aaifo-jt Čeprav so obzorja temna in je valovje časov viharno, razburkano, posebn0 v Sloveniji in okrog nje, vendar v ljubezni in otroškem zaupanju V Marijo Pomagaj zre slovenski narod — v domovini in v tujini —, ki je Marijin narod, v bodočnost poln upanja na pomoč iz Marijinih rok in na usmiljenje in blagost iz Njenega zlatega materinskega in brezmadenega Srca. postavil je znamenje V drugi polovici devetnajstega stoletja se je človeška družba bolj in bolj razcepila v dve razreda: eden po številu majhen, je užival domala vse Rodnosti; drugi obsegajoč ogromno množico delavcev, pa se je tlačen od uboštva in bede zastonj trudil, da bi se rešil iz stiske. V tej zmedi so vsi dobro misleči spoznali, da je treba nekaj napraviti. 4 kaj, o tem so bili med njimi veliki prepadi. Eni so se začeli vnemati za t°, da se morajo delavci združit• in kratkomalo z revolucijo prevrniti ves s°cialni in gospodarski red. Prugi, ki so čutili, da se takšni prevratni na-^rU ne skladajo s krščanstvo, so zahtevalnaj se gospodastvo tako preuredi, da bodo dobivali delavci pravičen delež gospodarskih dobrin in prisojno mesto v človeški družbi. Tretji, prepričani, da Si te žalostne razmere le posledica nujnih gospodarskih zakonov, pa so se ogrevali le za »ljubezen“, ki naj blagohotno pokrije vse krivice. V taki razdvojenosti duhov, ko se je z ene in druge strani in ne Vedno mimo dogajala pravda, so se oči vernih obračale k stolu sv. Petra. Modri papež Leon XIII. je o tej krvaveči rani dolgo razmišljal; se "Posvetoval z najboljšimi sociologi, delodajalci in delavci. Ko pa se je zdelo, je dozorel čas, saj je na eni strani naraščal socializem in. so na drugi Srani ljudje že okušali grenke sadove liberalizma, je Leon XIII. po-Vzdignil svoj glas in 15. maja 1891 — pred 70 leti torej — izdal znamenito krožnico „Rerum Novarum“. Glas okrožnice „Rerum Novarum“, katero lepo dopolnjuje štirideset *eč mlajša „Quadragesimo anno“, se ni izgubil v praznini. Številni, med nji-1711 zlasti naš Janez Evangelist Krek, so jo z veseljem sprejeli. Postala je plemenitih in osrečujočih zamisli. Žal so se našli tudi taki, ki so v Sv°ji kratkovidnosti raje sledili stari liberalno pobarvani poti. Mnoge pa je 0rUamil skrivnostni komunizem. Oboji so tako krivi, da je velik del človeka zajadral v suženjstvo, ki je hujše kot ono iz devetnajstega stoletja. Toda vse te verige bodo prej ali slej pretrgane. Svobodni ljudje, re-^eUi dolgega in do srca žgočega suženjstva, se bodo z otroško velikim zaupa-Ujem povrnili k Leonovem znamenju, ki bo človeškemu rodu ustvarilo novo n bolj srečno dobo. A. S. Dan, ki so sj ga mnogi zamislili kot dan sovraštva, sc je spremenil v dan bratske ljubezni in vere v posmrtno življeenje. Prvi maj ima novo vsebino Pred šestimi leti Bilo je 1. maja 1955. Rim se je zbudil kot vsako jutro k novemu življenju. Pa je bil vendarle drugačen njegov izraz kot ostale dni v letu. Po njegovi ulicah so se premikale skupine ljudi. Njih zunanjost je bila preprosta, roke žuljave, poteze na obrazu odsev skromnosti, ki je napolnjevala njih duše. Prišli so od vseh strani sveta; bili so različni po govorici, obleki, barvi kože. Toda vsi so čutili, da so člani iste družine božjih otrok; da je Bog njih oče; da so njihove pravice enake onim, ki jih presegajo po' družabnem položaju ali celo režejo vsakdanji kruh. Pripadali so delavskemu stanu, tistemu stanu, ki mu je marksistični sou cializem in kasneje še bolj brezbožni Kardinal Spellman v razgovoru s Kennedyjcm in Nixonom komunizem hotel dati pečat protiverske mržnje in sovraštva do Cerkve. Bilo jih je nad dvesto tisoč. V strnjenih vrstah so se pomikali proti vatikanski baziliki. V ulici Sprave so Se njih vrste spajale v eno samo človeško reko, ki se je potem razlivala p9 ogromnem trgu pred mogočnim svetiščem sv. Petra apostola. ,,Živel Kristus Delavec! Živel delavski stan! Živel sveti oče!“ to so bü1 klici, ki so ono čudovito jutro pretresali ozračje in naznanjali novo dobo v zgodovini človeštva. Dan, ki so s' ga nekateri zamislili kot dan sovraštva, hujskanja in divjanja zoper p9' sedujoče, se je pred mogočnim obeli- 8 ot*i na Petrovem trgu spremenil v an bratske ljubezni in vere v posmrt- 0 življenje. Ko se je prikazal sam sv. oče v beli eki, vitek in dostojanstven, kot je to n*.0 dano samo Piju XII., je navduše- 1 Množice postalo tako silno, da se je j kot da se je v gorah utrgal si-y l3laz in začel prodirati v dolino, konjaki na trgu, obelisk pred baziliko, je ^inijevo stebrovje okrog trga, vse izžarevalo in izdihavalo mogočnost, ^Ijo in zadovoljstvo. že so se odtrgale iz srede silne v . Zlce majhne skupine delavcev, da Rusovega namestnika počastijo s hkj1ZV°di sv°jih rok. Prihajali so z la-t,e . korakom, vidno ganjeni in z malo 0» h‘ra na obrazu in presunjenosti v ^ ' Poklekovali so pred papežem in So mu izročali svoje darove, so eni •disV^li *car 80 s* ze Preje za~ 1^ 11; spet drugi so na vse pozabili, W povedati in izrazili to, jim je tedaj spontano prišlo iz spet tretji so pa umolknili in sa-tC)ti Zr*i skupnemu Očetu v obraz, med so jim solze prišle v oči. da a^° se je dvignil sam sv. oče. Kot ..1 odrezal, je prenehalo vzklikanje ^Slave množice in nastala! je lan ^a tišina. Zazvenel je predirni glas Peza Pija XIL, ki je dejal: „ “Mnogokrat smo. že poudarili s tega da. Cerkev ljubi delavski stan. ir, , ji to njeni nasprotniki zanikajo v0 <"J°, da je ona zaveznica in zago-da 1i'Ca brezdušneega kapitalizma. To-ca je druga! Ona ljubi iskreno si morajo svoj vsakdanji kruh re v težkih okoliščinah. Kar ne mo-žnev0v°liti, je to, da bi delavec postal 80ga onih, ki bi ga radi odtrgali od ])rQv 'n zapeljali na pota, ki vodijo °d večne sreče.“ , tesnii ;6> ki '8kat; Proglasitev praznika sv. Jožefa Delavca Toda kljub vsej mogočnosti bi to srečanje sv. očeta z delavskimi množicami ostalo samo eno od mnogih, ki so se v Rimu dogodila pod papežem Pijem XII. In papežev govor bi se pridružil vrsti ostalih, ki jih je spregovoril in sedaj pripadajo že zgodovini. Tako bi se bilo zgodilo, če ne bi bil Kristusov namestnik na dan 1. maja 1955 storil nekaj, kar je Cerkev v času svojega obstoja že večkrat storila: dal je prazniku, ki je bil izraz razredne nestrpnosti in sovraštva do vseh, ki kaj •imajo, novo vsebino. Prvi maj, ki se je rodil v znamenju gneva, iz želje po maščevanju in iz zagrenjenih src, ker so se čutila ponižana radi hladnega izkoriščanja teh, ki se niso mogli braniti, ta dan se je spremenil V hvalnico krščanske ljubezni s svojim lastnim besedilom za sv. mašo in duhovniški brevir. Takole ga je naznanil sv. oče: „Danes, na 1. maj, ki sč> si ga delavci izvolili za svoj dan, Mi, ki smo Kristusov namestnik na zemlji, slovesno izjavljamo', da delo zasluži vse spoštovanje, saj plemeniti človeka, istočasno pa daje ljudem pravice in nalaga dolžnosti, ki se jim nihče ne more izogniti. Menimo, da samo krščansko pojmovanje dela lahko odstrani sovraštvo in nasilje vseh vrst ter prinese človeški družbi mir. Zato se Nam zdi prav, da ravno na 1. maj proglasimo nov praznik, praznik sv. Jožefa Delavca, kajti prav ta skromni obrtnik iz Nazareta najlepše predstavlja, tako pred Bogom kot Cerkvijo, dostojanstvo dela, istočasno pa je tudi najuspešnejši zaščitnik vaa in vaših družin pred Bogom in ljudmi.“ S to proglasitvijo je sv. oče nekoliko pogazil načelo liturgistov, ki trdijo, naj bodo krščanski praz. iki ne toliko ideološkega značaja kot izraz zgodovinskih dogodkov. Toda vsakdo bo moral dati sv. očetu prav s pastoralnega vidika Kajti novi praznik nudi toliko vsebine in tolike pobud za vsak. danje življenje, da sodobno človeštvo praktično že ni moglo biti brez njega, zlasti ker je že obstojal v svoji negativni, protiverski in proticerkveni zamisli. Vsebina novega praznika Koliko laže je govoriti o delu, če se ima konkretno pred očmi osebo, ki ga je od mladih let nadnaravn pojmovala in z njim posvetila se^e, svojo ženo in otroka, ki mu je bil izročen v rejo in vzgojo! Bil je sv. Jožef tesar. Težko življenje je imel. Že njegov poklic ni bil lahak. Mnogo trdega dela, mnogo naporov, mnogo stisk ekonomskega značaja. Pridružimo temu še težave, ki so nastale v zvezi z Jezusovim prihodom na svet: beg v Egipt, povratek, skrb za vsakdanji kruh. Kajti pri Jožefu je bila doma revščina. Sin božji je hotel tako, da bi vsi, ki težko živijo, našli v vzoru sv. Jožefa moč, tolažbo in voljo do življenja. Na kratko bi vsebino tega praznika povzeli v sledeče misli: vzbuditi v delavcih ljubezen do Kristusovega evangelija in zaupanje v njegov nauk; oblastnike opozoriti, naj skrbijo za socialno pravičnost v družbi; in odstraniti zmotna načela o delu in o razmerju dela do kapitala, ki so prav kriva, da je današnja družba nemirna in do Boga ter Cerkve nezaupljiva in upoma. Sredi 19. stoletja se je pojavil nov stan: proletariat. Niti ne moremo reči, škof Itožman, velik prijatelj delavstva da je odpadel od Cerkve, kajti že početka dalje je živel popolnem» strani od vsega, kar je verske in ^ naravno. Nečloveški delovno pogoji, koriščanje človeških sil do skrajnih ^ ter pomanjkanje časa za izobi'31^ versko izživljanje ter umsko oblikuj nje so iz članov proletariata naT® ljudi, ki so ihteli po maščevanju, peli po bogastvu in sc opajali ob ifl’ na čas, ko bodo z revolucijo zav)3‘. oni nad svojimi tlačitelji ter jim vrnili, kar so od njih morali preš' Zaman je Cerkev opozarjala del®, jalce na njih dolžnosti. Glas sv. Leona XIII., ki je v socialni okroŽ". „Herum novarum“ podal krščanski gled na vprašanja, ki so povezana Z lom, je ostal praktično brez odfl*1 Tako je megel marksizem in kas®, komunizem postati zaščitnik •—■ navidezni — delavskih mas in uspeti v neka'erih državah s pr® mom vse oblasti. ff Nasproti ideji marksizma je kev postavila bolj kot idejo lik čloV ki je poosebljena ideja krščanske misli o delu: sv. Jožefa Delavca. kot izraža responzorij duhov*** Pij XII. je dal 1. maju novo vsebino I v I fj bi «vilic ri so bile vse stvari ustvarjene, je za ta dan: „Božja Beseda, po •i £ aS.ovolila delati z lastnimi rokami.* 1^ ^°da praznik sv. Jožefa ni le viso-pesem veličini dela niti ne samo je»111 na ^e'°’ sta S» v Potu svo-Jc.-a °braza opravila božji Sin in sv. • Je tudi opozorilo oblastnikom, , J_se prebudijo iz svoje socialne brezno 8 ti in ge skloni j o. do revnih in takole se izraža sv. oče Pij XII.: ^ "Vsak dober kristjan bo delal na to, Zg. izdelajo dobri zakoni, pa tudi, da tef ej0 8 površja zemlje prazne fraze , Vltl'ljive besede. Javno mnenje mora 110 obsojati one, ki zlorabljajo svoj t^.-M na račun bližnjega. Treba jo Hju močno voljo, da v javnem življe-116 pride do zlorab in izkoriščanja tnih.“ Papež Janez XXIII. je za isti va !nik *fita 1959 dejal: „Vsak dan zno-lij0 **baja do nas krik tistih, ki si že-slitj .’uha in dela. Na nje je treba miti® (j0s. 'J1 jim pomagati, da bodo. prišli do Za,|() Jn*h dohodkov ter družinskega v°ljstva in sreče.“ Pa . >ma praznik sv. Jožefa Delavca še eno poslanstvo: poudariti dostojanstvo dela v samem sebi. Poroča sv. pismo, da so mnogi Jezusa odklanjali enostavno iz razloga, ker je bil sin tesarja. Tudi danes je še marsikje vko-reninjen predsodek, da vsako delo človeku še ne da pravega položaja v družbi; spet drugod se članom nekaterih ras onemogoča dostop do vodilnih mest. Vse to dokazuje, da bo potrebno Cerkvi še mnogo vplivati, kristjanom pa se še mnogo truditi, da bodo delavske mase prišle do iskrenega prepričanja, da jim prave rešitve ne more nuditi marksizem, ampak le Kristusov evangelij. Naj zaključijo pričujoči sestavek besede sv. očeta Janeza XXIII., ki jih je spregovoril pred dvemi leti ob priliki novega praznika: „O slavni očak sv. Jožef, ki si Jezusovo in Marijino dostojanstva skril pod ponižnim plaščem skromnega obrtnika in s svojim delom vzdrževal njuni življenji, ščiti, te prosimo, s svojo ljubeznivo priprošnjo tudi nas, človeške otroke. Znane so ti stiske ip trpljenje, saj sj jih sam doživel od strani ljudi. Pomagaj, da radi zemskih skrbi ne bodo pozabili namena, radi katerega so bili od Boga ustvarjeni; in da se njih neumrljivih duš ne bo polastilo nezaupanje v božjo Previdnost. Daj razumeti delavcem, kjer koli že so, bodisi na polju, bodisi v tovarnah, rudnikih, pisarnah ali znastvenih laboratorijih, da nikdar niso sami, temveč da sta z njimi poleg tebe Jezus ter njegova in naša Mati Marija, ki jih boste podpirali, jim brisali pot z obraza in olajšašli tegobe ži\ .jenja. Nauči tudi nje, kot si znal ti1, da se bo delo zanje spremenilo v vzvišeno sredstvo posvečenja.“ JOŽE JURAK Argentina Od 13. do 18. marca so v domu duhovnih vaj v San Miguelu pri Buenos Airesu zborovali argentinski škofje. Konferenci, kateri je predsedoval bue-nosaireški nadškof, kardinal Caggiano, je prisostvovalo 9 nadškofov, 23 rezi-denciaLnih škofov, en kapitularni vikar in dva pomožna škofa. Na konferenci so razpravljali o aktualnih problemih dežele. V torek, 14. marca, so vsi obiskali kardinala Copella, kanclerja katoliške Cerkve, ki je v Buenos Airesu obhajal srebrni jubilej svojega kardi-nalata. čile OKNO Avstrija Avstrija je imela leta 1951 a18*0 manj kot 7 milijonov prebivalcev. Iz' med teh jih je pripadalo nad 6 { nov rimsko-katoliški Cerkvi. Je 8 I fij s 2.986 župnijami. Nekatolik, ( sq razdele takole: Evangeličanov \ 429.493, to je 6,2% celotnega Pret valstva; grško-vzhodni Cerkvi pripa' 15.000 ljudi; starokatoličanov je 32.912, to je 0,5% prebivalcev. K izr^ elski veroizpovedi se prišteva ll’* prebivalcev. Na Norveškem je bila ustanov-j * Norveška vljj prvikrat stalna konferenca sevef1^ škofov petih skandinavskih dr*8 Predsednik je Most Rev. Theod0 Suhr, škof v Kopenhagens Gl®v^ skrb te stalne konference je del° duhovniške poklice. Na prvem zb® .j, vanju so tudi razpravljali o katob® šolah. Čilenski škofje so pred kratkim zaprosili španske škofe za pomoč. Kakor je znano, je nedavni potres napravil Čilu velikansko škodo. Prizadetih je bilo 22 škofij, nekatere bolj, nekatere manj. šest stolnic, 195 cerkva, 4 semenišča, 866 šol, 65 župnišč in večje število samostanov je potres docela porušil ali pa tako poškodoval, da so postali neporabni. Francija ,j V Franciji so se pred časom na posvet vsi francoski škofje. ^ skupen posvet imajo vsakih pe^ ji Temeljito so pregledali versko v deželi. Ugotovili so„ da se ^ stanje bistveno ne slabša. NajveČj0 ^ varnost za katoličane predstavlja p stopno prodiranje materializma v | j derno življenje. Egipt V SVET Združene države Škofovska ameriška filmska komi-®*ja je sestavila ostro poslanico, s ka-. o opozarja na nevarnost vedno več-JeKa števila nemoralnih filmov. Holly-woodska filmska umetnost — tako °menja komisija — zapatfa vedno bolj vplivu slabih evropskih filmov, zlasti rancoskih, a tudi italijanskih. „V letu I960“, pravi poslanica, „so mnogi fil-ne samo skvarili okus občinstva, temveč tudi pohujšali mladino.“ Italija V ponedeljek, 6. marca je v Rimu letu starosti umrl kardinal Mar-Mimmi. Bil je tajnik konzistorialne ^°ngregacije, katere prefekt je sam 6V- oče. Konzistorialni kongregaciji je Poverjena tudi skrb za izseljence. V jjovembru lanskega leta je rajni kar-lrial na vseameriškem marijanskem °n8resu v Buenos Airesu zastopal Sv' očeta. Portugalska . 'V letu 1960 je znano Marijino bož-4fi P°v obiskalo 1,500.000 romarjev iz tih Darovanih je bilo 30.000 sve- . maš in več kot pol milijona ljudi pa Preielo sv. obhajilo. Duhovnih vaj 8 nrm6 na kraju božje dobrote delalo •u°° vernikov. Egiptovske oblasti so iz dneva v dan manj naklonjene katoličanom, pravoslavnim in protestantom. Nasprotno pa uživajo muslimani vse prednosti. Nenaklonjenost do kristjanov se razodeva na vseh področjih. Tako imajo n. pr. muslimani prednost pri podeljevanju služb; radijske od'daje dovolijo kristjanom le nekajkrat na leto, pa še takrat ne smejo Jezusa imenovati lažjega Sina. Japonska Nagasaški nadškof, mons. Pavel Yamagughi, je pred kratkim blagoslovil temeljni kamen spomenika, ki bo stal na gori Mučencev, blizu Nagasakija. Spomenik bodo zgradili v čast 26 mučencev, ki so jih tam, leta 1597 mučili. Med mučenci so bili tudi štirje španski frančiškani in en Mehikanec. Francija V letošnjem šolskem letu se je prijavilo po vseh krajih Francije nad devet milijonov učencev. Izmed teh jih obiskuje katoliške šole nad dva milijona. Katoliške šole v Franciji so letos prvič deležne državne podpore za plačevanje učnih moči. Argentina Te dni je v Argentini izšel cerkveni letopis Argentine za leto 1961. Po podatkih, ki jih letopis navaja, je v Argentini, ki ima 20 milijonov ljudi, le 4.784 duhovnikov in 425 bogoslovcev. Redovnic je 13.425, bratov-redovnikov pa samo 980. Redovnice oskrbujejo 670 osnovnih in 285 srednjih šol; redovniki skrbe za 215 osnovnih in 112 srednjih šol. Poleg teh pa je v deželi še okrog 150 župnijskih šol. Trije so v glavnem poskušali osrečiti človeka: liberalizem, komunizem in krščanstvo. Liberalizem je namesto sreče rodil nesrečo, komunizem prinaša „trdo in mrzko sužnost“ in opustošenje duš. Rešitev je torej le v krščanstvu. Samo ena je prava pot V izvirnem grehu imajo korenine vsi problemi in težave, ki mučijo človeštvo skozi stoletja. Od tod izhajajo tudi lakomnost, nevoščljivost, sovraštvo in številne druge socialne slabosti, ki so mučile in mučijo človeški rod pod imenovalcem: socialno vprašanje. Bog je z zapovedmi pokazal tudi rešitev socialnih problemov. Toda malo se jih je tega zavedalo. Krščanstvo jo od vsega početka tudi nosilec pravičnega socialnega reda in smernic za rešitev socialnih problemov človeštva. Svetonočni evangeliji so polni socialnih naukov. Toda svet jih prezira in gre svoja pota. Z razvojem civilizacije in kulturnim napredkom so tudi socialni problemi postajali bolj pereči, zadobili so nove oblike, zajeli vedno več slojev in stanov. V predkrščanski dobi je bil posebej pereč problem dostojanstva ročnega dela in enakopravnosti ljudi glede na stan, poklic, poreklo ali raso. S prihodom krščanstva, ki je nosilec evangelija, o otroštvu božjem, o enakopravnosti vseh ljudi, so socialni problemi predkrščanske dobe začeli izgubljati na ostrini, nastajali so pa številni novi; a tudi tem je vsakokratno učiteljstvo Cerkve nakazalo rešitve. Socialno vprašanje v sodobnem pomenu besede je nastalo z nastopom moderne industrializacije in gospodarstva. Industrializacija in s tem zbiranje delovnih množic v industrijskih središčih je precejšnjemu delu človeštva spremenilo dotedanji način življenja-Sorazmerno hiter tehnični in gospodarski napredek sta pospešila tudi razvoj civilizacije in kulture ter ostvarila mnogo novih življenjskih problemov, ki jih dotedanja družba ni poznala, ali vsaj ne v tako ostri obliki. Učiteljstvo Cerkve je kot vedno tud* tokrat nastopilo z jasnim naukom. Skrb za potrebne in izkoriščane se je še povečala. Poleg krščanskega socialnega nauka so se tudi drugi idejni tokov* posvečali rešitvi socialnih problemov-Posebne omembe je vreden Iberalizem in kot reakcija proti temu pa social*' zem s skrajno obliko komunizma. SAMO POEDINEC Individualizem in liberalizem sta nastopila kot reakcija proti političnem** absolutizmu in zaprtemu gospodarstvi* cehov in stanovskih zadrug pred prihodom industrijske revolucije. Individualizem hoče neomejeno svobodo posameznika, to je, pretirava p*-3' vice posameznikov v verskem, gospodarskem in političnem oziru. Liberalizem je nauk, ki oznanja svobodo. Tudi Cerkev je oznanjevalka svobode, ker le v svobodi more človek razvijati svojo osebnost in usmerjati življenje k Bogu. Toda liberalizem pome** te svobode pretirava in oznanja absolutno svobodo, da človek lahko priznava Boga ali ne, da vsa oblast in **re' ditev družbe izhaja iz človekove volj®' Ta nauk apliciran gospodarske**1 življenju imenujemo gospodarski libe-ralizem ali liberizem (F. Vito). Gospodarski liberalizem je hotel člo-veku prinesti svobodo v gospodarskem 2tvljenju. Hotel ga je rešiti ali razve-Zati vseh božjih in naravnih zagonov, v®ak naj dela po lastni volji. Neomejena svoboda in človeški egoizem, pohlep P® kopičenju tvarnih dobrin in boga-,Va> sta gibali gospodarskega življe-Zato naj vse gospodarsko življenje a oni na načelih svobodne, pogodbe, svo-°dnc tekme in svobodne trgovine. Svoboda, ki jo je oznanjal gospodar-kl liberalizem je. dala velik razmah Gospodarskemu in tehničnemu napred-u- Toda socialne posledice tega zmot-*|eGa nauka so bile še hujše. V gcspo-,arstvu je zavladal skrajni egoizem, ^ogastvo se je kopičilo v rokah malo-? evilnih. Naraščalo je število delavcev 8 tem tudi revežev, ki so po načelih 8v°bodne tekme in zakona o ponudbi in vpraševanju zaslužili komaj za ohra-'*ev Kolega življenja. Zato so morale tovarne tudi matere, in nedorasli ^roci. Na mesto splošnega blagostanja naraščala beda, pomanjkanje in go-la za tvarno blaginjo, kot edinim vi-.oni sreče in zadovoljstva. Skrajni ego-1,1 ni poznal meje v pohlepu po ve-J eni dobičku. Tako so bili deležni sa-v Kospodarskega in tehničnega na-r®dka maloštevilni, množice so pa ži-e 6 v stalni revščini. DRUŽBA JE VSE i‘aV^aravno da je gospodarski libe-n 1Zeni rodil odpor. Ta se je pojavljal obl'v6^ naöinov in različnimi idejnimi r *®^ni» Ena izmed najbolj značilnih libKCl^- prot* načelom gospodarskega pr^a*'zma je pojav socializma. Ta je p0 0 nasprotje liberalizma, zanika embnost posameznika in pretirava Zn,,Rt družbe. Socializmu je družba vse, zato pretirava pravice, in oblast družbe in zanika pravice posameznikov. Enako kot liberalizem pa trdi, da hoče človeka osrečiti že na zemlji, zato zanika Boga, Njegove zapovedi in nasprotuje krščanstvu. V gospodarskem pogledu hoče socializem odpraviti privatno lastnino zemlje in proizvajalnih sredstev, ker so le la vir človeškega egoizma in vsega zla. Zato je treba zemljo in proizvajalna sredstva podružabiti, lastnica naj postane družba. Ta naj vse ureja in vodi brez družbe se ne sme ničesar ukreniti. Tako se bo odpravila neenakopravnost in gospodarske razlike, vsi bodo enako deležni uspehov dela in skupnih prizadevanj. Socializem hoče svoj cilj doseči z evolucionalnim razvojem, njeva skrajna oblika komunizem pa s krvavo revolucijo in diktaturo priletariata. Komunizem ni samo nasproten vsaki veri, Dr. Janez Evang. Krek, eden največjih socialnili delavcev slovenskega naroda ampak jo tudi sovraži, jo preganja, ker je izrazit ateizem in materializem. Izkušnje so pokazale, da tudi socializem in komunizem ne moreta osrečiti človeštva in rešiti socialnih problemov. Posebej še komunizem zahteva od človeka izredno velikih žrtev za dosego svojih ciljev, a obljubljenega blagostanja in zadovoljstva ne more ostvariti. Slabše je še v duhovnem pogledu. Prinaša še večjo duhovno bedo in opustošenje (A. Ušeničnik). PRAVA POT Kot že rečeno, se je krčanstvo vedno prizadevalo rešiti socialne probleme človeštva. Skozi stoletja je. učeča Cerkev opozarjala človeštvo na zmote in kazala pravo (pot. Tudi na zmote gospodarskega liberalizma, socializma in komunizma je Cerkev pravočasno opozorila in zopet pokazala pot in način, kako se morajo reševati socialni problemi. Dne 15. maja obhaja katoliški sve.t sedemdesetletnico objave okrožnice Leona XIII. Rerum novarum in tridesetletnico okrožnice Pija XI. Quadragesi-mo anno. Papež Leon XIII. v okrožnici Rerum novarum obsodi zmotne nauke liberalizma in socializma. Uči, da je zasebna lastnina upravičena, ker spada k dostojanstvu človekove osebnosti, a določi njene meje in socialne dolžnosti. Delavec je enakopraven član družbe z vsemi sloji in stanovi. Za opravljeno delo mu pripada pravična plača, spoštovanje in upoštevanje. Ima pravico do pravičnega deleža sadov dela in skupnih prizadevanj. Pripada mu pravica do svobodnega združevanja s sebi enakimi za zaščitev lastnih interesov. Kot gospodarsko šibkejšega mu more pomagati tudi država s socialno zaščitno zakonodajo. Svoboda v gospodarstvu in zasebna pobuda sta potrebni, vendar se morata podvreči božjim postavam in naravnemu zakonu. Pokazal je n® pravi namen gospodarstva, na pravice in dolžnosti dela ter kapitala in na blagoslov, ki ga prinaša sodelovanje P°' klicev in stanov za skupno dobro v resnični svobodi. Pij XI. je v okrožnici Quadragesim® anno času primerno dopolnil nauk svojega prednika. Na že danih osnovah uČ*> da je v odnosih med delom in kapitalom potrebna aplikacija načel socialne pr®' vičnosti, družinske mezde in plače, r®' organizacija nosilcev gospodarskega >® socialnega življenja in priporoča sta-nosko urejeno družbo, zgrajeno na resnični svobodi, še preden se pe pristop1 k reorganizaciji ali preosnovi, je P°' trebna nravna obnova človeštva, člo* vešk rod se mora vrniti k Bogu, spre' jeti Njegove zapovedi tudi v praktičnem življenju, delati in živeti vedno '® povsod tako kot hoče Bog Brez nravn® obnove so vsa prizadevanja za bolj®1 družbeni red obsojena na neuspeh. Zat® pa je potrebno apostolsko delo vseh katoličanov. Obe okrožnici sta velika mejnika f socialni zgodovini človeštva. Sta moR0' čen klic učiteljstva Cerkve., da naj čl®' veštvo krene na prava pota. Narodi, ki so sledili nauku okrožni® Rerum novarum in Quadragesimo an®° so v socialni ureditvi svojih dežel doS®' gli izredno lepe uspehe. Tudi v Slov®' niji so še posebej po objav okrožni®® Rerum novarum začeli z živahnim s°' cialnim delom, ter dosegli velik social® in gospodarski napredek. Okrožni®* Quadragesimo anno pa je, pomagal* razčistiti idejne zmote, ki so sc teko®1 let vrnile v slovensko katoliško soci®1' no gibanje. Zato moramo biti ob *e spominskih obletnicah Cerkvi izred®0 hvaležni za nauke, ki smo jih prejeli- AVGUST HORVA'f <1 DOBE Ws „Oboje, gospod general!“ Pri vojakih je bilo. Janez je slišal, da pride naslednji dan v kasarno general, ki da bo govoril z vsakim vojakom. V strahu, kaj naj reče generalu, se zateče k prijatelju Lipetu po svet. „Nič se ne boj!“ pravi Lipe. „General sprašuje navadno vojake le tri reči: Koliko let si star, koliko mesecev si v kasarni in kaj ti je bolj všeč: vojaško življenje ali življenje v civilu. Na prvo vprašanje boš že vedel odgovoriti: rečeš: 22Iet; na drugo rečeš: 2 meseca; na tretje vprašanje pa reci: °°Je» gospod general.“ Janez se je pomiril in drugo jutro, ko se je zbudil, začel že zgodaj ponav-■*, 1: »Dvaindvajset let — dva meseca — oboje, gospod general!“ Tako je mi-1 > da se mu ne bodo tresle hlače, ko bo stal pred generalom prvič v življenju. . Ob desetih je bil zbor. General začenja razgovor z vojaki. Pride do Janeza ga vpraša: „Koliko mesecev si že v kasarni?“ „Dvaindvajset let!" pogumno 0 govori Janez. „Tako?“ se začudi general. „Koliko let pa imaš?“ „Dva me. Seca!“ Se odreže janez. „Ni mogoče! Ali misliš, da sem osel ali bedak?“ „Oboje, gospod general!“ pravi Janez, srečen, da je končal. S peresom se preživlja ^ Vprašali so nekega študenta iz Titovine, ko se je mudil v Trstu na obisku: ’’ čim se pa preživljate, da ste tako lepo okrogli?“ »S peresom,“ je bil odgovor. Kakg; »Tako? To je pa čudno. Navadno so pisatelji najbolj stradali od vseh ljudi, ne knjige pa pravzaprav pišete, da ste tako dobro plačani?“' »Ne pišem knjig, temveč pisma. V Argentini imam strica. Njemu pišem lsttia, on pa meni pakete pošilja.“ Vrati Modra razsodba Jud je umrl in nekaj trenutkov za tem se je že prepiral pred! nebeškimi s svetim Petrom. Iu "Nemogoče, nemogoče.“ je odkimaval nebeški vratar z belo glavo, „toliko gi^Darij si nagodel v svojem čifutskem življenju, pa hočeš nazadnje zato, ker 91 nekoč en dinar miloščine, priti v nebesa.“ »Mi je prav žal, svetnik božji,“ je hitel Jud, „a mimo svetega pisma ni ltlogoče. Vode *am s^°jii da bo dobil nebeški raj že vsakdo, ki da vbogajme kozarec e- Jaz sem pa dal en dinar, ki velja dosti več kot kozarec vode. Torej: pa . ®Veti Peter je trdil svoje, Jud je trdil svoje in nista se mogla zediniti, lož • *am mimo nebeški Gospodar in mu je sveti Peter razložil ves po. lj. . ua hoče ta Jud judovski za en dinar v nebesa in to potem, ko je vse živ-čifutaril. „Kaj naj naredim ?“ je bilo končno vprašanje Petrovo. »Vrni mu dinar in naj izgine odtod,“ se je čula razsodba. Ali veste, da bi brez Marije: fant ne znal spoštovati dekliške časti; mož ne odkril zakladov, ki jih krije v sebi t plemenito žensko srce; materinstvo bilo prazna besedaf Zopet je med Lep je na severni poluti mesec maj že zato, ker se narava odeva z vsem čarom, ki ga premore, a še lepši zato, ker ta mesec verno katoliško ljudstvo v posebni meri časti Mater božjo. Marija je tista močna žena, ki je premagala satana, ki mu je glavo strla. Zato jo sovraži bolj kakor katero Cerkev Marija Loreto v Št. Andražu, kjer je bil sed iž lavantinske škofije nami lepi maj koli drugo zemeljsko bitje. Le to 8' želi, da bi verniki Mater božjo nehal* častiti... Po svojih zaveznikih skuš* proglasiti njeno češčenje in češčenj* svetnikov za mnogoboštvo. Teda dobr® vemo, da častiti Marijo se še ne prav’ j jo tudi muliti. Saj izkazujemo čast tud1 slavnir: možem in ženam, pa nam 1,6 pravi nihče, da jih molimo. Tudi njij*1 postavljamo kipe in spomenike, pa j'*1 zato še ne častimo po božje. — A ^ ' že navadne zemljane tako častimo, h0- j mo pa tem bolj častili njo, brez katef8 bi človeštvo še vedno tavalo v temi P0" ganstva. MARIJA IN ŽENSKA ČAST Brez Marije bi bila žena še dan*9 v onem sramotnem položaju, ki nafl1 ga prikazuje zgodovina pred Krist*1' som. Še vedno bi veljala za sužnjo, za orodje, ki ga izrabljaš, dokler *e pač ne obrabi, potem pa zavržeš. K8' tera žena, ki je danes spoštovana, ; upa trditi, da ni to zasluga Mat*r božje? In če danes ugled žene p**1*9', ali ne pada zato, ker moderna „dan*11 noče imeti Marije za svoj vzor? Brez Marije bi tudi mladenič d**1^ danes ne znal spoštovati dekliške sti, brez Marije bi tudi mož nikdar . odkril zakladov, ki jih krije v s* plemenito žensko srce. MARIJA IN ČISTOST Brez Marije bi bila še tudi dand* nes čistost nepoznana krepost. V 9 danjih časih se nam zdi naravno, sc fant in dekle odrečeto družini, služita bližnjemu. Kako je bilo v 8 j5.m Veku, nam priča najbolje poganski lni’ kjer večkrat niso mogli najti ”Scmnajst deklet, ki bi vsaj za ne,kaj ??Sa zaobljubile čistost na čast boginji vesti. Brez Marije bi bila tudi danes 5e cdno neznana zahteva, da je treba *,red zakonom čisto živeti. In če ima Hašnji svet še ve.dno toliko moralnega čuta, da se zgleduje nad zakono-^°nistvom, ali ni to zasluga božje Ma-Gre, ki nam je prelep vzor pravega "Nižinskega življenja? Marija in materinstvo Brez Marije bi bilo tudi v naši. dobi "'aterinstvo prazna beseda, če danes oslavljanio materinstvo, če države 'kujejo matere številnih otrok, ali JASTREB n. Keta 1902 je napisal svetovno zna-Poljski romanopisec Henrik Sienkie-cf basen, ki čudovito natančno pona-r.la razmere, v katerih danes živimo. Jastreb se je usedel k sokolovemu Rnezd» in dejal: "V imenu svojih pravic ti ukazujem, P°slušaj me!“ »Kaj hočeš od mene?“ vpraša sokol. »Umoriti te hočem in požreti.“ ’-Un zakaj mi želiš smrt?“ hn ”,^°ie ftnezdo je postalo premaj-e . ’ odvrne jastreb, in zato potre-M a»- tv°ieKa» da posadim vanj svoje 0Vj lce* Poleg tega tvoja navzočnost Ren-3 .m"i° jastrehsko politiko. Dalje m» °r'® drugačen jezik in končno, ti ne ljubiš.“ Ro»’»OVorim Pa® iezik, ki mi ga je dal zak’. odgovori sokol. „Pa povej mi še. ‘M ‘e ne ljubim?“ da 1 ° Je Postranska stvari Vem ’e, bjj0 Pravico tiste, ki me ne lju-’ 11'Poritj in požreti.“ ni to zasluga božje Porodnice? In če se morajo danes matere, ki morijo svoje otroke pred rojstvom, še. vedno skrivati pred ljudmi, ali ni to lep dokaz, kako globoko je po vzgledu Matere božje prodrla misel materinstva v človeško družbo? ZVEZDA VODNICA Da, gorje, stokrat gorje človeštvu, če nam usmiljeni Bog ne bi dal nebeške Matere. Ona je bila tista, ki je človeka iztrgala iz vrtinca strasti in mu s svojim zgledom pokazala, kako mora živeti. Tudi nam je Marija zvezda vodnica, ki naj vodi tudi nas. Zato se je oklenimo z vsem srcem in prepričani bodimo, da nas potem strasti in skušnjave ne bodo zmagale. IN SOKOL „Če bi te jaz ljubil, ali mi boš potem prizanesel?“ wČe bi me ti res ljubil, bi mi svoje gnezdo prostovoljno izročil in bi mi brez ugovora dovolil, da te požrem, ker jaz moram pridobiti na teži in masti.“ „Torej sc ne morem rešiti na noben način?“ „Na noben način ne,“ reče jastreb. „Če sc žrtvuješ, si pridobiš pri meni nesmrtno slavo.“ Sokol nekaj trenutkov premišlja, potem pa vpraša: „Naj r«-ide, kar že mora priti, toda povej mi, kje si sc tega naučil?“ „Tepček,“ mu odgovori jastreb, „ali ne veš, da so me dve leti vzgajali v živalskem vrtu v Moskvi.“ ,,Ah, če je pa tako,“ odvrne sokol, „potem pač vidim, da me more rešiti le Bog in lastna moč.“ H. Sienkicwicz Ali je res, da Marija posega s svojo prošnjo in s svojin* posredovanjem odločilno v tek dogodkov tako v življenj*1 , posameznikov, kot v življenju Cerkve in sveta? MATI BOŽJE PREVIDNOSTI Kljub spremenjenim letnim časom in življenjskim razmeram, ki smo vanje vstopili na tej južni poluti naše zemlje, nam je maj vendar še vedno Marijin mesec, poln lepih spominov in ljubečih čustev do Nje, ki je kot prekrasna šmarnica po božji dobroti vzcvetela v tej solzni dolini, v božjo čast in v naše veselje in odrešenje. Neizrekljivo veličastvo, s katerim je Bog Marijo, Mater svojega Sina, obdal, blesti v tem mesecu v vsej svoji lepoti pred dušo vernih kristjanov. S sveto Cerkvijo, ki za zadnji majniški dan po vesoljnem svetu obhaja praznik Marije Kraljice, bomo spet poživili svojo vero v moč njene materinske priprošnje. Naša življenjska pot in usoda vesoljnega sveta sta tesno povezani z Marijo, ki jo Cerkev v posebni votivni maši slavi kot Mater božje previdnosti. Vključimo torej, v tem Marijinem mesecu, v vrsto naših preprostih premišljevanj o skrivnostih božje previdnosti to premišljevanje o Marijinem deležu pri božji vladi nad našim življenjem, kakor nad življenjem Cerkve in vsega sveta. Naj bodo te misli, ki sem jih zbral iz knjig bogoslovnih pisateljev, kot skromen šopek v venec majniške Kraljice, nam vsem pa v potrjenje naše ljubezni in našega brezmejnega zaupanja do naše preljube Matere in Gospe. NA ZEMLJI Marija je že v svojem zemeljskem življenju odločilno posegala v božje . načrte. V potrditev te čudovite res' niče si ni mogoče misliti primerne]' šega evangeljskega berila, kot je P°' £ ročilo svetega Janeza o svatbi v 9a' j lilejski Kani, ki ga Cerkev bere f omenjeni maši v čast Materi božje previdnosti. V duhu nakratko obnovimo ganljiv0 i evangeljsko zgodbo: Jezus je zap^' ; stil tihi nazareški dom, zapustil svO' jo ljubljeno Mater, tedaj verjetno j vdovo, in začel svoje javno življenj0 kot Učitelj in Odrešenik. Ko je f reki Jordanu po svetem Janezu pre'. jel krst pokore ter se nato v pušča1»1 pripravil na svoje javno delovanje s štiridesetdnevnim postom, ob či9a* zaključku je zmagovito zavrnil troT no Satanovo skušnjavo, si pridrli1 prve učence in se z njimi napoti v Galilejo, glavni kraj svojega od»e' Silnega dela. Pridejo v Kano, mesto, oddaljeno od, Nazareta kakm šest kilometrov. V veselem razpok' ženju je Kana, ker se v njej z i>s° slovesnostjo obhaja svatba dveh ml0' dih poročencev. Na svatbi je navzoč0 Marija, kar nam priča, da je bila mladima poročencema v sorodstvi’ ali vsaj v zelo prijateljskih odnosih' Ko pride tja Jezus s svojimi učen»1’ dobri ljudje seveda povabijo tudi n] na veselo svatovanje, ki je na Judovskem trajalo kar cel teden, se zdaj vrši v navzočnosti samega boj ega Si-nn in njegove presvete Matere. Zelo verjetno je mnenje bogoslovnih učiteljev, da je Jezus prav ob tej priliki povzdignil zakonsko zvezo v čast svetega zakramenta. Vsled pomnoženega števila svatov *n dolgega praznovanja pa je v sicer skromnem domu novoporočencev Manjkalo vina, kar je med prvimi °Vazila Marija, kako je njeno mate-vinsko srce ljubeče čulo nad vsem. &a bi ženina in nevesto in njune do-vsače obvarovala zadrege in sramote, Pokliče na tihem Jezusa in mu zaupno rsče: „Vina nimajo." Marijina vera v Jezusovo božjo moč in njegovo dobroto je bila brezmejna. Kar P® nas v evangeliju zelo presedli, je nekam trdi in odklonilni Jezusov odgovor: „Kaj je meni in tebi, Zena? Moja ura še ni prišla?" Ne-xzmerno veliko se je o tem Jezuso-Vem odgovoru že razglabljalo in pi-salo in ga skušajo razložiti v smislu, tl bi omilil njegovo trdoto. Vendar Se zdi gotovo, da je bil Jezusov od-9ovor na Marijino prošnjo odkloni-en< ker po njegovi izjavi ura nje-čudežev še ni bila prišla. Ka-,° is potem to, da je nekaj trenut-, '‘v za tem le že storil svoj prvi ve-čudež in spremenil šest velikih *čev vode, ki so držali od 80 do 120 J r°v> v najboljše vino? P. Fernan-_ v svoji lepi knjigi o Jezusovem j en ju to takole razloži: Kot se ^ evangeljskega poročila vidi, ni a Marija vsled Jezusovega odklo-slodgovora nič užaljena. Božji ni e?1 80 ji vedno sveti. Vendar tudi Zgubila upanja. V svoji ljubeči skrbi za dobre svate vztraja v svoji ponižni in zaupni prošnji, morda le z ljubečim, vse zmagujočim pogledom matere, ki se mu tudi Jezus ne more ustavljati. Po Marijini prošnji pospeši prihod svoje ure in njegov prvi čudež je tako res sad Marijinega posredovanja, ki tedaj prvič poseže v delokrog božje previdnosti, v katerem ji je po Bogu za vse čase in vse ljudi določena prav posebna vloga. Mati Jezusova je Marija tudi Mati božje previdnosti. Evangelisti nam drugih podobnih dogodkov o Marijinem posredovanju za časa Jezusovega življenja ne poročajo, čeprav s tem ni rečeno, da jih ni bilo, zakaj po lastni izjavi niso vsega zapisali, ampak le najvažnejše. Beremo pa v Apostolskih delih, kako je bila Marija po Jezusovem vnebohodu središče mlade Cerkve. Z apostoli in prvimi kristjani se pripravlja v molitvi na prihod Svetega Duha in ga z njimi na binkoštno nedeljo tudi prejme. Staro izročilo iz teh prvih časov krščanstva nam govori, da je zadnji del svojega življenja na zemlji vsega posvetila molitvi in skrbi za sveto Cerkev, za njeno razširjenje in utrjenje med narodi sveta. Bila je učiteljica, svetovalka in mati apostolov in vernikov in prav tej njeni ljubeči skrbi in molitvi pripisujejo mnogi bogoslovni pisatelji izredno rast in napredek Cerkve v tistih prvih časih, polnih težav in preganjanja od strani Judov in poganov. V NEBEŠKI SLAVI Že v svojih zemeljskih dneh je Marija sveti Cerkvi, njenim vodnikom in vernikom, ljubeča Mati božje previdnosti. Po njenem slavnem vnebovzetju pa se njen previdnostni vpliv po božji volji in dobroti razširi na vse človeštvo, na vse kraje in čase. V nebeški slavi, ,cjer je po troedinem Bogu kronana za Kraljico nebes in zemlje sedi na desnici svojega božjega Sina, posega Marija s svojo prošnjo in s svojim posredovanjem odločilno v tek dogodkov tako v življenju posameznikov, kot v življenju Cerkve in sveta. Ta njena vloga pri vladi božje previdnosti je v tesni zvezi z vero v njeno vesolju'' sredništvo vseh milosti, z njeno nad vse stvarstvo vzvišeno kraljevsko močjo in oblastjo, z njenim božjim materinstvom in iz njega izhajajočim duhovnim materinstvom nad vsem človeštvom... Naj v potrjenje te čudovito tolažilne vere navedem nekaj izrekov iz Svetega pisma, papežev, škofov, cerkvenih očetov in pisateljev. V votivni maši v čast Materi božje previdnosti, ki je določena za soboto pred tretja nedeljo v novembru, se berejo v vstopnem spevu Jezusove besede, ki jih je na križu govoril Materi in Janezu: „Žena, glej tvol sin — sin, glej tvoja mati!“ Marijino duhovno materinstvo nr,d '»šemi ljudmi je po tem Jezusa Jem testamentu slovesno potrjeno. Mašno berilo je iz knjige Modrosti in se v njem bere: „Na valovih morja in na 1 vsej zemlji, pri vsakem lju "stvu in narodu sem se skušala naseliti. ■■ Od pravelca, od začetka n-z je ustvaril in na veke ne bom nehala biti. ■ ■ Pridite k meni vsi, kameri me želHe in se nasitite mojih sadov“ (Prid-2A). Stopnički spev je vzet iz preroka Izajija: „More li žena pozabiti svojega otroka, da bi se ne usmilil sadu svojega telesa? ln če bi tudi ona pozabila, jaz nikoli ne pozabim nate“ (A9, 15). Iz vseh te? mašnih misli vidimo, kako sveta Cerkev gle' da v Mariji uresničenje božjih načrtov glede človeškega odrešenja in živo veruje, da je Marnja že od vekomaj pritegnjena po Bogu v njegov# skrivnostne načrte in sklepe gledo usode sveta. V razpravah o Mariji, sre&nid vseh milosti — resnica, ki s;cer & ni proglašena kot predmet vesoljne vere, a je že last Cer..ve i.i njenih otrok in se gotovo bliža končni slo' vesni proglasitvi — se cerkveni uči' telji izražajo nedvoumno, lu nam vso milosti, ki nam jih Bog deli, tako zunanje kot notranje, vsi božji blagoslovi torej in vse dobrote božje’ prihajajo po Mariji. Papež Benedikt XIV. pravi: ,J>rC' sveta Devica je tista nebeška reka, Po kateri priteka do dna človeške bede tok vsah božjih milosti in darov." Pij IX., ki je proglasil resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, v slovesni okrožnici piše: „V presveto Devico stavimo vse svoje zaupa-nie; zakaj Bog je dal njej polnost Vsega dobrega in zato, če imamo kaj upanja, kaj milosti, kaj gotovosti Zveličanja, vemo, da nam vse to prihaja od Nje, kajti taka je božja že-in volja, da imamo vse po Ma-V'P - ■ • Ona je najgotovejše pribežališče vsem, ki so v nevarnostih, najzvestejša pomočnica in srednica Pri svojem edinorojenem Sinu za večini svet. Ničesar se zato ne bojmo ln nič malodušni ne bodimo, ker je ona- naša vodnica, naša učiteljica, P^ša mati, ki skrbi za naše zveliča-itf- tW ljubeče posreduje za ves člove-. 1 rod. Povišana nad vse angelske n svetniške zbore, sedeča na desnici sP°Jega Sina, Gospoda našega Jezusa riStusa, prosi za nas vse z najmogočnejšimi materinskimi prošnjami P vedno prejme to, kar prosi ter nikdar ne prosi zastonj..." Leon XIII., veliki pospeševatelj zvetega rožnega venca, navaja v eni vojih tozadevnih okrožnic besede sv. ovnardina iz Siene, ki pravi: ” Saktera milost, ki pride na ta Pot, pride po tem-le stalnem redu: d Boga do Kristusa; od Kristusa 0 Marije; od Marije do nas." Papež ^dostavlja: „Ker je Marija odločil-je s°delovala pri našem odrešenju, iz Vos}ala srednica vseh milosti, ki v lfa{° iz skrivnosti odrešenja v e 1 časih. Njena moč v tem pogle-skoraj neizmerna..." veti Eutimij, carigrajski patri- arh, govori Mariji: „Ker si Stvarnikova Mati, premoreš vse, kar hočeš. Ničesar ni, o Prečista,kar bi omejevalo tvojo moč; toliko moreš, kolikor hočeš in želiš. Za Bogom ti edina premoreš vse in tvoj Sin, Bog in Gospod nas vseh, ti kot svoji Materi dovoli vse, kajti po vsej pravici se uklanja tvojim materinskim prošnjam." Bogoslovni pisatelj in pesnik Ambrož iz Montesina, izražajoč vero in zaupanje krščanskega ljudstva, poje takole o Mariji: „Tako velika je tvoja nebeška moč, da Bog ničesar ne odloči brez tebe. Čeprav bi lahko vse storil sam, tega noče, ako tebi, o drar ga Devica, to ni po volji." KAJ JE POTEM S SVETNIŠKIM POSREDOVANJEM ? Cerkveni učenik sveti Anzelm lepo o tem piše: „Svet ima dobre, predobre pomočnike in priprošnjike v apostolih, očakih, prerokih, mučencih, spoznavalcih in devicah, h katerim pošilja svoje ponižne prošnje. Ali ti, o Gospa naša, si boljša in vzviše-nejša od njih vseh in to, kar oni, združeni s teboj, lahko izprosijo, ti lahko sama, brez njih, dosežeš." Leon XIII. glede tega uči: „Posredovanje presvete Device je neprimerno višjega reda kot ono vseh drugih svetnikov. Kateri od vseh blaženih nebeščanov bi se le upal tekmovati z božjo Materjo v dosegi milosti? In kdo v nebesih tudi bolje spoznava v večni Besedi stiske, ki nas obdajajo? Komu je bila dana večja moč, da nagne najsvetejšega Boga? Kdo bi se mogel meriti z Njo v čustvih materinske ljubezni?" Splošno mnenje cerkvenih učiteljev je, da gredo prošnje svetnikov le po Mariji pred božji prestol in milosti, ki nam jih oni izprosijo, tudi le po Mariji pridejo do njih in po njih do nas. Nič se torej ne zgodi v naše dobro, v korist Cerkve in sveta, brez Marije. Ona je tista edina, ki ji je Bog dal popolno oblast nad zakladom svojih milosti in dobrot. V NAŠIH ČASIH Potrjenje vseh teh čudovitih tolažilnih dejstev imamo v naši dobi po Mariji sami. Pred 130 leti se je v Parizu razodela sveti Katarini La-boure kot Kraljica sveta, držeč svetovno oblo v svojih rokah. V Fatimi je nedolžnim pastircem izjavila: „Usoda sveta je po božji volji v mojih rokah." V tej veri je pokojni papež Pij XII. posvetil ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu in nato še posebej ruske narode. V liturgijo vesoljne Cerkve je vpeljal praznik Marije Kraljice. Poln vere v Marijino Vsemogočno priprošnjo, je klical vse vernike k temu vernemu zaupanju: „Naša želja je, da vsi pridružite svoje prošnje našim, da Bog s svojo vsemogočno roko zaustavi viharje, ki okrog nas besne. In ker nam Bog, po besedi svetega Bernarda, vse P° Mariji deli, hitimo zato vsi k Mariji, pred njene oltarje položimo svoje prošnje, svoje stiske, svoje solze in jo prosimo tolažbe in pomoči. Marija je v resnici tako mogočna pred Bogom in svojim edinorojenim Sinom, da je oni, ki želeč pomoči ne hiti k Njej, podoben tistemu, ki bi rad brez peruti letal. Da, Marija je najmogočnejša Mati Boga in istočasno —" o kako sladka je ta misel za nas tudi neskočno ljubeča Mati naša.. ■ + Zaključimo to majniško premišljevanje z lepo molitvijo votivne maše v čast Materi božje previdnosti: O Bog, čigar previdnost se v svojih odlokih ne vara, ponižno te prosimo, da po priprošnji blažene Device *’w Matere svojega Sina vse, kar je škodljivega, od. nas odvrneš in daš, da nam vse pride v dobro. Po istem Kristus Gospodu našem. Amen. ALOJZIJ KOŠMERLJ „življenje je kakor večer pred svetim dnem, kakor vigilija večnega praznika,“ je zapisal naš Aleš Ušeničnik. • 0 ^ARRAMEXTI: KAXALB MILOSTI Z negativnimi sredstvi ('bojem proti grehu, svetu, hudiču, sebi) človek &sti (hišo, pripravi prostor, ki ga je treba napolniti z božjo milostjo. Prvi kanal, P° katerem prihaja milost v človeka, so zakramenti, med njimi zlasti dva, ki ju človek more stalno prejemati: spoved in Evharistija. SPOVED •se • s # • s e • s e • s e Svetniki so se spovedovali vsak dan, ker so bili žejni Boga. Spoved da moč prav proti spovedanim grehom. Prav se je obtožiti ne le greha, ampak tudi vzroka greha. Mnogo lažja je spoved, če je človek zares prepričan, da Kristus pušča po spovedniku. Vsaka spoved naj bi bila, kot da je zadnja v življenju. od- OBHAJILO • f e • e « • e e • * *> e • * e • • e Svetost je v vedno polnejšem črpanju božjega življenja. Božje življenje prihaja v človeka kot iz edinega vira zanj iz Kristusa po zakramentih, zlasti po Evharistiji. V obhajilu se da Kristus človeku kot hrana, a tako, da Kristus človeka spreminja vase. Obhajilo da vsega Kristusa, vse zaklade svetosti, modrosti in vednosti, ki so v njem. Obenem s Sinom vstopita v dušo tudi Oče in Sveti Duh: vse tri božje osebe žive v človeku svoje intimno življenje. Evharistično zedinjenje je že začetek nebes, „iz obličja v obličje v temi“. * • Vrednost maše same v sebi je zares neskončna. • • Ena sama presveta daritev počasti Boga bolj, kot ga bodo v nebesih počastili vso večnost vsi angeli in svetniki skupaj. Zemlja je potopljena v greh. Bog je ne kaznuje, ker vsako uro njegov Sin, žrtvovan na oltarju, plačuje za greh. Česar z] mašo ne bomo dosegli od Boga, tudi z drugim ne bonro: tu Kristus prosi za nas in Oče ga vedno usliši. * Velik je človekov dolg pred Bogom: maša da Bogu še večjo zahvalo. ® Ni čudno, če je bila maša svetnikom središče življenja. B. R * e * • Velike resnice naše vere lahko opišemo tudi v obliki literarne črtice. Pričujoči članek na tak način kaže dogodek, ki se je izvršil UO dni po Kristusovem vstajenju. Berite! EDEN OD ENAJSTIH PRIPOVEDUJE Najlepše trenutke v življenju smo doživeli tedaj, ko je naš učitelj tako slavno vstal od" smrti, ko se je vse do>-polnilo in je poveličan spet bival med nami. Razložil nam je vse, kar nam poprej ni bilo razumljivo; vse podobe in prilike so nam postale jasne in ni bilo dneva, da se ne bi znova poveličal v novem čudežu. Prišel je, ne da bi vedeli, kdaj; prišel je tiho in nevidno med nas. Bil je vedno v naši bližini. Da, čutili smo ga v srcih, zakaj bil je v vsakem in vse nas je družil v sebi. Premagal in vkoval je čas in prostor in nam podaril modrost; žalost in smrt sta zgubili oblast v našem življenju. Zmaga nam je bila zagotovljena. In mrzlično smo čakali, da bo tiste dni ustanovil veliko kraljestvo. Naše mlade sanje so bile sinje ko poletno nebo in naše upanje bolj žarko ko zlato sonce naše domovine. Nekoč, — bil je ravno štirideseti dan cd jutra Njegovega vstajenja — nas je zopet peljal na Oljsko goro. Ustavili smo se na najvišji točki in stopili okrog njega. Mesto se je svetlikalo pod' našimi nogami, a nad nami se je pelo svetlo in jasno nebo. V srcih smo občutili srečo, zakaj slutili smo, da se bo sedaj zgodilo nekaj velikega. Vsi smo imeli iste misli, a nihče se Mu ni upal staviti vprašanja. On pa je molče čital naše misli. Slednjič se je opogumil najmlajši izmed nas. Padla je beseda: „Gospod, ali boš kmalu osnoval svoje kraljestvo?“ Nastala je sveta tišina, še muren-čku so zastale strune, ki jih je ubiral v božjo slavo. Naš molk je pretrgal Gospodov odgovor: „Ne gre vam, da bi vedeli čase in prilike, ki jih je Oče pridržal svoji oblasti; prejeli pa boste moč, ko pride v vas Sveti Duh, in boste meni priče do konca sveta.“ ..........•. Radi bi ga vprašali, kdo je ta duh, 0 katerem je večkrat govoril v teh štiridesetih dneh, ne da bi mi vedeli, kaj nam hoče povedati. Toda takoj, ko je umolknil, se je ajegov obraz zasvetil ko sonce in nje-8°va oblačila so postala bela ko luč, ako da so zastala vsa vprašanja in se naše oči umikale pred premočnim bliščem. V tem sijaju se je dvignil od tal. lsje in višje je plaval, — naša srca vriskala v veselem ponosu. Kako velik je bil, — kraljevsko po-vzdignjen nad vse prestole sveta — Gledali smo in gledali, in nismo po-adslili, da je prišel čas ločitve. Nebo je preletelo belo jadro, — svetel oblaček se je prikradel med nas ln Gospoda. Še vedno smo strmeli. Oblaki so Prihajali in odhajali s poletnim vetri-<-em. Mislili smo, d'a bo tudi tega odda bomo potem spet videli se bo dvigal v jasne višave. Oblaček pa ni prešel... B(d in gost je bil, vkovan na jutra- ia sapa, NJega, ko njem nebu prav nad našimi glavami, sam samcat na sinji polkrogli. Noben od nas še ni videl podobne-oblaka. Medtem ko smo zaverovani strmeli v čudežno meglico, sta nenadoma stala poleg nas dva moža v belih oblačilih. Rekla sta: „Kaj stojite tu in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo tako urišel, kakor ste ga vid'eli iti v nebo!“ Spoznali smo, da je bil odvzet od nas, — kot je večkrat napovedal — k Očetu. Kje so bile sanje o kraljestvu? Kje zmaga? — čutili smo se zapuščene. .. Molče smo krenili z vrha in se vračal v mesto. V zelenih gajih so potihnili ptičji zbori, — vse je bilo prazno, brez življenja. Na vsej poti nismo srečali žive duše. In smo ostali skupaj in čakali. Čakali smo, da bo On zopet prišel vnovič poslan od Očeta. M. B. TERMOMETER NAŠE RAZGLEDANOSTI 1. Peteri glavni jeziki sveta? Koliko ljudi jih govori? (2 točki) 2. Kateri papeži so vladali v 20. stoletju? Od kdaj pa do kdaj? (3 točke) 3. Katero je največje mesto, gora, reka, jezero^ otok, puščava sveta? (4 točke.) 4. Kaj je to vesoljni cerkveni zbor? Koliko jih je. že bilo v zgodovini? (2 točki) 5. Kateri so zavetniki: televizije, duhovnikov, mater, pisateljev, duhovnih vaj in bolnikov? (3 točke) 6 .Koliko knjig ima vse sveto pismo? Koliko nova in: stara zaveza? (2 točki) 7. Zakaj je Jezus Kristus hotel trpeti in umreti? (4 točke) (20—18: odlično; 17—14: prav dobro; 13—18: dobro; 7—4: slabo; 3—0: prav slabo.) — Odgovore najdete na strani 285. Kaj je treba vedeti, predno vzameš v roke sveto pismo? SVETO PISMO NI prirodoslovna knjiga NI znanstvena zgodovina NI sistematičen katekizem SVETO PISMO NI PRIRODOSLOVNA KNJIGA Namesto kronike o oblikovanju zemeljske skorje ali organizaciji neba a** razvoju življenja nam sveto pismo le v pesniški ali preneseni obliki pokaže povsem ljudski in vzhodnjaški nauk o nastanku in razvoju sveta, ne pa znanstvenega. ^ nekako kot nadomestilo za to nam nudi čudovito globino o vrednosti vesolja. Stara zaveza se začne s trditvijo, da je Bog vse stvari ustvaril iz niča. Zat° je „vse, kar ni Bog, od Boga“. Vse vidne in nevidne stvari so v vsem svoje®1 bivanju in delovanju popolnoma od Boga. Zato je vse vesolje, lepo, vse je dobr®-Človek v svetem pismu zaradi neskončnosti vesolja Boga časti, občuduje, hv»1 in se mu zahvaljuje. Sredi vidnega stvarstva je človek kot del in obenem gospod tega stvarstva-In to le zato, ker je bil, narejen iz prsti, dvignjen do podobe in sličnosti božje- Sveto pismo pa prikaže tudi misel o Bogu in to tako visoko in popolno, k»1 je vsa predkrščanska kultura zunaj judovskega naroda ni poznala. Že na I>rv‘ straneh se. nam razodene Bog kot edini, večni, osebni, nadčutni; vsemogočni ,p dobrotni Stvarnik. Mnogo verzov 1. Mojzesove knjige je prepojenih z verskimi mislimi, k* dvigajo neizobraženega hebrejskega pastirja nad Platona in Aristotela in «a nudijo, ko jih beremo po mnogih stoletjih, ne sistema prirodoslovnih ved, amP® naravnost temelje nauka Q nadtvarnem. SVETO PISMO NI ZNANSTVENA ZGODOVINA V svetem pismu najdemo mnogo poročil o zgodovinskih dogodkih, a zan'8jj iščemo nekatere zanimive) podrobnosti. Zgodovino gledamo skozi povsem drugacn mišljenje, kot je naše: skozi prizmo, ki pusti videti nekatere stvari, druge pa °I>usti. Kolikor oddaljenejši so dogodki v dobah prazgodovine, toliko teže jih je Postaviti v njih pravo razdaljo v času. Celo se sprašujemo, ali niso najodaljenejši dogodki opisani v simbolični in pesniški obliki, da bi tako mi razumeli končni smoter človeške zgodovine. Kljub temu nenavadnemu podajanju zgodovine v svetem pismu — in prav tarez zapovedi. Z razodeto vero je drugače: nenadoma se rodi misel o enem Bogu v napol nomadski družini, ki pride iz sirske puščave na jug Palestine., Po stoletjih je bližina že majhen narod in ohranja to misel o enem Bogu. Razen tega ima že *Udi zapoveodi, osnovane na tej misli, in poseben kraj za bogočastje. Po stoletjih Pojavijo v tem narodu preroki. Ti, čeprav različni po času in kraju, oznanjajo sto vero o božji previdnosti, zapovedi, plačilu in kazni in bodočem Odrešeniku, vončno pride Kristus.. Pride kot nekdo, ki so ga stoletja pričakovala. Pride z Veselim oznanilom o vesoljnem odrešenju, z bogastvom milosti, z vzvišenim pro-Bramom ljubezni. Tako Izraelovo versko bogastvo ni le rešeno, ampak se, okrep-leUo in ovrednoteno do neverjetnega, na poti za osvojitvijo sveta. Kako razložiti to, da je ta verska misel med judovskim narodom šla ®r°ti toku vedno v isto smer, kot da bi šla za vnaprej določenim načrtom? Edina Razlaga Bog je govoril. Bog se je razodeval v zgodovini, prilagodujoč se jeziku ^ mislim ljudi. Obenem je Bog čistil te misli in jih izpolnjeval, dokler se ni 'kazala sama božja Beseda kot človek in s človeškimi besedami razodela „pol-*l0s^ milosti in resnice“. Prirejeno po Galbiati Pizza, Pagine Diffi-cile Deila Bibbia, Antico Testamente Nov predlog v Združenih državah Severne Amerike Vedno smo bili navajeni slišati samo o tem, kako zunaj katoliške Cerkve vse samo razpada. Če je to veljalo šo pred 50 leti, danes ne več. Razvoj gre danes v obratni smeri. Večkrat sicer na škodo resnice in načel — toda to je morda le prehodno. Nedvomno smemo gledati v tem resnem teženju protestantskih cerkva za zbližanje in združenje ne le človeško prizadevanje, ampak tudi božji prst. Morda bo to pot do končnega združenja in ne vrnitev posameznikov iz popolnih razvalin, kakor smo bil navajeni pričakovati doslej. METODISTI Ustanovljeni v 18. stoletju; v 6 okrožjih živi 9,2 milijona vernikov. Poudarjajo osebno versko izkustvo in ljubezen do Boga. Verujejo v Trojico, izpovedujejo apostolsko vero in imajo krst in obhajilo, ki pa je le spomin zadnje večerje. Vodijo jih škofje, izvoljeni na posebnih konferencah. EPISKOPALCI Imajo 3,2 mlijona vernikov. Vodi jih škof-predsednik; poznajo zakonodajno skupščino, ki se sestaja na tri leta in ima dvoje zbornic: poslansko (v kateri so tudi laiki) in škofovsko. So veja anglikanske cerkvee; trdijo, da škofje imajo apostolsko nasledstvo. Glavna zakramenta sta krst in obhajilo (v katerem je Kristus resnično pričujoč); sprejemajo pa tudi vseh drugih pet zakramentov. ZDRUŽENJE Štirih PROTESTANTSKIH CERKVA I V zadnjih letih je prišlo že do ve da prejmejo posvečenje od ePiskopalnih škofov, da bo tako vsa n°Va cerkev smela zase terjati apo-stolsko nasledstvo. Nova cerkev bi izrecno zahtevala Veroizpoved v sv. Trojico in v zakramenta sv. krsta in obhajila. V zameno Za to, da bi nekatere cerkve morale Pričeti jemati bolj resno zakramente. 1 Pa episkopalna cerkev morala dajati ,ea pomena načelu, da se Bor more J popolno razodevati v sv. pismu in Se dejansko je. . Cerkev bi morala biti demokratska: lki bi naj imeli enakost z duhovniki; ana bi naj bila možnost za več formu-r!J verskih resnic; posebej pa bi naj a brez vsakega razkošja in zuna-JeSa bleska. Ker pa so nekatere ne-0?ak°sti v cerkvi nujne, bi morala biti k .. a čim višjega predstojnika tem n°} Preprosta: vrhovni predstojnik bi J nosil preprost talar namesto plu-v'alr • a in mitre. Odziv „ Nekateri so predlog sprejeli z vsem bj X dušenjem. Že so izdelali načrt, kako dc na.J Pr'šlo do združenja postopno v letih. To bi pomenilo, da bi v . najmočnejša protestantska cerkev rCg6 a Vsaj 18 milijonov vernikov, v Pa *Ci ;ua PreceJ več, ker protestantje Pio S,)'.°®so štejejo med svoje člane sa-(jji Ermane, ne pa zgolj krščenih, jo ,Je l10 njik 1® dopolnilo krsta in Podeljujejo nekako po 12. letu.) Drugi spet so bolj zadržani. Žele združenja, a bolj počasnega, potem ko bi razmere dozorele, tako da bi ne bilo treba žrtvovati preveč lastneega bistva, kar da je zmerom na škodo resnici. PREZBITERIJANCI Tudi ti imajo 3,2 milijona vernikov. Vodi jih izvoljeno zastopstvo, ki se sestaja v sejah, prezbiterijih, sinodah in letni splošno skupščini. Spočetka je bila strogo kalvinistič-na pa so se potem v marsičem oddaljili Kalvinu, na primer v nauku o predestinaciji. Glavni poudarek je na veri, svetem pismu kot žvljenjskem vodilu in veri v sv. Trojico. Poznajo le zakrament krsta in obhajila, v katereem je Kristus samo duhovno navzoč. ZDUŽENA KRISTUSOVA CERKEV Ima 2,2 milijona vernikov, a vsaka verska občina je skoro popolnoma (neodvisna od druge. Ustanovila se je leta 1957, potem ko šta se v eno združila Evangeljska in Reformirana Cerkev pa Kongregacionalne krščanske cerkve. So izredno široki. Ne verujejo vsi v sv. Trojico. Pojmujejo Cerkev zlasti zadnji samo kot prostovoljno združenje različnih cerkvenih občin in te spet le kot prostovoljno združenje posameznikov; taje torej, da bi bila Cerkev božja ustanova. Poznajo zakrament krsta in obhajilo le. z duhovno navzočnostjo Kristusovo. Rav"° io «'e sili, da priznam Boga, ker si ne morem razložiti, da bi ta veličastni in čudoviti svet nastal le slučajno. Kardinalski klobuk je simbol žrtve in. edinosti Papež podeljuje kardinalsko čast tistim, ki jih izbere za svoje najožje sodelavce za vodstvo Cerkve v Rimu in po širnem svetu. Rdeči kardinalski klobuk je predvsem opomin za žrtve in trpljenje za zvestobo Cerkvi in papežu, je simbol povezanosti in edinosti. (Sv. oče Janez XXIII. v nagavo-ru novim kardinalom 19. I. 1961.) Važnost socialne službe Težnja po vedno večji industrializaciji povzroča tudi koncentracijo delavstva v nastajajočih industrijskih središčih. To povzroča velike spremembe v življenju novih delavcev, ki navadno prihajajo iz podeželja in kmečkega življenja. Naletijo na velike težave in probleme, ki jih dostikrat ne morejo sami rešiti. Tukaj mora nastopiti dobro organizirana socialna službe, ki pomaga reševati probleme človeške skupnosti. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru udeležencem mednarodne konference za socialno službo 15. 1. 1961.) Sovraštvo med narodi je velika nevarnost za mir Neskončno velika so področja dežel, v katerih narodi trpe preganjanje in so prikrajšani na najosnovnejših človečanskih pravicah. Ti narodi veliko trpijo in je Cerkev za njihovo bodočnost zelo zaskrbljena. Cerkev je tudi zelo. zaskrbljena zaradi nesloge med narodi in sovraštva, ki je tako nevarno za red in mir na svetu. (Sv. oče Janez XXIII. v govoru na konzistoriju dne 16. 1. 1961.) Problemi krščanske družine Velike so težave, v katerih se nahaja sodobna krščanska družina in to predvsem v duhovnem pogledu Starši morajo premagovati stalno velike težave za krščansko vzgojo otrok in vzor- Glas iz Rima no življenje. Papež se jih stalno sp0' minja v molitvah. (Poslanica za druži*1' ski praznik 8. 1. 1961.) Vse delo Cerkve je apostolsko delo Cerkev po svojih kongregacijah vO" di njeno apostolsko delo po celem sve' tu. Poslanstvo Cerkve je širiti Kristusov nauk in ga posredovati vsem Uu' dem. V tem tudi sledi Kristusoven10 zgledu. (Sv. oče Janez XXIII. v spl0***11 avdienci 11. 1. 1961) Krščansko plemstvo je v velikodušno^1 Največje dostojanstvo človeka jev. izvrševanju svojih dolžnosti, to je »*' veti tako, kot pričakuje Bog. Med k*e' postmi pa je za krščansko plemst''0 posebej značilna velikodušnost, kater® se ne sme nikoli pozabiti. (Sv. oče Ja' nez XXIII. v nagovoru zastopnik0*11 rimskega plemstva 9. 1. 1961.) Leto 1961 mora biti leto krščanske obnove Ob koncu starega leta se mora**^ vprašati, če smo vedno izpolnili sV° . dolžnost, ponižno sklonimo glave in zahvalimo Bogu za vse prejete dobt0 te, istočasna pa prosimo, da nas v ^ vem letu obvaruje vsega bi bili vsi narodi svobodni hudega, . ter sled*1 Poti, ki jo je pokazal Gospod. Novo leto P'ora biti za vsakega kristjana leto resničnega krščanskega življenja. (Sv. °če Janez XXIII. v nagovoru v splošni avdienci 28. 12. 1960.) Blagoslov „Urbi et Orbi“ Za lanski božič je sveti oče Janez XXIII. podelil svoj blagoslov „mestu in svetu“ še s posebnim namenom za otroke» za delavce, za vse, ki trpijo, za tiste, ki so odgovorni za javno življenje in vsej krščanski družini po širnem svetu. Potem pa je voščil množici srečne božične praznike in novo leto v desetih jezikih. Novomašniki nova življenjska sila Cerkve Novcmašniki so vedno veliko upanje in prinašajo novega optimizma v apostolsko delo Cerkve. Nove sile in niladost pomenita stalno obnavljanje sile v življenju Cerkve in zato lahko kristjani gledamo z optimizmom v bodočnost. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru v avdienci 19. 12. 1960.) Krščansko junaštvo v trpljenju in težavah Stopnja in vrednost krščanstva ter naše vere se preizkuša v trpljenju in težavah. Zaupati moramo vedno in povsod' v Gospoda, ki pomaga vsakemu, ki se k Njemu zateče. (Sv. oče v splošni avdienci 1. 2. 1961.) Verska in moralna vzgoja otrok Skrb za versko in moralno vzgojo otrok je vedno izredne važnosti, ker se ® tem delom in poukom postavljajo rdni temelji bodoče družbe. (Sv. oče anez XXIII. v pismu brazilskemu kar-•nalu Barros Carnave 2. 2. 1961.) ^čimo se. pri apostolih Petru in Pavlu Sv. Peter je bil postavljen za te-^t^jni kamen Cerkve. Zatajil je Kri-Sa> toda se je iskreno kesal in mu pokazal svojo ljubezen z izrednim apostolskim delom ter mučemiško smrtjo. Ko je sv. Peter že širil Kristusav nauk je še Pavel preganjal Cerkev božjo. IClic božji je tudi njemu razsvetlil razum. Postal je goreč oznanjevalec Kristusovega nauka, pravi apostol in učitelj narodov. (Sv. oče v splošni avdienci 25. 1. 1961.) Spreobrnjeni revolucionar Eden duhovnih voditeljev in početni-kov španske marksistične revolucije, univ. prof. dr. Andres Ovejero, je ob vrnitvi v katoliško Cerkev napisal te-le besede: i,Ne morem dalje ostati med neverniki. Mi vsi se moramo kakor nekoč Tomaž tako rekoč dotakniti Jezusove rane in zato moramo verovati v Kristusa, kakor je veroval Tomaž. Resnica je zapisana s krvjo mučencev. Nauk Cerkve je obenem odrešenje za delavce, da, za vse ljudi. Kajti samo delo nas naredi vredne odrešenja, delo, ki ni nič drugega kakor molitev z rokami. Moj napuh inteligenta me je dolga leta odtegoval nauku krščanske socialne etike. Zaradi tistih, k; so doslej živeli v mojih zmotah, hočem sedaj svojo vero okrepiti in jo kakor nekoč prvi kristjani javno izpovedujem. Živeli smo v katoliški deželi, ki je hrepenela po socialni pravičnosti. A nauka Cerkve nismo poznali. Sedaj, ko ga poznamo, verujem vanj. Komunistični ideologi v Litvi so pisali v zadnjih mesecih številne članke o načinu borbe proti veri. Iz člankov je bila razvidna različnost gledanja na ta važen problem komunistične propagande. Eni zagovarjajo potrebo znanstvenega pobijanja svetega pisma in njegovih trditev, drugi odklanjajo metodo. Eden od ideologov predlaga, naj bi zamenjali propagandiste, zakaj tj niso nikdar verovali, zato vere ne poznajo in je ne znajo pobijati. Po njegovem mnenju bi bili najboljši komunistični propagandisti tisti, ki so že „ozdraveli od bolezni vere“. Posebej pa so soglasni v tem, da je treba vse storiti, da bi matere ne vzgajale krščansko svojih otrok. Primer, ki ga boste tu brali, zgovorno priba, kako se starši motijo, če nočejo sprejeti svojega otroka, ker pač slučajno ne vidijo v njem uresničenega vzora, ki so si ga sami zasanjali. STARSI MORAJO SPREJETI SVOJE OTROKE Kazočarani starši Kdo ne pozna staršev, ki so razo-čarani nad svojimi otroki! Že ob rojstvu vzklikne marsikak oče: „Deklica je, ni deček!“ Razočaran je nad spolom svojega otroka. Rodijo se mu še drugi in slišimo: „Zopet deklica!“ Tudi mati si je na tihem želela sina; oba sta torej razočarana nad otrokom. Ne sprejemata ga z veseljem. A tudi obratno se dogaja. Želeli so si deklico, a so dobili dečka. Vse življenje so mu dali to občutiti. Dori so ga imenovali, da so lahko ob tem imenu mislili na deklico. Do osmega leta so ga oblačili in česali kot deklico. Deček se je ob taki •negi in vzgoji zelo raznežil in dobil čut manjvrednosti, čeprav je bil nadarjen, se je v deški in pozneje v moški družbi čutil vedno nedorasel in nesposoben. Vse življenje je govoril o načrtih, ki pa da so tako lepi, da se v življenju ne dado uresničiti. Koliko staršev je razočaranih nad obrazom in postavo svojega otroka. Oče si je želel, da bi imel lepo hčerko, kakor je njegova žena, a smola, hčerka je kot izrezan oče, ki se sam dobro zaveda, da „ni lep“. Ali pa je otrok (vseeno: hčerka ali sin) podoben ženi, pa se to možu „za malo zdi“, vse življenje ne more preboleti, da otroci niso njemu podobni. Vse mu je žena za seboj potegnila. A tudi matere pogosto trpijo za isto bolečino, ko noben otrok ni podoben njim ali vsaj njihovim sorodnikom; vsi so se „vrgli“ po „njegovem sorodstvu“. še teže sprejemajo starši otroka in ga na tihem odklanjajo, če ima telesu6 napake. „Od kod se je vzel ta otrok, ko pa midva nisva takšna?“ Najhuje pa je, da te nakaze otroku večkrat očitajo, če ne naravnost, pa vsaj po ovinkih. „Si čisto za nič, smo mislili, da bomo imeli kaj od tebe, pa si taka po>-kveka.“ Zgovoren primer Starši morajo sprejeti otroke, to j6 prva zapoved zanje; če te ne izpolnijo, bodo sami večali gorje. A. Hofmann pripoveduje, kako se je neka mati spozabila nad svojo hčerko, ki ni bila prikupne zunanjosti, rekoč: „Tebe pač nikoli nihče ne bo rad imel!“ Te trde besede z ust lastne matere so hčerko zadele v srce. Sklenila je: „Jaz bom nalašč do vsakogar ljubezniva in dobra." Bila je že po naravi srčno dobra, odslej naprej pa si je še bolj prizadevala, da bi bila prisrčna in dobra. l’r' vseh in povsod je bila izredno priljubljena, da so se začeli snubci zanima'1 Zar*jo. Dobila je moža, ki jo je imel srčno rad, ves je živel zanjo in ona zanj; ko pa mu je legla v prezgodnji £r°b, ji je dal v nagrobni spomenik vklesati pomenljive besede: ,,Bila je anf?el mojega življenja.“ Ta primer, ki v življenju ni osamljen, nam zgovorno Priča, kako se starši motijo in kako krivični so obenem, če nočejo sprejeti sv°jega otroka, ker pač slučajno ne vidijo v njem uresničenega vzora, ki so ga sami nekoč zasanjali. Premalo Pomislijo, da je poleg tistega ideala, ki si ga zamislijo, lahko v njihovem °troku še sto drugih, mnogo lepših in srečnejših, kot pa so si ga bili sami zmožni sploh vsaj v sanjah misliti. Zlato pravilo Zato velja: starši morajo sprejeti svoje otroke, ne samo njihov spol in telesno podobo, ne samo njihov značaj, ai»pak tudi njihovo nagnjenje do poklica. Poznafiio primeere, ko je oče, ki j® po poklicu ključavničar, do smrti užaljen, ker njegov edini sin ne kaže nobenega veselja do te obrti. „Kaj pa bom s to ropotijo, ki sem si jo vse življenje za drag denar in z velikim trudom nakupoval, če fant noče prevzeti?“ Prav tako je marsikak zdravnik ali odvetnik hudo' razočaran, ko se njegov sin posveča raje glasbi ko znanosti; kar razdedinil bi ga najraje, ko noče prevzeti očetove dediščine. Potem pa sinu vedno bolj očita, da se je izneveril, da je nehvaležen, da je vse življenje skvaril njemu in ga bo tudi sebi, da bi si želel čisto drugačnega sina. Tako rastejo trenja in navzkrižja. Oče se ne zaveda, kako je imel možnost z razumevanjem v sinu vzbuditi veselje do dela in do življenja in ga tako vzgojiti v odlično osebnost; tako pa ga jel s svojimi vednimi očitki, ki so bili v jedru 'odklonitev lastnega otroka, utrdil v trmi in precepu med resnostjo in vzorom. DRAT ODGOVORI NA VPRAŠANJA O TERMOMETRU 1. Peteri glavni jeziki sveta so: mandarinski (444 milijonov), angleški (278 milijonov), španski (160 milijonov), ruski (156 milijonov), hinduiški 149 milijonov). 2. V 20. stoletju so vladali: Leon XIII. do 1903; Pij X. od 1908 do 1914; Benedikt XV. (1914—1922); Pij XI. (1922—1939); Pij XII. (1939 do 1958); Janez XXIII. (od 1958). 3. Največje mesto sveta je New York; gora Mont Everest; reka Nil; jezero Kaspiško morje; otok Grocnlandija in puščava Sahara. 4. Vesoljni cerkveni zbor je posvetovanje vseh katoliških škofov sveta pod papeževim vodstvom. Doslej je bilo 20 takih zborov. 5. Zavetniki so.; televizije sv. Klara; duhovnikov sv. Janez Vianney; mater sv. Monika; pisateljev sv. Frančišek Šaleški; duhovnih vaj sv. Ignacij Lojolski; bolnikov sv. Janez od Boga in sv. Kamil Lelijski. 6. Sveto pismo ima 72 knjig; Nova zaveza 27, stara zaveza pa 45. 7. Jezus Kristus je hotel trpeti in umreti: da je zadostil božji pravici, da je nas odrešil greha in da nam je zaslužil nebesa. BESEDE VELIKIH LJUDI Pismo sivolasega župnika zaljubljenemu fantu — Pisateljica Undsetova ..„Ni ga, Kristina, človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti pa izvira od tod, ker je naše. srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hud.čem in ljubeznijo do sveta in mesa.“ Umetnik Michelangelo „Umetnost mi je bila boginja in gospodarica. Ah, kako sem se motil. Resnične lepote ni brez večnosti, kakor ni toplote brez ognja. Zato modrega človeka ne more umiriti, kar umrje...!“ Državnik Masaryk „Ko je umiral Jezus Kristus, pripovedujejo evangelisti, da je nastala tema po vsej zemlji in je. sonce otemnelo... Tako otemni tudi notranjost človeka, bodisi da je v njej umrl njen Bog, bodisi da ga je člo- Buenos Aires, april 1961 Dragi Janez! Dekletu, o katerem sanjaš, boš kot ženi dovolil, da bo imela pri sebi te-le tri prijatelje: mačka, psa in kanarčka. Tako se revica med mijavkanjem, lajanjem žgolenjem ne bo čutila tako zapuščeno,ko boš ti na delu. Mački so vedno imeli velike zagovornike in še celo častilce! Za velikega kard. Richelieu-ja je n. pr. znano da je imel okrog dvanajst mačkov okoli sebe. Ohranila so se nam celo njihova imena. Stari Egipčani so jih celo pobožanili. Ogromno so jih imeli v svojih svetiščih in jih pokopavali skrbno maziljene. V londonskem muzeju hranijo krasne mačje mumije, ki so jih odkrili v Tebah. Toda niso bili vedno in povsod istega mišlje-kot Egipčani... Ponekod so jih smatrali za najožje prijatelja hudiča in starih coprnic; na Ogrskem n. pr., je preprosto ljudstvo celo prepričanja, da so se coprnice spremenile v mačke. Kaj in kako hočeš, da ti odgovorim na vse to? Meni se zdi, da ne smemo zaiti ne v eno ne v drugo skrajnost... Resnici na ljubo moram priznati, da sem praV malo prijatelj mačkov, kajti vedno so in ostanejo w’t• zahrbtni in izdajalski. Z enakim užitkom Pospravijo nedolžnega kanarčka kakor najbolj ogabno podgano. Kljub temu jih prenašam, ker končno so pri hiši le lahko koristni. Poleg drugih lepih lastnosti, ki odlikujejo Wacka, je njegova skrb za snago: dobršen del dneva posveča umivanju... z jezikom. Ne bi ga mogli imenovati ravno najboljšega '‘Ovekovcga služabnika, toda če je dobro in strogo VzOojen, pospravi marsikako miš ali podgano ter °stale vsej preplaši in prepodi. Najstarejši spomeniki nam ga slikaja tako, ka-Dolcler je „mucek“ je tudi „ljubek“ in učljiv er se silno rad igra; toda če se ga v „mladosti“ Vveveč razvaja, bo kot „maček“ to poplačal z lesbar j en jem in požrešnostjo. Torej: če se odločiš za enega mačka — naj °> še pa za nobenega... toliko bolje! Sedaj pa hitro k psu! To ti je simpatična Hvalica! teti, zvest do smrti; rad je deležen ljubezni in ao^daotf mvxd :ouwuzod souvp vß jloi; Rokovanja, a ju tudi velikodušno vrača. Tudi v sv. pismu beremo, kako je bil zvest sVremljal na njegovi potu ,ari Odisejev pes —Argos — je od veselja po-Jn9> ko je šel naproti svojemu gospodarju, ki se riJa tel j mladega T obija in ga vztrajno, do konca e Vračal domov! Indijanci v Peruju so pred počastitvijo Sonca častili psa. Tudi v teh krajih so v najstarejših vernicah odkrili mumije psov. ^Se staro egiptovsko, grška in rimska slovstvo Vreva Vsa kot prijatelja in čuvarja doma ter iz-stnega pomočnika pri lovu. zv ^ns^"am" so v Psu vedno gledali znamenje stobe in ga zato pogosto najdemo upodobljeno; na nagrobnih spomenikih. ^ Kdo bi mogel našteti vse vrste psov?! Te go ** zanimajo nekatera imena? Severni, Din-hov'^Z’ Pastirski, donarski, Yorkshirre- terrier, tlik fun proti soncu, daleč od vsega zemskega in ni. Vl Tretji teden pa sem naravnost bolan od hrepe-'nia po gorah, po vrveh, klinih, plezanju. Eno je tovo: v sebi čutim moč in voljo za kaj krepkega. Jtes. Ne bi bil rad cunja, vetrogončič, šleva, meh-*neš, iz cukra. Rad imam ljudi z ravno hrbtenico, Konci može, ponosne, smele značaje. Nedelja Bral sem: „Mlad človek jc egoist.“ In sedaj pre-m'Kljam to. Ni mj všeč ta resnica. Pred nekaj dnevi so me g aodi v apostolsko organizacijo. Bil sem na prvem (*S^anEu. Všeč mi je bilo. A razumel sem, da bo a Pozabiti nase. če gornji stavek drži, bo treba cej dela, da bom v sklad spravil oboje. t°rek Zakaj «cm danes neprestano mislil na smrt? z , -Zat* v krogu sveč in vencev, negibno, tiho, z Oo ',,lln sl,ozllanjem na obrazu. Kakšno bo tisto oseb-jjj. ®r°£anje s Kristusom? Kakšen svet se bo odkril nienoj v tistem trenutku? trP se*iakor še zdaleka nisem doživel svojih najvišjih “utkov. iSEeda V ®Vetcga Pavla sem bral: „Zdaj namreč gledamo rcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj bro. Večina človeških otrok ne misli tako slabo, kot se zdi v prvem hipu. Pravih hudičev je le malo med ljudmi. 4. Ne pripoveduj naprej stvari, ki delajo slabo voljo. Je tako ravnanje vendar tako nespametno. Kar naprej ne poveš, ostane drugim prikrito. Ali ni bolje tako? 5. Išči miru v prosti naravi, na gorah, v gozdu, ob reki. Srce se umiri kot razburkana voda v kozarcu. In kakor škrjanec proti nebu, tako se duša dvigne in dobro razpoloženje. 6. Pogosto glej otrokom, cvetlicam in zvezdam v oči, pa boš pozabil vse, kar je na svetu grdega in strah vzbujajočega. 7. Ne spotikaj se ob malenkostih! Ali ni smešno, če preklinja človek kamenček, ob katerem se je spotaknil. Prav tako je smešno, če godrnjaš ob majhnih neprilikah, ki jih je življenje polno. 8. Poj in pusti tudi drugim, da pojejo. Kjer ljudje pojejo in muzicirajo in na citre igrajo, tam so doma dobri ljudje. 9. Okopaj se. večkrat. Zanimivo, da dobra kope,1 bodisi topla ali mrzla, vedno tudi na dušo spokojno' vpliva. Sta pač duša in telo kot dva zaljubljenca, ki ne moreta eden brez drugega živeti. 10. Skrbi za dobro prebavo. Morda se ti zdi to smešno. Pa je tako. Pokvarjen želodec in neredna stolica prinašata otožnost v srce in na obraz. 11. Na spanje ne pozabi. Dobro prespan člo vek je navadno' vedno dobre volje. Utrujen človek pa povsod puščobo seje. Ker sodobni človek nima več časa za spanje, zato se tudi tako poredkoma smeje. 12. Ljubi red v svojem življenju. Nered rodi naglico, razburjenje, jezo. Ohrani red v točnem prihajanju in odhajanju, pri oblačenju in slačenju, pri izplačevanju in vračanju dolgov. 13. Bodi darežljiv. Ni važn!o, koliko daš in komu d'aš. Važno je, da znaš darovati. Skopuh je vedno človek brez ve- spcznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.“ Hvala ti, sveti Pavel, za te besede. Kakšna pet* spektiva se odpira mojemu življenju! PETEK „Soli Deo“ je bilo geslo nekega škofa, kot mi ie danes povedal pri spovedi gospod Peter. Soli Deo — Samo Bogu. Kaj ni to program za vse človekovo življenje? SOBOTA Ali sem iz lesa svetnikov? NEDELJA V čem je pravzaprav človekov višek? V celotnem njegovem razvoju ali v razvoju le nekaterih sil? Mislim, da gre v človekovo popolnost tudi razvoj njegovih telesnih sil, kolikor je to pač od njega odvisno. „Boljši je zdrav osel kot bolan dohtar,“ Pr3‘ vijo. Dalje razvoj umskih sil in končno razvoj volj6 ali svetost. Sme pa, to je povsem moja filozofij3’ človek žrtvovati razvoj nižjih sil razvoju višjih. Tako sme n. j)r. žrtvovati tudi svoje zdravje in telesno moč, če more tako doseči večjo svetost. A za tak6 žrtev ga verjetno Bog navdihne. PONEDELJEK Opažam, da sem srečen, če sem sam. Srečal sem se sam s seboj, šel sem po tistem kolovozu ob potoku, kjer sem že tolikokrat hodil. Pa sem opazil 1,3 kolovozu lastno senco — sonce mi je sijalo v hrbet-In so se mi zdele oblike premehke, pre.osladne, pi"e' malo kremenite. Kaj, to sem jaz? A ko sem prišel na rob travnika, sem sc sklon’ k vijolici in jo pobožal. Kdo bi se mi smejal, meni ie bila všeč ta spontana kretnja. Katera od obeh podob je resnična? Kdo od ob6 sem jaz? TOREK Govoril sem o svojih problemih z gospodom Pe' trom. Najbolj mi je ostal v spominu ta-le nje£ stavek: „Mlad človek mora najti najprej sam da more metodično oblikovati svojo osebnost in vzdržati na lastnih nogah.“ sreda Prišlo je pismo od bratranca Marka iz Ljubljane. n ce*a vrsta razglednic. Kako čudovita je Slovenija! osebno me je prevzela Martuljkova skupina in pa oolina Trente. Gore, sneg, cvetoča drevesa in pre. Proste s slamo krite koče. Vse tako nenarejeno, preprosto, resnično. petek Sinoči sva z atom „filozofirala“. Zanimal sem se Podrobneje za dogodke pred petnajstimi leti v Slo-Veniji. Nikdar še nisem zares razumel, zakaj je bilo ^"eba iti 0(j doma ljudem, ki so tako z vsem navezani na svojo zemljo. Ko mi je ata razlagal o domobrancih in rdeči: re-v°hiciji) sem začel postajati ponosen nanj in na P'amo in, na vse naše ljudi, ki so šli v boj proti komunizmu. Kje bi v tujini srečal toliko tako idealnih Judi? Samo zato, ker so hoteli ohraniti svojemu na-^edu vero in svobodo, so sc uprli rdečim nasilnikom. 6anio za to dvoje so zapustili tisto, kar jim je bilo najbolj pri srcu: hišo in polje in gozd in domače Planine. Sedaj razumem, da je narod, ki je rodil take ljudi, res vreden, lep, dober. In Bogu sem se. potem — že v Postelji — iz srca zahvalil, da sem sin slovenskega ,laroda. nedelja Spet sem bral nekaj Cankarja. Po razgovoru z atom razumem veliko bolje kot kdaj prej tisto črtico domovina, ti si kakor zdravje.“. Jure ni videl domovine petnajst let in dlje. Zbolel ;, Za smrt. Pa se je iz tujine napotil v domovino, dudje ga niso več poznali. Obrnil se je k zemlji. Pobral je grudo prsti in jo pobožal kakor lice. otroku. »Zemljica, mati!“ Solza je pala na grudo. Tako mi je, kot bi bral povest svojega očeta in °seda rojaka in vseh naših ljudi. Ali jim ne polnijo rn učen, tudi ne, da bi bil vsakdo slaven. Eno pa 9® sme zahtevati: da bi bil vsakdo značajen. SPREMENIL JE SVOJE ŽIVLJENJE Čikaški pomožni škof Sheil je slovel kot apostol mladine. Njegova organizacija katoliške mladine (CYO) je rešila že marsikaterega izgubljenega fanta. Kako je opravljal imenovani škof svoje delo med! mladino, o tem nam lepo govori naslednja zgodba. Tone je bil doma v tistem čika-škem okraju, ki je dal mestu in državi že veliko trdih orehov v podobi državljanov dvomljive vrednosti. Njegov rojstni okraj imenujejo „smrtni kot“. Pred leti so mu dejali „predmestje črne roke". Ljudje v tistem okraju so bili tako pokvarjeni, da so drugim čikažanom veljali za zgled, kakšni sami ne smejo biti. Neko avtobusno podjetje je vozilo v ta okraj potnike in jim razlagalo, kaj se pravi biti podivjan. Dolgo je uspevala ta šola in podjetje je delalo lepe dobičke. Nekega dne pa so se dečki „smrtnega kota“ odgovorili, napadli avtobus, oropali potnike ter j d1 nagnali s kamenjem in palicami. Take se je tista šola žalostno končala. Tone je bil eden izmed glavnih ju' nakov, ki so razgnali avtobusno šol°' „Smrtnemu kotu“ je mnogo pri pom0' gel do slovesa. Vedno je imel s seb°J nož in kos svinčene cevi, ki jo je skrbno zavijal v žepni robec. Hrepenel je tudi po revolverju in puški. Te želj pa soi ga minile, ko mu je tovariš pestjo izbil zadnji mlečni zob. TedaJ si je Tone zaželel, da bi postal spret® boksar. Čikaški pomožni škof Sheil je s P® močjo nekaterih mož dosegel, da v c' kagu velja rokoborba ali baksanje pošten šport. Vpeljal je vsakoletne t® kme v boksanju. Sezidal je veliko ve J tališče v glavnem stanu svoje organi-zacije CYO. Tja je lahko prišel vsak deček in se učil boksanja. Ko je Tone zvedel za to priložnost, je šel in prosil, naj ga sprejmejo v boksarsko šolo. Učitelj ga je vprašal, če je katoličan. »Seveda,“ je rekel Tone. Mislil je Namreč, da ga ne bi sprejeli, če ne bi til katoličan. »Kdaj si bil zadnjikrat pri obhajilu?“ »Pri obhajilu? Saj tega fanta še Poznam ne.“ »Nisi razumel. Rad bi vedel, kdaj ®i nazadnje prejel obhajilo?“ »Prejel ? še nikoli nisem nobene TeČi prejel. Nihče se še ni spozabil, da ti mi kdaj kaj poklonil.“ »No, vidim, da nimaš nobene vere. Nič ne de. Vseeno si dobrodošel. Zavoljo tega ti ne bi bilo treba lagati.“ Učitelj je poslal Toneta k zdravniku. Preiskava se je dobro obnesla in Tone je začel trenirati. Učitelj je Pkazal: „Nič kaditi! Nič piti! V posteljo Vsak večer pred deseto uro! Noč zme-raj dobro prespi!“ „Saj nisem več otrok,“ je ugovarjal Tone. „Kaj me vse drugo briga! Rad se samo naučil namlatiti kakega klateža. Dajte mi rokavico in pokažite, kako naj oplazim.“ „Kakopa!! Najprej te moram utrditi. Domišljaš si, da si pravi hrust. ^ resnici si pa še nežno dete. Toda Napravili bomo iz tebe dobrega boksarja. če boš le ubogal.“ Učitelj dolgo ni mogel prodreti To-hetu v dušo. Zdel se mu je vase zaprt, ^Poren, z eno besedo: bil je trda kost. mesecev ga je učil in mu kazal, kako se mora braniti pred napadalcem. Končno je bil dovolj izučen in se je smel pomeriti z dečkom, ki je bil zanj primeren. Seveda so nadzorniki dobro pazili, da se dvoboj ni izprevrgel v divjaštvo. 'Vsaka surovost je morala biti že vnaprej izključena. Učitelj je bil na Toneta vedno bolj ponosen. Fant sicer ni bil poseben boksar, bil pa je zelo zanimiv. Na učiteljeva vprašanja pa še vedno ni odgovarjal. Ostal je redkobeseden in nezaupen kakor v začetku. Učitelj ga nikakor ni mogel pripraviti do resnične odkritosrčnosti. Čudil se je, kajti iz lastne izkušnje je vedel, da Značajen človek je sad dolge in temeljite vzgoje postane mlad fant jako hitro zaupljiv. Učitelj ni nameraval naučiti fanta le boksanja, marveč mu je hotel vsestransko' pomagati in nekaj iz njega napraviti. Končno je prišel dan, ko se je razodela Tonetova skrivnost. Tisti dan je bilo na programu škofove boksarske šole, da se gre v jolietsko ječo in pokaže kaznjencem nekoliko rokoborbe. Tudi Tone je bil med tistimi, ki so bili določeni za Joliet. Nastop se je pričel in vse je šlo gladko, dokler ni Tone stopil v ris. Tedaj se je dvignil možakar majhne postave v prvi vrsti gledalcev, ki so bili sami kaznjenci, in je vzkliknil: „To je pa Tone, moj fant. Kaj pa mama, Tone? Kaj pa otroci? Kako se jim godi, vsem po vrsti, Veri, Mariji, Tinetu, VinkotuJ Jožetu, Terezi?“ Tone mu je odzdravil z roko in zaklical: „Pozdravljen, papa!“ Tedaj je oplazil nasprotnika, ga podrl na prvi mah in odnesel iz risa. Morali bi slišati kaznjence, kako so kričali Tonetu na čast. Njegov oče je skočil k sinu v ris, preden mu je mogel kdo ubraniti. Objel ga je in poljubil. Toneta ni bilo nič sram. Potrepljal je očeta po hrbtu in se smehljal. Ko se je Tone oblačil, je stopil k njemu učitelj in dejal: „Tone, zakaj mi nisi povedal, da je tvoj oče tu? če bi bil to vedel, te ne bi pošiljal semkaj in te spravljal v zadrego.“ „Nič nisem v zadregi,“ je dejal Tone. „Nocoj sem nekaj odkril, nekaj velikega. V začetku nisem nič kaj rad žel v Joliet. Saj sem vedel, kaj bodo dejali drugi fantalini, ko bodo zvedeli, kako je z mojim očetom. Zdaj mi je čisto prav. še vesel sem, da sep ga videl. Oni je tisti, ki je iz mene boksarja naredil. Da, on in pa tisti smrkavec, ki mi je sunil zobe v grlo. Dolgo sem želel, da bi se znesel nad njim. Pa še več: želel sem, da bi se znal boriti kot mož. Veste, boriti se zoper karkoli, želel sem biti močan, če razumete, kaj mislim. Vidite, moj oče ni bil nikoli močan. Nocoj mi je to tako jasno stopilo pred oči. Ni zločinec ta moj oče; samo slabič je, velik slabič!“ Učitelj je razumel. Kako pa je bilo s Tonetom pozneje ? Škof Sheil ga nekoč vpraša, kaj si želi za bodočnost. Tone je dejal, da bi rad1 študiral in iz sebe nekaj pametnega napravil, škof je bil nanj skoraj tako ponosen kakor njegov oče ob priliki jolietskega boksanja. Preskrbel mu je podporo in ga poslal v šolo. Tako ie tore; ta izprijeni Tone postal pošten čikaški študent. Zanesljiva pomoč v bojih Cerkve Kdor koli pazljivo premišljuje zgodovino katoliške Cerkve, lahko spoznai da je z mnogimi srečnimi dogodk; v katoliški Cerkvi združena pomoč Device božje Porodnice. Ko so močno nastop®" joče zmote skušale raztrgati trdno oblačilo Cerkve in preobraziti ves katoliški svet, so se naši očetje zatekali k pomoči Marije, „ki je premagala vsa krivoverstva na vsem svetu“ (iz rimskega brevirja); in od nje pridobljena zmag® je vrnila srečnejše čase. In ko je mrzi® brodovja in močne vojaške sile, grozil® evropskim narodom s porazom in suž-nostjo, tedaj so na pobudo rimskega papeža kristjani vneto prosili nebeške V°' moči; tako so bili premagani sovražnik* in njihove ladje potopljene. Iz papeške okrožnic* „In gravescentibus mali®1 OD DOMA D»r svetega očeta Ko je bil leta 1912 svetovni evharistični kongres na Dunaju, je poro-^al tja tudi sedanji sv. oče Janez KXlIi. Med potjo je obiskal tudi zna-j\° Marijino svetišče v Marijinem Ce-Ju> kjer je 11. septembra 1912 maše-aL V spomin in zahvalo na to je lani, Uai na 11. september, podaril sv. oče ®j Marijini baziliki lep mašni kelih in ciborij. Sveta birma Letos bo ljubljanski škof Anton 0vk podelil zakrament svete birme v ^slednjih dekanijah: Ljubljana-okoli-.*> Moravče in Zagorje. Dekan Ljub-Jane-ckolice je Anton Bergant, upra-,.l^e*j na Igu, v Moravčah Franc Vro-v Zagorju pa Anton Lovšin. duhovniške spremembe p Leopold Klančar, vikar nam. na režganjem in soupravitelj Police, je 11 imenovan za žup. upr. v Kranjski » ri in soupr. župnije Rateče-Planica; ^®<>Pold Povšc, žup. upr. v Svibnem, vikarja nam. na Prežganjem in °upr. Police; Anton Masnik, kaplan in ^Ueficiat v Šmartnem pri Litiji, za upr. v Svibnem; Bombck Ivan, profesor, dosedaj v Beogradu, je bil imenovan za žup. upr. v Slovenski Bistrici; Ojnik Stanko je bil imenovan za tajnika škofa Držečnika; Zver Štefan je bil umeščen za župnika v Lendavi; časi Franc pa je postal župnik pri Sv. Juriju ob Taboru. Bisernomašnik Razboršek umrl. Dne 8. dec. 1960 je v Britofu, župnija Predoslje, umrl biseromašnik Jakob Razboršek. Rodil se je 13. avgusta 1876 v Čemšeniku in služboval kot kaplan v Kamniku, pri Sv. Joštu nad Kranjem in v Žireh. V maju 1912 je prišel za župnika v Tunjice pri Kamniku, kjer je ostal do maja 1938. Tu je leta 1960 tudi obhajal zlato mašo, kjer mu je pridigal g. škof dr. Anton Vovk. Za biserno mašo — 17. julija 1960 — zaradi bolezni ni mogel več v Tunjice. Pogrebne svečanosti je vodil g. dekan msgr. Viktor Zakrajšek, ki je v lepem poslovilnem govoru v cerkvi orisal življenjsko pot in duhovniške vrline pokojnika. Ob odprtem grobu so še govorili: g. Alojzij Groznik, sedanji župnik v Tunjicah; g. Karel Erjavec, župnik v Želimljah in Janez Vrhovnik, v imenu tunjiških faranov. Tajnik škofa Držečnika umrl. V januarju je umrl g. Justin Ober-žan, tajnik škofa Držečnika. Imel je veličasten pogreb, ki se ga je udeležilo veliko število ljudstva in duhovnikov, teh zadnjih je bilo 110. Beltinci v Prekmurju Na god sv. Janeza Evangelista je župnija sv. Ladislava obhajala redko in lepo slovesnost. Dosedanji župni upravitelj g. Janko Škraban je bil umeščen za župnika. Umestitev je izvršil g. kanonik dr. Alojzij Osterc, čeravno je bil delavnik, so farani napolnili veliko cerkev, da izkažejo hvalež-nist in spoštovanje svojemu župniku, ki je obhajal obenem 15-letnico prihoda v župnijo in 25-letnico mašništva. 70-letnica Alojzijevišča v Gorici Kato-liški vzgojni zavod Alojzijevi-šče v Gorici obhaja letos 70-letnico življenja. V proslavo tega jubileja so gojenci zavoda priredili v nedeljo, 5. februarja, okusno akademijo, na katero so povabil alojzijeviški odbor in starše. Vsi ti so napolnili dvorano Brezmadežne na Placuti in z veseljem sledili pestremu sporedu na odru, ki je obse^ gal: dve enodejanki, razne prizore, deklamacije in govor osmošolca zavoda. Poleg tega je vodstvo izdalo tudi spominsko brošuro, ki obsega članek o zgodovini Alojzijevišča ter več sestavkov sedanjih in bivših gojencev ter razne statistike. Zavod je začel svoje življenje leta 1891. Svoj stalni sedež je dobil leta 1895 v ulici sv. J. Boška, kjer je še sedaj. Prva svetovna vojna mu je prizadejala veliko škodo in šele leta 1923 so zavod zopet lahko odprli. Fašistična oblast je zavod leta 1930 nasilno; razpustila ter ga za nizko ceno prodala vojaški oblasti. Služil je odslej za vojašnico. Leta 1945 so še živeči člani odbora, na pristanek pokrajinske- ga predsednika zopet delno obnovili zavod, ki je bil oropan vsega. Od leta 1945, ko je zavod že tretjič začel svoja življenje, pa nadaljuje svoje poslanstvo in Bog daj, da bi ga vršil tudi v bodoče brez takih nasilnih posegov in režimov. Z velikim veseljem moramo povedati, da je iz Alojzijevišča izšlo mnogo naših izobražencev. Nad 70 gojencev je postalo: duhovnikov, drugi zopet so zasedli vidna mesta v slovenski literaturi. Med temi naj omenimo Alojzija Gradnika, Ivana Preglja, JoŽ» Lavrenčiča, mučenika pisatelja in pesnika, Narte Velikonja in Ladislava Piščanca ter slovenskega dantologa Lojzeta Resa. Kakor v času fašizma Prve dni februarja je Trst doživel dneve, ki so sličili dnevom za časa fašizma. šlo se je za zopetno dovoljenj® uporabe slovenščine pred sodiščem. I® ko so vroče glave tražaških prenapete-žev zvedele, da se v Rimu pripravljajOi da to izvedejo, s o zagnali silen krik-Pri tem je bila zlasti na pohodu srednješolska mladina italijanskih šol, k1 je štiri dni rohnela po mestu in zanemarila tako šolo in učenje. Z vsem1 mogočimi napisi in vzkliki proti Slovencem so se te razgrete glave podil® po tržaških ulicah, napadle slovensk® poslovne lokale, kakor še nedokončan® stavbo „Slovenskega kulturnega doma“, poškodovale slovensko knjigarn® v ulici sv. Frančiška, slovensko šolo * ulici Lazzaretto in to vse nemoten®' kajti policija jih pri tem delu ni ovirala. šele četrti dan je iz Rima priše* ukaz, da se morajo dijaki vrniti k rednemu pouku, kar so tudi storili. T® podlo izzivanje je vzbudilo splošn® ogorčenje, ne samo pri Slovench, temveč tudi pri vseh dobromislečih Italijanih. k. 3- razgovor o kinu IZBIRA ,»Kino privlači in začara otroke in mladostnike, in ti, bolj kakor kdorkoli občutijo posledice, zato ker v njihovi starostni dobi film izvaja nanje vso Bvojo jpoč in tako dosega najvišjo uspešnost. Mar ni res, da se prav v kj dobi rodi in utrdi čut za pošte-Uost, vznikne pojem dolžnosti v zavesti in ideali tako vplivajo na življenje, mu dado smer za vselej ?“ (Pij XI. v Vigilanti Cura) Vemo, da so vse stvari od Boga; 'la morajo vse služiti človeku in po ujem Bogu. Zato smo nasproti kinu Puav tako optimistični kakor do vseh urugih modernih iznajdb. Napačno bi uuej bilo, ako bi mladini odrekali pra-vico do kina, ji ga prepovedovali ali sicer dovoljevali, toda z godrnjavo netijo. Kar je treba za vse, je prave kinematografske vzgoje. Človek, posebno se otrok, živi v UV'cjnem svetu: resničnem in domi- 8 jijskem. Kino človeka nauči gledati SVet in obenem sanjati ga. In ravno to sta dve glavni nalogi kina: gledati, sanjati. Kakor je treba poznati bisere slov-stva, ki človeku odpro pogled na svet u Pogled v drug svet, višji od resnič-v6^a> prav tako ima danes podobno, Prav najbrž zaradi večjega vpliva in azsirjenosti pomembnejšo vlogo kino. enč Bazin trdi, da 98% ljudi, ki zna Alti. bere... karkoli, in le 2% bere tu'H to. karkoli, kar se imenuje leposlovje. Mo- danes to še v večji meri velja za , ^°- Kino je postal navada, nuja. Če cemo, d'a bomo opazili razliko med tistim, ki prav pojmuje kino, in tistim, ki ga ne, se vprašajmo: „Ali ‘grem v kino’ ali ‘grem gledat film’?“ Pri prvem gre za navado, pri drugem za zavestno izbrano zadevo. Treba je še več. Za to moram biti pripravljen. Dvoje je potrebno za pravo filmsko vzgojo: 1. znati izbirati; in 2. znati soditi. I. IZBIRA Ne smem se le pustiti voditi po okoliščinah. Take okoliščine so: primerna ura, bližnja ali bolj prazna dvorana, zadnji film, umetni zrak, bleščeča propaganda, ljubke nakazovalke prostorov... Vendar za formiranega katoličana film je vreden le tedaj, kada po snovi, predstavi in ustvaritvi omeni resnično vrednoto, tako kulturno (poučno ali zabavno) kakor umetniško in nravno. Zato je za dobro izbiro potrebno jemati v poštev troje: 1. snov, 2. umetnost, 3. nravnost. Mnogo sredstev imamo, da prav izberemo. Seveda najmanj sme priti v poštev propaganda in to, kar imenujemo „snobizem“, hlastanje za novim. Primerno pa je: izvedenci, kj jih ni veliko (pa so), specializirane revije, kritike priznanih časopisov ali listov. Vsakodnevni časopisi na splošno niso zaneesljivi. NRAVNA OCENA FILMOV Izmed treh omenjenih stvari tokrat natančneje poglejmo nravno plat. Tako Pij XI. v „Vigilanti Cura“ kot Pij XII. z „Miranda prorsus“ in tudi Janez XXIII., vsi govore o nujnosti nravne ocene filmov, zato da vsi vedo, kakšni so filmi. Seveda na splošno cenzura nikomur ni všeč, prepovedi pa še manj, tem bolj mladini. Vendar nravna ocena ni drugega kakor svet, ki pa ga da uradno za to od Cerkve določena ustanova. Papeži govore o delitvi filmov za odrasle, za vse, odsvetovane in prepovedane. V posameznih državah imajo navadno posebne vrste ocenjevanja. Če vzamemo papeške oznake, potem moremo reči tole: Za odrasle pomeni le, da ni primeren za otroke, ne pa da bi bil bolj ali manj moralen kakor drugače ocenjeni- Bolj težko je določiti razlike med odraslimi in mladostniki. Na splošno sodijo, da meja teče med 16. in 18. letom: prej so mladostniki, potem odrasli, čeprav v posameznih primerih prej ali potlej. Film, ki je označen kot odsvetovan, je na splošno za mladino strogo prepovedan; za odrasle je odvisno od osebnih okoliščin. Le redki bodo s posebnim razlogom smeli iti gledat film, ki je označen za slabega oz. prepovedanega. V Argentini poznamo delitev filmov v: 1. sprejemljiv za vse; 2. za mladostnike; 3. za odrasle; 4. pridržane; 5. odsvetovane in 6. slabe. Pri tem upoštevajo srednjo starost srednjega otroka, mladostnika in začetek odraslega. Jasno je, da bodo kdaj kake izjeme. O tem morajo soditi starši, vzgojitelji, duhovni voditelji. NEKATERA NAČELA Primerno je, če človek ob nravni oceni filmov vedno ima pred očmi *al® načela: 1. Krščanska modrost nas uči, <1® ne zaupamo preveč sami vase in v svojo odpornost zlemu. 2. Ljubezen zahteva, da preprečim® vsako pohujšanje, ki bi ga bili m1 krivi. 3. Kristjan smatra za odliko, da more spoštovati smernice, ki jih daj6 od Cerkve uradno postavljena ustanova. 4. Bojkot slabih filmov ima sil0® učinek na proizvajalce in more prisl' M ’ti na preusmeritev, kakor tudi na izdelavo filmov, ki bodo takemu gledalstvu ustrezali. Ponekod sc katoličani letno ali za ®talno slovesno zaobljubijo, da ne bodo «odili gledat filmov, ki bi zadevali ob resnico ali krščanske vrednote. ViDIKI PRI OCENJEVANJU Glede nravne ocene velja naslednje. Ne sodi o notranji vrednosti filma, PaČ pa o vplivu na publike, ki ga bo film dejansko imel. In sicer gre za Srednjo publiko. Zato bo n. pr. film, ki °cenjuje življenje tako, kakršno je, z Njegovimi bedami, slabostmi, nered-n°stmi, a ne da bi vse to odobraval, Nedvomno ocenjen za odrasle. Tudi ne upoštevajo umetniško vred-filma. To je stvar drugih. (Pred kratkim smo se mogli o tem prepričati v Argentini, ko je katoliški tednik „Esquiü“ sprejel za najboljša filma v 1. I960 „La dolce vita“ in „Hiroshima mon amour“.) Ni na primer prepovedan film, če je knjiga, po kateri je narejen, na indeksu, razen če je tudi film prav zaradi tega slab. Paziti pa je stalno treba, da ne za-mešavamo nravne ocene in raznih drugih „ocen“: tako državnih ali občinskih, ki so večkrat neresne, pogosto pod vplivom propagande ali pritiskom različnih interesov; še manj pa trgov-sko-propagandnih po časopisju in revijah, kjer n. pr. poudarek „samo za odrasle“ pomeni toliko kot „zabeljeno“ in podobno. J. R. NADŠKOF DR. FISHER V JERUZALEMU Pred obiskom pri papežu Janezu XXIII. je nadškof dr. Fisher obiskal Sv' deželo in se ustavil za dalj časa v Jeruzalemu. Izredno zanimivo je bilo opa-z°vati, kako so se razvijali stiki med anglikanskim nadškofom, ki je poglavar ^"Rlikanske cerkve, in katoliškimi krogi v sv. deželi in v Jeruzalemu. Nadškof • Fisher je v Jeruzalemu obiskal zelo mnogo katoliških cerkva in kapel. °niaj je vstopil v svetišče, se je takoj podal pred tabernakelj, pokleknil in °*Ko molil. Ko je dr. Fisher izvedel svoj slavnostni vhod v anglikansko ka-'«ralo v Jeruzalemu, se je slovesnosti udeležilo 17 katoliških duhovnikov — l^C!noma frančiškani in beli bratje — in njim so dodelili posebne sedeže v °I>eh okoli glavnega oltarja. Kjer je bila prilikai,, so se katoliški duhovniki yVn° Priključili družbi okoli dr. Fishcrja in poljubljali njegov „pastirski prstan“. 0atem k'*a izražena misel, da je služba nadškofa Fishcrja bolj naslonjena zapadno tradicijo, kajti pravoslavni prelati ne nosijo pastirskega prstana. , 0 je dr. Fisher opravljal javni Križev pot po Jeruzalemu na Golgoto, se je ^ °hški patrijarh v Jeruzalemu priključil procesiji, kakor sta to storila tudi Se Pravoslavna patriarha. Vezi med krščanskimi cerkvami v Jeruzalemu so v *,0Rlobile v zadnjih dveh desetletjih, kajti v letu 1931 je katoliški patriarh je C.r,lza*emi1 še odklonil srečanje z anglikanskim nadškofom dr. Langom, ko So ? Jeruzalem in svete kraje. Takrat razmere še niso bile dozorele in Po» krogi stremeli zlasti za tem, da preprečijo zmešnjavo; dvajset let eJe sc je položaj v mnoge spremenil. O prelepa preprostost vere, veliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. — E. Cevc. Ljubezniv spremljevalec Ne le v toplo-jesonskem oktobru, zmeraj je molek naš potrpežljiv, ljubezniv spremljevalec. Nevsiljivo' in neutrudljivo nam pripoveduje o Jezusovem rojstvu in mladosti, o Njegovi trnjevi poti na Kalvarijo, o Njegovi zmagi nad smrtjo in, vsem, kar je kakor smrt — nad smrtnim grehom. In ko nam tako niza zgodovinske skrivnosti, važnejše kakor podvigi, sijaj, vojne ini mir človeških otrok, nam, utrdi pamet in učvrsti srce in ublaži čustva. Zmeraj bolj slutimo lepoto in veličino Marijinega srca, med molkovim pripovedovanjem trgamo cvetice zanjo ob poti molitve. Včasih so naše cvetke vse pokrito s prahom raztresenosti in vsakdanjih skrbi, skoraj sive so kot krizanteme ob veliki cesti, ki veže Tokio s predmestji. Včasih žarijo od zmeraj zahajajočega, a nikdar minljivega sonca čisto svobodnega darovanja. Kakorkoli že, Marija se jih zmeraj razveseli. Saj bi se jih tudi mi, navadni smrtniki, ki še nismo v nebesih. Ljudje, ki vstopijo v Nebeško državo dokončno, na popolen način „reagirajo“ na še tako neznatne izraze pozornosti z naše strani. Zato se Marija veseli jagod in rož sv. venca, čisto naravno se v naš šopek vpleta tudi drobna vizitka s pečatom kontinentov, na katerih živimo, in s podpisom našega trpljenja, naših upov napol strtih, naših prošenj. Tudi v tem ni molek vsiljiv; ponižno se izrazi, v kar najbolj obvladanih besedah, na splošno, češ: morda pa je drugod stiska hujša, zlo močnejše, rane odprte... spomni se nas v zadnjem trenutku, v zadnjem spopadu s svojim* slabimi nagnjenji, z zlim okoli nas, in z genialnim hudičem, spomni se nas v trenutku umiranja. Čim dlje živimo n* tem svetu, tem bolj spoznavamo razliko med svetniki v nebesih in nesvet-niki na zemlji. Upam si trditi, da nihče v nebesih ne pozabi niti ene prošnje-s katero je bil „nadlegovan“; in čim bolj je stvar v čast božjo (o, cele knjige bi bilo mogoče napisati o pravi Časti božji, ne o takšni, kakršno tolikokrat slikajo sebični, despotični ljudje)-tem silnejša je gotovost, da bo „pozitivno rešena“. Ne mislite, da gre Prl tem le za duhovne reči; tudi dinar z» sladoled in dinar za lepo knjižico i** zdravje za tetci in zaljubljenost in to i** ono, vse je všteto. Da, molitev sv. rožnega venca je velik kapital; odpustkov se pa še sploh nisem dotaknil. Odpustki za nje, ki trpijo v vicah; g3” lantna pomoč vsem, ki smo jih v življenju (lahkomiselno ali resno) imen0' vali prijatelje; dokaz večnega prij3' teljstva. Ves teden si lahko razdelimo v ro*“ novenski koledar: ponedeljek in četrte* za veseli del, torek in petek za žalost“1 ni, sredo in soboto za častitljivega. ^ v nedeljo? Bolniki, pa tudi zdravi, pve' morejo včasih v enem dnevu ves rož*1 venec. In potem ? V nedeljo in pote*3; lahko začnemo znova, s katero k<* skrivnostjo; ali pa... začnemo četr 'ki. ki bi ga lahko imenovali tudi De-kvni del. Pet Jezusovih skrivnosti bi se Pri tem lahko spomnili, s peterimi “i se potopili v Jezusovo javno življe-rij°, in sv. rožni venec bo postal Jezusov življenjepis, Mariji, svetnikom, oogelom (in tudi nam) v veselje in hvaležna čustva srca. Takole bi lahko 'Pienovali posamezne skrivnosti tega 'etrtega (ali, logično, drugega) dela: Ki je za nas delal v Nazaretu. 2. Ki je razodel nebeško kraljestvo. 3. nam je s čudeži pomagal. 4. Ki je jktra postavil za svojega namestnika. • Ki nam je podaril Najsvetejši za- krament. Ali se ne bomo ob prvi skrivnosti ^Pomnili vrednosti dela? In prave re-^tve večnega socialnega vprašanja? ravičnosti, vestnosti, nesebičnosti, kletja talentov? Ali se ne bomo rado-vsi, ki smo močni dovolj za javno, Ucno, znamenito življenje, a smo „obujeni“ -na skrito, navadno, na videz ^rezpomembno delovanje? Trideset let Rusovih ni bilo zastonj. In ne poza-e zgodovine Jezusovega časa, polico in gospodarstva! Vendar, 30 let. . drugi skrivnosti se lahko ustavimo ^ katerem koli Jezusovem nauku; končno odgrne kopreno z nebe-, °Sa kraljestva, vsaj toliko, da nam s Ilsti- Nekaterim tako ugajajo Jezu-Ve prelepe prilike; drugim so pri n.cu Njegove jasne, neustrašene smer-s spet drugim na videz drobne be-. lce, ki pa skrivajo vso globino; n. b n">.Sed’a o Njegovem Srcu, izraz Ne-(ijhi Oče, otroci, „gledal sem te bil“ ^ ‘'tanaelu, in vsem, ki „meditirajo“), p^Ulji, pekel, angeli. Ali ni zapisano Sv- Janezu, da Jezusa ljubi, kdoi' effove besede ohrani? Pa retia skrivnost je zmeraj moder-ha’ /<0r se nanaša na Jezusove čudeže, 4 x0 zgodovinski dokaz Njegove bo- žanskosti. A Jezusovi čudeži niso suhi, akademski stavki; moč Njegovega Srca, ki ljubi, tolaži, vse premore, zasveti ob postelji mrtvih, bolnih in potrtih. Dovolj je, da se spomnimo le enega samega čudeža; lahko pa obstojimo ob besedici „pomagal“ in se spomnimo še ostalih čudovitih stvari, n. pr. spreobrnenja Marije iz Magdale; sv. Avguštin meni, da so duhovni čudeži bolj čudoviti in veličastni kot pa oni, ki jih zaznavamo s svojimi očmi, namreč v nastanku. In ta in oni izmed nas bo pohitel v Lurd in v Fatimo in na Brezje, kjer Jezus po Mariji še zmeraj pomaga s čudeži. Četrta skrivnost je čisto po Srcu Jezusovem: edinost, vidna in kakor jo je bil On zamislil, ne kakršno hočejo Na Brezjah, naši največji božji poti, je doma slovenska Marija Pomagaj vodniki sekt in ločenih cerkva. Edinost, ki naj združi kočno in resnično ves človeški rod, ne glede na politiko, raso ali zemljo. V tej skrivnosti so skriti zakladi milosti zvestobe Cerkvi, zaupanja v božje vodstvo, navdihnjenja za duhovniški poklic. Ni ga, ki bi propadel, ako je svoj čoln zasidral ob nepremagljivi Skali. In zadnja skrivnost? Sv. obhajilo odnosno- sv. maša. Jezus ostane med nami. In ako je dovoljeno primerjati pravo, strastno, dolgo, zvesto ljubezen dveh človeških src, primerjati jo s tem darom, več kot najvec'a človeška ljubezen je položeno v odločitev, da nam „pusti“ ta čisto božji Zakrament. Polna hrana za — delo... Delovni del... Ali si moremo pridobiti odpustkov tudi ob tem Delovnem delu? Dejal bi, da. Saj gre za premišljevanje Jezusovih skrivnosti, ob spremljavi melodije oče-naša in zdravamarije; in blagoslovljen molek tudi imamo. Pravi japonski pregovor (iztakni* ga je P. H. Reinirkes S.V.D.): Tam0 migakazäreba, hikari nashi, t. j. bre® brušenja se dragoceni kamen ne sveti-Morda imamo čas le za desetko; izberimo, kar se nam zdi prav. Da le 1,0 obesimo rožne vence na steno — okras, kot to delajo nekateri v japonski četrti. Milosti, ki jih prejemamo, tudi one iz zakramentov, s<> kakor dragoceni kamni, k čakajo nadaljnjega brušenja. Sicer ne najdej, stika z našimi mislimi in konkretnim dejanji, ne morejo prodreti v čustv0. Sv. rožni venec je odličen brus. VLADIR KOS, Japcnsk» V na®’ 1 VRNIL SE JE Francoski zdravnik dr. Lesour je tako sovražen veri, da je opustil Sv°je zdravniško delo in se ves po-svetil boju zoper Boga in Cerkev. Imel je dobro in verno ženo, ki je neprenehoma molila za njegovo spreobrnjenje. Sklenila se je tudi žrtvovati za ®v°jega moža in Bog je sprejel njeno ?rtev. Deset let je trpela hude dušne 'P telesne bolečine. Ko je pa čutila, da Se ji bliža smrt, je poklicala svojega *n°ža in mu rekla: „Pojdi v Lurd, tam b°š dobil veliko milost. Postal boš dominikanski duhovnik in boš tudi druge spreobračal." Čeprav so bili vsi tisti trenutki, ko Je gledal v obraz umirajoči ženi, tako resni, so se mu vendar zdele njene be-Sede tako bedaste in smešne, da se je na glas zasmejal. , Fo smrti svoje žene je dr. Lesour pdil svojo pot naprej. V svojih števnih, spisih je napadal in sramotil Bo- ®a> Marijo in vse, kar je v zvezi z Vero. Nekega dne pa je razločno zasli-glas svoje žene, ki mu je velel: ^F°jdi v Lurd!“ Osupel je pogledal rng sebe, toda nikogar ni videl. Po-bll je na to in nadaljeval svojo brez-,.^n° pot. Toda zopet je nekoč za-'sal pvav jsti glas: „Pojdi v Lurd!" Začel je razmišljati ta nenavadni v0jav. In odločil se je: „Delrol Pojdem . ur? Ima vsak isto večno usodo? Imajo od Boga določeno nalogo? Silni tehnični napredki, gigantski napori industrializacije in svetovne vzajemnosti ta vprašanja zanemarjajo, jih skrivajo, se borijo proti njim. To lahko ugotavljamo mesec za mesecem pri organizaciji dela, gradnji mest in celo v kulturi in v vzgoji. Osupnemo in se ustrašimo, ko ugotovimo odmeve tega na dveh bistvenih popriščih človeškega življenja, na osebi in na družini. RAZOSEBLJENJE Tem neštcvilnim izkoreninjenim, v tujino poslanim, z nezaslišano lahkoto presajenim masam s pokrajine, v pokrajino, z ene dežele ali kontinenta na drugega, grozi, da izgube vedno bolj vso osebnost, vse osebno življenje in vsako osebno prepričanje. Neizmerne črede ljudi žive v čredi, delajo, se razveseljujejo, mislijo in hočejo, čutijo in .eagirajo čredoma, često žal brez pa stirja. Vse pomaga k temu: delo na trak skupno stanovanje in često skupna oprava, vzgoja po tisku, radiu in kinu, le zaradi dobička prirejene zabave in razvedrila. Obiskal sem tovarno, v kateri do skrajnosti pritirana delitev dela na tekočem traku, ki se. nikoli ne ustavi, poniža človeka do položaja robota. Kresije postajajo vedr.: bolj enostavne, monotone, mehanične: vrtanje lukenj, vlaganje zakovic, polaganje vijaka, njegova pritrditev, zvarjenje. koščka... in trak gre naprej, naprej in pušča komaj toliko časa, da dvigneš glavo. Učna doba postaja vedno krajša. Lahko postaviš druge in med seboj izmenjaš črnce in belce, odrasle in mlade, moške in ženske. Ni več veselja pri delu, nič več ponosa, nič več stremljenja! Le zaradi dobička prirejeno razvedrilo pa konča s popolnim poživinjenjem, kar je delo začelo z razosebljenjem. UNIČEVANJE DRUŽIN Morda najbolj žalostna ugotovitev je uničevanje družin. Brez družine ni več osebnosti, ni več družbe. V Severni Ameriki, zlasti v Združenih državah je nivo življenja višji kot v Evropi. Skoraj vsak ima tam kopalnico. Vedno več jih ima svoj avto, svoj motor. Vsi imajo priprave za ta- borjenje in za nedeljski počitek ob morju ali v gorah. Toda ni več prostora ; za zibelko, ne za otroka. V Južn; Ameriki je proletariat i® celo podproletariat v skrajnem uboštvu-Tam se ne poročajo več. število divjih zakonov je strašno in število nezakonskih otrok dosega tam 80%. Tudi pomanjkanje duhovščine " tej tako rekoč katoliški deželi je katastrofalno: malo alj nič domačih duhovnikov. DELAVSKI RAZRED V SVETU Ta revolucija dosega svoj višek i® najsilnejše učinke v delavskem razredu-Ta postaja kljub nacionalizmu in narodnostnim sporom vedno bolj enoteu blok, poln neodoljivih teženj, izzvanih ; skupno od fizičnih in moralnih črnite-Ijev, ki smo jih omenili in ki dobe sredi delavske mase najbolj ugodna tla, k> j so dovzetna za vse razbrzdanosti. Moreče vprašanje, ki vas povsod pričakuje, ki vam ga postavljajo vsi poslušalci, je: „Ali se bo posrečilo de-lavskj razred odvrniti od komunizma? Ali bo Cerkvi uspelo znova osvojil j delavski razred sveta?“ MOLITVENA ZVEZA ZA SLOVENSKO DOMOVINO Molitveni namen za maj Maja lanskega leta je nek slovenski časopis objavil sledeče poraz®0 vrstice: „Po poročilih osrednjega zdravstvenega urada v Ljubljani je bi*0 leta 1958 v Sloveniji 7.000 otrok manj kot leta 1950. Ugotovili so, da se j6 leta 1958 rodilo na vsakih 1.000 prebivalcev le 18 živih otrok. Danes Prl' deta na eno d’ružino povprečno komaj dva otroka. Nekatere s štirimi otrok1 so že redek pojav...“ Ubogi slovenski narod, kaj so naredili s teboj? In kaj bo ostalo zi> Slovenijo, če bo še dolgo zastrupljala naše ljudi materialistična kuga s0, danjega režima?! — Molimo ta mesec in prosimo nebeško Mater Marij0’ naj da Slovencem še veliko požrtvovalnih mater s številnimi otroki! Med nami v Argentini '*regor Mali 60-letnik Na praznik sv. Gregorija, 12. mar-Ca' je g. župnik Gregor Mali obhajal 8v°jo šestdesetletnico, k Rodil se je v Znojilah pri Kamniku. 0 maturi na klasični gimnaziji je ^topii v ljubljansko bogoslovje. V du-°vnika je bil posvečen 29. junija 1927, !t°v° mašo pa je imel 10. julija istega ®ta na Selih pri Kamniku. Njegov no. v“mašni govornik je bil pok. 1 j ubij an--škof dr. Gregorij Rožman. , Kot kaplan je deloval v žužember-u m na Vrhniki. Leta 1935 pa je pa-župnik na Ajdovcu. V tej fari je kroel za dušni blagor svojih vernikov °lnih 7 let. Tu ga je zatekla tudi ko-^mistična revolucija in tu je dož!vel di vse njeno gorje, sai so mu <\cmu-• sti pobili celo vrsta najboljših mož §ol0 fantov, požgali cerkev, župnišče in in tudi njemu grozili s smrtjo kk; tin0 Regunska leta je preživel med! ro- na Koroškem. Po prihodu v Argen-je bil sedem let v župniji sv. Arne- Je v Buenos Airesu. Leta 1956 je po .dedovanju g. direktorja Antona O reji. Prišel v Slovensko hišo v Buenos A>resu. svojem 60-letnem življenjskem jubileju lahko g. župnik Gregor Mali z zadovoljstvom pogleda na dosedaj opravljeno delo, ki je bilo veliko, združeno s številnimi težavami. Na vseh področjih je g. župnik Mali postavil celega človeka. Tako kot katehet, kaplan, župnik, oznanjevalec božje besede, spovednik in toiažnik. Med' nami v Argertini se pridno udejstvuje. Poučuje v slovenskem šolskem- tečaju, spoveduje, opravlja dnevno sveto mašo v slovenski kapeli in veliko piše za naše revije. „Duhovno življenje“ in otroška priloga „Božje stezice“ ga štejeta med najbolj vestne sodelavce. Gospodu žup.ria’ Gregoriju Maliju oo 60-letnici ži-l.ieuja tudi „Duhovno življenje kliče: „Na mnoga letal" Občni zbori Mesec marec je bil mesec občnih zborov številnih slovenskih organizacij. V San Martinu je bil izvoljen odbor „Slovenskega d'oma“, ki mu predseduje g. Polde Novak iz Martin Coronado. Domu v Ramos Mejia predseduje g. Janez Brula. Rojaki v Slovenski vasi pa so izvolili odbor z g. Ignacijem Glinškom na čelu. Vsekakor pa je bil eden. najpomembnejših občnih zborov naše mladine 12. redni občni zbor Slovenske fantovske zveze. Občnega zbora se je udeležilo nad 60 fantov, nekateri pa so poslali pismena pooblastila. Po obširnem poročanju in razgovoru je bil izvoljen odbor delavnih fantov, med katerimi so tile: Jernej Tomazin, pred-predsednik: France Markež, podpred-nik; Ivo Majhen, tajnik; CiV' Selan, blagajnik; Janez Čeč in Matjaž Kunčič, gospodarja. Odborniki pa so: Mehle Lojze, Vivod Božo, Tomazin France in Duh Andrej. Predsednik nadzornega odbora je Jože Prijatelj; razsodišču pa predseduje Franc Vester. zaobljube Spisal Janez Jalen Povest iz Slovenije Šesto poglavje ZA ZAPAHI Od takrat, ko je v krčmi pod Hroščem tenente Žorž dognal, da je Leopold Layer poravnal račun s ponarejenimi avstrijskimi bankovci, je stopil na njegovo sled in potuhnjeno vohal za njim kakor pes, ki molče goni divjačino. Začel je koj tisti dan. V Pod-brezjah sta z žandarjem Žanom spet razjahala, se pomešala med goste in poizvedovala, pa nista nič opravila. Potem ni minil dan, da bi Žorž ne zasledoval Layerja. Celo slovensko se je začel učiti, da bi vsaj lahko prisluškoval, če ne že govoril. K taki prizadevnosti ga ni toliko priganjala službena vnema, kakor pa nagrada, razpisana od! avstrijskih oblasti za tistega, ki bi ponarejevalce ovadil. V dobrem mesecu mu je uspelo dobiti pismeno dovoljenje, da sme oba slikarja Layerja, Leopolda in Valentina, prijeti. Tenente Žorž je zbral patrolo. Pozno popoldne je bilo. Pa se je kakor nalašč zabliskalo, trdo zagrmelo in vlila se je ploha. Morali so malo počakati. Dež pa še ni nehal, ko so obkolili žan-darji hišo. In še preden so mogli La- yerjevi zaslutiti, kaj bi utegnilo biti’ sta že stopila v slikarsko delavnico te-nente Žorž in žandar Žan. „V imenu Njegovega Veličanstva cesarja Napoleona —“ Leopold je pre' bledel kakor zid, dobrih deset let mlaj' šemu bratu Valentinu je pa kašelj P°' gnal nekaj kapljic krvi v shujšana, je' tična lica. V kuhinji je Leopoldova žena M«-; rija, ki ji Bog ni dal otrok in jih P1-* svojih letih tudi ni več pričakovala’ pravkar pristavila k ognju v glinastem ljubenskem loncu pest kaše za večerja Prisluhnila je pogovoru v delavnici i*1 se hitro spreumela, za kaj gre. Tih0 kakor podlasica je smuknila v spalnica neslišno odprla predalnik, poiskala p°® obleko svoj dokaj zajetni nemški in<*' litvenik, v katerem so bili namesto p®' dobic ponarejeni avstrijski goldinar)*1 Celo nekaj listov je bilo iztrganih, d® je mogla več bankovcev skriti v knji' go, molitvi namenjeno. Naj vse i*" : sežge, sta bila dogovorjena z možem’ i če bi kdaj tako naneslo. Marija je skr*' la molitvenik pod predpasnik in hitel® j nazaj v kuhinjo. Na pragu jo je P9 ustavil tenente Žorž. Nič ni rekel. S®' mo plosko roko je zapovedovalno dvi£' nil. Mariji so klecnila kolena. Izp°. predpasnika so se pa začeli usipa čisto novi in prav nič pomečkani pon®' rejeni avstrijski bankovci. Nazadnje je padel tudi molitvenik na tla. Marija ®e je na pol nezavedna opotekla v kuhin), sesedla na klop za mizo. Saj je sed®-1 tako in tako vsega konec. Pa ni bilo. Tenenteju Žoržu se J® gospa zasmilila. Ni mogel utajiti Pr rojene francoske vljudnosti. Ozrl se J naokrog, zagledal na polici prazen zareč, natočil vanj s korcem iz ška vode in ga ponudil gospe Layerje \ Marija je srknila požirek in se tudi vljudnosti po francosko zahvalila: »Merci!“ Tenente Žorž se je vljudno poklo-nil in odšel nazaj v delavnico. Da je morebiti prav tista francoska beseda „merci“ njo same rešila aretacije in Leopoldu prav precej pripomogla rešiti si kasneje pred sodnijo živ-Ijenje, sta pa z možem dognala šele čez leta, ko so Francozi že odšli. Seveda, služba je pa služba. Žan-darmerija je pretaknila vso hišo, od korena do slemena, pobrala, kar je pripadalo njej — drugega se ni dotaknila — in nazadnje aretirala oba brata, Leopolda in Valentina. Marijo bi morala tudi, pa jo je tenente proti častni besedi pustil doma z izgovorom, da ne bo hiša čisto zapuščena. Celo tega niso «abranili, da sta aretiranca segla gospe v roko. Marija je seveda glasno jokala, tudi Leopoldu so prišle solze v oči. Valentin je pa samo zamahnil z roko, kakor bi hotel reči, sedaj je pa fes vsega konec. „Marija, moja Marija!“ je segel Leopold ženi v roko. „Na Brezje pojdi! Tam je leta osemnajst sto mošenjski župnik doktor Ažbe prizidal cerkvici svetega Vida kapelo in jo posvetil Mariji Pomočnici. Že procesije jo hodijo Moledovat, naj nas reši večnih vojska. Njo prosi, naj še nam pomaga iz pesti, ki nas je trdo stisnila.“ Leopold si je obrisal solze, poljubil ženo in možato odšel čez prag. Opešani Valentin je prav tako svakinji segel v roko in se začuda zresnil: »Marija! Odpusti mi, odpusti mi, da sem vaju z Leopoldom spravil v take stiske. Jaz sem začel ponarejati denar 'n jaz sem vsega kriv.“ Grede je skrivaj stopil svakinji na konec prstov, kakor bi ji hotel povedati, na koga naj Pred sodnijo vali krivdo: „Odpusti! Saj videla se najbrž ne bova več.“ Glo- boko se je sklonil in poljubil Marijino roko. Debela solza je padla na hrbet njene desnice in Marija je glasno zajokala. In so odgnali v večerno temo brata slikarja Leopolda in Valentina Layer-ja. Uklenili ju niso, saj so vedeli, da na beg nihče ne misli. Za slovo je tenente Žorž strumno pozdravil gospo Layerjevo. Marija je pa, kakor bi več ne vedela, kaj dela, še enkrat ponovila: „Merci!" In je ostala sama in je neutolažljivo jokala in jokala, dokler se ni noč povsem razjasnila. Kakor bi udaril na veliki zvon, se je raznesla v kranjski večer novica, da so zavoljo ponarejanja denarja zaprli oba brata Layerja, Leopolda in Valentina, še pred večerom je zašla do malega k vsem ognjiščem in vsem večerjam, prav gotovo pa ni zgrešila nobene stalne mize po gostilnah. Premlevali so jo tudi gorenjski vozarji pri Jahaču: Za takle prestopek Francozje s smrtjo groze. Groze že, groze. Pa vselej ne narede. Kakšen denar sta pa ponarejala? Avstrijske bankovce. Ne bo smrt. če bi francoske, bi pa druga pesem zapela. Prav sta imela. In nekateri niso mogli razumeti, zakaj gosposka sploh preganja tiste, ki dobro znajo delati denar. Saj, čim več denarja bo na svetu, tem boljše bo za reveže. Ti tega ne razumeš. Kaj bi ne? Iz same nevoščljivosti delajo tako. Gospoda ne privošči, da bi se tudi revežu malo bolje godilo. In so ugibali in besedi z vinom pri-makali pozno v noč. Vsem sta se Layerja smilila in bi šli in se celo stepli za brata slikarja, če bi ju to pozno in že malo vinsko uro gnali v smrt. So Francoze vsi precej imeli v želodcu. Z Napoleonom vred, ki je njih cestam z mejami daljavo pristrigel, njim samim zaslužek prikratil in hotel imeti še večne priprege. Da, da, Layerja sta kar prav imela. Samo, da bi Se prehudo ne izteklo. In so odšli spat. Gospodarji v sobe, vozarji na seno, hlapci pa h konjem. Vsi so bili kar dobre volje. Samo brata Layerja v okroglem starem trdnjavskem stolpu na Pungartu, kamor so ju žandarji zaprli, nista bila dobre volje. Valentin se je komaj še privlekel do vrat in menda so ju prav zato zaprli v isto sobo. Da bo bolnik imel vsaj za silo postrežbo, če povsem omaga. Tudi leščerbo so jima pustili goreti. In večerjo so tudi prinesli za oba. Valentin, ki zadnje čase tako ni skoraj nič več jedel, se je niti pritaknil ni. Leopold pa je samo pokusil kislo in krvavo čobodro, v katero je bil nadrobljen star, suh kruh. Samo pokusil je in izpljunil. Valentin je sedel na trdem pogradu. Hodil je globoko in težko po kratko sapo: „Veš, Polde, z mano je konec. Ne bom več videl belega dne. Zato pa — da bova oba enako govorila. Jaz naj bom čim največ kriv. Če le mogoče vsega, da bo nate manj odpadlo. Začel sem jaz in sem še tebe zapeljal. Če mi prav zavijejo vrat, ne bo dosti škode. Pol ure prej ali kasneje.“ Spet je zakašljal, siromak. „Dogovorila sva se in sva hkrati začela,“ je šepetaje ugotavljal Leopold. „Prvo potezo sem začrtal jaz. Ne boš lagal, če rečeš, da sem jaz začel.“ „To je pa tudi res.“ „Mundus vult decipi, ergo decipia-tur — ljudem ni prav, če jih ne varaš,“ je še nekako izdavil Valentin, potem ga je spet posilil kašelj h. ga hotel kar zadušiti. Leopold bi mu rad pomagal, pa ni imel s čim. Samo globoko je zavzdihnil: „Sam Bog naju reši, pa Marija Pomočnica z Brezij.“ Neprespana noč na trdem pogradu je bila dolga. Nikoli je ni hotelo biti konec. Kljub kresnim dnem je bilo v debelem zidovju starega trdnjavskega stolpa hladno. Valentina je zavoljo jetike, ki je šla že proti koncu, vsenavrh tresla še mrzlica. Že davno so se v propadlih skalah spodaj ob Kokri zadirale kavke, preden je skozi ozke line pri-svetilo v samotni zapor toliko dnevne svetlobe, da je Leopold mogel ugasiti leščerbo. Valentina je proti jutru zmoglo in je kljub bolezni malo zaspal. Da bi ga ne zbudil, je Leopold čepel na svojem ležišču tiho kakor miška in premišljal. Skoraj bi se bil spozabil, pa se je še pravočasno spomnil bratove neozdravljive jetike, da ni glasno za-norel: „Prekleto, da je res: v vojski se umetnikom krave muzajo.“ Pa ga je ta trenutek že minila gostilniška šegavost, katero je poznala vsa Gorenjska. Ogorčen je vzrojil in vstal, že se je hotel sprehoditi in se glasno znesti nad svojo in bratovo nezasluženo usodo, pa se je spomnil, da Valentin pravzaprav že umira. Obsedel je, potlačil jezo in zasikal: „Hudič naj vzame tistega prekletega kadeta Napaljo-na, ki zavoljo oblastiželjnosti poganja sto tisoče v bedo in smrt. Z muziko in pozavnami naj pride rogati ponj in ga vzame. Njega, cesarja vseh cesarjev, z njegovo egali-te, liberte 'i fraternite vred. Mi mu bomo pa navrgli š« vse cesarje in kralje. Jn če misli, da jaz zavoljo teh osra-nih papirjev sv< Je duše ne morem več zveličati, naj pa še mene vzame. Samo zadnji naj bom, da se mu za dobroto poklonim in prav lepo zahvalim: ,KiisS die Hand, Herr Teufel!* Ponižno vam obliznem roko prekleti gospod hudič.1 Ni dosti manjkalo, da slikar Leopold Laj"?r v stolpu na Pungartu v Kranju ni planil kljub svojemu speče -mu bracu pokonci, da bi v svoji togoti vse razbil, kar bi dosegel. V današnjih prosvetlenih časih bi rekli, d'a so mu živci ušli. Kdo bi se čudil. Pa so prav takrat zarožljali ključi in odprla so se Vrata. Leopold je potlačil jezo in se že niže sklonil: „Dobro juti j, meine Herren!“ Kakor bi ga bil zbodel, je vrgel Leopold glavo na kvišku in zagledal med vrati Frtajčka, ječarja že izza stare Avstrije. Pritikljaj so mu vzdeli, ker je še pod prejšnjo gosposko, ko je bilo vse nemško, imel navado reči, če se mu je kdo kaj ustavljal: „Le počakaj! Ti bom že zafrtajčkal!“ Možiček je bil bolj majhne postave in v družbi kaj zabaven. Znal je pa biti tudi osat. Zato ga je Ilirija kar obdržala v službi. Še pred sinočnjim sta z Leopoldom pri Jelenu vrh klanca Sedela pri isti mizi. Frtajček se je nadejal, da se bosta Layerja silno razveselila, ker jima lahko. v marsičem pomaga. Silno se je zamudil,ko je mojster Leopold položil kazalec desne roke na ustnice, posvaril s „pssst“, in z očmi pokazal spečega brata Valentina. Tudi Frtajček je položil prst na ustnice, češ da je razumel. Kljub temu se je Valentin zbudil, si Pomel oči in vprašal: Kaj sem mar zaspal?“ „Zavoljo mene spi še naprej. Bom Pa kasneje prišel, da se pogovoiimo.“ „O, Frtajček,“ se je začudil Valentin. „Za vse na svetu ne bi sedaj spal. škoda časa. Vsak dan se mi lahko 2:1 vselej zadremlje.“ Potem je še Frtajček prisedel na Pograd. In so se menili, kako bi fran-cosko oblast čimbolj obšli in se je og-ntli, ko se ji ne morejo več izogniti. Še Valentin je oživel, čeprav je vedel, da stoji že z obema nogama v grobu. Medtem je sonce prisijalo že celo v celico. Frtajček je pa stopil h gospe Mariji, Leopoldov, ženi, po mleko in pogačo, ne samo za bolnega Valentina, ki drugega ni mogel več uživati, tudi za zdravega Leopolda, kateri je od pičle hrane zadnjih let imel tako zdrav želodec, da bi lahko pojedel kosmatega • ■■edveda. Priskutno kiselkasto prežganko so pa izlili v kiblo. Sedmo poglavje GROZA V JEČI Valentin je do dne do dne kar sah-nil. Zaželel si je duhovnika. Saj še za veliko noč ni opravil svoje dolžnosti. Pa mu ga francoski sodnik ni dovolil, češ da bi po abeju, ki bi sc odel v spovedno molčečnost, obtoženec lahko odposlal kakšna tajna navodil?, za svojo obrambo iz ječe. Saj jima že dovolj gleda skozi prste, ko ju pusti skupaj v isti sobi v zaporu. Pa saj tako in tako ne moreta več taj.ti. Sodnik sicer ni privoli’, toliko je bil pa še veren iz mladih let, da povsem odreči ni upal. Samo zaslišati je hotel še prej Valentina. Položil je spis o slikarjih Layerjih na mizo, ga drugi dan do zadnje črke razmislil in s: tretje jutro ukazal privesti Valentina. Dva žandarja v visokih napoleonskih tri-ogelnikil. sta opešanega jetičnika za podpazduhi privedla in ga posadila na trdo klop. Sodnik se je Valentina kar ustrašil. Skozi odprto okno je pelo in duhte-lo poletno dopoldne, v njegovo sobo pa se mu je zdelo kot da je stopila smrt. Kar pretreslo ga je. Da je to vedel, bi obtoženca sploh ne bil klical, še več. Celo žal mu je bilo, da je podpisal ukaz, naj ju primejo. Mar naj bi še malo počakal, da bi prej zgasnil ta siromak, slikar, umetnik, ki je moral iz življenjske stiske začeti ponarejati bankovce. Med kratkim zasliševanjem se je Valentin prej obtoževal, kakor pa skušal tajiti. Sodnika je na tihem postalo sram. Občutil je, kakor bi do kosti od jetike oglodani umetnik in še dokaj bolj nadarjeni brat Leopold v ječi njega obtoževala, kot pomočnika milijonskih umorov v bitkah in v zaledju. Obmolknil je in se zamislil. Ni vedel, kaj naj stori. Za sedaj je naročil, naj Valentina s kočijo peljejo z glavnega trga v Kranju nazaj na Pun-gart k bratu Leopoldu v zapor. Ko so vozili mimo roženvenske cerkve, je preko glav prav takrat prikri-čala jata črnih kavk, izpod neba je pa sijalo jasno kresno sonce. Ugasnila je rdeča zarja, ki se je daleč prek neba potegnila od Triglava proti Grintavcu. Gorenjsko ravnino je z deloma posenčenimi, z deloma še stoječimi travniki in z zorečimi žiti vred spokojno pokrila tema. Do dna potrt je mojster Leopold Layer sedel pod brlečo leščerbo na trdem pogradu poleg umirajočega brata Valentina. Odkar so ga pripeljali od zaslišanja, ni več okusil nobene reči, niti kapljice vode ne, in skoraj nič ni govoril, dasi je venomer premikal ustnile. Menda je molil. Sam Leopold se je pa kljub potrtosti malo manj kot jezil. „Še tega ne puste človeku, da bi se z Bogom spravil. To ti je svoboda! Če bi jo psu podaril za Novo leto, bi do svetih treh kraljev že crknil.“ In sta molčala. Saj povedati si tako nista imela kaj. Sta se bila v stiski zadnjih let že več kot stokrat vse pogovorila. Kar na polnoči je nekako moralo iti, ko je Valentin dal znamenje, da bi rad nekaj povedal. Leopold je približal uho k njegovim ustnicam, prisluhnil in ujel: „Žejen sem.“ „Kakor Kristus na križu,“ si je mislil Leopold. Molče je vstal in bratu ponudil iz lončenega vrča vode. Pa je bolnik odkimal in zaprosil: „'Vina nimaš.“ „Nimam, Tinček,“ ga je pobožal z besedo, kakor včasih otroka. „Nimam, pa ga koj dobiva in če dam dušo za požirek." Leopold je trdo pobunkal na vrata. Kakor bi že čakal, je vstopil Frtaj-ček. Nekaj sta si pošepetala. Možičelc je izginil, pa se ves zasopel kmalu spet vrnil z maseljcem črnine, o kateri je vedel, da jo je Valentin rad pil. Natočila sta mu poln kozarec, ki ga je Leopold podržal bratu pred usta. Grede, ko je odpil dobro polovico, več ni mogel, je pa Frtajček na skrivaj vtaknil Leopoldu v žep rdečo mrtvaško svečo, blagoslovljeno na samih Svetih Višarjah, in mu pošepetal: „Še nocoj jo boš rabil.“ Uganil je. Preden je mežnar zazvonil dan, je slikar Valentin Layer v kranjskem zaporu svojo dušo izročil Bogu in odšel v kraje, kjer nobena stiska in noben stra-dež ne moreta nikogar prisiliti, da bi ponarejal denar. Sredi dopoldneva je prišel v samotno ječo pogledat francoski sodnik. Ni vedel, kaj naj naredi z mrličem. Leopold ga je pravzaprav rešil iz zadrege, ko ga je poprosil, naj mrtvega brata do pokopa pusti pri njem, da se mirno poslovita. Rad mu je ustregel in zamišljen odšel. Po poti pa je preudarjal, kako in kaj bi. Če dovoli -slovesen pogreb, se ga bo udeležil ves Kranj in se utegne žalni sprevod spreurediti v demonstracijo proti francoski oblasti, če pa umet' ukaže na tihem pokopati, bo pa 6ebe kar najbolj osovražil, oblasti mu **a utegnejo še hudo zameriti. „Kaj bi? — Kaj bi?“ ^zvonilo je poldne. Rdeča višarska sve-. > ki jo je Frtajček vtihotapil v zapor 'a jo je Leopold prižgal bratu ob smrtjo uri, je dogorevala. Slikar Leopold Wer je odmolil angelovo češčenje, se v Uiolitvi pobožno spomnil duše svojega taiuega brata in poslušal, kdaj zazvoni Jeliču. Pa se zvonovi niso oglasili. Bi]o mu je hudo, da bi najraje še on e8el poleg Valentina in za vedno Zaspal. v zamišljenosti ga je prebudila sve- la. ki je dogorela, zacvrčala in ugasni- ^ Potrkal je na vrata in priklical . čajčka. „Ne bo ležal v temi, ne,“ ,e Uporno zagotovil dobri možiček in, akor bi imel že vse pripravljeno, je koj prinesel križ, dve rumenkljati °ščenki v svečnikih in še skodelico bla-j sl°vljne vode z oljkovo vejico vred. v še to je zaupal: „Kranj šeš nič ne w za Valentinovo smrt. Niti gospa ai'ija ne. Zato mu ne zvoni. Je strogo ^Povedano izdati.“ In je vpričo mrli-/ Potihoma zaklel: „Kaj ta prekleti v ®zbožni napoleonski jakobinec misli, e(ti sam vrag.“ Pomolil je cčenaš za rajnega, ga po-Pd, se pokrižal in rožljaje s težkimi Xči zaklenil vrata. Popoldne, koj ko j® vrnil od kosila v pisarno, ga je *ca* predse francoski sodnik. Uka-Pj. U'u je, naj o Leyerjevi smrti še na-sj_ J molči, naroči pa naj grobarju, naj s °Plje jamo v vrsti, ne v kotu za omcrilce. Kupit naj gre črno pobar-?0 ? krsto in grede pove tenenteju j^zu, naj se takoj oglasi pri njem. 0 ie pa Frtajček skušal nekaj orne-g- zavoljo zvonjenja, ga je pa kratko gv uil: „Tudi samomorilcem nič ne 0t,i, pa je vseeno vsaj nekaj teh ne- srečnikov v nebesih.“ Uniformirani Frtajček je strumno pozdravil in odšel izpolnit ukaze. Najlepše poletno sonce je sijalo nad mestom ob Savi, pod Šmarjetno goro in Svetim Joštom. Kdo bi si le mogel misliti, da more sredi te lepote, v sta-rozidnem Kranju, v okroglem stolpu na Pungartu kaka duša trpeti bolj kakor žebelj na cesti. Znočilo se je. Odzvonilo je Marijino zvonjenje, ne da bi prej zvonilo mrliču. Frtajček je prinesel še dvoje voščenk in večerjo. Ne zaporniške. Iz gostilne. Leopold jo je komaj pokusil, potem se je pa vso noč n; več dotaknil. Življenje v starodavnem Kranju se je počasi umirjalo, dokler ni povsem utihnilo. Ob uri duhov je pa v nadarjenem slikarju Leopoldu Layerju ob mrtvem bratu v nedopovedljivi grozi molče zakričala duša. Upihnil je goreči sveči, sedel na pograd poleg mrtvega brata in se mu zazrl v mrliški obraz, v zaprte oči, ka-terd mu je bil sam zatisnil. In je mislil in trpel in včasih tudi sam spregovoril: — Tako, ljubi Tinček -1- spet mu je bil dobrih deset let mlajši brat kakor otrok — sedaj sva se pa izpopolnila, kakor sva bila hrepenela. Šla sva na Dunaj in pustila trebuh zunaj. Vozila sva se v gondolah po Benetkah in zrasla, da sva s stegnjenimi rokami brez lestve in stopnic s tal dosegla vrh kupole Svetega Petra in se tako razumela, da sva se morala iti hladit na Niderlanden. — Tako bridko mu je bilo, da se je sam sebi posmehoval. Pa ti si že srečen Tinček. Zgrizla sta te pomanjkanje in jetika. Mene pa čakata najraje — zid in krogla. Pa kaj bi še vse hotel naslikati s tem svojim pol-znanjem, ki sem si ga mogel pridobiti pri očetu. Kapela Marije Pomočnice na Brezjah ? — K KJE J E KAJ Postavil je znamenje 257 Prvi maj ima novo vsebino 258 Oknff v svet 262 Samo ena je prava pot 264 Tri minute dobre volje 267 Zopet je med nami lepi maj 268 Jastreb in sokol 269 Mati božje previdnosti 270 Zakramenti: kanali milosti 275 Eden od! enajstih pripoveduje 276 Termometer naše razgledanosti 277 Sveto pismo 278 Združenje štirih protestantskih cerkva 280 Glas iz Rima 282 Starši morajo sprejeti svoje otroke 284 Pismo sivolasega župnika 286 Poštni nabiralnik 289 Iz mojega dnevnika 291 Spremenil je svoje življenje 294 Od doma 297 Izbira 299 Nadškof Fisher v Jeruzalemu 301 Ljubezniv spremljevalec 302 ) Vrnil se je 305 Med izseljenci 306 Razlike med pravoslavno in kat. Cerkvijo' 307 Cerkev pred svetovno revolucijo 309 Med nami v Argentini 313 Tri zaobljube 314 LETO XXVIII. ŠT. 5 MAJ 1961 POVERJENIKI Argentina: Dušnopastirska pisarna, j Ramön Falcön 4158, Buenos Aires Brazilija: Marija Mestnik, C. Postal 7058, Sao Paulo, Brasil U. S. A.: „Familia" 3116 Glass Ave, Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Triestc, Italia Italija: Zora PiSčanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. • kt' Celoletna naročnina ZZL Cjd gentino in države, ki n® žj mejijo (razen Urugu&> 300 pesov; za ZDA in Kanado 5 dolarjev; za Avstrijo 95 šilingov! ; za Italijo 2.000 lir; drugod protivrednost dolarja. Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramön Falcön 4158, Bs. Aires. Registro de la Prop. Intelectual N9 574.991. Tiska tiskarna Vilko S.R.L. Estados Unidos 425, Bs. Aires 0 . f leviel™ cplrltv^ Kako je lepo zdaj na sveti, ki dal nam je spet doživeti čast pojmo in hvalo Bogu, to rajsko lepoto • - juhu! Stritar „Duhovno življenje“ je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Anton Orehar), urejujejo pa dr. Jože Rant, dr. Branko Rožman, dr. Alojzij Starc Ovitek je risal arh. Marijan Eiletz