JV J. VSEBINA INDICE □liricus 200 Za sintezo komponent tržaške_ in primorske kulture (Misli na rob Černigojevi razstavi) 201 Per una sintesi delle componenti della cultura triestina e giuliana (Considerazioni in margine alla mostra di Černigoj) Jolka Milič 204 Pesmi Iva Svetine 205 Traduzione di poesie di Ivo Svetina Lev Detela 212 Kljubovalno vztrajanje v osveščevalnih vetrovih usode (Ob romanu Alojza Rebule “V Sibilinem Vetru” in nekaterih drugih pojavih v novejši slovenski tržaški literaturi) 213 Resistenza caparbia nei chiarificanti venti del destino (Sul romanzo “Nel vento di Sibilla” di Alojz Rebula ed alcuni altri fenomeni della più recente letteratura slovena a Trieste) Jolka Milič 232 Pesmi Kajetana Koviča 233 Traduzione di poesie di Kajetan Kovič Taras Kermauner 238 O divjem in domačem golobu (Ob romanu “Divji Golob” Alojza Rebule) 239 II colombo selvatico ed il colombo domestico (Sul romanzo “Il colombo selvatico” di Alojz Rebula) Gino Brazzoduro 266 Iz železne dobe 267 Dall’età del ferro G.Br. 270 Nino Di Giacomo - Cesarsko - Kraljeva Rodbina Jurčev - Italija, prva ljubezen 271 Nino Di Giacomo - Gli Jurčev ex A.U. -Italia, primo amore G.Br. 276 Fulvio Tom izza - Boljše Življenje 277 Fulvio Tomizza - La miglior vita Jolka Milič 280 Pesmi Srečka Kosovela 281 Traduzione di poesie di Srečko Kosovel G.Br. 288 Biagio Marin - Kruh iz prave moke 289 Biagio Marin - Pan de pura farina G.Br. 294 Carolus L. Cergoly - Ponterosso 300 0 izkušnjah pisanja v dveh jezikih. V Celovcu se je s pisateljem Levom Detelo pogovarjal slavist in kritik Peter Ker-sche 314 Pisma uredništvu: pismo Aurelie Gruber Benco 316 Pismo Jolke Miličeve 318 Aforizmi Žarka Petana 295 Carolus L. Cergoly - Ponterosso 301 Sull’esperienza dello scrivere in due lingue. Lo slavista e critico Peter Kersche ha avuto a Klagenfurt un colloquio con lo scrittore Lev Detela 315 Lettere alla Redazione: lettera di Aurelia Gruber Benco 317 Lettera di Jolka Milič 319 Aforismi di Žarko Petan UREDNIŠKI ODBOR: Stanko Janežič, Aleš Lokar (glavni urednik), Boris Podreka, Mara Poldini Debeljuh, in Vladimir Vremec (odgovorni urednik). Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Registrirano na sodišču v Trstu s številko 6/64 RCC dne 25. maja 1964. Uredništvo in uprava: 34136 Trst, Cedassammare 6 - Italija. Cena številki 1000 lir, dvojni številki 1500 lir, letna naročnina vključno poštnina 3000 lir, plačljiva na poštni tekoči račun 11 /7768 A. Lokar, Šalita Cedassammare 6 - Trst; za inozemstvo 5 dolarjev. Oprema: Studio CLAK - arh. Marino Kokorovec in Ruggero Ruggiero. Tisk. Del Blanco - Videm. Poštnina plačana v gotovini. I. semester 1978. Spedizione in abbonamento postale. Gr. IV. I. Semestre 1978 N° 1. za sintezo komponent tržaške in primorske kulture misli na rob Černigojevi razstavi llliricus Polagoma se nitke spletajo v bolj popolno in resnično podobo tržaške in primorske kulture, ki je naše skupno bogastvo in pravica. Zdaj, ko smo se rešili zlonosne in nesmiselne dremavice, ki se je preveč razbohotila v naših glavah in ki nam ni dovolila jasnega pogleda na stvarnost, lahko končno opredelimo obrise neke kulturne resničnosti in pripravimo seznam del, ki nosijo tudi sled aktivne in originalne prisotnosti slovenskega dela prebivalstva, njegove občutljivosti in njegovih posebnosti. Kosovel, Černigoj, Bartol ...imena resnične kulturne strasti, ki se ni izživela v mejah zaliva in planote, ki je duhovno rastla in ustvarjala v širokem evropskem prostoru. Mislimo na Evropo dvajsetih let, na burno kovačnico ostrih oblik in znamenj poznega ekspresionizma, na mučno, a hkrati prekipevajoče sosledje kriz in pričakovanj, utopij in radikalnih pesimizmov v krčevitem iskanju novega. V tem omamnem spopadu idej, sporočil, estetskih proglasov in svojevrstnih načrtov, s katerimi je smetana evropskega izobraženstva v obupnem naprezanju iskala izhod iz svojega položaja, so se že pojavljala znamenja nove katastrofe. In pri nas so že slavili njeno zmago, pravzaprav njeno nasilje. Ni slučajno, če prinaša lep katalog, ki so ga izdali ob Černigojevi razstavi v palači Costanzi, jasno Apolloniovo predstavitev ter Reggentejev in Zajčev zapis razen v italijanščini in slovenščini še v nemščini; morda, da bi na ta način izpričali zanimanje teh piscev za, naj mi bo dovoljen nekoliko posplošeni izraz, ekspresionistično gibanje srednjeevropske kulture (drugačne narave sta kultura in izrazje romanskega dela Evrope). Zanimivo bi bilo poglobiti vlogo in vpliv avstrijsko-nemške kulture v naši deželi: prepogostokrat govorimo le o Italijanih in Slovanih, pozabljajoč na vpliv, ki ga je na oboje imela ta tretja komponenta. Srečujemo se torej s slovensko kulturo, ki nikakor ni zapečkarska kultura varnih čustev, omejena na krajevne izkušnje, ampak ki je napeta v iskanju novih zadoščenj v prekipevajočih in burnih izkušnjah, ki so stresale in trgale takratno evropsko dušo. Sicer najdemo to nezadovoljstvo tudi pri Svevu, ki odklanja kulturo, ki se ukvarja le z vprašanji v zvezi z ozkimi krajevnimi prostori, v odpiranju in povezovanju z Evropo, čeravno je težil k nekoliko drugačnemu prostoru od tipičnega srednjeevropskega. Zdi se mi, da je treba še poglobiti in resno a-nalizirati originalno in pristno plat tržaške kulture — in nasplošno deželne — in to v vsej njeni globini in večplastnosti: ne gre je torej jemati kot goli seštevek različnih kultur, ampak kot celoto različnih komponent, ki se med seboj prepletajo in ki so na drugi strani povezane z zamislimi in strujami, ki so zorele drugod po Evropi, od koder so prihajale v Trst s posredovanjem tistih kulturnih ustvarjalcev, ki so jim bile duhovno blizu in ki so jih na originalen način predelovali in razvijali. V tem smislu je treba izčrpno zgodovino celotne tržaške in deželne kulture komaj še napisati. Medtem je treba delati sistematično, da bi jo tako bolje spoznali in z njo seznanili ljudi, preden preidemo h koristni in plodni diskusiji, iz katere nej se nato rodi kritična in pomenska per una sintesi delle componenti della cultura triestina e giuliana w considerazioni in margine alla mostra di Cernigoj llliricus Un po’ alla volta, tessere lontane ricompongono, precisandola, un'immagine più completa e più vera della cultura triestina e giuliana. Una cultura che è patrimonio e legittimità civile di tutti noi. La sedimentazione del nefasto e insensato intorbidimento, che troppo a lungo ha impedito al libero occhio dell'intelligenza di vedere, consente finalmente di definire i lineamenti di una realtà culturale e di verifica-re un inventario di opere, che portano anche il segno della presenza attiva ed originale della componente slovena, della sua sensibilità, delle particolari caratteristiche con cui si è espressa nell'àmbito di questa regione. Kosovel, Cernigoj, Bartol... Nomi di un'autentica passione culturale che non si è esaurita entro i confini del golfo e dell'altopiano, ma che è andata a nutrire la propria inquietudine intellettuale e ad alimentare le fonti della propria creatività nei più vasti spazi d'Europa. Diciamo l’Europa degli anni ’20, crogiolo tumultuoso in cui si andavano elaborando nelle crude forme e nei segni aspri del tardo espressionismo un travaglio iridescente di crisi e di speranze, di utopie e di radicali pessimismi in una spasmodica ricerca del nuovo. In questo affascinante scontrarsi di idee, di messaggi, di manifesti estetici e di inverosimili progetti, in cui la migliore intelligenza d’Europa affannosamente cercava un esito, già incubavano i segni della nuova catastrofe. E da noi già se ne sperimentava nel vivo la triste vittoria, anzi la sopraffazione. Non a caso il bel catalogo della mostra di Palazzo Costami riporta la chiara presentazione di Apollonio e la nota di Reggente e Zajec oltre che in italiano e sloveno, anche in tedesco; forse a ricordare l'interesse e l'attrazione del gruppo per il ramo che, un po' genericamente, potremmo chiamare ‘espressionista' della cultura centro-europea (diversa è stata la temperie culturale ed il linguaggio nell'Europa latina). E sarebbe certamente interessante approfondire il ruolo della presenza e dell'influenza della cultura austro-tedesca nella nostra regione: troppo spesso ci si limita a parlare di italiani e di slavi, dimenticando appunto l'influenza che su entrambi ha esercitato questa terza presenza. Ci troviamo, dunque, di fronte ad una cultura slovena tutt’altro che chiusa nella nicchia rassicurante dei sentimenti, delle esperienze locali, ma protesa alla ricerca di nuovi appagamenti nelle esperienze e-saltanti e brucianti che scuotevano e travagliavano, lacerandola, l'anima europea del tempo. Del resto anche in Svevo ritroviamo questa insoddisfazione che lo porta a rifiutare il ripiegamento entro l'angusta dimensione del ‘particolare’ locale, per cercare un'apertura e un collegamento verso l'Europa, anche se tendenzialmente verso un'area diversa da quella tipicamente mitteleuropea. Pensiamo che sia ancora da approfondire e da a-nalizzare seriamente il carattere originale ed autentico della cultura triestina — e, più in generale, giuliana — intesa nella complessa globalità di tutte le sue valenze: non ridotta a mera addizione di culture ‘separate', ma arricchita dalla pluralità degli apprti di tutte le sue componenti e vivificata dalle corrispondenze e dalle molteplici interazioni con le idee e le correnti che maturavano altrove in Europa e che, per il tramite degli uomini di cultura ad esse più congeniali, affluivano a Trieste e vi venivano originalmente elaborate e sviluppate. In questo senso, una storia esauriente di tutta la cultura triestina e giuliana è ancora da scrivere. Ma sinteza. Čas spopadov in prepirov v naših krajih bi moral biti res za nami in morali bi se predati zdravemu veselju do razpravljanja pa tudi di polemiziranja, v konstruktivnem pristopu do stvari. Prepričan sem, da bomo le s celovitim in u-ravnovešenim poznavanjem preteklosti vsi sku- paj obnovili zvesto in nepotvorjeno podobo sedanjosti in da bomo tako lahko gradili prihodnost brez preveč napak. Na ta način se bomo bolje spoznali in razumeli, brez kakršnihkoli kompleksov in predsodkov, tako bomo bolj svobodni sami zase in za druge. intanto occorre scavare con metodo per conoscere e informare, prima di passare ad un dibattito che sia proficuo e fecondo, dal quale possa maturare una sintesi critica e interpretativa d'insieme. Il tempo delle diatribe e delle beghe dovrebbe essere veramente tramontato per sempre da queste parti, e aver lasciato il posto ad un sano gusto per il dibattito e anche per la polemica vivace, capaci di costruire. Siamo convinti che solo una compiuta e meditata conoscenza — e coscienza — del passato, può aiutare tutti a ricostruire in uno specchio fedele e senza deformazioni l'immagine più vera e autentica del presente e quindi aiutare a creare senza troppi errori il futuro. Per riconoscerci e comprenderci meglio tutti, senza complessi e pregiudizi di nessun genere. Cioè fatti più liberi di fronte a sé e agli altri. pesmi iva svetine Botticelli Letim v tebi in senca leva obarva zemljo, kamne ko med prosojne, letiš, ti, ki si sij visokih glasov, letiš z neba sklonjena vame, ki letim sad v ledeni barvi besed. Klavir je posut z lakom in moj lov prispe na cilj. Botticelli. Belina. V začetku je bilo nebo, bela dlan, s čudežnimi sencami, stisnjenimi v goreče črte usode ranjena, mlado znamenje začetka zlate geometrije, dlan ko otrok, ki dozori in je podoben avtoportretu matere, naslikanem z zrakom, s prvo črko abecede, v ljubezni dveh žrebcev: prvega, zaklanega darila čisti beli luči, drugega, pregnanega v pustinjo, na rob horizonta, okrašenega z grehi sveta, s svetlobo in popolnostjo. Ko v godbi zadoni svetloba in se nad purpurnimi hišami ljudje preoblečejo v bosa stopala in je vsepovsod visoka modrina v perspektivi umitega sveta, bela okna v oblakih so mlada koža, razpeta v grenkih sencah čez blede obraze otrok, strmečih iz bogato porisanih preprog: tedaj se pocedi tanek rdeč dim in iz srca špricne na tisoče puščic, spretnejših in tišjih od lovskih psov. Iz srebrne stene mogočnega neba privre roka in zapluje mimo poesie di ivo svet ina traduzione di Jolka Milič Botticelli Volo in te e l'ombra del leone tinge la terra, i sassi limpidi come miele, voli, tu che sei fulgore di voci alte, voli china dal cielo verso di me che volo come un frutto nel gelido colore delle parole. Il piano è cosparso di lacca e la mia caccia raggiunge la meta. Botticelli. Biancore. In principio era il cielo, una bianca mano ferita da ombre prodigiose, racchiuse nelle linee ardenti del destino, giovane simbolo dell'inizio di una geometria aurea, mano come un bimbo che maturando assomiglia all’autoritratto della madre, dipinto con l'aria, con la prima lettera dell'alfabeto, nell'amore di due puledri: il primo, offerto in olocausto alla pura luce bianca, il secondo, bandito nel deserto, sull'orlo dell'orizzonte, adorno dei peccati del mondo, di splendore e di perfezione. Quando nella musica risuona la luce e sopra le purpuree case la gente si spoglia e indossa i piedi nudi e dovunque regna l'immenso azzurro nella prospettiva di un mondo terso, le bianche finestre nelle nuvole sono giovane pelle, tesa in ombre amare su volti pallidi di bimbi che spiano dagli arazzi riccamente decorati: allora comincia a esalare una sottile spira di fumo rosso e dal cuore sprizzano le frecce a mille e mille, più leste e silenziose dei cani da caccia. Dalla parete argentea del vasto cielo affiora una mano e nuota davanti (*) (*) Ivo Svetina ha pubblicato le seguenti raccolte di poesie: Naviga sulla fragola puppa Magnolia fino ai palazzi governativi d’oro - 1971, Elice e Tibia - 1973, Botticelli - 1975, Il vostro amore comunista, o padri! Morte eroica della vita... - 1976, Ioni - 1976, Dissertationes - 1977. balkonov, prekritih z rdečimi ogrinjali, izvezenimi z liki kač, žarki zvezd, minerali oči, roka ko veverica lahka po gladkih stolpih modrih navzgor, sijaj, ter zahlipa, roka, nad svilenimi ladjicami, rastočimi k soncu ko oleandri v raju. Tedaj se me dotakneš, Botticelli. Lepa Botticellijeva glava je vsa v belini glasbe, mokra Venerina senca, ko riba lahna elipsa, lik zefirja pod kožo ustnic. Svetloba ždi v modri geometriji, s sklonjeno glavo in prozornim obrazom na mehkih stopnicah, zapuščena. Daruj mi svojo moč, slika, razlij me v ledeno fresko, sijočo skoz stoletja, z lakastimi lasmi me nariši v školjko, iz katere teče vino v srce. Oživi moj zbledeli obraz, prelij me skoz nebo, da bom očiščen plul nad plešočimi ljudmi, skoz šotore krvavečih konj, plaval ko krona plavih trobent, otrok, speč na sedmih gričih ko sončno mesto, pavja glava, opraskana z bleščečimi predmeti, da bom lebdel v črni mreži nebesnih cest. Daj mi moč, slika, da bom izpisal bele liste za Botticellija, da bom nanovo narisal svet. Krog tebe sede tvoji trije skoraj prozorni otroci, lahki ko kovinski slavčki. Telesa ko dim so jim vsa pobarvana z zginjajočimi rdečimi sledmi tvojega trebuha, tri blede elipsaste freske, zlatoliki angelčki iz mleka in solz, tanke gube oči zro v tvoj, z olivnimi sencami narisan obraz, našobljene kapljice ustnic šepečejo: bela, mama, bela. Ko si jih rodila in je modra reka naplavila darove, je vsepovsod zavladala svetloba, silna, sijajno se bleščeča luč iznad tvojega čela, tišjega od vseh templjev, sončnejšega od vseh piramid, višjega od vseh gora, mrtvih od sladkega snega, ki jih je zgladil ko trije otroški poljubi tvoje veke, za katerimi ni oči. Moja svetloba je stara petindvajset let. Sam sem in ko češem otrokom platinastobele ai balconi coperti di drappi vermigli, ricamati con figure di serpenti, con raggi stellari, coi minerali degli occhi, una agile come uno scoiattolo, su su per le torri levigate dei saggi, splendore, e singhiozza, la mano, e compiange le seriche navicelle crescenti verso il sole come gli oleandri dell'eden. Allora tu mi sfiori, Botticelli. La bella testa di Botticelli è circonfusa dal biancore della musica, ombra molle di Venere, come pesce leggera ellisse, figura di zaffiro sotto la pelle delle labbra. La luce cova nell'azzurra geometria, a capo chino e col viso diafano su soffici scale, abbandonata. Domani la tua forza, quadro, trasfondimi in un gelido affresco, brillante nei secoli, disegnami coi capelli laccati nella conchiglia, da cui il vino zampilla nel cuore. Rianima il mio volto sbiancato, filtrami attraverso il cielo, affinché purificato mi libri sopra le genti danzanti, attraverso tende di cavalli sanguinanti e m 'involi come una corona di trombe azzurrine, bimbo assopito sui sette colli come la città solare, testa di pavone, graffiata da oggetti luccicanti, perché aleggi nella nera rete delle strade celesti. Dammi la forza, quadro, di riempire bianche pagine per Botticelli e di ridisegnare il mondo. Intorno a te siedono, quasi trasparenti, i tuoi tre figlioletti, lievi come usignoli metallici. I loro corpi come fumo sono istoriati con le evanescenti orme rosse del tuo ventre, tre pallidi affreschi ellittici, angioletti aureoformi di latte e di lacrime, le sottili pieghe degli occhi fissano il tuo viso disegnato con ombre olivastre, le goccioline increspate delle loro labbra mormorano: sei bianca, mamma, bianca. Quando li partoristi e il fiume azzurro portò i doni alla deriva, la luce imperò dovunque, l'imperioso, splendido e sfolgorante bagliore che sovrastava la tua fronte, più silente di tutti i templi, più solare di tutte le piramidi, più alta di tutte le montagne, morte sotto la neve dolcissima che le levigò come tre baci infantili levigarono le tue palpebre, dietro cui non ci sono occhi. La mia luce ha compiuto venticinque anni. Sono solo, e mentre ai bimbi pettino i riccioli bianchi simili kodre, jih gledam ko pesmi. Voda umiva vse njihove besede, živali, ki so simboli barv: modra je sonce, ki se vozi po Nilu in reka zre zkozenj, da v temi za njegovim hrbtom zasliši odmev svoje lepote, rdeča je gora snega, ki z ranjenim vrhom lovi zver luči, bela pa je dežela, ki se je dvignila iz kapljice Botticellijevega srca. Glasba obarva zrak v kri modre slike, tiho sonce pod vodo, dim zlatega lesa začara kožo v rahel srh, stkan iz punčkinih trepalnic, v list beline, po katerem gre kovina ko glas. Meso sladi v obdobju ko oko rdeče svetlobe, telo, rastlina sna, zlito prek ko luna težkega morja, po katerem plove iz papirusa zlepljen splav in na njem sončni rdeči ptič, faraon dežele nič višje od črte neba. Roka zdrsne s tvojih otrok, mirnih ko levčki v Botticellijevi mesečini. Rišem svetlobo. Barva cveta je senca plodu, ki me sledi, zvest pes, tiho lunino morje pordeči posteljo in zalije tvojo iztegnjeno roko. Saj to ni koža! saj to niso lasje! ti si snov, ki tiha tli v ikoni neba, srečen prostor, poln načrtov luči. Komaj vidna zlatasta črta deli telo od zraka, ko ptica iz sneženega gnezda, s čelom ko jajce tankim, dvignjena iz razsvetljene slike, prihajaš iz mojega imena, svetloba te nosi k meni široko razprtih oči, otroka med titanskimi igračami, v belini med Pitagoro in Parmenidom. Mlečna pot rase, vse grenkejša je modra barva, skoraj temnejša od ciganske deklice. Sluh je okus sladkosti glasbe, v mesu so budne votline rime teme, pod vekami drobtinic solze svetlobe, plavajoče v hrani, sladki od Botticellijeve bližine. Glava zori na temenu, pada raz nežne rame, z dlani se usipajo sledi svetle krvi, vznak čez belino stropa obraza, a platino li guardo come poesie. L'acqua lava tutte le loro parole, animali che simboleggiano i colori: l'azzurro è il sole che solca il Nilo e il fiume 10 penetra con lo sguardo, tanto da fargli sentire nel buio dietro le sue spalle l’eco della propria bellezza, il rosso è un monte di neve che insegue con la sua vetta ferita la belva della luce, 11 bianco invece è un paesaggio, sorto da una gocciolina del cuore di Botticelli. La musica tinge l'aria nel sangue del quadro azzurro, silenzioso sole sott'acqua, il fumo del legno dorato incanta la pelle in un leggero brivido intessuto con le ciglia di una bambola, in un foglio di candore su cui va il metallo come una voce. La carne, rossa come un occhio, si addolcisce nel periodo della luce, corpo, pianticella di sogno, riverso sopra un mare pesante come la luna, solcato da una zattera incollata di papiro e su di essa il rosso uccello solare, faraone di un regno non più alto della linea del cielo. La mano scivola dalle tue labbra e le parole fioriscono sui visi dei bambini, placidi come leoncini nel chiaro lunare di Botticelli. Disegno la luce. Il colore della corolla è l'ombra del frutto che mi segue, cane fedele, il tacito mare lunare arrossa il letto e sommerge il tuo braccio teso. Ma questa non è pelle! questi non sono capelli! tu sei materia che brucia pian piano nell'icona del cielo, felice spazio, colmo di progetti di luce. Una appena percettibile linea aurata separa il corpo dall'aria, come una rondine da un nido innevato, con la fronte fine come un uovo, levata dal quadro illuminato, giungi dal mio nome, la luce ti porta a me, bambinella dagli occhi sgranati in mezzo a giocattoli titanici, nel biancore tra Pitagora e Parmenide. La via lattea cresce, la tinta azzurra si fa sempre più amara, quasi più scura di una ragazzetto gitana. L’udito è il dolcissimo sapore della musica, nella carne ci sono le le vigili grotte della rima delle tenebre, sotto le palpebre delle briciole lacrime di luce fluttuante nel cibo, addolcito dalla vicinanza di Botticelli. Al suo vertice matura la testa, cade lungo le gracili spalle, dai palmi piovono tracce slap tvojih prsi je medaljon popolnosti, vzburjen v vzdihu ognja, ki se plah in zloben dotakne medenega papirja in vino so stopnice, ki me vodijo navzgor, odkoder vre luč, iz bele bele roke, skrite v grmičku kitajskih črk. Stoletja svetlobe tečejo skoz tvojo kožo, tisočletja luči, nežnejše od vode, goste modre vode, v kateri igrajo oljnati otroci, prosojne marelice, ko jih poljubiš. Siješ v medaljonu, obrobljena z mlado poltjo sonca, v Botticelliju narisana, pogreznjena v raztapljajočo se rdečino renesanse, svit, zaklenjena v meni, mačka z belim obrazom, plazeča se k mojemu prstu, namočenem v pekoči barvi. Za pesem je dovolj slutnja, lepa ko želva sredi tihega žretja, žival svetlobe, visoke beline, ki je dozorela v s krvjo porisani zibki, v gnezdu večne luči in tišine, skrita pod zlato dlanjo. V črnem dvorcu tvojega očesa preberem pesem. Od kod prihajaš mehka školjka vesolja? V tvojem zvezdnatem telesu spi tanek lesk italijanskega slikarstva, čudežna globina kovinske geometrije obroblja ljudi, angele, živali in dežele. Naznanjaš darove modrih, rdečica ljubkuje tvoje prsi, lasje, dolgorepi pavi v južnem nebu. Od kod prihajaš sinja školjka vesolja? V lilijah, ki so ladje v zrcalih češenj, dolge dolge roke, dišeče v vinu, ki curlja iz mlade Madonine dojke. Tvoje ustnice pečejo v strupu, rojeva se svetloba, plava soba jezika. Od kod prihajaš velika Botticellijeva školjka? di sangue chiaro, sfiorano supine il candore del soffitto del viso, la cascata del tuo seno è un medaglione di perfezione, eccitato nel sospiro del fuoco che lambisce titubante e iniquo la carta di miele, e il vino è una scala che mi porta in alto, là dove sgorga la luce da un braccio bianchissimo, nascosto in un cespo di ideogrammi cinesi. Secoli di luce scorrono attraverso la tua pelle, millenni di luminosità più soave dell’acqua, della densa acqua azzurra, in cui giocano bimbi oleosi, albicocche trasparenti quando li baci. Splendi nel medaglione, orlata dal giovane incarnato del sole, disegnata in Botticelli, immersa nel rosso stemperato del Rinascimento, aurora rinchiusa in me, gatta dal viso bianco, strisciante verso il mio dito intinto nel colore cocente. Per una poesia basta l’intuizione, bella come una testuggine durante una pacifica scorpacciata, animale della luce di sublime bianchezza che è maturata in una culla screziata di sangue, nel nido della luce eterna e del silenzio, celata sotto il palmo dorato di una mano. Nella nera reggia del tuo occhio leggo una poesia. Da dove vieni, soffice conchiglia dell'universo? Nel tuo corpo stellare dorme il tenue lucore della pittura italiana, l'incantevole profondità della geometria metallica orla la gente, gli angeli, le bestie e i paesi. Preannunzi i doni dei re magi, il rossore carezza il tuo seno, i capelli, pavoni dalla lunghissima coda nel cielo del sud. Da dove vieni turchina conchiglia del cosmo? Nei gigli che si fanno velieri negli specchi delle ciliegie, lunghe lunghe braccia, odorose nel vino che stilla dalla giovane mammella della Madonna. Le tue labbra scottano nel veleno, nasce la luce, stanza celeste della lingua. Da dove vieni grande conchiglia di Botticelli? kljubovalno vztrajanje v osveščevalnih vetrovih usode Ob romanu Alojza Rebula “V SIBILINEM VETRU” in nekaterih drugih pojavih v novejši slovenski tržaški literaturi Lev Detela Časovni razmak, ki je že pretekel od izdaje Rebulovega romana “V SIBILINEM VETRU” (1968) pri ljubljanski Slovenski matici, je samo potrdil nekatere razsežnosti in značilnosti avtorjevega dela. ‘‘V SIBILINEM VETRU” se vedno bolj razodeva kot sečišče in središče določenih avtorjevih osnovnih literarnih prizadevanj, ki naj v času nihilističnih etičnih in kulturnih padcev in nevrotičnih razdrobljenih literarnih oblik še enkrat utemelje monumentalni literarni način urejenih pripovednih in miselnih prijemov, ki svoje junake in njihove življenske splete vodijo v etično rast in razsvetljenost. V tem smislu je Rebulov roman zagotovo tudi “literarni protitok”, “literarno kljubovanje”, “literarni protisvet” takim slovenskim literarnim načinom, ki zrcalijo z novimi literarnimi sredstvi in z novimi literarnimi perspektivami eksistencialno razklanost sodobnega človeka in sodobnega sveta, človekovo nemoč, grozo in obup, a tudi njegovo skeptično tiho hrepenenje in upanje v konstituiranje človeško in družbeno miselno boljšega in naprednejšega. Svet eksistencialnih in družbenih kriz je vcepil novejši slovenski literaturi vrsto izrazitih in svojevrstnih mogočosti, ki smo jih med drugim skušali predstaviti tudi na straneh revije MOST (n.pr. “Kako je narejen Strnišev Samorog” - št. 16 / 1967; “Smrt, ki izobči” / Kovačič /, št. 21-22 / 1969; “Nove plasti bivanjskega prostora” / Šeligo /, št. 23-24 / 1969; “Sreča na robu Zemlje” / Božič/, št. 25 / 1970; “Proza v ukrivljenem zrcalu” / M. Tomšič /, št. 25 / 1970; “Duh in telo kot pošast / Jovanovič /, št. 26-27 / 1970; “Resničnost dosedanje Zagoričnikove poezije”, št. 26-27 / 1970; “Na hodniku življenja in smrti” / J. Snoj /, št. 29-30 / 1971; “Skrivnost belih sob” / D. Rupel /, št. 29-30 / 1971; itd.). Rebulov literarni protitok “utemeljevanja etične smiselnosti” v svetu literarnih in družbenih nesmiselnosti se vsekakor približuje tistim slovenskim literarnim modelom, ki jim je literarno oblikovanje predvsem vzpodbuda za etično utemeljevanje “smiselnosti bivanja”. V tem smislu Rebula ni temeljno odmaknjen tudi od nekaterih slovenskih obrobnih literarnih iniciativ, ki pa so velikokrat literarno temeljitejše, stanovitnejše in učinkovitejše, kot na prvi pogled morda izgleda, in jih je pričujoči avtor deloma obdelal tudi v MOSTU (“Ljubezen in smrt in še nekaj” / V. Kos /, št. 31-32 / 1971; “Pesnik Istre in tujine” / B. Pribac /, št. 33-34 / 1972) in v MEDDOBJU (“Pesnik ljubezni in smrti” / V. Kos /, št. 2 / 1972; “Moderni literarni svet Franceta Papeža”, št. 4 / 1973; “Soočenje s poezijo K.V. Truhlarja in R. Vodeba”, št. 3 / 1973; itd.). Rebulovo delo “V SIBILINEM VETRU” nas takoj postavi v literarni svet takih estetskih in eksistencialnih mogočosti, ki glavnega junaka Nemeziana kljub relativizmu in grozljivosti sveta vržejo v pozitivni osveščevalni in humanitarni razvoj, ki je še podkrepljen v skoraj še nevidnem bistvenem dogodku (rojevanje krščanstva kot bistvene o-sveščevalne in humanitarne mogočosti) in njegovi zakriti pomembnosti. Tak konstrukcijski princip skriva vrsto dramatičnih napetosti in literarnih vzpodbud, ki morejo skrbeti za primerne vsebinske in oblikovne zasuke. Osnovno literarno izhodišče, ki ga Alojz Re- resistenza caparbia nei chiarificanti venti del destino sul romanzo “NEL VENTO DI SIBILLA” di Alojz Rebula ed alcuni altri fenomeni della più recente letteratura slovena a Trieste Lev Detela Lo scostamento temporale trascorso dalla pubblicazione del romanzo di Rebula “NEL VENTO DI SIBILLA ” (1968) presso la Slovenska matica di Lubiana ha confermato alcune dimensioni e caratteristiche del lavoro di quest'autore. L’opera “NEL VENTO DI SIBILLA " si sta via via manifestando come punto d’incontro e centro di alcune ambizioni letterarie fondamentali dell'autore, le quali in un tempo di cadute etiche, nichilismo culturale e forme letterarie nevrotiche e frantumate, forniscono una nuova base per un modo letterario monumentale, raggiunto mediante approcci di pensiero e di narrazione ordinati, tali da condurre i personaggi e le loro vicende verso lo sviluppo e l'illuminazione. In questo senso, il romanzo di Rebula rappresenta certamente anche una “controcorrente letteraria’’, una “resistenza letteraria’’, un’“antimondo letterario’’ rispetto ai modi letterari sloveni, che rispecchiano con nuovi mezzi e prospettive letterarie la scissione esistenziale dell'uomo e del mondo moderno, la sua debolezza, l'orrore e la disperazione, come pure la sua silenziosa brama e speranza scettica nella costituzione di un qualcosa di migliore e di più avanzato nel campo umano e sociale. Il mondo delle crisi esistenziali e sociali ha introdotto nella letteratura slovena più recente una serie di possibilità caratteristiche ed evidenti, che abbiamo cercato di presentare, tra le altre cose, anche sulle pagine della rivista MOST (ad es. “Cora è fatto il Samorog di Stmisa - n. 16/1967; “La morte che espelle” /Kovačič/, n. 21-22/1969; “Nuovi strati di spazio esistenziale" /Šeligo/, n. 23-24/1969; “La felicità sull'orlo della Terra” /Božič/, n. 25/1970; “La prosa in uno specchio concavo" /M. Tomšič/, n. 25/1970; “Spirito e corpo come mostri” /Jovanovič/, n. 26-27/1970; “La verità della poesia di Zagoričnik”, n. 26-27/1970; “Nel corridoio della vita e della morte" /J. Snoj/ n. 29-30/1971; “Il mistero delle stanze bianche” /D. Rupel/, n. 29-30/1971; eccj. Il controcorso letterario di Rebula “della fondatezza e della sensatezza etica” in un mondo di insensatezze letterarie e sociali, si avvicina certamente a quei modelli letterari sloveni, che sentono lo scrivere soprattutto come incentivo per l'etica “della sensatezza dell'esistenza”. In questo senso Rebula non è essenzialmente staccato anche da alcune iniziative letterarie periferiche, le quali sono però molto spesso più radicali, più stabili e più efficaci di quanto potrebbe sembrare a prima vista. Anche di ciò ciò ho scritto in MOST (“Amore e morte ed ancora qualcosa" /V. Kos/, n. 31-32/1971; “Lo scrittore dell'Istria e di terre straniere" /B. Pri-bac/, n. 33-34/1972) ed in MEDDOBJE (“Scrittore d’amore e di morte" /V. Kos/, n. 2/1972; “Il mondo letterario moderno di France Papež", n. 4/1973; “Confronto con la poesia di K.V. Truhlar e R. Vodeb", n. 3/1973; ecc.). l'opera di Rebula ‘NEL VENTO DI SIBILLA ” ci colloca immediatamente nel mondo letterario ove sussistono possibilità estetiche ed esistenziali tali, da proiettare il personaggio principale Nemesiano, nonostante il relativismo e l'orrore del mondo, in uno sviluppo cosciente ed u-manitario positivo, rafforzato da un evento ancora poco visibile, ma già essenziale (la nascita del cristianesimo come essenziale possibilità cosciente ed umanitaria) e la sua importanza nascosta. Quest'approccio costruttivo nasconde tutta una serie di tensioni drammatiche ed incentivi letterari, che debbono garantire degli adeguati svolgimenti di contenuto e di forma. Il punto di partenza fondamentale rappresentato bula zastopa v delu “V SIBILINEM VETRU”, je še vedno tisto, ki je bilo vodilo literarnega evropskega delovanja v drugi polovici 19. stoletja. Gre za važno razvojno obdobje, ki je vplivalo predvsem na tehniko romana in ga v načinu pozitivističnih opisnih “realističnih” in tudi naturalističnih izhodišč priostrilo v smislu modernega eposa novega časa. Prizadevanje po objektivnem prikazovanju stvari in dogodkov, zasledovanje resnice, dejanskih dejstev, materialij, vzpodbud, pa je že takoj na začetku Rebulovega pričujočega romana presekano z neko drugo, bržkone bistveno protitežno duhovno vzpodbudo, z emocionalno uglašenostjo: “Naj mi na tej predsmrtni sipini ne bo do literarnega zviranja — milina naj bo v tem pisanju in obenem ostrost in resnica.” (str. 7). Tu, v tej čustveni milini, a tudi v tej “ostrosti in resnici”, se skriva ena prvih in osnovnih razpok Rebulovega romana “V SIBILINEM VETRU”, razpoka, ki predstavlja odmik od objektivnega “realističnega” eposa novega časa, ki mu Rebula na izhodiščni točki sledi. Prav v teh razpokah, “literarnih avtomobilskih nesrečah”, padcih, pa se pojavi tisto, kar bi mogli imenovati “vtis resničnosti”, avtentičnosti, pristnosti. Kljubovanje glavnega junaka Nemeziana skozi trpki čas in prostor se nenadoma izkaže kot avtentično sporočilo o dejanju in nehanju mislečega človeka sredi sodobnega sveta. Čeprav je pred nami obširen epski tekst, ki ga je avtor mestoma kar preveč napel in razpel, se dejanje na prepričljiv način gosti in kot mogočna reka Danuvij (Donava) vali v dramatično napetost in skrivnost, katere osnovni in vezni člen je mladi pripadnik podonavskega rodu Jacigov, ki postane postopoma eden od mehurčkov velikega rimskega imperija. Usoda na robu, presunljiva neznatnost, postane prav iz te neznatnosti dramatična tipičnost določene usode v rimskem cesarstvu: “Mehurček se je razpočil in niti rob oceana ga ni zaznal: toda za kakšnih tisoč Jacigov je bil to potop, po katerem svet zanje ni bil več, kar je bil.” (str. 16). Osnovna sled v romanu “V SIBILINEM VETRU”, ki jo zasledujemo, je dokaj jasna in enostavna: realistična pripoved o humanitarnem vztrajanju glavnega junaka Nemeziana skozi pretrese in zablode sveta, ki se imenuje rimsko cesarstvo, a je istočasno, ko pripoved postaja parabola, tudi naš današnji čas. Ob tem je podoba, da ta čas človeka gnete in po svoje konstituira. Človek je tu res nenadoma predvsem “mehurček” — in ne tisti dejavnik, ki si sam bistveno kroji usodo, ki je sam “svoje sreče kovač”. Priče smo fatalističnemu pristopu k stvarnosti, sredi katere je človek predvsem igrača divjih in temnih vetrov sveta, dokler se v kljubovalnem jedru svoje notranjosti ne odloči za vztrajanje in kljubovanje sredi nedostopnosti svojega enkratnega jedra. Bolj kot osnovna — in zunanja sled — romana nas torej zanima tisto, kar je emocionalno naelektreno, kar se skriva za glavnino stavkov, besed, zgodb, klišejev in fraz, kar stoji takorekoč v temi za besedami in zgodbami, za stavki in podstavki, kar tvori takorekoč zgolj kuliserijo romana, senco dogajanja, zgodbo brez besed, razpoko, ki romanu “V SIBILINEM VETRU” šele podari njegov enkratni pečat. “Ni mi bilo hudega in obenem mi je bilo hudo — ...’, v isti tujosti otroka med odraslimi moškimi, ki jih je življenje že zasenčilo v nekakšno mrko odmaknjenost.” (str. 24). —: Več čustveno zaostrenih besed se zalesketa sredi pričujočega Rebulova stavka, ki je podoben mnogim drugim iz iste knjige. “Ni mi bilo hudo in obenem mi je bilo hudo”. Na kratek način je vse popolnoma in jedrnato povedano. Bridka tesnoba in občutljiva ranljivost eksplodirata v poltemi podzemeljskega prostora, v kateri suženj kurjač skrbi za ogenj, ki ogreva hišo rimskega plemenitnika. Kaj ni tako, da bosta ta ranljivost in ta bridka tesnoba kmalu zanetili še mnogo močnejši ogenj, ki bo dodobra prevetril cesarstvo? V “zasenčeni mrki odmaknjenosti” že prasketa na dnu rimske vile Komedije krščanska duhovna vrednota kot ogenj novih človeških stremljenj. “Mlad moški zmršenih las, ki je z nekakšnim zagrizenim korakom meril teraso s knjigo v roki, kot da nekaj hoče —” (str. 26): Mrka odmaknjenost, zagrizenost, poltema, podzemlje, knjiga, so nekatere od tistih silnic na Nemezia- da Alojz Rebula nell'opera “NEL VENTO DI SIBILLA’’ è lo stesso che stava a guida dell'attività letteraria europea nella seconda metà del 19 secolo. Trattasi di un periodo di sviluppo importante, che ha influito soprattutto sulla tecnica romanzesca, rendendola più acuta nei punti di partenza positivistici e descrittivi “Realisti", come pure di quelli naturalistici, nel senso dell'epos moderno del tempo nuovo. L'impegno di una rappresentazione obiettiva di cose ed eventi, il perseguire la verità, i fatti effettivi, le cose materiali e gli incentivi, tutto ciò, viene troncato fin dall'inizio del romanzo di Rebula da un altro incentivo spirituale che si pone a contrappeso del primo, l’armonia emozionale: “Su questo banco estremo, che precede la morte, mi sia dato di non fare della letteratura • ma che io scriva con dolcezza e contemporaneamente con durezza e verità(p. 7). Qui, in questa dolcezza sentimentale, come pure in questa “durezza e verità" si ritrova una delle prime e fondamentali spaccature del romanzo “NEL VENTO DI SIBILLA ”, fatto questo che rappresenta uno scostamento dall’epos obiettivo e “realistico” del tempo nuovo, perseguito da Rebula dal suo punto di partenza. Proprio in queste fratture, in questi “incidenti automobilistici letterari’’, in queste cadute, si manifesta quello che potremmo chiamare “l'impressione della realtà”, autenticità, presenza. La resistenza del personaggio principale, Nemesiano, attraverso lo spazio ed il tempo amaro si estrinseca improvvisamente come comunicazione autentica sulla vita dell'uomo pensoso, in mezzo al mondo moderno. Sebbene ci si trovi di fronte ad un vasto testo epico, che è talvolta addirittura troppo teso ed annodato, i fatti vi si addensano in maniera convincente e scorrono come il grandioso fiume Danuvius (Danubio), sviluppandosi entro una tensione drammatica e misteriosa, il cui elemento di congiunzione principale è dato dal giovane rappresentante della tribù danubiana degli Jacighi, diventato progressivamente una delle bollicine del gigantesco impero romano. Il destino periferico, la commovente irrilevanza, si trasformano, proprio a partire da essa, in una tipicità drammatica di un particolare destino dell’impero: “La bollicina è scoppiata e non è stata rilevata nemmeno dal lembo dell'oceano: ma per i circa mille Jacighi si è trattato del diluvio, passato il quale, il mondo per essi non era più lo stesso. ” (p. 16). La traccia fondamentale seguita nel romanzo “NEL VENTO DI SIBILLA " è abbastanza evidente e semplice: il racconto scorre realistico descrivendo la resistenza umanitaria del personaggio principale, Nemesiano, attraverso gli scossoni e gli errori di quel mondo che è chiamato impero romano, ma che è u-na rappresentazione del mondo presente, infatti, la narrazione tende a diventare una parabola del tempo nostro. Vi si espone la convinzione che questo tempo contribuisca a formare ed a costituire, in un certo senso, l'uomo. L'uomo è presentato solo come una “bollicina ” — e non come quel fattore che è in grado di costruirsi da solo il proprio destino, che è “fabbro della propria felicita'. Ci troviamo, pertanto, di fronte ad un 'interpretazione fatalistica della realtà, in mezzo alla quale l'uomo è soprattutto un giocattolo di venti selvaggi ed oscuri, finché egli non decide dentro il nucleo del suo io interiore a resisterlo ed a fronteggiarlo nel mezzo dell'inaccessibilità del suo nucleo personale. Più che la base — e la traccia esterna del romanzo è interessante ciò che risulta caricato emozionalmente, ciò che si nasconde dietro le frasi principali, le parole, i racconti, i clichè, ciò che si trova, per così dire, nell'oscurità, dietro le parole e la narrazione, dietro le frasi e le sottofrasi, ciò che rappresenta solamente la quintessenza del romanzo, l'ombra degli avvenimenti, la storia priva di parole, quella spaccatura cioè che dona al romanzo “NEL VENTO DI SIBILLA” il suo timbro particolare. “Le cose non andavano male ma contemporaneamente io stavo piuttosto male — nello stesso modo in cui si sente estraneo un bambino tra adulti maschi, sospinti dalla vita ad una sorta di cupa lontananza. ’’ (p. 24). — Varie parole rese acute dal sentimento appaiono luccicanti in mezzo alle frasi di Rebula, ad esempio, la seguente, simile a tante altre: “Le cose non andavano male ma io stavo male”. Brevemente, ed essenzialmente vi è detto tutto. L'angoscia amara e la suscettibilità sensibile esplodono nella penombra dello spazio sotterraneo, ove lo schiavo fochista attende al fuoco che scalda la casa nobiliare romana. Non è forse vero, che questa suscettibilità e questa angoscia acute provocheranno un fuoco ancora molto più forte, che spazzerà l’impero fino in fondo? “Nella zona d’ombra cupa ed in disparte ” sul fondo della villa romana sta già crepi- novem dnu, ki ga, ker je hotel doseči svet knjig, jih temeljito spoznavati, popeljejo v veter intelektualne razcepljenosti in senzibilnosti, saj je spočetka politično nepriviligirani suženj v Rimu želel posedovati znanje knjig, “tudi če bi moral postati razbojnik zaradi njih.” (str. 36). Razmerje MI SPODAJ — VI ZGORAJ, ki se Nemezianu prikazuje pri peči v podzemeljskem hipokavstu, postaja vedno bolj tudi razmerje političnih sil in političnih iger sveta, recimo tistih v nekdanjem rimskem cesarstvu, ki je nenadoma kot parabola predstavljena slika sedanjosti. Bistvena napetost Rebulovega romana “V SI-BILINEM VETRU” izhaja prav iz razmerja med “avtentičnim poročilom” iz dobe cesarja Marka Avrela in prispodobno učinkovitostjo tega poročila kot sliki bivanjske ogroženosti sredi današnjih dni. Oblastništvo postaja v tem soočanju vedno u-sodnejša postavka, ki jo avtor z resignirano in rezervirano skeptičnostjo ironizira, a tudi okrepi v groteskni odklon: “Ko se je (tribun) obrnil k nama, nama je žaga obstala kakor v grlu” (str. 42). “...Zdaj ni bilo več ure, ko ne bi vohal tribuna, kakor voha divjačina lovca.” (str. 47). Divjačina v gozdu nasilja, spletk, brezobzirnosti, divjačina na skrivanju in večnem begu pred lovcem, je eden osnovnih motivov v pričujočem romanu, ki se vedno znova ponovi. Ponovi pa se tudi temna in brezpravna podoba podzemlja, dna, rova, teme. Relativnost družbenega bivanjskega položaja, zdaj vzpon od brezpravnega dna v svobodnejše in lagodnejše življenje sredi rimske vile Komedije in patricijskega sveta, zdaj padec sredi emocionalnih (ljubezen), miselnih (prihod novega krščanskega, ki napoveduje “dobrodošlico njegovemu visočan-stvu Koncu, ki prihaja“ — str. 43 —), bolezenskih (kuga) in političnih (republika proti avtoritativnem cesarstvu) viher v novo podzemlje, v rove kazenskega sinajskega rudnika, podčrta tisto, kar je avtorja dela morda ob njegovem izvoru “spreletelo kakor tema”, v “bliskotu plešastih senc” (str. 55). Alojz Rebula skuša sicer emocionalno ranje- nost in ranljivost prekriti z odmaknjeno urejenostjo umirjenih intelektualnih prostorov. Vendar je podoba, da je svet senc, svet podzemlja, svet blaznega za umirjenejšim, kot široki in turobni Danuvij se valečim tokovjem besed in stavkov prav zaradi zelo ranljive (in zato dokaj labilne umirjenosti) bližji, kot si navadno mislimo. “Tako je prav: da se razletimo!” (str. 106). V strukturo ustaljenega, normalnejšega, varnejšega udarijo velikokrat čustveno razgibane protisile in v roman vrežejo vprašljive razpoke, rane, votline, luknje: “Stisnilo me je pri srcu — on je bil tam, sredi snažne golote sten, s premočnim vonjem od vrtnic — krvnik, sfinga, človek, oče...” (str. 195). V taki ranljivosti življenja je smrt očitna in prisotna: “Ob odstopajočih progah lubja je lobanja učinkovala s suho grozljivostjo, ničevost človeka se je spajala z ničevostjo lesa, dva niča, pribita tja z žebljem, naskorjenim od rje. Lobanja tenkočutneža, ki ni bil rojen za vojaka, ki je pisal pesmi.” (str. 65). Smrt, življenje, upanje, ljubezen, ustvarjalnost, umetnost v vetru vojn in oblastniških prisil, so klišeji pričujočega Rebulovega kljubovalnega romana, ki ilustrirajo njegov glavni namen: iskanje duhovnega smisla v času nravnih padcev in oblastniških nesmislov. Nekateri od teh klišejev (n.pr. problem ustvarjanja, duhovne rasti, oblastništva) so izpeljani dokaj diferencirano in večploskovno, medtem ko drugod zahaja avtor v stereotipno konvencionalnost. To je opazno predvsem v erotičnih pasažah romana, kjer se ženska pojavi zdaj kot omamna zvodnica, zdaj kot nedolžna devica, zdaj kot požrtvovalna žena. Tudi pasaže o Nemezianovi izobraževalni “učni” dobi v Rimu in Atenah so precej enosmerne, polne deskriptivnih stereotipizmov o učiteljih in učencih. Odmik od takoimenovanega pozitivističnega “realističnega” eposa časa je torej viden predvsem v emocionalno razdrobljenih, temnih pasažah romana “V SIBILINEM VETRU”, ki v resnici razgibavajo preveč deskriptivni, pripove-dovalni, konvencionalni in normalni tok pripovedi. To so razpoke v Rebulovem delu, ki ga predstavljajo na področje vsebinske in obliko- tondo il valore spirituale cristiano, come un fuoco di nuove tendenze umane. “Un giovane uomo dai capelli arruffati che camminava per il terrazzo con passo accanito tenendo in mano un libro, come se volesse fare qualcosa — tp. 26). Lo stare in disparte cupamente, l'accanimento, la mezzombra, il sotterraneo, il libro, rappresentano alcune delle linee di forza nel fondo di Neme-siano e lo conducono nel mondo dei libri, della loro profonda conoscenza, nel mondo della scissione intellettuale e della sensibilità, in quanto, fin dall'inizio, lo schiavo senza privilegio volle possedere a Roma la conoscenza dei libri, “anche se fosse stato necessario diventare un brigante per disporne. " (p.36). Il rapporto NOI DI SOTTO - VOI DI SOPRA, che appare a Nemesiano accanto alla stufa nell'ipocausto sotterraneo, diventa in misura crescente anche una relazione di forze politiche e giuochi politici del mondo, letteralmente quelli dell'impero romano di un tempo, in realtà la parabola dell'oggi. La tensione essenziale del romanzo di Rebula “NEL VENTO DI SIBILLA ” esce proprio dal rapporto tra la “comunicazione autentica" del tempo dell'imperatore Marco Aurelio e l'efficacia allegorica di questa comunicazione, come rappresentazione della minaccia esistenziale ai giorni nostri. L'elemento del potere diventa in questo confronto una posta sempre più fatale, ironizzata dall'autore con scetticismo rassegnato e riservato, talvolta rafforzato in un grottesco diniego: “Quando si volse (il tribuno) verso di noi, la sega tra noi due si bloccò improvvisamente come un boccone in gola. " (p. 47). La selvaggina nella foresta della violenza, degli intrighi e delle brutalità, una selvaggina che si nasconde e sfugge al cacciatore, rappresenta uno dei motivi essenziali nel romanzo, un motivo ripetuto. E si ripete anche il quadro oscuro e di mancanza di diritti del sottosuolo, del fondo, del cunicolo, dell'oscurità. La relatività della posizione sociale e di quella esistenziale, ora l'emancipazione da una situazione di fondo priva di diritti in una vita più libera e più facile nella villa romana Comedia, che costituisce il mondo dei patrizi, ora la ricaduta in mezzo a tempeste emozionali (amore), razionali (l'arrivo del nuovo cristianesimo che sta pronosticando “il benvenuto a sua altezza la Fine in arrivo’’ - p. 43 -), malattie (la peste) e politica (la repubblica contro l'impero auto- ritario), poi ancora un nuovo sottosuolo, i cunicoli della miniera penale sul Sinai, tutto questo insieme di elementi vuole significare ciò che l'autore descrive come “un brivido di oscurità", un “fulminio di ombre calve ” (p. 35). In realtà Alojz Rebula cerca di coprire la ferita e la suscettibilità emozionale per mezzo di spazi intellettuali quieti, ordinati e discosti. Tuttavia, può sembrare che il mondo delle ombre, degli inferi, della pazzia si trovi al di là del flusso più quieto di parole e frasi che scorrono alla stregua del largo e cupo Da-nuvio, e che esso sia, proprio a causa della quiete tanto suscettibile (e pertanto più labile), più vicino di quello che si potrebbe pensare comunemente: “E giusto che tutto esploda!" (p. 106). Nella struttura di ciò che è fermo, normale e più sicuro, vi sono spesso dei colpi di controfforze sentimentalmente mosse, che aprono nel romanzo tagli di fratture interrogative, ferite, grotte, buchi: “Mi si strinse il cuore — egli era lì, nel mezzo della nudità pulita delle pareti, con un profumo di rose troppo forte — il boia, la sfinge, l'uomo, il padre...’’ (p. 195). In tale suscettibilità della vita, la morte risulta evidente e presente: Accanto alle striscie di corteccia che si allontanavano, il teschio dava un effetto di orrore asciutto, la nullità dell’uomo si fondeva con la nullità del legno, due nullità: fissate da un chiodo incrostato di ruggine. Era il teschio di un uomo sensibile, nato non per fare il soldato, ma per scriver poesie." (p. 65). Morte, vita, speranza, amore, creatività, l'arte nel vento delle guerre e delle violenze del potere, questi sono i clichè di questo caparbio romanzo di Rebula, che illustrano il suo scopo principale: la ricerca del senso spirituale, in un tempo di cadute morali e di insensatezze del potere. Alcuni di questi clichè (ad e-sempio, il problema della creatività, della crescita spirituale, del potere) vengono resi in modo alquanto differenziato ed a più piani, mentre altrove l'autore tende a ricadere in una certa convenzionalità stereotipa. Ciò appare chiaro soprattutto nei passaggi erotici del romanzo, ove la donna si manifesta, ora come ruffiana seducente, ora come vergine innocente, ora come colei che si sacrifica. Anche i passaggi del periodo educativo e di “studio " di Nemesiano a Roma e ad Atene si presentano relativamente a senso valne ogroženosti. In prav zaradi teh razpok zadobiva Rebulov tekst neko novo bivanjsko dimenzijo in mogočost, ki ga dela moderno in zanimivejše. Za navidezno jasnim svetlejšim obrazom dela se pojavlja še neki drugi, temnejši, za-kritejši usodnostni obraz, ki mu avtor ni mogel ubežati. Tudi izrazito razgibani lirični pokrajinski zapisi, ki so eden temeljnih elementov romana “V SIBILINEM VETRU,” so eden tistih strukturalnih členov, ki spreminjajo prvotno podobo romana. Projekcija lirične razgibanosti na področja razmeroma jasnih deskriptivnih kompozicijskih klišejev ustvarja premike, ki z novimi, nenadejanimi perspektivami akcen-tuirajo osnovni tok dela in vnašajo vanj protitok iz čustveno obarvanih vrticenv in brzic. In v tem smislu lahko prisluhnemu enemu od mnenj v romanu, ki z avtorjevimi besedami zakoličijo duhovno uspešnost literarno nenavadnega: “Resnična poezija je izjema. Normalna poezija, ta je samo tista, ki je zanič.” (str. 201). V obdobju strahu vdira tudi v lirično pokrajino ogroženost in nevarnost: “Ožgano lubje se jim je svetlikalo od rose, v tistem je bilo nekaj surovo jutranjega, ugaslo je dahnilo od tam in skoraj pokončevalno, kakor človeka včasih prešine na odprtem pred dnem. Nato se je steza zarinila v goščavje, ki pa je bilo zahomotano samo zgoraj nad debelci, spodaj med njimi pa se je videlo daleč in svobodno naokrog po listju. Ko bi bil razbojnik kje na oprezu, potem bi moral biti tu.” (str. 208). Nevarna pokrajina se zna preliti v ogrožajoči čas: “Zgodovina, ki postaja vojna. Jesen, ki postaja zima. Nekje kakor stekleno temnenje od daleč: lahko je to pomenilo metamorfozo vode v led: kdove, sneg.” (str. 233). Ta ogroženost v času se potrdi tudi v nevarni notranjosti prostorov: “Zdelo se mi je, ko da je v stenah okrog po malem pokalo.” (str. 248). Zgodi se, da te temni čas več ne izpusti in je vse “samo lovljenje v labirintu brez izhoda.” (str. 333). To je pot “skozi gluh čas in gluh prostor, skozi omalovaževanje, skozi kri.” (str. 354). Seveda znajo biti pokrajina, prostor in čas tudi konvencionalnejši, nežnejši, prijetnejši. Tedaj v poetični pokrajini posamezne stvari lirično izstopijo, leskovi grmi požoltelo “gorijo”, “v svojih tihih in majčkenih kresovih” (str. 523). Kmečka ženska zadiši po “hrastu in trtah” (str. 437-438), iz spomina "zadiši Vrt usmiljenja s strupeno razkošnim vonjem oleandra sredi mezopotamskih pušč” (str. 348), v erotični strasti pluje rimska vila Komedija “v enem samem vonju po lovorju in začimbah” (str. 278), Nemezia-novi čuti so tedaj “vinograd krvi” (str. 291) in od “norega sadja je zavelo, ko da so med trtnim listjem zorele dojke.” (str. 298). Te lirične pasaže vnašajo v delo “V SIBILINEM VETRU” očitne elemente poetičnega romana, ki ob opojnem metaforičnem toku (ta spominja na poetiko kakega Udoviča ali Antona Vodnika!) kaže tudi poetični metaforični protitok temnega in grozljivega, ko je “zrak hitro ledenel in je dišalo po kamnu in po cunjah” (str. 441). “Vse je bilo samo čas, Hronos, ki je požiral.” (str. 433). Poetični literarni princip zna Rebula tako stopnjevati, da zadobi ontološke poteze usodnostne-ga: “Vinograd je gorel v zelenih plamenih kakor od žvepla” (str. 259), Nemezianova strast je postajala usoda, podzemsko je gorela čez svet. Ker je kljub navidezni umirjenosti pripovednega toka stopnjevanje vendarle Rebulov pomemben (a morda bolj podzavesten kot zavesten) ustvarjalni faktor, moremo le-to zaslutiti celo na tistih pripovednih ploskvah, ki na humorističen, ironičen ali pa grotesken način kritizirajo “izkrivljanje človeških značajev pod tiranijo” (str. 23). Pri opisovanju negativnih oderuških značajev preprostejših ljudi zna Rebula na primer razviti svojevrsten ljudski slovenski ironični kraški način, ki klavrne junake plastično osvetli: “Pa sta stara dva stopila v sobo z izrazom, ko da se lahko gresta z nama na manj malenkostni juridični ravni. In medtem ko je eno jajce obstalo z rokami na pozor, se je drugemu stresel kljun v eno samo obtožnico...” (str. 209). S tem, da za predstavitev neumnih jajčastih in kljunatih ljudi uporabi groteskno stopnjevani del pojma namesto celote (pars pro toto), ustvari avtor posrečeno stopnjevano satirično podobo oseb, ki jih analizira. Podobni literarni način lahko na primer opazimo na strani 229, kjer med drugim stoji: “Iztegnil sem se... za toliko, da sem opazil trebuh. Pa ni bil unico, pieni di stereotipi descrittivi su maestri ed a-lunni. Lo scostamento dal cosidetto epos “realistico" positivista del tempo, appare pertanto soprattutto nei passaggi emozionalmente frantumati ed oscuri del romanzo “NEL VENTO DI SIBILLA", i quali, in realtà, riescono a rendere più mosso il corso narrativo, descrittivo, convenzionale e normale. Sono queste le crepe nell'opera che la pongono sul territorio di minaccia nel contenuto e nella forma. E proprio a causa di queste crepe il testo di Rebula acquista una nuova dimensione esistenziale ed una nuova possibilità, che lo rende moderno e più interessante. Dietro alla faccia apparentemente chiara dell'opera, si manifesta un'altra faccia più oscura, nascosta e fatale, che l’autore non è riuscito ad eludere completamente. Anche le descrizioni liriche del paesaggio, che appaiono evidentemente mosse, uno degli elementi fondamentali del romanzo “NEL VENTO DI SIBILLA", rappresentano uno di quei fatti strutturali che tendono a trasformare il quadro originale. La proiezione di movimento lirico su settori di clichè descrittivi relativamente chiari ha il potere di creare effetti che riescono, per mezzo di prospettive nuove ed inusitate, ad accentuare il flusso fondamentale della narrazione, introducendovi controcorrenti di vortici a tinte sentimentali e cascate narrative. In tal senso si deve intendere una delle opinioni espresse nell'opera che sta a delimitare per mezzo delle parole dell'autore, l'efficacia spirituale del non comune letterario: “La vera poesia è un'eccezione. La poesia normale è soltanto quella che non vale nulla, fp. 201). Nei periodi di paura anche il paesaggio lirico viene penetrato dalla minaccia e dal pericolo: “La corteccia bruciacchiata luccicava di rugiada, in tutto ciò vi era un qualcosa di brutalmente mattutino, un alitare spento, quasi distruttivo, quale è talvolta sperimentato dall'uomo prima che arrivi il giorno. Dopodiché, il sentiero si conficcò nella densità, l'avviluppo tuttavia era soltanto in alto sopra i tronchetti, mentre al di sotto, tra di essi, lo sguardo spaziava libero e lontano sulle foglie. Se vi fosse stato un brigante da qualche parte in agguato, allora egli avrebbe dovuto trovarsi in questo punto. ” fp. 208). Il paesaggio pericoloso è in grado tavolta di trasformarsi in un tempo minaccioso: “La storia che si trasforma in guerra. L'autunno che si trasforma in inverno. Da qualche parte vi era una lontano e vetrificato oscuramento; poteva significare la metamorfosi dell'acqua in ghiaccio: oppure, neve." (p. 248). Questa minaccia nel tempo si conferma anche nel pericoloso interno degli spazi: “Mi pareva che nelle pareti intorno a me vi fossero dei piccoli schioppettii." (p. 248). Si verifica talvolta che il tempo oscuro non ti permetta di uscire ed allora tutto diventa “una caccia in un labirinto senz'uscita", (p. 333). Si tratta di una strada “attraverso un tempo ed uno spazio, sordi, attraverso il disprezzo, attraverso il sangue." fp. 354). Talvolta il paesaggio, lo spazio ed il tempo sanno essere anche più convenzionali, più teneri, più piacevoli. Allora, nel paesaggio poetico le particolarità e-mergono liricamente, gli arbusti di nocciole “bruciano" in un chiarore giallo, ",nei loro quieti e piccoli fuochi" fp. 523). La donna della campagna prende ad odorare di “quercia e viti” fp. 437-438), dal ricordo “si sente l’odore dell'orto del perdono e del profumo velenoso e lussureggiante di un olenadro, cresciuto nel mezzo dei deserti mesopotamici" fp. 348), nella passione erotica la villa romana Comedia naviga “in un unico profumo di lauro e spezie" fp. 278), i sensi di Nemesiano sono allora la “vite del sangue " fp. 291) e “da quella frutta pazzesca si estese un profumo come se tra le foglie della vigna maturassero poppe." (p. 298). Tali passaggi inseriscono nell'opera “NEL VENTO DI SIBILLA ” elementi evidenti di romanzo lirico, il quale accanto al flusso metaforico e narcotico (che ricorda la poetica di un Udovic oppure di Anton Vodnik!) presenta anche una contro-corrente poetica metaforica dell'oscuro e del minaccioso: “l'aria si ghiacciava rapidamente e si sentiva l'odore delle pietre e degli stracci" (p. 441). “Tutto si era trasformato in tempo, Chronos, divorante." fp. 433). Il principio poetico letterario viene così graduato dal Rebula in modo da assumere i tratti ontologici di un elemento fatale: “La vigna bruciava con fiamme verdi come zolfo" fp. 259), la passione di Nemesiano diventava destino, nel sottosuolo essa bruciava al di sopra di tutto il mondo. Essendo la graduazione un importante (forse più subcosciente che cosciente) fattore creativo di Rebula, nonostante V apparente quiete del flusso narrativo, essa può essere sentita anche in quei piani narrativi che criticano in modo umoristico, ironico o grottesco la “stortura dei caratteri dell'uomo sotto la ženski. Sukal se je zdaj na desno, zdaj na levo, ko da nekaj išče. Potem se je nenadoma ošilil navzgor v jajčast obraz in brčice.” Jajce, jajčasto, postaja simbolična metafora za prazno, poniglavo, trebušasto, a tudi duhovno izvotljeno, medtem ko tudi pojem “trebuh” pomaga spretno prikazano podobo majhne skopuške trdosrčnosti samo podčrtati in stilistično in miselno zaokrožiti. Te ironizacije pa lahko zadobe demonično stopnjevane groteskne poteze, ko gre za prikazovanje voditeljev mehaničnega rimskega vojnega stroja: “Vrhovni poveljnik je bil ves blaten, glava mu je bila nekam bikovsko prirasla k ramenom in kretnje so mu bile obenem tihe in grobe, da sem v njem zlahka uganil moža, ki nas je premetaval po tistih prostranstvih. Ko sem mu nastavil vedro, se mi je zdelo, ko da je pil brez požiranja, ko da je šlo za tiho pretakanje skozi cev...” (str. 358). Posebno zadnji del opisane podobe je nadvse karakterističen. S tem, da slika silovitega človeka zadobi primerjavo iz sveta mehaničnih, mrtvih stvari, stopnjuje grozljivost trenutka in grozljivost zgodovinsko nečloveškega. Ob takih duhovnih razsežnostih pričujočega romana se morajo nujno pojaviti še druge napetostne literarne ploskve, ki vnašajo kritičen odnos do rimskega principata (str. 393), ki mora postati “bolj človeški”. Nečloveškost takega principata je gotovo ne le v njegovem vojnem stroju in njegovem avtoritativnem despotskem vodstvu, temveč tudi v njegovi neliberalni drži do novih bistvenih duhovnih vrednot, ki jih ni mogoče zaustaviti (krščanstvo). V tem boju in v tej oblastniški nestrpnosti je policija in tajna policija z ovaduhi, vohljači, intriganti in špiclji eno od osnovnih sredstev oblastniške politike. Med drugim se vohljaštvo kot zgodovinski in kot psevdozgodovinski sodobni faktor politike sveta in politike določenih stopnjevanih tiranij že na strani 118 vključi v strukturo dela “V SI-BILINEM VETRU”. Vedno znova zadobi to vohljaštvo zdaj hudomušno ironične, zdaj trpko kritične poteze. “Ti more vsa policija izcoprati en sam plevel, da zraste?” (str. 119). Ti vohljači, ki so res zgodovinski, a so istočasno tudi današnji, so “predstavniki čudnega dvora, ki bi mu kleti pokale od vseh mogočih vin.” (str. 226). Ta dvoumna bistrovidna nesmiselnost se zna zgostiti v določene simbolične namige, ki se sicer nanašajo na delovanje sektaških verskih skupin sredi rimskega principata, a jim v resnici pripada centralni asociativni pomen: “Čimbolj jim je šla oblast iz rok, tembolj so se bali svoje lastne sence.” (str. 475). V tem smislu so zanimivi tudi vsi drugi asociativni namigi, ki so sicer pomensko vtkani v zgodovinsko strukturo romana, a imajo istočasno vseslovenski uporni-ško-humanitarni pomen kot kritika vojnega in povojnega oblastniškega krvoprelitja: “Vse je bilo tako, ko da se je vojna že odmaknila, kuga pa še ne, čeprav je ljudem sijalo z obrazov nekakšno posili zadovoljstvo, kljub lakoti. Gledali so, ko da so na vojsko pozabili, na kugo pa ne. Če si se zapletel v pogovor, so na koncu zmeraj prišli tisti tisoči na dan, deset ali dvanajst, kolikor jih je že bilo. (str. 504-505). In: “Nekaj gozdu podobnega je bilo, kjer je ležalo tistih deset ali dvanajst tisoč, kolikor jih je že bilo. Sonce je zahajalo, ko da ni bilo nič.” (str. 504). Z monotono na isti način formuliranim pristavkom “kolikor jih je že bilo” avtor povdari svoj odpor, bridkost in razočaranje nad nečloveškim vojnim divjanjem: “V doline tja so jih vozili na tisoče..., zakopali pa tako slabo, da je zmeraj treba kaj prikopati. Najmanj deset tisoč. Dvanajst, pravijo drugi. Kaj se ve!” (str. 504). Slabo zakopani, slabo odpisani, ti mrtvi znova in znova oživijo, “zakaj čim lepša je bila pokrajina, tembolj ti je silila v zavest preteklost krvi in požarov.” (str. 504). Protipol takega negativnega sveta je poleg zaupanja v osveščeno človeško duhovno življenje tudi preprosta in pristna domačnost osnovnega, ki jo Rebula spet in spet mojstrsko zaobseže: “...Prav nič pa ni zaprla kuhinje, ki se je vlažna še svetila od čiščenja: bila je velika in svetla in na ognjišču seje kadilo iz loncev.” (str. 315). Ta Rebulova konkretna domačnost začenja na trenutke postajati ideologija idilično preprostega in prijetnega: “Mistika, ki je tu dobro dišala po lesu in po jedeh... Izpod tramov v stropu so se skrbno prevezane sušile butarice zdravilnih zelišč. To so bile rože z ohišnice — nič lepotnega, tirannide" (p. 23). Nel descrivere i caratteri negativi degli avidi, tra la gente più semplice, Rebula sà, ad esempio, sviluppare un particolare modo carsico sloveno che riesce a porre nella giusta luce tali miseri personaggi: "Ed i due vecchi entrarono nella stanza con un'espressione che sembrava affermare che erano in grado di affrontarci su un piano giuridico meno piccino. E mentre un uovo rimaneva con le mani attente, l'altro agitò il becco in un'unica accusa..." (p. 209). Nel presentare la gente stupidamente ovale e beccuta, l'autore passa ad accentuare una parte grottesca invece che la totalità (pars prò toto) creando un'immagine satirica riuscita dei personaggi analizzati. Un modo letterario similare possiamo osservarlo, ad esempio, a pagina 229, ove tra l'altro è scritto: "Mi sono steso... tanto da poter vedere la pancia. Ma non era femminile. Si girava una volta a destra ed una volta a sinistra come se cercasse qualcosa. Dopodiché si allungò verso l'alto trasformandosi in un viso ovale con baffetti." L'uovo, l'ovale diventa la metafora simbolica del vuoto, del maligno, del panciuto, come pure dello spiritualmente vuoto, ed anche il concetto “pancia ” aiuta a sottolineare l'immagine abilmente presentata della piccola avarizia e della durezza di cuore, arrotondando l'immagine stilisticamente e concettualmente. Tali iro-nizzazioni però, possono assumere tratti demonicamente accentuati nel descrivere i condottieri della meccanica macchina da guerra romana: "Il comandante in capo era tutto coperto di fango, la testa gli era attaccata alle spalle come quella di un toro, mentre i suoi gesti erano contemporaneamente silenziosi e rudi, in modo, che potei facilmente indovinare in lui l'uomo che ci sbatacchiava attraverso quegli immensi territori. Quando gli posi il secchio ebbi l'impressione che bevesse senza inghiottire, un silenzioso scorrere attraverso un tubo..." (p. 358). E caratteristica in particolar modo l'ultima parte del quadro descritto. Nell'assumere un esempio dal mondo delle cose morte, meccaniche, l'immagine dell'uomo forte accentua la minaccia del momento e la minaccia dell'elemento storico inumano. Di fronte a queste dimensioni spirituali del romanzo debbono necessariamente apparire ancora altri piani di tensione letteraria, che si trovano in relazione critica rispetto al principato romano (p. 393) che dovrebbe essere “più umano". L'inumanità di quel principato certamente non si trova soltanto nel suo meccanismo di guerra e nella sua guida autoritaria e dispotica, ma anche nel suo modo antiliberale rispetto ai nuovi valori spirituali essenziali, che non si possono fermare (il cristianesimo). In questa lotta, ed in questa intolleranza del potere, la polizia e la polizia segreta per mezzo di delatori, confidenti, intriganti e spie, rappresentano alcuni mezzi fonda-mentali. Tra le altre cose, la delazione come fattore moderno storico e pseudostorico della politica del mondo, e della politica di alcune tirannidi accentuate, rientra già a pagine 118 nella struttura dell'opera “NEL VENTO DI SIBILLA". Sempre di nuovo la delazione assume tratti umoristico-ironici, ora a-spramente-critici: "È forse tutta la polizia in grado di far crescere per magia una sola erbaccia?" (p. 119). Questi delatori storici, ma contemporaneamente anche moderni, sono "rappresentanti di una strana corte, le cui cantine esploderebbero di tutti i possibili vini che possiede." (p. 226). Questa insensatezza doppia e chiaroveggente, è in grado di addensarsi in determinati cenni simbolici, riferiti all'attività di gruppi religiosi settari in mezzo al principato romano, al quale è riferibile un significato associativo centrale: “Quanto più il potere scivolava dalle loro mani, tanto più temevano persino le proprie ombre", (p. 475). In tal senso, risultano interessanti anche tutti gli altri cenni associativi, inseriti come significato nella struttura storica del romanzo, che presentano nel contempo un significato ribelle-umanitario pansloveno, di critica al versamento di sangue bellico e postbellico, ordinato dal potere: “Tutto sembrava come se la guerra si fosse già scostata, ma non la peste, sebbene la gente mostrasse sulle facce una certa gioia forzata, nonostante la fame. Essi guardavano come se avessero dimenticato la guerra, ma non la peste. Se ti mettevi a parlare, alla fine, venivano fuori sempre quelle migliaia, dieci o dodici, quanti erano." (p. 504-505). Ed inoltre: "Era un territorio simile ad un bosco quello ove erano caduti quei dieci o dodici mila, quanti erano. Il sole tramontava come se nulla fosse successo. " (p. 504). Con l'aggiuntivo monotono e formulato nello stesso modo “quanti erano " l'autore sottolinea la propria opposizione, dolore e delusione riguardo l'infuriare inumano della guerra: "In quelle valli venivano trasportati a migliaia... e venivano affossati così male, da dover ampak samo, kar je zdravje.” (str. 218). To preprosto, zdravo, nenadoma denuncira delovanje sveta, življenje imperija: “Če je bilo kaj zgodovina, potem je bilo to, da so s stropa dišala zelišča in da je zajec cvrčal na ognju in da je velika materna peč pekla kruh za človeka — samo to je mogel biti edini smiselni tok skozi čas, ta pohod ponižnih in nedolžnih, svetih reči, v katerih ni bilo zavratnosti...” (str. 220). In vendar raste smisel življenja v nekaj, “kar... presega”, v nekaj “novega v svetu” (str. 92) — in v tem smislu je peč prispodoba univerzalnega in kozmičnega: “Ne peče se nekaj samo v peči, v imperiju se peče in v kozmosu!” (str. 220). Ta srečni svet nastopi tudi tedaj, ko si že “toliko pijan, da lahko z mirnim srčkom zaupaš v Boga” (str. 325) in rečeš: “Gre in Bog te živi, he he.” (str. 331), ko “kar rad živiš” (str. 569), ko lahko s tem, da pomembnost najpomembnejšega “utišaš”, dokažeš, da je najpomembnejše: — “Kar šteje, je, da verjameš,” — “Jaz ne vem, če bom kdaj.” — “Saj ni treba,” je bziknil predvse v temo. “Človek bodi, pa je.” — (str. 276). Denunciacija preprosto resničnega, srečno čistega, krščansko zdravega se zasvetlika v poročilih o orgijastično opojnem poganstvu: “Na trinožniku je zacvrčalo kadilo. Opojen oblak nas je zameglil z duhom kakor po soli. Okna so se razletela v noč, neznanski orgijastični val je šel čez nas, Apolon in Dioniz sta nas družno zasenčila. kakor dve polni kupi sta Metron in My-sterion trčila drug ob drugega.” (str. 182). Ta poganska orgijastičnost se more napeti v ekstatično grozljivost: “Sredi kipov v Hadrianovi vili se je zgodilo, sredi vrta, ki ga je cesar posvetil Egiptu, ob kamnu, v katerega je bila vklesana boginja s telesom hrošča. Triumfalisa smo morali dobesedno odtrgati od njega, ko je ob kipu kakor ponorel, objemal boginjo in jo ocmoka-val s poljubi tam, kjer so ji kamnite dojke prehajale v žuželko. Ko sva ga z Lateranom naposled odtrgala od kipa, so se mu roke tresle in v očeh je imel solze.” (str. 203). Kritični odklon doživi tudi pogansko doživeta ljubezen, ko je vse kot “uplahla žleza” (str. 307). Tedaj te obda “duh po nečistem” (str. 314), kot da si se preobjedel in boš bruhal. V tem smislu je poganska ženska “blodnja”, deviška čistost je “privid”, prava žena je v solidarnosti “zlata treznost” (str. 432). Odsev poganskega je končno sterilna sekta “vedeževalcev”, ki se izrodi v ovaduško podporo režima, v kontroliranje drugačnega v ujetosti kazenskih rudnikov (ad metalla, str. 417), v puhloglavo iluzo-rično baklado (str. 452-453). V tem svetu iztirjenj in nevarnosti je drugačnost meditativnega človeka lahko usodna. Kljub temu zmore v stanovitnem ponotranjenem vztrajanju in v zaupanju v svetle ploskve sveta in neba, ki nadraščajo normalno banalno dno življenja, preživeti. Narava pridobi bistveno meditativno vrednost, ki postaja ustvarjalna konstituanta: “Je bil vrt samo tih? Ali je bil več kot to? Je bil pogreznjen v najgloblje prisluškovanje bivanju?” (str. 161). Samotnost bivanja se osmotri v meditativni razjasnitvi in mehkobi u-panja. Vedno znova prikaže Rebula ustvarjalčevo ujetost v strukturi oblastniške moči. Intelektualec se na kliširani, konvencionalni “filmski” ploskvi znajde v dialogu s cesarjem (str. 588), medtem ko je tudi “scena” o intelektualcu med “razbojniki”, nekakšnimi današnjimi partizani, druga varianta odnosa med ustvarjalcem in oblastniško politiko (str. 500). V nadvse obširno in razvejano strukturo romana vstavlja Alojz Rebula takoimenovane “Dopolnilne člene” o samoti umetnika, ki stoji naproti drugim (str. 429), o položaju razdvojne-ga rodu, ko je uničilo “most” in razdvojilo Jaci-ge (str. 374-375), o “duhovništvu” (str. 322), o “usmiljenju” (str. 322) kot prvi dolžnosti bivanja in podobnem. Ob tem uporablja Rebula velikokrat klasični stilistični koncept takoimeno-vanega pustolovskega romana, kar lahko vidno razvidimo na mestih, ko je dramatična napetost očitna: “Past..., ki se je zdaj nevidna odpirala pred mano, se je spletla...” (str. 341). Govoriti moremo o rastoči “zaroti ljubezni”, ki postane “protitok politične zarote” (str. 399), čeprav žensko velikokrat zaobjame preveč stereotipno (“Ve ženske ste v vsem nekam enake”, str. 448). Razvejano tokovje Rebulovega romana raste na območja, ko se fiktivno in realno, resnično in sanjsko, začenjajo spajati v fantastično sinte- continuamente ricoprirli. Perlomeno dieci mila. Dodici, dicono gli altri. Chi lo sa!" (p. 504). Male sepolti, male cancellati, questi morti rivivono continuamente, "perchè quanto più bello era il paesaggio, tanto più ti entrava nella coscienza il passato di sangue e di fuoco. ” (p. 504). L 'antipodo di questo mondo negativo è dato, oltre alla fede nella vita spirituale e cosciente dell'uomo, anche dalla semplice e genuina domesticità delle cose materiali, ripetutamente riprese in tutta la loro e-stensione dal Rebula: "...Non aveva chiuso affatto la cucina, che splendeva umida di pulizia: essa era grande e luminosa e sul focolare si svolgeva il fumo dalle pignatte. ”