Sola in dom. (Dalje.) Šolina dolžnost je dvojna: um bistriti in voljo k dobremu napeljevati. V veliko šolah se pervo godi, drugo pa prezira. Res je, da mora človek marsikaj vediti, da si lajša težavno življenje, ter sebi in drugim pomaga in koristi. Pa kaj pomaga vediti mnogoi če je pa serce malopridno, hudobno? Volja se ne sme pri učeiyi nikdar prezirati, temveč v dobrem vterjevati, če hočemo, da se bo naša ljuba mladost vedno zoper napake in strasti vojskovala, in se deržala dobrega. Učitelji morejo in morajo tu veliko storiti, zlasti če so ene misli in enega duha, lepega vedenja, modrega obnašanja, Če jim je pobožnost v sercu, ki se pri vsaki priložnosti že sama razodeva. Otroci imajo bistrejše oči in ojstrejše ušesa, kakor si kdo misli; živa potreba je tedaj modro, keršansko obnašanje zvestega učitelja. Poglavitna lastnost slehernega nčitelja je pa, da ima pravo, keršausko, gorečo ljubezen do svojih učencev, ki tedaj zmiraj, pri vsaki priliki le išče časne in večue sreče sebi izročenih. Ljubezen do mladosti ga bo učila, da ne bo vedno raoraliziral in kregal; posluževal pa se bo vsake pripravne prilike, da sadl v mlada, nadepolna serca strah božji; učil bo svoje učence, kje, kdaj in kako naj se spominjajo božje pričujočnosti, da naj nikoli toliko dobrega Očeta ne žalijo; učil jih bo, da naj nikdar ne pozabijo, da jih naj zvestejši prijatel, angel varh, vedno spremlja; opominjal jih bo, da naj se ne uče zavoljo pohvale ali šolskih daril, ampak iz pokorščine do Boga, ker on to zapoveduje, in njemu v čast i. t. d. Ljubezen do mladosti mu ne bo branila, temuč mu bo še zapovedovala, napčne, škodljive izrastke k hudemu nagnjenega serca tudi z ojstrim nožem strahovanja obrezovati, in nevarne rane samoglavnosti, nepokorščiiie, lenobe, malopridnosti celiti z brezovim oljem. Sto in sto prilik ima dober učitelj sedaj z besedo, sedaj z dobrim zgledom blažiti voljo sebi izročene mladosti, in jo napeljevati k dobremu. To tirjajo od njega starši, ki so mu izročili naj dražji zaklad, svoje otroke; to tirjate od njega cerkev in deržava, ker želite imeti kedaj dobrih kristijanov in poštenih deržavljanov; to tirja od njega sam Bog, ki bo kedaj od njega tirjal ojster odgovor zarad drage mu mladosti. Učitelj sam pa bo pri naj boljši volji malo opravil, če mu ne doide pomoč od drugod. Učitelj naj gorečnosti koperni, malo sadti svojega prizadevanja bo vidil, ali celo nič, če dom, če domača hiša, če starši, če staršev namestniki, pri kterih učenci stanujejo, ne pomagajo k dobri izreji učencev, ali je saj ne ovirajo. Učitelj ima otroke le malo ur pri sebi; to, kar se je prizadeval dobrega vsaditi v mlada serca, se hitro zgubi, če doma le malo dobrega slišijo, še manj pa vidijo. Kaj če biti iz učencev, kterih starši in po mestili njih namestniki, pri kterih učenci prebivajo, ne napeljujejo k dobremu? — Neobdelana njiva bode polna plevela. — Kaj če biti iz njih, če v hiši slišijo tolikanj navadno opravljanje, obrekovanje, natolcvanje, krive sodbe, podpihovanje — morebiti celo preklinjevanje, uespodobno govorjenje ? — kmali bodo govorili, kakor slišijo. — Mladi ptič poje, kakor sliši starega. — Kaj če biti iz njih, če vidijo, da sta gospodar in gospodinja med seboj ali pa celo oba s svojimi otroci, ali z drugimi hišniini prebivavci v vednem prepiru in kregu, oba lena v molitvah in službi božji, eden ali drugi vdan pijanosti, krivicam ali drugim pregreham? — Nju bodo posuemali. — Mladi rak lazi, kakor stari. — Kaj če biti iz mladih ljudi, če njihovim oskerbnikom ni mar, kod hodijo, po kterih kotih se potikajo, v kake tovaršije zahajajo, s kom se pečajo zlasti ob nedeljah in četertkih, če jim ni mar, kedaj prihajajo domii? — Zgubljene ovčice so, ki nimajo pastirja, ali bodo morebiti celo pogubljeni zavoljo strašne zanikernosti svojih oskerbnikov. — Kaj če biti iz njih, če njihovi oskerbniki, gospodarji in gospodinje, ne spoznavši svojih dolžnosti, v cerkvi tičijo po več ur, doma pa se godi med tem, kar se hoče, ki hočejo spolnovati to, kar je svetovano, biti tedaj popolnoma, tega pa ne spolnujejo, kar je zapovedano, paziti z dobrim očesom na sebi izročene? — Pohujšani in sprideni bodo postali (če že niso), in naj dražji zaklad, posvečujoča gnada božja, prijaznost z Bogom se bo zgubila. — Kaj če biti iz mladih ljudi, če gospodarji in gospodinje terpijo, da se v njihovih hišah sliajajo potuhnjeni spridenci, ki slabo govorijo, se vsemu svetemu posmehujejo, zabavljajo, igrajo, plešejo? — Z volkovi bodo tulili. — Naj bodo gospodarji in gospodinje, kterim starši izročajo svoje otroke (pri kterih tedaj stanujejo), pobožni, pravični, kolikor hočejo, naj skerbijo za dobro gospodarstvo kolikor niorejo, vse, vse ni toliko, kakor če imajo modro skerb za dobro izrejo sebi izročenih. (Konec prlh.)