7. in 8. številka. Julij, Avgust — 1898.
Letnik XXI.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva y Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z uuuikalno prilogo vred i gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in upravništvo je v liiši „Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov", Komenskega (Poljske) ulice št. 10.
Kako se ima z orglami poveličevati čast Božja.
^jj^audate eum in tympano et choro, laudate eum in chordis et organo".
Steni, da so se ustanovila pred '25 leti cecilijanska društva, bilo je to 1 * tudi za naše slovenske kraje zelo važnega pomena, in sicer v tem, da dobi cerkev dostojno lice kar se tiče orglanja in petja. Razume se ob sebi, da poleg petja treba poveličevati čast Božjo tudi z orglami, katere so, „kraljica vseh drugih godal". To ni samo lepo, ampak celo zapovedano je, da se moramo ozirati na zahteve glede igranja pri službi Božji. Res, naj bi vendar enkrat do tega prišlo, ter se v tem kaj ukrenilo in zboljšalo. — Orgle imajo nalogo: I.) v predigri opomniti na petje, ki se ima predavati; 2.) petje spremljati brez vsake laskave olepšave; 3.) orgle morajo biti petju udane (pokorne) in ne smejo kot take nikdar spreminjati hiše Božje v posvetno dvorano; 4.) orgle morajo petje gladko ter ne preglasno podpirati ali spremljati; 5.) orgle naj petje spremljajo le z nežnimi spremeni; tako n. pr.: Gamba, Flauta, Gedackt, Salicional, Principal, sem in tam Oktav itd., a redko kedaj z mešanimi spremeni, kakor u. pr. Mixtura, Quint in več jednakih; 6.) v pedalu morajo biti glasovi primerni z manualnimi; posebno pri koralu se v pedalu velikokrat pregrešijo celo dobri igralci, ki bobnajo ž njim, da je strah in s tem zgubi krasni — cantus planus — vso veljavo. Dalje je orglavčeva naloga, da napravi dostojno kadenco v taki leži, kakor jo zahteva predavana pesem. Pri mašnikovem petju naj orgle molče, da se uho pobožnega poslušalca nekoliko odpočije. Ravno tako naj orgle med povzdigovanjem utihnejo in organistova dolžnost je, da poklekne ter okoli sebe pogleda, kaj delajo pevci v njegovem obližji. Ker naši g. organisti ravno po povzdigovanju hočejo z sladkimi umotvori ljudstvu pokazati kaj da znajo, naj si dobro zapomnijo vrstice, koje se nahajajo napisane na nekih starih orglah:
„I)u spielst hier niclit fiir dich, Du spielst fiir die Gemeinde; Deiu Spiel erheb' ibr Herz, Sei eiafach, fromm und reine".
Med nami je dandanes že vsak škripač cerkveni organist, zna kaj ali nič, satno da pograbi par polnih akordov, pa ga koj slobodno sprejmejo. Pa gospoda moja! to ni tako. Če pomislimo, kaj da zahtevajo cerkvene orgle od prstov organista, se mora vsakemu čudno zdeti, da se še vedno nahajajo orglavci, kateri niti not ne poznajo. Toraj je to napredek v umetnosti konci 19. stoletja. Na tem mestu naj mi bode dovoljeno priobčiti preskušnjo (Orga-nistenprufung) pri koji so v Hamburgu leta 1727 od prosilcev zahtevali, da so morali 1.) prosto preludirati od 3—6 minut v B duru (in modo minori B); 2.) so morali na papir napisati kratek tema, in koj iz tega tema igrati celo fugo, obstoječo iz 40 taktov. No, po naših krajih se v sedanjem času kaj enakega niti v mestih in trgih ne zahteva, a na deželi še celo ne. Da je pritiskač le malo otesan, potem pa gre lahko, kakor da bi bile orgle z najfinejšem oljem namazane. Takim »umetnikom" pač veljajo besede: „Mit deinem Musizieren und Singen, — Kannst du die Leut' zur Verzweiflung bringen". Gotova resnica je, da najbolj ovira dostojno reformo cerkvenega orglanja in petja nezadostno znanje naših lahko mislečih orglavcev, bodisi nekaterih ceci-lijancev ali proticecilijancev. Ah! kako lahko bi se na vseh cerkvenih korih „Musica sacra" zboljšala, ako bi hotela višja cerkvena oblastva sem in tam, vsaj pri vizitacijah, čč. gg. duhovnike posebno pa orglavce poprašati, kaj in kako se izvršuje liturgična glasba z orglami in petjem. Duhovnik mora biti odločen, kadar hoče preustrojiti glasbo v svoji župniški cerkvi; ne sme se bati nasprotstva svojih faranov, temveč pogumno na delo iti ter misliti na Wittov izrek: „Zum Reformiren gehort ein Eisenkopf und gehoren Eisenfauste dazu". — Ne bodem tukaj našteval dolžnosti duhovnika do cerkvene glasbe; ampak preidem zopet na tir, kojega sem že začetkom teh vrstic nastopil. — Dragi mi kolegi! kaj pa nam ukazuje sveta cerkev glede spremljevanja odgovorov (Responšoria), kateri so se rabili že več stoletji pred cecilijanstvom. Gotovo je vsakemu znano, kdor se bavi z liturgično glasbo, da se nahajajo responzoriji v vsakem misalu, katere ima popevati duhovnik in njegov corres-pondent organist oziroma pevci. Res, mnogo mašnikov to nalogo dobro in vestno reši, a drugi zopet tako, da se Bog usmili. Da, organist, ta pa mora biti na vsak način toliko vešč, da zna koralne responzorije z orglami dostojno spremljati. Žali Bog, da se še nahajajo take reve, koje svoji nalogi niso kos. temveč namesto odgovora nategne vse spremene, češ, „jetzt geht's los". O! uboge blagoslovljene orgle, kolikokrat morate po nedolžnem s polnimi akordi nadomestiti človeška grla! Po mojem mnenju tak orglavec ne zasluži nika-koršne bernje, niti enega pšeničnega zrna ne. Toraj ljubi orglavci, če druzega ne morete v prid cerkvene glasbe storiti, storite vsaj to, da bodete v stanu pri službi Božji mašniku pošteno odgovarjati; kajti, kdor altarju ne služi naj tudi od njega ne živi. Da bode vsak zamogel z gor imenovanimi pozdravi poveličevati čast Božjo, naj si naroči responzorije od Witta, Foersterja, Rennerja in več drugih. Jaz menim, da, ako orglavec hoče, zamore se navaditi koralnih responzorij prej, nego onih akordov, koji niso v nikakeršni zvezi s hišo Gospodovo. Dobro vem, da se utegne ta ali oni iz teh vrstic norčevati, češ, da so le izmišljotine prenapetega cecilijanca. Ne, ne, niso izmišljotine, ampak gola resnica, kakor jo nas uče cerkveni ukazi, okrožnice sv. očeta Leona XIII
in mnogih škofov. Slovesno se mora protestovati, ker nekateri naši nasprotniki menijo, da mi cecilijanci sami delamo pravila za godbo v hiši Božji. A kaj še, to ni v naši moči, temveč, tako moč imajo nasledniki sv. Petra v Rimu. Zato mi cecilijanci nimamo nikakoršnega pooblastila v tem ozira kaj določevati, pristavljati, še manj pa odvzeti; ampak le to gojiti, kar liturgija glede orglanja in petja zahteva. Tukaj jaz ne bom razjasnjeval, v katerem času imajo orgle pri službi Božji molčati; le potrudi se v roke vzeti „Cerkveni Glasbenik", »Musica sacra" in Krutscheka. Kakor je prijetno stanovati v hiši, koja je zunaj in znotraj lepo osnažena, ravno tako se dopada pobožnemu poslušalcu. če pride v cerkev k službi Božji ter ondi čuje lepo in gladko orglanje veščega orglavca. Toraj orgle naj poveličujejo Boga, ne pa poslušalca ali celo orglavca samega. Vsak, ki ima z orglami opraviti, ve dobro, da se v njih nahajajo različne piščali, ene so lesene, druge cinaste ter se ločijo ena od druge po širokosti in dolgosti ter se vsled tega vendar mogočno in veličastno glase. Predragi tovariši 1 v takem soglasji mora biti tudi igra na orglah; kajti raznovrstni prsti na rokah tekati morajo gladko in zmirno vsak svojo pot, prvi ne ve, kaj dela drugi, tretji, četrti in peti. Pa tudi levica naj ne ve, kaj dela desnica. Še nekaj krščanski orglavci. Ako bodemo dolžnosti svojega stanu pri vsaki orglani sv. maši natančno spolnovali, potem se nam ni bati kazni Božje, katera sledi vsakemu prelomljenju Božje in cerkvene postave. In kdo je tako predrzen trditi, da cerkvena določila glede glasbe pri službi Božji niso tudi — cerkvene zapovedi?!
Konečno se vsi skupaj potrudimo za proslavo orglanja in petja, sploh za vsako dobro glasbeno izpeljavo pri službi Božji; kajti potem bodemo za-mogli slavno klicati: „Te Dominum confitemur!" O Gospod hvaležni te proslavljamo.	K. Bervar.
islim, da mi bo vsakdo pritrdil, ako se na tem mestu spomnim moža,
ki se je veliko trudil za zboljšanje cerkvene glasbe pri nas v Slo-
vencih, ki je precej svojih močij zlasti v mladih letih posvetil temu vzvišenemu predmetu, moža, ki se je srčno veselil vsakega napredka na tem polju.
Opomniti pa moram, da ga ne mislim opisovati na vse strani, ampak skušal bom podati skromno sliko njegovega glasbenega delovanja. Njegovih zaslug za šolo in gospodarstvo naj omenim le toliko, kolikor spadajo sem, da spoznamo razmere, v katerih je živel.
Andrej Vavken se je porodil v Planini na Notranjskem 29. novembra leta 1838. Nadarjenega dečka je poslal oče v Ljubljano, da se izobrazi. Tu je dovršil štiri razrede realke, nato pa stopil v pripravnico, da se posveti učiteljskemu stanu. — Glasba ga je že od mladih nog zanimala. Zato se je je na učiteljišču poprijel z vso dušo; ves čas, kolikor mu ga je preostajalo, porabil je za to, da se je uril v glasbi. Učitelj mu je bil dobro znani skla-
Andrej Vavken.
F K A
datelj K. Mašek. V kratkem času se je s pridnostjo toliko privadil, da je hodil popoldne nadomestovat k sv. Jakobu tedanjega organista. Takrat se mu je pripetila mala nesreča. Ko se je namreč nekega popoldneva med krščanskim naukom vadil „Tantum ergo", katerega je bilo treba pozneje peti, začel je mehač — ne vem ali je bil tako navihan ali zabit — goniti meh. Ljudje so se začudili, ko so orgle zabučale, govornik je utihnil za hip, Vavken se je pa tako ustrašil, da je še potem komaj orglal. Najhujše je pa prišlo še-le pozneje, ko jih je toliko „ slišal".
Kot pevec je imel jako lep bariton. Še sedaj, ko je imel že do malega šestdeset let, je imel glas lep, čvrst, svež in krepak, kakor mladenič pri dvajsetih letih. Zato so ga nagovarjali njegovi učitelji in součenci, da naj gre po dovršenih pripravniških študijah na konservatorij izobraževat se zlasti v solo-petju. Kajti postava in glas, sploh vsa zunanjost, mu je obetala lepo prihodnjost. Toda ker se je bal, da postane vojak — in to ni bila malenkost dvanajst let nositi puško — opustil je to misel in se posvetil učiteljstvu.
Kot osemnajstletni mladenič je prišel za učitelja v Cerklje. Tu še ni bilo takrat prave šole, ampak poučeval je v stari mežnariji, dokler niso sezidali novega šolskega poslopja. Ko se je razširila šola v dvo- in pozneje v trorazrednico, postal je nadučitelj. Kot učitelj se je že takoj po svojem prihodu ljudem priljubil in ta priljubljenost mu je rasla od dne do dne do tedaj, da je stopil v pokoj. In to po vsej pravici, zakaj njegova učna metoda je bila izvrstna, on ni gledal samo na to, da smo se dobro naučili predmetov, katere je predpisaval učni načrt, ampak dal je veliko več na duševno izobrazbo. Kako je znal prepričevalno govoriti, kako je znal vneti mlada srca za to, kar je dobro in lepo! Neizrečeno moč je imel do mladih src. Nikdar ni nikogar udaril; sam je pripovedoval, da se v celem svojem službovanju ni pritaknil nobenega otroka. En sam pogled — in nemirnež je bil takoj ugnan. Ako je kdo kaj zakrivil, ni Vavken nikdar zgubljal veliko besedij, na kratko ga je posvaril in ga tako pogledal, da ga je bilo, kakor so rekali, »takoj pet funtov manj", in hudobnež je bil gotovo poboljšan. Marsikdo je rekel, da bi jih raje držal petdeset na roke, kakor pa prenašal ta pogled.
Kako spoštovanje je užival pri svojih učencih, naj povzame čitatelj iz tega, da ni nikdo o njem govoril drugače kot: „učenik so rekli, gospod učenik so nam to ukazali". Bog ne daj, da bi se bil kdo izpozabil! Vsi bi mu bili obrnili hrbet.
Toliko o njegovem delovanju v šoli. Vrnimo se in oglejmo si ga kot glasbenika.
Skladati je začel že na pripravnici. Prva skladbica, katero je napravil, je bila neka maša, in to je pozneje nekoliko prenarejeno sprejel v prvi zvezek cerkvenih pesnij. Pokazal jo je svojemu učitelju Mašeku, češ, ali je kaj vredna. Grozno sa je bal, kakor je pripovedoval, da mu jo bo Mašek izvrgel; in če bi se bilo to zgodilo, bi ne bil prijel več peresa, da bi napisal kako noto. Toda Mašek ga je prijazno potrkljal po rami: „Le tako naprej, bodete že kaj napravili!"
Ko je prišel v Cerklje, prevzel je zajedno službo organista. Vendar pa v tej službi ljudem sprva ni posebno ugajal, kajti njegov prednik je ljudem
igral, kakor je bila tedaj splošna navada: koračnice, polke in podobne stvari, sploh tako, „da bi bil človek kar plesal, če bi ne bilo v cerkvi", kakor mi je pripovedovala neka stara ženica, ki je takrat pela. Vavken pa tega ni hotel in tudi ni mogel storiti, zakaj tako onečaščenje cerkve se mu je zdelo popolnoma nedostojno; tako igranje je za ples in krčmo, a ne za cerkev. Ljudje so sprva godrnjali, marsikatero je moral požreti, toda ni se dal ostra-šiti. Ljudje so sčasoma prišli do prepričanja, da je tako bolj prav, in kmalu jih je dobil na svojo stran.
Tudi je začel v Cerkljah prav pridno skladati. To pričajo sedmeri zvezki njegovih skladb, katere je izdal zaporedoma prva leta po svojem prihodu v Cerklje. V prvi zvezek je vzprejel nekaj skladb drugih skladateljev, tako Haydn-ovo mašo „Pred stolom", nekaj Belarjevih i. dr.
V prvem zvezku se nahajajo različne pesmi: mašne, Marijine, obhajilne, božične. Zlasti, se odlikujejo Marijine po svoji nežnosti in milobi. Ostalih šest zvezkov obsega edino le njegove skladbe raznega značaja. Razdeljene so tako, da obsega vsak zvezek pesmi jednakega značaja.
Najlepše so gotovo tudi tu Marijine. Iz njih odseva vse skladateljevo pobožno, za Marijo goreče srce. Tudi velikonočne in božične jako lepo izražajo veselje, vendar ne nebrzdano in nedostojno, ampak nekako slovesno, vzneseno.
Splošno so njegove skladbe bolj veselega nego resnega značaja, vendar pa so dostojne. Zato so se tudi hitro razširile in priljubile, zlasti_ majnikove. Seveda, ako kdo hoče, jih tudi lahko naredi preživahne, zakaj marsikaka skladba, ki je sicer popolnoma cerkvenega značaja, se da hitro prenarediti v valček ali kaj podobnega; treba je le vzeti nekoliko hitrejši tempo in primerno harmo-nizacijo. O tem se lahko vsakdo sam prepriča. Vavknove skladbe naj se pojo raje malo bolj počasno kakor prehitro, zakaj še-le tedaj pokažejo svojo lepoto. Zato je tudi on sam jemal precej počasen tempo.
Pa niso samo te skladbe Vavknove, zakaj precej jih je pustil v rokopisu. Tudi je imel, če se ne motim, v rokopisu latinsko mašo.
Razven cerkvenih skladb ima Vavken tudi dva zvezka posvetnih z naslovom: „Glasi Gorenjski". Tu so zastopani moški zbori in samospevi s spremljanjem klavirja. Med prvimi mi najbolj ugajata naslednja dva: „V štiridesetem letu" in „Lovska". V prvem je jako dobro karakterizovan spomin na pretekla leta, ki so tako hitro zbežala, v drugem pa nam slika skladatelj veselo življenje lovcev, ki se pode za divjačino. Med samospevi je najboljši: „V mlinu". Spremljanje izvrstno posnema klopotanje koles, razbijanje stop, n -sploh se sliši ves ropot, katerega napravlja mlin. Tudi je še par drugih jako dobrih, toda vseh ne morem omenjati.
Melodija pri njegovih skladbah teče gladko, harmonizacija pa je z večine priprosta, kakor je bilo tedaj sploh v navadi, a je povsem pravilna.
Vse omenjene skladbe, razven rokopisov, so izza njegovih mladih let, zakaj pozneje je prevzel obširno županijo, katero je izvrstno vodil nad trideset let. In ta mu je dala toliko dela, da je za glasbo dobil le prav malo prostega časa. Pri tolikem napornem delovanju seveda tudi ni mogel nadaljevati teoretičnih študij. Zato se je večkrat hudoval sam nad seboj, češ, da se je vtaknil
v to županstvo, ki mu ne napravlja drugega kot sitnosti in delo. Kljub temu pa se pri njegovih poznejših skladbah (katere je seveda ohranil v rokopisu) pozna napredek tudi v teoretičnem oziru. Zadnja leta je tudi precej prejšnjih skladb predelal, češ, „da dobe malo bolj praznično obleko". Sam je večkrat izrazil željo, zlasti zadnja leta, da bi dobil toliko časa, da se znova poprime glasbene teorije: „Kadar pustim to županstvo, in to čim preje bo mogoče, se bom poprijel z vsemi močmi glasbe; še enkrat bom predelal temeljito vso glasbeno teorijo in potem bom vžil nekaj veselih ur."
Med cerkvenimi skladatelji je najbolj cenil genijalnega dr. Fr. Witta. Njegovih duhovitih, originalnih, gladkotekočih skladb ni mogel nikdar prehvaliti.
Med posvetnimi skladbami Foersterjevimi mu je najbolj ugajal: „Mladi mornar", in njegovo najnovejše delo: „I)omu".
O zadnji je rekel, da je ni zlepa skladbe, ki bi bila tako premišljeno sestavljena. Med cerkvenimi ne vem, katera mu je bila najbolj všeč, toliko vem, da mu je bil „Veni sancte" izmed enakih skladb najljubši.
Vavken pa ni samo skladal, ampak on je tudi kot pisatelj deloval za povzdigo cerkvene in posvetne glasbe V „Učiteljskem Tovarišu" nahajamo precej spisov iz njegove roke. Izpod njegovega peresa so prihajale dobre, zanesljive ocene različnih skladb, ki so izAle tista leta. Seveda mu je tudi pri tem delalo napotje županstvo, tako da je moral sčasoma vse to opustiti.
Vavken je slovel daleč na okoli kot izvrsten organist, in to po vsej pravici, zakaj orglam je znal vdahniti življenje; tako izbornega orglanja res ni bilo v „devetih farah" na okoli. Igral je najraje s polnimi akordi, veličastno, zlasti o velikih praznikih. Registrovati je znal vrlo dobro, zlasti kadar je igral kak trio. Pri poigrah je rad porabil pedalu i ton in pri tem je delal kombinacije, da se je bilo res čuditi. Sploh je imelo njegovo orglanje v sebi nekaj posebnega, nekaj originalnega; večkrat je rabil tako drzne in nove zveze, da ga je moral človek občudovati.
Pri vsem tem pa je bil Vavken prijazen, skromen, često še preveč. On se ni »postavljal" s svojo glasbeno izobrazbo, ampak je bil vselej nevoljen, ako ga je kdo hvalil, češ, kaj bi kadil, kjer ni potreba in se ne gre. V svojem zunanjem življenju je bil priljuden, zato ga je tudi vse ljubilo; kdor ga je poznal, moral ga je spoštovati. On je bil res mož, mož brez madeža. Yr spol-novanju svojih dolžnostij je bil vesten in natančen, zato ga je doletelo tudi najvišje odlikovanje: presvetli cesar ga je odlikoval z zlatim križcem za zasluge.
Kolika je bila njegova priljubljenost, se je pokazalo o njegovi smrti dne 16. aprila letošnjega leta. Komaj se je izvedela žalostna vest, da je izdihnil svojo blago dušo, že so začeli ljudje od vseh stranij vreti skupaj „ga kropit in molit" ; tako so šli zlasti zvečer kakor k „božjemu grobu". Zvonilo mu je po vseh poddružnicah njegove županije. K pogrebu pa, dne 18. aprila, se je zbralo enajst duhovnikov, župan stolnega mesta Ljubljane, okr. glavar, precej učiteljev in mnogo druge odlične gospode. Domača fara je prišla vsa. Marsikakemu trdemu možaku so stale solze v očeh, ko se je zgrnila ruša nad njegovo rakvijo, marsikdo si ga je želel nazaj; sploh se je govorilo: takega moža, takega poštenjaka, tako vernega, tako pobožnega ne bo zopet zlepa imela cerkljanska občina na županskem stolu.
Pač si je postavil lep spominek v človeških srcih; še pozni rodovi se ga bodo spominjali in želeli miru njegovi blagi duši, postavil si je nerazrušljiv spomenik s svojimi napevi. Ko bo že izginil kamnati spomenik z njegovega groba, bodo se še vedno razlegale njegove pesni po slovenski zemlji v čast Bogu in nebeški Kraljici.
Riharjeve pesmi.
Spisal L. Arh.
fanes je bilo lepo v cerkvi; peli so pesmi, kakor smo jih mi svoje dni. To povzdigne človeka, gre mu kar v kri in nemogoče je, da bi ostal mrzel. D&, d&, stara vera in stari denar ter stare pesmi, to je še vedno najboljše!" - Tako mi je pravil star mož neko nedeljo, ko sva šla skupaj iz cerkve. Pritrdil sem mu glede trditve, da je bilo lepo pri maši, ker petje je bilo lepo, da sem bil res ginjen.
Gotovo se je tudi tebi že kdaj tako godilo, dragi bralec, in moral si priznati velik vpliv onih pesmi, katerim ljudje pravijo »stare". Odkod pride, da so te „stare" pesmi (z malo izjemami vse Riharjeve) tako priljubljene ljudstvu? Da si moremo razlagati toliko popularnost Riharjevih pesmi, treba nam je poznati razmere, v katerih je nastopil.
Revno je bilo s petjem po naših cerkvah pred Riharjem. Kakega boljšega komponista ne poznamo; pesmi nimamo nič iz one dobe, ki bi imele kaj umetniške veljave. Organisti so sami skladali in vglasbavali pesmi; po boljših farah je bila še celo dolžnost organistova, narediti za vsak večji praznik novo pesem. Ljudje so hoteli tako, in organist je moral ubogati, sicer bi mu pretila slaba pri biri. Lahko si mislimo, koliko biserjev (!) so spravili na svitlo taki po sili pesniki in komponisti! Znane so mi besede božične pesmi, katero priobčim tu v zgled vsem pesnikom, ki trpe na pomanjkanju fantazije. Glasi se tako-le:
Čujte, čujte, kaj vam pa jaz povem:
Betlekemska štal'ca gori!
Angelci dromlajo
Tičice lepo pojo
Kukovica prav: kuka,
Jaz bom tudi veselo zapel!
Škoda, Jaka, k' si slep,
K' ne vidiš Ješčka. kako je lep.
Gregorček ti moj,
Ti pa „glorijo" zapojl
Že iz besedij se lahko vidi, kakšen je moral biti napev.
Najbolj znana izmed pesmi predriharjeve dobe je pesem o »šmarskem šoinaštru". Ker je znana med vsem slovenskim narodom, naj jo zapišem na
*) Kukovica je imela na sv. večer precejšno ulogo na orglah, menda zato, ker se da kukanje lepo na orglah posnemati. Druge ptiče pa so posnemali otroci s „tički" tako, da je bil v cerkvi prav majnikov večer na Sveti večer. Sedij je menda ta razvada že povsod odpravljena. Saj je že tudi skrajni čas. Cerkev je le cerkev, in tudi na Sv. večer se moramo vkljub vsemu veselju vsaj tako spoštljivo v cerkvi obnašati kot druge praznike.
tem mestu. Potrudil sem se, da sem jo dobil kolikor mogoče izvirno. Sestavil sem jo iz dveh inačic. Eno sem zapisal doma, drugo mi je poslal prijazni gospod zlatomašnik, duh. svetnik J. Kerčon, župnik v Predosljih, za kar mu izrekam najsrčnejšo zahvalo. Nastala je pesem tako-le (po pismu gosp. Iverčona:) „Šomašter" je Matevž Kračman. Služboval je v Šmarji pod Ljubljano in je bil v letih 1831 in 1832 moj prvi učitelj. O svojem času, ko še ni bilo Riharja in drugih pesnikov ter skladateljev, je slovel on na Dolenjskem kot eden najboljših pesnikov in skladateljev. Mnogokrat je sestavil iz vsebine pridige pesem kar med pridigo, izmislil precej napev in zapel potem pri maši „solo". Se ve, da bi tista pesem ne mogla prestati v nobenem oziru sedanje kritike, toda ljudje so jo radi poslušali. Toliko o osebi in zmožnosti „Šmar-skega šomaštra". Leta 1831. mu je umrl posebno ljubljeni sin Francel, in tudi hčerka Manica. Jaz sem še videl napis na njunem grobnem križu na Šmarskem pokopališču. Franeelna so spravili nekateri mogočneži (menda župnik, op. pis.) k vojakom, kjer so ga sprejeli med godce. A kmalu je umrl. V žalostni spomin na ljubljenega sina Franeelna in hčerko Manico je zložil žalostni oče sledečo pesem, (katero je pel za ofertorij pri črni maši za ranjka svoja otroka):
1.)	Iz Šmarje ta šomašter tak je govoril: Kdo me ho v žalosti zdaj pregovoril.
2.)	Jen'ga sina sem imel pa sem ga zgubil, Revni soldaški stan ta ga je umoril.
3.)	H kruhu soldaškemu so ga pahnili, Jeni so z naglostjo to naredili.
4.)	Francel je bil muzkont, z muzko se ciral, Švoh je u prsih bil, pa se je frderbal.
5.)	Francel je bil soldat komaj pol leta, Jel je slove jemat od tega sveta.
6.)	Zdaj pa bolan leži milo zdihuje, Manica pri njem kleči in ga miluje.
7.)	Francel dva in dvajset let lepe mladosti, Manica pa sedemnajst, to še ni dosti.
8.	Star'šem je roko dal, v večnost se spustil, Svojim nasprotnikom vse je odpustil.
9.)	Škoda za orgelce, ki so se glasile, Ko bodo ročice u grobu zdaj gnile.
10.)	V miru počivaj preljubi moj Francel, Manici pa Bog daj ta nebeški krancel.
11.)	Zdaj bosta v zemlji skupaj počivala, Na poslednji dan od smrti spet vstala.
Ljudje so bili zelo ginjeni; vsa cerkev je jokala tako, da je žalostni oče komaj dokončal svojo pesem. — Napev je tako znan, da ga ni treba tukaj napisati.
Kake nesmisli in neumnosti so spravili na kor ti pesniki in komponisti, nam pričaj sledeča zgodbica, katero sem bral v enem „Cacilien-Kalendertt:
Nekje na nemškem Češkem je pel organist na praznik svetega Janeza Nepomuka vsako leto to-le pesem:
Heil'ger Nepomucenus, heil'ger Nepomucenus, Der du hast miissen %	Dein Leben einbiissen
Im Moldau FIuss.
Neko nedeljo (bila je ravno sv. Katarina) je mislil in mislil, kje bi dobil kako pesmico o tej svetnici. Kmalu jo ugane bistra glava! Na misel mu pride prelepa pesmica o sv. Janezu — in rešen je iz zadrege. Raz kor je donel sledeči krasni spev na čast sv. Katarini:
Heiliger Katharinus, heiliger Katharinus, Der du hast miissen Das Leben einbiissen Im Moldau Fluss!
Upajmo, da mu je podelila sv. Katarina ono, česar jo navadno prosimo!
Da so se tudi po naših krajih dobili taki bistroumneži, ni dvoma. Organist si je napravil pesmico in napev, ime svetnika ali svetnice pa spreminjal, in bil je preskrbljen za celo leto. Če je bilo tako ravnanje vredno hiše Božje, je seveda drugo vprašanje.
Tako je bilo torej cerkveno petje po naših krajih pred Riharjem. Čvetero-glasno postaviti kako pesem niso znali, pisali jih niso nič, (saj not ne); organist se je naučil najprej sam, potem pevke, in dobro je bilo. (O latinskih mašah ne govorim, ker jih menda na deželi niso veliko peli.) Zato se zdi še dandanes nekaterim ljudem, da je bolj umetno peti brez not, iz glave, česar ne zna vsak, kakor pa gledati v note in peti, kar bi še vsak znal.
Ko je začel Rihar skladati in jel svoje pesmi tudi lično tiskane pošiljati med svet, je ustregel zela organistom. Kupovali so si pesmi in jih peli, tako da so se kmalu razširile med ljudstvom. Lepi, lahki in ušesom prijetni napevi so ugajali ljudem, da si niso več želeli kompozicij drugih organistov. Rihar je postal ljubljenec naroda, njegove pesmi so postale narodna last, prešle so ljudem v meso in kri. Znal je pa tudi zadeti pravo struno v svojih pesmih. Kako različnega značaja so njegove pesmi! Božične so ljubko-vesele, slede jim resno-žalostne postne in tem veličastne, mogočne velikonočne. Marijine pesmi imajo bolj ali manj lepe napeve, ravno tako tudi različne pesmi na čast svetnikom.
Iz tega je razvidno, kolike zasluge ima Rihar za cerkveno petje; odpravil je raz kor godce, ki so delali nečast Najvišjemu, igrajoč iste polke in „štajriš" v cerkvi, kakor na plesišču, kar pač ni povzdigovalo duha k Bogu, temveč kam drugam.*) Vpeljal je lepo, vbrano, čveteroglasno petje in tako spodrinil s svojimi kompozicijami pesmi, nevredne hiše Božje. Veliko je storil za čast Božjo. Namen in smoter je imel torej Rihar isti, kakor ga ima Cecilijino društvo: vpeljati v cerkev petje, vredno hiše Božje. Gotovo bi bil on cecilijanec, vnet cecilijanec, ker je tako gorel za čast hiše Božje.
*) Isto velja še sedaj o godbi pri procesijah. Če že igra godba, naj igra melodije, svetih pesmi, (n. pr. Riharjeve, ali druge, saj jih je nebroj nalašč v ta namen), ne pa iste koračnice, kakor takrat, ko gredo vojaki na vaje, ali pri mirozovu. Saj vendar igra godba pred Najsvetejšim, in tu naj bo kaj drugače, kakor na vajah!
Sedaj pa nastane vprašanje: Dobro, če ima Rihar toliko zaslug za cerkveno petje, zakaj ga pa ne marate cecilijanci, zakaj zametujete njegove skladbe? Le počasi, prijatelj! Kdo ne mara njegovih skladb? Kdaj je še bilo v Cerkvenem Glasbeniku, glasilu cecil. društva rečeno, da so Riharjeve skladbe za nič, nevredne cerkve? Mogoče, da se je kak posameznik izrazil malo bolj nepovoljno o njih, a društvo kot tako nikoli. Zakaj jih pa ne pojete n. pr. na Sv. večer, na Veliko noč, ko človeka tako povzdignejo in navdušijo? Zato, ker jih ne smemo, ker sv. Cerkev tega ne dovoli. Pri peti sv. maši se mora peti latinsko vse, tako zahteva sv. Cerkev, in mi jo moramo ubogati brez ugovarjanja.
0	tem se je že toliko pisalo, da se mi zdi škoda vsake besede, še kaj dokazovati. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša. Kdor pa trdi vedno v enomer svojo pesem in si ne da nič dopovedati, temu ni pomagati!
Pa vendar le malo ali celo nič Riharjevih ne pojete tudi pri neslovesnih mašah, kjer se poje slovensko! Dk, to ti priznam. A vzrok temu je: 1.) da je premalo Riharjevih pesmi med ljudmi, namreč not; organist jih ne more igrati in jih učiti, — ker jih nima. 2. Vse pesmi Riharjeve tudi niso enako dobre in enake vrednosti. Vsakemu svoje! Nekaterim ni ničesar očitati tudi iz strogo cecilijanskega stališča, druge so pa zopet malo ali prav malo vredne. To so vzroki, radi katerih se opuščajo Riharjeve pesmi. Kako odpravimo te ovire?
Pred vsem je živa potreba, da se izdado na novo Riharjeve pesmi. Najbolj praktično bi bilo, da se loti tega dela veleč. gosp. župnik Aljaž v Mohorjevi pesmarici. Na ta način bi prišle pesmi najbolj gotovo in najbolj po ceni narodu v roke. A katere pesmi naj se vsprejmo v pesmarico? One, katere so dobre in znane med narodom. Gospod" zbiratelj bi se pač moral obrniti na organiste po več krajih, ki bi mu poročali o pesmih, znanih v njihovem kraju, bodisi Riharjevih bodisi drugih skladateljev. Na ta način bi se stavil imenik onih pesmi, ki so razširjene med ljudstvom. Popravljati bi se ne smele preveč, da ne izgube svojega značaja.
Vpeljejo se lahko zopet med narod (oziroma požive) tako, da se sp6je vsak praznik pred ali po peti maši, pred ali po litanijah ena, dve kitici pesmi dotičnega praznika. To je dovoljeno, ker le pri (bolje: med) sv. mašo se mora peti vse latinsko. Je pa to tudi velike važnosti za ljudstvo. Smelo, a gotovo ne neopravičeno trdim, da je v tein kos narodnega življenja in verskega čutenja. Govorim iz skušnje. Kolikokrat sem že čul Riharjevo pesem dotičnega praznika peti po maši doma, „ker jo v cerkvi niso". Narod čuti potrebo tega, da da s pesmijo duška svojemu čutenju in da se sam dene v ono veselo navdušenje, katero zahteva praznik.
Narod hoče kruha, dajmo mu ga. Velikega pomena je to i v verskem
1	v narodnem oziru. Mesto klafarskih, malo ali nič vrednih, iz tujine k nam zanesenih „pesmi", bodo donele lepe, pobožne pesmice Bogu v čast in ljudem v veselje. Koliko dobrega bi se naredilo s tem! Drugič je Rihar naše gore list, Slovenec. Ne zanemarjajmo del svojih bratov, to nam veleva narodna dolžnost. Torej na delo, na pravo narodno delo!
Dr. Frančišek Ks. Witt.
V spomin desetletnice njegove smrti napisal L. Arh.
(Konec.)
-%?;li^vgusta in septembra istega leta je popotoval. Pri tej priložnosti se je seznanil z mnogimi glasbeniki (Greith, oče in sin v St. Gallen) in se t §e bolj utrdil za boj proti trivijalnemu, nespodobnemu petju v cerkvi, kakoršnega je slišal dovolj po mestih in po deželi.
Z veliko vnemo je govoril na katoliškem shodu v Inomostu 1867 o pravi cerkveni glasbi, popisujoč globok njen propad. Vsi njegovi predlogi glede zboljšanja cerkvenega petja so bili sprejeti. Odklonili so le predlog, naj se ustanovi društvo, kojega skrb in naloga bi bila, razširjevati pravo cerkveno petje, češ, da je že dosti društev za cerkvene umetnosti. Ideje njegove so pa prodirale vedno bolj in bolj in se razširjale; tudi število naročnikov njegovemu listu se je množilo.
1868 je jel izdajati list „Musica sacra", ker mu „Fliegende Blatter" niso več zadostovali in ker je želel, da bi dobivali naročniki vsaj vsakih 14 dnij cerkveno-glasbeni list.
Ker s i mu v Inomostu odklonili predlog glede ustanovitve društva za gojitev in pospeševanje cerkvene glasbe, lotil se je tega podjetja sam, kar na svojo roko. „Fliegende Blatter" so prinesle v 10. številki 1867. načrt in pravila, katerih konec se glasi: „Muth, Muth! Wer Grosses erreichen will, muss die Hand an's Werk legen! Es liegt in uns das Bediirfnis, uns die Hand zu reichen zuiri Bunde, zusamuien zu wirken. Und — inogen alle es wohl bedenken, wir sind in unserem Vereine vollig unabhangig, die Kunst muss frei bleiben. Unsere Norm sind allein die Prinzipien der echten, katholischen
Kunst.---Die Forderung der Kunst allein fiihrt und hjilt uns zusanmien:
mit Ausschluss des Egoismus, aller Parteisucht wo!len wir diesem grossen Ziele uns selbst, unsere Krafte zum Opfer bringen." Do 1. junija 1868 se je oglasilo 330 udov, ki so izvolili Witta začasnim predsednikom, Hallerja blagajnikom in vikarja M. Sturina tajnikom. Začetkom septembra istega leta je predstavil Witt, ki je postal mej tem pravi predsednik, svoje društvo 500 udov na 19. glavnem shodu katoliških društev vse Nemčije v Bambergu. V svojem govoru je poudarjal, da je namen društvu truditi se in delati na to, da se izpolnujejo cerkvene postave glede petja v hiši Božji.
Ceciliji no društvo — tako soje imenovali — je že po svojem namenu cerkveno, in se je podalo kmalu po ustanovljenju pod cerkveno varstvo. Papež Pij IX. piše v pismu z dne 1'2. avgusta 18t>9 o njem: „Pium studium meritis prosequimur laudibus" (hvalimo dobro prizadevanje s zasluženo hvalo) in mu je podelil tudi svoj blagoslov. Na prošnjo, podpisano od 29 škofov, ki so bili na vatikanskem cerkvenem zboru v Rimu zbrani, priznala je sv. Cerkev društvo za dobro, in 1. maja 1871 je potrdil kardinal Antonio de Luca Witta za predsednika.*) Tudi sedanji papež Leon XIII. ga je sprejel v avdijenci 1878
18. novembra, in mu rekel: „Voi avete fatto gran bene riformando la Musica sacra; bisogna clie io vi dica una parola di incorraggiamento, e desidero clie tale riforma si estenda sempre piti per tutte le Diocesi." (Veliko dobrega ste naredili z zboljšanjem cerkvene glasbe; zato Vas ohrabrujem in želim, da se ta reforma vedno bolj razširja po vseh škofijah).
Koliko truda in dela je imel Witt z društvom, čegar duša je bil, si lahko mislimo. A dosegel je, kar je želel: društvo je bilo in je središče mož, ki se brigajo in skrbe za liturgično glasbo. Društvo je napravljalo večkrat glavne shode, kjer naj bi se mojstersko izvajalo cerkveno petje in se tako pokazalo poslušalcem, da navdušenje za sveto stvar ni le na papirji in na jeziku, temveč da se da stvar tudi v dejanju izvršiti. Witt je vodil zbore na 6. takih shodih in je kar očaral navzoče s finim predavanjem starih klasikov. Kritiki, izobraženi muziki — so vsi polni hvale o njegovem tolmačenju korala in starih cerkvenih skladateljev.
Koliko dela je imel z vrejevanjem svojih listov, „Fliegende Blatter f. kath. K. M." in „Musica sacra", katere je večinoma sam spisaval! V teh listih najdeš vse, kar se tiče cerkvene glasbe: članke in razprave o estetiki, zgodovini cerkvene glasbe, o liturgiji, imenitne in temeljite kritike o vseh važnih skladbah, kakor jih je znal pisati le Witt, ki je bil tudi referent za društveni katalog. A neutrudljiveinu možu nista zadostovala njegova časopisa. Pisal je še v druge, zlasti znanstvene novine in branil svoja načela po političnih listih.
Kaj naj povem o Wittu kot skladatelju? Njegove kompozicije se pojo po vsem svetu, po stolnicah in revnih cerkvah na deželi. Njegov „Hvaljen bodi Jezus Kristus", prestavljen v mnoge jezike, je znan in priljubljen vsakemu prijatelju glasbe. Odlikujejo se njegove skladbe po duhovitem izraže-vanju teksta. Samostojnega postopanja glasov in kontrapunktične oblike se je naučil pri starih klasikih. Če se oziramo na število del, zložil je 51 opusov. Skoro vsak opus pa ima še pripisane črke «, b, večkrat tudi c, kar nam pove, da je dotično delo prirejeno za moški ali mešani zbor, jednoglasno z orglami, i. t. d. Koliko s številkami nezaznamovanih kompozicij ima v prilogah „Fliegende Blatter" in „Musica sacra", v Oberhofferjevi Ceciliji in po raznih zbirkah! Tiskanih je 50 maš, 12 litauij, 5 Tedeum, 23 Pange lingua in nad 600 latinskih in nemških motetov. Seveda niso vse kompozicije iste vrednosti, kar je nemogoče pri toliki množini, a večina ima stalno vrednost in bo vedno veljala kot vzor cerkvene glasbe po volji sv. Cerkve.
Kadar je imel kaj časa, šel je na potovanje, dirigiral petje po cerkvah, govoril o nalogi prave in kazal napake navadne cerkvene glasbe. Od 23. septembra do 13. oktobra 1872 je poučeval v St. Gallnu na naučnem tečaju za organiste in dirigente.
Kako je gorel za čast Božjo, nam kaže prizadevanje, ustanoviti v Rimu „ScuoIa Gregoriana",*) in tako vplivati na reformo cerkvene glasbe v večnem mestu. Iz Rima, je dejal, kjer je središče vse Cerkve, kjer je toliko dijakov iz vsega sveta, se bo razširila cecilijanska ideja na vse kraje, ne pa iz Nemčije.
Načrtal sem le približno delovanje Wittovo v cerkveni glasbi. Že iz tega malega poskusa se razvidi, koliko je on storil za to. 20 letni trud velikega reformatorja ni bil zastonj. Svoj namen, za katerega je deloval kot predsednik cecilijinega društva za nemške dežele, kot pisatelj in vrednik, skladatelj, dirigent, potovalni učitelj, kot ustanovnik „Scuole Gregoriane" je videl že sam deloma uresničen. V mnogih cerkvah se poje dostojno, čisto in primerno sv. opravilu. Ideja njegova si je osvojila in si osvaja svet! Nam naj bo vedno pred očmi blagi vzorni mož, ki je iz čiste ljubezni do svete stvari žrtvoval vse svoje moči sveti glasbi. Naj živi njegov duh vedno mej nami!
Dopisi.
Ljubljana. (Po preskušnji na orglarski šoli). — Kakor običajno, zaključila je orglarska šola Cecilijinega društva tudi letos šolsko leto s preskušnjo dne 14. julija. Vdeležilo se je je poleg nekaterih bližnjih sorodnikov orglarskih učencev tudi nekaj bivših gojencev te šole in drugih prijateljev cerkvene glasbe. Obiskovalo je letos šolo do 20 učencev, a le eden je dobil izpustnico; nekateri pa bodo delali izpit še le prihodnje leto. Večina sedanjih učencev je obiskovalo orglarsko šolo še le prvo leto; a ravno zaradi tega morali smo se toliko bolj čuditi vspehom, katere so dosegli ž njimi njihovi vrli učitelji, g. A. Foerster (za harmonijo, modulacijo, kontrapunkt., klavir in orgle), g. J. Gnejzda (za liturgiko) in g. P. Angelik Hribar (za koralno in figuralno petje, klavir in orgle).
V kratki dobi, katero prebijejo učenci na orglarski šoli, se kajpada ne more vsa ogromna tvarina obravnavati tako temeljito, kakor bi bilo želeti; podd se velikoveč učencem le nekaka podlaga, na kateri naj bi potem sami dalje zidali. Kakor je bilo videti iz preskušnje, seznanili so se učenci — kar zadeva liturgiko — s posameznimi deli slovesne in črne sv. maše in s poglavitnimi cerkvenoglasbenimi določili. Ker je to polje zelo obširno, razume se samo ob sebi, da se mora vsakdo še sam nadalje izobraževati ter pridno prebirati „Cerkv. Glasbenik" in druge knjige, katere obravnavajo to tvarino. Vsak organist mora najprvo dobro vedeti, kaj sv. cerkev hoče in želi, da bo mogel potem tudi res izpolniti voljo in željo sv. cerkve. — Iz nauka o harmoniji, modulaciji, kontrapunktu in fugi naučili so se učenci seveda le bolj poglavitnih rečij; a za tako kratek čas je to velik vspeh. Da se to polje ne da tako hitro temeljito obdelati, mora priznati vsakdo, kdor ima le kaj pojma o tem obširnem predmetu. — V koralu pokazali so nekateri učenci precejšnjo vajo. V koralnem kakor tudi v figuralnem petju izurijo se učenci praktično pač najbolj na tukajšnjem frančiškanskem koru, kjer večinoma sodelujejo pri službi Božji. Iz repertoara istega kora zapeli so za poskušnjo tudi „Kyrie" in „Gloria" Wittove maše v čast sv. Luciji. — Slednjič so pokazali učenci, da so se tudi pri klavirju in orglah pridno vadili med letom. Seveda ne stori človek v tem oziru nikdar dovolj; kolikor več vaje, toliko bolje. Poznam izbornega organista, kateri je nekdaj tudi obiskoval orglarsko šolo; a ko je dobil spričevalo sposobnosti, ni mislil, da je sedaj v glasbi že zadostno izobražen. Ne, sedaj še le se je začel z veliko vztrajnostjo sam uriti v teoriji in v praktičnem igranji. Mnogokrat ga je celo polnočna ura našla pri spisovanji not ali pri harmoniju. Zato pa se je povspel precej nad navadni nivo naših orglavcev, da ga smemo sedaj prištevati boljšim našim organistom in cerkvenim skladateljem.
Zares, „vse doseže, kar mu drago", kdor ima vztrajno, jekleno voljo. In tako trduo voljo, združeno z vztrajno pridnostjo želim vsem onim, kateri obiskujejo orglarsko šolo Gotovo se bodo tudi oni povzdignili precej višje, nego je večina naših organistov; v čast bodo orglarski šoli in mili naši domovini, kajti s ponosom reklo se bo lahko o njih:
„Taka glava korenine
Je slovenski oratar."	F. F.
Ljubljana. (Nove dr. Zupaučeve orgle). - „Cerkv. Glasbenik" rad poroča o novih cerkvenih kompozicijah naših domačih skladateljev; prav se mi pa zdi, da seznanja svoje bralce tudi z novostmi na polji domačega orglarstva. Naši vrli orglarski mojstri (govorim namenoma v množini, ker mi Slovenci — hvala Bogu — lahko tako govorimo) postavijo tu pa tam kake nove orgle, in želeti bi bilo, da bi vselej poročal kdo o tem našemu društvenemu glasilu in "orgle nekoliko opisal. To bi bilo važno tudi za poznejšo zgodovino našega orglarstva. Iz tega stališča poročam tudi jaz o novih dr. Zupančevih orglah.
Ako imenujem te orgle „dr. Zupančeve", naj nihče ne misli, da je vstala med nami kaka nova tvrdka s tem imenom. Ne, orgle, o katerih govorim, izdelala je naša stara, dobro znana tvrdka Goršičeva kot opus 66. Smemo pa po pravici imenovati te orgle dr. Zupančeve, ker jih je na svoje stroške naročil pokojni notar dr. Jernej Zupane in sicer za svojo rojstno župnijo Št. Lenart nad Škofjo Loko.
Orgle, katere se bile dlje časa postavljene na ogled pri orglarskem mojstru g. Fr. Goršiču, niso sicer velike, a zadostovale bodo popolnoma za malo cerkvico, kateri so namenjene. Izdelane so na stožke in imajo en sam manual ter le 9 pravih izpremenov. Dispozicijo teh orgel moramo imenovati jako srečno, ker kljub malemu številu izpremenov, napravi izurjen orglavec lahko lepe kombinacije; tudi „pleno" glasi se kaj krepko. Toda najraje napišem tu dispozicijo samo:
Večjega pomena, kakor orgle same, zdi se mi pa to, da jih je dal napraviti lajik dr. Zupane in sicer popolnoma na svoje stroške. Na kaj takega pač ne naletimo pogo-stoma. Blagi pokojnik želel je zelo, da bi mogel v domači cerkvici sam slišati svoje orgle. Zato je priganjal mojstra Goršiča, naj hiti z delom; rekel mu je rekoč: „Ako jih ne izdelate do veliko noči, jih nikdar ne bom slišal, ker bom umrl." Žal, da je bil g. Goršič preobložen z drugim delom in ni mogel ustreči blagi želji gospoda notarja. Dr. Zupane res ni slišal svojih orgel, ker ga je Bog preje poklical v večnost, nego so bile orgle izdelane. Toda upamo, da posluša sedaj še vse lepše glasove v nebeškem Jeruzalemu-Postavil si je pa blagi pokojnik s temi orglami pač najlepši spominek; njegovi rojaki se ga bodo hvaležno spominjali, kadarkoli se bodo glasile njegove orgle, in pri vsaki službi Božji sodeloval bo po svojih orglah tako rekoč tudi sam. —
Tu ne morem si kaj, da bi ne pristavil k temu blagemu činu kratke opazke. Ali bi ne bilo dobro, ko bi našel blagi pokojnik še kaj posnemovalcev? Pač se sliši včasih, da daruje kdo večjo ali manjšo svoto za cerkvene potrebe, da se spominja kdo v svoji oporoki cerkve v obče; ali skoro nikdar ni slisati, da bi se kdo izrečno spomnil tudi cerkvene glasbe. In vmdar kako potrebno bi bilo to marsikje, zlasti še pri nas na Slovenskem! Tu potrebujejo novih orgel, tamkaj nima orglavec zadostne plače, zopet drugje ni dovolj preskrbljeno za cerkveni pevski zbor. Kako dobro delo bi storil, kdor bi kaj daroval ali v oporoki zapustil v take plemenite namene 1 Na ta način postavil bi si človek najlepši spominek, ker dolgo dolgo po smrti bi se ga ljudje hvaležno spominjali pri službi Božji, a tudi sam bi po svojem dobrem delu še dolgo po smrti poveličeval Boga ter z verniki sodeloval v večjo čast Božjo.
1.	Principal 8',
2.	Gamba 8',
3.	Votla flavta 8',
4.	Dolce 8',
5.	Voix celeste 8',
6.	Octava 4',
7.	Mixtura (rtvo - trojna),
8.	a) Subbas 16',
8.	b) Subbas piano,
9.	Violoncello 8'.
Sklepniki:
a) Pedalni sklep. i) Oktavni sklep.
Zbiralniki.
a)	Forte.
b)	Tutti.
Bodi ta opazka nekak „tema" za premišljevanje temu in onemu, katerega je Bog obilnejše obdaroval s časnim premoženjem in želi to obrniti v kak dober uameu. Naj bi pač tako premišljevanje obrodilo kaj praktičnega sadu in nam obudilo še mnogo Zupancev!
F. F.
Iz Celja. — (Nova cerkvena skladba.) Ravnokar je izšla latinska maša op. 67, kojo je zložil naš mojster g. Ant. Foerster v čaBt sv. Alojziju. Imenovana skladba je vrejena za četiri moške glasove ter zna dobro ugajati tudi onim pevcem, kateri niso posebno izvežbani. G. F. se je tem potom zopet pokazal glasbenega veščaka; kajti v tej maši se ne nahajajo staro obrabljene fraze, kakor se to mnogokrat opazi pri umotvorih raznih skladateljev; temveč vije se skoz in skoz lepo tekoča melodija, bodi si v katerem koli glasu, ki poslušalcu dobro ugaja. To mašo moram priporočati tudi zaradi tega, ker se nahajajo v njej dobro barmonizovane koralne responzorije, kakor tudi Introitus, Graduale, Offertorium in Communio, katera so predpisana na dan sv. Alojzija. Natančneje ocene mi pri tej priliki ni potrebno razpravljati, ker ime zlagatelja hvalijo tudi že druge skladbe, katere jo on obelodanil. Torej komur je mar za dostojno in ubrano liturgično glasbo> temu se toplo priporoča omenjena maša, ki stane le 1 krono in se zamore naročati pri g. skladatelju in raznih knjigarnah. Gotova resnica, da ako se bomo poprijeli skladb v pravem cerkvenem duhu zloženih, potem nam ne bodo mogli nasprotni narodi prebacivati, da smo ravno mi zatirani Slovenci še sto let za njimi glede liturgično cerkvene glasbe.
Karol Bervar.
Razne reči.
—	Orglarska šola Cecilijinega društva za ljubljansko škofijo je zaključila šolsko leto 1897/8 dne_ 14. julija s sv. mašo in običajno preskušnjo, o kateri poroča C. Gl. na drugi strani. Šolski poduk dovršil je Bervar Jožef iz Motnika na Kranjskem z dobrim uspehom ter bo tudi nastopil orglarsko službo v domači škofiji. — Ker je bilo lansko leto v šolo sprejetih nekaj učencev čez navadno število in treba pri razdelitvi ur za poduk in vaje ozirati se na število učencev in instrumentov, je radi zaželjenega napredka samo ob sebi umevno, da je šola za prihodnje leto 1898/9, katero se prične dne 19. septembra, malo da ne z učenci že preskrbljena.
—	Konferenca cerkvenih glasbenikov v Gradcu je sklenila prirejati redne podučevalne tečaje za sekovsko škofijo, in sicer bode razpadal tečaj v dve učbi: prva bode obsegala nauk o harmoniji s posebnim ozirom na cerkveno orglanje, način početnega podučevanja v petji, litnrgiko, cerkv. glasbeni repertoar in koralno petje ; druga pa kontrapunkt, zgodovino glasbe, lepoznanstvo cerkvene glasbe in koralno petje. - Letošnji (prvi) tečaj bode v Gradci od 19. do 24. septembra, vs,ik dan po 3 ure dopoldne in 3 ure popoldne; udeleževati poduka pa se morejo v prvi vrsti že nastavljeni cerkveni pevski vodje in orglavci, ali pa oni učitelji, kateri nameravajo postati korre-gentje.
—	„Diecesnf Jednota Cyrillska" v Kraljevem gradci vabi člane vsih „Cyrill-skych Jednot", dubovenstvo, reditelje korov, učitelje iu sploh prijatelje cerkvene glasbe na „Cyrillske' exercicie", katere napravi v dneb 9 , 10, 11. avgusta 1898 v šk. spolkovem domu Albertinu v Kraljevem gradci. Vspored je jako zanimiv.
—	Sv. oče Leon XIII. so imenovali preč. g. P. E d mun d a L u y pen S. J. apostolskim vikarijem v Bataviji in naslovnim škofom oropskim. Novi škof je obiskoval 1. 1882 kot mašnik cerkveno glasbeno šolo v Reznu, stopil 1. 1883 v red tovarištva Jezusovega, mnogo pisal za „St. Gn gorius-blad" in preložil znana Lans-ova „odprta pisma" o Areškem kongresu iz holandskega na nemški jezik.
f č. g. dr. Oton Birnbach, mestni župnik v Wartba (Pr. Šlezija), s katerim so se cerkv.-glasbeni časniki zadnja lota zelo pečali, mož prej trdnega zdravja, je umrl dne 4. junija t. 1. za srčno in obistno boleznijo še ne 43 let star. Bil je živahnega duha ^iu esebno ljubeznjivega obnašanja ; obžalovati je le to, da je svojo živahnost v to porabljal, da je nasproti cerkvenim določbam svojeglavno trdil, češ da je dovoljeno pri peti maši (missa cantata) popevati v domačem jeziku. Krutschek, kakor znano, ga je dobro zavrnil ; in zadnji odloki z najmerodajniše strani (S. R. C.) so mu dokazili, da nima prav. Žal, da je r. Birnbach tudi pri nas marsikoga v njegovih napačnih nazorih potrdil in drage v dobrem prepričanji omajal. Linška theol. Quartalschrift je tu veliko zakrivila. R. I. P.
—	»Gregorius-Blatt" poroča iz Berolina, da je sinoda crganistom protestau-tovskih cerkvi (katere so doslej nastavljali proti četrt- ali polletni odpovedi) dovolila trdne službe s pravico do penzije. Kaj tacega bi tudi katoliškim orglavcem ne škodovalo niti na Pruskem niti pri nas.
—	Skladatelj Giuseppe Verdi, kateri je sedaj 84 let star, je naredil lepo ustanovo. Podaril je 2 milijona lir, (la se sezida hiša za revne stare glasbarje v Milanu; poleg tega pa je še založil toliko glavnico, da bodo obresti na leto znašali 300.000 lir, s katerimi se bode mogel zavod pod vodstvom — redovnic vzdrževati.
—	Zabavna in posvetna pevska društva rasejo kot gobe po dežji; gledč zabave tekmujejo med sabo, kolikor le mogoče. Da je nasledek takih zabav le socijalna beda, kaže resničen dogodek zadnjega časa. Neko pevsko društvo pričakuje „in Glanz und Wichs" na kolodvoru odhoda; pride pa borno napravljeno dekletce, išče salonsko oblečenega očeta med pevci in ko ga najde, mu tiho zašepeče, a vendar tako, da se je slišalo: „Ata! mama prosijo 30 krajcarjev, da nam bodo rženega kruha kupili; tako hudo smo lačni 1" — Je li ta slučaj jedini?
Oglasnik.
Missa in honorem saneti Aloysti Gonzagae, patroni juventutis studiosae. Za 4 enake glase zložil A. Foerster op. 67. Zvezek obsega zraven maše tudi introitus, graduale, offertorium, eommunio iu vse dotičue responzorije, vse za moški ali posebno tudi za ženski zbor, ker obseg glasov ne sega niti previsoko niti prenizko. Znani strokovnjak, gosp. Dan. Fajgelj, piše o tem delu v »Primorskem listu" : »Ta izborna maša je zelo vredno delo cerkvene glasbe novejše dobe. Poslušalca vpelje v pravo pobožnost in sveto gorečnost, ker razvija bogastvo vzvišenih harmonij in srca pre-tresujočih cerkvenih, na koralu slovečih melodij . . . Njegova (skladateljeva) glasba se odlikuje po svežih in krepkih melodijah, harmoniji, glasbenih oblikah in ritmih; je gladko tekoča in ne prizadeva v glasostavu nikakih težkoč. V omenjeni maši pa je še izpeljava glasov melodijozna, in kjer se nahajajo imitacije, so te tako naravne in tekoče, da pevci komaj opazijo polifonski tok — čuti je, kakor bi padale harmonije iz nebes . . Maša se poje lahko iz partiture, ki velja, ako se kupi od 5 glasov naprej pri skladatelju po 40 kr., drugače pa 1 iztis po 50 kr. (zvezek obsega 18 strani).
Dvanajst masnih pesmi za mešan zbor zložil Ign. Hladni k op. 35. Partitura obseza 8 novih, 4 pa iz op. 17. istega skladatelja; vsaka ima 3 znane tekste iz Cecilije. Avtografovana partitura stane s 4 glasovi 1 gld.
Ecce sacerdos luaguus istega skladatelja op. 37. je večja, težja skladba za mešau zborj deloma tudi za ženski čveteroglasni zbor z orglami, ki krepko podpirajo pevski zbor-Avtografovana partitura te efektne skladbo velja 30 kr. Oboje založil skladatelj.
Listnica vredništva prilog.
Odgovor na poslane skladbe: »Tu es Petrus" (B. P.) posnema, sicer izvrstni motet Hallerjev; pa skladba ni še zrela za naš list. »Terra tremuit" in »Intonuit" (T. P.): Napačna deklamacija in še nepopolna faktura v ritmu in harmoniji: drugač dremlje v Vaši fantaziji precej dobrega zrna. „Prijatelji" (F. O.) tudi še ni za naš list. »Materi vedne pomoči" (I. P.) zahaja preveč na slabo pot, kateri smo se, hvala Bogu, uže srečno izognili — seveda »dopada!" Nam, pa gotovo tudi Vam ne ugaja, kaj? Koliko više stoji nad to skladbico Vaš »Post partuml"
»Jezus pridi k meni Ti" in »O Devica" (A. S.) Prva triglasna, kakor druga čveteroglasna, obe sta za rabo v cerkvi — toda vir iznajdbe je zelo dvomljiv — torej pla-gijat. »Diffusa" pride v porabo, ako prevzame g. skladatelj odgovornost za izvirnost.
Današnjemu listu je pridana 7. in 8. štev. prilog.