LO V E N I JA V založba «SVOBODNE SLOVENIJE" so izšle doslej naslednje knjige: 1. Koledar "Svobodne Slovenije" za 1. 1949 — 192 strani, 99 ilustracij. 2. Velika črna maša za pobite Slovence. — Pesnitev Jeremija Kalina — 220 strani, 21 celostranskih lssorezov akad. slikarke Bare Remec. (Zaključna beseda tudi v španščini in angleščini). 3. Koledar "Svobodne Slovenije" za 1. 1950 — 250 strani, 188 ilustracij. 4. Koledar "Svobodne Slovenije" za 1. 1951 — 288 strani, 90 ilustracij, 4 celostranske priloge umetniških reprodukcij. 5. Poljub — Pesniška zbirka dr. Tineta Debeljaka. Ilustracije akad. slikarice Bare Remec. — Bibliofilska izdaja — 250 izvodov. 6. Koledar in zbornik "Svobodne Slovenije" za 1- 1952 — 256 strani, 166 ilustracij. 7. Naša beseda. Mladinska knjiga — 128 strani, 48 ilustracij Stanka Snoja. 8. Koledar in zbornik "Svobodne Slovenije" za 1. 1953 — 256 strani s številnimi ilustracijami. Santería y Papelería «SANTA ,1 I ÉL I A "* VICTOR MARTINEZ 39, BUENOS AIRES Nabožni predmeti, pisemski papir vseh vrst, pisarniške in šolske potrebščine, slike lepot Slovenije, lepa darila za razne prilike - Vse to Vam nudi slovenska trgovina v Buenos Airesu - Santería y Papelería " S A X T A JULIA " URE — najnovejših znamk ZLATNINA — najlepše izdelave NAKIT — najmodernejše oblike vse to Vam nudi pod najugodnejšimi pogoji slovenska tvrdka ČASA It O Y I BUENOS AIRES OLAZABAL 233G Tel. 76-9160 (pol kvadre od ogla Cabildo 2300) (Slovenskim strankam nudimo posebno ugodno odplačevanje v obrokih) KOLEDAR ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1953 Uredili UREDNIKI "SVOBODNE SLOVENIJE" Izdala in založila SVOBODNA SLOVENIJA". BUENOS AIRES, VICTOR MARTINEZ 50 UVODNA BESEDA Petič prihaja naš "Koledar Zbornik" med svoje bralce in prijatelje. Peta obletnica se sicer ne slavi kot posebno pomemben jubilej, zase pa bi si ga tokrat nekoliko prilastili, kajti ni pomemben samo za nas, ne podaja samo^ slike naših namenov, naporov in uspehov, ampak kaže sliko nas vseh, ki živimo v emigraciji in z njim in ob njem iz leta v leto podajamo sliko svojega dela na vseh poljih, ki jih skušamo v tej knjigi kar najbolj zajeti in čim bolj zvesto podati. Pet let se trudimo, da ohranimo vero in moč naše zvestobe slovenski pisani besedi. Kakor smo jo včasih gojili v domovini v svobodi, ljubezni in pravici, tako jo negujemo v emigraciji,- vemo, da smo mi tisti, ki služimo slovenski tiskcni besedi v okviru tistih tradicij in možnosti, katere so v domovini zatrli tisti, ki ji že v osmo leto jemljejo svobodo, ubijajo ljubezen in jo tlačijo v sužnost. Ker doživljajo na področjih stvarnosti iz dneva v dan večje udarce in neuspehe, se spravljajo na sadove duha, da bi jih popolnoma podredili sebi in svoji ideji. Kdor se ne vda, jim je hujši kot izdajalec ali sovražnik. Doma živi lepa beseda v senci smrti. Kdor je pred petimi leti delal načrte o bodočnosti slovenske tiskane besede v emigraciji, se je upravičemo bal senc in sap malovernosti, ki so nas tedaj obdajale. Zašli smo v tok najhujše borbe z zahtevami dnevnega obstoja; redki služabniki peresa so morali v poklice, ki so jih od tega dela trgali, poleg tega pa so bili razkropljeni še po vseh delih svobodnega sveta. Sredstva in pogoji za to delo so nam bili nasprotni, bila pa je ljubezen, zvestoba in poštenost, ki nas je spremljala in te trdne tradicije so bile tiste, ki so nas bogato podprle pri delu vseh teh pet let. Kdor bo po prejšnjih štirih knjigah naših koledarjev-zbornikov prebiral in ocenjeval gradivo, ki mu ga prinaša ta peti, bo spoznal, da nas še vse preveva ista vera v ideale, ki so nam sladili delo pri vseh dosedanjih. Tako kakor se razmere razvijajo med nami in okoli nas, se moramo zavedati, da prehajamo v dobo posebnih preizkušenj za vso našo skupnost in naše skupno delo. Mnogo je pogojev in razlogov, ki bodo skušali utrjevati med nekaterimi malodušnost, utrujenost ali pa dvom v umestnost dela in vsega truda. Sleherno omahovanje bodo naši nasprotniki doma in v tujini še pospeševali, kjer bodo mogli. V takih trenotkih je služba lepi besedi in tihemu znanstvenemu, književnemu in publicističnemu delu v največji nevarnosti, ker sloni predvsem na idealizmu, ki le redko naleti na primerno priznanje ali pohvalo, ki pa bi bila zlasti v takih okoliščinah bolj na mestu ko kdaj poprej. Da zase tega ne želimo v preveliki meri, smo že dokazali z dosedanjim svojim delom, še večji dokaz prave vere in vztrajnosti pa je ravno letošnji koledar-zbomik, ki prihaja sedaj med Vas. V domovini je tiskana beseda danes bolj preganjana kot pa je bila kdaj poprej. Mi, ki živimo v svetu svobode, imamo nalogo, da po svojih močeh ohranjamo pravo poslanstvo slovenske knjige. Skupno z vsemi svojimi sodelavci in sotrudniki smo prepričani, da smo s pričujočo knjigo to tudi potrdili. "SVOBODNA SLOVENIJA" želi, da bi vse čitatelje navdajala ta vera. Želimo, da bi slovensko tiskano besedo spremljala še naprej vsa tista ljubezen, ki jo ohranja na taki višini. Pravično priznanje pa naj našemu svobodnemu tisku v emigraciji primerno omogoči, da se bo ohranil in ostal zvest svojim nalogam. FUNERAL DE EVA PERON La Nacionalidad fiel y reconocida rindió sublime tributo de amor a la Dama de la Esperanza — Eva Perón. Zvesto in hvaležno ljudstvo je izkazalo najgloblje spoštovanje in ljubezen Dami upanja — Evi Perón. JAGUAR 1 Č Novo leto — Obrezovanje Gospodovo 2 P Makarij 3 S Genovefa 4 N Presv. Ime Jezusovo (LK 2f 21) 5 P Telesfor 6 T Trije modri — Razglašenje Gospodovo 7 S Valentin 8 C Severijan 9 P Julijan 10 s Viljem 11 N 1. Po Razgl. — Sv. Družina 12 letni Jezus v templju, LK 2, 42-52 12 P Ernest 13 T Veronika 14 S Hilarij 15 Č Pavel pušč. 16 P Marcel 17 S Anton, opat 18 N 2. Po Razgl. — Stol sv. Pe- tra v Rimu — Ženitnina v Kani Gcd., Jan. 2, 1-11 19 P Marij in tovariši 20 T Fabijan in Sebastijan 21 S Neža 22 Č Vincencij in Anastazij 23 P Rajmund 24 S Timotej 25 N 3. Po Razgl. — Spreobrnje- nje sv. Pavla — Jezus o- zdravi stotnikovega hlap- ca, Mt. 8, 1-13 26 P Polikarp 27 T Janez Zlatousti 28 S Peter Nolasko 29 Č Frančišek Šaleški 30 P Martina 31 S Janez Bosco FEBRUAR 1 N 1. Predpostna — Ignacij — ' Delavci v vinogradu. Mt 20, 1-16 2 P Svečnica (Nez. praznik) 3 T Blaž 4 S Andrej Korsini 5 Č Agata 6 P Tit 7 S Romuald 8 N 2. Predpostna — Janez iz Mathe — O sejalcu in se- menu. Lk 9, 4-15 9 P Ciril Aleksandrijski 10 T Sholastika 11 S Lurška Mati Božja 12 Č Evlalija 13 P Katarina 14 S Valentin 15 N 3. Predpostna — Favstin in Jovita — Jezus ozdravi slepca. Lk 18, 31-43 16 P Julij ana 17 T Donat, Pust 18 S Pepelnica 19 Č Julijan, Konrad 20 P Elevterij 21 S Elecnora 22 N 1. Postna. — Pepelnična — Stol sv. Petra v Antiohiji. Jezus trikrat skušan. . Mt 4, 1-11 23 P Peter Damian 24 T Matija 25 S Srečko Kv. 26 Č Matilda 27 P Gabrijel Z. M. B. Kv. 28 S Roman Kv. MAREC APRIL 1 j N 2. Postna — Kvatrna — Albin — Jezus se na gori spremeni. Mt 17, 1-9 2 | P Lucija 3 T Agapa in tovarišice 4 j S Kazimir 5 j Č Hadrijan 6 P Perpetua in Felicita 7 | S Tomaž Akvinski 1 | S Velika sreda — Hugo 2 j Č Veliki četrtek — Frančišek Pavelski 3 P Veliki Petek — Sikst 4 | S Velika Sobota — Izidor 5 | N Velika Noč — Jezus vstane od mrtvih. Mt 16, 1-7 6 | P Velikonočni ponedeljek | (Nez. praznik) 7 | T Herman 8 S Albert 9 | Č Marija Kleofova 10 | P Ezehiel 11 | S Leon Veliki 8 | N 3. Postna — Brezimna ■— Janez od Boga — Jezus izžene hudobnega duha. Lk 1, 14-28 9 | P Frančiška Rimska 10 i T 40 mučencev 11 j S Heraklej 12 | Č Gregor Veliki 13 j P Rozalija 14 | S Matilda 12 [ N Bela Nedelja — Lazar, Jezus se prikaže. Jan 20, 19-31 13 | P Hermenegild 14 | T Justin 15 | S Anastazija 16 j Č Lambert 17 | P Rudolf 18 | S Apolonij 15 | N 4. Postna — Sredpostna — Klemen M. Hofbauer. Jezus nasiti 5000 mož. Jan 6, 1-15 16 j P Hilarij in Tacijan 17 j T Patrik 18 | S Ciril Jeruzalemski 19 j Č Sv. Jožef (Nez. pr. v Argent. 20 | P Feliks 21 | S Benedikt 19 | N 2. Povelik. — Leon XI. — Jezus dobri pastir. Jan 10, 11-16 20 | P Viktor 21 j T Anzelm 22 S Soter in Gaj 23 Č Vojteh 24 j P Jurij 25 j S Marko — prošnji dan 22 | N 5. Postna — Tiha — Kata- rina Gen. Judje hočejo Jezusa kamenjati. Jan 8, 46-59 23 | P Jožef Oriol 24 | T Nadangel Gabrijel 25 | S Marijino Oznanenje (Nez. praznik) 26 | Č Emanuel 27 | P Žalostna M. B„ Janez Da- maščan 28 | S Janez Kapistran 26 | N 3. Povelik. — Klet in Mar- celin —■ Jezus napoveduje svoj odhod. Jan 16, 16-22 27 | P Peter Kanizij, Hozana Ko- torska 28 | T Pavel od Križa 29 | S Robert 30 | Č Katarina Sienska 29 | N 6. Postna — Cvetna — Ci- ril. Jezus jezdi v Jeruzalem. Mt 2, 1-19 30 j P Janez Klimak 31 | T Veliki torek. Modest Krški MAJ JUNIJ 1 | P Filip in Jakob, apostola 2 | S Atanazij 1 I P Fortunat 2 | T Erazem 3 | S Klotilda 4 | Č Presveto Rešnje Telo 5 | P Bonifacij 6 | S Norbert 3 | N 4. Povelik. — Najdenje sv. | Križa — Jezus obeta sv. j Duha. Jan 16, 5-14 4 | P Monika 5 | T Pij V. 6 j S Janez pred Lat. vrati 7 | Č Stanislav 8 | P Prikazanje nadangela Mi-| haela 9 | S Gregor Nacianški 7 | N 2. Pobink. — Robert, Prili- ka o veliki večerji. Lk 14, 16-24 8 | P Medard 9 j T Primož in Felicijan 10 j S Marjeta 11 | Č Barnaba, apostol 12 | P Presveto Srce Jezusovo 13 j S Anton P. — Prečisto Srce Marijino 10 | N S. Povelik. — Antonin — Jezus uči o moči molitve, j Jan 16, 20-33 11 | P Sigismund — Prošnji dan 12 | T Pankracij — Prošnji dan 13 | S Servacij — Prošnji dan 14 j Č Vnebohod (Nez. praznik v | Argentini) 15 | P Zofija 16 | S "Janez Nepomuk 14 N 3. Pobink. — Bazilij Veliki, Prilika o izgubljeni ovci. Lk 15, 1-10 15 P Vid 16 T Feliks in Fortunat 17 S Efrem Sirski, Adolf 18 Č Marko in Marcel 19 P Julijana, Nazarij 20 S Silverij 17 | N G. Povelik. — Pashal Baj- lonski — O pričevanju sv. Duha. Jan 15, 26-16, 1-4 18 | P Erik, Venancij 19 | T Peter Celestin 20 | S Bernardin Sienski 21 Č Andrej Bobola 22 | P Soter in Kajetan 23 j S Janez Rossi 21 | N 4. Pobink. — Alojzij Gonza- ga. — Čudežni riblji lov. Lk 5, 1-11. 22 j P Ahacij 23 | T Agripina 24 | S Rojstvo Janeza Krstnika 25 | Č Viljem 26 j P Janez in Pavel 27 j S Ema Krška 24 | N Binkošti — Jezus govori o sv. Duhu. Jan 14, 23-30 25 | P Binkoštni ponedeljek (Nez. praznik) Gregor VII. 26 | T Filip Neri 27 | S Beda Kv. 28 | Č Avguštin 29 | P Maksim Kv. 30 | S Ivana Orleanska Kv. 28 | N 5. Pobink. — Irenej — O grehu v misli in besedi. Mt 5, 20-24 29 j P Peter in Pavel (Nez. praznik v Argentini) 30 j T. Spomin Pavla apostola 31 | N 1. Pobink. — Sv. Trojica — Jezusu je dana vsa oblast. | Mt. 28, 18-20 JULIJ AVGUST 1 I S Dragocena Kri N. G. J. K. 2 | Č Obiskovanje D. M. 3 j P Leon II. 4 | S Urh 1 | S Vezi sv. Petra 2 | N 10. Pobink. — Alfonz M. Li- gvorij — Farizej in cestni-j nar. Lk. 18, 9-14 3 | P Najdenje sv. Štefana 4 | T Dominik 5 | S Marija Snežna 6 | Č Gospodovo spremenenje 7 j P Kajetan 8 S Ciriak 5 | N N. Pobink. — Ciril in Me- tod — Jezus nasiti 4000 mož. Mt. 8, 1-9 6 | P Izaija, Marija Goretti 7 | T Vilibald 8 | S Elizabeta 9 | Č Tomaž Moore 10 j P Amalija n I s Pij i. 9 | N 11. Pobink. — Janez M. Vianney — Jezus ozdravi gluhonemega. Mt. 7, 31-37 10 j P Lavrencij 11 | T Tiburcij 12 S Klara 13 | Č Hipolit in Kasijan 14 | P Evzebij 15 S Marijino Vnebovzetje — Veliki Šmaren 12 | N 7. Pobink. — Mohor in For- tunat — Lažnivi preroki. Mt. 7, 15-21 13 | P Anaklet 14 | T Bonaventura 15 | S Vladimir 16 | Č Karmelska Mati Božja 17 j P Aleš 18 j S Kamil 16 j N 12. Pobink. — Rok — Usmi- ljeni Samarijan. Lk. 10, 23-27 17 j P Hiacint, Ljudmila 18 j T Helena 19 | S Janez Eudes 20 | Č Bernard " 21 P Ivana Šantalska 22 | S Brezmadežno Srce Marijino 19 | N 8. Pobink. — Vincencij Pa- velski — Krivični hišnik. Lk. 16, 1-9 20 j P Marjeta 21 | T Daniel 22 | S Marija Magdalena 23 [ <5 Apolinarij 24 | P Kristina 25 | S Jakob st. apostol 23 | N 13. Pobink. — Angelska — Filip, Jezus ozdravi 10 gobavih. Lk. 17, 11-19 24 [ P Jernej, apostol 25 | T Ludovik, kralj 26 j S Ceferin 27 j <5 Jožef Kalasanc 28 | P Avguštin 29 | S Obglavljenje Janeza Krstni-| ka 26 | N 9. Pobink. — Ana — Jezus joka nad Jeruzalemom. | Lk. 19, 41-47 27 | P Pantaleon 28 | T Nazarij, Viktor 29 | |S Marta 30 | Č Abdon in Senen 31 | P Ignacij Loyolski 20 | N 14. Pobink. — Roza Liman-ska — O božji previdnosti. Mt. 6, 24-33 31 | P Rajmund SEPTEMBER 1 T Egidij 2 S Štefan 3 Č Doroteja 4 P Rozalija 5 S Lavrencij 6 N 15. Pobink. — Caharija — Jezus obudi mladeniča. Lk. 7, 11-16 7 P Anastazija 8 T Rojstvo Dev. Marije (Nez. praznik) 9 S Peter Klaver 10 Č Nikolaj Tolentinski 11 P Hiacint 12 S Ime Marijino 13 N 16. Pobink. — Notburga — Jezus ozdravi vodenične- ga. Lk. 14, 1-11 14 P Povišanje sv. Križa 15 T 7 žalosti Dev. Marije 16 S Ciprijan Kv. 17 C Rane sv. Frančiška Asiške- « ga 18 P Jožef Kupertinski, Irena Kv. 19 S Januarij in tov. Kv. 20 N 17. Pobink. — Evstahij in tov. — O največji zapo- vedi. Mt. 12, 34-36 21 P Matej apostol 22 T Tomaž Villanovski 23 S Lin, Tekla 24 Č Marija Rešiteljica jetnikov 25 P Kamila 26 S Justina 27 N 18. Pobink. — Kozma in Damijan — Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mt. 9, 1-9 27 P Vaclav 29 T Nadangel Mihael 30 S Hieronim OKTOBER 1 Č Remigij 2 P Angeli varuhi 3 S Terezija Det. Jezusa 4 N 19. Pobink. — Frančišek Asiški — Kraljeva ženit- nina. Mt. 22, 1-14 5 P Placid 6 T Bruno 7 S Marija Kraljica rožnega venca 8 Č Brigita 9 P Dionizij 10 S Frančišek Borgia 11 N 20. Pobink. — Materinstvo BI. D. M. — Jezus ozdra- vi kraljevskega uradnika. Jan 4, 46-53 ~ 12 P Maksimilijan 13 T Edvard 14 S Kalist 15 Č Terezija 16 P Gal 17 S Marjeta Marija Alacoque 18 N 21. Pobink. — Luka, Prilika o neusmiljenem hlapcu. Mt. 18, 13-35 19 P Peter Alcantara 20 T Janez Kancij 21 S Uršula 22 Č Kordula 23 P Roman 24 S Nadangel Rafael 25 N 22. Pobink. — Kristus Kralj O božjem kraljestvu. Jan 18, 33-37 26 P Evarist 27 T Frumencij 28 S Simon in Juda, apostola 29 Č Narcis 30 P Alfred 31 S Volbenk NOVEMBER DECEMBER 1 N 23. Pobink. — Vsi Sveti — Jezus obudi Jairovo hčer. Mt. 19, 18-26 2 P Verne duše 3 T Viktorin, Just 4 S Karel Boromejski 5 Č Caharija in Elizabeta 6 P Lenart 7 S Engelbert 8 N 24. Pobink. — (5. po Razgl.) Bogomir. Prilika o dobrem semenu in ljuljki. Mt. 13, 24-30 9 P Božidar 20 T Andrej 11 S Martin Tours 12 Č Martin I. 13 p Stanislav Kostka 14 S Jozafat, BI. Nikolaj Tavelič 15 N 25. Pobink. (6. po Razgl.), Leopold. Prilika o gorčič- nem zrnu in kvasu. Mt. 13, 31-35 16 P Jedert 17 T Gregor Čudodelnik 18 S Odon 19 Č Elizabeta 20 P Feliks Valois 21, S Darovanje D. M. Ž2 N 2G. Pobink. — Zadnja — Cecilija, O razdejanju Je- ruzalema in o vesoljni sodbi. Mt. 24, 15-25 23 P Klemen 24 T Janez od Križa 25 S Katarina 26 Č Silvester 27 P Virgilij 28 S Gregor III. 29 N I. Adventna. —- Saturnin — O poslednji sodbi. Lk. 21, 25-33 30 P Andrej, apostol 1 T Edmund 2 S Bibijana 3 <5 Frančišek Ksaverij 4 P Barbara 5 S Saba 6 N T. Adventna. — Nikolaj — Janez pošlje učenca do Kristusa. Mt. 11, 2-20 7 P Ambrozij 8 T Brezmadežno Spočetje Marijino 9 S Peter 10 Č Melkijad 11 P Damaz 12 S Aleksander 13 . N 3. Adventna. — Lucija — Janez pričuje o Kristusu. Lk. 1, 19-28 14 P Dušan 15 T Irinej 16 S Evzebij Kv. 17 Č Lazar 18 P Pričakovanje Marijinega poroda Kv. 19 S Urban Kv. 20 N 4. Adventna. — Makarij — Janez predhodnik Kristusov. Lk. 3, 1-6 21 P Tomaž apostol 22 T Demetrij 23 S Viktorija 24 Č Adam in Eva 25 P Rojstvo Gospodovo — Božič 26 S Štefan (Nez. praznik) 27 N Janez Evangelist — Napoved o Janezu. Jan 21, 19-23 (Nedeljska maša 30 dec.) 28 P Nedolžni otroci 29 T Tomaž Canterberyjski 30 S David 31 Č Silvester DOS CAPITULOS DE "LA RAZON DE MI VIDA" por EVA PERON II UN GRAN SENTIMIENTO He tenido que remontarme hacia atrás en el curso de mi vida para hallar la primera razón de todo lo que ahora me está ocurriendo. Tal vez haya dicho' mal diciendo "la primera razón"; porque la verdad es que siempre he actuado en mi vida más bien impulsada y guiada por mis sentimientos. Hoy mismo, en este torrente de cosas que debo realizar, me dejo conducir muchas veces,-casi siempre, más por lo que siento que por otros motivos. En mí, la razón tiene que explicar, a menudo, lo que siento; y por eso, .. para explicar mi vida de hoy, es decir lo que ahora hago, de acuerdo con lo que mi alma siente, tuve que ir a buscar, en mis primeros años, los primeros sentimientos que hacen razonable, o por lo menos explicable, todo-lo que es para mis supercríticos un "incomprensible sacrificio" que para mí, ni es sacrificio, ni es incomprensible. He hallado en mi corazón, un sentimiento fundamental que domina desde allí, en forma total, mi espíritu y mi vida: ese sentimiento es mi indignación frente a la injusticia. Desde que yo me acuerdo cada injusticia me hace doler el alma como si me clavase algo en ella. De cada edad guardo el recuerdo de alguna injusticia que me sublevó desgarrándome íntimamente. Recuerdo muy bien que estuve muchos días triste cuando me enteré que en el mundo había pobres y había ricos; y lo extraño es que no me doliese tanto la existencia de los pobres como el saber que al mismo tiempo había ricos. III LA CAUSA DEL "SACRIFICIO INCOMPRENSIBLE" El tema de los ricos y de los pobres fué, desde entonces, el tema de mis soledades. Creo que nunca lo comenté con otras personas, ni siquiera con mi madre, pero pensaba en él frecuentemente. Me faltaba sin embargo, todavía, dar un paso más en el camino de mis descubrimientos. Yo sabía que había pobres y que había ricos; y sabía que los pobres eran más que los ricos y estaban en todas partes. Me faltaba conocer todavía la tercera dimensión de la injusticia. Hasta los once años creí que había pobres como había pasto y que-había ricos como había árboles. Un día oí por primera vez de labios de un hombre de trabajo que liaría pobres porque los ricos eran demasiado ricos; y aquella revelación me produjo una impresión muy fuerte. Relacioné aquella opinión con todas las cosas que había pensado sobre el tema. .. y casi de golpe me di cuenta que aquel hombre tenía ra-:zón. Más que creerlo por un razonamiento, "sentí" que era verdad. Por otra parte, ya en aquellos tiempos creía más en lo que decían los pobres que los ricos porque me parecían más sinceros, más francos y también más buenos. Con aquel último paso había llegado a conocer la tercera dimensión de la injusticia social. Este último'paso del descubrimiento de la vida y del problema social lo da indudablemente mucha gente. La mayoría de los hombres y mujeres saben que hay pobres porque hay ricos pero lo aprende insensiblemente y tal vez por eso les parece natural y lógico. Yo reconozco que lo supe caso de golpe y que lo supe sufriendo y declaro que nunca me pareció ni lógico ni natural. Sentí, ya entonces, en lo íntimo de mi corazón algo que ahora reco-jiozco como sentimiento de indignación. No comprendía que habiendo pobres hubiese ricos y que el afán de éstos por la riqueza fuese la causa de la pobreza de tanta gente. Nunca pude pensar, desde entonces, en esa injusticia sin indignarme, Y pensar en ella me produjo siempre una rara sensación de asfixia, como si no pudiendo remediar el mal que yo veía, me faltase el aire necesario para respirar. Ahora pienso que la gente se acostumbra a la injusticia social en los primeros años de la vida. Hasta los pobres creen que la miseria que pa--decen es natural y lógica. Se acostumbran a verla o a sufrirla como es posible acostumbrarse a un veneno poderoso. Yo no pude acostumbrarme al veneno y nunca, desde los once años, me pareció natural y lógica la injusticia social. Esto es tal vez lo único inexplicable de mi vida; lo único que ciertamente aparece en mí sin causa alguna. Creo que así como algunas personas tienen una especial disposición del espíritu para sentir la belleza como no la sienten todos, más intensa-' .mente que los demás, y son por eso poetas o pintores o músicos, yo tengo, y ha nacido conmigo, una particular disposición del espíritu que me hace sentir la injusticia de manera especial, con una rara y ¿olorosa intensidad. ¿Puede un pintor decir por qué él ve y siente los colores? ¿Puede un poeta explicar por qué es poeta? Tal vez por eso yo no pueda decir jamás por que "siento" la injusticia con dolor y por qué no terminé nunca de aceptarla como cosa natural, como lo acepta la mayoría de los hombres. Pero, aunque no pueda explicarse a sí mismo, lo cierto es que mi sentimiento de indignación por la injusticia social es la fuerza que me ha llevado de la mano, desde mis primeros recuerdos, hasta aquí... y que ésa es la causa última que explica cómo una mujer que apareció alguna vez (kot je Levstik v domačo haljo preoblekel ieksikografe), po Pohlinovem (3) pa je njun besedni zaklad prešel v naslednje. Velik in važen korak naprej je Murkov slovar (Sloven-sko-Nemški in Nemški-Slovenski ročni besednik. Vgradci 1833). Res je občudovanja vredno, kako je Anton Murko, ki je tedaj komaj prekoračil 20. leto in bil bogoslovec "na dopustu", izločil obilno Pohlinovo navlako, iz- (-) Prvi večji poskus zgodovine Slovencev je Pleteršnikov sestavek "Slovenci" v zborniku "Slovanstvo" 1. del (izdala Slov. Matica 1. 1874). (:!) Tu malu besediše treh jezikov 1. 1781. Če izvzamemo rokopisnega iz 2. pol. 17. stol., ki ga je staknil Zois, — prvi slovar s slovenščino na prvem mestu. čistil Gutsmannov slovar in izpisal tedanje pisatelje: Japlja in nadaljevalce njegovega prevoda sv. pisma, Vodnika, Mateja Ravnikarja, Metelka, Dajnka in dr., in kako spretno je pritegnil v književni jezik potrebne besede iz slovanskih jezikov. Murkov slovar je bil glavna predloga mlademu Janežiču za "Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika" (Nemško-slo-venski del 1850, Slovensko-nemški 1851), ki živi v vedno novih izdajah prav do danes. Medtem ko je prva izdaja zaradi premalo kritične avtorjeve težnje po pomnožitvi gradiva in zaradi njegove tedanje privrženosti ilirskemu gibanju obtežena spet z nemalo slabimi Fohlinovimi skovankami in tujkami ter s hrvaškimi izrazi, je 2. izdaja (1867) nemško-slovenskega dela izboren slovar, ki gre vzporedno s tistodobnim leposlovjem. 3., 4. in 5. izdajo je oskrbel profesor Anton Bartel. V zadnji dve je sprejel mnogo novega gradiva iz Pleteršnikovega slovarja, pri katerem je sodeloval, in iz novejšega slovstva. Manj sreče je imel slcvensko-nemški del. Janežič ga ri več utegnil izboljšati. Drugo izdajo je priredil Julij Kleinmayr in v njej sicer pomnožil besedišče, ni ga pa presejal. Na isti način je spravil v svet 3. in 4. izdajo prof. Franc Hubad. "Janežič" se je redil, a njegova debelost ni bila zdrava: strežniki so pozabili na čiščenje. To je toliko bolj čudno, ker je izšel že 1. 1860 veliki Cigaletov Nemško-slovenski slovar, izdelan na stroške Wolfove zapuščine. (4) V dolgoletnem delu je Cigale prvi znanstveno pretresel in ocenil slovensko besedno gradivo. Medtem ko je bil ta del "Wolfovega" slovarja izdelan razmeroma zgodaj, ima slovensko-nemški del dolgo zgodovino, v katero so zapleteni vsi besednjakarji tiste dobe. Leta 1865 je bila Wolfova zapuščina urejena; škof Vidmar je imenoval poseben slovarski odbor in mu določil za predsednika Janeza Zlatou-sta Pogačaria. Za sestavljalca slovarja so izbrali Levstika in mu izročili obilno gradivo, med njim važni zbirki Cafovo in Miklošičevo. Levstik je delal 2 leti, izpisal nad 30.000 strani slovarjev in knjig in nabiral iz žive govorice. Zagrizel se je v to, da dožene in ohrani samo pristno slovensko izrazje. Kmalu so mu začeli očitati počasnost. Ko se je oglasil še deželni odbor, je škof Vidmar razpustil slovarski odbor (1868) in Levstiku so delo vzeli. Gradivo je dobil ravnatelj semenišča Fran Kramar z nalogo, da ga z bogoslovci uredi in prepiše. Za urednika je deželni odbor, ki je prevzel skrb za slovar, skušal pridobiti Ivana Navratila in Mateja Cigaleta. Odklonila sta. Prosili so Oroslava Cafa. Ni sprejel, pač pa predlagal Josipa Marna. Tudi ta je odbil. Obrnili so se do prof. Janka Pajka v Maribor in mu poslali gradivo. V treh letih je izdelal prve štiri črke, potem pa delo opustil. Medtem je J. Pogačar postal škof in slovar spet ponudil Levstiku (1875). Nova nesoglasja so pogodbo razdrla. Avgusta mesca 1. 1880 je škof spet poskusil z Levstikom, pomagala naj bi mu Leveč in Pleteršnik. Levstik je že začel bolehati in ni sprejel. Novi odbor za slovar se je končno odločil, naj postane urednik prof. Maks Pleteršnik. V začetku 1. 1882 je prejel vse nabrano gradivo in se vrgel v delo. Dve leti je imel popoln dopust, naslednja leta delnega, da se je tako mogel posvetiti slovarju. Izpisal je domala vse slovensko slovstvo in organiziral nabiranje izrazov po vseh pokrajinah. Po Breznikovem računu je tako Pleteršnikov slovar zajel 95% besednega slovenskega zaklada do tistega časa, to je snovno skoro popoln slovar. Največjega truda je bilo treba, da je vsaki besedi določil naglas in da je rešil pravopisno vprašanje. Pri tem je našel srednjo pot med Levstikovim stari-narjenjem, med knjižno tradicijo in med modernimi škrabčevimi načeli. Trud pa je bil bogato poplačan: "Pleteršnik" je postal nekak zakonik pravorečja in pravopisa novega književnega jezika. Dobili smo z njim "eno najpomembnejših del slovenskega znanstva" (Breznik). Za novo leto 1893 je izšel 1. snopič, za njim ostali; vsi so se v dobrih dveh letih povezali v 2 mogočni knjigi. Zgodovinski slovar, kot Hrvatom že dolga desetletja izhaja v Rječniku Jugoslavenske Akademije — nekaj časa mu je bil urednik naš rojak Matija Valjavec —, pripravlja več kot pol stoletja po "Pleteršniku" Slovenska (4) Škof Alojzij Wolf, ustanovitelj Alojzi-jevišča (1846) je določil fond za izdajo obeh delov slovarja. Umrl je 1. 1859. Akademija znanosti in umetnosti. Napredek književnega jezika od prejšnjega stoletja do danes pa najotipljiveje prikazuje primerjava med "Wolfovim" slovarjem s konca 19. stoletja pa med novim slovenskim pravopisom iz 1. 1949. IV. KNJIŽEVNIKI Obletnice kažejo letos na nemalo zanimivih oseb iz našega leposlovja. Skromni benediktinec o. Placid Javornik je bil zaslužen delavec za prvo knjižno katoliško izdajo sv. pisma. L. 1849 je izšla prva Mojzesova knjiga z obširnim komentarjem. Naslednji dve knjigi je izdalo že Društvo Sv. Mohorja. Na pobudo škofa Wolfa so prav tedaj začeli v Ljubljani izdajati prevod sv. pisma z Aliollijevo razlago. Za velik del starega zakona je ostala podlaga Javornikov prevod. Sredi med zapletljaji naše romantične dobe je stal profesor filozofije, potem ravnatelj in kanonik Jurij Pavšek, ljubljanski predmarčni knjižni revizor. Bil je strog janzenist in eden zadnjih slovenskih jožefincev. V književno zgodovino je prišel zaradi svojega protesta pioti 4. zvezku Kranjske Čbelice in zaradi strupenega Prešernovega soneta, ki je v a-krostihu po svoje proslavil revizorjevo ime. Janzenizmu je zapadel tudi šentjakobski kaplan Anton Pekec, pristaš maloštevilne, a trdovratne skupine metelčičarjev. Njegovo "Razlaganje dopoldanje očitne službe božje" spada med prve slovenske liturgične spise. Ivan Jenko je imel mnogo manjši pesniški dar kot brat Simon, je pa navdušeno sodeloval pri začetkih naše epike, ki ji je kazal vzgled v srbski narodni pesmi. Med liriki realistične dobe, ki so šli za Stritarjem in Gregorčičem, je bil najmočnejši Josip Cimperman. Postal je vodnik epigonsko-fcrmalistične struje. Kot takega je napadal revolucionarni Cankar. Vendar so Cimperma-nove zasluge mnogo večje, kot se mu po navadi dopuščajo. Za Prešernom in pred Kettejem sonet nima uspešnejšega tvorca; njegovi lepo izvedeni cikli so predhodniki Medvedovih in ciklov m. Elizabete, še bolj je treba povzdigniti Cimpermanovo zdravo čustvo, s katerim je kazal proč od obeh svojih glavnih učiteljev. Tudi Gestrin je bil med njegovimi učenci. A že je naturalizem^odpiral njegovi prozi nove možnosti in že je njegova lirika zadrhtela ob djtiku z novo romantiko, ko je moral utihniti. Med naturalizmom in novo romantiko niha vsa leposlovno delo Zofke Kvedrove — prve i:aše bojevnice za žensko emancipacijo. Omembe vredno je, da pripada poleg slovenski književnosti še hrvatski in češki. Značilna nasprotja z delom te žene je najti v delu m. Elizabete. Tam borba za zunanjo nevezanost — tu težnja po notranji svobodi samostanskega življenja. Tam brezupno tekmovanje z moškimi oblikovalci, tu tiha poezija duše, ki se ji je odkrila popolna odvisnost človeka od Boga. V presenetljivo borni slovenski religiozni poeziji so fine stvaritve m. Elizabete med najbolj uspelimi, a so na žalost premalo poznane. Kaševe povesti so zakasnele romantične zgodbe. Opozorile pa so po Stritarju in Paglia-ruzziju na sosede, ki so nam po jeziku in po krvi tako blizu, po značaju in kulturi pa tako različni. Umetniško krepko nam jih je prikazal šele Podlimbarskega Gospodin Franjo. Tih spremljevalec moderne je bil Milan Pu-gc-lj. Njegove novele prikazujejo, kako moderni človek verjame v usodo in kako moderni umetnik noče tkati poezije, zato da mu jo življenje samo ustvari. V tem so njegovi učitelji Gogolj, Maupassant, Čehov, Gorkij. V. ŠTIRJE VELIKI Visoko nad naštete pa se v našem slovstvu dvigajo organizator, estet, pripovednik usodnosti ljubezni in poet. Tako bi človek z eno besedo označil Janežiča, Stritarja, Tavčarja in Župančiča. Stritar je tip esteta. Lepota ga je omamljala, zanjo je imel tako fin čut, kot pri nas nihče razen Prešerna in Cankarja. Njegov i-log je natančen izraz njegove elegantne pojave — v eleganci mu pri nas pride blizu kvečjemu Kersnik. Finost in elegantnost sta prepojeni z nežnostjo; že po naravi mu je bila blizu sentimentalnost, ki si jo ie izbral tudi za literarni program. Tako tvori Stritar z Meškom sentimentalni prekat srca v našem leposlovju. Zanimive okoliščine so pripomogle, da so se te temeljne sestavine izrazile na neenoten način. Najprej je treba pokazati na to, da je bil Stritar predvsem uživatelj lepote. Potrebe tedanjega slovstva, pritisk prijateljev, potem pa nasprotovarje in boj za enkrat izpovedane ideale in ideje so ga šele napravile za enega naših najbolj vsestranskih in plodovitih literarnih delavcev. Uvod k prvi posmrtni izdaji Prešernovih poezij in Kritična pisma v Slov. Glasniku in Zvonu so ustvarila najvplivnejšo slovensko poetiko in razvila formalistič? o estetsko kritiko. Pesmi so postale vzorec celi generaciji pesnikov; novele in romani so pozvale slovensko prozo iz ozkega kroga kmečke in zgodovinske povesti, vneto negovano mladinsko slovstvo starega Stritarja pa je podčrtalo pomen te vrste književnosti. Književno zelo razgledani Stritar (■">) je za- čel k nam presajati visoko umetnost. Tu pa se je izpričala njegova razmeroma majhna ustvarjalna moč: vsakemu večjemu delu je zlahka najti original. Tako sta za Stritarjevimi elegijami Goethe in Schiller; za Zorinom in Rosano Goethe, za Gospodom Mirodolskim Goldsmith; za Svetinovo Metko Rousseau. Že v uvodu k Prešernu je pisec izjavil svoje piepričanje: "Poezija, akoprav visoka, nebeška gospa, se kaže smrtnim očem v človeški podobi, ljubi ljudi, rada je med njimi, smeje se in joka z njimi." Ker pa je žalost — tako trdi Stritar — globlji in bolj poetičen čut kot veselje in ker je gorje sveta neizmerno, mora občutljivi pesnik predvsem izpovedovati bolest. Tako je naš kmečki sin dobil v znamenitem svetobolju pripravo za gledanje na človeštvo in umetnost. A tudi to ne izhaja toliko iz njegove narave kot iz Rousseauja, Byrona in Schopen-hauerja. Prej našteta velika dela so prepojena s svetoboljem. Ob njih stoje druga, kjer je "pesnik zamaknjen v nebo" stopil med ljudi, da jim pomaga, da jih pouči. Tak je Stritar v povesti Sodnikovi, v socialno uglašenih pesmih in v mladinskem slovstvu. V o-menjeni povesti in v mladinskem slovstvu je najbolj samosvoj in domač, medtem ko so za Ko:ialno obtožujočimi pesmimi spet tuji vzorniki: Hugo, Beranger, Coppe. Tako je Stritar sledeč romantičnemu pojmovanju prisojal pesniškemu poklicu skoro nadčloveško vrednost in dostojanstvo, vendar pa je svojemu literarnemu delu rad nalagal koristne cilje, dokler se ni čisto predal vzgojnemu pisateljevanju. Značilra nasprotja vsebuje tudi Stritarjev idealizem. Izhaja bolj iz literarnih virov in srčne dobrote kot iz trdnega filozofskega sestava in vere. Tako se je zgodilo, da je bil političnemu vrvežu odmaknjeni Stritar prvi, ki je pri nas glasno izpovedal: "Slovenec liberalen sem"; poznejše sklicevanje na krščanstvo njegovega idealizma je Mahnič na kratko zavrnil z vzporednim ponatisom Stritarjevih in Schopenhauerjevih odstavkov, ki so si na moč podobni . (») Levstik je o njem pisal Jurčiču 7. 2. 1868: "(Stritar) je prvi slovenski estetični kritik, estetično najizobraženejši južni Slovan". Stritarjeva romantika je zakasnela in zaradi sentimentalne prevleke brez živih barv. Romantično je njegovo slovansko mesijanstvo, a je dobivalo zdravilnih nasprotnih sokov iz slovenske zemlje. Oster čut za realnost je oddaljenemu Stritarju narekoval, da je zrušil Koseskega in da je v Dunajskih sonetih usekal pc nekaterih bolnih mestih v javnem življenju. Njegov ugled je postal tako velik — rezen literarnega dela ga je širila in večala očarljiva privlačnost njegovega osebnega občevanja —, da je slovstvena zgodovina nekaj časa govorila o Stritarjevi dobi (Glaser). Pripovednik usodnosti ljubezni. Romantika izhaja pri nas iz treh domačih virov, ki so seveda obenem prevodniki podobnih evropskih struj. Eden je Kopitar, drugi Čop, tretji ima predstavnike že v verskih igrah in procesijah, v o. Svetokriškem, o. Rogeriju, v Cig-lerju. Domačnost — univerzalnost — izred-nost bi bile grobe oznake teh treln tokov. Ja-r.ežič gre s prvim, Stritar z drugim, Tavčar s tretjim, medtem ko skuša najti Župančič sintezo vseh treh, tako kot jo je dosegel Prešeren v Poezijah Če imamo z Gundolfom romantiko za ženski element nasproti klasicizmu — moškemu, potem nosi naša književnost ženske poteze. Simo pri največjih (spet Prešeren) ustvari napetost med obema poloma polno harmonično umetnost. Pač pa je splošen pojav mešanje idealističnih slogovnih prvin romantike in romantičnih nazorov z realističnimi. Posebno značilno je to prepletanje v Tavčarju. Njegove osebe so podvržene kipečim čustvom in vznesenim strastem. To je pisatelja v mladostnih delih sililo v prebujen izraz; nobeno pretiravanje mu ni bilo prehudo. Zdelo se je, da smo Slovenci dobili zapoznelega La-zo Kostiča v noveli. In ta pripovednik Povesti v kleti, Ivana Slavlja, Otoka in Struge je v Visoški kroniki dal najbolj epsko umirjeno delo naše književnosti. Izredne zgodbe in izredne značaje je iskal Tavčar v daljnih deželah in starih časih, potem pa je odkril naš kmečki svet sodobnosti in z vso natančnostjo pokazal njegovo bistvo. Mnogo laže kot Jurčič se je znal vživeti v preteklost, vendar so ga pojavi njegovega časa vedno zapeljevali, da jih je vnašal v zgodovinske povesti. Najbolj pa je njegovo živo domišljijo premagala stvarnost v r.aravi. Prve povesti se gode v tujih, neznanih deželah, a kmalu mu je srce izbistril pogled za lepoto rodnega kosca zemlje m Tavčar je poleg Cankarja u-stvaril najlepše podobe slovenske prirode v prozi. Čustvo, ki giblje osebe, ki zapleta dejanja, ki barva nebo in zemljo Tavčarjevih zgodb, je ljubezen. Čutna in vznesena, bolna in kipeča, preprosta in nedoumljiva, a vedno nezmag-Ijiva, pogubna, usodna. Zato pristoji Tavčarju naziv: pripovednik usodnosti ljubezni. Poet. Beseda poet je postala naša in dobila praznični, vzvišeni pomen po Prešernu in Župančiču. Oba sta z njo označila velikost pesniškega poslanstva, in odločila umetnika od množice ostalih ljudi. Oba pa sta začutila tudi, kar je Stritar vedel od vsega početka, da mora pesnik tej množici služiti. Srce poeta, ki je imel postrani klobuk, je postalo bolno do domovine. Obe zreli Župančičevi zbirki, Sani ogovori in v zarje Vidove, sta uglašeni na vodilna motiva Prešernovega Venca: erotiko in ljubezen do naroda. Ni pa se belokranjski genij dokopal do globin, ki so se gorenjskemu odprle v Krstu, zato so ga zmedla zapletena nasprotja druge svetovne vojne in revolucije: začel je služiti nasilju in pri tem jenjal biti poet («). Najbolj značilen znak Župančičeve lirike je blesk: blesk miselnih utrinkov, blesk oblik, blesk simbolov. Pesnikova duhovitost je naše pesništvo rešila razpoloženjske lenobnosti in formalistične togosti. Bleščeča duhovitost, v kateri se je prvič pokazala sorodnost slovenskega in galskega duha, pa rada gori z mrzlim plamenom. Duha pritegne lastna luč; postavlja srce v sredino, a vse pravice pridrži sebi. Jože Plečnik je nekoč dejal o Izidorju Cankarju: "Geistlos und furchtbar koket". (Brez duha m strahovito ko-keten). Nekaj tega drugega je bilo tudi v Ivanu Cankarju in v Župančiču. S tega vidika je njuna umetniška borba neprestano teženje po (®) To je sam zaznal: ".. .v slovenstva trdi tlaki sem te izgubil. .. pesem" toži v povojni zbirki Zimzelen pod snegom; zamenjuje pa, vede ali nevede, hoto ali nehote, OF s slovenstvom. preprostoti in iskrenosti. Včasih se jima posreči, včasih pa je preprostost le naličje izumet-ničenosti. Občudovanja vreden je Župančič kot instru-mentator; vsemu najde primerno glasbilo in če je potreben orkester, je vedno sijajno zaseden. Kaj se da v tem primerjati "Veroniki De-seniški"? Obvladovanje besede je napravilo Župančiča za nedosežnega prevajalca. Tudi ko obžaluješ, da se je toliko bavi! s prevajanjem; ko obsojaš prevod frivolnega Anatola Franeea — vse je pozabljeno, ko se oglasi Župančičev Shakespeare, Rostand ali Puškin. In zgodilo se je, da je zadnje Župančičevo književno delo — prevod nemških pesmi Franceta Prešerna, naloga, ki se je je pesnik bal in jo zato odlagal do zadnjega, potem pa jo odlično rešil. Pri tem mu je spoštovanje do prvaka naših pevcev še zraslo in o posmrtni« Matiji Čopu pravi: ".. .jo stavim po globini čustva, pomebnosti idej, širini razgledov in klasičnosti izraza tik poleg "Sonetnega venca" in med najlepše pesnitve vsega človeštva..." (Novi svet 1949). Književni organizator. Delavnost, podjetnost, spretnost in nesebičnost Antona Jane-žiča kot organizatorja našega književnega življenja je edinstvena. Njegove revije Slovenska Bčela, Glasnik slovenskega slovstva in Slovenski Glasnik so ob neknjiževnih Novicah dale slovenskemu leposlovju potrebno širino. Brez revij ne more moderno kulturno življenje nikamor. Važnejše kot pri velikih narodih, je to pri revnih, kot smo mi. Janežič je poleg tega pospeševal pisanje s tem, da je prispevke plačeval. Kaj je to pomenilo mladim pesnikom in pisateljem, po večini študentom, si je lahko predstavljati. Slovenski Glasnik je dal trdne temelje leposlovni in znanstveni prozi (Levstik, Erjavec, Jurčič), začel revialno kritiko (Levstik, Stritar) in spodbudil pesniško tekmo ter omogočil naraven razvoj in utrditev književnega jezika. Podobne naloge je vršila zbirka Cvetje iz domačih in tujih logov, ki ji je po zamisli in uspehih do danes težko kaj postaviti ob stran. Za poljudno slovstvo je najbolj zaslužna Mohorjeva družba. Tudi tej je bil Janežič s Slomškom in Einspielerjem ustanovitelj, potem pa do smrti organizator. — Ko je Slov. Glasnik moral utihniti, je Janežič napravil načrt, ki naj zajame vse slovensko ozemlje: nov književni list naj na Dunaju izdajata Stritar in Jurčič, Slovenska Matica v Ljubljani naj pride na dan z znanstveno revijo, celovški profesor sam pa je začel izdajati družinski list Besednik. Janežič je pri nas živ dokaz, kako največji talenti ne napravijo nič, če ni tihega, spretnega organizatorja, ki jim omogoči delo in jih vanj pozove (7). VI. IZ PREKMURSKE KNJIŽEVNOSTI Po dveh prevodih iz prve polovice 18. stoletja je prekmurska protestantska književnost dobila dela svojega največjega pisatelja — šurdskega pastorja Štefana Kiizmiča: "Vore krsčanske kratki navuk" in "Nouvi zakon ali testamentom Gospodna našega Jezuša Kristusa" (1771), ki ga je Biblijska družba ponatisnila še 1. 1928. Kuzmič je pripravil tudi cerkveno pesmarico. Izdal pa jo je pod naslovom "Nouvi Gra-duval" njegov naslednik v šurdu Mihal Bakoš. Novo izdajo ("Krščanske nove pesmene knjige") je oskrbel Mihal Barla 1. 1823. Katoličanom je dal prve knjige delavni Mik-loš Kuzmič; v 20. stoletje pa jih je popeljal Franc Ivanoczy, skoro četrt veka župnik na Tišini. Skrbel je za potrebne verske knjige — teko je n. pr. 1. 1904 priredil novo izdajo priljubljene melitvene knjige M. Kiizmiča — in ustanovil Društvo najsvetejšega Srca Jezusovega, ki je izdajalo Kalendar. Z obema Kleklo-ma je Ivanoczy stal ob strani temu listu in mesečniku "Marijin list". Povsod se je pogumno potegoval za materin jezik. Po prevratu so Prekmurci kmalu sprejeli slovenski črkopis namesto madžarskega, ki so se ga dotlej posluževali in književnost v domačem narečju je sčasoma prenehala. (7) Kolerični Levstik je v že citiranem pismu Jurčiču takole zarohnel: "Z Janežičem je težko poslovati. Njegov strah je silno smešen in našemu slovstvu grozno kvaren. "Molčimo, farji gredo!" tako slove njegov vedni trepet." V resnici pa je Jariežičeva spravljivost dosegla, česar Levstikova zadirčnost ni mogla, in tudi Levstikovim idejam pripomogla do uveljavljen ja. IMENA IN LETNICE K L: Dr. Lambert Ehrlich, r. 18. sept. 1878 v Žabnicah na Koroškem. Severin Gros, O.S.B., u. 3. dec. 1893 v St. Johnu. Avguštin Hallerstein, S.J., r. 18. avg. 1703 v Mengšu. Antonija Hoeffern r. Baraga; r. 4. febr. 1803 na gradiču Mala vas pri Dobrniču. Ivan Mesar, S.J., r. 12. avg. 1673 v Gorici; u. 15. jun. 1723 v Tonkinu. Jernej Možgan; r. 19. avg. 1823 v Koprivni na Koroškem. "Katoliški misijoni" začno izhajati 1. 1923. K II.: Josip Apih; r. 16. marca 1853 v žapužah na Gorenjskem. Franc Kos; r. 24. dec. 1853 v Selcah pri Šk. Loki. Fran Orožen; r. 17. dec. 1853 v Laškem. Simon Povoden; r. 15. okt. 1703 v Vrhovcih pri Sv. Juriju ob Pesnici. SSillf I. Kobilca: Portret Turnogradske. Janez Vajkard Valvasor; u. 19. sept. 1693 v Krškem. K III.: Anton Bartel; r. 27. nov. 1853 v Mirni peči na Dolenjskem. Anton Janežič, r. 19. dec. 1828 v Lešah v Rožu. Maks Pleteršnik, u. 13. sept. 1923 v Piše-cah. Megisterjev "Thesaurus Polyglottus" izide 1. 1603 v Frankfurtu. K IV.: Josip Cimperman; u. 5. maja 1893 v Ljubljani. Fran Gestrin; u. 15. avg. 1893 v Ljubljani. Anton Janežič — gl. III. Placid (Jernej) Javornik, O.S.B.; r. 22. avg. 1803 v Trsteniku ra Gorenj. Ivan Jenko; r. 21. dec. 1853 v Prašah na Gorenjskem. Igo Kaš, r. 26. jun. 1853 v Vojniku pri Celju. M. Elizabeta (Ivana) Kremžar; r. 17. aprila 1878 na Glincah pri Ljubljani. Zofka Kvedrova, Jelovšek-Demetrovič; r. 22. apr. 1878 v Ljubljani. Jurij Pavšek; u. 15. junija 1853 v Ljubljani. Anton Pekec; r. 11. jan. 1803 v Stopičah pri Novem mestu, u. 29. okt. 1833 v Ljubljani. Milan Pugelj; r. 1883 v Kandiji pri Novem mestu. K V.: Anton Janežič ■—• gl. III. Jožef Stritar; u. 1923 v Rogaški Slatini. Ivan Tavčar; u. 19. febr. 1923 v Ljubljani. Oton Župančič; r. 23. jan 1878 na Vinici. K VI.: Mihal Bakoš; u. 1803 v Šurdu. Mihal Barla; r. 1778 v Murski Soboti. Franc Ivanoczy; u. 29. avg. 1913 na Tišini. Štefan Kiizmič; r. 1723 v Strukovcih v bo-donski fari. V letošnji pregled spadajo tudi naslednji 1. KNJIŽEVNI ZGODOVINARJI Karel Glaser, u. 18. julija 1913 v Hočah. Napisal je obširno Zgodovino slovenskega slovstva (1894-1900), zakladnico drobnih podatkov. Bil je naš največji poznavalec indijskega jezika in književnosti in čudovito vztrajen prevajalec Shakespearja. Julij pl. Kleinmayr, u. 28. dec. 1913 v Trstu. Njegov je prvi poskus "Zgodovine slovenskega slovstva" (1881), bolj znane po obsežni in silno ostri Levstikovi kritiki kot po svoji vsebini. Ivan Macun, u. 27. okt. 1883 v Gradcu. Zbral je prvo slovensko antologijo (Cvetje jugo-slavjansko z dodanimi cveti iz drugih slav-janskih vertov I.: Cvetje slovenskega pes-ničtva (Trst 1850); prispeval v Riegerjev Slovnik naucny pregled slovenskega slovstva in ob smrti izdal plod 20 letnega nabiranja: Književno zgodovino Slovenskega Štajerja (1883). Josip Marn, u. 27. jan. 1893 v Ljubljani, častni kanonik ljubljanske škofije, profesor verouka in slovenščine in predsednik Slovenske Matice. S Klunom je na katoliški strani vodil kulturni boj v sedemdesetih letih. življenjsko delo je 30 letnikov Jezični-ka: najprej jezikoslovni, od 9. letnika pa biografski in bibliografski dodatek Praprot-rikovsga Učiteljskega tovariša. Vrednost tu nakopičenega gradiva je neprecenljiva. Uporabljali so ga vsi poznejši literarni zgodovinarji; niso pa doslej dali Marnu priz- nanja, ki mu gre, ker je vseskozi neomajno stal na verskem stališču. 2. GLASBENIKI: Josip Ipavic, r. 21. dec. 1873 .v Št. Juriju Zdiavnik, komponist samospevov in baleta Možiček. Josip Kocijančič, u. 10. apr. 1878 v Kanalu ob Soči. Navdušeno je po Goriškem širil slovensko petje in izdal 2 zvezka narodnih pesmi. Janez Kokošar, u. 16. maja 1923 v Grahovem pri Sv. Luciji, župnik pri Sv. Ignaciju v Gorici. Bil je strog cecilijanec, avtor cerkvenih skladb in nabiralec narodnih pesmi. Gregor Rihar, u. 1963 — reformator naše glasbe. 3. ŽENSKE PESNICE IN PISATELJICE Fany Hausmann, u. 4. apr. 1853 v Dobriši vasi pri Žalcu. Prva slovenska pesnica. Luiza Pesjakova, r. Chrobath; r. 12. junija 1828; u. 31. marca 1898. Njenim mladostnim nemškim pesmim je Prešeren odgovoril z znamenitim sonetom "An-eine junge Dichterin". V zrelih letih je prešla v slovensko slovstvo. Njen je libreto za Foersterjevega Gorenjskega slavčka. V Stritarjev Zvon je pošiljala pesmi, v Ljubljanskem Zvonu je izšel spis Iz mojega de-tinstva, ki prikazuje Prešerna, Korytka in Vraza; v Krajčevi Narodni biblioteki pa roman Beatin dnevnik. Največ vredno je •-njeno delo v Vrtcu, od koder je povezana mladinska zbirka Vijolice (1889). V Župančičem prevodu iz 1. 1929: "Če v prsih Bog navdušenje ti neti. MLADI PESNICI Če v prsih Bog navdušenje ti neti, če sla te neudržna k petju tira, tedaj ti res odvzeta je izbira, v krdelo moraš Sapfino hiteti. Hoditi moraš pot, kjer slava sveti, pa naj srce neuslišano izhira, pa naj ne najdeš več na svetu mira, naj tudi tebe val ima požreti. Če pa ne čutiš silnega poziva, po sreči sezi, ki je devi odbrana, dokler ji' lica mladi zor obliva. Ljubezni vabi pot s cvetjem postlana, veselje tebi mirtov venec skriva; pod lovorovim radost je neznana. Josipina Urbančičeva-Turnogradska, poročena z dr. L. Tomanom, r. 1833. Sodelovala je pri Janežičevi Slovenski Bčeli s kratkimi povestmi. 4. PUBLICISTI IN POLITIKI Andrej Einspieler, r. 13. nov. 1813 v Svečah v Rožu. Dolga desetletja steber slovenskega dela na Koroškem. Soustanovitelj in prvi predsednik Mohorjeve družbe. Izdajatelj listov šolski prijatelj, Slovenec, Mir; Stimmen aus Inneroesterreich, Kärntner Blatt in Kärntner Volksstimme. Zastopnik Slovencev v Koroškem deželnem zboru do 1. 1884 edini. Gregor Einspieler, r. 10. marca 1855 v Svečah. Za Andrejem izdajatelj Mira in zastopnik Slovencev v Koroškem deželnem zboru. Jožef Jerič, r. 28. febr. 1823 na Gradišču pri Stični. Pod njegovim uredništvom se je Slovenec (ljubljanski) 1. 1883 razširil v dnevnik. Bil je med ustanovitelji Katoliške bukvarne, Kat. tiskarne (1883) in Katr tiskovnega društva. Ferdo Kočevar^ r. 8. apr. 1833 v Žalcu, u. 11. okt. ] 878 v Feldhofu pri Gradcu. Bil je plo-dovit dopisnik Novicam, Slov. Glasniku, Slov. Gospodarju in Slov. Narodu. Bavil se je z narodno političnimi in kulturnimi vprašanji, s književnostjo, jezikoslovjem, gospodarskimi in socialnimi problemi. Štefan Kočevar, u. 22. febr. 1883 v Celju, kjer je bil nad 30 let zdravnik. Narodno sodelovanje ga je v mladih letih vrglo v ilirsko gibanje, po 1. 48 pa je bil središče slovenskega javnega življenja v Savinjski dolini. Bil je med ustanovitelji Slov. naroda. Ignacij Žitnik, u. 28. dec. 1923. Urednik Slovenca in vodilen politik v SLS. 5. Alfonz Paulin, r. 14. sept. 1853 na Turnu pri Krškem. Največji slovenski botanik. Zbirka in opis kranjskega rastlinstva ("Flora exsiccata Carniolica"), delo izrednega pomena je poneslo avtorjevo ime po vsem svetu, prav tako novo odkriti rastlinski tipi, od katerih jih več nosi Paulinovo ime. Desetletja je bil ravnatelj ljubljanskega botaničnega vrta in ga povzdignil v važno znastveno ustanovo. UTRIPI SRCA MARIJAN JAKOPIČ « ME VIDIŠ Me vidiš, oj dekle, Igral bi na gosli, Pa okno zapiraš, pri vratih stojim, kot glumec bi pel, na vratih zapah, kot zvezde nad mestom če bi mi pustila kot da te je pesmi. ljubezni želim. in če bi ti smel. oj, ljubljena, strah. Odpri mi že okno Me vidiš, Kristina, in duri odpri. v samoti stojim, Za mojo Desedo spi mesto leseno, zdaj prav nič ti ni? le jaz še ne spim. STANKO JANEŽIČ BEGUNSKI MOTIV Škržati poj o, prišel bo v vas: Danes pripluli smo pojo... • rosa bo pala, čez ocean. luna sijala Sto sreč Ti želi Tvoj fant. V senci nekdo in zvezde — njegove oči. . Škržati pojo, sanja mehko V tihi, skrivnostni čas pojo... in radostno: potrkal na okno bo. . . V senci nekdo Nocoj V naročju ji pismo leži: sanja mehko dragi moj Svet je prostran. in žalostno. DR. AL. ODAR Aleš Ušeničnik Znani katoliški angleški mislec in zgodovinar Hilaire Belloc je imel spomladi 1. 1937 na univerzi v Fordhamu vrsto predavanj, ki jih je izdal v knjigi z naslovom The Crisis of our Civilization (Kriza naše civilizacije). To knjigo imajo mnogi za najboljše delo tega plodo-vitega pisatelja, ki je poleg Bernarda Shawa in Chestertona najvidnejši predstavnik sodobne angleške kulture. Za pravilno vrednotenje zgodovinskih oseb in dogodkov ter zgodovine sploh zahteva Belloc v tem delu štiri osnovna načela. Prvo med njimi se glasi: "Resnica je stvar razmerja". "Ne poveš zgodovinske resnice — pravi Belloc —- če samo preprosto navedeš znano dejstvo, tudi ne, če navedeš '.celo vrsto dejstev, ki v nekem redu odgovarjajo resnici. Resnica se more natančno izraziti le tedaj, kadar se pri navajanju zna-jviii Heistev upošteva njih vrednostna lestvica". "Vzemimo priTT.cr — r>«i2nik napolnil s tehtnimi razpravami, članki in ocenami iz raznih panog s filozofskega, teološkega, sociološkega, pa splošno kulturnega in umetnostnega področja. Kot urednik je zapisal Katoliškemu Obzorniku za uvod tele besede: "Veri in vedi bo služil Katoliški Obzornik. Vera in veda pa nista dva zračna pojma, ampak dve životvorni ideji, dve ideji — gonilki vsega gibanja narodov. Če je med njima boj, se mora kazati notranji razpor tudi v življenju "narodov in tak razpor je narodom smrt. Zaradi tega bo Katoliški Obzornik stal na vidiku, odtod o-pazova! gibanje narodov in gonilne sile, so li zmota ali laž ali resnica in pravica. Kakor pa mora biti prvo, kar je najbolj nujno, tako se bo tudi Katoliški Obzornik oziral najprej na tista vprašanja, ki najgloblje segajo v človeštvo, ki najbolj odločujejo njega blaginjo ali gorje. Takšna vprašanja so: verska, socialna in politična. Sodobna verska, socialna in politična vprašanja bo zatorej tudi pred vsem presojal Katoliški Obzornik — pod ozirom na resnico." Ta program Katoliškega Obzornika je bil tudi program plodovitega Ušeničniko-vega pisateljavanja v obeh revijah. S svojimi razpravami v obeh revijah je u-smerjal kulturno življenje med Slovenci nad štirideset let. To je bila njegova življenjska naloga. "Malo sem pisal iz čiste teologije", ugotavlja cb koncu svojega pisateljskega delovanja v že večkrat omenjenem uvodu, "malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravr.a in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom". Aleš Ušeničnik bi se bil raje posvetil čistemu znanstvenemu filozofskemu in bogoslovnemu delu. Iz besed "malo sem pisal iz čiste teologije in malo več iz čiste filozofije" zveni torej tiha tožba starega pisatelja, ki bi se bil v življenju raje posvečal strogemu znanstvenemu raziskovanju, a mu ni bilo dano. Po lastni izjavi je Aleša Ušeničnika razen spoznavne kritike, kateri je posvetil, kakor pravi ""marsikatero uro", veselilo zlasti etično filozofsko polje, kjer je po mnenju mnogih, da mimogrede omenim, največji tudi sv. Tomaž Akvinski, veliki Ušeničnikov vzornik. Doba, v kateri je Ušeničnik začel delovati In je deloval prvih trideset let, pa je zahtevala pri Slovencih filozofsko in bogoslovno razgledanega človeka, ki bi ocenjeval s katoliškega stališča in usmerjal vse pojave duhovne kulture med našim narodom. Mahničevo delo je bilo treba nadaljevati. Aleš Ušeničnik je spoznal to nalogo. Nesebično jo je sprejel in ji zvesto služil v dobi svojih najboljših moči. Zavedal se je, da bo zaradi tega trpelo njegovo ustvarjanje v čisti znanstveni filozofiji in teologiji. Toda žrtvoval se je, ker je bil takšen domovine ukaz. Videl je v tem voljo božjo in se ji podredil. Tako je zadel svoje mesto v zgodovini slovenskega naroda. Tako zadene samo genij. če bi Aleš Ušeničnik tega ne bil storil, bi ga danes najbrž bolj omenjali v. mednarodnem svetu v filozofskih in teoloških krogih. S svojimi izrednimi talenti in silno delavnostjo bi se bil uveljavil, čeprav ne brez težav; trdih komolcev, ki jih namreč tako uveljavljanje zahteva poleg talentov, zlasti če gre za Slovenca in še duhovnika povrh, ni imel. Pa naj bi bilo kakor koli že, gotovo je, da bi bila katoliška misel med Slovenci silno zaostala, če bi Ušeničnik ne bil sprejel svoje naloge. Takrat namreč ni bilo nikogar, ki bi ga bil mogel nadomestiti. Če je v resnici velik tisti, ki spozna življenjsko nalogo, od Boga mu določeno, jo brez pridržka sprejme in ji celo življenje nesebično služi, porabljajoč vse svoje sile do skrajne mere, potem je Aleš Ušeničnik velik človek. Velik Slovenec je, ki je stopil v službo svojega naroda, ki takrat od njegovih talentov ni zahteval, da se posvete strogemu znanstvenemu delovanju, marveč kulturno-filozofskemu usmerjanju med Slovenci. Če bi bili Slovenci svetoven narod, bi bil postal Aleš Ušeničnik ob istem delu svetpvno znan ideolog. Ker pa smo majhen narod, zato Ušeničnik pač ni zadosti znan zunaj naših meja, toda zaradi tega objektivno ni nič manjši. Tudi med Slovenci bi si bil mogel Ušeničnik prihraniti zase le bolj načelno usmerjanje; ni bilo nujno, bi človek mislil, da se je vtikal v take malenkostne podrobnosti, kot je na primer kritiziranje začetniških pesmi mladih pesnikov, ki so še brez imena. Tako kritiziranje mu je tudi povzročilo največ oporekanja, kot smo videli na zgoraj opisanem zgledu s pesmijo pod psevdonimom skritega, tedaj še malo znanega Otona Župančiča. Toda doba, v kateri je Ušeničnik nastopil, je zahtevala pri Slovencih, da njih katoliški ideolog opravlja tudi to delo. Leposlovje je namreč imelo tedaj v našem kulturnem življenju veliko večjo ■vlogo, kot jo ima danes, še več desetletij pozneje so Slovenci pretiravali s poudarjanjem pomena, ki ga ima leposlovje za splošno kulturo v narodu. Napaka je bila v ekskluzivno-sti. Naglašalo se ie samo leposlovje, ali skoro da samo. Stvar je bila razumljiva, ker se v drugih strokah kulture Slovenci takrat niso mogli tako razvijati, kot so se v leposlovju. Ušeničnik je hotel svojo nalogo katoliškega ideologa opraviti, kar se da popolno, zato se je moral spustiti tudi v leposlovno kritiko. Seveda je to pomenilo zanj razprševanje lastnih sil. Kdor bi sodil tako njegovo delovanje s stališča poznejših desetletij, bi mu seveda mogel očitati, da se ni omejil na svoje poprišče. Toda tako sojenje ni pravilno, ker ne upošteva značaja dobe, v kateri se je delo vršilo. Ušeničnik je deloval kot ideolog med Slovenci petdeset let. Ne smemo tega izgubiti spred oči. Pol stoletja! Teh petdeset let od zadnjih let preteklega stoletja do usodnega 1. 1945, ko je Ušeničnik umolknil, pomeni za naš narod različne faze v njegovem kulturnem razvoju. Ni v vseh Ušeničnik enako vplival, pa tudi njegovo delo ni v vseh moglo biti isto. Prva doba, ki je segala do začetka prve svetovne vojne 1. 1914, pomeni največji razmah v Ušeničniko-vem usmerjevalnem delovanju. Je to doba njegovega Katoliškega Obzornika in najboljših let Časa, ki je nasledil Katoliški Obzornik. V tej dobi je bil Ušeničnik nekak factotum na katoliški strani. Med vojno je začela kultura upadati, njej sledeča revolucionarna leta in ustanovitev ljubljanske univerze so povzročila nove probleme in spravila na vrh nove ljudi, zato se je začelo Ušeničnikovo -delovanje zoževati, začel se je posvečati bolj čisti filozofiji. Vdor križarstva v slovensko katoliško skupnost, ki je sledil tej dobi, se je izvršil v znamenju boja proti "staremu" Ušeničniku. Krepko, a izredno prizanesljivo, kot človek, ki je življenjsko popolnoma dozorel, je branil Ušeničnik katoliško stališče. Komunistična infil-traeija je spodjedala katoliške delavske in inteligenčne vrste. Ušeničnik jo je odkrival in pisal komentarje k papeškim socialnim okrožnicam. Na zdravi katoliški strani pa se je začela krščanska renesanca, najprej pri di-jaštvu, potem pa s Katoliško akcijo tudi pri drugih stanovih. V Alešu Ušeničniku je našla največjo oporo. Vso svojo silno avtoriteto je zastavil zanjo, čeprav so ga zaradi tega na nasprotni strani smešili in divje napadali. Počasi se je umikal Ušeničnik z bojnega polja, ko ga je prepuščal mlajšim močem, ki so zrasle iz njegovih spisov. Kot testament je zapustil zvezke svojih prečiščenih izbranih spisov. "Upam, da mnogi teh spisov tudi za novi rod ne bodo brez koristi". Nato pa je prišlo nesrečno leto 1945. Aleš Ušeničnik se v javnosti ni več oglasil. ZNANSTVENIK Kljub resnemu profesorskemu delu in obširnemu pisateljskemu delovanju v obeh revijah in njunem urejanju je Aleš Ušeničnik vendar še našel čas, da je napisal velika dela, ki so izšla v samostojnih knjigah. Tako je že 1. 1910 izdal obširno Sociologijo; še danes je škoda, da ni bila prevedana v kak svetovni jezik. Avtor je predolgo odlašal z drugo izdajo tega dela, ki je bilo že zdavnaj razprodano. Po načrtu za izdajanje njegovih Izbranih spisov bi morala iziti nova izdajn Sociologije v dveh zvezkih pred zvezki, ki bi vsebovali novo izdajo Uvoda v filozofijo. Avtor je pa načrt spremenil in zvezke s sociologijo odložil za one & filozofijo. Nato pa je prišla italijanska okupacija; njena cenzura ni dovolila izdati Ušenic-nikove Sociologije. Ušeničnik se je lotil socioloških vprašanj kot katoliški filozof in moralist; z načelnega vidika, bi rekli, in sistematično. S te strani je odlično dopolnil delovanje dr. Janeza Evangelista Kreka, ki se je lotevaL istih vprašanj bolj z življenjske, praktične in politične strani. Imel je Krek tudi več zgodovinskega čuta, ki ga je Ušeničniku po lastnih izjavah zelo primanjkovalo. Silno različna značaja sta bila Ušeničnik in Krek; njuno delo na polju slovenske sociologije pa se je odlično dopolnjevalo. Socialna vprašanja so Ušenični-ka v resnici zelo zanimala; navzlic temu pa je moral biti zaradi obilice drugega ideološkega in znanstvenega dela sociolog le bolj ob robu, V sociološka vprašanja, ki so bila odmaknjena svetovno nazorni presoji, se ni vtikal. Literarno najlepše Ušeničnikovo delo in njemu samemu najljubše je bila Knjiga o življenju, ki je doživela med nami več izdaj in bila prevedena tudi v nekatere druge jezike. Knjiga o življenju je z umetniško silo napisan esej proti pesimizmu in o življenju, ki je vredno življenja. V slovenski literaturi nima para. Vzporediti ga moremo z najlepše pisanimi filozofskimi apologijami. Takoj prvo leto potem, ko je zasedel filozofsko stolico na teološki fakulteti novo ustanovljene univerze v Ljubljani, je Ušeničnik napisal knjigo svojega Uvoda v filozofijo, ki pod skromnim naslovom predstavlja cel sistem sho-lastične filozofije v okviru modernih filozofskih struj. Po zamisli in po rešitvah razodeva to delo veliko izvirnosti. Pisano je v sijajnem jeziku. Podajanje je tako jasno, da bolj biti ne more. Avtor stoji vedno v ozadju. Govore samo dokazi. Sodbe so silno previdne. Od avtorjevega besedila ni nobene besede premalo ali preveč. Za Orlovsko organizacijo je napisal 1. 192(> Socialno vprašanje in Socialna ekonomija, za zbirko Naša Pot pa Uvod v krščansko sociologijo, Obris socialnega vprašanja, prevod okrožnice Pija XI Quadragesimo Anno z obširnim komentarjem, Dialektični materializem, prevod okrožnice Pija XI. Divini Reden»ptoris or brezbožnem komunizmu in tri knjige Načel. Vmes je pa pisal neprestano nove aktualne razprave v Času in pozneje v Reviji Katoliške akcije prav do usodne pomladi leta 1945, ki je zatrla katoliško kulturno delovanje med Slovenci v domovini. Če Aleš Ušeničnik sam pravi da je "malo" pisal iz čiste filozofije in teologije, je treba ta "malo" pravilno razumeti. Ta "malo" je po obsegu in vsebini tako velik, da bi bil marsikateri filozof in teolog popolnoma zadovoljen, če bi ga dosegel. Tudi za Ušeničnika ta "male" ni majhna količina; malo je le v primerjavi s tem, kar bi nam mogel ustvariti v filozofiji in teologiji, če bi se posvečal le njima. "Resnica je stvar razmerja." Če pravim, da se Aleš Ušeničnik ni mogel toliko posvečati znanstvenemu delu v najstrožjem pomenu besede, kot bi se v drugačnih razmerah mogel in kot je sam srčno želel, to ne pomeni, da ni žel izrednih znanstvenih u-spehov. Mnoge izmed njegovih razprav so prinesle nove rešitve vprašanj, ki so jih obdelovale. Ne morem tu navesti vseh teh rešitev. Spomnim naj le dve, tri. V mednarodnem svetu sholastične filozofije je znan zaradi pojasnitve refleksije duha, to je tiste čudovite zmožnosti duha, da pri mišljenju kontrolira samega sebe. Za teološko vedo je zlasti pomembna njegova razprava o psihologiji milosti, ki jo je priobčil pred tridesetimi leti v Bogoslovnem vestniku. Na treh mladinskih svetnikih iz 16. stoletja, ki so bili vsi člani jezuitskega reda, namreč na sv. Alojziju, sv. Stanislavu Kostka in sv. Janezu Ber-chmansu kaže, kako narava vpliva na značaj svetnika. Pod novim psihološkim vidikom prikazuje vsebino starega teloškega načela, da milost predpostavlja naravo. Tudi v sociologiji, ki je bila sicer za njegovo znanstveno skupino Tbolj stranska veja, a ga je kljub temu zaradi tesne zveze z moralno filozofijo silno zanimala, je v marsičem oral ledino. Kot vsakega pravega znanstvenika tudi Aleša Ušeničnika niso toliko zanimala uhojena pota kot originalne rešitve. Zato se je predvsem bavil z aktualnimi vprašanji, ki so še temna. Tako v filozofiji oziraje se na filozofske struje, ki so se pojavljale zadnjih osemdeset. let, zlasti s spoznavno kritiko. Za Ušenični-lcovo filozofsko delovanje je značilno, da se ni gibal le v mejah tradicionalne sholastične filozofije, marveč se je bavil z vsemi filozofskimi smermi in sistemi ter jih. skušal spraviti na Zimski motiv v Kranjski gori skupni imenovalec; njih usmerjenost in terminologijo vzporediti z onima iz sholastične filozofije ter jih presoditi s stališča "večne filozofije". Tako delovanje pa zahteva prodornega duha, velike zmožnosti vmišljanja v tuje mišljenje, silne potrpežljivosti in ogromnega truda. Ušeničnik je porabil za to "marsikatero uro", kot sam skromno pravi, kar pa dejansko pomeni dolga desetletja. Silno je upošteval tuje znanstveno mišljenje. Skoro pretiraval je s tem. Z vso skrbjo je iskal zrra resnice vsepovsod. Zato ni čuda, da ga je v letih svobodnega razpravljanja pred odločbo Pija XI v okrožnici Quadragesimo Anno zapeljala silna Marxova teorija o nadvrednosti dela. Vprašanje je bilo takrat temno. Ušenič-nikov nauk je bil sprva pravilen. Potem pa se mu je zazdelo, da ima Marx prav. Teorija, ki je preprosta, je navadno pravilna. Marxova teorija pa je preprosta. A po novem študiju sa je Ušeničnik čez nekaj let spet dokopal do resnice. Klasičen dokaz, kako tudi velik duh, kot je Ušeničnikov, le težko pride do resnice. Treba je veliko dela in razmišljanja. Ušenič-nik je to dobro vedel. Zato je silno spoštoval resne znanstvenike. V življenju še nisem srečal človeka, ki bi imel tolikšno spoštovanje do tujega znanstvenega dela. Pri nas so včasih z nekim veseljem in a težko prikrito škodoželjnostjo govorili in pisali, da je tudi Ušeničnik podlegel Marxove-mu vplivu in se zmotil. Seveda se je zmotil; sam je to moško priznal, kar pa ne stori vsak. Nezmotljivosti kot moder človek zase ni nikdar terjal. Toda dostaviti bi bilo treba, če hočemo govoriti o njegovi zmoti pravično, da se je po lastnem študiju dokopal do resnice. Tudi v zmoti bi ne bil padel, če bi le ponavljal, kar so se drugi iz njegovega tabora upali trditi. Toda Ušeničnik ni rad hodil po uhojenih potih. Brez napak pa je med ljudmi le tisti, ki nič ne dela, brez zmot le tisti, ki nič ne misli. Vsako izjavo je treba soditi tudi po času, v katerem je bila dana. POBORNIK TOMAŽEVE FILOZOFIJE Rekli smo, da je bilo Ušeničnikovo življenjsko delo katoliško kulturno filozofsko usmerjanje pri Slovencih. Tega ne smemo zgubiti spred oči, če hočemo Ušeničnika pravilno u-meti in oceniti. To usmerjanje pa je Ušeničnik opravljal pred vsem tako, da je seznanjal Slovence s Tomaževimi rešitvami osnovnih vprašanj vere in nravnosti, kakor tudi z aplikacijami teh rešitev. Takšna vprašanja pa se vedno zopet obnavljajo, dasi v raznih inačicah. Opisani način reševanja si je Ušeničnik izbral zaradi tega, ker so rešitve, ki jih je podal genialni Tomaž Akvinski, izredno jasne in aktualne, pa tudi zato, ker je hotel mlado slovensko katoliško inteligenco naučiti sistematičnega duševnega dela in logičnega mišljenja. Oboje, sistematičnost in logičnost, je namreč za reševanje svetovno nazornih vprašanj osnovnega pomena. Kakor je pri predavanjih zahteval od svojih slušateljev, da imajo jasne pojme o stvari, o kateri se govori, je hotel isto doseči tudi pri svojih čitateljih. Strokovnjakov nam primanjkuje na vseh popriščih, je tožil, zlasti pa v družbenih vedah, zato je toliko nesporazume-vanja in mlatenja prazne slame. Strokovnjakov pa nimamo, ker se mnogim ne zdi vredno, uta u&ta Nekje pokopališče je na hribu, Joj, lep je molk s prstjo zasutih ušt! in prek razpadlega zidu rumena trta ki išče luč z ugaslimi rokami. Ležim v globini tiho, tiho, v dolini mrzel je večer in pust. Pri meni noč je in mi sveti, brez križev, rož, grobovi sami Rodil se je 29. nov. 1921. v Kamniku. Zgorel je pred desetimi leti, v noči 23-24 nov. 1943, v Grahovem. "Kje je tisti čas. . ." Tako si nam prepeval in mehko ubiral svojo liro. Vabil si nas v vrt svoje bogate mladosti, prekipevajoče v lepoti in polnil vrče s plemenito pijačo svojega srca, ki nas je pijanila. . . Pred desetimi leti. . . si gorel kot živa baklja, vojščak, na okopih domovine. V mrzli jesenski noči je veter razsul čez slovensko zemljo pepel Tvoje zemskosti, da bi bil odkupnina za Prerojenje in Vstajenje. V vsem tem bridkem času, ki nas je pestil, a nikoli zdrobil našega duha, sta gorela pred nami dva najsvetlejša plamena Tvoje nikdar použite ljubezni: tiste, v kateri' se je v pokorni službi Najvišjemu najboljši del duha pretopil v vzvišeno Lepoto nad vsem zemskim — in do domovine, v katere obrambo si postavil kipeče sile svoje mladosti. Poslušamo glas Tvoje piščali: nekoč je bil sladak kakor pastirjev ovcam. Danes piska pred mrtvimi bataljoni, ovenčanimi s slavo in uravnanimi v bojno vrsto, himno o svobodi. Slovenska zemlja, slišiš ta klic? Iz zate darovanih src se rodi zarja tvojega prerojenja! Lti{e M neti c izseiiencih VELIKI GREH Vsa plaha si in revna, gruda rodna, kot drobna dlan se skrivaš med gorami. Mladi smo, v nas se hrepenenje drami, za morjem, pravijo, je zemlja plodna. Iskati hočemo poti čez morje, otrokom ti ne moreš dati kruha, do dna smo segli v tvoja nedra suha in zadnje smo iztrgali ti skorje. Zato na pot, dokler še kri je topla, dokler nas še opajajo želje. Ko duša zadnje sanje bo izsopla, morda se v tvoja vrnemo zavetja. Takrat ni treba kruha in ne cvetja, samo grobov naj izprosijo roke. ZAMAN Klečim na skali, sklonjen nad prepad, čez gore zarje pljuskajo valovi, skoz mrak dehtijo brinovi sadovi kot žalost, da izgubil sem zaklad. "Odpri mi, kralj Matjež, svoj mrtvi grad! Glej, mater zapustili so sinovi in dan nad zapuščenimi grobovi se kmalu nagnil v večni bo zapad. Daj, vstani in priklici spet otroke, ki iščejo darov od tuje roke in bolni sanjajo o mladih dneh!" Gubijo klici se v odmeve blazne. Zaman mi pest razbija stene prazne, le noč v obraz mi meče žgoči smeh. SEN O VRNITVI Ko boš, tujina, vso mi kri izpila, ko neizgovorjena bo beseda prišla kot ogenj mi na usta bleda, bo davna želja domu me vrnila. Na srce dal prsti bom kot zdravila, sprejel me vase bo pozdrav soseda, spoznala na planini me bo čreda in v duši bo zaplala nova sila. Okusil spet bom sok planinskih trav, — spomini nanj skelijo kakor rane, ki jih zastrupil dolgih cest je prah. Domači kraj, kako mi spet boš drag! Kako bom ljubil gore razkopane, dokler ne bom nad njimi tih zaspal. Stanko Kociper ■v Zelarila na i. Na gorice lega noč. Čez bregove diha mir, kot da je v dnikah spočeti mrak položil na vrhove mehka, baržu-nasta krila. Samo za Prenaščakom še gori nebo. Črne sence visokih jagnedi podpirajo neskončne veke nebeškega svoda, da med njimi dobrotno oko božje ljubkuje temne kodre v dalj nanizanih hribov, ki gredo spat. Rahla sapa od zgor-ca diha nanje dišečo uspavanko poletne noči. Topoli šelestijo. Trepetajoče listje šepeta pobožno večerno molitev umirjenih goric. Nekje tako daleč, kot iz pravljice poje jeruzalemski zvonček drhteči napev večernice. Po kolniku navzgor po dolini se ziba voz. Kolesa režejo v mehko glino ostre sledove kot v rahlo testo. Samo v razvoženih jamah pritajeno zaječijo, kot da jih je strah motiti božajoči mir večera. Lipnikov Jakob sedi razoglav na deski, ki je položena čez garice. Sklanja glavo na prsi. V rokah, ki so sklenjene kot za molitev, drži vajeti in bič. Preko ustnic mu drsi šepet, kot da prenapolnjena duša sili v božajoči pokoj večera. Samo konji težko sopejo in topo udarjajo s kopiti v razhojeno zemljo. Na temni neskončnosti neba se utrinjajo zvezde. Mežikajo, kot da izzivajo beli mesec, ki se dviga izza Strezetine. Oblaki, ki jih neslišna sapa goni v črno dalj, brišejo nočni svod nad goricami, da zvezde zažare kot milijoni draguljev. Na koncu dnike poje dekle zapoznelo angleško pozdravljenje. Lipnikov Jakob prisluhne. V srcu mu pozvanja drgetajoči odmev pesmi, ki se z boječim napevom slavca v mladolesu spaja v sladko sozvočje prebujenega nastrojenja. Dvigne obraz proti nebu, da mu v očeh igra odsev zvezdnate noči. Po težkih udih mu polje nemirna trzavica nečesa neslutenega, da se zdrzne kot V dražečem opoju. Z roko gre pre-lto čela, kot da ga omamlja neznani napoj noči. Med napol priprtimi ustnicami blisnejo zobje v beli mesečini kot v nasmešku vseobsež-ne, razganjajoče sle, ki ga dviga nekam za bežečimi oblaki... Je mu, kot da z odprtimi očmi sanja prelest pravljice, ki je resnično Prenaščaku doživetje mehke poletne noči med goricami. .. Veliki mesec se drsa z oblaka na oblak in hiti v vabljivi raj migetajočih zvezd. Na gorice cedi srebrno bogastvo, da medlo bleščijo v začarani lepoti sna. Netopirji huškajo v pokoj noči kot preplašene duše in sova plava na neslišnih krilih v gostoto dišečega vzdušja. Samo pes v kuči nad lesom bevska in tuli v mir, da zateglo odmeva preko gozdov. Potok ob kolniku igrivo žlobudra, kot da odnaša lepe sanje goric nekam v daljni svet... Ljubezen božja je dihnila v noč nad goricami svoj mir... Lipnikov Jakob se pelje v noč kot na krilih sanj... — Mladi konj se nenadoma vzpne. Zafrca in skoči na stran. Tudi staro kobilo na odsebni strani potegne za seboj. Voz odskoči in zaječi. Oje zahreščijo. "Oha," vzklikne Lipnikov Jakob in podzavestno napne vajeti, da se živali kar privzdigneta in obstaneta. "Oha..." Mladi konj striže z ušesi. Cepeta in frca. Lipnikov Jakob krčevito drži vajeti. Pomirljivo prigovarja: "Oha, ričko, oha... Ohaaa..." Napenja oči in vleče vajeti, jih počasi spušča in prigovarja: "No, ričko, no..." Konj se ne gane. Udarja s kopiti in frca. Striže z ušesi in dviga glavo. "Kakšen hudič te straši.. ?" Ne gane ga z mesta. Konj se vleče na stran, tepta, šili ušesa, sope. Lipnikov Jakob gleda okoli sebe. Ne vidi nič. Samo stara vrbača ob potoku je vrgla preko žuboreče vode mesečno senco. Samo drobni, nemirni lističi pobliskavajo v mesečini, kot da se pogovarjajo z igrivimi valovi... Pač. Na robu gozda, pod starim hrastom ob klancu se nekaj medlo beli... Lipnikov Jakob skoči z voza. Boža konja po napetem hrbtu, po vratu, po glavi. Prime ga za uzdo. "No, ričko, dijo..." Vodi ga za seboj. Konj mu obotavljaje se sledi. "Hi, hi, hi..," zvonko zarezgeta izpod hrasta. Lipnikov Jakob se zdrzne. "Hi, hi, hi..." Obstane. — Prisluhne. — Nič... Vleče konja za seboj in stopi naprej. "Kdo je?" Nič... "Kdo je," ponovi krepkeje. Za ušesi ga za-peče vroča goričanska kri. .. "Bom usekal... — Ne plaši mi konja..!" "Hi, hi, hi..." V črni senci debelega hrasta se je ganila druga bela senca. Konj se je zopet zdrznil in vzpel, da je privzdignil tudi Lipnikovega Ja-Tcoba. "Kruci... —■ Ne igraj se, ti rečem..!" Če bi ne imel konja vpreženega v voz, bi že skočil in udaril kar na slepo... "Oha, ričko, oha... Ohaaa. .." Miri konja, da bi lahko zadrgnil vajeti okoli mladega gabra ob kolniku. Potlej skoči kot mlada zver proti beli senci, ki je bila prislonjena ob hrast. "Vreče..," zasope. "Vreče moke..," tipa debel, napet hrbet pod hrastom. "Če ne stopiš iz gozda, ti bom vreče prere-zal..," grozi v tiho temo gozda. Vse tiho... Lipnikov Jakob se zaleti v gozd... V črni senci grabi samo v prazno. Prisluhne. .. Nekje med goščavo, ki jo ližejo srebrne mesečne lise, poči suha veja, kot da je zbežala skczi noč preplašena srna... Lipnikov Jakob se spusti za njo. Zvija se med pošastnimi debli in skozi grmovje. Pada v kotanje in skače preko jarug. V noči se mu zdi, kot da ga nevidna krila nosijo preko korenin in mahu. Ne čuti tal pod seboj. Njegov tek skozi gozd je kot lahki let nočne tijede.. . Sluh ga vodi za bežečim plenom s tolikšno silo, da mu v prstih drhti grabežljiva sla ropa-rice... Zopet priteče na osvetljeno jaso ob potoku. Z ostrim pogledom nočne ptice premeri jaso, čez katero je že položila rosa dragoceno ten-čico noči. Od potoka navzgor teče dekle. Videti je, da jo upehano in da lova ne more več vzdržati... Lipnikov Jakob se napne kot srnjak in sko- Lipnikov Jakob sedi razoglav na deski... č; za njo... Mimo voza, mimo konj, proti hrastu. .. Z močnimi rokami zagrabi bežeči plen, da se mu ne more več izviti... Premagano obstane dekle, ko ga Lipnikov Jakob silovito zagrabi za lakti in kar privzdigne od tal. Drži ga, kot ca se je vsa sila lova skozi noč preselila v njegove prste. Obrne dekle proti mesečni in ji gleda v lesketajoče se oči, ko se ji zasopljene prsi sunkovito dvigajo in ji skozi odprta usta huška vroča sapai "Zefika..," mu odjekne iz notranjosti. Dekle samo težko diha in mu brez moči gleda v razgreti obraz. še nikoli ga ni videla tako od blizu, še nikoli ni Šarugova Zefika opazila,, da je bil Jakobov obraz tako lep, kot sedaj v srebrnem siju mesečine. Kot da je z njegovih razgretih lic odseval neki nedoumljivi, pravljični čar močrega fanta, ki jo je držal tako krepko za lakti, da se ni mogla ganiti... Samo širila je oči in čutila, da ga morajo njeni pogledi samo božati preko razmišenih las, začudenih oči in napel odprtih ust. .. Samo težko diha, da jo zadrževani napon za-sopljenosti boli skozi vse telo. "Da... Jakob... da... jaz sem ti konja splašila... — Si hud. . ?" Samo zobje mu blisnejo v mehkem siju noči, samo Š3 krepkeje jo prime, kot da se boji, da bi ne bilo prehitro mimo veselje ujede, ki je ujela plen... šepne: "Zefika... Kaj delaš sama tu..?" "Saj me ni nič strah... — Ti si se ustrašil... ne iaz..." "Tvoja vreča... Ti... Če bi mi konj oje zlomil, kaj bi rekel gazda..?" "Morala sem iti v mlin. Kruha nam je zmanjkalo. . . Pa sem morala čakati, da je Korpar do konca žrmljal..." Tako se pogovarjata in sama ne vesta, čemu jima je, kct da si pripovedujeta neskončno lepe pravljice. .. Poletna noč, ki z milijoni igrivih zvezd čuje nad goricami, je razpela nad njiju omamni svod nikdar slutene lepote. Žuboreči potok pod njima govori tako nepojmljivo lepe besede, da jih razume samo dvoje čistih src, ki sta se srečali nekje v brezčasju ljubezni. Slavec v mladolesu je samo pojoči odmev duš, ki sta se v sreči trenutka zlili v eno... "Zefika.. ." "Jakob..." Sedaj je bil mladi konj, ki se je prestrašil ob hrast poslonjene vreče, vreden, da bi ga Šarugova Zefika objela okoli vratu in pobožala po baržunastem gobcu. Sedaj je bil tudi konj pravljica, kot je bil pravljica mesec na temni neskončnosti svoda, kot so bile zvezde, pa vrbe ob potoku in pošastne sence vdiljen ob kolniku... Šarugova Zefika bi tako stala vso večnost in prisluškovala lepoti, ki je vrela preko srca. .. Kot da je lepa samo resničnost pravljice, kot da se vse drugo odmika v dalj, kamor ne bodo nikdar segle njene roke... Nasloni glavo na Jakobove prsi in pripre velike oči. Med vekami se izsili debeli, skriti biser, ki se ji preko-vročega lica strklja na Jakobove prsi, na tla, da posveti mesto njene pravljice... Ne ve, ali je dragulj njene sreče, ali je bil spočet za bol... Ne ve.. . Samo čuti, da je njeno srce moralo spočeti solzo. .. II. Na trojičko nedeljo so mašarji na žegnanju pri Veliki Nedelji videli, kako je Lipnikov Jakob kupoval Šarugovi Zefiki lecetarska srca in sladko medico. .. Babe so stikale glave in si šrajale, dekline z vseh vrhov nad Stanovsko grabo pa so rdele. .. Vso dolgo pot cd Velike Nedelje v Stanovno sta Lipnikov Jakob in Šarugova Zefika morala poslušati, kako so babe nalašč postavljale navzkrižne besede, ko so ju prehitevale, kot da se jim je doma prežganje smodilo.. . "Škoda Čeha..." "Poglejte si no..! Ste jo videli, soseda,.? — Pa kako vam hodi... Kct sraka..." "Kaj le misli Čeh.. . ?" "Še sram je nič ni. . ." "Bo že videl, ko bosta medico popila... in bodo ostale droži..." "Je to goričanka. . ? Takšna griža ? Zgorec naj malo potegne, pa jo bo odnesel čez brege. . . In ta naj rodi otroke takšnemu biku... aaah..? "Škoda čeha. škoda..." Kajpak, šarugova Zefika ni bila iz lesa kot druga gorieanska dekleta, ki so jih sile kar raznašale kot mlade kobile, da je bilo vse na njih napeto in žilavo kot zreča jabolka. .. Šarugova Zefika je bila drobna in lahka kot tre-sorepa pastirička na pisanem travniku. Iz majhnega obrazka, ki mu je barvala lica nežna rožičasta koprena, so gledale žive, pa nekam v nedoumljivo slo zasanjane plave oči. .. Z materjo, dvema doraščajočima bratoma, ki sta že hodila na mertik, in majhno sestrico Maliko je živela v kuči nad peščenim klancem Strezetine. Od tam so njene oči romale preko vseh teh začaranih vinskih bregov kot v kraljestvo sanj... Kaj je bilo v njej narobe, ni vedela. Čutila je samo, da lepota teh blaženih goric mora roditi dekleta kot je bila Prijolova Hanika in kot je bila Škrinjarova Trezika in kot je bilo drugih toliko, ki so doraščala med temi bregovi v vsej sočnosti razganjajočega zdravja. . . Saj je znala delati. Ko je ono leto nekakšna trešlika sredi žetve pobrala očeta, je morala namesto matere, ki je hodila v tabrh, skrbeti za nebogljeno Maliko in tudi za fanta, dokler nista dorastla. Toda čutila je, da ni bilo to, kar je mali gorički svet terjal od "vrhovljan-ske dekline. " Šarugova Zefika pa bi bila tako rada enaka ostalim mladimi goričankam! Tako rada je prepevala, da je njen srebrni glasek plaval nad Stanovsko grabo kot žuborenje škrjanca. In bila je vesela in živa kot mlada veverica. .. Hotela je izživeti vso srečo mladosti med vinskimi goricami.. . Nekaj nedoumljivega v njeni notranjosti jo je priganjalo, da je grabila za lepoto življenja oberoč... Vse te bele marjetice po travnikih, valujoče pšenice po plazutah in. čez brege položene plave gorice bi zajela z enim samim nedoglednim zajemom in šla bi pod nebo, da bi bila raz- košna lepota njenega dojemanja blizu Boga, ki je ustvaril to zemljo... Hlastala je za razkošjem prelesti med goricami, kot da se ji je hotela izmuzniti. . . To je bilo, kar so ji vrhovljanke zamerja-le.. . Ko jo je ono toplo poletno noč ujel Lipnikov Jakcb in s krepkimi rokami pritisnil tako blizu na svoje prsi, da je slišala močne udarce r jegovega srca, je čutila, da ji je prišel sam raj naproti. Razpela bi krila in se dvignila na beli oblak, ki je visoko gori pod mesecem nosil njeno hrepenenje blizu uresničenja.. . V teh varnih, močnih rokah, katerih silni prijem je tako sladko bolel nad lakti, je bila njena drobna dušica tako razkošno razsipna, da ji je kanila solza preko lica in blagoslovila mesto spočetja njene sreče... In vendar se je tako bala, da se je njeno srce zvijalo v drgetu bojazni. In vendar so jo vrhovljanke videle po tro-jički nedelji še mnogo krat, kako je pajdašila z Lipnikovim Jakobom. Vse poletje, v bratev, skozi predpust in vigred v novo poletje... "Ste jo videli," so kar zakričale vrhovljanke, ko je minil predpust in sta Lipnikov Jakob in Šarugova Zefika samo pajdašila. .. Resnico, sladko resnico blaženih sanj sta pa znala samo onadva...-- Lipnikov Jakob je prišel v Stanovsko gra-bo od nekod izza Tomaževskih bregav. Tam so pré Čehi grabili za kolje in si ga lomili na beticah kot trhle bilke, kadar je zavrela kri. Toda, kadar je bilo treba poprijeti za delo, so tudi poprijeli, da se je poznalo, kot da so potegnili mladi junci. Lipnikovega Jakoba je zagledal Fickov Franc ono leto na martinovskem sejmu-v Ormožu, kamor je bil fant pripeljal staremu Podplatniku trop živine. Fickovemu Francu so ugajale fantove močne roke in žive oči, ki so kazale, da vse vidijo. Mislil je, da bi Jakob utegnil biti dober hlapec za njegove konje. Tako se je zgodilo, da je Lipnikov Jakob kar tisti popoldan prisedel k Ficku na voz in se odpeljal po Lešnici navzgor proti Stanov-nem. Ko so Lipnikovemu Jakobu povedali, da preko Runča in Žvaba nima predaleč nazaj v to-maževsko faro, če bi se mu stožilo po očetovi kuči, je sklenil ostati in poizkusiti srečo. Doma jih je ostalo še vedno zadosti, da so lahko začasa obdelali gosposke gorice. Pri Ficku - Stanovnem pa je končno prišel do konj, kar si je že od nekdaj tako vreče želel. Ko je potlej še preračunal, da tudi plača ne bo manjša kot so jo ponujali drugod, si je kar oddahnil, da mu ne bo več treba kriviti hrbta pod vročim soncem, ki je pod očetovo kučo v to-miiževski fari zorilo tuje grozdje... In ko je neko sončno popoldne odkril, da je s Prenaščaka nad Stanovnem videl ne samo do domačega vrha, ampak vse gori do temnega Pohorja, pa preko Drave do strmih Haloz, pa Ivančice na hrvaški strani, pa preko bleščečega se jabolka ormožke farne cerkve v zagorsko deželo, pa Hum med jagnedi in Sv. Bolfenk na Kogu in Svetinje in više gori Jeruzalem in potem v dalj tonečo ravan Prek-murja in Kapelo, je kar poskočil od veselja. Tako se je zgodilo, da Fickov Franc ne bi mogel najti boljšega družinčeta kot je bil Lipnikov Jakob. Vse to pa je bila samo pravljična dežela, kjer je njegova sreča počasi rastla v resničnost. . . Povsod po teh sončnih bregih so pogrnjene male krpe želarij, nad katerimi čepijo kuče kot bele golobice. V njih iz roda v rod tiho doživljajo večer življenja stari želarji in si na toplem soncu grejejo otrple ude. Njihove so bele kuče in njihove so krpe zemlje, s katere jih nikdo božji nima pravice pregnati, in kjer lahko mirno čakajo ure, ko bo preko vinskih goric zajokal klenkač in oznanil njihovo smrt. Mladost so pretežačili med bregovi in nekje prislužili ali podedovali od drugih dobrih starcev košček goričke zemlje, da je njih želja postala drobsc resničnega raja. . . Tudi na Prenaščak je bila vržena želarija, kjer je stari Bogšev Jurek čakal svojo uro... Bila je pisana in sončna, kot da so angelci božji izgubili dragoceno ruto, ko so ae v u-rah rajske sreče igrali nad vinskimi bregovi.. . Odkar je ono poletno noč Šarugova Zefika ^plašila Lipnikovemu Jakobu mladega konja, je bila v želariji na Prenaščaku zakopana skrivnost njegove sreče, ki je zorela kot sočna jagoda pod poljubi sonca. .. « Lipnikov Jakob namreč ne more pozabiti nežnega drgeta, ki je šel skozi drobno Zefiki-nc telo, ko jo je tisto noč držal v svojih rokah. Bil je kot začarani napev sladkobe, ki je budila v njegovih nabreklih mišicah še nikdar slutene moči. Ves svet bi zagrabil kot hudega bika za roge in ga odrinil s poti, ki je vodila k lepoti Zefikine ljubezni... "Zefika... Ti nisi za viničarsko kučo..," ji je zašepetal na uho. Šarugova Zefika se je prestrašila. Vroča trzavica ji je zaplala skozi telo kot vseobsež-na sramota. Jakobove nežne besede so se ji zdele kot brezobzirni, dražijivi posmeh... "Jakob. . . Jakob... Jaz pa te imam tako v rada. .," boleče odmeva v njenem srcu, kar ne more preko jezika... Lipnikov Jakob se samo smehlja. Obrne jo proti Prenaščaku, kje večerno sonce polaga zadnje dragulje1 na Bogševo želarijo. Kuča na obzorju se iskri, kot da se je oko-pala v blestečem razkošju dneva. V okencih poigrava blesk kot v sreči ovlaženih oči. Velika tepka proži perutnice svojih vej nad svisli in v topoli za hramom igra dih večera. Po slivju se težko cedi smaragdna gostota trave in trte na rebri šopirijo listje, da mladi grozdi lahko pijejo sončno zorenje. Ob plazuti se vrtinci dozorevajoča pšenica na kopanju in pla-vica pleše z gorečim makom raj poletnega večera, ki mu nekje visoko pod nebom poje škrjanec.. . "Zefika. . Ti nisi za viničarsko kučo. .." Šarugova Zefika samo povesi oči, da bi Jakob ne videl pekoče rose, ki se je gostila na vekah... Narahlo ji dvigne brado, da rdeče sonce nad večernim obzorjem dihne na njena lica tenčico očarljive lepote... "Tja gor poglej, Zefika..!" Šarugova Zefika odpre oči... — Zahajajoče sonce riše nad Prenaščakom mo-gcčni soj božjega veličastva. Čez vse nebo se utrinjajo lesketajoči se žarki, kot da neskončna roka božja trosi na gorice blagoslovljene dragulje iz večnih zakladnic dobrote. Visoko pod obarvanimi oblaki leti jata golobov in lastavice režejo toplo vzdušnje. Iz kuč, ki so ss razvrstile ob klancih vrh goric, se dvigajo proti nebu tenki, ravni stebri dima. dokler se ne izgubijo v globini neba. Prihajajoči večer polaga na gorice dragoceno škrlatno odejo. V Bogševi kuči mežikajo drobna okenca kot nedolžne oči dobrega otroka. Sonce sije nanje, da iz njih puhti odsev zlate sreče. Mehka dob-rotnost se spreleti skozi Zefikino notranjost, da bi stegnila dlan in narahlo pobožala lesketajoče se sleme. - "Tam boš živela, Zefika... — Ti nisi za viničarsko kučo..." Jakobova dobrota pa je njena bol, da bi skrila lica v dlani in se razjokala. Ve, da je Lipnikov Jakob, ta močni fant, ki jo je tako sladko boleče držal v svojih rokah, garal noči, da bi si pri starem Gogšu prislužil želarijo. Ko so drugi čehaki vasovali, je Jakob pri mesečini obračal Bogševo kopanje, da je drugi dan neprespan odhajal na delo za Ficka. . . Za Šarugovo Zefiko.. . "Ker nisem prava goričanka. .," spreleti žgoča žalost Šarugovo Zefiko. Ne najde v sebi sile, s katero bi mu lahko poplačaia tolikšno dobroto... • Samo njena ljubezen je tolikšna, da bi utonila v njeni neizmernosti in potegnila v njen opojni vrtinec tudi fanta, ki ga je tako ljubila. .. — Ko se je tisto noč Lipnikov Jakob po trdem delovnem dnevu zopet vzpenjal proti Prenaščaku, da bi njegov dobri starec v kuči na vrhu ne bil sam, je Šarugova Zefika ležala vznak na ležišču in težko dihala. Z na široko odprtimi očmi je gledala v črno, nerazumljivo praznino, za katero so se vse lepe, v soncu o-žarjene sanje izgubljale v nedogledno dalj, kamor hrepenenje Šarugove Zefike ni več doseglo... Zvalila se je na obraz in tiho jokala v gluho noč... — III. Tisto poletje je stari Bogšev Jurek dočakal svojo uro... Pozno v noč je sedel pri njem Lipnikov Jakob, da ga ne bi bilo strah, če bi stopila skozi nizka vrata mrzla smrt... Toda ni je bilo; in Bogšev Jurek je poslal Jakoba domov. — Prišla pa je, ko je Bogšev Jurek ni prav nič pričakoval. Na vse zgodaj zjutraj, ko se je za Svetinjami dan šele spočenjal in objemal noči, je prišla preko rose in tako tiho odprla vrata v kučo, da je Bogšev Jurek še slišal ne bi, če bi ne bedel. .. Nič ni bila strašna, da bi se je Bogšev Jurek moral ustrašiti. Smehljaje se je stopila čez prag in mu prijazno pomežiknila, da se je moral nasmehniti tudi stari Bogšev Jurek. Skobacal se je iz postelje in ji oprijemaje se stopil naproti. Kajpak; star je bil in posebno zadnje tedne mu noge niso več služile. Odprl je omaro in na polici poiskal blago- slovljeno svečo. Po zidu je oprasnil žveplenko in svečo prižgal. Dvignil jo je v zrak in stopil nazaj proti ležišču. Toda smrti se je očitno zelo mudilo... Na sredi sobe ga je narahlo prijela za roko m mu z božajočo dlanjo zaprla veke... Prižgana sveča je omahnila in se strkljala v kot pod posteljo... — V Pušieevem mladolesu se je prebudil kova-ček. Razpel je krila in se popraskal pod klu-nom. Velika kaplja rose, ki jo je noč nadihala na kosmati leskov list, je zdrsnila v globino. Zaiskrila se je v bledem siju mladega jutra in utonila v negibni gladini mlake pod previsom. Drobni kolobarji so se razbežali na vse strani in se izgubili med trstjem in lokvanji. "Crrrk," se je oglasil kovaček, kot da so drobni kolobarji zdrsnili skozi njegovo grlo in udarili ob zvonko struno. Potlej se preskoči na drugo vejo. Zaprhuta s krili in strese listje ,da se rosne kaplje spustijo kot migetajoči roj in zacingljajo ob napeti, umirjeni vodi... "Ci, ci, ci, ci, ci... tik..." Kovaček ima svoje veselje. Skače z veje na vejo in stresa roso. Kaplje padajo v vodo, da vsa mlaka pozvanja. Tedaj napne grlo in zakriči v dišeče jutro, kot da se je vsa rosa spremenila v pesem, ki jo pojejo padajoče kaplje... "Cicicici... cicicici... crrrk... cici... fiii..." Lipnikov Jakob gre zamišljen po poti mimo mlake pod leščevjem. Kovačkovo angljanje mu odmeva v napeti notranjosti, kot da se je drget njegovega na-strojenja sprijel v zveneče utrinke, ki udarjajo ob njegovo srce... Kosci pod lesom so že odrezali prvo plast in brusil', da je zvenelo vdiljen po dniki. Tenka, prozorna koprena mladega jutra leži nad travniki, da se prvi žarki prebujenega sonca ljubkujejo z njenim mehkim runom. Ves gorički svet je kot v pravljično tenči-co zavita prelest sanj. .. Lipnikov Jakob stopa po sredi svojih sanj navzgor, kjer zlate božje trepalnice božajo obzorje nad Prenaščakom. Staremu Bogševemu Jureku nese svežega mleka, k! ga je Fickova dekla Barika pritrga-la mlademu teličku. To bo Jureku pomagalo. .. Lipnikov Jakob gre skozi dišeči dih poletne- "Kristus!"... Razširi oči in ustnice se mu krčevito razmaknejo. ga jutra in misli na Šarugovo Zsfiko, tisto diobno, živo veverico, ki jo je ujel ono lepo no; na mesečni jasi ob potoku... Misli na jezike škrbastih vrhovljank, ki bodo zazijale, da se jim bo lepljiva slina pocedila preko brad, ko bo Ša ugova Zefika prepevala okoli bele ku-če na Prenaščaku in bo njena pesem gostolela nad Stanovsko grabo... Ozre se proti nebu, da bi njegov hvaležni pogled odnesel njegovo srečo v bližino božjo. .. — "Kristus..!--" Razširi oči in ustnice se mu krčevito razmaknejo. Srce mu obstane v goltancu in glas se zaduši nekje v notranjosti. Za hip se zatrese in obstane kot otrpel. .. Lonec s penečim se rumenim mlekom mu spolzi iz rok in dišeča pijača teče preko poti med marjetice in mezinec... Samo reki nerazločni stoki mu zagrgrajo iz sapnika. .. Potlej se zažene preko kopanja, med rumeno pšenico in po goricah navzgor. Podira kolje pred seboj in v prsih ga neznansko boli krik, ki ne more planiti preko usten. .. Iz bele kuče, ki se prepeli v mladem soncu vrh Prenaščaka, se vali gosti dim. Sili skozi vrata in okenca in se ovija okoli podkapja kot umazana, zoprna siva prnja... Šele, ko Lipnikov Jakob skoči na sep vrh goric, mu plane iz grla zgoščeni krik, da zaori preko vrhov in dnik: "Goriii. .." — Zaleti se v vrata, da odskcčijo s tečajev in padejo preko prikleta. . . V obraz mu udari vroči dim, ki plava skozi vzdušje. Odrine vrata v izbo. Zadušljiva gostota dima zadavi njegov krik. . . "Juuureeek. .!" Med neprodirno sivino dima sikajo rdečkasti zublji, da se Lipnikov Jakob za hip omoti. .. Potlej pade na kolena. Po ilovnatih tleh se plazi naprej. Ne vidi ničesar. Samo tipa okoli sebe in zadržuje sapo, da ga ne bi dim omamil. Pekoča vročina mu liže obraz in ga seka v ■ciiani kot da se plazi skozi živo žerjavico... Sredi sobe zadene ob starega Bogševega Ju-reka. Za hip z grozo odpre oči, da ga vidi kako leži na obrazu in kako na ležišču in po stropu plešejo rdeči plameni. . . Potlej ga oči zapečejo, da jih krčevito zapre. Pograbi starca in si ga naloži v naročje. Dvigne se in plane skozi vrata na piano. Kar pade s starcem pod sep. Trese ga za glavo, treplja po licih. . . "Jurek. . . Oh. . . Jurek. . ." Bogšev Jurek se ne gane. Njegov tenki nasmešek na stisnjenih ustnicah je mrzel, njegovi skrčeni prsti trdi.. . "Juuureeek..," vpije Lipnikov Jakob, da se njegov krik meša med vpitje vrhovljancev, ki hitijo z vseh vrhov proti Prenaščaku.. . --- Šarugova Zefika stopi na sončno podstenje. Blesk jutra ji zaščemi oči, da si jih pomenca ;n pripre. Kot jastreb pade izpod neba krik poznanega glasu: "Goriii. . . —" Zdrzne se in na široko razpre veke. — Oka-mtni. . . Zatrepeta. .. Kuča na Prenaščaku se izgublja za gostim dimom. . . Kolena se ji zašibijo. V hrbet jo sune neznanska sila, da se zaleti po klancu navzdol. . . Teče preko njiv in pašnikov, preko potokov in prelazov, kot da jo je groza dvignila na svoja pošastna krila. .. Ne vidi goričancev, kako preko goric in sadovnjakov hitijo proti Prenaščaku. Čuti samo grozo, ki jo s pekočim bičem priganja naprej . . . Širi oči in strmi proti obzorju, kjer zoprni sivi dim maže čistoto rosnega jutra... Skozi sleme kuče na Prenaščaku huškne pla-meneči slap. Gosti roj žarečih isker puhne pod nebo... Šarugova Zefika se vzpne. Kot da ji je siloviti udarec zlomil hrbtenico. Samo z rokami krili kot z omrtvelimi perutnicami. Noge se ji opotikajo ob grude sredi goric. Stoka v nemoči, ki ji ne da teči tako hitro kot jo priganja groza.. . Prsi se ji krčevito napenjajo. V sapniku jo draži. . . Nekje v prsih se ji sproži dušljivi kašelj. Grgra ji v goltancu. Duši jo, da se oprijema kolja, ko hiti navzgor proti Prenaščaku... Rdeča omotica ji lega na oči. Na vidi tal pod seboj. Na slepo se zaletava naprej.. . Zadeva ob trte. . . Pada. . . Plazi se po štirih... Vstaja. . . Kleca. .. Pada. .. Visok žareči zubelj vrh Prenaščaka budi zvonove, ki pretresljivo zaihtijo v lepo jutro... Kot da ne oznanjajo požara. Njih stok je kot dušljivi jok umirajoče sreče.. . Šarugova Zefika jih sliši. Zateglo ji odmeva njih klic v ušesih. Meša se z bolečim šumom omotice... Sredi grabice pade v roso. Skloni se predse. . . S čelom udarja ob mrzlo travo. . . Grabi jo s krčevitimi prsti. .. Kleči v grabici in kašlja, kot da ji vsa notranjost sili skozi sapnik... V vrha vpijejo goričanci. Brez moči so pred plameni v suhem slemenu. Njih kriki budijo pse, da zateglo tulijo po Stanovski grabi... Šarugova Zefika se duši... Zgoščene kepe nečesa toplega ji silijo skozi sapnik. . . Napenja se, da bi ujela blažečo sapo... Krvava omotica je obarvala obzorje in gorice in vse bregove naokoli. . . Z mokro dlanjo se zagrabi za usta. . . Prestraši se, kot da ji je skozi zadušeni sapnik burknilo v usta žgoče srce. . . Vroča, lepljiva gostota se ji pocedi med prsti.. . preko brade... po zapestju. . . Topla kri počasi kaplja na zemljo, kjer vrh Prenaščaka gori bela Bogševa kuča. . .-- Sedaj je Šamgovi Zefiki mnogo lažje... Nič več je ne duši, nič je ne peče v notranjosti... Skozi omrtvele ude počasi polje blaženi mir. . . Ne moti ga ne krik goričancev v vrhu, ne jokajoči stok zvonov, ne grozničavo tuljenje psov v dolini... Sedaj šarugova Zefika ve vse.. . Vzravna se na kolenih... Dvigne glavo proti nebu... V njenih zasanjanih očeh je pokoj spoznanja... Ozre se v vrh, kjer razdivjani zublji razjedajo zadnje tramove njenih lepih sanj. . . Razlepi sprijete ustnice in dihne: "Srečno.. . Jakob. .. moj. . . dobri.. . zlati.. . fant... — — Srečno..." Prime se za kol in se skobaca pokonci. .. Obrne se proti dolini... Z glavo sklonjeno na prsi stopi navzdol. ..— IV. "Zavdala mu je..." "Nekaj mu je dala spiti. . ." "Svojo kri mu je namešala v pijačo.. . Prašiča. . ." "Kajpak... Ni mogoče drugače..." Drugače si vrhovljanke niso znale razlagati, zakaj je Lipnikov Jakob še lazil za Ša-rugovo Zefiko, ki se mu je po požaru na Pre-naščaku izogibala... "Seveda. .. Viničarska kuča ji ni dišala. .. Mislila je, da bo na Prenaščaku igrala gospo, ko se bo dedec ubijal. . . neumen kot je..." "Pogorela je kuča... dogorela ljubezen..." Lipnikov Jakob ni nikdar zvedel, zakaj Ša-lugove Zefike ni bilo blizu, ko je dogorevala njuna kuča, in zakaj si tudi pozneje nikdar ni hotela iti ogledat pogorišča...-- Na bregove je sedala jesen v vsem svojem razkošnem veličastvu. Gorice so ji razprostrle čez vrhove škrlatno preprogo odmirajcčega listja, med katero so bili razsipno uvezeni rumeni in krvavordeči dragulji zrelih grozdov. Toplo sonce jih je barvalo v zadnje odtenke sladke dozorelosti. Ko se je z bežečih belih oblakov spustila na bregove sapa, so se zganile temnordeče ajde po dnikah in klopotci po vrheh so zarezgetali veseli, drdrajoči napev bratve. Jate škorcev so mlele zrak nad goricami in dim pastirskih ognjev je dišal po pečenem krompirju. Med jelšami je trepetal beli podlesek in živorume-ne zlatice ob potoku so vabile zapoznele čebele. Vse vzdušje nad bregovi je bilo napeto kot sočne grudi mlade matere. . . Samo Šerugova Zefika je bila boleče prazna. Na mestu burkajočega kipenja v srcu je zevala grozotna rana spoznanja, ki ni imelo tolažbe. . . Ko je nad Stanovsko grabo vršel nemir bratvenega razpoloženja, je Šarugova Zefika iskala tihe trenutke in ob sončnem zahodu gledala proti Prenaščaku, nad katerim je kot odsev bogate jeseni žarelo nebo. Naslanjala se je ob steno in skozi pekočo kopreno solza blagoslavljala črno pogorišče svojih sanj. "Ne, ne.. . Jako"b.. . ljubi.. . — Bog te naj plača za vse.. . za lepe kratke sanje. . . ki ne morejo biti resnica..." V zevajočo praznino Zefikine duše pa je odmevala radost jeseni nad goricami. Vrisk bračev, rezget deklet, krik harmonike in topot plešočih nog. . . Med vinskimi bregovi je v opoju bratve življenje praznovalo svoj prekipevajoči pir... — Lipnikov Jakob ni praznoval. . . Požar na Prenaščaku je osmodil tudi brsten-je njegove sreče. . . Toda vse jezikanje vrhovljank ni moglo zastrupiti njegove vere v resničnost lepote tistega davnega poletnega večera, ko je na svojih prsih čutil drget bitja, ki ga je ljubilo. .,— Šarugova Zefika pa je poležavala z odprtimi očmi na oznojenem ležišču. Nebrzdani krohot harmonike nekje z vrha jo je bičal po sredi razbolele duše, da si je s pestmi zadelala ušesa in zarila obraz v odejo. "Ne, ne. .. Jakob... —" Do uničenja jo je bolelo spoznanje nemoči, da vsa njena neizmerna ljubezen v čistosti srca ne more nikdar sprejeti sadike, zaradi katere bi lahko bil Lipnikov Jakob tako srečen ... "Vem, Jakob, .vem. . . kaj je pripovedoval tvoj vroči dih, ko si me ujel. . . Nosim ga v sebi, Jakob... — Hvala.. . hvala zanj. .. Samo sreča. . . tvoja sreča ti ga lahko poplača.. . — In jaz bom molila zate, da boš srečen ... — — Ne, ne.. . Ne smeš zvedeti. .. Nikdar... Potem bi bil žalosten... vem... — —" Zefikino spoznanje, da je samo njena tiha bol lahko Jakobova sreča, je bilo njena tolažba. . . "Pczabil boš na malo Zefiko. .. in boš srečen . .. potlej..." Lipnikov Jakob pa ni pozabil. . . Vsak drget mišice ga je spominjal na opojni trepet drobne Zefike na mesečni jasi... Njegova goričanska ljubezen je bodrila ranjeni ponos. Trdoglava kljubovalnost je razpihovala ogenj v srcu, da je žgal po vseh žilah kot razbeljeno žveplo.. . In gorice so kot nalašč praznovale bratev... Iz kleti šumi opojni vonj kipečega mošta. Vretena na stiskalnicah trzajo. Panjiči udarjajo. Vrisk čehakov se lovi za pesmijo klarineta in harmonike skozi zvezdnate no- Lipnikov Jakob stoji za listjakom ob peščenem klancu Strezetine. Večer diši po mladem vinu. Rahli dih jesenske sape nosi opoj trgatve proti visokemu nebu.. . Nekje v vrhu poje harmonika. Tako veselo, da še zvezde na nebu mežikajo kot plešoče kiesnice... "Zefika,. " zadržano pokliče. Dekle se strese. Kot da je mehek glas razbo-lelega spomina zarekel utrip srca. "Zefika..." Za hip obstane. Pripre oči. čuti, da ji vroča omrtvelica hromi noge in omamlja glavo. .. Po stegnih in hrbtu se ji nezadržno plazi navzgor. . . Potlej se zdrzne: "Kaj je..?" "Zefika... —" Lipnikov Jakob se prestopi in sproži težko roko. Šarugova Zefika odskoči, kot da bi bila na Jakobovi dlani zvita kača... "Ze-fi-ka..?--" Z rokami se prime za vrat, da lahko na silo iztisne: "Kaj hočeš..?" Zagrabi se za soho, da se ne bi zrušila pod grozoto vprašanja, čigar odgovor je vendar plal kot skeleča bolečina skozi njene žile... Vidi, kako mesečina nad goricami čara na Jakobova lica bolest, razočaranje, užaljenost. . . "Ze-fi-ka.. . — Kaj ti je, Zefika. . ? —" Stisne pesti. Skozi dušeče se grlo krikne: "Nič. "Zefika... — Je zares mogoče..? — Me zares nimaš nič več rada.. ? —" "Ne..," sikne, kot da ji je iz duše zastokala vsiljiva smrt... Lipnikov Jakob se zamaje. Užaljeni ponos mladega goričanca ga omrtviči, da se zagrabi za čelo in na silo zbere moči. Pograbi Zefiko. Prsti se mu zarijejo v voljno meso, da ga boli njih krč v dlaneh... Šarugova Zefika vrže glavo v znak. Jakobov prijem jo je zdrobil. Čuti, da je ničeva spričo zdrave fantove moči... Samo širi oči... Njena zavest se izgublja v neizmerno sladko dalj pozabe... Zvezde na nebu ji kažejo pot v nedopovedljivo lepo neskončnost sreče... Čuti, da se nanjo spuša opoj, ki ga nosijo mehki napevi teple noči. . . Na ustnicah ji drhti, v prstih trza... Šarugova Zefika bi sedaj ostala tako vso večnost in pustila, da bi jo božal vroči Jakobov dih in uspaval utrip njegovega srca... Lipnikov Jakob ji gleda v obraz, ki je v soju mesečine tako bel... "Ne verujem, Zefika... — Ni mogoče...—" Ne, ni mogoče! Preveč neusmiljeno peče notranjost, da bi bilo mogoče... Preveč boli Zefiko srce, da bi moglo biti resnica... Na globokem nebu pa plavajo hitri oblaki v črno dalj.. . Zefika jih gleda in zdi se ji, da za njihovim srebrnim hodom skozi noč ostajajo lepljive krvave sledi... — Šarugova Zefika odpira oči, kot da bi hotela zadnjič ujeti podobo izgubljajoče se lepote... Z mrtvimi, nemočnimi prsti grabi v neskončnost neba nad goricami, kjer njena sreča pušča rdečo sled resnice... Nad Prenaščakom je že umrl dan. Tenka komaj vidna črta loči obzorje od neba Potlej boco ostale samo zvezde, s katerimi se bo igral debeli mesec nad bregovi... Šarugova Zefika ve, da samo še tenka, nežna črta loči njeno življenje od večnosti... Potlej bo ostal Prenaščak neuresničena podoba njene sreče za vekomaj... In Lipnikov Jakob bi bil tedaj nesrečen, če bi vedel, kako grozotno jo sedaj boli vsa notranjost zaradi ljubezni. . . Bolj kot kedaj se Šarugova Zefika tega zaveda sedaj. .. Zato se zdrzne... Strese se in odskoči iz objema sreče, dokler je še čas. .. Da bi lahko bil nekoč srečen on, ki jo je naredil tako srečno. .. "Ne. . . Ne. .," bruhne skozi solze. "Ne maram te... Slišiš.. ? Ne maram te..!--" Lipnikov Jakob stisne zobe. Pesti se mu krčevito stisnejo. Vsa groza opeharjene lepote se prevrže v moč, da grozeče dvigne roke. • ■ "Ti..." Sedaj je Šarugova Zefika srečna... Sedaj ve, da bo Lipnikov Jakob nekoč srečen, ko bo čisto pozabil na malo Zefiko, ki ga je tako grdo prevarala. . . Zato stoji na mestu in čaka udarca. . . Stoji na mestu in samo še čaka udarca v otroškem pričakovanju nečesa nedopovedljivo lepega. .. "Udari... no... udari..!--■" Lipnikov Jakob ne ve, da je v njenih solzah velika prošnja... Ne ve, da ga prosi za prelepo darilo... — "Udari..," nestrpno zacepeta z nogami. V Lipnikovem Jakobu pa se sramota in vzburk ljubezni zlijeta v nemoč, da mu pesti mrtvo omahnejo... Šarugova Zefika vidi njegovo lice v mesečini.. . Vidi nemočne pesti.. . in bolj jo boli kot tisoč udarcev težke roke.. . "Ne, Zefika... Ne... ni mogoče... —" Šarugova Zefika prosi: "No... No..." Lipnikov Jakob se ne gane... Boleča nestrpnost Zefiko neusmiljeno priganja: "Strahopetec... — Revše...--—" "Zefika. .," brez glasu zastoka Lipnikov Jakob. "Zefika... — Saj me imaš rada..." Zakaj jo muči? Zakaj prižiga zvezde, ki morajo v zaton? Zakaj ne udari, da bi jo naredil srečno ? Šarugova Zefika sluti, da mora reči nekaj strašnega... "Rada..? — Ho, ho, ho... — Norec ...--" "Ze-fika..! —" Mora reči nekaj nemogočega: "Za kaj naji bi te imela rada? — Za pogorišče vrh Prenaščaka.. ? "Zefika. .. Lepšo hišo bom postavil. . . Zate..." Šarugova Zefika se zamaje. V prsih jo duši nemoč... Ne ve več, kaj naj še groznega reče... Potlej začuti, da tam nekje globoko zopet burka nekaj lepljivega, toplega, krvavega. .. Zato se ji tako mudi. .. tako mudi... Zvezde se vrtinčijo v naglih krogih... Na oči ji seda rdeča megla... ■ Hitro se domisli: "Ti..," strastno sikne. "Iz česa boš naredil kučo.. ? — " "Novo... — Lepšo... —■" Zvezde ugašajo. . Mesec pada navzdol... V sapniku se Šarugovi Zefiki dviga zoprna kepa. .. "Nimam te rada..," izdavi. "Zefika..!" "Ne verjameš.. ? — Boš videl. .. —" V vrhu poje harmonika. Vrisk fantov polje čez vrhove in se meša med osamele udarce klo- Dvigne Šegurovo Zefiko v naročje... poteev. Smeh razgretih deklet trepeta med pisk klarineta. . . Šarugova Zefika teče po klancu navzgor. Z rokami odriva gosto krvavo meglo, ki ji seda na pot... Opotika se... Blodi kot preganjani duh... Zadržuje dražeči ogenj v prsih... Na silo požira brozgo, ki se ji dviga v usta... Pri Polakovi zidanici se zaleti preko stopnic. . . Pade v izbo.. . Ne počaka pri vratih. .. Pograbi čehaka, ki je stal poslonjen po podbojih in se zavrti z njim na sredo sobe.. . Harmonika vreščeče poje. Mladež vriska, cvili, razgeta ... Šarugova Zefika pleše, da odriva vse s poti.. . Vrti se, da se ji krila dvigajo visoko v zrak in se motovilijo okoli stegen... Z nogami tepta in dviga prah.. . Vrže glavo vznak in pusii, da jo divji ples zanaša v zrak... Smeji se... Tepta z nogami... Tleska z dlanmi... Šarugova Zefika pleše, da se ji vse umika s poti. .. Hlasta za zrakom... Izgublja se v vrtincih. .. Nekje v notranjosti se boleče, nezadržno trga nekaj vročega. .. Sili v sapnik. .. Dviga se... Leze navzgor... — Luč pod stropom niha v dalj... Za njo ostajalo samo krvavi kolobarji... Šarugova Zefika se vrti v rdečih krogih... In povsod okoli nje plavajo v vzdušju bele marjetice in plavice in kričeči mak... In v rahli sapi miglja listje, ki ga boža mesečina nad jaso ob potoku. .. Močne roke jo trdno držijo in nosijo v višino, kjer nad Prenašča-kom večerno sonce riše svetli soj na belo ku- čo. . . In nad bregovi diši po sprotoletju.. . Ptice pojejo po sadovnjakih in bela golobica leti nad Stanovsko grabo.. . Vrhovljanke stikajo glave. . . Prek vrhov stoka plat zvona. .. Psi tulijo. . . In na gorice pada lepljiva, krvava megla.. . "Jakob. .," krikne Šarugova Zefika. . . In fantu, ki jo vrti skozi divji napev harmonike in klarineta, bruhne v obraz vroča, gosta kri. . . Šarugova Zefika pada v neskončnost. . . Pogreza se... Drsi... Plava... Noge ji klecnejo... Plesalcu se izmuzne iz rok... Krik harmonike in klarineta ugasne. . . — Na vratih stoji Lipnikov Jakob.. . Skoči na sredo sobe. Pade na kolena. Dvigne Šarugovo Zefiko v naročje. Brezupno se ozira v njen beli obraz. Iz prsi mu zatrepeta dušeči, nerazumljivi stok: "Zefika...---" Šarugova Zefika pa plava na belih oblak'h v pisano dalj nad goricami. .. Samo za hiji' odpre oči. . . Vidi Jakobov obraz tako blizu nad seboj, kot- da je prisedel na mehke oblake. . . Na široko razmakne veke, kot da je vse premajhno njeno srce za toliko sreče... Potlej se ji počasi, težko odlepi od ustnic: "Jakob... — Nič te ne maram... veš... — —" Zapre oči. . . In med mrtvimi trepalnicami se zaiskri drobna, drobna solza...--- Beli oblaki bežijo nad Prenaščakom čez) sončno obzorje. V njih runu blešči blagoslov božji, ki ga nosijo nad goricami. Stari Lipnikov Jakob sedi na predoknih in čaka, da prideta iz dnike čehak in deklina, da jima bo zapustil želarijo.. . — • JANKO Blaznež in lobanja i. Res ne moreš do besede, naše cesto so neslane. Vrgli so te med smeti, češ, da nisi jim za rabo. Nič ne joči, da si prazna, Pa sem splazil se za tabo: si na boljšem kakor mi. zdaj se smeješ mi v oči. V tebi, draga, le nič ni, naša je lobanja blazna. Skupaj bova se smejala, njim, ki se boje te, mala, II. Vejo, da si njih podoba, pa jim ni do ogledala. Kdo bila si? Krasotica? Mož učeni? Potepuh? Si brez kože. Hm, v sramoto? Vsa bogata kot lapuh? Ne. Tako si bolj odkrita. Lepih las, oči in lica? Nam je koža le nabita, ko zakriva nam praznoto. Kdo je oče bil, kdo mati? Kdaj živela si in kje? Tvoji velikanski jami So smejali se zobje, brez oči sta, pa sta lepi. si li morala jokati? Ti ne veš, kako je z nami! Vid imamo, a smo slepi. Naj bo končno kakor hoče. Zdaj razbijem te v črepinji, Trda ti čeljust ne gane — da imel bom skledi sinji niso to najhujše bese — za jedače in za moče. RT. REV. JOHN OMAN RT. REV. MSGR. B. J. PONIKVAR Rojen 21. avgusta 1877, posvečen v duhovnika 24. junija 1906, postal župnik pri sv. Vidu v Clevelandu 2. avgusta 1907, postal Hišni prelat 25. oktobra 1936, umrl 30. marca 1952. Ako še dodamo, da je pel svojo novo mašo pri sv. Lovrencu v Clevelandu 25. junija 1906, nakar je šel za nekaj mesecev za kaplana na slovaško faro v Binghamptonu, N. Y., potem za 10 mesecev za kaplana na župnijo sv. Cirila in Metoda v Lorainu, O., od tam pa za župnika k sv. Vidu v Clevelandu, mislimo, da smo v glavnem zadeli na najvažnejše mejnike na njegovi življen-ski poti. Pokojni prelat je bil rojen na Blokah. Tam je bil vedno doma, pa naj ga je vodila usoda še tako daleč po svetu. Bil je sin Bloške planote, tiste visoke, raskave in ostrim vremenskim spremembam podvržene planjave, ki je vtisnila svojo značilnost ne samo njegovim čuvstvom, ampak tudi njegovemu značaju. V svojih mislih in v svojem pripo-dovanju je bil vedno tam. Spomin nanjo mu je lepšal vse tiste trde dni v njegovi zgodnji mladosti, ko je moral s svojimi starši vred okušati vse stiske in težave revne kmetske družine; in teh ni bilo malo proti koncu preteklega stoletja. Spomin nanjo mu je lajšal tudi vse bridkosti in razočaranja, ki jih je moral doživeti v svoji novi domovini. Odločilno pa je bilo zanj leto 1907. Tega leta je prišel v domovino že davno pokojni župnik Fr. Baje z naročilom škofa v St. Paulu, Minn., da naj pridobi nekaj dijakov, ki bi se hoteli posvetiti duhovskemu stanu in dušnemu pa-stirstvu v Ameriki. Pokojnemu prela-tu Amerika ni bila neznana beseda, saj je videl z lastnimi očmi, koliko dobrih ljudi je revščina nagnala prav iz njegove rojstne pokrajine, da so morali iti v Ameriko za kruhom. Iz tega,kar so mu pripovedovali prijatelji in znanci, je pa tudi hitro spoznal, da vlada med našimi izseljenci v Ameriki velika duševna in duhovna revščina. Zato si ni dosti pomišljal in je takoj sledil pozivu župnika Bajca. Leta 1901 je bil že v Ameriki in takoj vstopil v semenišče v St. Paulu. Tistih pet let, ki jih je prebil v semenišču, pa ni porabil samo za pripravo za svoj poklic, skušal se je tudi vtopiti v dušo svoje nove domovine in spoznati vse njene vrline in napake. Okretnost, ki je z njo opravljal in izpolnjeval vse naloge, ki mu jih je naprtila njegova služba, so dokaz, kako pravilno je že kot semeniščnik presojal razmere v svoji novi domovini, posebno pa še med izseljenci v novem kraju. Pravo njegovo delovanje se je začelo šele takrat, ko je prišel na župnijo sv. Vida v Clevelandu. Hitro je spoznal, kakšen je položaj in kaj je treba narediti. Našel je v župniji staro leseno cerkev in premajhno leseno župnijsko šolo, in pomanjkljivo farno organizacijo. Lotil se je najprej zidanja nove šole, potem pa cerkve. Imel je pri tem dosti bojev, nagajanj in nasprotovanj, ki jih je moral vse premagati; še celo njegovi lastni znanci in prijatelji so mu metali polena pod noge. Kadar je vkljub svoji trdni volii začel omahovati, je šel na škofijo, kjer je imel v takratnem škofu Farrely-ju ne samo iskušenega predstojnika, ampak tudi dobrega prijatelja, po nasvet in tolažbo, ki jih je tudi zmeraj dobil. Radi malenkostnih šikan je moral spremeniti načrte in postaviti cerkev drugače kot si jo je želel, pa tudi to ga ni spravilo s prave poti; uporno se je trudil in ustvaril v cerkvi sv. Vida največjo slovensko zgradbo v Ameriki. Človek si lahko misli, da so ga pri tem trle tudi velike finančne skrbi, saj v začetku tega stoletja v Ameriki ni bilo današnjega blagostanja, med izseljenci se je pa .večina morala boriti težko za svoj vsakdanji kruh. Vkljub temu pa je zidal hitro: potrebno je bilo komaj pet let njegovega župnikovanja pri sv. Vidu, pa je bila slovenska farna šola že pod streho in izročena svojemu name-mu. Zidana je bila večinoma na kredit, kajti pokojni prelat je rabil celih deset let, da je poplačal dolgove za šolo, ki niso bili ravno majhni, saj je šola še danes tako mogočno poslopje, da bi se z njo lahko postavila vsaka ameriška fara. Cerkev z župniščem in pa šola sta glavna spomenika delavnosti pokojnega prelata. Nikjer ni na njih napisano njegovo ime, govorila pa bosta še dolgo vrsto let, kaj je ustvaril pokojnik s svojo podjetnostjo, upornostjo, pogumom in vztrajnostjo, pa tudi s pomočjo slovenskih izseljencev, ki so mu s svojimi težko prisluženemi denarnimi prispevki pomagali do uresničitve njegovih načrtov. V to mrtvo zidovje pa je pokojnik tudi znal vdahniti življenje. Sv. Vid je po njegovem prizadevanju postal središče slovenskega življa, ki je bilo poznano ne samo v Ameriki, ampak tudi v Sloveniji. Kar je pred vojsko prišlo od doma v Ameriko po poklicnih ali drugih poslih, vse je obiskalo sv. Vida. Pokojnikova gostoljubnost pa se ni omejevala na usluge, ki jih je nudilo župnišče; nasveti, ki jih je dajal svojim gostom in obiskovalcem in ki mu jih je narekovala njegova velika izkušenost, previdnost in opreznost, so marsikomu prihranili mnogo razočaranj, ako jih je dosIu-šal. Ako jih pa ni vpošteval, se ie navadno kesal. Med rednimi obiskovalci pokojnega prelata so bili med drugimi žuonik Bajec, profesor dr. John Se-liškar iz St. Paula, župnik John Plevnik iz Jolieta Usoda je hotela, da je sprejel po vojski pod svojo streho kot begunce tiste prijatelje, ki so ga pred vojsko obiskali kot začasni potniki in izletniki. Pokojni prelat se je skrbno izogibal javnosti. Sovražil je slavo, bal se je javnih nastopov. Karkoli je storil dobrega, je storil tako, da ni prišlo nikomur na ušesa. Do delovanja v javnosti mu ni bilo, vendar pa je na tihem rad podpiral javne prireditve in nastope, le javnost ni smela o tem zvedeti ničesar. V sporih — in teh ni doživel malo — je zmeraj skušal zavzeti kolikor mogoče nepristransko stališče; kjer pa se mu je zdelo, da je tako stališče nemogoče zavzeti, se je raje umaknil. Zato se je izogibal vsakemu političnemu delovanju, kajti njegova želja je bila, da so vrata v župnišče odprta za vsakega. Kdor je bil v stiski, je to dobro vedel. Nihče ne bo n. pr. vedel, koliko dijakov je na tihem podpiral. Žal med njimi ni manjkalo takih, ki so nanj pozneje popolnoma pozabili. Pokojnik je bil izredno delaven. Le redkokdaj si je privoščil počitek. Le redko je šel na počitnice; v svojih mladih letih je obiskoval Slovence pri sv. Štefanu v Minnesoti; zadnja leta pa se je rad pomudil pri Msgr. Buhu v Ely, Minn. Edina zabava pokojnega prelata je bila debata. V njej je pokazal vso svojo skušenost in svoje znanje. Ljubil je ostroumne protivnike, kimovci mu niso bili všeč. V debati je rad priznal svojo zmoto, veselilo pa ga je prav posebno, ako so ga v tem oziru posnemali tudi drugi. Pok. Msgr. Gabrovška je prav posebno cenil in ljubil ravno radi tega, ker mu je pok. Msgr. Gabrovšek gladko priznal, kadar se je kaj zmotil. V družbi je bil zelo priljubljen kot šaljivec in dober pevec. Znan pa je bil tudi kot dober balinar. Svojo staro domovino je ljubil do zadnjega zdihljaja. Zaposlenost in skrbi pa tudi njegova služba mu niso dajale prilike, da bi bil šel večkrat na svojo Bloško planoto. Obiskal jo je samo enkrat — 1914 —, upal pa je natihem do zadnjega, da jo bo še videl. Božja volja je odločila drugače. Naj v miru počiva! Dr. Vojko Arko Tri leta v gorah in snegu Patagonskih And PREGLED PLANINSKEGA UDEJSTVOVANJA BARILOŠKIH SLOV. GORNIKOV 1) OD "VENETE" DO "TREH VRHOV" Slovenski andinizen se je rodil v "Veneti". V tem je njegova tragika in veličina. "Veneta" — zgrbljen, lesen patagonski "bo-liche", z vegastnim podstrešjem in kar udobno ter čedno pivnico, "Veneta", v kateri se zgrinjajo ehilotski peoni,.laški zidarji, pa stanovalci in pijanci vseh narodnosti. Dolge mesece je bila naš dom. Iz tega "hotela" sva s Slavcem Adamičem aprila leta 1949 podvze-la skromne plezalne poskuse v Bahia Lopez. Brez vsake opreme, v strganih copatah in s toliko denarja v žepu, kolikor sva ga potrebovala za avtobus. Junija istega leta sta se pojavila v "Veneti" dva nova obraza: novodošleca sta se predstavila kot France Jerman in Janez Flere. Povedala sta, da bosta smučala in tekmovala. Sprejeli smo ju z vsem navdušenjem in rezultati so izpolnili naše nade. Dosegla sta prvi dve mesti na tekmovanju lokalnega Cluba Andino Bariloche. Novica o tem uspehu je dvignila v Buenos Airesu še tretjega smučarja iz bolniške postelje. V sončnem zimskem jutru se je izkrcal suh, bled fantiček iz zaprašenega patagon-skega vlaka. Jerman ga je seznanjeval: "Din-ko Bertoncelj". Na tihem sem zmajeval z glavo: "Tole revše bo tekmovalo?" Še tisto popoldne je odšel na Catedral in čez tri dni se je že pomeril v veleslalomu, pa je žal pri zadnjih vratcih odfrčal. Kljub temu je dal njegov čas slutiti, da bo tudi tretji slovenski tekmovalec resno posegel v borbo, ko se bo zdravstveno popravil. Res so gore, sveži zrak, pa dilce in sneg Dinkota hitreje ozdravile kot praški, pilule in injekcije v velemestu. Zaradi ponesrečenega starta je sicer za tisto leto izpadel iz najvišje konkurence, toda z lahkoto je dosegel nekaj dobrih mest v drugorazrednih tekmah. Medtem je France Jerman z gotovostjo zmagal v smuškem teku, s jčasom in v stilu, ki sta bila za barilcške prilike pravo presenečenje. Zima je minula in zmagovalci so se spet povrnili k delu in — v "Veneto". Prvo poletje so nas materialne prilike še strašno ovirale. Večina fantov se je zarila v svoje opravke in le midva s Tončkom Pangercem. ki je tja decembra primahal v deželo jezer, sva nekako boječe raziskovala najpoznanejše bariloškc hribe: Lopez, Catedral in slednjič Tronador. Ko sva se vrnila brez zmage z Argentinskega vrha, kjer nama je vodnikova previdnost sned-la zadnjih petdeset metrov, se je odpravil z vodnikom Petrom Štrukljem (slovenski staro-naseljenec) na Tronador Slavko Adamič. Njegova "odprava" je značilna za naše takratne prilike: hribovsko obleko smo mu posodili od čevljev do vetrnega jopiča, med prijatelji je staknil nekaj pesosov na posodo in vodnika je plačal šele čez leto dni. Toda cilj je bil dosežen: prvi slovenski novonaseljenec je stopil na teme enega Tronadorjevih vrhov. V marcu smo se lotili Lopezove špice: Tonček Pangerc novodošli Davorin Jereb in pisec članka. Uspeli smo. Precej nedolžna plezarija tretje težavnostne stopnje je za nas takrat pomenila uvod in potrebni začetek. Porastel nam je pogum in izgubili smo spoštovanje pred bariloškimi vodniki, ki so nas strašili pred plezalnimi poskusi. Slednjič se je ob koncu sezone posrečila prva večja akcija: Bertoncelj in Flere sta zmagala glavni vrh na Tronador ju (3475 m), kar se smatra za eno najtežjih andinistič-Tiih preizskušenj v pokrajini. Zima to leto (1950) ni nudila izrednih uspehov, čeprav so se naši smučarski zastopniki dobro odrezali. Jermana je zaslodovala vse leto zla usoda v obliki raznih nesreč in je vredno največjega priznanja, da je ujel častno četrto mesto, komaj tri tedne po svojem odhodu iz bolnišnice, kjer je ležal sedem tednov radi noge, zlomljene na novi skakalnici. Med borci v smuškem teku se je pojavil nov konkurent: Janez Duhovnik. Flere je pobral v obeh tekmovanjih (CAB in FASA) drugo nagrado za renomiranim Italijanom Brunom Veneta — rojstni kraj slovenskega andinizma v Bariločah Pertilom in Bertoncelj se je povzpel kot enakovreden tekmec med argentinske "Olimpij-ce". Medtem iztakne Tonček v Buenos Airesu prvo plezalno orodje. Za božič 1. 1950 se povrne med nas. In za novo leto izvedemo podvig, ki utre slovenski sloves v patagonski an-diristiki: Dinko in Tonček preplezata Torre Catedral, ki velja za najtežjo opravljeno turo v deželi jezer in ki je v sedmih letih po prvem vzponu (Fischer-Kammerer 11.2.1943) doživel samo še dva obiska. Osvojitev catedralskega stolpa odpre Din-kotu pot v film. Avstrijska alpinista Guzzi Lantsehner in Robert Matzi, lastnika filmskega podjetja "Fitz-Roy", ki si je nadelo nalogo sremati argentinske filme po Trenkerjevem zgledu, naprosita mladega športnika, da sodeluje pri plezalnem filmu "Vzpon na Torre Catedral" in pozneje v "pravem", igralnem filmu "Can:i6n de la Nieve" (Snežna pesem), kjer prikazuje eno glavnih vlog. Ker zanimanje za gore in beli šport pri slovenskih bariloških naseljencih ni slučajno m ni omejeno le na posamezne osebe, temveč zajema vse večji krog ljudi, se po srečno izvršenem skupinskem izletu na Cerro Capilla ustanovi 22. februarja 1951 Slovensko planinsko društvo Barilcche, ki nastopa za javnost kot "Grupo Escalador Esloveno" (Slovenska plezalna skupina). V društvo se vpišejo skoraj vsi bariloški Slovenci in po prevzemu Pan-grčevega orodja in po prejemu opreme, ki jo je prinesel ing. Kertelj iz Italije, razpolaga £PD s prvim inventarjem. Organizirajo se posrečeni skupinski izleti na Pico Sur v Cate-dralu; ra Cerro Negro in na Pico Argentino (Tronador). Vnovič doseže slovenska naveza Glavni Tronadorjev vrh (Pico Principal ali Aron). Vsi Lopezovi stolpi so preplezani in v njihovih navpičnih stenah začrtajo naši gor- niki dve novi smeri: Dinko in Tonček plezata prednjo stran Liihrsove špice (Punta Liihrs), medtem ko opravita Dinko in Davorin Jereb prvenstveno ruto v jugovzhodnih rebrih Severnega grebena (Filo Norte). In slednjič izvede Tonček smeli in za novinca skoraj preveč drzni čin: sam, brez vrvi in klinov prepleza nevarni catedralski stolp. Spet dežuje in sneži okrog Nahuel Huapija (1951). Družbica fantov ki se zbira "Pri Blažu", se začasno zmanjša. Oživijo catedralska smučišča, čeprav je leto 1951 revno na snegu. Ta zima je Fleretova. Smuški tek je njegova domena in serija njegovih nagrad se poveča za dve trofeji: prvi mesti v smuškem teku pri klubovih tekmah in na državnem prvenstvu. Več drugih fantov poseže v konkurenco v isti disciplini: Jerman, Kukovica in Razinger. V slalomu dokaže Dinko, da ga "nese" samo en argentinski tekmovalec: državni prvak Pablo Rosenkjaer. V istem času vzbudijo bariloški planinci zanimanje za gore tudi v slovenskih prestol-niških krogih in po neumornem prizadevanju gdč. Bare Remčeve se ustanovi buenosaireška sekcija Slovenskega planinskega društva v Argentini. Pomlad najde bariloške gornike za silo opremljene: troje vrvi, cepini, dereze in klini sr. na razpolago plezalcem. Ob nedeljah se vežbamo v skalah pod Cerro Ventana. Ko se ogreje narava v krasnem poletju, napoči do zdaj najuspešnejša sezona argentinskega slovenskega gorništva. "Klasične" težavnostne rute bariloškega andinizma postanejo za slovenske skalaše zadeva rutine: Torre Catedral je preplezan trikrat od skupaj šestih članov SPD. Petkrat je dosežen Glavni Tronadorjev vrh. Novinci, ki prej niso nikdar plezali, se poskušajo v Lopezovih stolpih. Tončkovo "stalno bivališče" postane Tronador, kjer opravil med drugim Čilski in Glavni vrh v enem dnevu. Organizirajo se skupinski izleti na Tronador, Capillo in Lopez. O priliki takega pohoda postavijo slovenski gorniki velik železen križ na Kapeli (Cerro Capilla 2100 m), izpričujoč tako svojo vero v idealne smotre življenja. Toda najpomembnejša planinska dogodka v poletju 1951-52 sta Slovenski stolp in Trije vrhovi. Vrednost teh dveh vzponov se nam predo-či samo, če se ozremo na splošno stanje bari- loškega ^orništva, v času ko se je začela u-veljavljati "Slovenska plezalna skupina". 2) DO KOD JE PRIŠEL BARILOŠKI CLUB ANDINO Patagonski andinizem, je najnovejšega datuma. V preteklem letu je organizacija, ki ga predstavlja, to je Club Andino Bariloche, praznovala dvajsetletnico svojega obstoja. Teh dvajset let je častnih za klub in za vse, ki so se udejstvovali v njegovih vrstah. Vendar se društvo ne po opravljenem delu ne po številu članstva ne more enačiti z močnimi goi-"niškimi zvezami in društvi starega kontinenta. Planinska delavnost je omejena še vedno na ožji krog ljubiteljev narave in ni, zajela širših plasti, čeprav smučanje kot šport pridobiva leto za leto več privržencev v močnejših središčih pod Andi, kot so Bariloche. Bolson in San Martin de los Andes. Toda že dejstvo, da isti klubi združujejo andinistično in smučarsko aktivnost, dokazuje, da se nahaja patagonsko planinstvo še vedno v razvojni fazi. Smučarje je podprla uprava narodnega parka z zgraditvijo smučarskega središča na Ca-tedralu. Hotel, žična železnica, mehanični ski-lifti, smučarske šole, koče raznih klubov in vsakoletna tekmovanja skrbe za razvoj beiega športa. Največji in skoraj edini pomen dajejo alpskim disciplinam. V smuku in slalomu so Bariloche vzgojile nekaj sposobnih tekmovalcev, ki so se že dvakrat udeležili evropskih olimpiad. V ostri borbi med zastopniki vsega sveta se je najboljši Argentinec kvalificiral nekje v sredini tabele. Smuški tek je ostal zanemarjen in pojava italijanskega tekmovalca Pertila (ki je v Italiji tekel v drugi kategoriji!) ter naših dveh predstavnikov dolske smučarske šole, ki je dala številne odlične tekače tudi sedanji jugoslovanski državni reprezentanci, je pomenil preokret v tej disciplini pod Catedralom. Bariloški andinizem je verjetno še na nižji razvojni stopnji kot smuški šport. Ako hočemo pravilno razumeti patagonsko gorništvo, si moramo predočiti razliko med evropskimi in južnoargentinskimi gorami. Patagonske Ande so v prvi vrsti skoraj neraziskan, neoblju-den in popolnoma divji gorski svet. Gozd. ki pokriva spodnja pobočja, je izredno gost in jako težko prehoden. Ločnica večnega snega je dokaj nižja kot v Alpah in ledeniške odeje pokrivajo razsežne gorske verige. Pravih sten vsaj na področju Nahuel Huapija ni. pač pa so se izoblikovali na gorskih grebenih posamezni skalnati stolpi. Omenjene oznake dajejo tukajšnjemu planinstvu neke določne in nujne karakteristike: borba z gozdom in taborenje sta značilna pojava, raziskovanje nepoznanih predelov najpomembnejša naloga, ki si jo je nadel bariloški Club Andino v preteklih dvajsetih letih. V obilici vrhov, ki jih še nikoli ni tlačila človeška noga, je možnost prvenstvenih tur tako velika, da se ne pojavlja želja po izrednih in težavnih smereh. Bariloški gorniki so se skoraj vsi vzgojili na tukajšnjem terenu, vplivi evropskih plezalnih šol so slabotni in uporabljena tehnika rudimentalna. Najbolj poznani tukajšnji andini-sti, kot Otto Meiling, Juan Neu-meyer, Emilio Prey, Rodolfo Venzano itd. so predvsem dobri poznavalci obširnih gorskih predelov. Vrhunski podvigi so osamljeni pojavi, smatrajo se kot nekaki izjemni primeri. Viška, ki ju je dosegel bariloški andinizem, sta Glavni Tronadorjev vrh (Pico Principal ali Anon) in Torre de Catedral. Oba vzpona sta dovolj težka in gotovo je treba izreči vse priznanje tistim, ki so si prvi utrli pot na omenjena vrhova. Saj tudi Whymperjev vzpon ne izgubi na vrednosti zato, ker so pozneje stotine alpinistov dosegle vrh Matterhorna. Toda v primeri z gorskimi čini v Alpah, v primeri s tem, kar soi izvedli Nemci, Francozi, Italijani, Švicarji, Avstrijci ali tudi naši skalaši v zadnjih tridesetih letih, so vrhunci bariloške andinistike razmeroma skromni. Tronador je ledeniška tura: pot na Glavni vrh vodi preko skalnatega promontorija, kjer so strme plošče in nosovi pokriti s tenko skorjo ledu, in preko visečih ledenih snežišč (travesija Clausen), na katerih je izpostavljenost občutna. Vendar o-menjana prečenja daleč zaostajajo za najtežjimi ledeniškimi turami Zahodnih Alp. Prav tako je Torre Catedral plezalna smer četrte težavnostne stopnje in kljub nekaterim prehodom, ki zaslužijo vso pozornost, ne bo predstavljala nobenega posebnega problema za najboljše plezalce moderne hipertehnične šole. 3) NOVA POTA Pojav "Slovenske plezalne skupine" pomeni prelom v bariloški andinistiki in revizijo v vrednotenju obstoječih rut in smeri. Lopezovi stolpi, ki so. se smatrali prej za najtežje poti, ki so "neposvečenim" še odprte, seveda v Campanile Esloveno — Slovenski zvonik na Cerro Catedral. — Ruta: Dinko Bertoncelj in France Jerman 13. februarja 1952 spremstvu izvežbanega in plačanega vodnika, izgube svojo laureolo. Normalne smeri na I.-ührs, Finó, Torre Principal in celo na Filo Norte ne presegajo tretje težavnostne stopnje in so torej ob potrebni pazljivosti dosegljive vsakemu primerno izvežbanemu planincu in ob pravilnem vodstvu dostopne tudi novincem. Prav tako Tronador in Catedralski stolp nista več "tabú". Če je prvi plezalec zanesljiv in sposoben, vzpon za izvežanega gornika ni nerešljiv problem. Obe turi sta težki, a se ne moreta meriti s skoraj bajeslovno "šesto stopnjo" evropskih Alp. Podčrtam še drugo pomembno stran slovenskega andinizma. Tisto, ki nam je prinesla tudi nekaj negodovanja in slabe volje. Zlomili smo namreč vodniški privilegij. V prijetnem tovarištvu so slovenski planinci opravili sami, brez vodnikov (razen v prvem letu) vse pomembne vzpone v pokrajini, pri čemer so izku-šenejši stavili svoje sposobnosti prijateljem na razpolago. Izleti SPD so primorali bariloške vodnike, ki so radi vodili svoje kliente na precej nedolžne vrhove, kot Pico Argentino ali Lopezov Torre Principal, da so se lotili tudi. trših in lepših problemov. Slednjič je zasluga slovenskih gornikov, da so odprli nova pota in odločno presegli splošno višino bariloškega andinizma. V tej zvezi je treba omeniti Slovenski zvonik in Tri vrhove. 1) Slovenski zvonik Catedralska gorska skupina se odlikuje po številnih stolpih, ki krasé njene razsežne grebene. Stolpom dolguje pogorje tudi svoje ime, saj s severovzhodne strani v resnici izgleda kot mogočna gotska cerkev. Največjo višino doseže osrednji Torre Principal s ca. 2.400 m nadmorske višine. Stolp sam meri kakih 150 metrov. Če se turist ozre z bariloške železniške postaje proti Catedralu, bo zbudil njegovo pozornost še drug stolp: ob sneženi kupoli Južnega vrha (Pico Sur 2400 m) se dviga proti nebu vitka špica, ki jo je italijanski raziskovalec in gornik, salezijanski pater De Agosti-ni nazval "Campanile" (zvonik) in so ji an-dinisti dodali naziv "Torre invencible" (Nepremagljivi stolp). Catedralski zvonik predstavlja resen plezalni problem. Njegove špranje so redke, bloki gladki, prehodi zaprti s prevesami. Možnost uporabe klinov je dokaj omenjena. Prav ta zvonik so izbrali slov. planinci za prvenstveno turo. Po skrbnih ogledovanjih in poskusih sta 13. 2. 1952 Dinko Ber-toncelj in France Jerman preplezala v štirih urah in pol tistih devetdeset metrov stene med špico in podnožjem stolpa. Najtežji del poti je prva tretjina, najizpostavljenejša partija ona pod vrhom, ko je treba prečkati navpično steno zadnjega skalnatega nosu. Ves stolp je v geološkem pogledu granit, kot sploh cel catedralski greben. Značilnost granitnih blokov je, da so izredno gladki, zato manjkajo tiste številne, skoraj nevidne vzbokline in vdolbinice, ki olajšujejo plezanje po apnenčastih ali dolomitskih skalovjih. Ko sta Dinko in Frenk dosegla vrh "nepremagljivega stolpa", sta položila knjižico s posvetilom, ki imenuje stolp "Torre eslovena" (slovenski stolp). Lokalni Club Andino se je bavil z vprašanjem novega imena in se postavil na stališče, da ni dovoljeno izpreminjati že uveljavljenih nazivov, pač pa lahko dodamo "zvoniku" svoj pridevnik, če že hočemo pustiti slovensko ime na Catedralu. Tako smo se zedinili na "Campanile esloveno", slovenski zvonik. Vzpon na Campanile je trenutno najtežja izvedena plezalna tura v bariloški pokrajini in predstavlja resno zadevo celo za poznavalca težkih alpskih smeri. 2) Trije vrhovi Zadnje dni meseca marca je SPD Bariloche organiziralo enotedensko odpravo v skupino Treh vrhov. Ta gorski sistem se razprostira med dolino reke Turbio in jezerom Cholila in se odlikuje po treh izrazitih skalnatih vrhovih, rastočih iz dolgega grebena, ki se vleče v smeri E—O južno od Rio Turco. Bariloška andinista Otto Meiling in Juan Neumeyer sta leta 1942 raziskala celo področje, se povzpela na zahodni in dospela do podnožja vzhodnega vrha. Več let kasneje je družbica turistov, v kateri je sodeloval znani švicarski alpinist Sergij Harzen, pod vodstvom bariloškega vodnika Petra Štruklja poskusila srednji stolp, ki izgleda najbolj strm in najtežje dostopen. Naveza se je ustavila nekje v sredi južne stene. L. 1950 so se mudili v krnici na izvirih Turške reke buenosaireški andinisti. Preplezali so ponovno zahodni vrh in ga nazvali Torre Meiling. Povzpeli so se tudi na razne nižje špice in vrhove, a se niso lotili obeh nezavzetih Torre Frey — Freyev stolp — 2.600 m — v skupini Tres Picos — Trije vrhovi. Pogled z zahoda, z vrha Tumovega stolpa stolpov. Slednjič je v pretekli sezoni, meseca februarja odšla na Turco skupina francoskih skavtov. Deset dni so se motali okrog Osrednjega stolpa in iskali dostopa v navpične stene, a so se vrnili praznih rok. Skupina Treh vrhov za patagonske prilike še ni predaleč od prometnih zvez. Iz Bariloč v Bolson te potegne avtobus. Od tam do jezera Puelo človek že najde kako prometno sredstvo. Preko jezera se pelješ z motornim čolnom narodnega parka in redki naseljenci v dolini reke Turbio dajo na razpolago konje za transport prtljage. Slovenska odprava, ki so jo sestavljali trije naši najsposobnejši an-dinisti: Dinko Bertoncelj, Tonček Pangerc in France Jerman, potem planinski novinec Marjan Šilar (fant se je odlično izkazal!) in pisec tega članka kot kronist, je dva dni in pol po svojem odhodu iz Bariloč postavila svoj šotor v zgornji krnici ob Rio Turco. Podrobno poročilo o izletu bi preseglo namen tega članka. Podčrtati je treba, da so bile naloge odprave v celoti izpolnjene in da so bili zavzeti vsi trije vrhovi. Na srečo nam co-pernice, ki varijo patagonsko vreme, niso nič nagajale. Precej so nam dali opraviti ledeniki, ki pokrivajo pobočja med stolpi in jih je treba prekoračiti, če hočeš dospeti do skalnatih podnožij. V razmeroma nizkih predelih (vzhodni, najvišji vrh ne presega 2600 m) je potrebna popolna ledeniška oprema (cepini, dereze), kar je itak značilnost patagonskih And. Vsakdo, ki je imel z ledenimi rekami opravka, ve, koliko izgube časa povzročijo le-deniške špranje in prelomi. Tudi iskanje pravega dostopa v stenah na Torre central je vzelo dva dni. Toda 28. marca sta oba neprema-gana vrhova zavzeta: v zgodnjem popoldnevu sta dosegla Dinko in Jerman široko ploščad srednjega stolpa in krstila sta ga "Torre Turna" — Tumov stolp (ca. 2550 m) v spomin na pokojnega slovenskega andinista Henrika Tumo, ki je vzgojil tri generacije slovenskih skalašev. Tik pred nočjo sta stala druga dva člana odprave, Tonček in Šilar na špici vzhodnega vrha. Nazvala sta ga "Torre Frey", na čast osemdesetletnemu predsedniku Cluba Andino Bariloche, Emiliju Freyu. Oba stolpa predstavljata čisto spodobni plezalni turi, pri čemer je najtežji problem v Torre Turna zadnji, najvišji skalnati nos, medtem ko vodi prvenstvena smer v Torre Frey preko gladkih plošč v sredini poti, kjer sta imela plezalca največ opraviti. Da bo kronika popolna in da samega sebe ne izpustim iz poročila, omenim, da sem istega dne okoli pete popoldne prispel na Terre Meiling, ki so mi ga prijatelji prepustili in ki se je izkazal kot nedolžna tura z enim samim prehodom tretje stopnje. Vendar je vzpon dopolnil bilanco slovenske ekspedicije, ki je tako zavzela v enem dnevu vse Tri vrhove in popolnoma izpolnila naše nade. 4) Zaključek in napotek Prva razvojna faza slovenskega andinizma je s tem zaključena. Bariloški fantje so dokazali svojo sposobnost in voljo do udejstvova-nja. Uveljavili so se v novi domovini in pri tem ostali zvesti slovenskim gorniškim izročilom. Delo SPD zavedno navezuje na našo domačo planinsko tradicijo. Od Slovenskega stolpa preko Tumovega vrha do spominske plošče, ki jo hočemo ob tridesetletnici smrti odkriti našemu skalaškemu vzorniku Elementu Jugu, lebdi spomin na zemljo med Kara- vankami in Julijci v našem delu. A pri tem tudi hočemu služiti deželi, ki nam je dala nov dom, saj raziskujemo in odkrivamo njene lepote, ki so žal še dosti premalo poznane. Ne smem končati tega poročila, ne da bi opozoril na neko bolečo točko. Nobeden naših fantov ne stanuje več v "Veneti". In vendar nas njen duh še vedno straši. Vzdolž naših poti po gorah in stenah nas spremlja borba za kruh in zaslužek. Ne mislim pri tem govoriti o usodi tistih, ki so jim gore postale vse, in so pri tem "pozabili" na praktične strani življenja. Prepričan sem, da greši, kdor BOŽIDAR M. KRAMOLC Potepuha Toma Prišli so ponoči v gosti temi. Oni, ki so bili bolj rahlega spanca, so v spanju zavzdihnili, se prevrgli na ležišču, da, nekateri so se celo dvignili na komolec in za hip prisluhnili. To pot je namreč ekspres, ki sicer huškne ravno ob dveh ponoči mimo Cop-per Creeka, samotne postaj ice na poti iz vzhoda v Vancouver, privozil počasi. Slišati je bilo škripanje zavor, klice, sunkovito, skorajda jezno puhanje pet-desettonske lokomotive, kateri menda ni bilo prav, da so jo prisilili k postanku na tako neznatni postaji. Metala je zato ostre poglede predse, toda vse kar je mogla opaziti skozi rumene oči-obločni-ce, je bila dvojica jeklenih vrvi povezanih med seboj s črnimi, umazanimi pragovi, ostro skalovje pa nekaj osata in menda nekaj kaktusov, ki so sicer spali pa jim je bilo le možno videti rdeče cvetne glavice. Oh, kako oduren kraj! Res, kako žalosten kraj! Oba ostra traka svetlobe so zatem presekovale tenke postave mož, ki so preskakovali pragove in se spotikali med tračnicami. Nekaj hipov še, in iz lokomotive se je pognal ozek trak pare navpično proti težkemu vijolično modremu nebu. In že je bilo slišati oglušujoči, zategli in obenem žalostni krik ogromne lokomotive, ki je bila menda zadovoijna nad odhodom in ki je bila ravnokar pričela premikati vseh šest parov okroglih nog. poskuša zatreti ogenj, ki je zagorel v njem, izpod vsakdanjih skrbi in neprilik. Prepričan sem tudi, da vsem takim skala in sneg z obrestmi povrneta izgube na denarju in položajih. Toda tudi društvo samo boleha na pomanjkanju sredstev in opreme. Če bi imeli na razpolago vse, česar potrebujemo, smo gotovi, da nam tudi najvišji cilji ne bi ostali prepovedani. A kot smo do sedaj z žilavo voljo prebrodili vse težave, tako upamo premagati tudi to oviro in doseči še mnogo uspehov med ledeniki, stenami in vetrovi argentinskega juga. -«J poslednji potep Z,d Krik, katerega si mogel v preriji čuti vsaj, deset milj daleč, je v ozki soteski, med onimi nekaj poslopji, katere so na-zivali Copper Creek, nizom železniških voz, ki je počival na stranskem tiru, in nebotičnimi pečinami, ki so se poganjale v nebo nad postajo in silile v korito Fraser kanjona pod njo, zvenel tako mrzlo in strahotno, da so se v vagonih vzdramili celo oni, ki so bili navajeni vsega in ki so se priložnostno ci j azili po progah kanadskih železnic, menda že izza časa gospodarske stiske. Cul si mrmrajoče glasove, — sem in tja je v temo blisnila kletev — in prevračanje težkih teles po ležišču; nekateri, posebej še oni, katerim so grozote zadnje vojne nagrizle živce, so planili kvišku in strmeli tako blaznih oči kot splašeni otroci. Toda utrujenost, katera se jim je bila zajedla v sklepe po dolgem težavnem delavniku, jih je znova potisnila na slamnjače in zaspali bi bili, da jih niso zopet dramili klici, koraki in, za do tedaj spokojni Copper Creek, nenavadni nočni ropot. Potem so slišali kako je nekdo lomastil po prislonjeni lestvi in že tipal po vratih. Potem vzdih, prišel je bil po vsej priliki utrujen in je čez trenutek le našel kljuko ter vstopil. Vagon, v katerem je spalo osem ljudi, je zanihal. Iz soda, ki je stal v kotu ob peči med kupom cunj, škornjev in navlake, je pljusknila voda. Nekdo ga je bil sinoči prenapol- "Vagon, v katerem je spalo osem ljudi, je zanihal." nil. Prišlec je prižgal žepno svetilko. V gosto, zatohlo temo se je zavrtal ozek svetlobni stožec. Sprva je omahoval po pogradih kot omotena vešča, potem je za hip pobožal široki obraz Ukrajinca Vladeka, ki je spal tik ob vratih. Sledil je črti njegovega močnega telesa pod ceneno odejo, si za hip oddahnil na tleh pa koj nato poskočil kot splašen zajček in že je tipal po mizi, ki je ječala pod vso mogočo navlako na desni strani ob vratih. Ponočnjak je stopil k mizi. Pod kupom časopisov, pisemskih zasnutkov in odložene obleke je zatipal ploščato steklenico. Odvil je pločevinasti zama-šek, povohal in nagnil. Ker ni nič priteklo, je polglasno zaklel in steklenico vrgel na kupček drv ob peči. Ropot je zbudil nekatere. "Mir! Spat lezi!" Oni pa ni odgovoril nič. Zato pa se je še enkrat sklonil in pobral bi bil odvrženo steklenico, da se ni sredi namere premislil. Še sklonjen je naravnal svetilko v nasprotni kot. Pristopil je k praznemu ležišču ter zadegal prineseno vrečo pod posteljo. Odvrgel je od vrhnje obleke le suknjič, potem je sezul čevlje in legel. Podložil je komolce pod glavo in zastrmel skozi okence. Gledal je nebo, ki je bilo zgoraj temnozeleno pa modro in posuto z že medlečimi zvezdami, spodaj pa mrzlosivo in prav spodaj ob hrbtih črnih gora že rahlo rožnato, zakaj pozno v jutro je že bilo, ko je pogledal pozorneje in se celo dvignil na komolec, da je videl vse zvezde, vse čudežne barve neba in temne hrbte gora še enkrat, to pot še lepše, vse pa obrnjeno v glajenem zrcalu kamloopškega jezera, ki kot velik moker jezik leži med poševnimi gorami. Od nekod je dahnil ve-trič, ki je na nekaterih mestih za hip zameglil svetlo jezersko ploščo. V dalji je zatulil kojot pa utihnil. In čez čas je v tišino planil divji krik težke lokomotive. Ob tem jeku se je novodošli nasmehnil. Znova je prižgal svetilko in z modrim svinčnikom napisal na steno številko ena. Potem je zaspal. • Tom, tako je bilo novincu ime, je red-kokedaj govoril. Če je, je zinil le kak stavek pa še tega po dolgem premišljevanju. Uganil si to zlahka po tem, da je vedno nekaj časa gibal z obustnimi mišicami, predno je spregovoril. Delal je dobro, zelo dobro za svojo starost. Pet-inpetdeset bi mu jih človek zlahka prisodil pa jih je imel vsaj deset več, kot je to trdil nekdo, ki je prišel isto noč kot Tom. Isti je rad pravil, da ima Tom sicer res svoje muhe, da pa je poštenjak in da razven v sili ne bi ukradel. To je pomirilo one, ki so sprva Toma sumljivo pretehtovali in zaklepali denar globoko na dno lesenih kovčkov. Bil je Tom dobrih šest čevljev visok, če pa bi sključeno postavo zravnal, bi jih meril nekaj palcev več. Imel je črne oči, in lase bi mogli imenovati prav take, če ne bi bili zaradi zgoščene črnosti skorajda modri. Na glavi je imel povez-njeno staro usnjeno čepico, ki je po barvi spominjala na zarjavelo tračnico. To čepico je snel le, kadar je jedel. Tom je bil tih človek, sam vase pogreznjen, čve-kačev ni trpel. Tako si ga zvečer zlahka prezrl. Čepel je v svojem kotu, kot vedno z rokami pod glavo in oči uprte v ono malo okno nad umivalno mizo. če bi se tega naveličal, bi si znal povezniti kapo globje na oči. Sklenil bi roki na prsih in ležal nepremično po cele ure. *'Da ni umrl? Hej Tom, Tom! da le nisi bolan!" Ob takih prilikah bi se komaj zaznavno premaknil. Odprl bi oko in zamrmral: "Ne, ne!" Tako so pregarali pozno poletje in dobršen del jeseni. • Neke nači so pripeli "gang" za tovorni vlak in jih premaknili daleč na zapad, v še hujše gore. Ko so zjutraj vstali, jih je pozdravila siva skalna okolica, na vso moč podobna oni v Copper Creek-u, ter sila mrzel veter, ki se je priklatil v ono ozko dolino sam Bog ve od kje. Vetru so morale biti skale, strme rebri pa topoli pa javorji po ploščadih od sile všeč, zakaj nastanil se je za dolgo časa v onih soteskah. Tako je nekaj tednov pohajal med stenami, sem pa t je stopil doli k reki, da bi pobožal brzice. Sicer je nadvse rad ujčkal cekinom slično javorjevo listje, se podil za racami, ki so stegnjenih vratov hitele proč od gora — pa čeljustal med trs jem in grmadami dračja, s katerih sta neumorno bobra odnašala veje za jez. V gon je zatulil volk tako bolestno in divje, da so celo mogočni musi, ki so stikali po močvirjih za hrano, dvignili glave in so se mladiči pomaknili bližje k materam. Srnjaki, jeleni, da, celo kari-buji so za hip prenehali kopati po mahu. Dvignili so lopatasta rogovja in nemirno vonjali v zrak. Ko joti so silili k vagonom, — seve le ponoči in še to v trumah, zakaj ko jot je kojot, plašen in zahrbten. Ko je nekega jutra zapadlo celo za nekaj palcev snega, se je Tom obrnil od stene, na katero je začrtal novo črto: "Dovolj je! Res da, dovolj!" "Česa Tom?" "Eh, tega pohajkovanja po svetu!" "Glej, glej", so zmajevali z glavami. "Da le nisi zaljubljen Tom?" — gre smeh po vagonu. "Ne zavijaj kot lačen kojot! Tu, zavitek tobaka! Zvij si eno!" Tom vzame tobak, dobršen ščepec seveda. Posvaljka ga v dlani in odlepi papirček z ustnice. Podrži ga v levici, prekopicne nanj tobak iz desnice, posvaljka ga vnovič, oblizne papir, zalepi in prižge. Vrne zavojček, puhne pa pravi: "Še dva dni in nadzornik bo tu. To se pravi, denar bo, — nadzornika naj vrag vzame!" Potem obmolči. Nasmehne se, zlekne po pogradu in skoraj s pomilovanjem opazuje radovedne tovariše. Ti so medtem obstopili njegovo ležišče. "Tom, daj zini že, saj nisi dekle, ki obmolči, da bi še bolj silili vanjo!" "Zelenci!" — se smeje Tom, — "Zelenci !" Prekobali se na bok in ne besede več. "Da le nisi bolan", se spomni nekdo. V roki ima steklenico žganja. V hipu je Tom pokoncu. Trije dolgi požirki pa še daljši vzdihi po požirkih in po pijači bi bili, da ni oni odtegnil roke. Tom se oblizuje. Potem spregovori tako nenadoma, kot je bil prej obmolčal. "Res, "Delal je dobro, zelo dobro za njegovo starost." dovolj je! Tega ciganjenja namreč! K stricu jo mahnem!" "K stricu?" "Da, v Kelovni ima jabolčno farmo, že poprej me je vabil. Drevje bi obrezoval, saj poznate tiste rdeče poganjke, ki niso za rabo. Da, stoje na lestvi bi obrezoval, — takole od drevesa do drevesa, žvižgal bi pa nosil veje na kup in jih zažigal. Ni ga lepšega kot je siv dim med oranžnimi poganjki." "Glej, glej!" — se znova čudijo, "da te le ni oni volk napravil tako čustvenega." "Čustva, — eh! Babe! Zelenci ste, ne babe! Denar zlagate in sanjarite — o-o-o vrag vedi, o čem! Sam nisem nikoli sanjaril!" "Sedajle sanjariš!" Tom poizkuša zategniti obraz v kar najbolj zaničljive gube. Uspe pa mu bolj slabo. Potakne se še bolj v kot in podoba je, da bo zopet utihnil. Toda poznajo ga. "Tukajle Tom, požirek!" Tom potegne pa de: "Saj ne zaslužite, da bi vam pravil, — no, pa naj bo. Peljal sem se nekoč z vlakom kar v neznano, saj dela ni bilo, ne zaslužka. Ležal sem v tovornem vagonu ob odprtih vratih. Bila je jesen in vse je popotovalo: i race i gosi pa oblaki in vode. Bil sem mlad, vesel in srečen kot svat. Ni me zdržalo v vagonu. Splezal sem po lestvici na streho in legel, zakaj vražje vleče na strehi in mrzlo je bilo, ravno ob takem času v jeseni." Obmolkne! šele ponoven požirek ga znova vzdrami. "Bil je to moj prvi potep. Peljal sem se dokler se pač vlak ni ustavil. Ustavljal se je bil sicer tudi poprej pa le, da bi ga založili z vodo, s premogom. To pot pa je obstal in ni več potegnil. Bil sem v središču ogromne prerije, v mestu Brandonu, kjer poprej še nikoli nisem bil. Ugajalo mi prav nič. ni tam in nameraval sem s prvim vlakom nazaj, da nisem",--------- "Kaj? Kaj nisi? Daj, zini no! Da nisi doživel česa? Srečal koga?! Dekle? Ženo?? Ej, Tom, za božjo voljo, da nisi bil koga ubil? Na, potegni še! še enkrat!" Toda Tom molči. Res, da ni odklonil pijače, kako bi jo le, še krepko je potegnil in potem, ko si je bil z rokavom obrisal usta, še enkrat. Zinil pa ni več in podoba je bila, da ga ne bi odtajala niti gora samih steklenic. Poslušalci so godrnjali, kar jezilo jih je. Sklepali so, da se je tam v Brandonu dogodilo nekaj zelo pomembnega. Nekaj, kar je Toma spremenilo v poklicnega potepuha. Toda kaj ? Kaj ? Ej, Tom, — ta vražji Tom! Ugibali so to in ono, besedičili in se jezili. Ta pa se je le skrivnostno smehljal in ta večer ni več spregovoril. • Čez dva dni se je pripeljal na motornem vozičku železniški nadzornik. Pod roko je imel aktovko in v njej denar. Fantje so potegnili motorko s proge in capljali za došlim kot lačni otroci za ma-terj o. Potem so štorkljali drug za drugim v pisarnico po plačo. Izplačuje se na progi vsakih štirinajst dni enkrat. Praznik je to in nekaka opora v štetju onim, ki zaradi skoposti ali malomarnosti nimajo koledarja. To jutro bi Toma komaj spoznali. Celo nadzornik se je začudil: "Tom, saj izgledaš kot gospod!" "Seveda!" — pribije Tom in pljune v stran. "Kaj vraga ga briga, kako izgledam in kam grem." Tom uradnikov ne more. Mešani vlak, ki zalaga postaj ice s hrano in pošto, je prispel. Iz zadnjega vagona zija nekaj zaspanih obrazov. Lokomotivo so odklopili, da bi se napila vode. Tom je nemiren. Naglo stopi v pisarnico. Pregleda denarno nakaznico, pre-gane in odide. Zunaj pobere tisto nekaj prtljage, — za ohlapno vrečo jo je — in stopi proti glavnemu tiru. Lokomotivo so znova priklopili. Sprevodnik še nekaj govori znancem, ki je pripeljal jabolka z gorske farme. Tom se zavihti na ploščad, vrečo vrže v kot. Nasloni se na ograjo in se globoko oddahne. Delavci, njegovi tovariši, se zberejo okoli vagona, še vedno se jim zdi neverjetno, da bo Tom res šel. Pa lokomotiva zapiska, potegne! Vagoni se zganejo, železni odboji zastočejo. "Zadaj ostaja drobna postaja. Stanovanjski in ostali vagoni so kot škatlice." "Zbogom Tom! Srečno Tom!" Tom dvigne roko, maha, nekam tesno mu je pri srcu. Potem razširi usta v prazničen nasmeh. S ploščadi stopi na stopnico, z eno roko se drži ograje, z drugo maha. "Zbogom, zbogom!" Z očmi obleti skalovje, jezero in cvetoče kaktuse po peščevju. Pisk, to pot dolg in glasen, in vlak močneje potegne. Prav na spodnjo stopnico stopi Tom. Zadaj ostaja drobna postaja. Stanovanjski in ostali vagoni so kot škatlice in tovariši, ki še vedno krilijo z rokami, so kot smešne mravljice. Tom zauka, potem utone vlak v oster ovinek. • Sredi glavnega tira stoje delavci. Vlak jim je že davno izginil izpred oči. V duhu še vidijo oranžni vagon in Toma na spodnji stopnici. Dim, ki ga je izpuhala lokomotiva, se lepi na skalno pobočje. "Pa je res šel", — pravi nekdo in pljune. "Hm", zmaja z glavo Bili, "če je le res?" (( *}>f "Videl si, da je stopil na vlak. Odpeljal se je, torej — je šel — mar ne?!" "že, že", odvrne Bili in zamahne s kladivom. Nastavljenega žeblja pa ni zadel. Kladivo se je odbilo od tračnice in pristalo v pesku. Z nogo odbije narahlo pribiti cvek in vtže kladivo v jarek. Vzame tobak in zvije. Bili je jezen, res da — bolj nase kot na Toma. Pripe- tilo se je torej nekaj, kar se na progi skoraj nikoli ne: potepuh se je naveličal potepanja in se namenil na farmo za vselej! — "Pha! -— Ne zdrži dolgo; potepu-ška kri mu zavre in oprtal si bo malho in šel s pticami. Na železniški vagon bo zlezel, prav na streho bo legel, roke si bo položil pod glavo in čakal bo, da vlak potegne. Ne bo dolgo in spet bo tam, kamor potepuh spada: na progi, med potepuhi." To pot je Bili resnično jezen. Ne more namreč, vkljub vsej samoto-lažbi prepričati samega sebe, da bo Tom prišel nazaj. Užaljen je in jezi ga, da se je nekdo končno le odločil in se odtrgal lažni romantiki potepuštva, ki ni drugega kot brezdomstvo, pijanstvo in še kaj. Prekleti Tom! Odločil se je in je šel. Bili vsrkava cigaretni dim. Tudi sam bi šel in pustil cigan j en je, pa se ne more odločiti, nikoli se ni mogel. Bili je delo sovražil, kot ga sovraži vsakdo na progi. Garal je po štirinajst dni, kvečjemu mesec, do prvega plačilnega dne in jo potem potegnil do prve pivnice in pognal beliče. Kadar je imel denar, se je zdel samemu sebi kot kralj. Šel bi vedno v najboljši hotel in si privoščil grofovski zajutrek. Potem bi čakal popoldneva, ko se pričnejo pivnice polniti, zakaj sam ni rad pil. žvenket kozarcev, glasen pogovor in ostali ropot so ga opajali. Včasih je ček zalegel za pognal beliče." tri štiri dni, več kot pet le redkokdaj! Bili pa so to prav kraljevski večeri. Pil in veseljačil je, da bi se maščeval za pregarane dneve. Razsipal je in napajal druge, včasih celo pivnico, da bi bil vsaj za minuto podoben onim, ki so se pripeljali pit v velikih novih avtomobilih. Pokazati jim je hotel, tem goljufom in stiskačem, da mu ni za denar v toliki meri kot njim, ki bi si pustili prevrtati koleno za dolar. Bili je bolj sovražil denar, kot ga je ljubil. Ko je bil žep prazen, je vsakič postaval okoli domov dobrodelnih organizacij, kjer dajo potepuhom juho in kruh za- stonj. Toda po tistih domovih ni veselih pogovorov, žvenketa kozarcev ni tam. Prosjačiti si ni upal in tako se je vedno znova vračal na progo, kjer je lahko spal in jedel in zaslužil. Prokleti Tom! Bili še vedno upa, da se Tom vrne. To bi bilo dokaz, da za potepuha ni rešitve. Tomova vrnitev bi ga prepričala o tem, kar je doslej tudi sam napol ver-jal: da so za usodo potepuhov krivi le drugi, torej ves svet z zvezdami vred,, nikoli pa ne potepuh sam. Vnovič zakolne. Tovarišem pa: "Zaboj piva stavim, da se Tom vrne!" Delavci se pomaknejo bliže. Nekdo si oblizne ustnice: "Res?" "V Kelovno je rekel, da gre, mar ne?" "Tako je!" "Torej mora skozi Kamloops — in od tam z lokalnim vlakom!" "Da!" "Lokalni vlak odpelje šele ob osmih zvečer in Tom, bo v Kamloopsu že ob treh popoldan!" "Res je!" "Od treh do osmih zvečer je pet dolgih ur in pivnice odprejo že opoldne." Delavci se zasmejejo in nikogar ni, ki bi tvegal stavo. • Billa pa to ne pomiri, ne prepriča ga. Spomni se Tomovega zagorelega obraza in njegovih odločnih oči ob slovesu. Skloni se po kladivo, nastavi sedem palcev dolg žebelj in ga zabije k tračnici s tremi silovitimi udarci. RAFKO VODEB JF I A X, JE Kako je dobro hvalo peti z Jobom ponižan, sam, nevezan na stvari! Le pinije šume nad mojim grobom, zrel breskov cvet se mi v lase praši. Ubog sem in razvejan kot osuti glog, na vfe vetrove sem razdal semena. Na zemljo padam, seme brez imena in grebem za sledovi Tvojih nog. Večerna rosa mi na veke lega. Nič več ne bom pod oljkami igral te zadnje pesmi, ki mi dušo bega — v obcestni kamen sem razbil piščal. Poslednji zvok med prsti se gubi. Bo Tvoja roka zdaj po meni segla? O, rad Ti bom prstena drobna žvegla, ki v svojo prožnost Tvoj odmev lovi. TONE JEZERNIK ŽIVLJENJE GRE NAPREJ Gornji stavek je zapisan ob koncu lanskoletnega poročila o koroških prilikah. Razvoj je v polni meri potrdil imenovani stavek. Zremo nazaj na razburkane mesece in tedne, ki so bili deloma trnjevi. Bilo pa je tudi nekaj razveseljivih uspehov, k/, potrjujejo pravilnost dela in poti. Na političnem smo nadaljevali boj za enakopravnost, predvsem za ustanovitev Narodnostne komisije in Narodnostnega urada pri deželni vladi, da bi imela vsaj eno mesto, katero bi bilo pristojno in dolžno reševati slovenske vloge. Tudi tekom tega leta smo imeli priliko ponovno ugotoviti, da vali deželna vlada odgovornost na zvezno vlado, ta pa zopet trdi, da avtonomija posameznih dežela zvezni vladi ne dopušča, da bi posegla vmes. Če pa je potrebno, da gresta obe vladi isto pot, pa tudi to storita, čeprav zvezno vlado pretežno tvori Avstrijska ljudska stranka, deželno vlado pa socialistična stranka. To smo morali ugotoviti pri aktu o slov. gimnaziji. Ko so Amerikanci iz USA vprašali na Dunaju za tem zaprašenim aktom, so tam ugotovili, da se je akt zgubil in ko so potem akt v vsej naglici iskali v Celovcu, je tudi ta potrdil, da ni mogoče akta najti in tako seve odpade potreba ali dolžnost, da oblast take akte rešuje. Najzanimivejši pojav pa je gotovo najnovejše ljudsko štetje, ki je bilo na Koroškem že desettletja sem posebnost. Tako štetje je bilo določeno za 1. junij 1951. Že septembra 1950 je Narodni svet koroških Slovencev vložil pri notranjem ministrstvu na Dunaju zahtevo, da naj štetje izvedejo paritetiene komisije in se vprašanje po občevalnem jeziku točno precizira in sicer v tem smislu, da je občevalni jezik, jezik, katerega govorijo doma v družinah, ker pač pri znani koroški enakopravnosti Slovenec v uradu nima možnosti, da bi se po-■služil svojega jezika, čeprav avstrijska ustava odmerja take pravice tudi narodni manjšini. Na imenovani vlogi je notranje ministrstvo socialista Helmerja odgovorilo, da so se štetja v Avstriji vršila tako objektivno, da ni potrebe po paritetičnih komisijah in da občevalni jezik ni materinski jezik in tudi ne znak narodne pripadnosti. Deželna vlada je izdala sama po o-krajnih glavarjih točna navodila, da naj se skrbno pazi, da bodo ljudje zapisovali kot občevalni jezik "vindiš" in ne slovenski. že desetletja sem opazujemo, da rabijo na Koroškem politično tri narode. Narod državotvorcev — Nemcev, narod irendentistov — Slovencev in nekaj vmesnega, kar po potrebi porivajo na eno ali drugo stran. "Vindišarji" so v notranji politiki potreba, da so kon-trapol Slovencem, če ti zahtevajo svoje pravice na kulturnem, političnem in gospodarskem polju. "Vindišarji" so potrebni v zunanji politiki kot "domovini zvesti" element in .so potrebni še kot vmesni narod, ki je sam na sebi manj vreden, pa naj se pojavi na kateremkoli polju, števni komisarji, ki niso smeli biti Slovenci, so seve grozili, da bodo cdo poslali k Slovencem, ki bi tvegali svoj občevalni jezik označiti kot slovenski, komisijo v hišo, da ugotovi, če so res sposobni slovenskega pismenega jezika. G. deželni glavar Wedenig — socialist — je izdal odlok, po katerem je bilo za Koroško predvidenih sedem ob-čevalnih jezikov in sicer: nemški, nemško - slovenski, slovensko - nemški, vindiš - nemški, nemški _ vindiš in vindiš -slovenski ter slovenski,- Običajno imajo ljudska štetja nalogo, da ugotovijo resnico, na Koroškem pa je bila prva naloga zavijanje resnice, šteli eo in šteli, rezultata ni bilo. Okoli novega leta 1951/52 pa so nekateri listi objavili prve podatke in sicer so našteli 3.000 Slovencev in 20.000 vindišarjev. Isti teden, ko so nekateri listi objavili te številke, so objavile "Voralberger Nachrichten" novico iz koroške deželne Na Rožci, ki meji z Gorenjsko. Dušni pastir v Št. Jakobu g. Avg. česen in ovčji pastir. Zadaj Golica palače, da je na Koroškem 70.000 Slovencev. Maja meseca 1952 je vendar uradni list kor. dež. vlade objavil rezultate ljudskega štetja in tam se je izkazalo, da si niso upali objaviti vseh sedem od sociaLi0*™7 predvidenih vrst "vindišar-jev" in so se omejili na štiri koroške jezike in sicer: nemški, nemško-sloveiislr!, slovensko-nemški ter slovenski. Zadnjih je bilo nad 11.000, istotako predzadnjih, nemško - slovenskih glasov nad 19.000, tako bi torej bilo nad 42.000 Slovencev, ker pač na Koroškem ni navade, da bi se Nemci vpisovali za jezikovno mešane elemente. Če pa si predočimo nekaj številk raznih ljudskih štetij, tedaj vidimo vsa protislovja, ki obvladajo koroško politično nebo. Leta 1870 so na Koroškem našteli 119.000 Slovencev, leta 1934 pa le še 23.000, nacisti so jih leta 1939 potrebovali zopet 50.000, ker so to število predvideli za izselitev, ki se je pričela aprila 1942 in sedaj leta 1951 so zo. pet našli nad 42.000 Slovencev. Da seve vseh takih številk ne moremo jemati resno, se razume, predvsem ne, ker se vlada boji slovenskega sodelovanja pri štetju in s tem sama priznava, da njene številke nikakor ne odgovarjajo resnici. Drugo ljudsko štetje zadeva statistike, pri nas pa je velik politični cirkus, ki seve daleko ne odgovarja resnici. Če si torej uradne številke tako nasprotujejo, toliko bolj še nasprotujejo te številke dejanskemu stanju, katerega tudi lanskoletna številka niti do polovice ni zajela. Drug politični dogodek so bile volitve v Kmetijsko zbornico 25. nov. 1951. Pod pritiskom dogodkov, tako gospodarskih kakor tudi političnih, sta se slovenski skupim sporazumeli na skupno kandidatno listo za te volitve. To se je zgodilo v upanju, da bo v kmečkih, strogo gospodarskih, vprašanjih toliko narodne solidarnosti, da bo vsaj tukaj skupna pot možna. Rezultat je bil preko vsega pričakovanja dober. Pri 24 poslancih v Kmetijski zbornici smo Slovenci dobili dva poslanca, torej dvanajstino, čeprav že od leta 1932. takih volitev ni bilo. Na žalost pa smo morali že prve tedne po volitvah ugotoviti, da iz Ljubljane dirigiranim OF-ovcem ni bilo do narodne skupnosti, marveč so prej ko slej iskali svoje partijske interese. Ob volitvah ustvarjena skupnost se je v kratkem času zopet razbila. Na katoliški strani smo bili po razmerah prisiljeni upostaviti lastno kmečko organizacijo "Kmečko gospodarsko zvezo", ki je bila tudi skupna volilna forma dne 25. novembra 1951. Drugo razveseljivejše dejstvo pa je velik napredek obeh gospodinjskih šol tako v Št. Rupertu pri Velikovcu, kakor tudi v Št. Jakobu v Rožu. Tekom tega leta se je vendar zopet posrečilo učne moči šolskih sester tako urediti, da v polni meri odgovarjajo potrebam gospodinjskih šol in to z velikim uspehom. Letos se je vendar posrečilo, da je komisija kmetijskega ministrstva pregledala šolo in ugotovila, da se nahaja tako šola kakor tudi ostale prilike na taki višini, da tega niti na nemških šolah ne najdejo in so ji pri tej priliki zagotovili pravico javnosti. Dokler pa akti niso podpisani, seve v to ne moremo verjeti, ker imamo z avstrijskimi oblastmi slabe izkušnje. Ugotoviti pa moramo, da je popularnost obeh gospodinjskih šol silno narasla, posebno še sedaj, ko. jim OF-ovci strežejo po življenju. Ob zaključni prireditvi polletnih gospodinjskih tečajev se je to najbolje pokazalo. 27. aprila 1952 je šentruperško kulturno prireditev obiskalo nad 1.200 ljudi, ki so tekom popoldneva dvakrat napolnili dvorano. Tudi višina prireditve je bila to- Tsrat taka, da lahko mirno trdimo, da Slovenci na Koroškem že dolga, dolga leta nismo imeli take kulturne prireditve in take gospodinjske razstave. Isto lahko rečemo tudi o prireditvi v Št. Jakobu v Rožu dne 4. maja, kjer so morali prireditev ponoviti kar trikrat. Omeniti moramo tudi slavnostno akademijo ob proslavi stoletnice rojstva velikega šolnika dr. Jakoba Sketa, pisatelja "Miklove Zale". Je bil po rojstvu Štajerc, vendar je skozi 4 desetletja vse svoje moči posvetil vzgoji koroške mladine in napisal tudi cele vrste slovenskih šolskih knjig, posebno čitank za srednje šole, ter bil tudi skozi 16 let tajnik Mohorjeve družbe in ravno za časa njegovega tajništva je število Mo-horjanov naraslo od 40.000 na 80.000. Ta kulturna proslava se je vršila 18. maja 1952 v Celovcu v dvorani Kolpin-govega doma, katerega je sogradil tudi Andrej Einspiler, kar pa so Nemci medtem že pozabili. Da je tudi ljubljanska drama dne 18. maja gostovala v celovškem gledališču s "Kranjskimi komedijanti", nočemo prezreti in bi bil gotovo za naše prilike velik kulturni dogodek, če ne bi komunisti poskušali stvari dodati svojega pečata. Farna mladina se je po nekaterih fa-rah v kulturnem pogledu tekom leta močno razgibala in smo imeli kar razveseljiv napredek. Manjka pa na katoliški strani močne in agilne kulturne centrale, ki bi vse to delo močno povezovala v eno celoto in upamo, da bomo tudi v tem pogledu mogli v doglednem času zaznamovati korak naprej. Mohorjeva tiskarna je pričela obratovati avgusta leta 1951. Vsekakor so početki gospodarskega podjetja, ki povzročajo še mnogo, mnogo gospodarskih skrbi in zahtevajo z vsakim dnem nove investicije, ki zaenkrat požrejo vsak šiling. Če pa vzamemo celoto, moramo vsekakor ugotoviti, da je podjetje tekom H veh let tako zelo napredovalo in se tudi s stroji da je kos že marsikateri nalogi. Ko boste oral: vrstice, bo Mohorjeva verjetno imela tudi ze Zborovanje koroških slovenskih študentov v Slo venjem Plajberku od 7. do 10. avg. 1952. Sredi (v belem) prof. dr. Zablatnik, na njegovi desni g. župnik škofic in novomašnik g. Krištof, na levi prefekt g. Möiti in prof. g. dr. Vir.ko Zwitter Venček na glavi. . . Simbolično rajanje in petje slovenskih koroških deklet v narodni noši v Št. Rupertu svojo trgovino s knjigami in papirjem, kar bo pomenilo gospodarsko in kulturno zopet korak naprej. Tekom letošnjega leta je pričel v Mohorjevi tiskarni izhajati tudi šolski list "Mladi rod", ki kaže kar dober razvoj in ima predvsem nalogo, da nadomesti šolske knjige, katere bi morala po zakonu izdati šolska oblast. Pri Mohorjevi je izšla tudi Jagodice-va knjiga o škofu Jegliču, ki nam prikazuje celo obdobje slovenskega kulturnega razvoja. H kulturnim posebnostim bi dodali še gostovanje pevskega kvarteta "Slav-ček" pri rudarjih na Holandskem lani tekom poletja. Tam so navezali stike s starimi izseljenci, ki že desetletja živijo ločeni od domače zemlje in vendar kažejo še živo slovensko zavest in slovensko kulturno delo. "Slavček" se je medtem razširil v oktet in je tudi tekom letošnjega poletja obiskal Holandsko, Belgijo in Francijo, da poveže s pesmijo in besedo rojake na zapadu z nami, ki živimo še na slovenski zemlji. Ob koncu pa hočemo dodati še sedanjo politično sliko odnosov med Koroško in Slovenijo, odnosno Jugoslavijo. že lani smo naglasili, da so dobili kor. OF-ovci dne 8. februarja v Ljubljani nalogo za najtesnejše sodelovanje s koroškimi nemškimi socialisti. To odgovarja novi Titovi liniji, ki se naslanja na zapadne socialiste. Avstrijski socialisti pa imajo podobno nalogo od britanskih laboristov. Tako se torej ne bomo čudili, da se tukaj ustvarja neko sodelovanje, ki vodi po navodilih "sloven- ske" Ljubljane v likvidacijo kor. Slovencev. V socialiste za vsako ceno, tako se glasi parola Ljubljane. Kulturne skupine, ki prihajajo iz Ljubljane, so gostje socialistov in le tako vmes se zanimajo tudi za Slovence, koroški socialisti obiskujejo sindikalne organizacije v Ljubljani in ostali Sloveniji in opevajo napredek socializma. Tako je tudi koroški deželni glavar Wedenig bil 8. junija 1952 na "privatnem obisku" pri Titovih komunistih in jim tam pel slavo, da bo potem na Koroškem imel svobodnejšo roko pri zatiranju Slovencev in bo pri prihodnjem ljudskem štetju lahko predvidel kar deset jezikovnih možnosti na Koroškem. Ko se na eni strani plete tesna povezanost pod krinko narodnostnega približevanja med Nemci na Koroškem in komunisti v Sloveniji in njihovimi plačanci na Koroškem, gre tudi socialistična gonja proti Slovencem na Koroškem naprej. Tako je 11. januarja 1952. dr. Kari Hans Smode v radiu Alpenland nesramno napadel kor. Slovence in Jugoslavijo in sedaj po petih mesecih se je izkazalo, da je dobil za to navodila od socialistične koroške Miklova Zala v haremu v turškem ujetništvu hrepeni in vzdihuje po domovini, trpi in moli. — Simbol ne samo trpeče Koroške, ampak vsega slovenskega naroda pod komunističnim suženjstvom deželne vlade. Mirno lahko ugotovimo isto, kar je veljalo tudi za prvo avstrijsko republiko, da na Koroškem v zadržanju do Slovencev med nemškimi strankami ni razlike, pa naj so eni pripadniki socialistične internacionale, drugi pa nemškega nacizma. Na to linijo tesne povezanosti med socialisti in koroškimi Titovci nalaga Ljubljana tudi velika denarna sredstva, da tudi v tem pogledu zmaterializira posameznike, ki naj bi iskali svojo osebno korist, ne pa branili življenjske pravice naroda in tako ovirali s svojim obstojem skupno pot med socialisti na Koroškem in komunisti v Sloveniji in Jugoslaviji. Vendar delajo račune brez krčmarja eni in drugi. Tudi na katoliški strani so vestni čuvarji narodnostnih pravic na delu in tudi narod sam to pot spremlja z velikim razumevanjem, v kolikor ni neposredno ali posredno plačan, da se vpreže v voz povezave med socialisti in komunisti. Dodati moramo še, da so dogodki dne 20. januarja v Novem mestu, ko so polili škofa Vovka z bencinom in ga zažgali, odprli oči marsikateremu koroškemu narodnjaku, ki prej partijskega o-zadja politike ni hotel ali mogel videti. Da pa bi porazni vtis teh dogodkov na Koroškem vsaj nekoliko zabrisali, je CK-KPS za svoje koroške pristaše določil še večje denarne dotacije, da tako lahko tu udobno živijo, ustrahujejo dru- Tihožitje: slovenski motiv. Delo gospodinjske šole v Št. Rupertu ge in hodijo na jugoslovanski Jadran na oddih, seve na državne stroške. V poletju 1952 pa je šla nemška socialistična mladina na Jadran na jugoslovanske stroške in koroški socialisti so dali svoje počitniške domove slovenskim "udarnikom", da bi na Koroškem propagirali "linijo". IGOR OTOŽNOST Naseli se že vame, bolečina, S teboj naj snivam sanje nad prepadi, in ne odhajaj, da se vrneš spet. zagrebeni v skale bičano mladost. Preprezi me kot zemljo korenina, Pastir na gori pel bo o pomladi, razrasti se v jeseni tožen cvet. šumel bo v zarje razviharjen gozd. Objemi me, uteši hrepenenje, ko gore v vigred zdramil bo vihar. Naj slišim svojega srca ihtenje, ko pepeli mladost v samoten žar. Nasa prosveta v begunstvu FRANC PERNIŠEK Jlca&aetm deCa a ta&adicíh a Austiifi Ko so se množice slovenskih beguncev posedle po vetrinjskem polju in so vsi bili v popolni negotovosti in strahu za bodočnost, je bila velika nevarnost, da bi ljudje padli v duševne boje, tiha razglabljanja, dvome in končno v obup. Splošno duševno in telesno brezdelje je to nevarnost še stopnjevalo. Treba je bilo to od ljudi odvrniti in jih vsaj duševno zaposliti Ravnatelj Marko Bajuk, ki je z veliko ljubeznijo in z brezprimerno energijo in požrtvovalnostjo organiziral šolstvo, se je takoj lotil tudi reševanja tega vprašanja. Da bi se to delo načrtno uredilo, je 7. junija 1945. leta sklical nekatere inteligente na posvet, na katerem je bilo sklenjeno: 1. zbrati vse pevce in pevke v skupen zbor, ki naj goji svetno in cerkveno petje, v cerkvi pa zlasti masovno ljudsko petje, ki bo ljudi zelo poživilo in budilo v njih izven cerkve domovinsko ljubezen in narodno zavest; 2. organizirati predavanja v velikem obsegu, ki naj obravnavajo važna vsakodnevna vprašanja od higiene v taborišču preko nujnih informativnih, prosvetnih, narodnostnih in poli-tično-gospodarskih vprašanj; 3. skrbeti za redno izhajanje taboriščnega tiska; 4. organizirati telovadbo in šport; 5. organizirati razne tečaje, ki naj zajamejo razna strokovna, prosvetna in druga vprašanja, predvsem pa učenje tujih jezikov. Samo od sebe se je pri službi božji razvilo ubrano ljudsko petje. Salezijanec prof. Silvin Mihelič, ki je to petje spremljal z orgijami na koru, se je zavzel za organizacijo mešanega pevskega zbora, saj je bilo med begunci lepo število pevcev in pevk, ki so delovali pri raznih cerkvenih in svetnih pevskih zborih. Na poziv za begunski pevski zbor se jih je prijavilo lepo število. Začelo se je na prostem, brez not, brez instrumenta, kar na pamet. In šlo je! Nekateri so peli po spominu, drugi so se od njih učili; ravnatelj Bajuk in prof. Mihelič sta pa po spominu pisala partiture; zbor je imel redne vaje in se je svoje naloge z ljubeznijo oprijel. Predavanja je začel dr. Joža Basaj, predsednik Narodnega odbora, ki je 14. junija 1945 govoril na prostem pred vetrinjskim žup-niščem "O našem položaju". Udeležba je bila ogromna, ker je vsakega begunca pač zanimalo, kako je in kaj bo z nami. Predavatelj se je v govoru dotaknil našega razmerja do Angležev in v primerni obliki povedal vso resnico. Dne 15. junija 1945 pa je vetrinjski župnik J. Mussger razlagal zanimivosti vetrinjskega samostana in umetniške spomenike v cerkvi. Zaradi nevzdržnih socialnih in higienskih razmer so Angleži s koncem junija vetrinjsko taborišče razpustili in slovenske begunce preselili v stalna taborišča, ki so jih zanje pripravili v Peggezu pri Lienzu (Vzhodna Tirolska), Spittalu na Dravi (Koroška), Št. Vidu na Glini (Koroška) in v Liechtensteinu pri Juden-burgu (štajerska). Z vsako skupino je šlo določeno število inte-ligentov, da bi moglo v taboriščih normalno potekati prosvetno delo, kakor je bilo zamišljeno in sklenjeno v Vetrinju. Poglejmo sedaj, kako se je v slovenskih taboriščih razvijalo splošno prosvetno delo! PREDAVANJA Z gimnazijo je največ inteligentov odšlo v Peggez in zato je v prosvetnem pogledu to taborišče bilo prvo in vodilno za vse slov. begunce v Avstriji. V Peggezu so se 31. julija 1945 zbrali na posvet vsi člani prosvetnega sveta. Poleg poročil posameznih referentov je pretresal svet tudi načrte za skupno prosvetno delo po vseh taboriščih. Po naročilu tega sveta je prof. dr. Franc Mihelčič sestavil načrt predavanj, po katerem bi imeli naslednje krožke strokovnjakov, ki bi posamezna vprašanja strokovno obdelali in izdelana predavali po vseh taboriščih: a) naravno - medicinski krožek, b) filozofsko - ideološki krožek, c) kulturno - zgodovinski krožek, d) socialni krožek, e) vzgojni krožek, f) teološki krožek, g) pravni krožek, h) tehniški krožek, i) kmetsko - kulturni krožek. Ta načrt pa je bil le delno izpeljan, ker so se pokazale velike težave v tem, da so nekateri člani teh krožkov bili preobremenjeni z delom drugod; poleg tega pa so bile razglašene in uveljavljene omejitve v potovanju in brez posebnega policijskega dovoljenja ni bilo mogoče potovati na razdalje nad 10 km od stalnega bivališča. Ta odredba je bila izdana samo za DPs, med katere so spadali tudi begunci. Zato so bila taborišča navezana le na predavatelje iz svojega kroga. V Peggezu pri Lienzu so bila pod vodstvom prof. dr. Mihelčiča urejena predavanja dvoje vrste: ena so bila splošna za maso in so obravna-la vprašanja, ki so zadevala življenje vseh taboriščnikov in so vse zanimala. Ta predavanja so bila v veliki gledališki dvorani. V začetku je teh predavanj bilo precej. Predavatelji so obravnavali vprašanje medsebojnega sožitja, javne in zasebne higiene, šole, našega begunskega položaja itd. Druga vrsta predavanj pa je bila specializirana. Namesto filozofsko ideološkega krožka je deloval odsek za predavanja za inteligenco. Ta so bila ob sredah zvečer. Taka predavanja so bila: mehanizem, vitalizem in katolicizem; svet atomov; izumrla bitja; smotrnost v stvarstvu; razvoj organizmov; politika; politika in Cerkev; umetnost in lepota; tehnika v naravi; znanost in vera; liberalizem in kr-ščnastvo; materializem v politiki; demokracija; meje državne oblasti; bistvo demokracije; vzgoja k demokratičnosti; prava načela o svobodi; avtoriteta in svoboda; kritika in kriti-kastrstvo; socialno vprašanje; socialna vest; kapitalizem; zasebna lastnina in nje meje; vrednostna lestvica dobrin; katoliški liberalizem; o brezboštvu; načelnost in značajnost v javnem in zasebnem življenju: krščanska dru-. žina. Predavanja za može in fante so bila ob četrtkih. Naj neštejemo naslove predavanj-voliti je dolžnost; svoboda in avtoriteta; lastnina in nje meje; politična zrelost in nezre- Športni in telovadni nastop v Peggezu pri Lienzu lost; liberalizem med našim narodom; politika in Cerkev; materializem v našem narodu; delo je naša dolžnost; oseba in država; politika in nje pomen; osebne pravice; pravice katoličanov v državi; socialna vest; kapitalizem; krščanska ureditev družbe; načelnost in značajnost v javnem in zasebnem življenju. Vzgojni krožek se je razdelil v tri odseke: v odsek vzgojnikov, v katerem so bili profesorji, učitelji in poklicni vzgojitelji, v odsek roditeljev in v mladinski odsek. Vzgojni krožek je imel predavanja ob četrtkih. Obravnaval je na podlagi papeške okrožnice "O vzgoji" naslednja vprašanja: Bistvo, važnost in odličnost krščanske vzgoje; činite-lji vzgoje; subjekt vzgoje; krogi vzgoje; Cerkev vzgojiteljica; šola vzgojiteljica; nevarnosti za mladino; spolna vzgoja. Mladinski odsek pa je imel predavanja za moško mladino vsak torek. Predavatelji so obravnavali naslednja vprašanja: vzgojni pomen fantovske druščine; bodimo realni; učimo se od drugih narodov, s katerimi prihajamo v stik; kako se je velika Britanija zavarovala proti invaziji; privatna razodetja in prerokbe; zasluge bencina za zavezniško zmago; medsebojni vplivi fantovske vzgoje; fant naj študira socialno vprašanje; boj lenobi; nekaj spominov; kaj je atom, atomska bomba; predvsem načelnost; poskus na Bikinih; kako gleda fant na svetovna dogajanja; fant nositelj idealizma in veselja. Posebej pa moramo še omeniti ciklus odličnih predavanj, ki jih je imel prof. dr. Rudolf Hanželič iz vzgojnega zaklada in sicer posebej za izobražence, posebej za vzgojitelje in še posebej za starše in širše sloje. Predaval je od avgusta do novembra 1945. V Judenburgu je za slovenske begunce imel tovrstna predavanja 14., 15. in 16. novembra 1945. Socialni tečaj s serijo predavanj sta vodila Mons. Matija Škerbec in Franc Pernišek. Na tem tečaju je bila obdelana papeška okrožnica "Quadragesimo anno"; dalje so bila predavanja o gospodarskem liberalizmu, o modernem kapitalizmu, o socializmu in komunizmu ter o stanovskem redu. Socialni tečaj je bil v glavnem namenjen delavcem. Posebej pa sta dva počitniška socialna tečaja bila prirejena za dijake in sicer eden v letu 1946 v Peggezu, drugi pa v letu 1947 na Hohenburgu pri Spittalu. Tega tečaja so se udeleževali gimnazijci-višješolci in akademiki. V taborišču v Št. Vidu na Glini so imeli splošna predavanje za vse taboriščnike. Predavali pa so: o volitvah in parlamentu na Angleškem; o posebnih lastnostih državljanov in nosilcev oblasti v demokratični državi; o pomenu predavanj za begunce. Imeli pa so tudi ciklus predavanj o vzgoji. V Spittalu na Dravi je bilo od avgusta do oktobra 1946 leta 13 predavanj, med katerimi je bilo 7 posvečenih vzgojnim vprašanjem in to zlasti tistim, ki zadevajo posebno življenje slovenskih taboriščnikov. Predavanj se je udeleževalo od sto do tristo poslušalcev. V spittalskem mladinskem domu pa so skozi vsa begunska leta fantje imeli vsak teden svoje prosvetne sestanke, katere je obiskovalo od 50 do 100 mladih fantov. Ti sestanki so v prvi vrsti bili namenjeni fantovski samo-izobrazbi in vzgoji. Največ predavanj in največ poslušalcev je bilo v prvem in v polovici drugega leta našega begunstva. Razmere na avstrijskem delovnem trgu so bila takrat take, da tujec dela ni mogel dobiti. Pozneje pa je vsak taboriščnik moral na delo in je Delovni urad imel vsakogar v evidenci. Taboriščne uprave niso beguncev zastonj ne hranile, niti jim zastonj niso dajale stanovanja. Vsak begunec je moral zase in za svojo družino oskrbo v taborišču plačati in zato je moral na delo. Zaposlen je moral biti ali v taborišču ali zunaj taborišča. Le bolniki in onemogli so bili dela oproščeni. V špitalskem taborišču so n. pr. taboriščniki vsak mesec za vzdrževanje plačali 120.000.— avstrijskih šilingov, katere so jim delodajalci odtegnili pri izplačilu zaslužka in določeni delež nakazali deželni upravi v Celovec. Zato je razumljivo, da je živahno pro- svetno delo začelo upadati, ker je vedno več ljudi iz taborišč odhajalo ven na delo in so se zunaj zadrževali po ves teden, le v nedeljo so prihajali domov na obisk k družini. BRALNI VEČERI V zvezi s predavanji je treba omeniti še bralne večere v pegeškem taborišču. Da bi ljudi naučili pravilnega branja in jih polagoma seznanjali z važnejšimi poglavji v naši književnosti in z našimi najboljšimi pisatelji, so bili organizirani stalni bralni večeri. Pri teh je prof. Božo Bajuk bral — po uvodnem predavanju o Levstikovi dobi in njegovem pomenu — Martina Krpana. Sledil je Jalnov "Ovčar Marko", Zorčevi "Beli menihi", Tavčarjeva "Visoška kronika" in Jalnov "Trop brez zvoncev". Vmes med branjem pa je vpletel priložnostne spomine na naše šege in navade ob raznih priložnostnih in pojasnjeval stvari iz branja bodisi z literarne kakor tudi z jezikovne plati. Ti večeri so se začeli 2. januarja in končali 6. novembra 1946. Vmes je bil posvečen en večer tudi Cankarjevemu spominu. Pri teh večerih je pa dr. Franc Mihelčič poročal o važnih dogodkih iz svetovne politike v preteklem tednu. Vse to je vabilo ljudi, da jih je bilo redno od 100 do 150 navzočih. Ti večeri so priklicali še neko drugo posebnost. Da bi vzbudil zanimanje za naše bistvo in narodno zavest, je prof. Božo Bajuk organiziral tudi narodopisni krožek, ki je imel 4 sestanke; na njih je pretresal razne možnosti, kako uresničiti in oživiti zopet naše lepe navade in našo folkloristiko v šolah in med ljudmi. V špitalskem taborišču pa so slovenski begunski pisatelji priredili dva bralna večera, na katerih so brali svoja dela: dr. Stanko Kociper, Karol Mauser, Božidar Kramolc, Stanko Brunšek, Franček Kolarič in Erik Kovačič. JAVNA KNJIŽNICA Naš človek je vajen branja in zato ni nič čudnega, da je v taboriščih bila silna žeja po branju. Ta in oni begunec je poleg vse revščine prinesel s seboj v culici tudi kako knjigo. Romala je potem iz roke v roko, iz izbe v izbo, iz barake v barako. Misel na lastno slovensko taboriščno knjiž- nico tudi odgovornim ljudem ni dala miru. Ko je po posredovanju šefa vzgojnega oddelka angleške vojaške uprave polkovnika C. W. Batyja hodil ravnatelj Marko Bajuk na grad Silberegg, kamor so nemški nacisti navlekli ogromne količine raznih knjig, je tukaj za šolo nabral poleg šolskih in znanstvenih tudi lepo število primernih leposlovnih del v tujih jezikih, največ seveda v nemščini. Precej slovenskih knjig se je posrečilo dobiti po raznih slovenskih hišah in župniščih na Koroškem, posebno knjig Družbe sv. Mohorja; mnogo knjig pa je nakupil Socialni odbor, ki je tudi sicer stalno skrbel za napredek knjižnice. Tako je naraščala zaloga knjig in je knjižnica začela delovati že 20. decembra 1945. Vodil jo je Masič Pavle, knjižničarka pa je bila v Peggezu Marija Bajukova, v Spittalu pa Marica Tomažičeva. Ob svojem začetku v decembru 1945 je knjižnica imela 1067 knjig. Prostore je imela v šolski baraki in je bila pravzaprav gimnazijska last, to pa zato, da se ne bi lepega dne kak taboriščni funkcijo-nar zmislil in jo razglasil za skupno tabo riščno last. Posojala je knjige za zelo nizko odškodnino; tudi tuje narodnosti so imele dostop. Ob selitvi v Spittal je pegeška knjižnica imela 616 slovenskih knjig, 538 nemških, 86 angleških, 13 francoskih in nekaj drugih, vsega skupaj 1211 knjig. Izposojevanje je bilo zelo živahno, ker je bilo n. pr. do 1. junija 1946, torej v pol leta, izposojenih 3475 slovenskih, 896 nemških, 87 angleških, 55 hrvaških, 39 francoskih, 28 italijanskih, 11 čeških knjig. Med izposojevalci je bilo 3994 Slovencev, 249 Nemcev, 200 Rusov, 96 Hrvatov, 51 Angležev. Ko se je večina slovenskih beguncev iz avstrijskih taborišč preselila v Argentino, se je 7. njo selil tudi slovenski del taboriščne knjižnice, ki so jo begunci izročili Društvu Slovencev v Buenos Airesu; duplikate iz te knjižnice pa je dobilo Društvo Slovencev v Men-dozi in je na ta način nekdanja pegeška knjižnica dala podlago za dve slovenski knjižnici v Argentini. TEČAJI Poleg predavanj so bili v taboriščih organizirani še razni tečaji kakor: zadružni, knji- Slovenska knjižnica v taborišču v Spittalu govodski, stenografski in številni jezikovni tečaji. Zadružni tečaj Med najbolj zanimivimi v Peggezu je bil zadružni tečaj od 24. aprila do 8. julija 1946. leta. Zanimivo je bilo opazovati, kako se je štirikrat na teden ob en četrt na sedmo zjutraj zbirala k temu tečaju pisana publika, ki je redno napolnila do zadnjega sedeža največjo sobo v šolski baraki. Udeleževali so se ga moški in ženske najrazličnejših let od 21 pa do 52 in najrazličnejših poklicev od inteligentov, preko trgovcev, industrijskih in obrtnih delavcev do kmetov, ter najrazličnejše izobrazbe od akademske do ljudske šole. Obdelan je bil v celoti učni načrt, ki je obsegal: 1. Poglavje o predhodnikih današnjih zadrug — predaval dr. Joža Basaj; 2. poglavje iz zgodovine zadružnega gibanja — predaval dr. Joža Basaj; 3. poglavje o organizaciji zadrug — predaval Lovre Jan; 4. poglavje o vrstah kmetijskih zadrug na Slovenskem — predaval dr. Joža Basaj; 5. poglavje iz zadružne ideologije — predaval dr. Ludvik Puš. Udeleženci so dobili obsežna skripta z 21 stranmi besedila in tri strani vprašanj. Tečaja se je udeleževalo 72 ljudi, povrečna udeležba je bila 90 odstotna. Zaključen je bil z lepim uspehom. Knjigovodski tečaj je trajal od 26. marca do konca septembra 1946. leta. Imel je tri oddelke: zadružnega, katerega je vodil Franjo Sfiligoj, obrtniškega pod vodstvom Jožeta Lekana ter za inteligen-te, katerega je vodil Jože Mavric. Na tečaju je bilo temeljito obravnavano amerikansko knjigovodstvo v vseh podrobnostih teoretično in praktično. Kot predmet praktičnega pouka so vzeli v zadružnem oddelku knjigovodstvo denarne zadruge; v obrtniškem krojaško in v inteligečnem stavbeno podjetje v dobi enega poslovnega leta z zaključno bilanco in prenosom. Sistematično delo sta ovirala predvsem pomanjkanje knjigovodskih tiskovin in pomanjkanje novejše literature. Tečajniki so si pomagali z načrtovanjem, knjigovodske nastavke pa so zasnovali predavatelji. Izpraševanje se je med poukom vršilo na ta način, da je po vrsti vsak tečajnik knjiženje postavk narekoval, predavatelj pa je pravilnost nadzoroval. Tako se je najbolje videlo, kako so tečajniki snov obvladali. Tečaj se je vršil dvakrat na teden ob torkih in četrtkih od pol sedme do pol osme ure zjutraj v šolski baraki. V vsakemu oddelku je bilo od 15 do 20 udeležencev. Tečaj za slovensko stenografijo je bil prirejen z namenom, da se z njim okoristijo obrtniki in nekateri inteligenti, ki so imeli interes za stenografijo. Začel se je 6. maja 1946 in se je končal koncem oktobra 1946. Vršil se je dvakrat na teden ob ponedeljkih in četrtkih po eno uro. V začetku je v njem bilo 33 udeležencev, do konca pa jih je vztrajalo 17. Ker ni bilo na razpolago nobene učne knjige, si je moral predavatelj Stanko Masič sam prirediti snov za pouk. Poučeval je po Gabels-bergerjevem sestavu, katerega je za slovenski jezik priredil prof. Fran Novak. Jezikovni tečaji Med izredno važna izobraževalna sredstva v taboriščnem življenju spadajo jezikovni tečaji. še nikdar naši ljudje niso imeli za to toliko priložnosti, kakor so jo imeli v letih taboriščnega življenja; posebno velja to za mladino, za katero so ti tečaji prvenstveno prihajali v poštev. Nikdar pa naši ljudje tudi niso na sebi tako čutili, kako važno je znanje tujih jezikov, kakor v tistih letih. Da bi torej čim koristneje izrabili vsako prosto uro in da bi se po možnosti za silo pripravili za tuje kraje, kamor jih je kmalu zanesla usoda, so bili v vseh slovenskih taboriščih organizirani jezikovni tečaji. V Peggezu pri Lienzu se je v začetku, to je v oktobru 1945. leta priglasilo za razne tečaje nad 600 udeležencev. Organiziranih je bilo za nemščino 7, za angleščino 5, za italijanščine 2, za francoščino 1 in za ruščino 1 oddelek. Ko se je stvar malo unesla, so ostali za nemščino trije tečaji, katere je vodil ravnatelj Marko Bajuk; za angleščino sta bila dva, ki sta jih vodila dr. Zudenigo in prof. Vinko Logar, kasneje še enega dr. Julija Pajman; za italijanščino eden, ki ga je vodil dr. Kajetan Gantar in za francoščino eden, vodil pa ga je prof. Roman Pavlovčič. Udeležencev je bilo v posameznih tečajih po 15 do 30, večina tečajev se je vršila po dvakrat na teden. Angleški tečaj za naprednejše sta vodila angleška uradnika Mr. John Corsellis in Mr. Strachan. Prvi in edini španski tečaj v Peggezu je leta 1946 vodila dr. Julija Pajman. Trajal je približno en mesec. Ta in tudi vsi drugi jezikovni tečaji so prenehali zaradi preselitve v Spittal. V Spittalu na Dravi pa so bili organizirani naslednji tečaji: 1. Tromesečni tečaj za češčino, ki se ga je udeleževalo 10 do 14 učencev, in to dvakrat na teden po dve uri; 2. Trije tromesečni tečaji za angleščino za začetnike, in to dva od julija 1945 do januarja 1946; v vsakem je bilo po 20 udeležencev, vodil jih je novinar Hugo Kern; v tretjem tečaju od januarja do novembra 1946 je bilo 54 tečajnikov. Nato sta bila dva nadaljevalna angleška tečaja. V vsakem je bilo od 15 do 30 obiskovalcev. Angleške tečaje so vodili Mr. Adler, Mr. Mearns in Sgt. Bill Wright. S posebnim trimesečnim tečajem pa je začel v poletju 1948 dr. Stanko Kociper. Njegov tečaj je imel 4 oddelke, udeleževalo pa se ga je 153 tečajnikov. Vsak oddelek je imel tedensko po dve uri, ki so se za odrasle vršile po večerih, za otroke popoldne. Učbenik za te tečaje je sestavil dr. Kociper sam, natisnila pa ga je Slovenska begunska tiskarna v Spittalu. Po odhodu prof. Vinkota Logarja v Argentino je dr. Kociper prevzel pouk angleščine tudi na gimnaziji; prenehal je s poukom in tečajem s koncem januarja 1949. leta, ko je odšel v Argentino. 3. Za nemščino so bili štirje tečaji, in sicer trije za začetnike, ki jih je obiskovalo okoli 150 tečajnikov; razen tega je bil za naprednejše nadaljevalni tečaj, ki ga je obiskovalo okrog 20 tečajnikov. 4. Za francoščino je bil organiziran en na- daljevalni tečaj, katerega je obiskovalo 15 ljudi. 5. Prvi tečaj španščine je v poletju 1947. leta imel dr. Franc Blatnik. Zanimivost tega tečaja je bila v tem, da ga je vodil iz taboriščne radijske postaje in je bil po zvočnikih prenašan po vsem taborišču. Ob pozni popoldanski uri se je skoraj vse taboriščno prebivalstvo zbralo pred barakami ali pri odprtih oknih in z učbenikom v roki poslušalo pouk in razlago španščine. Tolike udeležbe ni imel ne popreje ne pozneje noben drug jezikovni tečaj. Dr. Blatnik je v ta namen priredil učbenik "Učimo se španščine!" v šestih zvezkih s 16 lekcijami na 146 straneh v obliki malega formata. Natisnila ga je Slovenska begunska tiskarna v Spittalu. V maju leta 1948. je začel šolski nadzornik Aleksander Majhen z drugim tečajem španščine, ki je bil namenjen samo za inteligente; v juniju je organiziral tretji in četrti, v avgustu peti, v oktobru šesti in v novembru pa sedmi tečaj španščine. Vsak tečaj je trajal po 3 ure tedensko do konca leta 1948. V vsakem tečaju je bilo povprečno po 30 udeležencev. Osmi španski tečaj za Slovence je imel Albin Breznik. Obiskovalo ga je okrog 10 tečajnikov, ki so bili po večini njegovi prijatelji. 6. S šolskim let. 1948|49 sta uvedli obvezen pouk španščine ljudska šola in slovenska begunska gimnazija v Spittalu. V ljudski šoli so bili štirje, v gimnaziji pa trije tečaji (dva nižja in eden višji) po 3 ure tedensko. Na obeh šolah je poučeval Aleksander Majhen. V ljudski šoli se je španščine učilo 77 šolarjev, v gimnaziji pa 84 dijakov. Aleksander Majhen je priredil učbenik "španščina" za gimnazijo. Uporabljali so ga tudi tečaji in višja ljudska šola. Izšel je le prvi zvezek s 13. lekcijami na 30 straneh velikega formata. Tiskala ga je Slovenska begunska tiskarna v Spittalu, ki je izdala tudi "Slo-vensko-španski slovar" Ivana Pekolja (2. izdaja, veliki format na 166 straneh). Tik pred odhodom največje skupine v Argentino je tudi natisnila 2. izdajo Pekoljeve "Španske vad-nice", ki obsega 20 lekcij na 58 straneh velikega formata in španski glagol na 33 straneh. V taborišču Liechtenstein pri Judenburgu pa so bili tile tečaji: 1. štirje tečaji nemščine: prvi trimesečni tečaj se je začel 26. julija 1945, drugi pa 15. septembra 1945. Oba je vodil Franc Zupan. Tretji nemški tečaj se je začel 15. januarja 1946, četrti pa 26. novembra 1946. Oba tečaja sta bila trimesečna in ju je vodil sodnik Fišinger. V vsakem tečaju je bilo okrog 30 udeležencev. 2. Štirje tečaji angleškega jezika: prvega je organiziral in vodil Ratko šušteršič. Začel se je 7. avgusta 1945; drugi tečaj se je začel 29. oktobra 1945; tretji 5. marca 1946; četrti pa 28. novembra 1946. Vodila sta jih Franc Zupan in Mis Russon. Udeležba od 14 do 18 tečajnikov v vsakem tečaju. Kot pomožne knjige za tečaje sta voditelja izdala: Franc Zupan "Vadnico za angleški jezik" (po Otto Sauerju) in Fišinger "Nemško vadnico za samouke" (200 strani — veliki format). Po preselitvi v Trofaiach pri Leobnu (Štajerska) je vodil španski tečaj za Slovence šolski upravitelj Avgust elemente. Tečaj je obiskovalo 30 do 40 ljudi, ki so se učili jezika iz učbenika "Praktični tečaj španskega jezika"; sestavil ga je A(vgust) C(lemente), tiskala pa Slovenska begunska tiskarna v Spittalu. V začetku tečajev v letih 1945 in 1946 je bila velika težava z učbeniki. Ker ni bilo primernih knjig, so si morali voditelji tečajev sami pripravljati snov, kar je dalo veliko skrbne priprave, dobra stran te priprave pa je bila v tem, da. smo na ta način prišli do učbenikov, ki smo jih že omenjali. Uspehi v tečajih so bili različni. Pri odraslih, ki jim je že daleč odmaknjeno slov-niško znanje, je bilo to delo težko in uspeh komaj zadovoljiv, saj jim je bilo treba najprej razložiti osnove slovenske slovnice, da so si potem s težavo mogli polagoma prisvajati tuj jezik. Trdna volja pa je kljub temu dosegla nekaj uspehov. Pri onih pa, ki so imeli še jasne pojme o slovnični zgradbi, je delo prav lepo in uspešno napredovalo. Uspeh je bil mogoč tudi samo s približno homogeno zaokroženimi enotami. Zato je bilo treba tečajnike ločiti po splošni izobrazbi in praktičnem znanju jezika, sicer bi bilo delo zamudno in odbija tiste, ki bi radi hitreje napredovali, ker imajo za to pogoje. Zaradi tega je vsak jezikovni tečaj imel toliko oddelkov. LJUDSKE IGRE Preden se je bilo v taborišču mogoče uveljaviti z ono kulturno zvrstjo, ki velja sloven- Gledališka baraka v taborišču v Spittalu skemu ljudstvu za eno izmed najdražjih — z ljudsko igro —, je bilo treba prebresti največje ovire. Na razpolago ni bilo ne dvorane, ne odra, ne odrskih del, ne garderobe, ne česa drugega, razen sila močne volje po uveljavitvi tudi na tem področju. In tako smo vkljub vsemu dosegli tudi na tem polju naravnost presenetljive uspehe. Nismo spravili na oder sicer visokih umetniških del — saj jih niti ni bilo na razpolago—, dali pa smo vendarle veliko. Naj naštejemo posamezna dela, ki so šla preko naših begunskih gledaliških odrov. V Peggezu pri Lienzu je že 24. septembra 1945 v režiji prof. Milkota Jegliča prišla na oder Detelova "Begunka", ki je bila ponovljena še 28. septembra. Pobudo za organizacijo gledališkega krožka v Peggezu je dal in vzel v roke prof. Jeglič, ki je pokazal, da je odličen režiser, le žal, da je bil poklicno toliko obremenjen, da se gledališču ni mogel več posvečati. Na to pobudo so polagoma nastajali razni igralski krožki, ki so dajali na oder boljše in slabše stvari. Kot režiserji so se v Peggezu udejstvovali gg.: prof. Milko Jeglič, dr. Ludvik Žagar, župnik Leo Kristane, prof. Alojzij Lus-kar, Ciril Šega, Marjan Hočevar, za mladinske igre pa Janko Mernik in Rudi Knez. Krožki so bili povezani v eno gledališko družino, ki jo je vodil Franc Pernišek. Scenograf je bil Valentin Pintar. Režiserji so pogosto imeli skupne seje oz. sestanke, na katerih so se dogovorili za razpored iger, ugotavljali napake in uspehe igranja in prireditev ter si skupno prizadevali, da bi gledališče vedno bolj izpopolnjevali, ga dvigali in nudili ljudem resnično kulturno zabavo. Na pegeškem odru so bile odigrane še naslednje igre: "Luč z gora" (dvakrat), "Dom" (trikrat), "Rožni venec" (dvakrat), "Sne-guljčica" (dvakrat), "V Ljubljano jo dajmo" (dvakrat), "Miklavž prihaja" (enkrat), "Sveta noč v kraljestvu Triglava" (dvakrat), "Podrti križ" (trikrat), "Pri belem konjičku" (štirikrat), "Vrnitev" (dvakrat), "Revček An-drejček" (štirikrat), "Scapinove zvijače" (dvakrat), "Krivoprisežnik" (enkrat), "Triglavska roža" (enkrat), "Reka" (dvakrat), "Voda" (enkrat). Poleg naštetih iger pa so bile prirejene na pegeškem odru še naslednje prireditve: "Žalna svečanost" (6. nov. 1945) v počastitev padlih domobrancev in v taboriščih pomrlih Slovencev; "Veseli slovenski večer" (15. in 18. nov. 45), "Silvestrov večer" (31. dec. 45); "Novoletni večer" (1. jan. 1946); "Pri jaslicah" 4. in 6. jan. 1946, žive simbolične slike iz Jezusovega rojstva in detinstva združene s pevskim koncertom slovenskih božičnih pesmi; "Dve uri smeha" (3. in 4. marca 46) —pustna zabava; "Proslava prvega sv. obhajila" (19. 5. 46), mladinska akademija v počastitev pr$o-obbajancev in proslava materinskega dne. Slovenska begunska ljudska šola v Peggezu je zaključila obe šolski leti z dobro uspelo šolsko akademijo. Prosvetno delo dijakov Mladi duši je okvir gimnazijskega dela preozek, hoče se ji poleta, poezije, romantike. Tudi v tej smeri so se dijaki razmahnili in u-stanovili svoj literarni krožek pod vodstvom člana učiteljskega zbora, ki ga je imenoval ravnatelj. V njem so imeli predavanja, brali in ocenjevali svoje spise in priredili celo tekmo z literarnimi nagradami. Imeli so tudi svoj list "Cvetje v tujini", ki je prinašalo prav dobre pesmi, črtice in drug drobiž. Dramatsko spretnost so pokazali 15.7.46 v izvrstno uprizorjeni klasični igri "Kralj Ojdip", ki jo je režiral prof. Božo Bajuk. Šolski akademiji so priredili: dne 6. sept. 1945 pod vodstvom prof. Jegliča. Spored je bil tehten, obsegal je primerne deklamacije v slovenščini, nemščini, angleščini, srbohrvaščini, latinščini, grščini, francoščini in italijanščini. Globok vtis je napravil posebno prizor iz Platonovega dialoga "Phaidona" v grščini. Pri drugi akademiji dne 15. julija 1946 pa so pod vodstvom prof. B. Bajuka deklamirali v slovenščini, nemščini, angleščini in grščini (osmo-šolec Zdešar je v krasnem grškem govoru govoril izvirno 1. filipov govor najboljšega govornika Demostena). Vmes je bilo vpletenih več pevskih in klavirskih točk. Akademiji sta pokazali zelo res- / no delo zavoda in sta spominjali na čase naj-živahnejšega dela klasične dobe naših srednjih šol. V Št. Vidu na Glini je bila slovenska skupina kulturno sicer zelo razgibana, toda živela je v skrajno neugodnih stanovanjskih razmerah, tako da na kake prireditve večjega obsega niso mogli misliti, ker niso imeli na razpolago dvorane, niti večjega prostora. Napravili so si zasilen oder na prostem, kjer so imeli 22. julija 1945 prvo prosvetno prireditev z nastopom mešanega in moškega pevskega zbora, z veselo igro in s telovadnim nastopom deklet. Pevski koncert združen s telovadnim nastopom so imeli 16. avg. 1945, proslavo materinskega dne 1. oktobra 1945. in 9. oktobra komemoracijo za pokojnim kraljem Aleksandrom. Zaradi slabih stanovanjskih razmer je bilo to taborišče razpuščeno in v začetku 1916 leta so bili slovenski taboriščniki preseljeni v veliko begunsko taborišče v Bistrici na Dravi, od tukaj pa prav v kratkem v Spittal. V Bistrici so 17. februarja 1946 igrali igro "Domen" v režiji Rudija Hirscheggerja. V Spittalu na Dravi se je kulturno delo začelo šele s prihodom slovenske skupine iz nekdanjega Št. Vida na Glini, bilo je to februarja 1946. Kot že omenjeno, je bila ta skupina izredno delavna in je s svojim prihodom spit-talskemu taborišču dala krepak kulturni zagon. čeprav ni še imela na razpolago ne prime) ne gledališke dvorane in tudi ne odra, je vendar takoj začela prirejati igre, ki so se vršile v veliki obednici na zasilnem odru. V teku leta je bila potem zgrajena velika in lepa gledališka dvorana z zelo velikim odrom. Do prihoda pegeške skupine v Spittal so bile tukaj odigrane naslednje igre: "Miklavž prihaja" (trikrat), "Theophilus" (dvakrat), "Revček Andrejček" (štirikrat), "Henrik gobavi vitez" (dvakrat), "Trije tički" (trikrat), "Gorski duh" (dvakrat), "Luč z gora" (štirikrat). Kot režiserji so se v spitalskem taborišču udejstvcvali: Rudi Hirschegger, Stanko Brun-šek, Franček Kolarič in Franc Cigan. Za odličnega in izredno požrtvovalnega scenografa sc je izkazal R. Hirschegger. Duša vsega prosvetnega in kulturnega delovanja pa je bil prof. Janko Sever. S prihodom pegeške skupine v novembru 1946 pa so bili v Spittalu zbrani skoraj vsi Oder in notranjost gledališke dvorane slovenski begunci, kar jih je živelo v Avstriji. Tako je poslej to taborišče bilo največje in najmočnejše slovensko begunsko taborišče v Avstriji. Pegeška gledališka družina se s prihodom v Spittal ni razšla, temveč se je okrepila še z novimi močmi s priključitvijo spitalske družine. Uredili smo dvorano in gledališki oder opremili tako, kakor ga niso imeli opremljenega niti Avstrijci v mestu Spittal. Električno razsvetljavo odra je kakor v Peggezu tudi tukaj uredil električar Janez Kovač. Pomagal mu je Janez Pleško. Po združitvi so bile odigrane naslednje igre: "Sveta noč v kraljestvu Triglava" (enkrat), "Pri belem konjičku" (dvakrat), "Revček Andrejček" (dvakrat in v novi zasedbi), "Petrč-kove poslednje sanje" (trikrat), "Mati" (dvakrat), "Scapinove zvijače" (dvakrat), "Divji lovec" (dvakrat), "Reka" (enkrat), "Svojeglav-ček" (dvakrat), "Župnik iz cvetočega vinograda" (dvakrat), "Slehernik" (trikrat), "Skopuh" (dvakrat), "Voda" (dvakrat), "Konec poti" (enkrat), "Miklavž prihaja" (dvakrat), "Tončkov božični večer" (dvakrat), "Učiteljica" (dvakrat). Vsako leto je bil v Peggezu in v Spittalu na odru prirejen široko zasnovan Miklavžev večer za otroke in odrasle ter lepa in prisrčna božičnica za mladino. Dalje spominska žalna svečanost, posvečena spominu naših padlih domobrancev; na odru so bile prirejene tudi razne proslave naših narodnih praznikov in razre akademije s telovadnimi in pevskimi točkami. Gregorčičev večer ob 40. letnici smrti, Slomškova proslava, akademija Kristusa Kralja in marijanska akademija na praznik Brezmadežne. Po'.eg odrskih pa smo v Peggezu in v Spittal večkrat, zlasti ob nedeljah dopoldne, pri-r jali radijske zvočne igre, katere so poslu-rali vsi taboriščniki. __ H7 _ V Liechtensteinu pri Judenburgu je bila sicer najmanjša slovenska begunska skupina, ki pa je od vsega začetka bila kulturno zelo delavna. Tudi igralska družina se je že zgodaj zbrala skupaj, tako da so 21. oktobra 1945 že začeli s "Totim teatrom". Bila je to prva predstava nekaterih komičnih prizorov. Pod vodstvom režiserjev dr. Marjana Ermana, Ivana Ovna, Janeza šušteršiča in sester Dober-škovih, so v judenburškem taborišču bile odigrane naslednje igre: "Begunka" (enkrat), ""Učenjak" (enkrat), "Pri belem konjičku" (štirikrat), "Theophilus" (enkrat), "Snegulj-čica" (enkrat), "Triglavska roža" (enkrat), "Kovačev študent" (dvakrat), "Revček An-drejček" (dvakrat), "Voda" (dvakrat), "Veriga" (enkrat), "Scapinove zvijače" (enkrat), "... ulica št. 15" (enkrat), "Mala pevka" (enkrat). Poleg navedenih iger pa so bile še naslednje akademije in prireditve: Akademija ljudsko šolske mladine pod naslovom "Mati, Domovina, Bog" (9. okt. 45); žalna slovesnost ob drugi obletnici pokolja domobrancev (13. okt. 46); prvodecembrska akademija s sodelovanjem orkestra in terceta sester Doberškovih (1. dec. 45); Milavžev večer (5. dec. 45); bo-žičnica za ljudsko šolsko mladino (23. dec. 45); akademija dekliškega telovadnega krožka (26. febr. 46); akademija za prvoobhajance (20. jun. 46); velika telovadna akademija Slovencev v judenburški mestni dvorani (14. sept. 46); marijanska akademija (8. dec. 46). Tudi to taborišče je bilo v letu 1947, v znamenju propagande za povratek v domovino, razpuščeno in slovenski taboriščniki so bili preseljeni v narodnostno mešano taborišče Trofaiach pri Leobnu (štajerska), kjer pa so bili za kulturno udejstvovanje naših beguncev zelo neugodni pogoji in se zato s prirejanjem iger in podobnim niso mogli več pečati. Tako sta dobra volja in požrtvovalnost zmagala mnogotere ovire in smo z ljudsko igro mogli vršiti med našimi begunci lepo kulturno delo ter jim lajšati tegobne dni begunstva. Nabito polne dvorane so bile dokaz, kako potrebna je bila ta zvrst kulturnega udejstvo-vanja. GLASBA IN PETJE Glasbena šola V Peggezu je bila gimnaziji priključena tudi glasbena šola. Ko je pripeljal ravnatelj Ba- juk iz Silberegga dobro ohranjen klavir, je bilo mogoče osnovati na gimnaziji glasbeni pouk v klavirju, ki ga je prevzel abs. konser-vatorija Ernest Majhenič dne 25. februarja 1946. Potrebnih not je oskrbel ravnatelj iz že omenjene zaloge. Učencev je bilo 32. Glasbena šola je nadaljevala svoje delo nekaj časa tudi še v Spittalu. Petje Vetrinjski pevski zbor se je bil zelo raztrgal ob selitvi v Peggez in v druga taborišča, čeprav je bilo ob razselitvi določeno, da poj-delo vsi pevci v Peggez. Brž po svojem prihodu v taborišča smo si Slovenci zopet zbrali pevski zbor z namenom, da bi zbor sodeloval pri službi božji, kakor tudi da bi gojil svetno narodno in umetno pesem, pa tudi, da prikažemo svetu pevsko kulturo slovenskega naroda. Prav vsak zbor pa je bil pred velikimi težavami; bil je brez vsakih sredstev; ni bilo ne not, ne instrumentov, niti ne najbolj preprostih prostorov za vaje. Z dobro voljo pa je premagal vse težave in je opravljal v najlepši meri vse naloge, ki si jih je zastavil ob svojem začetku. V Peggezu pri Lienzu se je za zbor prijavilo okrog 80 pevk in pevcev, po glasovnem prečiščenju je ostalo v zboru 60 do 70 stalnih članov obojega spola. Glasovi so bili dobro zastopani v vseh legah in se je začelo delo takoj v začetku z vso resnostjo. Pevske vaje so bile stalne in sicer najmanj po dve na teden, po potrebi pa tudi po več. V začetku ni imel prostora za vaje. Pol ducata ruskih plesalcev in plesalk je namreč zasedlo vsak dan obširno gledališko dvorano in še čitalnico povrhu in v njej ves dan "vadilo", mi pa smo za resno kulturno delo iskali zavetja pod edinim hrastom v taborišču ali pa v gozdičku za Dravo. Pa se .je ta ruska "artistična družba" kmalu zapodila v svet prodajat svojo umetnost, mi pa smo prišli do primernih prostorov za kulturne prireditve. Not ni bilo, treba jih je bilo — kot v Ve-trinju — pisati po spominu (Bajuk in Mihe-lič), dokler se nam ni posrečilo dobiti jih nekaj iz Celovca in od drugod. Sčasoma pa si je zbor nabavil razmnoževalni stroj za note, ki jih je bilo preje treba pisati na roko za vsak glas posebej. Zborov arhiv je tako mno- go pridobil in naglo napredoval ter je lahko tudi zborom v drugih taboriščih pomagal z notnim materialom. Da bi se poživilo prosvetno delo, je zbor na raznih prireditvah sodeloval že od vsega začetka. V cerkvi je pa pel stalno vsako nedeljo in vsak praznik pri sv. maši ob desetih, pri jutranji maši pa je navadno bilo ljudsko petje. Zbor je sodeloval pri različnih prireditvah, akademijah, sprejemih odličnih dostojanstvenikov, ki so obiskovali taborišče in priredil tudi nekaj svojih samostojnih koncertov. Da bi okoličanom, ki so o beguncih imeli slabo menje, dokazali svojo pevsko kulturo, je priredil zbor dne 6. avgusta 1945 leta koncert naših priprostih pesmi na nekem vrtu v Tri-stachu. V nedeljo 5. avgusta 1946 je imel v dekanijski cerkvi v Lienzu cerkveni koncert s slovesnimi litanijami Kristusa Kralja. Samostojen koncert pa je priredil 4. oktobra 1945 v koncertni dvorani "Alpenraute" v Lienzu. Dva lepa koncerta je priredil zbor v taborišču 20. in 25. novembra 1945; koncert cerkvenih pesmi (božičnih) je priredil 4. in 6. januarja 1946; 2. februarja 1946 je nastopil s koncertnim programom v velikem taborišču v Bistrici na Dravi, kjer je bilo okrog 30.000 taboriščnikov; seveda je bil koncert namenjen le naši slovenski skupini, a ga je poslušalo tudi mnogo drugih narodnosti . Lep cerkveni koncert je zbor priredil v frančiškanski cerkvi v Lienzu ob priliki razstave v avgustu 1946. V Spittalu na Dravi je bila pevska kultura na visoki stopnji; tu smo imeli pravzaprav kar več zborov: mešani pevski zbor, katerega je nekaj časa vodil salezijanec Franc Cigan, nato pa orga-nist Vid Rovanšek, je štel 70 pevcev in pevk; moški zbor 40 pevcev, ženski zbor pa 30 pevk. V naslednjem naj naštejemo pomembnejše zborove produkcije: za božič in velikonoč je zbor naštudiral latinsko mašo, sicer pa je priredil vrsto lepo uspelih koncertov: prvega konec julija, drugega v začetku septembra 1945; nadaljnjega v novembru 1945 (slovenske narodne zdravi-ce); sodeloval je tudi pri vseh prireditvah slovenske taboriščne skupine, kakor ob proslavi slovenskega (29. oktobra) odn. jugoslovanske- Prizor iz "Peterčkovih poslednjih sanj" v taborišču v Spittalu ga narodnega praznika (1. decembra), ob Prešernovi in Gregorčičevi proslavi, ob Miklavževem večeru (opereta Miklavž prihaja), božičnimi, pustu itd. Odlično je ta zbor uveljavil slovensko pesem ob priliki sportno-glasbenega festivala v mestu Spittal v dneh 7. in 8. septembra 1946, ko je nastopil pred avstrijsko publiko, pred angleški gosti in drugimi begunskimi narod-lics.nimi skupinami, in 25. septembra 1946 ko je v dvorani meščanske šole v mestu Spittal priredi! koncert slovenskih narodnih pesmi za ang!ešk3 častnike in vojake. Skupina spitalskih pevcev je 26. septembra 1946 pela v celovškem radiju Vodopivčev(> spevoigro "Kovačev študent"; Koncert narodnih pesmi za slovenske taboriščnike je zbor priredil 6. oktobra 1945. Ta koncert je bil že šesti v Spittalu. S prihodom lienške skupine se je zbor povečal in okrepil najprej na 130 pevcev; po-glasovnem prečiščenju se je številčno sicer zniža! na okrog 70 oseb, toda glasovno je pridobil po zlitju glasov in trdni volji pevcev za lesno pevsko delo. Vodstvo zbora je prevzel j-.rcf. Silvin Mihelič. Prvi zelo pomemben nastop tega združenega rbora je bil 9. decembra 1946, ko je na povabilo br'tanske radijske družbe BBC, v gledališki dvorani "Doma zmage" v taborišču zapel rod vedstvom prcf. Silvina Miheliča 4 pesmi: "Slovensko dride" (Venček na glavi se) v treh različicah. Prvo kitico je odpel ženski, drugo moški, tretjo pa mešani zbor. Druga pesem je bila "V hribih se dela dan", ki jo je spret- no in z razumevanjem dirigiral ravnatelj taborišča Jarvie, nato pa je zbor odpel še pesem "Gor čez izaro" in "V gorenjsko oziram se skalnato stran". Snemala je za svoje oddaje BBC pod vodstvom častnika Patrika Smitha, ki ga Slovenci še dobro poznamo iz vojnih časov, ko je v londonskem radiju tako imenitno zdelaval Hitlerja. Patrik Smith ie pred vsako pesmijo napravil kratek uvod; v katerem je povedal, da "poje jievski zbor slovenskih beguncev v UNRA-inem taborišču v Spittalu v veliki gledališki dvorani"; ta nastop je bil, po izjavi omenjenega angleškega častnika, velik uspeh za Slovence. Na plošče posnete pesmi so bile poslane v London, kjer jih je BBC oddajala najprej za Veliko Britanijo, nato za Britanski imperij in slednjič za vso Ameriko. Zbor je pel tudi pred angleškimi parlamentarci (Frank Beswick, T. W. Beamish, C. R. Hobson), ki so 8. februarja 1947 uradno obiskali spitalsko taborišče. Izredno lep koncert slovenske umetne in narodne pesmi pa je zbor priredil 13. in 17. februarja 1947. To je doba, ko je bil na višku svoje meči. Njegovi koncerti so bili posneti tudi za celovško radijsko postajo, v kateri je zbor tudi parkrat nastopil, ker ga je šef Britanske obveščevalne službe v Celovcu Mr. Gs-rald Sharp zelo cenil. Pevovodja prof. Silvin M i h e 1 i č ga je privedel do zavidljive višene. Tudi za taboriščnike je priredil še več koncertov zlasti pred odhodom vsake večje slovenske skupine v svet, da smo se tako ob zvokih naše prelepe pesmi razhajali. Proti koncu 1947. in v začetku 1948. leta so naši ljudje že začeli odhajati v prekomorske dežele. Skoraj vsak teden so se "Fantje na vasi" oglasili zdaj pod tem, drugič pod drugim oknom ter zapeli v slovo odhajajoči deklici, zdaj družini, zdaj zopet svojemu tovarišu iz zbora. Z odhajajočimi pa je stalno upadala tudi moč zbora. šentviška skupina je še po prihodu v Spittal ohranila svoj zbor, ki ga je vodil or-ganist Franc Mihelič. Ta je pel pri nedeljski jutranji maši. Ne smemo pa pozabiti tudi na naše mladinske pevske zbore. V Lienzu so se dijaki in dijakinje petja učili v šoli, kjer so sodelovali pri šolskem zboru. Ta je pel pri vseh šolskih mašah in tudi sicer vačkrat sodeloval pri šolskih akademijah in drugih prireditvah pod vodstvom prof. Silvina Miheliča. Zbor se je posebno v ženskih glasovih povzpel na ugledno višino. S svojim delom je nadaljeval tudi v Spittalu. Mladinski zbor ljudske šole v Peggezu je vodila učiteljica Cveta Grmek. Ta je pel na raznih proslavah ljudske šole in na mladinskih prireditvah. Učiteljica Marija Černe pa je vodila šolski cerkveni zbor, ki je ubrano pel prvi vseh mašah za ljudsko šolo ob nedeljah, praznikih in delavnikih. V spitalskem taborišču smo imeli izredno prijetno in lepo otroško petje. Šolska upravi-teljica Angela Gospodaričeva je vadila otroke v ubranem cerkvenem petju. Čudovito so ti otroci prepevali o božičnih praznikih! Učiteljica Cveta Grmek je vodila šolski mladinski zbor, ki je nastopal pri raznih mladinskih prireditvah in na šolskih proslavah. Salezijanec Rudi Knez je vodil deški pevski zbor, ki je štel okrog 50 dečkov. Zbor je imel odličen pevski material in je bil tudi dobro izšolan. Nastopal je pri mladinskih priredit-veh, pri prireditvah Mladinskega doma in ob mladinskih praznikih v cerkvi. Ob priliki Mladinskega tedna od 13. do 20. septembra 1947 je bil koncert tega zbora posnet na plošče za celovško radijsko postajo. V Liechtensteinu pri Judenburgu je pevski zbor vodil nekaj časa Franc Zupan, kasneje pa Valentin Malavašič. Zbor je predvsem gojil cerkveno petje. Priredil je en koncert narodnih pesmi 22. maja 1946, ki ga je vodil Franc Zupan. Tu so imeli v začetku tudi svoj orkester. Ker pa se je večina muzikantov preselila v Spittal, se je orkester v Spittalu znova organiziral in kar dobro igral. Vodil ga je nekdanji vojaški kapelnik Franc Strah. Tisk Nekajkrat smo že omenjali Slovensko begunsko tiskarno v Peggezu odn. v Spittalu. Iz skromnih začetkov na vetrinjskem polju, kjer smo na podstrešju neke hiše na ročni razmnoževalni aparat tiskali prvi begunski list, se je po preselitvi v Peggez ta tiskarnica razširila in z leti postala pravo podjetje, ki je v Peg- gezu in pozneje v Spittalu zaposlovala 10 ljudi. Tiskarno je z veliko spretnostjo vodil dr. Franc Blatnik, tehnično stran pa je ves čas odlično obvladoval Marjan Hočevar. Kot ilustratorja sta v tiskarni v Peggezu delala Alojzij Žagar in Stanko Snoj. Ni bilo niti lahko niti majhno delo, kar je ta tiskarna opravila. O periodičnem tisku je naš Koledar prinesel že obširno razpravo, zato se to pot omejimo samo na tisk knjig in brošur. Tiskarna je ves čas bila v veliko pomoč tudi vsem našim begunskim šolam, ker je tiskala potrebne šolske knjige, do katerih v tuji deželi sicer nikoli ne bi prišli, zlasti pa ne v razmerah, v kakršnih smo se kot begunci nahajali. Leta 1945. je bilo v Peggezu natisnjeno za ljudsko šolo nujno potrebno "Prvo berilo" (14 strani v 200 izvodih). Dalje je tiskarna v tem letu natisnila še "Slovensko čitanko za ljudske šole" (16 strani v 300 izvodih), pesniško zbirko "Strti cvetovi", posvečeno spominu padlih domobrancev. V letu 1946 je natisnila lepo ilustriran Ijud-skošolski "Abecednik", ki ga je sestavila učiteljica Anica Šemrov; dalje "Slovensko berilo za 3. gimn. razred", "Slovensko berilo za 3. razred ljudskih šol"; "Zgodovino Grkov", izvleček iz Pipenbacherjeve "Latinske slovnice", Bučarjevo "Zgodovino starega veka", "Kratko zgodovino slovenskega slovstva", prof. Pav-lovčičev "Zemljepis Jugoslavije", prof. Pavlov-čičevo "Zgodovino Slovencev", "Kratek katekizem" (dve izdaji), "Letno poročilo gimnazije za šolsko leto 1945-46", A. Gabrovega "Slovenskega pritrkovalca", dr. Kociprovo novelo ' Mlin ob Lešnici", Prešernov "Sonetni venec", Meškovo mladinsko povest "Romanje na Goro", pesniško zbirko R-e O. "Deževni dnevi"; sociološko-političen spis "Stanovska ureditev Slovenije" (tretja predelana izdaja, v založbi Slovenske delavske zveze, 73 strani, veliki format) . Tiskala in založila pa je tudi naslednje igre: Vombergarjevo "Vodo", Nicodemijevo "Učiteljico", Finžgarjevo "Verigo", Sheriffov "Konec poti", Jurčičevega "Desetega brata". Lastno tiskarnico je imela tudi šentviška begunska skupina, ki je po svojem prihodu v Spittal začela tiskati tudi knjige in brošure. Tiskarno je vodil izredno marljivi prof. Ivan Sever, kot ilustratorji pa so sodelovali: Rudi Hirschegger, Franc Holozan in I. Žitnik. Ta tiskarna je tiskala literarno zbirko "Velikonočno branje", zbirko ilustracij "Naša pot", ki nam v podobi prikazuje posamezne postaje z naše begunske poti; "Cerkveno pesmarico za ljudsko petje", "Molitveno uro za- blagor domovine", prav ličen almanah spitalskega taborišča "UNRA D. P. Camp Spittal", prof. Severjevo "Slovensko berilo za 4. razred srednjih šol". Po preselitvi lienške begunske skupine v Spittal sta se obe tiskarni združili in je delo složno potekalo naprej. Natisnila je: prof. Pavlovčičev "Zgodovinski atlas" (49 strani geografskih kart, veliki format); od istega avtorja še "Zgodovino srednjega in novega veka" (104 strani, veliki format), "Zemljepis Slovenije in Jugoslavije za 8. gimn. razred" (86 strani z železniško karto Slovenije, veliki Skupina angelov v opereti "Miklavž prihaja" v Spittalu Iz razstave slov. begunskega taborišča v Juden-burgu: Cerkveni predmeti. Izdelek slov. begunskih obrtnikov format), "Zemljepis Slovenije za 4. gimn. razred" (75 strani, 21 geografskih kart, veliki format), "Zgodovino za 4. gimn. razred" (56 strani, 11 geografskih kart in 28 slovenskih grbov, veliki format); dalje "Letno poročilo slovenske begunske gimnazije v Spittalu na Dravi za leto 1946-47", "Letno poročilo slovenske begunske gimnazije v Spittalu ra Dravi za 1. 1947-48"; Ivan Ovsenek "Živinoreja in mlekarstvo" (172" str. vel. form ilustrirano); Ivan Potočnik "Sadjarstvo" (177 str. vel. format, ilustrirano); M. Humek "Domači vrt" (ponatis — 104 str. vel. form., ilustrirano); Bohuslav Skalicky "Kletarstvo" (ponatis, 102 strani, vel. form. ilustriraro); Maks Osojnik -"Poljedelstvo in travništvo" (98 strani, veliki form,, ilustrirano) Vse ilustracije navedenih knjig za Kmetijsko poklicno šolo je narisal Stanko Snoj. Tiskala je tudi naslednje publikacije: Matija Š k e r b e c "Spomini in remi- niscence na katoliško gibanje med Slovenci zadnjih 35 let" (65 strani, veliki format), Kramolčeve "Pravljice" in "Zakleta kraljična in slepa princeska" (27 strani, mali oktav format), Peter Levičnik "Slovenska državna misel" —Ob stoletnici njenega oživljenja— (mali oktav, 63 strani), Erik Kovačič "Romar na beli cesti" — pesniška zbirka — (mali oktav, 63 strani), Pranček Kolarič "Žalni venec" — (pesniška zbirka,) — "Slovenske balade in romance", "šolska pesmarica" v treh delih (narodne pesmi za ljudsko šolsko mladino), "Slovenske narodne pesmi" (z notami v dveh zvezkih in kartonirano). Poleg tega pa so izšle v Spittalu še naslednje brošure: "O spolni vzgoji", "Od kod sem, mati?", "Življenski pogum", "O zavestni poglobitvi verskega življenja", "O premišljevanju", "Marija z nami je odšla na tuje", dr. A. Ušeničnikov "Obris socialnega vprašanja"; ponatisi papeških okrožnic: "Di-vini Recemptoris" (O brezbožnem komunizmu), "Časti connubii" (o krščanskem zakonu), "Im-mortale Dei" (o krščanski ureditvi države), "Iz družboslovja", "Neprestano premišljujte" (Cardynova brošura), "O vzgoji volje", "Ali veste, kaj sem" (brošura o pomenu in namenu Katoliške akcije), "Duhovna obnova", "Tebi begunec", "O izgubi poklica", "Slovesne izjave brezmadežnega srca Marijinega", prof. P. Slapar "O vlogi duhovnika v izseljenstvu", "Na pot", "Tebi dekle", "Podvoj in voj", "Bra-zšlijsko pismo Pija XI. o K. A.", "Marijino popotovanje pred božičem", Heredia-Kremžar "Vir največje sile". Šolski nadzornik Aleksander Majhen je sestavil "Slomškovo čitanko", ki jo je po naklo-nienosti šefa Britanske obveščevalne službe v Celovcu Mr. Geralda Sharpa tiskala in založila "Koroška Kronika"; knjiga je služila za berilo na vseh slovenskih begunskih ljudskih šolah, širili pa so jo tudi po slovenskih razredih ljudskih šol na Koroškem. Dr. Godnič je sestavil in ciklostiral celo "Nemško-slovenski slovar". Z gotovostjo lahko postavimo trditev, da je skupna naklada vseh tiskanih del, ki jih je izvršila Slovenska begunska tiskarna v Peggezu in v Spittalu, če odračunamo periodičen tisk, znašala okrog 25.000 izvodov. Razstave Da bi pokazali javnosti delo naših ljudi, njihovo pridnost in tvorne sposobnosti in našo Slovenski begunski pevski zbor v Spittalu. V srediri prve vrste od leve proti desni stoje: pevo-vodja prof. SILVIN MIHELIČ, šef Britanske obveščevalne službe v Celovcu Mr. GERALD SHARP in primarij dr. VALENTIN MERŠOL kultui'no višino, je bilo prirejenih več razstav šolskih, obrtniških in obrtno-umetniških izdelkov. Slovenska ljudska šola v Peggezu je 8. septembra 1945 otvorila za begunske razmere lepo šolsko razstavo. Čeprav je bila prvotno določena samo za dva dni, je na zahtevo taboriščnega poveljnika majorja A. E. Richardsa ostala odprta ves teden. Major je bil z razstavo zelo zadovoljen in se je o njej precej laskavo izjavil, češ, da v Angliji v rednih razmerah niso priredili kaj takega; zato je povabil na ogled razstave Angleže iz drugih taborišč. Razstava ie dala povod, da je vojaška vlada v Celovcu "oddelek za begunce", dne 16.10.1945 izdala odredbo, da bo v Celov- • cu razstava begunskih umetniških in spret-nostnih izdelkov, ki jih bodo izdelali v raznih taboriščih preseljenih oseb v britanskem za-sedbenem ozemlju Avstrije. Ta razstava je bila prirejena v dneh od 15. do 20. novembra 1945 v dveh prostorih nekdanjega dvorca v Celovcu. Sodelovala so vsa slovenska taborišča. S to razstavo smo Slovenci lahko bili ponosni, saj smo tako v kakovostnem kakor tudi v številčnem pogledu razstavljenih predmetov odnesli prvenstvo. Največ so razstavili Sloven- ci iz lienškega taborišča (Peggez), ki so imeli razstavljene svoje predmete v bivši kapeli. Prikazali so delo svojega otroškega vrtca, ljudske šole, gimnazije ter gospodinjsko in kmetijsko poklicne šole, kakor tudi delo posameznih obrtnikov iz tega taborišča. V lienški fkupini so vzbujala pozornost zlasti cerkvena oblačila in izdelki kmetijsko-poklicne šole. Slovenski taboriščniki iz Judenburga so v Celovcu imeli razstavljene svoje izdelke iz aluminija in bogate čipke. Skupina iz Bistrice na Dravi (Kellerberg) je vzbujala zanimanje po zelo ličnih in bogato rezljanih sodčkih. Sirttalska skupina je imponirala s svojimi izdelki "suhe robe". Razstavo je obiskalo zelo veliko ljudi, odlične osebnosti avstrijskega javnega življenja, zastopniki angleške vojaške in civilne uprave; počastil jo je s svojim obiskom tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki se je takrat nahajal v Celovcu. Laskava poročila so prinesli tudi časopisi "Koroška Kronika" štev. 22 od 14 decembra in "Kaerntner Nachrichten" Nr. 179 od 18. decembra 1945. Dne 22. maia 1946 je bila v Peggezu v taboriščni čitalnici razstava raznih izdelkov, ki so bili izdelani v taborišču s preprostim im- Razstava Mladinskega doma v Spittalu proviziranim orodjem. Uspela je tako lepo, da jo je taboriščna uprava zahtevala v izpopolnjeni obliki v mestu Lienzu. Dne 13. julija 1946 je bila otvoritev drage šolske razstave V Peggezu. Trajala je tri dni. Otvoril jo je ravnatelj Mr. Ryder Young in Welfare Officer Mr. Paul Mzyk. Razstava jima je ugajala in oba sta se učiteljstvu prisrčno zahvalila za delo in trud. Ogledalo si jo je tudi mnogo tujcev in vsem je bila zelo všeč. Od 10. do 18. avgusta 1946 je bila velika begunska razstava v Rokodelskem domu v Lienzu. Tu so bili razstavljeni najrazličnejši izdelki slovenskih taboriščnikov od preprostih igračk in risb ljudsko-šolskih otrok do umetniško izdelanih svetilk, rezljanih hišnih vrat, sodčkov, kolesljev, mizarskih, kovaških in mehaničnih izdelkov do finih vezenin, dragocenih čipk, cerkvenih oblačil, oblek itd. Razstava je pokazala spretnost in iznajdljivost naših ljudi, obenem pa zavrnila očitke, da so begunci lenuhi in klateži. Pri otvoritvi so bili navzoči vsi mestni vidni funkcionarji. Slovenski taboriščniki v Judenburgu so bili zelo delavni in praktični ter so imeli v taborišču lepo razvito domačo obrt. Organizirali so 10. junija 1946 v taborišču razstavo svojih izdelkov; 6 julija 1946 pa so tako razstavo priredili za avstrijsko javnost v mestni hiši v Judenburgu. Z njo so dosegli lep moralni uspeh in dobili med avstrijskim prebivalstvom mnogo odjemalcev za svoje izdelke. V spitalskem taborišču je obrtniška delavnost taboriščnikov, v prvi vrsti Slovencev, našla svoj gospodarski izraz v stalni razstavi taboriščnih izdelkov, ki pa je bila obenem pro-' dajalnica zanje. Začetek stalne razstave sega v veliko javno razstavo, odprto 8. septembra 1946, ob priliki glasbeno-spoutnega festivala. Ta razstava je, tako kakor vse druge podobne razstave, v najbolj zgovorni obliki pokazala, da D.P.s niso niti Avstrijcem niti okupacijskim oblastem v nadležno breme kot lenobo pasoča masa. Na stalni taboriščni razstavi v Spittalu so bili na ogled in na prodaj tako taboriščnikom kakor zunanjemu civilnemu prebivalstvu vsi izdelki, napravljeni po beguncih v taboriščnih delavnicah. Tu je bilo videti preproste pa vendar strokovnjaško izdelane kuhalnice, rešeta in rete in drugo slovito ribniško "suho robo", pa spet fine izdelke pletarjev, torbarjev, so-darjev, strugarjev, kleparjev, knjigovezov, mehanikov itd., s polic pa so gledale ljubke lutke in pisane igrače, glavniki, šatulje, krasne čipke, vezenine in cela vrsta drugih predmetov; po stenah pa ste mogli videti lepe umetniške slike. V Mladinskem domu v Spittalu je bila 1. in 2. marca 1947 prirejena lepa fotografska razstava. Razstavljenih je bilo nad 2000 fotografij naših prelepih slovenskih planin in goric, mest in krajev. DIMITRIJ JERUC UMIRAJOČA ZEMLJA Nocoj je nebo kot opojna prelest, nikjer ni oblačka, nikjer ni meglic, le zlata preproga radostnih zvezd skrivnostno blešči se nad vrhi gorid Tako so skrivnostne in bajne radosti, ko zvezda utrne se v nočni tišini in srce posluša utripe mladosti, ki tožno ugaša kot spev v bolečini. Ugaša kot zvezdice v jutranji zori, bolestno in nemo brez vzdiha in plača, saj daleč na jugu in tam za zastori umira v obupu mi zemlja domača. MARIJAN MAROLT JCultuma deta v italijanskih tabmi&cih Že tista pot, ki so jo prehodili in prevozili slovenski begunci — vsaj njih večina —, potisnjeni v Italijo, je bila čudovita. Saj ni bilo težko priti med obema vojnama in še zadnja leta na Dunaj, v Berlin ali v Rim. Če pa si šel na Koroško, Goriško ali celo v Beneško Slovenijo, si se moral skrivati. Škofa Jegliča so Lahi zavrnili, ko je hotel iti počastit nadškofa Sedeja v Gorico. Da bi pa mogle cele kolone Slovencev tja — nemogoče! Rožna dolina, domovina Miklove Zale, kako vse drugače jo bo mogel zaigrati slovenski diletant! Koroška jezera so sama izzivala, da so pričeli ljudje peti "Gor čez" in "Hiša očet-na", pa še vse one o Rutah, cajzelčkih in pa senicah. V Celovcu so se trume mož in žena tiho pomikale mimo hiše, ki jim jo je pokazal gospod župnik, in kjer so včasih tiskali milijone Mohorjevih bukev in jih zdaj spet tiskajo. Ena skupina je prenočevala prav pod Blatnim gradom, kjer je vladika Slomšek govoril svoj najlepši govor. Umetnostni zgodo-vinoar si je ogledal Beljak, odkoder je v poznem srednjem veku prišel na Kranjsko slikar Janez in kamor je hodil škof Hren po može čopiča in dleta, da okrasijo, kar je protestant zanemaril. Na levi tam so se svetile v majskem soncu ziljske Atene naše folklore. Pot je vodila skozi Kanalsko dolino, domovino Ehrlichov in zadnjega teh, mučenca Lamber-ta. Prišli so v Rezijo; tam je bil strm klanec, ki ga angleški kamion ne bi zmogel, da niso ljudje izstopili. Nagovorili smo bosopetega dečka in prvič slišali našo rezijanščino. Na levi so nas pozdravljale vasi slovenske Benečije, tam nekje v tistih brdih je takrat premišljeval monsignor Trinko, a na desni se je pojavil stari kulturni fort Možac: kakšno doživetje za zgodovinarja! Kar je bilo zaprto dolga desetletja, se je odprlo; šlo je mimo, pa le ni šlo mimo. Večja postaja je bil Videm. Slovence je obiskal nadškof Nogara. Da bi xes ta človek preganjal kaplana čedermaca? MONIGO V Monigo je prišla glavnina beguncev v ponedeljek 14. maja 1945. Naslednja nedelja je bila binkoštna. Sv. maša se je vršila v veliki avtomobilski garaži. Pri maši je prvič nastopil mogočen pevski zbor pod vodstvom novoma-šnika g. Andreja Pogačarja. Bil je to začetek Slovenskega emigrantskega zbora, še istega dne v poznem popoldnevu sta priredila profesorja g. Peterlin in g. Beličič prvi Slovenski večer. Na sporedu je bilo predavanje in še nekaj točk, kot smo bili vajeni na prosvetnih večerih v domovini. Takšni slovenski večeri so se vrstili še naslednje nedelje, kmalu pa tudi cb delavnikih, ker je bil naval ljudi nanje prav velik. Paviljoni moniškega taborišča, prej vojašnica, so bili zidani v obliki podkve; srednji, prečni trakt je imel zadaj pokrit hodnik. Tak hodnik paviljona št. 2 je bila prva prosvetna dvorana. Zbiranje ljudi k slovenskim večerom so izkoristili tudi člani taboriščnega odbora za razne razglase in debate. Teme predavanj se bile različne, a aktualne. Ne vem, če so kje zapisane, a udeleženci se spominjajo zgodovinskih snovi, izseljenskega problema, ki ga je obdelal g. Stanko Grims ir. opisa Benetk. Benetke namreč niso bile daleč, in mnogo beguncev je izrabilo priložnost, da si ogledajo tamošnje umetnine. Tudi Tre-viso nam je nudil dosti zanimivosti, nekateri pa so hoteli videti še arhitektonsko zanimive Feltre in severni del Vittoria Veneta, ki hrani bisere provincialne benečanske gotike. Kolesarje so vabile gore na severu, mnogi so se zanimali za gojitev sviloprejk, kmetje za način umetnega namakanja polj. Tako so se ljudje izobraževali tudi sami z nazornim podukom, ki sta ga nudili krajina in tamošnja kultura. Večji prireditvi sta bili akademiji ob zaključku šolskega leta in ob desetletnici evha-rističrega shoda v Ljubljani. Umetniško pomembno dejanje je bila oprema nove taboriščne kapele, za katero je kipar g. France Gorše naslikal velik oltarni križ in podobi sv. Cirila in Metoda. V Monigu so se pričeli že prvi jezikovni tečaji, pa tudi prvi poskrusi športnega udejstvovanja so se tu napravili. Predvsem so igrali odbojko in gojili lahko atletiko. Vršil se je celo nekakšen lahkoatletski meeting. Od taborišča so se begunci poslovili z velikim pevskim koncertom, v nedeljo 26. avgusta 1945 pa so se odpeljali na kamionih v Forli. SERVIGLIANO 1945. Škoda, da so se avtomobilske kolone komaj dotaknile učene Padove in estetske Fer-rare in drvele skozi bizantinsko Ravenno že v trdi noči. Forli, kjer so begunci čakali pičel teden novih usod, nudi razmeroma malo zanimivosti. V noči od 1. na 2. septembra je bila večina prepeljana v Servigliano. Med potjo je nastopil nov odbor, v katerem sta bila ova člana, ki sta že v Monigu sodelovala v kulturnem delu, v Serviglianu pa je bil dodeljen prosvetni referat ravnatelju g. Prijatelju. Njegovo delo je bilo v prvi vrsti namenjeno ureditvi šolstva, ki v to poročilo ne spada, kot tudi ne tisk, za katerega je bil angažiran g. Krcšelj, kajti o šolstvu in tisku so poročali že prejšni letniki našega "Zbornika". Sploh pa je prve dni vse delo veljalo ureditvi taborišča. Le na kraljev rojstni dan se je vršila nekakšna akademija z govori, petjem sester Finkovih in improviziranega moškega zbora ter deklama-cijami na prostem; to je bil začetek, precej skromen začetek velikega dela. Dva dni pozneje, na Mali Šmaren, so Italijani in Poljaki, ki so imeli v Serviglianu svojo podčastniško šolo, prvič slišali slovensko cerkveno petje in kronist je takrat zapisal, da se oboji niso mogli načuditi lepoti naših Marijinih pesmi. Bilo je to sicer še ljudsko petje, pa že to je bilo zanje nekaj izrednega. Spomin na koncert v Monigu, pozornost, ki se jo vzbudili že dosedanji nastopi v novem kraju, predvsem pa živa potreba, ki jo vedno in povsod vsako slovensko občestvo čuti po pevskem zboru, so rodili javno vprašanje, ki je šlo od barake do barake in našlo pot tudi v taboriščni časopis, zakaj pevski zbor še ne deluje. Sledil je odgovor, da je ostalo precej pevcev v Forliju, temu pa debata o krivdi in krivcih, da zbor ni mogel strnjen potovati. Ko se je 23. septembra poslavljal začasni poveljnik cpt. Oakes, so mu v slovo zapele lahko samo še gdč. Finkove. čez dva dni pa so se že pričele redne vaje mešanega zbora, kajti večina zaostalih pevcev je med tem prišla tudi v taborišče. Čez štiri dni je zbor že nastopil — na akademiji poljskih podčastnikov, 1. oktobra pa pri sv. maši. 11. oktobra je pel zbor rekvijem za jelendolske žrtve, zvečer je priredil pozdravni koncert poveljniku ctp. Floodu, vmes pa je imel svoj občni zbor. Dotedanje svoje — neoficielno — ime Slovenski emigrantski zbor je spremenil v naslov Emigrant- ski pevski zbor Slovenija. Predsednik je postal g. dr. Julij Savelli, dirigent ostal g. Andrej Pogačar. V sklopu EPZ Slovenija so bili mešani, moški in ženski zbor, tercet gdč. Finkovih in moški oktet. Mešani zbor je štel povprečno 60 pevcev. V oktobru in novembru so sodelovale pevske skupine.EPZ Slovenija, deloma s sodelovanjem pianista prof. Osane, na akademiji v čast Kristusu Kralju, na vse-svetski žalni slavnosti; ob slovesu miss Har-ley in na Balantičevem večeru. Prava koncertna sezona se je pričela z velikim1 koncertom na državni praznik 1. decembra, ki so ga ponovili čez dva dni v taborišču, v naslednjih dneh dvakrat za Italijane in Poljake v Serviglianu, pred Božičem pa še v bližnjih mestih Montegiorgio in S. Angelo di Pontano. Kdor vsaj malo pozna pevovodske metode do skrajnosti zahtevnega gospoda Pogačarja in upošteva poleg naštetih nastopov še sočasne menjave cerkvenega časa, ki so zahtevale stalno štu-diranje novih bogoslužnih in nabožnih pesmi, se lahko čudi ogromnemu delu dirigenta in pevcev že v prvih mesecih obstoja "Slovenije". Z ustanovitvijo slovenskih šol se je ustvarila v taborišču posebna "kulturna četrt", skupina objektov za šolske prostore, dijaški kolegij in dvorana za prireditve. Ko je bila dvorana zagotovljena, se je takoj osnovala tudi igralska družina, štiri dni po pevskem zboru. V nekaj dneh se je prijavilo 80 članov. Po-prijeli so se dela za primerno ureditev dvorane in v 10 dneh postavili oder. čudili so se sami svojemu visokemu številu. Napravili so načrt za delo: dramatična šola, razdelitev igralcev v štiri skupine, od katerih naj bi vsaka naštudirala mesečno eno igro, tako, da bi imelo taborišče res svoje stalno gledališče. Ugotovili se tudi, da je med begunci dovolj godbenikov za osnovanje orkestra in pričela se je akcija za pridobitev potrebnih instrumentov. Ta pa menda ni uspela, kot je bil tudi ostali gledališki program v svoji celoti previsoko in preširoko zamišljen. Predvsem je bilo treba misliti najprej na izvedbo priložnostnih prireditev in spominskih večerov, kot sta bili akademiji v čast Kristusu Kralju in Brezmadežni, vsesvetska proslava, za katero je mojstrsko opremil oder g. Zemljak, Balantičev večer, akademija za praznik zedinjenja, ki se je vršila poleg koncerta. Velik uspeh je imelo martinovanje. ki ga je moral Slovenski emigrantski oder ponoviti in Miklavžev večer z izvirno Vombergarjevo noviteto "Re- beljon v peklu". — Obenem so se igralci učili večjih del, ki so terjala daljšo pripravo. G. Jože Zavodnik je napravil in vodil lutkovni teater. Taborišče ie dobilo svojo lastno kapelo, ki so jo uredili po načrtih župnika g. Jožeta Kapusa v modernem stilu, kot si je pri nas doma pod vplivom arh. Plečnika že osvojil cer-kveno-umetnostno proizvodnjo. Veliko ljubezen so ljudski mojstri posvetili izdelovanju jaslic, čeprav so bili zlasti literati potegnjeni v splošno prosvetno delo, je vendar njihova umetniška žetev bila tako velika, da so že za Vse svete izdali prvo številko svoje revije Svet in dom, ki je potem pod uredništvom dr. Jožeta Krivca redno izhajala. S svojimi prispevki so pa zalagali tudi ostalo časopisje. Na koncertnih sporedih ie bila marsikatera skladba ali priredba, nastala v taborišču. Pri odboru se je ustanovil kulturni svet, ki naj bi bil zveza vseh kulturnih institucij, obenem pa naj bi vodil ljudsko univerzo. Za začetek je napravil ta svet načrt ciklusa predavanj pod skupnim1 naslovom "Obnova Slovenije". Predavanja so se začela v začetku novembra, predavali so gg. dr. Dolinar, Ko-šiček, Krošelj, dr. Lampret, Osana, Snoj, Mrkun, žužek, Padar, dr. Žitko in ga. Prijateljeva, vedno pred številnim poslušalstvom. — Poleg teh splošnih predavanj so se pričeli v posameznih barakah tkzv. družinski večeri. Pobudo za te večere je dal g. Količek in so se zelo obnesli. Na vsakem večeru so ljudje slišali poljudno, zanimivo predavanje, ki sta mu sledila petje in prijateljski pomenek. Že v prvih tednih bivanja v Serviglianu so bili odprti številni tečaji. Najprej tečaja angleškega in italijanskega jezika, vsak v več kurzih, potem šoferski, kmetijski, fotoamater-ski in stenografski tečaj. Poleg kmetijskega tečaja za odrasle je pričela delovati kmetijska in obrtna nadaljevalna šola, dijaki iz gimnazije so si za izvenšolsko izpopolnjevanje izobrazbe ustanovili Slovensko dijaško zvezo. Športniki so odigrali že 10. septembra prvo prijateljsko tekmo v odbojki s Poljaki in tej tekmi so sledile še mnoge druge. Za odbojkarji So se zganile odbojkarice, pa tudi nogometaši, ki so se v drugi polovici oktobra prvič spoprijeli s serviglianskim klubom San Marco. Na občnem zboru 28. 10. so si vitezi telesne kulture nadeli ime Emigrantski športni klub Slovenija in sklenili gojiti v prvi vrsti lahko atletiko. Veliko je bilo zanimanje tudi za na- Emigrantski pevski zbor Slovenija v Serviglianu v Italiji v decembru 1945. Sede od leve proti desni pevovodja g. ANDREJ POGAČAR, poveljnik taborišča Cpt. FLOOD in Miss HEYNES mizni tenis. Večja prireditev so bili športni dnevi sredi novembra. Koncem, leta je bil odigran prvi šahovski turnir. Med najlepše športe pa spada hoja. Slovenci so posamič, pa v manjših in večjih skupinah obredli hribe in doline daleč naokrog, vživali lepoto svojevrstnega apeninskega sveta in njegove flore, kmalu pa zaznali tudi za vse verske, zgodovinske in umetnostne spomenike v okolici. 1946. Novo leto je pričelo z Vombergarjevo "Vodo", ki je doživela še tri reprize. Na Sveč-nico so igrali Jalnov "Dom" in teden pozneje "Srenjo". Tudi ti dve igri so morali ponavljati. V februarju in marcu je šel štirikrat čez oder Gogoljev "Revizor", v aprilu pa dvakrat "Miklova Zala". Daljših priprav je terjal "Hamlet", ki je bil v režiji prof. Osane uprizorjen 7. julija. Druge režije so vodili gg. Pavlinič, Špeh in Willempart, predsedoval pa je SEOdru g. Perharič. V tej zvezi naj omenimo še recitacijski večer Vinka Žitnika, proslavi materinskega dne in tretjega maja, kot prireditev SEO-a drugi recitacijski večer 4. junija, na katerem je bil glavna točka Prešernov "Krst pri Savici", kresovanje in mladinska akademija koncem šolskega leta. Največji gledališki uspeh je bil brez dvoma Hamlet, a tudi cb drugih uprizoritvah se je vedno ponavljala sodba, da ima gledalec vtis, kot da sedi v dobrem poklicnem gledališču. Pevski zbor je imel takoj v začetku leta neprijetno dolžnost, da se je poslovil s koncertom od cpt. Flooda. Ob tej priliki je! prvič za-donel "Hej, tretji maj". Koncem meseca januarja sta bila cerkveni koncert v idiličnem mestecu S. Vittoria in koncert slovenske pesmi za poljsko posadko v Amandoli, v februarju pevski večer za podporne člane, v marcu pa koncert s popolnoma novim programom, s katerim je šla nato "Slovenija" gostovat v Ricciore, na povratku je pa v poznih nočnih urah vsaj del sporeda ponovila pred taboriščnik: v Senigaliji. S podporo noveza muzikalno obdarjenega poveljnika cpt. Lancastra in v njegovem spremstvu, se je pevski zbor podal v drugi polovici marca na turnejo v Rim, ki je pomenila pravo zmagoslavje slovenske pesmi in slovenske pevske reprodukcije. Na praznik Sv. Jožefa so peli pevci pri slovenski novi maši ob glavnem oltarju cerkve sv. Petra, naslednji dan pa pri sv. maši v cerkvi sv. Stanislava. Popoldne potem je bil veliki koncert v dvorani sv. Belarmina na Corsu Ungheria, ki se ga je udeležila najodličnejša rimska publika z visokimi cervenimi knezi in diplomatskimi predstavniki zapadnih držav na čelu. Tretji dan so peli pred sv. Očetom Nj. Sv. Pijem XII., ki je slovenske pevce sprejel v avdijenco. Zvečer je sledil cerkveni koncert v cerkvi sv. Andreja. 22. marca je bilo snemanje slovenske pesmi na plošče v vatikanskem radiu. Petega dne so peli pri maši v slavni cerkvi Al Gesu; zvečer je bila radijska oddaja. V nedeljo zjutraj se je razlegala naša pesem v cerkvi sv. Belarmina, popoldne se je vršil drugi koncert v dvorani tega svetišča. Praznik Marijinega Oznanenja je bil posvečen ogledu Kalistovih katakomb, kjer se je pri sv. maši v podzemskih grobiščih spet pelo, popoldne so bile poslovilne večerni-ce pri slovenskih šolskih sestrah. V kolikor je dopuščal čas, so si slovenski pevci ogledali u-metnine večnega mesta, minister g. dr. Miha Krek pa naši zastopniki in prijatelji v Rimu so pa venomer ponavljali, da si pevci in njihov sijajni dirigent niti predstavljati ne morejo, kolikšno uslugo so napravili naši stvari. Rimski dnevi EPZ Slovenija so bili priznanje za koristnost, potrebnost in uspešnost kulturnega dela v begunstvu in zato zadoščenje vsem,, ki so kjerkoli to delo vršili. Doma v taborišču je delo EPZ-a razbremenil ljudski pevski zbor za cerkveno petje; Slovenija je pela po vrnitvi iz Rima še ob prihodu majorja Burnella, pri pontifikalni maši v starodavni fermski stolnici pri novi maši, in nastopila s Tomčevo mašo pred odhodom iz Servigliana. Velik kulturni dogodek tistih dni v taborišču je bil koncert altistke ge. Pranje Golobove. Ob tolikšnem podvigu gledališke in pevske umetnosti se je množilo tudi drugo kulturno delo. Skupna predavanja in družinski večeri so se nadaljevali. Rim s svojimi kulturnimi zakladi je postal tiha želja vseh. Ni se vsemi posrečilo priti tja, mnogi so pa ob najskrom-nejših zahtevah po "udobnem" potovanju le prodrli do središča krščanstva in si pripravljeni zlasti po Košičkovih predavanjih na najbolj ekonomičen način ogledali Rim. Drugi so romali v Loreto, kjer jim je blagi p. Oton Kocjan po opravljenih pobožnostih razložil zgodovino in umetnine bazilike. Izleti v okolico so se na pomlad še pomnožili. Umetniška posest taborišča je bila obogačena z dvema novima oltarjema g. Kapusa, ki sta bila postavljena v kapelo ob birmi v maju. Taboriščni dobrodelni fond je ustanovil ljudsko knjižnico. Poleg že obstoječih tečajev so pričeli delovati novi: nemški, francoski, tečaj za prvo pomoč v nezgodah in bolezni, knjigovodski; kmetijski tečaj se je razširil v nekakšno redno šolo za odrasle. Ustanovljeni sta bili novi društvi: Akademsko društvo "Slovenija" in. Družabni klub, poleg verskih združenj, ki bi jih bilo treba enkrat posebej obdelati. — Prav tako se je pomnožilo športno udejstvovanje. Nogometaši so igrali s S. Marcom in Poljaki, odbojkaši s Hrvati v Fermu in iz Ferma, ping-pengaši v Senigaliji, doma so se vršile lahko-atletske tekme, tekme v različnih disciplinah v Jesiju, Amandoli in v Fermu in spet v Amandoli, gojiti so še pričeli športno plavanje, obročkanje in telovadbo, s katero je nastopila šolska mladina. O sv. Jakobu se je taborišče preselilo v SENIGALIJO NA ŠT. 9. Bilo je to sredi poletja, v najhujši vročini, v kateri so se prvi znašli športniki. Po nekaj dneh je pričela delovati telovadna sekcija ESK Slovenije pod načelstovm g. Turšiča m je bilo mogoče napraviti telovadno orodje. Major Burnell je pričel dajati navodila za lahko atletiko; videti je bilo, da tudi športniki ne bodo mogli več delovati iz lastne iniciative. Vendar je v športu še nekako šlo. Poleg orodne telovadbe je bilo v ospredju zanimanja plavanje. V odbojki so bile tekme s taboriščem št. 7, v nogometu s Poljaki. Zelo dobro so uspeli športni dnevi sredi oktobra z raznimi tekmami, telovadnim nastopom na prostem in zaključno telovadno akademijo. Bil je to vrhunec telesnovzgojnega dela v taborišču, vrhunec v stalni rasti od skromnih začetkov v Monigu. To ni bila navadna športna manifestacija. Kdor je gledal te nastope, se je moral prepričati, da je telovadba, kot jo je pri nas uvedlo sokolstvo in jo potem dalje razvijali tudi orlovstvo, fantovski odseki in dekliški krožki, postala bistveni del narodne kulture; estetske vrednote tega gibanja so prišle do naše zavesti prav posebno sedaj, po večletnem odmoru. Morda še bolj dovršena je bila akademija, s katero so gostovali v taborišču št. 7. A razmere so postale takšne, da je začel tudi šport pojemati. Slovenski emigrantski oder je 6. oktobra ponovil Hamleta, to pot v režiji g. Willemparta. Igrali so ga na prostem in so ga na obširnem prostoru lahko gledali vsi taboriščniki in še gostje iz št. 7. Kmalu nato je imel SEO občni Gogoljev Revizor v uprizoritvi Slovenskega emigrantskega odra v Serviglianu v Italiji. zbor, dobil nov odbor, pričel spet z dramatično šolo, toda za igranje so se mu stavile s strani poveljstva prevelike ovire. Predvsem ni imel dvorane. Šele na sveti večer so imeli begunci spet možnost gledati igro in sicer Dra-bosnjjakovo božično, pa kar v obednici, kjer sta ji prisostvovala tudi papežev legat nadškof Rotolo in krajevni ordinarij msgr. Ra-vetta. Še mnogo težje kot oder je bil prizadet pevski zbor. še ne dober mesec po prihodu v Se-uigalijo se je sicer v redu vršil prvi koncert in nato je bila osnovana pevska šola. Nekaj dni po zborovem občnem zboru 1. septembra je bila izgnana iz taborišča večina duhovnikov in med njimi dirigent č. g. Pogačar, ki se ni vtikal v nobene upravne ali siceršnje tabo-liščne zadeve, ampak je posvečal vse svoje sile samo umetniški rasti zbora. Nadomestil ga je g. dr. Savelli. Doštudiral je od č. g. 1'ogačarja započeti nov koncertni program, s katerim je nastopil v taborišču na dveh koncertih, prej še pa je bil povabljen zbor v Rimi-ni k slovesu Poljakov: pel jim je pri maši in priredil koncert. Dva dni po ponovitvi koncerta v taborišču je poveljstvo izgnalo v Reg-gio Emilia še g. dr. Savellija. Umetniško vodstvo zbora je prevzel g. Jože Omahna, predsedstvo pa g. Božo Fink, ki sta ostala na svojih mestih do konca. Kapelo z lepimi Kapusovimi oltarji so dali Angleži postaviti na prosto. — Zanimivo jo listati po "Zedinjeni Sloveniji" zadnjih mesecev 1. 1946 in v začetku 1. 1947. Rubriko "Domovina v taborišču", ki je bila prej vedno polna kulturnih notic, izpolnjujejo zdaj največ sekantni, komandantovi razglasi, in objave oktroiranega odbora. Pisano je bilo, da je major Burnell pač izvajal navodila svojih predstojnikov, naj se beguncem bivanje v taborišču malo zagreni, da jih bo šlo več domov. A to je le del resnice. V drugih taboriščih ta- kega nagajanja ni bilo, tukaj se je pa pri vsem tem uveljavilo celo razveseljevanje s plesom in je poveljstvo uvedlo redne reproducirane konce: te, organiziralo pa tudi dve razstavi ročnih izdelkov, eno sedaj o Božiču, drugo potem o Veliki r.oči ¿947, ki sta bili za ljudi privlačni in sta imeli tudi svoj kulturni pomen, ker sta dali priložnost pokazati okus, pa tudi oblikovalne sposobnosti. Značilno je, da sta se morala Miklavževanje in božičnica vršiti hkrati 30. novembra in 1. decembra, kar jima je vzelo značaj praznovanja praznikov; ostalo je le obdarovanje, predčasno, ker je šla potem miss Haymen na dopust. Ko je odšla, je postal major takoj znosnejši. Prad koncem leta j s bila še akademija na čast Brezmadežni. Za ožji krog so se vršila akademska predavanja. Izhajati je začel učbenik španskega jezika. Kdor je dobil prostor, ie igral ping-pong, glavna tolažba v tem mo-rečem vzdušju pa je postal šah: učili so ga v tečaju, prirejali turnirje in ga igrali v vseh kotičkih pustih barak. Za Božič je presenetila "Zedinjena Slovenija" svoje bralce s prav dobrimi ilustracijami g. Gabrenje in s tem delom nadaljevala tudi še prihodnje leto. 1947. V prvih štirih mesecih je omeniti sledeča dejanja: Na praznik Sv. Treh Kraljev so ponovili Šuster — Drabosnjakovo Božično igro. "Begunska igralska skupina" je v feb- Predsednik NO za Slovenijo g. dr. MIHA KREK v razgovoru s pevci EPZ Slovenija po njihovem prvem nastopu v baziliki sv. Petra v Rimu dne 19. marca 1946. luarju dala trikrat Molierovega "Skopuha", SEO pod režijo g. štancarja spet pa v aprilu dvakrat "Verigo". _ SKAD je v dneh od 10. do 17.2. priredilo študijski tečaj. Lepo sta u-spela recitacijski večer (Prešeren, Cankar, itd.) in proslava sv. Tomaža Akvinca. — Poslovati sta pričela nov knjigovodski in prikro-jevalni tečaj. — Pevski zbor je za Veliko noč spet javno- nastopil v senigalski stolnici in tudi športniki so smeli v Jesiju odigrati nogometno tekmo. 9. maja je zamenjal majorja Burnella major Ebsworth. Konopca, ki ga je jel popuščati že prednik, ni več nategnil. Najbolj so mu u-gajali športniki. Šli so spet na razne tekme v mesto Senigaliijo, na lahkoatletski meeting v Ancono, v Jesi in Fermo in sprejemali goste v svojem taborišču. O Binkoštih so bili športni dnevi, v malo manjši meri kot prej-šno jesen. Novost so bile veslaške tekme. Romanja v Loreto, ki so prej popolnoma prenehala, so se znova začela in so si lahko vsi taboriščniki ogledali svetišče. — Pevski zbor je priredil koncert za Angleže. Drugih večjih samostojnih nastopov ni imel, pač pa je sode-ioval pri raznih prireditvah in pri službi božji. Bili sta v tem1 letu dve marijanski akademiji: ena ob zaključku šmarnic, druga na praznik Brezmadežne, koncem julija pa Baragova proslava. — Igralski družini sta delovali dve: Slovenski katoliški emigrantski oder, ki sta ga vodila gg. prof. Gerzinič in N. Jeločnik, pa Willempartova igralska družina. SKEO je v tem letu dal dvakrat Cervantesovega Čuječega stražarja in Čehova Prisiljenega obupanca ter priredil Miklavžev večer. Willempart je uprizoril dvakrat Steinbeckovo dramo iz zadnje vojne "Mesec je zašel", potem pa še dvakrat Gogoljevega "Jurčka". Dijaki so igrali Weiserjevo "Luč z gora". Zelo delavno je bilo SKAD, ki je poleg rednih sestankov s predavanji organiziralo posebne socialne dneve in filozofski tečaj. — Vkljub pripravam na pot čez morje je kulturno delo spet oživelo, čeprav ne v tako reprezentativni obliki kot svoj čas v Serviglianu. Božičnica je bila spet po našem okusu. Igrali so Kunčičev "Begunski Božič", pel je EPZ -Slovenija. — Da so ljudje pridno obiskovali španske tečaje, je umljivo. 1948. Tretji dan v letu je bila akademija v pozdrav Msgr. Rotolu. Skupina za skupino so odhajale v Bagnoli, da jih odpeljejo ladje v novi svet. Še enkrat je zbral SKEO igralce in za slovo od Evrope segel kar se da visoko: pod Štancarjevo režijo je prišel že drugič Shakespeare v taborišče, zdaj s komedijo "Kar hočete", ki jo je bilo treba seveda ponoviti. Pompeji, napoljski muzej, Pozzuoli in Cu-mae so bile zadnje postaje na kulturni poti glavnine slovenskih beguncev v Italiji . LAMMIE — CAMP, TRANI, FALLINGSBOSTEL V septembru 1. 1944 je bilo zbranih v An-versi kakih 800 slovenskih fantov, ki so prihajali iz raznih nemških vojaških enot k zaveznikom ali so prišli semkaj iz laških zaporov pa tudi še po kakšni drugačni poti usode. Že takoj v začetku tega skupinskega sestanka so se med njimi pojavile klice prosvetnega dela, ki so jih zadejali fantje sami; saj ni manjkalo med njimi talentov in, ne volje. Le do u-rejenega, načrtnega dela ni moglo priti takoj; kajti fantje so odhajali v RAF, nekaj tudi domov in vršile so se razne selitve. Kakšna polovica, 400 fantov torej, pa je ostala skupaj; bil je to 2. bataljon 1. kr. pešpolka, ki je dobil končno svojo namestitev v tkzv. Lammie-Cam-pu pri Napolju. To vojaško formiranje je imelo videz večje stalnosti in tako je tudi kulturno delo dobilo bolj organiziran okvir. Ker je bil 'Lammie-Camp zelo obširen, zaposlitev fantov precej različna, jih ni bilo mogoče združiti v en sam pevski korpus. Tako je bil najprej 28. oktobra 1945 ustanovljen pod vodstvom g. Janeza Plab.ute pevski zbor "Triglav", 12. novembra pa pod vodstvom g. Borisa Pavšerja drugi pevski zbor "Slovenet". Na državni praznik ie pričel izhajati kulturno-vzgojni-sa-tirični stenski časopis "Triglav", ki ga je urejal g. Maks Planine, ilustriral pa g. Hotimir Gorazd. Pod Planinčevo spretno režijo se je vršila na Sveti večer prva večja prireditev — božičnica, pozneje igra "Analfabet". Enaindvajsetega v prvem mesecu novega leta je bil ustanovni občni zbor zelo delavnega kulturnega društva, ki se je v začetku imenovalo Prosvetna sekcija 3. bat. 1. kr. pp. in mu je bil izvoljen za predsednika g. Franc Prelog. čez nekaj dni je prišel k fantom za kurata stotnik g. Ignacij Kunstelj, ki je pričel izdajati tipkan dnevnik, "Naš list", katerega so pošiljali tudi v druga manjša vojaška taborišča in ki je seznanjal fante z razvojem dogodkov doma in po svetu. O Svečnici je g. Pavšer ustarrovil "Domače godce", prvo in menda edino stalno godbeno telo, ki je gojilo tudi resnejšo muziko v italijanskih tabori- Ženski del EPZ Slovenija na svojem koncertu v dvorani Bellarmina meseca marca 1946 v Rimu. ščih. Dr. šeruga iz Rima, ki je bil že prej velik prijatelj in dobrotnik teh fantov in jim je hodil daleč delit duhovno in duševno hrano, jim je zdaj poslal zaboj knjig in dal tako podlago za tretji odsek njihovega kulturnega delovanja v društvu, za knjižnico. Priredili so nato pustni večer, na katerem sta nastopila še danes vidna oderska umetnika gg. Borštnik in Lipušček, poleg drugih seveda. Čez teden dni je sledil prvi koncert pod imenom "Večer slovenske pesmi; kmalu nato pa dobrodelna tombola, katere denarni dobiček so porabili za vezavo knjig in za velikonočne pirhe. Zelo lepo je izpadlo gostovanje fantov iz Ebolija, ki so uprizorili izvirno odersko operetno revijo "Fantje na vasi", ostali spored večera so pa izpolnili domači pevci in godbeniki. Poleg naštetih nastopov so se vršile ob vseh državnih praznikih še posebne akademije s pretežno u-metniškim sporedom. Delovali so tudi tečaji, 2 angleška jezikovna, ki sta ju vodila gg. Kunstelj in Egidij Gobec, in sadjarski pod vodstvom g. Jagra. Vsem kulturnim prizadevanjem v Lammie Campu je stal ob strani kape-tar. Bat. 27. septembra 1946 so teh 400 fantov preselili v starodavno mesto Trani; z njimi se je preselil "Naš list" z urednikom Kunstljem vred. Ta selitev je pomenila obenem dokončno prevedbo v civilni stan in tako je tudi nekdanja prosvetna sekcija dobila novo irrip: Prosvetno društvo. Ko je v začetku- decembra odšel g. Kunstelj nazaj v Eboli, je prenehal njegov časopis, a takoj je ustvaril g. Gobec novega, "Naše upe", ki so prinašali tudi leposlovno gradivo, zlasti Gobčeve črtice. Večja nastopa v tej pozni jeseni sta bila proslava 1. decembra in Miklavžev večer, na tretji sveti večer v novem letu pa pozdravna akademija v čast papeževemu legatu. Za dva pevska zbora seveda zdaj ni bilo več potrebe in sta se po prihodu v Trani zlila v enega. Prizor z Marijanske akademije v Senigaliji. V Traniju so se fantje sešli z manjšo skupino slovenskih civilnih beguncev, med katerimi je bil najvidnejši in najagilnejši g. Bajlec, katerega so na občnem zboru 26.1.1947 izvolili za predsednika Prosvetnega društva. Društvo je dobilo poleg oderskega, pevskega, godbe-nega in knjižnega še športni in šahovski odsek. Športni odsek je gojil predvsem odbojko, lahko atletiko in telovadbo, v kateri se je urila tudi dekliška skupina. Vodil je ta odsek g. žnidar, šahovskega g. Lobnik. Oderski odsek ja skupno z godbenim in pevskim priredil več akademij in priložnostnih prireditev. Izvajal je po večini prizore in enodejanke, ki jih je sproti pisal njegov vodja g. Planine. Naštudiral je "Tri vaške svetnike" in z njimi gostoval tudi v Barletti. Knjižničarju g. Maksu Jesihu se je posrečilo pridobiti precej novih slovenskih knjig, in ljudje so zelo veliko brali. Pevski zbor je ostal moški, kajti za mešanega je bilo v Traniju le premalo ženskih glasov. Dirigirali so po vrsti gg. Plahuta, Jakulin in Pavšer, ki je ves čas vodil tudi godbo. Poleg petja na prosvetnih večerih, je zbor stalno pel pri božji službi, ob slovesnih priložnostih ob spremljavi godbe. G. Gobec je nadaljeval tečaj angleščine, g. Planine začel španskega. Prosvetno -delo v tranijskem taborišču je stalno rastlo; kmalu so se pričeli redni in zelo pogosti prosvetni večeri. S kratkim bivanjem duhovnika g. Mavserja in stalno naselitvijo župnika g. Stanka Skvarče v taborišču so tra-nijski fantje, kot so to skupino navadno imenovali, pridobili dva vneta predavatelja, a v vnemi niso za njima zaostajali gg. dr. Bajlec, Gobec, Pire, Planine in drugI. Želja po izobrazbi je bila v fantih prav tako velika in iskrena kot želja po izpopolnitvi v skupinskih umetniških pa športnih nastopih. Tudi po več pre- davanj v enem večeru so ljudje — in to vedno v polnem številu — poslušali prav tako napeto, kot vmesne točke svojega zbora in svojega orkestra G. Planine je dajal v svojih govorih smernice za nastop in sodelovanje pa za ponašanje in delovanje v javnosti. Vsaki dani priložnosti je znal dati primeren poudarek; g. Pire je skrbel za deklamacije, posebno zborne, in je komentiral važne dogodke; Gobčevi govori so bili polni idejnih pobud in zbujanja narodne zavesti; g. dr. Bajlec je seznanil poslušalce s politično zgodovino Slovencev, zlasti polpretekle dobe, g. Skvarča z našo kulturno, posebno slovstveno zgodovino; g. Mavsar je govoril največ o vzgoji in izobrazbi. A nastopili so še drugi. V tem taborišču je vladalo veliko medsebojno zaupanje. Vsak kulturni delavec in vsaka prosvetna skupina, vsi so bili vedno pripravljeni deliti svoje znanje in svoje sposobnosti z vsemi in med vse. Nobene zavisti in nobene ekskluzivnosti ni bilo nikjer. Pisec teh vrst je imel priliko to delo opazovati iz bližnje Barlette. Ko se je udeležil gostovanja z bar-lettskim "Matičkom", je bil sodeležen pozdravnega večera po igri. Pevci, godbeniki in posamezniki z oderskih desk so tekmovali v razve-seljevanju gostov, da nas je vse pretreslo do zadnji prireditvi v taborišču: zase so napra-dna srca. Vsega tega kulturnega dela vredni sta bili vili pod vodstvom g. Pirca krasno Prešernovo proslavo, za vse ostale, zlasti druge narodnosti Srbe, Ogre itd. pa impozanten poslovilni večer. Velik del tranijskih fantov z g. Skvarčo in svojim orkestrom je po štirinajstdnevnem čakanju v Bagnoliju, ki so ga pridno izrabili za razne oglede, potoval za mesec dni v Fal-lingsbostel na hanoveransko-luneburški poljani. Tudi tam so še prirejali svoje prosvetne večere s predavanji in koncertnimi nastopi, ki niti na širnem Atlantiku potem niso popolnoma utihnili. FORLI, EBOLI Večina primorskih domobrancev je priplula na ladjah k ustju Taljamenta, kjer jih Angleži niso neprijazno sprejeli. Po nekaj dneh so jih poslali v Ceseno, kjer so od njih ločili večino civilistov, katere so bili vzeli s seboj. Nekaj gospa in gospodičen pa se je posrečilo obdržati kot bolničarke in te so pozneje kulturno delo zelo poživile. Naslednja daljša postaja je bil Forli; tu so jih enkrat selili v za 20 minut oddaljenejše taborišče. Pot do For-lija so napravili slovenski fantje v družbi četnikov in raznih srbskih vojaških formacij, s katerimi so ali skupno zapustili slovensko Primorje, ali se pa — kot tudi z manjšimi slovenskimi oddelki — spojili med potjo. V Forli so prišli 13. maja 1945. Prvo javno predavanje izven vojaškega dnevnega reda, je imel za Slovence, ki jih je bilo ok. 700, neki častnik že čez tri dni po prihodu v Forli. Govoril je o slovenski skupnosti. Teden dni nato so Slovence ločili od Srbov in manjše hrvaške skupine v posebne enote. Popoldanska "zanimanja" so tako postala vsaj delno nekakšen slovenski izobraževalni tečaj. Tudi izven teh so se posamezni oficirji vneto zavzeli za svoje fante, zlasti kurat — stotnik g. Kunstelj, stotnik g. Pušenjak, in nadporočnik Dimitrije, pač g. Jeruc. G. Kunstelj je govoril predvsem o verskih temah. g. Pušenjak dvakrat tedensko -o političnem položaju, ki ga je orisal bolj resnično, kot ga je predstavljalo vojaško poveljstvo, g. Jeruc pa je imel pesniško prežete govore različne vsebine. Na praznik Presv. R. Telesa, ki je to leto padel na zadnji maj, je prvič nastopil pri sv. maši pevski zbor, pod vodstvom g. Omahne, ki je potem oskrboval petje pri službi božji in pri raznih priložnostnih akademijah. Prva takšna prireditev je bila posebna slovenska vidovdanska, kateri je sledila proslava sv. Cirila in Metoda. Prav kmalu je začel izhajati humoristični list "Lo-gorski bodlikovec", katerega vrednost je bila medvsem v številnih dobrih ilustracijah. Srbi, ki jih je bilo na tisoče, so si kmalu omislili svoje gledališče, ki pa je bilo na umetniško precej nizki stopnji in ga pozneje Slovenci skoraj niso več obiskovali. Med posameznimi «etami so se pričele vršiti razne športne tekme; Slovenci so gojili največ lahko atletiko in proste vaje, bolničarke ženske ritmične vaje, ter priredili 5. avgusta svoj telovadni nastop. Dijaki so se po večini združili v Marijino kon-gregacijo; akademiki so priredili sredi julija kulturni teden: od predavanj, ki so se vršila, se ostale v spominu teme o filmu, iz medicine in o raznih tehničnih problemih. Že tu v Forli ju so prič Ji delovati prvi tečaji: stenograf-ski, nemški in telegrafski, pozneje še matematični. Najbrž prva izrazito dramska predstava med begunci, a uprizorjena z izrednim u-spehom, je bil Strindbergov "Mrtvaški ples" 8. avgusta. 23. septembra se je z ostalimi preselila tudi slovenska skupina v Eboli. Največji uspeh je SEO dosegel s Shakespea-rejevim Hamletom. Slika "prikazuje sceno z uprizoritve v Senigaliji. Lahko trdimo, da je bil vrhunec kulturnega dela slovenskih vojakov dosežen z njihovim tiskom, o katerem je izčrpno poročal že Jaka Mlinar v Koledarju za 1. 1951. časopisje, ki je imelo pretežno revijalen značaj, je bilo torišče risarjev in literatov, a tudi možje vede so pridno pisali vanj. Le — ti pa so našli še drugo hvaležno polje, poučevanje na gimnaziji, kar pa še ni bilo dovoljno ocenjeno. Številčno razmerje med slovenskimi in srbskimi dijaki na ebolski gimnaziji je bilo skoraj isto kot nud slovenskim in srbskim moštvom nekako 1:10. Drugačno pa je bilo razmerje v u-čiteljskem zboru. Srbski profesorji so podu-čevali srbščino, angleščino, zemljepis, priro-dopis in higijeno, Slovenci slovenščino, latinščino, matematiko, francoščino in zgodovino, pa verouk za katolike. Slovenski dijaki so imeli pri sedmih dnevnih učnih urah vsak dan eno uro slovenščine, poleg tega še poseben slovenski seminar in debatne ure. Po prizadevanju g. prof. Arka in Milka Langusa je bila zanje formirana posebna četa, kar je olajšalo delo za šolo in izvenšolsko izobraževanje. Pevski zbor je vodil g. Emil Saveili. Nastopal je pri mašah in raznih prireditvah, kot je bila proslava 1. decembra in v naslednjem letu. 27. marca. Na oder so prišli "Trije vaški svetniki", "Postržek", že omenjena izvirna o-pereta "Fantje na vasi" in "Slehernik". Stebri Forli-ebolijskega odra so bili ga. Lenartova ter gg. Borštnik, Fajfar, dr. Lenart in Lipušček. Gospa Lenartova je z gg. Češnovarjem in Pri-sternikom osnovala tudi jazz. Za resnejšo glasbo je itak skrbela vojaška godba. Prejšnjim tečajem sta se v Eboliju pridružila še kmetijski in radiotelegrafski. Zelo velika pridobitev Telovadna vrsta, ki je z velikim uspehom nastopila na športnem dnevu v Senigaliji. je bilo osnovanje knjižnice in so si fantje zelo pogosto izposojevali in menjavali knjige. Predvsem dijakom sta bila namenjena poučna izleta na Tirensko morje in v Pompeje. Kulturno delo je bilo dobro zasidrano, toda trpelo je zaradi stalnega krčenja taborišča. že v januarju leta 1946 je bilo večje število fantov sprejetih v delavske bataljone izven Ebolija in marca jih je odšlo vanje kar poltretji tisoč, med njimi tudi dosti Slovencev. Diugi zopet so pričeli uvidevati, da bivanje v vojaškem taborišču nima več pravega pomena, ker so se dogodki razvijali drugače, kot so si vojaki — borci želeli. Zato so se vedno množili pobegi, posebno onih, ki so imeli svojce v civilnih taboriščih. Mnoge prosvetne delavce iz Forlija in Ebolija zato kmalu srečamo v drugih taboriščih. Kar jih je pa ostale, v svojem delu niso popustili vse do maja 1947, ko je bilo to vojaško taborišče, kolikor ga je estalo, preseljeno na Nemško. SENIGALIJA ŠT. 7 IN BARLETTA • Kot povsod, tako se je tudi tu najprej osnoval pevski zbor, ki ga je zbral pevovodja g, Turk, organist po poklicu, obziren in požrtvovalen človek po značaju. Kaj je treba za cerkev pripraviti, to je kot organist itak velel in to mu je bilo prvo. Prosvetni referent js želel, naj bi bile na prosvetnih večerih, ki so se imeli začeti in na katerih brez petja biti ne more, pesmi predavanjem primerne. Poljaki, ki so bili slišali naše pevce, so prišli prosit, naj bi slovenski pevski zbor za osmi december na-študiral neko poljsko mašo. Tudi tem .željam je g. Turk ugodil. Hitro so se zbrali tudi igralci. G. Avgust Žavbi je zrežiral "Pcstržka", ki je bil odigran najprej na odru Kat. akcije v Senigaliji, zadnje dni decembra 1945 pa dvakrat v Servi-glianu, preden je tam še stekla "Voda". G. Mirko Kunčič je napisal kar tri igre že za leto 1045: eno lutkovno, Miklavževo in božično, Marjan Merala eno lutkovno. G. Dr. Pavlovčič je učil "Desetega brata", pripravljali so tudi že "Kovačevega študenta", a do premier ni prišlo. Vseeno je kulturni referent na "občnem zboru" taboriščnega odbora okrog Novega leta lahko poročal, da je bilo v prvih treh mesecih bivanja v novem taborišču 22 javnih prireditev. To so bili poleg naštetih iger razni prosvetni večeri, n. pr. eden posvečen spoznavanju novega kraja, drugi slovenskim politikom polpretekle dobe (fdr. Milavec), recitacij-ski večer g. Mirka šušteršiča - Valijanta, Osa-nov koncert, Balantičev (gostovanje Servi-gliancev), prvodecemberska akademija, akademija v čast Brezmadežni, pa v pozdrav polk» Shipman-Andrewsu in papeževemu odposlancu mgr. Centossiju itd. Uspešno delovali so angleški, poljski, češki, francoski, italijanski in nemški jezikovni tečaji, poleg tega šoferski ia prav posebno politično-socialni tečaj, ki se ga je udeleževalo okrog 60 ljudi, in ga je vodil g. prof. Alojzij Breznik. V ožjem krogu sta delovali fantovska in dekliška dijaška zveza in izdali nekaj številk dijaškega lista "Dijak ob Jadranu". V gojitvi slovenske folklore je omeniti nošenje Marije v adventu, šranganje in potrkavanje. V tem pravcu se je delo nadaljevalo tudi v novem letu 1946. Angleški večer — postavim — je vseboval kar tri predavanja: zgodovina (Marolt), Shakespeare (Žavbi), usoda imperija (Breznik), vmes so se pele in deklamirale angleške pesmi in recitiral Copelaudin "Fa-ther Triglav". Drugi prosvetni večer je bil posvečen diplomatski in mednarodni tiskovni službi (Majce), potem je sledil recitacij ski večer pesnika g. Jožeta Dejaka. Izredno lep je bil Korošcev večer, ko je prišel predavat g. Joško Krošelj. 19. februarja je prevzel prosvetni referat g. Avgust žavbi, v precej neprijetnih okolnostih, ko je z odhodom g. Turka zašel pevski zbor v "krizo". Kriza je bila rešena na ta način, da je prevzel vodstvo zbora kaplan č. g. Stanko Jazbec, preosnoval zbor v društvo in z njim že 1. marca priredil prvi samostojni pevski koncert, čimdalje bolj se je uveljavljal mladinski pevski zbor pod taktir- Jto gdč. Lojzike Verbic, obenem pa je pričela delovati nova prosvetna institucija: YMCa. Ta je bila ustanovljena, ker so se ji obetale razne podpore iz angleških in ameriških virov. Dobila je res nekaj športnih predmetov in družabnih iger, potem tudi precej knjig in revij, a med temi le malo res uporabnih. Denarne podpore pa ni hotelo biti. YMCA je prevzela pod svoje okrilje zato le športno udej-stvovanje in lutkovno gledališče, vse ostalo Iculturno delo pa prepustila prosvetnemu referentu in pevskemu društvu. Prof. Žavbi je ostal na svojem mestu do 20. •oktobra. Čeprav je bilo do poletja le še malo časa, poleti pa na sistematično prosvetno delo ni bilo misliti, je organiziral 14 večjih prireditev. Posebno uspeli so materinska proslava, prosvetni večer Velikega tedna, poljski večer ir žalna komemoracija ob obletnici vetrinjske tragedije. Številni so bili pozdravni in poslovilni večeri, ko so vedno nastopali pevci obeh zborov in razni solisti vseh vrst. Na poletje se je bolj razgibalo športno življenje. Delovala so v okviru YMCA-e nogometna, odbojkarska, namizno-teniška in plaval; na sekcija. Mnogo se je šahiralo, ustanovljeno je bilo akademsko društvo. Nekateri tečaji so prenehali, drugi se ustanovili, n. pr. ženski krojni tečaj. Za skupino, ki je le redkokedaj dosegla število 300 res v taborišču bivajočih ljudi, so bila velika doživetja velike prireditve, kot jih je lahko nudilo sosednje taborišče št. 9. Kdor je količkaj mogel "z doma", je šel tja poslušat koncert EPZ Slovenija ter gledat Hamleta in oktoberske telovadne nastope. Vendar je tudi taboriščni odbor na št. 7 — prosvetni referat je prevzel g. Marolt — sestavil jesenski načrt dela, ki je obsegal 4 priložnostne in štiri redne, slovenski zemlji in zgodovini posvečene prosvetne večere. Vršiti se je mogel le prvi priložnostni večer, posvečen prazniku Kristusa Kralja. Sledilo mu je izredno uspelo gostovanje telovadcev in recitatorjev iz drugega taborišča, tretji prosvetni večer pa je bil izreden po svoji nepredvid^nosti: bilo je to slovo od prijateljev, ki si jih je skupina pridobila v Senigaliji, in to ne v majhni meri prav s svojim kulturnim delom. Večina taboriščnikov se je preselila v Barletto. V Barletti so bile razmere precej drugačne kot v Senigaliji. Slovenci niso bili edina narodnost v taborišču, živeli so v družbi Alban- Del razstavljenih predmetov na obrtni razstavi v Senigaliji. cev, Hrvatov, Rusov in nazadnje Židov. Imeli so na razpolago veliko dvorano z malim o-drom in kadar so tu kaj pripravljali, so vzbudili pri scsedih skoraj večje zanimanje kot pri svojih ljudeh. Za intimne prireditve, kot so bili senigalski prosvetni večeri ,ta dvorana ni bila primerna. Primerna je bila le za prireditve, ki so jim lahko prisostvovali tudi tujci. Za redne pestre nastope tudi med Slovenci samimi ni bilo povsod prave volje, razen kadar je potreba tako nanesla: če je prišel papežev odposlanec, ali če je kak praznik, kot n. pr. Božič, ter al, da se zberejo vsi k skupnemu praznovanju. Tudi časa je bilo manj, ker so bili skoraj vsi zaposleni. Predavanja, kolikor so se še vršila, so bila v šolskih prostorih. Za Miklavžev večer in za Božičrico ja g. M. Kunci«: napisal nove igre in posebno bcžični program je bil tako bogat, da ni bilo težko iz njega izbrati primernih točk za ponovitev ob pozdravu Msgr. Rotolija ki je prišel na Sv. Treh Kraljev dan v Barletto. YMCA si je omislila nov lutkovni oder, za kateres-a se je zelo zavzel g. ing. Svetlič kot pisatelj iger in sijajen inscenator. G. dr. Pavlovčič je zrežiral Linhartovega "Matička", ki ga js uprizoril koncem februarja v Barletti, v začetku marca pa v Traniju. Tranijci so potem vrnili gostovanje s "Tremi vaškimi svetniki". Pevsko društvo je z violinistom g. A. Soncem priredilo velik koncert v taborišču in pelr v rajvečji barleški cerkvi Vodopivčevo mašo v čast sv. Vincenciju. Opremo kapele v taborišču je izvedel g. arh. Volavšek. Poletje je bilo silno vroče, kar pa ni oviralo športnikov, da se ne bi udeležili tranijske o-limpiade. Že v Senigaliji so si Slovenci radi ogledovali razne znamenitosti in romali v Loreto. Še \ več ogleda vrednih spomenikov je bilo v Barlet-ti. številne cerkve tu, in v sosednjih mestih, umetnostna galerija, Cannae, grad pri Andri-ji itd. Vse prejšne tečaje pa so odrinili zdaj v ozadje kurzi španskega jezika, ki niti v pasjih dneh niso prenehali-. Jesenska sezona se je pričela s svojevrstno atrakcijo, judovskim večerom1, ki si ga je zamislil, spored spisal in zrežiral g. Kunčič. On in njegova gospa sta prevzela tudi Miklavže-vanje in Božičnico. Za zadnje slovo od Barlet--te je g. dr. Pavlovčič še enkrat pokazal svoje dramaturške in režiserske sposobnosti, nato pa so začele odhajati večje skupine, ko so prej že manjše šle pripravljat pot v Ameriko. Precejšen del Barlečanov je potoval s tranij-skimi fanti čez Fallingsbostel. RICCIONE To taborišče je bilo nastanjeno v raznih letoviških hotelih in vilah, ni bilo torej tako strnjeno, kot taborišča drugod. Vkljub temu so se tudi ričonski slovenski begunci čutili eno družino in vsaj pri kulturnem delu so radi sodelovali in, se ga udeleževali vsi. Posebnost je bila tu ljudska šola za odrasle, kot tudi je to čudno slišati. V začetku — junija 1945 — so namreč prevladovali v taborišču primorski Slovenci. Večina leteh ni nikoli obiskovala slovenskih šol in tudi starejšim so Lahi s konfiskacijo slovenskih knjig znanje knjižne slovenščine zrahljali. V tej šoli so zamujeno nadomestili in pozabljeno obnovili. Profesorji goriške gimnazije, pozneje pa drugi izobraženci, so imeli dosti poučnih predavanj. Poleg ljudske šole so skrbeli za učenje tudi razni tečaji: tehnični in jezikovni in menda prej kot drugod so se začeli tu učiti španščine. Pevski zbor sta vodila gg. Curk in Jenko; gojil je v prvi vrsti cerkveno petje in je njegovo vsakonedeljsko petje v župni cerkvi privabilo tudi mnogo ne — Slovencev. G. Jenko je skupaj z g. Vojnovičem vodil še jazz-orke-ster, ki je skrbel za večjo družabno razgibanost. Umetniško opremo družabnih prireditev je oskrboval g. Vlado Gorazd, ki mu je pri tem večkrat pomagal njegov sin g. Hotimir, delaven torej kar v več taboriščih kot risan in inscenator. Oba Gorazda, oče in sin, sta bila namreč tudi oderska slikarja in sta tako mnogo pripomogla k razmahu ričonskega gledališkega življenja. Režijo iger je vodila ga. Ema Kessler-Blejec ob pomoči g. Gostiše. Igrali so Sneguljčico, Pepelko, Postruška, Zgubljenega in spet najdenega moža in izvirne noviteto Cirila Kočevarja "Življenje v kam-pu". -Lepe so bile akademije na materin dan in ob drugih priložnostih. Mnogo so si prizadevali Ričonci, da je gostovanje EPZ Slovenija iz Servigliana pri njih nad vse lepo uspelo. Športniki so se lotili odbojke in nogometa; odigrali so razne tekme v Bologni in Seniga-liji, a spoprijeli so se tudi z angleškimi vojaki, ki so pa bili boljše hranjeni, kot naši. V MODENI je bilo med kakimi 2000 begunci raznih narodnosti sprva okrog 150 Slovencev, ki so prišli tja iz Porlija 2. novembra 1945. Med drugimi je bilo precej dijakov, ki so šli potem kmalu na bolonjsko univerzo, a tudi ostali Slovenci so že maja 1945 zapustili Modeno. Čeprav je bivanje tu trajalo komaj pol leta in je znašal slovenski procent taboriščnikov samo 7.5%, je bila njihova kulturna bilanca kar visoko aktivna. Slovenci niso delali samo za svoj ožji krog, ampak so zajeli s svojim delom tudi pripadnike drugih narodov. Organizirali so Otroški vrtec in šolstvo v vseh mogočih jezikih ter u-stanovili razne jezikovne, obrtne in strokovne-tečaje. Za širše množice so priredili številna predavanja o komunističnih revolucijah m iz področja narodnega gospodarstva, za izobra-ženstvo pa serijo predavanj o muziki. Nikolaj Jeločnik je sestavil moški oktet, s katerim je dal dva koncerta, za Božič in Veliko noč je pa nastopil z mešanim zborom. Sopranistka gdč. Marica Šifrer je priredila kar štiri samostojne koncerte. Študentje, ki so bili odšli v Bologno, so se kmalu vrnili gostovat z Vodopivčevim Kovačevim študentom, ki so ga morali igratf in peti dvakrat ob silnem navdušenju mednarodnega občinstva. Športni tečaj je gojil v prvi vrsti sabljanje, JESI Število Slovencev v tem taborišču je bilo malenkostno. Med 1500 ljudmi, naši nikoli niso prekoračili številke 50. Veliko, več kot dvetre-tjinsko večino so imeli Srbi, s katerimi so bili Slovenci v najboljših odnosih. Srbi so ustanovili šolstvo, ki je bilo vzorno urejeno in tudi sicer kulturno pridno gibali. Pri vsem tem delu so jih maloštevilni Slovenci vneto podpirali: naši so bili v učiteljskem zboru, sodelovali so na prireditvah in Slovenec Češnovar je vodi! oikester, ki je te prireditve poživljal. Seveda so pomagali tudi v športu, ki je bil v Jesiju na lepi višini. Večina jesijske slovenske kolonije je šla pozneje v Trani. BOLOGNA in Padova sta postali, kot že v starih časih spet učilnici slovenskih študentov. V Padovi, tam kjer "svet Anton Jezusa var'je", jih js bilo le kakšen ducat, v Bologni pa je število ob največji frekvenci doseglo 90. Obe mesti sta s svojimi arhitektonskimi spomeniki in bogatimi zbirkami umetnin nudili slovenskim visokošolcem obilo priložnosti za oglede. Kulturno delo je bilo tam in tu namen bivanja; vsak v svoji stroki se je izpopolnjeval in izpopolnil. Strokovne debate so bile živahne in plodonosne in marsikdo je svoja izkustva posredoval širšemu forumu komilitonov. V Bologni so imeli akademiki svoj pevski zbor. Že kmalu po prihodu prvih visokošolcev na to univerzo so naštudirali Kovačevega študenta,, s katerim so gostovali tudi v Modeni; za Miklavža 1946 pa izvirno Goreniškovo spevoigro. Zelo agilni so bili v športu, ki jim je bil v dobi trdega študija kaj potreben. Imeli so svoj nogomet, z lahko atletiko in odbojko pa so v tekmi s tujimi ekipami dosegli zelo lepe uspehe in bili 1. 1946 v odbojki celo prvaki bolonj-.ske univerze. V počitnicah tega leta so plezali po tirolskih hribih, po katerih so se v prvi svetovni vojni tolkli z Lahi fantje 27. dom. polka. PRAGLIA IN BRIKSEN Tudi ti dve postaji slovenske bogoslovne fakultete sta bili torišči znanstvenega dela profesorjev in slušateljev, kar že ne spada v okvir tega poročila. Naj se omejim le na izvenšol-ska prizadevanja duhovniškega naraščaja za umsko izpopolnitev, širjenje obzorja in ple-menitenje srca. Poleg verskih organizacij sc imeli teologi svoje znanstveno društvo "Bogoslovna zveza" in v njem so obravnavali predvsem filozofska in pedagoška vprašanja. "Slovenski večeri" v Pragliji so nosili naslove: Zima, Pomlad, Domovina, Misel; na njih so brali slovenske klasike in peli narodne pesmi; v Briksenu so se ti večeri nadaljevali in bili tudi največ posvečeni slovenskemu slovstvu. Pevski zbor je bil v obeh krajih zelo agilen in je zlasti v Briksenu dostikrat prestopil meje domačega okolja. Izven načrtnega dela v Bogoslovni zvezi, pri slovenskih večerih in v Obiskovalci enega od številnih jezikovnih tečajev v Senigaliji. pevskem zboru so se odigrale priložnostne ali slučajne prireditve, kot v Pragliji komemora-cija po dr. Korošcu, Marijanska akademija, Miklavševanje, adventno nošenje Marije in božičnica s sijajnimi jaslicami, v Briksenu poleg teh še proslave škofovega godu, sedemdesetletnice dr. Slaviča ter srebrnih maš dr. Ahčina in dr. Kraljica. Brez tehtnih "kulturnih" domislic tudi niso ostali razni veseli večeri. Nekaj časa so bogoslovci pisali hišni list "Delo in vzgoja", ves čas pa so sodelovali "pri glasilu rimskih študentov teologije "Misli". V obeh krajih in tudi še pozneje pri čakanju na ladjo v Bagnoliju so gospodje izkoriščali prosti čas za obisk umetnostnih spomenikov in izlete v naravo, ki je bila posebno v Briksenu nad vse mikavna. Šah in razne telesne vaje so pridno gojili, čeprav v športu niso igrali javnih tekem. K mladi duhovniški pesniški generaciji je slovenska bogoslovna fakulteta prav pomembno prispevala. RIM V večnem mestu ni deloval ta čas le politični predstavnik Slovencev g. dr. Miha Krek, ampak tudi močen štab naše znanstvene m u-metnostne reprezentance: učeni teologi in naj bedo izmed umetnikov imenovani samo gdč. Bara Remčeva, g. Franice Ahčin in rapsod slovenskih beguncev Jeremija Kalin. Pesnik-vodnik je bil najbolj vnet vodnik številnih slovenskih skupin, ki so prihajale v Rim, po labirintu starih vrednot, pa tudi vodnik na daljavo za marsikatero pobudo, ki je nastala kje za žico ali ograjo v taboriščih. Vodil pa je tudi kulturno življenje rimske kolonije, v kolikor je bilo to življenje bolj občestvenega značaja. Koncertna turneja serviglianskega zbora je bila omenjena že na drugem mestu. Rimljani sami so si izkazali v raznih akedemijah, po- častili Barago in Tomaža Akvinca. 28. januarja 1946 je bil večer slovenske pesmi, namenjen v prvi vrsti Poljakom. Vrstila so se recitacije v slovenščini in poljščini, pevske točke Puglja, Kosa in moškega kvarteta in govoril je g. dr. Tine Debeljak. Slovenski likovni umetniki so razstavljali svoje umotvore. Zdaj bi bilo treba še opisati delež beguncev pri sočasnem in tudi poznejšem kulturnem delu na Goriškem in posebno v Trstu. To poglavje pa je preobširno in tudi nekoliko zamotano in ga je zato vsaj približno izčrpno v Buenos Airesu nemogoče napisati. Lotiti se ga bodo morali Tržačani sami. FRANCE BALANTIČ GONARSK1 SONETI VSE Zavlekel sem se za barako v hlad, oči mi širi luč ko rdeča rana, od žeje tiha usta so sežgana, kdaj pljunek bo krvav postal zapaa? SVOBODA Tovariš, čuj, nikar ne sej več kvant, postani resen, kmalu bom umrl, zavil v odejo in oči zaprl, morda nocoj še, ti veseli fant. Brezmejna je sinjina kot moj glad. Nikar se s tako grozo mi ne smej, Nekje so moja polja, meja hrana, oči imaš ko dva velika novca, nekje mladost mladosti je pijana :— za mrežo tu se delaš pustolovca, pa kaj bi s tem, že davno nisem mlad! pa se bojiš svobode, cest brez mej. Umazan črv sem, ki zdaj zdaj izgine, Razumeš? Saj nekje pač mora biti, ni v meni več domačega neba, ■—• vem, da umiraš tudi ti po njej — le lačen pes sem, ki zdaj zdaj pogine, nekje se je najedel bom do sitega. O kaj ostalo je še od vsega, Nekje. . . Kjer bo lahko mi pozabiti od hrepenenja duše v visočine: podobo matere, sestra in prej za hlebček kruha dal bi kos srca... še doma se kadečega, razritega. DOMA Kako doma je dobro in lepo, vsi dnevi nosijo klobuk po strani, dekletu sladki zlezli so v glavo, da sanja le o svatbi razigrani. Pa kaj bi ne! Njen oče dom pripravil, pobelil vnovič izbe za sprejem, zdaj le še čaka, da bi me pozdravil, da jaz kot dedič mu oči zaprem. Tovariš, daj, s pestjo me daj po glavi! Kam raste sen, saj skoraj sem pozabil, da sem preklet kot ves moj borni rod. Ne bom je zrl v nevestini opravi, očeta so zagrebli ji na Rabu in jaz nekoč sfegnil bom bogve kod. f. * N. N. JAKA DEBEVEC "Včeraj, 6. marca, ob pol desetih dopoldne, je umrl v Št. Vincent Charity bolnišnici, zadet od kapi, urednik in lastnik "Ameriške Domovine", Jaka Debevec." Takšno je bilo prvo kratko poročilo o nenadni smrti velikega ameriškega Slovenca, ki ga je objavil njegov slovenski ameriški dnevnik dne 7. mar^a 1952. Življenje Jake Debevca se je v mladostni dobi odigravalo kakor marsikateremu slovenskih kmečkih fantov. Luč sveta je zagledal 25. julija 1887 v Begunjah pri Cerknici. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, nižjo gimnazijo v Kranju, kjer je stanoval pri svojem bratu g. dr. Jožefu Debevcu, profesorju za klasične jezike, nato pa se vpisal v novoustanovljeno slovensko trgovsko šolo v Ljubljani. Po dosluženi vojaški službi pri 27. domobranskem pešpolku odn. pri planincih, kjer je bil podčastnik in vodja 11. kompanije, nastanjene v prvem nadstropju nove domobranske vojašnice na Poljanski cesti v traktu nasproti Marijaniču, je 1. 1909 odšel v Kanado, od koder se je preselil še isto leto v Cleveland v USA, kjer je postal urednik in lastnik danes edinega svobodnega slovenskega dnevnika — "Ameriške Domovine". Nenadana smrt je težko prizadela njegovo go. soprogo Mary, roj. Andolšek in otroke: Edvarda, Berto, por. Drenen, Roberta, Ralfa, Ivano por. Edukajtis in Jimmy-ja. V Clevelandu je zapustil brata Antona, v Sloveniji pa sestro Marijo, por. Remec. Za njim žaluje tudi 12 vnukov in vnukinj poleg več drugih sorodnikov in neštetih prijateljev in znancev, ki jih je pokojnik imel. Pokojni Jaka Debevec je bil med Slovenci v domovini in po svetu najbolj znan kot lastnik "Ameriške Domovine". Pa je bilo to dejstvo samo eno od neštetih drugih, ki so ga dvignile visoko nad druge sovrstnike. Ni bil samo lastnik, glavni urednik in izdajatelj ameriškega slovenskega dnevnika, ne samo njegovo srce in roke, njegova vodilna sila, bil je obenem najuglednejši slovenski časnikar v Ameriki, središče široko in visoko razpredene mreže zvez in vplivov, z eno besedo, zrasel je v markant-no vodilno osebnost svojega časa in družbe. Okoli sebe je ustvaril močno slovensko kulturno središče sredi ameriškega sveta, kar je zmogel kot človek izredne ljubezni, neugnane pridnosti, neomahljive, močne volje, Človek vere in zaupanja. Imel je dar združevanja in vžiganja vneme za cilje in stvari, ki se je sam vnel zanje. Bil je mož, ki je znal pridobivati sodelavce in prijatelje. Glavne in osnovne lastnosti pokojnika, njegovo dejavno katolištvo, njegovo čisto slovenstvo, njegova dobrotljiva ljubezen do ubogih, njegovo sovraštvo do vsake krivice in njegova nebrzdana bojevitost za demokratične osnovne človečanske pravice pa so dobile silen izraz posebno v zadnjem desetletju, v času druge svetovne vojne in komunistične tiranije v "starem kraju", naši Sloveniji in Debevčevi rojstni domovini. V tem času je Debevec s svojim podjetjem zrasel v steber vsega demokratičnega Slovenstva. Iz najglobljega notranjega prepričanja je bičal surovo, mrko, zločinsko uničevanje, ki so ga po Sloveniji uprizarjali nacisti, žigosal zavratno fašistično okupacijsko oblast, kričal od bolečine zaradi koncentracijskih taborišč smrti na Rabu in po severni Italiji in protestiral iz vseh pljuč proti komunističnim pobojem in morijam. Iz polnosti svojega katoliškega in demokratičnega prepričanja je stal dolge mesece in vojna leta sredi viharja, ko je burja splošnega javnega mnenja o jugoslovanskih komunistih vlekla v nasprotno smer. On sam in njegov list sta oznanjala, da počen j an je hostarskih tolp po okupirani Sloveniji ni "osvobodilno gibanje" v pravem pomenu besede, da požiganje slovenskih selišč in pobijanje slovenskih ljudi niso in ne morejo biti "zmage nad nacisti", da je "ljudska fronta" fronta proti ljudstvu, da je revolucionarno gibanje komunistična prireditev, ki je potopila Slovenijo v solze in nedolžno prelito kri. V tem boju, ki ga je bil, se je Jaka Debevec razvil v najvidnejšega branilca slovenskih narodnih in človečanskih osebnih pravic, v sijajnega našega borca za demokracijo proti vsem oblikam zasužnjevanja in zatiranja. Kar je zmogel njegov osebni vpliv in kar je dala moč njegovega lista, vse je zastavil v obrambo poštenega imena duhovnih in materialnih dobrin preganjanih demokratičnih Slovencev, ki so morali zapustiti dom pred nasiljem, slovenskih protikomunističnih beguncev. Pravilno je predsednik NO za Slovenijo dr. Miha Krek poudaril na prireditvi Lige in njenega Slovenskega Odra, posvečeni dne 15. 6. 1952 pok. Jaku Debevcu in njegovi "Ameriški Domovini", v Clevelandu, ko je dejal: "Dobro bo in prav, če bodo Slovenci tako v Ameriki kot v domovini pogosto klicali v spomin zgleden lik neumornega delavca, narodnega buditelja, časnikarja in organizatorja slovenske stvari g. Jakoba Debevca. Bil je izreden mož in posebne vrste pionir. Bistro je spoznal, da morejo Slovenci v tej novi, ogromni deželi ustvariti dobro ime, uveljaviti svojo skupnost in napredovati le, če s polnim in vsem srcem sprejmejo obojne dolžnosti: kot člani skupnosti narodov Amerike in kot hčere in sinovi slovenske krvi, rodu in zemlje. . . Mladeniški Debevec se je zapodil v slovensko organizacijo in tisk. Pospeševal je vsako katoliško slovensko stvar, posebej pa je ljubil slovenski časopis in knjigo... Vsak med nami mora biti apostol, kot je bil apostolski Jakob Debevec, ki je vse svoje sile dal, da bi v našo družbo trajno vklesal izročila naših očetov in naša srca vžgal za vzore krščanske demokracije in za načela človeških svoboščin, nedotakljivega osebnega dostojanstva in pravic človeka." SLAVKO SREBRNIČ MIMO Mimo meseca beže vlažne, žalostne megle —• prišle so — ne vem, odkod, bogve kam jih pelje pot, morda v pušči se izgube, v oceanih potope, le ta hip, ko mrzli svit meseca je v nje razlit, vidim, da neznana moč žene jih iz mraka v noč. . . MESECA Mimo meseca beže puste, žalostne megle — na križpotjih cest stojim in signalov luč lovim, da uganem cilj in smer, v varno zatočišče tir — ali kot megla in dim se v brezbrežje razgubim. . . Mimo meseca beže sive, -žalostne megle. . VLADIMIR VAUHNIK Grožnje in spletke proti obstoju Slovenije Prva svetovna vojna ni prinesla svetu po 1. 1918 pravega miru — zlasti pa Evropi ne; ni prinesla tistega političnega ravnotežja, ki so ga vsi na splošno pričakovali po sklenitvi versajskega mirovnega dogovora. Zato so pa tudi pristojni kritiki te dobe ocenili to vojno kot nedokončano, ker premagana stran ni bila onesposobljena za nadaljnji odpor in se tako niso odstranile klice za nove vojne nevarnosti. Isto velja danes za drugo svetovno vojno — samo še v večji meri; komaj sedem let po drugi svetovni vojni stojimo tako na pragu nove vojne, toda tokrat na pragu vojne, ki se pripravlja med samimi zavezniki iz druge svetovne vojne. Napake, ki so se napravile v Ver-saillesu, so bile glavni vzrok, da je že v letu 1933 zavladal nad Nemčijo nacionalni socializem, ali bolje rečeno "šovinizem", čigar glavna vodilna ideja je bila, kako se naj Nemčija maščuje za ta-kozvano 15 letno poniževanje, zasužnje-nost in gospodarsko obubožanje; poleg tega pa je to gibanje stremelo za tem, da združi vse nemške pokrajine, ki so bile s pogodbami odtrgane od Nemčije; prav tako pa so tudi stremeli za tem, da posebej poskrbe za vse nemške skupine, ki so bile razkropljene po svetu. Vojska je izčrpala vse narode, ki so bili v njej udeleženi in tako so ti narodi zanemarjali izpopolnjevanje svojih vojska v modernim smislu — pojav, ki se rad ponovi po takih konfliktih, kakor je bila prva svetovna vojna. To dejstvo je omogočilo temu no Temu režimu v Nemčiji, da je začenjajoč pri najnižjih ciljih u-resničil vse te tako, da je po petih letih že izvedel priključitev Avstrije k Nemčiji. To je bilo še laže, ker je v Avstriji že prevladovala ta želja med prebivalstvom. Leto dni pozneje je v marcu 1939 padla Češkoslovaška, kar je privedlo v okvir rajha tri miljone sudetskih Nemcev. Nemci so postali kmalu pijani teh svojih lahkih uspehov in zato so se še isto leto vrgli nad Poljsko. Zahtevali so, da jim Poljska povrne vse v prvi svetovni vojni izgubljene polunemške pokrajine v šleziji, prav tako pa bi jim morala dovoliti koridor iz Zahodne Prusije do pristanišča Gdanska. Toda tokrat so Nemci že naleteli na trd oreh, kajti re-penčiti se je začel ostali evropski kontinent, kar je imelo za posledico, da se je lahkoverna Poljska uprla nemškim zahtevam, zagrabila za orožje in tudi že po treh tednih podlegla. Nemško orožje jo je popolnoma razmesarilo, razbilo in uničilo. Viteška Poljska sicer ni dosegla ničesar, toda s svojo smrtjo se je žrtvovala in s tem prekrižala nadaljnje nemške načrte nasilnega prisvajanja novih evropskih predelov. Poljska je namreč s svojim odporom dosegla, da je vkljub vsemu pričakovanju izbruhnila druga svetovna vojna. IVJed tiste neme opazovalce teh dogodkov v Srednji Evropi smo spadali tudi mi Jugoslovani. Priključitev Avstrije k nemškemu rajhu nas je sicer zelo pretresla, toda vera v moč in premoč naših zaveznikov je bila tolikšna, da smo se še nekako pomirili, zlasti ker smo še poljsko tragedijo gledali bolj iz galerije in jo smatrali za manj pomembno za nas. Prav tako, kakor smo gledali od daleč tudi na češkoslovaško tragedijo. Toda danes se že smemo vprašati, kaj bi nastopilo, ako tedaj ne bi bila izbruhnila druga svetovna vojna in bi se Poljska uklonila nemškim zahtevam. Tedaj bi se ona najbrž rešila večje nesreče, toda naslednja nemška žrtev bi bila naša mala Slovenija. Središče vse nemške osvojevalne politike je bil Berlin in tako je vsa Nemčija zrla na nacionalistične probleme bolj skozi pruska očala, in to vse do priključitve Avstrije. Šele ko so po marcu 1938 prišli v Berlin avstrijski ekstremisti in zlasti še, ko so slednji prodrli v urade "centrale zamejskih Nemcev" v Stutt-gart, se je med Nemci začela burno obravnavati in propagirati parola, da morajo Nemci dobiti "koridor" do Jadrana, to je pot v Trst. V tej dobi je bila z Nemčijo že povezana tudi Italija, ki se je tako nehote vpregla v nemški politični program ter si pri tem izračunala zase nekaj posebnih koristi na Balkanu in to zlasti na škodo Jugoslavije. V uradih te centrale je bila v Stuttgar-tu na steni ogromna zelena zidna zemljepisna karta Evrope z rdečimi madeži, krogi in pikami. Ti madeži in pike so dokazovale, kje so naseljeni Nemci in posebno je bilo opazno, da je bil potegnjeni od Maribora do Postojne skoraj nepretrgan rdeč pas, v katerem je bilo naštetih nad 70.000 nemških domov. Jasno je tedaj bilo, da je bilo v tem kotičku (za Jugoslavijo skoraj da nepomembnem) tam na zahodu ozemlje, ki je bilo za Nemce ogromnega pomena, ki da mora čimprej pripasti Nemčiji. Berlin se glede te točke nemškega ekspan-žijskega programa ni izjavil, ker je bila berlinskim vladnim krogom Jugoslavija še precej tuja in nekoliko preoddaljena. Prav tako pa je tudi Jugoslavija s svojo, v tem pogledu spretno, zunanjo politiko in z obiski kneza Pavla in min. predsednika Milana Stojadinoviča znala vzbuditi v Berlinu vtis, češ, da je velika prijateljica Nemčije in morebiti kdaj tudi lahko zaveznica. Za to dobo splošne poparjenosti in neodločnosti pred naraščanjem nemške moči je bila to tudi tedaj edino pravilna in mogoča pot. Verjetno pa je, da vsi ti beograjski napori ne bi končno rodili posebnih uspehov in tudi ne bi mnogo zalegli, ako bi se Nemcem v letu 1939 posrečilo poga-ziti Poljsko, ne da bi pri tem izzvali drugo svetovno vojno. Ako bi do te vojne ne prišlo, tedaj bi najbrž sledilo tudi razšiščenje odnosov Nemčije do Jugoslavije. Nemčija bi terjala vsekakor avtonomijo za vojvodinske Nemce in odcepitev cele Slovenije od Jugoslavije. Nemški koridor do Trsta bi pomenil za nas končni razpad. Redki so bili tisti, ki so se v tistih dneh zavedali, kakšna smrtna nevarnost so bile za nas vse te spletke. Toda druga svetovna vojna se je sprožila in se začela širiti. Francija in Anglija sta stopili na-stran Poljske, komunisti so na strani Sovjetske Rusije stopili na stran Nemčije. Sovjeti so nekaj dni po nemškem napadu zahrbtno vdrli v Poljsko, si jo z Nemci razdelili in zajeli velik del poljske vojske, ki se je umikala proti sovjetski meji. Zahodni zavezniki so se zavedali svoje vojaške podrejenosti in so se zabarikadirali za utrdbami Maginotove črte in za njenimi trdnjavami, pri tem pa zaskrbljeni pričakovali nemški naval na svoje utrdbe. Dasi sta obe strani napovedovali, kdaj da bo prišlo do navala na te utrdbe, se to ni zgodilo, ker se Nemci vkljub vsemu še niso smatrali za dovolj opremljene in močne za tako tvegano dejanje in je tako minilo prvo polletje vojne v skoraj da popolnem zatišju. Med tem pa je nemški generalni štab izračunal, da mora poprej pogaziti skandinavske države, ker da je bil to prvi predpogoj za obko-litev Anglije. V tem razdobju, bolj živčne ko stvarne vojne, so se začele •■— najprej skromno, a pozneje bolj pogosto — širiti govorice o neki nemški vojni akciji proti Balkanu. Kmalu so tem govoricam sledili prvi znaki nekih resnejših vojaških priprav. Središče teh govoric je bilo tedaj v mali Slovaški. Teh govoric niso širili samo Nemci, da bi odvrnili pozornost sveta od svojih priprav na severu in zahodu, ampak tudi zahodni zavezniki, ki so računali da se bo Balkan branil, da bosta Romunija in Jugoslavija s svojo samoobrambo stopili na stran zahodnih zaveznikov in tako odtegnili glavno nemško vojno silo od zahoda proti jugu in na Balkan. Ta "lažniva" informativna služba pa je hitro rodila, še preveč hitro, svoj zaželjeni sad. Romunski in jugoslovanski opazovalci so kmalu "ugotovili" navzočnost 20 nemških divizij na slovaških tleh in ko so te informacije prišle na svoj cilj, sta bili romunska in jugoslovanska oborožena sila že na tem, da se razglasi proti tem nemškim pripravam splošna mobilizacija. | Seveda so nemški agent je te novice pomagali širiti, ker je nemško poveljstvo vse to izrabilo, da je čim bolj zakrilo svoje priprave za pravi udar na Dansko in Norveško. Po teh govoricah so imeli Nemci tedaj namen "vrniti" Madžarski Sedmograško, a od Jugoslavije bi zahtevali odcepitev Slovenije (vse ozemlje ob bivši Južni železnici, ker bi tako Nemci imeli lažjo zvezo s Trstom in Italijo). Zastonj se je tedaj jugoslovanski vojni ataše v Berlinu trudil, da bi prepričal predstojnike v Beogradu o tem, da so vse te govorice bile samo "strateško slepilo"; strah je imel velike oči in hitro so te oči videle velike skupine nemških divizij ob meji z Nemčijo, zlasti v Avstriji. Veliko je tvegal isti vojni ataše, ko je odpotoval v spremstvu pristojnih krogov v to takozvano "koncentracijsko vojaško področje", kjer se je lahko sam prepričal o vseh "pripravah"; v zadnjem trenotku je podrl osnovanost teh govoric in tako preprečil, da niso v Beogradu razglasili mobilizacije na pomlad 1. 1940. Zopet je srečno naključje hotelo, da se je Slovenija tedaj rešila velike nevarnosti, ki bi lahko nastopila kar čez noč. Doma se tedaj te nevarnosti sploh nikdo ni zavedal. V aprilu 1940 je nemška vojska zasedla Dansko in Norveško, v maju pa se je sprožil val proti zahodu, ki je pohodil Nizozemsko, Belgijo, Luksemburško in nato Francijo. Vse to so bile samo epizode kratkega roka. Nemška vojaška premoč je slonela predvsem na izvežba-nosti, disciplini in samozavesti in ta je bila tako prepričevalna, da se je zdelo, da je sleherni odpor ostale Evrope nemogoč. Anglija je ostala osamljena, pregnana na svoje otočje in takorekoč od Nemcev obkrožena. Nad Anglijo se je začel val zračnih ofenziv, ki je spreminjal njena mesta in industrijska središča v prah in pepel. V sami Evropi je nastopilo popolno zatišje; zazdelo se je, kakor da vDjske sploh ni in svet se je začel spraševati, kam se bo sedaj obrnil nemški valjar. Saj so vsi trepetali pred Nemčijo. Komunisti in Sovjetska Rusija so bili zavezniki Nemčije, Združene države so bile daleč in še vedno neodločene in skoraj da brez oborožene sile. t tej dobi napetega zatišja pa je stopila na plan Italija in po kratkem a malo slav- JANKO ZAPRL SE BOM Zaprl se bom v štiri stene in sedemkrat zaklenil duri. Priprl oknice lesene, ustavil vsa kolesa uri. Prav nič ne bo mi tu na potu. Le nagelj rdeči bo cvetel pod Križanim visoko v kotu. V brezslišnem molku bom vesel. nem pohodu v Južno Francijo, posegla v vojskovanje s svojimi operacijami v Severni in Vzhodni Afriki. Mislila je, da se bo polastila Egipta in Sueškega kanala. Toda največje je bilo presenečenje, ko je italijanska vojska iz Albanije napadla Grčijo in to v oktobru leta 1940. Vsi tisti, ki so poznali burno politično zgodovino Grčije in to zlasti v zadnjih 20 letih, ko se je armada vmešavala v vse politične boje, so upravičeno računali s tem, da je grška oborožena sila na zadnjem mestu v Evropi in se je zato pričakovalo, da bo italijanska vojna sila zasedla Grčijo v nekaj tednih. Ko se bi to zgodilo, bi padel tudi Solun, Bolgarija bi prišla v neposreden stik z Italijo in tako bi Jugoslavija prišla v obroč, ki bi ga okoli nje sklenili Nemčija in Italija s svojimi zavezniki in trabanti. Proti vsemu pričakovanju pa se je zgodilo, da Jugoslavija ni posegla v ta vojni konflikt in to delno iz strahu pred Nemčijo in drugič zaradi tega, ker so bile notranje politične razmere težke. Zdi se, da lebdi nad malimi narodi poleg vseh slabosti še to pro-kletstvo nezadržanih političnih strasti in to za razmeroma brezpomembne probleme. Te strasti zaslepljajo te narode, da v najtežjih okoliščinah ne vidi-dijo pravih nevarnosti, ki jim groze od zunaj; pogosto se postavlja tako na kocko obstoj države v najbolj nepravem trenotku. Kakor v Poljski, Češkoslovaški, Bolgariji in celo v Franciji, tako so tudi v Jugoslaviji prevladovali razni notranjepolitični problemi in od teh je bil glavni: spor,med Srbi in Hrvati. V tistem trenotku je zaradi tega prepira zunanjo politiko vodila dvojna smer, eno je imela vlada, drugo pa je vodil "srbski klub", ki je bil sam močno pod vplivom levičarjev. Za Srbe je kmalu odločal ta "klub", za Hrvate je govorila in delala Hrvatska seljačka stranka, a Slovenci so bili dejansko edini, ki so se izrekli za enotno zunanjo politiko države. Vsi napori vlad Milana Stojadi-noviča in Dragiše Cvetkoviča niso mogli odstraniti teh antagonizmov in to vkljub sporazumu med Srbi in Hrvati, ki je bil sklenjen na Bledu leta 1939. Ta antagonizem je rastel iz dneva v dan in se najbolj poznal v vojski, katere bojna vrednost je vidno slabela. To so naši sovražniki kmalu pravilno presodili in poslej vedno bolj razmišljali o njej; v notranjosti pa je začel vsak narod gledati na to, kako bi rešil samega sebe in ne več cele države. Prve dni italijanskega prodiranja v Grčijo je prejel naš vojaški ataše v Berlinu iz Beograda obširno brzojavko z naročilom, da naj previdno potipa pri Nemcih in dožene, pod kakšnimi pogoji bi bil odstopljen Solun Jugoslaviji. Solun je bil za Jugoslavijo življenjskega pomena, a je prehajal v poseben položaj ko so se italijanske čete bližale temu pristanišču. Besedilo brzojavke je bilo zelo previdno sestavljeno, vendar se je pri resnejšem proučevanju teksta moglo spoznati, da je njega vsebina produkt enega dela članov "Srbskega kulturnega kluba", ki se je zbiral tedaj okoli vojnega ministra generala Milana Nediča, ki je vse to pripravljal in delal brez vednosti vlade in kneza Pavla, kar se mora danes podčrtati. V tej dobi je bil Beograd preplavljen od nemških časnikarjev in raznih "ekspertov", ki so neprestano iskali stikov z merodajnimi osebami in tudi že sestavljali novo notranjo ureditev Jugoslavije in njene zveze z Nemčijo. Tako je vojaški ataše v Berlinu že od prej poznal obširen predlog neke beograjske skupine Nemčiji in ta predlog se v kratkem omejuje na naslednje: merodajni Beograd da je tedaj smatral, da je najboljša rešitev jugoslovanskega problema v tem, da se razdeli Jugoslavija v Veliko Srbijo, ki dobi pristanišče Solun kot izhodišče na morje, mala samostojna Hrvatska pride pod Italijo, a za Slovenijo bi bila dostojna rešitev v tem, da bi dobila avtonomijo v sklopu Italije ali pa Nemčije. Ta predlog so dostavili tudi že Italiji, ki da je na to pristala in prav tako so dobili zanj pristanek pri neki skupini Hrvatov. Zopet je nastopil kritičen trenotek za Slovenijo, toda ta kritičen trenotek so rodili lastni bratje v državi, ki so si pri teh mahinacijah najbrž ■ vzeli za zgled mojstra takih manevrov g. Win-stona Churchilla. Ni bila nobena umetnost dognati, da je bila tesna povezanost med poluradnim predlogom, ki ga je prejel ataše, in tem posebnim srbskim predlogom, in da sta se oba skuhala v isti kuhinji. Dasi ta ukaz za te vrste informativne razgovore v Berlinu ni izhajal iz zunanjega ministrstva v Beogradu in tudi ne od kneza Pavla in ga tudi ni prejel istočasno uradni zastopnik Jugoslavije v Berlinu, tedanji poslanik Andrič, je bilo jugoslovanskemu vojaškemu odposlancu v Berlinu takoj jasno, kaj se pripravlja v Beogradu in kaj preti njegovi ožji domovini. Zato si je tokrat tudi upal obrniti nož in je v mnogih previdnih razgovorih v nemškem generalnem štabu, kjer je bila tedaj že združena vsa nemška zunanja politika, jasno in podrobno razložil Nemcem, da je italijanski napad na Grčijo tokrat zedinil vse Jugoslovane v eno fronto in da bi Jugoslavija z oboroženo silo posegla v konflikt v Grčiji, ako bi Italijani zasedli Solun. Pri tem pa je bilo treba zelo previdno dokazovati, da so v Jugoslaviji na delu še druge nepomembne struje, tako na primer tista, ki se peča z mislijo razdelitve Jugoslavije in se zavzema za u-stanovitev Velike Srbije s Solunom. Toda to je le neresen načrt malega kroga levičarskih Velesrbov. Seveda pa je bilo treba prav tako spretno slepiti Beograd, ki je med tem večkrat terjal odgovor na svoj poluradni predlog. Pogajanja in razgovore je bilo treba zavlačevati, samo da se je s tem pridobilo na času, pri tem pa gledati na razvoj dogodkov na grškem bojišču. Istočasno so se navezali tesni stiki s grškimi zastopniki v Berlinu in ne nazadnje tudi z Italijani, ki so po posebnih kanalih in intrigah izvedeli za ta predlog, reagirali zelo hitro in izzvali celo odstop vojnega ministra Nediča v Beogradu. Seveda je bil odstop Milana Nediča povezan na druge razloge. Nemško vojaško vodstvo pa tudi ni kazalo posebnih interesov za beograjske želje za priključitev Soluna (brez predhodnih uslug) Jugoslaviji; sicer niso bili za intervencijo ju. goslovanske vojske proti italijanski v Grčiji, a zadovoljni so le bili nad italijanskimi težavami, ker so se Italijani odločili za napad na Grčijo, ne da bi poprej vprašali ali obvestili Nemce. Toda "človek obrača, Bog pa obrne" in na veliko presenečenje vsega sveta je Grčija sama znala zavrniti italijanski napad in pognati italijanske čete z grškega o-zemlja. Grčija je prešla v protiofenzivo in najbrž bi bilo prišlo do popolnega zloma italijanskih sil na Balkanu, ako ne bi pred tem nastopili novi dogodki. Zaradi grških uspehov pa so tedaj tudi vsi ti predlogi iz Beograda postali brezpredmetni, odpadle so tudi nevarnosti in grožnje. Toda plod vseh teh intrig je bil, da je na žalost nemško poveljstvo dobilo jasno sliko o naši politični morali in v zvezi z njo o naši vojaški vrednosti, ki vendar temelji v prvi vrsti na narodni zavesti in državotvornosti. Tokrat je bilo zopet grško herojstvo tisto, ki je odstranilo nov kritičen trenotek za našo Slovenijo, ki na svojo srečo takrat še sanjala ni o tej žalostni kupčiji. Danes trošijo srbski politiki v begunstvu morja črnila o tej temni kupčiji in se pri tem delno izrekajo zanjo in delno proti njej. Posebno pa izrablja to kupčijo skupina "pueistov", ki se naslanja na londonski jugoslovanski odbor, češ da je bil ravno ta dogodek prvi povod, da se je začel pripravljati v Beogradu državni prevrat z dne 27. marca, ker da se je izvedelo, da bi se predvsem preprečilo izdajstvo nad prijateljsko Grčijo. Pri tem pa previdno zamolčujejo, da je bil ravno pretežni del izmed njih samih tisti, ki je pripadal tej struji. Ta želja je med njimi v Beogradu prevladovala še celo tedaj, ko je bil že izveden državni udar. Resnici na ljubo pa se mora kategorično podčrtati, da niti vlada, niti knez Pavle nista sodelovala pri tem neresnem mešetarjenju, toda o ostalih podrobnostih teh pogajanj je sedaj še bolje molčati. Tako je naša Slovenija v teku predvojne dobe, in v prvih letih vojne same, srečno prebrodila več kritičnih, da celo smrtnonevarnih trenotkov in to povrh vsega še brez lastne zasluge. Toda nam je usoda že začrtala našo pot, kajti v prihodnji kritični okolnosti nas je zadel smrtni udarec z vso svojo krutostjo. Po bliskoviti invaziji je nemška vojna sila kot odgovor na marčni državni udar spretno izkoristila — kakor nalašč — vsebino zgoraj opisanega vele-srbskega predloga. Dala je Hrvatom navidezno samostojnost, toda s fašističnim režimom, kar so si Hrvati najmanj želeli. Srbija je res združila samo Srbe, ali ne v Veliko, ampak v Malo Srbijo, ki je postala povrh vsega še nemški Protektorat. Za našo Slovenijo pa vemo, kako so jo raztrgali, razkosali, razbili in zbrisali z zemljevida. Več ko tri leta je podjarmljen in že skoraj izkrvavljen narod prenašal, in to herojsko, vsa grozodejstva zmagovalcev; pri tem ga je ves čas navdajalo upanje in zaupanje, da bo v doglednem času z vojaškim porazom Nemčije tudi konec te Golgote. Pa prišel je še en kritičen dan in to tisti dan, ko so zahodni zavezniki, naše veliko upanje (in to predvsem ameriški predsednik Roosevelt), izdali vse male srednje evropske narode in ta del Evrope, zlasti pa Jugoslavijo, odstopili in prepustili ruskemu vplivu; to se je zgodilo na danes že tako obsojani in razvpiti konferenci v Jalti. In zopet je bila Slovenija deležna tega nezaslišanega in nezasluženega udarca, ki je posledica lahkoverne in nedorastle ameriške politike v tisti dobi, ko je komunizem razte- goval svojo pest nad našo zemljo. * * * Kaj nas uči ta kratek pregled kritičnih dnevov, ki so spremljali našo Slovenijo v usodnih okoliščinah med drugo svetovno vojno in takoj po njej? Slovenija se je premalo zavedala svojega odločilnega položaja in svoje važnosti za gospodarski razvoj in ves mednarodni promet v Srednji Evropi in ob Sredozemskem morju. Zato so pa tudi vsi njeni sosedje stegovali svoje kremplje nad njo upajoč, da si jo bodo na ta ali oni način prisvojili. Samo tako je razumeti, da je bila brez svoje krivde tako pogosto predmet raznih političnih intrig, mešetarjenj in vojaških akcij. Le razna naključja so hotela, da je velik del teh intrig srečno prebrodila in to zopet brez svojih zaslug, kar pa ima svoj glavni razlog v tem, da Slovenija nikdar ni vodila svoje lastne zunanje politike. Da pa je končno vendarle podlegla in skoraj da razpadla, pa je spet neizogibna posledica njene lege in njenega sožitja v sklopu Jugoslavije in Srednje Evrope. Dogodki, ki so okoli nas zoreli, so morali zajeti tudi našo deželo in jo pahni- ti skupaj z drugimi v splošno nesrečo. Da pa za take velike dogodke in politič-čne manevre nismo bili pripravljeni, se nam ne sme toliko zameriti, ko so vendar celo mnoge evropske velesile v tem oziru dale dovolj žalosten zgled lahkomiselne ravnodušnosti in brezbrižnosti, kar se je tudi nad njimi hudo maščevalo. Toda v vsaki nesreči je vedno tudi nekaj dobrega. Res je današnje stanje doma nepopisno zlo za naš narod, toda bi bilo še večje, ako bi v zadnjem velikem spopadu zmagala nemška stran. V tem slučaju bi — kakor je to dokazala štiriletna nemška zasedba — verjetno danes že ves naš narod omagal, bil bi najbrž že razseljen in končno zbrisan z zemljevida in bi živel samo še v zgodovini. Ker si pa stojita danes nasproti oba velikana, ki sta proti vsem zakonom logike v drugi svetovni vojni bila zaveznika, imamo upanje, in to opravičeno upanje, da bo po tolikih temnih dnevih zasijal našemu narodu dan sončne svobode. Toda tedaj, ko se bo odigraval ta nov veliki obračun, ne smemo slepo plavati z valovi dogodkov in se prepustiti usodi, ampak moramo aktivno sodelovati in si zaslužiti novo svobodo. JANKO OPTIMIST Spet doma sem. V mestnem parku. Listi palme so pahljače in hlade kot ventilator. Jaz car. A vse v luknjah hlače. Res prijetno je na dvoru. Zvezde so mi dvorne dame, luna — smešni dvorni norec, cesta bela — prestol zame. Noč — carica v črni halji, pesem vetra — dvorna godba, trdi kamen je blazina, dve drevesi — dva komorna. Mirno čakam polev dvanajst, da, kar hočem, jim ukaSem: juho, piško, vino, grozdje. Dvanajst zlatov del bom pazem. Tri cekine napitnine. Kaj to nam, ki smo na dvom. Tiho, trebuh, nič ne tarnaj! Kdo tam hodi po prostoru? Stražnik! Kaj ga je prineslo? Prav. Popelje car se v srečo — v svojo zimsko rezidenco: za zidove v črno ječo. MARIJAN JAKOPIČ ZEMLJA Pred pisarno Krajevnega ljudskega odbora je visel letak: Danes zvečer miting vseh poljedelcev in kmetovalcev v Gasilnem domu. Udeležba obvezna. .. Janez je zagodrnjal, ko je prebral te vrstice in siknil skozi zobe: "Da bi bilo že konec večnih mitingov in šikan! Vrag naj vzame vse skupaj! Miting! Pa prav danes, ko sem Marti obljubil, da pridem ..." Jezen je stopil v hišo in trdo zaloputnil z vrati. Potlej je sedel za mizo in si podprl glavo z rokami. "Kaj pa je danes s teboj, Janez, da molčiš in si slabe volje", ga je nagovorila mati, ko je prinesla večerjo. "Slabe volje, kaj bi ne bil! Spet miting. Kdo ve, kaj nam bodo spet kvasili in s čem solili pamet. Ne grem, pa je!" Trdo je položil žlico na mizo in se dvignil. "Le kaj hočejo spet? Novi načini obdelovanja? Brigadni sistem dela? Udarniško in nedeljsko delo? Obvezna oddaja? Večna pesem, z dneva v dan ista. Daj, daj, delaj po planu, kot da bi se zemlja in Bog menila za plane. Pridne roke in ljubezen do zemlje, to je najboljši plan, plan, ki zraste v srcu. Vse drugo je prazna slama. Ne bo se obneslo, ne, vsaj pri nas se ne bo." Janez se je zazrl skozi okno, ki je bilo polno večernega sonca, na njive in bregove in pil lepoto svoje zemlje. Mati ga je skrivoma ogledovala in vedela je, kaj ga boli. Vesela je bila njegove ljubezni do doma, do rodne zemlje. Ni ga skva-rila vojska. Ko se je vrnil, je pustil šole in prevzel za padlim bratom dom. Želela je, da čimpreje pripelje mlado k hiši, da bo dom spet zadihal in da bo življenje v hiši. Čez čas je mati sedla na klop in spregovorila: "Le pojdi, Janez. Saj veš, da je bolje tako. že tako si slabo zapisan." Besede so bile skoraj proseče. Janez je nataknil suknjič in bolj zase kot materi zabrundal: "Bom še videl, zdaj grem li kovaču." Hitrih korakov je odšel. Mati je gledala za njim in s skrbjo mislila nanj, ki ji je edini ostal. Dva ji je vzela vojska. "Pa hvala Bogu, da se je vrnil vsaj ta", je vzdihnila in vzela v roke rožni venec. Janez je od kovača zavil v gasilski dom. Vsedel se je na zadnjo klop in s čudnimi občutki poslušal govornika, ki je razkladal načrte za ustanovitev Kmetijske zadruge, ki bo "združila vse kmetije v vasi, odpravila privatno lastnino zemlje in da bo na ta način uničen vaški kapitalizem, ta največji sovražnik delovnega človeka. " Povedal je, da so vsi načrti že narejeni in predlagal volitve zadružnega odbora. Janezu je bilo kot bi mu kdo tolkel s kladivom po sencih. Ni vzdržal do konca. Zakadil se je proti šmartnem, čeprav je bilo že kasno in skoraj ni kazalo vasovati. Pa mora, da se izpove, da odloži vse, kar se je ta večer težkega in bolečega nabralo; da pove Marti kako so njune sanje sedaj tako daleč, tako oskrunjene. Pot ga je vodila med njivami, med mehkimi in pisanimi travniki ter dišečimi sadovnjaki. Večerni Ave je že odzvonilo in šmarnogorska cerkev je bila tako blizu, za dlan daleč. Vzel bi jo v roke kot lepo igračo in jo spet postavil nazaj. Pod njo pa se je penila Sava in pela večno lepo pesem uspavanko. Pa Janez vsega tega nocoj ni videl in ne občutil. V srcu mu je bilo, da bi zdivjal, da bi kričal ali se razjokal kot dete. Skoraj zaletel se je pri Mrakovih v duri, da so se sunkovito odprle. Kar bruhnilo je iz njega: "Kje je Marta, kje so oče?" "V hiši nekaj pospravlja, oče pa bodo menda tudj tam", je odgovoril stari Jurij in odkimal z glavo, češ: Kaj pa se temu tako mudi, menda ne bo že nocoj ohceti? Ne da bi pozdravil, je Janez planil prav na sredo hiše. Opazil je očeta, ki je sedel ob peči in vlekel pipo. "Oče, zemljo so nam vzeli! Njive in travnike so nam vzeli! Gozdove so nam vzeli! Slišite, oče, vse kar ljubimo, so nam vzeli!" Besede so kar letele iz njega, da oče ni mogel do besede. "Kaj je vendar, Janez, kdo ti je kaj vzel?" — je začudeno vprašal stari Mrak. "Vzeli so meni, vzeli so vam, vzeli so našim otrokom. Oskrunili so ljubezen naših dedov, trpljenje naših mater. Vzeli so nam tisto, kar je zraslo z nami v eno; ono za kar smo živeli, trpeli in umirali. Našo zemljo, napojeno z znojem naših očetov in s solzami naših mater so onečastili." Prijel se je za rob javo-rove mize in glas se mu je tresel. "Da, prokleti tatovi! Ogoljufali so naju za srečo, Marta! Slišiš? Ogoljufali in ukradli so nama bodočnost, tebi in meni, najinim otrokom." Stopil je k njej in jo privil k sebi z močnimi rokami. "Pomiri se, Janez, saj ne bo večno. Verjemi, da ne bo večno. Kolikokrat je bilo že taho hudo, da smo obupavali, pa vendar šmarnogorska Marija nas ni zapustila. Zaupaj, Janez, pomiri se!" Njene besede so bile mehke in dobre, vendar jih je Janez komaj slišal. "Mislil sem, da bova začela novo življenje. Življenje žuljavih dlani, pa srečnih src. Življenje trdega dela in skrbi, pa tihe sreče, otroškega joka in smeha." Njegov pogled je ostal na Marti, da ji je bilo vpričo očeta kar nerodno. "Dolgo sem se klatil po svetu in neizrečeno hrepenel po domu, materi in tebi. Hrepenel po teh poljih in gmajnah, po gorah, polnih sonca, polnih čudnih skrivnosti. Hrepenel sem po črnih njivah in težkem klasju, po maku in dišeči ajdi. Pa komaj sem zasadil plug v zemljo očetov, že je prišel nekdo, ki mi hoče vse to vzeti." Marta je molčala. Kaj naj mu le še pove? Nihče ji nikoli ni še tako lepo naslikal doma kot zdaj Janez. Tesno se je privila k njegovim prsim in božala njegovo težko roko. Potlej ga je spremila na prag. Večerno nebo je bilo polno zvezd in murni so peli med polji. Nad vas je razprostrl Bog svojo dobro roko, da so se srca umirila od dnevnega napora in da senca, ki je lezla preko hriba ni bila več tako velika in črna. Janez se je poslovil. Ni mu bilo do spanja, moral je na prosto, med polja, med njive, da se pogovori z njimi kot dete z materjo ob težki uri. Hodil je skoraj vso noč po zemlji, ki ji je dal ljubezen, ki ji je obljubil zvestobo. Stal je na mehki travi in obujal spomine, lepe in sončne kot prve češnje na pomlad. V duhu je štel dišeče kopice sena, nagajal in se pogovarjal z grabljicami, razmetaval težko naložene vozove in vpil nad konji. Potem je pel s fanti na vasi in pripenjal nageljne na prsi. Da, čudovita pesem slovenske zemlje, zdaj si kot lep bel oblaček, tih in dober spomin nebogljenega otroka... Lepega sončnega popoldneva se je vršila veselica novo ustanovljene Kme^ tijske zadruge. Zadružniki so prihajali iz vseh vasi s kolesi, od daleč tudi z vozovi. Godba je igrala in mladina se je drenjala na lesenem podu. Tudi Janez je prišel, zaradi Marte. Vsedla sta se med znance in se menila o vsem mogočem. Vendar prave volje in veselja ni bilo. šele, ko je vino nekoliko razgrelo pamet in srce, se je priigral temu ali onemu smeh na usta. Po zaključku srečolova so se vrstili govorniki. Cela rajda. Zadnji je govoril predsednik zadrege. Navajal je vsemogoče številke in načrte za prihodnjost, nato pa pohvalil kmete, sedanje zadružnike, ker so se tako polnoštevilno in prostovoljno priključili zadrugi. "Dragi tovariši zadružniki", je dejal, "še zdaj vas vidim, kako veselih obrazov ste stopali v naš urad, kako veselih lic in smehljajočih se oči ste podpisovali svoj pristop in s kakšnim novim elanom in veseljem ste odhajali na določeno delo! Storili ste dolžnost do delavskega razreda in države in vam v pozdrav in veselje smo pripravili današnje slavje." Nekaj mladeničev je ploskalo, večina pa je molčala. Bivši kmetje so sklonili glave, saj so padale besede v srca kot težka prst na grobove. Mislili so na komaj izgovorjene besede, ki so drami- le njihovo bolečino, ki so bile govorjene prav v zasmeh resnici. Janez se ni mogel obvladati. Vstal je in prekinil govornika: "Tovariš, to kar govoriš, je laž. Sam veš, da je tako! Veš, da so naša srca krvavela, ko smo prodajali svoj dom, svojo zemljo, naše roke so trepetale, ko smo morali podpisovati pristopne listine in v nas ni veselja, ko prijemamo za tuj plug. V nas je še živa pesem koscev in grabljic, v nas še živi pesem ličkarjev in pomladnih škrjancev nad poljem, ki opajajo svobodnega orača..." Predsednik je bil razburjen in je mig- nil svojim pristašem, naj Janezu preprečijo nadaljevanje, kar se je tudi zgodilo. Zvečer so Janeza odpeljali. Nad njegov dom, ki je stoletja ponosno kraljeval sredi doline in kljuboval soncu in zimi, ki je dajal črnega kruha in sladke medice, je legla senca, prignana od drugod, tuja slovenski naravi. Okna so postala prazna in tudi vasovalcev ni pod njimi. Zemljo orjejo traktorji, brez ljubezni, brez srca in pesmi. Oračev bič pa visi na podu in čaka novih pomladnih dni, ki imajo priti. FRANCE BALANTIČ PESMI ŽALOSTINKA Kje je tisti čas, ko sem bil pramenolas poet, ko sem nosil v rožnih ustih cvet in- je kot cekin zvenel moj glas? Vse prešerne dni sem prepel na pašnikih ljubezni, metal kamne v igri neoprezni v vsak tolmun sem sanjavih oči. V pernicah oblakov ležal tih sem, ljubil me je dež, sen je bil svilen ko mlada rž in lahak kot cule siromakov. Bil doma, doma sem, gruda, težka kakor zlata ruda, hlebec, dar očetovega truda — oh, želje, ki vsako noč jih pasem. Kje je tisti čas! Zdaj obup mi kruh življenja reže, kri tujina v svoje čaše streže, kmalu., kmalu bom kot prazen klas. In bom onemel! Ko me v drči dni, ki še ostanejo, hlodi mrzlih trupel zmanejo, kdo iveri bo sežgal v pepel? Saj ne bo sestrice, da bi v ruti nesla jih na Žale, ne bo materinih ustnic, da spoznale bi kot sol domače me solnice. In ne bo očeta, ne bo mene, da bi sad rodil, joj, moj Bog, da sem tako grešil, da je v meni smrt rodu spočeta! JESENSKI OGNJI Že davno je zorenje izšumelo iz venca naših gmajn in vročih lok, nebo je kakor brajda se razpelo nad naše zemlje težki, zreli plod. Z vetrovi ptiči so od nas odpluli, vse bolj boli me njihov daljni val, ljudje jesenske ognje so razsuli, žerjavica medli v praznoti tal. Dr. IVAN AHČIN KJE SMO V SOCIALNEM GIBANJU DANES Sodobnega socialnega gibanja ne moremo prav razumeti, ako ne poznamo vsaj nekaj njegove predzgodovine in razmer, iz katerih je nastalo. Zato smo na čelo pričujoče skromne razprave postavili kratek zgodovinski razvoj socialnega vprašanja, ki je vprašanje o družabnem zlu, ki razjeda človeško družbo. Obenem bomo v okvirnih potezah omenili poizkuse, kako skuša družabno vprašanje reševati liberalizem, socializem ter krščanski socialni nauk, pri čemer se hočemo umljivo zadržati nekoliko več pri krščanski socialni šoli in navesti tudi vzroke, zakaj krščansko-socialni nauk v preteklosti ni rodil več uspehov. Ob sklepu pa upamo navesti nekaj razveseljivih znakov, iz katerih opravičeno moremo sklepati, da je krščanska socialna misel v sodobnem svetu na zmagovitem pohodu in bo ona, ki bo imela odločilen vpliv na bodoče oblikovanje družbe. I. TRI ZGODOVINSKA OBDOBJA 1. Do leta 1848 Do leta 1848 nima socialno vprašanje nič nenavadnega, nič vznemirjajočega na sebi -:a takratne politike, gospodarstvenike in moraliste. Res so množice delavcev stradale in bivale v stanovanjskih brlogih, toda družba je to sprejela kot večno, torej običajno, vprašanje revežev in bogatinov. Le malokateri so v tistem času že razumeli, da je kapitalizem z uvedbo strojev v gospodarsko proizvodnjo iz temelja spremenil lice družabnih ustanov in s tem tudi gospodarske in socialne pogoje družbe same. Za korporacijami, ki so skozi stoletja ščitile delovne sloje in ki jih je odpravila francoska revolucija, ni skoraj nihče žaloval. Domala vsi tedanji misleci so bili mnenja, da je gospodarski liberalizem najboljši način gospodarjenja in poroštvo za neomejen gospodarski napredek in blagostanje. Oni redki, ki so se drznili o tem dvomiti, so bili žigosani kot nevedneži in reakcionarji. Zato se ne čudimo, ako so sredstva za omi-Ijenje vedno bolj perečega družabnega vprašanja bila le moralnega značaja. In to tako pri utopičnem socializmu, kakor pri liberalnem katolicizmu. Tedanji katoličani so bili nazira-nja, da bo zopet vse dobro in prav, ako se bodo ljudje poboljšali in obnovili svoje nravi po evangeljskih naukih. Pozivali so podjetnike, naj bodo pravični in dobri s svojimi delavci (paternalizem), a delavce, naj bodo pošteni, zmerni in varčni. Zvečina so katoliški krogi smatrali, da je zadosten odpomoček socialnemu zlu zasebna dobrodelna akcija, katere naj bodo deležni potrebni posamezniki, včasih tudi večje skupine, vendar vedno po zasebni pobudi in načrtu, izključujoč vsako obvezno javno ali državno socialno pomoč. Kdor pa je izražal mnenje, da je treba vzroke bednim razmeram iskati globlje in da je zlasti treba pravičneje razdeliti donos proizvodnje, je bil sumljiv, da je nevaren revolucionaren sanjač. Tudi duhovski krogi so se na splošno držali vladajoče meščanske miselnosti. Tako splošno je bilo mnenje, da gre ves razvoj po nujnih gospodarskih zakonih, ki so naravni in se ne dajo spremeniti, da se je celo med socialisti tistega časa komaj kdo našel, ki bi se spodtikal ob svobodno gospodarsko tekmo, ob delovno razmerje in gospodarski trg, kakor ga je ustvaril gospodarski mehanizem "neomejene svobode za vse!" Bila je to doba, v kateri je popolnoma prevladovala tako imenovana liberalna socialna šola. Pristaši liberalnega nazora so verjeli, ali pa so se delali kakor da verjamejo, v popolnoma dobro, nepokvarjeno človeško naravo, kateri je treba pustiti popolno svobodo, pa si bodo ljudje v zdravi medsebojni tekmi, zasledujoč vsak svoje koristi, znali tako urediti svoje življenje, da bo ob vedno večji proizvodnji imel sleherni dovolj, tako, da bo zavladalo splošno blagostanje. Jasno, da so se liberalci upirali vsakemu posegu države v gospodarstvo, razven v kolikor bi imela namen ščititi koristi posameznikov in sklenjene pogodbe. Drugače pa se je smatralo kot pogoj uspešnega gospodarskega življenja, da velja svobodna gospodarska tekma, svoboden nakup in prodaja, svobodno določanje cen in svobodni delovni in plačilni dogovori. Danes vemo, karr je ta svoboda vodila in zakaj. Vzrok je preprost in leži v napačni osnovi liberalnega nauka samega: Človeška narava ni popolnoma dobra, temveč pokvarjena po izvirnem grehu. Človek tudi ni bitje, ki bi bil od drugih popolnoma neodvisen in ne bi imel ozirov in dolžnosti do družbe. Človek, ki je družabno bitje, sme svojo osebno svobodo tako uporabljati, da svoboda drugih ljudi, s katerimi ima opravka, ne postane prazna beseda. Res je sicer, da je mnogo koristi, ki se med seboj vežejo in prepletajo v družabno soglasje. Toda je prav tako res, da je veliko interesov, ki so si nasprotni, ki se med seboj križajo in pobijajo. Pa tudi koristi, ki so skupne, se ujemajo in vežejo v celoto le tedaj, ako se sporazumno odstranjujejo ovire, ki utegnejo porušiti njihovo skladnost. Vse to nam je danes preveč jasno, da bi se bilo treba več ob tem muditi. Vpliv liberalne socialne šole na reševanje socialnega vprašanja je bil povsem negativen. Saj je resnično zanikal obstoj socialnega vprašanja sploh, ker ni videl ali ni hotel priznati globokih socialnih sprememb, ki so v družbi nastale kot posledica gospodarske revolucije, liberalnega kapitalizma in političnega indivi-dualizma. 2. Od 1848 do 1918 Druga doba v razvoju socialnega vprašanja se zaključi s koncem prve svetovne vojne, oziroma z ustoličanjem kolektivizma v Rusiji, v zapadni Evropi pa s poizkusi nacionalnih in državnih totalitarizmov. V tej drugi dobi se pojem socialnega vprašanja specializira, to se pravi, zadobi svojski in povsem določen pomen. Uveljavi se prepričanje, da gre za nov družabni pojav, ki ima svoje posebne vzroke. Za njegovo ozdravljenje ne zadostuje dobrodelna ali karitativna akcija, ampak je potrebna prememba socialnih ustanov. Bolj ko sredi preteklega stoletja napreduje zmaga politične demokracije v svetu, bolj prodira tudi naziranje, da se spričo stiske delavskih množic ne more nadaljevati z brezbrižnostjo manchesterska šole in ne s sarno-zadovoljstvom liberalizma in kapitalizma glede na vedno bolj pereče socialno vprašanje. Od strani podjetništva prihajajo prvi poizkusi, kako premostiti zijajoči prepad med delom in kapitalom. Te poizkuse je socialna ve- da poimenovala z izrazom paternalizem. Kaj je paternalizem? Paternalizem (od latinske besede pater — oče) je bil poizkus mnogih tedanjih industrial-cev, ki so pod vplivom lastne vesti ali zaradi očitnega nezadovoljstva delavcev ali pa tudi iz zgolj praktičnega upoštevanja lastnih koristi, hoteli v svojih podjetjih ustvariti bolj človeške pogoje za svoje delavce in so prostovoljno popravili nekatere krivice kapitalističnega reda. Iz tega prizadevanja so se porodile nekatere same po sebi zanimive socialne reforma: odredbe za zaščito delavca pri delu v tovarni, nekatere zdravstvene naprave, olepšanje obratnih prostorov, družinske stanovanjske hiše, udeležba delavcev na dobičku v obliki posebnih nagrad itd. Čim bolj je naraščalo delavsko gibanje in čim tolj grozeča oblike je zavzemalo, tem voljnejši so postajali podjetniki. Ko bi se podjetniki prej domislili svojih dolžnosti do delavstva, bi morda delavci ne iskali drugod rešitve svojim težavam. Čeprav je paternalizem storil marsikaj dobrega, — pomislimo na človekoljubno akcijo francoskega katoliškega tovarnarja Leona Harmela —, je vendar danes preživeto stališče. Ni si mogoče prav predstavljati, kako bi velika moderna podjetja s tisoči in deset-tisoči delavcev mogli smatrati le kot razširjeno družino, kateri je podjetnik nekakšen oče, z očetovskimi pravicami in avtoriteto! Razen tega je paternalizem otrok izrazite kapitalistične miselnosti, po kateri podjetnik iz dobrega srca, iz usmiljenja daje delavcem nekakšno miloščino, a ne kakor da mu po pravici gre. Takšna dobrodelnost je preveč svojevoljna in preveč sumljiva, da jo narekujejo bolj osebne koristi, kakor pa ljubezen do delavstva. In kakor rečeno, prišel je mnogo prepozno, da bi izravnal razredni boj, ki je bil že v polnem razmahu. Istočasno, ako ne celo prej, so tudi delavci od svoje strani s proizvajalnimi zadrugami, ali kooperativami skušali združiti v svojih rokah kapital, delo in dobiček. S tem, da je lastništvo prišlo pod isto glavo kakor delo, bi naj bila dana možnost, da se prepreči boj med delom in kapitalom. Po letu 1848 so se produkcijske zadruge precej razmahnile. Leta 1849 jih je v Parizu bilo nad 200, toda deset let kasneje le še 9. Oblika se ni obdržala razen v nekaj izjemnih slučajih. Krivo je bilo pomanjkanje strokovno usposobljenega delavstva, nasprotovanje in brezobzirna konkurenca zasebnega podjetništva in končno pomanjkanje zadostnega kapitala. Niti paternalizem, niti zadruge niso mogle rešiti delavskega vprašanja. Edinole država s svojo veliko močjo je mogla uvesti globoko segajoče in splošno veljavne reforme, s katerimi se je dalo uspešno boriti proti kapitalističnemu izrabljanju delavstva. Čim bolj so delavci svoj razredni boj stopnjevali tudi s politično akcijo, tem bolj so si bili tudi oni svesti, da jim samo država s svojo močjo more pomagati. Sicer je delavstvo doživelo mnogo žalostnih izkušenj in bilo pogosto, prevarano od tistih, ki jih je pri volitvah spravilo na oblast. Toda polagoma je država le stopila na pot državnega posredništva, ki pomenja novo dobo na poti do socialnega napredka in dviga delovnega ljudstva. Ta oblika uveljavljanja delavskih množic je prav v naši dobi v polnem razvoju. Na pot, o kateri govorimo, je delavstvo gnalo dve mogočni idejni gibanji: socialistično, ali bolje marksistično in pa krščanski socialni nauk. Gotovo je zasluga Karla Marxa, da je dokazal, da je socialno vprašanje združeno z določeno gospodarsko in pravno zgradnjo družbe. Kapitalistična oblika je ob koncu 18. stoletja omogočila velik gospodarski razmah in tudi neko blagostanje, toda skoraj jo js nadkrilil nezaslišan tehnični razvoj, ki je skrival v sebi neizbežne socialne konflikte. Bil je Marx, ki je znal to resnico najbolj jasno in najbolj glasno povedati, čeprav ni bil on niti prvi niti edini, ki je spoznal to usodno pot kapitalističnega gospodarstva. Toda Marxova velika zgodovinska krivda je, da je svoje gospodarske nauke navezal na brezbožen materializem. Marksist zameta Boga in vsako nadnaravnost. Po njegovem nazoru ni drugega kakor snov, ki je večna. Človek ni drugega kakor višja stvarnost, ki je poklican, da gospoduje nad naravo. Toda njegov duh, njegova vest nista drugega, kakor subtilen proizvod materije. Na ta način je delavsko gibanje za dosego svojih pravic v družbi po krivdi marksizma postalo obenem gibanje proti Bogu in verovanju v Boga. Za marksističnega materialista je vera v nadnaravnost in posmrtnost le varanje preprostega ljudstva, ki mu z obljubo posmrtnega plačila jemlje njegovo udarno moč in borbenost, da se ne bi z vso odločnostjo borilo proti kapitalističnim krivicam na zem-lji. "Proletarci vseh dežel, združite se!", je pozival Marx v komunističnem proglasu 1848 leta. Samo strumno organizirano delavstvo bo moglo priti do odločilnega vpliva v državi. Čim bo dobilo oblast v svoje roke, naj okliče diktaturo proletariata, razlasti proizvajalna sredstva in zasebno zemljiško posest, uvede obvezno delo za vse in vzgoji novega sociali-ziranega človeka, ki bo nekoč v bodočnosti ustvaril brezrazredno družbo, ki ne bo poznala ne izkoriščevalcev ne izkoriščanih. Pa tudi na katoliški strani je predrlo prepričanje, da je oznanjati spremembo nravi premalo za potrebno socialno reformo, posebno ako evangeljski nauk doni na ušesa, ki o pravičnosti in ljubezni nočejo nič slišati. Za rešitev družabnega vprašanja je treba več: sprememba družabnih ustanov in zakonita sredstva za zaščito delovnih slojev. Od škofa Kettelerja dalje in številnih socialnih krožkov po raznih kulturnih središčih evropskega zapada se je v tem smislu na katoliški strani obravnavalo socialno vprašanje, kar je rodilo obsežno katoliško socialno gibanje v vsej drugi polovici preteklega veka. Vendar pa je bil papež Leon XIII., ki je s svojo delavsko okrožnico "Rerum novarum" leta 1891 na odločilen in avtoritativen način obrnil pozornost katoliškega sveta na socialne krivice, ki se gode delavskemu razredu. Papež je jasno in prepričevalno obrazložil, da je za rešitev socialnega vprašanja potrebna pre-memba družabnih ustanov. Treba je omejiti svobodno gospodarsko konkurenco, ki delo sprevrača v navadno trgovsko blago, s katerim oblastno v svojo korist in dobiček ravna kapital in posedujoči razred, tudi če je sam brezdelen. "'Dogovorjena plača", pravi papež, po zakonih gospodarskega trga za delavce še daleč ni isto kot pravična plača. Zato Leon Zill, v celoti priporoča delavstvu, da se organizira v strokovnih organizacijah, da bo tako lažje branilo vrednost svojega dela. S tem je izšel tudi od najvišje cerkvene oblasti poziv na delavce, naj se organizirajo in sežejo po samopomoči v brambo svojih upravičenih zahtev. Obenem pa je papež postavil tudi zahtevo, da I ^ 0 ^ je država dolžna posredovati in priti na pomoč prebivalstvu, ki pripada nižjim gospodarskim razredom. Sad Leonove socialne okrožnice je bilo mogočno krščansko socialno gibanje, ki je zajelo ves svet in ki je prineslo neizmerno koristi delavskemu razredu v boju za gospodarsko osamosvojitev in enakopravnost v družbi, žal je prva svetovna vojska zavrla in deloma prekinila cvetoč krščansko socialni razmah v svetu. 3. Po letu 1918 do danes Nekateri socialni filozofi označujejo dobo po prvi svetovni vojni kot vstajenje ljudskih množic. Bolj primerno bi mi to najnovejšo dobo v socialnem razvoju poimenovali kot ero delavcev. Liberalna demokracija je delavstvu dala enake politične pravice. Toda delavstvo si je v moči svojega prevladujočega števila v družbi in s pomočjo svojih silnih organizacij in političnih strank, ki si jih je ustvarilo, pridobilo odločujoč vpliv na države. Dandanes ni nobene civilizirane države, ki bi mogla mimo delavstva ali celo proti delavstvu voditi svojo politiko. Nasprotno! Marsikje so si delavske stranke same ali pa v zvezi z meščanskimi strankami priborile tolikšen vpliv na vodstvo državne politike, da brez nadaljnjega moremo govoriti o delavskem režimu. To je zadnja doba v socialnem gibanju, ki je deloma že, deloma pa še bo spremenila tudi družabne ustanove v prilog upravičenih delavskih zahtev. Na splošno delavstvo s simpatijami sprejema državno posredovanje. Kajti moderna socialna zakonodaja je v podjetje ob strani podjetnikove avtoritete uvedla še državno oblast. A državna oblast, kakor vidimo, je pod pritiskom delavskih glasov po navadi naklonjena izboljšanju delavčevih socialnih in gospodarskih pogojev. Popuščanje, h kateremu je podjetništvo prisiljeno, smatra delavstvo kot sad svoje borbe in ne kot neko miloščino od strani dobrosrčnega gospodarja. Delavstvo je domala že doseglo, za kar seje tako dolgo borilo: delavec in podjetnik sta pred zakonom enaka! Kaj si je delavstvo pridobilo Ako danes premišljujemo nekdanje socialne boje in poslušamo branitelje starega kapitaii- Begunski slov. duhovniki so 23. julija 1952 praznovali na Žihpoljah na Koroškem 70 letnico dekana g. Jakoba Paturja, 30 letnico maš-ništva g. Msgra dr. Jagodica in še tri druge jubileje. Sede od leve na desno: g. dekan Košir iz Žihpolj, Demšar, Fatur, dr. Jagodic, dr. Kli-nar, Železny. Stoje: Miklavčič, Hafner, p. Jakob, dr. Mihelčič, Iskra, Učakar, dr. Lavrenčič (bogoslovec), Murn, Pogačar, Kunstelj, Zaletel in Slapar. stičnega režima, vidimo, da so se vsakemu predlogu za delavsko izboljšanje upirali z utemeljitvijo, da bo imelo za posledico propad gospodarstva, kar se bo obrnilo v največjo škodo delavstva samega. Toda danes bo vsak zdravo misleč človek rade volje priznal, da se nekdanje prerokbe niso izpolnile. Gospodarska delavnost je bolj in bolj naraščala, sporedno z njo pa so se izboljšali tudi socialni pogoji. Samo v bežnem pregledu poglejmo moderno delavsko zakonodajo, ki je vsestranska in bogata, pa bomo v njej težko našli nekaj, kar bi se v imenu pravičnosti moglo opustiti ali odpraviti. Z?kcni, ki ščitijo delavca pri njegovem delu: O delu žena in otrok, o nedeljskem počitku, o delovnem času, o plačanem dopustu, o varstvu delavca pri njegovem delu, o zdravstvenih napravah v podjetju itd. Zakoni o delavskem zavarovanju: Za slučaj starostne onemoglosti, bolezni, nezgode pri delu, brezposelnosti, številne družine itd. Zakoni o pravnem položaju dela: Obratni sveti, obvezna razsodišča v nastalih sporih, paritarne komisije. Kmalu se bodo tem pridružili zakoni o gospodarskih in socialnih or-ganičnih skupinah, ki bodo imeli za posledico spremembo celotne gospodarske zgradnje. Našteta in še druga zakonodaja je delavstvu omogočila, da je danes na poti do gospodarske in socialne osamosvojitve. Ali se bodo delavci znali od svojega ugodnega položaja okoristiti v tem pravcu, da bodo po stoletjih zopet zavzeli položaj svobodnih državljanov, svesti si svojega človeškega dostojanstva in odgovornosti pred Bogom in družbo? Ali se bodo postavili na čelo gospodarskega in socialnega napredka skupno z delavci kateregakoli reda, umskega ali ročnega, da bodo skupaj upravljali kapital, ki so ga njihovi predniki nakopičili s krvjo in solzami? To so vprašanja, ki jih poraja današnji čas. Nanje bo odgovorila bodočnost. Vse bo zavi-selo od tega, katerim miselnim tokovom bo po svoji prevladujoči večini sledilo delavstvo. Miselni tokovi Kar se je socialistična šola razklala v dva tabora, imamo tri mogočne idejne tokoye, ki oblikujejo sodobno delavsko gibanje v svetu: komunizem, revizionistična socialistična šola in krščansko-socialna šola. Na osnovi mogočne sinteze, v katero je Marx zajel delavsko vprašanje, je sanjal, da bo mogel poenotiti celotno delavsko gibanja brez ozira na državne meje. Vse življenje se je srdito boril za dosego tega ideala. Morda ni delal tega le iz osebnega ponosa, ki, kakor vemo, ni bil majhen. Verjetno je bil prepričan, da socialna stvarnost in dialektični ma-terializem zahtevata objektivno le takšno rešitev delavskega vprašanja. V teku let niso le nasprotniki marksizma, ampak tudi socialisti sami spoznali hude zmote v Marxovih teorijah. Skoraj je postalo jasno, da bi bila naravnost utopija misliti, da je mogoče vse delavstvo zbrati okrog marksizma. Zato se je socializem razklal na nrinogo vej: na integralne marksiste, réformiste, fédéraliste, centraliste, zadrugarje, itd. A najbolj pomembni so komunisti in socialistični revizionisti. Komunisti se drže Marxovih formulacij, kakor sta jih popravila Lenin in Stalin. Komunizem oznanja revolucijo in diktaturo prole-tariata, kar moč popolno kolektivizacijo proizvajalnih sredstev, vse gospodarske panoge obsegajoče državno načrtno gospodarstvo, diktaturo stranke nad vsemi družabnimi organizmi in organizacijami, — od vlade pa do podpornih in strokovnih društev — ter uvedbo nove morale ali novega svetovnega nazora, ki temelji na čistem materializmu (brezboštvu). Pred 35 leti je uradni komunizem prišel na oblast v Rusiji, po drugi svetovni vojni pa ga je Sovjetska Rusija s svojo veliko vojaško močjo ustoličila v državah za železno zaveso, vključno Jugoslavijo, Kitajsko in Severno Korejo. Vendar se komunizem s tem plenom ne zadovoljuje. Povsod po svetu ima svoje pristaše, povsod svoje javne ali tajne organizacije, ki slede navodilom iz Moskve in spretno izrabljajo vsako mogoče nezadovoljstvo, pa naj ima vzrok v političnih, gospodarskih, socialnih ali narodnih razmerah. Komunizem ne pusti, da bi se svet pomiril. Podoben je bodalu, ki je nastavljeno na hrbet človeške družbe, ki jo bo zajel s svojimi krvavimi revolucijami. ako se družba prej ne odloči, da odkrito in brez pridržka pomore socialni pravičnosti do popolne veljave. Za komunista je komunistična revolucija absoluten cilj. Pod tem izključnim vidikom presoja vse in k temu smotru usmerja svojo javno in zasebno delavnost. Vse, kar pospešuje komunistični prevrat in vodi v socialno revolucijo, — je dobro. Vse ie zlo, kar družbo odvaja od tega ali kar nasprotuje komunizmu. Pod tem vidikom so si komunisti zgradili posebno taktiko, ki z največjo prilagodljivostjo in najbolj ciničnim oportunizmom združuje trdno in sistematično voljo, ki z železno doslednostjo zasleduje svoje vnaprej določene cilje. Svet morda še ni videl tako dovršenega propagandnega aparata, s kakršnim razpolagajo komunisti. Vendar jih svet vedno bolj presoja po njihovih sadovih. Delavstvo na za-padu ve, kako se godi njihovim tovarišem za železno zaveso. Dokaze ima, kako brezobzirno in krvavo komunizem tepta osnovne člove-čanske svoboščine. Kulturni svet je opozorjen in na straži. Svobodno delavstvo ni voljno, da bi z nepremišljenimi akcijami utiralo pot komunizmu v vprašanjih, ki se danes morejo na mnogo bolj človeški in za delavstvo vse bolj koristen način reševati. Potem pride revizionistična socialistična šola, ki predstavlja reformirani socializem. Za številne pristaše te smeri je marksizem premagano stališče. Čeprav dejansko izhajajo iz marksizma, so ga v mnogih važnih načelnih točkah opustili. Navadno jih imenujemo socialiste, čeprav je ta izraz bodisi z ozirom na njihove nauke, bodisi v pogledu konkretne organizacije družbe, kakor si jo zamišljajo, zelo nedoločen. Kar označuje sodobni zmernejši socializem, je stremljenje, da bi združil omejen kolektivi- zem z osebno svobodo. Kolektivizirale naj bi se naprave in ustanove, ki so "zrele" za socializacijo ali ki so neposredno v službi skupnosti. Ne žele pa kolektivizirati tudi človeka, kakor to dela komunizem in pripuščajo tudi zasebno gospodarsko pobudo. Ta socializem, v kolikor se odmika od marksizma, nima lastne svetovno-nazorne filozofije. V nekem pogledu se vrača k idejam, ki so veljale pred Marxom, to je pomagati proletariatu. Seveda pa časovnemu razvoju primerno njegovo akcijo spremlja večja doslednost, večja smotrnost in velika organiziranost. Za mnoge delavce, organizirane v socialističnih strankah, je to ves njihov socializem. Socialistični izobraženci, njihovi pisatelji, idejni voditelji, politiki in državniki se na splošno nagibajo k etatizmu, to se pravi, zagovarjajo kar moč obsežno državno poseganje v gospodarsko in socialno življenje. Pristaši so državnega načrtnega gospodarstva. Mnogi zagovarjajo tudi potrebno reformo nravi, v čemer se bližajo krščanskemu stremljenju. Vendar pa ne dovelj, da ne bi v krščanskem taboru vzbujali pomislekov in nezaupanja. Socialistično gibanje se ni še na splošno otreslo materialistične dedščine. Ne pozna drugega kot tostranost. Gospodarstvo je zanj prvenstvenega pomena, snovno življenje, snovne dobrine in materialni užitki so zanj vse življenje. V kolikor izpoveduje materializem je obsojen tudi od Cerkve. In končno je krščanska socialna šola nosi-teljica krščanskega socialnega nauka, ki vzbuja vedno večje zanimanje med delavskimi množicami. Zakaj? Niti reformistična rešitev delavskega vprašanja, ki prevladuje na zapadu, niti kolekti-vistično-etatistična, ki je zagospodovala v Rusiji, ni mogla na človeško zadovoljiv način rešiti delavskega vprašanja. Po eni strani ni popustil pritisk gospodarstva na družbo, ki se tudi še danes javlja v ločitvi dela in kapitala, v mehanizaciji obratov, v silni koncentraciji kapitala, v monopolih, v standardizaciji potrebščin, v boju med gospodarsko šibkejšimi in, gospodarsko močnejšimi razredi, — kar vse vodi do oškodovanja ali celo uničenja človeške osebnosti. Po drugi strani pa se je v socialnem pogledu prebudila zavest delovnih množic, da so čini-telj, mimo katerega družba več ne more. Niti narodne, niti obče človeške solidarnosti brez popolnega priznanja enakopravnosti delavstva z ostalimi družabnimi plastmi dandanes ni mogoče doseči. Delavec hoče biti polnovreden človek. A danes, ko se je marsikje dokopal do belega kruha, naenkrat spoznava, da lepa plača, bel kruh in kos pečenke še ni vse, kar človeka more zadovoljiti. V masah se prebuja zavest, da je resnično, kar pravi sv. pismo: Človek ne živi samo od kruha! Kot človek, ki ima telo in dušo, potrebuje hrane tudi za svojo dušo. Materializem ubija dušo. Socialna pravičnost, za katero se je 150 let delavstvo borilo, mora spraviti v soglasje snov in duha. Potem, ko je delavstvo, — ne še povsod —, a mnogo kje doseglo, kar mu je potrebno za snovno življenje, prihaja čas, ko bo zahtevalo, da se bo z njim kot celim človekom človeško postopalo. Hoče, da se vpošteva njegova osebnost, ko se bo mogel tudi človeško, kulturno, duhovno dvigniti. A te možnosti mu ne nudi niti komunizem niti omiljeni socializem, ampak edinole krščanstvo. II. KRŠČANSKO SOCIALNI NAUK Nasprotno z marksizmom, v katerem se kaže vedno več raznosmernih stremljenj, pa tudi v nasprotju s splošno socialno vedo, ki je v današnjem času označena po skoraj brezštevilnih socioloških šolah, pa se v krščansko socialnem nauku z gotovostjo more trditi, da je vedno bolj strnjen in enoten, čeprav bistvenih razlik v krščanskem socialnem gledanju že od Leona XIII. dalje nimamo, se je vendar tudi glede nauka in ne samo v pogledu taktike še v polpretekli dobi moglo govoric ti o "krščanski levici", če mislimo na krščanski socializem, potem o "krščanski sredini", ki je bila označena po mogočnem srednjeevropskem solidarističnem gibanju krščanske demokracije, končno celo o "krščanski desnici" francoske "Action Française", belgijskih degrelov-cev, španskih falangistov in drugih socialnih pokretov, ki niso bili daleč od totalitarizmov, ki so postali velika moda v času pred drugo svetovno vojno. Čas s svojimi izkušnjami, prevarami in razočaranji pa je očiščevalno vplival tudi na krščansko socialno gibanje. Sodobna krščanska demokracija, ki zadobiva izraz v raznih socialnih programih, je daleč od tega, da bi si pri komunistih izposojevala socialnih idej, a še bolj daleč od liberalcev, da bi se zadovoljila le s formalno enakostjo poe-dincev. Sodobno krščansko socialno gibanje se bori za določen gospodarsko družaben red, ki bo dt.ovnemu razredu zagotovil tiste življen-ske pogoje, ki jih zahteva socialna pravičnost. Osnove krščanskega socialnega nauka Moderna sociologija v vseh svojih neštetih odtenkih je, žal, v glavnem naturalistična, za-dovoljujoča se s snovnimi zunanjimi pojavi. Ali za socialna dejstva išče le psihološke vzroke, ali je pa sploh agnostična, ne meneča se za filozofske temelje družabnega življenja. Kar jo označuje, je zanikanje nadnaravnega sveta, zanikanje duhovnosti človeške duše, de-terminizem volje (človek ni svoboden) ter progresivni in mehanični evolucionizem. Naturalistična sociologija je bila iluzija meščanskega liberalizma, ki je skušal drdžbo spremeniti v okolje, primerno za pozameznika in njegov popolni razmah, — in je iluzija za socializem in komunizem, ki družbo postavljata za zadnji cilj in namen posameznika, od katere naj mu potekajo vsa pravica in dolžnosti. Proti množici zgrešenih socioloških zasnov, ki vodijo v zanikanje človeka samega, vstaja krščanska sociologija, ki ima svojo najpopolnejšo obliko v katoliškem socialnem nauku. Le-ta postavlja v središče družabnega življenja Boga kot začetnika naravnega reda in sprejema Rozodetje in Odrešenje kot dovršitev nadnaravnega reda. Krščanska sociologija je torej veda, ki preučuje družbo, nje uredbo in nje potrebe v luči krščanskih načel. Obsega temeljna družabna načela in praktična navodila, ki so potrebna, da se vpostavi, ohrani in utrdi red in mir v družbi. In ker ni upati, da bi se mir v družbi ustvaril brez početnika miru, ki je Kristus, je zadnji namen krščanske socialne vede, preučevati in utrjevati mir Kristusov v kraljevstvu Kristusovem ( Geslo Pija XI.). Krščanski socialni nauk ima lastno filozofijo, ki enako vpošteva poedinca kakor družbo; ki brani pravice in svobodo posameznika in družbe, a pred vsem ima stvarno in obenem globoko mistično pojmovanje o veljavi človeka in njegovem dostojanstvu. Po tem nazoru ima človek zaradi svoje ne-umrjoče duše neprecenljivo notranjo vrednost, ki ga dviga nad vsa ostala bitja na zemlji. Po svoji duhovni in neumrljivi duši je človc-k določen za nadnaravno, večno življenje. Ker nobena druga stvar ni od Stvarnika tako oblagodarjena kakor človek s svojo neumrljivo dušo, mora biti človek nad vsemi stvarmi. Ves snovni svet mora njemu služiti in ne obratno: da bi človek bil suženj snovnega, gospodarskega sveta, človekov glavni namen je, da služi Bogu in tako zveliča svojo dušo. A ves snovni svet ima namen, da človeku za ta njegov glavni namen služi in mu pri doseganju njegovega glavnega namena pomaga. Zaradi svojega duhovnega dostojanstva je človek nositelj izvestnih naravnih pravic, ki jih ima od Boga in mu jih le Bog more odvzeti: 1. Pravica do življenja, človek ima pravico do rojstva in do takega življenja, kakor je po božji volji. Umetno preprečavanje rojstev je zločin. Tudi ni združljivo s človeškim dostojanstvom, da bi zaradi evgeničnih ali plemenskih razlogov družba smela okrniti telesno človeka in mu vzeti možnost razmnoževanja. 2. Pravica do resnice. Človek ni žival, zato mora imeti pravico ne le do življenja, temveč da tudi svojega duha hrani z resnico. Pravico ima do poduka in do spoznanja resnice. Pravico ima zahtevati, da drugi ljudje spoštujejo to, kar ima on za resnico. Pravico ima, da je svojemu stanu in razmeram primerno vzgojen tako, kakor ustreza resnici in zdravemu mišljenju, ne pa v umskih zablodah in pokvarjenih nazorih. 3. Pravica, da drugi spoštujejo njegove pravice. Vsak človek ima pravico do enakosti pred zakonom, pred družbo, pravico do dela. Pravico ima, da mu družba prizna tisti delež na snovnih dobrinah, ki so potrebne in ustrezajo njegovemu človeškemu dostojanstvu. Družba, ki bi zapostavljala nekoga zaradi njegovega jezika, narodnosti, barve kože — bi žalila njegove naravne pravice. 4. Pravica, da živi v družbi. Po svoji naravi je človek družabno bitje in le v družbi more popolnoma razviti svoje telesne in umske zmožnosti. Zato ima pravico, da živi in se oblikuje v družbi. Pravico ima, da je član naravnih in nujnih družb, kakor so družina, država in Cerkev, kakor tudi raznih svobodnih družb, ki morejo prispevati k njegovi blaginji. P.avico ima do stanovskih in strokovnih organizacij in drugih združb, v katerih najde za- ščito svojih interesov. Kdor mu to pravico odreka, tepta njegovo naravno pravico. 5. Pravico do svobode, človek mora biti svoboden, da ravna kakor mu veleva njegova vest, sledeč božjih postavam in spoštujoč pravice in čast drugih ljudi. Svoboden je, da si, svobodno izbere stan in poklic, da ostane samski ali pa se poroči itd. Nasprotje tej resnični človeški svobodi je razbrzdana svoboda, po kateri človek misli, da ga ne vežejo ne božje, ne cerkvene ne državne postave. Posledica je pokvarjene človeške narave. Razbrzdana svoboda ne ustvarja reda, temveč nered v družbi. V svojih posledicah upropa«ti posameznika in družbo, ki se ji preda. 6. Pravica do avtoritete. To je že bolj družbena kakor individualna pravica. Ako ima človek pravico, da snuje združbe in društva, ima tudi pravico, da se poslužuje primernih sredstev za ohranitev teh družb. Za ohranitev družabnega reda je potrebna avtoriteta. Vsa avtoriteta ali oblast prihaja od Boga in veže čioveka v vesti le toliko, v kolikor se opira na naravni red in je v soglasju z božjo postavo. Toda človek ima pravico, da si po svobodni volji izbere zastopnike in ustanove, ki izvršujejo oblast v družbi in ki skrbe za splošno blaginjo. 7. Pravica do lasti. Človek ima naravno pravico, da pridobiva, poseduje in uporablja snovne dobrine kot svojo last. Izvor ima ta pravica v človekovem dostojanstvu, po katerem naj vse ustvarjene reči njemu služijo in, mu pomagajo do njegovega poglavitnega živ-ljenskega namena. —' Pravica do lastnine pa je zvezana z dolžnostmi do družbe. Človek sme tako rabiti svojo lastnino, da je v soglasju s pravico drugih, kakor tudi z zahtevami socialne ljubezni. Podobno velja kajpada tudi za ostale naštete pravice, ki so sicer naravne, toda ne absolutne v tem smislu, da bi jih človek smel rabiti proti pravi pameti ali upravičenim koristim bližnjega. Na primer: V smislu pravice, ki jo imam do svobode, smem svobodno izražati svoje mnenje. Nimam pa zato še pravice, da bi razširjal take novice o bližnjem, ki bi škodovale dobremu imenu bližnjega ali njegovemu premoženju. Tudi nisem opravičen razširjati nauke, ki bi v nravstvenem ali kakršnemkoli smislu bili družbi škodljivi. Uporaba naših naravnih pravic je torej omejena po razumu, po božjih postavah, po pravičnih človeških postavah in po koristih splošne blaginje. Poleg osnovnih družabnih načel, ki jih krščanska sociologija črpa iz krščanskega svetovnega nazora in ki imajo nespremenljivo in splošno veljavno vrednost, pa vsebuje tudi praktična navodila za reševanje konkretnih družabnih problemov. Tudi praktična navodila imajo seveda svojo osnovo tudi v temeljnem svetovnem nazoru. Tako n. pr. postavlja krščanstvo proti modernemu tehnično-gospo-darskemu razvoju, ki gre za tem, da si usu-žnji delovnega človeka, svoj nauk, da človek ne more biti sredstvo, ampak le namen vsega gospodarstva in zato nobena časna družba, tudi država ne, nima pravice, da bi izkoriščala tudi samo enega človeka, ki je ud skrivnostnega telesa Kristusovega. Božje kraljevstvo, za katerega smo dolžni delati na zemlji, je predvsem kraljestvo pravičnosti in ljubezni, kjer nobena pravica ne sme biti lahkomiselno teptana in se z nobenim človekom ne sme postopati, kakor da bi bil navadno blago ali celo žival. Socialne okrožnice papežev pa nam mimo tega nasvetujejo v enem in drugem perečem družabnem vprašanju tudi čisto določeno pot, kako doseči ali ohraniti blaginjo družbe. Vzemimo zelo konkretni primer! Med dvema diametralno nasprotnima družabnima sistemoma, kakor sta kolektivizem in pa gospodarski liberalizem, od katerih prvi gospodarska sredstva uporablja kot instrument za popolno nadoblast nad družbo, a jih drugi smatra za izključni privilegij posameznikov in izbranih družb, — nakazuje krščanski socialni nauk tretjo pot: Organizacijo delovnih stanov, ki omogoča skladno ravnovesje med koristmi poedir.ca in družbe ter gradi most čez prepad, ki ga je ustvaril razredni boj med delom in kapitalom. Zakaj ni bilo več uspehov Opravičeno bo sedaj utegnil kdo reči: Kako je bilo mogoče, da so katoličani s tako lepim socialnim programom, ki tako pravilno človeka postavlja v središče gospodarskega dogajanja, bili tako počasni pri delu za potrebne socialne reforme, večkrat pa celo nasprotni ? Od raznih razlogov bi mogli nekatere našteti : 1. Katoličan je na splošno pristaš ustaljenega obstoječega reda. Vzgojen je k spoštovanju avtoritete, k pokorščini. More pa se zgoditi, da se s temi čednostmi prične pretiravati; človek prične topo slediti pokoravanju tudi tam, ko bi moral svojo vest in pamet vprašati, če je še pametno slediti statičnim formulam, ali bi pa morda ne bilo boljše, da nastopi z lastno pobudo in vrže čez krov, kar je zastarelo in okorelo. Družabna avtoriteta je potrebna in opravičena, toda ne več tam, kjer drži uzakonjeno krivico in zlorabo. Tako se je d o gaja i o tudi pri socialnem vprašanju. V delavskem gibanju, ki se je borilo za pravičnejše življenke pogoje delovnega ljudstva, premnogi dolgo časa niso videli drugega kakor upor in revolucijo. Mislili so, da je njihova naloga, da branijo "obstoječi red", ki pa je v resnici krivičen nered in je vprav izzival prevrat. 2. Drugi razlog, ki ga najdemo pogosto pri katoličanih in posebej še pri redovnikih, pa je napačno pojmovanje o pomenu napredka in časne blaginje za družbo. Mnogim se zdi samo po sebi umljivo, da zemlja ni drugega ko solzna dolina, kraj začasnega bivanja, na katerega se ni vredno navezovati. Prizadevanje za izboljšanje gospodarskih pogojev za ljudstvo, delo za dvig narodnega blagostanja se jim zdi prazno izgubljanje časa. Mnenja so, da to niti ni v skladu z božjimi nameni. Bolj umestno se jim dozdeva učiti ljudi pokorščine, potrpežljivosti, vdanosti in pričakovanja posmrtnega plačila. Na zemlji je človek pač zato, da uboga in služi. To stališče se jim je zdelo tem pravilnejše in tem lažje, ker so se z njim znašli vedno na strani tistih, ki so zapovedovali in "vodili" ljudstvo. Bilo je potreba socialnih papežev, da so zdramili katoličane iz te enostranosti in jim odprli pogled za potrebe ljudstva in za pomen, ki ga ima časna blaginja za dosego večne blaginje. Toda bilo je že mnogo zamujenega. Milijoni so že sledili Marxu, ki je oznanjal, da je vera mamilo za ljudstvo in da so katoličani "dedno obremenjeni" in nesposobni, da bi se z odločnostjo borili za pravičnejši red v družbi. 3. Navedimo še tretji razlog, ki nam vsekakor dela najmanj časti: Prevelika navezanost mnogih katoličanov in večkrat tudi vplivnih cerkvenih dostojanstvenikov na zemeljsko bogastvo. S tem so samo po sebi postali zavezniki in branitelji bogatinov, od katerih so prejemali bogate prebende. Neredko so se bolj kot bi bilo prav klanjali pred Mamonom in pred "mogočnjaki tega sveta", ki so svojo sebičnost pokrivali s tako zvano darežljivostjo za vero in cerkvene redove. Na splošno moremo reči, da so ti časi, hvala Bogu, za nami. Uprav svetni in redovni kler se danes zavedata očiščavalnega pomena, ki ga ima prostovoljna odpoved in uboštvo. Premnogi so postali resnični socialni apostoli ne le z besedami, temveč zlasti s svojim nesebičnim zgledom, skromnostjo in odpovedjo svetnemu bogatstvu. Tudi tukaj s& veliki socialni papeži, ki so katoličane in zlasti duhovščin-) opozarjali, kaj naš čas od njih zahteva: "Iz verskih nagibov je Cerkev obsodila razne sisteme marksističnega socializma. Cerkev pri teh obsodbah vztraja, ker je njena dolžnost in njena stalna pravica, da opozarja ljudi na nevarne časovne tokove, ki ogrožajo njihovo večno zveličanje. Toda Cerkev ne more prezreti dejstva, da delavstvo v svojem boju za izboljšanje svojih življenskih pogojev zadeva ob družabni sistem, kateremu manjkajo ne le vsi pogoji, da bi bil v skladju z naravo, ampak je naravnost nasproten božjemu redu in namenom, ki jih je Bog določil za zemeljske dobrine. Ko torej opozarjamo, da so gotova prizadevanja za izboljšanje življenskih pogojev delavstva zašla v napačno smer, so nevarna in obsodbe vredna, — pa ne sme biti nikogar, posebno ne kristjana ali duhovnika, ki bi ostal gluh za krike, ki prihajajo iz globine ljudskih množic, ki v svetu, ki ga je ustvaril pravični Bog, kličejo po pravičnosti in bratstvu!" (Papež Pij XII. v božičnem nagovoru 1942 leta). Niso pa bili le papeži, ki so na katoliški strani pozivali na socialno delo. Naša lastna kritika ne sme iti tako daleč, da bi čisto prezrl plemenito in velike cerkvene dostojanstvenike, duhovnike in laike, ki so se z globokim znanjem in srčno vnemo posvečali preučevanju socialnega vprašanja in se z vsemi močmi borili proti socialnim krivicam svojega časa. Vsem so znana svetla imena škofa Kettelerja, barona Vogelsanga, kardinalov Mermilloda, Gibbonsa, Manninga, Tour di Pina, našega dr. Kreka in toliko drugih! Toda vsi so se morali boriti z mnogimi predsodki v lastnih vr- stah. Še po objavi okrožnice "Rerum Nova-rum" (1891) ni nasprotovanje proti socialnim reformam na katoliški strani čisto prenehalo, kakor je ugotovil Pij XI. štirideset let kasneje: "Nauki Leona XIII. so bili od mnogih in plivnih katoličanov sprejeti z nezaupanjem. Pohujševali so se nad njimi. Ljudje, ki so bili preveč zavarovani v preteklost, so s prezirom sprejemali novo socialno filozofijo. Boječi duhovi, ki so se bali povzpeti se na tolike višine". (Pij XI. v okrožnici Quadragesimo anno 1931). Danes, ko gledamo celoten razvoj socialnega gibanja v preteklih sto letih, popolnoma razumemo besede Pija XI. "Odpad delavskih mas od Kristusa je škandal za Cerkev". Cerkev, ki je ustanova Kristusova, ki je kot Bog-Človek na zemlji nastopil kot preprost dela-vec-rokodelec, verjetno ne bi doživela tolikšnega odpada delavskega proletariata, kakor se je to zgodilo v zadnjih sto letih, ko bi škofje in duhovniki na splošno imeli prostodušnost nekdanjih cerkvenih očetov in primerno ožigosali grabežljivost in sebičnost posedujožih slojev. Ker pa se niso v pravem času postavili za zatirane in izkoriščane, je prišlo do "škandala". Krščanstvo je prišlo ob veljavo ne le pri mnogih delavcih, temveč tudi pri velikem številu družbosolovcev. II. POGLED V BODOČNOST Socialno vprašanje jutri Socialno vprašanje bo imelo jutri in v bližnji bodočnosti še vedno isti obraz, kakor ga ima danes: revolucionarnega. Delavskega gibanja ne bo mogoče omejiti na eno državo, niti na en kontinent. Zajelo bo ves svet. Pravna in politična zgradba družbe, kakor so jo pred 20. stoletji zgradili Rimljani, ki jo je prevzela Evropa in polagoma ves svet, se maje pod pritiskom gospodarske revolucije, ki zahteva novih družabnih ustanov. Človeštvo je zašlo v krizo, ki že dolgo traja in se vedno bolj stopnjuje. Nespametno bi bilo, ko bi toga ne hoteli videti ali pa mislili, da se bo kar sama od sebe končala. Toda tudi v bodoče še tako globoke družabne mogoče odpraviti z novim obče državljanskim pravom, kakor se je to zgodilo v francoski revoluciji 1789 leta, ko je tretji (meščanski) stan postal polnopraven politični činitelj. Potrebna bo sprememba družabnih ustanov. Toda tudi bodoče še tako globoke družabne reforme ne bo mogoče učinkovito izvesti brez nravstvene reforme. To je trajna naloga sedanje in bodoče družbe. Brez reforme src in duš, brez spoznanja in priznanja, da mora biti človek cilj ne pa sredstvo gospodarstva, bo bodoča družba zašla pod takšno tiranijo vsemogočne, tehnično do viška zgrajene države, kakor je še ni doživelo človeštvo. Kot gotovo pa se nam zdi, da se delavski razred ne bo ustavil na pol pota. Njegov socialni in gospodarski dvig se bo nadaljeval, dokler ne bo prej ali slej dosegel mesta, ki mu v družbi pripada. Velika napaka bi bila, ko bi drugače mislili. Zato je pametno in potrebno, da vsi, ki so jasnih misli, ravnih src in prave volje prisluhnejo utripu našega časa in zastavijo svoje moči, da bodo bodoči rodovi živeli srečnejše, mirnejše, bolj človeško življenje, kakor pa ga pozna naš čas. fi Vloga Cerkve Cerkev je drago plačala brezbrižnost, da ne rečemo izdajstvo toliko svojih vplivnih "vernikov". Nič ne koristi to prikrivati. Boljše je priznati in se iz preteklih napak učiti za bodočnost. Papeži so storili svoje. Njihova zasluga je, da se marksisti danes ne morejo postavljati, da so bili izključna sila, ki je nagnila države, da so se lotile socialnih reform. Danes je drugače. Socialno delo katoličanov je očitno in ga vsi objektivni činitelji priznavajo. Omenili smo že, da raste tudi v ne-katoliških krogih zanimanje za katoliško socialno stališče. Katoliška Cerkev ima namreč dve prednosti, ki jih druge socialne šole nimajo. To je njen nauk, ki spravlja v pravilno ravnovesje odnose med poedincem in družbo; druga pa je mistična osnova družbenega pojmovanja, ki more biti vir največje delavnosti: Vsi ljudje so udje skrivnostnega telesa Kristusa! Reveži, zatirani, bolni in trpeči pa so v tej skrivnostni ljubezenski skupnosti privilegiran stan, vreden prav posebne pozornosti in ljubezni. "Naši gospodje in naši učitelji", kakor je o siromakih govoril sv. Vin-cenc Pavelski. "Kar ste storili najmanjšemu izmed mojih, ste meni storili", pravi Gospod. Prednost Cerkve pred drugimi je njena nad-naravnost; so nadnaravni nagibi, zaradi kate- rih naj njeni verniki prav ravnajo in so nadnaravna sredstva, ki naj pomagajo volji do izvrševanja socialnih čednosti. Posebno pa je treba poudariti pomen ljubezni v krščanskem svetu. Ljubezen podpira, dopolnjuje in usovršuje pravičnost in se more med krščanskimi ljudmi dvigniti v nadnaravni red vere in milosti. Krščanska ljubezen znači ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Je to ena zapoved in. ena krepost. Ni mogoče dvigniti do večjega dostojanstva medsebojne ljubezni med ljudmi, kakor je to storil sam Odrešenik. In ni mogoče najti močnejše in trdnejše vezi med ljudmi, kakor je ljubezen. Ljubezen druži srca, to je njena naj-odličnejša socialna funkcija. Vendar bi bilo povsem zgrešeno, ko bi ke-do mislil, da Cerkev namerava socialno vprašanje reševati zgolj na osnovi ozko po.jmovane ljubezni, le z osebno dobroto in dobrohotno-zaščito, ki jo močnejši nudi šibkejšemu. Ljubezen predpostavlja pravičnost. To je, kar zahtevajo papeži. Ljubezen presega pravičnost, toda jo predpostavlja in je ne nadomešča. Ni nobenega dvoma, da raste vpliv Cerkve na delavske množice. Mnogo se je obrnilo na boljše. Cerkev je zopet na pohodu in nič je ne bo ustavilo. Imamo vedno več slučajev, ko se ljudje vračajo v Cerkev vprav zaradi njenega socialnega nauka in zaradi njene delavnosti v prid delavskega razreda. Čim bolj bodo drugoverci in oni, ki jih je sovražna propaganda oddaljila cd Cerkve, spoznali njen pravi, materinski obraz, več je upanja, da se bliža čas, ko bodo govorili kakor apostoli Odrešeniku: Kam naj gremo? Ti imaš besede življenja! IVO KOROŠEC KOTA 1066 "Razumem, gospod stotnik!" mu je ostro siknilo skozi zobe. Noge so se mu sprožile in modra bluza se mu je napela na prsih; potem se je pokril in naglo odšel iz pisarne. "Torej spet nič!" si je grizel ustnice Andrej. "že v drugič nič!" Jezno je potisnil pod kapo šop las, s katerimi ga je dražil veter, ter zavil proti postaji. "Nemogoče gospod poročnik, predvidena je večja ofenziva!" še vedno so mu zvenele v ušesih stotnikove besede. "Prekl..." Andrej sam ni vedel, na koga bi se jezil. "Hm, večja ofenziva; le kolika časa zopet. Pa tako zatrdno ji je obljubil, da pride to nedeljo, že skoro pol leta je ni videl, svoje Vande. No, sedaj je pa spet dober za en mesec." "Svoje Vande", se je nasmejal. "Mm. Saj niti ne ve, če ga ima sploh rada, pa jo že imenuje svojo. Samo dvakrat je govoril z njo in eno pismo sta si zmenjala, pa to je že dolgo. Bog ve, če še misli nanj?" Takrat prvič jo je dohitel tam pod klancem, ko je šla od maše. Samo dobro jutro sta si voščila in nekaj vsakdanjih besed, pa je že zavila na stezo proti domu. Nekaj bi ji Andrej še rad povedal, pa — kaj, ko je tako hitro odšla. Tam na ovinku se je oziral za njo in tudi Vanda se je obrnila prav takrat. "Morda, morda pa tudi ona misli name?" V očeh mu je zasijalo in usta so se mu kar sama razlezla v nasmeh. "škoda, da je nisem prej dohitel." Zadnjič, ko je bil spet doma, pa jo je kar počakal tam ob meji za domačim vrtom, že mrak je bil in skoro se ga je ustrašila. Takrat ji je povedal, da jo ima rad. Tudi v njenih velikih sanjavih očeh se je zganilo nekaj, da ji je zagorelo na licih... Nekaj dni za tem ji je pisal. In potem čez dolgo je dobil odgovor. Tudi ona mu je zaupala, čisto nalahno, vendar toliko pa že, da lahko ve, da misli nanj. "Bog ve, če še misli?" se je zbudilo Andreju. "Oni Fležarjev jo tudi zalezuje, da je ni že pritegnil nase", se je zbal. 'On je bližje in je lahko večkrat do- ma". Andrej pa je tako daleč in še v udarnem bataljonu. In prav v zadnjih mesecih so vedno na pohodih. Nikoli ni časa, da bi pogledal domov, še takrat, ko zaprosi, ni nič." "Razumem, gospod stotnik!" je vedno njegov odgovor. I, kaj pa naj bo drugega. Toda ni lahko razumeti, pa mora, vojak je. Vanda pa tega ne bo razumela. "Zakaj pa drugi pridejo? Saj mu ni dolg čas tam gori, gotovo ne", bo modrovala. "Vojak je in še častnik, ni mu težko najti družbe." "In oni Fležarjev se ji bo še lažje približal. Morda — morda se ji je "že. .." Andreja je dvom kar dušil. Zadnjič, ko je Dragarjev dobil dopust, in mu je Andrej izročil pozdrave za njo, je komaj utegnila, da ji je povedal, nič pa ni odgovorila ali povprašala po njem. "Veš, s Fležarjem se pa tako prijazno pozdravita", mu je pona-gajal Dragarjev. Andreja je zbodlo. "Seveda, prav mu je, kaj pa sega tako visoko. On, Andrej, kajžarjev sin, pa Dobnikova Vanda; saj ni mogoče." Andrej je skoraj klonil. Tako skromen se je zdel sam sebi. Toliko gruntarskih oči se natika nanjo. Fležarjevi imajo pa gostilno in še dva grunta. Andreju so se stisnile ustnice in glava mu je klonila, kot da ga je sram očetove hiše. Pred njim je zrasla Dobnikova Vanda, ono vitko nasmejano dekle, z dolgimi temnimi lasmi; sanje in bolečina njegova --- "Pa kaj morem za to, če nimam grunta", se je izravnal. "Saj ga tudi oni še nimajo. Če ga pa bodo kdaj imeli, bo to le dota; sami si ga ne bodo prislužili." Popravil si je epoleto in zvezda na rami se je zasvetila. "Saj sem častnik". — Prvič se je zavedel tega naslova. "Nisem podedoval te zvezde in tudi prigoljufana ni, kot je Fležarjev grunt", je ponosen Andrej. "Moram jo dobiti, pravico imam in tudi brez zvezd bi jo imel, saj ljubezen se ne meri z grunti. Dobnikova Vanda mora biti moja, mora, naj velja kar hoče!" Vlak se je pognal na postajo. "No, s tem bi se že lahko peljal", Andreju kar noče v glavo, da ne bo jutri doma. "Nemogoče, gospod poročnik!" Stot-nikove besede mu razbijajo v glavi. "Saj se zna odpovedati, pa vendar. — in ravno sedaj, ko je on zaprosil za dovoljenje, mora biti zopet ofenziva." Kakor priklenjen se zdi Andrej, ko gleda za odhajajočim vlakom. "O, da bi bil samo vojak, ne bi mu bilo težko odtrgati se za nekaj dni; nihče bi ga ne pogrešil. Z vodnikom bi se že pogovorila. Tako pa--" "In — vendar", se mu je spet zbudilo, "za eno noč. Stotnik bi niti ne slutil. Če bi vzel naslednji vlak, bi bil pred polnočjo že doma. Do jutra bi se pa že lahko vrnil. Nihče ga ne bo pogrešal." Kot bi se zbal lastne misli, se je Andrej nemirno ozrl okrog sebe. Potisnil si je kapo na desno uho, popravil revolver ob pasu in odhitel v svoje stanovanje. * * * že davno je pri podružnici sv. Miklavža odbilo enajst, ko je hitel Gornikov Andrej po ozki stezi tam od glavne ceste. Ubral jo je kar pod hribom. Ne bi rad srečal koga iz vasi, kajti domov ne namerava; ne utegne. Zavil je preko potoka in se vzpel v breg. "Še nekaj metrov pa bo na vrhu in potem nima več daleč do Dobnikovega mlina." Srce mu je močno udarjalo in vroče mu je postalo. "Bog ve, ali še misli nanj, ali mu bo odprla?" S kapo je potegnil preko potnega čela in razpel tesno bluzo in se še urneje pognal v breg. Luna mu je mežikala izza Javorškega vrha in nekje za senožeti je zalajal sr-niak. Kakor skrivnostne bele žene so bile srebrne breze onkraj jase, med ka- tere se je pognal Andrej. Na hribu pri križu je obstal. Zazrl se je v dolino, ki se je kopala v mesečini. Iz drevja se je belila Dobnikova domačija. Vse je bilo mirno, le kipeče srebro, ki se je prelivalo preko mlinskega kolesa ob hiši, je šumelo. S polnimi prsi je Andrej zajel večerni hlad, ki je zavel tam od gozda. Po mladem fesju in praproti je zadišalo. "Vanda!" mu je zaigralo na ustnah. "Sedajle me gotovo ne pričakuješ." "Morda mi niti odprla ne boš, ko me boš spoznala", ga je stisnilo v grlu. "Ali pa bom dobil celo njega tam pod oknom." Potisnil si je revolver ob boku in popravil razpeto bluzo ter se urno spustil navzdol. Prestregel je ovinek in se med njivami pognal do potoka, ki ga je kar preskočil. Previdno, da ne bi zbudil kakega psa, je obšel cestarjevo bajto. Z nekaj koraki je premeril Dobnikov vrt in se potegnil do trte ob hiši. Obstal je. Pridržal je sapo, se ozrl okoli in poslušal. Vse mirno. Le voda tam za hišo se igra v škodljah in stope enakomerno štejejo udarce. Ob gredi se je ospelo hruškovo cvetje, da so beli cekini obsuli Andreja. Z okna mu je zadišal rožmarin. še enkrat je pogledal okoli, da ga morda kdo ne zalezuje. Previdno je odmaknil rožmarin in sredinec desnice se mu je lahko dotaknil hladnega stekla. "Vanda!", je komaj slišno dahnil. Skoraj se je bal, da se bo prebudila. Še enkrat je potrkal, nekoliko močneje. "Nič." "Kaj pa, če bo huda, ali pa se mu smeje za rožami in ga bo potem osmešila pri Fležarju." "Ne, ne, mora mu odpreti, samo, da bo zvedel, kako je z njo; če ga ima še rada, če še misli nanj. Ali pa, če ga pahne od sebe" — "Vanda, odpri, jaz sem, Andrej," se mu je skoro tresel glas, ko je zašepetal med nageljne. Zdelo se mu je, da se je v sobi nekaj zganilo. Nemirno se je ozrl, da bi ga morda kdo ne motil. Pomislil je na Fle-žarjevega. Nekaj belega se je ovilo za steklom in — in okno se je lahno odprlo. "Joj, Andrej!" — je začudena dahnila skozi rožmarin. "Vanda!" — njegova roka je iskala njeno. "Ti tukaj in ob tej uri?" — je boječe šepetala. "Kajne, da nisi huda name, Vanda. Veš, prej nisem mogel." "Joj, če naju kdo vidi, Andrej!" "Vanda, saj bom precej šel, samo reci mi, da — da si še moja, da še misliš name in — da oni Fležarjev-- "Andrej !" — ga je ustavila. Morda še bolj zato, ker je bil preglasen. "Vanda, kajne da si moja, samo moja", ji je zašepetal. "Tako sem se bala zate." "Veš, nisem mogel prej," so hitela vroča ustna, "tudi sedaj sem šel brez dovoljenja." • "Andrej!" — se ga je skoro ustrašila. "Saj ne bo nič hudega! Do jutra bom že nazaj. Veš, moral sem, tako nisem več zdržal. Saj nisem verjel, pa vendar, bal sem se zate, ne, hotel sem, da mi ti poveš resnico — jaz ali oni"-- "Nikoli, Andrej, nikdar ne bom njegova," se je sklonila k njemu, da so se mu njeni temni kodri vsuli na rame. — Med nageljni je zagorel poljub. "Andrej!" Odlomila je rdeč nagelj in mu ga zataknila za gumbnico. "Hvala, ti moje dekle!" ji je poljubljal mehko roko. "Tako sem srečen, Vanda!" -- "Pa kmalu se vrni," mu je šepetala, ko se je poslavljal. "Vsak dan te bom pričakovala." "Kmalu Vanda, kmalu bom zopet pri tebi." Nekje za senožeti se je zasmejala sova. Andrej bi zavriskal, da bi se zbudila vsa dolina, tako je igralo v njem, pa se je zdržal. Preblizu je še bil in bi morda spoznali, kje je vasoval. Kar tekel je čez vrtove, se pognal čez potok in se vzpel navkreber. Na jasi pri razpotju je obstal. "Ali bi še domov skočil za trenutek. Kar čez hrib bi jo ubral, bi bil prej. Oh, pá saj bi se ga ustrašili, ko bi potrkal ob tej uri in — ne utegne. Do jutra mora biti nazaj." Naglo se je obrnil in se še hitreje pognal med resjem. Na vrhu, ko se je cesta prelomila, je obstal. Ozrl se je nazaj v dolino. Kakor pravljičen grad se mu je zdel Dobnikov dom med cvetočim drevjem, ki se je kopalo v srebru. Vse bolj živahno so udarjale stope in voda je kar zvonila preko lesenega kolesa. "Vanda!", so se mu zaokružile ustnice. "Morda še vedno sloni pri oknu in ga celo vidi tu gori." Kar samo se mu je vzdignilo v prsih in zavriskal je, da je bila vriska polna vsa dolina. "Jujuhuhuuu," se je odbilo tam iz kota za senožeti. Nekje za ozarami je zbudil vrane, da so se plašne prepeljale na drugo reber. "Zbogom, ti moja sreča, sladko spanč-kaj," ji je pomahal s kapo. Poljubil je rdeči cvet na prsih in se utrgal po klancu. Nič ni čutil leščevja ob stezi, ki ga je opletalo. , "Da ima dekleta, ki ga čaka zvesto, ah, ta misel je tako lepa. Sedaj jo lahko imenuje svojo." Steza je zavila v polje. "Da bi le ujel prvi vlak, pa bo vse dobro. Nihče še slutil ne bo, kakšen "pohod" je naredil Andrej to noč. Previdno si je popravil rdeči nagelj, da ga ne bi izgubil, in se še bolj zagnal po ozki stezi. Tam za Javorškim vrhom so se utapljale zvezde. "Gospod poročnik, stotnik Vas je klical". Andrej je prebledel. "Že dolgo!?" Kot bi hotel zvedeti vse v eni sapi, je zadri oči v svojega ordo-nansa, ki ga je čakal pred stanovanjem. "Ponoči je sklical vse častnike, menda bo zopet pohod." Po Andreju je zagomazelo in pot je čutil na čelu. Z roko je potegnil preko obraza in mirno dejal: "že dobro Milan, pojdi." Ni hotel fantu pokazati, kar je čutil. "Prekleto, — ni mogel počakati jutra." "Nič, javim se mu, takoj grem k njemu, naj bo karkoli." Kar z robcem si je obrisal prašne škornje in omočil neprespane oči, potegnil kapo nekoliko na čelo in zavil proti pisarni. Pred vrati je obstal. Prisluhnil je. Še enkrat si je potegnil bluzo, naravnal pas in odločno potrkal. "Naprej!" "Dobro jutro, gospod stotnik!" je pozdravil Andrej. Počasi je poveljnik dvignil glavo iznad razprostrtega zemljevida pred seboj, namršil čelo in ustnice so mu čudno zaigrale. "Vi, gospod poročnik. Nekoliko pozen ste." "Gospod stotnik. .. !" "... Dovolj! Javite se mi po končani akciji! Sedaj se pripravite za pohod!" Njegov glas je bil trd in tisti nasmeh je zbodel Andreja. Sam ni vedel, kdaj je bil zunaj. Še vedno je držal kapo v roki in žila na sencih mu je močno udarjala. "Po končani akciji!", mu je šumelo v glavi. Ali ga bo kaznoval pred celim bataljonom--? "Naj bo, kar hoče. Povedal mu bo, kje je bil, potem pa naj naredi karkoli." "Saj prizna, da je grešil in tudi kazni se ne bo branil, toda — dokazal pa mu bo, da je vojak. He, Gornikov Andrej ni mevža!" "Naš cilj je zavzeti koto 1110 med Vipavsko dolino" — razlaga stotnik zbranim častnikom svojega bataljona, ki se je ustavil v Podtisovcu. "Mislim, da ne bo ravno trdega odpora kljub močnemu sovražniku, ki je utrjen v skalah." "Glavni napad bo izvedel II. bataljon, ki se premika od kote 1495 in IV., ki bo presenetil sovražnika od k. 1001. Po končani borbi se vsi bataljoni pomaknejo v Ajdovščino." Fantje so kar veseli. Še zadnji udar, pa bo zopet nekaj dni mir — in pa, šli bodo iz tega skalovja. Tako so že siti tega kamenja. "Vendar, pred tem pa bomo imeli še male praske", je zopet povzel poveljnik. "Sovražnik se "je zavaroval z močnimi zasedami, ki pa so oborožene le z lahkim orožjem. Tretja četa zavzame koto 969, peta udari na koto 1066, trinajsta pa napade sovražnika na koti 1127. Dovolj bo, če pošlje vsaka četa le en vod v napad, ostala dva pa jim pošljem za hrbet. Prepričan sem, da se sovražnik ne bo upiral in računam na ujetnike. K vsaki četi je dodeljen en težki minometalec. Ura napada bo 0,15 minut, ravno pred vzhajajočim mesecem. Rakete: rdeča napad, zelena pomoč, bela, kota zavzeta. Zbor bataljona bo zopet pri mlinu med koto 989 in 1066. Spoznavni znak je: Grad-Gorica. Tako! Še kakšno pojasnilo?" — je končal stotnik. Častniki se spogledujejo. "Nič? Torej pripravite čete." "Kota 1066", je ponovil nadporočnik 5. čete. "Kdo izmed vodnikov se javi za napad?" -- "Jaz, gospod komandir!" — je odločen vodnik drugega voda. "Dobro. Povelje vam je jasno, gospod poročnik. "Da!" "Pripravite fante, medtem bom preštudiral specialko." "Takoj za vami krenem z ostalo četo" — je stisnil roko komandir svojemu vodniku. "Razumem, gospod nadporočnik" — je pozdravil Andrej in stopil na čelo dolge kolone, ki se je kmalu izgubila v borovcih za cesto. "Pokazal mu bom, koliko velja vodnik drugega voda pete čete." Andreja še vedno grize tisti stotnikov nasmeh. "Da bi le kota ne bila prazna. Udaril bom nanjo kot jastreb, da ne bodo vedeli na katerem koncu puške je cev." V Andreju kar gori. One stotnikove besede ga žgo in tisti prezirljivi pogled... "Da, po končani akciji. Stopil bom predenj kot vojak, če me ne bodo podrli v teh skalah. — Bojazljivca me ne bo videl pred seboj." Molče stopajo fantje za svojim vodnikom. Noč med borovci je tiha in temna, kakor v ječi, le včasih pade iskra pod okovanim čevljem, ali se spotakne noga ob nerodni korenini. V velikem loku so fantje obšli prvi hrib in se spustili v dolino. Previdno so presedlali peščeno pot ter postali ob studencu. "Desetarji naprej!" Šepetajoče vodnikovo povelje gre od vojaka do vojaka. Andrej je dal še zadnja navodila podrejenim, potem je obšel dolgo kolono, kot bi vsakemu hotel reči: "Le pogum, korajžno, saj sem jaz z vami." To so fantje vedeli, zato so bili kot levi; nanje se je Andrej lahko vedno zanesel. Vod se je vzpel v breg. Počasi se pomikajo težki čevlji, kot bi merili razdaljo do sovražnika. Pritajeno sopejo fantje v noč. Nekaj pod vrhom so postali. Kolona se je razvila v dolgo vrsto in skoro obkrožila koto. Počasi, kamen za kamnom grabijo roke in kolena previdno štejejo korake. Kakor levi čakajo fantje pod vrhom med skalami. Dih jim je zastal v grlu; usta poslušajo.--- Andrej je sredi vrste. Priplazil se je prav pod zadnje škrbine; tu je obstal. Obrisal si je mokro čelo in naslonil glavo na mrzli kamen. Pod prsi mu počiva brzostrelka; v desnici mu čaka bomba. Tam za smrekami na vzhodu se svetli. "Kaj že luna vstaja?" Kar prehitro se zdi Andreju, čeprav bi že rad videl, da bi se začelo. Pogledal je na uro. Rumena kazalca sta se nagnila čez polnoč. "Še nekaj minut in. .." Srce mu močno razbija. Žila na sencih se je napela, usta drhte. .. Po ozki dolini teh barvnih mas pa leži tanka meglica, kakor dolga bela kača. Za hip se je ozrl v noč pod seboj. Še nikoli se mu ni zdela tako lepa. Zelen- liasto srebrne mogočne bukve na levi posute z diamanti, na vzhodu pa črno baržunaste smreke v senci zlata, ki kipi za njimi. "Vanda, ti moje dekle! Potem, — potem bom zopet prišel k tebi in ponosna boš name, čeprav nisem gruntarjev, kaj. ne da?" Preko skalovja se mu je utrgala misel in hitela k dekletu. "Če pa omahne v tem kamenju, jim povej, da tvoj fant ni bil mevža."--- Veliki kazalec je skoro zarisal uro napada 0.15 minut. Andrej je otipal oveli nagelj v žepu in ga naslonil na vroča ustna. Potem so se mu prsti prikovali na -orožje, upognil je hrbet in noga se mu je uprla ob skalo. V tem je siknila rdeča raketa--- "Le kako je opravila peta četa", je radoveden stotnik. "Samo kratek rafal se je utrgal iz njene kote. Morda niso niti naleteli na sovražnika. Sedaj bi se že lahko vrnili." Poveljnik postaja nestrpen. "Ostali dve sta dobro opravili. Tretja mu je privedla celo dva ujetnika. Iz 13 je sicer dobil podnarednik malo prasko, pa ni nič nevarnega." "Zdi se mi, gospod stotnik, da prihajajo," je opozoril komandir težke. Iz teme ob robu gozda so se risale črne sence na osvetljeni jasi. "Stoj!" "Grad!" — je vpadla predhodnica. "Gorica!" — je bil stražarjev odziv. "Kako, gospod nadporočnik," je nestrpen poveljnik. "Imate tudi vi kaj plena?" "Da, gospod stotnik!" — je kratek komandir. "4 brzostrelke, 6 pušk, strojnic in 12 ujetnikov." "Čestitam, gospod komandir!" "Kaj je?" — Stotniku je obstala roka. "Vodnik drugega voda..." ".. .je ranjen?" "Da, gospod stotnik, v desno ramo je ■dobil rafal. Težko bo z njim. Veliko krvi je že izgubil." Poveljniku se je potegnil obraz. "Prostovoljno se je javil za napad s .svojimi fanti in sijajno ga je izvedel," razlaga nadporočnik. "Zasedi se je približal v neposredno bližino, jo obkolil in presenetil, da se še zavedli niso. Niti strel ni padel. Vsa zaseda je bila ujeta. Vendar pa se je v temi posrečilo dvema zbežati in eden od njiju je spustil rafal; namenjen je bil — poročniku Andreju." Komandir je utihnil. Kakor črni pogrebci so bili fantje, ki so nosili svojega vodnika. Nihče ni zinil besede: še okovani čevelj ni škrnil ob kamen, da bi ne zdramil miru, ki je sanjal v grapi. In skale tam nad smrekami so spale kot zakleti čarobni grad ter metale svoje dolge sence prav tja do jase. Pod njimi se je prelivalo srebro v studencu. Poveljnik se je sklonil k ranjencu. Srebrno bled je bil Andrejev obraz in ustnice so bile lahno nasmejane. Zaprte veke so se zganile. "Gospod — stotnik", je komaj slišno dahnil. "Čestitam, gospod poročnik, junak!" Odločni poveljnikov glas je zbudil mrtvo grapo. In njegova desnica je poiskala vodnikovo. Na Andrejevih ustnah se je zarisala sreča in luna se je igrala na njegovem, voščenem obrazu. Ko je tretjič po tej ofenzivi stal udarni bataljon na zbornem mestu in poslušal govor svojega poveljnika, je bil že tudi Andrej med svojimi fanti. Pa, to pot stotnik ni razkrival vojakom njihove napake, niti ni ponavljal mrzlih vojaških pravil. Ne, vse bolj vesel je bil njegov obraz kot navadno. O uspehih bataljona je govoril in o vrlinah fantov; nekatere je celo pohvalil. In ko je štabni poročnik klical imena odlikovancev, je bil Andrej med prvimi. Stopil je nekaj korakov naprej ter se visoko zravnal. Lica so mu gorela v pričakovanju, misel pa mu je ušla tja daleč v ono dolino pod Javorški vrh. "Vanda!" Drhteče ustnice so mu skoraj izdale njegove misli. In prav tja, kjer je v tisti noči za-dehtel rdeči nagelj, mu je poveljnik bataljona pripel odlikovanje. J. Kk. 60 let dela za slovenski narod Politika in politiki po navadi niso na dobrem glasu. Nemci so rekli, da je politika: "ein garstig Lied", Slovenci pa smo šli še dalje in politiki vzdeli oznako, ki je ne prenese čeden papir. Vendar je resnica, da je politika dandanes pri vseh narodih sveta potrebna: potrebna pri narodih in državah, ki na političnem torišču urejajo domače razmere in razmere s sosedi potem, ko so že dosegli svoj temeljni politični ideal, politično samostojnost, potrebna pa še bolj narodom, ki se morajo za svoje osnovne pravice boriti in svoje osnovne zahteve uveljavljati. Politika ni namreč nič drugega kot delo za dobrobit naroda. Slovenska politika potemtakem, je delo za vsestransko dobrobit slovenskega naroda. Slovenska politika je morala vedno računati s posebnimi težkočami. Glavne izmed njih niso naša krivda. Slovenci smo menda najmanjši narod v civiliziranem svetu. Slovenski narod se je naselil na zelo nevarnem koščku sveta, na kraju, kjer se stikajo slovanska, germanska in romanska rasa, na kraju, kjer se križajo gospodarski in politični interesi številčno močnih narodov. Prav tako ni imel svojega plemstva in ne svojega kapitala. Graščak in podjetnik sta bila tujega rodu, ki nista imela ne smisla ne srca za narod, med katerima sta živela. Meščanstvo je bilo prav tako do malega tujega mišljenja in polno predsodkov do ljudstva, ki mu je končno ostala le cerkev, kjer je poleg božje besede dobilo tudi skromno izobrazbo in gospodarske pobude. Stoletna razdelitev slovenskega ozemlja na avstrijske kronovine, kjer je, razen na Kranjskem in Goriškem, bilo v manjšini in skoro brezpravno, je hudo ovirala enotno delo za osnovne narodne pravice. Ne med zadnjimi težavami moramo omeniti prislovično neenotnost Slovencev ne le v manj pomembnih dnevnih vprašanjih, ampak tudi takrat, kadar je bilo treba polagati osnovne kamne slovenske politike za dolgo dobo naprej. Slovenci smo stoletja dolgo pripadali avstroogrski monarhiji, ki je bila za naše narodne zahteve slabša kot mačeha. Avstrija je hotela biti nemška država, zatorej ni hotela ničesar slišati o zahtevah narodnih manjšin ali celih nenemških narodov, ki so živeli na njenem območju. Zlasti Slovenci so bili zapostavljeni in izpostavljeni potujčevanju iz dvez razlogov: prvič, ker so bili majhni in zato malo nevarni, drugič pa, ker so bili na poti nemški ekspanziji proti Jadranu, ki je postajala vedno jačja. V teh izredno težavnih okoliščinah se je morala gibati slovenska politika v prvi dobi, ki je končala z razpadom Avstrije. Druga doba, ki je začela z nastankom Jugoslavije, je prinesla nove naloge in naložila nove borbe za slovenske pravice, ki jih tudi v novih razmerih nismo v celoti dosegli, in ki se je osredotočila v borbo za pravično ureditev nove države, v kateri bi Slovencem bile zagotovljene pravice slovenskega naroda. Te borbe so bile težke in grenke —< in če bi bilo več iskrenosti drugod, bi jih ne bilo treba — in so samo pospešile razpad mlade Jugoslavije, na katere razvalinah je zavladal komunizem, ki bo, upajmo, rodil vsaj to dobroto, da se bo v krvi in trpljenju prekaljeni narod pokazal dozorelega za sklepe, ki jih bo treba narediti, ko bo rdeča kuga prešla v zgodovino. Malo zgodovine Da nam bo razlaga poznejših dogodkov jasna, posežimo za poldrugo stoletje nazaj. Takrat so se namreč pojavili med Slovenci prvi znaki samostojne slovenske politike. Cesarica Marija Terezija je ukazala ustanovitev splošnih ljudskih šol, njen sin Jožef II. pa je odpravil podložništvo in izdal pod vplivom ideje prosvetljenosti med mnogimi neumnimi tudi marsikatero pametno odredbo. Tem "no-votarijam" je dala močno pobudo francoska revolucija, ki je strmoglavila absolutizem in fevdalizem in uvedla v državno upravo ustavni sistem. Fevdalnega gospodstva rešen mali človek je začutil potrebo po uveljavljanju, ki bi mu pomagalo do še večje svobode in pravice. V tem času so živeli v Ljubljani trije možje, ki so slovenskemu imenu pomagali na dan: Žiga baron Zois, tujerodec, pa velik prijatelj Slovencev, pisatelj Anton Linhart in pesnik ter časnikar Valentin Vodnik. Vodnik je leta 1797 začel izdajati prvi slovenski časopis "Lublan-ske Novice". Kmalu nato so se začele Napoleonove vojske, ki so končale s trenutnim porazom Avstrije in ki so postavile važen mejnik v političnem življenju Slovencev: ustanovitev kraljevstva Ilirije, ki je imelo svoj sedež v Ljubljani in ki je obsegalo tudi velik del slovenskega ozemlja. Napoleon sicer ni "oživil Ilirije" zato, da bi pomagal Slovencem do političnih pravic, saj je bila mišljena kot vojaško in gospodarsko zaledje Napoleonovega imperija, vendar je slovenski živelj v teh kratkih letih (1809—1813) svobodno zadihal in slovenski misli so se položili temelji, ki jih ni bilo mogoče več zabrisati. Slovenščina je bila enakopravna s francoščino, nemščino in italijanščino in dobila je svoje mesto v šolah. Celo univerzo je takrat dobila Ljubljana. Navdušenje za Francoze se je sicer zaradi veli-Tcih dajatev za Napoleonovo armado spremenilo v sovraštvo, misel na slovensko pravico pa je od tedaj živela. Po Napoleonovem porazu je "Ilirija" v nekoliko spremenjeni obliki še obstojala do leta 1849, vendar je zavel nad Avstrijo zopet dih strupenega absolutizma, ki je onemogoči! vsako politično udejstvovanje avstrijskih narodov. Kljub političnemu mrtvilu je Bog dal v tem času našemu narodu celo vrsto mož, ki so na kulturnem polju zaorali v celino. Učenjaka Kopitar in Miklošič sta veliki svet seznanila z nami, domači pisatelji in kulturni delavci pa so zbujali narodni čut med ljudstvom. Naj omenim le Slomška, ki je sprva na Koroškem, potem pa v Mariboru odločilno pripomogel, da se je v teh krajih slovenski živelj ohranil in okrepil. Mohorjeva družba, sad Slomškove ljubezni do naroda, je mnogo pripomogla, da je naš narod vzljubil tiskano besedo; saj so Mohorjeve knjige polagoma kar preplavile slovensko domovino. Leta 1919 so prišle v 95.000 slovenskih družin. Kranjska je v tem času dala prvaka slov. pesnikov, Prešerna, ki je dokazal, da je do takrat prezirani slovenski jezik zrel, da se v njem izražajo najlepše pesnikove misli. Ta doba nam je tudi dala moža, ki je na političnem in gospodarskem polju bil slovenska vodilna osebnost: dr. Bleiweis, ki so mu vzdeli časten naslov "oče slov. naroda". Bleiweis je leta 1843 začel izdajati "Kmetijske in rokodelske novice", sprva vsled diktature strokovno leposloven list, ki pa se je po letu 1848 spremenil v politično glasilo Slovencev. Leta 1844 se v tem listu prvič bere beseda "Slovenija", beseda, ki je od tedaj naprej vedno živela v mislih vseh iskrenih Slovencev in ki je polagoma dobivala vedno bolj določeno oznako, dokler ni dozorela v to, v kar je morala: v zahtevo po popolni narodni samostojnosti. Leto 1848 je bilo revolucionarno leto. Zrušil se je avstrijski despotizem in napočila je doba, ko so narodi smeli vsaj povedati svoje želje. Slovenci so navdušeno pozdravili "pomlad narodov" in izkoristili pravice, ki jim jih je dala "konstitucija", t. j. uvedba demokratičnega življenja v Avstriji. Društvo dunajskih Slovencev "Slovenija" in za njo Blei-weisovo "Slovensko društvo" v Ljubljani, sta objavili političen program Slovencev, ki zahteva v glavnem dvoje: združitev vsega ozemlja, kjer žive Slovenci, v eno upravno enoto in uvedbo slovenskega jezika v urade in šole. Začelo se je ustavno življenje, ki je imelo seveda še zelo primitivne oblike in je moralo računati z večkratnimi ustavnimi spremembami in utesnitvami, dokler se država leta 1867 ni uredila na federalistični zvezi dveh avstrijskih narodov: Nemcev in Madžarov, ureditev, ki je popolnoma prezrla zahteve slovanskih narodov in jih spravila pod oblast vladajočih. Slovenska politika je bila do tedaj medla in malo uspešna. Ljudske mase so se bolj zanimale za gospodarska in krajevna vprašanja, ki so nastala po zemljiški odvezi, inteligenca, kolikor je čutila slovensko, pa je delala politiko brez resne politične organizacije in brez programa. Vendar je vse zabolelo tako grobo preziranje najosnovnejših narodnih zahtev, kakor je prišlo do izraza v dualistični ustavi. Politiki in vidnejši ljudje vseh slojev so spoznali, da je narod v novih razmerah zapisan poginu, ako mu ne bodo znali zbuditi narodne in politične zavesti. Začela se je doba, ki je prvič razgibala širše mase naroda, doba narodnih taborov, kjer so desettisoči udeležencev poslušali govore narodnih prvakov in glasno dali duška svojim željama. Poleg narodnih taborov ie veliko pripomogel k buditvi narodne in politične zavednosti slovenski tisk, ki se je v tej dobi začel širiti po deželi. Izmed mnogih časopisov, ki so dalj ali manj časa izhajali, naj omenim le dnevnika "Slov. Narod", ki je začel izhajati leta 1868 in "Slovenec" pa 5 let za prvim. Važna ustanova so bile narodne čitalnice in bralna društva, kjer je pre- prost človek lahko dobil domačo knjigo in časopis. Velika škoda je, da so se te ustanove polagoma spremenile v veselična in paradna društva, pozabljajoč pri tem na svoj prvotni namen. Slovenski narod v tej dobi ni imel politične stranke, ki bi zajela množico. Politika je slonela na ramah raznih veljakov in prvakov, ki so ob času volitev poskrbeli, da je ljudstvo, ki je imelo volilno pravico, prišlo na volišče. Vsi slov. poslanci so bili sicer izvoljeni na enotnem programu, vendar se je dostikrat dogajalo, da so na Dunaju nastopali svojevoljno, dostikrat zgolj oportunistično, podpirajoč vlade, ki so se jim zdele za narod manj škodljive, če že ne naklonjene. Svetovnonazorne razlike v politiki niso prišle do izraza. "Vera ni bila v nevarnosti". Priznavali so ji mesto, ki ji gre, tudi politiki, tudi tisti, ki niso bili praktični katoličani. Bila je to doba narodne sloge, kjer so vse moči delale le za eno: za narodne pravice. Vprav ta narodna sloga je dala priliko skupini mladih slovenskih izobražencev, ki se je šolala na dunajski univerzi, pa tudi drugod, kjer je svobodomiselstvo bujno cvetelo, da so, navzeti teh svobodomiselnih idej, ob povrat-ku v domovino in v svoje poklice, storili vse, kar so mogli, da se te ideje ukoreninijo v slov. javnem življenju: v leposlovju, v družbi in tudi v politiki. Vedno glasneje so se pojavljali glasovi, da mora pravi Slovenec biti svobodomiseln. Vpliv svobodomiselstva se je pokazal kmalu zlasti pri mladini srednjih šol, ki so jo vzgajali veri sovražni profesorji. Oprijelo se ga je tudi v veliki večini učiteljstvo, urad-ništvo, meščanstvo in polinteligenca. Biti napreden je bila velika moda. Prelom To nevarnost je prvi označil s pravim imenom goriški bogosl. profesor dr. Mahnič. Bil je prepričan Slovenec, resen, umsko globok in mislec, ki se ni dal zapeljati čustvu, ampak je sledil neizprosni logiki, ki ga je privedla do sklepa, da je treba katoličanom "več luči", to je, da so katoličani dolžni vse svoje življenje in delo postaviti na nespremenljiva katoliška načela in da se ne smejo udajati sentimentalnosti, kadar je treba braniti načela, pa naj bo to v umetnosti in leposlovju, ali pa na gospodarskem, socialnem in političnem torišču. Svoje ideje je dokazoval in branil s trdo doslednostjo v "Rimskem katoliku", ki ga je začel izdajati 1. 1888. Mahničev nastop je razburil vso Slovenijo. Nasprotniki so ga smešili in odklanjali, nato napadali in psovali, omahljivci so trdili, da je prestrog, prijatelji pa so ga pozdravljali in mu pomagali, da so njegove misli dobivale vedno več prijateljev med Slovenci. Mahniču je dal vso moralno oporo novi ljubljanski knezoškof Missia, poznejši nadškof v Gorici in edini slovenski kardinal. Najvidnejši sad Mahničevega boja za brambo kat. načel v javnem življenju je bil 1. katoliški shod, ki so ga sklicali leta 1892 v Ljubljano. Ta shod ni bila nikaka množična prireditev, ampak le dobro pripravljen zbor vidnejših katoliških Slovencev duhovskega in svetnega stana, zbranih iz vseh dežela, kjer prebivajo Slovenci, z namenom, da prerešetajo vsa vprašanja, ki se tičejo katoliškega javnega življenja in da sprejmejo primerne sklepe, ki bodo zanesljive smernice za bodoče delo katoličanov v javnem življenju. Shod je zaoral globoko brazdo v neobdelano celino. Od tega shoda dalje se je katoliška misel med Slovenci dvignila na izredno višino in delo za kat. načela je dobilo neslutene pobude. Tu hočemo omeniti le sklepe odseka za Narodno organizacijo, ki je proglasila "načela katoliške vere kot glavni temelj javnopravnemu razvoju slov. naroda...", ki zahtevajo dalje za. slovensko ljudstvo narodno ravnopravnost z vsemi avstrijskimi narodi, zlasti v šoli in uradih in ki odobrava delo raznih političnih društev širom Slovenije, ki stoje na kat. stališču in jih priporoča. Prav tako poudarja kat. shod potrebo po tesnejši organizaciji slov. ljudstva na kat. narodni podlagi. Resolucije kat. shoda so povzročile prelom v slov. javnem življenju. Katoličani so jih navdušeno pozdravljali in šli na delo, nasprotniki so jih napadali, omahljivci pa so se kmalu morali odločiti za ene ali druge. Ločitev duhov je bila dejstvo. Katoličani so šli takoj na delo, ki pa ni bilo lahko. Šli so v smislu zgodovinskih navodil in okrožnic papeža Leona XIII. med ljudstvo, za katerega se dotlej politiki niso kaj prida menili. Slovenski kmet in delavec sta bila inteli-gentu in meščanu bolj predmet prezira kot pozornosti. Prav do današnjih dni se je med meščani vzdevala psovka: zabiti kmet. I» vendar je kmečki in polagoma iz njega nastajajoči delavski živelj predstavljal ogromno večino v našem narodu. Kmet je bil tedaj revež. Razni gospodarski pretresi v Avstriji so zlasti kmečki stan močno oslabili, zlasti male kmete s 3-10 ha zemlje, katerih je v Sloveniji večina. Kmet je zašel v dolgove. Posojila mu je dajal krajevni veljak na oderuške obresti. Pri istem bogatašu je kmet tudi kupoval potrebščine in pil, pil veliko preveč, iz obupa. Tako so kmečka posestva šla na boben in pokupil jih je za slepo ceno upnik, krajevni bogataš, obupani kmet je postal bogatašev hlapec ali najemnik, otroci pa so se razkropili po svetu za kruhom, najprej v Ameriko, potem pa kamor je kdo mogel: v Westfalijo, ali pa vsaj h knapom -v Trbovlje — med proletariat. Latinski pregovor pravi, da je revščina vlačuga. Gospodarsko strt človek nima ne volje ne zmožnosti, da bi se dvignil z lastno močjo. Treba mu je pomagati. In prav tu je mlado katoliško gibanje zastavilo svoje sile: pomagati malemu človeku na noge in do veljave. Mož, ki je ^ preroško prodornostjo spoznal ta položaj, je bil Janez Ev. Krek. V "Črnih bukvah kmečkega stanu" je z vso resnostjo razkril položaj večine slov. ljudstva. Pa ne le razkril, tudi sredstva je pokazal, ki lahko bedno stanje v kratkem zboljšajo. Ljudstvo je treba organizirati. Zadružništvo naj mu da priliko, da se bo rešil oderuhov in dobil v potrebi cenen kredit, pa tudi, da bo dobro prodal kar ima in ceneno kupil česar potrebuje. Prosvetne organizacije naj ga navajajo k branju knjig in časopisov, k študiju perečih vprašanj, ki se ga tičejo, naj mu privzgoje čut za skupnost in organizacijo in naj ga usposobijo, da bo sam zmožen braniti se in nastopati za svoje pravice. Strokovna organizacija naj ga vodi, da bo v svojem delu s čim manjšimi sredstvi dosegel čim večje uspehe in se boril na pravem mestu za svoje stanovske koristi. Politična organizacija, ki naj bi bila naravna posledica splošnega dviga slov. ljudstva pa naj bi po svojih najzmožnejših ljudeh vodila boj za pravice ljudstva na merodajnih mestih: to je v deželnih zborih in v dunajskem parlamentu. V letih po prvem katoliškem shodu je slovensko javno življenje doživelo nesluteni razmah. V desetletju smo dosegli to, česar veliki narodi niso v stoletju. Postali smo dežela, kjer je vsaka fara, če ne že večja vas, imela svojo hranilnico in posojilnico, konsumno društvo, nabavno in prodajno zadrugo, mlekarno, strokovne zadruge vseh vrst. Vsaka fara je imela svoje prosvetno društvo, ki si je kmalu postavilo svoj dom, svoj gledališki oder, knjižnico, ustanovilo pevske, tamburaške in godbene odseke, imelo predavanja, tečaje, romanja in izlete in kmalu tudi telovadnice, kjer se je temeljito vzgajal cvet slovenske mladine. Kmalu se je razpredla organizacija "Kmečke zveze" po celi deželi, delavske kat. organizacije po industrijskih središčih ter obrtniške organizacije po trgih in mestih. Vse te organizacije, vodene po centralah: Gospodarski zvezi, Slov. krščanski socijalni zvezi, Slov. strokovni zvezi in Obrtni zvezi, ki so štele več desetti-soče članov, so znale ob času volitev ali drugih političnih gibanj brez oklevanja dati vso svojo oporo kot agitatorji in volilci človeku svojega zaupanja. Ljudi svojega zaupanja je narod imel. Ljubljana je dala tri velike može: šušterši-ča, Kreka, Lampeta. Dr. šušteršič je bil politik velikega formata: ponosen, možat, aristokratski. S svojim nastopom na Dunaju si, je pridobil veliko večji ugled, kot nam je po številu slov. poslancev šel. Odprta so mu bila vrata ministrstev in cesarske kabinetne pisarne in priboril je s svojim osebnim vplivom Slovencem marsikaj, česar bi sicer ne dosegli po parlamentarni poti. Postal je šef slov. kaf. političnega gibanja. Dr. Ev. Krek je bil sin svojega naroda in pravi ljudski tribun v najlepšem pomenu besede. Bilo mu je enako ljubo: diktirati predavanja filozofije in sociologije v ljubljanskem semenišču, kakor govoriti v dunajskem parlamentu, kjer so njegovi govori bili vedno velik dogodek; bil je enako zmožen, da napiše igrico za gledališki oder v gorski vasici, ali pa da predseduje seji kake centralne organizacije, da napiše članek za domačo ali tujo revijo, ali pa da kramlja tova-riško s študenti na svojem stanovanju ali pa sedi v ponošeni suknji in s pipo v ustih med delavci v najbolj zapuščenem predmestju in jim govori iz srca in do srca. Znal je zlasti vliti pravega ognja mladim duhovnikom in inteli-gentom, da so se z neutrudljivim navdušenjem vrgli na delo. In uspehi niso izostali. Kot tretji se je gornjima dvema pridružil dr. Evgen Lampe, izreden gospodarski genij, ki je s svo- Zadnji kranjski deželni odbor. Od leve proti desni sede: Dr. Triller, dr. Zaje, dr. Pegan, dr. šušteršič, grof Barbo in dr. Lampe. Zadnji je zapisnikar jim neumornim delom zlasti v kranjskem deželnem zboru pokazal, kaj zmore nesebična ljubezen do ljudstva, kateremu da vse, zase pa ne pričakuje drugega kot nehvaležnost. Štajerska je dala v tem času mladega dr. Korošca, ki mu je bila pot do uspeha radi posebnih razmer v njegovi ožji domovini posebno težka Pa je uspel. Njegova "Kmečka zveza" in Mladinska zveza sta kmalu razburkali k slogaštvu vajeno javno mnenje in uspehi niso izostali. V kratkem času se je ljudstvo tudi tu prebudilo in organiziralo. Gospodarske, prosvetne in politične organizacije so kmalu pripomogle kat. ideji do popolne zmage na političnem torišču. Koroška, kjer so Slovenci največ trpeli in bili pravzaprav brezpravni, je morala biti neprestan boj za slovenske pravice. Mladi odvetnik dr. Janko Brejc je prišel v Celovec in izvedel s pomočjo msgr. Val. Podgorca, Gra-fenautrja, Smodeja in drugih lepo slov. narodno katoliško organizacijo na vseh področjih. Goriška, ki je bila v velikanski večini slovenska, je imela posebne težave v boju z italijanskimi iredentisti in z Nemci, ki so zasedali važna mesta, gradeč nemški most do Jadrana. Mnogo jih je bilo tudi med vodilnimi ka- toliškimi ljudmi, ki so, opiraje se na težke narodnostne razmere, bili pristaši popustljivega slogaštva do skrajnosti, kar pa je rodilo le jalove posledice. Goriški profesor dr. Pavlica je bil med prvimi, ki so klicali k raz-čiščenju medlih narodno-političnih razmer. Njegovemu zgledu je sledil mladi katoliški" rod, zlasti inteligenti, ki so kmalu ustvarili na Goriškem katoliško gibanje na vseh področjih in ki je bilo vzor vsem drugim. Žal, da je vojna vihra, ki je uničila to lepo deželo in njej sledeča italijanska okupacija, zadušila to dragoceno setev. V Trstu, kjer je slovenski živelj imel močno manjšino, so vsi Slovenci v narodno-političnih ozirih nastopali enotno. Skoro dve desetletji je trajalo to gigantsko delo, ki je dalo slov. ljudskim množicam organizirano obliko, slonečo na krščanskih načelih. Boj je bil hud. Nasprotnik, ki je vedno jasneje poudarjal svobodomiselne ideje, je skraja sicer s prezirom in posmehom spremljal začeto delo, polagoma pa ga je postalo strah. Opirajoč se le na meščanske sloje in podeželske velikaše je začel boj, ki je nevreden kulturnega človeka: boj surovosti, psovk, sumničenj in laži in smešenja verskih svetinj. Tak boj morda ni rodil drugega kakor še bolj globoko lo- čitev duhov in še bolj strumno sklenitev kat. narodnih vrst. Sedaj bi človek sodil, da bo pot za narodno-politično delo lahka. Pa ni bila. Ljudstvo lahko samo v popolni demokraciji pride do besede. In te še ni bilo. Avstrija je sicer imela parlament in dežele svoje zbore, vendar je bil volilni red tak, da je ščitil privilegirane stanove, ljudstvu pa dal le delno možnost, da pove svoje zahteve. Namesto splošne in enake volilne pravice je bil tedaj v veljavi način volitev po skupinah, ki so jim rekli kurije. Ta način volitev je veljal do leta 1908, ko je prišla volilna reforma. Tako so n. pr. do tega časa v deželni zbor kranjski volile tri kurije: prva: 83 veleposestnikov, ki je volila: 10 poslancev; druga: mesta, trgi 5705 volilcev: 10 poslancev; tretja: 39.564 kmečkih volilcev: 16 poslancev. In zgodilo se je, kar bi se ne smelo zgoditi: ■zastopniki slov. meščanov in tržanov so se zvezali z Nemci, ter tako ustvarili zvezo, ki je, predstavljajoč eno osmino volilcev, petnajst let vladala na Kranjskem. Katoliška pol. stranka je temu stanju napovedala boj na življenje in smrt z zahtevo po volilni reformi. V deželnem zboru je z obstrukcijo onemogočila delo tej garodno škodljivi zvezi med meščani in Nemci, v dunajskem parlamentu pa je bila na čelu boja za volilno reformo, ki je zbujal pozornost po svetu in ki je bil končno kronan z uspehom. V avgustu 1908 je prišla volilna reforma in decembra istega leta so že bile volitve v dež. zbor kranjski, pri katerih je kat. stranka dobila absolutno večino ne le oddanih glasov, ampak tudi poslancev. Tedaj se je pričelo veliko delo kranjskega deželnega odbora, ki je bila živa slika, kaj se da v sicer skromnih razmerah za ljudstvo storiti. Na štajerskem, ki je imela 1.400.000 prebivalcev, je bilo po avstr. uradnem štetju 410.000 Slovencev, vendar so v dež. zboru imeli Slovenci le 13 poslancev, Nemci pa 74. Politiki starejšega kova so hodili v dež. zbor, a njihove zahteve so bile glas vpijočega v puščavi. Ker niso nič dosegli, so proglasili "abstinenco" in tako so Nemci na račun Slovencev delali, kar so hoteli. Ko pa je "Kmečka zveza" kandidirala v deželni zbor mladega dr. Korošca in tovariše, se je pričel boj za slovenske pravice v graškem dež. zboru z vso ostrostjo. Dolgo časa so Slovenci obstruirali delo nemške večine, dokler si niso priborili, kar jim je deželni zbor mogel dati. Na Koroškem so Slovenci v deželnem zboru imeli le dva zastopnika napram 41 nemškim. Po ljudskem štetju 1910 je bilo na Koroškem 82.212 Slovencev in 304.287 Nemcev. Dovolj zgovorne številke, ki povedo, v kakšnih razmerah je živel naš narod v tej deželi, kjer je ponemčevanje doseglo, da je v dobrih 40 letih podlegla nemštvu polovica tamošnjih Slovencev. Na Goriškem, ki je štela 155.000 Slovencev in 90.000 Italijanov, so ti po starem volilnem redu imeli 15 poslancev in s tem dež. predsedstvo, Združeni Slovenci pa le 14 poslancev. V Trstu je bila vedno merodajna slogaška politika, ki je imela svoje politično društvo in dnevnik "Edinost". Slov. katoliško politično gibanje tu ni uspelo. V Istri se je 53.000 Slovencev politično pridružilo 171.000 Hrvatom in skupno so se morali boriti proti 147.000 Italijanom, ki so imeli močno gospodarsko oporo v obmorskih mestih in v Italiji, ki je moralno in gmotno podpirala iredentizem. Sodelovanje Slovencev in Hrvatov je bilo iskreno. Ustavni boj na Dunaju Iz povedanega je razvidno, da je razdelitev slovenskega ozemlja na dežele pomenila za Slovence ne le veliko krivico, ampak počasno narodno smrt. Nikjer, razen na Kranjskem, se kot manjšina niso mogli uveljavljati in doseči vsaj pravice, ki so jim bile ustavno zagotovljene. Dunajski parlament je bil ustanova, ki je krojila pravico avstrijskim narodom. Ta pravica je bila zlasti za Slovence le krivica. Ustava "na dveh*bergljah", kakor so rekli dualistič-ni avstrijski ustavi, je dala eno polovico monarhije v eksploatacijo Madžarom, ki so tudi s krvjo dušili želje Hrvatov, Srbov in Rusi-nov po svobodi, drugo polovico pa Nemcem, ki so vsak dan bolj javno povdarjali svoje želje po popolnem ponemčenju Avstrije na račun Čehov, Slovakov, Slovencev in Hrvatov, ki so živeli v Avstriji. Pritisk na Slovence je bil i zaradi majhnega števila i zaradi lege ob Jadranu najhujši. Uradna in zasebna sila nem- štva sta se združili, da bi izbrisali naš narod s površja zemlje. V drž. službah so nastavljali na slovenskem ozemlju nemške uradnike, zlasti vodilne. Schulverein je ustanavljal nemške šole, Siidmarka je organizirala nemštvo in kupovala slovenska posestva in tja naseljevala protestantovske Nemce, nemški trgovci, obrtniki in industrialci so se naseljevali po slovenskih mestih in jim skušali dati nemški videz. Slovenska parlamentarna delegacija na Dunaju je imela težko nalogo, bojevati se proti sovražni večini za ohranitev slovenskega naroda. Za boj majhne skupine proti veliki je treba predvsem enotnosti. To enotnost je slov. kat. politično gibanje povdarilo najprej s tem, da je dobilo svoje zgodovinsko ime. To se je zgodilo leta 1905, ko se je dotedanja katoliška stranka preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, in ki si je nekaj let pozneje, leta 1909, navzela ime Vseslovenska ljudska stranka, hoteč dati s tem povdarka dejstvu, da zastopa vse Slovence, brez ozira na nesrečne deželne meje in ustavne razdelitve. Slovenska ljudska stranka je šla prvič kot taka na volitve v državni zbor leta 1907. Leto prej je volilna reforma priznala Slovencem 23 poslancev, voljenih na podlagi splošne in enake volilne pravice. SLS je pri teh volitvah dosegla veliko zmago: 17 poslancev, med tem, ko je napredna stranka dobila 4, slogaši pa 2 in se je eden od teh priključil poslancem SLS. Še večji uspeh so VLS prinesle državnozbor-ske volitve leta 1911, ko je dobila 19 mandatov: 10 na Kranjskem, 7 na štajerskem, 2 na Goriškem; naprednjaki so dobili 2 poslanca, slogaši pa tudi dva, v Trstu in na Koroškem, in se je zadnji zopet pridružil skupini VLS. Volilni red je bil Slovencem, zlasti na Štajerskem in Koroškem, krivičen. Volilni okraji na Koroškem so bili prikrojeni tako, da so segali od juga do severa, daleč v nemško ozemlje, da so tako onemogočili zmago Slovencem v deželne zbore, ali pa, se je zgodilo, kakor na Štajerskem, da število slov. poslancev ni odgovarjalo številu slov. prebivalstva. Kakšno je bilo delo slov. poslancev na Dunaju? 1. Borba za gospodarske ugodnosti: izbiti čim več iz obstoječih proračunskih sredstev za slovenske kraje. V teh podvigih je bil dr. šuš-teršič pravi mojster. 2. Borba za enakopravnost slovenskega je- zika, ki jo je na papirju priznavala ustava r enakopravnost v uradih tako glede rabe jezika, kakor glede nastavitve slovenskega osebja, enakopravnost zlasti v šolah, ki so, razen ljudskih, imele popolnoma nemški značaj. Huda je bila zlasti borba za slov. šolstvo, uspehi pa ničevi. Priti je moralo do tega, da je .veliki škof Jeglič na svoje stroške odprl prvo slovensko gimnazijo in preskrbel prve slov. učne knjige za srednje šole. 3. Boj za zedinjeno Slovenijo, ki naj bi dosegel združitev vseh pokrajin, ki so slovenske,, v eno upravno enoto s sedežem v Ljubljani in s slov. uradnim jezikom. 4. Boj za federativno ureditev Avstrije, v kateri bi Slovenci skupno s Hrvati in Srbi sestavljali enakopravno enoto. Ta zadnja in najvažnejša zahteva je bila tista, ki je zbudila enodušen odpor Avstrijcev in Madžarov in boj proti tej zahtevi, ki je pomenil konec Avstrije. Kazalo je namreč, da nadvojvoda Frane Ferdinand, ki je imel naslediti na cesarskem prestolu starega Franca Jožefa, ni nenaklonjen federativni ureditvi države, videč, da je dualistično stanje nevzdržno. Po krivdi madžarske diplomacije je bil za Vidov dan leta 1914 poslan v Sarajevo, kjer mu je krogla srbskega nacionalista Principa vzela življenje.. Sarajevski atentat je sprožil prvo svetovno vojno. * ' iff! Svetovna vojna in jugoslov. deklaracija Vojna je ukinila ustavo življenje in zamorila vsako sled narodnega udejstvovanja. Fantje in možje so umirali in trpeli po bojiščih, žene in dekleta delale na gruntih, v tovarnah in uradih, gospodarstvo je otrpnilo vsled moratorija, prosvetno in politično delo pa je bilo proglašeno za zločin. Začela se je za naš in za vse slovanske narode huda doba preganjanj in trpljenja, zaporov in smrtnih kazni. Nemštvu je rasel greben iz dneva v dan. Vedno pogosteje so se slišale grožnje, da bo po končni zmagi treba obračunati z upornimi narodi in jih ukloniti s silo. Zmage pa ni bilo. Začela se je nevolja med vojaki in civilisti, bližala se je lakota, primanjkovalo je vsega. Strogi avstrijski režim je moral popustiti. Leta 1917 je bil zopet sklican parlament. Zbirali so se poslanci: nekateri z bojnih polj, nekateri iz internacij in ječ, in 30. majnika je bila prva seja oživljenega parlamenta. Ta seja je za Slovence zgodovinskega pomena. Na pobudo poslancev SLS je namreč na tej seji nastopil "Jugoslovanski klub", ki so ga sestavljali vsi slovenski, hrvatski in srbski poslanci avstrijskega parlamenta v osebi svojega predsednika dr. A. Korošca, ki je v imenu vseh južnoslovanskih poslancev prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v jugoslovansko državo pod habsburškim žezlom. Ta izjava je zbudila pozornost po celem svetu. Mladi cesar Karol, ki je nasledil pred pol letom umrlega Franca Jožefa, v bistvu ni bil nasproten tej zahtevi. Bil je srčno plemenit in poskušal je na vse načine, da bi končal vojno in rešil državo, a bil je preslaboten nasproti grožnjam Velenemcev, ki so grozili, da bodo rajhovske čete zasedle Avstrijo in nasproti Madžarom, ki so ga direktno prisilili, da se je dal kronati za ogrskega kralja in da je prisegel na nedeljivost dežel ogrske krone. Mož ni Slovesna proglasitev slovenskega narodnega osvobojenja dne 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani znal iz zagate in tako so dogodki tekli mimo in preko njega. Izstradano in vojne naveličano vojaštvo se je začelo upirati, konec se je približeval z naglimi koraki. Vsi obupni poskusi cesarjevi v zadnjih tednih vojske položaja niso mogli spremeniti. Bilo je prepozno! Doma je namreč ljudstvo pozdravilo maj-niško deklaracijo kot dolgo pričakovani evangelij. Začelo se je deklaracijsko gibanje, ki mu je stopil na čelo škof Jeglič in ki je zbudilo vihar navdušenja za narodno samostojnost, kakor nikdar ne prej ne pozneje v naši zgodovini. To gibanje se je končalo z zgodovinskim zaključkom dne 29. oktobra, ko je bila v Ljubljani proglašena samostojna slovenska država, kot enakopraven del Narodnega veča, to je vrhovne oblasti države avstrijsko-ogrskih Jugoslovanov. Uresničil se je stoletni sen naroda: lastna država, ki ji je dne 31. oktobra 1918 stopila na čelo prva slovenska vlada. S tem dogodkom se je začela nova stran naše zgodovine. Spor v SLS V dneh, ko je bilo treba strniti prav vse vrste v boju za narodno bodočnost, je stranka prebolevala hudo krizo, ki je končala z razkolom v stranki. Razkol sam stranke ni ne uničil ne znatno oslabil, vendar je povzročil škodo za njem razvoj v dneh, ki so prihajali in ki so prinesli na dan polno perečih vprašanj, katere bi mogla stranka popolnoma uspešno rešiti le tedaj, če bi, bila popolnoma enotna in brez trenj, ki vedno slabe smotrno delo. Predmet razkola je bila oseba dr. šušteršiča. Ni naš namen tukaj braniti ali obsojati moža, ki je bil dve desetletji najvidnejši predstavnik slov. kat. narodnega gibanja, ki je bil iskren Slovenec in je za svoj narod veliko dobrega storil, več, kakor bi bil mogel kdorkoli drugi. Hočemo omeniti prav na kratko le razloge, ki so jih njegovi nasprotniki navajali proti njemu. Da je bil aristokratskega mišljenja in samodržec, ki je mimo strankinega vodstva u-krepal na svojo roko o važnih stvareh, za katere je nosila odgovornost stranka. Da je bil zelo spoštovan na Kranjskem, niso se pa zanj navduševali ne Štajerci, ne Primorci in zlasti ne Korošci, ki so mu očitali, po krivici, da jim je zapravil en poslanski mandat, do katerega so imeli pravico. Da je bil preveč avstrijski in je na račun svoje lojalnosti popuščal v na- rodnostni borbi. Da je hotel biti voditelj kmečkih množic, ni se pa znal približati inteligen-tom in meščanskim slojem. V teh okoliščinah so se med narodom pojavljale vedno večje simpatije za tri može, ki so uživali vse ljudsko spoštovanje: na štajerskem mladi dr. Korošec, na Koroškem agilni dr. Brejc in na Kranjskem Evangelist Krek, možje, ki so bili veliko med ljudstvom in so ga znali navdušiti in potegniti za seboj. Razmerje dr. šušteršiča do teh treh tovarišev ni bilo nikdar sovražno, o prisrčnosti se pa tudi ne da govoriti. Prvi je postal z razmeroma močno zaslombo pristašev na Kranjskem predstavnik zmerne linije v politiki, ki je računala z Avstrijo, trdeč, da je v njenem okviru mogoče najugodnejše rešiti slovensko vprašanje, drugi trije pa zastopniki gibanja, ki je bilo bolj radikalno in pripravljeno iti do skrajnosti. Pristaši tega gibanja so bili predvsem inteligenti in mladi rod in so se z vso vnemo oklenili dr. Kreka, ki je tudi p0 izvenkranjskih slov. deželah užival neomejen ugled. Sredi deklaracijskega gibanja je umrl 8. oktobra 1917 dr. Krek in politično vodstvo mlajših je avtomatično prevzel dr. Korošec, oseba, ki je bila enako ljuba njegovim ožjim rojakom, kakor vsem ostalim Slovencem. Ker je dr. šušteršič tudi v deklaracijsksm gibanju ostal na strogo avstrijskem stališču, smatrajoč majniško deklaracijo s "habsburškim okvirom" za našo maksimalno zahtevo in se ni mogel uveriti, da gre Avstrija neizbežno v razpnd, je" postal vedno bolj osamljen. Dejstvo, da ni bil izvoljen za predsednika Jugoslovanskega kluba in ne v "delegacijo", skupno parlamentarno zastopstvo Avstrijcev in Madžarov, je vzel za nezaupnico in je izstopil iz Jugoslovanskega kluba. S svojimi pristaši ie ustanovil dve novi stranki: Slovensko kmečko stranko, ter SLS za mesta, trge in industrijske kraje. Mlada skupina pa se je ponovno formirala v "Slovensko ljudsko stranko" s predsednikom Andrejem Kalanom in v Vseslovensko ljudsko stranko pod predsedstvom dr. Korošca. Dr. šušteršičevo gibanje med ljudstvom ni dobilo tal in razpad Avstrije je bil konec tega poizkusa, ki je v najde-likatnejši dobi našega naroda oslabil strankino moč in bil eden vzrokov dekadence stranke v neposredni povojni dobi. Člani Narodnega veča v Zagrebu, vrhovne medvojne reprezentance avstrijskih Jugoslovanov, kateri je predsedoval dr. Korošec. Sede od leve proti desni: Savič, J. Sunaric, dr. A. Pavelič (podpreds.), V. Spinčič, M. Laginja, Iv. Hribar,Nedeljkovic, dr. L. Car in dr. Lorkovic. V sprednji vrsti stoje: I. Kovačevic, J. Kempf, (neznan), Vesenjak, M. Drinkovic, (neznan), (neznan), dr. Angjelinovié, St. Radié, dr. Ž. Petričič, (neznan), dr. H. Krizman, I. Peršič, K. Šegvic, dr. J. Reberski in dr. V. čorovic. V zadnji vrsti stoje: I. Grisogono, dr. D. Lončar, V. Lovrekovic, fra Galic, dr. G. Novak, (neznan), dr. L. Pogačnik, Fr. Smodej, dr. A. Korošec (predsednik), dr. S. Budisavljevič in fr. Rožič. Narodno zedinjenje Samostojna Slovenija, združena s Hrvati in avstrijskimi Srbi v Narodnem veču je bila nova politična tvorba, ki se je morala pred svetom uveljaviti. Dr. Korošec, ki je bil tudi predsednik Narodnega veča, je odšel v inozemstvo, da vpostavi diplomatične stike z zmagujočimi zapadnimi velesilami, da pribori mednarodno priznanje novi državi in da uredi razmerje nove države do kraljevine Srbije, ki je kot zmagovalka imela interes nad ozemljem nove države, kjer so bivali Srbi. Med tem so se dogodki doma odigravali z bliskovito naglico. Za opojnim navdušenjem osvobojenja je prišla realnost: stotisoči tujih vojakov so se pomikali preko Slovenije domov; upravo je bilo treba organizirati čez noč; vojaštva ni bilo domačega niti za vzdrževanje reda; italijanska vojska je zasedala našo zemljo in stala pred Ljubljano in v Dalmaciji; na Koroškem so se stvari razvijale v našo škodo, antantini zastopniki so nam bili vidno nenaklonjeni. Tako se je zgodilo, da so zastopni- ki Narodnega veča, na pritisk Dalmatincev in prečanskih Srbov hitro odšli v Beograd in ponudili kraljevini Srbiji svojo državo, kar se je zgodilo z aktom zedinjenja, 1. decembra 1918. Dr. Korošec je prišel v domovino en dan pozneje. Združenje avstrijskih Jugoslovanov s kraljevino Srbijo in Č£no goro v eno državo je bilo dejstvo, s katerim so vsi računali. Nihče pa ni mislil, da bo prišlo zedinjenje na tako enostaven način. Mnenje velike večine Slovencev in Hrvatov je bilo, da se zedinjenje izvede na podlagi pogodbe, ki jo naredita dva popolnoma enakopravna partnerja in ki bo zagotovila v skupni državi popolnoma nemoten razvoj vsakomur v vsem, kar se tiče narodne samobitnosti. Slovenci smo kljub temu zedinjenje priznali kot dejstvo in upali, da bodo spoštovane obveznosti zlasti od strani srbske vlade na ženevski konferenci v dneh 6. do 9. novembra 1918 glede popolne suverenosti Narodnega veča do dneva, ko bo sprejeta nova ustava in odločila obliko nove države. Dana beseda je bila izi- grana, v veliko škodo Slovencev in države. Vseslovenska ljudska stranka se je na zaup-niškem zborovanju dne 21. novembra 1918, ki je predstavljalo vrhovno oblast stranke, izjavila za republiko, zahtevala zavarovanje kulturne individualnosti slov. naroda in svobodno odločitev glede ureditve države na temelju popoldne narodne enakopravnosti. Vprašanje republike in monarhije stranka ni nikdar gnala na ostrino, glede ostalih dveh zahtev pa je bila vedno nepopustljiva, pričakujoč, da bo nova ustava dala Slovencem te najosnovnejše pravice. Srbski politiki in večji del srbske javnosti zedinjenja niso nikdar vzeli iskreno. Vedno bolj jasno se je videlo, da hoče srbski element obvladati ostale. Raje so rabili besedo "osvoboje-nje" kakor "zedinjenje", hoteč poudariti s tem svojo vojaško zmago, ki je prinesla rešitev avstrijskim Srbom in da ostala partnerja pravzaprav uživata gostoljubje v sosedovi hiši, da morata biti hvaležna in da morata za to tudi plačati in biti skromna. To mnenje je tisto, kar smo v politiki imenovali velesrbstvo. Dne 20. decembra je bilo imenovano prvo ministrstvo nove države, ki mu je načeloval Stojan Protič, dr. Korošec pa je bil podpredsednik vlade. V začetku leta 1919 je bilo tudi sklicano začasno narodno predstavništvo, kamor so slovenske politične stranke dogovorno in brez volitev, ki so bile še nemogoče, poslale svoje zastopnike. Vladi in začasnemu nar. predstavništvu je bila dana naloga pripraviti ustavni načrt na podlagi katerega se bodo vršile volitve v kon-stituanto. Takoj se je videlo, da ima srbska večina v parlamentu namen izglasovati ustavo, ki bi pomenila konec vseh narodno-političnih in kulturnih zahtev našega naroda. Načrt ustave, ki naj bi o njej glasovala ustavodajna skupščina, je bil strogo centralističen, kar je povzročilo silen odpor med Hrvati in v večini Slovencev, izvzemši naprednih strank, ki so bolj iz strahu pred močjo SLS, kakor iz prepričanja bile navdušene za centralistično ustavo. SLS je predložila svoj ustavni načrt, po katerem bi bila Sloveniji zagotovljena najširša samouprava kot avtonomni pokrajini, ki bi dala zagotovilo, da se ohranijo in nemoteno razvijajo slovenske kulturne individualnosti in da se narodu prizna pravica popolne enako- pravnosti. Ko je stranka videla, da, se njen predlog ne upošteva, je poklicala svoje zastopnike iz vlade in se pripravila na volilni boj. Ustavni boj in neuspeh Volilni boj je bil hud, naravnost strupen. Vzrokov za to je več: Stranka je oslabela. Veliko najboljših je padlo v vojni. Nekateri so se vrnili razočarani in polni prevratnih idej, sad ruske boljševiške revolucije. Notranji spor v stranki je povzročil, da so se umaknili v zatišje pristaši dr. šušteršiča. Ljudska nejevolja je iskala vojnih krivcev in jih končno našla v podeželskih županih in nižjih funkcionarjih, ki so bili naenkrat krivi vseh rekvizi-cij, vojaških vpoklicev in neštetih neprijetnosti, ki jih neizogibno povzroči na vseh toriščih dolgoletna vojna. Nastale so nove stranke, katerih SLS v demagogiji in surovosti ni mogla posnemati. Komunizem se je razširil po delavskih središčih in socialisti so pridobivali pristaše med .kmeti in bajtarji. Slovenska ljudska stranka je objavila svoj program, ki je jasno začrtal stališče stranke v kulturnem, socialnem, gospodarskem in narodno-političnem pogledu. Osnova programa je bila narodna avtonomija na podlagi enakopravnosti s Hrvati in Srbi. Dne 28. novembra 1920 so bile volitve v ustavodajno skupščino. SLS je dobila sicer relativno večino in s tem od 38 poslancev 14, pet njej nasprotnih strank pa je dobilo ostale mandate: samostojni kmetje 8, socialisti 6, komunisti 5, demokrati 3 in nar. socialisti 2 mandata. Od 419 poslancev ustavodajne skupščine je glasovalo za centralistično Vidovdansko ustavo 223 poslancev, to je 13 glasov večine. To večino je pomagalo ustvariti 11 slovenskih in 10 hrvatskih centralistično usmerjenih poslancev. Vidovdanska ustava iz leta 1921 je bila glavni vir vseh neprilik, ki jih je Jugoslavija nato doživljala. SLS je stopila v novo dobo: v boj za revizijo ustave, iščoč pod izkušenim vodstvom dr. Korošca načinov in političnih zvez med strankami v ostalih delih države, ki so bile nujno potrebne, da bi se ta cili do-segel. Vendar se stranka nikdar ni hotela Zamakniti s trenutno legalnega torišča, boreč se za pravice Slovencev, kolikor je pač bilo v danih razmerah mogoče. V vladi je bila redko, v parlamentu pa vedno. Strankina organizacija Iz povojnih razvalin, v katerih je, kakor že omenjeno, stranka trpela veliko škodo, je bilo treba začeti delo skoro čisto nanovo. V ta namen je bilo treba takoj po vojni organizirati popolen strankin aparat stalnega značaja, ki bi imel nalogo družiti strankine somišljenike in pridobivati novih, vzgajati vodilne strankine ljudi in pripravljati vse potrebno za uspešne volitve v državni zbor, v občine, v oblastne samouprave, v Trgovsko, Obrtno in Jndustrijsko zbornico, v Delavsko zbornico, v Okrožni urad za zavarovanje delavcev, v Pok. zavod, v Kmetijsko družbo in v celo vrsto drugih ustanov, kjer je morala stranka po trdem boju in premišljenem načrtu postaviti svoje ljudi in uveljavljati svoja načela. Gonilna sila strankinega organizma je bilo centralno tajništvo SLS v Ljubljani in njemu ob strani tajništvo SLS v Mariboru. Vsi večji centri po deželi so imeli posebna tajništva, ki so olajševala delo centrali. Vrhovna oblast stranke je bil zbor zaupnikov, ki se je sestal vsaj enkrat na leto, v izrednih slučajih večkrat, in ki je' odločal o važnih strankinih zadevah. Zbor zaupnikov je izvolil vodstvo stranke in to izmed svojih članov izvršni odbor stranke, ki se je lahko sestajal pogosteje in ukrepal o tekočih strankinih zadevah. Najnižje celice stranke so bili krajevni odbori, navadno na sedežih župnij, njihove neposredne instance pa so bili okrajni odbori stranke, na sedežih okr. glavarstev. Tajništvo stranke je vodilo brez števila organizatornih in politično vzgojnih tečajev v centrali in po deželi. Osebje tajništva je stalo v neprestanem stiku s krajevnimi in okrajnimi odbori, prirejajoč informativne sestanke in vodeč politično delo v do-tičnih okoliših. Važna ustanova so bile okrožnice tajništva, ki so zelo pogosto prihajale v roke nižjih funkcionarjev z navodili, opozorili in novimi nalogaipi za bodoče delo. Stranka je razvila svojo organizacijo, lahko rečemo, do skrajnih mej možnosti. Za izvedbo tega gigantskega dela sta dala stranki svoje najboljše moči na razpolago dva moža, ki sta tako po svojih zmožnostih, kakor po svoji požrtvovalnosti bila edina zmožna u-stvariti to delo: dr. Kulovec in Msgr. Gabrov-šek. Prvi je nosil na svojih ramah organizacijsko delo prvih povojnih let, drugi pa je s svojo kraševsko vztrajnostjo strankin aparat vo- dil s preciznostjo veščaka in nosil pezo neprestanih volilnih bojev proti centralizmu, ki je dal vsak dan bolj živo čutiti svojo moč in proti neredom v stranki sami, ki bi utegnili oslabiti njeno moč. Tretjemu, Košičku, je bilo lahko delo: saj je prevzel bogato dedščino svojih dveh prednikov, pa tudi grenko, ker je moral pod pritiskom diktature 22. januarja 1929 likvidirati stranko in pripraviti vse potrebno, da zaživi v podzemlju in čaka boljših časov. Borba proti centralizmu in korupciji Doba osmih let, med uveljavitvijo Vidovdan-ske ustave in diktaturo kralja Aleksandra, je bila polna dogodkov, ki so izpričevali, da je bila ustava dobro premišljeno sredstvo, s katerim bi velesrbska večina politično, gospodarsko in kulturno obvladala ostala dva jugoslovanska naroda. Pri srbskih strankah ni bilo resne volje, da bi se odrekle prednostim, ki jih je ustava dajala srbskemu življu. Država se je urejala skoro centralistično; tudi v najmanjših podrobnostih je hotel imeti zadnjo besedo Beograd. Vodilna mesta v vojski, diplomaciji in državni upravi so bila pridržana le Srbom. Prečanom so se nalagala veliko večja davčna bremena in se z vso strogostjo izterje-vala, investicije pa so šle skoro vse v prid srbskim delom države. Cirilica in srbski jezik je bil dejansko uradni jezik države; slovensko pisanih aktov v centrali niso razumeli. Pojavljala se je vedno bolj glasno zmota, da smo jugoslovani en narod, in da sta slovenski in hrvatski jezik le narečji, ki naj se čimprej spojita v pravi jugoslovanski jezik, ki je srbščina. Ker je bil proti tej miselnosti odpor med Hrvati in Slovenci skoro enodušen, je nastopila sila: strogo centralistično usmerjene organizacije, ki so začele s silo in umori krotiti narodnostne in politične zahteve "preča-nov". V državni upravi se je razpasla korupcija, ki je pomenila pravo rak-rano za državo: korupcija v vojski, korupcija pri državnih nabavah in javnih delih, podkupovanje na upravnem področju, ki se je začela mnogokrat pri slugi, da je ukradel in uničil neprijetne dokumente, in ki se je končala pri ministru, da je dal svoj podpis, ki bi ga ne bi! smel dati, če bi bil pošten. V tej dobi je Jugoslavija, imenovala se je "Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev", imela 20 vlad, jasen dokaz nezdravih razmer v poli- tični upravi države. Mimogrede bodi omenjeno, da je od teh 20 vlad samo ena padla v parlamentu, vse druge je izmenjal kralj, ki je dejansko vodil politiko države in, žal, ne v zadovoljstvo Slovencev in Hrvatov. Ko je najvišji ustavni činitelj izčrpal vse možnosti političnega šahiranja, je posegel po zadnjem sredstvu, po diktaturi, ki je zasekala v politično življenje države rane, katerih do danes ni bilo mogoče ne zaceliti, ne pozabiti, zlasti srbsko-hrvatsko vprašanje, ki se je v dneh diktature zaostrilo tako, da je že dobilo revolucionaren značaj in ki je kralja samega stalo življenje. Slovenska ljudska stranka je bila v teh osmih letih večinoma v opoziciji, vendar vedno med najagilnejšimi v parlamentu. V domovini je stranka kmalu zopet zavzela svoj gospodujoči položaj. Leta 1923, v mesecu marcu, so bile državno-zborske volitve. Število slov. poslancev se je skrčilo na 26. od teh je SLS dobila 21 poslancev. Stranki, ki sta glasovali za centralistično ustavo pa sta s 13 poslancev padli na 2, medtem ko je Radičevo republ. gibanje dobilo 2 slovenska mandata, Nemci pa enega. Leta 1925, v februarju, je na volitvah dobila stranka 20 poslancev, med temi prvič ljubljanski mandat, centralisti so dobili 2 poslanca, republikanci pa 4. Tudi v septembru 1927 je SLS obdržala svojih 20 poslancev in s tem legitimacijo, da govori v imenu naroda. SLS je videla, da sama nikdar ne bo mogla prodreti s svojimi zahtevami. Naravno bi bilo stopiti v najožji politični stik s Hrvati, ki so z nami delili isto usodo. Vendar je dejstvo, da je Radič dal svojo stranko včlaniti v moskovsko internacionalo in notorično razpoloženje tega moža do Slovencev sploh, ki jih je v svojih neštevilnih govorih psoval kot malokdo, poleg tega pa še dejstvo, da smo Slovenci tiste čase, ko se je Radič približal Srbom in bil v vladi, dobivali od centralistične plati najhujše udarce, pripomoglo bistveno do tega, da smo Slovenci morali hoditi svojo pot. Ta pot je bila iskanje zaveznikov med tistimi strankami, ki so bile poštene in so kazale vsaj naklonjenost za slovenske zahteva. Tako je leta 1924 prišlo do zbližanja med SLS, Davidovičevimi demokrati, bosanskimi muslimani in delom Radičevih poslancev, ki so ustanovili opozicijski blok teh strank. Političen uspeh tega bloka je onemogočil razkol v Da-vidovičevi stranki, iz katere se je ločil cen-tralist Pribicevič in ki so mu sledili njegovi pristaši v Sloveniji in na Hrvatskem in omogočil znano P. P. — Pašic-Pribičevicevo vlado, ki je začela z nasiljem krotiti nezadovoljne Hrvate in Slovence. Padec te nasilne vlade je povzročilo notranje nesoglasje v Radikalni stranki in za štiri mesece je prišel na vlado opozicijski blok z Davidovičem na čelu, kjer je sodelovala tudi SLS. Intrige so zopet vrgle Davidoviča in zopet se je pojavil prosluli P. P. režim, ki je razpisal volitve za 8. februar 1925.. Vkljub nasilju so opozieionalci okrepili svoje postojanke. Tedaj se je "spreobrnil" Radič, nesporni voditelj Hrvatov, postal monarhist, priznal ustavo in vstopil v vlado skupno s Paši-čem in Pribicevičem in omogočil dobo, ki jo imamo Slovenci v žalostnem spominu: dobo demontiranja zadnjih ostankov slovenskih pravic na gospodarskem in kulturnem torišču. Ko se je Radie s svojimi nastopi onemogočil in ko so korupcijske afere kompromitirale Paši-ca, je kralj poklical na vlado Nikolo Uzunovi-ca, ki je tekom leta 1926 šestkrat premenjal svojo vlado. Konec leta 1926 ie- Ilzunovič povabil v vlado tudi SLS, ki je pristala na vstop pod pogojem, da se takoj začne delo v. oblastnih samoupravah. To zagotovilo je dobila in takoj so bile razpisane volitve v oblastne skupščine. SLS je vstopila v vlado 1. februarja 1927, 20. februarja so bile volitve, pri katerih je SLS v ljubljanski skupščini dobila od 53 poslancev *40, v mariborski pa tudi 40 od 64 poslancev. Začelo se je dve leti trajajoče veliko delo obeh slovenskih samouprav in obe skupščini sta v začetku prvega zasedanja slovesno povdarili zahtevo po Združeni Sloveniji. Čez dva meseca je padla Uzunovičeva vlada in 1. aprila sta prevzela njeno dedščino Velja Vukičevič in Voja Marinkovic, dva pametna moža, ki sta se resno trudila, da bi se nevzdržne razmere v državi uredile. Po nastopu vlade je bil parlament razpuščen in za 11. septembra 1927 so bile razpisane nove volitve, v katerih je SLS z lahkoto ohranila svoje postojanke. SLS je v tem času sklenila z Vukičevičem takozvani "blejski pakt", na podlagi katerega je bila pripravljena vstopiti v vlado pod pogojem, da se začne resen boj proti korupciji, da se onemogoči izvenpolitičnim faktorjem vmešavanje v politiko in da se dajo samo- upravnim telesom čim širše možnosti delovanja, to se pravi, da se izvede decentralizacija državne uprave. Temu paktu se moramo med drugim zahvaliti, da je prišlo v roke slov. samouprav vse premoženje bivših dežel. Pri-bičevič in Radič sta proti tej vladi vodila ob-strukcijo, ki je onemogočila redno parlamentarno delo in ki je razburila duhove tako, da je prišlo 20. junija 1928. do atentata na hrvaške poslance v parlamentu. Na posledicah tega atentata je umrl tri tedne pozneje tudi Štefan Radič, ki mu je Zagreb priredil kraljevski pogreb. Posledice atentata so bile grozne. Država se je zamajala v temeljih. Pojavila se je beseda amputacija. Kralj je hotel združiti srbske zemlje in prepustiti okrnjeno Hrvatsko in Slovenijo svoji usodi. Sosedje so se pripravljali na delitev tega plena. V teh dneh je šef SLS Dr. Korošec storil veliko dejanje in veliko žrtev. Prevzel je na kraljevo prošnjo predsedstvo vlade, povabil vanjo Davidovičevo stranko in muslimane in povedal svoj program: pomiritev do skrajnosti razpaljenih strasti in ustvaritev pogojev za mirno sožitje med narodi na podlagi najširših samouprav. Za Božič 1928 je Korošče-va vlada padla; nenadoma je pod pritiskom srbskega javnega mnenja odstopil Davidovič in nadaljnje delo v gornjem smislu je bilo onemogočeno. Kralj je segel pa zadnjem sredstvu. Samo-lastno je ukinil ustavo in prevzel oblast in odgovornost v svoje roke. To se je zgodilo 6. januarja 1929. Stranka v podzemlju Kralj Aleksander je naslonil svojo diktaturo na nesrečno frazo o "državnem in narodnem edinstvu", ki so jo potem potrebam primerno raztezali in krčili kakor meh pri har- Na Kofcah 27. avgusta 1932. Za mizo sede od leve proti desni: Biv. kaplan v Tržiču g. V. Zakrajšek, g. prelat dr. Slavič, pok. dr. A. Korošec in pok. dr. M. Natlačea. moniki in ki je marsikdaj privedla do neverjetnih absurdov. Da bi se izvedlo to edinstvo, so bile takoj ukinjene vse stranke, ki so imele "plemenski" značaj, vse kulturne ustanove plemenskega ali verskega značaja. Tako je morala prenehati s svojim delom SLS, Prosvetna zveza s stotinami društev po celi deželi, Orlovska organizacija in vse podobne organizacije. Kralj je hotel osnovati novo vsedržav-no stranko in organizirati vse javno življenje pod vidikom "edinstva". Ker je bil načrt strogo centralističen, so tudi oblastne samouprave po nekaj mesecih hiranja zamrle. Poleg tega se je pojavil v politiki faktor, ki je sicer vedno tajno imel velik vpliv: generaliteta, ki je bila izključno srbska in ki je uživala pravice posebne, privilegirane kaste, šef diktatorske vlade je postal general Peter Živkovič, mož, ki je v velesrbskih krogih sicer užival ugled, je pa pozabil, da država ni vojaško vežbali-šče, kjer se vsako, še tako neumno povelje izvrši. Tako je diktaturi, ki je s svojimi odloki zatirala vse, kar je bilo predmet stoletnih narodnih zahtev in borb, uspelo, da je ves naš narod, kakor tudi hrvatski rekel: ne! Dr. Korošec je na ponovno kraljevo željo ostal v vladi z namenom, da pri viru spozna njene načrte in da potem ukrene vse potrebno. To se je zgodilo in kmalu se je umaknil iz Živko-vičeve vlade. Kralj je iskal novih politikov, ki bi ne imeli obveznosti do bivših strank in ki bi sledili njegovim navodilom. Diktatura je povsod in vedno prilika, da pridejo na površje osebe, ki se v rednem parlamentarnem življenju zaradi svoje brezpomembnosti, neiskrenosti, neprilju-bljenosti aii stremuštva niso mogle uveljaviti. Izgubiti nimajo kaj. Tvegajo vse, češ, če uspe, bo pa le dobro. Takih ljudi se je dokaj nabralo okoli novega režima. Ljudstvo je dobilo nove župane, nove okr. načelnike, nove funkcionarje, ki so se trudili, da bi vcepili ljudem misel o narodnem in državnem edinstvu. Ko je bila 6. septembra 1929 oktroirana nova ustava, temelječa na tem "edinstvu", je prinesla Slovencem le to dobroto, da so bili, razen Bele Krajine, združeni v eno upravno enoto — "Dravsko banovino", ki pa je za časa prvih treh banov: Serneca, Marušiča in Puca bila le ekspozitura beograjske centrale, ki pa je začela s plodonosnim delom po razsulu diktature in uvedbi znosnejšega političnega živ- ljenja, v dobi, ko je banovini načeloval dr. Natlačen. V beograjski vladi so od 6. sept. 1929 do konca sedeli tudi zastopniki slov. centralističnih strank, ki niso za Slovenijo zahtevali ničesar drugega, kakor politično oblast. Začela se je doba preganjanj, denunciacij, prestavitev uradništva v južne kraje in krotitve ljudske nevolje s pomočjo orožništva. Veliko smolo je imela diktatura tudi s tem, da se je začela skupno s plošno gospodarsko krizo po vsem svetu in ki je posebno težila kmečko ljudstvo, zaradi nenaravnega padca cen vsemu, kar kmet prideluje. Strankin aparat, ki je moral prenehati z vidnim delom, se je hitro in zelo srečno spremenil v podtalno organizacijo, ki je imela namen nenasilnim potem vzdrževati strankarsko-zavest svojih pristašev in dajati navodila v vseh slučajih, ki so vznemirjali ljudsko življenje v teh časih. Sistem tajnih strankinih zaupnikov je segel do skrajne gorske vasi. Tajne okrožnice, letaki in navodila za demonstrativne akcije so vzdržale vsa ta leta živo zavest, da obstoja neka neznana strankina centrala, ki dobro deluje. Ta centrala je bila "štirinaj-storica", plod Koroščeve zamisli. Ko ga je namreč kralj vabil, naj povabi svoje "bivše" pristaše v novo diktirano stranko: Jugoslaven-sko radikalno kmečko demokracijo "JRKD", je ta odgovoril, da tega ne more obljubiti, ker ne ve, kakšno je mnenje njegovih "bivših" pristašev. Naj mu dovolijo, da se posvetuje z njimi. In so mu dali to dovoljenje. Imel je shode zaupnikov v Mariboru, v Celju in nato glavni zbor zaupnikov v Unionu v Ljubljani, ki je na podlagi mojsterskega poročila dr. Korošca odklonil vstop v novo stranko. Dr. Korošec, vedoč, kaj ta odklonitev pomeni, je prosil zaupnike, da odobre izredno ustanovo "štiri-najstorice", ki bo z njim vred nosila odgovornost v težkih dneh, ki jih je napovedal, šti-rinajstorica je torej imela legalno podlago, da v imenu najvišje strankine instance vodi politiko stranke do dneva, ko bo redno politično življenje zopet mogoče. Dva dogodka moramo omeniti iz te dobe,, ki sta dala stranki izreden poudarek. Prvi je proslava dr. Koroščeve 60 letnice in 15 obletnice majniške deklaracije leta 1932, ki je razgibala tisočglave množice šivom dežele. Na predvečer so zagoreli tisočeri kresovi po slovenski zemlji, pojavile so se prepovedane slo- venske zastave in ljudstvo se je zbiralo na zborovanja, ki jih je ojačano orožništvo s silo razganjalo. Ljudska nejevolja je iskala možnosti, da pove svoje mnenje o režimu in da povdari svoje zahteve po pravici. Tako je prišlo do rabuk na političnih shodih vladnih poslancev, zlasti v okolici Kranja, ki so rodile znani šenčurski proces, ki je bil zgolj političnega značaja in je imel namen pokazati svetu Slovence kot protidržaven element, zaveden v zmoto po brezvestnih politikih. Drug važen dogodek te dobe je bil "slovenska deklaracija", izdana na novega leta dan 1933, v kateri je štirinajstorica podpisala od dr. Korošca sestavljeno izjavo, ki zahteva za Slovenijo pravice, ki ji gredo na političnem in kulturnem območju. Deklaracija, tajno tiskana v veliki množini, je v nekaj dneh prišla v roke vseh slovenskih ljudi in povzročila ogromno pozornost, pa tudi nov val nasilja. (1) •"»amirmrt 5L . JBK B hittfl ^r «H ■iSTI mMm. (1) Besedilo Slovenske deklaracije (ted. režim jo je nazval "punktaeije") kakor jo je formuliral dr. Anton Korošec dne 1. januarja 1933 * 1. Slovenski narod je danes razdeljen in razkosan na štiri države: na Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo, Madžarsko. Njegova osnovna zahteva je, da se zedini v eno samo politično enoto, ker se mu more le na ta način ohraniti eksistenca in zagotoviti splošni napredek. 2. Glavnemu delu slovenskega naroda, ki živi v Jugoslaviji je postavljena naloga, da na tem idealu dela do končne ustvaritve. 3. Iz teh razlogov si mora slovenski narod v jugoslovanski državi priboriti tak samostojen položaj, ki bo neprestano služil kot privlačna sila za vse ostale dele naroda, živeče v drugih državah. V ta namen je potrebno: a) narodna individualnost, ime, zastava, etnična skupnost, finančna samostojnost, politična in kulturna svoboda; b) radikalna socialna zakonodaja, ki mora esigurati življenske interese in harmonično razvijanje vseh potrebnih in produktivnih poklicev, posebno kmečkega in delavskega razreda. 4. Za dosego tega cilja je potrebno, da si vsi Slovenci, Hrvati in Srbi zgradimo po svobodnem sporazumu in to na demokratski podlagi državo ravnopravnih edinic: Eno teh naj tvori Slovenija. 5. Tako sestavljeno državo zahteva tudi KDK (Radičevska, Demokratska Kmečka koalicija) in Radikalna stranka, odnosno je ne izključujeta. Mi Slovenci se pridružujemo tem sklepom in želimo, da sodelujejo za dosego tega cilja vse stranke in vse struje tako doma, kakor tudi v vsej državi. V Ljubljani, dne 1. januarja 1933. Dr. Korošec na narodnem taboru v Komendi. Posledica slov. deklaracije je bilo vedno hujše preganjanje vidnejših slovenskih ljudi. Pripravljali so celo koncentracijsko taborišče za vidnejše pristaše SLS na nekem dalmatinskem otoku, do česar pa ni prišlo. Pač pa so policijski organi odpeljali v bosanske hribe 27. januarja dr. Kulovca, dr. Natlačena in dr. Ogrizka, naslednji dan pa dr. Korošca, najprej v Vrnjačko banjo, ki se jc ob njegovem prihodu sredi zime spremenila v zbirališče opo-zicionalcev, kateri so vsaj od daleč hoteli videti dr. Korošca. Kmalu so dr. Korošca premestili v Tuzlo, kjer je resno zbolel in nato na Hvar, kjer si je znal s svojim značajem in nastopom pridobiti neomejeno spoštovanje in kjer je ostal do kraljevega pogreba. Med tem časom je bil polom diktature na vseh poljih vsak dan bolj viden. Že 8. novembra 1931 je general živkovič šel na volitve. Zaradi volilnega zakona, ki je za nastop pri volitvah zahteval pogoje, ki jih SLS ni mogla izpolniti, je stranka proglasila abstinenco. Volitve so bile javne. Nasilje je bilo neverjetno. V Sloveniji je vlada na edino listo, ki so jo morali voliti vsi od režima odvisni ljudje, pod grožnjo odpusta iz službe in za katero so volili mrliči in v tujem svetu bivajoči volilci, dobila 52% glasov. Garnitura slovenskih poslancev je bila vse prej kot resna. Ti ljudje so dali hrbtenico stranki JRKD. Živkoviču je 1. julija 1932 sledil Milan Srskič, ki naj bi dal političnemu življenju v državi videz demokratičnosti. Mož je, videč sterilnost novega političnega stvora, preganjanje opozicije še povečal, a dosegel je obratno: opozicionalne vrste so se krepile iz dneva v dan. 27. januarja je moral Srskič iti v ropotarnico. Prišel je Nikola Uzunovič z očividno nalogo, da omili politično napetost v državi. Stranko J. R. K. D. so preimenovali v Jug-oslov. nacionalno stranko, J. N. S., ki pa v bistvenih stvareh ni smela popustiti: narodno in državno edinstvo, napačno tolmačeno, je bila osnoya te stranke. Dne 9. oktobra 1934 je padel pod streli v Marseilles-u kralj Aleksander, žrtev nevzdržnih notranjepolitičnih razmer v svoji državi. Za mladoletnega kralja Petra II. je vladal re-gentski svet, ki mu je načeloval knez Pavle, mož pametnih nazorov, ki pa do polnoletnosti kralja ni hotel ukreniti ničesar, kar bi nasprotovalo diktirani ustavi, pač pa je dajal pobude, da se v okviru te ustave dajo posameznim narodom najširše samoupravne svoboščine. Uzunovičevo vlado je nadomestil B. Jeftič, ki je 5. maja sklical ljudi na volitve, katere so pomenile popoln polom politike njegove stranke. V Sloveniji, kjer so pognali na volišče vse, kar je bilo navezano na državni kruh ali na kruh centralistično usmerjenih delodajalcev in ustanov, je ostalo doma nad 53 odstotkov volilcev. Drugod tudi ni bilo bolje. Doba miru pred viharjem. Knez Pavle je videl, da je treba dati politiki novo, realno pot. Poznavajoč zmožnosti, poštenje in veljavo dr. Korošca, mu je ponudil pogoje, pod katerimi bi SLS lahko aktivno sodelovala v vladi. Korošec je tp pogoje sprejel in stranka je to odločitev odobrila. Korošec bi nemara svoji stranki nikdar ne bil priboril večjih uspehov, kakor če bi bil ostal tedaj v opoziciji. Pa mu je šlo za več! Videl js, da se neizogibno približuje svetovna vojna, ki so jo pripravljali naši imperialistični sosedje in vedel, da bo predmet zmagovalčevih zahtev zlasti slovensko ozemlje, ki ga je Hitler proglašal za svoj "Lebensraum". Njegova teza je bila, naj Jugoslavija stori vse, kar je častno, da se ohrani izven konflikta čim dalje. Zato pa je treba državo notranje konsolidirati tako, da bi centrifugalne sile ne dobivale vedno novih, pobud za radikalno prekinitev neznosnih raz- mer v državi. Zato je bila njegova zahteva, da se izvede takoj decentralizacija državne uprave na podlagi najširših možnosti, ki jih daje trenutna ustava in da se v šestih letih do kraljeve polnoletnosti pripravijo predpogoji za uvedbo nove ustavne dobe, ki bi ji bila osnova federativna ustava. Ko je dobil to zagotovilo od strani srbskih radikalov, ki jih je med drugimi vodil dr. Stojadinovič in bosanskih muslimanov pod Spahovim vodstvom, je pristal še na eno strankarsko žrtev, da se SLS vključi kot popolnoma avtonomna enota v novo formirano stranko J. R. Z., upoštevajoč določilo trenutne ustave, da so "plemenske" stranke nedovoljene. Vso to dobo je SLS pod okvirom JRZ nemoteno delovala in v njenem vodstvu ali pri podrejenih funkcionarjih ni bilo nikogar, ki bi ne bil član SLS. Prav tako ves ta čas ni ne pristašem ne nasprotnikom prišlo na misel, da bi imeli stranko za likvidirano ali da bi bila izdala svoj program. Dr. Korošec sam je to stanje tako-le označil: Z JRZ se nismo ne zaročili, ne poročili. Sklenili smo trgovski sporazum, na podlagi katerega nam bo mogoče s temi zakoni in v teh razmerah kaj dobrega ustvariti. Narediti se je dalo marsikaj. Dravska banovina, ki je k sreči obsegala vse slovensko ozemlje v Jugoslaviji, je dobila bana dr. Natlačena, ki je v štirih letih dela ustvaril čuda na vseh poljih, vpostavivši najprej nasilno zatrte ustanove, ki so bile nujno potrebne za gojitev slovenskega narodnega, kulturnega in gospodarskega življenja in ustanavljajoč nove možnosti vsestranskega napredka. Ljudstvo je v svobodi zaživelo kot še nikdar. V vladi je prevzel dr. Korošec notranje ministrstvo, 1. sept. 1935 pa je pritegnil v vlado še dr. Miha Kreka, ki je bil skraja minister brez listnice, nato pa minister za javna dela. Dne 25. oktobra 1936 so bile v Sloveniji občinske volitve. Ljudstvo je pometlo z vsiljenimi župani in v 197 občinah izmed 225 postavilo ljudi svojega zaupanja. Dr. Stojadinovič, predsednik vlade, je delal z Jeftičevim parlamentom; posrečilo se mu je pritegniti večino poslancev na svojo stran. Šele 11. decembra 1938 so bile nove volitve poslancev v narodno skupščino, na podlagi ustavnih določil o državnih listah, vendar svobodne. Opozicija je lahko postavila svojo listo pod Mačkovim vodstvom. Dr. Korošec je v Sloveniji dobil nad 78% glasov in vse poslan- ce. Na Hrvatskem je zmagal v popolnoma svobodnih volitvah dr. Maček, v Srbiji pa je vsaj skromno večino dobil Stojadinovič Te volitve so pokazale glavno šibko točko Stojadinovi-čeve politike, oklevanje in neiskrenost napram Hrvatom in tudi Slovencem, kadar je bilo treba izpolniti dane obljube. Radi dr. Koroščeve pomirjevanje politike napram Hrvatom, je dr. Stojadinovič rekonstruiral vlado, v kateri pa ni bilo več dr. Korošca, ampak je dr. Kreku poslal v vlado malo pomembnega Snoja, kot ministra brez listnice, Krek pa je dobil gradbeno ministrstvo. To dejstvo so v političnih krogih vzeli "kot znak, da dr. Korošec Stojadinoviču ne zaupa več. Do odprte krize je prišlo 3. februarja 1938, ko sta odstopila oba slovenska in oba muslimanska ministra, ter srbski minister Cvetkovič. Ta je dobil mandat za sestavo nove vlade, v katero sta vstopila dr. Krek in Snoj. Vlada si je zastavila kot glavno nalogo, da iskreno reši hrvatsko vprašanje, gotovo najvažnejše med vsemi. Slovenci so dobili zagotovilo, da bodo z ureditvijo tega vprašanja tudi oni dobili, kar zahtevajo. Po dolgotrajnih pogajanjih je Cvetkovič dosegel sporazum z dr. Mačkom, ki je rodil banovino Hrvatsko, z vsem ozemljem, kjer prebivajo Hrvati in z velikimi pravicami, ki jih ima hrvatski ban in sabor. Dr. Mačkova stranka je vstopila v centralno vlado in Cvetkovič se je čutil močnega. Zato se mu ni prav nič več mudilo, da bi izpolnil Slovencem dano besedo. V vzdušju neiskrenosti so potekli naslednji mesci Cvetkovičevega vladanja, ki so že vpadli v vojno dobo. V začetku septembra 1939 je podlegla navalu Poljska, vnela se je nova svetovna vojna. VOJNA. Vojni dogodki v svetu in okrog nas so ustvarili tudi v naši domovini težko vzdušje. Okorna in nepripravljena vojaška uprava je klicala ljudi in živino na orožne vaje, ki so bile v resnici poskusna mobilizacija, in ki so tudi največjemu optimistu vzele vero v našo oboroženo silo. Nemška peta kolona na eni strani in komunistično miniranje na drugi strani je želo v teh negotovih časih uspehe. Vidno strankino delo se je moralo omejiti na najmanjše. Toliko več pa je bilo podrobnega dela in osebnih stikov, ki so imeli namen ljudstvo pripraviti na najhujše, ki se je neizo- gibno približevalo. Dr. Korošec, ki je bil potem, ko ni bil več član Stojadinovičeve vlade izvoljen za predsednika senata, je bil zopet imenovan za ministra. Dali so mu prosvetno ministrstvo. V vladi je posvetil vse svoje moči enemu cilju: vzdržati se čim dalje izven konflikta in tako prihraniti državi in zlasti Sloveniji gorje, ki ga je, poznavajoč razmere doma in v inozemstvu, predvideval in napovedoval. V tem trudu in skrbeh ga je podrla nagla smrt 14. decembra 1940. Na dan Koroščevega pogreba se je vodstvo stranke sestalo in izvolilo za Koroščevega naslednika dr. Kulovca, generalno tajništvo stranke pa je prevzel dr. Krek. Gigantski trud dr. Kulovca in dr. Kreka, da prepreči vsako neprevidnost, ki bi povzročila vojno vihro, so bili brezuspešni. Slabotni Cvetkovič je podpisal pakt z "Osjo", paktu je sledil puč in puču maščevalni pohod Nemcev, Italijanov in Madžarov in Bolgarov na Jugoslavijo. Ena prvih žrtev vojne je bil dr. Ku-lovec, ki ga je razmesarila nemška bomba 6. aprila zjutraj. Dr. Krek se je obenem z delegacijo SLS pravočasno umaknil v inozemstvo in deloma v Londonu, deloma v USA vodil borbo za narodno osvobojenje na mestih, ki so o usodi naše domovine odločala. Stranka v domovini je osirotela. Delo -ji je bilo seveda onemogočeno v javnosti, a vršila ga je tajno. Zaradi razmer se je dogovorno s strankinimi instancami ustanovil "odbor štirih", ki so vršili funkcijo stranke. Prva naloga je bila dobiti stik z inozemstvom. To se je posrečilo po več poteh, najuspešneje s tajno radijsko zvezo, ki je prejemala in oddajala novice, poročila in navodila. V novembru 1941 so strankini funkcionarji začeli izdajati list "Svobodna Slovenija", ki je izhajal vso vojno dobo podtalno in bistveno pripomogel, da je ljudstvo spoznalo pravi položaj in sledilo liniji stranke v najtežjih okoliščinah. Dr. Kreku je bilo treba dati legitimacijo, da lahko govori v imenu svojih ljudi v domovini. Zato je bil izvoljen za predsednika SLS na ta način, da so ga volili vsi poslanci in senatorji stranke, vsi dosegljivi člani vodstva in zastopniki krajevnih odborov in okr. organizacij stranke, poleg tega pa še predstavniki organizacij in ustanov, ki so bile tesno povezane s stranka: Zadružna zveza, Kat. tisk. društvo, Kmečka zveza, delavska in nameščenska organizacija, Kat. akademsko starešinstvo in Slov. dijaška zveza. Krek, ki je bil po radiu o tej izvolitvi obveščen, jo je sprejel in izjavil, da je pripravljen opravljati posle predsednika do trenutka, ko bo stranka lahko svobodno izbrala drugega, če se ji bo to zdelo potrebno. Vsa javnost je to dejanje iskreno pozdravila, tudi pristaši nasprotnih strank so videli in vidijo še danes v osebi dr. Kreka legitimnega predstavnika Slovencev. Delo in življenje stranke v naslednjih letih za koristi in ohranitev slovenskega naroda je bilo deljeno: V inozemstvu ga je vršil v imenu stranke njen legitimni predstavnik g. dr. Miha Krek, v domovini pa njeni funkcionarji v podzemlju. Je to najtežja doba, ki jo je s slovenskim narodom preživljala tudi SLS in zato zahteva podrobne in vsestranske obdelave in prikaza, kar pa ni več namen pričujočega sestavka. * Te vrstice niso zgodovina stranke; za to bi bilo treba mnogo več prostora, pripomočkov in drugega peresa. Tudi niso zgodovina oseb, ki so stranki dajale povdarek, zato se ne omenja cela vrsta zaslužnih mož, ki bi vsak za- služil celo knjigo. Prav tako ta spis ni razlaga strankinega programa ali njega kritika. Ima le en skromen namen, dati malo luči dobi, ki je za nami za tiste, ki je niso doživeli, da bi ne nasedali bolestnim poedincem-nezadovoljne-žem, ki se kaj radi poslužujejo obrabljene fraze: vse, kar je bilo, je bilo za nič. Vsaj dveh stvari stranki nihče ne sme očitati: Prvič, da bi stranka le en sam trenutek pozabila na svoj glavni cilj, ki je bil vedno borba za narodove duhovne in tvarne koristi. Drugič: da bi bil med vsemi vidnimi možmi le eden, ki bi ga pri delu ne vodili iskreni nameni in ki bi bil sebičen ali podkupljiv. Kot stranka tako šibkega naroda, je morala računati z dvema sredstvoma za dosego cilja: ali z revolucijo, aH s taktiko. Odločila se je za taktiko. Dr. Korošec je to razložil s primero: če imam težko naložen voz in šibke konje, pa pridem pod hud klanec, dostikrat ne morem izvoziti. Dvoje je sedaj mogoče: ali izprežem in rečem, da ne gre, ali pa odložim del tovora, izpeljem ostanek do vrha in se vrnem po odloženi del. Glavno je, da pridem z robo do cilja. Tako je stranka morala in mora še delati, vedno pa vozi do — cilja, ki ga vsi poznamo in ki bo prišel: svobodna Slovenija. slavko srebrnič Dieaa Deblo, veje in pcpje: to si zdaj drevo — sonce, mesec in zvezde skozi te sijo. Ko oblaki zagore zadnji zarji za slovo, tvoje veje zažare čudežno sladko. Sence tebe ne teže, jasno zreš v nebo: dete si, ki v daljo zre, zabija na zemljo. Deblo, veje in popje: to je zdaj drevo —, kdaj tako prosto, srce, luč boš pilo in rose? MARJAN MAROLT Sedemdeset let doktorja Ivana Preglja Slovenski impresionisti, tudi tisti, ki so jim rekli simbolisti, so do malega pomrli in eks-presionisti slavijo že starčevske jubileje. Slovenska moderna je prešla v zgodovino. Kdaj se je moglo to vse tako naglo dopolniti? Dopolnilo se je takrat, ko bi Ivan Pregelj nič več tako pisati ne smel kot je pisal. Da mu prihrani to bolest, mu je Bog že poprej poslal misel, naj s petdesetim letom spreže. Pregelj je napravil trden sklep, ki mu ga je Bog zapečatil še z boleznijo. Preglja nam je dal katoliški duhovnik Jožef Pabijan, najprej kaplan, nazadnje župnik pri Sv. Luciji na Tolminskem, kjer ga je med prvo svetovno vojsko raztrgala granata. Ta mož se je zavzel za zgodaj osirotelega fanta, ga poslal v šole in bdel ves čas nad njegovo mladostjo. Bil je Bogu vdan, prevzet od Mah-niča in Kreka in je hotel, naj postane tak tudi njegov varovanec. Pregelj je v vsem sledil Pabijanu; v Fabijanovih napotkih je spoznal resnico, za katero je ostal svojemu mentorju vse življenje hvaležen. Ta hvaležnost je bila dejanska, je vračala, kar je bil Pregelj od duhovnika sprejel.| Slovenski katoliški duhovnik je postal posebno po Fabijanovi smrti osrednja snov pisateljevega oblikovanja. "Zakaj mi v vsaki povesti en junak duhovskega stanu živi ? Ker jo imam duhovščino za svojemu duhovnemu plemstvu najbolj sorodno... Vsi (duhovniki v njegovih spisih) hite učiti moje kaj močno omejeno bogoslovje, časovno primerno robato". Drugič nekje je zapisal, da je v vsakem njegovem duhovniku nekaj Fabi-jana. Po duhovnikih je vzljubil slovenske škofe. Istrski Dobrila mu je junak povesti, sodobnim je posvečal ode: Sedeju, ko je postal me-tropolit v Gorici; Mahniču, apostolu Jugoslovanov že 1. 1910, ko je šel na Krk; Karlinu, ko je zasedel stolico sv. Justa; Jegliču, ko je prišel birmat v Kranj in ko je dopolnil osemdeset let; Rožmanu ob posvečenju. Pozdravil je 3. katoliški shod v "Zori", ki je bila prva Pregljeva revija. Orlom je pisal v "Mladosti", v Mohorjevo družbo je bil zaverovan. Pa ni bil ozek; pisal je tudi v "Zvon", lepo cenil Emila Leona in Župančiča. Preglja-katoličana najlepše kaže stavek ob Cankarjevi smrti: "Ne žalujmo, Ivan Cankar je umrl lepo!" Odnos do domovine? Pregljev odgovor na to vprašanje je klen: "Slovensko pisati je neskončno večja samozavest kot služiti kulturi TpilV : i j f/ *.. ¿§1 ; jHHEH^n - >fl| lifiifli ilSiSi i ■ : IMffifHlIlft ¡■Pt v kakšnem velikem kulturnem jeziku". Vendar "v rodoljubju poznam bolj zemljo in ljudi kot domovino", slovenski pisatelj naj bo po njegovem bolj socialni narodni delavec, kot umetnik. Tega ni napisal v en dan. Na višku svoje ustvarjalne sile, ko je bil njegov stil dograjen do popolnosti, je hitel pisati knjige za ljudstvo, tako da ga je ekspresionista — in tudi v teh knjigah še ekspresionista — vsakdo lahko razumel. Ivan Cankar kaj takega ne bi zmogel; malo je bil previsok, malo mu je manjkalo volje in moči. Pregelj je to zmogel in je skoraj istočasno kot do ku-bizma razlomljenega "Šmonco" spisal za Mo-horjane povesti o koroški in istrski bolečini, o goriškem človekoljubu Muzniku in o gorenjskem prosvetitelju Glavarju. Čeprav je hotel biti bolj socialni narodni delavec, je tudi v teh knjigah ostal umetnik. Poeta nascitur. Odkod njegov "baročni okus"? Pravi, da koncipira po nekem, v domišliji oblikovanem svetu in da bi bil ta svet verjeten, ga preode-ne v historizem. A prav baročni okus, ne srednjeveški, pa tudi ne prosvitljenski, mu bo izviral še od drugod, saj pravi, da pozna zemljo in ljudi. Zemlja naša pa je ustvarjena za barok in ga je vsrkala toliko, da ga je še zdaj polna. Človek pa, ob njem duhovnik, je še vedno tak, robat, čemur so rekli v baroku; robusten. To je tip Slovenca in ta tip je "bogastvo, iz katerega mu ep živi". Mladi Pregelj: Ivo Zoran in Mohorov, se ni mogel popolnoma ogniti Cankarju, kot nihče ne v tistih časih in še dolgo časa pozneje ne. Prvi korak naprej je napravil zreli Pregelj. "Ker sem ekspresionist snovi, sem iskal tudi oblikovni ekspresionizem" in to priznanje je morda zapeljalo literarnega zgodovinarja, da očita Pregljevemu stilu, kot bi bil malo preveč iskan. Pregelj ni le iskal, on je svoj "jezik" tudi našel. Nihče drugi ga ni do generacije okrog Balantiča, a tako močnega tudi ta ne. Kot prej mimo Cankarja, tako zdaj niso mogli mimo Preglja, niti stari Jaklič-Podgo-ričan! Kadar bo slovenska literarna zgodovina dozorela do zgodovine stila, bo pomenil v njej Pregelj začetek in vrhunec novega poglavja. Mi tu Preglja lažje uživamo kot študiramo. Uživamo, ker je njegovo bogastvo tudi naša revščina; "torej: odprto srce in čuječe oči in dvojna bolest domotožja, po domu tostran in po domu onstran". Ivan Pregelj je bil rojen 27. oktobra 1883 pri Sveti Luciji na Tolminskem; kakor Cankar, je bil tudi on krojačev sin. Po končanih študijah je poučeval slovenščino in nemščino na srednjih šolah v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju in Ljubljani, kjer živi zdaj v pokoju. Prevedel je v nemščino Gregorčiča, napisal knjigo pesmi "Romantika", "Balade v prozi", povesti in romane: Mlada Breda, Otroci solnca, Tlačani (Tolminci), Zadnji upornik (Štefan Golja in njegovi), Plebanus Joannes, Matkova Tina, Sin pogubljenja, Rutharius christianus, Glejte človek, Pulver und Blei, Pustna pridiga, Umreti nočejo, Oče, budi volja Tvoja, Tolminski Tit, Manlij Torkvat, Zgodbe zdravnika Muznika, Šmonca (Simon iz Praš), Peter Pavel Glavar (Odisej iz Komende), Osmero pesmi, Usehli vrelci, Bogovec Jernej, Magister Anton, Glo-riosa, Thabita kumi; drame: Berači, V Emavs, Azazel, Ljubljanski študentje: Virgo Catha-rina, nešteto pesmi, črtic, glos, prigodnic, misli, napotkov in kritik; sam pa začuda svojega pravega kritika ni imel. FRANCE BALANTIČ PESMI MINIL JE ČAS • PREDANOST Minil je čas, ko me je norca motil Nikar še k bregu ne veslaj, mornar, vsak vrisk krvi, vabljiv oči sijaj. ljubezen najina še ni pri kraju, Odšel bom in ne pridem več nazaj, dobil od mene boš razkošen dar, Gospod, za Tabo se bom zdaj napotil! zato, mornar, naj veter nosi naju. Pomagaj, Kristus, mi, da bom ukrotil bolest po zemlji, ki je rodni kraj, to zadnjo in največjo slo zmehčaj, da ves bom Tvoji luči se zarotil! In to Te prosim še, da odpustiš,^ da metal blato sem v srca izvir: premnogokrat bila je pesem kletev. Bila kot jaz za večno smrt je žetev, a Ti življenje si, svoboda mir — in vem, da vsakemu se rad deliš! Sedaj je čas, ni daleč do noči, zdaj vem, da zate tiha sem zorela; zato sladkost kot mleko me tišči, samota se je v meni razbolela. Le moje vino vase vse potoči, oropaj me, zadaj mi težke rane, vse vzemi, prav nič naj mi ne ostane Potem, mornar, s poljubom me omoči, in bo bridkost kot sol se razpustila in pred teboj nov dar bom razgrnila. Ing. ALBIN MOZETIČ DOBA PETROLEJA Živimo v času, ki ga bo bodoča zgodovina označila po političnih, socialnih in gospodarskih pretresih: pa tudi po ogromnem tehničnem napredku. Civilizacija belih narodov, zlasti evropskih in severno-ameriških, je dosegla izredno visoko stopnjo in moderna tehnika je celo prekosila domišljijo Julesa Verna. Surovi petrolej (!) in njegovi proizvodi imajo levji delež na tem napredku. Kar premislimo malo: — kaj bi letalstvo in motorizirana tehnika počela brez bencina ali drugih goriv iz petroleja, s čem bi mazali ležaje najrazličnejših strojev, koliko elektrarn in drugih industrijskih obratov bi moralo prenehati z obratovanjem, če bi zmanjkalo težkih petrolejskih olj, itd. Dasi je splošna uporaba petrolejskih proizvodov značilna poteza naše dobe, vendar pa petrolej nikakor ni odkritje našega časa, saj je že Noe tesnil svojo ladjo z asfaltom, in so ga uporabljali tudi pri gradnji babilonskega stolpa. Zgodovinar Herodot omenja v svojih spisih petrolej, in Aleksander Veliki je občudoval goreče plamene zemskega plina na pohodu iz Male Azije proti Indiji, Kitajci pa so že v tretjem soletju pred Kristusom iznašli petrolejsko svetilko. Marco Polo tudi poroča o uporabi surovega petroleja med Kitajci v zdravilne namene. Resnični razvoj petrolejske industrije pa se je začel leta 1859, ko je polkovnik Drake na-vrtal prvi vrelec surovega petroleja v Pensil-vaniji v USA. Vrelec je bil 21 m. globok in je dajal 2,000 litrov dnevno. Če ga primerjamo s petrolejskim gejzirjem, ki ga je leta 1901, navrtal Avstrijec Lucas (Lukež?) v Texasu, USA, in ki je dajal 15,000,000 litrov surovega petroleja dnevno, potem se nam zdi pač Dra-ke-ov vrelec pravi pritlikavček. Leta 1951 so skupno navrtali 48.222 vrelcev s celotno vrtalno globino 4,450.000 metrov; od vseh teh vrelcev so jih 43,299 navrtali v USA. Nekaj več kot polovica novih vrelcev da petrolej, ena desetina daje samo plin, približno dve petini pa je neproduktivnih "suhih" vrelcev. Leta 1951 je bilo v obratu 510.500 vrelcev, ki so dali 680.000 milijonov litrov surovega petroleja, ki ga je predelovalo 722 petrolejskih čistilnic. USA načrpa 52% svetovne produkcije, Vene- zuela 15%, Rusija 7 %, Argentina 0.6%, in Jugoslavija 0.02%. Perzija, ki je pred znanim sporem z angleško petrolejsko družbo "Anglo-Iranian Oil Co" načrpala 6% svetovne produkcije, je sedaj praktično izginila s svetovnega petrolejskega trga. Argentina načrpa letno približno 4,000 mi-Ijonov litrov petroleja, in uvaža še 6,000 miljo-nov litrov petroleja in njegovih proizvodov na leto. Jugoslavija je leta 1951 pridelala nekaj nad 180 miljonov litrov surovega petroleja v Prekmurju in južni Srbiji. Poleg čistilnice v Reki, ki jo nameravajo modernizirati, bodo zgradili nove čistilnice v Dubrovniku in Sme-derevu. Iz petroleja dela danes industrija okrog 1000 proizvodov, ki se uporabljajo za produkcijo 5000 najrazličnejših predmetov, od viskija do čikleta. Ali si morete misliti moderno vojno brea uporabe petrolejskih proizvodov? Zakaj je general Rommel obstal tik pred Aleksandrijo in 'ni mogel zavzeti Egipta? Bencina je zmanjkalo za pogon njegovih tankov. V drugi svetovni vojni je pomanjkanje bencina mnogokrat ohrcmljalo nemške oklepne sile in aviacijo. Pa tudi že v prvi svetovni vojni je moral general Foch opozoriti Amerikance, da utegnejo zavezniki vojno zgubiti, če ne bo mogla Amerika dobavljati zadostnih količin petrolejskih goriv, zlasti bencina. Petrolej pa nima samo izredno važnega vo-jaško-političnega pomena, ampak ima tudi ogromen gospodarski vpliv. Petrolejska industrija je namreč med najbolj dobičkanosnimi (!) Radi zmešnjave izrazov je dobro pomniti sledeče: Surovi petrolej se v slovenščini imenuje tudi zemsko olje ali surova nafta. Angleži ga na-zivajo "crude oil", Španci "petroleo crudo", in Nemci "Erdoel". Naš bencin je v angleščini "gasoline", v španščini pa "nafta". Petrolej za svetiljke je v angleščini in španščini "kerose-ne", in plinsko olje, ki ga Slovenci imenujemo tudi "nafto", pa je pri Angležih in Špancih poznano kot "gasoil". viri gospodarskega delovanja. Skupni čisti dobiček 30 večjih petrolejskih družb v USA je leta 1951 znašal 2.268.000.000 dolarjev. Mala državica Kuwait v Perzijskem zalivu, ki nima več kot 150.000 prebivalcev, je čez noč postala najbogatejša država na svetu, ker ima 50 do 60 miljonov angleški}; funtov letnega dohodka iz petroleja, ki so ga začeli črpati leta 1946. Po posebni pogodbi s tamkajšnjim šejkom, namreč odstopa mešano angleška-ameriška petrolejska družba 50% čistega dobička ku--roaitski vladi. Ali je kaj čudnega, če je petrolej, ki je tako važen vojaško-politično-gospodarski činitelj tudi vir in razlog neštetih intrig in umazanih zakulisnih borb? V borbi za petrolej se kosajo države, politični sistemi, interesi privatnih družb in posameznikov, celo versko-ideološki faktorji posegajo v borbo, kot moremo videti v nedavnem sporu med Anglijo in Perzijo, kjer utegne priti še do "svete vojne" muslimanskega sveta proti Angležem. Borba za koncesije med privatnim kapitalom v domovini in v tu- jini, borba med državami neposredno, ali pa posredno po privatnih družbah je večinoma nevidna, pa zato še bolj trdovratna in dolgotrajna, včasih se kor.ča s kompromisom, včasih z uničenjem nasprotnika. Zelo moderen je v današnjem svetu pojem "nacionalizacije", ki naj bi mnogokrat predstavljala nekako univerzalno zdravilo za odpravo vseh gospodarskih bolezni. Na papirju bi "nacionalizacija" teoretično morala prinašati prodorne uspehe, v resnici pa večinoma prinaša polomijo, kot lahko vidimo na primeru Jugoslavije in drugih držav za železnim za-storom. Podržavljenje petrolejske industrije ni v nobeni državi, kjer koli je bilo doslej izvedeno, prineslo kakih uspehov. Najboljšo pot so izbrala države, ki so našle možnost sožitja med privatno podjetnostjo in interesi skupnosti. Mnogo je takih načinov: delitev dobička, primerno obdavčenje, soudeležba pri kapitalu, itd. Katera koli od teh rešitev pa je uspešno izvedljiva samo v primeru, če je državna uprava poštena in nepodkupljiva. h. k. Lepa slavia Goriških Slovencev Druga polovica leta 1951 ter prva polovica leta 1952 sta minili na Goriškem brez večjih političnih dogodkov. Z radovednostjo smo zasledovali le priprave za občinske volitve v Trstu, katerih odmev je segal tudi k nam. Ker nas torej politične skrbi niso motile, smo se tem bolj posvetili razmahu kulturnega in verskega življenja, katero beleži dva visoka vzpona, v zaključku svetega leta in v evharis-tičnem kongresu. Izpričali smo, da smo se znašli v novih razmerah in da hočemo delati. Razdeljeni v dva tabora, ideološko in politično si nasprotna, smo skušali vsak po svoje dati izraza svoji verski in ideološki opredeljenosti. Frontaši so letos osredotočili svoje delovanje predvsem na dijaško mladino. Po deželi med letom niso imeli kaj prida prireditev. Tudi 1. maj je bil letos v Štandrežu prav klavern. -— Ob koncu šolskega leta so pa prišli na dan z dijaki. Gojenci Dijaškega doma so v maju in juniju nastopili z več uspelimi igrami (n. pr. Peg, srček moj i. dr.). Nasprotno pa smo katoličani pokazali letos veliko večjo razgibanost in delavnost: Razne kulturne in verske prireditve so se vrstile druga za drugo, predvsem v Gorici. Marijina družba. Katol, prosv. društva, dijaki in dijakinje, Marijina kongregacija fantov, vsi so se vsaj po enkrat pokazali na odru s kako večjo igro. Mala dvorana Mar. družbe na Placuti je odlično služila namenu, saj je bila v njej skoro vsak teden kaka prireditev. Vendar so bile za preteklo leto najbolj značilne velike verske manifestacije, ki so združile vse slovenske vernike na Goriškem. Prva taka množična manifestacija je ibil zaključek sv. leta 1951. Kot znano, je bilo leto 1951 sveto leto za ves svet. Že prej med letom so slovenski verniki v Gorici imeli par uspelih skupnih svetolotnih procesij. To jih je opogumilo, da so pripravili kar mogoče slovesen zaključek svetega leta v goriški stolni cerkvi. Zadnjo nedeljo decembra so se z dežele in iz mesta zbrali v stolnici k popoldanski sklepni pobožnosti ter cerkev napolnili. Na koru so nastopili združeni zbori z dežele in iz mesta v več skupir.ah ter pod vodstvom prof. Fi- leja izvajali umetne in ljudske božične pesmi. Bil je to pravi božični koncert, združen s primernim nagovorom urednika "Kat. glasu" St. Staniča in slovesnim blagoslovom ter zahvalno pesmijo. Najstarejši ljudje so trdili, da kaj takega v goriški stolnici niso še videli. Misel o nastopanju združenih cerkvenih zborov se je pokazala za zelo posrečeno. Zato je hila izvedljiva še druga večja verska manifestacija — evharistični kongres v Štandrežu. Goriška nadškofija praznuje letos dvestoletnico svoje ustanovitve. Leta 1751 in 1752 je sv. stolica izdala potrebne dekrete, s katerimi se je ukinil starodavni oglejski patriarhat ter sta se ustanovili dve novi nadškofiji, videm-ska in goriška. Ta slednja je takrat obsegala vse avstrijsko ozemlje oglejskega patriarha, ki je bilo tako obširno, da se je raztezalo čez večji del slovenskega ozemlja in še v Istro. Za ta jubilej je že pokojni nadškof msgr. Margot-ti hotel, naj se vršijo po vsej škofiji župnijski in dekanijski evharistični kongresi. Njih zaključek pa naj bo velik evharistični kongres v Gorici sami za vso škofijo. To zamisel svojega prednika je osvojil tudi sedanji nadškof msgr. Ambrosi ter zaukazal za vso nadškofijo župnijske in dekanijske evhar. kongrese. Leto 1953 pa se bo vršil škofijski kongres v Gorici. Slovenci smo nadškofovo zamisel skoro prehiteli ter se že v začetku leta začeli pripravljati na svoj evhar. kongres, ki naj bi ne bil samo navaden dekanijski evhar. kongres, temveč prava verska in narodna manifestacija Slovencev na Goriškem. Uspeh je pokazal, da je bila ideja prava .Tako velike, vsestransko pripravljene in dobro izpeljane verske manifestacije v goriški okolici nismo še imeli. Kongres smo zaradi tesnih razmer, v katerih živimo, morali izpeljati tako, da se je delo raztegnilo na več nedelj pred kongresom samim. Najprej so bile v postu v posameznih duhovnijah evharistične tridnevnice, združene s prejemom velikonočnih zakramentov. Po veliki noči pa se je začelo bližnje delo, že tesno združeno s kongresom. Zadnjo nedeljo v aprilu so se v Gorici zbrala slovenska dekleta na svoj dekliški dan. Sprejela jih je telovadnica goriškega malega semenišča, ker so nam vsi drugi odrekli prostor, ter votlina lurške Matere božje v neposredni bližini semenišča. Izkazalo se je, da je ■bilo prav tako, saj bi sicer nobena druga dvo- rana v Gorici ne mogla sprejeti tako izredno velikega števila udeleženk. Čez osem sto jih je prišlo iz vseh vasi slovenskega dekanata in Gorice. Spored je bil kar pester: govora dveh predstavnikov slovenskega laikata, blagoslov pri lurški votlini, akademija, pri kateri so nastopili zbori deklet iz skoro vseh vasi in mesta. Dekleta so odhajala vsa obžarjena z veseljem in svoje navdušenje ponesla v sleherno slovensko hišo. Začetek je dobro obetal in nas res ni razočaral. Prihodnjo nedeljo so prišli fantje. Zanje smo izbrali prostor na Placuti v cerkvi in v dvorani Mar. družbe. Izkazalo se je, da je bilo vse to premajhno. Štiri sto udeležencev ni moglo v dvorano in so morali tudi na dvorišču poslušati izbrane besede govornikov, petje raznih zborov in končno lepo uspelo igro Mlini pod zemljo, ki so jo predvajali fantje iz Marijine kongregacije. Božji blagoslov nad svoje delo smo si izprosili na poseben način na evharistično nedeljo, drugo v mesecu maju, ki je bilo celodnevno češčenje po vseh farah. Vse je pa bilo le priprava na zaključno slovesnost v nedeljo 18. maja. S skrbjo smo se one dni ozirali na nebo, ko je vsak dan deževalo. Nam bo Bog dopustil, da praznujemo praznik njegovega zmagoslavja? Dopustil je. Nedelja 18. maja bo zato ostala kot neizbrisen datum v naši verski zgodovini. Ta dan so se k popoldanski zaključni procesiji zbrali verniki prav iz vseh duhovnij s svojimi dušnimi pastirji. Prišli so tudi gostje iz Trsta in od drugod. Ob 15,30 se je začel sprevod po štandre-ških ulicah. Vodil ga je goriški nadškof msgr. Ambrosi ob spremstvu vseh slovenskih kanonikov in duhovnikov. Računajo, da se je evha-rističnega sprevoda udeležilo do 6 tisoč vernikov, par tisoč jih je pa stalo ob straneh. Bilo je res veličanstvo, ko je človek gledal toliko verno množico, ki je vsa urejeno in pobožno v šesterostopih šla v spremstvu evharistič-nega Kralja. Bilo je molitve in pobožnega petja, da so bili tudi tujci ginjeni. Višek je1 seveda bil ob sklepu na trgu pred cerkvijo, ko je vsa toliko tisoč-glava množica zapela Hvalo večnemu Bogu. človek se res ni mogel ubraniti solz. V olcviiu kongresnih proslav je bil vključen , tudi Pasijon štandreškega rojaka o. Romual-da iz 17 stoletja. Igrali so ga na prostem 18. maja zvečer po zaključeni evhar. procesiji. Čeprav zaradi obilice dela s pripravami na kongres ni ostalo veliko časa za vaje, je Pasijon dobro uspel. Prof. M. Filej je ob sodelovanju številnih organistov iz vasi pripravil 'zbor 250 pevcev in pevk, ki so nastopili pri Pa- sijonu. Režiser M. Komac je pa prevzel skrb za igralce. Nakateri prizori iz Pasijona bodo ostali neizbrisno v spominu vseh. Hvala Bogu! Leto 1952 nam je prineslo nekaj rezveseljivih dokazov, da vera med nami ni še umrla. Treba jo je le še bolj utrditi s pomočjo organizacij, kot je lepo poudaril msgr.. Močnik v svojem govoru ob sklepu kongresa. Msgr. JOHN OMAN PRELAT VITUS HRIBAR Po naročilu tedanjega šknfa Gilmoura v Cie-velandu je prišel v Slovenijo takrat slovaški župnik Stephen Furdek, da bi poiskal duhovnika, ki bi opravljal dušno-pastirsko službo med tedanjimi slovenskimi naseljenci v cleve-landski škofiji. V mestu Clevelandu in okolici se je namreč takrat že bilo naselilo precej Slovencev. Niso imeli nobenega slovenskega duhovnika, ne svojega duhovnega središča. — Zatekali so se v češko cerkev Lurške Matere božje, župnik te cerkve je imel očetovsko srce za te Slovence. Mislil je nanje in skrbel zanje. Smatral je, da je slovenska narodna župnija zanje resnična potreba in da jih bo le ta največ ohranila dobre. Šel jim je iskat slovenskega duhovnika. V Ljubljani v Alojzijevišču je našel maturanta Hribarja, ki je kar navdušeno sprejel povabilo. Že 8. septembra 1890 je prišel v Cle-veland. Škof ga je takoj poslal v bogoslovje. Dne 29. julija je mladi Hribar postal novomaš-nik in takoj dobil nalogo, da organizira prvo slovensko in hrvaško župnijo v Clevelandu. Brž je mladi duhovnik zbral 65 slovenskih in hrvatskih družin, dobil vsa potrebna dovoljenja, zbral 6000 dolarjev, da so kupili zemljišče in 4. novembra 1894 so že posvetili svojo novo cerkev, prvo slovensko župno cerkev v Clevelandu, približno tam, kjer je še sedaj župna cerkev sv. Vida. Leta 1902 je k cerkvi prišla še prva skromna, lesena osnovna župnijska šola. Tako so bili izpolnjeni vsi osnovni pogoji za krepko in zdravo rast slovenske župnije, ki je še sedaj največja slovenska župnija v Zedinjenih Državah. V tistem času je bila cerkev sv. Vida središče za vse duhovne potrebe ne samo župlja-nov, ampak Slovencev po celem Clevelandu, po celi državi Ohio in še preko njenih mej veda mu želimo, da bi mu dobri Bog ohranil življenje do skrajnih mej možnosti, a te vrstice v Zborniku imajo namen prikazati tega velikega moža dela in molitve, da bi imeli Slovenci enega vzornika več med duhovniki Gospodovimi in našimi. Msgr. Vitus Hribar je bil rojen 29. maja 1870 v vasi Cirkuše v župniji Zgornji Tuhinj v kamniškem okraju. Sorodnik je slovenskega skladatelja patra Angelika Hribarja. Gimnazijo je študiral v Ljubljani in jo odlično končal leta 1890. Pripravljal se je za duhovniški poklic. Močna osebnost med pionirji slovenskega katoliškega življenja v Severni Ameriki je gotovo prelat Vitus Hribar. Sedaj je mož že v pokoju radi visoke starosti in oslabelosti. Se- tja v Pennsylvaniji in za druge slovenske naselbine, ki niso imele svojega dušnega pastirja. Bila je nekaka misijonska postaja za slovenske naseljence. Bile so takrat trde razmere med našimi naseljenci. Dušni pastir je moral biti usmiljeni samaritan ljudem, ki so šli v tujino iz najrazličnejših nagibov, ljudem, ki jih je tujina metala in lomila po najrazličnejših čereh življenja. Le manjša skupina je bila trdnih in dobrih,* ki so ohranjali nauke in svetla izročila svojih dobrih očetov in mater. Leta 1907 je odšel župnik Vitus Hribar za župnika na angleško župnijo sv. Avguština v Barberton, Ohio. Tam je bil župnik industrijskega središča, torej delavstva vseh narodnosti. Tudi mnogo Slovencev je že bilo med njimi. Kasneje se je tudi v Barbertonu ustanovila slovenska župnija. Po 15 letih se je župnik Hribar na škofov ukaz zopet vrnil v Cleveland in tedaj prevzel slovensko župnijo pri Mariji Vnebovzeti, ki jo je vodil do konca svojega službovanja v dušnem pastirstvu. To župnijo je namreč župnik Hribar pomagal ustanoviti, ji sam pre-skrbel prvega župnika in je bila tako od prvega početka njegov duhovni otrok, sad njegovega prizadevanja. Pod njegovim vodstvom so sezidali župnijsko šolo, povečali cerkev in uredili celo župnijsko gospodarstvo, tako, da je to sedaj ena najmočnejših in najbolj cvetočih slovenskih župnij v Clevelandu. Tam je župnik Vitus Hribar praznoval leta .1.933 40 letnico mašništva, leta 1943 pa svojo zlato mašo. Leta 1934 je kot prvi slovenski duhovnik v Clevelandu postal Hišni Prelat Njegove Svetosti Papeža Pija XI. Vse te slovesnosti so bile prazniki za vse katoliške Slovence v Clevelandu in v celi državi Ohio. Zunanja znamenja vztrajnega delavca — misijonarja med slovenskimi izseljenci so župnije in bogato duhovno življenje v njih. V njegovi prvi in poslednji župniji delujejo danes najkrepkejša slovenska društva bratskega, vzajemnega zavarovanja, najmočnejši cerkveni in drugi pevski zbori, tam so slovenski odri in knjižnice, tam so slovenska društva mož in mater, tam so mogočne čete katoliške mladine — -novi rod Amerikancev slovenske krvi. Prelat Vitus Hribar, dasi že v Ameriki vzgojen in posvečen duhovnik, je bil in je FRANCE BALANTIČ Tvoj berač V bleščanju tvojih sem oči ujet, zenic vriskanje žejen v dušo srkam, kako naj jaz na dvorec tvoj potrkam, ko siromašen sem jesenski cvet? Pa saj usmiljena si in bogata! Nasuj poljubov žarkih mi kot žita in tvoja razpuščena plava kita naj bo pod lokom mojih rok kot zlata. piepričan, izrazit in odločen Slovenec, ki je vedno dosledno in povsod nastopal kot slovenski duhovnik, naj je bilo komu prav ali ne. Ni nehal govora, ne pridige, ne da bi povedal mično sličico iz slovenskega življenja ali ne da bi priporočil dobro slovensko stvar. Kot redko kdo v Ameriki je zadnja leta prelat Vitus Hribar čutil z bolečinami domovine. Revolucijo v Sloveniji in njene usodne posledice je čudovito točno razumel in jo znal predočiti svojim ljubljenim faranom, ki večinoma po več desetletij niso poznali domačih razmer v "starem kraju". Odkar je nastalo kričeče vprašanje slovenskih političnih, pro-tikomunističnih beguncev, je bil prelat Hribar med najbolj vnetimi branilci dobrega imena beguncev, apostol usmiljenja- in smisla zanje in med najbolj pogostimi in radodarnimi podporniki dobrodelne zbirke za pomoč beguncem v okviru Lige Katoliških Slovenskih Amerikancev. V letih 1946-47-48, in 49 je neprestano zbiral za Ligo in begunce. Ni minil mesec, da ne bi poslal večje ali manjše zbirke in vselej je priložil znaten znesek iz svojega lastnega žepa. Prelat Hribar je bil seveda med ustanovitelji in pokrovitelji Lige od njenega začetka. Zgodovina slovenskega izseljenstva v Severni Ameriki bo prelata Vitusa Hribarja postavila med orače, kladivarje in oblikovalce slovenskega cerkvenega in kulturnega življenja v tej deželi, zgodovina slovenskega izgnanstva in boja proti komunizmu pa ga bo prištela med najplemenitejše podpornike prizadevanj, da se rešijo tisti, ki jih je revolucija pahnila v beli svet in da se omogoči borba za osvobojenje domovine. M. M. Deset let po Jakopičevi smrti Rihard Jakopič je bil gotovo največji slovenski umetnik-slikar. Pred dvesto leti mu je bil po svoji sili v marsičem enak Fortunat Bergant, toda ta ni bil vedno "v formi". Izmed sodobnikov je Jakopiča presegal v tehničnem znanju Sternen, Grohar je imel v sebi nekaj več poezije, Jama morda več autokriti-ke, v moči je bil Jakopič prvi. Bil je namreč velik, plemenit človek, tako plemenit, da ima v kulturnem življenju Slovencev samo še dva vrstnika, Aleša Ušeničnika in Plečnika. Plemenitost srca in duha je pa zelo trdna premisa za veličino dela. Rojen je bil 12. aprila 1869 v ljubljanskem predmestju v precej imoviti družini. V devetdesetih letih je njegovo učenje nihalo med Monakovem in spoznavanjem slovenskih krajinskih lepot. Kar mu je še pripadlo dedščine po očetu, jo je zazidal v razstavni prostor, Jakopičev paviljon pod Tivolijem. Ni bil organizator v pravnem smislu, toda baš po svoji veličini je postal osrednja osebnost slovenskega umetništva. Vsakemu, tudi naj skromnejšemu rokodelčiču, je priznaval njegove kvalitete, najsi so bile še tako neznatne. Ko so s precejšno površnostjo nastopili mladi, jih je že dograjeni, popolni Jakopič hvalil in bodril, celo take, o katerih danes vemo, da tega niso zaslužili. V njegovem delu razlikujejo štiri stilne dobe: čas naturalističnega impresionizma do nekako 1. 1906, ko podaja krajino zaradi svetlobnih učinkov; ero realističnega impresionizma, v kateri ureja smotrno kompozicijo v lik nadnatu-ralistične pomembnosti (do 1917) ; odtlej je barvni ekspresionist, ko mu je barva interpretacija duhovnega značaja stvarstva, dokler ne potegne v zadnjem desetletju pred smrtjo — ki nam ga je vzela 21. aprila 1943 — sinteze med drugo in tretjo fazo svojega razvoja, ki ji daje poudarek težnja po mo-numentalnosti v aranžmaju in v vsebini. Zdaj nastajajo dela z naslovi: Brezdomci, Selitev, Gradba, Družina, Delo, Kristus-Tolažnik. Iz te zadnje dobe objavljamo reprodukcijo Beguncev, ki so nam med njegovimi deli po osnovi najbližji. Kdorkoli med nami pa je bil tako srečen, da je tega moža, dobrega kot domač črn kruh, poznal, bo občutil zdaj ob desetletnici Jakopičeve smrti nekaj podobnega, kot se je godilo predlanskim na Koroščevi proslavi ali letos ob Ale-ševi smrti. JANKO HAFNER TEHNIKA ATOMSKEGA VEKA Na vsak korak jo srečavamo, povsod nam služi in ne da bi se zavedali, smo postali tako odvisni od tehnike današnjih dni, da si niti predstavljati ne moremo, kakšni revčki bi bili brez nje. Ali ste že kdaj pomislili, kako bi živeli, če bi si vse, kar potrebujete, morali sami napraviti. Tako so živeli naši pradedje pred tri sto leti, ko so si v svojih kmečkih domovih sami pripravljali vse za obleko in obutev ter si kresali ogenj s kresilno gobo in kamnom. Če bi nas nekdo mogel prestaviti v tisto dobo, bi bila naša sodba o tedanjem življenju porazna. Mislili bi, da tako bedno sploh ni mogoče živeti. Zakaj v zadnjih tristo letih je tehnika ustvarila toliko dobrin in olajšav za človekovo življenje, da je res vsa današnja civilizacija njeno delo,. Tako se je razvijala tehnika Zamislimo se malo v tehnični razvoj zadnjih stoletij. V 16. in 17. stoletju prodira človek v fizikalne zakone in doseže v matematiki tako visoko stopnjo, da tehniku še danes zadošča. 18. stoletje odkritja in izume prejšnjih dob izpopolnjuje, dosega nova. Istočasno pa bistre glave grade prve stroje. V Angliji dobi tekstilna obrt prve delovne stroje, živalskemu in vodnemu pogonu pa nastopi nov tekmec: parni stroj. V drugi polovici stoletja pa se vrste kemična odkritja, ki že omogočajo prve začetke kemične industrije. Nastopajoče 19. stoletje prinaša s seboj bogato dedščino odkritij, izumov in izkustev. Izboljšani parni stroj omogoči parnik, lokomotivo. Parna sila je prevzela človekov promet, parna sila žene tovarne, rudnike. 19. stoletje je stoletje izkoriščenega parnega stroja. Seveda se množe odkritja na polju fizike, kemije, prometa, delovnih strojev in obče koristne iznajdbe. Te zadnje: žveplenka, papir iz lesa, bicikel, pisalni stroj, fotografska plošča itd. so sprožili industrijski razvoj, ki neprestano raste do današnjih dni. Električni tok je do zadnjih desetletij 19. stoletja pridno služil pri telegrafu in telefonu, opravljal je kaj lahko delo. Pa se je bližal vedno bolj trenotek, ko ga je poskusil človek uporabiti tudi za težaško delo. V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je človek električnemu toku naložil jarem in ga vpregel v svoj voz tehnike. In od tedaj pokorno vozi vlake, goni stroje in kuri peči ter topilnice. Ob zatonu 19. stoletja je tehnika bila v znamenju elektrotehnike jakih tokov. Prav na prelomnici stoletij pa sta na stoletno zgradbo fizike rahlo potrkala zakonca Curie, ko sta odkrila radioaktivna elementa radij in polonij. V novo stoletje ste se že lahko zapeljali z avtomobilom, ki je imel še polno otroških bolezni. 20. stoletje je hitro postreglo z letalom, Einsteinovo relativitetno teorijo, načrtom za tank in — prvo svetovno vojno. Zgodovinarji postavljajo ločnico za novi vek v leto, ko je Kolumb odkril Ameriko. Pa se sedaj, leta 1492, v Evropi ni prav nič poznalo, da je drzni pomorec odkril novi svet. Šele več let kasneje je prispelo prvo naropano zlato v Španijo, koristilo najbrž ni mnogo. Lep čas je minil, preden so pravi darovi novega sveta podprli Evropo. Končno sta se le udomačila krompir in koruza in postala glavno živilo lačnih Evropcev. Zgodovinarji zanamcev bodo, ko bodo določali konec novemu veku, imeli na iz-bero nekaj letnic. 1919 ali 1939 ali 1945. Najbrž bodo izbrali kar prvo in nad njo zapisali: Atomski vek Prav za prav ni videti, a je le res, živimo v atomskem veku. Začel se je 1. 1919 z odkritjem angleškega fizika Rutherforda v Cambridgeu. Ta je že preje odkril, da je mogoče z alfa — delci, ki jih izžarevajo radioaktivne snovi, in vodikovimi atomi igrati nekakšen biljard v malem. Alfa žarki so korpuskularni žarki. Sestoje iz tvarnih delcev, ki odgovarjajo atomskim jedrom helija. So torej nekakšna toča he-lijskih jeder, ki jih bruha razpadajoča radioaktivna snov s hitrostjo okrog 15.000 kilometrov na sekundo. Ko je s tako točo obstreljeval Rutherford dušik, je ugotovil, da je dosegel to, kar so iskala dolga stoletja v alkimistič-nih kuhinjah: Kamen modrih. Ko je alfa-delec v polno zadel dušikov atom, se je združil z njim tako, da je istočasno iz povečanega jedra odletelo jedro vodikovega atoma. Dušikov atom se je spremenil v kisikov atom! Tako je Rutherford dokazal, da spreminjanje enega elementa v drugega ni le lastnost radioaktivnih snovi, temveč da je to mogoče doseči tudi pri takozvanih obstojnih elementih. To odkritje je sprožilo burno dobo atomske fizike, ki jo je laični svet krstil — razbijanje atomov. V vseh fizikalnih laboratorijih so nato delali podobne poskuse in v nekaj letih je postalo jasno, da se ne da spremeniti le jedro dušika, ampak tudi jedra drugih elementov. Celo zlato so naredili v laboratoriju, toda smola, — iz platine! Ker so bile vse te spremembe samo spremembe posameznih atomov, je bilo vse to le igrač-kanje v laboratorijih, saj bi vsi laboratoriji sveta morali delati tisoč let, da bi izdelali vsaj en miligram spremenjenih elementov. Kako bi se dalo kaj takega doseči v velikem, nikomur ni bilo jasno, dasi je tako zvana jedrska fizika v tem času odkrila marsikaj novega. Leto 1939 je druga ločnica v začetku atomskega veka. Tedaj se je posrečilo odkriti in dokazati ne le spremembo enega atoma v drugega, kar je prvič dosegel 1. 1919 Rutherford, ampak razcepitev uranskega atomskega jedra na približno dve enako veliki polovici. Zopet sta nastala dva druga elementa iz razcepljenega uranovega. Toda učenjaki so že vedeli, da se mora v tem primeru sprostiti mnogo večja energija, kakor so jih mogli sprostiti pri prejšnjih poskusih "razbijanja atomov". Leta 1939 je bil torej prvič prinešen dokaz, da je kaj takega sploh mogoče in to odkritje je v svetu učenjakov in fizikov napravilo prav takšno senzacijo kot eksplozija atomske bombe 1. 1945 v splošnem. Načelno je bilo s tem dokazano, da je možno najti pot do izkoriščanja atomske energije in do^— atomske bombe. Predaleč bi zavedlo, razlagati vse fizikalne zanimivosti in novosti tega odkritja. Človek bi dejal, da so učenjaki potrebovali precej časa, preden so izkoristili odkritje, ki botruje atomskemu veku. Nasprotno je res. Nikdar v zgodovini še ni bilo kako popolnoma novo fizikalno odkritje tako hitro tehnično izkoriščeno. Vojna stiska je silila na čim hitrejšo izvedbo in zato je 1. 1942 sev. ameriški kongres na tajni seji dovolil 2000 milijonov dolarjev kredita za tehnično izkoriščanje razcepitve uranskih jeder, ali z drugimi besedami — za izdelavo atomske bombe. Dve milijardi dolarjev! To je mnogo več, kakor znaša vsota vseh dotacij, ki si jih prejele univerze in znan- stveni laboratoriji vsega sveta v vsem Času, kar sploh obstoje! Poleg tega so delali najboljši učenjaki vsega, sveta noč in dan v isti namen. Pravi učenjaški trust jo vodil raziskave in poskuse, nadziral pripravo načrtov in gradbo tovarn. V nekaj mesecih so zrasla nova industrijska mesta s 60.000 in 70.000 prebivalci! In vse to v največji tajnosti, tako da razen posvečenih nihče ni vedel, za kaj v resnici gre! Nekdaj je bila tehnika bolj počasna Vse dosedanje navedbe hočejo jasno pokazati le nekaj, namreč, da v "atomskem veku nova odkritja neprimerno hitreje dozorevajo kakor pred sto leti. Isto velja za nove izume. Naj to pokaže zgled: Slavni slikar in univerzalni genij Leonardo da Vinci (umrl 1. 1519), je na svojih črtežih, ki so se ohranili, naznačil celo vrsto izumov, ki so jih uresničila šele zadnja stoletja. Narisal je potapljaški zvon, padalo, tlačno črpalko, vijak, stružnico itd. Njegove risbe se zelo nejasne, metal je na papir le svoje ideje, zato so šele kasno za eno izmed risb ugotovili, da kaže načrte za — šivalni stroj. Ker so za njegovih časov znali kvečjemu uli-vati kovine in železo kovati, obdelovalnih strojev za železo pa niso poznali, je Leonardo napravil črtež za šivalni stroj iz lesa. Lani je neka nemška tovarna šivalnih strojev dala izdelati Leonardov šivalni stroj v resnici iz lesa in glej čudo — stroj je šival. Za Leonardove-ga življenja seveda ni bilo obrtnika, ki bi stroj mogel izdelati, ni bilo pa tudi potrebe po šivalnem stroju. Šele pred dobrimi sto leti so začeli krojači misliti zares na to, kako bi si olajšali šivanje in kako bi ga pospešili. Tako sta skoraj istočasno zgradila prvi šivalni stroj Francoz Thimmonier iz St. Etienna in Dunaj-čan Madersperger v letu 1830. Pa ta dva šivalna stroja še nista bila za rabo. Prvi res u-porabni šivalni stroj je zgradil Američan Elias Howe iz mesta Spencer v Massachusetts leta 1845. Izak Merrit Singer je nato še izboljšal Howejev stroj in ga začel industrijsko izdelovati. In še ena: Prva zadrga, ki jih danes imamo na raznih denarnicah in žepih, in ki nam neprimerno bolje zapira kot gumbi, je bila patentirana že 1. 1895. In od tedaj naprej je bilo skoraj vsako leto prijavljenih nekaj patentov za zadrge. Kljub temu pa so prve uporabne zadrge prišle na trg po prvi svetovni vojni! In vendar je zadrga tehnična malenkost! 4 - " v Poglejmo na kratko, kako je tehnika napredovala v atomskem veku, torej od leta 1919 naprej. Še v letu 1919 odkrije Aston prve izotope elementov. 1920 Odkrije Rutherford protone. 1921 Nemec Bergius iznajde postopek za hi-driranje premoga. Odkrita je pot za pridobivanje bencina iz premoga. 1922 Prvi poskus zvočnega filma. 1925 Telegrafski prenos slik. 1929 Prvi televizijski poskusi. 1930 Pretvarjanje lesa, v sladkor, uporaben za krmilo. 1930 — 1933 Odkritje nevtronov in pozitronov. 1932 Odkritje težke vode. 1934 Umetna radioaktivnost (Fermi). 1934 Avtomat za krmarjenje letal brez pilota. 1935 Barvni film izdelan za splošno uporabo. 1935 Japonec Hideki Yukawa izračuna in dokaže nujnost "mezona", novega pradelca, težkega eno desetino nevtrona. Ker so mezon šele kasneje v resnici odkrili in so v naslednjih letih raziskave potrdile, da je bila -Japončeva domneva pravilna, mu je bila 1. 1948 za njegovo delo podeljena Noblova nagrada za fiziko. 1939 Razcep uranskega atomskega jedra, osnovno odkritje atomske jedrske fizike, ki je omogočilo izdelavo atomske bombe. 1940 Radar. 1942 Leteče bombe V 1. 1943 Raketne bombe V 2. 1944 Prva letala na reakcijski pogon. 1945 Noktovizija — nekakšnemu daljnogledu podojbna naprava, ki omogoča človeku, da vidi v temi, če njegovo okolico razvetlju-je nevidni infrardeči žarki. S posebnimi reflektorji je mogoče "razsvetljevati" z infrardečimi žarki. — S takimi aparaturami na čeladah so se ponoči konec marca 1945 izkrcali ameriški vojaki na otoku Okinawa in so videli v temi. 1945 Atomska bomba. 1947 Letalo "Skystreak", izdelek ameriške tovarne Douglas, preseže hitrost 1000 kilometrov na uro. 1948 Ameriški vojni pilot Charles Yaeger je prvi človek, ki je presegel hitrost zvoka Ameriška Viking raketa pred odletom. Visoka je nad 12 metrov in je že pred leti presegla višino «200 km. Po zadnjih poročilih se je izboljšana raketa te vrste dvignila v višino 350 km. Ko raketa doseže največjo višino in začne padati nazaj proti zemlji, se odloči od dolgega trupa gornji del, glava, v kateri so instrumenti in fotografski aparati. Med tem ko plo-čevinesti trup strmoglavi nazaj na zemljo, kjer se popolnoma zbije, ima glava posebno padalo, s katerim se polagoma spušča nazaj na tla, tako da pristane nepoškodovana. na letalu Bell X-l; višek hitrosti okrog 1600 km na uro. 1949 Postopek za pridobivanje koksa iz lignita odkrije profesor ljubljanske tehnične visoke šole dr. Maks Samec. 1949 Ameriška Viking raketa doseže višino 220 km. 1950 V USA začnejo graditi prvo 60.000 tonsko letalonosilko na atomski pogon. 1950 V južni Karolini v USA se začenja graditev največjih tovarniških naprav na svetu. Na 800 kvadratnih kilometrih bo zgrajenih 250 tovarn za 1,180 milijonov dolarjev. Vse te naprave bodo služile pridobivanju tritija, potrebnega za vodikovo atomsko superbombo. 1951 Podmornica na atomski pogon v gradnji (USA). 1951 V USA izdelajo iz nylona neprobojno obleko za krogle pušk (težka le 3 in pol kg). 1951 V Angliji zgradijo prvo poskusno centralno kurjavo, ki izkorišča toploto uran-skih peči (atomsko energijo). 1952 Prvo potniško letalo na reakcijski pogon, angleški "Comet" začne voziti na redni letalski progi London—Južna Afrika. Odhod in prihod isti dan. 1952 V Nemčiji začnejo s poskusi, prevažati pošto z raketami. 1952 V USA začnejo graditi prvo letalo na atomski pogon. Zgrajeno naj bi bilo leta 1953 in bi moglo leteti en in pol krat okrog zemlje brez pristanka. Tehnika izkoriščanja atomske energije hiti Tako drvi razvoj tehnike že ob začetku atomskega veka. Tehnika atomske energije se je rodila šele leta 1942, ko so v Sev. Ameriki začeli graditi prve tovarne za atomsko bombo. Vseh dvajset let prej pa je atomski vek bil znan le v fizikalnih laboratorijih, ne Ha bi svet to v tehniki občutil. Tudi danes se zdi, da svet še v ničemer ne more uživati koristi atomske energije. Je to deloma res, ker je po Vppi, državah, ki sploh zmorejo velikanske izdatke za tehniko atomske energije, ves tehnični razvoj te stroke prikrit z najstrožjo vojaško tajnostjo. Strah pred vojsko in pripravljanje nanjo, menda so vsi odgovorni zavedajo starega pregovora — V tretje gre rado —, sta tehniko atomske energije postavila za začetek izključno v službo vojaških načrtov. Kakor je to na eni strani žalostno, saj se pripravljajo le uničevalna sredstva z doslej nepoznanim in komaj slutenim učinkom, je na drugi strani za atomsko tehniko prav v tem največja možnost za hiter razvoj. Dirka v tehniki atomske energije je tako silna, tako brezobzirna in tako nujna, da se največje države ne strašijo pravljičnih izdatkov za zmago v tej dirki tehnike in znanosti. Najboljše glave znanosti, najboljši in najbolj slavni inženirji, in iznajditelji, najuspešnejši organizatorji ter največje že obstoječe industrije s svojimi velikanskimi izkušnjami so v skupnem naporu vprežene v isti voz: čim hitrejša izpopolnitev in izgraditev tehnike atomske energije. Vsa odkritja, ki jih v tej dirki razkrijejo bistre glave, vsi postopki in načini za izkoriščanje atomske energije, ki jih izdelajo in preizkušajo strokovnjaki, skratka, sploh vse, kar odkrije ali izdela skrita vojska učenjakov in tehnikov, vse to se danes precenjuje le z vidika vojaške uporabnosti. Kar je uporabno za vojaške namene, gre takoj naprej v podrobno obdelavo in študij, kar ni, se seveda ne zavrže, ampak samo odloži na poznejši čas, da bo to razvijal in izvedel takozvani civilni sektor. Zato prav v najbolj močnih industrijskih državah, kakor sta Sev. Amerika in Sovjetija, še ne vidimo nobenih rezultatov tehnike atomske energije na civilne sektorju. Druge države, ki so preslabotne, da bi tudi nastopale v tej dirki, pa s svojimi skromnimi sredstvi poskušaj® iskoristiti atomsko energijo na civilnem sektorju. Tako smo v Angliji že doživeli poskus centralne kurjave z atomsko energijo. Seveda civilni sektor, pa naj bo tudi podprt od države, nikjer nima toliko sredstev na razpolago, da bi lahko hitro izvedel načrte in večje poskuse. Zato povsod delo na civilnem sektorju le počasi napreduje, podobno kot je na predoval drug tehnični razvoj v zadnjih desetletjih. 3 nove velesil« Če imenujemo razvoj zadnjih desetletij v tehniki počasen, velja to seveda le v primeri z razvojem tehnike atomske energije. V resnici so zadnja desetletja v tehniki napravila velik korak naprej. To velja prav za vse pa-nog-e tehnike. Velik del izumov in odkritij je pograbila veleindustrija v zvezi s sodobnim trgovskim in prodajnim aparatom, ker je zaslutila v njih velik vir novih dohodkov. To velja za najrazličnejše izume, ki so čez noč postali v modernem svetu nekaj samo po sebi razumljivega in vsakdanjega. Prvi tak izum, čigar začetki leže še v prejšnjem stoletju, je kinematografija. Postala je danes velesila, ne samo po velikanskem vplivu, dobrem ali slabem, ki ga ima na milijone obiskovalcev kinov, ampak tudi po razsežnosti industrije, ki jo je ustvarila. Leto 1922 je prineslo prvi poskus z zvočnim filmom. Pet let kasneje je zvočni film nastopil svojo zmagovito pot po vsem svetu in v nekaj letih popolnoma izrinil nemi film. Pa so obstoječa kino gledišča za nemi film vsa morala preurediti svoje projektorje s precejšnjimi stroški. Drug zgled: Leta 1913 je bil sestavljen prvi radijski oddajnik z elektronkami. Te so omogočile uspešen razvoj radiofonije. Prva svetovna vojna ni dopustila poskusov v tej smeri, takoj po vojni pa je industrija v USA pograbila ta izum, ga izpopolnjevala in ustvarila tudi primerne in ne predrage sprejemnike. Leta 1923 je nastopila radiofonija v Ameriki svojo zmagoslavno pot, trgovski krogi so v njej našli novo sredstvo propagande, kar jei še pospešilo njen hitri razvoj. Par let kasneje že deluje vrsta radijskih postaj po raznih deželah v Evropi. Nova velesila je zajela svet. Najmlajša velesila — televizija — je doživela podobno razvojno pot. Prvi poskusi, nebogljeni in nerodni, so leta 1929 nakazovali, da bi ideja televizije mogla s časom doseči uresničitev v dobri tehnični obliki. Mnogo težja pa je bila pot do tega cilja. Deset let poskusov je bilo treba, vendar velike tvrdke niso odnehale. Druga svetovna vojna razvoj zavleče, nato pa USA po vojni naglo vržejo na trg prve dobra sprejemnike in danes se televizija že širi po vsem svetu. Radar Poglejmo sedaj še usodo izuma, ki ga je rodila in izpopolnila vojna stiska. Jeseni leta 1940 je vsa zahodna Evropa ječala pod Hitlerjevim jarmom. Vsi so se spraševali, kdaj se bo sprožil nemški vojni stroj in udaril po Angliji. Nemški bombniki so zlasti ponoči zasipali angleška mesta z bombami. Maloštevilni angleški lovci ponoči sploh niso mogli prestrezati nemških bombnikov. Preden so jih mogli najti — če so jih sploh našli — so bombniki redno že odvrgli bombe na določene cilje. Tedaj je rešil Anglijo radar. Radiolokacija je druga beseda za radar in pove nekaj več. Z radijskimi valovi lahko lokaliziramo — določimo mesto — kjer trenotno lete, recimo letala po zraku. Medtem, ko imajo radijske postaje različne valovne dolžine med 200 do 600 m za pas srednjih valov in v območju kratkih valov pasove med 50 in 10 m valovne dolžine, so radijski valovi, ki služijo radarju, dolgi le po 3 centimetre. Imajo že nekoliko drugačne lastnosti kot običajni radijski valovi in prav to jih usposablja, da omogačajo radarju njegovo delovanje. Predaleč bi zavedla razlaga radarja, omenimo le še, da mu pravtako služi ista Braunova cev, ki služi tudi televiziji kot "filmsko platno". Po dolgih poskusih, trajajočih noč in dan, se je angleškim znanstvenikom jeseni leta 1940 posrečilo izdelati prve vsaj kolikor toliko uporabne radarske naprave. Postavili so jih ob južni angleški obali, da bi prestrezale s Francije prihajajoče nemške bombnike. Noč in dan so tipale s svojimi radijskimi valovi po nebu in tudi zaznale odlet nemških bombnikov, kakor hitro so se dvignili s francoskih letališč. Radarske postaje so bile v brezžični zvezi z jatam^ angleških lovcev. Kakor hitro je ena radarska postaja zaznala, da se približujejo nemški bombniki, je to sporočila svoji lovski jati. Ti so se dvignili in leteli nemškim bombnikom nasproti. Ker je radarska postaja ves čas lahko zasledovala polet bombnikov in to vedno natančneje, čim bolj so se bližali, je lahko sproti obveščala lovce, kod in v kakšni smeri lete bombniki. Zato so lovci tudi ponoči leteli bombnikom nasproti in jih prestrezali še pravočasno, preden so mogli prileteti nad ddločene jim cilje. Ko so lovci prileteli, ves čas pod vodstvom radarske postaje, v zadostno bližino bombnikov, so jih v temi mogli opaziti, napadati in uspešno zbijati. Prav ko je bila nemška letalska ofenziva, ki naj bi Anglijo zmehčala za invazijo na višku, je rešil radar Anglijo. Nemški bombniki so tudi v nočnih bombnih napadih doživeli tako močne izgube, da so se Nemci, ki radarja niso poznali, ustrašili prevelikih izgub in počasi nehali z masovnim bombardiranjem Anglije. Ta prvi veliki neuspeh nemške "Luftwaffe" in prvi veliki uspeh radarja je bil tudi eden od razlogov, ki je privedel Hitlerja do tega, da je nekaj kasneje opustil misel na invazijo Anglije. Angleži so ta izum, še dokaj neroden in rtepopoln, takoj odstopili Amerikancem v izboljšavo in uporabo. Ti so z vso naglico načeli industrijsko in serijsko izdelavo radarskih naprav in v kasni jeseni leta 1941 je bila pacifiška pomorska osrednja postojanka Pearl Harbor že zavarovana z radarjem. Usodno naključje je hotelo, da se je Japoncem nenadni napad kljub temu posrečil. Kakor vsak dan, je tudi tisti nesrečni dan delovala radarska postaja v trdnjavi Pearl Harbor. Japonske letalonosilke so se približale otoku le toliko, kolikor je bilo potrebno, da bi se bombniki, potem ko bi presenetili Pearl Harbor, lahko še vrnili z zadnjimi ostanki bencina na svoje matične ladje. Ko so japonski bombniki odleteli z letalonosilk in se v veliki višini bližali Pearl Harborju, je ameriška radarska postaja ugotovila, da se približujejo trdnjavi letala v velikem številu. Službujoči podoficir je to takoj sporočil svojemu nadrejenemu častniku. Ta pa je, ne da bi kaj premišljeval ali zasumil, dejal, da je vse v redu, ker je itak napovedan prihod ameriških bombnikov, (o japonski vojni napovedi tedaj še ni bilo nič znano), ki bodo povečali letalsko obrambo oporišča. Ko so čez dobre četrt ure začele padati z jasnega bombe, je bilo prekasno in jedro ameriške vojne mornarice, razen letalonosilk, ki slučajno niso bile zasidrane v pristanišču, je postalo žrtev nenadnega napada. Že med vojno so Angleži in Amerikanci opremili vse svoje važnejše ladje pa tudi težke bombnike z- radarjem. Nemci so šele v sestreljenih ameriških bombnikih našli čudne naprave, za katere so hitro ugotovili, čemu služijo in po ameriškem vzorcu naknadno izdelali svoj radar. Takoj po vojni pa je ameriška industrija začela izdelovati radarske naprave za trgovsko mornarico, izdeluje jih tudi znana ve-letovarna radijskih aparatov Philips na Nizozemskem. Danes skoraj ni več ladje, tudi ne navadne tovorne, ki ne bi imela svoje radarske naprave. Ponoči in v megli lahko kapitan vedno ugotovi, ali je kaka ladje v njegovi bližini in se ji lahko izogne, ne da bi jo videl. Moderna in večja vojaška letala imajo tudi vsa radar in z njegovo pomočjo lahko ugotovo, kakšna je pokrajina, nad katero lete v noči ali v megli. Starodavna železnica se modernizira Seveda bi delali krivico sodobni tehniki, če bi mislili, da zna izkoriščati le nova ali za vojsko pomembna odkritja. Tudi vsi stari in že udomačeni izumi se ves čas pod vplivom razvoja tehnike izboljšujejo in izpopolnjujejo. Ta razvoj je mnogo manj opazen, ker vidimo večinoma le stare in že udomačene oblike, medtem ko izboljšave le počasi pridobivajo na pomenu in številu. Saj je razumljivo, da stare in še uporabne stroje nihče ne bo zavrgel zato, ker je najnovejša tehnika izdelala še boljši in popolnejši stroj. Kadar pa bo nekdo potreboval zopet nov stroj, bo seveda raje kupil popolnejšega in novejšega. Zato se nam na prvi pogled zdi, da starodavna železnica še vedno vozi po starem tiru in da postajajo kvečjemu lokomotive večje in lepše. In vendar je zadnjih petdeset let prineslo železnicam silen tehničen razvoj. Ni pridobila samo hitrost in varnost prometa, tudi graditev vagonov samih je stalno podvržena važnim spremembam. Vsi poznamo dolge štiriosne vagone brzih vlakov. Še vedno se nam zde višek vagonske tehnike, saj so danes tako grajeni tudi spalni in jedilni vagoni. Posebnih sprememb na njih ni videti, zdi se, da so dosegli dokončno obliko. Videz vara. Še leta 1925 je tehtal štiriosni vagon 3. razreda za brzi vlak z 80 sedeži okrog 50 ton, kar da povprečno okrog 625 kg mrtve teže za en sedež. Takrat so jekleno in železno ogrodje vagona, sestavljeno iz traverz in nosilcev, vezali še izključno z zakovicami. Ko so začeli mesto za-kovičenja uporabljati varjenje, se je zmanjšala teža istega vagona na 43 ton. Ko so še kasneje začeli opuščati leseno ohišje vagonov in ga nadomastili vsaj v glavnem z duralumini-jem in podobnimi lahkimi kovinami, je isti vagon tehtal le še 28 ton ali okrog 350 kg na en sedež. Teža istega vagona se je zmanjšala za več ko 40% in zaradi tega je ista lokomotiva lahko vlekla za 40% več najnovejših vagonov kakor pa vagonov iz leta 1925. V modernih državah je konkurenca avtobusov in letal, opremljenih z vsemi udobnostmi, prisilila tudi železnice, da modernizirajo svoja vozila. To velja zlasti za USA, kjer so luksuzni vlaki kar najudobnejše opremljeni. Najbolj znane so vlakovne garniture New-yorške Centralne železnice pod imenom "Twentieth Century Limited" — vlaka. Vsaka taka garnitura, sestoječa iz 16 vagonov in dvodelne električne lokomotive z Dieselovim motorjem za 4000 KS, je veljala okrog dva milijona dolarjev. Ves vlak premore vsega skupaj 254 ležišč, od teh je približno polovica v kabinah za posameznike, druga polovica pa v kabinah z dvema posteljama. Na en spalni vagon pride po 22 kabin z eno posteljo ali 12 kabin z dvema posteljama. Ta luksuzni vlak ima dalje jedilni vagon, kuhinjski vagon, kjer je tudi 15 ležišč za vlakovno osebje, dalje salonski vagon, kjer so nameščeni salon, klubska soba, pisalna soba in brivnica in končno zadnji in razgled- mi vagon, ki ima poleg pet dvojnih kabin še salon in razgledno sobo. Vlak ima brezžično telegrafsko in telefonsko zvezo, tako da potniki lahko pošiljajo telegrame, kadar hočejo, prav tako pa lahko med vožnjo telefonirajo s komur hočejo, pa naj bo dotičnik, s katerim želi nekdo govoriti, kjerkoli v USA. Vstopna in izstopna vrata v vagone se odpirajo s pritiskom na gumb, odpira jih namreč poseben avtomat na kcmprimirani zrak. Prehodna vrata med enim in drugim vagonom se odpirajo kar sama od sebe, kadar se jim približa potnik. To omogoča selenska celica, ki zazna senco potnika in sproži električni avtomat, ki vrata odpre. V vseh kabinah so priključki za električne brivske aparate, dalje je povsod mrzla in topla tekoča voda, dalje posebne pipe za hlajeno pitno vodo v vročini. Tudi prho imajo potniki v vlaku, dalje posebno sobico, kjer si dajo lahko zlikati perilo in obleko. Vlak nima le sodobno izvedena kurjave, ampak tudi klimatično napravo, ki hladi vagone v poletni vročini. Pa ne doživljajo železnice le izrednih izboljšav, tudi čisto nove zamisli se uveljavljajo. Morda bodo čez desetletja postale splošne v železniškem prometu. Za razvoj v novi smeri je najpomembnejši patent "Talgo", kakor so ga krstili španski izumitelji (Tren — Articula-do — Ligero — Goicoechea — Oriol == TALGO; zadnji dve besedi sta imeni izumiteljev). "Talgo vlak se je odpovedal 23 m dolgim štiri-osnim vagonom, višku sedanje vagonske tehnike. Sestoji iz le 6 m dolgih enoosnih (!) vagonov, ki so gibljivo priklenjeni eden na drugega. Vsak tak kratek vagon ima samo zadaj eno os, ki nosi njegovo težo, sprednji del vagona pa je obešen na prednji vagon, je torej obešen; na prednjega nekako tako, kakor lahko vidimo včasih velike enoosne avtomobilske prikolice, ki so spredaj obešene na kratek avto, ki nosi le motor in kabino za šoferja. Ker odpade silno močno ogrodje običajnih štiriosnih vagonov, ker je Talgo vagon zgrajen iz trdnih aluminijevih zlitin, tehtajo 4 talgo vagoni, ki merijo nekaj več kot običajni štiriosni vagon, komaj eno četrtino štiriosnega vagona. Osi Talgo vagonov so na meščene tako, da so že med posameznimi vagonskimi sklopi in so vagoni zato, mnogo bolj nizki. Ker je težišče vsakega vagona mnogo nižje kot pri običajnih vlakih in ker se kratki vagoni mnogo laže prilagode krivinam tira, teče tak vlak bolj mirno in vozi Pogled na zadnji del Talgo vlaka, ki ima na koncu poseben razgledni vagon. Vsak Talgo-vagon ima le eno os in sicer zadaj. Na sliki vidimo kolesa in njih namestitev. Gibljiva zveza med posameznimi vagoni, ki so prav tako vsi zvezani s hodnikom po. sredi, pa je dosežena z nekakim gumijastim plaščem. Ta se lepo prilega ob stene vagonov. lahko hitreje kot doslej. Iz Madrida že vozi tak brzovlak proti francoski meji. Vozi do 180 km na uro in ga vleče električna lokomotiva z Dieselovim motorjem za 1000 KS. Tudi v USA grade že take vlake in upajo doseči z močnejšimi lokomotivami hitrosti do 230 kmi na uro. Najbolj mirno in tiho vožnjo bi dosegli na vlaku, če bi mesto jeklenih koles mogli uporabiti avtomobilska kolesa s pnevmatikami. Tudi ti poskusi napredujejo in francoske železnice imajo že v prometu nekaj takih motornih vagonov, podobne so naročile švicarske železnice. Drag je nov model avtomobila Razvoj nekaj nad petdeset let starega avtomobila je res izreden. Veleindus,'trija še vedno poskuša postreči z novimi presenečenji in zaradi konkurence meče težke milijone v poskuse. Tako so v Fordovih tovarnah leta 1946 spoznali, da v prodaji ne bodo mogli dohiteti avtomobilov Chevrolet, če ne bodo temeljito izpopolnili svojega modela. Načelne modernizacije so bile določene in vsi problemi rešeni šele leta 1948. Zato je vodstvo Fordovih tovarn v letu 1949 sklenilo, da bo novi model vrglo na trg leta — 1952! Treba je bilo preurediti tovarniške stroje, treba je bilo določiti zunanjost novega avtomobila. Ko je letos Ford vrgel novi tip na trg, je stal pred dejstvom, da ga je ta sprememba v celoti veljala 150 milijonov dolarjev. Če se je izplačala, bo pokazal ob koncu leta 1952 obračun, ko bodo videli, koliko Fordov — model 1952 je bilo prodanih. Prvo potniško letalo na reakcijski pogon je angleški "Comet". Preleti v enem dnevu okrog 11.000 km dolgo progo med Londonom in Jo- hannesburgom v Južni Afriki. Novo razdobje letalske tehnike Leta 1953 bomo obhajali petdesetletnico prvega poleta z letalom, ki ga je gnal bencinski motor. Vse do prve svetovne vojne je letalo ostalo smrtno nevaren šport. Izkušnje prve svetovne vojne so omogočile začetke letalskega prometa, ki se je do druge svetovne vojne lepo razvil. Danes je ves svet preprežen z mrežo letalskih prog; kamor hočete, lahko potujete z letalom, če je v žepu dovolj cvenka. Vsa ta velikanska prometna mreža je nastala v kratkih trideset letih. V današnjem potniškem prometu velja kot najmodernejše potniško letalo starega kova amer. dvonadstropno Boeing C. 97 z imenom "Stratocruiser". To letalo vozi tudi na progah med Sev. in Južno Ameriko. Tehta 70.000 kg in more sprejeti v obe nadstropji do 80 potnikov ali 17.000 kg tovora. Ima štiri motorje s propelerji, vsak od njih premore 3500 KS, tako da zmore letalo 14.000 KS. Ta velikanska sila dovoljuje letalu polet v višini 9000m s povprečno hitrostjo 540 km na uro. 2. maja 1952 je bila odprta redna letalska proga med Londonom in Johannesburgom v Južni Afriki s prvim potniškim letalom na reakcijski pogon. Prva letala na reakcijski pogon (z motorji brez propelerjev) sploh so bili nekateri vojaški lovci v zadnjem letu druge svetovne vojne. Sedem let zatem je ta nova iznajdba že uporabljena v potniškem letalu. Angleška tovarna letal De Havilland je v večletnem poskušanju zgradila potniško letalo "Comet" — Jetliner, ki ga je angleška družba za letalski promet BOAC vstavila na svoji letalski progi London — Juž. Afrika. To letalo je razkošno opremljeno in ima prostora za 36 potnikov. Leti v višini do 12.000 m s hitrostjo okrog 800 km na uro. Iz Londona leti letalo čez Evropo in Sredozemsko morje do Male Azije in nato proti jugu čez Egipt in sudan-ske pragozdove naprej čez afriške stepe in gorovja do Johannesburga. V enem dnevu preleti vso okrog 11.000 km dolgo progo. Po zajtrku v Londonu in kosilu med potjo večerjamo v Južni Afriki. Preleteli smo več kot četrtino ekvatorja v 14 urah. V treh dneh bi prileteli okrog zemlje! Kaj pa današnja vojaška letala? Sovjetski MIG-15 delajo preglavice najboljšim ameriškim lovcem na korejskem bojišču. MIG-15 ima dva motorja na reakcijski pogon in leti s hitrostjo nad 1000 km na uro. Pa so Sovjeti videli prva letala na reakcijski pogon šele v Berlinu, ko so ga zasedli. Proti MIG-15 nastopajo ameriški lovci F-86 "Sabre", ki so malo večji in težji od svojih nasprotnikov. Zato le s težavo dosegajo isto hitrost kot MIG-15, so pa bolj bogato opremljeni z aparaturami in nosijo tudi raketne izstrelke. Eni in drugi pa le težko pristajajo zaradi velike pristajalne hitrosti. Angleži so zgradili lovca za nočne polete. O njem gre glas, da je to najboljši in najhitrejši lovec na svetu. Imenuje se Gloster GA 5 in leti lahko popolnoma navpik! še hitrejša kot letala na reakcijski pogon so letala na raketni pogon. Vsa so zavita v tajnost. O ameriškem raketnem letalu Douglas vemo le to, da doseže višino 24.000 metrov in da ima večjo hitrost od zvoka. Med bombniki je posebnost ameriški B-49. Ameriška tovarna Northrop je za vojsko zgradila bombnik nove oblike — je samo krilo brez trupa. Zato imenujejo B-49 "Flying Wing", t. j. leteče krilo. To letalo ima na krilih na vsaki strani vgrajene po štiri reakcijske motorje. Od enega konca kril do drugega meri B-49 52,4 m. Polno natovorjeno tehta nad 90.000 kg, pri čemer vzame s seboj 49.000 litrov bencina in 13.000 kg tovora. S tem bencinom leti lahke 8000 km daleč v višini 11.000 m s hitrostjo okrog 660 km na uro. Ipsofon govori sam zase Če smo na prometu mogli ocenjevati stanje današnje tehnike, ne smemo misliti, da v drugih panogah tehnika ni prav tako napredovala. Je, in še kako, le da za nas manj opazno. Brez telefona si danes ne moremo več misliti niti zasebnega, kaj šele javnega in trgovskega življenja. Pa ima ta častitljiva in toliko krat izpopolnjena iznajdba še danes eno slabo stran. Kličeš, pa se ti nihče ne odzove. Tebe kliče nekdo z važno novico, pa te ni doma. Kakšna smola! V trgovskem svetu zamuda marsikdaj pomeni veliko škodo. * Da se odpravi ta nedostatek telefona, je bilo zgrajeno pravo čudo tehnike — ipsofon. Je to moderniziran telefon, ki je dokaj podoben običajnemu namiznemu telefonu. Spada pa k ip-sofonu še precej velika omarica, v kateri je vsa komplicirana naprava. Ipsofon sam od sebe posluša pozive in vse, kar kdo po telefonu sporoči, avtomatično zabeleži in kasneje lastniku ipsofona ponovi. Je bolj zanesljiv in bolj molčeč kot bi mogel biti kateri koli tajnik. Če pa je lastnik ipsofona na potovanju, lahko odkoder koli po telefonu pokliče svoj ipsofon in si da od njega ponoviti vse, kar mu je bilo med njegovo odsotnostjo sporočeno. Ne pozabimo, da se ipsofon priključi r^ običajno omrežje avtomatičnega telefona in da služi sicer kot navaden telefon. Če pa lastnik ipsofona ob telefonskem pozivu ni navzoč in tudi nihče drugi ne more ali ne sme priti k telefonu, bo vsakdo, ki bo klical telefonsko številko, na katero je priključen ipsofon, doživel sledeče. Klicana številka je bilo dosežena, saj po brnjenju v slušalki čujem, da zvoni zvonec. Ko je zvonec štirikrat brezuspešno zvonil, stopi v akcijo ipsofon sam od sebe. V slušalki začu-jem glas: "Tu ipsofon ravnateljstva družbe Brown Boveri v Zürichu. Vaše sporočilo bo avtomatično sprejeto. Pozor... Govorite prosim!" Aparat je umolknil in tisti, ki je klical, mora sedaj povedati v telefon vse, kar je hotel sporočiti. Ko je končal, ne sme pozabiti, povedati svoje ime, ker bi ga bilo po glasu le težko spoznati. Ipsofon je sprejel vse, kar je bilo povedano na magnetofon, moderen način "konserviranja" glasu, kot ga že dalj časa uporabljajo zlasti radijske postaje. Napram gramofonski plošči ali sistemu zvočnega filma ima to prednost, da je enostavnejši. Zvočni impulzi se prav tako kot v telefonu spremene v električni tok različne jakosti. Ti spreminjajo jakost elektro-magneta, skozi katerega teče. Mimo tega magneta teče enakomerno hitro tenak jeklen trak ter se odgovarjajoče omagnetuje pod vplivom elektromagneta. Če ta trak zavrtimo nazaj in ?ra z isto hitrostjo vodimo mimo elektromagne- Moderna leteča trdnjava je novi ameriški bombnik B-49, ki je dobil zaradi svoje oblike ime "leteče krilo". ta, povzroča v traku preostali (remanentni) magnetizem, da se vzbujajo v elektromagnetu električni toki, ki ojačeni dajo zopet iste glasove. Tako lahko ponovimo reprodukcijo glasov kolikokrat hočemo, lahko pa trak tudi razmagnetimo in porabimo za novo konservi-ranje. Takšen je gramofonski princip ipsofona. Lastnik ipsofona lahko zaklene ipsofon tako, da ta le sprejema, nihče drugi pa ne more poslušati, kaj je bilo sprejeto. Le on sam ga lahko odklene, če pride domov, odklene ga pa tudi lahko po telefonu od koder koli. Mali podstavek, ki nosi vrtilno ploščo in vilice s telefonsko slušalko nosi še posebno številčno ključavnico. Pet gumbov v dveh vrstah nosi številke od 0—9. Če zaobrnemo ključ na levi strani telefonskega podstavka, moremo pritiskati gumbe s številkami. Pritisnimo na primer 3—7—0 in obrnimo ključ nazaj. Pritisnje-ni gumbi so skočili nazaj v prvotno lego in nihče ne ve, da je mogoče spraviti ipsofon do reprodukcije sprejetih poročil le, ako pred-hodnodno zopet pritisnemo gumbe 3—7—0. Nad tisoč različnih števil moremo uporabiti, torej moremo vedno spreminjati ključno številko. Ravnatelj družbe Brown Boveri gre lahko na potovanje, potem ko je s ključno številko zaprl ipsofon. Ta bo le sprejemal, ne pa reproduci-ral. V Parizu pa se bo ravnatelj spomnil, da bi mu nekdo moral sporočiti važno novico. Nič za to. Ipsofon mu bo tudi na daljavo pokoren. V hotelu si bo naročil telefonsko zvezo s svojim uradom in številko telefona, ki jo ima ipsofon. Ko bo zveze ustvarjena, bo slišal najprej štirikrat brneti zvonec, nato pa se bo oglasil ipsofon po stari navadi: "Tu ipsofon ravnateljstva družbe Brown Boveri v Ziirichu. Vaše sporočilo bo avtomatično sprejeto. Pozor..." Tu ravnatelj prekine ipsofon in zakliče dvakrat "Halo, halo!" S tem je pripravil ipsofon na reprodukcijo. Je pa ta še zaklenjen. Ipsofon omogoči sedaj ravnatelju, da ga odklene. Ipsofon začne namreč šteti od 1 do deset, in sicer s presledkom od dveh sekund med vsakim številom. Ravnatelj ve, da je njegova ključna številka recimo 3—7—0. Ko ipsofon prvič prišteje do "tri", zakliče ravnatelj: "Halo, halo!", ipsofon pa šteje naprej. Nato šteje znova in ko pride do "sedem", ga ravnatelj zopet prekine z dvojnim: halo. Isto napravi ravnatelj pri tretjem štetju pri številu deset, če je prav klical halo, je s tem odklenil ipsofon, ki bo začel reproducirati vse, kar je bilo sporočeno v njegovi odsotnosti. Če bi klical kdo drugi in poskušal z drugimi številkami odkleniti ipsofon, bi dobil v odgovor le znak za "Zasedeno". Ravnatelj pa lahko tudi na daljavo, potem ko je slišal vse, naroči ipsofonu, naj vse zbriše, kar je doslej sprejel. To so glavna, čeprav ne vsa čuda ipsofona. Čuda kemične industrije Kakor strojništvo in elektrotehnika, tako je tudi izredno napredovala kemična industrija. Najbolj vidno je posegla v vsakdanje življenje z umetnimi tkaninami. Trg jih pozna pod imenom Nylon (ameriški izdelek) in Perlon (nemški izdelek). Vsem najrazličnejšim umetnim svilam, ki smo jih poznali že pred drugo svetovno vojno, delata ta nova konkurenta zaradi boljše kakovosti precejšnje težave. Enako debela nitka nylona se pretrga šele pod dvakrat tako veliko težo kakor nitka naravne svile. Podobno se je razmahnila industrija raznih plastičnih mas in njeni izdelki bodo vedno bolj izpodrivali druge in bolj drage surovine. V drugi svetovni vojni je kemija zdravil odkrila in tudi že izdelala novo vrsto zdravil. Ker uničujejo bacile in bakterije, jih imenujemo antibiotika. Laboratoriji jih izdelujejo iz raznih vrst plesni. Med drugimi so to: penicilin, streptomi-cir,, auromicin. terramicin itd. Tu čaka še nepregledno polje novih odkritij in presenečenj.. Vedno bolj bo pridobival») na pomenu izdelovanje bencina iz premoga, saj zaloge nafte niso neizčrpne. Temu izumu ob stran se postavlja odkritje dr. Maksa Samca v Ljubljani, ko je našel postopek, da iz lignita lahko pridobimo koks. Jugoslavija ni edina država, ki je morala uvažati koks za svoje plavže. Če ni uvažala koksa, je pa morala uvažati poseben črni premog iz Šlezije ali Anglije, da je potem doma iz tega premoga izdelovala koks. Če dr^ Samčev postopek ni preneroden in predrag in če bo v velikem res dal dober koks, potem ta izum ni nič manj pomemben kot izum hidri-ranja premoga. V Bosni že grade ob rudniku lignita koksarno, kjer bodo iz lignita prodobi-vali koks. Bodočnost bo pokazala, kako se bo izum obnesel. In tehnika bližnje bodočnosti Živimo v začetku atomskega veka. Le slutimo lahko, kaj vse bo mogla ustvariti tehnika bodočnosti; tehnika, ki bo vsaj malo bolj obvladala atomsko energijo. Pred osemdeset leti je-pisal Jules Verne fantastične romane. Napovedoval je v njih razvoj tehnike in pravljične izume. Že današnja tehnika ga je skoraj v vseh napovedih presegla. Tudi brez atomske energije bi svet z velikimi koraki stopal naprej v izpopolnjevanje tehnike. Brez uporabe atomske energije lahko računamo, da bodo vsa večja letala kmalu imela le še motorje na reakcijski pogon, da bodo torej letala z motorji brez propelerjev. Verjetno bomo ta preobrat doživeli že v prihodnjih deset letih. Najhitrejša letala bodo tedaj že dosegala hitrost 2000 ali več kilometrov na uro, med tem ko bodo potniška letala na dolge proge gotovo letela z večjo hitrostjo od zvoka. Že letos namerava skandinavska družba za potniško letalstvo SAS v novembru 1. 1952 začeti s poskusnimi poleti potniških letal čez Sev. tečaj. Če bo prišlo do teh poskusnih poletov, je odvisno od dovoljenja Kanade in USA. Družba bi namreč rada odprla letalsko progo čez Sev» tečaj, ker bi se v tej smeri skrajšala vožnja iz Severne Evrope do pacifiške obale kar za ee- lih deset ur. — Verjetno bo v desetih letih v prometu vsaj nekaj avtomobilskih modelov, ki bodo vozili s turbinskimi motorji, sorodnim motorjem na reakcijski pogon. Če se hitrost avtomobilskega prometa ne bo znatno povečala, ne bo razlog za to v nepopolnostih tehnike, ampak v slabostih človeka, ki ne more dovolj' varno voditi avtomobila pri preveliki hitro-. sti. — Na železnicah se bo še znatno povečala potovalna hitrost, še bolj pa udobnost na potovanju. Tehnika avtomatov bo v prihodnjih desetletjih posegla v premnoge stroke. Olajšala bo tovarniško delo in mu vzela znaten del nevarnosti za delavca. Vsakdanje tehnične pridobitve, naj ši bodo stare ali nove, bodo znatno iz popolnjene. V deset letih bo v modernih državah že vpeljan avtomatični telefon, ki bo imel ' v svojem stojalu televizijsko okence, v katerem bosta oba govoreča videla drug drugega. Kemična industrija bo postregla z mnogimi novimi odkritji. Ta utegnejo znatno spremeniti življenjski standard, že danes je znand v USA umetno gnojilo krilium, ki izda stokrat več kot običajen gnoj. Danes stane kilogram tega gnojila še 4 dolarje, tako da je predrago. Kmalu pa se bo pocenilo in prišlo v splošno uporabo. Povzročilo bo pravo revolucijo v poljedelstvu, zlasti v državah, ki imajo izčrpano ali neplodno zemljo. — Kemija umetnih snovi in nadomestnih surovin je šele v razvoju. Vsak dan prinese kaj novega. Umetna svila, sintetični bencin, sintetični kavčuk in podobno so prvi koraki v to smer. Industrijska farmacevtskih izdelkov je z raznimi "micini" tudi krenila na novo polje in ne vemo, kje se bo ustavila. — Februarja 1952 je ameriško časopisje vrglo v svet novico, da so tri ameriške tovarne zdravil izdelale vsaka zase novo uspešno zdravilo proti jetiki. Teden za tem se je oglasila Nemčija, kjer je tovarna Bayer sporočila isto ter tudi objavila formulo zdravila. I ameriško i nemško zdravilo sloni na isti osnovi. Kako bo delovalo in če bo uspešno, bomo videli čez dve leti, ko bo že dovolj poskusov. Ves napredek izkoriščanja atomske energije vojaška tajnost. Za civilni sektor prihajajo v poštev doslej le številni radioaktivni izotopi, ki nastajajo v uranskih pečeh kot postranski produkt. Te dobiva v uporabo medicina, ki bo v tej smeri tudi gotovo potregla s kakimi Takole nekako naj bi izgledal umetni planet, ki naj bi vbodočnosti krožil kakih par tisoč kilometrov nad našimi glavami okrog zemlje. Okrogla plošča je vsemirski otok, v katerem so vse naprave in delavnice, potrebne za pristajanje in odletavanje vsemirskih raket. Te bi lahko poskušale polet na luno. Ploščati otok, v katerem ni težnosti, človek bi se torej počutil v njem brez teže in kakor riba plaval po zraku, se vrti. čudni rep, ki ga vidimo na sliki, se vrti z njim. Zaradi vrtenja nastopa zlasti v repu in končni celici repa sredobežna sila. Ta lahko človeku nadomesti občutek teže. V celici v repu bodo stanovanja za delavstvo, ki bo delalo na letečem planetu. Spodaj na desni je videti kos zemeljske oble. presenečenji. O vsem drugem pa vemo le to, kar sporoča (dnevno časopisje. Kakor letalonosilka na atomski pogon ni nič posebnega, tako je že podmornica na atomski pogon brez dvoma precejšen korak naprej. Vozila bo lahko še enkrat hitreje kot dosedanje podmornice in ostala tudi "Dvajset tisoč milj pod morjem", kekor je svoj čas naslovil roman Jules Verne. Izkoriščanje atomske energije je v začetku zahtevalo pri vsakem atomskem "motorju" debele betonske zaščitne zidove, ki naj varujejo ljudi. pred nevarnim radioaktivnim žarenjem. Zato je moral biti vsak atomski "motor" od sile težak in velikanski. Da so ta nedostatek odpravili z novimi izumi, dokazuje ameriška napoved, da bo že leta 1953 zgrajeno letalo na atomski pogon. Letala ne morejo vlačiti s se- Tako bodo ljudje mogli graditi v vsemirju umetni planet. Rakete bodo dovažale postopoma gradivo z zemlje. Na sliki ridimo eno nekako v sredini slike pod otokom. Zelo kratka je, ker je že odvrgla med potjo svoje podaljške. Delavci bodo v nekakšnih potapljaških oblekah, napolnjenih z zrakom. Prav na levi vidimo nekakšen vsemirski tovorni avto, ki prevaža težko ploščo na mesto, kjer jo bodo vgradili v umetni otok. — Danes še fantazija, toda v tem stoletju tudi — resnica. boj težkih pogonskih motorjev, sicer se ne bi mogla dvigniti v zrak. Torej poznajo v Ameriki tudi že lahek atomski "motor". Razvoj gre hitro, hitreje kot si to moremo predstavljati. Pa je to le bojevita plat izkoriščanja atomske energije. Naj se ta razvija kakor že hoče, n; dvoma, da bo izkoriščanje atomske energije verjetno že v enem desetletju privedlo do znatne pocenitve električnega toka. Že samo to dejstvo pa bo imelo dalekosežne posledice: znatno se bo dvignil življenski standard, ne glede na to, da bo atomska energija morda v kratkem omogočila, da se doslej neplodni predeli zemlje izkoristijo za poljedeljstvo. Z atomsko energijo bo vse laže preobraziti obličje zemlje. Namakalne prekope, osuševalna dela in podobno bo mogoče ceneje in hitreje dokončati. Strah pred lakoto, ki na preoblju-deni zemlji — saj dobi vsako leto 22 milijonov lačnih ust več — ni tako neupravičen, bo v tem primeru za dolgo dobo odpravljen. Prav tako v tajnosti kct razvoj izkoriščanja atomske energije gre razvoj raket. Vse kar je bilo doslej objavljeno, nam pove, da so Američani dosegli z raketami višino nad 200 kilometrov, če upoštevamo, da je že nemška V2 letela v višini okrog 100 kilometrov rad London, potem napredek res ni velik. Je pa verjetno, da so doseženi že lepši rezultati. Z današnjimi raketami se človeštvo vadi in pripravlja na največji korak, bolje na — odskok z zemlje. Ko bndo namreč rakete dovolj izpopolnjene in ko bodo lahko založene z bolj učinkovitim gorivom, kot ga imamo danes — mor- da bo tu priskočila na pomoč atomska energija — bo prišel čas, ko bo s pomočjo raket mogoče ustvariti umetni planet, ki bo krožil okrog zemlje v brezzračnem prostoru v višini tisoč ali nekaj tisoč kilometrov. Ta umetni planet bo počasi zvečan v odskočno postojanko za rakete, ki naj bi poskusile polet na luno. Fantazija, bo dejal črnogled. Toda v septembru je bil v Nemčiji že tretji mednarodni astronavt-ski kongres, torej zborovanje družb in zavodov, ki so si zadali nalogo, študirati možnosti raketnega poleta po vsemirju vsaj v območju zemlje in lune. Na tem kongresu so bila sprejeta v IAF (Internacionalno Astro-navtsko Federacijo) združenje za vsemirske polete iz Danske, Nizozemske, Norveške ter ameriška zveza "Chicago-Rokket-Society". V tej mednarodni federaciji je dozdaj včlanjenih 16 zvez in združenj iz 12 držav na svetu. Da, stvar je resna. Naj citiram le zaključek strokovnega članka o raketnih poletih v vsemirje. "Odklanjati danes možnost vsemirskih raketnih poletov bi pomenilo, postavljati se na isto stališče, kot so se postavili pred 125 leti tisti, ki so trdili, da je železnica nekaj nemogočega." Kdaj bo seveda svet doživel to največjo senzacijo, je drugo vprašanje. Prav gotovo pa jo bo dočakalo še to stoletje, med tem ko bomo morda prve resne poskuse doživeli tudi še starejši. Tehnika je preobrazila svet. Olajšala je človeku delo in življenje. Ogromno je dosegla, ko je dvignila civilizacijo do tako izredne višine. Tehnika pa ni ne dobra ne zla — je le zrcalo človekovega uma. če se kljub temu vije človeštvo v krčih, če s strahom pričakuje jutrišnji dan, tedaj leži krivda na tistem, ki tehniko upravlja. In če kedaj, tedaj se lahko danes s skrbjo v srcu vprašujemo: Quo vadiš, homo sapiens? Mož le glava družine ALI Alenčice premišljujejo o kraljih Matjažih Vasica je ležala pod vrhom hriba, kjer je stala mogočna cerkev, obdana s starim pokopališčem. S cerkvenega zidu je bilo videti do morja, preko Furlanske nižine in beneških gričev, čez Matajur do Krna in še dalje do Triglava in čez Trnovsko planoto in Kras zopet k morju. Doli v dolini pod hribom je brzela proti Gorici sinja Soča. Zelene gmajne z grmovjem, z belimi brezami in kopami sena; ljudje tihi, skromni in delavni, kakor so navadno v planinah. Večeri so bili krasni in precej hladni. V hiši, kjer sem letovala, je bila navada, da smo po večerji sedeli okrog ognjišča. Gospodar je vzel v roke sveto pismo in pri brlja-vi petrolejki bral wčer za večerom o izgubljenem sinu, o farizeju, o usmiljenem sama-lijanu in druge zgodbe. Tisto leto so dobili v hišo mlado nevesto. Še vsa plaha in negotova v novem življenju, je stepala okoli močne in delavne tašče. Pričakovala je otroka. V družini ni nihče o tem govoril in nikoli nisem zapazila, da bi se bil kdo na to oziral, niti mož ne. Delala je od jutra do večera. Opoldne je nesla moškim kosilo in ves popoldne se je sklanjala nad njivo, zvečer se je pa vračala z možem domov z bremenom sveže trave ali drv na glavi. Tudi on si je bil naložil na hrbet težko breme. Ko sem ju tako srečala, sem si mislila: Bog mu odpusti, saj gotovo ne ve, kako je mladi ženi v takem stanju. Če bi vedel, bi ji odvzel breme in ji rekel toplo besedo. Nekoč sem jo popoldne srečala v dolini; s solznimi očmi mi je potožila svoje bolečine. Ko sem opozorila moževo mater na to, je rekla: "Kaj hočeš! Tudi jaz sem tako živela. Vsako leto enega otroka. Ko jih je bilo že šest, sem še vedno hodila sedet na gmajno, od koder sem videla svojo rojstno vas. Tam sem tulila od žalosti in si tako lajšala težke ure. Potem s;m se počasi privadila, ko je bil petnajsti rojen, nisem imela več časa, da bi premišljevala, kako mi je. Otroci so mi prinesli nekoliko veselja, molitev pa tolažbe in moči. Naši moški so pridni in pošteni, a trdi. Za ži-vinozdravnika se dobi denar, za zdravnika pa redkokdaj." Nekega dne se je mlada žena opotekla in nekaj časa obležala brez moči. Nihče se ni zaradi tega dogodka posebno razburjal. Vedeli so, da je vsaki ženi hudo, ko se bliža njen čas. Zvečer smo sedeli, kakor po navadi, okrog ognja in poslušali gospodarjev glas: "Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" On pa mu je rekel: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" Ta je odgovoril: "Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." Mlada žena je zastokala v kotu in on je, kakor bi ga zmotila, za hip počakal in potem nadaljeval s trdim glasom človeka, globoko vernega, ki v božjem strahu vzgaja svojo družino. Nisem se zganila, od daleč sem gledala na mlado ženo in se spomnila stare gospodinje, ki je pri šestem otroku hodila na vrh gmajne, kjer je videla rojstno vas, pri petnajstem pa že ne več — —. — "Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?" Mlada žena je skrila obraz med dlani. — On je dejal: "Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje." Jezus mu je rekel: "Pojdi in tudi ti tako delaj!" --- * Od tistega poletja sem se začela zanimati za življenje naše kmečke žene. Bilo bi krivično, če bi rekla, da je vsaka žena tako trpela kakor ta gori v planinah. Tudi bi ne bilo prav, če bi starega gospodarja postavila za splošen primer našemu možu; vendar na splošno vzeto, je bilo življenje na kmetih za ženo mnogo težje kakor za moža. Mož je bil ženi krivičen, njeno delo je bilo obširnejše, brez oddiha. Mož je imel navadno točno odmerjen čas za delo in počitek, Zlasti nedelje so bile za moža resničen oddih. Žena se je odpočila samo, ko je za nekaj ur legla. Težko breme materinstva in gospodinje je kmalu tudi na zunaj izpod jedlo njene moči: žena po tridesetem letu je bila že stara. Tako ženo - mučenico poznamo iz naše literature. Pesniki in pisatelji ji poklanjajo vence zvenečih slavospevov. Te pesmi so napisaii večinoma moški. Vse to je hvalevredno in večkrat ginljivo. Hvaležnost in priznanje je lepa lastnost. A dobro bi bilo, da bi moški svet iz teh literarnih biserov izluščil zlato zrno zase. Naj se vpraša: ali ni tudi sam nekoliko kriv, da je naša žena tako trpela, ali je bilo res potrebno, da je bilo njeno breme tako težko in grenko? Morda nam ne bi škodilo, če bi imeli malo manj literature in nekoliko več Simonov iz Cirene---. In v mestu? Videz je bil nekoliko drugačen, vse je teklo bolj mirno, a v globini je bil položaj precej podoben. Odnos v družini je bil velikokrat hladen, vladal je pruski duh; za besedami "stroga vzgoja", "priprava za trdo življenje", "kremenit značaj" se je dostikrat skrivala nevolja, včasih grobost ali pa nepo-znanje pravilne vzgoje. Lažje je tako vladati, to zahteva manj dela, manj premagovanja. "Eh, ti Lahi, sama priliznjenost in hinav-ščina. Pri nas ni bilo tega: oče je dal sinu roko samo, ko je odhajal v Ameriko!" Ne vem, če je bilo tako življenje in taka vzgoja povsem pravilna' in potrebna. Zakaj naj bi bila ljubezniva beseda v družini ali med znanci hinavščina? Mislim da bi bilo marsikdaj življenje lažje, če bi si pomagali med seboj s prijazno besedo ali majhno uslugo. Gojili in podpirali smo trdost in strogost, bežali pred lepo in mehko besedo, ker snio mislili, da je v njej slabost. V meščanskih družinah je mož večkrat pod-kgsl velikim napakam. Bilo je precej splošno, da je mož preživel ves prosti čas izven doma. Razne "nujne seje" in sestanki so bili marsikje vzrok notranjega razpada družine. Zakaj ni bilo mogoče najti neke zlate sredine med družabnimi obveznostmi in domačim skupnim življenjem? "Moja žena vse sama lepo uredi, otroke mirne duše kar njej prepustim, ona zna vse bolje, kakor jaz!" Poklon ženi, pa le zato, da si je tako olajšal vest in se otresel odgovornosti. Sadovi so se kmalu pokazali. Odrasli sin ni čutil nikake povezanosti z ostalo družino. Vedno ie sam hodil ven: "nujni sestanki", "seje". Ko je moral kam pospremiti mater ali sestro, pa je bil v veliki zadregi. In vendar jih je rad imel, a bil je prepričan, da ni moško pokazati to ljubezen tudi v javnosti. Če je bila ma- ti preprosta žena, je bila zadrega še hujša. Vsak naš fant si bo moral priznati, da mu je bilo neprijetno, če je v svoji družbi nenadoma srečal mater ali očeta in ju moral predstaviti prijateljem — Kakor da bi ga bilo sram! Mislim, da je med nami veliko Cankarjev, ki bi mogli napisati tisto vrstico "Mater sem zatajil--". Nekoč sem sredi mesta videla za Slovence čuden prizor. S skupino znancev smo stali v živahnem pogovoru. Med nami je bil tudi mlad literat, znan kulturni delavec in poznejši vse-učiliščni profesor v Benetkah. Fant je bil odlične in gosposke zunanjosti. Zlato glavo je ponosno nosil na širokih ramenih. Ko je nekaj živahno pripovedoval, so se mu sredi pogovora oči čudno nežno zasvetile. Prenehal je in stopil nasproti majhni in revni ženici. Sklonil se je k njej in jo objel. Skoraj zgubila se je v njegovih rokah. "Ne tukaj, ne tukaj, kaj bodo ljudje rekli — tak gospod!" je vsa zmedena govorila. "Tega 'gospoda' bi nikoli ne bilo, če bi te mame ne imel!" In zopet se je sklonil k preplašeni ženici, ljudje so gledali in se smehljali ---. V raznih naprednih deželah imajo vsakovrstne šole, da pripravljajo dekleta na zakon; v kuhinjskih šolah, v raznih tečajih vzgoje-sicvja in psihologije se dekleta pripravljajo r,a življenje v družini. Ne vem, če so kje take šole tudi za moške. Potrebne bi bile! » Tukaj v tujini vidimo čudne stvari: fant noče v službo za pokušalca vina, če ni strokovnjak, pa čeprav je morda iz vinskih krajev doma. Dosti jih zgubi lepe položaje, ker se nočejo lotiti gradnje mostu, ker ne poznajo dela in bi se z mostom lahko zgodile čudne stvari. Se bo pa prav mirne duše poročil, imel otroke, ženo, ne da bi ga nepoznanje enega ali druge najmanj motilo... Fant bo s poroko postavljen pred nove dolžnosti in odgovornosti. Lahko je reči: Mož je glava! Ali marsikje vidiš, da je moževa glava kaj klavrna stvar, nezrela za vodstvo v no-' vem življenju! Vzgajati, ne da bi se prej sam vzgojil, je precej nehvaležna in včasih prav tragična zadeva. Predavam v nekem krogu deklet; menimo se, premišljujemo... Dekleta govorijo: "Kar je res, je pa res: naši fantje so zelo pošteni in resni, a so vendar surovi. Nam očitajo, da nismo tako uglajene in elegantne. kakor tuja dekleta, ampak tudi oni bi se lahko pri tujcu naučili marsikaj!" — "Delam v pisarni med moškimi. Vedno mi je nekam nerodno" — in nekoliko zardi pri teh besedah — "ko mi tujec naredi poklon, a bi rada slišala, da bi mi kakšen naš fant častital k novi obleki ali novi pričeski." "Gospa, ali ste opazili, da niti pozdraviti ne znajo? Mehka beseda jim kar ne gre z jezika. Največ, kar slišim in to precej glasno, je: kako si se spet zredila!" Torej zdi se, da smo prinesli svoje napake tudi čez morje in ker gledamo tuje življenje okoli sebe in primerjamo, si med seboj marsikaj očitamo. Motijo nas stvari, katerih doma niti opazili nismo. V novem svetu moški opazujejo bolj zunanje razlike: v gospodarstvu, industriji, politiki itd. Ženske smo bolj osebne in malenkostne. Radovedno ogledujemo družinsko življenje tujcev, življenje moža in žene, vzgojo otrok. V primerjanju smo se od tuje žene marsikai naučile. Niso bile dobre matere samo pri nas, ves svet jih je poln. • Videle smo, da uživa žena v svetu manj1 svobode, razen v Z.D.A.; a mož je veliko bolj po-strežljiv, kakor pri nas. V prostem času se zanima za dom in za otroke, skuša ženi pomagati pri delu, do starih ljudi v hiši je pozoren in potrpežljiv. Med sorodniki vladajo prisrčne vezi, v tej deželi je naravnost že preveč povezanosti. * Ker so moški večkrat zagrabili za pero, kakor ženske, so seveda naše napake že davno zaslovele. V resnih člankih in smešnicah se veliko razpravja o naši klepetavosti, netočnosti, nelogiki itd. So lastnosti, ki ležijo ženi v naravi. Pa bi se dalo o marsičem premišljevati. V redu, ženska je nelogična, to je njena tipična lastnost, kakor recimo pri moških pomanjkanje intuicije. Vendar se ženske zaradi tega ne razburjajo, ker vedo, da so s svojo intuicijo lahko kos moški inteligenci. Če j-; nelogičnost ženski prirojena, se ne more niti z univerzami odpraviti. Zdaj pa, kar je najbolj zanimivo: tudi če bi mogla ženska v hipu postati intelektualno enaka možu, logična, pa se kar naenkrat izkaže, da moški ne marajo logičnih žena. Pravijo, da so dolgočasne, da zgubijo svojo ljubkost. Torej, kaj? Morda nekaj veselih Mc. Evoyevih vrstic, napisanih sinu na predvečer poroke, sredi resnega razpravljanja: "Dragi sin, prepričan sem, da ti bodo dali nešteto nasvetov, kako biti "srečen, čeprav poročen". Dejali ti bodo, recimo, da bi bilo nekaj najbolj preprostega živeti z žensko, če bi bile ženske logične. Nikar ne verjemi! One imajo poseben skrivnosten dar, kateremu so dale ime "intuicija". To je neke vrste radar, s katerim se že rodijo. Ne boš verjel, da kaj takega obstoja, dokler ga ne boš sam videl." "Thoreau je dejal, da večina moških živi v "molčečem obupu". Mislil je na poročene. Kar spravi može v obup je to, da so preveč ambiciozni. Se poročijo z najbolj popolno deklico na svetu in komaj so poročeni, jo pričenjajo zboljševati. To je začetek konca. — S temi je kot z dramatiki: potem, ko je njih komedija že leto dni na odru, popravijo drugo dejanje in — polom je tukaj." "Žena, jasno, bo skušala tebe poboljšati, in gotovo boi imela velike uspehe, če boš ti sodeloval, izrabljajoč za ta program "samopobolj-šanja" vse trenutke, ko te ona pusti čakati. Kmalu boš namreč spoznal to, kar vsi poročeni možje vedo: od danes naprej bo velik del tvojega življenja posvečen čakanju. Če bi izrabil, sem izračunal, vse trenutke, ki so potekli med tem, ko mi je moja žena rekla: "Sem že pripravljena, že grem" in pa med trenutkom, ko sva res šla iz hiše, bi danes obvladal poleg kitajščine tudi vso elektrotehniko, nuklearno fiziko in kitaro." — "Moj tretji nasvet: prenesi na ženo to, kar je Decatur napisal o svoji domovini: "Bog daj, da bi moja žena vedno imela prav, ampak naj' ima prav ali ne, ona je moja žena, ali ne?" "Če se ti to zdi nekam zamotano, kasneje boš videl, da je še bolj. Dejstvo je namreč, da ima tvoja žena večkrat prav, kot si pa misliš, zakar se lahko zahvali svojemu radarju. Bodoči dogodki bodo njej že prav jasni, medtem ko bodo tebi isti dogodki tako daleč, da jih ne boš niti slutil. Nikar si ne lomi glave, da bi to skrivnost razumel. Omeji se na to. da se sploh ne boriš. Je prevelik problem zate." "Kako se da spoznati srečnega poročenca? Nekaj znakov samo: 1) Že od nedkaj se je odvadil kritizirati način kako žena skuša spraviti v kovček dvakrat toliko blaga, kolikor ga kovček more sprejeti. ' ' 1 2) Kadar žena pretirava, bodisi zaradi prevelikega navdušenja, bodisi ker kakor večina žensk — ne zna seštevati, je ne popravlja, niti ji ne ugovarja. Ta gluhost se da priučiti in je nezmotljiv znak za vsakega moža, ki je v zakonu dosegel paradiž. 3) Srečni mož se znebi čim več hišnih odgovornosti in sicer z besedami: "To samo ti lahko narediš!" Od časa do časa svečano izjavi: "Slabo pri tem rodu je to, da je dosti poglavarjev, pa malo indijancev." Ampak nikoli ne bo pozabil, da bi to sam verjel. On ostane še naprej "indijanec", kar mu daje čas, da včasih poleži, počiva v senci, medtem, ko ona opravlja vse delo. Iz tega sledi morala, da žena ni srečna, če ni zaposlena, in je torej dolžnost moža, da skrbi, da taka tudi ostane. 4) Najtočnejši znak za srečnega moža pa je srečna žera, ki je spet srečna, ker je njen mož srečen." Vedno pa ne moremo gledati zakona s prijetne strani, ker se včasih ubrani dvospev spremeni v neprijetno disonanco, če pevca nista pripravljena. Razlike v značajih so večkrat zelo ostre. Bolje je, da se velike razlike že pred zakonom ugladijo. Napačno je, če si fant misli: Bova že potem uredila! Fant naj jasno pove, kako misli in kaj hoče, bolje je, da dekle ve, kaj jo čaka v zakonu. Če ima fanta rada, se ne bo zlepa ustrašila težav in bo njegovo odkritost visoko cenila. Nekateri zaročenci imajo zelo lepo navado: pogodita se, da se bosta med seboj opozarjala na napake in jih skušala popravljati. Najbolje bo fant spoznal dekle, če jo bo videl ra domu v družini, spoznal bo tako tudi okolje, v katerem je rastla, bolje bo pozneje razumel njene vrline in tudi napake. >* Fantu, ki se poroči, se večkrat prijatelji smejejo, češ: zbogom svoboda! V nekem oziru je to res: izgubil bo velik del svoje zunanja svobode in tudi v svojem notranjem svetu ne bc več tako sam. Žrtvovati bo moral marsikaj, ker vsako skupno življenje zahteva obzirnosti in žrtev, že od začetka pa naj bo tudi v tem jasen. Med dvema normalnima osebama je vedno on kriv, če postane copata. Žena, ki ga ima rada, bi morda rada bila čim več časa z njim in je prepričana, da je tako prav. Vendar je on, samo on kriv, če ga žena oropa \ vsakega samostojnega življenja. Jasno naj ji pove, da želi od časa do časa biti sam, ali pa iti sam v družbo. Rad bi povabil k sebi prijatelje na moški večer. Pojasni naj, kako je to zanj važno. Tako naj tudi njej ne dela ovir, ko hoče sama nekam iti, nasprotno, pomaga naj ji, da bo včasih šla sama kamor bo hotela. Zelo pametno je, če vsaj del počitnic preživita vsak 7,use. Daleč drug od drugega, se lažje poglobita vase, uredita svoje notranje življenje, popravita, kar ni dobrega in se vrneta v skupno življenje poživljena, sproščena in notranje bogatejša. Pogovori spet oživijo, nove misli, novi načrti — vse to požene med njima nove korenine ljubezni. Nevljudnost in brezobzirnost spodjedata ljubezen v zakonu. Pred poroko skušata drug drugemu pokazati svoje najlepše lastnosti, oba se trudita, da bi si bila všeč. Ko se poročita, se počasi nehajo obzirj, življenje postane pusto in nezanimivo. Ni tako neumen tisti stavek, ki pravi, da sta prevelika gotovost in pa zavest, da tvoj zakonski tovariš pripada za vedno samo tebi, dostikrat grob zakonske ljubezni. Neka žena je tožila: "Ne bi m,i bilo tako hudo, če bi ga v najhujših urah ne videla, kakor je to, da je z menoj v majhnih stvareh brezobziren in surov." In vedar ni treba veliko truda. Le prvi čas morata paziti. Res je, da ima mož izven doma velike skrbi, a ženi zadostuje lep pozdrav, majhna pohvala za njeno delo, ali pa opazka o njeni prijetni zunanjosti, da bo vedela, da jo ima vedno rad. Če od začetka pazita na to, se pozneje tako občevanje spremeni v navado v dobrem smislu besede. Čikaški sodnik Joseph Sabbath, ki je sodil 40 tisoč zakonskih ločitev, je rekel: Veliko ločitev bi ne bilo, če bi zakonci pazili na dnevne malenkosti, kakor na pr. prijazen pozdrav pri prihodu ali odhodu. Druga taka "ženska romantična zadeva", ki jo močnejši spol ne more razumeti, so datumi. Ženske redko pozabijo na godove, rojstne dneve in obletnice — to je zopet ena izmed njihovih čudnih lastnosti. Če mož pozabi na njen god, je tako, kakor bi je ne imel več rad. Ne bo nič rekla, jo bo pa le srce bolelo. Kako poceni, s šopkom rož ali majhnim darilcem, jo mož lahko osreči! Če bi možje vedeli, kak» je to važno, bi si vsako novo leto zaznamovali v koledai"ju že za naprej vse družinske praznike. Nek božični večer sem preživela v družini starejšega prijatelja, človeka, ki je živel neprestano v knjigah in se poglabljal v mistične spise. Pod drevescem so poleg drugih daril stali krasni čeveljčki, vezeni z rdečo in zlato nitko. Nihče ni vedel, za koga so bili namenjeni. Ko so že vsa darila bila razdeljena, je gospod vzel čeveljčke in jih poklonil svoji ženi. Vsa se je zmedla, sinovi, pet "indijancev", so se zasmejali, oče jih je pa začudeno gledal. Gospa si je obrisala solzo in z veliko ljubeznijo pogledala na moža. Pozneje mi je zašepetala: "Še vedno sem njegova Pepelčica!" Fantje so nenadoma utihnili; najbrže so zaslutili, kako žlahtno darilo je mama dobila. Problem možatosti. Čeprav šo se naši mlajši moški v novih razmerah navadili doma pomagati, se jim vendar zdi, da pri tem zgubijo nekaj možatosti. Mnogo pišejo danes o Amerikancih, ubogih revežih, ki pomivajo posodo. Pred kratkim sem govorila z neko Slovenko, ki živi v Severni Ameriki in se je za nekaj dni mudila v Bue-nos Airesu. "Moški pri nas", je rekla, "poleg službe tudi doma veliko pomagajo. Domače delo vzamejo bolj za zabavo in tako privabijo tudi otroke. Visok častnik si po večerji prive-že predpasnik in se s sinkom zapre v kuhinjo, kamor takrat mama nima dostopa. On pomiva, sin pospravlja, medtem se pogovarjata samo o moških vprašanjih. Ko delo opravita, sta kakor dva prijatelja po živahnem razgovoru." Bog ne daj, da bi to izzvenelo kot povabilo, da začno odslej vsi slovenski možje pomivati posodo! Pametno bi pa vendar bilo, da bi se nekatere tradicije v naših domovih le nekoliko prelomile. Skupno delo pomaga tudi do trdnih vezi v družini in je za otroke zelo poučno. Če vidijo, kako se starši trudijo, da bi bil dom prijeten in če tudi sami sodelujejo, bodo tak dom vzljubili. Res je tudi, da vsak otrok raje pomaga očetu, kakor materi. To je le nekaj premišljevanj na levo in desno. Ampak življenje je vedno enako. Kakor pri naših pradedih, tako bo pri naših pravnu-kih imelo življenje v družini vedno svoje sončne in senčne ure. Važno je le. da ostane ljubezen med možem in ženo vedno živa. - VLADKO KOS IG IN DESET V kotanjah neba grom krohota se s porogom. Dežuje ves dež. Lepe stvari so umrle Na cesti stojim. Ura na roki se sveti. 16 in 10. Dež mi razjeda površnik. Smehljam se. In sanjam. ONKRAJ ZIDOV Tako se ha koncu večera srečajo vedno počitek, črnina in luč. Zidovi utonejo v skritost, zlato in bedno, v sobanah raztrganih duš. Čez strehe se plazijo sanje globlje in globlje. Zidovi so polni strahu. SLADKA NOROST Plesal sem Pesem, poljubljal Ubranost, poslušal v Odmev. Plesal sem Vanj in še Vanj kot povabljenec-ljubček med svati. Plesal sem pesem do konca. Do Reke. Do molka zapahnjenih Vrat. Do Tebe. BOŽO NOKTURNO 1 Večer je teman. Veter listje vrtinci. Večer je teman — kot črn dragulj. Večer je teman rdeča zarja barva hribe in prod. Tišina vsepovsod — in iz daljave lajanje psov. Večer je teman — kot, da bi človek umiral. NOKTURNO II Nocoj so hiše v dalji grozotne. Krog oglov piše veter in motne so oči te noči. Renči in kaže gole čeljusti. Po cesti gre človek star, bez moči; postane in gleda po pusti, potem gre in utone v megli. * * * Gluha tema, le po nebu blodi zvezda dremotna. HREPENENJE PESEMCA Deklica Mavrica ob oknu je stala, je rože zalivala se fantom smejala. "Deklica Mavrica, ti si kot rožica! Deklica Mavrica, ti moja boš ljubica!" Deklica Mavrica ob oknu je stala, ni rož več zalivala — vso noč ni zaspala. Vse zvite kct vrbine veje in slane potu, so moje roke nocoj. Globoko udrte lesketajoče in čudno nemirne strahu, zro moje oči v temo nocoj. Razpokla nabrekla suha, pekoča — hrepenijo zaman, moja usta nocoj. Dr. Miha Krek-10 let predsednik SLS V decembru 1952 je preteklo deset let, kar je bil dr. Miha Krek izvoljen za predsednika SLS in to med vojno, ko je bil on sam v Londonu, a so ga v domovini posebej v ta namen sklicani člani vodstva SLS, bivši narodni poslanci, zaupniki stranke in vidni funkcionarji stranke ter glavni predstavniki slovenskega katoliškega javnega življenja v Ljubljani izvolili za predsednika SLS. Ni dvoma, da vodi stranko v najtežji dobi njene zgodovine. Težnje malih narodov so danes v očeh. odločilnih državnikov le neznatne drobnarije. Saj se vrši boj za to kakšna bo bodočnost sveta. Gre za obstoj velikih narodov. Gre za to ali bo zmagal komunizem ali svoboda. Ni namen tega članka ocenjevati ali prikazovati delo dr. Kreka za slovenski narod pred vojno, med vojno ali pa njegove napore po vojni. Že samo opis njegovega dela za begunce odnosno izseljence v zadnji dobi bi presegel okvir tega članka. Podati hočemo ob tej priliki le glavne življenske podatke dr. Kreka. Dr. M. Krek se je rodil 28. septembra 1897, ljudsko šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa v škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Po maturi je odšel najprej na pravdo fakulteto v Zagreb, nato pa se je vpisal na ljubljansko univerzo; med študiran jem v Ljubljani je bil v službi pri Gospodarski zvezi. Kot akademik je bil predsednik akad. društva Danice in podpredsednik Slovenske Dijaške zveze. Ko se je gradil Akademski dom na Miklošičevi cesti v Ljubljani je bil odbornik in tajnik zadruge, ki je dom gradila. V politično delo je posege! že zelo zgodaj in to od 1. 1921 naprej. Pokojni dr. Kulovec ga je pritegnil v tajništvo SLS in prvo volilno Tkampanjo je prebil v Beli krajini. Že v 1. 1921 je prišel v uredništvo "Slovenca", kjer je o-stal dve leti in sicer je vodil oddelek za notranjo politiko. Kot član tajništva stranke in kot uiednik "Slovenca" je bil član izvršnega odbora stranke, oziroma njegov zapisnikar. Dejansko je bil dr. Miha Krek tako že od 1. 1921 član izvršnega odbora stranke, vrhovnega organa stranke. Predsednik Okrožnega urada za zavarovanje delavcev je postal v !. 1926, hkrati tudi zastopnik slovenskega delavstva pri Osrednjem zavodu za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Na tem mestu je ostal dolgo vrsto let; dasi se je v dobi diktature tedanji ban dr. Marušič zelo trudil, da bi drja Kreka odstranil s tega mesta, mu to ni tako kmalu uspelo, dokaz, kako so mimo intrig tedanjih režimovcev tako v Zagrebu, kakor tudi v Beogradu cenili dr. Krekovo delo v centrali slovenskega socialnega zavoda. Med tem je dr. Miha Krek po opravljeni sodni praksi vstopil kot koncipient v odvetniški pisarni dr. Moho-riča in drja Natlačena, v tajništvu SLS pa je delal ob strani Franceta Gabrovška. V tistem času je tudi postal predsednik strankinega odbora za ljubljansko okolico. Kot tak je v dobi diktature, ko je bila stranka uradno razpušče-r.a, a je ilegalno naprej obstojala, postal član štirinajstorice, ki je stranko vodila. Predsednik te štirinajstorice je bil dr. Korošec. Ta je vodila borbo proti diktaturi, v januarju 1933 je sprejela znano slovensko izjavo, sledilo je preganjanje pristašev stranke, sledili so si znani procesi (šenčurski, domžalski, dolski) in dr. Krek je kot zagovornik branil obtožence tako pred sodišči v Ljubljani, kakor tudi v Beogradu. Vlada je odvedla v konfinacijo drja Korošca, drja Natlačena, drja Kulovca in drja Ogrizka in po smrti ministra Antona Sušni-ka ( jeseni 1934) je dr. Korošec s Hvara poslal dr ju Mihi Kreku naslednje sporočilo: "Po posvetovanju s prijatelji in ker poznam raz- položenje naših ljudi, prosim naj Miha prevzame vodstvo naše trgovine in upravlja vse njene posle." Temu sporočilu je kmalu sledilo ustno pojasnilo, da to pomeni, da naj dr. Krek vodi posle stranke v dobi diktature. Vkljub velikim oviram je drju Kreku uspelo poživiti in razširiti ilegalno delo stranke, v grobelj-ski tiskarni so se tiskali letaki, po vseh fa-rah so bili organizirani zaupniki stranke. Privolitvah je bilo treba organizirati abstinenco in zavarovati pristaše pred sankcijami upravnih in policijskih oblasti. Ko je bila ustanovljena Katoliška akcija za ljubljansko škofijo, je za drjem Grafenauer-iem dr. Miha Krek postal njen predsednik, in ostal na tem mestu do jeseni 1. 1935. Kot predsednik KA je vodil vse delo za proslavo železne maše nadškofa Jegliča, nastopil kot glavni govornik na evharističnem shodu v Ljubljani, imel celo vrsto predavanj na tečajih Katoliške akcije; govoril je na zadružnih tečajih in na mladinskih tednih in prireditvah, predaval na občnih zborih starešinstva in dijaških organizacij. Jeseni' 1. 1935 ga je dr. Korošec poklical v Beograd, kjer je postal član vlade; poleg drja Korošca je bil glavni slovenski predstavnik v novi vladni koaliciji in je tudi bil podpredsednik skupne vladne stranke. Glavno delo pa je bilo skrb za politične in gospodarske zadeve. Ko je postal gradbeni minister, se je dr. Krek zlasti trudil za obnovo in rekonstrukcijo cest v Sloveniji in odločilno sodeloval pri socialni zakonodaji, ki je izšla pod Cvetkoviče-vo vlado. Dvakrat je bil kot odposlanec vlade r:a uradnih potovanjih v Grčiji in Bolgariji. Pri volitvah v 1. 1938 je bil. izvoljen v krškem okraju, nova Cvetkovičeva vlada pa se je v prvi vrsti posvetila sestavljanju sporazuma s Hrvati. Dokler je delal novi parlament, je dr. Krek predvsem vodil delo kluba poslancev. Po sporazumu s Hrvati so se dogodki hitro razvijali, vojna v Evropi se je raztegnila tudi na Jugoslavijo, nekaj mesecev pred napadom Nemčije na Jugoslavijo je umrl dr. Korošec, prvi dan napada na Beograd pa je terjal smrt drja Ku-lovea. V vladi, ki je odšla v emigracijo, je o-stal dr. Krek, ki so se mu v emigraciji priključili še v Jeruzalemu France Gabrovšek, Lojze Kuhar in Snoj, ki je tik pred odhodom vlade iz Jugoslavije postal član vlade. V emigraciji se je dr. Krek takoj odločil za akcijo, ki naj zaščiti slovenske meje in koristi za čase po vojni. Že v maju 1951 je s svojimi sodelavci v Jeruzalemu sestavil obširen memorandum o slovenskih perečih problemih in ga dostavil vsem zaveznikom in vsem slovenskim ustanovam in organizacijam v izsel-jenstvu. Ko je vlada prišla v London, je bil dr. Krek njen član do 1. 1943, ko je bila postavljena nova vlada, ki se je pa preselila v Kairo. Že takoj ob nastopu OF v domovini je dr. Krek v posebnih spomenicah svaril in obveščal zaveznike o komunističnih načrtih v Sloveniji. Ves čas komunistične revolucije v Sloveniji je v svojih pozivih po radiu skušal preprečiti silne rane, ki jih je ta revolucija zadajala našemu narodu in spodkopavala naše koristi pri skupnih načrtih zaveznikov. Nova Puričeva vlada je drja Kreka imenovala za veleposlanika pri zavezniški komisiji za Italijo in je zato odšel iz Londona najprej v Alžir, nato pa v Neapelj in nazadnje v Rim, kjer je bil član komisije za Italijo, dokler ni šubašičeva vlada prenesla vse oblasti na titovce in so ti imenovali za veleposlanika pri tej komisiji drja Smodlako. Ko je zapustil to mesto, je dr. Krek ostal v Rimu in postal predsednik Podpornega društva, ki je kmalu moralo skrbeti za begunce, ki so pribežali iz domovine. Podporo in skrb za slovenske begunce je organiziral kot predsednik Slovenskega socialnega odbora, čigar predsednik je ostal do jeseni 1. 1947. Najhujši dogodek iz 1. 1945 je bil, ko so na Koroškem zavezniki vrnili 12.000 slovenskih domobrancev titovcem; dasi so bili zavezniki točno obveščeni, kakšen je položaj doma in dasi jim je dr. Krek dostavil več spomenic o množicah demokratičnih beguncev, ki se bodo zatekli pod zavezniško zaščito po umiku iz domovine, je bila zanj največja bolečina in razočaranje, ko so zavezniki zagrešili to izdajo nad slovenskimi protikomunističnimi bojevniki. V oktobru 1947 je dr. Krek zapustil Rim in se preselil v Združene države. V prvi dobi jo sodeloval pri Ligi in bil urednik pri Ameriški domovini. Od 1. 1950 je slovenski zastopnik pri Free Europe in v predsedstvu Zveze krščansko demokratskih strank iz Srednje Evrope. Kot predsednik SLS vodi delo Narodnega odbora, čigar predsednik je postal jeseni 1. 1945. Kulturno življenje Slovencev v zamejstvu GLEDALIŠČE To poročilo, v kolikor navaja uprizoritve izven Buenos Airesa, je sestavljeno največ po časopisnih poročilih, zlasti po "Ameriški Domovini", "Našem tedniku", "Demokraciji", "Katoliškem glasu" in izseljenskih mesečnikih. Vendar nobeden teh listov ni tukaj dostopen v vseh številkah, ki so izšle od lanskega septembra; nekaj jih najbrž ni bilo semkaj odposlanih, precej se jih je na poti izgubilo, nekaj pa jih je izposojenih, pa še ne vrnjenih. Upoštevana so tudi pisma "Svobodni Sloveniji". Pregled je izčrpnejši kot je bil lanski, pa tudi obširnejši, ker so skoraj povsod več igrali. Ni pa popoln, ker o marsikateri predstavi ni bilo dopisa v časopis. Tako sta bila primorska tednika precej časa skoraj popolnoma zavzeta z volilno propagando, na Koroškem pa je odrsko in sploh prosvetno delo zavzelo tolikšen razmah, da si ne moremo misliti tako popolne mreže dopisnikov, da bi bil vsak nastop registriran. Kvaliteta uprizorjenih del je prav tako različna, kot je najbrž različna kakovost igranja. Kritika je spremljala igranje pravzaprav le v Buenos Airesu, Clevelandu in deloma v Gorici. Od drugod so poročila bolj splošna; sicer hvalijo in tudi kaj pograjajo, a ne tako določno, da bi si mogel bralec ustvariti točno sliko. Imamo v svobodnem svetu teatrske ljudi, ki bi jim bila v drugačnih razmerah igranje in režija poklic, pa imamo igralce in režiserje, ki nikoli niso hodili v slovensko šole; imamo gledalce, ki so razgledali svetovne odre in gledalce, ki jim je otroška igrica prvi gledališki doživljaj v življenju, pa še take, ki jih ne spraviš v dvorano — ki je lahko skedenj ali milo nebo, če jim ne obljubiš, da se bodo lahko najokali ali nasmejali do solz. So kraji, kjer je treba začeti znova. Nekje na slovenski meji je fara, od doker je pisal pred 6. leti župnik, da razumejo le še stari ljudje slovensko pridigo; danes tam igrajo slovenske igre in če bi igrali "Strah na sokolskem gradu", bi bil več vreden kot "Jakob Ruda" v Clevelandu ali Trstu. Morda bo v prihodnje mogoče napraviti sta- tistiko, koliko ljudi zajame odrsko življenje v zamejstvu. Sodim, da bo številka tako nizka, da se bo vsakdo čudil drugi številki: številu iger. Zapadna Evropa Na Angleškem se kulturno udejstvovanje Slovencev vrši pod okriljem tamošnjega Slovenskega društva v Veliki Britaniji. Kakor ostala slovenska društva po svetu, bodisi pod tem ali onim imenom, tako je tudi Slovensko društvo v Veliki Britaniji nastalo iz potrebe. Naseljevanje na tem otoku za slovenske begunce se je v glavnem pričelo 1947. leta in trajalo nekako do začetka 1949., ko so prišli zadnji transporti iz Nemčije.' Dostikrat se je zgodilo, da so se prijatelji, ki so bili vse do prihoda skupaj, porazgubili in nastala so povpraševanja po tem in onem. V začetku je bil kot nekak posrednik in informativna služba obenem slovenski dušni pastir g. Kunstelj, ki je začel izdajati tudi verski list Pisma. Večkrat je prehodil vso Britanijo, obiskoval posameznike, od katerih je imel naslove, od teh zvedel za naslove drugih in tako bil najbolj informiran o potrebah Slovencev v Angliji. Prav zato so bila razposlana vabila vsem znanim, naj pridejo na sestanek v London zadnje dni julija 1946. Na tem sestanku se je zbralo nekaj nad 100 Slovencev in ob slovenski pesmi ter medsebojnem kramljanju so preživeli dva nepozabna dneva. Ob tej priliki je bilo ustanovljeno Slovensko društvo v Veliki Britaniji, na krščanski, toda nepolitični podlagi z namenom, da pomaga članom na socialnem in kulturnem polju. Vsi navzoči so bili ustanovni člani društva, toda članstvo je potem narastlo na skoraj 300 in tako zajelo približno polovico Slovencev, živečih v Britaniji. Pretekla so že tri leta od ustanovitve in sedaj je mogoče ugotoviti, kakšne uspehe je v tem času društvo doseglo. Na socialnem polju se ni mnogo udejstvovalo, pač pa bolj na kulturnem polju. Prva stvar, ki jo je društvo priredilo, je bila na božič istega leta in sicer božični prizor: Zemlja jih bo čakala. Bil je to le poizkus igranja, začetek je bil pa le. Da ni boljše izpadlo, je bilo krivo temu tudi to, da so vse skupaj imeli na zelo neprimernem kraju. Zaradi navala ljudstva o božiču v Londonu, ni bilo mogoče dobiti drugega kraja kakor neko podzemeljsko zaklonišče, ki je bilo po vojni preurejeno v prenočišča. Zdelo se je vse simbolično, prav kakor na ono prvo božično noč, ko Jožef in Marija nista dobila prenočišča v Betlehemu. Druga večja stvar pa je bila potem prirejena za Binkošti v severnem delu Anglije v Rochdaleu in sicer Finžgarjev Divji lovec. Stvar je vsekakor dobro uspela, čeprav so bili igralci iz vseh delov Slovenije in so bila zastopana v igri vsa slovenska narečja. Ta igra je bila potem ponovljena prav tam v začetku avgusta, kjer je bil tudi drugi občni zbor društva. En dan preje'pa je bil slovenski družabni večer in sicer je bilo na programu več šaljivih prizorov poleg slovenskih narodnih pesmi, katere je pel rochdalski pevski zbor. V Rochdaleu sta bila potem še igrana Svoje-glavček in pa Pri belem konjičku, poleg tega pa je bilo še več pevskih nastopov in skioptič-nih predavanj o lepotah slovenske zemlje. Drug kraj, kjer se posebno zadnje čase razvija društveno življenje, je pa Bedford. Omeniti je treba, da je bilo pri društvu ustanovljenih več odsekov in sicer v krajih, kjer prebivajo večje skupine. Ti odseki so sedaj v Rochdaleu, v Južnem Walesu ter združeni bedfordsko-londonski. Pojdimo nazaj v Bedford in poglejmo, kaj je bilo tu narejenega. V začetku je bilo tu težko, ker niso mogli dobiti primernih prostorov. Prva stvar, ki so jo priredili, je bil oni slovenski večer na gostovanju v Rochdaleu, potem pa so do predlanskega junija molčali. 2. junija pa so imeli proslavo za slovenskimi padlimi vojaki in sicer dopoldne sv. mašo, popoldne pa akademijo v protestantski dvorani, na kateri so bile predvajane pevske točke in razni prizori iz Kali-nove črne maše. Prav taka proslava je bila lani 31. maja, le da so to pot dobili na razpolago pri katoliških šolskih sestrah dvorano in tako priredili za to priliko dramo Župnik iz cvetočega vinograda. Uspeh je bil lep, saj je bilo poleg Slovencev na proslavi tudi precej Srbov in Angležev. Angležem je predsednik društva v angleščini razložil pomen proslave in pa kako je do te naše tragedije prišlo. V Bedfordu je bil potem prirejen 5. julija še družabni večer. Na sporedu so bile razne eno-dejanke ter petje. To so bile glavne prireditve v Angliji po ustanovitvi Slovenskega društva. Ne smemo pa potem pozabiti še raznih manjših pevskih nastopov tako rochdalskega pevskega zbora in pa welškega kvarteta ter raznih odsekovih sestankov. Za število slovenskih naseljencev v Britaniji in pa z ozirom na dejstvo, da jih ni v nobenem kraju veliko skupaj, so ti uspehi dovollj razveseljivi, čeprav je treba tudi priznati, da bi z dobro voljo moglo biti narejenega še mnogo več. Vendar pa moramo upoštevati tudi to, da je bilo vse to delo opravljeno poleg poklicnega dela posameznikov. V maju so v Franciji proslavili petindvajset-letnico izseljenskega pastirovanja Msgr. Valentina Zupančiča z dolgo prireditvijo, na kateri so igrali tudi Bronayevo dvodejanko "Križ v pragozdu". — Iz Holandije novice niso stalno prihajale, a v letošnjem prehodu pomladi v poletje je bilo tam kar živahno. V Limburgu je bil ob nekem jubileju sprevod slikovitih skupin, med katerimi sta briljirali dve slovenski "živi sliki" na vozilih. Kmalu za tem so v Eygelshovenu nastopili na materinski proslavi otroci z raznimi igricami in prizori. Podobno je bilo mesec pozneje v Steinerboshu, kjer se je lotil otroški ensamble spevoigre. V Brunssumu (Limburg) je slovenske izseljence razveselil "Kovačev študent". Obmejni Slovenci na jugu in zahodu O delovanju še lani živahnih tržaških gledaliških družin SDD in SO ni bilo dobiti drugih poročil, kot da je prvo priredilo Ribičevo Mi-klavževko. Relata referro : tržaško narodno gledališče, ki je bilo sprva bolj titovska propagandna kot umetniška ustanova, se je zdaj res posvetilo gledališkemu delu in ga zato obiskujejo pridno tudi protikomunistično usmerjeni Slovenci. Radio Trst II. oddaja vsak četrtek kakšno dramo, a žal mnogo več prevodov, kot izvirnih slovenskih iger; deloma oddajajo dela z repertoire-ja narodnega gledališča. Navajam nekaj primerov: dramatiziran Axel Munthejev "San Michèle", Schnitzler: Kristina, Fodor: Poljub pred ogledalom, Anouil: Hermelin, Senečič: Dogodek z ulice. 0'Neil: Anna Christie, Maurier: Rebeka, Golia (?): Snegulčica, Chandel: Zamena, Ibsen: Strahovi, Remec: Zakleti grad, Chase Mary: Harvey, Goetz: Dedinja, Roland: Vojna ali mir, Ibsen: Mali Egolf, Galsworthy: Joy. (Zahtevnejši odri utegnejo tam dobiti partiture.) V Trstu so bili trije recitacijski večeri. Prvi je bil posvečen Novačanu in so ga Tržačani ponovili v Nabrežini; drugi je vseboval poleg drugih točk Novačanov dialog med Hermanom in Friderikom, tretji je podajal Prešerna. Dijaki srednjih šol so ob zaključku šolskega leta na dvakrat izvajani akademiji nudili zborne deklamacije. nek melodram in izvirno veseloigro. "Poslednji šolski izlet maturantov" v režiji prof. Peterlina. Peter Golovin je priredil s svojo šolo baletni nastop. V predmestnem Trstu je bil delaven Rojan, kjer sta bili dve šolski prireditvi z otroškimi igricami in so se otroci s svojo igro postavili tudi pri materinski proslavi, odrasli pa z Vom-bergarjevo "Vrnitvijo". Bazovica je igrala "Pri belem konjičku", Finžgarjevo "Verigo" in Kunčičevo 'Triglavsko rožo", Zgonik štiri-dejansko "Siroto Jerico", Boršt veseloigro "Vraže", lonjerski igralci so igrali doma in gostovali v Trebčah, v Mačkovljah se je vršila Marijanska akademija; v Devinu so otroci poleg raznih recitacij uprizorili Globočniko-vo tridejansko "Cvetkino družinica" v avtorjevi režiji. Zelo napredovala je Goriška, čeprav je Gorica sama še vedno brez primerne dvorane. Tako je morala prvič večina ljudi oditi, ko so gostovali dvakrat otroci iz koroškega Št. Lenarta s petjem, ljubko igrico "Punčkina bolezen", simboličnim nastopom in baletom, kar vse jih je naučil učitelj Armin Kurpus. Vrhov-ci so prišli gostovat z Vodopivčevo igro "Na Visokem". Domači otroci so pokazali "Zamor-čka v nebesih". Dekliška Marijina družba je morala misterij "Smrt Marije Device" ponavljati. Tudi Geržinčičev "Maklavž" je prišel v Gorico; lepa je morala biti akademija za prvoobhajance, akademiki pa so z recitacijskim "Kraškim večerom" želi tolikšen uspeh, da so ga morali ncnoviti celo dvakrat. Na števerjan-skem pevskem prazniku je bilo tudi nekaj otroških dramskih nastopov, prav tako ob priliki prvega sv. obhajila v Sovodnjah; v Jam-Ijah so gledali igro "Zaradi oreha", na Doberdobu "Divje in nedeljske lovce"; neko igro so Dickensov "Cvrček za pečjo v uprizoritvi Slov. odra v Argentini. igrali Dcljanci. Vrhunec zmogljivosti so pokazali igralci na Goriškem ob priliki letošnjega evharističnega kongresa goriških Slovencev. Fantje so predvajali trikrat "Mline pod zemljo", dekleta "Varvaro" in misterij "Angel in duša", dijaki "Peg, srček moj", Štan-drežci "Desetnico Alenčico", mladinsko igro Danila Gorinška in F. Roša, ki je malo prej acživela krstno predstavo v tržaškem narodnem gledališču. Štandrež, ki je bil 18.5. prizorišče glavnih evharističnih slavnosti, je doživel ta dan tudi največji gledališki dogodek tega leta: Pasijon štandreškega rojaka (roj. 1721), pozneje škofjeloškega kapucina o. Ro-mualda, pri katerem so sodelovali igralci in pevci iz vse okolice; samo pevcev je nastopilo pri Pasijonu 234, gledalcev je bilo čez 3000, med temi nekaj beneških Slovencev, ki tudi letos še v svoji ožji domovini niso videli slovenske igre. Obmejni Slovenci na severu Calovec, ki je nekakšno stikalo kulturnih niti slovenske Koroške, ima v sebi tolikšno slovensko manjšino, da že tudi prireja igre. V predpustu so si celovški Slovenci privoščili burko "Tetka na konju", pri Sketovi proslavi v maju pa postavili na oder odlomke iz "Mi-* klove Zale", "Sirote Jerice". Celovški radio je v slovenski cddaji precej skopo odmerjen, vendar je v svojih literarnih urah prenašal Can-krrjevega "Kralja na Betajnovi" in Žagarjev "Vrtinec". Zelo pohvale vredna je zamisel slovenskih oddajnikov, da pošiljajo po valovih Kv:jje postaje med rojake ljudske šege; ne njihove opise, ampak za prenos uprizorjene obi-čaie. n. pr. Koledovanje med Frušnjami in Djekšami. Če gostuje v Celovcu ljubljansko gledališče, ga rapolnijo Slovenci iz mesta in okolice, tako lani ob Kreftovih "Kranjskih komedijantih". "Gallusovi" pevci v Argentini v "Kovačevem študentu". Ost&li kraji na Koroškem naj sledijo kar po abecedi: Apače. Finžgar: Razvalina življenja, gostovanje tudi v šmarjeti in Rožu. — Brnca. Jakob Dolinar, Cigani; burka "V ječi". — Dobfrla ves. Morje, gostovanje tudi v Šmihelu pri Pliberku. — Globasnica. Lovski tat. Miklavževka; Kakršen gospod, tak sluga; Sr.ubač v pasti; Boj za doto (dekliški tečaj); Greiner in Košutnikova: Vislavina odpoved, gostovanje v Doberli vesi; Dr. Paust (dijaki). Gorenče. Na krivih potih. — Kazaze. Zamorec in Oh ta Polona. — Klance. Neka igra na Štefanovo, v marcu: Genovefa. — Kotmara vas. Igralo Prosvetno društvo "Gorjanci": Tetka na konju; Finžgar: "Veriga"; Fatimska Marija, gostovanje v št. Janžu v Rožu. — Loče. Dve burki. — Obirsko. Miklova lipa, dvakrat, podobna Miklovi Zali. — Pliberk. Zakrajšek: "Pri kapelici". — Rikarja vas. Spevoigra "Pod rožnato planino"; Špela in guvernanta. — Šele. — Marijanska akademija, Raupach: Mlinar in njegova hči, Tome: Slovenski Božič; Ne-stroy: Lumpacij Vagabund; Jalen: Dom; na materinski proslavi: Mladi uporniki in mlade mamice. — Slovenski Plajberk. Mačeha in mamica. — Škocijan. Finžgar: Veriga, gostovanje tudi v Globasnici; Repoštev; Zakrajšek: Pri kapelici; Golia: Peterčkove poslednje sanje. Najprej so igrali kar v farovški veži, dokler niso zmogli preurediti farovškega skednja v gledališko dvorano. — Šmarjeta v Rožu. Medved: Stari in mladi (dvakrat). — Šmihel v Podjuni. Enodejanka. Ne kliči vraga, Pogodba, Botrček (tečajnice in Slov. prosv. dr. "Edinost"). — Št. Jakob v Rožu. Kat. prosv. dr. "Rož" je igralo "Miklovo Zalo" na Miklovem travniku v Svatnah, kar je bil velik kulturni praznik za vso okolico. Doma so igrali dvakrat Raupachovega Mlinarja in njegovo hčer; dvakrat Golievo (?) Sneguljčico; Počeni pr- stan, ki ga je po Remmichlu priredil in na Koroška lokaliziral selski župnik č. g. Vavti, gostovanje tudi v Ločah nad baškim jezerom; zaključna pevsko-dramatska akademija dekliškega gospodinjskega tečaja. — Št. Rupert pri Velikovcu. Geržinčič: Miklavž prihaja; V posredovalnici in Čarobna palica; zaključna akademija s pevskimi, koreografskimi in dra-matskimi točkami, ki je privabila maso ljudi in je velikovški župan vabil dekleta, naj gredo te stvari ponovit velikovški mestni gospodi, pa dečve niso rajtale iti. — Št. Vid. v Podjuni. Izobr. dr. "Danica". Finžgar: Veriga; Janez Ev. Krek: Tri sestre. — Vogrče. Eno-dejanki Bandrovske in Pri jaslicah (gospodinjski tečaj); Finžgar: Razvalina življenja, gostovanje tudi v Pliberku. — Zgornji Kot. Dve otroški božični igri. — Železna kapla. Miste-lij: Marija, vodnica v življenju; nek igrokaz v januarju; misterij: Spovedna molčečnost (dvakrat). — Želinje. uprizoritev koledovanja po starem običaju, ki so ga potem obnovili tudi v Šmarjeti pri Velikovcu. — Žitara vas. Genovefa. Tu si je postavilo izobr. društvo "Trta" nov oder. — Poleg že omenjenih so bile materinske proslave z otroškimi igricami v Apačah, Kamnu, Škocjanu, Šmarjeti v Rožu, Št. Jakobu v- Rožu in Št. Janžu v Rožu (Mati bdi). Severna Amerika Cleveland. Najagilnejša gledališka družina je Slovenski oder, ki deluje v tesni povezavi z Ligo. V jeseni je igral Jalenov "Dom", ki ga je prej "Ameriška Domovina" v celoti objavila in razložila; izšla pa je ob premieri tudi 3. štev. Gledališkega lista, ki ga oder izdaja ob važnejših igrah. Potem je gostoval v Torontu s Hal-bejevo "Domačijo ob Visli (Reko)", ki jo je imel naštudirano še s prejšne sezone. Režiral je Milko Pust. Koncem zime so to dramo še enkrat ponovili pri sv. Lovrencu v Newbur-ghu in je takrat nastopil v vlogi Jakoba dr. Milan Pavlovčič. Druga noviteta je bila Ogrin-čeva veseloigra "V Ljubljano jo «dajmo" (Gled. list št. 4); igrali so jo za jubilej Društva Sv. Ane ob navzočnosti guvernerja Lau-šeta, ponovili jo pa čez 14 dni v korist slovenskega semenišča v Adrogeju. Za Silvestrovo je prišel na spored "Svojeglavček", ki je v predpustu tudi obiskal Newburgh. V maju je društvo Sv. Marije Magdalene povabilo Slo- venski oder, da povzdigne društveni jubilej in se je Oder odzval s "Kovačevim študentom", Zadnja predstava pred poletjem so bili Delako-vi "Rokovnjači". — Slovenskemu odru ob bok je stopila obnovljena "Lilija", ki jo kot tudi "Oder" sestavljajo stari in novi naseljenci. Najprej so dali "Repošteva", nato priredili materinsko proslavo, ki jo je Karel Mausar — ta je namreč kritik pri "Ameriški Domovini" — zelo pohvalil, za mesec oktober pa pripravlja "Lilija" novo igro na skupni slovesnosti oltarnih društev. — Zelo delavna je "Glasbena Matica" pod vodstvom; Toneta Šublja. Predlanskim je dala celo Verdijevo "Traviato", v novembru 1951 pa posamezne prizore iz 11 najbolj znanih oper. — "Verovškova družina" je nudila "Rodoljuba iz Amerike". "Slovenska moška zveza", društvo staro-naseljenih korenin, je dolgo iskala primernega, samo za moške vloge pisanega sporeda, nazadnje je našla "Fernanda, strah A-sturije" in staro Medvedovo dvodejanko "Prv; april". Društvo "Adrija" je zapelo in odigralo opereto "Ko se ljubezen zbudi". Na misijonski prireditvi je prišla na oder duhovna igra Ksa-verja Meška "Zgodba o drvarju Ivanu", obenem s prizorom Svetih Treh Kraljev in otroško igro I. Kneza. New York je po številu predstav na drugem mestu v Združenih Državah. Arh. Simon Kregar je zrežiral Linhartovo "Županovo Micko", za Silvestrovo pa enodejanko "Mesalina". Kmalu nato beremo poročilo o Pevskem in dramatičnem društvu v Brooklynu, kjer režira Vlado Kralj Finžgarjevo "Razvalino življenja" in Stolbove "Stare grehe", v mesecu maju pa sledita materinska proslava (Kregar) in ko-memoracija žrtvam komunizma. V Chicagu je dobila Liga svoj dramatski odsek, čigar prva predstava je bil Finžgar: "Divji lovec". — V Bridgeportu, Conn, so se stari in novi naseljenci lotili "Starih grehov". V Le'montu, ameriških Brezjah, so gledali romarji srednjeveški misterij angleškega izvora "Teofilus"; bila je to prireditev cleveland-ske "Lilije". Toronto v Kanadi je tudi letos dobro odrezal. Poleg manjših nastopov, se je postavil z Geržinčičevo opereto "Miklavž prihaja" in z Maeterlinckovim "Stilmondskim županom". Slov. izseljenski oder v Argentini je dosegel velik uspeh z Meškovo "Materjo". Južna Amerika V čilskem Santiagu je s. Vincencija Kaplja naučila slovenske otroke, da so nastopili v nedeljo pred Božičem kot Jezušček in angelčki, pred tem nastopom pa so še odigrali igro "Božični večer beguncev". Tudi v Argentini so bili otroci pridni. Pomagali so "Gallusu" pri opereti "Miklavž prihaja", igrali igrico na sanmartinskem miklavže-vanju. na materinski proslavi so nastopili kar z 8 odrskimi točkami, potem na akademiji v roJaščenje komunističnih žrtev in še ob drugih priložnostih. Največji otroški podvig je pa bila Ribičičeva pravljična igra "V kraljestvu palčkov", ki jo je bilo treba ponavljati. Recita-cijskih in ritmičnih nastopov je bilo več: akademija Kristusa Kralja, Balantičev večer, akademiji v čast Brezmadežni v Buenos Airesu in Mer.doz^ materinska proslava in komemoraci-ja prctikomunističnim žrtvam; na materinski ptoslavi so odigrala dekleta še novo Igorjevo enodejanko. Nekaj teatra je bilo tudi na raznih zabavnih prireditvah. V začetku lanskega koled. leta je imela IDNAVE svoj občni zbor, igralci so pa potem nastopali izven društvenega okvira. Kot taki so v okrilju misijonske zveze igrali dvakrat Gheorove "Tri modrosti starega Wanga" pod Jeločnikom, dvakrat skrajšano Molierejevo "Šolo za žene" v Willempartovi in Sofoklejevo "Antigono" v Borštnikovi režiji. Peti njihov gledališki večer je prikazal Cankarjev Oče naš iz Hlapca Jerneja, Mabo — kraljico sanj iz Shakespravejevega Romea in Julije, sceno Petra in Jacinte iz Pohujšanja, govora Antonija in Bruta iz Shakespearejevega Julija Cesarja in cdlcmek Poslednja skušnjava iz Pregljevega Azazela. Ko to pišemo in tiskamo, je ta skupina sredi priprav za krstno predstavo Kociprovega "Svitanja". B. M. Kramolc: Bori v vetru. Slovenski oder Ciudadela je spremenil ime v Slovenski Oder v Argentini. Dosedanji lanski repertoire obsega Schillerjevo "Marija Stuart" (režija Špeh), Schillerjevo "Kovar-stvo in ljubezen (rež. Krištof) in Dickensove-ga "Cvrčka za pečjo" (g. Urh, dvakrat). SOvA je pričela izdajati redno dvomesečno revijo "Oder". SIO je še v 1. 1951 izpolnil obljubo z Jur-čič-česnikovim "Domnom", lani pa dal najprej Reinmichlovo "Črno ženo" (Holozan) potem pa Meškovo "Mater" (Vider). Poleg teh treh družb so igrali še: Gallus dvakrat Geržinčičevo opereto "Miklavž, prihaja", Gallusovi pevci dvakrat Vodopivčevega "Kovačevega študenta", Slovenska fantovska zveza Sheriffov "Konec poti", fantje in dekletu v Lanusu za Hladnikovo srebrno mašo Bar-elayev "Rožni venec". Slovenski andinisti v Barilochah se udej-stvujejo v planinskem filmu pri družbi "Fitz Roy". Franc Jerman je snemal odnosno pri snemanju sodeloval v dveh filmih, v katerih je nastopal — v enem v glavni vlogi — Dinko Beitoncelj. Tretji film je slovenski in kaže slovenske ture v Andah. Te tri filme so že vtteli v Buenos Airesu. Jerman in Bertoncelj rta zavzeta že z novim filmom "Fitz Roya". M.M. LIKOVNA UMETNOST V galeriji "Škorpjon" v Trstu je razstavil v septembru pokrajine in tržaške okolice Avrelij Lukežič, kmalu za njim pa svoja dela slikar Avgust Černigoj. — Škofjeločan, slikar Anton Mihelič je imel kar tri razstave: prvo v pa lači Giustinian v Benetkah, ki sta jo pohvalno omenila lista "II Gazzettino" in "Gazzettino-Sera", potsm pa še v Trstu in Gorici. — Velik uspeh je spet dosegel Zoran Mušič, ki je po krajšem presledku že drugič razstavil v Benetkah, tokrat s samostojno kolekcijo v galeriji Casanova. — Grafik Lojze Spacal je izdal mapo lesorezov in linorezov z uvodom dr. Franceta Steleta, zatem je razstavil v Trstu tudi on. Z razstavo se je poslovil od Trsta kipar France Gorše, ki se je preselil v Cleveland. Naše t.r mošnje časopisje se je potrudilo, da seznani svoje bralce kar najboljše s tem pomembnim umetnikom, in to s poročili o njegovem življenju in delu, pa tudi z novimi vinje-tami posameznih rubrik v "Ameriški Domovini". V Clevelandu je imel maja prvo razstavo v International Institutu, na kateri je pokazal ok. 50 del, med drugimi alegorijo Clevelanda, portrete škofa Gregorija Rožmana, ameriške slovenske pevke Marion Kuharjeve in Antona Grdine, Pastirja, Marijo z Jezuščkom, sv. Frančiška in otroški portret; ta dela je kritika posebno naglašala. Za mesec oktober je pripravil že drugo razstavo, zdaj skupaj s slikarjem Brisleyem v elevelandski galeriji Art Colony. Ko je bil Gorše še v Trstu, sta tam skupaj z arh. Simonom Kregarjem, ki je zdaj tudi v Severni Ameriki, v New Yorku, pripravljala načrte >za votivno romarsko cerkev, ki naj bi se imenovala cerkev Križevega pota. Cerkev bi imela štirinajst kapel, v vsaki oltar ene postaje križevega pota, veliki oltar pa bi bil postaja "Vstajenja". Tudi sicer se ukvarja Ivregar kot arhitekt pretežno s cerkveno arhitekturo. Koliko so napredovala prizadevanja buenosaireškega Slovenskega Planinskega Društva, da mu napravi Kregar načrt za planinsko kočo v Barilochah, mi trenotno ni znano. Kanadski listi "Globe and Mail", "Telegram" in "Daily Star" so prinesli zelo pohvalne kritike o Kramolčevi razstavi v marcu v torontski Picture Loan Society, ki jo je umetnik priredi! prav za svojo tridesetletnico. Med 50 najboljšimi slikami zbirke New Canadian Collection, ki je rapravila razstavno turnejo po vsej državi, je bila tudi ena Kramolčeva. Zatem se je udeležil še dveh razstav. Bara Remec je poleti slikala v okolici Bari-loch. Pokrajina s svojim oblikovnim bogastvom in izrednimi barvnimi miki ji je nudila možnost ustvariti kolekcijo slik prav posebnih kvalitet. V Buenos Airesu, kjer stalno biva, se posveča skoraj izključno keramiki. S kiparjem Francetom Ahčinom in hrvatskimi člani skupine "Dyscos" je v oktobru razstavila v trgovskem salonu Viola na Pasu zelo obširno zbirko figur, vaz, krožnikov, portalibrosov, servisov, svetilk itd. Ahčin je pokazal vrsto keramičnih plaket in statuet. Ilustratorji te knjige so navedeni na drugem mestu. M.M. GLASBENO UDEJSTVOVANJE Zdi se, da se vedno bolj opredeljuje značilna dvojnost glasbenega življenja, v katerega slovenski umetniki, živeči v velikem svetu, aktivno posegajo. V poročilu, ki zaradi tehničnih razlogov ni moglo biti objavljeno v lanskem Koledarju — Zborniku, smo ugotovili dvojno glasbeno delavnost; na eni strani poklicnih glasbenikov, na drugi strani pa ljubiteljsko udejstvcvanje pevskih zborov. Če mimogrede povzamemo dejstva od oktobra 1950 naprej, moramo ugotoviti veliko študijsko prizadevnost gdč. Ančice Kraljeve in g. Antona Solerja, ki imata pred očmi brez dvoma dosego največje popolnosti v umetniškem obvladanju klavirja. Resnost umetniških namenov g. Solerja podčrtavajo tudi koncertni nastopi v radiju (El mundo, Provincia), v okviru Argentinsko-jugoslovanske lige in v nekaterih dvoranah v notranjosti republike. Vsekakor njegova rast vzbuja pozornost in pričakovanje. Med uspehi že priznanih umetnikov pa je nedvomno treba posebej podčrtati izvedbo Schumannovega oratorija. "Raj in Peri", pri katerem je sodelovala med solisti ga. Franja Golcbcva, pod vodstvom francoskega dirigen-M. Rcsenthala. Priznanja nabito polne dvorane — ki imajo za glasbeno pol-izobraženega človeka tolik pomen, naj so upravičena ali ne .— so bila naraven odziv navdušenja ob velikem estetskem doživetju; videti je bilo, da je ga. Go'.obova prepričala o svoji umetniški potenci, ki nam je že znana iz njenega uspelega opernega in koncertnega udejstvovanja v Evropi in Argentini, tudi stroge kriterije umetniškega vodstva Wagneriane (ena najpomembnejših glasbenih ustanov v Buenos Airesu in prirediteljice tega koncerta), ter glasbene kritike, ki jo uvrščajo med umetnike velikega formata. V Torontu (Canada) je vodil č. g. Mirko liener uspel koncert (24. febr. 1951 .v gledališču Hart House) kot profesor na tamošnjem zavodu St. Michael College. Zborovsko glasbeno udejstvovanje pa postavlja glasbo v službo ožje slovenske skupnosti s tem, da goji v prvi vrsti slovensko narodne glasbo. Tako delujejo zbori v New Yorku (Slovenski moški zbor in pevski zbor "Domovina"), Pevski zbor "Gallus" na koncertu slovenskih narodnih pesmi v Buenos Airesu. Slov. pevski zbor v Ramos Mejia med koncertom slov. narod, pesmi z dirigentom Gabrielom čamernikom. v Clevelandu (pri fari sv. Lovrenca) pevski zbor pod vodstvom g. I. Zormana, v Rochdale (Anglija), v Nizozemski, v Torontu (Canada) pod vodstvom č. g. M. Renerja itd. Narodni pesmi je posvetil pevski zbor "Gallus" v Buenos Airesu poseben koncert (29 aprila 1951) z geslom N'mav čez izaro, ter dve radijski oddaji (Radio del Estado). Isti smoter je skušal uresničiti 6. in 7. septembra lani tudi pevski zbor Ramos Mejia pod vodstvom g. Gabriela čamernika. Poseben glasbeno umetnostni dogodek pa je bil brez dvoma koncert cerkvene glasbe, ki ga je izvajal pevski zbor "Gallus" 16. avgusta 1952 ob 7 h zvečer v cerkvi E1 Salvador v Buenos Airesu. Izredno harmonično zgrajeni spored, ki je vsebinsko podčrtaval versko-kulturno pomembnost katoliškega shoda, je glasbeno tehnično dokazal veliko umetnostno zmogljivost tega pevskega zbora in njegovega umetniškega vodstva; želeti bi bilo, da ostane ta "sho-la cantorum" vredna v vsakem pogledu svojega velikega vzornika Petelina-Gallusa. —a—e MIHAEL ROJ EN t V NEČAS Sonce nam ne vzhaja več od vzhoda, teme se mešajo s svetlobo, zaganjajo se v ples kričave; iz zemlje, iz razdejanega neba kosmi brizgajo šumeče lave in kolosi mračni se potapljajo v vsemirje. Nemir je ustavil dih, raztrgale se sanje, v novo so življenje naše sojenice — vešče zlobne — zakričale: Muke večne — izgon, pogin! Pahnjeni bili v viharje, do kosti razbičani, da belijo se še po divjih rekah, zavrženi smo zdaj v zatišja gluha za kratek hip, dokler nas znova v vrtince ne ujemo, v zadnje vrtince pošastne. VEČERI OB MORJU Griče je krvavo preplavilo morje, v okamenjeni mrak se potopilo mesto, kodrasto šumeče cvetje v pristanu šepetajoče pod perut je skrilo glave, tihi ave od nekod se vzpenja pod obzorje. Tam je ugasnil rdeči kres, ko veter je razpihal žar, v temó razsul utrinke tleče in bisere iskreče je prižgal na zračni kupoli nebes. Za pomolom se poledeneli vali v svitu cárobnem iskré, za pajčolani v srebrni dalji koraki tihi rajajočih vil hité, od tu jim plivkajo na harfe škratje mali. V črnino togo je začarano srcé, v svetlobi voščenic trepeče — list, utrgan od viharja; nad temotnim bregom od draguljev vlažnih se nebo leskeče, v daljavi motno-sinji krvava ugaša zarja. S * m M NAŠI MLADIMI 1 ? V- SLOMŠEK TE UČI! Tri reči imej vedno pred očmi: božje oko, ki vse vidi; bože uho, ki vse sliši in tisto knjigo, v katero vpiše Bog vsako tvoje dejanje. Vsaj enkrat na dan premisli te tri reči in ne boš grešil! Ma^i, domovina, Bog! Zapoj mi, ptičica... $ Mati, domovina, Beg, sveta so imena ta; nima dražjega mi zemski krog, to zaklad je mojega srca. Mati za Boga me je rodila, mi prižgala vere luč, z mano vedno je čutila, ona mi je sreče ključ! Zapoj mi, ptičica glasno, zapoj prav milo in lepo; pozdravi tiste kraje mi, kjer moj nesrečni rod trpi. Povej mi, ptičica, še to, če rožice doma cveto; povej, če hišica stoji, kjer zarja moje sreče spi! Lepa žemljica slovenska, draga mi je domovina, prav nobena moč peklenska mi ne izstrga je iz spomina. Bog je Stvarnik moj in Oče, jaz pa sem Njegov otrok; On le dobro meni hoče, vse najboljše je iz Njegovih rok. Mirko In ptičica zapela je; "Doma cveto še rožice in tudi hišica stoji, kjer zarja tvoje sreče spi." Potem pa odletela je, o domovini pela je, ki polna je krvi, solza, veselja, smeha ne pozna. Gregor Mali M P, 1 NAŠA MLADINA PIŠE OD DOMA DO ARGENTINE 1. KAKO JE "Nebo žari in gozd šumi skrivosten spev, solze in kri..." Moji spomini na domovino segajo v tisto dobo, ko so našo domovino zasedli okupatorji-Italijani. Ti so sovražili naš narod in mu prizadeli veliko gorja. Streljali so talce in odvažali v internacijo slovenske može in fante, med njimi — žal — tudi našega ata. Naj povem, kako je to bilo. Bilo je zadnjega pomladanskega dne, ravno na sobotni dan. Pri fari je odzvonilo delopust, ko je naš ata šel na vas v brivnico, potem pa še — kot navadno — z možmi malo v gostilno. Mrak se je že delal, ko smo šli večerjat, a ata še ni bilo. Pa se nismo še nič vznemirjali. Mislili smo: malo so se zakasnili, pa bodo že prišli. Toda ure so tekle — enajsta, dvanajsta —, a ata ni bilo od nikoder. Iz vasi se je slišal šum, brnenje avtomobilov, nas pa se je loteval strah; kaj če... Misli so nam zastale. V nedeljo zjutraj je pa vso vas prešinila vest: Italijani so zaprli vse može, kar so jih mogli dobiti. Zajokala je mama in mi z njo boječ se: kaj, če ne bomo videli več ljubega očka. Mama nas je odvedla v cerkev in nam naročala, naj molimo za očka. Sama pa je šla na italijansko poveljstvo prosit za očka. Njena pot je bila brez uspeha. Samo to je zvedela, da bodo Yse zaprte moške odpeljali čez štiri dni v Italijo. 2. ZBOGOM, "Moje srce je žalostno ker mora vzet' slovo..." Po končani vojni leta 1945. smo se morali odločiti: ali ostanemo v domovini, ali pa se podamo v begunstvo. Doma nismo mogli ostati, ker smo bili nasprotniki komunizma. Odločil: smo se zato za drugo. Saj smo mislili vsi, da gremo preko meje samo za 14 dni, največ za en mesec. A kljub temu so bili moji starši in sorodniki zaskrbljenih obrazov. Dne 9. maja smo okrog poldneva poklekni- 0 DOMA Cesta v Italijo vodi mimo našega doma. Nemirno smo čakali tisti dan ob cesti; prisluškovali smo, kdaj bodo prihrumeli avtomobili, ki bodo odpeljali našega očka v tujino. Pa glej: že prihajajo. Cela vrsta jih je in brnenje njih motorjev se nam dozdeva kakor mrtvaška pesem. A naš pogled išče samo očka. Glej, tam pri zamreženem oknu so. Z uklenje-nimi rokami in solznih oči nam poslednjič mahajo v pozdrav. "Zbogom, ata! Zbogom!" kličemo. A besede nam kar ne gredo iz ust. Preveč nam je hudo. Še en pogled in avtomobili se skrijejo za o-vinek, mi pa smo obstali onemeli. "Bog se nas usmili! — Molimo, otroci!" so bile mamine besede in mi smo ji nemo sledili domov. In kaj je naredil naš ata? Kaj so zakrivili slovenski- možje in fantje, da so j-ih vlačili v zapore? Edina njih krivda je bila, da so bili Slovenci in tega niso hoteli zatajiti. Slovenci smo sicer niajhen narod, a imamo isto pravico do življenja, kakor veliki narodi. Tega so se zavedali naši možje in zato so bili preganjani. Korčno je Bog uslišal naše prošnje in naš ata se je vrnil. Bil je res zelo suh in telesno izčrpan, a vendar prišel je. Iz vseh naših src-se je dvignila zahvalna molitev: "Zahvaljen bodi Bog! Uslišal si naše molitve in vrnil družini očeta!" Jožica Tomazin, Haedo. DOMOVINA... li pred Marijin oltarček in odmolili rožni venee v slovo od domovine in za čimprejšnjo vrnitev. Po končani molitvi je stric Pavel zapregel konje. Na voz smo naložili nekaj živil in pa najpotrebnejše reči. Kaj več se nam ni zdelo vredno jemati s seboj. Čemu neki? Saj se bomo itak kmalu vrnili. Nato smo se uvrstili v kolono voz, ki se je pomikala proti Ljubelju. Pa — kako pomikala! Počasi, silno počasi. Saj so bile ceste iz vseh delov Gorenjske polne vozov, ki so bili vsi usmerjeni proti Ljubelju. Med potjo smo morali večkrat obstati, da so se vozovi s stranskih poti uvrstili v našo kolono. Zato smo dc speli ob koncu prvega dne našega begunstva samo v Križe pri Tržiču. Tam smo nameravali prenočiti. A komaj smo izpregli konje, že se je razširila med begunci vest, da nam preti nevarnost od strani komunistov, ki da so že v bližini. Nemudoma je stric zopet zapregel, uvrstili smo se spet v kolono in se odpravili dalje. Vozili smo nato vso noč. Počasi, med večkratnim ustavljanjem, smo prispeli 10. maja do Sv. Ane. Od tam nas pa nemški vojaki ni- so pustili dalje do 13. maja zjutraj. Takrat pa so prišli domobranci za nami in nas uvrstili v kolono. Nadaljevali smo pot proti Ljubelju. Na vseh straneh je pokalo, švigale so krogle, goreli avtomobili in drugo. Bila je to pot polna groze in strahu in nikoli je ne bom pozabila. Dne 13. maja zvečer smo prispeli do mostu čez Dravo. Tam smo prenočili. Naslednji dan smo nadaljevali pot proti Vetrinju, kamor smo prispeli še isti dan. Tako se je pričela naša begunska pot, ki se je končala v Argentini. Nada Dolenc, Bernal. 3. V TUJINO "Oj hišica očetova: Bog živi te! Zdaj se ločiti morava: Bog živi te!" Kdo bi si bil mislil, da bom na tako čuden način — prav za prav nevede —- odšla na begunsko pot, ki mg je pripeljala prav v Argentino. No, to je pa bilo takole: V Trstu imam teto, ki jo pa do konca svetovne vojne nisem videla. Očka jo je med vojno večkrat obiskal in teta mu je vedno naročala, naj io prideva obiskat tudi medve z mamo. Res sva sklenili z mamo, da se odpeljeva na štirinajstdnevne počitnice v Trst. Sklenjeno, storjeno. Nekega večera se odpeljemo mama, moj mlajši brat in še jaz proti Trstu. Peljali smo se v tovornem avtomobilu do postaje v Postojni. Tam smo prestopili na vlak, ki nas je kmalu nato odpeljal proti našemu cilju. A čez nekaj časa se je že ustavil. Kai je? Kako da vlak ne vozi dalje? Morda je proga pokvarjena? "št. Peter bombardirajo!" je šlo od ust do ust prestrašenih potnikov. V daljavi smo videli nebo, ki so ga razsvetljevale rakete. Po nebu pa so švigala vojaška letala — kot ponočne ptice. Kaj sedaj ? Lahko se zgodi, da zapazijo vlak in ga napadejo. Zato smo ga hitro zapustili ter se podali na hrib, da najdemo kje kakšno skrivališče. Temna jama ter robidovje okrog nje nam; je to noč služila za prenočišče. Drugi dan smo odšli v kolodvorsko čakal- nico, ki je bila natrpana prestrašenih potnikov. Zrak je bil zatohel in skoraj da ni bilo mogoče vzdržati v njej. Tam smo našli tudi več znancev, s katerimi smo potem poiskali zatočišče v neki nedodelani hiši, kjer smo použili skromne jedi in se malo odpočili. Hiša je bila enonadstropna. Kar naenkrat so se odprla gornja vrata in na stopnice je stopil mlad vojak. Otrpnili smo, ker smo spoznali, da smo zašli v partizansko skrivališče. Kar hitro smo jo odkurili od tam. Čez kako uro je vlak odpeljal ter se do Trsta ni ustavil. Ko smo dospeli v Trst, so bile tržaške ulice še zavite v meglo in mrak. Tu pa tam se je pokazal kakšen delavec, ki je šel v zgodnjih urah na delo. Tavali smo sem ter tja ter iskali hišo, v kateri je stanovala teta. Končno smo jo le našli ter pozvonili na zvonec. Visoko zgoraj se je odprlo okno in neka gospa — bila je to naša teta — nas je vprašala, kaj hočemo. Ka smo ji povedali, kdo smo, nas je veselo in ljubeznivo sprejela, nam postregla z različnimi dobrotami ter nam pripravila tudi sobo za prenočišče. Naslednje dneve smo si ogledovali Trst. Pivič v življenju sem videla ladje in morje. Teta nas je peljala k sv. Justu, v Barkovlje, v Rojan in na Opčine. Povsod smo videli mnogo rovega in lepega. Najlepše pa je bilo sinje morje, v katerem so se lomili sončni žarki v vseh mogočih barvah. Kmalu sta minila dva tedna in pripravili smo se za povratek v Ljubljano. Kar prinese stric novico, da so partizani že v Št. Petru, da vlaki ne vozijo več v Ljubljano in da bomo morali počakati še nekaj dni v Trstu. Čakali smo in čakali, pa nismo več dočakali povrat-ka v domovino. Nič nismo vedeli, kje sta očka in starejši brat. Kar nenadoma se usujejo partizani v Trst. Tri dni nismo zapustili hiše. Skozi okno sem gledala, kako so krogle švigale po mestu. Vsa hiša se je tresla od pokanja topov in pušk. Na morju so se ladje obupno borile proti letalom. Neka ladja je gorela že na obeh straneh kakor baklja. Kar prileti letalo ter vrže bombo ravno na sredo ladje, da se je kar prelomila. Vdala se je, a ji nI nič pomagalo. Streljali so na njo, dokler ji je ostalo še kaj celega. Ko je bil boj končan, smo smeli končno ven . Po cestah so ležali kupi mrličev. Majhen grič v bližini mesta je bil natrpan orožja in drugih reči. Tu so ležali zaboji knjig in hra- ne. Povsod so ležale nerazpočene bombe. Radi tega se je zgodilo veliko nesreč. Neki deček je s svojo sestrico razbijal neko tako bombo. Kar se mu v rokah razpoči. To ga je stalo skoraj življenje, za vedno pa je ostal pohabljen. Njegova sestra pa je ostala brez, oči in brez roke. Kmalu za partizani so prišli Amerikanci. Ti se napravili red. Toda domov se še nismo mogli vrniti, čakali smo in čakali, da bi dobili kaj novic o očku in bratu. Čez tri mesece nato nas je obiskal očka ter nas odpeljal v taborišče v Senegalijo. Tako se je naš "obisk" spremenil v begunsko pot. Rada se spominjam tistih dni v Trstu, čeprav me je še danes strah, ker je bilo toliko streljanja. S hvaležnostjo se tudi spiminjam na teto in strica, ki sta nas vzela pod streho, dokler nismo odšli v taborišče. Marjeta Smersu, San Martin. 4. NAŠ NOVI DOM "Zdaj "campo" dom naš novi se imenuje..i" Taborišče! Nič nisem takrat razumela te besede. Saj sem šele tam začela s svojo prvo šolsko učenostjo. Ko pa sedaj kdaj govorimo o tistih časih, se tudi jaz vedno bolj živo spominjam nanj. Leto 1945. Žalostno leto za nas, ker smo morali zapustiti našo lepo domovino. Imela sem komaj pet let in pol, ko nas je nesrečna usoda pripeljala v taborišče; najprej v Ve-trinje, potem pa v Lichtenstein pri Juden-burgu. Prvi taboriščni dan v Lichtensteinu mi bo ostal vedno v spominu, kajti takoj prvi dan dopoldne so odpeljali mojega očka v bolnico v Judenburg na operacijo. Drugače pa je bilo v taborišču prve dni kaj živahno in zabavno. Selili smo se iz barake v barako, znašali skupaj postelje, kuhali na prostem kot cigani — škoda, da takrat še nismo poznali "asada" — po smetiščih smo iskali "piksne"; saj nismo imeli s čim hoditi po hrano in v čem kuhati mleka. Tudi je bilo veliko dela s preganjanjem stenic, kajti nekatere barake so bile polne te golazni. Kmalu smo dobili novo kapelo, pričel se je otroški vrtec in šola. Otroci smo prejema- li razne dobrote v otroški kuhinji. Tudi sv. Miklavž se nas je spomnil in nas vsako leto obdaril. Imeli smo razne prireditve, petje, igre. Med temi so igrali otroci tudi Sneguljči-co. Pravzaprav je bilo za nas otroke kar prijetno v taborišču. Če pomislim nazaj, kako lepe trate smo imeli za skakanje in polja in gozdove za sprehode — res je bilo lepo! V Muro pa smo se hodili kopat. In pozimi! Kako smo se sankali, drsali in kepali, čeprav nas je zeblo, ker smo bili obuti v lesene cok-Ije in zelo slabo oblečeni. Pa tudi žalostnih dni ni manjkalo; posebno takrat, ko so nam dajali injekcije. Nekateri so se jih zelo bali; tako na primer moja sestrica, ki so jo morali vedno loviti pod mizami. V taborišču sem prejela prvo sv. obhajilo in zakrament sv. birme. Bilo je skromno, vendar mi je vse to ostalo v lepem spominu. Imeli smo tudi velikonočne in telovske procesije. Pa na cvetno nedeljo! S kakšnim veseljem smo s sestricami nesle vsaka svojo butaro v cerkev! Romali smo večkrat v Maria Buch — približno eno uro hoda od našega taborišča —T kjer smo opravili popoldansko pobožnost z lepim slovenskim petjem. Mi otroci smo imeli enkrat celodneven izlet z avtomobili v samo- / stan Seckau, kjer je bil včasih sedež graške škofije. O Vseh svetih smo vsako opravili na pokopališču v Judenburgu žalne molitve za slovenske žrtve prve svetovne vojne, katere so Nemci tam ustrelili. Bila sem tudi v tisti zgodovin-ki vojašnici, kjer so se slovenski vojaki uprli nemškemu nasilju. Vojašnica je bila tedaj preurejena za stanovanja beguncem. Zelo lepi kraji so tam. Očka in mamica sta mi pripovedovala, da so približno še pred sto leti živeli tam Slovenci. 5. ČEZ "Zaplula je barčica moja..." Po skoraj štirih letih begunstva se nam je končno le odprla pot preko oceana. Po Novem letu leta 1949. je bilo. S kamioni so nas vozili na železniško postajo Spittal, kjer je bil že pripravljen vlak za nas. Begunci, ki so ostali še v taborišču, so nam ljubeznivo nudili še zadnje usluge. Vsem je bilo težko, ko smo si poslednjič segli v roko ob že premikajočem se vlaku. Vlak je drdral v noč. V njegovo sopihanje se je mešala molitev rožnega venca, pesem in — jok. Med to vožnjo je bila večja zanimivost pot čez Brenner. Naslednje popoldne smo dospeli v Turin. Na prevoz čez morje smo čakali več dni v Grugliascu pri Turinu. Življenje v velikem poslopju, ki je nekoč služilo kot umobolnica, je bilo dobro urejeno — vsaj takrat, ko smo bili mi tam. Red je vladal v vsem. Dne 16. januarja smo zapustili Grugliasco ter dospeli v Genovo, kjer smo se vkrcali na ladjo Holbrook. Ko je Holbrook odrinil iz pristanišča, smo pošiljali še zadnje pozdrave Evropi. Težko in tudi veselo slovo od suhe zemlje! Odhajali smo z iskrico upanja, da bomo še kdaj videli našo domovino Slovenijo. Otožno smo zapeli "Zaplula je barčica moja" in "Barčica po morju plava". Odpluli smo ob dveh popoldne. Kmalu nato je zapel zvonec in nam dal znak, da je kosilo pripravljeno. Zvonec nas je poslej klical vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer. Hrana je bila dobra. Prvi dan je bilo skoraj vsem slabo; saj ni- V taborišču Lichtenstein smo bili tri leta. Potem pa so nas preselili v prehodno taborišče Trofaiach pri Leobnu. Tam pa ni bilo tako domače, ker je bila velika mešanica raznih narodnosti. Čakali smo na odhod v širni svet. Res: 30. septembra 1948. so nas z avtomobili odpeljali na postajo, od tam z vlakom v Genovo, iz Genove pa z ladjo čez širno* morje v novo domovino Argentino. V Ivica Stanjko, Ciudadela. OCEAN smo bili vajeni guganja na morju. Nekateri pa so trpeli vso pot. Vsak dan je bilo na ladji več svetih maš. Tako smo mogli dnevno prejemati sv. obhajilo. V splošnem je vladal na ladji strog red. Zelo pa smo se prestrašili, ko so nekoč pričeli zvoniti vsi zvonci na ladji in nam je kapitan velel po zvočnikih naj si nadenemo rešilne pasove ter takoj pohitimo na krov. Se mar ladja potaplja? Ne! Bila je samo vaja — za slučaj, da bi res kdaj prišlo do nesreče. Takih vaj je bilo med vožnjo še več. Toda zmeraj nam je bilo precej tesno pri srcu. Neki ogrski baron, ki se je vozil z nami, si je vedno nadel dva rešilna pasova, ker enemu zaradi svoje obilnosti ni povsem zaupal. Ko smo se po nekoliko dneh vožnje ustavili cb nekih otokih, smo videli zamorce, ki so menjavali banane in pomoranče za druge jedi ali pa za obleko. Na teh otokih je namreč veliko revščine. Zamorci so spretno lovili vse, kar smo jim vrgli. Ko naj bi prejeli mornarji, ki so prvič pluli preko ravnika, svoj takozvani "krst", sem stal na ograji naše ladje, da bi to bolje videl. To je opazila gdč. učiteljica Šemrov Anica. Bala se je, da bom padel v morje, ko bodo poškropili omenjene mornarje z močnim curkom. Tudi se je bala, da se bom prestrašil, če me pokliče ali se mi približa, da bi me spravila z rgraje. Zato je prosila in poslala gdč. Francko Petelin. Rešila me je še pravočasno morebitne smrti v valovih. Njej in svojemu angelu varuhu se moram zahvaljevati, da sem srečno prispel preko morja. Mamica je namreč takrat ležala hudo bolna v ambu- lanti. Grozna je bila že sama misel, če bi nam umrla. Pač pa je umrla na ladji neka Ukrajinka. Dali so jo v krsto, ovito z železno mrežo. Nato so položili rakev na desko in jo spustili v morje. To je bilo kaj žalostno. Med vožnjo sem prvič videl "leteče" ribice, ki so se srebrno svetilo v vodi. —Drugih posebnosti nisem doživel. Prijetno je bilo počivati na ležalnih stolih na krovu in opazovati morje in nebo. Lepo je nebo, ki se razpenja nad morjem. Lepo v vzhajajočem soncu, mogočno opoldne, tiho ob zatonu, nadvse skrivnostna pa je noč na morju. Ginljiv je bil prizor ob tihih večerih po slo- venskih kabinah, ko smo skupno molili rožni venec in večerno molitev. V naši kabini, kjer je bil moj očka starešina, je vodil molitve č. g. M. Lamovsek. Med potjo smo srečavali razne ladje. Tudi morske pse in druge ribe sem opazoval. Čim smo bili kje bližje obali, so obletavali ladjo beli galebi. Hvala Bogu, da smo imeli skoraj ves čas mirno vožnjo! Dne 5. februarja smo srečno stopili na Argentinska tla in prav takrat sem; dopolnil 8 let. In kdo mi ve povedati, koliko let bom imel, ko se bom mogel vrniti v mojo domovino — ako Bog da. Ivo Majhen, Haedo. Tine Debeljak CEFERiNČKOVA LADJA "Očka, kam poslal zaboj ta boš, ves zapet s pečati? S solzo pišeš naslov, mati? Zdaj pa spet na licih soj, kot da med deliš z menoj?" "Čeferincek, blagor nam! Veš, kaj. glad je, prazen hram? Ne! Presit si izbiraš hrano,-ta zavojček gre v Ljubljano: bratrančki so lačni tam!" "Če so lačni — manj medu, mamica, dajaj mi tu! Vstran ne bom več metal kruha, za bonbone bodi gluha, le da rešim jih gladu! "Če so lačni — mama, vem! šel okrog bom — očka, smem? trobit slednjemu v ušeca: Hej ti, .kruha sit in mesa, kaj boš našim dal ljudem? Čokolad sem, sklad na sklad! Medu, bonbonov vseh poslad, moke, riža, testenine, kave, olja, rib mesnine, vsega, kar prežene glad — naj zaboj bo, vreča, sod: vse na Čeferinov brod! Zvrhoma krov nagromadim, brod do dna počokoladim, potlej — hajd! — v jadranski prod! Tam zavriskam: Dober dan! Bratrančki, sem v Trst, v pristan! Vkup Jožejka, Metka, Tinček! Dar pripeljel Čeferincek, Argentinček-kapitan, je čez širni ocean!. . ." MIRKO KUNČIČ PESMI O DEDU (Nekaj pesmi iz istoimenske zbirke) POLONCO PREDSTAVIMO Rožasto krilce, oči polne sonca — takšna je, takšna je naša Polonca. Ded pa jo draži: — Pika-polonca, zleti, prinesi košarico sonca! Očka ji pravi: — Škratec rogati. Mama jo boža: — Srček moj zlati. Spleza Polonca dedu na rame, sproži desnico, sonce ujame. Košček za očka, košček za deda, košček največji za mamo seveda. TRGOVINA S SONCEM Hej,, pri nas je zdaj veselo! Hišico imamo belo, v hišici pa trgovino, trgovino z robo fino. Kaj prodajamo? Igrače? Čokolado? Med? Kolače? Zlate prstane? Uhane? Ej, nihče, nihče ne ugane. Prodajalka je — Polonca. Kupite si pehar sonca! Navsezgodaj, navsezgodaj ga imamo že naprodaj. Je poceni: kar zastonj. Kdor ga nima, hitro ponj! Oče, mati, stric in boter, le kar noter, le kar noter! DEDOV A RARrICA Polonco na kolena vzel je siari dedek in zapel: — Takole, glej, takole, glej, po morju smo vodili se, takole, glej, na dno morja bi kmalu potopili se. In dolgo še, oj, dolgo še oči nazaj strmele so, na krovu stare mamice jokale in trpele so. Še očka tvoj si naskrivaj solzico z lica brisal je, si vso' to dolgo, bridko pot na dno srca zapisal je. Polonca ti, Polončica vse to že pozabila si; takole, glej, takole, glej, takrat še majhna bila si. Je mesec dni se barčica na morju pozibavala, nazadnje pa, nazadnje, ah, na kopno je priplavala. Takole, glej, takole, glej, prispeli v Argentino smo, takole, glej, takole, ah, izgubili domovino smo. . . POMLAP nen pripovkirije Na okencu je rožmarin, skoz okence kot zvon iz lin obrazek kuka razigran •— Polonca naša, dober dan! Z neba se sonce ji smeji, s poljane ptiček ji žgoli, kot pisane zastavice drhtijo rožam glavice; oblaček bel kot sneg z višav prijazno kima ji v pozdrav. Kako je lep ta božji svet! Sam vrisk in smeh — • pomlad je spet. Polonca, veš, pri nas doma je vse, je vse drugače; še kruh je slajši, pa čeprav ■—-suh krajec za berače. Planine sončne in gore, potoki žuboreči, vasice bele in ceste — oj ljubi domek, kje si? Še ptički lepše tam poj o, še zarje so bolj zlate in čudo božje, kaj je rož dišečih sredi trate! Polonca, veš, pri nas doma. . . Ah, ti bi kar strmela, to drago rodno žemljico bi na srce prižela. \A DEDOVIH KOLENIH Kam pa, kam, Polončica, danes na konjiču? Tja čez morje, tja čez plan v našo vas na griču! Tam je domek tvoj in moj, tam si se rodila, tam je prve pesmice mati te učila. Kam pa potlej? Na Triglav? Tja konjič ne more; zvabil bi ga gorski škrat v svoje črne dvore. Na otoček v jezeru tudi ne pozabi. Milo, milo klenka zvon in domov nas vabi. Kam pa še? Na božjo pot k Materi premili. Skleni prste, prosi jo, naj se nas usmili. Dalje, dalje, hop, konjič, tja v Ljubljano belo. Hej, kako bi v njej srce spet se nam ogrelo! Videla, Polončica, vso si domovino. Kam pa na konjičku zdaj? Ah, nazaj v tujino. . . DOMAČA JESEN V senožeti smrtno V zlatem morju klasja Jablana pred hišo: pesem poje kosa. koplje se žanjica. žlahtno izobilje. Hej, kako blešči se Hej, kako ji rdijo Hej, kako se včasih v mladem jutru rosa! zagorela lica! v sodu mošt iskril je! Božji mir na vasi. Svatovsko popevko šum gozdov v planini. žvižga kos za logom. Hej, kako so lepi V pampi veter joka. .. mladih dni spomini! Zemlja draga, zbogom! CVIČEK Hej, dolenjski cviček, vrisk škrjančkov sredi polja; zidanica, griček, če pa srkaš ga čez mero, trta polna sonca — koj zagode ti katero. juhuhu, Polonca! Brrr, Polonca maje z glavo — Kakšen pa je cviček, ded, nad to dedovo zmešnjavo: mar je sladek kakor med? kisel, sladek, sladek, kisel — kakšna vrtoglava misel! --Kaj bo sladek; kisel, kisel Nak, za cviček ji pa ni, kot ob praznem loncu misel. že od daleč ji smrdi; dedu pa po njem se toži — Fej, potem je pa za nič. kot po dežnih kapljah roži. .. --Le počasi, moj deklic! Hej, dolenjski cviček, Kisel je in vendar sladek. zidanica, griček, boža grlo in podbradek, trta polna sonca — v njem je zdravje, dobra volja, juhuhu, Polonca! VLAK Vlak, vlak Preko žametnih valov črn kot vrag, nas popelje — kam? Domov! dolg kot kača Oj domov, oj domov, klopotača tja pod ljubi rodni krov! v grozotanskem diru vije se po tiru. Vlak, vlak črn kat vrag, Kam se vije, kam drdra? dolg ,kot kača Do morja, do morja. klopotača Tam je barka pisana, na postaji že stoji, mavrično porisana, svetla lučka v njem gori. na tej barki kapitan Hej, Polonca, brž vstopimo, nas pozdravi: "Dober dan!" da ne odsopiha mimo! IIED SE POSLAVLJA Pod rodno streho lastovka se vsako leto vrne, a mene tuja žemljica za vekomaj zagrne. Ne bo nad grobom milo pel mi zvon domače fare, ne bodo pošumevale žaluj ke vrbe stare. Iz nageljna slovenskega mi šopek naredite in vsako leto na ta dan na grob ga položite. A ti Polon-polončica si solzo z lic obriši, na križ nagrobni v tih spomin takole mi zapiši: "TU SREDI PAMPE ŽALOSTNE MOJ DEDEK DOTRPEL JE, DO ZADNJEGA, DO ZADNJEGA PO DOMU HREPENEL JE. .." 60 otrok Slovenske sobotne šole v Clevelandu na letnem izletu z učiteljico te šole gdč. Slavico Pozne-tovo Slovenski katoliški shod v izseljenstvu Protikomunistični Slovenci v Argentini so v spomin 60. obletnice prvega slovenskega katoliškega shoda v Ljubljani 1. 1892, priredili slovenski katoliški shod v izseljenstvu, s katerim naj bi poživili in utrdili realizem in idealizem slovenskega izseljenskega življenja v vseh smereh. Pripravljalni odbor pod predsedstvom Franceta Kremžarja si je zadel to nalogo, kateri je idejno podlago dal in priprave idejno tudi vodil prelat dr. Odar. Delo shoda so razdelili po posameznih odsekih, da so mogli na vseh področjih udejstvovanja do temeljev preštudirati in začrtati smernice za bodočnost. Tako so bili ustanovljeni: duhovniški odsek pod vodstvom dr. Mirka Gogale, odsek za mi-sijone in zedinjenje, ki ga je vodil .g. Marjan Loboda, socialni odsek dr. Ivan Ahčin, odsek za izobraženstvo dr. Milan Komar in Božo Fink, odsek za ljudsko vzgojo in izobrazbo prof. Lojze Gerzinič in dr. Vinko Brumen, mladinski odsek A. Majhen in M. Mizerit, fantovski odsek Janez Langus, dekliški odsek gdč. Katica Kovačeva in organizacijski odsek Lovre Jan. Vodstvo prireditvenega odseka je prevzel Lado Lenček CM. Socialni odsek je imel zborovanje 13. julija 1952 v župnijski dvorani v Ciudadeli. Sv. mašo je opravil dr. Ivan Ahčin, nakar je bilo izvoljeno predsedstvo zborovanja pod vodstvom g. Albina Magistra. Govorili so gg.: Franc Kremžar o "Zgodovini slovenskega krščanskega socialnega gibanja", Viktor češnovar o "Sedanjem socialnem gospodarskem stanju v Sloveniji", Maks Jan o "Gospodarskem stanju slovenskih izseljencev", dr. Ivan Ahčin o "Socialnih in gospodarskih nalogah slovenskih izseljencev" in Rudolf Smersu o temi "Kaj se se je v izseljenstvu na socialnem področju že storilo". Organizacija "Družabna pravda" je v nekaj dneh po zborovanju izdala brošuro z vsemi referati in resolucijami zborovanja pod naslovom "Socialni Dan". Zborovanje odseka za misijone in zedinjenje je bilo 3. avgusta 1952 v župnijski dvorani v Ramos Mejia pod vodstvom g. Rudolfa Smer-suja. Govorili so gg.: dr. Alojzij Odar "O primernosti, da se na katoliškem shodu raz- Glavno zborovanje kat. shoda v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia med govorom g. prelata dr. Odarja. pravlja tudi o misijonskih vprašanjih", Lojze Gerzinič "O misijonih in misijonskem sodelovanju", dr. Franc Jaklič o "Problemu zedinje-nja" in Marjan Loboda o "Beatifikaciji Barage in Slomška". Duhovniški odsek je zboroval 13. avgusta 1952 v hiši duhovnih vaj "Cardinal Copello" za duhovnike v Buenos Airesu, vodil pa ga je dr. Mirko Gogala. Dr. Franc Gnidovec je govoril o "Duhovnikovem poslanstvu", svetnik Alojzij Košmerlj o "Položaju slovenskega katolicizma od zadnjega Katoliškega shoda do našega prihoda v Argentino", Anton Orehar o "Sedanjem versko-moralnem položaju slovenskih izseljencev", prelat dr. Odar o "Naših organizacijah in našem tisku", dekan Ciril Mi-lavec pa o "Organizaciji in delovanju slovenskega dušnega pastirstva v Argentini". Mladinsko zborovanje, ki ga je vodil dr. Vinko Brumen, je bilo 15. avgusta 1952 v župnijski dvorani v Ramos Mejia. Za častnega predsednika je bil izvoljen g. ravnatelj Marko Ba-juk. Prvi del zborovanja je izpolnila ljubka otroška akademija, v drugem delu pa sta bili predavanji Martina Mizerita o "Vprašanju naše mladine" in gdč. Mije Markeževe. Zborovanje dekliškega odseka, ki ga je pripravila gdč. Katica Kovačeva, je bilo v dvorani ženske argentinske KA na Montevideo 850 v Buenos Airesu. Predsedovala je zborovanju gdč. Lada Remčeva, govoril pa je prvi dr. Ignacij Lenček o "Versko-nravnem položaju slovenskega dekleta v izseljenstvu", za njim Marjan Marolt o "Dekletovi kulturni in narodni dolžnosti", potem pa gdč. Zdenka Gornik o "Slovenskem dekletu v slovenski izseljenski skupnosti". Predsednik SFZ Janez Langus je v Ciu-dadeli vodil zborovanje fantovskega odseka, na katerem so govorili: dr. Franc Gnidovec o "Veri in Slovencih", prof. Lojze Gerzinič o "Slovenskemu fantu in kulturi" in Rudolf Smersu o "Pomembnosti slovenske skupnosti". Največji razmah pa je prireditev slovenskega katoliškega shoda dosegla v zadnjih treh dneh shoda, 15., 16. in 17. avgusta 1952. Na praznik Marijinega Vnebovzetja je bila v sa-lezijanski cerkvi na Belgrano 3886 sveta maša, ki jo je daroval č. g. Anton Orehar. Pridigo je imel prelat dr. Odar, ki jo je povezal s pomenom katoliškega shoda v izseljenstvu. Popoldne so bila že omenjena zborovanja mladinskega fantovskega in dekliškega odseka, zvečer pa v dvorani na Montevideo 850 verska kinopredstava s predavanjem dr. Ignacija Lenčka: "Katoličani in film". V soboto, 16. avgusta je bil v cerkvi E1 Salvador na Callao cerkveni koncert "Gallusa" z izredno bogatim programom, pod vodstvom dr. Julija Sa-vellija. Glavno in zaključno zborovanje katoliškega shoda je bilo v nedeljo, 17. avgusta na obširnem prostoru prijaznega salezijanskega zavoda "Don Bosco" v Ramos Mejia. Na zelenem dvorišču je bil postavljen učinkovit oltar, nad katerim je kraljeval velik bel križ nad temno-rdečem in z venci okrašenem ozadju. Na oltarju je sredi cvetja bdela nad zborovalci slika kraljice Slovencev — Brezjanske Marije Pomagaj. Desno od oltarja je plapolala argentinska zastava, levo pa slovenska narodna zastava. Na obeh straneh oltarja sta bila kip škofa Barage (delo akad. kiparja Franceta Ahčina) in slika škofa Slomška (delo slikarja Snoja). Sv. mašo je daroval č. g. Orehar Anton. Po maši so navzoči podpisali zahvalno spomenico marquettskemu škofu msgr. Thomasu Noa za začetek Baragove beatifikacije v juniju letošnjega leta, nakar je preds. priprav, odbora Franc Kremžar začel zborovanje. Za predsednika zborovanja je bil predlagan in izvoljen starosta slovenskih javnih delavcev ravnatelj Bogumil Remec. Prvi je na zborovanju govoril prelat dr. Alojzij Odar o "Versko-nravnem temelju katoliške reforme", drugi pa Avgust Horvat o "Naši mladini". Na zborovanju je bila prečitana pozdravna brzojavka predsednika Slovenskega Narodnega Odbora dr. Mihe Kreka, nato pa pozdravno pismo slovenskih katoliških akademikov v Španiji. Na predlog glavnega pripravljalnega odbora je bila nato objavljena ustanovitev Slovenskega katoliškega kulturnega sveta z imeni vseh predlaganih članov. Popoldansko zborovanje je začel z govorom Rudolf Smersu o "Našem medsebojnem življenju", kot drugi govornik pa je Franc Kremžar predaval o "Izseljencih in domovini". Na popoldanskem zborovanju je bilo prebrano pozdravno pismo Društva Slovencev v Mendo-zi. Prečitan je bil poleg drugih tudi Statut o slovenskem katoliškem organizacijskem svetu v Argentini in imena članov tega sveta. Končno je bil za predsednika Slov. kat. kult. sveta predlagan in potrjen prelat dr. Alojzij Odav. Zborovanje je zaključil ravnatelj Bogumil Remec z besedami: Srce domovini, dušo pa Bogu! Nato se je po dvorišču in vrtovih zavoda razvil veličasten sprevod, ki ga je organiziral g. Janez Mernik SDB, proti glavnemu vhodu v cerkev. Na čelu sprevoda so fantje nosili križ, argentinsko in slovensko zastavo, sredi sprevoda pa bogoslovci podobo Brezjanske Marije Pomagaj. V cerkvi je bila slovesna zahvalna pesem Bogu za uspeh katoliškega shoda, nato pa blagoslov z Najsvetejšim. Vsa cerkev je zapela še lepo pesem "Marija, skoz' življenje". Poslanci Slovenske ljudske stranke v predzadnjem kranjskem deželnem zboru. Spredaj sede (od leve na desno) dež. odborniki dr. Iv. Zajec, dr. E. Lampe, dr. Iv. šušteršič (dež. glavar) in dr. VI. Pegan ter Fr. Povše; zadaj pa stoje: Perhavc, Dermastja, Drobnič, Košak, Demšar, Hladnik, Ravnihar, Pogačnik, Matjašič, Piber, Jarc, Dijnnik, Zabret, Krek, Jaklič, Bartol, Vehovc, Gregorič in Dular. (Slika k članku "60 let dela za slovenski narod" str. 166) I'. R. JUBILEJNO ZBOROVANJE OB GO. LETNICI SLOVENSKEGA KATOLIŠKEGA NARODNEGA GIBANJA Prvi katoliški shod med Slovenci, čigar 60 letnice smo se spominjali lani, bi prav lahko ostal zapisan v zgodovini slovenskega kato-lištva kat snidenje nekaterih posameznikov, prežetih z novimi idejami, obsegajočimi nujnosti novega časa, ako se ne bi prav ti posamezniki s polnim razumevanjem slovenskega položaja vrgli z vso dušo in srcem na izgradnjo osnov katoliškega javnopolitičnega udej-stvovanja. Spričo nemštva na naši zemlji, spričo vdiranja liberalizma in spričo prvih Marksovih socialistov nemške šole so ti možje sprejeli modernizirana načela, izražena v Leonovih okrožnicah, kot najbolj zdravo osnovo bodočemu delu, zraven pa vsak trenutek u-poštevali pristnosti slovenskega zgodovinskega razvoja, postavljajoč kot končni c:'lj delu obstoj in napredek slovenskega naroda. Delu teh mož in njihovi mogočni zgradbi, ki je od tedaj dalje bila vodilna sila čistega slovenstva, vsem naporom in težavam, vsem uspehom in veličastjem 60 let zgodovine slovenskega naroda, zapopadenih v delavnosti SLS, so se hoteli oddolžiti Slovenci, živeči v tujini na svobodnih tleh, z jubilejnim zborovanjem 24. avgusta 1952 v cerkveni dvorani v Ciudadeli, enem izmed velikih predmestij Velikega Buenos Airesa. Proslava sama je potekala, takole: pred G. Franc Kremžar med govorom zborovanjem je g. župnik Anton Orehar daroval sv. mašo z lepim nagovorom, nakar je vse navzoče v imenu Pripravljalnega odbora za jubilejno zborovanje pozdravil biv nar. poslanec g. Miloš Stare, ki je zaprosil občinstvo, naj predlaga in izvoli predsedstvo zborovanja. Na predlog biv. nar. poslanca g. Rudolfa Smer-suja je bil za predsednika predlagan in s soglasnim odobravanjem izvoljen starosta slovenskih javnih delavcev g. ravnatelj Bogumil Remec. Za podpredsednike so bili prav tako na. predlcg g. Smersuja izvoljeni nekateri slovenski župani, bivajoči v Velikem Buenos Ai-resu, in sicer gg. Ivan Ašič, Ludvik Kržič, Ignacij Lavrič in Valentin Markež, v tajništvo pa emigranti iz mlajših vrst slov. kat. politične skupnosti, in sicer gg. Avgust Horvat,. Maks Jesih, Janez Kralj in Pavle Rant. V okviru programa so bila nato predavanja, zajemajoča v kar najbolj zgoščeni obliki 60 let slov. kat. gibanja. Urednik g. France Kremžar je v svojem predavanju zajel vse obdobje od leta 1848. dalje do majske deklaracije in tako zlasti mlajšim navzočim prikazal mnoge nove momente, univ. prof. dr. I. Ahčin je kot dober poznavalec dr. Korošca očrtal pot in borbo slov. kat. gibanja za časa Jugoslavije, ozirajoč . se zlasti na najvažnejša dejanja in poteze dr, Korošca, ki je v tem obdobju predstavljal poosebljenje delavnosti SLS; g. Miloš Stare je končno v svojem predavanju prikazal delo SLS od dr. Korpščeve smrti dalje-.do današnjih dni. Pri tem ni samo prvič javno povedal marsikatere, doslej sploh neznane dogodke iz časov okupacije, pač pa še bolj dokazal, da delo SLS ves čas ni prenehalo. Pred predavanjem g. Stareta so zborovale! r.a predlog g. ravnatelja Remca z odobravanjem sprejeli pozdravni pismi predsedniku SLS in NO za Slovenijo dr. Mihi Kreku, izražajoč mu globoko zahvalo za njegove delo ter zagotavljajoč mu zvestobo in sodelovanje še v naprej, ter našemu škofu dr. Gregoriju Rozmanu, pozdravljajoč v njem velikega in dobrega duhovnega očeta vseh Slovencev. Ob koncu predavanj se je g. ravnatelj Remec vsem navzočim zahvalil za udeležbo, na- to pa poudaril, da nas bo v bodočnosti bolj kot kdaj koli reševala samo zvestoba načelom in z njo združena disciplina. S pozdravom vsem somišljenikom, pozdravom, namenjenim vsem, kjer koli so, je g. ravnatelj Remec zaključil zborovanje. Ciudadelska proslava je bila bogata zlasti po svoji vsebini. V zgodovino slov. kat. gibanja bo brez dvoma prišla: ne samo, da je ob 60. letnici bi! podan obračun opravljenega dela, pač pa so zaključne besede g. Stareta že odmevale v novi čas in nove naloge, ki slov. katoliško politično skupnost čakajo v bodočnosti. Če je iz vseh predavanj izzvenela kot osnovna točka vse delavnosti in programa SLS Združena Slovenija, obsegajoča v svoji narodni skupnosti vse Slovence, kjer koli žive in trpe; če je v prikazu zgodovinske poti slovenskega naroda ta misel valovila od prvega programa leta 1848. do majske deklaracije, od ustanovitve Narodnega veča v Zagrebu preko dr. Korošče-ve deklaracije do izjave NO 29.10. 1944., potem je na tem zborovanju prvič v prisotnosti somišljenikov SLS bilo javno izraženo upanje, ca bo nekega dne morda le prišlo do Združenih Evropskih Držav, v katere bomo Slovenci z velikim veseljem vstopili. S tem je SLS stopila za krepek korak dalje na svoji poti: bolj kot kdor koli se je vodstvo SLS v vsem njenem zgodovinskem delu za narod zavedalo, da Slovenci nikdar nismo imeli, nimamo in ne bomo imeli fizične sile ali pa tako močnega glasu, da bi v zboru narodov mogli druge prevpiti; bolj kot kdor koli je SLS vedela, da moramo Slovenci v* svojem ravnanju upoštevati dejstva svetovnega položaja in izrabljati najbolj koristne dane možnosti; bolj kot kdaj G. dr. I. Ahčin govori o dr. Korošcu koli pa se SLS tudi zaveda, da je usoda Slovencev v bodočnosti povezana z usodo najbližjih jim slovanskih narodov v Evropi, bolj kot kdaj koli pa SLS tudi zre z zaupanjem v bodočnost, ko bo Slovenija lahko kot resnično enakopraven član evropske družine vstopila kot Združena Slovenija' v Združeno Evropo. G. M. Stare govori o delu SLS po Korošcevi smrti IGOR ČAS BREZ ČASA Preozke so mi prsi za ta požar lepote Vsevečne harmonije sem neizpeti stih. in žile so pretesne za melodij orkan, Vesoljstvo brez prostora je v tajno meč ko divji srh vsemirja drvi v sijajni dan, ujeto. kjer pesem se dotika pozabljene samote.„ , , ,. „, , bekunda tisočletna. Tišine klic nemi. Poljubljam čisto misel, neskončno Lebdim v prosojni temi za vekotrajen hip: silhueto; preteklost nekončana — brezčasnosti umiram v čas brez časa, shlapevam v utrip. mehki dih. O sinji Bog, nevidni! O, Ti, ki Si, ker Si! P. Kazimir Zakrajšek - zlatomasnik Lemont, blizu Chicaga v Združenih državah, je najkrepkejše središče slovenske katoliške, cerkvene in kulturne dejavnosti v Združenih državah. Tam je centrala slovenskega nabož-rega tiska, božja pot brezjanske Marije Pomočnice, osrednji samostan slovenskih fran- P. Zakrajšek v svoji delovni sobici. čiškanov in osrednja hiša slovenskih šolskih sester. V tem središču je lani slavil svojo zlato mašo p. Kazimir Zakrajšek, oče lista "Ave Maria" in ustanovitelj vsega tega, kar danes Lemont ameriškim Slovencem pomeni. Najbolj nazorno nam povedo, kaj je p. Zakrajšek napravil za Slovence, nazivi, ki ga skušajo vsaj nekoliko označiti v zvezi z njegovim ogromnim delom. Tako ga imenujejo "očeta izseljene Slovenije", "ustanovitelja in organizatorja katoliškega tiska v Združenih državah", "ustanovitelja slovenske frančiškanske družine v USA". Pri tem smo omenili le nekaj naslovov, ki spremljajo njegovo delavno in bujno življenjsko pot. Rodil se je p. Zakrajšek 1. 1878 v Preserju pri Ljubljani. Redovno obleko je dobil na Trsatu, toda v prvih študijskih letih je nevarno zbolel. Za svojo skoraj da čudežno ozdravljenje se mora zahvaliti Mariji Pomagaj, kakor sam rad navaja in Njej v zahvalo in sla-vo se je zaobljubil, da bo ustanovil list "Ave Maria". V prvih letih tega stoletja je že odšel v Združene države orat ledino pastirstva in kulturnega dela med slovenske izseljence. Začel je v Clevelandu, bil dolgo vrsto let v New Yorku; povsod je skrbel za versko ohra- nitev slovenskih, hrvatskih in slovaških izseljencev. V New Yorku je 1. 1908 ustanovil list "Ave Maria", ki še danes izhaja in ga izdajajo in urejejo slovenski frančiškani v Le-montu. Listu je kmalu ustanovil lastno tiskarno, kjer je potem1 tiskal tudi "Koledar Ave Marie". Po velikih težavah 1. 1912 je le dosegel ustanovitev slovenskega frančiškanskega ko-misariata in postal istega leta 1. septembra prvi komisar. L. 1919 je prevzel župnijo sv. Štefana v Chicagu in kupil veliko farmo v Le-montu, kjer se je nato ustanovilo središče vsega delovanja frančiškanov v USA. V prvi kapelici v Lemontu je v oltar postavil sliko Ma-, rije Pomagaj z Brezij; 1. 1926 je prišel nadškof Jeglič, ki je opravil kronanje lemontske Marije. Po vsem tem ogromnem delu je p. Kazimir 1. 1927 odšel v domovino. V ljubljanskem predmestju Bežigradu je postal župnik nove fare pri sv. Krištofu, ki je 1. 1934 postala župnija ?v. Cirila in Metoda. Tam je sezidal po Plečnikovih načrtih novo cerkev in ob njej prosvetni dom. Toda poleg vodstva nove župnije je kmalu spet bil v prvih vrstah tistih, ki so delali za slovenske izseljence. Prevzel je predsedstvo Rafaelove družbe, začel izdajati Izseljeni-ški vestnik, organiziral izseljeniške kongrese, dosegel ustanovitev Izseljeniškega Instituta v Ljubljani, izvedel organizacijo "Izseljeniške zbornice". Slovenskim izseljencem v Južni A~ meriki, Franciji, Belgiji, Nemčiji in Nizozemski je preskrbel dušne pastirje, slovenske učitelje, organiziral izlete izseljenskih otrok v domovino. Pri tem pa stalno predaval na neštetih tečajih in zborovanjih. Med drugo vojno je moral s tem delom prekiniti, odšel je v Združene države, kjer je kmalu objavil knjigo "Ko smo šli v morje bridkosti," v kateri je začel slikati trpljenje našega naroda v domovini. Ko je lani slavil svojo zlato mašo," se je od vseh ustanov, ki jih ustvaril ali ustanovil, poslavljal. Tolikšno ogromno delo je spodkopalo zdravje tudi takemu orjaku dela, kakor je p. Kazimir Zakrajšek. Vsi Slovenci v izseljenstvu in v domovini z začudenjem in ponosom ter hvaležnostjo gledajo na silne stebre slovenstva, ki jih je v izseljenstvu ali doma za izseljence zgradil p. Kazimir Zakrajšek. JANEZ MARTINC Pot v komunistično revolucijo v Sloveniji spomladi 1942 Povzetek poglavja iz rokopisne knjige "SLOVENIJA V KOMUNISTIČNI REVOLUCIJI" V lanskem Koledarju-Zborniku smo zaključili s prvim političnim umorom ing. Fanouša Emmerja dec. 1941. Pisatelj se v naslednjih poglavjih dotika podtalnih osvobodilnih organizacij, vodenih o!i slovenskih demokratičnih strank s težnjo organizirati ves narod na pripravljenost za skupen odpor okupatorju, še posebej delovanja slovenskega narodnega zastopstva v Angliji in Ameriki ter začetkov Mi-hajlovičevega gibanja med Slovenci, Nato sledi poglavje, ki ga podajamo spodaj v povzetku in ki naj pokaže kako je OF v teh prvih pomladnih mesecih z nasiljem nad narodom in s pritiskom na svoje "zaveznike" uspela pripeljati OF v izključno komunistično organizacijo in začela s krvavo uveljavitvijo diktature proletariata po boljševiškem zgledu nad Slovenci. 1942 je pozval ljubljanski škof dr. Rožman vso škofijo na posvetitev domovine Presvete-lmi Srcu Jezusovemu. Proti brezboštvu komunizma — verska obnova! 1. januarja je jugoslovanska vlada v Londonu podpisala ustanovno listino Združenih narodov, da bo po vojni sodelovala za mir v okvirju zveze svobodnih miroljubnih narodov, še isti mesec je podpisala z Grčijo sporazumi o povojnem sodelovanju, kar naj utrdi mir na Balkanu. 7. januarja so gorele Dražgoše, kot velika grmada, ki napoveduje turške vpade. Sredi januarja je gen. Mihajlovič odvzel pooblastilo polk. Jaki Avšiču, ki ga pa ni hotel vrniti. 22. januarja je nastopil it. gen. Roatta službo glavnega poveljnika it. čet. v Hrvatski (Su-šak) in tudi po Italijanih zasedeni Sloveniji, ted. Ljubljanski provinci. Ciano je zapisal stavek: "Na spomlad bo moral zasukati rokave." Prišel je čas, ko se je — po Kardeljevi tezi — "iz sporadičnih in v glavnem obrambenih akcij" začela razvijati komunistična revolucija. "Osvobodilni napor je treba tesno pove- zati s splošnimi demokratskimi naprednimi napori človečanstva"... (t. j. komunizma). "Na bazi tega splošnega ustanka je vse, kar je bilo profašistično (t. j. nekomunistično), pete-rokolonaštvo, kapitulanstvo, kar je bilo pristašev "čakanja", vse, kar je bilo v nasprotju z lastnim narodom (t. j. OF), postalo odkrito antinacionalno..." (t. j. izdajalsko)... Tako imamo jasno podan rodoslov "izdajalca" v ustih partizana in te čudne zgodovinske spremembe v značaju slovenskega naroda, da je v pol leta postal "narod izdajalcev", kajti vsaj 80% je bilo "reakcionarjev". In te naj bi — po besedah dr. Baeblerja — pobili sami, ali dali okupatorjem pobiti: ostalo bi jih 20% in ti bi bili "trdni, odločni, brezkompromisni" — komunisti. Zasigurana bi bila diktatura in oblast po vojni, kar je KP imela vedno pred očmi, za drugačni način reševanja bodočnosti pa niti svojim "sopotnikom", kaj šele "reakciji" ni dovoljevala diskusije v sedanjosti, t. j. po novem letu 1942. Za vse te, ki bi kakorkoli skušali (t. j. odkriti odpor) ali vsaj mogli (t. j. prikriti odpor!) na kakšen način "ovirati in otežkočati organiziranje ljudstva v OF" je imela KP "en kriterij": strel in na mrtve šele pečat: izdajalec! Tudi to je v skladu z Leninovim izrekom: "Kdor se boji okrvaviti rok, naj se ne peča s politiko. Tu gre samo za vprašanje za ali proti. če proti hajd pod zid!" Partizanska vojska je vso to hudo zimo bila večinoma — v Ljubljani, kjer je bil tudi ves odbor in vodil akcije tistih malo številnih, ki so bili na terenu in to ne za napad na okupatorja (s katerimi je imel dobre zveze ponaj-več s svojimi ženskami), temveč za čiščenje okolice, kjer so bile posamezne "čete", "polba-taljoni" itd. Ti so v tem prvem polletju 1942 izvajali revolucijo strogo proti ljudstvu. Ti meseci so bili "cementiranje s krvjo" slovenske komunistične revolucije in če jih bomo samo bežno preleteli, navajajoč samo malo peščico imen, bomo komaj dobili senco te groze, ki jo je živel narod doma. Bil je med dvema ognjema, od katerih ni vedel, kateri je hujši.. . OP je v teh mesecih ojačila svoje špijonske mreže. Ljudsko zaščito je razširila po vsej deželi v obliki "terencev", ki so zbirali denar, pošiljali moške v hribe in ovajali mišljenje svojih "sovaščanov". "Terenec" je postal glavni nosilec revolucije, partizanska vojska samo izvrševalec. že decembra meseca — takoj za inž. Emmer-jem je bil umorjen (kot druga politična žrtev) znani socialistični delavec Urankar, ki ni hotel iti s komunisti. Še pred novim letom je padla na Verdu Ve-harjeva družina: prvi. umor cele družine na "terenu". Po novem letu pa je nastopila doba "kajnov-skega pobijanja". Pisatelj navaja od partizanov pobite ljudi z imeni in datumi za vsak mesec posebej, ki jih pa tu ne navajamo posebej radi pomanjkanja prostora. In še to, kar jih navaja, je samo nekaj desetin pobitih v prvih dveh mesecih 1942. do Praprotnikove smrti koncem februarja. Nobenega atentatorja niso Italijani našli v Ljubljani, ker ga niso iskali... ali pa v zavestno napačni smeri... v katere so jih zavajali zaupniki OF v njihovih vrstah, ali pa še točneje povedano — zaupnice. Navidez nepomembno, toda za razvoj in u-speh komunistične partije sta dve izredno pomembni dejstvi: Ženske zaupnice partije in OF med vojaškimi in civilnimi funkcionarji o-kupatorja ter povezanost komunistične partije s komunisti v italijanski vojski in civilni upravi. Take zveze so lahko vplivale na Italijane, da so ukrenili, kar je OF želela. Tako niso samo poostrrili policijskih odredb, ampak tudi odredili internacijo oseb, ki so bile nevarne OF. Zaradi umorov in nereda v Ljubljanski pokrajini je Mussolini proglasil to provinco za vojno področje. Italijanski polkovnik Gallo se je izrazil proti nekemu Slovencu, da so partizani sugerirali Italijanom, da so obdali 23. februarja 1942 vso Ljubljano z žico in prepovedali vsak izhod in dohod brez njihove kontrole. Tako so brezpravni nekomunistični Slovenci bili odslej v Ljubljani kot v taborišču, komunisti pa so hodili "not in ven" z legitimacijami, ki jim jih je izdajal karabinjer. Takrat je bilo znano, da hodi sam Kidrič čez mejo v uniformi železničarja! Tako so, kot trde priče, sugerirali tudi aretiranje vseh bivših jugoslovanskih častnikov, ki niso šli v hriba, na dan sv. Jožefa 19. marca, kajti poslali so jim po odprtih dopisnicah pozive za vstop v OF naravnost na njihove naslove. Tako so te častnika po večini vse polovil'. in odpeljali v internacijo (skupno z gen. Rupni-kom). Obenem je v tem mesecu rastočih umorov gen. Robboti, poveljnik ljubljanske it. oblasti, že dal predlog, naj se izven ljubljanske pokrajine pripravijo taborišča za internacijo sumljivih cseb, kajti v Ljubljani jih je priprl že 200 in je pričakovati, da bo število naraslo na 1000. To že februarja meseca! Ni pa mogel najti nobenega atentatorja pomorjenih Slovencev, ki so šli že v desetke in desetke! Vsekakor mu je bilo všeč, da OF razdvaja narod, ki ga on hoče nadvladati! Komunizem mora imeti po dialektični metodi svoje filozofije — tudi reakcijo. Akcija — reakcija, iz tega trenja se lahko po zgodovinski materialistični nujnosti rodi nova oblika. . . ki jo hočejo. Zato bi jim prav prišla reakcija, imenovana iz sovjetske zgodovine: bela garda. Ni je bilo. Slovenska legija je imela dejansko isti namen, kot ga je na zunaj hlini-la OF; "Mihajlovičevski pokret" je imel izrecno nalogo od gen. Mihajloviča, naj sodeluje z OF. Ni bilo nasprotnika. Nasprotnik je bil le škof, ki je zapovedal z novim letom molitev proti brezboštvu. Zato je bilo treba udariti proti njemu in ob njem dvigniti potrebno reakcijo. Belo gardo! In na kakšen naiven način! Poglejmo! V "Slovenskem zborniku 1945", str. 702 in v govoru Kardeljevem ob desetletnici OF (1951), se navaja (ne dobesedno, le po vsebini) neki tajni akt divizije Isonzo (L|5jH) z dne 17. febr. 1942), v katerem se poroča uradno, da naj bi se v "škofijski palači zbrale višje osebnosti slov. demokratičnih strank. Natančneje je o vsebini teh razgovorov bilo govorjeno na procesu proti gen. Rupniku v Ljubljani. Obtožnica pravi: "Na tej seji so bili stavljeni predlogi za upostavitev reda in miru v tkzv. Ljubljanski provinci. Ti predlogi so imeli obliko ugotovitev napak, ki jih je okupator do tedaj naredil, in sicer: a) da je okupator bivšim oficirjem jugosl. armade, ki so bili odpuščeni iz nemškega ujetništva, dovolil bivanje v Ljubljani; b) da nudi Slovencem, ki so zbežali izpod nemške zasedbe v Provinco Ljubljano zaščito; c) da še ni vpeljal posebnih legitimacij; č) da je pustil prebivalstvu radijske sprejemne aparate, s katerimi more poslušati razne vesti, ugodne osvobodilnemu gibanju; d) da je italijanska propaganda prešibka (?); e) da je obdržal v upravi, posebno pri železnici, pošti in pri policiji slovensko osebje..." Te zahteve — pravi obtožnica — je 11. marca 1942 nesel neki duhovnik v Rim k vatikanskemu državnemu tajniku kardinalu Maglio-ne- ju---- Posledica tega pisma da so bile policijske biokade, internacija jugcsl. oficirjev, vpeljava legitimacij, odvzem radioaparatov, odpustitev iz služb internacije nastavljencev pri železnici, pošti in drugih ustanovah. Strašno naivno pismo, prirejeno zato, da bi dobili tsmelj za svoje preganjanje bele garde, ki — da se je ustanovila — po tem sestanku... Naiven izum bele garde, kateremu ne more verjeti noben Slovenec, tudi čc bi škof dr. Rozman, ki se ga to neposredno tiče, ne bil odgovoril 26.XI.1946 avtoritativno naslednje: 1.) "16.2.1942 ni bilo pri škofu nikake seje političnih zastopnikov, zato niso mogli biti sklenjeni omenjeni predlogi." 2.) "Nikoli nisem sestavil ali po drugih dal sestaviti kako pismo ali memorandum take ali podobne vsebine in ga kakorkoli poslal v Vatikan. Vsebina, navedena v obtožnici, je popolnoma iz trte izvita in izmišljena. Niti obtožnica ne nudi nikakega dokaza, odkod ima to vsebino, niti ni bil pri razpravi doprinešen za to kakršen koli dokaz." "Kot nek dokaz se navaja samo. poročilo it. komandanta delegacije za vojaške transporte, ki pravi, da se je 11.3.1942 neki slovenski duhovnik peljal v Rim z večernim brzovlakom po naročilu škofovem z važnimi pismi. O vsebini teh pisem ne pove poročilo ničesar." "Izjavljam še enkrat: Nikoli nisem odposlal ničesar podobnega. Če pa je prišlo na državno tajništvo Svete Stolice kakšno poročilo z vsebino, kot jo navaja obtožnica, potem moram reči sama, da ni moje. In če bi nosilo moj podpis, je ponarejen z namenom, da bi mogli to kasneje izrabljati proti škofu." Jasna beseda ljubljanskega škofa. Pri tem se spominjam izjave gospe Roose-veltove pred nekaj leti: "Komunizem je zares filozofija laži. Boljševiška taktika je: vse svo- je zlcčine pripisati drugim! Čim večja je laž, tem prej ji bo svet verjel!" Zakaj so komunisti potrebovali ta dokument, se vidi iz pripisa "Slovenskega zbornika": "S tt'm sestankom so bili položeni temelji beli gardi, zaveznici okupatorja proti narodni osvobodilni vojski". "Smrt fašizmu!" Tako so si komunisti izmislili belo gardo, ki je še nikjer ni bilo. Umori so se množili po Ljubljani, pa tudi po deželi. Kdo je moril? V začetku je bil partizanski umor delo — političnega vodstva, zato so padali politični ljudje, najprej taki, ki so bili osumljeni "ovaduštva — Lahom, kakor tudi Nemcem, zato da se dobi sloves "borca za slovensko stvar"; potem so morili ljudi, ki bi bili lahko zaposleni pri organizaciji eventuelnih političnih odprav (inž. Emmer, Praprotnik, Urankar...). V Ljubljani je bil pri OFarski politični organizaciji oddelek "likvidatorjev", aktivistov, ki so se v napadih šolali (izurjeni morilci večinoma iz dijaških vrst, "komunisti-pionirji!"). Vse likvidacijsko delo je bilo urejeno po "trojkah, ki so sodelovale, da so potem načrtno zmešale sled iskanja." Na deželo so prihajali likvidirat iz Ljubljane, prvi umori pa so bili delo terencev. Pozneje so prevzela "čiščenje terena" vojaška jedra, ki so morila po svoji sli in potrebi... Pravico likvidacije je imela VOS (poznejša OZNA), pod vodstvom Kidričeve Zdenke. Ljudje so padali kar vsak dan... včasih po več na dan. V marcu je padel Poje Jernej na Vrhniki, več v okolici Velikih Lašč, po Notranjskem ... To je bil mesec, ko je padel v Ljubljani v gostilni "Pri Katrci" prvi duhovnik, kurat bolnišnice na Golniku, Hubert Leiler (begunec s Primorskega, po fašizmu se je zatekel pred vojno na Golnik, zdaj je pred nacisti prebežal v Ljubljano — pod partizanski strel). Umori na deželi so šli kar naprej; ne posameznih oseb, ampak tudi vseh družin. Dve smrti pa sta ta mesec razburili vso slovensko javnost in jo naperili proti komunizmu kot takemu: umor v Ljubljani dveh voditeljev katoliških akademikov in predstavnikov ljubljanskih vseučiliščnikov Francka Žup-ca (16. marca) in Jaroslava Kiklja (18. marca). Prvi je bil predsednik nove vseučiliške "korporacije", drugi pa njen podpredsednik in .hkrati predsednik Katoliške Akcije za akademike in svoječasni begunec s Primorskega. Svoji funkciji v vseučiliški organizaciji sta sprejela na izrecno prošnjo rektorata, da rešita obstoj slovenske univerze in da preprečita fašistično organizacijo "GUF" na univerzi, "kot častno slovensko dolžnost". Komunisti sami so privolili v njihov vstop, ko so dali vedeti "akademskim oblastem, da teh fantov, ki bodo imenovani v odbore, ne bodo smatrali za izdajalce, temveč za potrebne žrtve", kot pravi letak, izdan od pokojnikovih tovarišev po dnevu njune smrti. Kljub temu so ju ubili... Obsodili so ju na smrt tovariši akademiki in — neki mlajši docenti; videti je, da bi bila OF prišla prav — razpustitev univerze, da bi dobili več sil v gozd... Kot predsednika Katoliške akcije in svetniško živečega visokošolca, je Kiklja pokopal škof sam. Drugi dan je škof napisal poslanico vernikom, v kateri je med drugim poudaril: "Bratomor je vnebovpijoč greh in temu grehu se pridružuje še drugi, ko se skuša z lažjo omadeževati svetla čast obeh mučencev. Vsak kristjan in zavedni Slovenec mora take zločine obsojati kot greh pred Bogom in zločin pred narodom." Takoj drugi dan po umoru obeh akademikov je OF uspela, da so Italijani aretirali vse bivše aktivne slovenske častnike in jih odpeljali v taborišča v Italiji. To je v medsebojni zvezi: prestrašiti katoliške akademike, mladino, m rešiti se nacionalističnih častnikov, kajti — OF je pripravljala reorganizacijo svojega vojaštva. Polkovnik Avšič namreč ni hotel na zahtevo gen. Mihajloviča izročiti njegovemu odposlancu (jan. meseca) poverilnega pisma nazaj (zato je bil po londonskem radiju izključen iz jugosl. vojske!), ter je v tem času zapove-dal v imenu gen. Mihajloviča obvezno mobilizacijo za OF in partizanske odrede. Novak namreč piše: "Zaman smo poskušali v zimi množiti svoje vrste s kmeti. Niso hoteli." Nekateri so se zdaj takemu pritisku odzvali, druge so prisilili, tretje zaradi odpora pobili. 30. marca 1942 je glavno poveljstvo partizanskih čet izdalo svojo prvo pisano naredbo, s katero je osnovalo 3 širše grupe odredov ter povezalo omenjene majhne četice v večje enote zaradi dotoka moških a) po prisilni mobilizaciji, b) iz strahu pred partizanskimi poboji in c) pred laškimi represalijami. . V I. grupo so prišli gorenjski odredi (Gorenjski, Kokrški, Koroški), ki ji je bil komandant "španski borec" Jože Gregorič, znan iz "napada in umika" pri Dražgošah, II. grupa: (štajerski odredi: Savinjski, Pohorski, Dravski): komandant "španski borec" France Rozman (Stane Mlinar), III. grupa: (Dolenjski, Belokranjski, Notranjski), komandant Mirko Bračič (napadalec na Bezuljak), polit-komisar, častnik španske rdeče vojske, dr. Aleš. Bebler. IV. grupa: ki je bila "na spisku" (Ptujski odred, Haloški in Kozjanski) se ni formirala. Zanimivo je to, da so vse grupe bile v Ljubljanski pokrajini (tudi štajerska in gorenjska), vse drugo je bilo več ali manj — v tem času beseda. In drugič to: v vsaki grupi je bil v vodstvu vsaj en španski borec. Tedaj — aprila — je bilo ubitih zopet več ljudi. (Tu navaja pisatelj zopet kakih štirideset imen pobitih ljudi, med njimi celih družin kot Kolenčevo, Jakopinbvo itd.) V aprilu so imeli slovenski partizani s hrvatskimi sestanek na hrvatski strani (Grbajai pri Brodu), da jim oni povedo — kot pravi politkomisar Fric Novak, "kako so uspeli s osnovanjem svobodnih teritorijev". Po sprejemu "teh instrukcij" so dobili že 1. maja svoj svobodni teritorij, ki je bil skoraj vsa Dolenjska in Notranjska skoraj do Ljubljane... Dali so jim ga — Italijani. Umaknili so se s svojih postojank brez potrebe. še isti dan so se vselili v zapuščene kraje partizani. Isti Novak piše: "Sovražnik se je umaknil sam, osvobojena ozemlja so nam padla takorekoč v naročje." 18. maja je šel za to vojsko iz Ljubljane tudi ves Izvršni odbor Osvobodilne Fronte: njihova vlada. Utaborila se je v Tisovcu v Suhi Krajini. Pridobitev "osvobojenega ozemlja" imenuje Novak: "To je bil signal za vstajo!" Nova "vlada" je takoj "osvojila" tudi Žužemberk na ta način kot vse osvobojeno ozemlje, kot priča sam Fajfar: "Italijani so iz neznanih razlogov (ne zaradi napadov partizanov), pod zaščito močnih oklepnih oddelkov prišli po svoje posadke v Žužemberk ter jih odpeljali med trdo borbo v Novo mesto. Za kratko dobo je bilo na ta način očiščeno vse ozemlje med kočevsko in novomeško železnico; partizani pa so zasedli prvo slovensko mesto." Poudarek vidim na besedi: "očiščeno", kajti to pomeni, da so na tem področju likvidirali vse svoje nasprotnike (odkrite) in tiste, ki bi kdaj mogli biti (prikrite). Zdaj namreč ne moremo pisati imena, kdo je bil in kdaj ubit, ker je šlo število v stotine žrtev (govori Krimsko brezno in Boncar, Polica in druge "klavnice"). Marn, ki je bil tedaj še poveljnik enega teh partizanskih bataljonov, nam je zapustil dragocen vir za poznavanje življenja v teh mesecih pred laško ofenzivo. Tedaj je dobil povelje, ki ga je dajalo glavno poveljstvo ustno pri vsakem obisku: "Počistimo z vsem, kar ni z nami. Tudi če je samo en član družine proti nam, se mora brezpogojno likvidirati cela družina. Naše kazni morajo biti eksempla-rične; samo tako si bomo med ustrahovanim ljudstvom zagotovili svoj obstoj." Nato opisuje morilsko prakso: "Pri vseh umorih niso nikdar iskali dokazov in resnične krivde. Cilj, kot rečeno, je bil: ustrahovati ljudstvo. Čim so kakšnega osumljenca prijeli, so ga takoj ubili. In šele potem, ko je bil mrtev, so uprizorili proti njemu na mitingih najostudnejšo kampanjo. Mrtev se seveda ne more več braniti. . . Najprej ubij! — so dobili naročilo od poveljstva, potem pa — politično razjasni, zakaj si ga ubil. . . Toda laži, ki so jih na takih mitingih ubitemu hoteli naprtiti, so bile tako otipljive in gorostasne, da se je prav zaradi te ogabne politične kampanje ljudstvo na mnogih krajih odvračalo od partizanov." Skoraj vse žrtve, ki so padle spomladi 1942, so bile strahovito mučene pred smrtjo. Ovadbe so bile, da imajo "zveze z Italijani", da imajo orožje, da ustanavljajo "belo gardo" itd. itd. (posebno to zadnje je bilo glavni vzrok) in to tedaj, lío "bele garde" še bilo ni, tako da je mnogo neukih šefov terenskih odborov prihajalo s pritožbami na glavni odbor: Ljudje božji, saj vidite, da sami ustanavljamo belo gardo. Niso pač vedeli, da je v osnovnem pravilu komunistične "znanstveno vodene" revolucije obstoj "bele garde" nujen, sicer jo je treba ustanoviti, ker brez reakcije ni akcije. In s to pomladno ofenzivo se je resnično hotela ustvariti — ne pri okupatorju, temveč pri ljudstvu." To je priznanje partizanskega poveljnika bataljona, potem, ko se je s studom odvrnil od te družbe, kajti takole piše: "Prav zato, da izsilijo iz žrtev priznanje, da ustanavljajo belo gardo, so jih pred smrtjo silovito mučili: privezali so jih na drevo, pekli na ognju, zba-dali z noži, jim rezali ušesa, nosove, iztikali oči, rezali jermene s hrbta, vse desetkrat — ves dan. In potem, ko so ga pobili, so ga še krstili z imenom: Izdajalec!... Premnogo so jih pobili tudi zaradi tega, ker so bili globoko verni. Prišla je na politkomisarja tozadevna direktiva — pravi Marn — da je treba versko fanatične ljudi, pa člane Akcije takoj spraviti s poti, ker ti so zaradi svoje načelnosti najbolj nevarni njihovemu revolucionarnemu gibanju. Strast po umorih se je pri partizanih strašno razdivjala, da niti sproti niso mogli pobijati vseh, kolikor so jih v tistih mesecih pobrali. Dostikrat so jih vodili v štab cele kolone po 15 do 20 oseb. Mučili so te žrtve sami pobalini od 14 do 15 let; dostikrat se je zgodilo, da so se kar stepli, kdo bo mučil nedolžno žrtev." Ta vlada je začela izvajati smoter revolucije, ki ga označuje Kocbek: "Prizadevanje slovenskega delovnega človeka po koreniti spremembi v vodstvu družbe (seveda slovenske!), po spremembi, ki naj vzame oblast meščanski družbi in jo izroči proletarijatu... Šele antifašizem je prebudil spoznanje, da bosta odprava izkoriščanja in uvedba socialističnega reda neposredno prispevala k pravi slovenski "osvoboditvi". Nova narodna oblast mora brez dvoma biti eno ter isto z novim družbenim vodstvom (KP!). Resničen družabni napor ni namreč le volja po naprednem življenjskem redu, ampak se v narodu izraža tudi kot silovit, revolucionaren napor po prevzemu oblasti. Slovenski narod se more iz današnje stiske rešiti samo z družbeno-revolucionarnim uporom, nikoli pa ne zgolj z demokratskimi sredstvi." Dovolj jasno: Gre samo — za oblast! V tej hipni stiski jih (komuniste in filokomu-niste) more rešiti le — silovit zagon revolucije, to je cementiranje s krvjo. .. Dne 26. maja sta padla pod kroglami komunističnih atentatorjev protikomunista vseuči-liški in bogoslovni profesor dr. Lambert Ehr-lich in znani organizator "Slovenskih fantov" in vodilni član "Slovenske legije" Ivo Peršuh. Po Ehrlichovi smrti je Kocbek, zastopnik "kristjanov" v OF, nekoč najvidnejši borec za "sproščenost osebne človečnosti", "osebnostne svobode" (personalizma), napisal načelni stavek, s katerim pravno opravičuje umore, ki jih je tedaj snovala nova vlada na terenu: "Stališče pravnega pojmovanja se v revolucionarnih časih popolnoma spremeni, postane namreč politično... če je v mirnem času kazensko pravo sankcija s stališča osebne blaginje, potem je cilj revolucionarne justice javna, kolektivna blaginja. Pozornost politične justice je obrnjena na ogroženost ljudske skupnosti, ne pa na psihologijo obsojenca. To se pravi, da sme določena človeška skupnost (tu misli na komunistično manjšino OF) s polno pravico seči po revolucionarnih sankcijah, kadar je njen obstoj ogrožen, posebno kadar bije boj za življenje in smrt. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti vse ozire..." Tako si je Kocbek s komunističnim pojmovanjem prava pomiril "krščansko" vest, potrdil trhlost OF, katere "obstoj je ogrožen" po opoziciji v ljudstvu (to naj bo potemtakem vsesplošna ljudska vstaja?) in začel z drugimi vred pobijati vse, kar bi vodilo v "slovenski fašizem", to je v kakršno koli protiko-munistično gibanje "iz ljubljanskega ognjišča" kot pravi. Dve taki "ognjišči" sta bili likvidirani z Ehrlichom in Peršuhom. Nato sta Kocbek in Kidrič sklenila (junija), "da napneta vse sile, da temu novemu nasprotniku (t. j. protikomunizmu), ki se počasi bliža (torej ga še ni bilo!), a je nevarnejši od okupatorja, v ljudstvu onemogočimo oporo". — "Revolucionarna justica mora enotno nastopati . . . vedno in povsod morajo izključiti negotove izpovedi", tako dolgo morajo mučiti osumljenca, da ne bo nedvoumno, temveč jasno priznal vse, kar hočejo sodniki, ter da dobe v roke "kolikor mogoče prave krivce, drugič pa, da duhovnike, ki začenjajo ogrožati naše delo, justificiramo po treznem premisleku vseh okoliščin." "Odpraviti moramo klerikalizem in Cerkvi odpreti pot svobodnega verskega življenja". "Zato se je najbolj bati cerkvene organizacije, ki je vir klerikalizma". Pod temi dogovorjenimi vidiki se je v juniju in juliju morilo v množicah predvsem po vsej Dolenjski, kjer je "bilo osvobojeno ozemlje" in kjer je IOOF "začel svoje delo". KA, društve-niki, legionarji, četniki, duhovniki — vse kar ni bilo v OF, je bilo na poti po njih frazi — v "slovenski fašizem", zato je bilo treba po geslu "Smrt fašizmu!" moriti bolj te kot "fašističnega okupatorja", ki ni nevaren. To je tako imenovano "čiščenje". "Za kratko dobo je bilo na ta način očišče- no vse ozemlje med kočevsko in novomeško železnico", je zapisal Fajfar. Še drugo nam priča partizanski poveljnik, ki je tistikrat držal postojanko v Dobrepoljski dolini: "Na vsak način so komunisti hoteli, da bi tiha opozicija med ljudstvom postala vidna, da bi na ta način lahko vprizorili pokolj, ki je prva in najsigurnejša pot v revolucijo. Glavno poveljstvo je že v zgodnji pomladi dalo zaupne okrožnice, v katerih opozarja komandante, da se ne smejo nikjer spuščati z Italijani v odprto borbo, kvečjemu jim je dovoljeno imeti manjše praske. To okrožnico so tudi ostro razložili posameznim vojaškim in političnim funkcionarjem, češ, da borba proti okupatorju mora biti sekundarnega (drugotnega) pomena, da ne bi izgubili naklonjenosti ljudstva; da pa je treba najprej uničiti reakcijo, ker samo z uničenjem reakcije bo možna njihova socialna revolucija." To so bile tiste majhne praske, ki jih sedaj partizanski zgodovinarji napihujejo, kakor na pr. napad na Stari trg ob Kolpi maja meseca, napad "kolesarjev" na Ig, napad na Ljubno, nekaj bojev pri Jančah (tam so se hoteli Štajerci prebiti na Štajersko — brez uspeha), nekaj strelov v Šmarjah, Stični, na Barju, Trbovljah, na čemšeniški planini, podiranje drogov ob železnici Ljubljana—Novo mesto, ki ni imela nebenega strateškega pomena. Sami "napadi in takojšni umiki", da se razburi ljudstvo in okupator, kar je oboje šlo v račun partizanski taktiki. Največji podvig tega časa. (koncem junija) je bila osvoboditev interni-rancev iz vlaka na Verdu (300). Nekaj so jih takoj ubili, nekaj jih je šlo v partizanske edi-nice, večina pa je odklonila aktivno borbo s partizani, zato so jih dali v "delavske brigade", t. j. na prisilno delo na Kočevskem, kjer so Kočevarji pustili prazno zemljo, pa so jo sedaj vzeli v roke partizani. Fajfar pravi: "Veliki večini puška ni dišala, nazaj v Ljubljano pošiljati jih ni bilo mogoče, zato smo iz njih formirali delovne čete..." Prvo prisilno delo pod oboroženim valptom na "osvobojenem ozemlju!" Glavno delo vlade na terenu je bilo -- "čiščenje" prebivalstva. Marn pravi: "Maja meseca je že prišlo povelje: Prvo, glavno in edino delo partizanskih čet je brezpogojno in brezobzirno uničiti reakcijo. . . Samo v dobi enega meseca je po tej direktivi padlo naj- manj 1500 Slovencev (in to v dobi najbolj reklamnega boja z okupatorji, medtem, ko je bilo vseh mrtvih Italijanov v vseh borbah od začetka do tedaj komaj 300)... Komisar II. dolenjskega bataljona je rekel: "Odlično delamo! Koder greva s komandantom Moretom, se vleče za nama rdeča črta.. . Samo midva sva jih v tem pasu nad 300 pobila. Pot v revolucijo se sijajno pripravlja." V teh mesecih se je začela najbolj brezobzirna borba proti vsem, ki ne gredo s komunisti. Ko so sodili nacionalista — Jugoslovana Sajeta mihajlovičevca, sedaj partizana, so posamezni šefi OFarskih skupin izjavili (na primer Bebler): "Naš sovražnik štev. 1 nista Italijan in ne Nemec, temveč domači opozicionalec! Italijanov se nič ne bojimo, oni hodo bežali od nas, ne da bi se mi borili proti njim. Zato je naša glavna naloga, pobiti in uničiti domače "izdajalce", (t. j. opozicijo). Zato smo danes tu!" — Fajfar: "Nevarnejši sovražnik nam je danes bela garda in zločinski Mihajlovič, kakor pa okupator." Treba je bilo samo še enega koraka za po--polno socialno revolucijo po reklu Lenina, "katera naj se takrat začne, ko bodo Sovjeti (OF) enako KP." Tudi to se je zgodilo v tem času v začetku julija (5—8) na konferenci v Suhi krajini, ko je Kidrič izjavil: "Partija naj bi se izenačila z Osvobodilno fronto; to je tendenca: avantgardistično vlogo partije prenesti na OF. Avantgardistična vloga partije pa je v tem, da ima v rokah vse pozicije, ki bi jih lahko izkoristil kdo drugi." In v imenu "kristjanov" je izrekel Kocbek: "Danes, ko ima KPS prvič na svobodnih tleh svoj zbor, se, dragi tovariši, zavedajte, da smo v vsaki besedi, ki jo izgovorite, z vami!" (To je popolna kapitulacija pred KP, menica, podpisana na belo.) Enako Brecelj: "Če hočemo izvesti socialno revolucijo, moramo KP poslušati, ne smemo ji oporekati, niti v najmanjši meri." Isto "Sokoli", Rus: "Mi vemo, mi upoštevamo, da je KP najtrdnejši temelj OF..." Isto je potrdil Lubej: "Brez tako močnega dela KP ne bi bilo OF. To nas je Sokole privedlo v OF k delu za isto stvar. . ." Leskošek je pribil: "KP je zmagala na celi črti", in politkomisar Novak: "Mi smo ponosni na CK KPS, pod katerega vodstvom se je politika prekalila, zbolj-ševizirala. Od tedaj je linija naše stranke kristalno čista" (brez opozicije). Tako je propadla v teh mesecih tista slavna "koalicija 18 strančic", (kot jih je nekoč omalovažujoče imenoval Kidrič sam), izpolnilo se je-Stalinovo načelo: "Voditeljica državne uprave v sistemu diktature proletarijata je ena partija, partija proletarijata, ki si ne deli in si ne sme deliti vlade z drugimi strankami." Izpolnil se je Leninov pogoj "OF KP" in zato je Kardelj lahko oznanil: "Naš cilj in naša naloga je, da na Slovenskem uvedemo diktaturo proletarijata in po našem prizadevanju mora prav Balkan postati izhodišče novega komunističnega reda za vso Evropo." Kaj pa je "diktatura proletarijata", pa je spet povedal Lenin: "Diktatura proletarijata je najbolj brezobzirna in neusmiljena vojna novega razreda proti močnejšemu sovražniku — proti buržuaziji (meščanstvu), katere odpor je podesetorjen pred padcem. .. proti silam in tradiciji stare družbe..." (ne okupatorja)! Tako se je v teh mesecih na področju "osvobojenega ozemlja" od maja do konca junija "prekalilo notranje razmerje v OF v čisto komunistično stranko, razvoj OF je stopil iz "narodno obrambnih priprav" v drugo fazo: v socialno (t. j. komunistično) revolucijo, naperjeno proti Slovencem, njeni katoliški, zlasti cerkveni tradiciji (Kocbek 11. junija: "Danes z vsemi silami rušimo klerikalizem!), proti nacionalizmu (Kidrič, junija: "Poudarjamo inter-nacionalizem, in se borimo proti šovinistom reakcije. Julija: "Naša partizanska vojska ne priznava bivšega kralja Petra, kajti mi Jugoslavije nočemo več. Mi hočemo ustvariti nekaj novega, zato kontinuitete Jugoslavije ne priznamo.") Še nekaj izjav: Navodilo komandantom v smislu odredbe z dne 28. maja 1942: "čim trša bo naša pest, tem lažji bo posel!" Kidrič: "Proti beli gardi je mogoče samo en postopek: postopek fizičnega uničenja... Da se vzpostavi proti "beli gardi" revolucionaren red, bo IOOF izdal odlok za reorganizacijo sodstva, skrbeti je treba, da bo pri tem vladala revolucionarna ostrina." (V tej izredni sodni komisiji so bili: dr. Brecelj, Mazovec in Polič.) Dr. Dermastja: "Ni potrebno govoriti, ali smo krivi ali ne, da obstoja "bela garda"... treba jo je streti. Da smo ravno na Dolenjskem pravilno zagrabili, je najbolj dokumentirano to, da časopisi pišejo dolge članke in nas imenujejo krvnike. Tu je vidno, da je popol- Ko so komunisti po vsej Sloveniji razvneli krvavi plamen svoje revolucije in so povsod padali zavedni slov. možje, žene in celo otroci kot žrtve rdečega nasilja ter so rdeči krvniki spreminjali slov. vasi v pogorišča in je to strašno gorje še povečal okupator s svojim nasiljem in uničevanjem, je narod segel po samoobrambi. Začel si je ustanavljati vaške straže. Slika prikazuje može in fante iz prve vaške straže pri Št. Joštu. noma jasno, da je to pravilno" (t. j. biti krvnik, ki se ga ljudstvo boji). Ko se je tako dosegla enotna komunistična fronta, se je začela boljševiška revolucionarna ostrina v izvajanju revolucije. Odslej so sledili poboji v masah in polnilo se je rdeče brezdno ter so krvavele klavnice po slovenskih gozdih. Padali so duhovniki in ljudje že samo radi tega, ker so se uprli komunizmu radi pokorščine Cerkvi (zgled učiteljice Glavič ter Sokoli-ce Darinke čebulj itd.). O tem govori pisatelj v posebnem poglavju. V ta pokolj s strani komunistov pa je vstopila redna italijanska vojska s pretvezo borbe proti komunistom, v resnici pa proti slovenskemu narodu, da ga z moritvijo izredči in z izselitvijo izprazni ter pripravi sistematično naselitev italijanskega življa v tržaško zaledje. Dokumenti o tem po izjavah od Mussoli-nija preko Ciana in Vidussonija ter generalov Roatte in Robottija, kakor tudi potek Roške ofenzive so vsebina nadaljnjega opisa, ki ga na tem mestu ne moremo več podajati. I,e zaključek: Divjanje komunistov in "pacificira-nje" okupatorja sta silila slovenski narod, da si sam brani svoje življenje in domove, ter je ustanovil prvo Vaško stražo, kar se je zgodilo, kot pravi partizanski zgodovinar Saje sam, šele 15. julija 1942 (str. 492). Torej: Kdo je povzročil nastop "Bele garde?". Komunisti sami, ker so jo hoteli imeti za izvajanje krvavega načrta. Jo-Var MIJAAAV... Odlomki iz navedenega poglavja povesti MMM ali Matajevega Matija Matic Drugi dan po kosilu ,ie Andraž povabil Matica na sprehod v bližnjo okolico. Matica je Andraževa prijaznost veselo presenetila in kaj rad se je odzval njegovemu povabilu. Nemara mu je žal, da je bil včeraj tako ošpičen napram njemu, si. je mislil, pa bi rad to popravil. V živahnem pogovoru, v katerem pa se nista prav nič dotaknila včerajšnjega dogodka, sta dospela na vrh bližnjega griča. Bil je lep dan in italijansko sonce je kljub zimskemu času prijetno grelo. Poiskala sta si zavetje pred vetrom in na prisojnem mestu sedla na široko razrasle in debele korenine častitljive oljke. Nudi! se jima je lep razgled na mično okolico, na bližnje in daljne griče in doline, po katerih so se v globoko izjedenih strugah vili srebrni potoki. Po zelenih gričih, poraslih s trto in sinjimi oljčnimi gaji, so se v popoldanskem sončnem žaru belile samotne kmečke hiše, raztresene, kot bi jih kdo nalašč tako na redko razsejal po valoviti deželi. Položno speljane ceste so jih vezale med seboj ko beli trakovi. Na vrhu najvišjega hriba, že bolj podobnega strmi gori ko griču, pa je čepelo v sivo obzidje stisnjeno mesto. Maticu se je zdelo kakor mesto Betlehem v jaslicah. "Si bil že kdaj na onile kmetiji?" ga je zdramil iz tihega občudovanja Andraž in pokazal na široko, enonadstropno kmečko hišo na dragem bregu. "Ne še..." se je začudil Matic. Kaj neki naj bi tudi iskal tamkaj ? "Kaj pa je tam posebnega ? " "Tisti Lah je dober zajčjerejee" mu je pojasnjeval Andraž. "Več ko sto zajcev redi, vseh mogočih vrst." "Ali tako?" je malomarno zabrundal Matic, ki ga zajčjereja res ni nikoli zanimala. Ni se mu zdelo, da bi še kaj govoril o tem. "Bi te ne mikalo, pogledati jih?" je silil vanj Andraž, že v naprej vedoč za njegov odgovor. "Se mi pa res ne ljubi... Zajec je zajec, ene vrste večji, druge manjši. Kaj bi s tem ? Škoda čevljev!" "A če bi imel pečenega na mizi, bi se ti ga pa ljubilo pogledati, kaj?" "Tisto ne rečem!. .. Pa kaj mi zdaj to mar-n.jaš, prekvato, samo sline mi delaš!" "Dobro, zdaj sline; za božič se boš pa lahko mastil s pravo zajčjo pečenko, če boš hotel." '•Beži, beži! Kje pa imava toliko denarja, da bi si ga mogla kupiti? Ali me hočeš spet malo povleči za nos, kaj?" "No, koliko staviva? Ne bo ga nama treba kupovati! Pač pa bom z Lahom napravil posebno kupčijo. To ti je menda znano, da Lahi zelo cenijo mačje meso?" "Hm... Rajtam, da res! Slišal sem, da so med laško okupacijo izginile vse mačke v Ljubi ani. A kaj misliš s tem?" "Nič posebnega. .. Ali pa tudi, kakor hočeš. Zadnjič sem govoril s tistim Lahom. Če si moreš misliti! Dejal mi je, da bi prav rad dal pi-tanega zajca za rejeno mačko, če bi mu jo kdo prinesel." "Ovbe!... Kaj Lahi nimajo mačk?" se je nemalo začudil Matic. "I, če bi jih imeli, bi mi pač ne rekel tako!. .. Jih že imajo ■— pa mogoče kake mrša-ve streme, kaj vem..." "Čudno!... Zakaj potem ne rede raje mačk namesto zajcev?" ni šlo Maticu v glavo. "I zakaj ? Zato menda, ker bi morali potem tudi miši rediti, jeli ? Kaj takega pa bi jim bržčas oblast ne dovolila." "Nemara, da res...", se je zamislil Matic. Andraževa razlaga se mu je videla kar verjetna. Saj bi bilo res od sile čudna takale mačje-mišjereja! "Sicer pa naju prav nič ne briga, zakaj ta Lah ne redi mačk namestu zajcev; to je njegova stvar, jeli? Nama gre k mari in k pridu le Lahovo poželjenje po mačjem mesu. Tako imava lepo priliko, da prideva poceni do zajčje pečenke. Je res ali ni?" "I seveda, kako bi ne bilo?..." Matic je že v misli na okusno zajčjo pečenko debelo požrl slino. "Hm, prekvato! To bi res ne bilo napak. Sa- tito... Kje naj iztakneva kako rejeno mačjo mreino ? " "Vem kar za dve!" "Kje neki?" "V našem taborišču, Matic!" Matic je debelo pogledal. "V našem taborišču sta samo missin maček pa kuhinjski muc! Pa na ta dva menda ne misliš?" "Prav nanju mislim!" "Andraž!... Za božjo voljo, kaj si znorel?!" se je ustrašil Matic. "Zakaj naj bi znorel? Kdo pa bo vedel za to? Ujameva ju, pa je! Če bova znala molčati — in toliko pametna že bova, jeli — živ krst. ne bo zvedel, kam sta izginila. Lah ju bo požrl, midva pa bova imela zajca! Porečeva, da sva ju kupila na trgu, pa amen! Kdo pa ve, koliko imava denarja?" * Gluha tišina je vladala v taborišču in v vsej okolici. Nad vso deželo je bil razpostrt reprodirno temni plašč noči. Po nebu so se podili črni oblaki, iz katerih je po malem prše-lo in mrzel veter je neprijetno bril preko pokrajine. Vsi taboriščniki so že mirno spali v svojih barakah, le stražarji so bdeli v svo-j.h stražnicah, da s s ne bi kak nepoklican t';:'St prihulil v taborišče. Od moških barak sta se odtrgali dve temni senci in se tiho in previdno pomikali po peščeni poti, ki je vodila do poveljnikovega in missirega stanovanja. Od časa do časa sta obstali, kot bi se prilepili ob zemljo, potem pa se spet počasi pomikali dalje. Najbolj budno oko ne bi meglo postati pozorno nanju... Maticu je bilo čudno tesno pri srcu, ko je sledil Andražu na tej skrivnostni poti. Neprijetna ti?ina in črna noč sta m,u plašljivo vznemirjali živce, da se je ustrašil ob vsakem šumu, ki ga je povzročal veter in njune stopinje po pesku. Plašila pa ga je tudi bojazen, če se jima smeli- načrt morebiti le ne posreči. Čeprav se je bil poprej že docela sprijaznil z Andraževim hačrtom, se mu je zdaj, ko sta ga začela izvajati, jel upirati, in če bi mu Andraž zdajle velel, naj se vrne, bi ga z največjim veseljem ubogal! Z lahkim srcem bi se odpovedal vsakemu božičnemu priboljšku in še svoje nove hlače bi žrtvoval za to. .. Kakor da gre na nepošteno in zločinsko pot, se mu je zdelo.. . Toda Andražu se ni bilo mogoče upreti. Bi! je kakor otvezen na njegovo železno voljo... Menda je Andraž začutil Matičevo maloduš-nost. Počakal ga je ter ga prijazno in spodbudno prijel za roko. "Nič se ne boj Matic!", ga je šepetaje bodril. "V pol ure bova imela mačka v vreči in jutri na vse zgodaj bo maček pri Lahu. Nihče še slutil ne bo, da sva ga midva izmaknila, verjemi mi! Jutri zvečer boš pa vesel, ko se bcš mastil z zajčjo pečenko!" * Na vso srečo se je danes miss že pod večer odpeljala v mesto. Opazila sta, da je, kot po navadi, tudi nocoj ostalo okno njene spalnice napol odprto. Brez tega dejstva bi bil lev na mačka precej težji, čeprav je Andraž že tudi s to možnostjo računal. Da pa spi maček v missini spalnici, sta bila prepričana. Bistvena podlaga Andraževega načrta je bilo dejstvo, da je bilo missino mače maček, kuhinjski priliznjenec pa mačka. Zadnjo je Andiaž že proti večeru ujel v vrečo in jo varno skril, da bi je kdo ne našel in izpustil. Pripravil je tudi vse drugo, kar je za dobro pripravo mačje pečenke potrebno: tako zelenjavo, dišave in posodo, da bo mogel zavreti vodo za kvašo. Posodo mu je posodila Berdajso-va gospa, kateri pa seveda ni povedal svojega pravega namena. Izkušena kuharica, kot je bila, bi se pač čudila, čemu kvaša za domačega zajca... O vseh teh pripravah pa tudi Maticu ni črhnil besede. Nihče ne sme vedeti za njegovo premeteno ukano!... Piihulila sta se do missine spalnice. "Majhno počakaj!" je zašepetal Andraž in izginil v noč. Vrnil se je z dvema vrečama. "Zdaj pa le kcrajžo, Matic! Tu imaš vrečo z mačko! Počepni tja za drevesno deblo in si pripravi mačko pod roko! Kadar tlesknemi s prstom, jo začni stiskati za rep —- kot sva se dogovorila! A ne gani se! Nobenega šuma!" Matic ga je verno ubogal. Andražu se je medtem posrečilo razširiti okensko odprtino. S svojo vrečo se je postavil pod zid in si jo tako pripravil, da jo bo mogel urno povezniti na mačka. Videti je bilo, ko da bi nočna temina pou-žila obe fantovi postavi. Zavladala je gluha tišina. Le veter se je v presledkih zaganjal v drevesa in mrzlo piskal okrog zidnih oglov. Zdaj je rahlo zatleskalo od Andraževe strani in od Matičeve se je pričelo oglašati milo mijavkanje. Tišina... Nič!.. . Mijavkanje v vreči je postajalo glasnejše, obupnejše. .. Čuj!... Ne!... Pa vendarle!. .. V sobi je skrivnostno zašumelo!... Fanta sta pridrževala dih. Celo mačka v vreči je utihnila. "Stiskaj!" je nejevoljno siknilo od Andraževe strani. Mijaaav!. . . Mrnjaaav!... Krnjaaav!. . . se je tiho odzvalo tudi v sobi. Fantoma je burno zaplalo srce... Glej!. . . Na okno je skočila temna senca. . . dvoje zelenih plamenov se je zabliskalo in prodirno zasrepelo v črno noč... Matic je krepkeje stisnil svoje živo glasbilo in izvabil iz njega presunljivo tožeče glasove... Zelena plamena sta se premaknila. Temni klobčič na oknu je tiho in oprezno zdr-sel na tla. Obstal je in nepremično čepel, le zelene oči so se nemirno razgledavale po okolici. Mrnjaaav. . . Krnjaaav. . . je pridušeno za-mrnjavskalo. Ta hip pa je nekaj bliskovito švistnilo izza zidu in se zgrnilo na tla. Silovito je zavreščaloj Maticu je kar sapo zaprlo. Ni videl drugega, ko temno gmoto, ki se je urno pregibala, izpod nje pa je prihajalo obupno mačje kričanje. "Ga že imava!" — je pritajeno vzkliknil Andraž. "Daj, primi vrečo, da jo zavežem!'" Matic je skočil k njemu in pograbil vreče, v kateri se je premetaval in se drl maček. Andraž jo je urno povezal z vrvico. Morala pa sta uporabiti vso silo, da sta za silo ukrotila razsrjeno mačjo zverino. • V taborišču je vladalo nocoj slovesno božično razpoloženje. Po vseh barakah je dišalo po kadilu in taboriščniki so se v pobožni molitvi zbirali v svojih barakah pred jaslicami, ki so si jih sami postavili po svojih zmožnostih in okusu. Kjer so mogli, so si po tej pobožnosti še sami pripravili nekoliko boljšo večerjo in jo zalili s sladkim italijanskim vinom, peli večno lepe in priljubljene božične pesmi in si zbujali spomine na lepše božične praznike nekoč doma.. . Marsikomu so pri tem navrele grenke solze v oči. .. Drugi pa so se vdajali samoti in na tihem mislili na ljubi dom in svoje drage. .. V Andraževi in Matičevi baraki pa je bilo bolj veselo. Po opravljeni božični molitvi so sedli za okrašeno in bogato pogrnjeno mizo, s katere so se jim smejale lepe in okusne dobrote, da so se človeku ob pogledu nanje kar sline pocedile. Na belih papirnatih krožnikih so se košatili visoki kupi sandvičev vseh vrst, med njimi pa se bahavo ponašale trebušaste steklenice z izbranim vinom — in kar je moške goste še najbolj navdušilo — ob vsaki steklenici je bila položena škatljica čudovitih ameriških cigaret! Da je bil pogled na sijajno pogrnjeno mizo še lepši, je stalo na njej tudi nekaj glinastih vaz z. rožami in zelenjem, pred slehernim gostom pa bel papirnati prti-ček z listom bršljana. Jedilni pribor pa je moral seveda vsakdo prinesti s seboj. Tudi nekaj gostov iz drugih barak je bilo povabljenih na to božično večerjo. Poleg srečnega Andraža je sedela lepa in ponosna Zor-ka, ki se je mogla med vsemi povabljenimi dekleti ponašati z najlepšo, po najnovejši modi ukrojeno obleko. Po zgovornosti pa se je najbolj odlikovala Berdajsova gospa, kateri je tekel jezik kakor vetrni klopotec; zato pa sta tem bolj spoštljivo molčala njena ljubka hčerka Tončka in bledolični sin Janez ter pridno segala po okusnih dobrotah, ki jih je bilo tako redkokdaj videti na kaki taboriščni mizi. Tudi skladiščnik Peter in literat Svetlin sta bila tu. Matic pa je zavoljo zasluge, da je prispeval levji delež za to božično gostijo, sedel na "častnem mestu" med gosti. Kajpak tudi godcev ni manjkalo, da bi s svojo veselo igro pripomogli k čim prijetnejšemu razpoloženju. • Dekleta so medtem pripravila čaj in ga ponudila gostom. Andraž se je kmalu vrnil s širokim, obilno naloženim in z belim prtom pokritim pladnjem. Ko je vstopil, je dal godcem dogovorjeno znamenje in ti so udarili slavnostno koračnico. Z dostojanstvenim korakom je nesel pladenj do mize ter ga s široko kretnjo postavil pred goste. Zorki je velel, naj ga odgrne — in pred očmi vse družbe se je dvignila iznad čudovite rumeno-rjave pečenke mamljivo dehteča sopara in je prijetno zaščegetala v nosove. "Pečen zajec — v dveh izvodih!", je slovesno razglasil Andraž. "Moj prispevek k no-cojšni večerji!" "Živio, Andraž!" je gromko odmevalo po baraki. "Živio pečenka!" je veselo zaklical Andraž in samozavestno spet sedel na svoje mesto k Zorki. Navdušenje je bilo nepopisno. Saj take slaščice že dolgo niso videli na mizi, kaj šele jedli! Stane, stari vojaški kuhar, se je takoj ponudil in spretno razrezal pečeni živali na primerno število kosov. "Tale zajec je bil pa najbrž invalid!" se je začudil, ko je videl, da enemu od zajcev manjka bedro. Andraž je pojasnil, da se mu je kuhar opravičil za to bedro, češ da je ž njim postregel miss, ko je radovedno stikala okrog pečice. Da ne bi kaj godrnjala zavoljo zajcev, ki jih je pekel posebej. Bog ga ji požegnaj!... Nemogoče bi bilo popisati, s koliko slastjo in navdušenjem je družba použila čudovito pečenko! Hvale in priznanja Andraževi darež-ljivosti in kuharski spretnosti ni bilo ne konca ne kraja. Celo vešča Berdajska je morala priznati, da bi ne znala pripraviti boljše pečenke. Andraž pa je zaradi lepšega hvalil le kuharje, ki so pekli. On da je živali samo skva-šil. Da pa je bila kvaša koristna, lahko zdaj sami z zadovoljstvom ugotovijo. "Eh, kaj kuharji!" so ugovarjali drugi. "Pekel ju je ogenj. Kuharjem je bila treba samo paziti, da se jim ni prismodilo. Glavno je priprava. In ta zasluga gre pač Andražu!" "Predvsem pa, da je zajce kupil!"... "In nam z njimi postregel!"... Kako je to božalo srce ponosnemu Andražu, kako mu zanosno širilo prsi, ko mu je tudi l.iuba Zorka čestitala k "tako sijajnemu domi-sleku"! V njenih očeh sta kar vidno žarela ponos in sreča — in fant si je mogel priznati, da mu je ta večer naklonil vse njeno srce, če ga je imel doslej morda le pol!... "Kje pa si dobil tako lepo pitani živali?" se je čudil Peter, ki je z užitkom pospravljal zadnje ostanke mastnega bedra. "Si ju mogoče — ?" Ni hotel izreči do kraja, le s hudomušno in vsem razumljivo kretnjo je pokazal na možnost, če ju ni morda kje — "sunil". "He, kje Pa gospoda gradi dobi!" — se je spretno izmuznil odgovoru Andraž. "E, vrag si ga vedi! Andraž je vseh muh poln! Kdo ve, če ni kje kakih mačk zarepil, pa nam jih za zajce postavil na mizo — pha, ha, ha!" — se je pošalil Jaka, ki je bil znan po svojih pikrih šalah. "Ta je pa prav Jakova!. . . Zelo okusne izdi-ra!... Ne kvari nam dobre večerje, Jaka!" — so ga opominjali gostje. "Ne meri vseh želodcev po svojem!" — ga je očitajoče zavrnila Berdajska. "Toliko pa že poznam Andraža, da nam ne bi mog-el takšne zagosti! In kot izkušena kuharica tudi lahko potrdim, da je bila to res zajčja pečenka!" "Jasno!... Kdo pa naj dvomi?... Saj nismo otroci!... Bedaste šale!" — so pritrjevali drugi. A Jaka ni odnehal. Splošni odpor ga je še bolj spodbujal k draženju — in to je bila njegova priljubljena zabava. "Pa če bi tudi bila mačja, kaj za to? Saj je pečen maček imenitna slaščica! Tako mehka pa sočna je, boljša ko kozličeva! Le vprašajte Lahe, kako jo cenijo! Odkrijejo se ji! Pha, ha, ha..." "Slab šaljivec si, Jaka!" — ga je jezno opomnil Peter. "Če ne znaš bolj duhovitih, rajši molči!" "Duhovitih ? A, saj mačja pečenka prekrasno diši..." Ni mogel nadaljevati, ker so ga prekinjali s pozivi, naj molči. Nekdo ga je celo nejevoljno čofnil po ustih, še Matic se je ujezil. "Rajtam, da ti je na zoper, Jaka, da si se po dolgem času spet pošteno najedel! Boglo-naj za tako hvaležnost! Dobro vem, da je Andraž kupil zajce pri laškem kmetu in vsakomur lahko pokažem, kje!" "Eh, pojdi no, kaj bi s temi Saj itak vemo!" — so ga mirili gostje. "Jaka je Jaka! Napil se je, zdaj pa sam ne ve, kaj kvasi!" Splošen odpor je spravil Jaka v slabo voljo. "No ja.. . če ne razumete šale. . . Pri takih milih jerah je res bolje, da molčim!" — je užaljeno zagodrnjal. "Potem pa rajši bilje pojte!" Jezno je zvrnil kozarec in ga krepko postavil na mizo. Ne da bi se v koga ozrl, je vstal in tiho mrmrajoč odšel v drugi kot barake ter legel na svojo posteljo. Andraža je Jakova zoprna šala neprijetno pogrela. Ustrašil se je, v bojazni, da je Jaka zavohal njegove priprave za mačjo pečenko in ga bo zdaj izdal. Vidno je prebledel in kar potne kaplje so mu stopile na čelo. Zorka je opazila spremembo na njegovem obrazu in ga skrbeče vprašala, če mu je morda slabo. Andraž se je v zadregi izgovarjal, da je najbrž preveč pil. Ko pa je videl, da se Jaka le šali, se je globoko oddahnil. Oveseljen se je dvignil, želeč izpeljati mučno razpoloženje na prejšnji tir ter spodbudno spregovoril: "Prijatelji! Mislim, da bi bilo res škoda, če bi si zavoljo takele malenkosti kvarili tako lep in prijeten večer. Pozabimo na ta, bi dejal, zoprni "intermezzo", pa bodimo spet žida-ne volje! Do polnočnice imamo še lep čas. Saj Jaka na vse zadnje ni hotel niš slabega — le malo nerodno je zastavil svojo šalo, jeli? Pa mu oprostimo in bodimo spet prijatelji, kot smo bili! živio!" Natočil si je kozarec do vrha in ga dvignil. "Živio!" — mu je nazdravljala vsa družba in trkala s kozarci, vesela, da jo je spet prijetno razgibal. Nekaj fantov je celo stopilo do Jaka, da bi ga spravili in spet privedli k mizi. Toda razžaljeni fant se ni dal več potolažiti. . . "Pa tudi pratf!... Kakor hoče!... Zato si ne bomo kvarili večera!..." Dekleta so pričela peti in vsa družba je pritegnila ž njimi, ge godci so uskladili svoja glasbila s tekočo melodijo. Matic pa se ni mogel več razživeti. Tiho je sedel in kuhal svojo jezo na tečnega Jaka. Se Andraževa spodbuda ga ni pomirila. Nazadnje bo res še kdo mislil, da sta jih z Andražem nasamarila! In če drugi ne, bo užaljeni Jaka zdaj to za nalašč trobil po taborišču! Predobro ga pozna, zoprnika! če le more, ti besedo tako zasuče, da je narobe. Ljudje pa rajši slabi kot dobri novici verjamejo, pa naj bo še takšna čvekarija. . . Že poprej je hotel vstati in prinesti ljudem očiten dokaz za svoje besede, ko je govoril o Lahu pa zajcih. Zdaj pa se mu je to zazdelo še bolj potrebno. Tako bi izpodmaknil Jaku sleherno podlago za neumno trobezljanje. .. Popoldne je od daleč videl Andraža, kako je za trenutek z zavihanimi rokavi prišel iz kopalnice. Takoj je uganil, da tam trančira zajca. Hotel je stopiti k njemu, pa mu je Andraž z znamenjem namignil, naj ga ne nadleguje in ne zbuja pozornosti pri ljudeh, ker bi goste rad presenetil z nepričakovano slaščico. Tja zdaj stopi in pogleda! Morebiti le najde kak dokaz zoper Jaka! Nihče ni opazil, kdaj je Matic izginil iz barake. Ko se je vrnil, je mirno počakal, da je družba odpela svojo pesem. Stal je za Berdajski-nim hrbtom in držal pri tleh dve "zajčji" koži, ki jih je na vso srečo iztaknil pod kupom razne šare v kopalnici. "Zakaj pa ne sedes, Matic?" ga je začudena vprašala Berdajska, ko ga je opazila za seboj. "Koj bom", je rekel fant in resno pogledal po presenečeni družbi. "Prijatelji!" — se mu je od vznemirjenja zatresel glas. "Da na vse zadnje res ne bo kdo mislil, kar je prejle klo-basal neslani Jaka... Tu poglejte, da smo zares jedli zajca!" Visoko je dvignil krvavi mačji koži. Oči vseh so se radovedno zastrmele v nenavaden '/>redim e t v dvignjeni Matičevi roki — in za hip je zavladala grobna tišina. Neznanski krik je preglušil Matica. Vsi obrazi so se grenko raztegnili, oči stekleno za-žarele, ustnice se nakremžile. Andraž je prebledel ko zid. Zorka si je z dlanmi pokrila obraz, Tončka pa je s krikom planila kvišku in z robcem na ustih pohitela iz barake. Tudi Zorka in druge ženske so ji v teku sledile. Celo nekaj moških jo je udrlo za ženskami. Pri vratih je nastala tesna gneča, med katero se je najbolj neučakano prerival sitni Jaka in nujno silil k izhodu. Drugi pa so nemo obsedeli pri mizi in se neverjetno spogledovali, še vedno misleč, da gre le za grftbo šalo. Matic prvi hip ni mogel razumeti, zakaj takšen hrup in vznemirjenje. Ko pa je pozorneje pogledal koži, je prestrašen izbuljil oči in odrevenel od gnusa in razočaranja. Mačji koži sta mu sami zdrseli iz roke in z motnim ploskom čofnili na mizo. Gostija se je nad vse klaverno končala zunaj med barakami, ko so se želodčni krči krepko maščevali nad vso obilno použito večerjo... Koroški pevski zbor Slavček pred pariškim magistratom 29. julija 1952. V sredini tajnica pariškega župana, na njeni levi dr. Joško Tischler, vodja Koroških Slovencev, levo od njega Hrvoj Maister, urednik slovenskega oddelka pariške radijske postaje, duhovnika Nace čretnik, rektor Jugoslovanske katoliške misije in Nandc Babnik iz Holandije, v sredini na najnižji stopnici Jean Bourgoin, podpredsednik Društva Prijateljev Jugoslavije, ostali so pa člani zbora: tenorista Hans Pogoriučnik, Lovro Kušej, druga tenorista Hans Einspieler in Hansi Schoetl, prva basista Avguštin Šelander in Maks Nachtigall, druga basista Franc Safran in Anton Hribernik. ČRTIMIR TVOJE OČI Tvoje oči — niso kot rosnih kapelj utrip, češnjev cvet je lep v tišini gora, pa to niso tvoje oči. Tvoje oči — niso kot v snegu blesteči se meseca ščip, naše vode so res čisto prozorne do dna, pa to niso tvoje oči. Tvoje oči — niso luči ščemeče odgrnjenih šip, skritih vijolic žametni vonj je molitev pobožnih želja pa to niso tvoje oči. Tvoje oči so kot južnega vetra ohlip, zvezde zavzete, ko gredo v zenit, krajev nebesnih odmaknjeni svit, modrih obdobij mogoče odkrhnjeni hip? Tvoje oči — komaj zaznavni so blaženi duše pregib? svileni encijana cvet je kakor padli kos neba, a to niso tvoje -cči. • Tvoje oči — so samo tvoje oči, tvoje oči, ah, samo tvoje oči. SLOVENCI PO SVETU Slika na desni: Skupina slovenskih deklet v narodnih nošah iz Bruy-a pred pariško katedralo 8. junija 1952. • Slika spodaj na levi: Slovenci, doma iz okolice Kanala ob Soči, sedaj v Belgiji, pri lurški Mariji v Quaregnonu. Slovenci v Kanadi prihajajo k nedeljski maši v Toronto. K Odprta noč in dan so groba vrata... V BEGUNSTVU IN IZSELJENSTVU SO UMRLI: Anglija Pavel Majerle, po poklicu kolar, doma iz Predgrada — Starega trga ob Kolpi. V Angliji bil zaposlen v rudniku. Umrl dne 27. januarja 1952 v Castelfordu pri Yorkshiru v starosti 49 let. Pokopan 31. januarja 1952 na pokopališču v Castelfordu. Ivan česnik, doma iz Ajdovščine. Bil je šesti iz družine enajstih otrok, od katerih so štirje s starši še v begunstvu. Umrl je 20. marca 1952 na kliniki v Bedfordu. Pokopan dne 26. marca 1952 na pokopališču istotam. Argentina Angela Smole, doma iz Dravelj pri Ljubljani. Rojena 1. 1885, umrla 11 novembra 1951 v San Anton de Padua, prov. Buenos Aires. Pokopana 13. nov. 1951 na buenosaireškem pokopališču Flores. Anica Rakovec, hčerka Jožeta Rakovec in Lucije Martinjak. Umrla 2. nov. 1951, pokopana 3. nov. 1951 na pokopališču Olivos, prov. Buenos Aires. Karel Gladek, štajerski rojak, umrl 27. novembra 1951 v Buenos Airesu. Pokopan 28. novembra 1951 na buenosaireškem pokopališču Chacarita. Elza Lozej, rojena 1. 1922 na Primorskem. Umrla po hudem trpljenju 17. decembra 1951 v Cordobi. Pokopana na pokopališču San Vi-cente v Cordobi. Ing. Pranek Tavčar, rojen 10. februarja 1899. Umrl na posledicah nesreče na stavbi 26. januarja 1952 v Buenos Airesu. Pokopan dne 28. jan. 1952 na pokopališču Chacariti, Bs. As. Jože Zgonc, umrl 22 let star v buenosaireški bolnišnici Rawson dne 22. marca 1952, pokopan dne 24. marca na buenos aireškem pokopa- lišču Chacarita. Dolores Peternel, hčerka Rudolfa Petevnela in ge Helene, roj. Beltram. Pokopana 19. marca 1952 na buenosaireškem pokopališču Chacarita. Peter Mozetič, doma iz Bukovice pri Gorici, umrl 31. marca 1952 v Buenos Airesu, pokopan dne 1. aprila 1952 na bsaireškem pokop. Chacarita. Mihael Mavric, posestnik iz Komreškega pri Gorici. Rojen 1. 1872 v Završčini pri Gorici, umrl v Bella Vista 30. marca 1952, pokopan dne 1. aprila na pokopališču San Miguel v prov. Buenos Aires. Jožefa Škulj, rojena 23. februarja 1881 v Robu na Dolenjskem, umrla 20. aprila 1952 v San Antonio de Padua, pokopana 21. aprila 1952 na pokopališču istotam. Jože Božič, umrl radi bolezni na srcu 16. junija 1952 v bolnišnici v Adrogue, prov. Bs. Aires, pokopan dne 18. junija 1952 na pokopališču v Villa Calsada. Janez čelik, rojen 7. maja 1885. V noči od 30. na 31. julija 1952 se je pri delu smrtno ponesrečil. Pokopan na buenosaireškem pokopališču Chacarita dne 2. avgusta 1952. Blaž Kogoj, doma iz Podgore pri Gorici, umrl 10. septembra 1952 v Buenos Airesu star 79 let. Popokan na bsaireškem pokopališču Chacarita. Sinček Stanka in ge Francke Oberžan, umrl 26. septembra 1952 v Carapachayu, pokopan 27. septembra na pokopališču Olivos, Bs. Aires. [ IAvstrija Janez Bergant, sin Franca Berganta iz Soteske pri Moravčah. Umrl 9 let star 24. oktobra 1946 v Lienzu na Tirolskem. Na tamoš- Janko Borštnik Stanko Oberman Jože Cerar Lojze Žibert njem pokopališču je tudi pokopan. Miha Burja, župnik v spittalskem taborišču na Koroškem. Umrl 16. avgusta 1952 na posledicah operacije v bolnišnici v Beljaku. Francija Štefan Hajdinak, doma iz Medžimurja, se ie 11. junija zvečer vračal s kolesom domov. Na ovinku pri Tivernonu ga je povozil vlak na progi Pariz-Orleans. Zapušča ženo, s katero je preživel v življenju samo eno leto. Ivan Casar, star 20 let, je pred štirimi leti prišel iz Slovenije k svojim staršem. Dne 8. junija 1952 je po kratki bolezni umrl. Italija Janko Borštnik, doma iz Ljubljane, privatni nameščenec. Umrl na posledicah vojne poškodbe leta 1945 v milanski bolnišnici. Pokopan je na milanskem pokopališču. Mario Leban, doma iz Gorice. Dne 13. aprila 1952 so ga komunisti ubili izven taborišča v Carinaro. Bil je star 21 let. Pokopan na pokopališču istotam dne 14. aprila 1952. Kanada Matevž Seljak. Bil je v najlepših moških letih, ko ga je oktobra 1951 podsulo v rudniku v Timmnisu, Ont. V Kanado je prispel 1. 1948, eno leto je delal na progi, nato pa ves čas v rudniku. Frančiška Slovnik, umrla 78 let stara na posledicah operacije dne 20. februarja 1952 v Torontu. V Kanadi zapušča hčerko Justino iri vnukinjo Majdo Justin. V Kanadi sta umrla še novorojenčka Marija Jakopinova in Pavelček Hočevar. Nemčija Stanko Oberman, rojen 24. avgusta 1914 v Drašičih pri Metliki. Bil edini sin kmečkih staršev. Po štirih letih ujetništva je stopil leta 1945 v C.M.W.S., ki je bila pomožna angleška vojaška formacija. V noči od 25. na 26. marca 1947 je bil pri izvrševanju službe teško ranjen, tako, da je podlegel poškodbam na poti v polnišnico v Muenster v Nemčiji. Pokopan je bil z vojaškimi častmi 28. marca 1947 na jugoslovanskem delu pokopališča v Osna-brucku. Doma zapušča tri sestre. Fila Franc, pekovski pomočnik. Umrl na posledicah operacije slepiča 29. julija 1947. Pokopan je v Duesseldorfu. Švica Milka Pirih, primorska rojakinja. Zaposlena je bila kot gospodinjska pomočnica s svojo materjo v Surreyu v Angliji. Prišla se zdravit v Švico, kjer je umrla v najlepši mladosti 18. septembra 1951. U.S.A. Jože Kužnik, rojen 17. decembra 1898 na Lužu v Dobrniški fari. Po prihodu v USA bi! zaposlen v bolnišnici St. Mary's Infermary v St. Louis v Mo, kjer je 13. februarja 1952 tudi umrl. Jaka Debevec, urednik in lastnik "Ameriške Domovine", rojen 25. julija 1887 v Begunjah pri Cerknici. V Severno Ameriko je prišel 1. 1909, kjer je vse svoje velike sposobnosti posvetil svojemu dnevniku. Umrl je 6. marca 1952 v Clevelandu, kjer je tudi pokopan. Msgr. B. J. Jernej Ponikvar, rojen 21. avgusta 1877, v duhovnika posvečen 24. junija 1906, župnik pri Sv. Vidu v Clevelandu postal 2. avgusta 1907., umrl dne 30. marca 1952 v Clevelandu, kjer je tudi pokopan. Jože Cerar, doma iz Domžal. Rojen 10. marca 1930, umrl 20. julija 1952 v Clevelandu. Venezuela Lojze žibert, rojen 15. julija 1909 v vasi Britof pri Kranju. Leta 1947 je prišel v Venezuelo. V mestu Los Teques v višini 1200 m je obolel na jetrih in žolču. Umrl dne 6. marca 1948. Njegovi zemski ostanki počivajo na pokopališču v Los Teques. Zapušča ženo in štiri otroke. ZAHVALA Najiskreneje se zahvaljujemo vsem tistim rojakom v svobodnem svetu, ki so nam s svojimi prispevki, slikami in nasveti pomagali pri izdanju pričujočega Koledarja-Zbornika. Za čim lepšo ilustracijo Koledarja so poskrbeli: Naslovno sliko s slovenskim ornamentom je napravil g. ing. Marko Bajuk iz Mendoze; slike z obiska škofa dr. Rožmana v Argent. in o posvetitvi slov. novomašnikov, slike za ilustracijo kult. dela v slov. beg-, tab. v Italiji ter posnetke o kat. shodu in jubilejnem zborovanju in slike o gled. uprizoritvah v Bs. Asu je prispeval g. Lojze Erjavec; slike za Zupančičev in Tensundernov jubilej, skupine slov. deklet v narod, nošah in koroškega pevskega zbora Slavček nam ie dal na razpolago g. Nace čret-nik; novelo Stanka Kocipra Želarija na Pre-naščaku" je ilustriral slikar g. Ciril Skebe; slike za ilustracijo članka o slov. prosveti v beg. tab. v Avstriji je prispeval g. Fr. Pernišek; slike za članek o udejstvovanju slov. andini-stov je dobavil avtor članka g. dr. Arko; no-velico Potepuha Toma poslednji potep" je ilustriral akad. slik. B. Kramolc, avtor novelice; Jezernikov članek poživljajo slike, ki nam jih je poslal g. Vinko Zaletel. Njegova je tudi slika o jubileju slov. duhovnikov v Avstriji; slika dr. Korošca v -Komendi je last g. Milana Doviča; slika slov. skupine v Belgiji je last g. Revna, sliko kanad. Slovencev nam je poslal g. Košir. Pri tiskanju in vezavi Koledarja - Zbornika so sodelovali vsi nameščenci tiskarne "Dorre-go", od katerih nihče ne zna slov. jezika. Vedno smo bili deležni njihovega velikega razumevanja in naklonjenosti, ki nam narekujeta vsem našo iskreno zahvalo in priznanje. KAZALO Stran France Balantič Zasuta usta .........................78 Trije soneti o izseljencih ........................79 Gonarski soneti ..........................................138 Pesmi ..........................................................149 Pesmi ..................................186 Tvoj berač ......................... 191 Božo Sentiment ...............................14 Jesenska ......................................................31 Pesmi ..........................................................210 Črtimir Tvoje oči .......................... 250 Tine Debeljak čeferinčkova ladja ....................................226 Igor Otožnost ........................... 109 Čas brez časa ............................................235 Marjan Jakopič Pesmi ..........................................................41 Me vidiš .........i................. 65 Stanko Janežič Kraške pesmi ............................................54 Begunski motiv .............................65 Janko Blaznež in lobanja ................. 90 PESMI Stran Zaprl se bom ...................... 143 Optimist ........................... 146 Dimitrij Jeruc Jesenske rože ...................... 77 Umirajoča zemlja .................. 124 Jeremija Kalin Turjaški labod ..................... 33 Vladko Kos Pesmi ............................. . 16 Erik Kovačič Žena s plamenico ................... 16 Stara ura .......................... 30 Mirko Kunčič Pesmi o dedu .................... 227 / 230 Gregor Mali Zapoj mi, ptičica ................... 221 Mihael Rojeni v nečas ..................... 220 Večeri ob morju .................... 220 Mirko Mati, domovina, Bog ................ 221 Slavko Srebrnič Mimo meseca ...................... 140 Drevo ................ .............. 184 Rafko Vodeb Finale ........................... .. 104 KAZALO Stran Uvodna beseda ..............................................2 Funeral de Eva Peron ................................3 Koledar ....................................................4-9 La razon de mi vida ....................................10 J. K. — Emigracijska slovenska knjiga — naša ljubezen in ponos ......................12 Dr. Miha Krek — V znamenju zmage naprej! ........................................................15 Škof Gregorij Rozman — Razgled iz razodetja ....................................................17 Slovenski škof dr. Rožman ........................19 Zborovanje v Williamsburgu......................21 Andrej — Naša pesem ..............................25 Pod čisto slovensko zastavo so korakali hrabri vojščaki — Ob desetletnici ... 28 Župnik Roman Figallo ................................30 Pater Teotim van Velzen ..........................31 Dva jubileja: Tensundern, Zupančič .... 32 Dr. A. Odar —- Izseljenci in domovina . . 34 Vinko Brumen —V krepkih dušah je usoda 42 Andrej — Srečanja ......................................50 Lojze Gerzinič — Naša kulturna preteklost v luči obletnic ............................55 Dr. A. Odar — Aleš Ušeničnik ........ 66 Dr. A. Odar — France Ušeničnik ............76 France Balantič ............................................78 Stanko Kociper — Želarija na Prenaščaku 80 Rt. Rev. John Oman — Rt. Rev. Msgr. J. B. Ponikvar............................................91 Dr. Vojko Arko — Tri leta v gorah in snegu Patagonskih And ..........................93 Božidar M. Kramolc — Potepuha Toma poslednji potep ..........................................i.'9 Tone Jezernik — Življenje gre naprej . .. 105 Franc Pernišek — Prosvetno delo v taboriščih v Avstriji ....................................110 j Marijan Marolt — Kulturno delo v italijanskih taboriščih ....................................125 N. N. — Jaka Debevec ..............................139 Vladimir Vauhnik — Grožnje in spletke Stran proti obstoju Slovenije ............................141 Marijan Jakopič — Zemlja ........................147 Dr. Ivan Ahčin — Kje smo v socialnem gibanju danes ............................................150 Korošec Ivo — Kota 1066 ..........................160 J. Kk. •— 60 let dela za slovenski narod. . 166 Marijan Marolt — Sedemdeset let doktorja Ivana Preglja ..................................185 Ing. Albin Mozetič — Doba petroleja . . . 187 H. K. — Lepa slavja Goriških Slovencev 188 Msgr. John Oman — Prelat Vitus Hribar 190 M. M. — Deset let po Jakopičevi smrti 192 Janko Hafner — Tehnika atomskega veka ............................................................193 A. K. — Mož je glava družine ................205 Dr. Miha Krek — 10 let predsednik SLS 211 Kulturno življenje Slovencev v zamejstvu » M. M. — Gledališče ................................213 »M. M. — Likovna umetnost ..................2i8 -a-e — Glasbeno udejstvovanje ............219 Naši mladini ..................................................221 Od doma do Argentine 1) Kako je bilo doma (Jožica Tomazin) 222 2) Zbogom, domovina (Nada Dolenc) 222 3) V tujino (Marjeta Smersu) ............223 4) Naš novi dom (Ivica Stanjko) .... 224 5) Čez ocean (Ivo Majhen) ..................225 Slovenski katoliški shod v izseljenstvu . . 231 P. R. — Jubilejno zborovanje ....................234 M. K. — P. Kazimir Zakrajšek — zlato- mašnik ........................................................236 Janez Martine — Pot v komunistično revolucijo v Sloveniji spomladi 1942 . .. 237 Jo-Var — Mijaaav (Odlomek iz povesti MMM) .....................................................245 "Odprta noč in dan so groba vrata..." 252 Zahvala uredništva ......................................254 Kazalo pesmi ..................................................254 Kazalo ............................................................255 Popravki ..........................................................256 Koledar Svobodne Slovenije je dotiskala tiskarna "Dorrego" dne 27. oktobra 1952 v Buenos Airesu, Argentina. Almanaque editado por Eslovenia Libre, terminó de imprimirse el 27 de octubre 1952 Hecho el depósito que marca la Ley. BUENOS AIRES — REPUBLICA ARGENTINA Imprenta "Dorrego", Dorrego 1102 — Buenos Aires POPKAVKI Prva številka označuje stran, druga številka stolpič, tretja pa vrsto, v katero je Dravek (o. S. : šteto od spodaj, o. z. == od zgoraj): Namesto Beri pravilno 14 2 6 0. s. prisil jemo prisiljeno 20 2 15 0. s. obhod odhod 27 2 20 0. s. vzdrmilo vzdramilo 36 1 7 0. z. Te Ta 56 1 14 0. s. Pahlina Pohlina 57 1 9 0. s. 1. 1892 1. 1592 64 2 15 0. z. u. 1963 u. 1863 79 2 5 0. z. Matjež Matjaž 80 1 16 0. s. angleško angelsko 83 2 1 0. z. Stanovnem na Stanovnem 91 1 15 0. s. 1907. 1900. 93 2 10 0. s. zaslodovala zasledovala 95 2 13 0. s. omenjana omenjena 101 1 10 0. z. nači noči 105 1 14 0. z. imela imeli 114 1 5 0. z. inteligečnem inteligenčnem 118 1 24 o. z. drugi prvi 119 1 17 0. z. paprostih preprostih 120 2 2 0. z. vačkrat večkrat 120 1 20 0. s. višene višine 120 2 13 0. z. prvi ■pri 123 1 7 0. s. novembra decembra 125 1 23 0. z. zgodovinoar zgodovinar 133 1 21 0. s. medvsem predvsem 134 2 15 0. s. Copelaudin Copelandin 139 1 4 0. s. Marijaniču Marijanišču 139 2 2 0. z. Nenadana Nenadna 152 2 8 0. s. Leon ZIII. Leon XIII. 157 2 9 0. s. Opravičeno Upravičeno 158 1 15 0. z. življenke življenjske 158 2 10 0. z. očiščavalnega očiščevalnega 172 2 21 0. s. ustavo ustavno 174 1 23 0. s. njem njen 180 2 11 0. z. s plošno s splošno 187 1 24 0. s. soletju stoletju 187 2 3 0. z. sporem sporom 188 2 22 0. s. družba. Katol, družba, Katol. 192 1 4 0. s. pravnem pravem 192 2 9 0. s. osnovi snovi 193 2 10 0. z. sedaj tedaj 198 1 18 0. s. ladje ladja 199 1 6 0. s. na meščene nameščene 203 1 16 0. z. iz popolnjene izpopolnjene 203 2 2 0. z. vbodočnosti v bodočnosti 205 1 -15 0. z. združenje združenja 207 2 17 0. s. razpravja razpravlja 208 1 12 0. s. zakar za kar 208 1 4 0. s. nedkaj nekdaj __ 212 1 17 0. z. železne biserne 212 2 4 0. z. 1951 1941 212 2 8 0. s. oktobru septembru 213 1 7 0. s. doker koder 214 2 14 0. z. dovollj dovolj 214 2 13 o. s. referro refero ' 215 1 10 0. s. Maklavž Miklavž 223 1 23 0. z. jo je 223 2 14 0. s. Ka „Ko 224 2 17 0. z. spiminjam spominjam Na strani 132, drugi stolpič, so zamenjane nekatere vrste; pravilno beri: ...da nas je vse pretreslo do dna srca. Vsega tega kulturnega dela vredni sta bili zadnji prireditvi v taborišču: zase so napravili pod vodstvom g. Pirca krasno Prešernovo... Svobodna Slovenija JE • glasilo protikomunističnih Slovencev po vsem svetit • močna in trajna ves slovenskih novonaseljencev po kontinentih • ogledalo življenja slovenskega delavca in izobraženca v tujini • dokaz naše živjenjske sile BERITE IN NAROČAJTE TEDNIK "SVOBODNA SLOVENIJA" VI C T O R MARTINEZ 50 BUENOS AIRES, ARGENTINA Foto-atelje LOJZE ERJAVEC ALVARADO 350 — RAMOS MEJIA Tel. 658-0827 ILIRIJA GOSTILNA IN PENSION ALVARADO 350 — RAMOS MEJIA Tel. 658-0827