižjo strokovno kvalifikacijo na zavodu! Dalje smo ugotovili, da od treh okrajnih šolskih inšpektorjev nobeden nima pogojev, da bi bil lahko član profesorskega društva, čeprav vsi trije inspicirajo in ocenjujejo delo tudi na nižjih gimnazijah! Prepričan sem, da tudi upravitelji osnovnih šol še zdaleč niso povsod ljudje, ki bi si jih želeli domači učno-vzgojni kolektivi in progresiv-
ni starši otrok, ki bi nujno tudi morali imeti svoj delež, kadar gre za vzgojo njihovih otrok.
Demokracijo v našem šolstvu bomo dosegli šele takrat, kadar bo sleherni prosvetni delavec sodeloval v upravljanju. To bomo dosegli, ko bo ves upravni aparat v prosveti in kulturi izvoljen od prosvetnih delavcev samih s svobodnim in tajnim glasovanjem, določene organe v upravi pa bi volili skupaj s starši otrok.
Prvi korak k demokratizaciji šolstva bi bila izvolitev šol. uprav, in ravnateljev. Te naj bi učno-vzgojni kolektivi izvolili za določen čas (najmanj za 2 leti) s tajnim glasovanjem. Po nekaterih predlogih bi lahko izvolili za svojega ravnatelja ali upravitelja tudi tovariša ali tovarišico, ki ne službuje na domačem zavodu — vodilo naj bo le interes šolstva, to'je skupnosti! Potreben je seveda pristanek izvoljenega in potrditev višjega upravnega foruma, ki naj bo pa (razen v izjemnih primerih) samo' upravno formalnega značaja!
Gotovo je važno, kdo je okrajni prosvetni inšpektor! V skladu z zahtevo po sodelovanju v upravi, ki je v skladu z demokracijo na današnji razvojni stopnji družbene ureditve, je, da tudi okrajne prosvetne inšpektorje izvolimo s tajnim glasovanjem! Zakon ali uredba naj predpiše le potrebno strokovno kvalifikacijo, kateri pa se morajo pridružiti nadpovprečni uspehi na pedagoškem polju. Izvolitev naj odobri okrajni svet za prosveto in kulturo, volitve pa naj se izvrše na skupni konferenci vseh prosvetnih delavcev v okraju.
Boleča zadeva v prosvetni upravi so okrajni sveti za prosveto in kulturo! V našem okraju je res nekaj izvoljenih članov tega sveta, drugi so kooptirani. Ti člani nimajo niti
približnega pregleda nad prosveto v okraju in jim zato ne moremo zameriti, da ta svet ni bil sposoben dobro izvesti niti razdeljevanja nagrad, ki so se_ verjetno delile tudi mimo njega kr na osebno intervencijo! Te svete bi morali tvoriti izvoljeni člani, ki naj bi jih volili deloma prosvetni delavci v okraju (na skupni okrajni konferenci vseh prosvetnih delavcev), deloma pa starši in na vzgoji zainteresirani činitelji, ki jim gre tudi delež pri upravljanju prosvete. Smatram za načelno pravilno, da sestavljajo dve tretjini članov okrajnega sveta najboljši pedagogi v okraju, ena tretjina pa naj bi bila iz vrst nepedagogov. Jasno, da je treba od staršev zahtevati, da izvolijo progresivne in široko razgledane ljudi. Te okrajne svetp za prosveto in kulturo naj bi izvolili vsaj za dve leti. Predsednik sveta naj bo načeloma pedagog, njegova funkcija pa neplačana, torej častna. Plačani funkcionar sveta naj bi bil tajnik (sekretar) sveta, tudi pedagog! Pri okrajnem svetu za prosveto in kulturo pogrešam med stalnim administrativnim osebjem posebnega prosvetnega personalnega referenta. Verjetno je tega mnenja večina učiteljstva v Sloveniji, ker okrajna prosvetna uprava zaradi svojih specifičnih potreb nujno potrebuje svojega personalnega referenta, ki bo poznal šolske probleme in' tudi ves učno-vzgojni kader.
Oblastni sveti za prosveto in kulturo so nepotrebni. Svet za prosveto in kulturo pri vladi LRS pa spada v pristojnost republiške vlade same, ki itak upošteva volilnost, čeprav po drugih vidikih.
Tovariši in tovarišice, demokracija je nekaj, kar je treba ustvariti, zahtevati — ustvarili in zahtevali jo bomo pa lahko šele takrat, ko bomo zreli zanjo! Če smo— dokažimo!
Stanko Tavzelj
Nezdrave stanovanjske razmere
tudi v Št. Petru na Krasu
Ravnateljstvo tamošnje gimnazije se že dalj časa trudi, da bi dobilo družinsko stanovanje za tov. prof. Lučovnika Jurija, ki ima ženo in otroka v Ljubljani ter mu pripada doklada za ločeno gospodinjstvo, in za tov. učitelja Bezeljaka Janeza.
Po raznih poizvedbah smo dognali, da bi se lahko stanovanjsko vprašanje rešilo, če bi imela podjetja in KLO nekoliko več razumevanja.
V' poslopju gozdnega gospodarstva, ki si ga lasti podjetje »Javor« (last je narodne imovine), so pisarne, ki bi se lahko preselile v poslopje Mladinskega doma T. Tomšiča. Sporazumno z Gozdnim gospodarstvom je ravnateljstvo zaprosilo, da bi nam direkcija »Javor« vsaj začasno do januarja ugodila in nas tako rešila stanovanjskega vprašanja. Nismo našli razumevanja, pač pa je tajnik podjetja izjavil, da je danes važnejša proizvodnja kot kultura.
V tej zgradbi stanujejo stranke, ki so zaposlne pri LIP Postojna in
se dnevno vozijo tja. Sekretar LIP ima sobo v Postojni in tu v St. Petru, kjer prenoči mogoče le enkrat na teden. KLO je posredoval, a ni nič dosegel, ker trdi sekretar, da je soba v Postojni le začasna. V družinskem stanovanju z dvema sobama pa je nameščenec LIP Postojna, čigar žena je odsotna in stalno nameščena v Gorici, on sam pa tudi prav malo uporablja to stanovanje.
KLO Št. Peter na Krasu ali bolje rečeno tajnik tov. Čelihar nima ni-kakšnega razumevanja za potrebe učiteljev in profesorjev. Tudi za dijaški dom se ne briga, čeprav je obljubil, da bo poskrbel za izselitev iz šole tovarišice Čeligoj eve, ki ima svojo hišo v Radohovi vasi, vendar tega ni storil, čeprav je minilo od takrat že 10 mesecev. Čeligojeva pravi, da ne gre nikamor in da ji ni do tega, da bi šla tja, kamor ji je nakazal stanovanje KLO, torej je ona tista, ki ukazuje KLO in ne narobe.
Tudi v Št. Petru bo treba napru-viti red.
A8i bomo večni tečajniki?
V 13. številki »Prosvetnega delavca« je članek o Pevovodskem tečaju v Murski Soboti. V tem kratkem članku so dvanajstkrat omenjeni »tečajniki«, »učitelji tečajniki«!
Na vseh tečajih, ki so jih kandidati za učitelje obiskovali, je bilo rečeno, da bomo po opravljeni diplomi in strokovnem izpitu enakovredni ostalim učiteljem. Zakaj se potem ime »tečajniki«, »učitelji tečajniki« še vedno uporablja? Mar zato, da bo med učitelji, oziroma absolventi učiteljišč in tečajev vedno razlika?
Mislimo, da so učitelji s tečaji prav v soboškem okraju v letih 1945 do 1948 mnogo prispevali k rednemu
Razstava šatskik k(tfy m ulit v Bea^tadu
Ob kongresu sindikata učiteljev in profesorjev Jugoslavije v poslopju prirod. - matematične fakultete v Beogradu je bila v avli tega poslopja tudi razstava šolskih knjig in učil. Razstava je bila prvotno zamišljena tako, da bi pokazala šolske knjige in učila, ki jih potrebujejo in izdelujejo v posameznih naših republikah; ali morda celo v širšem okviru, da bi pokazala razvoj in napredek v Zadnjih petih letih pri izdajanju šolskih knjig in izdelovanju učil.
Zal, moramo reči, da razstava tega namena ni izpolnila, ker je bila skromna, prav skromna celo v pregledu sedanjega stanja šolskih knjig in učil. Izkoriščen je bil le majhen del-prostorne avle. Razstavljale! so bili: državne založbe šolskih knjig LR Srbije, Bosne - Hercegovine, Makedonije in Črne gore, ki so razstavile učbenike za osnovne šole, beograjske založbe »Pionir«, »Dečja knjiga«, »NOPOK« z novejšimi izdajami. Učila je razstavil zagrebški »Globus«, etnografske učne pripomočke pa beograjski šolski muzej. Republika Hrvatska se razstave ni udeležila niti s šolskimi knjigami niti z drugimi mladinskimi knjigami. Že to kaže, da razstava ni bila enotna in popolna. Neprijetno je vplivalo to, da ni dala Hrvatska na razstavo niti enega učbenika, in da je Drž. naklado šolskih knjig LRS moral podpreti »NOPOK«. Obe ti podjetji pa sta bili prej prodajalca kot razstavljalca^ Da bo' pregled o obsegu razstave popolnejši, dodajmo
še, da so razstavile LR Bosna - Hercegovina, Makedonija in Črna gora na skupnem prostoru, ki je bil natančno tako velik, kakor ga je imela DZS sama. Vse to nam priča, da je dala razstava zelo slab pregled tega, kar je danes v rabi po naših šolah.
DZS je razstavila vse šolske knjige, ki so danes v rabi na naših šolah in ki jih še ima v zalogi, razen tega še mladinske muzikalije svoje založbe. Tako torej nismo' tudi mi pokazali vseh knjig, ki so danes na šolah še v rabi, ker so že razprodane. Na žalost nismo pokazali tudi razvoja slovenske šolske knjige v zadnjih petih letih. Zunanja oblika, oprema, jasen tisk in vezava naših šolskih knjig je daleč prekašala. knjige drugih republik. Tudi razno-vrstnost knjig je presenečala, posebno še vsebinsko mnogovrstna izbira izdaj »Knjižnice za vzgojo strokovnih kadrov«. Toda stvarni ocenjevalci razstave so opozorili tudi na pomanjkljivosti: mnogo je bilo n. pr. povpraševanja po učbenikih za slovenski jezik, slovensko slovstvo, zgodovino, posebej še za slovensko zgodovino ter za fiziko — a teh učbenikov nimamo! Splošno je ugajala sistematična ureditev naših čitank in beril. Ko že govorim o jezikovnem pouku, še eno pripombo: pri nas imamo zbirko »Klasje«, ki naj navaja posebno v srednjih šolah na čitanje naših klasikov. Razstava ni pokazala nobene podobne zbirke v drugih republikah. — In-še na nekaj je pokazala razstava naših knjig:
učbenike pri nas monopoliziramo (ne samo komercialno, temveč tudi vsebinsko) in nimamo za isti predmet pri njih izbire. Razumljivo je to za kratko dobo petih let drugače intenzivnega dela, vendar pa bo treba v tem pogledu kreniti na drugo pot. Primer, ki ga za to navajam, ni ravno najznačilnejši, vendar pa naj povem, kako se je marsikdo začudil, da imamo pri nas eno edino začetnice za čitanje (in še ta, ki je bila razstavljena, po zunanji obliki in notranji opremi res ni kaj posebnega in je škoda, da niso bile dane na ogled vsaj že dotiskane pole nove začetnice). Črna gora n. pr. je imela vzlic pičlemu številu svojih učbenikov kar deset začetnic; po več sta jih pokazali tudi Bosna in Hercegovina in Makedonija: bukvarje za osnovne šole, bukvarje za odrasle nepismene. Ne bom sodil o vrednosti teh knjig, reči hočem le, da bo napredku učbenika za kateri koli predmet medsebojna konkurenca lahko samo koristila.
Kakor sem že omenil, sta bili na razstavi zastopana tudi beograjska založba »Pionir« in »Dečja knjiga«. Ob razstavljenih mladinskih knjigah smo obžalovali, da ni bila zastopana tudi naša »Mladinska knjiga«. Krivi za to so pač prireditelji razstave, ki
poteku pouka in to predvsem na eno in dvorazrednih šolah. Saj menda v okraju ne najdete učitelja absolventa pedag. teč., ki ne bi bil vsaj leto ali dve na eno ali dvorazrednici. Večina od njih se je obnesla, čeprav niso imeli pojma d kombiniranem pouku. Tudi za politično in kulturno delo so ti učitelji vedno z veseljem prijeli.
Če so si torej v delu enaki, če so zahteve iste, če so morali najti čas za študij, pri tem opraviti diplomski in strokovni izpit, zakaj so potem še vedno »tečajniki«?
Marsikdo bi si bil ob vstopu v tečaj dobro premislil, kljub veselju do učiteljskega poklica, če bi bil vedel, da bo večni »tečajnik«. Učitelji pripravniki imajo itak določen čas, v katerem morajo opraviti izpite. Če jih ne bodo opravili, naj se proti njim postopa v smislu uredbe. Treba pa jim je nuditi vse možnosti, da bodo lahko študirali.
Nihče ne trdi, da pevovodski tečaj v Murski Soboti ni bil potreben, toda ne samo za učitelje s tečaji, temveč tudi za ostale, ker je metodika pevskega pouka profesorja Potočnika še marsikomu nepoznana.
Zato prosimo, da nam nekdo pove, kdaj bomo pravzaprav enaki učiteljem absolventom učiteljišč in kdaj bomo izgubili privesek »tečajnik«.
Prizadeti učitelji iz soboškega okraja
so od Slovenije zahtevali le šolske knjige.
Prav tako moramo obžalovati, da se ni udeležila razstave tudi naša Tvornica • učil., Res je mlada in v razvoju, ampak z izdelki, kakor jih poznamo iz izložb, bi ji ne bilo treba pred zagrebškim »Globusom« skrivati luči pod mernik.
H koncu naj priporočim našim založbam, da bi na takih knjižnih razstavah mislile na knjižne interesente, za katere morajo pripraviti kataloge, sezname, prospekte itd. in seveda tudi naročilnice. Tako je bilo prej in bo menda tudi sedaj potrebno in koristno.	Pavel Flere
DofU&uite t/ "VAHM/elhega ddavca"!
jamah in skritih kotanjah, kjer niso smeli v zimskih nočeh zakuriti ognja, da bi jih ne nasledil sovražnik. Mladina naj vidi ideale v narodnih herojih, občuduje naj njih junaška dejanja, ali obenem mora spoznati in razumeti, da so bili doseženi taki uspehi z največjimi napori naših najboljših sinov in hčera, ob njihovi predanosti, požrtvovalnosti, skromnosti, borbenosti in- delavnosti, ki ni poznala počitka. Enostransko idealiziranje naše narodnoosvobodilne borbe zavaja mladino v naziranje, da se lahko dosežejo delovni uspehi brez delovnega napora, brez odpovedi, brez samopremago-vanja.
Navajajmo mladino na vse take težave in samopremagovanja pri delu, na izletu itd., ne samo junaštvo v besedah, temveč v dejanju, čeprav majhnem, naj se izkaže otrok.
Tito pravi: »Vzgojite mladino z visokimi ideali, ki so jih nosili v svojih srcih naši borci« ...
Konkretna vzgoja mora tem visokim idealom dati polno vsebino in obliko ob dnevnem delu in izživljanju otrok v letovanju in taborjenju. Ljubezen do delovnega človeka se mora pokazati v aktivnem, ustvarjajočem delu, ne samo v besedi in pasivnem doživljanju.
Kaj pa je s skavtskimi in goz-dovniškimi načeli in pravili? Tudi stezosledstvo bomo porabili za to, da se mladina privadi hoditi po gozdnih ln gorskih stezah in poteh, ni pa to samo po sebi smoter temveč sredstvo za vzgojo pravih planincev, ljubiteljev in poznavalcev prirode.
Podobno je z gozdovniško službo, ki ne potrebuje nobene mistike v totemih, ker imamo dovolj realne zemljepisne, prirodopisne in zgodovinske snovi, da zažive gozdovi ob vsej tej bogati izbiri z vso resničnostjo in tudi romantiko v otroški domišljiji. Povedali bomo otrokom, kako si je primitiven človek tolmačil pri-rodne pojave s sodelovanjem divjih mož, žena, škratov, palčkov, vil, volkodlakov itd. in kako si še dandanes divji narodi to tolmačijo ter si postavljajo zaščitne simbole proti učinku zlih duhov.
Morda bo kdo tem mislim oporekal, češ, mladina je na letovanju in taborjenju, da se odpočije in sprosti, ne pa da dela in dela ter se uči in uči, saj dela in učenja ima med šolskim letom dovolj.
Vse kar je zgoraj navedeno, je samo vsebina dela v času letovanja, naloga vzgojitelja pa je, da najde otroškemu delu in doživljanju in za vso vsebino primerne oblike, da bo to za mladino zabava in sprostitev, da se ji zbudi želja in težnja po še globljem in širšem doživljanju in spoznavanju življenja, da bo sama zahtevala še in še.
Najslabša in najšibkejša stran naših letovanj je dolgočasje in nezadostna, nepravilna, neprimerna in neenakomerna zaposlitev.
S knjigami se bo otrok bavil med šolskim letom, tiste tedne porabimo zato,, da se mladina uči brati iz odprte knjige prirode same.
Toda tudi knjig ne smemo popolnoma zanemariti, • ker je treba spomin vežbati, zato je potrebno, da
se vsak otrok uči ali pesmice ali vloge pri kakšni igrici ali prizorčku. Dovolj imamo primernih narodnih in umetnih, posebno partizanskih pesmic, ki naj se jih otroci nauče deklamirati.
Ne moremo si zamisliti pravega življenja na letovanju brez petja. Imamo narodne, otroške, partizanske in mladinske pesmi, da ob jutranjem zboru, opoldanskem odmoru, ob večernem zboru zapojemo po nekaj udarnih vefeelih mladinskih pesmi. Kjer živi svoboden Slovenec, živi tudi njegova pesem. Za jutranji pozdrav bomo zapeli pionirsko himno.
Brez dobrega pevovodje naj bi ne bilo otroškega letdvanja ali taborjenja. Našim pesnikom in komponistom pa bo treba naročiti, da nam zapojejo »pesem za današnjo rabo«, ki bo odmevala na letovanjih in ob tabornjih ognjih.
Zelo čudno se nam zdi, da je letovanje ali taborjenje pri kraju, pa upravniki, vodiči in vzgojitelji še niso mislili na telesno vzgojo in šport. Kaj je lažje prirediti na prostem kakor tekmovanje v hoji, teku, skokih v višino in daljino, plezanju, hoji po gredi, rokoborbo, metanje kamna ter celo vrsto telovadnih iger.
Ni samo telesna krepitev, ki jo pospešuje lahka atletika, več je vredna moralna zavest o lastni zmogljivosti in ocenitvi lastnih sil. Za te oblike športa ni treba nobenih posebnih naprav in orodja. Tudi redovne vaje so potrebne, da se
otroci nauče strumnosti in discipline pri pohodih in nastopih.
Nekoliko turistike je nujno potrebno, da se navadijo hoje in premagovanja napora.
Pri tem je treba zelo paziti, da se mladina navadi hoditi po stezah ter se varuje stopiti na obdelano njivo, žito ali na nepokošen travnik. Navaditi moramo mestno mladino, da spoštuje kmetovo delo od katerega kmet živi. Poljski pridelki in krma so pa predmeti splošne potrošnje, ki jih ne smemo po nemarnem uničevati. Cvetlične gredice v mestu so nam za zabavo. Kaj bi rekli kmetu, ki bi stopil na cvetlično gredico?
Naši mestni izletniki pa zaradi makovega cveta ali modriža na sredi njive pohodijo pšenico; počivališče napravijo na najlepši travi in ob odhodu pustu prazne konservne škatlice, papir in povaljano travo. Kaj naj reče kmet k takšnemu početju?
Tudi do domačih živali nima mestna mladina pravilnega odnosa. Na pašnikih straši konje in govedo ali celo 'pretepa živino. Ob potih uničuje ptičja gnezda in pobija koristne živali (krte, krastače). Ne zaveda se škode, ki jo napravi v gozdu, ko lomi mlada drevesa ali celo veje na sadnem drevju, poškoduje ograje ob potih in pašnikih.
Posebej moramo opozoriti mladino, da ne trga zaščitenih rastlin.
Povejmo mladini, kako se mora vesti, da bo vredna veličastne lepote naših gora, naših polj in gozdov.
Izleti na hribe naj tudi nudijo priliko posameznim močnejšim otro-
kom, da se izkažejo pri medsebojni pomoči šibkejšim in slabotnim.
Ne prepovedi in zapovedi temveč poudarjanje in priznavanje pozitivnih dejanj naj vzgaja mladino, zato morajo vzgojitelji iskati in pripraviti prilike, da se mladina lahko uveljavi. Pri pripravi izletov se bomo že doma pomenili, kdo bo nosil hrano, kdo obleko in obremenili vsakega učenca po sposobnosti in zmožnosti.
Med izletom pa bomo skrbno pazili, da ne bo kateri izmed otrok zaradi premajhne navajenosti preveč obremenjen. Skupno se bomo dogovorili, koliko časa bomo hodili brez počitka ali brez jedi in pijače. Pri tem ne smemo zaupati prejunaškim izjavam posameznikov, mera napora mora biti vzeta po najšibkejšem udeležencu.
Pred odhodom je treba skrbno pregledati nogavice in čevlje, ker so ti običajno največkrat vzrok zaostankom na poti, ker žulijo otroke.
Vesela'pesem, zabava, dobro razpoloženje med mladino premagajo utrujenost in napore.
Daljši izlet ali sprehod, ki naj ima vedno tudi kakšen vzgojni učni smoter, bo imel uspeh, ako je dobro pripravljen.
Eden izmed vodičev ali vzgojiteljev mora sam prej prehoditi pot,
da dobro pozna vse steze, da ve, kje je voda, kje so primerni kraji za počitek, da dobro spozna vse zemljepisne, zgodovinske in prirodne posebnosti in znamenitosti, ki si jih bo mladina ogledala.
PREVODI V TUJE JEZIKE
Ni pretirano, ako trdimo, da so v zadnjih desetih letih ljudstva vsega sveta, ne samo bela, ampak tudi barvasta, več zvedela o Jugoslovanih ter njihovi domovini in državi kot pa v prejšnjih sto letih. Vztrajna, . nepopustljiva borba Jugoslavije za svobodo, samoodločbo' in neodvisnost, ki jo spremlja ves svet s skoro nedeljenimi simpatijami, ‘je vzbudila ne le na vrhovih, ampak morda; še bolj v širokih množicah vseh dežel iskreno zanimanje za vse, kar se dogaja v naši domovini.
Zanimanje najširših zamejskih krogov za našo državo in naša ljudstva pa nam narekuje, da tudi mi sami prispevamo k študijam in informacijam o Jugoslaviji svoj obo-lus. S tem se na eni strani znanje o naši državi izpopolnjuje s podatki, ki so tujim opazovalcem ostali skriti, na drugi strani pa imamo možnost, da z objavo resnice popravljamo napačne nazore in zaključke, ki so se namerno ali ne, naročeno ali pomotoma vtihotapili v. znanstvene ali publicistične spise.
Ce imamo vse to pred očmi, ne bo težko razumeti, zakaj moramo izvirnim sestavkom ali prevodom v tujih jezikih posvečati prav posebno pozornost. Nikakor ne gre, da bi se ob slabih tekstih, namenjenih tujini, le pomilovalno nasmehnili. Od takega ravnanja ne bi imeli nobene koristi, pač pa le občutno škodo kot od vsakega slabo ali polovičarsko opravljenega dela. Svet se za nas zanima in zato mu moramo iti nasproti in mu nuditi taka. obvestila, da jih bo lahko in pravilno razumel, da nas bo spoznal od prave strani in da bo prisiljen zavreči podcenjevanje našega človeka in njegove kulture, ki se je bilo v Evropi in drugod po svetu udomačilo pod pritiskom avstrijske in nemške fevdalne in buržoazne propagande konca 19. in v začetku 20. stoletja.
Obveščanje mednarodne javnosti je potrebno. To obveščanje se pretaka v svet najbolj vidno po kanalih turistične in trgovinske propagande v tujih jezikih. Toda tudi naša vse bolj se razvijajoča znanost ima glasnika, ki nosi njene pridobitve preko naših meja in jih vlaga v kulturno zakladnico človeštva. To so naše znanstvene publikacije v tujih jezikih ali pa vsaj tujejezični povzetki naših najboljših in zlasti takih razprav, ki bodo gotovo zanimale mednarodne znanstvene kroge.
Kako se pa obveščanje zamejstva na turističnem, trgovinskem in znanstvenem področju izvaja v praksi? Piscu tega članka gre pri tem ne za vsebinsko plat, ampak za jezikovno oblikovanje. Ce s področja turistične propagande vzamemo letošnji »fol-der« »Kranjska gora«, ki ga je v treh jezikih (angl., franc., nem.) izdala UTG, moramo priznati, da so se odgovorni zelo potrudili, kajti na splošno so teksti dobri, čeprav bi bil, recimo, francoski z nekoliko truda lahko še boljši. Priznanje se sme izreči tudi izdajama »Planica« ter »Visit the Slovenian Istra!« Pri tem pa je treba pripomniti, da mora prevajalec ne le biti mojster v tujem jeziku, ampak poznati mora osebno kraje o' katerih piše in poleg tega tudi slog, ki ga je vajeno občinstvo, ki mu je tekst namenjen.- UTG, ki gotovo želi svojo propagandno literaturo dvigniti še na višji nivo, ^ si mora svoje sodelavce vzgojiti^in jih razvijati. Zatekanje k slučajnim uslugam zdaj enega zdaj drugega strokovnjaka ne more dati tistega, kar bi se moglo doseči s smotrno izbiro stalnega kadra.
L auteur pense .que iji vs tres activ?^ autom^iiel^jublja: cdlaires, Jate -frb. llApagnei de la
variaitioor^a
la propriete fonciere et la colonisatioit)
, que nous presentent fcudouCles dessins par-__|______ de la premiere moitie du	et ju&^^^/hrmeuKieme'
moitie du 136'»e siecW	rnaison feodale caritithienne des Spanheim,-j»r
—"	- - - - ^
r'."f i-jilit rl“	^.ffirrlAif fii de Ljubljana
premiere mention de Ljubljana dale de 1144) et 1’entoura	""
de/ses ministeriales et chevaliers. Op.(a .jni demontrer que quelques-uns de c eu x - c t^6W iv* VAr avec leurs seigneurs et	a Ljubljana et dans
les environs; ils venaient Ide^nAuse^'carinthienii'# appartenant k la maison de^* Spanheim (p. e. les ministerjalesčiu Chateau de Ljubljana du 12e s. etaient^origi-^ naires du chateau carinthienjKraig»-plus tard cette faniillendbleM^
Kraiger^" la famille des rBi>wi*»riaiiis seigneurs de Hrušica—Ljubljana tirait son origine du chateau carinthieniNussberg).
Voditelj letovanj in taborjenj naj bi se že prej ali vsaj prve dni oglasil pri bližnjem šolskem upravitelju, krajevnemu ljudskemu odboru, da zve, kaj je v kraju posebnega in vrednega, da mladina vidi in spozna. Vprašati je treba, ali je kmečka zadruga, ali je kakšno zadružno podjetje ali industrijski obrat, kakšno orodje imajo, ali so katere pri-rodne, zgodovinske ali zemljepisne znamenitosti, kakšni posebni običaji so v krajih, kateri zgodovinski dogodki so važni v kraju posebno iz NOB.
Pri sestavljanju delovnega načrta v letovanju ali taborjenju bodo pedagoški vodje in vodiči upoštevali vse dobljene podatke in jih skrbno izkoristili.
Sestaviti je treba okvirni delovni načrt, ki še vedno dopušča možnost dopolnitve pri sestavljanju podrobnih delovnih načrtov za eden, dva ali tri dni vnaprej. V primeru, da slabo vreme prepreči izvedbo v načrtu določenih nalog, mora vodja imeti tudi za tak primer pripravljen delovni načrt za ves dan, da ne bo mladina ždela in se dolgočasila ob deževnem vremenu v sobah, odnosno v šotorih, češ, danes smo bili namenjeni tja in tja, ker pa je dež, ne vemo, kaj bi delali.
Čiščenje in pospravljanje obleke, perila, šivanje, ureditev prostorov in šotorov, petje, igre v zaprtih prostorih, vaje za nastope v dramskih prizorih, šah, branje knjig, pisanje pisem, bo izpolnilo še tako dolg deževen dan.
Nekaj sličnega bi se dalo reči o tujejezični propagandi naše zunanje trgovine. Tu imamo celo vrsto publikacij (Vins slovenes 1949, Eksport-na revija v angl., franc, in nem. jeziku, 1950 i. dr.), med katerimi po svoji razkoš'ni opremi in skrbni redakciji prednjači Commercial infor-mation, glasilo Trgovinske zbornice FLRJ. Vse te publikacije seznanjajo tuje interesante s. pozitivnimi lastnostmi naših surovin, izdelkov in naravnih proizvodov, pogosto odkrivajo izvire dobrega in kurentnega blaga pri nas, za katere kupci po svetu sploh niso vedeli, in jih tako privablja na naša tržišča. Da pa bo trgovsko obveščanje zares’ dosegalo
svoj namen, morajo biti obveščevalni in propagandni teksti sestavljeni v jasnem in pravilnem jeziku. Napake in očitno zanemarjanje korektur navajajo bralca na misel, da ima opraviti z neresnimi ljudmi.
Nedvomno velja vse, kar je bilo povedano o turistično-propagandnih in trgovsko - obveščevalnih tekstih, tudi za znanstvene razprave oziroma k njim spadajoče povzetke. Se bolj kot oni morajo biti jasni v vseh podrobnostih in zato res vestno izdelani, saj povzetki (resumes, summa-ries) v 20—40 vrsticah zgoščujejo 20—40 ali celo več strani razprave. Poleg tega pa so bodoči bralci teh tekstov zaradi lastne višje izobrazbe veliko bolj kot poslovni ljudje občutljivi za »napake, netočnosti ali barbarizme v prevodih.
Ce torej še enkrat povzamemo doslej razvite misli, nam postane jasno, da morajo biti tujejezični teksti, ki jih izdelamo dorria, jezikovno brezhibni, brezpegojno uporabni za tiste ljudi, ki so jim namenjeni. Prevajalci stoje tu pred odgovorno nalogo, ki gotovo ni lahka. In vendar se med nami še najdejo tovariši, ki imajo prevajalsko delo za lahko, pa čeprav sami tudi enega stavka ne znajo dobro oblikovati v tujem jeziku. Prevodi, in sicer pravilni, dobri in lepi prevodi se ne dajo »iz rokava iztresti«, kot nekateri mislijo. To bo potrdil tudi rojen Anglež, Francoz ali Nemec.
Naši prevajalci na splošno dosegajo tiste kvalitete, ki jih morajo imeti sestavki, namenjeni inozemstvu. To velja seveda za tiste izmed njih ,ki so oboroženi s temeljitim in obširnim praktičnim znanjem in opravljajo svoje delo zavestno in skrbno. Vendar se v prevajalski praksi neredko pojavljajo primeri, ki jih nič ne more opravičiti. Jasno je, da pri tem ne gre za posamezne malenkosti in za očividne lapsuse.
Povod za te vrstice so dale piscu opažanja, ki so se ponavljala že več let. Zadnje čase pa so se ta opažanja tako zgostila, da je postalo »difficile satiram non scribere«. Konkretno gre za naslednje publikacije: Geografski vestnik (XXIII, 1951), Gozdarski vestnik (IX, 1951), Elektrotehniški vestnik (XIX, 1951),
Posebno v taboriščih je vedno dovolj dela z urejevanjem taborišča in okolice, delo pri odtečnih jarkih mora biti opravljeno prvi dan, toda pred vsakim dežjem jih je treba ponovno očistiti ali poglobiti, uravnati in očistiti steze, prehode, ograje itd.
Upravnik letovanja ali taborjenja bi moral biti dober, morda odličen pedagog, ki bi vodil predvsem pedagoško delo, katero pa na letovanju in taborjenju obsega vse delo z mladino od jutra, ko vstaja, do večera, ko gre mladina spat. On bi moral z vodiči vsak večer sestaviti delovni načrt za naslednji dan in ugotoviti kako so izpolnili načrt preteklega?* dne, pri tem na osnovi razčlenitve dela določiti, kaj je bilo dobro, kaj slabo opravljeno.
Vodiči sicer nadzirajo vstajanje, umivanje, jutranjo telovadbo, delitev hrane, jutranji zbor, dnevno delo, počitek, večerni zbor in umivanje ter spravljanje h končnemu počitku, toda vodja mora biti povsod navzoč, da vse nadzoruje, opazuje in vodi. Ekonom mora skrbeti za nabavo opreme in prehrane, toda vodja je tudi za to delo soodgovoren, kakor tudi za dobro pripravo hrane ter red in snago v letovanju ali taborišču, čeprav so kuharice in snažilke zadolžene za ta dela.
Izbrati je treba upravnika izmed dobrih vzgojiteljev, da bodo ogromni izdatki, ki jih daje ljudska oblast, dobro izkoriščeni in plodonosno naloženi. (LRS je izdala leta 1950 48 milijonov za letovanja.)
Statistički bilten (junij 1951), ter Nova proizvodnja (1, 1951). S tem seveda ni rečeno, da je pregled zaključen, marveč se je pisec omejil samo na izdaje, ki so mu dosegljive v njegovi knjižnici. Poleg tega se ta članek nanaša v prvi vrsti na sestavke v francoskem jeziku.
Gotovo sta v Geografskem vestniku nezrela in ne bi smela biti v tej obliki objavljena resumeja k razpravi R. Savnika' Solarstvo Savrin-skega primorja in k razpravi M. Kosa. Starejša in mlajša naselja okoli Ljubljane. Drugi francoski povzetki so razen malenkosti, ki bi jih skrbna korektura mogla pravočasno odstraniti, dobri. Pri tem pa je treba
poudariti, da ima Geografski vestnik v lanskem letniku (XXII, 1950) nekaj naravnost izbornih povzetkov v francoskem jeziku. Odlično znanstveno delo, ki ga opravlja Geografski vestnik že dolgo vrsto let, bi vsekakor zaslužilo tudi na strani tujejezičnih sestavkov več kvalitete.
Kar se tiče Gozdarskega vestnika, ni mogoče odobriti niti enega izmed 7 povzetkov v francoskem jeziku, kolikor jih je izšlo v 7 štev. IX. letnika. Izredno slab je resume o alpinetumu »Julijana« v Trenti,
Za vodiče bi morali izbrati vestne in požrtvovalne mladince, za katere bi morali prirediti dvo- ali trodneven tečaj, na katerem naj bi se spoznali z nalogami in posebno z dolžnostmi, ki jih prevzamejo na letovanjih.
Dobra in poštena kuharica jamči za pol uspeha v letovanju in taborjenju. Vse osebje, od upravnika do snažilke je soodgovorno za vzgojo zaupane mladine, da se zaveda, da mora s svojim zgledom v delu, vedenju in z besedo vzgajati otroke. Toda tudi otroke moramo navajati na pravilen odnos do pomožnega osebja, ker se posebno mestna mladina večkrat preobjestno vede nasproti ročnim delavcem.
Velike in odgovorne so naloge, ki jih prevzame upravnik in vse osebje v letovanju in kolonijah, prevzame jih lahko samo tisti, oziroma bi jih smel prevzeti, ki mu socialistična miselnost usmerja vse njegovo delo, da bo s polno zavestjo vzgajal naš mladi rod v zavestne in aktivne člane socialistične družbe.
Doba letovanj in taborjenj je sicer krajša kakor šolsko leto, toda po globini doživljanja je močnejša kakor delo v šoli, zato je pedagoško delo v letovanjih prav tako ali morda še bolj važno kakor v šoli.
Vtisi z letovanj, pridobljene navade in navajenosti lahko ostanejo trajna vrednota za otroke. Zato se morajo vsi, ki sodelujejo pri delu v letovanjih zavedati velike odgovornosti, ki jo imajo do mladine in
naše ljudske skupnosti.
čeprav bi moral biti brezhiben zaradi zanimanja, ki ga alpinetum vzbuja, tudi v tujskoprometnem pogledu.
Elektrotehniški vestnik (1951) prinaša povzetke v treh jezikih: angl., franc, in nemškem. Francoski teksti bi bili lahko ob skrbni korekturi, ki bi izločila netočnosti, napake in celo arhaizme (montaigne! nam. mon-tagne), kar dobri. Zelo pa se mora človek čuditi, ko vidi, da so celo nekateri ruski teksti docela nesprejemljivi.
Prva številka Nove proizvodnje
prinaša le povzetke v angleškem jeziku. Bežen pregled pa kaže, da se za te tekste ne opravljajo korekture. Od tod cela vrsta nevšečnih pomanjkljivosti, ki kazijo drugače kar dobre tekste (resume namesto resume; dawn nam. down; brauches nam. branches; hed nam. had; meaus nam. means; adventage nam. advantage; theire nam. their).	;
Statistički bilten (1951, št. 5) prinaša v francoščini Remargue (Napo-mena), ki naj omogoči tujemu bralcu pravilno razumevanje statističnih podatkov. Vendar pa bo ta nezreli, površno izdelani tekst tujcem nemara mogel izkazati le »medvedjo uslugo«.
Navedni sestavki — nemogoče je seveda obdelati jih na tem mestu do podrobnosti — so le redki primeri izmed množice vseh drugih, ki tudi zaslužijo pravično kritiko. Vendar namen teh vrstic ni komu škodovati, ampak le, da bi V prevajalcih zbudile zavest do dolžnosti in jim tako pomagale dvigniti kvaliteto njihovih proizvodov.
Prevajanje v tuje jezike gotovo ni lahka stvar. Še prav posebno to velja za strokovne članke. Najtežji pa so na tem področju navadno povzetki z njihovo zgoščeno dikcijo. Prevajaleh mora biti ne le mojster jezika, ampak se mora tudi spoznati v predmetu, o katerem piše, ali pa se mora o njem pred prevajanjem zadostno poučiti. Neredko dobi prevajalec kot podlago za svoje
delo težko umljiv tekst ali pa celo takšnega, da ga mora najprej redi-girati in mu dati užitno obliko. To mu seveda zelo otežkoča delo in jemlje mnogo časa. Končno prevajalca seveda tudi zanima, ali bo za svoje delo prejel pravično nagrado, ki je stimularns za manjšo ali večjo kvaliteto prevoda. Pogosto dobrega prevajalca odvrača od sprejetja dela pri nas udomačeni način birokratskega zavlačevanja izplačila honorarja.
Za zaključek bo koristno, ako navedemo nekaj misli, kako bi se dvignila kvaliteta tujejezičnih prevodov:
1.	slovensko besedilo naj bo skrbno izdelano, jasno in jedrnato, izraženo v kratkih, nikar ne preveč zapletenih stavkih;
2.	pred natiskom mora prevajalec brezpogojno opraviti vsaj dve korekturi in s tem odpraviti za kulturno glasilo šolarsko smešne pravopisne pogreške in tiskovne napake;
3.	glasila in podjetja naj pravično ocenijo delo svojih sotrudnikov in jim prisojajo nagrade, ki bodo prevajalce stimulirale, ne pa poniževale;
4.	pazijo naj tudi na, to, da bodo njihovi sotrudniki stalni, pomagajo naj jim, da se bodo mogli razvijati, poleg tega naj pa posebno uspešni prevajalci dobe vsako leto možnost za štipendijsko potovanje v inozemstvo;
5.	ker je prevajanje strokovnih
sestavkov v tuje jezike izredno težko, naj se to delo ne poverja začetnikom;	-
6.	če je prevod opravil strokovnjak nelingvist, naj ga pred oddajo v stavnico izroči v pregled izkušenemu lingvistu;
7.	ustanovi naj se morda prevajalski biro, kjer bodo zbrani priznani prevajalci;
8.	vpelje naj se obvezna navada, da bodo prevodi podpisani ali vsaj signirani.
3. Prezelj
Več eksaktnosti pri analizi šolskega dela —
Še nelcaf pripomb 1< »Vtisom in opažanju ob inšpetecijafj osnovni!) šol«
Tov. V. označuje v 14. številki P. d. moj sestavek o pomanjkljivostih in napakah pri šolskem delu v osnovnih šolah kot primer negativne, površne, neresne in najbrž tudi nestrokovnjaške analize, ki navaja same slabosti in je zato kvarna in škodljiva. ZaradUčlanka tov. V. ne bi bil osebno prizadet, ker se dovolj zavedam, da je bil članek vseskozi pošten, resen in dobronameren; odgovarjam predvsem zato, ker ne morem dovoliti, da bi kdor koli tako komentiral moj članek in ker ne želim, da bi učitelji, ki me poznajo, zlasti oni v mojem nadzorovalnem okolišu, pod vplivom članka tov. V. napačno presojali in razumeli moje pisanje.	.	.	.	.
Čisto res je, da moj sestavek m eksaktna in znanstvena analiza učnega in vzgojnega dela na naših osnovnih šolah, saj sestavek tega namena tudi ni imel. Kot analizo ga označuje le tov. V. Jaz sam sem rabil ta izraz le enkrat (najbrž res ne preveč posrečeno), in še takrat sem poudaril, da je nepopolna in premalo podrobna. Sestavek je to, kar pove njegov naslov — »Vtisi in opažanja ob inšpekcijah« in prav nič drugega. V uvodu sem jasno določil namen in označil vsebino sestavka, ko sem rekel, da bom govoril »o tistih slabostih in napakah, ki so najbolj splošne in najbolj značilne, ker je odpravljanje prav teh napak
najbolj nujno v našem prizadevanju za kvalitetni pouk«. Nisem tedaj napovedal nikake analize.
Moj sestavek, ki ga tov. V. sem ter tja imenuje tudi »poročilo«, v resnici ni nikako uradno konferenčno poročilo, ampak je obravnava pomanjkljivosti pri šolskem delu, poročilo o zapažanjih v času šestletnega nadzorniškega dela, ki sem ga vršil več let v republiškem merilu in pri tem obiskal vse okraje Slovenije. Od tod splošnost sestavka.
Navedeni primeri tudi niso »plod opažanja neznanega posameznika«; o takih in drugih slabostih so pripovedovali tudi drugi nadzorniki, o njih so diskutirali na skupnih konferencah, o njih so tudi poročali v svojih mesečnih poročilih, katera sem redno in pazljivo prebiral. To je vzrok, da rabim v članku večkrat množino. Sicer pa —- če že gremo tako daleč — bi tudi jaz lahko vprašal tov. V., koga zastopa kadar govori v množini, n. pr.: »odločno odklanjamo« in pod.
O objektivnih težavah nisem podrobno govoril zato, ker so te vsaj prosvetnim delavcem zares dovolj znane in tudi zato, da ne bi moja »kilometrska analiza« narasla morda še za kak kilometer.
Da slovnice ne kaže poučevati kot samostojen predmet vsaj v nižjih razredih osnovne šole, ni samo moje mnenje, ampak .so tako mnenje izrazili že nekateri resni šolniki. Na tem nič ne spremeni dejstvo, da imamo dobre jezikovne vadnice, ki lahko služijo učiteljem in učencem kot pripomoček. Znano je, da slovnica niti v učnem načrtu, niti v predmetniku ni samostojen predmet. Tov. V. ima lahko glede dela drugačno mnenje, to mu pa še ne daje pravice, odrekati zavoljo tega mojemu sestavku resnost.
Tov. V. prijazno prizna poleg mnogih »nejasnih in spornih« trditev v mojem članku (katere so te trditve ne pove), tudi nekaj klenih zrn, a še za ta dvomi, da bodo padle na rodovitna tla. Jaz o tem ne dvomim, ker sicer ne bi imelo smisla pisati kritične sestavke.
Ko je tov. V. tako »opravil« z mojo »analizo«, preide na razpravljanje o tem, kakšna bi naj bila resna analiza učnega in vzgojnega dela. Z njegovim mnenjem se strinjam in Judi sam želim, da bi imeli takšne dobre analize, ki bi nedvomno koristile stvari. Sedaj, po mnenju tov. V., niti analize v akademskih krogih še niso dovolj eksaktne. Dosedanje analize v našem pedagoškem tisku so se večji del omejevale na posamezne probleme, kar je tudi razumljivo, kajti res dobra analiza osnovnega šolstva po načelih, ki jih čisto pravilno navaja tov. V„ bi morala iziti ne v članku, ampak v debeli knjigi. Tega se zavedam, zato sem hotel v svojem članku opozoriti le na nekaj splošnih slabosti. Ako sem pri tem posegel v metodiko predmetov je bilo to ne samo nujno in neizbežno, ampak celo bistveno. Ta pravica se menda lahko prizna ne samo vsakemu nadzorniku, ampak
tudi vsakemu dobremu pedagoškemu delavcu.
Pripominjam, da točke, ki jih tov. V. navaja kot elemente prave analize naši nadzorniki (inšpektorji, svetovalci — naziv ni važen), poznajo in na njih tudi gradijo svoje praktično delo, saj bi brez tega sploh ne mogli vršiti poslanstva pedagoških mentorjev. Res, da morajo večji del sami iskali pota, načine in oblike za svoje vodstveno pedagoško delo in da nam primanjkuje zlasti mlajšega, pedagoško dobro izšolanega nadzorniškega kadra. Tudi to je eden izmed problemov našega šolstva.
Kot primer negativnega učinka moje kritike omenja tov. V. nekega tov. profesorja, ki je sedaj neomajno prepričan o slabi kvaliteti osnovnih šol. Mislim, da resen kritični sestavek ne more iz resnega pedagoga napraviti, nergača, tistemu, ki je nergač že po naravi, pa itak ni pomoči. Resnim pedagoškim delavcem in sami stvari bomo ustregli le z resnico, četudi je včasih boleča. Vemo, da odnosi med osnovno šolo in gimnazijo včasih niso pravilni. Veste zakaj ne? Zato, ker je bilo vedno preveč nerganja in natolcevanja, pa premalo odkrite kritike. Ali mislite, da ne bi bilo mogoče napisati sestavka o pomanjkljivostih dela na gimnazijah? O, pač, samo ne mahnite potem s kolom po piscu! Gotovo je res, da je treba pisati tudi o trudu, požrtvovalnem delu in o uspehih. Pri svojem delu nisem nikdar štedil s pohvalo in če bi bilo treba napisati še daljši sestavek o takih stvareh, ne bi prišel v zadrego, saj je tudi pozitivnih dejstev v naših šolah dovolj. Krivično in tendenčno je, ako tov. V. trdi, da navajam samo slabosti in da prezrem »nebroj pozitivnih prizadevanj«. V četrtem odstavku članka sem poudaril. da »dela velika večina našega učiteljstva zelo resno in zelo požrtvovalno«, posamezne pozitivnosti dela pa sem omenil še na šestih mestih v članku.
Tu ne bom razpravljal o tem, ali spada kritika šolskega dela v sindikalno glasilo ali ne, povem le, da sestavek ni bil napisan za Prosvetnega delavca in da ga uredništvo ni prejelo iz mojih rok. Če ga je objavilo v celoti, je to znak, da je smatralo objavo članka za primerno. To je v skladu z izjavo uredništva v isti številki, kjer pravi urednik takole: »Zato bo Prosvetni delavec objavljal vse dobre in zanimive članke, ki koristijo kulturnemu napredku in ne škodijo prizadetim, če so pošteni, kritični in odkriti pa tudi če govore o negativnih pojavih, saj hočejo le izboljšati naše delo^«
Zadovoljen bom, ako bo'posledica te polemike ta, da bodo tovariši učitelji moj sestavek ponovno pre-čitali in potem presodili, ali je bilo moje pisanje res krivično in kvarno. Ne dvomim, da je imel tov. V. s svojim člankom dober namen, prav pa bi bilo, da bi imel tudi kritične sestavke za pozitivne prispevke v stremljenju za vedno boljši pouk.
PRED TRIDESETIMI TETI
Namestitveni dekret približno enake vsebine kot danes. »Nameščamo Vas na enorazredno osnovno šolo Kazlje s pozivom, da nastopite službo v zakonitem roku. Do prihoda nove učne moči Vam je poverjen tudi pouk na enorazredni osnovni šoli Stomaž.« Samo površno sem vedel, kje se nahajata navedeni vasici. Tri ure pešhoje od doma.
Pri učitelju v domači vasi sem dobil najpotrebnejša navodila. Kaj kmalu sem uredil zadevo glede stanovanja in hrane in 21. oktobra 1921 sem nastopil službo. Bil je krasen jesenski dan. Šolsko poslopje se je nahajalo na nasprotnem koncu vasi, približno 1 km oddaljeno od stanovanja. Učilnica je bila majhna, nizka sobica, s štirimi okenci. (In takšna je še danes!) V bližini učilnice je bilo pokopališče, cerkev, župnišče in mežnarjeva domačija. Med navedenimi stavbami se je razprostiral prav lep in obširen prostor. Na sredi prostora je samevala ogromna lipa, ki je bila pri tleh obzidana s pol metra visokim zidom, na katerem so ob nedeljah med mašo sedeli in modrovali vaški očanci, ob delavnikih pa so se po njem podili učenci.
Prepoln šolske modrosti sem v jesenskem jutru stopal skozi vas in kljub temu, da sem bil pripravljen, sem tuhtal in ugibal, kaj naj počnem in kako naj pričnem, da bo meni prav in otrokom všeč. 2e od daleč so me ti opazili in dokaj glasno kričanje se je pomirilo. Petdeset parov nemirnih, radovednih oči se je bilo uprlo v prihajajočega »učenika«, kateremu je bilo pri vsakem koraku teže. Srce mi je pričelo siliti v goltanec. Kaj naj napravim? Kako naj pričnem? Monotoni pozdrav me je kar vzdramil. Saj danes ne vem več, od kod sem jemal besede! Vem samo to, da smo bili kaj kmalu »skupaj«. Pozabil sem bil na šolo in oni^ najbrž tudi. Smeh, igra in kričanje je napolnjevalo obširni prostor. Škripanje »kolone« (dvoriščna vrata) župnišča je za kratek hip pretrgalo veselo razpoloženje. Dokaj glasnejši uniformirani pozdrav učencev in zopet prejšnje razpoloženje, prejšnja razgibanost.
Pa smo vstopili za nekaj časa tudi v'učilnico. Namesto da bi sam povedal učencem nekoliko besed o obisku in disciplini, o knjigah in zvezkih, so starejši učenci sami hiteli dopovedovati, da že imajo zvezke, knjige da so si medsebojno že zamenjali, sami so si določili sedeže in obljubili, da bodo prav redno obiskovali pouk, kar so tudi ves čas mojega službovanja na šoli prav vestno izpolnjevali.
Prihodnji dan sem šel na tričetrt ure oddaljeno šolo Štomaž. Od Kazelj je videti, da je prav blizu, toda vmes je dolina Raše. Pot je zelo strma in skalovita.
Lažji mi je bil korak kljub strmi poti. Na dokaj majhnem šolskem dvorišču me je že pričakovalo nekaj učencev. Kaj hitro se je razvedelo po vasi, da sem prišel. Še pred osmo uro se je nagrnilo na dvorišče 90 otrok. Odšli smo v učilnico. Približno isti postopek kot prejšnji dan, toda brez igranja. Že takoj prvega dne sem vzljubil te kuštrave glavice, njihov razposajen nasmeh, njihove nemirne oči, njihovo živahnost, ljubil sem jih vsa službena leta in ljubim jih še danes. Verjetno mi je samo ta ljubezen do učencev pripomogla, da sem kar z lahkoto premagoval številne ovire. Naj se tudi teh dotaknem!
Nisem imel predpisane učiteljske kvalifikacije. Na namestitvenem dekretu je stalo, da moram v enem letu opraviti potrebne izpite, »sicer službeno razmerje« avtomatično preneha. Izpit bi moral opraviti iz vseh predmetov, ki jih na gimnaziji nisem študiral, torej iz psihologije, didaktike, metodike, iz zgodovine in zemljepisa Italije, iz risanja, petja, klavirja, lepopisja ter iz italijanskega jezika. Zdelo se mi je kar nekoliko preveč. Najbolj sem se bal klavirja, petja in violine, saj sem bil na te mpolju popoln analfabet. Šel sem bil k predsedniku našega udru-ženja (JUU je tedaj že obstajalo) tov. Pahorju Jožetu v Sežano, da mi svetuje, kaj naj napravim. Še danes mi v ušesu zvene njegove besede, ki so bile sicer skope, toda zato tem bolj vzpodbudne. »Fant! Dragocen nam je vsak učitelj. Italijani namenoma postavljajo tako kratke roke, samo da bi bilo čim manj slovenskih učiteljev. Zagrabi za učenje in šlo no!« Poslovil sem se. Vso pot od Sežane do Kazelj mi je rojilo po glavi: "Slo bo, šlo bo, zagrabi!« Te besede so me spremljale, ko sem noč za Uočjo kimal ob brleči petrolejki, te besede so me spremljale na slehernem koraku. Zgoščeno snov sem si zapisoval na lističe ter študiral med Potjo v šolo in domov, študiral vedno, kadar sem bil sam. Z denarno Pomočjo staršev sem kupil za 600 lir Polomljen klavir in nekaj, kar je mio podobno vciolini ter se pričeJ goditi tudi v tej spretnosti. Sestavil Pn sem si točno določen urnik, od aterega nisem odstopal. Po dveh mesecih sem bil z napredkom kar dovoljen in to samozadovoljstvo bii ^ ^ninlo novih moči. Pa so mi b e tudi potrebne. Vas Kazlje je a Pred prvo svetovno vojno kul-
turno-prosvetno še precej razgibana. Po vojni te razgibanosti ni bilo več opaziti. Mladina se je izživljala v plesu in ponočevanju, kar je bilo Italijanom prav. Starejši vaščani so se zamislili. Nekega večera je prišla k meni »deputacija« starejših in mi brez uvoda povedala, da bo treba misliti na kakšno »veselico«. *Vedo sicer, da je mladina brezbrižna, da pa so oni sami pripravljeni stopiti na oder in pokozati mladim, kaj zmorejo. Prosijo me samo, če bi jim hotel pomagati. Priznam, da sem imel v tistem hipu pomisleke, saj so bili med navzočimi tudi 60-letni kmetje, o katerih sem zelo dvomil, da bodo imeli dovolj sposobnosti, volje in vztrajnosti. Mogoče so opazili moj dvom in najstarejši med njimi mi je prav po kraško zagodel: »Kar pričnimo in videli boste, kaj si upamo!« Pa smo pričeli! Trikrat tedensko smo pozno v noč imeli vaje. Šlo je. V šolskem letu smo imeli dve prireditvi. Tudi mladina je pričela pristopati. In moje učenje? Nisem ga prekinil, ampak premaknil urnik za toliko časa, kolikor sem se zamudil pri vajah.
Meseca aprila sem vložil prošnjo za pripust k izpitu. Kaj kmalu sem prejel odgovor, da bodo izpiti v juniju, da pa bo treba izpit iz italijanščine opravljati ne kot predmet, ampak kot učni jezik. Razlika med prvim in drugim izpitom je ogromna, saj je bilo treba pri izpitu iz italijanščine kot učni jezik obvladati poleg ostalega tudi vse italijansko slovstvo, kar ni ravno malenkost. Bila bi sramota popustiti tik pred ciljem. V dveh mesecih sem tudi to predelal in šel k izpitu. Šlo je, kakor mi je rekel tov. Pahor. Priznati moram, da sem se pri izpitu iz italijanščine kar potil. Zavedal sem se, da nisem tako pripravljen kot za ostale predmete in ta zavest je kaj negativno vplivala na moje razpoloženje. Obvladal sem sicer tvarino, toda besedni zaklad je bil pičel. Pri izpitni komisiji sta bila navzoča tudi dva italijanska profesorja, prevajalca iz slovenske književnosti (pozneje sta oba prevedla v italijanščino Cankarjevega hlapca Jerneja). In prof. Calvi mi je rekel,
naj kaj pripovedujem o Cankarjevem Hlapcu Jerneju. Tu pa sem bil doma, saj sem, z željo, da bi si obogatel besedni zaklad, sam v prostem času prevajal Jerneja v italijanščino. Prebil sem. Šlo je.
Ponosen sem bil, toda moj ponos je kaj hitro splahnel. Avgusta nisem prejel plače. Odšel sem na okraj, da poizvem za vzrok. Povedali so mi, da učit. pripravniki za čas velikih počitnic nimajo pravice do mesečnih prejemkov. Staršem v breme nisem hotel več biti. Poiskal sem si službo domačega učitelja in pokusil tudi ta kruh.
Trikrat tedensko sem pešačil v tričetrt ure oddaljeni Štomaž, kjer je obiskovalo šolo 90 učencev, trikrat tedensko sem bil v Kazljah, kjer je bilo 50 učencev. Ob sobotah zvečer sem redno odhajal k tri ure oddaljenemu tovarišu, ki mi je pomagal pri sestavljanju priprave na pouk in pri ostalih poslih administrativnega značaja. Nato še študij in izvenšol-sko delo, ki je postajalo v domači vasi vedno razgibanejše. In za vse to? 440 lir mesečne plače. Od teh sem plačal za hrano in stanovanje mesečno 360 lir, za 60 lir sem kupil cigaret takoj v začetku meseca in za vse ostale mesečne izdatke mi je ostalo borih dvajset lir! Ni bilo niti potnin, niti premijskih dodatkov, niti nadur!
Tri leta sem vztrajal v takih okoliščinah na istem mestu. Nekoliko so se sicer razmere zboljšale, ker mi niso bili več potrebni stalni tedenski obiski pri starejšem tovarišu in po položenem strokovnem izpitu sem se bil rešil tudi te skrbi, kar mi je omogočalo, da sem se mogel v večji meri posvetiti izvenšolskemu delu.
Ko se oziram na svojo tridesetletno dobo učiteljevanja, na vse ovire in težave tako strokovnega kakor tudi političnega značaja, ko v duhu preštevam zaklad 20 lir, ki mi je ostal od mesečnih prejemkov, in sem ga porabil večinoma za nakup knjig, tedaj se mi poraja vprašanje: »Ali bi bil pripravljen nastopiti zopet ono pot, po kateri si bil pričel hoditi pred tridesetimi leti?« Brez oklevanja si odgovorim: »Šel bi!«
T. Ž.
SC po&vali
Državne založbe Slovenije
Glavni odbor Zveze Enotnih sindikatov Slovenije je za prvo polovico leta izrekel pohvalo in priznanje Državni založbi Slovenije. V tekmovanju je namreč to podjetje zasedlo prvo mesto med založbami.
Uspeh, ki ga je DZS pri izvrševanju svojega načrta dosegla v prvem polletju, dokazuje, da se članstvo sindikalne podružnice dobro zaveda, da naš življenjski standart ni odvisen prvenstveno od višine plač, marveč, da je odvisen v glavnem od obsega dela, od obsega proizvodnje. In v tem pogledu izkazuje DZS v letošnjem letu resnično lepe rezultate. Pri doseganju teh uspehov je v lepem sorazmerju udeležen celoten kolektiv podjetja, zlasti pa vsi trije založniški oddelki.
Za ustanovo je vsekakor zelo velikega pomena oddelek za tiskovine. Velikansko delo, ki ga opravlja ta oddelek, je vidno izraženo v milijonih in milijonih tiskovin, ki jih dan za dnem razpošiljajo širom vse Slovenije.
Prav tako izkazuje lepe uspehe tudi redakcija šolskih knjig. Njeni učbeniki uživajo dober sloves'tudi v ostalih ljudskih republikah in služijo za vzgled, tako po svoji vsebinski sestavi, kot po svoji grafični izvedbi. Tako n. pr. okusna, prikupna in grafično vzorna šolska knjiga »Prva čitanka« po svoji zunanji in notranji opremi pač nima vrstnice v drugih republikah Jugoslavije in verjetno ne zlepa izven naše države. Da dobimo predstavo, kako' veliko delo je opravil ta oddelek, je potrebno, da premotrimo nekaj številk za obdobje od 1. 1949 dalje. L. .1949 je izdal oddelek za šolske knjige 61 učbenikov v 830.000 izvodih. Naslednje leto, v katerem je že močno prihajalo do izraza pomanjkanje papirja, se je knjižna proizvodnja tega oddelka še povečala. Izšlo je kar 89 različnih izdaj v skoraj 855.000 izvodih. Pa tudi letos, ko so se še stopnjevale objektivne težave, s katerimi se bori naš tisk, proizvodnja šolskih knjig ne kaže nobenega nazadovanja, saj je oddelk že izdal 45 šolskih knjig v 480.000 izvodih, približno toliko pa jih bo po vsej verjetnosti še izšlo do konca leta. Te številke že same ilutrirajo opravljeno delo oddelka za šolske knjige.
Izreden razmah pa kaže tudi oddelek za literaturo in znanstvene edicije. Če je v okviru tega oddelka bilo izdanih leta 1949 samo 20 raznih del v nekaj nad 75.000 izvodih in 1950. leta 29 izdaj v 128.000 izvodih, potem izkazuje letos, ko manjkajo do konca še skoraj trije meseci, res viden in v oči padajoči napredek. Letos je bilo namreč izdanih že 45 edicij v 171.000 izvodih, do konca leta pa bo izšlo še najmanj 30 raznih knjig, tako da bo letošnji knjižni dar DZS daleč presegal rezultate
, pa rum rezultate

prejsnjin , „ .. _______________
lih založniških podjetij Slovenije.
Toda vse te številke ne morejo i dovoljni meri prikazati pravega pomena DZS za slovensko kulturo.
Kakšen namen so DZS 1. 1945 določili njeni ustanovitelji? Takrat j je bila dana izredno važna in odgovorna naloga, da izdaja poleg tiskovin in šolskih učbenikov tudi domače in svetovne klasike, znanstveni dela, slovarje, leposlovne in znanstvene revije ter umet. monografije Če še pred dvemi ali tremi leti n: bilo dovolj vidno, ali založba izpolnjuje ta visoki program, ki ji je bi! določen, je danes že dovolj jasno da izvršuje to nalogo v vedno večji meri. Naglo pristopa k realizaciji ene največjih, če ne sploh največji založniški zasnovi slovenske knjižne zgodovine, k lepi in znanstveno dognani zbirki »Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev«, ki bo. ko bo zaključena, obsegala pravzaprav celotno življenjsko delo vseh naših pomembnejših pesnikov in pisateljev od 'Vodnika do Prežihovega Voranca. Ta velikanski, ciklus je preračunan na 90—100 zajetnih knjig, od katerih je doslej izšlo devetnajst. Redakcija pa je delo organizirala tako, da bo v bodoče iz te zbirke izšlo letno po deset knjig in je serija za prihodnje leto že v pripravi. Če upoštevamo, da 'so vsi dosedanji zvezki in da bodo tudi vsi nadaljnji zvezki opremljeni z vsem znanstvenim gradivom in z vsemi potrebnimi pojasnili in da bodo v tej zbirki prvič zbrani in urejeni vsi viri o avtorjih, ki bodo v zbirki zastopani, potem res ne more biti dvoma, da z izdajanjem te zbirke DZS vrši tako važno kulturno delo, kot ga v tako velikem obsegu in tako smotrno še ni izvajala nobena naša knjižna založba v preteklosti. Pa tudi sicer je DZS od svoje ustanovitve dalje, posebno pa lani in v letošnjem letu izdala lepo število knjižnih izdaj, ki jih po njih pomenu in dognanosti lahko označimo kot vrhunska dela v zgodovini našega založništva. Pomislimo samo na štiri zvezke Puškinovega Izbranega dela v Klopčičevem prevodu. (Težko, če obstaja, kje na svetu še kaka izdaja Puškina, ki bi tako po estetski strani, kakor tudi po dovršenosti prevoda, dosegala slovensko.) Pa izdaja Gothejevih pesmi, oba Homerja, nastajajoče prevodne zbirke Čehova, Turgenjeva, Korolenka, Moliera in Shakespeareja ter Cankarjeva pisma, Prešernov album, Likovni svet in Jakčeva monografija. Izdaje teh knjig predstavljajo že sedaj neprecenljiv doprinos DZS vsej slovenski kulturi.
Pohvalo Glavnega odbora Zveze Enotnih sindikatov Slovenije je torej Državna založba Slovenije upravičeno zaslužila.
Tekmovanje učencev industrijskih šol
V Sloveniji smo začeli s tekmovanji v praktičnem delu že 1947, ko je bilo v Mariboru prvo tekmovanje najboljših učencev takratnih železniških obrtnih šol. Tekmovalo je sedem šol. Temu tekmovanju je sledilo 1. 1948 medšolsko tekmovanje ind. kov. šol Jesenice, Krope in Žel. ind. šole v Mariboru ter druga med-šolska tekmovanja. Od leta 1949 dalje se redno vršijo poleg medšolskih tekmovanj tudi redna tekmovanja vseh kovinarskih šol za naslov najboljše industrijske kovinarske šole v Sloveniji. Ta naslov ima že dve leti zaporedoma Industrijska kovinarska šola Plamen-Kropa.
Način tekmovanja je ostal vsa leta v glavnem neizpremenjen. Učenci istega letnika so delali isti komad, ki so ga spoznali šele na tekmovanju, razen v enem primeru, ko so poznali komad že preje, kar je po mojem velika napaka. Komadi so se ocenjevali po točkah in za izdelavo je bil določen čas. Ker so bila ta tekmovanja za večino v tujem kraju, je bilo število tekmovalcev vedno omejeno in so bila tekmovanja tudi sorazmerno draga, saj je moralo dokaj veliko število učencev in inštruktorjev ostali v kraju tekmovanja po več dni. Število učencev je bilo tudi odvisno od razpoložljivega prostora, orodja in strojev v šoli, kjer so tekmovali, torej čim več šol in strok je tekmovalo, tem manjše število učencev je lahko posamezna šola poslala. Kolikor mi je znano, sta bila določena za tekmovanje največkrat po dva učenca iz istega razreda; največ jih je bilo deset, često pa tudi samo po eden. Tako je bil naslov najboljše šole v Sloveniji odvisen od uspeha, ki ga je pokazalo kakih deset učencev te šole, čeprav je štela po 600 in več učencev. Res, da je šola izbrala tekmovalce izmed najboljših na šoli, ne more pa biti uspeh desetih učencev merilo za vrednotenje cele šole. Pa tudi uspehi teh izbranih tekmovalcev niso vedno realni. Učenec mora biti za tako tekmovanje temeljito pripravljen, ne samo strokovno, temveč tudi psihološko. Učenec ve, da od njegovega uspeha zavisi uspeh šole, mora pa delati v neznanem okolju in v tujem kraju, navadno pride k delu še utrujen, često je tudi prehrana različna od domače. Tekmovalec mora biti res trden in miren, da doseže svoj najboljši uspeh. So nekateri učenci tako mirni, da v vsakem primeru pokažejo maksimum znanja in spretnosti, pri drugih pa si pomagajo šole na ta riačin, da jih privajajo na tekmovanje z raznimi predtekmovanji, a v primerih, ko so šole vedele za komade vnaprej, so nekatere učence za izdelavo tekmovalnega komada skoraj »dresirale«.
Če se bore šole za naslov najboljše šole v praktičnem delu, je potrebno, da se ocenjuje celokupno delo kolektiva. Ni važno za šolo, da' ima enega ali dva odličnjaka, ki sta morda virtuoza v svoji stroki, ni merodajno, če se nekaj učencev znajde v vseh prilikah, ni odločilno za šolo, če zna nekaj učencev komad izdelati s specialnim orodjem, ki se je posebej pripravilo za tekmovanje. Najboljša šola bo tista, na kateri so vsi učenci sposobni izdelati flčni komad z vsaj dobro oceno, dalje tista, ki je poskrbela, da imajo vsi učenci najpotrebnejše orodje, opremo in material za kvalitetno izdelavo učnih predmetov, in če znajo vsi učenci najracionalneje uporabljati orodje in razpoložljive stroje. Važneje je za šolo, da nima prav slabih učencev, kot pa da ima nekaj odličnjakov. Z eno besedo — najboljša šola v praktičnem delu bo tista, ki ima najboljšo srednjo oceno vseh učencev, kajti ta ocena bo obenem tudi ocena inštruktorjev, v tej oceni bo viden tudi napor uprave šole. V njej se bo zrcalila tudi koordinacija teoretičnega in praktičnega dela pouka. Za enkrat nimamo za vrednotenje dela v šolski delavnici objektivnejšega merila, kot je srednja ocena vseh učencev iz praktičnega dela.
Vprašanje je, kako bomo prišli do te ocene. Takrat, ko bodo vse šole delale točno po učnem načrtu in bodo vsi ocenjevalci delali po istih načelih, bomo imeli stalno sliko kvalitete praktičnega dela na šoli. Dokler pa tega nimamo, bo treba najti najlažji in najcenejši način, kako priti do teh ocen vsaj enkrat letno.
Dajem naslednji predlog za tekmovanje v praktičnem delu industrijskih šol.
Pri odboru za strokovne šole naj obstaja glavna tekmovalna komisija, ki bo vodila in koordinirala pripravljalna dela, organizirala ocenjevanje in objavila rezultate tekmovanja.
Tekmovali bi vsi razredi in morda tudi vse stroke vseh šol na isti dan. Na to, da bodo tekmovali res vsi učenci, tudi .najslabši, bi bilo posebno paziti. Vsi tisti, ki neopravičeno ne bi tekmovali, bi se morali šteti in dobiti oceno 0.
Glavna tekmovalna komisija bi pripravila risbe, v kolikor jih šole že nimajo, in jih poslala predsedniku tekmovalne komisije na šoli, a material za izdelavo izpitnega komada bi šola vnaprej pripravila, tako da bi se tekmovanje lahko do-
v praktičnem delu
ločenega dne nemoteno začelo. Na dan tekmovanja bi se zamenjali inštruktorji med šolami tako, da bi šli iz šole A v šolo B, iz šole B v šolo C in tako dalje. Inštruktorji bi nadzirali delo in predali izdelke predsedniku, da jih s še enim elanom komisije šifrira. Vsi učenci bi delali na svojih delovnih mestih in z orodjem, s katerim redno delajo. Čas za izdelavo komada naj bi ne bil daljši od 4—6 ur. Za izdelavo bi bilo najbolje vzeti iz učnega načrta eno od izpitnih del. Šifrirane komade bi predsednik tekmovalne komisije poslal glavni komisiji. Glavna tekmovalna komisija bi zbrala vse izpitne komade in poslala vsaki šoli v ocenjevanje toliko izdelkov, kolikor učencev je tekmovalo na šoli, in sicer tako, da bi vsaka šola dobila v ocenjevanje sorazmerno število predmetov iz vseh šol pa tudi iz svoje. Ko bi bili predmeti ocenjeni, bi šola poslala ves ocenjeni material glavni tekmovalni komisiji, ki bi objavila rezultate in eventualno odredila neko kontrolno ocenjevanje. Ko bi bili vsi predmeti dešifrirani, bi se ti dostavili šolam, na katerih so bili izdelani.
Glavna tekmovalna komisija bi vnaprej določila načrt za šifriranje izdelkov, da bi posamezne šole dobile zaporedne številke. N. pr. šola A dobi v ocenjevanje 35 izdelkov označene s števili 1—35. Od tega so ij šole B št. 1—15, iz šole A št. 16—32 in iz šole C št. 33—35. Tega, katere številke imajo izdelki posamezne šole, pa seveda ne bi smela vedeti nobena šola.
Stroški takega načina tekmovanja bi bili minimalni. Šola bi namesto svojih inštruktorjev prejela za ta dan v oskrbo inštruktorje iz druge šole, tako da bi bilo treba plačati samo vožnje. Tudi število inštruktorjev, ki bi potovali, bi se omejilo na minimum. Glavni izdatek bi bil tovornina.
Učenci bi delali na svojih delovnih mestih pod nadzorstvom tujih inštruktorjev, kar jamči, da • bodo delali učenci.sami, ker ne bodo imeli za seboj svojega inštruktorja, ki bi zanje mislil, po drugi strani bo pa inštruktor pripravil vse potrebno, da bodo njegovi učenci lahko tudi brez njega nemoteno delali. Ravno tako bo dobro urejena delavnica in ustrezajoče orodje pripomoglo k boljšim rezultatom in šola bo prisiljena, da stori v tem pogledu vse, ker bo šel slab uspeh v precejšnji meri na račun nezadostne brige uprave šole.
Ugovor bo, da delajo učenci s svojim merilnim orodjem, dočim ocenjujejo ocenjevalci z drugim in da bo morda ena šola ocenjevala strožje ali mileje od druge. Ta okol-nost bo prisilila vse inštruktorje, da bodo kontrolirali merilna orodja, tako da odstopanja v točnosti merilnih orodij ne bodo večja od dovoljenih toleranc izdelkov. Če bo šola vedela, da ima v ocenjevanih kosih tudi odstotek svojih, bo vsekakor še bolj pazila pri ocenjevanju, da bodo vsi kosi, ki jih bo ocenjevala, ocenjeni relativno pravično. Strožje ali milejše ocenjevanje ne bo imelo na celotni uspeh prav nikakega vpliva, ker bo ocenjevala vsaka šola pro-centualno isto število del iz vsake šole. Lahko pa bodo nastale razlike v ocenah posameznikov, zato je mogoče še kontrolno ocenjevanje.
Na ta način bi lahko tekmovali vsi poklici tako ročne kot tudi strojne obdelave. Zavedam se, da bodo pri izvajanju tega načina tekmovanja nastale težkoče, predvsem subjektivne prirode, ker zahteva ta način tekmovanja maksimalno skrb uprave šole in inštruktorjev.
V. Juvanec
..........••Milllllllllllllllllllllllllll.
Še nekaj številk
Po septembrskem izpitnem roku je na gimnazijah in učiteljiščih v LRS stanje naslednje:
Nižješolci. Število vseh: 40.658. Izdelalo 29.466. Odstotek pozitivno ocenjenih 72,48 (dijaki 70,37%, dijakinje 73,97%). Prvošolcev je padlo 6296.
Višješolci. Število vseh: 6532. Izdelalo 5400. Odstotek? pozitivno ocenjenih 82,21 (dijaki 81,1’3%, dijakinje 84,51%). Gimnazijsluh abiturientov smo imeli v minulem šolskem letu 820 (501 moških, 319 ženskih).
Večerne delavske gimnazije so imele učence samo v prvih treh razredih (nižje gimnazije). V začetku leta se je vpisalo 905 kandidatov, do konca leta pa je vztrajalo le 538. Od teh je uspešno opravilo izpite 383 (kar da 71,18% uspeh).
Učiteljišča so imela 2039 dijakov (14% moških in 86% ženskih). Odstotek pozitivno ocenjenih znaša 89,94%.
Vpis za šolsko leto 1951/52. Do
15. septembra t. 1. je bilo vpisanih na gimnazijah 49.260 dijakov (lani 50.273), na učiteljiščih pa 2565 (lani 2170).
Poročilo predsednika o delu podružnice SUP Krško
Beseda očeta in zdravnika
o naši osnovni šoli
Zadnji občni zbor našega sindikata je bil 16. II. 1951, ko sta se združili severna in južna podružnica, in o delu tega sindikata naj bi danes na kratko poročal.
Kakor vidite, so v zadnjih časih doseženi veliki uspehi v izgradnji naše socialistične domovine, kar je zasluga delovnega poleta vseh delovnih ljudi in hitrega razvoja proizvajalnih sil. Tudi v šolstvu so doseženi veliki rezultati, v njem je zavladal socialistični duh, duh naše narodne revolucije.
Člani našega sindikata so orga-nizirali veliko predavanj, vodili mnogo diskusij, tečajev, seminarjev, dosegli so velike uspehe v strokovnem in idejnem dviganju svojega članstva in s tem znatno pomagali k dvigu kvalitete pouka in zboljšanju učnega uspeha. Večina naših prosvetnih delavcev gre za nalogami in smernicami, ki nam jih je narekoval III. plenum CK KPJ. Tudi v demokratizaciji našega šolstva kakor ostalega družbenega življenja smo šli korak naprej, pa-bi v svetih za prosv. in kult. prosvetni delavci lahko še bolj uplivali na daljni razvoj naše prosvetne politike in našega šolstva.
Ljudska oblast in KPJ posvečata polno pozornost materialnemu vprašanju prosvetnih delavcev, da bi se naš materialni položaj izboljšal sorazmerno z ekonomskim razvojem in materialnimi možnostmi naše države. Bilo bi seveda v tem pogledu še bolje, če bi ne imeli v zadnjih letih raznih ekonomskih ovir in če bi ne bilo raznih napak v izvajanju zakonov in uredb, ki so bile po zaslugi sindikata izdane v korist našega članstva. Seveda so bile pa tudi v našem sindikatu razne napake, ki so vzrok, da nimamo še boljših rezultatov.
V	našem okraju je štela podružnica okrog 250 članov, ki so sicer v redu vršili svojo službeno dolžnost, ki jim je bilo pa težko, shajati se na sindikalna zborovanja in na skupinske študijske sestanke. Odbor se je po svojih močeh potrudil, da so bila zborovanja v času in kraju, ki je najbolj odgovarjal večini članstva, potrudili smo se tudi, da niso bila zborovanja suhoparna in da smo od vsakega zborovanja vsaj nekaj odnesli. — Seveda če že vnaprej godrnjamo, da je to nepotrebno, se nas potem ob še tako dobri besedi ne prime tisto in tako, kakor je bilo namenjeno.
V	skupinah, ki jih je bilo 25, bi se lahko povsod redno sestajali. Tu bi se razvijalo pravo tovarištvo, tu bi se lahko vršil neprisiljen študij — strokovni in politični. Sicer bo morda še kdo dejal, da se za politiko ne meni, toda zaveden slovenski učitelj vendar ne more spregledati, da je naša država v položaju, ko se mora ne samo kot majhna, nerazvita in izmučena boriti za novo, temveč istočasno tudi za svoj nacionalni obstoj, ne da bi pri tem imela kakršne koli ideološke in praktične vzore, na katere bi se lalko naslonila in ko mora biti sama sebi zvezda vodnica. Ob 10 obletnici OF, ki smo jo letos praznovali, smo ugotavljali, da gremo po svoji poti. V naši deželi, ki ji je zaradi stoletnega krvavljenja kruta borba postala normalni način življenja, kakor piše tov. Djilas v »Razmišljanjih o raznih vprašanjih«, se je v srcu in sanjah njenih narodov v mukah spočelo, v krvi in znoju začelo ustvarjati prav tisto, za čimer na ta ali oni način danes teže vsi narodi. Prav zaradi tega smo lahko veseli, da živimo v taki dobi in prav zaradi tega ne more biti noben prosvetni delavec samo »lojalen«. Lojalen je bil morda pri Francu Jožefu, lojalen v raznih dobah po prvi vojni, ni pa mogel biti lojalen y času NOB in še posebno ne sedaj, ko gradi svojo domovino, gradi po svoje, na trdnih temeljih in po lastnih načrtih. V tej veličastni borbi mora stati prosvetni delavec nad povprečnežem, ki vidi samo vsakokratne slabosti, ki nima perspektive in ocenjuje položaj samo po tem, kar mu je trenutno od ustvarjenih dobrin cenejše na razpolago. Ljudje so običajno nezadovoljni: godrnjali so pred vojno, upravičeno godrnjali med vojno pod okupatorjevim bičem, godrnjali so pa tudi po vojni, ker ni mogla država dati vsega, kar bi potrebovali, saj ni ničesar imela, saj smo država mi vsi: no, godrnjali so ob uvedbi kart, ob uvedbi bonov, godrnjajo že sedaj, ko bo prosta trgovina. Prosvetni delavec jim vendar ne bo pomagal vedno godrnjati! Bolje je, poučiti se o namenu in vzrokih vsakokratnih ukrepov in tako spoznati, da gremo po pravi poti. Na tej pravi poti bi moral biti vsak pedagoški delavec. Ni sicer nujno, da bi vsak podrobno poznal Marxa in dialektiko, toda v borbi proti misticizmu, idealizmu, vulgarnosti, neznanstvenosti, mora biti zaveznik napredne misli. In te misli lahko razpredamo ne samo s temami iz marksizma temveč s splošnimi temami iz prirodoslovnih in družbenih ved, katere morajo osvoboditi milijonske množice religioznih in
drugih predsodkov ter jim dvigniti splošni nivo. Tu je brezmejno polje za plemenito delo prosvetnih, znanstvenih in kulturnih delavcev.
Prosvetni delavec mora imeti v sebi nesebičen duh revolucionarja, ki se odkriva po odločnosti in ne-pomirljivosti v borbi proti vsem — a predvsem proti lastnim — privilegijem, v borbi proti sebičnosti, pohlepnosti, domišljavosti, proti čino-maniji, proti preziranju fizičnega dela in dela na deželi, v majhnih in oddaljenih krajih (kakor da tam ne živi naše delovno ljudstvo) proti neskromnosti, proti protekciona-štvu, proti občutku osebne užaljenosti zaradi zapostavljanja z nepravičnim in nepravilnim razporejanjem; po vsem tem se spozna pravi lik slovenskega učitelja, ki mora biti zvest sin svoje socialistične domovine.
Imamo vzore in primere za eno in drugo, kar se posebno vidi ob premestitvah, najbolje ob premestitvah v okraju. Na eni strani se javi mlada tovarišica iz dokaj ugodne Kostanjevice na najtežje mesto — Gradec na Gorjancih, kjer uči dopoldne in popoldne tedensko 54 ur, odhaja ob 7. uri zjutraj, se vrača ob štirih popoldne in si tedaj šele prične gospodinjiti, na drugi strani pa bi kmalu ne mogla mlada pripravnica iz Leskovca na Rako. Na eni strani se javita tovarišici kamor koli na Primorsko, na drugi strani pa ne moremo pridobiti niti enega Primorca, ki bi si lahko izbral na Primorskem dobro mesto, kjer bi bil mlajšim tovarišem za mentorja.
Ker sem že pri premestitvah, moram omeniti, da je bilo v našem okraju menda v vsej Sloveniji najmanj premestitev, pa še teh bi ne bilo, če bi ne imeli toliko nižjih gimnazij, porok in nekaj sebičnosti. Ta sebičnost se pokaže dostikrat tudi pri tovariših na isti šoli, ko si nepravilno delijo stanovanje, razrede, pouk v gimnaziji in osnovni šoli, honorarne ure itd., kar vse bi se moralo na tovariški način urediti na sindikalnih sestankih skupine.
Mislim, da je Krško edini okraj, kjer ni bilo po dosedanjem načinu napredovanja nobenih zaostankov.
Poročila so še vedno boleča rana v našem delu. No, upam, da bo to v novih društvih bolje funkcioniralo. Povem vam pa, da bi se marsikatera zadeva lahko uspešno rešila, če bi jo sporočili sindikatu.
Preskrba se je popravila v toliko, kolikor vsem ostalim potrošnikom. Je še vedno v veljavi uredba
0	preskrbi prosv. del. in samo od nas in naše borbenosti je odvisno, koliko se še v kakšnem kraju ne izvaja ozir. se sploh izvaja. Briga za materialno stran je še vedno sestavni del dela naših društev. Tudi glede novih plač je naše sindikalno vodstvo zavzelo pravilno stališče in to naj bo odgovor tistim, ki pravijo, da itak nimajo ničesar od sindikata razen objave.
Da je delo v sindikatu bilo jako nehvaležno, vam povem samo na
1	primeru. Proti koncu lanskega šol. leta sta bili na krški 4 razredni osnovni šoli samo 2 učni moči, na Vidmu pa na 4 razredni 4 moči, Preds. Sveta za prosv. in kult. je sam in pravilno dodelil 1 učno moč iz Vidma začasno v Krško, o čemer jaz tedaj še vedel nisem. Odslej me pa ta prosvetna delavka niti ne pogleda, pa ne samo mene, tudi žene ne. Kaj bi šele počela, če bi morala na suplenturo tako kakor morajo včasih n. pr. železničarji ali pa drugi poklici? Tisti, ki boste vodili strokovna društva, računajte torej tudi
V	minulem šol. letu je bilo v grosupeljskem okraju osnovana komisija za kvalitetno izboljšanje dela in vzgojnih ter učnih uspehov na osnovnih šolah in gimnazijah. Komisijo sestavljajo učne osebe, ki so se izkazale pri praktičnem delu in kažejo težnjo za izboljšanje in poglobitev šol. dela v pogledu metode in ideologije.
Na pobudo tov. Dobnikarja, predsednika sveta za prosveto in kulturo, se je sestala komisija 5. okt. na Grosupljem in kritično premotrila učne načrte, učne knjige in čitanke in sploh činitelje, ki pospešujejo oz. ovirajo uspešno delo v šoli in izven nje. Že pred sestankom so člani komisije poslali obširne pismene referate predsedniku, tov. Terčku, šol. uprav, v Žalni, ki je izvajanja posameznikov sumiral v skupno poročilo in o njem referiral komisiji.
Najprej je komisija podrobno preučila učni načrt po razredih in predmetih in ugotovila; v koliko se da snov absolvirati in v koliko je treba isto skrčiti oz. dopolniti z novimi temami.
V	splošnem je obveljalo načelo, da so zahteve v pogledu predmetov nacionalne skupine in realij ponekod previsoke in je nemogoče obdelati vso snov tako, da pri tem ne bi trpela kvalitetna stran pouka.
s takimi neupravičenimi zamerami pri članstvu, kar pa vam naj ne jemlje poguma.
Študij se je v nekaterih sindikalnih skupinah proti koncu leta opustil, vem pa, da bo sedaj zopet zaživel. V tem šolskem letu se namreč priporoča študij iz vseh 3 delov pedagoškega zbornika, ki obravnavajo delo pedagoškega kongresa na Bledu. Je to res zanimiva in za nas potrebna strokovna in politična hrana. Le preberimo jo, ne bo nam žal, pa tudi v zadrego ne bomo prišli, kadar nas bo kdor koli od poklicanih vprašal o tem študiju, katerega praktično stran bomo s pridom uporabljali pri svojem vsakdanjem delu. Kdor misli, da je že zaostal, bo s študijem te snovi zopet na tekočem.
Naš sindikat je tesno sodeloval s svetom za prosveto in pri sicer red-, kih sejah sem bil vedno navzoč s svojim posvetovalnim glasom. Sicer so pa člani sveta deloma tudi člani našega sindikata in odbora.
Mnogo prosvetnih delavcev je v našem okraju zaslužilo priznanje in nagrade. Priznanja je dobilo 5 v obliki odlikovanja od na j višjega foruma ljudske oblasti in tudi nagrade so bile predlagane od strani sveta, ni pa še finančne možnosti za izplačilo. Upam, da bo do konca proračunskega leta tudi naše finančno poverjeništvo našlo primeren zpesek, kakor so to mogli napraviti tudi po drugih okrajih.
Mnogi naši člani so odborniki v KLO, katere nekateri tudi vodijo. Prav tako so tudi mladinske organizacije v glavnem na naših ramah, kar je razumljivo in potrebno. Tudi ljudska prosveta bi bolje uspevala, če bi bi imeli tudi zanjo prosvetni delavci več časa; upam, da se bo ob boljši zasedbi v tem šol. letu tudi v tem oziru obrnilo na boljše.
Članarino, to osnovno dolžnost, imajo v glavnem urejeno vsi člani; so pa še nekateri v zaostanku. Seveda pa naši blagajničarki ne napravijo prav nobene usluge tisti, ki ji na naš ček. ročun pošiljajo, zneske za embalažo mlečne kuhinje ali pa za »Prosv. delavca«. Najbrž ti člani ne pomislijo, koliko nepotrebnega dela napravijo in bi jim prav privoščil, da bi jih danes izvolili za blagajničarje.
Zaradi reorganizacije našega sindikata je nujno potrebno in vas ob tej priliki lepo prosim, da vplačate vso letošnjo članarino do 10. decembra, ker mora blagajničarka dati celoten obračun RO do 15. decembra 1951. Po tem času prevzamejo blagajniki po novih društvih blagajniško poslovanje svojih društev z začetno imovino po stanju članstva.
Ko si bomo danes volili nov odbor v nova stanovska društva, bomo zbrali ljudi, ki bodo pripravljeni v teh društvih tudi nesebično delati za izboljšanje dela v prosveti, za izboljšanje materialnega položaja prosvetnih delavcev, ljudi, ki bodo pripravljeni zastopati pred ljudsko oblastjo interese članstva pa tudi interese naše šolske in prosvetne politike, ki se ne more vedno ozirati na sebične želje posameznih. Pri vsem tem pa moramo vedeti, da so naša stanovska društva prostovoljna društva, sestavni del borbene delavske organizacije, marksistične organizacije in kdor z načeli ne soglaša, naj bo izven te organizacije.
Vsem, ki ste mi v teh letih pri našem sindikatu pomagali, se danes iskreno zahvaljujem z željo, da bi nova društva še bolje delovala za napredek našega šolstva, naše prosvete, za višji standart našega prosvetnega delavca.
Na isti način je komisija ocenila tudi čitanke in ugotovila, da niso sodobne, da so za otroke premalo zanimive in vsebujejo premalo kvalitetnih del naših klasikov. Čitanke naj bi obsegale vzorne sestavke iz panog človekovega udejstvovanja in bi tako lahko uspešno služile dopolnitvi in poživitvi snovi iz ostalih predmetov.
Nato so člani komisije razpravljali o izbiri snovi, metodi pouka in ideološki poglobitvi pri šolskem delu. Obširno so razpravljali zlasti o pouku slovenščine in o vzrokih, zakaj iz tega predmeta in predmetov nacionalne skupine niso povsod doseženi zadovoljivi uspehi.
Konferenca je tudi ugotovila, da so bili praktični učni nastopi v minulem šol. letu uspešni, zato bo učiteljstvo nadaljevalo z njimi. Lani so bili sektorski nastopi v 3. in 4. r., letos pa bosta upoštevana 1. in 2. r. osnovnih šol.
Ob koncu sestanka je komisija premotrila tudi težave, ki jih imajo otroci ob prestopu iz osnov, šole v gimnazijo in nepovoljne učne uspehe na nekaterih gimnazijah.
Tozadevno je obširno referiral tov. ravnatelj gimnazije iz Stične, ki je tudi navajal predloge za odpravo navedenih težkoč. Pitj.
Dne 24. sept. 1951 je bil v osnovni šoli na Vrtači roditeljski sestanek za 4/c razred, na katerem smo udeleženci obširno diskutirali. Ugotovitve in zaključki so naslednji:
1.	Splošno so starši mnenja, da je učna snov za otroke preobsežna in za'to stopnjo pretežka. Učni načrt je preobširen. To velja predvsem za zgodovino. Otroci se morajo doma učiti 3—4 ure dnevno. Težke tvarine ne obvladajo razumsko, ampak zaidejo v naporno in mučno mehanično memoriranje, ki jim jemlje veselje in pogum do učenja.
2.	Objektivni vzroki tega stanja so podani predvsem v posledicah vojne, oziroma že v samem stanju, kakršno je bilo med vojno.
a)	Vsi ti otroci so se rodili med vojno ali tik poprej. Prehrana je bila tedaj za matere in za otroke nezadostna in pomanjkljiva. Matere, ki so rodile med okupacijo so pa trpele ne samo telesno, temveč tudi živčno v po okupatorju in vojnem stanju sploh povzročenem težkem vzdušju. Tlačile so jih skrbi za bodočnost rodbine sploh in otrok še posebej._ To je moralo nujno učinkovati na telesno odpornost in živčno stanje v takem ozračju rojenih in doraščajočih otrok.
b)	Sedanja prehrana je za pretežno število otrok nezadostna in neprimerna. Manjkajo ji vitamini in vsebuje premalo kalorij.
Šolski prostori so mnogokrat neprimerni in nehigienični, vsekakor premalo zračni. Na tej šoli, ki nima ne vrta, ne dvorišča, morajo otroci v odmorih ostati v klopeh v prašni šolski sobi in ne morejo niti na hodnike, ker jih primanjkuje. To mora vplivati ne samo na zdravje, ampak tudi na razpoloženje otrok, ki naj po 3 do 4 ure sledijo pouku brez razvedrila in spremembe. Celo dorasli ljudje potrebujejo pri večurnem delu vmesnega razvedrila. Da ga mirno sedenje- v klopeh in slabem zraku šolske sobe otrokom ne more nuditi, je jasno.
c)	Šolska snov je za to razvojno stopnjo pretežka, otrok je ne dojame in ji ne more slediti, zlasti ker je glede na obsežnost snovi neizbežno potrebna naglica pri obravnavanju.
Učitelji so preobremenjeni. Kvarno je tudi, da se pogosto menjavajo, tako da ni potrebno kontinuitete, ker ima seveda vsak učitelj svoj sistem in svoje poglede o večji ali
Še o kritiki in
V	zvezi s člankom »Ali nisem tudi jaz zaslužil nagrade« in podlistkom v zadnji številki Prosvetnega delavca pošiljamo še nekaj načelnih misli.
V	omenjem podlistku je pravilno poudarjeno, da članek, pa če tudi prikazuje negativne pojave, ne more nikomur škoditi, če je pošten, kritičen in odkrit. Iz te trditve pa logično sledi, da članek lahko škoduje, če avtor ni ravno tenkočuten v teh zadevah ali če ga premočna eksplozivnost koleričnega temperamenta zavede s te poti. Tistim, ki so bili v zadnjem času v Prosv. delavcu kritizirani, očitate, da so preobčutljivi, brez širših perspektiv. Morda bo nekaj resnice na tem. Toda, ali ste v vseh primerih res prepričani, da se razburjajo neupravičeno? Ali je zaradi podkrepitve nekih postavljenih načel zares potrebno, da tisti, ki si ga je nekdo »izposodil«, mirno trpi, ker bo to vzgojno vplivalo na druge?
Nikakor nismo, proti zdravi in potrebni kritiki, ne, kajti tisti, ki razume čas in novo družbeno rast, bo tako kritiko znal prenesti, tudi če je boleča. Drugo pa je, če v kritiki zaslediš piščevo užaljenost, ker je bil na kak način prizadet interes katerega izmed njegovih družinskih članov. In če nato pisec prikaže stvar v drugi luči, kot v resnici je, ne, take kritike ne bomo mirno prenašali, nego jo bomo vselej odločno odklanjali. Ni važno, ali je pisec podpisan ali ne, važno je, kako stvar obravnava. Nepotrebna, za lase privlečena kritika, vpliva negativno, ter seje mržnjo in razdor. Obenem ubija vero v pravičnost.
Enako ne moremo odobravati načina, da se pisec skriva za načelnostjo, češ, članek je načelnega značaja, nihče nima pravice, da bi ga vezal s katero koli osebo. Obenem je pa dejanje, ki ga hoče prikazati kot nepravilnega, nazpačeno in opisano tako, da vsakdo, /ki primer in človeka pozna, ve, za koga gre. In ko skušaš dokazati, da ni bilo tako, dobiš ciničen odgovor: »Saj ni nikjer napisano, da si to ti!«
Sicer pa se je o teh stvareh, pa še o poštenju ih iskrenosti tako lepo in na široko razpisal Šc v zgoraj omenjenem članku, da si res težko mislimo, da bi mogel istočasno drugače ravnati. Saj kot človek, ki se čuti poklicanega, vzgajati ne samo mladino, ampak tudi svoje stanovske
manjši važnosti posameznih delov tvarine.
Treba bi bilo otrokom nuditi med poukom nekaj sprostitve (n. pr. da učitelj pove kako šalo). Otroci se tako razvedrijo ter raje sledijo pouku in se laže koncentrirajo.
č) Zapiranje ali pridržavanje otrok ponižuje otroka, žali njegovo samozavest in mu predoči učenje kot kazen. Bolj prikladna bi bila obratna kazen. Namreč taka, da se otroku za kazen ne dovoli narediti naloge.
d)	Razmere doma: stanovanja so redno pretesna in pomanjkljiva. Starši sami so močno obremenjeni, nimajo časa, da bi otrokom posvečali potrebno pozornost in brigo ter jim pomagali pri učenju. So zato in tudi sicer v odnosu do otrok nervozni, ker so sami izmučeni. Otroci morajo pogosto pomagati pri domačem delu ali namesto utrujenih mater opravljati pota v trgovine in čakati pred njimi.
e)	Popreje je bilo več praznikov in krajših počitnic med šolskim letom (velika noč, božič), otrok se je odpočil in nadaljeval šolanje s svežimi močmi. Sedaj teče pouk nepretrgoma. Niti nedelj nima otrok prostih, ker mora zaradi obsežne tvarine tedaj izdelovati naloge.
f)	Posledice: otrok že med poukom ne zmore materiala, ne sledi predavanju, ker se ne more koncentrirati, postane raztresen, začne klepetati. Učiteljica sama ugotavlja isto in se pritožuje; otroci, ki so bili lani pozorni, so začeli sedaj klepetati.
Nadaljna posledica je, da izgubi otrok zaupanje vase, postane zaprt in se separira od družbe. Postane neuropat. Zdravniki so ugotovili, v šolskih poleklinikah 30 % neuropa-tov — ogromen odstotek! Otroci slabo in nemirno spijo, imajo težke sanje, začnejo jecljati, loti se jih strohopetnost, ustrašijo se, postanejo radi nervoze predrzni, bruhajo pred šolo, nimajo teka i£ se hitro utrudijo.
Pojavljajo se tudi organska obolenja, n. pr. tuberkuloza.
Zaključek: Učni načrt in njega izvajanje naj bi se spremenila tako, da bosta po obsegu in kakovosti v pravem razmerju z otrokovo zmogljivostjo. To se nam zdi nujno, ker sedanji način tako rodi pri večini otrok ravno nasprotno od učinka, katerega želijo tako šolsko vodstvo kot starši. Dr. Alfonz Kap. Kunst
kritikantih
tovariše, kaj takega ne bi smel in mogel storiti!
Kritiko sprejeti, pa četudi je še -tako objektivna, je težko in povzroča vedno neko razburjenje. To razburjanje je zdravo in koristno, če je kritika tako podana, da čuti do-tični, kateremu je namenjena, v njej dobrohotnost. V nasprotnem primeru povzroča seveda mnogo več razburjenja, ki pa nikomur ne koristi, ker človeka samo po nepotrebnem vznemirja ter ga celo ovira pri delu, mu jemlje dobro voljo ter ustvarja nerazpoloženje.
M. S.
Scu/cetnzna skala
Zadnja številka (5—6) ima naslednjo vsebino:
M. Mijuškovič, Učiteljska kultur-no-prosvetna zadruga »Vuk Kara-džič;
G. Šilih, Ogledne škole kao sredstvo za uzdizanje našeg školstva;
Z. Muhvič, Problem obaveznog psmogodišnjeg školovanja u NR, Hr-vatsko j;
M.	S. Lalevič, O nekim pitanji-ma pismenosti;
P. Moačanin, O nekim problemi-ma računske nastave;
Dr. B. Jankovič, Ivan Filipovič (1823—1895);.
T. Peruško, Manjinske škole u Hrvatskoj — s posebnim osvrtom na talijanske škole;
Sistem obrazovanja učiteljskog kadra u Engleskoj, Švedsko j, Nor-veškoj, Finskoj i Danskoj;
Školski sistem u Francuskoj;
N.	Rot, Psihologija (Kornilova, Smirnova, Tjeplova) (Ocena);
Rezolucija Kongresa Sindikata učitelja i nastavnika srednjih škola Jugoslavije o nekim aktuelnim škol-skim i prosvetnim pitanjima;
B. Bajič, Savetovanje pedagoških radnika iz ustanova za napuštenu decu i mladež u NR Srbiji;
S. Čičuk, Godišnja skupština ped. društva u NR Makedoniji;
Kongres pedagoga FNRJ.
Letna naročnina za ta pedagoški časopis je din 300. Naroča se pri administraciji S. Š., Beograd, Kralja Milutina 66, p. fah 331, ček. rač. 1031-9033014.
Skrb učiteljstva grosupeljskega okraja za Izboljšanje dela
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Masarykova_ št.14/1. Telefon 45-86. Letna naročnina din 250.—. Številka čekovnega računa 604-90321-10
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana