Zikovci.*) Kdo jih ni bil vesel, ko jih je videl na ^ru polne energije, resnosti in mladenilcega temperamenta? Vsakdo je čutil, da ^ nudijo glasbo, pošteno glasbo, kakršy morejo nuditi le mlada, zdrava srca. ^iio se mi kot eksotični cvetovi, ki so S|učajno pognali korenine v sorodni, de•»ki zemlji, kjer se previdno odpirajo, a°Kler ne vzcvetejo v vsej svoji lepoti. Smetana. Nekdo je rekel, da spada Je?ov kvartet med programsko glasbo. aj ni res! Onih par stavkov na platnicah .? ppravičuje te sodbe! Ne »Iz mojega ^ljenja«, »Iz moje duše« bi moral imeu^ati mojster sladbo, ki spada med V^epše, kar jih premore slovanska glasc.Po mojem skromnem mnenju bi bilo Jte. ako bi se izvajala ta točka za eethovnom, ker je lažje umljiv. Kakor li^ ne morejo izvajalci takoj uživeti v igro ^ Prilike nove dvorane, tako je treba tu- ) Od prvega koncerta, zadnjič i ostalo v listu. di posliišalca najprej preparirati za glasbo. Rekel bi, da jo je treba vtihotapiti v njegovo čustvovanje. da sam ne ve kdaj in kako. Največje tehnične težkoče tega kvarteta vsebuje violski part, katerega je g. Černy obvladal z bravuro in temperamenlovn, ki mu ni zlepa para. Na progra mu mnogih kvartetov manjka ta skladba in to edino zato, ker nimajo Černyjev. Beethcven. Dvomim, da je mogoče lepše prednašati ta vesel, živahen a ne razposajen kvartet Lobkovvitzovega cikla. Sel je mimo, kakor lepa, nepozabna sanja, v jasnosti in prozornosti, ki tekmuje s slikarijami na steklu gotskih cerkva. Kakor iz nekega skritega vrelca je zavrelo toplo čustvo po dvorani in je ni zapustilo ves ostali večer. Bila je glasba, nad katero je plaval duh ustvaritelja. V Dvofaku se je pridružil Zikovcern prof. Ravnik. On ni naš največji tehnik, pač pa naš najtenkočutnejši pianist, kateremu ni tehnika smoter, ampak sredstvo. Njegov vstop ni motil ravnotežja kvarteta, nasprotno, združil je kakor kit ostale v še tesnejšo zvezo. Pet glasbil se je zlilo v en sam spev, včasih v orkestalnih barvah, včasih v prozornem akvarelu. Kjer je Dvorak dal premalo, tam so dodali umetniki iz svojih bogatih duš in nam podali celo delo v neokrnjeni idealni lepoti. Z velikanskimi koraki stopa kvartet po začrtani poti. Pokazali so se sicer mali nedostatk., ( v začetku Smetane v intonaciji, v prvem stavku kvinteta mala razlika v ritniu, prehiter vibrato čelista i. dr."> ali čemu bi jih našteval, ko vem, da jih sami najbolje poznajo. To dokazuje n. pr. g. L. Zika, ki igra neprimerno boljše, ko ob prvem nastopu. O visoki glasbeni potenci Zikovcev pa priča najboljše vzorna interpretacija skladb in prepričan sem, da bomo Slovenci nekdaj ponosni, da so bivali in rasli med nami. Ado Gg.